Njiva
I./15.—16.	23./X. 1921.
Kralj Peter I.
Šestnajstega avgusta leta 1921. ob 5. uri 30 minut je preminul Po daljšem bolehanju Njega Veličanstvo kralj Peter 1. Karagjor-gjevič, rojen 29. junija 1844.
Iz življenja velikega pokojnika navajamo le nektere zunanje dogodke: 2e kot 14Ieten dečko je po takozvani Svetoandrejski skupščini leta 1858. moral iz domovine. Štiriinštirideset let je nato živel po raznih krajih Evrope, izgnanec, pretendent na prestol. Vnuk slavnega deda je kazal pri vseh prilikah svojo energijo in revolucionarni duh. Kot francoski oficir iz St. Cyra se udeleži francosko-nemške vojne leta 1870. in sc proslavi z osebno hrabrostjo. Leta 1875. je vodja bosanskih vstašev proti Turkom, Petar Mrkonjič.
Leto 1903. osvobodi Srbijo despotizma Obrcuovičev. Vojska in za njo narodna skupščina proglasita Petra Karagjorgjeviča za kralja. Na Dunaju, ko se vrača v domovino, in pri kronanju v Beogradu ga omladina pozdravlja: 2iveo jugoslavenski kralj!
Od 2. junija 1903., ko zasede Peter I. srbski kraljevski prestol. Pa do smrti je kraljevanje izpolnjeno z velikimi dogodki, največ-luni dogodki našega naroda. Spominjamo se raznih «napetosti» JPod Srbijo in Av.strijo. To je bila doba preporoda narodne misli, 'deja demokratskega, ujedinjenega jugoslovanstva.
Leta 1912. prične uvod svetovnemu prevratu. Srbija se v balkanski vojni razširi do Bitolja in Ojevgjelije in osvobodi Macedo-n>io. Njene čete dospo do Jadrana.
Leto 1913. prinese kratko krvavo vojno z Bolgari.
Leta 1914. izbruhne svetovna vojna. Beograd-Albanija-Solun-Beograd.
Krfska deklaracija formulira naš program.
Konec vojne prinese njega uresničenje: v Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v svoji svobodni demokratski kraljevini. Vidovdansko ustavo.
In prinese tudi Rapallo in Celovec.
In prinese natn vrsto nalog, ki jili moramo izvrševati, dediščino, ki nam nalaga moralni preporod, državljansko zavednost, resnično svobodo in težko delo za obnovo in izgradnjo nove Jugoslavije.
Prevajalec in častilec J. Stuarta Milla, revolucionar, narodni kralj, potomec seljaka, človek, — nam je kralj Peter simbol. Vzdržal je v velikih, dolgotrajnih izkušnjah in borbah, veroval je v sebe in svoj narod, veroval je v končno zmago.
Sedaj počivajo njegovi zemeljski ostanki v Oplencu, kjer je leta 1804. pričela Karagjorgjeva vstaja proti Turkom, — pričetek političnega osvobojenja nas vseh.
Nezlomljivi duh Petra I. ostane med nami nesmrten, dokler bo živelo jugoslovanstvo.
Po vsej pravici se ga spominja zgodovina s priimkom «Veliki — Osvoboditelj — Zmagalec*.
Slava njegovemu spominu!
Dolžnosti, ki jih je izpolnjeval pokojni prvi jugoslovanski kralj* so dediščina vsega naroda.
To dediščino hočemo upravljati v duhu in z nezlomljivo vero Osvoboditelja-Zmagalca.
„Opozicija.“
Ljubljana, 20. oktobra.
«Moč klerikalne stranke temelji na organizaciji kmetskega prebivalstva in na agrarnem značaju naše domovine (sc. Slovenije). Zivljenie, samo nam je dalo klerikalno stranko, starokopitni, napredku sovraživ duli nam jo je dal in je torej neumestno in prazno delo, če bi pobijal* klerikalne voditelje kot osebe in bi pri tem mislili, da bomo udUŠil* klerikalna stremljenja in reakcijo vobče. Klerikalna stranka je danes omejena na agrarni del prebivalstva. Te svoje meje pač ne bo pre'~, koračila, ker si gmotni interesi meščanstva, kmeta in delavca nasprotujejo. Cim bolj bo naraščal trgovski in industrijalni kapital na eni stran) in se bo umetno varovalo poljedelstvo (pač večje) z visokimi carinam* in s colninsko politiko države na drugi strani, tem večje bo to interesno nasprotje. Razvita industrija in mezdno delavstvo nastopa vslcd lastnin interesov sploh proti agrarni colninski politiki (dočim je poljedelstvo
3tj6
zanjo), ker se podraže potom teh colnin vsakdanje-življenjske potrebščine. Na drugi strani pa se pridružuje tem nasprotjem veliki razredni boj med kapitalom in delom, ki ga vodi delavski, produktivni sloj. Čim vidnejše so te interesne sfere, tem manj preostaja prostora za politiko idealov in splošnih fraz. Ravno ta nasprotja bodo skrbela za to, da ostane klerikalna stranka v svoji pretežnosti omejena na veliki kmetski stan, v kolikor se bo le-ta zadovoljeval z njeno smerjo. Delavstvo bo zapuščalo to stranko bolj in bolj, ker ne bo mogoče zakrivati teh nasprotij z enim plaščem. Politična enakopravnost, ki jo pričakujemo od nove volilne reforme, bo ta nasprotja silno poostrila in odprla razrednemu boju proletarijata nove steze in nova pota. Politična jasnost pa zahteva od klerikalne stranke, da si s svojo industriji in mezdnemu delavstvu sovražno agrarno politiko zagotovi široke plasti kmetskega ljudstva, ki naj mu služi v dosego cilja: Poklerikaliti i javno i zasebno življenje.»
»Liberalna stranka nudi nasprotno ves drugačen prizor... Stranka sloni na samih osebnih simpatijah in antipatijah...
Iz tega se učimo, da smo pričeli tudi na Slovenskem socialno živeti. Novo je to življenje in dela zahteva. Ne odločuje več oseba, temveč organizacija. In organizacije brez ideje ni.»
Tako je pisal Abditus v «Naših Zapiskih« (IV. 1906). Takrat je bil besednik mlade generacije in povedane misli so bile naziranje slovenskih opozicionalcev napredne in socialistične smeri. Tudi je rekel v isti reviji isti g. Prepeluh-Abditus o boju proti klerikalizmu in za politično vzgojo naroda:
«Ta boj bo težak, ker gre za to, napraviti človeka značajnega in od pekla rimske cerkve neodvisnega. Le kdor pozna v najmanjša detajle dejanske razmere pri nas, pojmi pomen te naloge.«
«Razloček je ta: Dosedanji malomeščanski in veleposestniški nazor vidi narodno bogastvo izključno le v posameznem kapitalistu, novi socialistični nazor pa poudarja, da so narodno gospodarstvo krepki in močni produktivni stanovi naroda in njihova svobodna kultura.
Klerikalizem je največja zapreka temu razvolju, zato ker je in mora biti duševna svoboda predpogoj temu cilju.
Kulturno in obenem politiško delo, obsegajoče celo generacijo, vodi Da ne le k razrušitvi klerikalne premoči, temveč tudi k socialističnemu življenju.«
Takšno je bilo mnenje opozicionalne inteligence o klerikalizmu. Soglašali smo ž njim i narodni radikalci i socialisti, le da so slednji vrhu tega zameravali tudi oficielni napredni slovenski politiki breznačelnost, strahopetnost, zastarelost. Glede «mladih» pa so na usta dr. Dermote vedno naglašali: Počakajmo, morda vodi njih nastop v reorganizacijo slovenskega naprednjaštva, v moderno slovensko meščansko stranko.
Seve, takšna stranka, ki noče le životariti, je odvisna od tega, ali inia' dovolj delavne inteligence. «lnteligenca», to je naš moralni in poli-
tični problem. Do danes. O njem je napisal takratni «Abditus», današnji « Avtonomista:
«Drugačen je svet, ki stoji na nasprotni (klerikalni) strani. Velika masa in sredi te mase inteligent. Ni dvojbe, da je ta človek, ki stoji sredi te mase, politiški talent, zelo vsprejemljiv in vsled tega znatno neokusen. Toda njegovo vsiljivo kričanje dokazuje predvsem eno: Ta katoliški inteligent dela zgolj mehanski, vsled tega ni zadovoljen sam s seboj. Lastno čustvo ubija zato, da se smeje in se mu joče njegova masa. On čuti, da se je ponižal, in čuti, da to ponižanje ni demokracija, ni socializem; tudi krščanski socializem ne!» («Naši Zapiski* V, 1907, št. 3, «Volilno geslo inteligence»).
Takrat je bil gospod Prepeluh kot glasnik opozicionalne inteligence prepričanja: «Boj za svobodo se pričenja; ta boj bo težji nego je bil kdaj: Demokracija kulture in svobode naj ubije demokracijo demagogije!®
Dr. Dermota, veliki idealist in veliki poštenjak, o katerem ni mogoče niti s senco pomisliti, da bi bil kcdaj izdal samega sebe in vso napredno misel, je pa napisal («N. Z.», št. 5):
»Nikoli ne bomo doživeli, da bi se napredni elementi mogli složno spajati z najčrnejšo reakcijo, ker so obojih interesi kakor ogenj in voda. Ugovarjalo bi se nam, da ni možna principielna politika in taktika. To se nam ne zdi resnično.
Načela v politiki so luč, katera nas vodi, h kateri stremimo. Načela je treba spoznati in jih ne izgubiti izpred oči — če ne, se izgreši pot. Potov do cilja je pa več in poznati je treba vse...
Praktična politika je lahko načelna; sedanja slovenska politika pa ni načelna niti značajna.»
In dostavil je:
»Opozicije prvi princip je oportunizem. Vere v tako opozicijo nimamo.* —
Nekdaj vsemogočna klerikalna stranka se trudi, kako bi dobila premoč v svoje roke, vsaj v Sloveniji, v to svrhp upravno oddeljeni. Toda stara sredstva so obrabljena. Kje dobiti novih? Prav blizu je misel: Vprezimo «opozicionalno» inteligenco, ustvarimo opozicionalni blok!
Poizkus se izplača. Doba nosi znak globoke politične demoralizacije in zunanje sredstvo je demagogija. Načela? Kje so načela? Na njih mesto je stopilo vpitje, hujskanje, sumničenje.
Pokojni Anton Dermota bi se razjokal, če bi videl, kam je prišla ona nekdaj njegova inteligenca, ki sedaj pljuva na svojo prošlost.
Kje sta žal oni Abditus, kje Dermota? Umrla sta; eden moralno, drugi fizično, in slovenska politična opozicija, obenem ž njo tudi slovenska kulturna smer, hirata na breznačelnosti in brezznačajnosti. Nad njo pa širi svoje peroti reakcija.
Gospod Abditus-Avtonomist danes pomaga «poklerikaliti i javno i zasebno življenje*, «zakrivati nasprotja pod enim plaščem*, on danes zbira »organizacijo brez ideje*, ki »sloni na samih osebnih antipatijah
in simpatijah«. Poglejmo kolone «koalicijskega in opozicijonalnega* novinstva: Eno samo ostudno zabavljanje, ena sama gonja, z razdeljenimi vlogami sicer. En list si je osebno vzel na muho «dr. Mehmeda Noža«, ali po domače «2erjavi lete!« (Tako piše danes g.Prepeluh!). Drugi, mariborska «Straža», tolče v vsaki številki svoj lastni rekord v hujskanju in sramotenju, «Večerni list« zbira na svoj način konsumente in delavce, «Domoljub» agrarne pristaše, «Slovenec» pa si je pridržal parlamentarno politiko, umetnost in — kulturo. «Bogoljub» izrecno identificira verstvo in versko čustvovanje s politiko ter vzdržuje »odvisnost od pekla rimske cerkve«, kakor je nekoč pisal njegov sedanji zaveznik ...
Da bo ilustracija k nekdanjim Abditusovim besedam še jasnejša, je Po vojni bog ustvaril iz ilovice tudi še takozvano «narodnosocialno» stranko. «Stranka sloni le na osebnih simpatijah in antipatijah«, na osebnem sovraštvu in na osebnih ambicijah. O ideji ni sledu, niti o socialističnem nazoru, o duševni svobodi, o narodnem delu v smislu nekdanjih «Naših zapiskov« ali v kateremkoli drugem pozitivnem smislu. Pri tej stranki zaman iščemo za takšno »načelno navlako«. Sredi niase stoje «narodnosocialni» voditelji, vsprejemljivi za njene nagone, zato neokusni, in njih vsiljivo kričanje dokazuje le eno: Ti ljudje niso zadovoljni sami s seboj. Lastno čustvo ubijajo, da jim sledi masa. To Pa ni niti nacionalizem, niti socializem. Pač pa si je ta stranka privoščila gonjo proti učiteljstvu v zgolj osebne strankarske svrhe in pod krinko «borbe proti zlorabi učiteljstva«. Ta gonja je najgrša, kar je doslej mogla učiniti nazovi-napredna stranka, ni pa edini čin njene demagogije. Da je glasovala proti ustavi, se zanjo razume skoraj po sebi...	%
• Zato se nadaljuje boj za svobodo proti tem demagogom in proti koaliciji sovraštva. Demokracija kulture in svobode ubija demokracijo demagogije. Besede Abditusa se izpolnjujejo. Le da stoji on na strani demokracije demagogije in se bori z vsemi sredstvi proti demokraciji kulture in svobode.
Nikdar niso napredni elementi mogli složno z najčrnejšo reakcijo. Qni pa, ki jim načela niso bila vodilna luč, marveč sredstvo politične Prostitucije, so odšli iz naprednih vrst in se danes bore pod vrhovnim vodstvom klerikalizma za — teološko fakulteto, za avtonomijo federalističnega kova, za «koalicijo» reakcije. Glavno upanje teli »naprednjakov« je... gospod Protič!
Te opozicije prvi princip je breznačelnost, metoda oportunizem, in cdj? Zanj ve vsak član opozicije posebej.
Vere v takšno opozicijo nimamo.
Doba je nova. Napredna jugoslovanska demokracija se zaveda svojih načel in svojih nalog. Baš zato si želi ne le sodelovanja, žeH si tudi - opozicije, poštene in načelne.
Zato pozdravlja nove «Naše zapiske« v nadi, da najde vsaj nekaj tesa, kar je bil svoj čas njih istoimenski prednik:
^a najde opozicijo.	K-
FRANCE VEBER:
Anton Mahnič.
Donesek k zgodovinsko-kritični reviziji filozofije pri Slovencih.*
Anton Mahnič je Kotovo najmarkantnejša filozofska osebnost, kar jih je do sedaj produciral slovenski del jugoslovanskega naroda. Zato sem se malone ustrašil, ko sem videl, da njegovi nazori ostro nasprotujejo onim izsledkom, do katerih sem se bil na polju filozofije dokopal sam, potom večletnega trudapolnega znanstvenega dela. Seveda je pri tem treba vpoštevati dejstvo, da pride pri ocenitvi Mahniča kot filozofa v poštev v prvi vrsti njegov vpliv na njemu sodobne kroge in šele v drugi, morda pa sploh v zadnji vrsti njegove faktične filozofske ideje.
I.	Kratek obris Mahničeve filozofije.
Mahničeva metoda je metoda silogistične dedukcije, torej metoda, ki se je tudi sicer poslužujejo vsi takozvani racijonalisti.** Mahnič hoče vršiti le logično doslednost, izločiti vsako čustvovanje in se le potom takega aprijorizma povzpeti do spoznavanja zadnjih in najvišjih resnic. Tudi on sicer priznava, da se naše spoznavanje začenja s čutnim zaznanjem, a pravo moč in znanstveno dostojanstvo pripisuje le ab-straktivni umski sili, ki sledi le logičnim zakonom in se na ta način dviga višje in višje, dokler se ne dvigne do spoznanja boga — stvarnika, v katerem šele najde zadnji in najvišji absolutni razlog vseh realnosti in vseli idealov.
S to pretirano aprioristično metodo stoji v najtesnejši zvezi tudi njegovo znano načelo: «aut-aul», oziroma njegovo globoko prepričanje, da je izključena vsaka sredina med resnico in neresnico. To tradicijsko logično načelo je dobilo pri Mahniču tolik pomen, da ni samo vseh teoretičnih vprašanj gledal le pod vidikom tega načela, temveč da je to načelo prenašal celo na — politiko, da, da je je udejstvoval tudi v načinu svojega osebnega nastopa.
Omenjena izključno aprioristična smer Mahničevega načina mišljenja nam pa obenem zadostno razlaga, da in zakaj stavi ta mislec na prvo in zadnje mesto vsega svojega mišljenja idejo — božanstva. Bog mu je pravzrok vsega bivanja; če zanikamo v realnem svetu boga, ki je vendar prvi vzrok vsega, razpade tudi vse ostalo v nič. Brez osebnega
* Mišji, ki jih razvijam V tej in sledeči razpravi o istem predmetu, so uvod za mojo večjo monografijo «o Mahniču fi!ozofu», ki izide v kratkem in v kateri bom mogel podati natančnejši (tudi literarno-liistorični) material. To naj vpo-števajo zlasti oni čitatelji, ki sc jim zdi katerakoli moja trditev, navedena v tej in sledeči,'razpravi, literarno-kritično še ne zadostno utemeljena. V tej knjigi, kojc rokopis je že končan,tudi dokažem v vseli podrobnostih tu izrečene trditve.
** Racijonalisti so misleci, ki menijo, da vede do uspešnega spoznavanja le umsko, t. j. čisto logično razmišljanje, ki mu ni treba opore v vsakdanjih izkušnjah.
nadsvetovnega večnega boga pa bi tedaj mogel biti možen učinek brez vzroka, izginila bi veljavnost zakona vzročnosti in s tem obenem zakona zadostnega razloga. Če odmaknemo ta zakon, pa izginejo v nič tudi vsi ostali logični zakoni, izgine v nič ves pomen eksaktno logičnega mišljenja in preostane le še skrajni subjektivizem, recte nihilizem na vseh poljih človeške kulture.
Orisal sem metodo Mahniča filozofa; nastane vprašanje, kateri so faktični stvarni idejni rezultati njegove filozofije, sloneči na tej metodi.
Mahnič je izrecni metafizik, ki filozofijo nekako istoveti z metafiziko* in promatra vsa posamezna filozofska vprašanja v najvažnejših pogledih iz metafizičnih vidikov. Temeljni pojmi njegove metafizike so pa ti-le:
Od (v navadnem pomenu besede) realnega, t. j. vsakdanjega zunanjega sveta je treba ostro ločiti metafizični svet idej, iz katerega zajema obenem baš metafizika svoje resnice. Le-ta zadnji metafizični ali idealni svet vlada in določa v normativnem pogledu vse kar je človeško; brez tega sveta bi tudi vsakdanji čutni svet bil večna neumljiva uganka.
Ideje, tvoreče v svoji celokupnosti ta metafizični svet, so pa baš božje misli. Te ideje so hkrati vzori vsega, kar je čutno. Saj je Bog sam v tem svetu idej najvišja ideja, ki daje bitno moč tudi vsem drugim idejam, tako da z zanikanjem boga ne razpade v prazen nič samo ves resnični, temveč tudi ves idealno-metafizični svet. Orisani svet idej pa ni brez prehoda do vsakdanjega čutnega sveta. Prvič smo že slišali, da so ideje vzori vsakdanjega sveta, drugič pa posreduje med obema svetoma še — človeški duh. Med metafizičnim svetom in človeškim duhom vlada namreč čudovita harmonija. Kakor nahajamo v človeškem duhu troje zmožnosti, namreč um, voljo in estetični čut, tako v metafizičnem povsem odgovarjajočo trojico idej, namreč pravo, dobro in lepo. Ta metafizična trojica idej je obenem normativni pravec Vsega empiričnega človeškega mišljenja, hotenja (delovanja) in čustvovanja; vse stvari so namreč metafizično prave le, v kolikor se strinjajo z metafizično idejo prava, dobre v kolikor se skladajo z metafizično »dejo dobrega, t. j. s smotri božjega stvarjenja, lepe pa, v kolikor Odsevata iz njih ostali božji ideji. S tem je hkrati izrečena taka bitna nedeljivost omenjenih treh idej, da je pravo pogoj dobremu, a pravo in dobro lepemu.
Orisani metafizični idealizem je prenesel Mahnič z veliko energijo tudi na posamezne filozofske discipline, osobito na vprašanja spoznavne teorije, etike, estetike in filozofije zgodovine.
Prenašajoč svojo metafiziko "na polje spoznavne teorije imenuje Mahnič idejo tudi razlog ali misel, ki vodi človeka v mišljenju in ga nagiba, da dela in kaj dela. Ideja v tem smislu mu je sicer tvorba Človeškega duha, a ne samovoljna, temveč stoječa v normativni odvisnosti od omenjenih metafizičniiridej ali božjih misli. S svojimi idejami
* Metafizika se naziva splošno ona filozofska «disciplina», čije naloga je, da določi najsplošnejše in zadnje absolutne resnice, ki so nedosegljive vsetn takozvanim pozitivnim znanostim, ne izvzemši ostalih filozofskih disciplin.
more brati in bere človek le božje ideje v vesoljstvu, ki so itak bitni vzor in zadnji razlog vsega čutnega: torej pa pripada onim človeškim idejam, ki se skladajo z božjimi, ipso facto značaj najstrožje objektivnosti. Iz tega sledi obenem, da moramo pri Mahniču razlikovati dvojni pojem resničnosti: resničnost v smislu vsakdanje realnosti, ki je večkrat taka, da ne soglaša z božjimi idejami (n. pr. dobrega in lepega) in resničnost, soglašajočo z metafizičnim svetom.
O etiki kot posebni disciplini Mahnič ni dosti govoril. Vendar je v, njegovem smislu govoriti tudi o strogi objektivnosti na tem polju, pri čemer mu je etično (dobro) dejanje ono, ki soglaša z metafizično idejo dobrega, t. j. s smotri božjega stvarjenja. Le ta zamisel, pravi, nas more tudi na etičnem polju rešiti vsakega pogubonosnega subjektivizma in relativizma. Dejstvo, da je Mahnič le pod tem vidikom zrl tudi na politiko svoje dobe in le iz tega vidika obsojal sodobni materijalizem, državni in narodni absolutizem, ne spada več v okvir te razprave.
Mnogo podrobneje je pa prenašal Mahnič svojo metafiziko na polje estetike, o kateri je naravnost izrekel, da ji more le metafizika dati zadnjo in končno oporo! In v resnici je baš estetika ono polje, ki kaže v najlepši luči, kako daleč so mogla zavesti Antona Mahniča na v metafizičnem pogledu popolnoma indiferentnih popriščih njegova izključno metafizična prepričanja. Ker mu je lepota le odsvit metafizične ideje, t. j. božje resnice, si tudi lepote ni mogel misliti brez resnice in iskal bistven znak vsakega umotvora baš v tem, da ponazoruje katerokoli objektivno resnico, ne resnice v smislu vsakdanjega realnega življenja, ki se večinoma ne sklada z idejami metafizičnega sveta, temveč le resnico, soglašajočo z «resnico» v njegovem zgoraj orisanem metafizičnem smislu besede. Kdor to vpošteva, razume, da je Mahnič, če je hotel ostati zvest svoji metafiziki, naravnost moral obsojati n. pr. Stritarja in Gregorčiča, v kolikor je namreč v njihovih pesnitvah našel misli, ki so se zdele njemu metafizično neresnične. Prav tako je sedaj popolnoma umljiv njegov nazor, da umetnost ne rnore biti sama sebi namen; če je «lepota» le odsvit božjih idej, tedaj je jasno, da mora tudi lepo ustvarjajoča umetnost služiti le tem idejam, toraj resničnemu in dobremu, na zadnje bogu. Pripomnim pa že sedaj, da bi tvorila po Mahničevi metafiziki najvišjo stopnjo vse umetnosti le takozvana didaktična umetnost.
Ni čuda, da je Mahnič svojo metafiziko skušal prenesti tudi na polje filozofije zgodovine, stoječe v najožjem stiku z raznimi socialnimi vprašanji, ki so že tedaj stali v ospredju javnega zanimanja. Tudi zgodovina se da po njem nazadnje le metafizično doumeti. Ker so mu ideje, če jih motrimo iz empirično-človeškega vidika, kakor smo videli, hkrati razlogi ali nagibi (moderno bi rekli: motivi) vsega človeškega mišljenja, čustvovanja in delovanja, je popolnoma umljivo, da je razvoj zgodovine istovetil z razvojem teh (človeških) idej, oziroma smatral ves boj sovražnih sil le za boj idej. Ker pa so vse te ideje v smislu njegovega že poudarjenega načela aut-aut izključno le ali resnične ali neresnične, t. j. take, da ali soglašajo z božjimi idejami ali pa tem naravnost nasprotujejo, je psihološko popolnoma umljiv tudi njegoV
zakon «privlačnosti in druživnosth idej, s katerim izreka, da sc pototn zgodovinskega razvoja vedno bolj družijo metafizično prave ideje na eni strani in krive na drugi, oziroma da je končni cilj vsega zgodovinskega razvoja tak položaj vsega človeštva, v katerem si bosta stali nasproti končno le dve stranki, namreč predstavitclji pravih idej in nasprotniki, t. j. katolicizem na eni strani in satanizem na drugi. Seveda se pa tudi to cepljenje vrši le v smislu božje ideje dobrega, ki zahteva hkrati metafizični obstoj pravičnosti, t. j. vključuje neizogibno kazen za vse zlo: posameznega človeka čaka v takem slučaju ta kazen / končno vsaj po smrti, narode pa, ki ne žive večno, že za časa njihovega empiričnega bivanja; taka kazen narodom je vsakokratna socijalno-Politična revolucija!
II.	Odkod izvirajo te Mahničeve ideje?
Njegovi lastni najzvestejši pristaši štejejo Mahniča med učence Tomaža Akvinskega, oziroma izrekajo, da se je Mahniču na klasičen način posrečilo, prenesti Tomažev aristotelizem (tomizem) tudi na slovenska tla, opirajoč se celo na njegove lastne izjave, kakor n. pr. da niora le povratek k enotni Aristotelovi filozofiji rešiti moderno filozofijo njene razpadlosti in dovesti do «edinosti in skupnosti objektivnega in ' obče priznanega znanja». Tega čina je pa «zmožna le Aristotelova filozofija, kakor jo je očistil in spopolnil Tomaž Akvinski in kakor Ostaja baš danes zopet iz groba» (prim. A. Ušeničnik: Dr. Anton Mahnič kot filozof, «Cas», 1921, str. 147/148, tudi str. 161).
Napram takim izjavam pa moram konstatirati, da predstavlja orisana Mahničeva filozofija čistokrvni in le z raznimi krščanskimi idejami Prepojeni platonizem, nauk toraj, kakor ga je bil v bistvu zamislil Aristotelov učitelj in idealist Platon, ki pa stoji z aristotelizmom samim naravnost v diamentralnem nasprotju. Pozneje je ta platonizem razvijal naprej znani Plotin, dokler ni našel v Avguštinu one oblike, ki se v bistvu strinja tudi z orisano Mahničevo filozofijo. Aristotel sam je pa, kar je sedaj tudi obče priznano, metafizični realist, ki je obenem ostro Pobijal Platonovo ideologijo in s tem ustvaril hkrati sistem filozofskega Jjpaliznia, nasprotujočega v temeljnih točkah Platonovemu idealizmu, •oniaž Akvinski sc je pa ravno v tem oziru postavil zvesto na stališče Aristotelovo in zavrgel s tem indirektno tudi Avguštinov platonizem. Mahnič toraj ni tomist, temveč vkljub lastnim drugačnim trditvam čisti sčanski platonik, kar dokazujejo, mislim, string‘cntno sledeče točke: Kakor Mahnič, tako je tudi Platon učil ločenost nekega metafizičnega sveta idej od nam znanega čutnega sveta v navadnem empiričnem Srnislu besede. Tudi Platon je smatral nadalje baš te metafizične ideje h\VZ?re vsega Čutnega, brez katerih bi bil svet v vsakdanjem pomenu esedfe neumljiva uganka. Tudi Platon govori o idejah pravega, dobrega, cPPga in istoveti n. pr. idejo dobrega z božanstvom. Tudi Platon .Matra človeški duh za oni faktor, ki posreduje med čutnim svetom 1!! Mbtufizičnimi idejami v tem smislu, da je človeško spoznavanje le a nižjem Stadiju golo čutno zaznavanje, na sVojem višku pa istovetno
z branjem omenjenih metafizičnih idej, ki mu — kot vzori vsega čutnega
— na isti način dajejo tudi tukaj značaj stroge objektivnosti. In kakor pri Mahniču, tako se tudi tukaj to branje božjih idej vrši z abstraktivno umsko silo, sledečo le logičnim zakonom; Platonova dialektologija je za to najlepši primer. In da bo paralela popolna s poznejšim, že s teološkimi idejami prepojenim platonizmom (ki so ga pa na poznejših shodih
— zavrgli!), omenjam, da govori n. pr. tudi Plotin o «logosu» kot metafizičnem posredovatelju med božanstvom na eni in ostalimi mate-fizičnimi idejami, kakor tudi med čutnim svetom na drugi strani, Avguštin pa smatra Krista že v istem smislu kakor Mahnič za večno božjo, med bogom in človekom posredujočo — stvariteljno idejo!
Aristotel pa se je najostreje obrnil proti orisani Platonovi metafiziki in naravnost s smešnimi pripombami obsipaval Platonovo duplikacijo vsega svetovja v znani empirični svet na eni strani in v povsem odgovarjajoče ideje na drugi. Aristotelu se ideje ne nahajajo izven ali poleg ali nad takozvanim empiričnim svetom, temveč le v tem svetu samem, tvoreč obenem njegovo predmetno bistvo. Če je Platon trdil, da biva ideja kateregakoli empiričnega pojava zase in ločena od njega, stoječa ž njim le v razmerju vzora k nedovršenem posnetku, je Aristotel iskal to idejo-izrecno v dotičnem empiričnem pojavu samem, nazivajoč jo bistvo tega pojava. Vsporedno s tem Aristotelu tudi spoznavanje nikakor ni branje Platonovih idej, temveč empiričnih pojavov samih, kakor so, torej to, kar je od Aristotela naprej v nasprotju z metafizičnim idealizmom učil do naših dni baš metafizični realizem. In če je Platon zagovarjal (kakor Mahnič) objektivnost spoznavanja s svojim sklicevanjem na ideje kot vzore vsega čutnega, je Aristotel to objektivnost iskal v skladnosti spoznavanja z bistvom katerihkoli empiričnih pojavov, nahajajočih se po vsem svojem obsegu in po vseh svojih smereh v teh pojavili samih. Ravno tako pa stoji končno tudi v meto- -dičnem pogledu Platonovi ekskluzivno aprioristični in šilogistični dialektologiji nasproti Aristotelova induktivna metoda, s katero je postal baš Aristotel obenem oče poznejših empiričnih ved, ki jim je in mora biti glavno načelo vedno in konstantno soglašanje z vsakdanjo in nevsakdanjo izkušnjo. Tomaž Akvinski se pa je ravno v omenjenih principijclnili pogledih naslonil le na Aristotela in smatral v istem smislu nasprotno Platonovo metafiziko za pogrešeno.
S posebnim ozirom na estetiko je zanimiva še paralela, da je tudi Platon smatral lepoto za odsvit metafizičnih idej in v istem smislu kakor Mahnič odrekel umetnosti sarnolasten namen, smatrajoč jo le za svojevrstno učiteljico metafizično idejnih resnic. In kakor je Platon svoje filozofske misli razodeval v dialogih, (ako je tudi Mahnič, posnemajoč s tem gotovo Platona, svoje temeljne estetične nazore razvil, kakor znano, v svojih «Dvanajstih večerih«, torej tudi v dialogični obliki. S posebnim ozirom na filozofijo zgodovine pa spada semkaj dejstvo, da je tudi Platonu zgodovina v bistvu razvoj in boj idej, kar kaže prepleteno s krščanskimi mislimi na najlepši način Avguštinov spis «Dc civitate Dei», čigar temeljne misli so naravnost istovetne z orisanim Mahničevim pojmovanjem tega vprašanja.
Nad vse zanimiva je še ena paralela med Platonom in Mahničem, ki da naravnost psihološko razumeti, zakaj je Mahnič po vsej svoji naravi, če je že hotel s filozofijo braniti svoje verske nazore, moral zdrčati jia stran Platonovega idealizma. Tudi o Platonu je znano, da je hil poleg svojih teoretičnih nazorov prepolnjen s praktično-reforma-toričnimi stremljenji — najlepši dokaz za to tvori njegovo dvojno, reformatoričnim idejam namenjeno potovanje v Sicilijo* — in kazal k temu neobičajno ekskluzivnost v vsem svojem teoretičnem in praktičnem pojavljanju. Isto je pa, kakor danes splošno znano, reči (si licet parva componere magnis) tudi o Mahniču, pri čemer velja še ta paralela, da je obema narekoval to stran njihovega teoretičnega in praktičnega mišljenja zahtevek po soglašanju z njihovimi metafizičnimi prepričanji. In čudno: kakor so Platona šele bridke izkušnje v pozni starosti dovedle do prepričanja, da na svetu ne gre brez kompromisov (gl. No/im), tako se je zgodilo tudi Mahniču. Vse to bi pa zaman iskali kakor pri Aristotelu tako pri njegovem učencu Tomažu Akvincu, ki sta od prvega začetka naprej direktno in indirektno naglašala, da se ne smemo ozirati le na to, kar bi naj bilo, temveč vpoštevati hkrati življenje, kakor faktično je, in tudi iz tega izvajati vse potrebne konsekvence. Spomnim tukaj le na Aristotelov postulat «zlate sredine*.
Tudi Platon loči dalje — da se spustimo še v nekatere podrobnosti — ostro med čutnim zaznavanjem (aia&rjoig) in umskim spoznavanjem (vdrjaig), pri čemer po njem dojemamo z zadnjim baš le omenjene metafizične ideje. Tudi Platonu je ideja obenem «razlog» (2oyog), ki le mu pripada značaj prav# metafizične bitnosti; tudi pri Platonu najdemo torej Mahničevo trojico idej pravega, dobrega in lepega, pri čemer je tudi tukaj lepo odvisno od dobrega in s tem hkrati od pravega, t. j. metafizično bitnega.
Pri Plotinu sc nadaljuje ta platonizem v smeri teološki h idej. Tudi Plotinu (kakor Mahniču «aristoteliku») je bog «absolutna enota*, hkrati ideja dobrega, iz katere izvira potom izžarevanja (čy.2apij>ig, emanatio) svetovni razum (vovc,), ki vsebuje obenem Platonove ideje m posreduje med bogom; človeškim duhom in materijalnim svetom. Tukaj se mora človek zopet spomniti -na Mahničevega Krista kot med hogom in vsem ostalim vesoljstvom posredujočo «stvariteljno idejo*. In kakor pri Mahniču, tako nahajamo tudi pri Plotinu oni hladni intelektuulizem na etičnem polju, ki istoveti krepostnost malone z — razumnostjo! Tudi Plotinu je končno «lepota» nekak odsvit božjih idej, ki naj služi obenem le ideji «dobrega», tudi Plotin razlikuje med navadno ali čutno in nadčutno lepoto, izmed katerih pripada zadnja končno le božanstvu. Vse to je pa — čisti Mahnič!
Kakor Mahniču, tako je končno tudi že prvemu krščanskemu plato-niku Avguštinu umsko spoznavanje le branje božjih idej, idej nahaja-
* Kjer je brezuspešno skušal prilagoditi svojim metafizičnim političnim ide-latn državno gospodstvo starejšega in mlajšega Dioniza.
jočih se v bogu kot prvi ideji, v kateri so nedeljivo in bitno strnjene najvišje ideje prave biti, dobrega in lepega. In Avguštinovi idealistični, «kulturnobojni», vsako spravo odklanjajoči ločitvi med božjo in zemeljsko državo «že na tem svetu® odgovarja popolnoma Mahničeva istotako vsako spravo izključujoča ločitev med katolicizmom na eni strani in med «satanizmom» na drugi: Tam kakor tukaj stroga ločitev teh dveh nasprotnih svetov in boj med njima!
Omenil sem že, da baš Aristotel ostro kritizira orisani Platonov idealizem, kar se ne kaže samo v njegovi metafiziki, temveč tudi v njegovi etiki in estetiki. Poudarjanju vedno ostrejše ločitve med dobrim in slabim tam stoji nasproti tukaj opozarjanje na človeka kot «družabno bitje®, ki zahteva že po svoji naravi najraznejše kompromise. Ravno-tako tudi lepota Aristotelu ne leži v odsevanju nekih metafizičnih idej, temveč v srečnem posnemanju baš vsakdanjih empiričnih pojavov, ki ustreza obenem človeškemu nagonu po dejavnosti in blažilnem izpopolnjevanju njegovih sposobnosti. Metafizičnemu idealizmu, ki poudarja na kulturnobojni način le nasprotja na vseh poljih (čutnost -nadčutnost, dobro-slabo, resnica - neresnica), stoji nasproti tukaj realizem, ki omenjenih nasprotij seveda tudi ne zanikava, a jih hkrati v smislu realne dnevne izkušnje blaži in drugo drugemu približuje. Isti realizem pa nahajamo tudi pri Tomažu Akvincu, ne samo, kar sem bil že omenil, na polju spoznavne teorije, temveč tudi n. pr. etike in estetike: Tudi Tomaž ne meri na vedno ostrejše nasprotje med Platonovim, oziroma Avguštinovim «grešnim» in «božjim» svetom, temveč poudarja tudi popolnoma v Aristotelovem smislu družabni značaj človeka, izvajajoč iz tega značaja tudi v svojih političnih nazorih potrebne konsekvence. In tudi pri estetiki ne naglaša Tomaž kateregakoli metafizičnega ozadja, kar dokazujejo n. pr. že te njegove definicije lepote: «Claritas et debita proportio®; «pulchrum id, cuius ipsa apprehensio pla-cet»; «pulchra enim dicuntur, quae visa placent® itd. Tomaž in Aristotel, na katera se Mahnič sklicuje, sta torej čisto drugačnih in Mahniču diametralno nasprotnih mnenj!
Kdo more na podlagi teh nasprotnih paralel, če primerja še ž njimi orisano Mahničevo filozofijo, dvomiti, da Mahnič po vsej svoji mentaliteti in po vseli svojih faktično podanih principijelnih nazorih ni aristo-telik in ne tomist, temveč krščanski platonik. Napram temu dejstvu je naloga literarnega zgodovinarja, da reši uganko, kako se je moglo v preteklih desetletjih na naših slovenskih tleli dogoditi troje: da je mož, ki se je skliceval na Aristotela in Tomaža, učil platonizem, da je isti mož tudi v javnosti veljal za aristotelika in tomista in da je končno s svojim naukom tudi na slovenskih tleh tako močno uveljavil Leonovo encikliko «Aeterni Patris®, ki je proglasila baš Tomažev aristotelizem, ki nasprotuje platonizmu, za končnoveljavni nauk katoliške filozofije. To je naloga literarnega zgodovinarja.
Mi pa si hočemo v prihodnji sklepni razpravi ogledati stvarno veljavo Mahničevih naukov.
METOD DOLENC:
Edinstveno kazenskopravdno postopanje v naši kraljevini.
Zunanje oblike, ki se odigravajo v njih kazenske pravde, padajo ljudstvu vse bolj v oči kakor pa vsebina kazenskopravdnega progona sama. Baš glede teli oblik pa smo si v raznih pokrajinah naše kraljevine mnogo bolj narazen, kakor glede osnovnih načel kazenskega prava. Tem nujnejša je torej potreba po izenačenju kazenskopravdnega Postopanja za vso kraljevino. Ko bo sleherni državljan lahko videl, da sodijo povsodi enaki sodniki po istih predpisih o proceduri, se bo dvignila tudi zavest državnega edinstva.
Stalni zakonodajni svet ministrstva pravde se je lotil v kazenskopravnem svojem odseku vzporedno izdelave projekta za edinstveni kazenski zakonik (k. z.) in kazenskopravdni red (k. pr. r.). Ali o tem si ni mogel biti v dvomu, da mora nova kazenska procedura odgovarjati modernim zahtevam. V tem pogledu pa obstoje nemale težkoče; kajti v polovici naše kraljevine imajo še docela nemoderen postopek in nimajo niti državnih pravdništev, brez katerih si mi v drugi polovici Procedure niti ne moremo predstavljati. Pred letom dni se je mislilo, da bi šlo nemara tako, ako bi na brzo roko proširili k. pr. r., ki velja za Hrvatsko. Slovenski pravniki smo bili prvi, ki smo se oglasili zoper tako namero. Kazenskopravni odsek stalnega zakonodajnega sveta je tudi popolnoma opustil tako misel; kajti zbog posebnih prilik v nekaterih delih naše kraljevine je treba preosnove k. pr. r., da bo prijal kolikor toliko vsem pokrajinam, na drugi strani pa zahteva moderniziranje kazenskega zakonika samoposebi tudi dopolnitve k. pr. r. 2e Pa seji 17. januarja 1.1. je bil storjen principijelen sklep, da naj se vzame za podlago Glaserjev k. pr. r., ki velja v Sloveniji in Dalmaciji, y glavnem tudi na Hrvatskem, v Bosni in Vojvodini. Izdelava načrta ie bila poverjena beograjskemu vseučiliškemu profesorju drju. Boži Markoviču in vrhovnemu inšpektorju uprave kaznilnic drju. Nikoli Ogo-'clici na podlagi načel, ki si jih je odsek usvojil v seji sredi februarja t- 1. v Beogradu. Imenovana gospoda sta predložila svoj elaborat v aprilu vsem članom kazenskopravdnega odseka v študij, a minister Pravde Marko Gjuričič je odredil skupno posvetovanje o projektu, ki obsega 499 členov, v Ljubljani na dan 3. julija 1.1. V desetdnevni seji Je odsek sestavil definitiven tekst projekta, kakor naj pride v tisk in v narodno skupščino, da postane čim prej zakon.
Kar sem v svojem referatu v Njivi št. 11 o temeljnih načelih sploš-nesa dela kazenskega zakonika poudarjal, namreč, da v takih velikih rečeh ne gre brez kompromisov, in to osobito ne glede najmodernejših Paprav, za katere še niso vse pokrajine v enaki meri godne, to moram Judi tukaj ponoviti in obenem ugotoviti, da mi je le na tem, da širši Krogi, osobito pa naši pravniki, izvedo v glavnih potezah, kaj se pro-
jektira; ni mi pa na tem, da bi branil ali pa izpodbijal eno ali drugo novo ali staro določilo k. pr. r.
Preidem na stvar samo. Govoriti mi je najprej o zunanji razliki med dosedanjim in projektiranim edinstvenim k. pr. r. Naš k. pr. r. vsebuje tudi določila o organizaciji kazenskih sodišč in državnih pravdništev. Projekt kazenskopravnega odseka pa se s tem delom gradiva ne peča, ker se namerava izdati poseben zakon, ki bo obravnaval zajedno orgar nizacijo civilnih in kriminalnih sodišč. V ostalem pa sledi elaborat kazenskopravnega odseka, kar se tiče razporeda misli in vsebine, kolikor mogoče avstrijskemu k. pr. r. Uvedba posebnega postopka glede mladoletnikov in pa glede očuvalnih sredstev (mere bezbednosti, sichernde Massnahmen) pa je seveda zahtevala posebnega vpoštevanja in s tem čisto novih partij	k. pr. r.
Glede vsebine elaborata	kazenskopravnega	odseka	se omejim na
najglavnejše misli. Kakor v	Glascrjevem konceptu, stoji tudi v	našem
projektu na čelu določilo,	da sme kazen za	kazniva	dejanja	izreči
edino le pristojno sodišče na podlagi postopka, kakor ga ustanavlja k. pr. r. Postopek pa se sme pričeti in nadaljevati le na zahtevo upravičenega obtožitelja. Tak obtožitelj pa je lahko državni obtožitelj' (doslej državni pravdnik) ali pa zasebni obtožitelj. Prvi mora v vsakem primeru, ko zve za kaznivo dejanje, ki se preganja po k. z. uradoma, postopek uvesti. S tem je sprejeto načelo legalitete v nasprotju z načelom oportunitete, ki bi dovoljevalo državnemu obtožitelju, da bi po svoji prevdarnosti obtožbo opustil, n. pr. če bi bilo to v interesu vladajoče politične stranke. Ako bi državni obtožitelj odstopil od preganjanja, češ, ■saj dejanje ni kaznivo ali saj ni dokazov, more tisti, ki je bil po kaznivem dejanju oškodovan, na njegovo mesto stopiti in preganjati obdolženca na svojo pest do kraja krajev. Vendar velja legalitetni princip le glede kazni, ne pa glede očuvalnih sredstev, to je tistih odredeb, ki naj n. pr. sprečavajo pri blaznikih, torej kazensko neodgovornih storilcih, nadaljnje uničevanje ali ogrožanje pravnih dobrin (življenje, zdravje, lastnina, obstoj države itd.). Ko gre za očuvalna sredstva, ima državni obtožitelj pravico, ne pa dolžnost, staviti take predloge.
V ostalem naj najprej označim glavna načela, na katera se naj oslanja vsak moderni k. pr. r. Ta načela so: a) načelo oficijalnosti, ki veli, da imej kaznovalno pravico edino le država; b) akuzatorično načelo, ki ukazuje, da se brez predloga obtožitelja ne sme vršiti nobeno kazenskopravdno postopanje; c) načelo, da naj se išče materijalna resnica; č) načelo javnosti, ustmenosti in neposrednosti postopanja na glavni razpravi; d) načelo udeležbe laikov pri izvrševanju državne kaznovalne pravice, vsaj ko gre za politične ali pa za delikte s posebno hudo kaznijo. Vsa ta načela so se izvajala v Avstriji od 1. januarja 1874. naprej in se še danes pri nas v Sloveniji izvajajo, in lahko rečem, da so se v splošnem prav dobro obnesla. Ali projekt kazenskopravnega odseka jih vendar ne vpošteva vseskozi. Izjeme bi bile; Glede akuza-toričnega načela hoče pripustiti izjemo pri postopanju na okrajnih
sodiščih. Dosledna izvedba akuzatoričnega principa zahteva, da sodeluje na glavnih razpravah tudi pri okrajnih sodiščih državni obtožitelj. Ker pa iz budžetarnih razlogov ne morejo biti nastavljeni juristi za državne obtožitelje pri okrajnih sodiščih, posluje pri nas kot «dr-žavnopravdni opravitelj* za malo letno nagrado kakšen drugačen uradnik ali pa penzijonist, učitelj, trgovec i. sl. Njegov posel more biti seveda le formalen, on predlaga vedno le «uporabo zakona*. Na Hrvat-skem so že davno dejali, da tak državnopravdniški opravitelj nima eksistenčne upravičenosti. Opustili so tega nebodigatreba in pustili, da sodnik opravi glavno razpravo sam. To pot hoče tudi elaborat kazenskopravnega odseka ubrati. Pred okrajnim sodiščem se mora postopanje pričeti na zahtevo državnega obtožitelja, ki je nastavljen pri okrožnem (deželnem) sodišču, ali na zahtevo javnega oblastva ali na ovadbo oškodovanca, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. V teh primerih se započeto kazensko postopanje nadaljuje in konča brez obligatorične intervencije državnega obtožitelja. Kavtele /.a pravilno pravosodstvo so, da se državni' obtožitelj sme, če hoče, vendarle sam ali pa po svojem zastopniku udeležiti vsake razprave, ki se vrši zaradi javno progonljivih deliktov, nadalje, da mora okrajno sodišče vsako javno zadevo, katero ustavi pred razsodbo ali pa konča z oprostilno razsodbo, predložiti državnemu ob-tožitelju na sedežu nadrejenega sodnega dvora, da mu da na tak način Rosebe priliko za pritožbo.
Drugo načelo, katero je načrt novega k. pr. r. nekoliko okrhal, je uačelo javnosti glavne razprave. Ali to sc predlaga edino le v prilog mladoletnikov, za katere naj velja posebno postopanje. O tem hočem še pozneje govoriti.
Enega načela pa načrt ni izvedel, ker stvar še ni bila godna za rešitev, to je načelo udeležbe laika pri pravosodstvu. Boj za in zoper Porotnike se bije tudi pri nas. Ustavotvorna skupščina je odklonila Poroto za vse tiskovne delikte. Sem in bom zagovornik laiškega elementa pri pravosodstvu in zastopam nazor, da država, ki hoče biti v resnici demokratično urejena, laikov ne srne izključiti od pravpsod-stva. Vprašanje še ni rešeno. Ako nam zakon o organizaciji sodišč Prinese poroto, bo treba izdelati poseben zakon izven k. pr. r. o postopanju pri porotnih slučajih.
Toliko v najširših obrisih o načelnih vprašanjih. Glede podrobne iz-vedbe teh načel se hočem v okviru tega članka omejiti le na neka Posamezna vprašanja, da pokažem osobito tudi tendenco kazenskopravnega odseka, k. pr. r. kolikor mogoče upreprostiti.
Eržavni obtožitelj ne imej več obtoževalnega monopola. Kajti na "iegovo mesto more tisti, ki je bil po kaznivem dejanju oškodovan, stopiti tudi tedaj, ako mu je obtoženec Škodo poravnal. Po našem Pravu ugasne oškodovancu pravica do subsidijarne obtožbe, ako je P°bil plačilo škode. Pravice oškodovancev so torej razširjene po pro-lektu kazenskopravnega odseka. Na drugi strani pa naj odpade ob-tožbeni sklep višjega deželnega sodišča, ki se itak ni v praksi obnesel.
Primeri, v katerih je uvedba preiskave in ukrenitev preiskovalnega zapora obligatorna, so še bolj kot doslej utesnjeni. Preiskovalni zapor zaradi begosumnosti pa se more nadomestiti s kavcijo; samo, če gre za preiskavo zaradi hudodelstva, za kojega je naprečena smrtna kazen, je to izključeno.
Svetovalstvena zbornica (Ratskammer), t. j. posebni kolegij troje spdnikov, ki naj razsoja spore med preiskovalnim sodnikom in državnim pravdnikom i. sl., izgine iz novega projekta; n# njeno mesto stopi navadni senat.
Na glavnem pretresu (naša glavna razprava) naj se priče zaprise-gajo, ne kot doslej pred zaslišanjem, ampak po zaslišanju. «Ljudski glas» naj se čita le v izrednih primerih, ako smatra sodišče to za potrebno. Za obsodbo na smrtno kazen je potrebna soglasnost vseh sodnikov. Pri obsodbah naj se stroški kazenske pravde odmerijo, če le moč, takoj z razsodbo. Kontumacijalno, t. j. brez navzočnosti obtoženca pri glavni razpravi se zaradi hudodelstev sploh ne bo smelo postopati.
Pravni leki zoper sklepe (rešenja) so pritožbe (žalbe), zoper razsodbe, ki se izrečejo na glavni razpravi (glavni pretres) pred sodnim zborom, pa vzklic (nezadovoljstvo) glede izreka o kazni, odnosno pritožba (žalba) glede izreka o krivdi. Ta zadnja pritožba ne bo imela več značaja ničnostne pritožbe. Dopustna bo sicer tudi le iz gotovih, v k. pr. r. določno navedenih razlogov, ali v podkrepljenje teli razlogov so dopustne tudi novote. Po ruskem vzorcu naj bo dopuščeno, da se v pritožbi sklicuje tudi še na druga dejstva, ki na glavni razpravi pri-tožitelj o njih ni imel še vednosti niti ni mogel zanje znati. S tem pride v postopanje v zadnji inštanci v primeri z današnjim stanjem nov moment. Kasacijski sodni zbor sme sprovesti sam dokaze in razsodbo na podlagi lastnih dejanskih ugotovitev izpremeniti. S tem se vsaj nekoliko zbliža položaj vsled pritožbe zoper razsodbe zbornega sodišča z onim vsled pritožbe zoper razsodbe sodnika poedinca. V takih primerih velja polni vzklic, in sicer od sodnika pri okrajnem sodišču na zborno sodišče, od sodnika poedinca pri zbornem sodišču pa na apelacijsko sodišče.
Povsem nova določila prinaša načrt za Dostopanje zoper mladostne obdolžence od 14. do 18. leta. Znano je, da doslejšnji predpisi k. pr. r. navzlic krparjenju z različnimi naredbarni niso mogli sprečavati po-kvarjenja mladine po starejših sprijenih zločincih. Načrt vsebuje radikalne nove predpise, od kojih naj navedem vsaj glavne: Osebe do 18. leta sploh ne smejo prisostvovati glavnim razpravam zoper starejše obtožence. Za označene mladoletnike se ustanavljajo pri zbornih sodiščih posebni sodniki in posebni državni obtožitelji. Vsak mladoleten zločinec mora dobiti zagovornika. Ves postopek mora biti tako urejen, da pride do konca z največjim pospešenjem. 2e državni obtožitelj sme izjaviti, če je uverjen, da bi kazen za neznatno kaznivo dejanje več škodila kot koristila, da naj sc postopek ustavi brez ustne razprave in ukrene kakšno drugo vzgojno sredstvo. Sodnik pa ni vezan na predloge državnega obtožitelja in sme tudi sam v nasprotju s predlogi
državnega obtožitelja odrediti, fyar se mu zdi potrebno. Ustna razprava bodi kolikor moči nejavna, niti razsodbe ni treba javno razglašati. Časniki smejo o takih razsodbah poročati le s posebnim dovoljenjem sodnika. Izvrševanje kazni bodi takšno, da mladoletnik ne more priti v stik s starejšimi zločinci.
Druga nova, posebe urejena partija k. pr. r., ki jo prinaša načrt našega edinstvenega k. pr. r., je pa tista, ki se tiče očuvalnih sredstev. V tem pogledu naj omenim samo toliko, da je ukrenitev očuvalnih sredstev možna brez razsodbe, ako sc kazensko postopanje obustavi, s posebnim sklepom, toda na podlagi nekakšne sumarične razprave, ki naj ugotovi pogoje za take odredbe; možna je pa tudi v dodatku k razsodbi na podlagi glavne razprave.
Kako se naj izvršujejo odrejena očuvalna sredstva, o tem naj izda ministrstvo pravde posebne predpise obenem s predpisi o izvršitvi kazni.
To-le poročilcc se je dotaknilo le najvažnejših izmed važnih vprašanj edinstvenega k. pr. r. za našo kraljevino. In vendar bo, upam, javnost mogla spoznati, da je imel kazenskopravni odsek, v katerem sodelujejo zastopniki vseh treh plemen našega naroda, resno 'mljo, staviti predloge, ki bodo za vse naše pokrajine izvedljivi, pa bodo Pomenili tudi za vsako pokrajino :— ne izvzeinši Slovenijo — napredek.
KAJJO KUŠEJ:
Verska pripadnost otrok in verski pouk v šoli ter naša začasna pokrajinska uprava.
Ustava je osnovni zakon vsake države. Načela, izražena v njej, bodo morali vpoštevati tudi vsi zakoni, ki se bodo odslej ustvarjali. Po členu '42. ustave so izgubili veljavo vsi pravni predpisi, ki so v nasprotju '■ njo. Te predpise -nadrobno našteti je nemogoče, ker se sodi in upravna sedaj pri nas najmanj po šesterih različnih pVavnih sistemih. Ni Naloga niti sodnih niti upravnih oblastev, odkrivati nesoglasja med Posameznimi zakoni in ustavo, ker določa člen 134., da izvršujejo pokrajinski namestniki pokrajinsko upravo na podstavi dosedanjih zakonov in uredb.
Se bolj kakor za upravo, velja to načelo za sodstvo. Za sodstvo je določilo člena 142. sploh brez pomena. Za sodnike je merodajen n. pr. kazenski ali gradjanski zakonik toliko časa, dokler ga -kompetentni Zakonodajni organi ne izpremenc. Za sodnika bo vprašanje, ali je kak Pravni predpis po ustavi izgubil veljavo ali ne, v področju kazenskega civilnega pravosodstva le redkokedaj nastalo. In če bi nastalo, bi ^oral, kakor je tudi dosedaj praksa vedno delala, se odločiti v prilog VcUavnosti zakona že radi tega, ker mu ustava sama ne daje nobenega Nadomestila za dozdevno neveljavno določbo. Pri nas v Sloveniji in Dalmaciji je n. pr. kristjanom le pod gotovimi pogoji dovoljeno skleniti
I
civilni zakon. Civilni zakon kristjanov, ki se je sklenil, ne da so bili ti pogoji dani, je tedaj neveljaven. Ta določba zakona gotovo nasprotuje ustavi, ker krši načelo verske svobode, po katerem se nikdo ne sme siliti k verskim činom, vendar je ni smatrati za veljavno, ker politična pravica verske svobode s to določbo še ni odpravljena. Ravno tako nasprotuje načelu verske svobode določilo §111. o. d. z., ker zabranjuje ločenemu bivšemu katoliku, dokler prejšnji soprog živi, drugi zakon, čeprav mu ga njegova sedanja vera ne brani, in vendar ne bo noben sodnik razsodil, da ta določba nima več veljave; v ustavi so pač izražena mnogokrat samo načela, ki sc pa po različnih zakonih lahko bolj ali manj dosledno izvajajo.
Pogosteje pa bodo upravna oblastva prišla v položaj, da ugotovijo neveljavnost dosedanjih pravnih predpisov na podlagi ustave. Kako se jim bo ravnati v teh primerah?
Pravila, ki bi veljalo za vse slučaje, ni mogoče podati. Gotovo pa je toliko, da morajo upravna oblastva začasno v smislu člena 134. ustave upravo voditi na podstavi dosedanjih zakonov in uredeb, da se tedaj začasno in v obče pri upravi na učinek, ki ga imajo ustavna določila na veljavnost teh zakonov, nimajo ozirati. Prvi pogoj dobre uprave je enotnost in ta je mogoča samo na podlagi jasnih zakonov; zato bodo morali, dokler ne dobimo novih, ostati dosedanji zakoni podlaga upravi, dasi posamezna določila v njih z ustavo niso v skladu.
Na drugi strani pa ne gre odrekati državljanom pravic, koje jim daje ustava, niti začasno, ako ob njih obstoju ni mogoč nikak dvom in ako so izvedljiva brez podrobnih nadaljnih pravnih predpisov. Kjer je tedaj ustava jasna in kjer se lahko udejstvi brez težkoč talioj, tam , je treba ta storiti že danes, toda le na zahtevo posameznikov.
Poskusimo na podlagi teh načel rešiti dvoje vprašanj, za koja se javnost živo zanima, namreč vprašanje verskega pouka v šolah ter vprašanje verske pripadnosti deee.
Po naših dosedanjih šolskih zakonih je verski pouk na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah obvezen in tvorijo spoved, šolske maše ter verske vaje del verske vzgoje. Ti predpisi so‘vs!ed odstavka 7., člena 16. brez dvoma zgubili veljavo.
Zakon z dne 25. maja 1868., drž. zak. št. 49 pa določa v členih 1. in
2.	versko pripadnost dece na način, ki ne nasprotuje samo načelu verske svobode, ampak tudi določilu 7. pdstavka člena 16. Ako namreč odločajo o verskem pouku in verski vzgoji v šoli sploh roditelji in varuhi, potem smejo seveda po svojem prevdarku določiti tudi vsebino pouka, z drugo besedo, priznati se jim mora prosta izbira veroizpove-danja novorojencev in vsaj pod gotovimi pogoji pravica, da spreminjajo vero otrok, kar pa omenjeni zakon ravno za dobo med 7. in 14. letom povsem izključuje.
1.	Odstavek 7. člena 16. se glasi: verski pouk se daje po želji roditeljev, odnosno varuhov ločeno po veroizpovedanjih in v soglasju t njih verskimi načeli.
[z tega besedila sledi: a) da je verski pouk odslej na vseh šolah samo fakultativen, ne več splošno obvezen; b) da spada navzlic tem«
med redne učne predmete in se deli na državna stroške; c) da odobru-jejo veroučiteljt pristojni verski organi; d) da je versko pripadnost učenca presojati po verozakonu, to je, da noben veroučitelj ne more biti zavezan, dajati verski pouk učencu, ki ni postal v smislu verskih predpisov član dotične cerkve ali verske družbe.
Fakultativnost verskega pouka je tedaj razumeti tako, da roditelji ali varuhi odločajo, bo li učenec sploh pohajal verski pouk ali ne. Ce .se odločijo za verski pouk, bo prišel seveda samo pouk iz one vere v poštev, kateri učenec pripada.
Letos ob začetku šolskega leta se starišem v smislu dosedanjih šolskih zakonov vprašanje glede verskega pouka sploh še ni stavilo, dasi je po ustavi brez dvoma verski pouk samo še fakultativen. To postopanje šolskih oblastev se mi zdi v členu 134. ustave opravičeno, ker mora uprava nauka izvrševati tako dolgo dosedanje šolske predpise, da se ne izda nov. šolski zakon. Navzlic določbi ustave o fakultativnosti verskega pouka se tedaj dejanski še nadalje izvaja šolski zakon z obveznim verskim poukom. To dejstvo pa se ne sme tolmačiti tako, kakor da smatra naučna uprava verski pouk tudi še nadalje obveznim, ampak je to le posledica prehodnega stanja, ki jo nujno zahteva enotnost uprave. Šolska oblastva smejo pač domnevati, da se roditelji in varuhi z verskim poukom strinjajo, dokler se odločno ne izjavijo v nasprotnem smislu. Ako bi se pa to zgodilo in bi odrekli polnoletni učenci ali zakoniti zastopniki za mladoletne učence nadaljnjo udeležbo pri šolski verski vzgoji, bi se morala njih zahteva vpo-števati in bi se ne smelo uporabljati v prilog dosedanjih šolskih predpisov nikakih prisilnih sredstev.
V tem pogledu govori ustava jasno in se bo gotovo v tej točki brez težkoč uveljavila. Pač pa obstoja opasnost, da se nesoglasje med njo in zakonom, po katerem se začasno naučne zadeve upravljajo, zlorablja med današnjo itak slabo vzgojeno mladino v agitacijske svrhe in da se tako ruši prepotrebna disciplina v šoli. Ta opasnost pa se bo ( dala uspešno odpraviti šele z novim, upajmo enotnim šolskim zakonom.
II.	Dokaj težje bo glede verske pripadnosti dece zadostiti smislu ustave, dokler ne dobimo novega zakona o medverskih odnošajih. Z sotovostjo smemo sklepati iz člena 12. in 16. samo to, da prepušča država roditeljem na prosto voljo, ali hočejo otroka včlaniti v kako cerkev ali versko družbo ali ne. To sledi neposredno iz stavka, da nihče ni dolžan, sodelovati pri verozakonskih dejanjih, ter iz dejstva, da verski pouk ni obvezen. Odslej bo torej nedopustno, da bi sc koga z denarnimi kaznimi sililo, naj da svojega otroka krstiti; vsakdo bo smel svoje otroke pustiti v brezverstvu, dasi sam ni brezverec. Doslej ie bilo to dovoljeno le tistim, ki so pred političnim oblastvom izjavili svoj izstop iz cerkve. Ce se pa sme otroka pustiti v brezverstvu, se Sa tem bolj sme včlaniti v katerokoli izmed usvojenih cerkva ali verskih družb ne glede na veroizpovedanje roditeljev. Clcn 1. našega dosedanjega zakona z dne 25. maja 1868., ki določa, da slede zakonski otroci veri staršev, nezakonski veri matere, otroci iz mešanih zakonov
ha, če so dečki veri očeta, če so deklice veri matere, ali pa v drugem
pogodbeno določenem razmerju ali veri očeta ali veri matere, je brez dvoma z našo ustavo nezdružljiv in je vsled tega 'izgubil veljavo. Zato ga bo smela uprava uporabljati odslej samo v tem smislu, da bo, sklicevaje se nanj, nadzirala vpis novorojenca v rojstno knjigo. O tem, v katero rojstno knjigo se ima otrok vpisati, pa ne bo smela odločevati, ker je to odvisno od veroizpovedanja, ki ga otroku izberejo roditelji. Država nima pred začetkom šolske dobe drugega interesa na veroizpovedanju otrok, kakor da se izvrši v zvezi z njinr tudi vpis rojstva v matrične knjige po dotičnem verskem organu. Ako bi vodili matrične knjige kakor v drugih državah in kakor pri nas v Vojvodini državni uradniki, bi se država za vero otrok sploh ne zanimala, dokler ne stopijo v šolo. Pri nas je pa že iz ekonomskih razlogov izključeno, da bi se v najbližjem času glede vodstva matrik kaj izpremenilo. Nato se bo moral tudi bodoči zakon o medverskih odnošajih ozirati in baš iz tega razloga bo neobhodno potrebno, da roditelji svoje odločitve glede vere novorojencev ne bodo predolgo odlagali. Na vsak način pa bodo morale biti rojstne knjige, ki jih vodijo politična oblastva prve stopnje sedaj samo za brezverce in pripadnike neosvojenih verskih družb, odslej na razpolago vsakomur, kdor svojega otroka ali sploh ali ysaj začasno še noče včlaniti v kako cerkev ali versko družbo. Ako bi politična oblastva glede te kompetence bila količkaj v dvomu, se jih mora nemudoma poučiti, eventualno izdati posebno uredbo. Le tako bo uspešna kontrola nad popolnostjo matrik mogoča ne da bi se z dobesednim izvajanjem člena 1. omenjenega zakona posegalo v ustavne svoboščine državljanov. Kazni zaradi opustitve krsta bodo sicer i tudi še v bodoče dopustne, toda samo v tem smislu, da se s kaznijo ne namerava doseči drugega, kakor vpis otroka v rojstno knjigo po kateremkoli verskem organu, ali pa po državnem uradu (za otroke brez konfesije),
Clen 2. leg. cit. veli, da je veroizpovedanje otrok, določeno po členu 1., praviloma neizpremenljivo dotlej, dokler ne zamorejo sami po lastni volji izpremeniti svoje vere. Od tega pravila pa obstojajo tri izjeme: 1.) starši, ki smejo po členu 1. pogodbeno določiti vero otrok, jo tudi lahko spremene, dokler otroci niso stari sedem let; 2.) če prestopita oče in mati ali samo eden izmed nju v drugo vero, učinkuje •ta sprememba na vero otrok pod sedmimi leti tako, kakor da bi se bili rodili šele po prestopu staršev v drugo vero; 3.) vero pred sedmim letom pozakonjenih otrok je presojati po členu 1.
Ker smo prišli že zgoraj do zaključka, da je člen 1. postal vsled ustave neveljaven in da smejo roditelji otrokom poljubno izbrati veroizpovedanje ali pa jih pustiti brez konfesije, nas zanima de lege lata le vprašanje, ali je pravilo o neizprcmenljivosti vere otrok protiustavno ali ne in pride li izjema od tega pravila pod 2.) za nas sploh v poštev.
Ce stojimo na stališču stroge doslednosti v izvajanju načel, ki so izražena v členu 12. in 16., potem o neizpremcnljivosti vere otrok ne more biti govora. Vendar pa. se pravica roditeljev in varuhov v tem pogledu tako dolgo ne bo mogla udejstvovati, dokler ne dobimo
;/
zakona, ki bo njen obseg natančno določil. Odvisno bo namreč od volje zakonodajalca, pod katerimi pogoji bo izpremembe o vcroizpovedanju otrok dopustil. Češkoslovaški zakon z dne 15. aprila 1920. daje v tem pogledu roditeljem in varuhom povsem proste roke. Bavarski zakon iz leta 1919. pa prepoveduje vsako izpremembo v veroizpovedanju onih otrok, ki so pravoveljavno po ritualnem aktu postali člani kake cerkve ali verske družbe. Prepoved izgubi svojo moč šefe, kadar dosežejo otroci versko doraslost. Ta določba ni tako dosledna kakor ona češkoslovaškega zakona, vendar ni protiustavna, ker sme zakonodajalec seveda ustavne svoboščine tudi omejiti, samo da jih popolnoma ne onemogoči. De lege ferenda bi bilo priporočljivo, da se roditeljem, ako sami prestopijo k drugi veri, dovoli tudi prestop nedorastlih otrok k isti veri. Varuhom pa naj bo dovoljena sprememba vere njihovih varovancev samo pod pogojem, da temu pritrdi varstveno oblastvo.
Dokler pa zakona, ki bo vse to natančneje uredil, ne dobimo, se bo morala uprava držati pravila neizpremenljivosti vere pri otrocih, ker Pogoji, pod katerimi bodo v bodoče izpremembe možne, iz ustave niso razvidni. Verska svoboda bo tedaj v tem pogledu začasno omejena na prosto izbiro veroizpovedanja pri novorojencih. Seveda ne bo nikakc zapreke, da bo otrok brez konfesije po volji staršev vsak čas lahko postal član kake cerkve ali verske družbe.
V slučaju, da prestopijo roditelji v drugo vero, jim bodo otroci pod sedem let, kakor doslej, sledili, pa ne ker to zakon veleva, da odgovarja to volji staršev. Ako bi starši v posameznem slučaju tega učinka ne hoteli, bi morali otroci ostati pri dosedanji veri. Izjema pod št. 2. tedaj sploh ni več izjema, ker je odpadlo pravilo. Izvajala pa se bosta v istini še naprej pravilo in izjema, toda prvo le zaradi tega, ker nimamo možnosti, da bi spremembe vere otrok dopuščali, dokler nam manjka v to potrebni zakon, izjema zaradi tega, ker bo navadno v soglasju z voljo staršev. V vseh primerih pa, v kojih gre za otroke nad sedem let, si bodo morali starši, ki so prestopili k drugi veri, pomagati na ta način, da odvežejo svoje otroke nadaljnjega verskega pouka v šoli in jih sami po svojem prepričanju vzgajajo tudi versko doma.
Naši zaključki so 'tedaj na kratko sledeči:
1.) Obveznost verskega pouka v šolah je prenehala. Otroci se udeležujejo verskega pouka, šolskih maš,, spovedi in verskih vaj le dotlej, dokler se starši s tem strinjajo.
2.) Starši izbirajo po prostem preudarku svojim novorojenim otrokom veroizpovedanje ne glede na lastno versko pripadnost. Ako prestopijo roditelji v drugo vero, se pripusti na njih željo ista izprememba v veri tudi njih otrokom pod sedmimi leti. Druge izpremembe v veri otrok so, dokler ne izide poseben zakon, nedopustne.
Le ako bo začasna pokrajinska uprava uporabljala dosedanje šolske Predpise ter zakon o medverskih odnošajih državljanov iz leta 1868. v zgoraj označenem smislu, bo varovala pravice državljanov in zadostila obenem intencijam ustave.
|
M. OBERSNEL:
K položaju naše železne industrije.
Takoj v prvi dobi po vojni so naša industrijska podjetja, ki proizvajajo železo in jeklo, zašla v kritičen položaj vsled gospodarskih težkoč in ovir, ki so jih ustvarile politične izprernembc. Nove meje so odrezale tuzemske obrate od važnih nabavnih virov sirovega železa, koksa, kvalitetnega premoga in magnezita, nabavo teh snovi v inozemstvu pa so onemogočale deloma omejena produkcija v inozemstvu ali v zvezi ž njo stoječe izvozne prepovedi dotičnih držav, deloma pa — kolikor so prihajale v poštev države z visokovrednim denarjem --valutarne razmere. Sporedno s temi težkočami so se pojavljale ovire rednemu obratovanju v neurejenosti železniškega prometa in v nezadostni produkciji domačega premoga. Dočim je izkoriščala v inozemstvu težka industrija prvo kratko konjunkturo po vojni in je bilo tudi v naši državi povpraševanje po železu in jeklu kar najživahnejše, je produkcija naših tvornic vsled omenjenih ovir in težkoč padla v letu 1919. na 17*5 % predvojne produkcije; naša industrija ni mogla povsem zadostiti povpraševanju v tuzemstvu, izgubljala je pa tudi inozemski trg; izvozne prepovedi so v tem oziru povzročile mnogo škode, kajti zadevale so tudi take izdelke, ki so bili že izgotovljeni za inozemstvo in ki nikakor niso prihajali v poštev za domači konsum. Obratovanje v tej prvi dobi, ki traja približno do poletja 1920. leta, je bilo neredno, neracionalno, v nekaterih predmetih tudi tehnično pomanjkljivo. Cene so naraščale skokoma, sporedno z razvojem kon-junkturnih cen inozemske industrijske in domače agrarne produkcije ter pod vplivom neracionalnega obratovanja in naglo se izpreminjajočih valutarnih razmer. Dražečo tendenco so posebno poostrile nabave v inozemstvu v dobi nizkega tečaja našega denarja. Ko se je naša valuta naglo zopet popravila, so morale priti do izraza v nerazmerni višini cen izgube našega narodnega gospodarstva iz dobe valutarne depresije.
Kulminacijo so dosegle cene junija meseca 1920. Navajam tu nekaj primerov s podatki za ugotovitev razlike napram cenam pred vojno.
Blago	Povprečna cena za 100 kg			Relacija v odstotnih številih (cene 1913 1914 100)	
	1913-	-1914	junija 1920		
	v kronali	v dinarjih	v dinarjih	v papirnatem novcu	v zlatu
Železo v šibikah . . .	18 —	19 —	300'—	1578	465
Navadno martinsko jeklo	28' —	30 —	400’ —	1330	390
Prvovrstno orodno jeklo	80 —	84 —	900' —	1070	320
Že poprej so se bile pričele pojavljati na svetovnem trgu posledice intenzivnejšega industrijskega dela v inozemstvu; trgovskoprometue
ovire so pričele padati, produkcija premoga se je zboljšala, tudi v tuzemskih prometnih razmerah so se pojavili simptomi državne konsolidacije. Naši industriji je bilo zopet mogoče uvažati potrebne siro-vine, pomanjkanje premoga je prenehalo, otvarjale so se perspektive ugodnejše konjunkture tudi našim podjetjem; zazdelo se je, da bo mogoče dvigniti produkcijo na normalno višino, zmanjšati s tem produkcijske stroške in znižati polagoma cene izdelkom. Toda sporedno z označenimi ugodnejšimi pogoji za tehnično stran produkcije so pričele nastopati težke perturbacije na trgu. V inozemstvu so se pričeli pojavljati simptomi navidezne nadprodukcije, v resnici gospodarske posledice vojnega uničevanja in neurejenosti gospodarskih razmer po vojni ter izolacije vse iztočne Evrope \od gospodarskih stikov z za-padom. V industrijskih državah, zlasti v onih z visokovrednim denarjem je izbruhnila huda industrijska kriza, kot njen refleks pa vsepovsod padanje cen in obča gospodarska stagnacija. Naravno je, da so ti pojavi morali vplivati tudi na naše gospodarstvo. Trg se je splašil, trgovina je skoraj hipoma zastala, naročila so se v veliki meri razveljavila, tvornicam je zmanjkalo dela. Kar je pa tekoči konsum neobhodno potreboval, se je pričelo naročevati v vedno večji meri v inozemstvu, posebno v Nemčiji in Avstriji. Svetovna industrijska kriza ie ti dve državi razmeroma najmanj zadela; njun devalvirani denar pada sicer polagoma v vrednosti, toda notranja kupovalna moč njegova se bolje vzdržuje kot njegova cena na mednarodnem trgu. S tem je povzročen močan impuls za izvoz izdelkov v inozemstvo in s tem za intenzivnejšo industrijsko delavnost, proti konkurenci iz inozemstva z boljšim denarjem pa ustvarja slabi domači denar močno naravno zaščito. Tako je slaba nemška in avstrijska valuta vsaj deloma mogla Paralizirati vpliv svetovne krize.
Ta doba, ki sega od lanskega poletja do sedanjega časa, znači za našo industrijo drugo fazo krize, ki je nastopila zanjo že takoj po vojni. Značilno za to fazo je, da so tehnični pogoji za obratovanje dani, da torej ni več onih zaprek, ki so ovirale produkcijo v prvi dobi Do vojni, da pa izven vpliva industrije stoječe gospodarske okolnosti onemogočajo ugoden razvoj. Predvsem stagnacija trga, ki mu je rapidno padanje cen prizadelo težke izgube in odvzelo mnogo podjetnosti; drugič pa konkurenčna prednost nemške in avstrijske industrije, proti kateri ne daje uvozna carina zadostne zaščite.
Vzroke te prednosti hočem tu nekoliko natančneje pojasniti. Zlasti Prihaja tu v poštev nemška industrija. Njene prednosti so: domače sir o vine, tehnično na višku razvoja stoječi obrati, višja notranja kupo-valna moč marke od njene vrednosti v inozemstvu in ves ustroj nemškega gospodarstva, ki favorizira industrijo sploh, posebno pa industrijo železa in jekla. »Nizki produkcijski stroški v nekaterih industrijah so sedaj v Nemčiji omogočeni le po pogodnostih, ki pomenijo v resnici prave državne podpore. Kurivo, transporte in živila dobivajo *e industrije po umetno nizkih cenah in stroški, ki so spojeni s tem, Pojasnjujejo deloma deficit v nemškem budgetu. Te podpore gredo Posebno v prilog industriji železa in jekla. Ako bi Nemčija le površno
namerama urediti svoj budžet, bi morale te podpore izginiti. Ako pa ostanejo v veljavi, se mora inflacija povečati in doseči tak obseg, da bo v kratkem izpodkopana vsa finančna struktura. Ako pa ta način državnega podpiranja prenelia, potepi izginejo tudi sedanje umetno nizke cene marsikaterih izdelkov.,— Posebne važnosti je pri tem premog. Povprečna zakonita najvišja cena premoga je bila doslej 270 mark za tono, to je manj kot polovica svetovne tržne cene, in v imenovani ceni je že obsežen tudi davek od 50 do 55 mark. Primerno povišanje tega davka bi bil za nemško vlado naravno zelo izdaten vir dohodkov in o predlogu takega povišanja sc tudi v resnici razmišlja, kajti cena premogu bi sc še vedno lahko zvišala za 200 mark, ne da bi bila neprimerno visoka napram svetovni pariteti... Ako ostane nemški premog pri sedanji ceni 270 mark za tono, utegne postati konkurenca nemškega železa in jekla prav velikanska; toda budgetarni položaj Nemčije bi se v tem slučaju tako poslabšal, da bi prej ali slej bile neizogibne izenačujoče zle posledice.«1
Iz te karakterizacije izhaja z vso jasnostjo, odkod premoč nemške industrije, kolikor je ne povzročajo že naravni ugodnejši pogoji in valutarne razmere.
V bistvu sličen je položaj avstrijske industrije. Da so tehnični pogoji pri njej napram nemški industriji v marsičem manj ugodni, izravnava večja devalvacija avstrijskega denarja. Ta okolnost pa prihaja do izraza v glavnem le na izvenavstrijskem trgu, doma povzroča avstrijski industriji nemška konkurenca istotako težke preglavice. Napram naši industriji pa je dal razvoj gospodarskih razmer tako nemški, kakor avstrijski industriji pogubonosno premoč, ki se izraža v tem, da je uvoz inozemskega, po poreklu večinoma nemškega in avstrijskega že-leža in jekla v našo državo zavzel vedno večje dimenzije, dočim se je obratovanje naših tvornic vedno bolj utesnjevalo.
Sledeči pregled nam nazorno predočuje ta nepovoljni razvoj:
I	Uvoz železa in železnih	Domača produkcija železa in jekla	
Leto 1	izdelkov (brez sirovega železa) v tonah	ton	v °/i največje lethe produkcije 1911 1920
1919	11.000	24.500	17-5
1920	53.300	22.600	16'2
Cene v tej dobi kažejo stalno padajočo tendenco, navzlic temu, da se je tudi vrednost našega denarja po naglem zboljšanju v poletnih mesecih leta 1920. zopet pričela rušiti. Relativna stabilnost se je dosegla proti koncu prvega polletja 1921. Sledeča tabela nam kaže cene v tem času in njihovo razmerje napram cenam pred vojno.
1 John Maynard Keynes, «Die Unmoglichkeit der Reparationen»( Neue Freie Rresse z dne 27. avgusta 1921.
Blago	Povprečna cena za 100 kg junija 1921 v dinarjih	Relacija v odstotnih številih (cene 1913—1914 = 100)	
		v papirnatem novcu	v zlatu
Železo v šibikah . . .	200'—	1050	176
Navadno martinsko jeklo . .	300 • —	1000	168
Prvovrstno orodno jeklo . .	900 ■ —	1070	180
Razlike v relaciji napram cenam pred vojno so se torej med raznimi vrstami blaga prilično izenačile, cene so se za množinsko blago efektivno znižale, poleg tega pa pomeni poslabšanje naše valute za preko 48 % od junija 1920. do junija 1921., ker sc mu cene niso mogle prilagoditi zaradi stagnacije trga, v relaciji napram zlatemu novcu pocenitev vseli vrst blaga v enakem razmerju; vendar pa so cene koncem prvega polletja 1921., v zlatu izražene, povprečno še za 75 % nad cenami pred vojno.
Ako primerjamo zgoraj navedene cene, ki so v veljavi tudi še v mesecu septembru 1.1., z vrednostjo našega denarja po strahovitem padcu zadnjega časa, n. pr. dne 15. septembra, ugotovimo relacijo v zlatu napram cenam pred vojno s števili: 105, 100 in 107.
Depreciacija papirnatega denarja je torej potisnila cene železa in jekla v njihovi relaciji napram zlatnemu novcu skoraj na višino pred vojno.
Ako bi se isto moglo ugotoviti tudi o produkcijskih stroških, bi bilo ^ zopet doseženo ravnovesje produkcije pred vojno. Toda od tega idealnega ravnovesja se naša industrija čim dalje bolj oddaljuje. Vzrok za to leži v glavnem v padanju produkcije. Statistični podatki o porabi Premoga in o produktivni zaposlenosti delavstva1 nam pričajo, kako rastejo produkcijski stroški vsled skrčene proizvodnje. Relativna poraba premoga se je zvišala napram normalni porabi pred vojno v letih 1919. in 1920. za 106 in 174 %, produktivna zaposlenost delavstva pa je padla na 22 in 18 %. To so razlike ogromnega pomena, katerih niti iz daleka ne more kompenzirati okolnost, da nekateri elementi produkcijskih stroškov, n. pr. delavske mezde, v svoji absolutni višini zaostajajo v relaciji napram stroškom pred vojno. Realna mezda delavca je sicer mnogo nižja nego pred vojno, toda v razmerju napram izdelku je vsled znatno znižane produkcije Visoko nad višino pred vojno. V tem nesoglasju so dane največje nevarnosti gospodarskega in socialnega značaja. Interes države, delavstva in industrijskih podjetij zahteva, da se razvoj zopet usmeri na ravnovesje, ki je vladalo pred vojno, dasiravno si moramo v tem pogledu biti na jasnem, da se popolnoma idealno ravnovesje kakor pred vojno sploh ne more več doseči. Navzlic temu moramo smatrati to ravnovesje kot cilj, ki se mu moramo vsaj po možnosti približati, kajti drugače moramo računati s popolnim
1 Njiva št. 13./14.
propadom naše železne industrije, z vsemi nepopravljivimi posledicami za naše gospodarske in socialne razmere.
Možnost pomoči vidijo prizadeta industrijska podjetja predvsem v boljši carinski zaščiti.
V dobi pred vojno je našo železno industrijo ščitil carinski sistem napram inozemstvu, v carinskem ozemlju so pa urejevale produkcijo in vzdrževale stabilnost cen kartelne organizacije. S tem, da je naša industrija v novih političnih mejah izgubila oboje in da je poleg tega še odrezana od svojih-prejšnjih nabavnih virov važnih sirovin, je postala popolnoma odvisna od inozemskih gospodarskih razmer. Ta položaj je nevzdržen in država bo morala z ozirom na važne javne interese, ki so prizadeti po njem, pr^iv jasno opredeliti svoje stališče v tem vprašanju.
Carinske zaščite industrija železa in jekla doslej ni mogla doseči. Nova uvozna carinska tarifa, ki je stopila v veljavo dne 16. julija t. L, je večinoma le neznatno povišala posamezne carinske postavke predvojne srbske tarife. Že devalvacija avstrijske krone v drugi polovici meseca julija t. 1. je neznatnim poviškom nove tarife odvzela vsak nčinek in še poslabšala položaj naše industrije napram dobi pred novo carino. Določba carinske uredbe, da se domača industrija s posebnim dodatkom k carinskim postavkam lahko zaščiti proti uvozu iz držav z devalvirano valuto in proti dumpingu, je ostala doslej le na papirju.
Za očividno odklanjajoče stališče vlade v pogledu carinske zaščite jc gotovo merodajen tudi pomislek, da bi zaščitna carina utegnila povzročiti v tuzemstvu nerazmerno višje cene železa in jekla, v primeri s cenami svetovnega trga. Toda industrija poudarja, da zaščitne carine ne potrebuje zaradi tega, da bi zvišala cene svojim izdelkom ua neutemeljeno višino, ampak le v ta namen, da pride do boljšega obratovanja, ki bi znižalo produkcijske stroške in omogočilo racionalno delo navzlic razmeroma normalnim cenam. Zdi se torej, da bi se problem lahko rešil tako, da bi se vpoštevali interesi industrije, ki sc skladajo v tem primeru z važnimi javnimi interesi, istočasno pa tudi interesi konsumentov. Na možnost take razrešitve problema se hočem še povrniti proti koncu te razprave. Tu bi hotel le še opozoriti na razliko, katere si moramo vsekakor biti svesti, namreč med postulatom carinske zaščite v normalnih časih in pa v dobi, kakršna je sedanja.
O upravičenosti zaščitne carine v normalnih časih je sodba lahko različna. Vzgled nemške gospodarske politike nas sicer uči, da se z zaščitno carino more ustvariti in do viška tehnične popolnosti razviti domača industrija, ne da bi pod tem razvojem trpeli drugi narodnogospodarski interesi; tudi v gospodarski politiki drugih kontinentalnih držav v Evropi se je že dolgo vrsto let pred vojno vedno bolj uveljavljala smer zaščitnih carin, utemeljena bodisi s stališča, da je treba razvijajočo se domačo industrijo ščititi z vzgojnimi carinami, dokler se »e povzpne do višine razvoja inozemske konkurenčne industrije, bodisi s stališča splošne zaščite domačega dela pred tujim. Toda utemclje-»ost teh gospodarskopolitičnih smeri ni bila nesporna, četudi so ji iz spošnih narodnogospodarskih vidikov nasprotovali le maloštevilni pri-
staši doktrinarnega gospodarskega liberalizma. Izredne razmere, ki jih je ustvarila vojna in doba po vojni, so pa gotovo odvzele temu nasprotstvu vsako upravičenost. V dobi, ko se majejo temelji gospodarskega življenja v skoraj vseh državah civiliziranega sveta, ko se pogreza vrednost denarja gospodarsko šibkejših držav v nič, ko se pojavljajo najneugodnejši vplivi sve/ovnogospodarskih vezi na vsako posamezno narodnogospodarsko enoto, v tej dobi si mora po mojem mnenju narodnogospodarska politika postaviti predvsem to smer, da ohrani ali upostavi ravnovesje v svojem področju in da ga po svojih močeh zaščiti pred pogubnimi pretresljaji, izvirajočimi iz defektov tujih gospodarskih sistemov. Iz tega vidika se pa mora v sedanjem času priznati brezogojna upravičenost načela zaščite domačega dela, kajti v nobeni drugi formuli se ne izraža bolje solidarnost vseh interesov, ki so združeni v okviru narodnogospodarske skupnosti.
Z ozirom na izredne gospodarske razmere sedanjosti so tudi v istini vse evropske države, katerih industrija je prizadeta po razvoju teh razmer, prilagodile svojo gospodarsko politiko načelu zaščite ali pa to načelo, kjer je že bilo v veljavi, izvedle še izraziteje, navzlic opoziciji,, ki se je pojavila tudi drugod pod geslom zaščite konsumerita.
Celo Anglija, domovina klasičnega gospodarskega liberalizma, je sprejela načelo zaščite z uvedbo posebnega zakona (Safeguarding of Industries Bill), ki stopi v veljavo z dnem 1. oktobra 1.1. in ki ščiti gotove industrijske grane s carino v višini 33% % od vrednosti, v slučaju dumpinga1 pa še z nadaljnjimi 33% %.
Od držav, ki imajo z nami skupne meje, nas pa mora zanimati v Pogledu zaščitnih carin v prvi vrsti Italija, kajti pri drugih sosednjih državah — izvzemši Romunijo — zaščita železne industrije ne prihaja v poštev, ali ker je ni, ali pa ker izvršuje zadostno zaščitno funkcijo že slabi denar dotičnih držav.
Italija je uvedla z dnem 1. julija 1.1. carinsko tarifo, ki je eminentno zaščitna, poleg tega pa vslcd uporabe koeficientov k carinskim postavkam zelo elastična, da se po potrebi lahko prilagodi naglo se izpre-•ninjajočim razmeram.
Sledeča tabela naj omogoči primerjanje posameznih postavk italijanske zaščitne tarife z dotičnimi postavkami naše tarife, in sicer kolikor Prihajajo v poštev najvažnejši izdelki industrije železa in jekla, v katerih bi naša domača industrija lahko popolnoma zadostila potrebam domačega konsuma.
1 Po angleškem zakonu se smatra kot «dumping», ako se tuji izdelki prodajajo v Angliji po cenah, ki so ali nižje od produkcijskih stroškov v deželi dorekla ali pa vsled devalvirane valute izvažajoče države nižje od angleških domačih cen. Pri tem velja pogoj, da se dotično blago v Angliji proizvaja v Zadostni množini in po primernih cenah. Produkcijske stroške dežele porekla dresutnira zakon s 95 % cene v veletrgovini dotične dežele, preračunjenimi v angleški denar po dnevnem tečaju. Valutni dumping je pa tedaj, če se tuji jzdelek v Angliji zaradi tega more prodajati pod angleško domačo ceno, ker *e denar izvažajoče države napram angleškemu izgubil na vrednosti najmanj
			Italijanska tarifa					Naša tarifa			
Predmet		Izdelujejo pri nas tvoruice	post. št	carinska postavka: it. lir	koeficient	carina1 v papirnatem novcu: it. lir	relacija napram vrednosti	post št.	carinska postavka: 1 din.	carina v papirnatem ; novcu: din.	relacija napram vrednosti
Železo iti navadno jeklo v šibikah; okroglo, ovalno, štirioglato, ploščato; gorko valjano; debelina v vsaki smeri prereza nad 8 mm:		Jesenice, Store, Zenica, Ravne	286, c	v—	08	48-26	30—48/,,				11—16%
			Za železo in jeklo drugačnega prereza ali manjših dimenzij so postavke do 100% višje.								
			287	12-	0-8	82-73	3—30’/o	536, 3			0-7-7%
Specialno jeklo istega prereza in enake izdelave:		Ravne	Za jeklo drugačnega prereza ali manjših dimenzij so postavke do 50 % višje.						8 —	32*—	
Železo in jeklo v šibikah, okroglo, ovalno, Štirioglato, ploščato; mrzlo valjano; debelina v vsaki smeri prereza nad 8 mm			288	9 10	0-8	52 64	21-390/d				7—13%
		Jesenice	Za železo in jeklo drugačnega prereza ali manjših dimenzij so postavke do 100% višje.								
Črna pločevina debeline:	4 mm in več	Jesenice	297	8-50	0-8	58-00	40»/o	537,	IO-		>5%
	1—4 mm			1150	0-8	79-28	«%	la			"%
Žica, železna, in jeklena, do 75 kg odpornosti na mm®, debeline:	15 mm in več		292, la	tl-	08	75-44	53°/0	538, 1 a			14/o
	1—1*5 mm	Jesenice	292	lS-—	0'8	89 62	50%		NI—		12’/o '
	05—1 mm		lb	13 —	0*8	89-62	45%	538, lb			11%
	03—0*5 mm		292, 1 c	20 —	0 8	137 88	68%				10"/.
Cevi iz litega železa, z oste-	ravne:		310, la	65	05	37 34		539,	8-—	32 —	10-13% r
njem preko 7 mm debeline;	drugačne:		310, lb	7 —	05	40 22		2a			
1 Carina se mora izračufiltl po formuli: Carinska postavka 4* (carinska postavka X koeficient)
= carina v zlatu; pri plačilu carine v papirnatih lirah se mora Se vpošlevatl agio; tu navedene carine so izračunjene po relaciji 100 zlatih lir — 383 papirnatih; zadnji uradni tečaj določa, da je 100 zlatih lir — 4(53 papirnatih;'po tern točaju so vse zgoraj navedene carine v papirnatem novcu efektivno še za 20% višje.
Italijanska industrija železa in jekla ima torej sedaj povprečno štiri-do petkrat večjo zaščito v carini kakor pa naša industrija. Tudi v Italiji se je moral premagati oster odpor proti industrijski zaščiti in vnormal-nih razmerah bi tam tako izrazito zaščitna tarifa gotovo ne bila mogoča. Za našo industrijo železa in jekla pa znači italijanska zaščitna carina konec vseh izvoznih poslovnih zvez z Italijo, torej z edino sosedno državo z boljšo valuto.
Mislim, da mota vsakemu biti jasno, da je sedanji položaj naše industrije nevzdržen; doma so na stežaj odprta vrata tuji industriji, dostop na inozemska tržišča nam pa zabranjujejo prohibitivne carine dotičnih držav. Ako je naši državi na tem, da si ohrani ono industrijo, ki jo imamo, ji mora pač tudi priznati zaščito v tako izrednih gospodarskih razmerah, kakršne so sedanje.
Omenil sem že, da bi se to vprašanje po mojem naziranju moglo rešiti ob vpoštevanju vseh upravičenih interesov prizadetih^ gospodarskih krogov. Ako trdi industrija, da zaščitne carine ne potrebuje zaradi neupravičenega višanja cen, ampak da si zagotovi racionalnejše obratovanje, mislim, da je s tem že dana podlaga za rešitev vprašanja, ki ne bi nasprotovala niti interesom konsumentov. Ugotoviti moram v tej zvezi vnovič važno dejstvo, da je devalvacija našega denarja baš v zadnjem času potisnila pri nas cene železa in jekla v njihovi relaciji napram zlatu na višino pred vojno. Ta višina žnači po mojem mnenju praktični minimum, pod katerim se stalno ne morejo stvarjati cene, ako je naše narodno gospodarstvo kolikor toliko v ravnovesju. Konsum torej po mojem mnenju ne bo mogel nikoli računati s stalno nižjimi cenami kot so današnje, če vzamemo zlato za merilo. Valutarne iz-premembe navzdol teh cen ne bodo mogle več znižati, ker bo morala industrija reagirati na take izpremembe s takojšnjim povišanjem cen v papirju. Ako pa ostane vrednost denarja v bližnji bodočnosti stalna, se morejo sedanje cene železa in jekla le tedaj vzdržati na relaciji pred vojno, ako se v naši železni industriji z močno povečano produkcijo zopet približamo ravnovesju med cenami in produkcijskimi stroški, kakršno je bilo pred vojno. Ker bi imela zaščitna carina po pričakovanju industrije to funkcijo, da bi zaprla domači trg tujim izdelkom in da bi povečala s tem produkcijo naših podjetij, in ker bi se zaščitna -carina mogla vezati napram industriji na gotove pogoje, bi bilo po mojem prepričanju praktično dosegljivo, da se sedanje cene železa in jekla — ki so v relaciji *hapram zlatu na višini pred vojno, torej nor-nialne — vzdržijo v tej relaciji brez neutemeljenih bistvenih izprememb in navzlic uvedbi zaščitne carine.
Na to sem hotel opozoriti merodajne činitelje v trcnotku, ko preživlja naša industrija železa in jekla svojo najtežavnejšo dobo.
Zaščitna carina nam pa za bodočnost ne more zadostovati. Naša sedanja železna industrija je odvisna od inozemskega sirovega železa, dočirn hrani naša zemlja ogromne zaklade železnih rud. Emancipacija °d inozemstva v produkciji sirovega železa mora postati kardinalna točka naših načrtov za bodočnost.	»
Q:	„ Paragraf. “
(§§ 129 b in 206 kaz. zakonikov).
Homo suni.
Nil humani a me alienum puto.
Ob Eulenburgovem procesu se je ponovilo v Nemčiji močno gibanje Za odpravo § 175. k. z. Na čelo so temu humanitarnemu in nepolitičnemu gibanju stopili brez razlike strank znanstveniki, zdravniki, pravniki in sociologi, dalje novinarji, pisatelji svetovnega slovesa, humani-arhi delavci in odkritosrčne žene občega spoštovanja.
Pri nas sta v veljavi še dve določbi kazenskega zakonika. V Pokrajinah bivšega avstrijskega kazenskega zakonika iz leta 1852. Polja §. 129. lit. b) k. z., ki določa:
Zločini bi o d n j e.
I. Proti prirodi.
§ 129. Kot zločini sc kaznujejo tudi naslednje vrste blodnje:
I. Blodnja proti prirodi, to je
a )..........
b) z osebami istega spola.
(Kazen je težka ječa 1 — 5 let, ob uporabi sile, grožnje, umetnega omamljenja zlorabljene osebe 5 —10 let, Če je zlorabljena oseba vsled zločina težko poškodovana, 10 — 20 let, če je umrla, dosmrtna težka ječa.)
Odločbe najvišjega kot kasacijskega sodišča interpretirajo te za oba spola veljavne prctnjc:
Zakon se ne omejuje le na pederastijo. Za dovršenost delikta ni potrebna conjunctio membrorum, immissio itd.; tudi ni potreben akt, sličen coitu, kazniva je onanija z osebami istega spola, tudi tribadija, izkratka, za zločin po tej kazenski določbi zadostuje vsak akt, s katerim je krivec iskal ali našel spolno zadoščenje na telesu osebe istega spola.
Srbski kazenski zakonik (iz leta 1860.) je manj strog. Njegov § 206. določa:
«Zločini i prestuplenjija protivu blagonaravija:
Protivuprirodni blud kako izmedu lica muškog pola, tako i skoto-loštvo, da sc kazni zatvorom od šest meseci do četiri godine, i gubit-kom gradanske česti.*
Zenske so torej izvzete, zakon velja tudi za druge čine, ki ne spadajo sem. Odločbe pa omejujejo: «Pod protivprirodnim bludom izmedu muških ima se razumeti, samo t. zv. pederastija (coitus per anum).» Drugačni čini niso zločini.
(Radi popolnosti še omenjamo: Madjarski k. z. [v Vojvodini] kaznuje protiprirodno blodnjo moških s kaznijo do enega leta, lirvatski kakor avstrijski, črnogorski nič. V Franciji in Italiji ni kazni, v Nemčiji velja S 175., Anglija določa za sodomijo lin anumj dosmrtno ječo, za prestopke, navedene v avstrijskih določbah, pa zatvor in prisilno delo do dveh let.)
Homoseksualnost odnosno njeni čini so torej kaznivi po 8 129. b. Kar zgodovina pomni, je homoseksualnost obstojala. Večinoma je bila kazniva. Skoraj brez izjeme je veljala za nekaj sramotnega. V teni pogledu je pa ugotoviti razvoj takozvane morale. Ta razvoj je ilustrativen, ker ni na tem polju v bistvu prav nič drugačen, kakor drugod, in nam kaže vedno isto sociološko sliko, ki ni zelo razveseljiva, ne v pogledu zakonodaje, niti socialne sodbe, humanosti in morale.
Slovenci nismo izjema.
Zato je prav, če se z zadevo pečamo na tem mestu.
*
//omoseksualna je oseba, ki ima spolni ljubezenski nagon samo do oseb istega spola, /i/scksualni imajo spolni nagon do oseb istega in različnega spola, /M?/miseksualni pa samo do oseb drugega spola. Biseksualec je torej obenem homoseksualen in heteroseksualen, nobeno izključno.
Popolnoma «čist» ni nihče. Okrog 94 % ljudi je heteroseksualnih, vel ali manj, okrog 4 % je biseksualnih, okrog 2 % samo homoseksualnih.
Teli 6%, in marsiktcri izmed onih 94%, so armada nesrečnežev. Absolutno, ne v odstotkih, je njih število precej visoko. Povsodi se najdejo, in če jim pridemo na sled, se nad njimi zgražamo, se jim rogamo, jih preganjamo — zakonito —, toda ali jih tudi pomilujemo? Ali jih znanstveno proučujemo?
Morda je prav, če navajamo že sedaj, da so bili bomo- odnosno biseksualni Leonardo da Vinci, Michel Angelo, Anakreon, Sapfo, Oscar Wi!de, Shakespeare, Paganini, da ne govorim o Sokratu i. dr. A. Jackson Davis šteje med nje tudi Jezusa in Pavla. Po stanu je homo- in biseksualnost zastopana povsod, zlasti med plemstvom, dalje v korporacijah, n. pr. v internatih, med mornarji, vojaštvom, med duhovščino. Ne moremo se spuščati v podrobnosti. Kdor se zanje zanima, — in marsikdo bi se moral zanje resno zanimati, — naj vzame v roko Hirschfelda,1 ki navaja uprav presenetljiv imenik filozofov, vojskovodij, vladarjev, umetnikov, svečenikov raznih konfesij itd.
Pa tudi imenik procesov proti homoseksualcem je presenetljiv. Da Pustimo vse druge in pričnemo pri političnih procesih radi homoseksualnosti proti Sokratu in Aishinovi pravdi proti Timarhu «radi zločina Proti prirodi®. V stari in rimski zgodovini najdemo več aktov homoseksualnosti, pa še več sodobne obsodbe. Grki jo dopuščajo pogojno brez kazni, vendar ne dovoljujejo pasivnim homoseksualcem, da bi Postali arhonti, sodniki, svečeniki, poslaniki, glasniki ali drugi državni ali verski funkcionarji, niti politiki, in to pod smrtno kaznijo! Grški zakonik o nravnosti je torej to ravno pri Grkih zelo priljubljeno lastnost obsojal, čeprav manj ko latinski, in popolna,svoboda je pri obeh narodih sodobnica političnega propada. Isto velja za poznejšo renezanso, kjer pomenijo Michelangelo in Leonardo ter n. pr. Benvenuto Cellini, — vsi ženiji in pederasti, — višek ženijalnosti in so obenem mejniki strmega propada svoje dobe. Ali se ne spominjamo Lombrosa («2enij 'n blaznost®)? Spominjali se ga bomo pozneje.
Homoseksualnost se ni kaznovala, pač pa obširno izvrševala v dobi Nerona, Caligule in naslednikov, v dobi propada «starega sveta®. Tem huje se je kaznovala po zmagi židovstva (—krščanstva) nad grškim v= starim) svetom, izvrševala se je pa še vedno. S to zmago pričenja današnja doba. Poldrug tisoč let že kazensko preganjamo homoseksu-ahic ljudi, ne da bi bili vprašali, kaj so, za kaj gre, in kako naj se v°čina (94 %) človeštva obnaša napram manjšini (6 %). Ali naj teh h % ljudi res preganjam?), uničujemo?
1 Die Momosexualitat des Mannes und des Weibcs, von Dr. med. Maguus t tirschfeld.
Stari testament govori o zadevi, da je grdobija. Devtcronomij grozi z izključenjem iz naroda, novejši Leviti s smrtno kaznijo. Novi testament najstrožje obsoja «alteram formam Vcncris«, Konstantin, Justi-nian, Karel Veliki, Ludvik Pobožni, — pa vse do Constitutio Criminalis Carolina in dalje poznajo — smrtno kazen. Novoplatonik Filon iz Aleksandrije zahteva za homoseksualnost smrtno kazen. Cesar Valenti-nianus jo uvede. Ostala je do Jožefa II.
Varijetet vsega preganjanja ne moremo tu opisovati. Slično je preganjanju čarovnic. Današnji kazenski zakoniki, določbe § 129. b in njegovih «tovarišev» drugod, so ostanek tega «malleusa maleficorum».
Pri zgodovini psihoz srednjega veka, pri zgodovini flagelantizma, raznih reform, revolucij itd., izkratka povsod, kjer se nam jasno kaže slika dhševne razvratnosti celih narodov ali delov sveta, — nam vsakokrat zgodovina tudi pripoveduje o naraščanju in manifestnosti homoseksualnosti in — njenega preganjhnja, ki zavzema včasih sadistične oblike. Isto vidimo v angleški, v francoski in v — današnji ruski revoluciji!
Duševna bolezen? Morda v zvezi s psihozo mas? «Ženij in blaznost*, verski preokreti, politični prevrati, vojne, revolucije, umetnost, literatura, seksualnost in — bolna seksualnost v tesni medsebojni zvezi?
Hirschfeld, ki slovi danes za večjo avtoriteto, ko Krafft-Ebing, razlikuje pridobljeno in prirojeno homoseksualnost, druga je hereditarna neurotična. K.-E. je postavil štiri teze: 1.) Spolno življenje homoseksualcev se pričenja abnormalno rano in močno. 2.) Duševna ljubezen je eksaltirana. 3.) Obenem z znaki funkcionelne degeneracije se ob kon-trarnem seksualnem občutenju pojavljajo tudi drugi funkcionelni in često tudi anatomični znaki propadanja. 4.) Postoje neuroze (histerija, neurastenija, epileptični znaki itd.). Skoraj vedno se da dokazati ncura-stenija, ki je praviloma koiistitucionalna, prirojena. M. pa je mnenja, da je homoseksualnost prirojena anomalija, ali točneje, anomalija, ki temelji na prirojenih pogojih, paiologicna v smislu Virchowa: (Pata-logija ni znanost o boleznih, marveč o anomalijah, homoseksualec je zdrav toda anomalen, kakor n. pr. oni, ki je slep za barve). Homoseksualnost bi torej po H. bila biološka varianta «normaInega» človeka, podana morda po nepopolni seksualni diferenciaciji.
Kraft-Ebing, Moll, Magnus Hirschfeld, Havelock Ellis, ter psihopato-!og Forel in psihoanalitik Freud so gotovo obdelali glavni in najtežji del tega znanstveno še ne do dna preiskanega problema. Jedru najbližje pa je dospel Stekel,1 ki ne sprejema končnih zaključkov prvoimeno-vanih in se tudi v psihoanalizi homoseksualne neuroze oddaljuje od svojega (enostranskega) mojstra Freuda in njegove šole. S. vprašuje: Kako je mogoče smatrati homoseksualca za «zdravo» anomalijo? Ktere
1 Dr. Willielin Stekel: Storungcn des Trieb- und Affektlebens (Dic para-pathischen Erkrankungen), II.: Onanie und Hotnosexualitat. (Die homosexuelle Neurose).
dokaze imamo za to «zdravje», in kakšen je kanon «zdravja»? Homoseksualci trde vsi, da so zdravi. Tako delajo vsi, tudi najtežji psihopati. Homoseksualci sami trde v večini, da so normalni, in manj ko petina jih je, ki se bore proti temu abnormalnemu nagonu in ki obsojajo svoje dejstvovanje. H. sam navaja v svoji kazuistiki množico neurotičnih, torej bolezenskih primerov. S. še ni našel homoseksualca, ki bi ne bil neurotik. H. sam razlikuje prirojeno homoseksualnost, ki ni bolestna, in biseksualnost ter pseudohomoseksualnost. Toda v lastnih seksualnih zadevah lažemo vsi, drugim in sebi, ter vtikamo glavo v pesek. Vsi neurotiki ponarejajo sliko svoje bolezni. Od prirode same smo vsi ljudje biseksualni, heteroseksualci ravnotako,. kot homoseksualci. Priroda nas je ustvarila biseksualno, monoseksualnost ni produkt prirode, ampak kulture. Vsak heteroseksualec je neurotik, ker je v sebi udušil del, namreč homoseksualni del svoje prirode (nravi), in tembolj je neurotik vsak homoseksualec, ki je udušil v sebi heteroseksualni del svoje nravi. To uduševanje je docela psihičen čin, in neuroza, ki je v nas vseh, je večja tam, kjer je labilnost živčnega sistema večja in kjer se vsled tega pervertira heteroseksualnost v novo vzbudivšo se homoseksualnost.
Tudi Bloch je že blizu te resnice. V svojih tezah trdi: «1.) Takozvani nediferencirani stadij spolnega nagona včasih odpade, že pred puberteto se nagon obrne nedvomno k enemu spolu. 2.) Kritična teorija homoseksualnosti mora upoštevati tudi ekstremne slučaje, n. pr. moško homoseksualnost ob polni virilnosti. 3.) Spolovila in zaplodile žleze niso odločilne, ker najdemo homoseksualnost tudi pri povsem normalnih organih. Isto velja za možgane, ki ne uničijo tega nagona vkljub heteroseksualnim vplivom. 4.) Mogoč je torej le takšen fiziološki pojav, hi obenem izpreminja nagon subjekta. 5.) Misliti moremo le na kemičen Proces, ki vpliva na spolnost in ki nam še ni znan.»
Temu nasproti ugotavlja Stekel: Nikdar se še ni pred puberteto Pokazal nedvomni spolni nagon subjekta izključno le k lastnemu spolu. *«• tudi ni le fizis, ki deluje na psiho, marveč vedno je tudi obratno, jn sicer zelo odločno. Steklova — in po današnjem stanju psihopatologije in seksualnih znanosti najverjetnejša, — je teorija, ki vsaj iz-CrPno razloži vse mnogobrojne in mnogolike pojave homoseksualnosti v njih zvezi z vsemi drugimi neurotičnimi, t. j. bolezenskimi pojavi:
Vsi ljudje so izprva biseksualno utemeljeni, brez izjeme. Do puberteto ima normalni človek razločno biseksualno dobo. Heteroseksualec Potem uduši svojo homoseksualnost, del svojih homoseksualnih nagonov h*di sublimira v prijateljstvo, nacionalizem, socialno udejstvovanje itd. ^er ne more nikdo svoje- homoseksualnosti popolnoma zadušiti, ima v sak človek v sebi dispozicijo k ncurozi. Čim jačje je bilo uduševanje, cin večja je neurotična reakcija, ki vodi celo v paranojo. Kjer se pa ndušuje heteroseksualnost, se tam razvije homoseksualnost. Pri homoseksualcu deluje uduševana heteroseksualnost kot razpoloženje k jJPurozi. čim jačje sc heteroseksualnost sublimira, tem bolj izgleda homoseksualec na zunaj sličen normalnemu zdravemu človeku, normalnemu heteroseksualcu.
Za normalnega homoseksualca je pa ta proces sublimiranja težavnejši, ko za normalnega heteroseksualen. Ta tip je zato zelo redek. Točna analiza pokaže vedno tipične neurotične reakcije. Neurotične reakcije odpora so strah, sram, stud in sovraštvo. Heteroseksualcu se homoseksualni akti studijo. Ta stud potrjuje afekt negacije. Homoseksualec (moški) občuti isti afekt, stud, pred žensko. Ta stud kaže, da je neurotik. (Ali pa sovraži ženske, kar je zopet le neurotičen afekt.) Kajti normalni (ntmeurotični) homoseksualec (če bi eksistiral), bi moral biti napram ženski ravnodušen. «Zdrav» človek, (ki ni udušil nobenega dela svojega nagona), bi se moral torej biseksualno udejstvovati. To je tudi bilo pri Grkih. Zakaj pa njihov vzgled ne velja za nas? O tem kesneje.
Prirojene homoseksualnosti ali heteroseksualnosti ni, prirojena je le biseksualnost. Monoseksualnost je že pot v ncurozo, često že neuroza sama.
Ta teorija ni nova (Kiernan, Chevalier, Lombroso, Binet). Nova je njena zveza z neurozo. Vprašanje je: Ali postane homoseksualec neurotik, keF se boji kazni in preganjanja, ali je zato homoseksualen, ker je neurotik?
Kaj je neuroza? 1:orel («Higicna živčevja in duše») definira: Funk-cionelna neuroza: Migrena, neuralgije, ishias, «Hexenschuss», boleča negibnost, pseudoreumatizem, krči v vekah, prstih, jecljanje, «sv. Vida ples», atetoza, tetanija, astazij^-abazija (tresenje, tonični krči v mišičevju, negotovost in vrtoglavosti pri hoji ali če stojiš); fuiikc. možganska neuroza so tudi: zaprtje, motenja menstruacije, psihična impotenca, seksualne perverznosti, moča in cela vrsta drugih funkcionelnih motenj centralnega živčevja, možgan. Traumatične neuroze in psihoze, slične histerije ali možganski paralizi, izvirajo iz težkih telesnih poškodeb (možgan) ali šokov (sunkov) na živčevje.
Stekel pa definira neurozo točneje po bistvu: Neurotičen si, če se ti ni posrečilo premagati svojih asocialnih nagonov, ki jih zato, ker so asocialni, smatraš (zavestno ali ne) sam za nemoralne. Asocialni so pa vsi tisti nagoni, ki jih izključuje človeška družba sama, po stanju svoje kulture. Zato so neuroze v raznih deželah (in dobah!) različne, kakor je različno ocenjevanje raznih činov. Pa tudi uduševani kriminalni nagoni — in teh je legijon! — ustvarjajo neurozo. Neuroza je posledica borbe med nagonom in zapreko. Ona nastaja torej na dva načina: Močan nagon skuša vedno iznova priti preko zaprek, ali pa, močna zapreka vedno iznova duši nagon in reducira seksualno zahtevo na minimum. Razpoloženje k neurozi je torej v tesni zvezi z nagonom. Razvoj človeštva (kulture) pa vedno stavi nove zapreke nagonom (ali jih odvaja v predpisane smeri, kakor vodo v kanale), vsak napredek etike ali kulture pomeni novo izgubo (omejitev) nagonskega življenja. Zakoni varujejo človeško družbo pred nagoni njenih članov (kakor kanali in jezi pred poplavo). Družba trpi vedno le nek minimum nagonov, kar je več, velja kot asocialno. Smer vodi v udomačenje vsega nagonskega življenja, v udušenje vsakega «nenavadnega» nagonskega čina. To je stari boj med nagonom — hrbtnim mozgom in razumom —
možgani. Kam vodi ta razvoj, bi sc moglo presoditi le, če bi mogli primerjati živega nagonskega pračloveka s sedanjim človekom kulture. 2e danes so mnogi naši nagoni ukročeni. Družbi pa to ne zadostuje, ona skrbi za to, da se ljudje s preveč abnormalnimi nagoni ne plode. Asocialnež propada.
Prirodna sila se pa ne uklanja kulturi. Med obema traja borba, njen rezultat je neuroza. Kompromis med nagonom in zapreko je parafilija, — napačno obrnjeni ljubavni nagon. Neurotik je atavističen pojav, reprezentant nekdanjega, sedaj že izumrlega tipa človeštva. Ono borbo, ki jo ima večina človeštva (kot skupina) že za seboj, mora izvo-ievati ta individij (ali ta manjšina individijev) sama. To je ontogeneza kulture. Tudi kadar hoče kultura ustvariti kaj velikega, seže v rezer-yoar prošlosti in jo obudi. Vsi takšni reprezentanti prošlosti se odlikujejo po jakem nagonskem življenju, ki je lasten celi skupini neurotikov, ženijev in zločincev. Ta «nadčlovek» z nadmočnimi nagoni je v resnici "Podčlovek* («pračlovek», nižja vrsta), in ima tri pota v sedanjosti: Ali sublimira svoje nagone (razbijanja, kriminalnosti, asocialnega dejstvovanja) in ustvarja (kot žcnijalon pesnik, slikar, prerok, pre-vratnež, iznajditelj, bogoiskalec), ali sledi svojim nagonom (zločinec) ■di pa se mu sublimiranje posreči le deloma, in on postane neurotik.
Lombrosova teorija rediviva, v kolikor je obstala v poznejši znanosti! Homoseksualec je v prvi vrsti atavistična pojava, njegovi nagoni se ne skladajo z današnjo kulturo, po prvotno biseksualnem razpoloženju je Pa «normalnemu» človeku bližji, ko današnji sin kulture, reprezentant svoje — naše — dobe. Neurotik je zato često pred svojim časom, on Padkompenzira' svoj atavizem, je «velik», «ženijalen». Prebogato nagonsko življenje kažejo i neurotik i umetnik (ustvaritelj) i zločinec. Zadnji Počinja svoje zločine, umetnik jih pa preživi,, v svojih delih. Hebbel Pravi: «Shakespeare zato ni moril, ker mu je bilo dano ustvariti toliko morilcev v svojih delih*.
v.Pri neurotikih, umetnikih in zločincih se torej kaže spolno nagonsko 'fivljenje posebno rano? Da, zares! Za umetnike to vemo, za zločince Je njih nagonsko spolno življenje tipično, in pri neurotikih nam analiza Pokaže isti pojav. Zgodnja seksualna dozorelost nastopa res tudi pri Vsoh homoseksualcih abnormno zgodaj in abnormno jako.
človek z abnormno močnim spolnim nagonom pričenja — vsled vzgoje — že rano obdajati svoj nagon z zaprekami. Zgodnji nagon in !'iega pojavi pa trčijo ob te zapreke. Vname se boj. Proces uduševanja ") sublimiranja nagona pričenja pri teh ljudeh prej, ko pri «neatavi-stičnih, normalnih*. Iz kteregakoli vzroka — zunanjega, — se pa 'jderoseksualna komponenta bolj ali manj duši (uduši) in homoseksualna se uveljavi bolj ali manj močno. Stud, sovraštvo, strah (potom ^Kojc itd.) ne puste heteroseksualni strani nagona, da se razvije. ‘Pinoseksualnost se torej razvije iz biseksualnosti vsled (individualno,
rodbini, socialno ali kakor sicer) podanega posebnega usmerjenja ali /aprečavanja.
Homoseksualnost je lahko latentna, maskirana, ona pa nadomešča l<di druge afekte, kriminclne, ali resnično perverzne (sadizem), ali je
posledica konkretnobolne duševnosti (satiriazis, nimfomanije, askeze, alkoholizma, dednosti, incesta, infekcij, paranojičnega stanja, epilepsije, kriminalnosti). Neuroza, ki vodi homoseksualnost v dejstvovanje, more biti posledica raznih najglobljih in — najopasnejših vzrokov.
Homoseksualec torej ni nikdar istovreden z «normalnim» hetcro-seksualcem. Po vzroku, iz kterega izvira njegova neuroza in ž njo njegova homoseksualnost, se pojavljajo spremljajoči znaki močnega njegovega nagonskega življenja: Poleg sile, ustvarjajoče ali organiza-torne moči, prevratne energije, nosi ta neurotik tudi močno izražene negativne lastnosti, nagnenja k duševni slabotnosti, nesamostojnosti, k moral insanity; k sadizmu, incestu; h krutosti, zahrbtnosti, maščevalnosti, izraziti lažnivosti, razdražljivosti, sumnjičavosti, nestalnosti, fantastičnosti, gospostvaželjnosti. Te lastnosti so neprimerno jačje, ko pri «normalnem» človeku, kajti ves homoseksualec neprestano trpi na motnjah vsega svojega nagonskega in afektnega življenja.
Velikih, ženijalnih homoseksualcev nam zgodovina našteva nekaj stotin. Za druge, — in teh je 6 % celokupnega človeštva vseh dob, — nam pa pravi, da so bili, da so sledili svojim nagonom, da so delovali po svojih lastnostih, (kakor sicer tudi ženiji s temi negativnimi lastnostmi), da so se pojavljali ‘v psihotičnih dobah močneje in aktivneje, da pa so bili v teh dobah tudi močneje in aktivneje preganjani. Vloga homoseksualcev v ruski revoluciji je velika, zlasti v slabi, krvavi strani te revolucije. In v vseh dobah so homoseksualci goreli na grmadah, kakor tudi «čarovniki in čarovnice*, njih bratje in sotrpini po bistvu svojega bolestnega razpoloženja.
Nekaj generacij je pomrlo,'kar ne sežigamo več čarovnic. Za neu-rotične, (t. j. bolne) homoseksualce imamo še kazenske paragrafe, dasi bi socialni paragrafi zadostovali in — več koristili.
*
Naša doba ni več aristokratska, nesocialna (= grška), marveč je židovska, socialna, demokratska (== krščanstvo). V njej ne ljubimo ničesar, kar je nad povprečnostjo. Ženiji so nam tuji. Mrzimo jih, ker so nad povprečnostjo, in priznavamo, ker so koristni. Škodljivci pa — mrzimo jih, ker so asocialni, ker nas spravljajo iz ravnotežja, v nevarnost. Homoseksualnost manjšine šestih odstotkov je večini 94 % antipatična ne le zato, ker je manjšina, abnormiteta, ampak tudi zato, ker je velik del homoseksualcev nevaren, ne moralno, ampak socialno, s tem, da deluje med nami s svojimi atavističnimi, apolitičnimi (== asocialnimi) nagoni in lastnostmi. Humanitarnost mora tu vplivati korektivno. Neurotik ne sme biti več kaznovan, pač pa mora ostati socialno izoliran, in to v najlažji obliki: Depolitizacije.
Prva zahteva (znanosti in humanitarnosti) je: Odprava § 129.b. in 206. k. z.
Druga zahteva (obrambe kulture) je:
Zakon kaznuj resnične perverznosti (iž pokvarjenosti, sodomijo [skotološtvo]), dalje nasilje (stuprum), nečistost v analogiji, kakor se kaznuje v heteroseksualnem občevanju, dalje zlorabe, krvoskrunstvo, javno pohujšanje itd. kakor doslej, ter uvedi zaščitno starost za moški
spol (18. leto), ne kaznuj pa neurotikov, t. j. homoseksualcev, za homoseksualno dejstvovanje v zgorajšnjih mejah.
Ob sedanji reviziji kazenskega zakonika v Jugoslaviji imamo priliko za to potrebno reformo kazenskega prava.
Tretja zahteva (samoobrambe družbe proti asocialnim činom in lastnostim atavističnih individijev) pa je:
Da ne uživajo (notorični) homoseksualci vseh državljanskih časti, ampak da sicer nekaznovani vendar ne smejo — z ozirom na preteče npasnosti svojega značaja (vkljub absolutno visokemu, relativno pa nizkemu številu ženijev) — vršiti javnih zadev. Kakor jih niso Grki dopuščali k gerontstvu, sodstvu, svečeništvu, poslanstvu in drugim funkcijam r//g	tako naj se jim tudi pri nas zabrani dostop do
niest, kjer spravlja njih moteno nagonsko in afektno življenje (ter iz tega sledeče socialne lastnosti) javne interese v nevarnost: Na mestih lavnega zaupanja.
Demokracija ne prenaša atavizmov, ne trpi manjšin, ne ljubi ženijev, ona je sicer humanitarna, toda odklanja, da bi moteni nagoni neurotikov smeli «turbare circulos». Zato sega humanitarnost pač do kazenskega, ne pa do političnega družabnega zakona. Najsvetejše je povprečnost.	#	'
Od časa do časa razsvetljujejo nenadni procesi psiho mase in stanje takozvanc morale.
Ptujski proces, slovenski naslednik pravde Aishines contra Timarhos, ?e ie vršil ob splošnem nepoznanju bistva homoseksualnosti. Pokazal le Pa, da se naš slučaj čudovito sklada s teoretično analizo.
Proces je dalje pokazal, da imajo homoseksualci tudi v Sloveniji iste skrite sovražnike, kakor n. pr. v Berlinu, Londonu ali Tokiju. Tudi oni so žrtev izsiljevanja in šanterstva. V slovenskem slučaju je pa to Santerstvo posebno izrazito in tvori celo posebno varianto te vrste Darazitizma na homoseksualcu: Za homoseksualnega neurotika, nosilca *ePc kopice iznad- in izpodpovprečnih lastnosti, se je postavila cela franka, ki ga izrablja zase in se opira na spretno izkoriščanje teh tastnosti! Šanterji se tu ne zadovolje s tem, da bi šli, kakor običajno, Pr°ti svoji žrtvi in jo molzli; oni vzemo svojo žrtev za roko, jo vodijo, t D°dpihujejo njene nagone, izrabljajo nje lastnosti in jo tako izkoriščajo y fuienu morale, države in drugih gesel, in to mnogo uspešneje, mnogo 'Utenzivneje in — sigurneje.
Proces je torej pokazal, da smo v Sloveniji lepo napredovali.
Drugi proces — ljubljanski — pa je pokazal zopet enkrat že znano 'hko naše takozvanc «moralc na dežcli» in vloge župnišča.
_ Oba procesa‘sta pokazala, da nimamo pogumnega pravnika, svečenika ali starejšega zdravnika, ki bi se bil oglasil v zadevi in povedal, 2a kaj gre.
Oglasil se je pač velespoštovani kolega in dekan medicinske fakul-ete. Toda njegova diagnoza ni bila prava, njegova izvajanja so bila ato dobrodošla podpora šanterjem, in njegov glas je storil, da naše a° tem določneje občuti gluhi molk.
LISTEK: IZ CIKLA: »TOLMINSKI PUNT«.
I^istek:.
ALOJZ GRADNIK:
Iz cikla: Tolminski punt.'
Smrt Ivana Gradnika.
I1rup in gneča. Glava je pri glavi. Solnce žge. Orožje se leskeče.
Mušketirji gledajo preteče.
Molk. Še enkrat sodba se objavi.
Ivan Gradnik stopi in pozdravi zadnjikrat tovariša iz ječe in s pogledom išče: sredi gneče najde jo in vidi: jok jo davi.
In zravna se ves in strašen reče:
«Raj še v smrt ko pod teh tujcev pete!» Klekne, moli in podobe svete
se dotakne z usti. Šepne: «Amen!» Meč zažvižga. Krik. Zenska priteče in kraj odra pade kakor kamen.
Kje je vaš grob ?...
Kje je vaš grob in kje so pokopani ostanki tužni vaših udov strtih od klešč in meča. So v cvetočih vrtih?
So skriti morda v tihem samostani?
So-li izkljuvali jih gladni vrani?
So v ruševinah naših hiš podrtih? .
So v naših travnikov zelenih prtih?
So belim ribam v Soči bili dani?
f
1 Tolminski punt je bil leta 1714. Načelnik punta Ivan Gradnik in šest njegovih tovarišev so bili obglavljeni in razčetrteni. Posamezne njih ude so obesili pri Solkanu, v Panovcu in v Grojni. (Glej Zgod.,Tolminskega S. Rutarja.)
O, suj ste davno zopet se vrnili! Prečestokrat že srečal vas trpine ob vznožju Krna sem in Matafura.
Ah, niste našli še miru v gomili! Odprle so se stare bolečine in zopet čakajo, kdaj pride ura.
FTeoied.
Socialna politika.
NAŠA SOCIALNOPOLITIČNA ZAKONODAJA.
Ministrstvo za socialno politiko je Položilo trden temelj socialni zakonodaji. Predložilo je po čl. 130. ustave zakonodajnemu odboru v sklepanje sistematičen zbornik zakonskih načrtov, ki naj bi tvorili za prihodnja desetletja smernice naše socialne politike. Zbornik zakonskih načrtov bazira na dosedanjih zakonih in uredbah, ki so veljali bodisi v vsej kraljevini, bodisi v posameznih njenih pokrajinah. Po radikalni reviziji in izpopolnitvi dosedanjih zakonskih predpisov pomeni predloženi zbornik dejansko uredbo nove socialne zakonodaje.
V okviru tega kratkega referata se JPoreino ozirati le na najvažnejše zakonske osnutke. Najdalekosežnejši je Predlog o uredbi zavarovanja za slučaj bolezni, onemoglosti in starosti. Pretežni del pokrajin naše kraljevine teh socialnih institucij sploh ne pozna, v Sloveniji smo dosedaj imeli zavarovanje le za slučaj bolezni in nezgode. Zavarovanje za bolezen, onemoglost 1,1 starost je predvideno kot obvezno JPalone za vse ročne in duševne de-ktvce. Za poljske delavce in nekatere Vrste nestalnih dninarjev še ni obli-Katno. Zavarovanje naj nudi zavarovancu rento za starost nad 70 let, v Prejšnjih letih rento za slučaj onemoglosti. Ob smrti se izplača pogrebnina, vdovi vdovska renta za dobo treh let, deci pa vzgojnimi do 16 leta. država prispeva k vzdrževanju zavarovalnih zavodov (katerili osrednji urad bo začasno v Zagrebu, okrožni uradi pa v večjih mestih države) let-
no en milijon dinarjev. Prispevki delavcev in delodajalcev, ki so po višini enaki, znašajo skupaj 3% pri zavarovanju zaračunljive mezde.
Zakonski načrt zavarovanja za slučaj bolezni, onemoglosti in starosti je za bodočnost našega naroda in države epohalnega pomena. Minister za socialno politiko je ž njim obračunal s starim «manšestrskim» liberalizmom in vstvaril jugoslovanski družbi enega glavnih pogojev za demokratičen razvoj naroda v smeri socialne pravičnosti. S- tem zakonom stopa tudi Jugoslavija med moderne in kulturne države s socialnim smislom.
Zakonski načrt o zaščiti delavstva pomeni unificiranje vseh dosedanjih zakonov, uredeb in naredeb z zakonodajno silo. Za podlago so mu zlasti služili: zakon o radnjama prejšnje kraljevine Srbije, uredba o osemurnem delavniku, sklep mednarodnega biroja dela na konferenci v Washingtonu, uredba o inšpekciji rada, uredba o delavskih zbornicah, uredba o posredovalnicah za delo in uredbe'o delavskih zaupnikih.
V obrazloženju k zakonski osnovi o zaščiti delavstva izvaja minister za socialno politiko, da so se vsi omenjeni zakonski predpisi pridržali v glavni osnovi in so izmenjani le v toliko, v kolikor jih je treba prilagoditi stvarnim potrebam zemlje. Z vidika ekonomskih, socialnih in višjih političnih	razlogov	meni	minister za	socialno	politiko,	da naj bi jili sprejel
zakonodajni odbor čimprej in kar najbolj brez izprememb. Ta zakonski načrt je že pasiral odsek zakonodajnega	odbora	brez	znatnejših	ko-
rektur. Treba bo pa dolgo vrsto napornega in smotrenega dela, preden bodo	določila	tega	zakonskega	na-
črta v vseh delih naše države uspela do realizacije. Ko se to posreči, bo naš delavec — od države krepko zaščiten pred vsakim izkoriščanjem — samozavesten, drugim slojen enakovreden in odličen član jugoslovanske družbe.
Da se vsestransko temeljito reši invalidsko vprašanje, je izdelalo ministrstvo za socialno politiko obširen in resnično moderen načrt popolnega invalidskega zakona. Pretresa ga sedaj širša komisija zastopnikov vseh prizadetih ministrstev z namenom, da ga čimprej pripravi za sklepanje v skupščini. Da bi se neodložljivo reševanje med tem ne zavleklo, je predložilo ministrstvo za socialno politiko zakonodajnemu odboru zakonski načrt o začasni pomoči invalidom in rodbinam padlih vojnikov. Ta unificirana zakonska osnova bazira v glavnem na uredbi z dne 14. februarja 1920. Najvažnejše izmene dosedanjih določcb v tej zakonski predlogi se tičejo reguliranja penzij za moštvo in častnike, za katere je v Srbiji in Crni gori v veljavi zakon od 8. julija 1878., v ostalih pokrajinah za avstrijski zakon pd 27. decembra 1875. leta. Znatno izprc-membo pomenijo določila, ki dopuščajo v bodoče penzije tudi za starše in mladoletne brate in sestre padlih, ako sam ni zapustil vdove in siročadi.
V zakonskem načrtu o «Javni pomoči» je izražena odločna namera, postaviti poleg pomoči dobrega srca javno pomoč znanstvenega spoznanja in prepričanja. Vsa dobrodelnost se mora podvreči nadzorstvu države, da se prepreči zloraba na tem polju ter porabi darovana sredstva za plemenite namene. Z zakonom in pravilniki se bo opredelila glede javne pomoči dolžnost in naloga države, pokrajinskih, sreskih in občinskih zastopov, a tudi onih faktorjev, ki so poklicani s prostovoljnim prizadevanjem v dobrodelnosti odpravljati socialno zlo tam, kjer sc ga z zakonom odpraviti ne da.
Zakonski načrt o «J;ivni pomoči« obsega več zakonskih delov, ki tvorijo pravzaprav vsak zase zakonski načrt. O dobrodelnosti kot taki iina prvi del splošnih odredb določila, ki se tičejo nadzorstva nad humanimi organizacijami ter pobiranjem milo-darov. Prehodnega značaja sta ona dva dela zakonskega načrta, ki ure-
jata bedno stanje prebivalstva za slučaj pomanjkanja prehrane in pomanjkanja stanovanj. Njih jedro je znano že iz dosedanjih naredeb. Kot nova stalna institucija se uvaja za slučaj prehrambene krize po srbskem vzorcu sistem takozvanih «občinskih košev«, ki jih je mogoče v industrijskih krajih in mestih nadomestiti s posebno davščino. Na novo se predlaga tudi načrt o pospeševanju zidanja malih zgradb, v katero svrho se osnuje «fond za podizanje malih stanova«, občinam pa se dajejo obsežne pravice in se jim nakladajo v pospeševanju gradbene podjetnosti tudi zelo težke dolžnosti.
Četrti del zakonskega načrta o «Javni pomoči« ščiti deco in mladež sploh, zlasti ono brez roditeljev. Državna skrb za mladino se prične že v dobi nosečnosti in traja do polnoletnosti. Za nenormalno deco traja skrbstvo izjemoma tudi še pozneje. Za načelo velja, da ostaja deca prvenstveno pri roditeljih. V zavodih in zavetiščih se sme nameščati praviloma le nenormalna deca. Zakonski načrt predvideva tudi posebno otroško policijo, ki jo tvorijo organi pokrajinskih, okrožnih in krajevnih zaščit de-ce iu mladež! s sodelovanjem predstavnikov dobrodelnih organizacij in prijateljev dcce sploh.
Za uboge, stare in onemogle, ki z lastnimi sredstvi ne morejo živeti, niti nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel, dolžne so jih vzdrževati na občinske stroške občine, v katere so pristojni. V to svrho morajo občine postaviti v proračun potrebne kredite. V kolikor bi občine in njim nadrejene samoupravne cdinice ne mogle iz lastnih sredstev preskrbovati lastnih sirot, jih prevzame ministrstvo socialne politike na breme svojega budžeta.
V zborniku sofcialne zakonodaje najdemo še zakonski načrt o izseljeni-štvu in o dobrovoljclh, katera dva načrta sta predložena zakonodajnemu odboru brez bistvenih izpremernb dosedanjih zakonskih predpisov.
Zelo obširen je končno v zborniku zakonski načrt o organizaciji državne statistike. Ustanovi, sc v ta namen pod nadzorstvom ministra socialne politike sicer popolnoma neodvisen zavod, v katerem se bodo po principih moderne znanosti osredotočeva-le vse panoge statistike. Ta zakonski
načrt sicer ne spada direktno v socialno zakonodajo, četudi si je šele »a podlagi statistike mogoče misliti sistematično in sigurno socialno delo. Tudi z ekonomskega in znanstvenega stališča je izrednega pomena, da se vstvarjajo z novim zakonskim načrtom o organizaciji državne statistike bitni predpogoji za napredek v državi.
Ne varamo se, ako trdimo, da bo zakonodajni odbor s sprejetjem zbornika socialnopolitične zakonodaje, ki jnu ga je predložil v sklepanje in odo-brenje minister za socialno politiko dr. Vekoslav Kukovec, dokončal veliko delo, na katero smo Jugoslovani lahko Donosni.	Adolf	Ribnikar.
Filozofija.
MASARYK o ANT RO PO MORE IZ MU IN BOLJŠEVIZMU.
Urednik »Prager Presse» je imel Priliko, da stavi predsedniku češkoslovaške republike nekaj vprašanj o ruskem boljševizmu glede njegovih administrativnih in temeljnih problemov. Predsednik Masaryk se je sledeče iz-razil o temeljih političnega antropo-
niorfizina:
V Moskvi se na javnem prostoru blišči napis, dd je religija za narod biorfij. To je drugi nazor za prouča-Vanje religije; prvega je dal Rusom ttakunin, ki je nazval cerkev nebeško Zganjarnico, a žganjarnico nebeško cerkev. Bakunin je populariziral Feuer-bachovo teorijo, a Feuerbach je zo-pet formuliral in deloma nadomestil ?bo, kar so pred njim učili že stari ■nozofi, da ima religija svoj izvor v antropomorfizinu; da si namreč ljudje predstavljajo bogove v človeški ob-'K' Po svoji lastni človeški, oziroma nečloveški naravi. Za boljševike je ta njjnk resurnjra] Buharin v svojem abecedniku boljševizma.
Ne bom se spuščal v filozofsko pro-cavanje tega problema. To je naj-aznejši problem novega veka, v či-J'ar zvezi so imena Kanta in Hume-a, n °re Ji človek in do katere meje si ka°rei sme us*var'^ nazore o onem, kut >zven njegovih čutov in iz-n»S • ne Kfe torej le za religioz-
** Pojmovanja.
•a takozvani antropomorfizem ne “bajamo samo v okviru religioznih i ?v’ ainPak tudi na političnem in cialnem področju. Morda bi celo to
zadevo predočil na znani anekdoti: Kmetski dečki so se razgovarjali, kaj bi storil vsak iztned njih, če bi postal kralj; sosedov Janez je rešil prepir s kategorično izjavo, da bi on ves božji dan stal na kupu gnoja in pokal z bičetnr Izreden primer takega jane-zovskega antropomorfizma nam nudi ruski boljševizem. Primere političnega in socialnega antropomorfizma pa nam ni treba iskati v Rusiji — vsak dan jih gledamo s svojimi očmi doma. Problem socializma je v splošnem problem socialnega programa. Kako da se izognemo zgoraj navedenemu Janezovemu naziranju? Nemška socialna demokracija je naglasila v svojem programu v Oorlicah velike uspe-die človeške kulture napram eventualni katastrofi. Človečanska kultura — to so najmerodajnejši znanstveni in filozofski rezultati, umetniške in moralne vrednote in ideal družabnega reda; človečanska kultura je plod naj-individualnejšega skupnega dela vseh narodov In njihovih najboljših ljudi. Ako bi se imelo stvoriti idealno stanje bodočega družabnega reda, ki bi odgovarjal sodobni človečanski kulturi, a ne nazorom Janeza, tedaj je treba ta ideal in njegove različne elemente črpati iz izkustva vseh vekov. To znači, da morajo ljudje stati na višini človečanske kulture, koncipirati in proizvesti ta ideal bodočega družabnega reda.
Marx je povsem pravilno naglasil potrebo znanstvenega socializma, ter se je zato marljivo posvetil študiju zgodovine in gospodarskega in socialnega razvoja. Po Marxu so vedno in povsod na novo reševali probleme socialne reforme. Svetovna vojna je dala ruskim marksistom priliko, da si uresničijo svoje ideale, ki so jih smatrali za čisto marksistične. Ta poskus ni uspel in ne more uspeti, ker ruski boljševiki ne stoje na višini človečanske kulture — oni so zašli v svoj, sirovi antropomorfizem. Ves problem političnega antropomorfizma se ne more obdelati v enem samem članku.. Moderno mišljenje, mišljenje izza francoske revolucije je socialno in historično. Svetovna vojna in revolucija še povečavajo to socialno in historično mišljenie. To mišljenje se koncentrira, in doseže svoj višek v stvaranju socialnega ideala, idealne ureditve bodočega družabnega reda. Gre za to, da
koncepcija socialnega ideala stoji resnično na višini socialne in historične znanosti in filozofije ter na moralni znanosti in filozofski kulturi. Da se izrazim po šolsko, tu gre za konstituiranje kritike socialnega in historičnega mišljenja. Besedo kritika je ume-ti naravno v smislu, da se nadomesti Kantova kritika zdravega razuma.
Praktično — politično — gre za ustvaritev nove moderne avtoritete, ki bi socialne reforme proizvedla na višini človečanske kulture. Primitiven človek ni demokratičen, ampak monarhist ali točneje rečeno absolutist. Njegov ideal bodočnosti, da poka z bičem, ne izvira samo iz njegove aver-zije napram delu in iz njegovih absolutističnih nagnjenj, on rabi bič ne samo za svoje konje, ampak tudi za svoje domače tovariše ...
Uvod v filozofijo. Napisal dr. France Veber. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Cena 72 K.
Filozofija dandanes raste v svoji vrednosti in veljavnosti. V svoji knjigi •Savremena filozofija® (1919—1920) pravi Dvornikovič po vsej pravici: «... Samo onaj je narod doista imao i potpuno dosegao svoju kulturu, koji je i filozofiji prinio svoj dio.» In kmalu nato dostavlja: «U filozofiji smo okasnili, jako okasnilil* Slovenci smo imeli dosedaj bore malo filozofskih del, zlasti še uvodnih del. Leta 1887. je spisal tak «Uvod v modro-slovje* dr. Fr. Lampe in leta 1898. je isti pisatelj izdal «Cvetje s polja mo-droslovja*. Bolje je pri Hrvatih, pri katerih najdemo sledeča «manjša in prigodna* uvodna dela: Petrovič Boško, Osnovni problemi filozofije ili uvod u filozofiji! (1903), Pacel V., Filozofijska propedeutika (1868), Dvornikovič VI, Sto je to filozofija? (1914), Matičevič St j:, Počeci filozofije (1919).
_ Poleg tega imajo Hrvati še Jelašičev prevod nemškega uvoda v filozofijo od Jeruzalema. Srbi nikakor ne zaostajajo: Ulemih M. yrio;i y ij)na030-(J)Hjy 3a cpeaibc niKOJie (1893), Byinh, Ho.noiKaj n 3<i/ia'rai< (t)n/i030(finje (1879), Koc ruh Jla3a, Ochobho na učno. Kpu-thmku yBO/i y onim v c|)wi030<j>Hjy (1884). To bi bila vsa naša uvodna filozofska literatura, kakor jo navaja Dvornikovič v »Savremeni filozofiji®!
A pri nas se svita in dela se dan tudi na filozofskem poprišču. Srb
Petronijevlč Branislav uživa svetovno slavo; saj je njegovo ontologijo (metafiziko), izdano v nemškem jeziku v Heidelbergu 1904—1912, ocenil sam prvak francoskih filozofov Couturat. 2e večkrat imenovani Hrvat Dvornikovič si je tudi pri Nemcih postavil časten spomin. In Slovenec dr. France Veber, ki nam je pred kratkim napisal «Uvod v filozofijo*, bi s svojini delom, če bi izšlo v kakem svetovnem jeziku, vzbudil občno pdzornost. Glavno, a temeljno vprašanje, ki ga Veber obravnava, je: Kaj je filozofija? Pojem filozofije hoče točno opredeliti. To je težavna naloga, ker pojem filozofije, kakor nas more zgodovina filozofije poučiti, kaže ves zamotan razvoj za seboj, da celo, kakor trdi dunajski filozof Kinhorn,- je njega bistvo, brezmejna izpremenljivost, slična Pro-teju. Zato so razni filozofski misleci, kakor Windelband, Joel, Dilthey, Kiilpe, Simmel, Wiuidt, sploh obupali nad vsako definicijo filozofije, bodisi da je ali pretesna ali preohlapna. In vendar se kljub temu vsak novi «Uvod» v filozofijo bavi znova s tem vprašanjem. Tako tudi Veber. Na str. 325. šele definira filozofijo kot «znanost o duševnosti kot taki in o vseh neduševnih predmetih, ki se tudi kot taki ne dado raziskovati brez preiskovanja duševnosti kot take*. Iz te definicije izhaja, da smatra Veber filozofijo kot čisto znanost, kot golo teo^ rijo, ki tvori genus proximum definicije. In differentia specifica, o kateri Kiilpe n. pr. trdi, da se sploh ne da «določiti, ker predmeti, s katerimi ima filozofija opravka, nikakor niso docela osobito različni od onih, katere posamezne vede obravnavajo, in oblika ah metoda pa se ravno tako naravnost malo razlikuje od one, ki jo najdemo v ostalih vedah*, je torej Vebru duševni ir. vsi neduševni predmeti kot taki itd. Nemški filozof Windelband pravi na kratko: «Ni predmeta, ki bi ne spadal v filozofijo in zopet ni predmeta, ki bi ga filozofija ne izključevala iz svojega območja*. Koliko ie torej resnice na tem: filozofija je znanost, teorija poleg drugih teorij ali znanosti, samostojna ali avtonomna, ne «kraljica vseh ved», a tudi ne «dekla», zasužnjena ostalim vedam, ampak enakovredna sestra drugim vedam. Veber imenuje znanost na str. 17. «neko urejeno razmišljanje* v svrho
spoznavanja določenega predmeta, podobno jo pojmuje tudi v drugih, po raznih naših časopisih raztresenih člankih. Ze besedica «neko» nam kaže, da Veber smatra ta stavek zgolj za nadomestilo prave definicije. Prava definicija nam poda bistvo pojma ali stvari, ki jo hočemo definirati. V čem t°rej obstoja bistvo znanosti? Vprašanje je istovetno z vprašanjem; Kaj noče znanost, kaj je njen cilj ali na-[oga? Resnično spoznanje edino more olti le njen cilj ali naloga, dasi ga vsakokrat ne doseza ter se more zadovoljiti le s trditvami večje ali I hianjše verjetnosti, da celo zgplj nesenimi vprašanji, ki se tem bolj jnnože, čim bolj znanost napreduje, je trditve, ta vprašanja pa niso osamljena brez skupnih vezi, slučajno skuhaj skrpana, ampak v organični celoti id' drži skupaj — predmet, oziroma skupina stvarno sorodnih in sovisnih Predmetov, o katerem, oziroma o katerih znanost razpravlja. A tudi to še ne zadostuje. Te trditve ali sodbe z vsemi problemi vred so po gotovem načrtu urejene, so metodično skloplje-ne. kateri načrt pa mora V bistvu Predmeta biti zapopadeu, se mora s Predmetom primerno skladati. Predmetu torej odgovarja prava metoda. Končno morajo biti vse trditve in vprašanja priiično zasigurana, njih esničnost pristojno podprta, ker brez Pravega utemeljevanja bi bila gola fjfes ali zbirka resnic slična zbirki matematičnih obrazcev ali formul. ''Sako utemeljevanje se opira, ker se “e more izgubiti v neskončnosti, na uoločene praresuice ali aksijome, ki !*e rabijo nadaljnjega utemeljevanja, ah ^ur so nam neposredno uvidni, J* za spoznanje nujni, ali neposredno aznatni. Ce posnamemo, lahko po • Becherju rečemo: Znanost je predamo urejena zveza sodeb in vpra-Drm V svr*’° spoznavanja z vsem k so i ?tu, oziroma skupini stvarno PVisnih predmetov spadajočimi ute-Pljevanji. Predmet, oziroma skupina 13®“metov, metoda in.spoznavne pod-So Cementi, tri važne strani ali jil®1Tlenti vsake znanosti, torej tudi lahČ°fi*e- Imenovana definicija nam >ko služi za preizkusni kamen Ve-rjevega glavnega problema in 11 je-tan,c definicije za filozofijo. Veber na-Knt 0 uunljzira našo duševnost iz rtezijevega stališča «cogito, ergo
sum» (mislim, zato sem), kar primerno razširi v predstavljam, mislim, čustvujem, stremim, torej so predstave, misli, čustva in stremljenja. Tem če-tverovrstnim duševnim elementom odgovarjajo zopet vzporedni četverovrst-tii nepsihični predmeti: osnove, dejstva in najstva na podlagi predočevalnega razmerja med doživljali in njegovimi predmeti. Pripomnim pa, da rabi Veber pojem «predmet» v najširšem zmi-slu noetike: Vse je predmet, karkoli nam naši doživljaji predočujejo, ne pa kakor je bilo običajno dosedaj: vse, kar spoznavamo, oziroma kar hočemo spoznali, je predmet. Oprl se je Veber pri tem na psihologijo Brentana, katera trdi, da ima vsa naša duševnost lastnost, se na ta ali oni predmet nanašati ali kakor Veber pravi, duševnost, oziroma njeni doživljaji predočujejo predmete. Težavo delajo pri tem le občutki, katere priznani psihologi ne smatrajo za intencijonal-ne doživljaje. Brentano (t 1917.) torej ne govori o barvah, ampak le o videnju barv ter barve prisodi priro-doslov.ii! kot njihov predmet, a pri-rodoslovje jih zopet zavrača i,’ dode-' ljuje psihologiji. Z Brentanom v tesni zvezi je Meinong (f 1920) in njegova šola, h kateri spada tudi naš Veber. Ta graška, oziroma «avstrijska» šola strogo loči vsebino doživljaja od predmeta ter vsebino odkazuje psihologiji, predmet pa prirodoslovju. Psihologi Elsenhans, Messer, posebno še Geyser odločno odklanjajo tako pojmovanje predmeta pod nazivom transcendenta-lizein ali absolutizem, oziroma logici-zem. Veber pa loči med duševnim in neduševnim svetom ter smatra zadnjega za daleko obsežnejšega kot je zunanji fenomenalni, oziroma fizikalni svet. V neduševen svet razvršča štiri vrste splošnih predmetov:	osnove,
dejstva, vrednote in naistva kot pred-očevance štirih vrst naših doživljajev. Le osnove najnižjega in nižjega reda odmerja Veber prirodoslovno-matematičnim in kulturnim vedam in še te le v toliko, kolikor njih raziskovanje nikakor ne zahteva raziskovanja duševnosti. Preostanejo torej za filozofijo sledeči predmeti: vsa duševnost, ki jo obravnava psihologija, vsa dejstva, vrednote in najstva brez izjeme, osnove pa le v toliko, kolikor njih raziskovanje zahteva raziskovanje duševnosti. Teli petero predmetov
t
tvori v resnici skupino sorodnih, med seboj sovisnih predmetov, ker duševnost jih notranje veže med seboj. Le mimogrede omenim, da Veber odločno odklanja na ta način ono strujo v psihologiji, ki je hotela to vedo kot izkustveno priklopiti k prirodoslovju vsled analognih metod in da mora v Vebrovi filozofiji imeti potemtakem psihologija neko centralno vlogo, podobno kakor ji prisodi psihologizem, n. pr. pri Martyju ali pa Eisenmeier-ju. Ali se bo Veber mogel izogniti psi-hologizmu, ki ga izvestno zametava, bodo šele pokazala njegova poznejša dela. Ali Vebra zadene očitek trans-cendentalizma, pač more čitatelj posneti iz njegovega stavka na str. 320., da naši doživljaji predpostavljajo omenjene neduševne predmete »brez ozira na njih transcendentno objektivnost*^ Oe se sedaj povrnemo k prej; omenjeni definiciji Becherja glede vsakega znanstva, moramo pritrditi, da je Vebrova definicija v skladu z Becherjevo vsaj toliko, kolikor zadeva predmet filozofi'*', glede metode in spoznavnih podlag, ki tudi spadajo k bistvu vsake vede, pa jih sicer izrecno ne omenja, dasi jih lahko krije beseda «raziskovati» iz posebnega vidika sub rosa. Omenja pa na str. 35. in nadalje metodo v filozofiji, kjer se ostro obrača proti onim (n. pr. Berg-sonu), ki jim je vsa filozofija le — metoda. Tam tudi omenja, da je cilj znanosti »neka več ali manj ostra določitev predmeta«, s čimer so zapo-padena vsa utemeljevanja o vsaki znanosti na podlagi aksijomov. Na str. 326. pa še posebc poudarja samostojnost filozofije kot znanosti poleg drugih znanosti. Razvidno je, da je Vebru filozofija v prvi vrsti teorija, (glej n. pr. str. 31.!) in šele v drugi vrsti praktična znanost, kar faktični razvoj filozofije potrjuje, če se le spomnimo n. pr. Pitagorejcev, stoične šole, «prevrednočevalca vseh vrednot« Nietzscheja itd. K definiciji filozofije spada pravzaprav tudi njena razvrstitev, oziroma tudi njeno stališče v skupini ved. Jasno je, da je Vebru filozofija nekaka vesoljna (univerzalna) veda, saj obravnava iz gotovega vidika ves duševni neduševni svet. Potemtakem pa je filozofija zopet vstala kot »kraljica« vseh ved, dasl to misel Veber zavrača. Drugo je, kam spraviti filozofijo v skupino ved, katero
mesto ji prisoditi? Že večkrat imenovani E. Becher je v svojem najnovejšem delu «Naturwissenschaften und Geisteswisscnschaftcn» v subtilnem razpravljanju prišel do zaključka, da odgovarja sestavljenemu bistvu znanosti iz treh elementov, ki so predmet, metoda in spoznavne podlage, le sledeča razvrstitev ved v realne in idealne (formalne) vede. Realne vede pa zopet razpadejo v prirodoslovne in duhovne, duhovne pa se dele v psihologijo in kulturne vede. Že zaradi psihologije bi na prvi pogled dodelili celo filozofijo k duhovnim vedam, a nam metafizika, o kateri Veber v začetku knjige govori s pristavkom «morda», pozneje pa ga Izpušča, dela ovire. S tem, da Veber priznava meta-fiziriko, sicer izprva boječe, se bo moral lotiti silno težavne naloge, zediniti oba nasprotna pola v filozofiji: Teoretsko filozofijo, kakor jo pojmuje n-pr. novokantovstvo s svojimi izrastki, in pa življensko filozofijo n. pr. v zmislu Bergsona. Veber sicer Bergso-novo intuicijo zametava, a je s Hus-serlovo fenomenologijo ali bistvogled-jem skoroda eno in isto. Becher metafiziko vsled njene naperjenosti na vso realno bit iznova upostavlja kot »kraljico« vseh realnih ved, dasi je silno »nežna in bolehava« in ž njo seve dobi tudi filozofija ta časten priimek. Ce Veber to razvrstitev sprejme in ni dvoma, da jo bo, ker je v bistvu znanosti zapopadena, potem bo pač svoji odstavljeni kraljici moral znova pomagati do — prestola. Morda pa se bo Veber upiral, ker nam svet predmetov razdeljuje na duševne in neduševne, a tudi ta njegova filozofija kraljuje nad obema svetoma. Mimogrede bodi omenjeno, da rabi Veber naziv «duhovne vede« v pretesnem zmislu. Da ne raztegnem kritike preveč po nepotrebnem, pripomnim le, da sem se že drugod dotaknil prašanj, ki jih Veber obdelava. Sklepam zaradi tega, da .Veber svojega problema: »Kaj je filozofija?«, ni docela rešil, ker ni filozofiji odkazal njenega mesta v skupini ved in ker ni izvršil njene razvrstitve. Bolje bi napravil, če bi bil vprašanje o medsebojnosti duše in telesa, ki spada Itak v metafiziko, le na kratko obdelal, a izpopolnil namesto tega imenovani vrzeli. Tudi bi se njegovemu delu bolje prilegal naslov: O bistvu filozofije ali pa;
Kaj je filozofija? Sicer je pisatelj v lepem in jasnem jeziku nagrmadil ogromno množino filozofskih rezultatov, da bo njegova knjiga služila izborno naši inteligenci za informacijo ■n za izhodišče raznim filozofskim diskusijam. V tem oziru knjiga v isti-**i vsakogar s srednješolsko izobrazbo v filozofijo uvaja, odnosno ga vadi v filozofiranju ter v tem smislu po Pravici nosi svoje ime. Moje pripombe °e morejo zasenčiti vrlin pisatelja, njegove izredno močne tvorne sile in lasne glave videti filozofske probleme v Pravi luči. Besede Francoza Peguy-ja, ki jih je napisal raznim kritikom oergsona, naj sklenejo tudi tu kritiko: "Velika filozofija ni ona, ki se ne more izpodbijati. Je filozofija, ki ponekod zmaguje. Velika filozofija ni brez hibe.
filozofija brez strahu ... Velika filozofija ni ona, ki končnoveljavno razsoja
in podaja zadnje resnice. Je ona, *• vznemirja in pretresa ves svet... Velika filozofija ni ona, na kteri ne morete ničesar grajati, ampak ona, ki gane in sega do srca.»
Simon Dolar.
Politika.
ZbOR NI: M S KI: SOCIALNE DEMOKRACIJE V GORLICAH (Gdrlitz).
tine 18. septembra se je v Gorlicah Pm zbor nemške takozvane «večin-*e socialne demokracije. Sklepi tega Pora so pomembni ne le za nemško <afe/?ini° PoJitiKo bodočnosti, nego za «iiko te stranke vobče, in za njen ograni. Najvažnejše politično vpra-s ~ie..strankinega zbora se je pečalo krat ein večinskih socialnih deino-v.atov napram radikalnim «neod-C>m»; in pa napram desničarski str SCjl,-'Ski takozvani nemški ljudski jne-x * stranki liberalnega nemškega au^anstva. veleburžoazije, težke in-Vprašanje je bilo, ali se naj n0 orientira na levo brez vsake des-Pg . oentruma stoječe stranke, ali j0x nai se opusti dosedanje odklanja-in s SQa'‘^e napram Ljudski stranki ter ° priključi »koaliciji sredine« Htik()PUSt‘ brezuspešno opozicijsko po-
|Cf^avni govornik bivši kancler Miil-ter ostro napadel nemške nacionalcc. USt 1,rP. očital, da so s svojo gonjo ari,i vzdušje, v katerem je prišlo
do umora Erzbergerja, obsovraženega, ker nacionalcem niso ugajali njegovi davčni načrti in njegovo odkrito stališče za sedanjo obliko države. — Na to je zbor prešel na glavno točko dnevnega reda, na načelne smeri za sodelovanje v vladi. Zbor je sprejel resolucijo, predloženo od strankinega načelstva, kontrolne komisije in izvršilnega odbora. Resolucija sc v bistvenih točkah glasi:
Socialno-demokratska stranka je tembolj navezana na udeležbo na vladi, ker je največja stranka nemškega ljudstva in ker se že od nekdaj načeloma in brez omejitev nahaja na stališču popolnega samoodločevanja ljudstva. Zato ne sme čakati, da prevzame nekoč sama vso vlado, marveč mora poskušati, da pride njena politična moč že poprej do veljave pri varovanju sedanje republikansko-demokra-tične državne oblike. Stranka je pripravljena, da v to svrho sodeluje z drugimi strankami v rajhu in deželah, če je s temi strankami mogoč sporazum v sledečih temeljnih točkah:
Priznanje in obramba republike, osi-guranje demokratičnega samoodločevanja v rajhu, državi in občini, demokratiziranje uprave, republikaniziranje državne brambe in policijskih organov («po!icajdemokrati»?), osiguranje in razširjenje socialne zakonodaje, politika sprave narodov, lojalno izpolnjevanje mirovnega diktata v mejah storitvene sposobnosti, ter plačevanje tozadevnih bremen, v prvi vrsti z najširšo obremenitvijo posedujočih.
V ostalem naj odloča načelstvo, vpoštevaje obči politični položaj.
Resolucija je bila sprejeta z 290 proti 67 glasovom. Ker za sestavo vlade ne pridejo v poštev niti levičarske stranke (»neodvisni« in komunisti), niti skrajna desnica (nemški nacionalci), pomenja gorliška resolucija v praksi veliki blok ali koalicijo sredine z meščanskimi strankami, namreč s (krščanskosocialnim) centrom, kakor že nekoč, in s še večjo desnoliberalno ljudsko stranko, in ž njo v prvi vrsti, ker je položaj sedaj odvisen od nje! Ali bo segla v ponujano jej roko, je odvisno od strankinega zbora nemške «Volkspartei» v Stuttgartu v 14 dneh.
Poročilo o tem zboru in resoluciji v »Avtonomistu« je bilo zavito, ne vemo, ali z namenom, ali po pomdti. «DeutSche Volkspartei« nima namreč
nobene sličnosti s SLS, je gospodarsko in kulturno liberalna in-bi se ž njo izmed naših strank smeli morda najprej primerjati radikalci, ali pa, če hočete, takozvani «starini». Gorliška resolucija pomeni zato baš nasprotno tega, kar je g. Abditus povedal v nauk in ravnanje naši JSDS.
Drugo napačno poročilo istega pisca velja drugi glavni točki gorljškega zbora, reviziji programa. Erfurtskega programa ni več! Revizionizem je končno prodrl. Seveda je pa ponosna nemška socialna demokracija razcepljena, in vrzel med večinskimi in neodvisnimi je širja. Gorlice pa še dolgo ne pomenijo, kakor bi hotel »Avtonomist«, — avtonomistične smeri v nemški politiki, ali vsaj ne poostrenja današnjega stanja. Nasprotno, baš nemška socialna demokracija je tu bistveno drugačnega mnenja, ko ustavni program SLS, na katerega prisega g. Abditus.
Končno so Gorlice prinesle tretje »presenečenje«:	»Socializacijo treba
proučevati resno in previdno.« Torej ne z nepremišljenimi eksperimenti in brez priprave.
Tako smo tudi tu pri — Masaryku.
Med revijami.
Eastern Etirope referira o albanskem problemu in o nomenklaturi naših in čeških imen. Ta revija postaja Angležem vedno važnejši vir informacij o istočni Evropi. Zlasti ozke zveze ž njo imajo očividno. Cehi in Grki, ki pridno sodelujejo. Za nas velja zopet enkrat: Ne znamo si pridobivati osebnih stikov z inozemstvom, ker smo preveč zariti v svoje domače majhne strasti in jih netimo.
Quarterly Revlew prinaša pregleden esej Malevyja o angleškem kartizmu, prof. Omana referat o novi in zelo aktualni knjigi Jamesa Bryce-a o modernih demokracijah, ter Headlom-Morley-a obširen, na angleških dokumentarnih temeljih sloneč pregled plebiscitov. O koroškem plebiscitu, ki ga avtor imenuje, da je najzanimivejši med vsemi, pravi, da so bili za njegov izid merodajni mimo narodnosti drugi motivi, da so dominirale med glasovalci stare asociacije in je njegov obči zaključek, da je «plebiscit uporaben političen instrument le pod iz-vestnimi pogoji, da sc pa po doseda-
njih izkustvih ta metoda ne more univerzalno aplicirati.« Isto kakor na Koroškem, so pokazali tudi plebisciti v Olštinu in Marienvverdru, v Šlezviku in v Gor. Šleski.
. National Review: Avgustov zvezek prinaša članek o sedanjem stanju svobodne trgovine, septembrski o položaju v Indiji in razpravo o rasi in narodnosti, drugo pa o glumski umetnosti na modernem odru. Oktobrski zvezek referira o omejitvi oboroževanja, o Matiji Erzbergerju, o Italiji v nekdanji trozvezi, ter o boljševiški opasnosti na iztočni (indo-ruski) angleški meji.
l'ortnightly Rcvlc\v piše v avgustovem zvezku o novih italijanskih mejah, čisto z italijanskega stališča, češ, meja je sedaj Mangart-Tricorno-Vaga-tin-Monte Re-Monte Nevoso, in baje je Jugoslovanov ostalo pod Italijo okrog 400.000, torej nekaj več ko Nemcev (200.000); leta 1860. je Italija zgubila več ko dvakrat toliko svojcev. «V Angliji smemo biti zadovoljni, Italija je zid civilizacije, in važen protiutež nepoboljšljivi Nemčiji ter boljševiški Rusiji«... — Septembrski zvezek poroča o Einsteinovi teoriji, o Ameriki na morju in o Aristidu Briandu, oktobrski zvezek o novi dobi v Nemčiji, o Zg. Šleski, o problemu neporočene matere.
Bulletin de Statistične et de Legis-lation comparee ima obširne preglede, zlasti o davčnih sistemih po vojni v raznih državah, o obnovi, o statistiki uvoza in izvoza.
Revne des Deux Mondes poroča o islandski drami, o vtisih z Dunaja, o zavezniški pomoči Italiji leta 1917. po kobariškem porazu. R. G. Lčvy piše o zdravi valuti in zdravih financah, Ray-mond Poincare v svojem tedenskem političnem pregledu polemizira s Clemcnceau-ovim govorom v St. Hermini!!
Revue Economiaue internationale se peča večinoma z zgolj francoskimi 1° belgijskimi vprašanji. Zanimiva je sodba Lavergne-a o londonski pogodbi 1° nemški sposobnosti plačevanja.
Journal,des Economistes prinaša več kratkih aktualnih stvari: Yvcs-GuyO' poroča o mezdah in cenah.
Revne d’ Economie politiaue. Petro-grajski profesor polit, ekonomije Simon Zagorsky poroča o sedanjem ra*"
vojn boljševizma, Delevsky pa o idejah ruskih narodnikov. Vse francoske gospodarske revije se pečajo s francosko ekonomsko krizo, cenami, mezdami, nezaposlenostjo, krizo produkcije, borzno krizo, nemožnostjo kalkulacije, plačilnimi težavami itd.
La Reforme sociale prinaša anketo o udeležbi dela na dobičku.
Revue internationalc de Sociologie Prinaša pregled Arnošta Blalie o sodobni češki sociologiji.
V Revue bleuc razpravlja posl. A. Isaac o «najt'cžjcm vprašanju francoske bodočnosti«, o rodovitnosti; Mil-haud o razvoju francoskega radikalizma; Dumont-VVildcn o politični sili kadavra (— Nemčije!); Jean Lescure, Prof. prava v Bordeauxu, se vprašuje: «Kam gre Rusija?«
Bulletin <Liane des Societes de la Croix-Rouge) objavlja poročilo mednarodne konference v Ženevi «Zu Rusijo«, listo članov podpornega odbora za pomoč Rusiji in resolucije. V ostali vsebini kopica poročil o izredno težkem organizatornein delu, o borbi proti nalezljivim boleznim, gladu, zanemarjenosti itd. Suhoparna, kratka poročila nočejo slikati, niti vabiti. Samo poročajo. Zato je njih čita-njc tein strašnejše ...
V Jahrbiicher fiir Nationalbkonomic H,id Statistik razpravlja Otto Nathan P zvezi med narodnim gospodarstvom •n davki.
Archiv fiir Sozlalwisseuschaft uiul Sozialpolitik: M. Weber prinaša monografijo «o mestu«, Benjamin članek li kritiki sile. Strigi, in Oppenheimer pa razpravi o obrestih kapitala kot rezi-dualni renti, in o zemljiškem monopolu.
Sclmeizerische Zeitschrift fiir Volks-
irtkcliaft and Sozialpolitik referira 'Poleg dobrih socialnopolitičnih pregledov) o izenačenju najemnin in pospeševanju zidanja stanovanj, dalje o ameriški carinski in trgovinski politiki ()d leta 1890. do danes, in o načrtu Zakona o socialnem zavarovanju v Franciji.
Arehiv fiir die Geschichte des y°zUilismus and der Arbeiterbewegung 'Oriinberg) prinaša znano študijo dunajskega profesorja javnega prava jb Kelsena «Socializem in država« 'Raziskovanje o politični teoriji
marksizma). Delo je potrebno vsakomur, ki se bavi s študijem boljševizma, zlasti naziranj Lenina in Bu-harina o državi, .ker je novokomuni-stična teorija razvita iz prvin, vsebovanih v Marx-Engelsovem komunizmu, ter kombinirana z nekaterimi drugimi elementi (Blanquizem — Baku-nizem — anarhizem — sindikalizem itd.). Cudnovski poroča o mnenjih ruskih socialistov o vojni. Arhiv prinaša dalje celo vrsto književnih referatov, razočara pa onega, ki pričakuje kaj tcč materiala o sodobnem socialističnem gibanju bodisi v Rusiji, bodisi v Nemčiji, Angliji, Franciji ali Italiji. Kakor druge nemške revije in arhivi, tudi Griinbergova boleha na zaostajanju za naglim sodobnim razvojem.
V Preussisclie Jahrbiicher razpravlja Bcnedetto Croce o «zgradbi dejanja v komediji«, Hermann Bahr o «dejstvu v umetnosti«, Natzmer o relativizmu kot smeri mišljenja in življenja (Einsteinova mehanistična teorija relativitete kot temelj «novega» svetovnega naziranja).
Der Kampi: Kautsky: Radek o Rozi Luxemburg, Liebknechtu in Jogichesu. Adler: Lasallova pot k socializmu. Heinz: Kaj nas loči od Tretje internacionale?
Unser Weg (Sovjet):	Socialno-
demokratski strankin zbor (Gorlitz). Paul Levi toži, da ni nikjer več komunizma med socialisti, in da je dana kooperacija s centrom.
A|)Xhb’j> pycci«oii p o bo ji ion,! n, Tomi. lil. (Bcccom., Cjiobo, fiepJinHi*, 1921) ima sledečo vsebino: Dobrovolj-skij: Borba za vozroždenije Rossii v sjevernoj oblasti: Smilg-Benario: Na sovjetskoj službe; Andrej Levison: Pojezdka iz Peterburga v Sibir v jan-varje- 1920. — L-oj: Očcrki žizni v Kijeve 1919—1920. Igrenev: Jekateri-noslavskija vospominanija. Dokumenti: Memorandum Estonskago Pravi-teljstva.
Apxuu aa npanne u jiojmiitbciic nayKe. F. Taranovski: Zadatak i metoda isto-rije prava. M. Ačimovič: Vojni sudovi i reforma. Gj.Tasič: Odgovornost države po principu jednakosti tereta. V pregledu pravne politike piše Mirko M. Kosič o reformi poduka social-no-ekonomskih naukov. K njegovim izvajanjem se še povrnemo.
Miicao, KihiDKCBiio-rioaimiMKii 'lacoimc prinaša poleg bogate različne literarne vsebine članek Koste Stojanoviča o javnem mnenju.
Kritika, književno-umetnička revija, prinaša tudi eseje «o politiki® (A. Orado) in o Jacku Londonu, «skitnici, pesniku, revolucionaru®.
Jugoslavenska Njiva ima v zadnjih številkah vrsto aktualnih člankov, iz katerih omenjamo n. pr. o naslednikih Kvaternikovih, o zemljoradničkom kreditu, o zgodovini ukrajinske revolucije, o madjarski politiki, o Alojziju Jirasku. Zanimanje je zbudil članek Luje Thalerja: Uzroci nezadovoljstva u Hrvatskoj. (Glavni krivec je nesposobna in razkrojena inteligenca.) Mijo Radoševlč piše o «marksizmu, panslavizmu, jugoslovanstvu®. Razprava še ni končana, dosedanja dva dela pa ne kažeta, da bi se bil znani zagrebški socijalistični publicist to pot posebno potrudil.
Nova Evropa, ki se sme po svoji vsebini in načinu urejevanja smatrati danes za najboljšo jugoslovansko revijo — to jej moramo priznati vkljub temu, da se ne strinjamo z nekaterimi njenimi članki, —• prinaša celo vrsto zanimivih in tudi po formi prvovrstnih prispevkov. Pozornost vzbujajo n. pr. članki Nove Evrope o naših v Ameriki, o Vatikanu, o Muslimanih, o Rusiji in Ukrajini, o plemenskem separatizmu, o ideologiji seljačke klase. Zlasti zadnji je vrlo zanimiv. V prilogi «Šta se čuje» najdemo beležko za «kulturne delavce®: «Brojini, i čekani, kad če več jedared posle udru-ženih krčmara, dimnjičara itd. pasti na um i književnicima — za koje se inače kaže da marširaju ispred vremena, i da su preteče kulture — jugo-slovenskim, da svoju dosadašnju SHS-literaturu sruče napokon u jed-nu veliku jugoslovensku duhovhu reku. Cisto ne mogu da verujem, da su sve dobrp namere i sva nastojanja pali u običnu plitku i mutnu vodu. A kad bi tako bilo, držim da ostala javnost ne bi smela da niukom prelazi preko ovog goručeg pitanja?® Uredništvo dostavlja k temu opombo, ka-
ko podpisujejo Nušič, Stefanovič in Pandurovič pozive srpskim književnicima, na Hrvatskem ni nič boljše, in da bi «Nova Evropa® vedela za slovenske «kulturne delavce®, bi še enkrat povedala svojo primero o motni in plitvi vodi: Danes so slovenski, hrvatski in srbski »kulturni delavci® še eshaesarji, ne pa Jugoslovani, in zato je delo, da se vsa naša stremljenja «sruče u jednu velikn jugoslovensku duhovnu reku®, še vedno talisman politike. Italija je bila bolj srečna od nas, ki dokazujemo ob ujedinjenju na «kulturnih delavcih®, kako smo majhni.
Zanimiva je izjava, ki jo je »N, E.» prinesla v polkrepkem tisku dvakrat na svojih platnicah: «Raspravljajuči o budučem radu, složili su se (po-kretači «N. E.») u torne, da «N. E.» ima sada da pode korak dalje, i da kao grupa iiztrie aktivnog učešča u praktičnoj politici i javnom životu, Diskutovane su mogučnosti uže organizacije, i utvrdene su one tačke programa, čijem izvodenju treba od-mah pristupiti.® Ako gre za organizacijo inteligence, treba pozdraviti vsako slično namero, ker more vsako resno stremljenje le koristiti jugoslovanski demokraciji, bilo sicer v «praktični politiki®, kar bilo. Glavno je resnoba in poštenost — dva pogoja, ki jih doslej opozicionalne stranke niso kazale.
Po daljšem presledku so zopet izšli «Našt zapiskh (št. 8). Etbin Kristan je pričel objavljati razpravo «Ustava in socialisti®. Pozdravljamo to njegovo delo, ker je od strani naših političnih nasprotnikov prva resna beseda o ustavi. Doslej so se omejevali na dnevne članke ne baš prvovrstne kvalitete. Prejšnji »Naši zapiski®, neslavno nadaljevanje nekdanjih, so dnevno žurnalistiko adekvatno podpirali. — Eilip Uratnik je napisal vsega uvaževanja vreden članek o konzumentskih zbornicah. — Pred uredniško vsebino sporočajo «Naši zapiski® o boju za to revijo, ki ie končal z odstranitvijo prejšnjega uredništva.
BELEŽKA, n. II. M a.utajen. — Napisal ilr. Ivan Prijatelj.Sa slovenačkog teksta preudesila I(sadora) S(ekutlč). .Nova Evropa”, gf. 8 (III), od 21. oktobra 1921.: „Zao nam je Sto se, n načelu, ne inožetno odločiti, da ove priloge štnmpamo onako kako su napisani, slovennčklin dijalektom. O lom četno pitanju opširnije govoriti kad se budemo bavili o celome važnome problemu jednog južnosiovenskog književnog jezika i pisma.” G. dr. Prijatelj je med osnlvačl .Nove Evrope". Poleg .samo-Slovenccv se sedaj protlvijo Jugoslovanstvu tudi .nič-Slovenci*. Na obljubljeno njihovo razpravljanje smemo zato čakati z zanimanjem.	i