LISTEK. Moje potovanje po Švici. (Dalje.) Dospeli smo v Interlacken. Ta kraj leži prav idilično med gorami sredi dveh jezer — med Thunskim in Brienskim. Drugega tudi tukaj ni kakor kup modernih hotelov. Ne samo zaradi krasne leže, milega podnebja in gorskega zdravega zraka, ampak tudi zaradi prelepe okolice pride semkaj čez poletje obilo tujcev od vseh krajev sveta. Štejejo jih navadno vsako leto nad 100.000. Obiskali smo tudi prav dolgo vas Lauterbrunnen, znano po mnogih slapovih, med katerimi je Staubbachfall najimenitnejši. Voda pada čez 300 m visoke skale, toda veter jo y zraku že razprši. Ob solnčnem svitu •zgleda slap kakor v zraku plavajoč pajfcelan. Kako lep in čaroben mora biti šele y Jihi noči ob luninem svitu! Od tod drži *eleznica na goro Jungfrau, 4093 m viso- ko, potem pa je še 73 m peš do vrha. Ob Brienskem jezeru se dvigujejo gore na obeh straneh tako tik obrežja, da za zidanje železnice še prostora ni. Poslužili smo se torej parobroda do Brienza in od tamkaj dalje železnice v Meiringen. Znamenite soteske Aareschlucht — 1400 m dolge — torej največje na svetu nismo hoteli izpustiti. Ko smo pri blagajnici plačali 1 frank, nam je bil vstop dovoljen. Stene nasprotnih skal se po nekaterih mestih kar dotikajo in so 100—200 m visoke. Spodaj teče Aara, ki je višnjeva kot nebo. Ob robu skal pa tudi skozi predore pridemo na mostičke, s katerih vidimo in občudujemo sotesko. Krasno je, pa tudi mraz nas pretresa, ko stojimo tukaj nad globoko vodo sredi skalnatih sten. Po vsej soteski je napeljana električna luč. Kakor je soteska veličastna podnevi ob zlatem solncu, teko čarobna mora biti ponoči ob električni luči. Da si jo še enkrat ogledamo in dobro vtisnemo v spomin, smo šli po isti poti nazaj. Reko Aaro, ki reže te mogočne skale in si dela tako krasno pot, smo že večkrat videli na našem potovanju. Prvič, ko smo se peljali iz Schaffenhausena v Bazilejo, pozneje v Berni. Izvira v snežnikih, teče po Hesledolini, skozi Briensko in Thunsko jezero, skozi glavno mesto in se po dolgem teku izliva v Ren. Ker smo ta dan hoteli priti še v Luzern, smo stopili v vlak, ki nas je ponesel čez Briimg (1004 m). Strma pot drži dolgo časa ob Brienskem jezeru, po katerem smo imeli čaroben razgled. Železnica vozi deloma med, deloma pod visečimi skalami, da je človeku kar tesno pri srcu. Na vrhu je pravi gcrski zrak, zato se nahaja ondi tudi zdravilišče. Videli smo pravi planinski svet z Lungernskim in Sarnenskim jezerom. Kraj Samen je znan iz švicarske zgodovine. Ondi je bival strogi sodnik Beringer Landenberški, ki je bil provzročitelj kmetiških vojn za staro pravdo in svobodo. Od postaje Alpnachstad drži vspenjača na Pilatus (2132 m). Od tukaj vidimo na desni strani Vierwaldstadtsko ali Štirikantonsko jezero. Ob četrti uri popoldan smo dospeli v Luzern. Takoj smo si ogledali mesto, »ki šteje 40.000 prebivalcev in leži prav slikovito na iztoku reke Reuss iz Stirikantonskega jezera sredi hribov in gričev. Čez reko drži osem mostov, med katerimi sta najstarejša pokrita. Po njih tramovju je več slik iz zgodovine mesta. Raz prvi 152 m dolgi most je lep razgled po mestu in jezeru. Dvorna cerkev, ustanovljena 1. 735., je pozneje pogorela in bila 1. 1633. zopet sezidana. Omeniti moram levov spomenik, postavljen v spomin v Parizu padlim Švicarjem 1. 1792. (Ubitih je bilo 26 častnikov in okolo 760 vojakov.) Spomenik je 13 m dolg, umirajoč lev sam 5 m visok in 9 m dolg iz žive skale izsekan. Poleti je spomenik do 11 ure zvečer električno razsvetljen. Tukaj je vhod v takozvani Oletschergarten. Tu vidimo, kaj stvarja in kako pretvarja svet prirodna sila. Tu so najznameriitejši ostanki iz ledene dobe, ko so prihajali od Sy. Gottharda ledeniki in se raztezali čez jezero. L. 1872. so po naključju odkrili ta prostor. Takoj pri vhodu vidimo ledenikove obruske, 32 velikih kotlov, do 8 m širokih in 9 m globokih. Kako so ti nastali, nam predstavlja umetno napravljen ledeniški mlin. V jami nas obdaja prav mrzel zrak. Takoj pri vhodu smo hoteli zbežati — zakaj nekako mrmranje nas je prestrašilo in obenem smo videii nekaj velikega plavati po vodi. Ker je bilo valjasto in bolj rjavo, smo mislili, da je kaka zver. Počasnih kqrakov se bližamo. Mrzla voda pada z višine v nekak kotel, t. j. kamen, ki ga padajcpča voda izdolbe. V tem kotlu pa je velik kamen, katerega padajoča voda vrti. Pri tem vrtenju se kamen brusi ob kotel, ga povečuje in napravlja take čudne glasove. Toda vrnirao se zopet k jezeru in v mesto! f - ;, -i ;5i ^ ¦••¦o «.; Na obeh bregovih jezera so lepa setališča, po vodi pa plava velika množica raznih vodnih ptic, tujcem v prijetno zabavo. V mestu je veliko krasnih palač, izmed katerih omenjam le stari in novi rotovž, glavno pošto, vojni in mirovni muzej in poslopje deželne vlade. Drugi dan smo napravili izlet s parnikom po jezeru. Ko zagledamo več hribolazcev, je začelo tud/ nas mikati na planine. Sklenili in tudi storili. Pri postaji Weggis izstopimo in korakamo od juga na Rigi (1800 m). .'-><::;> Do vrna držita dve vspeft jaci,. toda ob tako lepem vremenu smo rajši kora- kali peš. (Dalje)