ANA ZIHERL LOČANI IN AKCIJA RDEČI POMOČI LETA 1935 Moji spomini lui revolucionarno delo v prcojoi in zunanjim svetom. Razen .stražarja niso videli nikogar iti zgodilo se je, da so nekateri pri tem zblazneli. Zaradi ostrega režima in terorja, ki je vladal v kaznilnici, so se morali obsojenci večkrat zateči k gladovnim sta\kam. katere je Rdeča pomoč podiprla na ta način, da so organizirani svojci pošiljali protestne vloge pravosodnemu in notranjemu ministrst\ii v Beograd, upravi kaznilnice itd. in zahtevali ukinitev takšnega režima. Obenem so opozarjali na razmere v kaznilnici različne ustanove kot advokatsko, zdravniško in trgovsko zbornico, posamezne organizacije, vplivne osebnosti itd. in jih pozivali, da podprejo našo akcijo. Ko je nekoč načelnik oddelka za politične obsojence v pra\osodnem ministrstvu odredil za politične jetnike zaporo vode in se druge teroristične ukrepe in so priporniki zaradi tega stopili v stavko, se je delegacija slovenskih žeim pridružila srbskim ženam, ki so preko advokata dr. Bore Prodanoviča v Beogradu — ki je, mimogrede povedano, pred sodiščem zastopal mnoge naše zapornike in pozneje padel v partizanih — dobile dostop do ministra za pravosodje ter so skupno z njimi v zelo ostrem protestu dosegle odstranitev načelnika in ukinitev nasilnih ukrepo\-. Dobro se še spominjam, kako so srbske žene, ko smo stale pred ministrom za pravosodje, v svojem ogorčenju skoraj navalile nanj in mu grozile s pestmi, da se jim je kar nekako v strahu umikal. Slovenska Rdeča pomoč je imela stalno zvezo z Rdečo pomočjo v Zagrebu in Beogradu. V Zagrebu sem se večkrat sestala s književnikom dalogažo, ki so ga med vojno ustaši ubili, obiskovala pa sem tudi napredno družino Gerkovičevo, ki mi je dostikrat pomagala, če je bilo treba dobiti stik s katerim naših takratnih revolucionarjev v Zagrebu. Tako sem nekoč na pobudo tov. Srdjana Priče — sedaj dola v sekretariatu za zuiumje zadeve — obiskala nekega prvaka tedanje Mačko\e stranke (imena se ne .spominjam), da bi ga kot mati zapornika pridobila za skupno akcijo svojcev komunistov in mačkovcev, ki jih je tedanji režim tudi preganjal in so bili kot obsojenci večinoma zaprti v hrvaški kaznilnici Lepoglavi. 104 Seveda Jiisem uspela, kajti mač-ko%ci niso hoteli ničesar slišati o sodelovanju z nami. Družina Gerkovič pa je plačala tudi svoj žrtveni davek: jnož je padel I. 1941 ob znanem pobegu naših zaporniko\', katere so aretirali takoj ob začetku okupacije in nicd katerimi so bili naši najboljši revolucionarji kot Otokar Keršo\ai!i in Ognjen Priča, ki sta padla julija 1941 kot ]>r\a talca v Zagrebu, iz zagrebškega zapora: Gerkovičeva žena pa je bila do smrti mučena v zloglasni mučilnici v Jasenovcu. Slo\cnska Rdeča pomoč pa je prejemala iz Zagreba tudi literaturo, ki jo je razpeča\ala po Sloveniji, v Beogradu pa je imela stalno zvezo z že prej omenjenim advokatom dr. Prodano\ ičeni. Leta 1935 je bila v Zagrebu konferenca Rdeče pomoči, katere so se udeležili tovariši iz vse Jugoslavije. Iz Slovenije sva bila navzoča kot dele- ;:ata s to\'. Leonom Ko\ačičem. sedanjim direktorjem Mestne hranilnice v Ljubljani, ki se je v delu Rdeče pomoči udejst\oval \eč let pred vojno. Na tej konferenci se je Rdeča pomoč preimenovala v Ljudsko pomoč, poročilo o delu slovenske Rdeče pomoči pa je bilo z odobra^anjem sprejeto. Ko je leta 1935 zasedel mesto notranjega ministra v Beogradu prohluli dr. Anton Korošec, je Ljudska pomoč izvedla po celi Jugoslaviji obširno podpisno akcijo za amnestijo političnih obsojencev. Y akciji so sodelovali delavci iz tovarn, kmečka in študentska mladina, ženske organizacije in svojci zaprtih. V Sloveniji se je najbolj odrezala Ljubljana, kjer smo v nekaj dneh zbrali na tisoče podpisov, pa tudi Maribor. Trbovlje. Zagorje, Hrastnik, Jesenice, Kranj. Škofja Loka. Dolenjska in Notranjska niso zaostajali. Nekatere tovarne in ustanove so podpisovale stoodstotno. Zbirali smo podpise vseh takrat vidnejših osebnosti in od vseh slojev pre- Ijivalstva in ni jih bilo v Ljubljani mnogo, ki bi nam podpis odklonili. Se se spominjam nekega katoliškega prvaka v Ljubljani, ki nam je izrekel svoje začudenje in pohvalo nad našim pogumom, da si pod takšnimi pogoji delovanja upamo zbirati podpise: tudi on je podpisal. Mislim, da je bilo potrebno, da pišem o vseh teh dogodkih v predvojni Jugoslaviji iti s tem pojasnim vzrok, zakaj sem se tistega poletnega dne s posebnim namenom pojavila v Škofji Loki. Kot član takratnega Pokrajinskega odbora Rdeče pomoči sem si izbrala svoj rojstni kraj. da tudi tu poskusim svojo srečo pri zbiranju podpisov za amnestijo političnih pripornikov. Prišla sem v Loko precej skeptična, kajti takratno škofjeloško prebivalstvo je bilo zelo klerikalno nastrojeno, kar pa je bilo tako zvanih narodnjakov, pa tudi niso bili komunistom preveč naklonjeni. 1 reba si je poiskati vplivno osebo, ki mi bo prva podpisala, sem si mislila, potem bo že nekako šlo. Za prvega podpisnika sem si izbrala takratnega notarja Steva Sinka, katerega sem poiskala tia sodišču. Naša vloga na notranje ministrstvo je bila napisana v obliki zahteve po amnestiji, kajti zavedali smo se, da sme ljudstvo od svoje oblasti tudi nekaj zahtevati, kadar gre za njegovo pra- > ico. Sestavil nam jo je takratni sodni avskultant dr. Jože Vilfan, sedanji sekretar predsednika republike. Notarju Sinku se je zdelo, da bi morala biti vloga sestavljena v obliki prošnje, vendar jo je nazadnje podpisal. Nato sem poskusila srečo pri nekaterih prebivalcih na Mestnem trgu. kjer sem dobila samo nekaj podpisov, več pa jih je odklonilo. Prerešetala sem v mislih vse stanovalce Mestnega trga in prišla do zaključka, da nima smisla trkati na njihova vrata, ker bi večina tako zavzela odklonilno sta- 105 lišče. Nasprotno pa moram reči. it\i. da je tovarim podpisala stoodstotno, to se pravi, da je bilo tudi škofjeloško delavstvo že tedaj razredno zavediio. ne glede na klerikalno miselnost \ečine prebivalstva. Zaradi vedno močnejšega vdora fašizma in naraščajoče bre2i)oselnosti je bilo delavstvo med seboj |)ovezano in je že oktobra istega leta stopilo v stavko. Tovariš Šink je proti večeru nabral še nekaj podpisov v Puštahi. s čimer je bila moja naloga v Škofji Loki končana. Naj h koncu še pripomnim, da je nekaj nabiralcev podpisov policija aretirala, ker so i)ač imeli smolo, da so potrkali na sovražna vrata, ter jim je odvzela podpisne pole, nekaj pa nas je pozneje klicala na odgovor, loda kljub vsemu je bila akcija pozitivna, ker je pokazala pravo razpoloženje ljudstva ter ga zainteresirala za našo borbo, čeravno ni dosegla izpustitve naših jetnikov. Pač pa so vse te naše akcije dosegle vsaj omiljenje strogega režima, ki je prej vladal v zaj)orih. S svojim delom je Rdeča jiomoč jiomagala rušiti avtoriteto takratnih oblastnikov iu izpodkopavati že trhlo stavbo predaprilske Jugoslavije. Obenem pei je postavila temelje naši poznejši Slovenski naro