sebno zadovoljstvo faranov; kot cerkveni govornik je splošno priljubljen, je vnet katehet in uživa zato kot duhovnik splošno spoštovanje. Njegova nravnost je brezhibna, njegovo politično mišljenje ga kaže kot zvestega državljana, vdanega cesarju in načelom njegove vlade. Poročilo še pravi, da se Jarnik vedno znanstveno izobražuje, zlasti se bavi s slovanskim jezikom, ki ga marljivo in temeljito raziskuje in je v tem jeziku izdal že tudi več del. iyr aravno je seveda, da vsebujejo spisi ljubljanske policijske direkcije predvsem tudi podatke o mladem gališkem konfinirancu Emilu Korytku, ki je prišel 26. januarja 1837 v Ljubljano.13 Korvtko in njegov izgnanski so-drug Boguslav Horodynski sta na poletje prosila, da bi smela napraviti petdnevni izlet v Bohinj, tridnevnega pa v Idrijo. Policijski ravnatelj Sicard ni maral o tem sam odločati. V svojem poročilu (15. .junija 1837) pravi, da sta hodila pozdravljat Poljake, ki so jih de-portirali v Ameriko. Posvaril ju je; obljubila sta, da ga ubogata ter sta se opravičevala, da sta se šla samo posloviti. Sicard omenja. da sta z odvetnikom Crobathom,14 kjer sta tudi na hrani, v prijateljskem razmerju, kar je treba radi priznane neoporečnosti tega moža le pozdravljati. Z dostojnim vedenjem se hočeta oba konfiniranca izkazati, da sta vredna pozornosti, ki jima jo izkazuje dr. Crobath in pri njem zaposleni dr. jur. Prešeren. Da bi jima Sedlnitzkv ne odbil izleta, je Sicard še pristavil, da sta si na binkoštni ponedeljek (15. maja 1837) v spremstvu dr. Crobatha smela ogledati Postojnsko jamo. \ Ljubljani so jima dali zaupno osebo ter razen tega opozorili na nju tudi še postojnskega okrožnega glavarja. Z izleta sta se konfiniranca vrnila IT.maja in je zato Sicard menil, da bi se jima pot v Bohinj in Idrijo mogla dovoliti, ker sta se doslej vedno držala naročil in se zato ni bati, da bi potovanje samovoljno razširila ali ga celo zlorabila za pobeg. Sedlnitzky pa je (14. jul. 1857) prošnjo odklonil, češ, da to ne gre, ker jima je cesar odkazal Ljubljano za bivališče in ju drugod ni mogoče nadzorovati. Sredi meseca oktobra 1837 je prosil JEmil de Pohorzyce Jelita Korytko', da bi cesar končal njegovo časovno nedoločeno pregnanstvo in bi mu dovolil Arrniti se v njegovo gališko domovino, kjer je moral takoj po triletni ječi ,s Datum po policijskih spisih. Dr. Kidrič (Paberki o Korvtku. Ljublj. Zvon, 1910, str. 432) navaja po' IMK, XIX, 9, kot dan prihoda 27. januar 1837. 14 Crobathova žena je bila Poljakinja Josipina Brugnak. Janez Pradatsch zapustiti starše in sorodnike in se podati v tujo, zelo drago deželo ter se tu vzdrževati z lastnimi sredstvi. Ni se upal poprej obrniti na cesarja, ker so mu obenem sporočili, da se hočejo na ta način samo prepričati o njegovem brezhibnem vedenju. Korytko pravi. da je s svojim vedenjem in brezpogojno ubogljivostjo mogel izpodbiti neugodno mnenje galiških oblasti, kar mu morejo potrditi tudi ljubljanske gosposke. Z ozirom na to prošnjo je morala 22. oktobra 1837 podati svojo izjavo tudi ljubljanska policija. Sicard pripoveduje tam, kako je bil Korytko pni lvovskem kriminalnem sodišču radi veleizdaje v preiskavi, ki so jo ukinili in osumljenca konfinirali v Ljubljani. Ves čas svojega bivanja se je Korytko vedel mirno in dostojno, tako da njegovega življenja ne more v nobenem oziru grajati. S svojim soizgnancem Horodynskijem je stanoval spočetka skupno v mestu št. 22 (Stani trg št. 15), a se je potem v jnliju, ko se je češČe čutil bolnega in je potreboval zato boljše postrežbe, preselil k dvornemu in sodnemu odvetniku dr. Crobathu, obče spoštovanemu in poštenemu možu, kjer je že itak bil poprej na hrani. Korytko ima dostop v mnoge ugledne ljubljanske hiše, kjer ga sprejemajo z d varljivost jo, ker se ume dostojno in vljudno vesti. Sicard pravi dalje, da K. pridno obiskuje ka-zinsko čitalnico in se zdi, da se briga zlasti za filološki študij, ker namerava, kakor se je izrazil, izdati poljsko-angleško slovnico. Iz vsega njegovega ustnega in pismenega občevanja je mogla policija posneti — kakor sama pravi — pomirljivi rezultat, da stremi K. edino za tem. 297