Let« 1.	Na Dunaji 1. oktobra 1870.	List 19-
Ljubljansko polje.
Lepšega polja na svetu nij, Lepšega pdlja za moje oči, Ljubšega polja za moje serce, Nego si ti, ljubljansko polje!
Spredaj gora velikanskih kras, Save pod njimi sreberni pas, Sredi je sivi ljubljanski grad, Holmi prijetni dolenjski od zad!
V	svojem naročaji, ravno polje! Nosiš prijazne vasi in cerkve, Nosiš ob Savi deroči — kraj, Kraj, ki sercu je mojemu raj!
Ljubica moja, priserčno dekle,
V	zoru deviškem tukaj cvete, Tukaj cvete in tihe dni Srečne ljubezni meni živi.
Tebi le znano je, pitje ravno ! Kitko se ljubiva midva gorko, Koliko lepih ur vžila sva, Kadar po tebi hodila sva!
Vodil sem jo med zeleno režji, Stiskal gorko jo za belo rok6; Kolikrat sem jo poljubil, objel — Drobni skerjanec nad nama je pel!
V mehko sva deteljo sedala, Ljubo v oči sva se gledala, Kolikrat sem jo poljubil, objel — Drobni skerjanec nad nama je pel!
A ko je solnce zašlo za goro, Sladko od ljubice vzel sem slovo, Kolikrat sem jo poljubil, objel — Drobni skerjanec nad nama je pel!
Drobni skerjanec! o poj, le poj, Spremlja do dima naj glas jo tvoj, Tebi pa, ravno ljubljansko polje, Hvalo naj poje ljubeče seroe!
Fr. L.
Triglavan iz Posavja. m.
Pratika jo pervič prava visoka šola veroznanstva. V pratiki je lepo po versti razloženo vse cerkveno leto z vsemi nedeljami, prazniki in soprazniki, s6 štiridesetidanskim, kvaternimi in drugimi posti. Zaznamovani so vsi svetniki in svetnice božje, mučeniki in mučenice, Škofje, spoznovalci in device, in pristavljena so evangelja za vsako nedeljo in vsak praznik posebej; s kratka: v pratiki nahaja človek vse, česar mu jo v večno izveličanje potreba.
Pratika nas dalje uči zvezdoslovja in vremenoslovja. Kaže nam vse solnčne in mesečne mrake, mlaj, ščep, pervi in zadnji krajec; uči nas, kedaj stopi solnce v strelca, kozla, devico in dvojčke; prerokuje nam, kedaj bode po zimi sneg — dež ali toča po leti.
Tudi zemljepisja se lehko iz pratike učiš, ker v njej so natanko zapisani sejmi vseh mest, tergov in vasij po vesoljnem slovenstvu.
Prijatelji računstva nahajajo v pratiki zaznamovane kolke za vse potrebe; lepa versta jih je, tako da so videti kakor logaritmi.
Za modroslovje, zlasti logiko, skerbe bistroumne zastavice, bistroumne, pravim, ker izhajajo iz bistrega uma in bralcu um bistrd.
Nauk o kmetovdlstvu, gospodarstvu in ce!6 o politiki po-dajajo človeku zadnje strani; samo brati jih je treba.
Za slikarstvo jo pratika prava narodna galerija (druge tako nemarno. Dobro, dobro!) ker nam z živimi podobami svetnikov in svetnic oko razveseljuje ter serce povzdiguje. Poglej, kristijan! sv. Kurenta, Olbenka, Ruperta, Urha, Martina, Mohorja in Fortunata, Gola, poglej sv. Marjeto, sv. Jedert, kake lepe, karakteristične, vzvišene podobe!
Tudi poezija nij pozabljena. Vsaka pratika nosi na čelu kratko a krepko voščilo za novo leto v lepih gladkih verzih, tako da ima po moji misli vsak posten človek dovolj poezije na vse leto.
Pa kaj bi še dalje govoril? Pratiko hvaliti, to je tako, kakor re šeta v Ribnico nositi. Smd se reči, da pratika obseza sama vso vednost in umeteljnost, kar je je poštenemu človeku potreba, in ko bi šlo po mojem, ne pisala bi se razen pratike nobena knjiga! Po pravici torej naš oče visoko čjslajo pratiko ter jo stavijo nad vse knjige na polico! (Do-bro, dobro! Živela pratika!)
Ko je Baltazar končal pervi del svojega govora, vstane eden iz med mlajših Triglavanovih sinov, ter tako govori:
Da je pratika vse hvale vredna, to nam je znano vsem, samo nekaj me moti, kar mi je na uho povedal nekedo, ki je popotoval po svetu okrog. Ali je res, da naša pratika nij izvirno narodna? Tam v bradci na Nemškem imajo tudi tako, samo v druzem jeziku; pokazal mi je eno, katere človek o pervem pogledu res ne loči od naše. To bi bilo strašno!
Tiho, kaj to tebe skerbi! NaS oče se no brigajo za take stvari. Tako zaverne Baltazar sitneža, ki gaje nepotrebno motil v govoru, potem mirno dalje beseduje.
O molitvenih in sploh pobožnih bukvah nij mi pač treba govoriti; naši duhovni bratje sami najbolje vedo, kako naj se pišejo. (Dobro, dobro!) Samo nekaj bi hotel opomneti. Kakor v cerkvi, tako naj bosta tudi v mašnili bukvicah spola ločena, zatorej bi svetoval, da se tudi še posebej spišejo za ženski spol. Kedo iz med nas prevzame to delo?
Jaz prevzamem, oglasi se nekedo, jaz vse prevzemem zastonj, samo da se dobro plača, tudi za srednji spol, če je traba! (Dobro, dobro!)
To bi bilo torej preskerbljeno, nadaljuje Baltazar. Nekoliko obširneje pa se mi zdi potrebno govoriti o poeziji. Naš oče, kakor vam je znano, imajo pesmi posebno radi. Treba jim je novih. Pesmi delajo posebno mladi ljudje, zato jim hočem nekoliko dobrih naukov podati, da ne zaidejo na kriva pota, da ne zagazijo v mlake in močirje.
Očitno moram povedati, da nobena stvar, da-si imam toliko opraviti, nij mi prizadejala toliko skerbi in preglavice. Mislil sem in mislil ter glavo si belil, kako bi mogel človek, kateri pesmi dela, ogibati se reči, ki je posebno nevarna. Znano vam je, ki ste tuje pesmi brali, da skoraj v vsaki se prepeva ljubezen. Dolgo sem želel in do zdaj tudi upal, da se naša literatura čista in nedolžna ohrani ter se ne oskruni in okuži, kakor druge s posvetno ljubeznijo. Pa kako to stvar začeti? Ljubezni je liričnemu poetu potreba, kakor psu palice. Jaz sem sicer svetoval enkrat nekemu nadepolnemu mladeniču:
Ne poj ljubezni, to nam je ostudno, Vsak ve, kako se ljubijo dekleta, Glej, solnee, mesec, ta sta ti predmeta, Visoka, čista, ta nam poj nevtrudno!
Ali nij to res? A ta paglavec — da bi ga griža! — razumel me je čisto krivo. Naredil je res tri pesmi na mesec in solnce, a kake! Rajši molčim.
Vidim, da ne gre. Treba bode kako drugače to reč začeti. Ljubezen čisto prepovedati pesnikom nij mogoče. Gledimo vsaj, da se tako nevarna a vendar potrebna stvar samo toliko in tako rabi v pesmih, da se vsaj smertni greh ne dela, in da more vsaj odrastli človek pesmi brati brez dušne in telesne škode.
Tu moram najprej opominjati in svariti mlade ljudi, kateri se hočejo na ta nevarni pot podati, naj se varujejo in ogibljejo tistega nesrečnega izgleda, ki ga jim je zapustil naš izgubljeni brat, ko je spisal ter na svitlo dal knjigo, polno posvetnih, nesnažnih pesmij, knjigo podobno tisti paganski čarovnici Kirki, katera je na stermi skali sedeč sč svojim sladkim, zapeljivim petjem k sebi vabila pomorščake, ter jih potem v svinje izpreminjala. Pa kaj bi vam dalje govoril o žalostni pri-
kazni, katera je vam vsem predobro znana; saj ta izgubljena dušica je že odgovor dajala v večnosti!
Poslušajte torej, kako naj bi se po moji misli najbolje delalo. (Čujte! čujte!)
Samo ob sebi se umeje, da ljubezen našega pesnika mora biti vselej nesrečna, nikedar uslišana; izvoljena njegova bodi kamenitega serca, prevzetna in ošabna, tako da ubozega pesnika mimogredočega niti ne pogleda, najbolje pa je, če ga celo ne pozna. (Dobro, dobro!)
Iz tega mu bode izvirala dvojna korist. Pervič iz take ljubezni ne more biti greha proti 6. zapovedi (To je res. Kako neki?) in drugič, nesrečni, zaničevani pesnik se vsled tega lehko in po pravici vedno joka, zdihuje in stoka; lica so mu bleda, vpila, lasje zmeršeni, in gredč zdaj oči proti nebu obrača, tako da se mu belo vidi, zdaj jih proveša in v tla vbada, kakor bi šivanke iskal, in tako bodo s perstom kazali za njim rekoč: pesnik je, pojdite mu s poti. (Dobro, dobro in smeh!)
Svojo drago popisujoč naj samo govori o njenih „černih« las£h, „modrih" očeh in rudečih licih, in če tudi še o njenih zapeljivih — ne, to ne gre! o njenih čarobnih ustnicah, a kar je dalje doli — bog ne daj, niti besedice ne!
Bližati se sme svojemu idealu samo na deset korakov, o posebnih prilikah smeji tudi prinestli „robec", ki gaje izgubila na poti, ali „šo-pek" cvetja pomoliti; kader je posebna sila, dovoljeno mu bodi, dotek-niti se celo njene obleke, a njenega života — nikedar, nikedar! Samo v sanjah smeji časi roko, čelo ali celo lice poljubiti.
Po navadi pa naj se pesnik tako vMe: po dnevi naj se izprehaja po cvetočih „livadab« poleg sladko žuborečega potočka, tcrga naj pisane cvetice, plete iz njih krasne vence, katere moči se svojimi gorkimi solzami, — toda ne preveč, ker solze so slane in škodijo cveticam. Po noči pa naj povzdiguje proti nebu zaljubljeno oko ter svoje bolečine bledi luni toži; ali pa tudi, brez spanja po postelji se valjaje, naj zdihuje in stoka, kakor bi ga bolel zob ali trebuh, ter posteljo moči se svojimi gorkimi solzami, če ne more sterpeti, naj vstane, kader luna sije, ter gre z liro pod pazulio pod okno, kjer ona spava, in tam naj prepeva svoje terpljenje, naj stoka in zdihuje, to se ve da tako, da ne budi spečih sosedov in da nema z nočnim čuvajem opravka.
Tudi mu nij po polnem prepovedano, da bi ne smel časi iti, če ima za kaj, v gostilno, ter tam piti in peti, a ne preveč razsajati, in vselej pred enajsto uro domii iti. Nikakor in nikedar pak ne sme čerhnili besedice, iz katere bi se dalo povzeti, daje kedaj kolikaj sreče užil.
Kar se tiče jezika, priporoča se živo našemu liričnemu pesniku, naj vsako besedo, kolikor more, zmanjša in zdrobi. Tak drobiž je posebno po volji našemu očetu, ker imajo že stare zobe. In res take besedice se nekako posebno prijetno, milo in sladko glase. ,, Glavica, serčece, ročica, nožica, lasci« — to je tako, kakor bi človeka dete z mehko ročico po lici gladilo. „Cvetičica, seničica, pastirfčica«, kaj nij to, kakor bi slišal ščinkovca žvergoleti? Jaz vsaj moram reči, da so mi nekatero
pesem, ki nij sicer imela nobene veljave, samo take besedice prikupile. (Res je tako!)
Sicer pa se človeku nij treba preveč truditi, če ne more ničesa iz sebe narediti, pa naj smukne skrivaj k sosedu ter naj vzame, česar potrebuje. To se sicer tatvina imenuje, a mi nijsmo tako na tanko. Naš oče se ne ozirajo preveč okrog po svetu, zato se jim lehko ukradena pesem za lastno ponudi. Tako n. pr. še zdaj ne vedo, da »popotnik pridem čez goro", ki ga tako radi pojo, je tuje blago; besede prestavljene iz nemškega, in napev od note do note narodna pesem francoska. A tega nij treba nikomur praviti. Saj nij, da bi moral vsak vedeti, »kam hodi Jurijček po zelje." — Toliko za zdaj o lirični poeziji.
Zdaj hočem pa še nekoliko — a čujte! oče v bližnji izbi so se zbudili, žlice in sklede ropočejo, hajdimo večerjat! Vse za našega dra-zega očeta! Bog jih živi! Živio ! Slava!
Toliko smo do sedaj posneli Triglavanove zgodovine z velikim trudom iz starih indijskih knjig. Ako s časom naberemo še kako poglavje — preiskavanje je težavno in dolgočasno —ponudimo ga č. »Zvo-novim" bralcem, samo če ga bode hotel sprejeti izbirični urednik, ki sicer ne prinaša prestav.
Jurij Kopriva.
Pasji pogovori. iii.
V tretje bodem s tabo govoril, moj pinč! a ti me zopet zvesto poslušaj!
Pride dan, bog daj, da kmalu, ko se bodeva proti jugu derdrala, jaz v tretjem razredu med volarji in svinjarji, ti v četertem med svojimi brati.
In ko bode bobnel pod nama zidani most nad deročo Savo, takrat, moj pinč! veselo zatuli, da se bode razlegalo od gore do gore.
Ker glej, pred tabo leži domovina tvojega gospoda, sladka domovina, katere nij že videl toliko let!
Razmičejo se gore, dolina se širi, in glej! pred nama zablišči gradič, na hribu med belimi hišami čepeč, kakor med piščeti kokla.
Zdaj pa, moj pinč! dvakrat in trikrat zatuli in zavriskaj, zakaj, glej, to je bela Ljubljana!
Bog te sprimi, bela Ljubljana, kjer domači podplatje po tujih goslili plešejo !
Kjer otroci molijo boga v jeziku, ki ga sami ne umejo.
Sirovi ste in divji, dejali so nam, pojdite, da vas omikamo.
Umazani ste in razmeršeni, dajte, da vas operemo in očešemo.
Vaše govorjenje je, kakor „pasje lajanje," pridite in učili vas bodemo človeškega govora.
In učili so nas. Kjer pa jim nij šlo dovolj hitro, vzem6 nož s police.
Gred6 v gozd, urežejo tam leskovko, ter pridejo 2 njo nazaj;
In položi nas na klop na obraz, da ne bi videli, kaj se z nami godi.
In začno nas nabijati po kerbtu, po plečih, „lop, kamor prileti."
In ko so nas nabili, dejali so nam: vstanite, zahvalite se, plačajte ter pojdite!
Mi pa smo vstali, plačali, poljubili jim kislo se deržčč roko, po-dergnili si zadnjo stran ter šli smo domu.
Nož pak je bil naš, gozd naš, naša hiša in naša je bila zadnja
stran.
In, kar najbolj boli, naš je bil hlapec, ki nas je tepel.
In kakor je bilo, tako je, in tako bode do konca sveta.
In prav je tako; zakaj: blagor jim, kateri so krotki in mirni, njihovo je nebeško kraljestvo! —
Kaj delaš, moj pinč! Ne vzdiguj noge ob tem voglu, zakaj hiša, pred katero stojiva, je sveta.
Izvoljeni možje v njej sed6 in se pot6, molč6 in govori, prepirajo se in psujejo, deželi na korist in v slavo narodu.
Vpiti pa morajo in kričati, da ljudje vsaj vedo, da smo na
sveti.
čuj, zaškripala so vrata in skozi nja se prikazujejo modre glave.
Po konci se hitro postavi, moj pinč! lepo, kakor si se učil.
Zakaj On, ki mimo naji oblastno koraka, je tist, ki ga imenujemo: Oče!
On germi in bliska po vsej slovenski deželi, jasno vreme dela in dež, sneg in točo v pratiki.
V začetku je rekel: bodi Slovenija! In bila je Slovenija.
Bila pa je še pusta in prazna, in teme so jo krile čez in čez.
In ustvaril je eno veliko luč, ki izhaja na teden, in imenoval jo je : „Novice,"
In eno majheno luč, ki izhaja na leto, in dejal ji je: nPratika."
Zato pa ga častč po čitalnicah in gostilnicah, in njegovemu imenu se klanja, kar lazi in hodi od Soče do Drave.
In ko se počasi pomiee po ulicah, let£ z glav klobuki in kučme vse vprek.
Njegovo pokrivalo pa stanovitno čepi na trudni glavi. -
In ljudstvo pripogiblje kolena rekoč: blagoslovite nas, Oče!
Midva pa se umekniva v stran, moj pinč! ker nijsva vredna njegovega blagoslova.
Za njim pa šviga ugibičen,kakor posterv v potoku, možiček s černo ruto za vratom in z brevirjem pod pazuho.
f
A nosil je nekedaj belo ruto, in bil je tedaj velik posvetnjdk in modrij&k.
In spisal je mnogo učenih knjig, dokler nij spoznal, da je vse ni-čevo in ničemurno.
In iz Savla bilje Pavel, ter spoznal je, da pobožnost je vsem
dobra.
In res, dobro se mu godi od tistega časa na sveti. Še se derži po konci, moj pinč! prihaja nama mož velike veljave. V pratiki svojega naroda je velik svetec, ker z lučjo svojega svita sviti daleč po sviti.
Palec dergne ob sključeni kazalec, mermraje: ta je perva! Srepo gleda v tla, ne ozre se gredi ni na desno ni na levo. Zdaj pa se zopet spusti na vse štiri, moj pinč! ker odšli so pervaki A zdaj še 6nemu tam malo zobe pokaži, in na tega malo zardži Onemu tam, ki sam koraka, malo z repom pomigaj, a ne preveč, moj pinč! da se ne prevzame.
Tako. Zdaj, ko sva jim čast skazala, pojdiva se krepčat v domačo gostilno.
Sebi dam prinesti polic zaželenega dolenjca, in tebi, moj pinč! dišečo kranjsko klobaso!
Lesnike, i.
Če žabe v luži začno regetdnje, Poberi kamen, verzi ga vinje I
2.
Bog ne daj! Stopinjo bi jedva storil, In zopet iz blata ves zbor bi govoril, Ter ako tri ure deržal bi kamen, Ne porek<5 ti žabice: a m e n 1
3.
Ti hrabro korači, koder je pot, A kjer nij lese, preskoči plot.
4.
In kadar do temjevo prideš ograde, Nikdar ne potiči v babji zob brado.
5.
Bog sebi najpervo je brado ustvdril, Potem jo stoperv Adamu podaril.
6.
A tudi Evi A dim je brade prosil, Da ne bi je sam po svetu nosil.
7.
A bog Adimu tak<5 je dejal: Da bi še brado babi dal, Ker vem, da bode hlače nosila, Kak<5 bi se potlej od m<5ža ločila?
8.
A b<Sgu Adim je tak<5 odgovdril: Naj babi tudi brido bi storil, In pustil jej prejšnjo mero jezika, Težava ločiti ne bode velika.
9.
Jezici ženski, tekdče vode Nikoli mirno ne stoje; A ko bi tudi kedaj počivali, „Kak<5 je to?" precej vsi bi vprašili.
10.
Ce ne ropotijo po noči kolesa, Zatisniti mlinar ne more očesa.
11.
Pretepi ga, kdor je pilice vajen, On misli, da je z ljubezni glijen.
12.
A kdor je glijen se sime ljubezni, Poreče, da mački der6 ga železni, Ce nič mu do tega želje ne obuja, Kar vedno se mu po sili ponuja.
13.
Naj tudi bi ženska serce ponujila, NeproŠena vendar ga ne bi oddala.
14.
Ko bosa bi v snegu za taboj pritekla, Besedo pervo bi vendar odrekla.
15.
Zenstv6 je, kakor obzidan grad, Ki sam sovražnika kliče in vabi; A kadar pride sovražnik do vrat, Besede tvoje na videz pozabi.
16.
A jedva dčl je na prag noge, Vsi ključi terdnjavski se mu dade.
17.
On je in pije, leži in vladari, Dokler se napase, nagospodari.
18.
A kadar se krač in pečenke napita, Brez „zdrava ostdni" pobere kopita.
19.
In jedva zločfniti tukaj prestane, Drugam se v enako zločinstvo gane.
20.
Tak6 je človeško življeno čudno bog namesil, Da nekaj deklet je na kljuko za slabo leto obesil 21.
Zatorej z lučjo moški težko se najde, Kateri od perve ljubezni svoje ne zajde.
22.
Kdor ljubil je deklici dve, poskusi tri; A ona, če lepa je, šest jih na teden dobi.
23.
Ti bodi stare mere slepar, Ce nečeš, brez ljubice nijsi nikdar.
24.
K hudobniku ženske lete po sili, Da tudi bi ga iz cerkve kropili.
25.
K pobožnosti v cerkvi duhovnik priganja, In tudi svojo biro oznanja.
26.
Po cerkvah na kmetih se bog spoštuje, A v mestih zaljubljeni svet sčakuje,
27.
Po mestih že straža k orožju hiti, Ce kihneš na tergu v pričo ljudij.
28.
Na kmetih, če tudi se v cerkvi ti zmuzne, Za \iho te vendar nikd<5 ne berljuzne.
29.
A ko morebiti bi kdo te berljuznil, Brez straha bi zopet ga dobro duznil.
30.
Za eno mu gorki dve zaušnici daš, Ce morebiti zakona, prerokov ne znaš.
31.
A kdor preroke umeje in zakon zna, Po svoji modrosti za glavo naj skerb imiL
32.
Težki iz tepeža prinesti je celo glavi, Ogniti izkušnje se je stokrat težki.
33.
Vseh petdeset tednov sem pazil čutari, Da ne bi v izkušnjo me vergel hudobni svet, A glej! na starega leta dan Prišlo jih je tri sto pet in šestdeset.
34.
Izkušnja kipi v največjo naj visokist, Človeku je dana vendar še večja krepist,
35.
A ti ko bi moč imel ne vem kako slabo, Zadosti je imaš v Bvojo ponižno rabo.
36.
Ko bila tvoja moč bi grozno velika,
Ne vbraniš se muh in hudega jezika.	(Dalje prih.)
Popotna pisma, m.
Halistadt, 8. avgusta.
Gorjč mu, kedor se na vreme in na ženske zanaša! Gospd, obetali ste mi pri mojem odhodi, da hočete prositi lepega vremena, nič naj se ne bojim. Ženske prošnje m6rejo več nego naše, vem, in zlasti Vaši prošnji, kako bi ji bilo mogoče kaj odreči! In vendar, kako vreme! Ali ste me pozabili, gospd, ali ne prosite dovolj krepko in stanvitno? Nebesa silo terp6! Jaz sem že vse poskusil, vse zastonj! Kleti nij lepo, nij spodobno v poštenem drnštvu, vem; a tu sem sam in ako nič ne pomaga, vsaj serce malo polajša. Prepričan sem, samemu nebeškemu angelu bi pošla s časom poterpežljivost in dobra volja, ako bi sedel tu na mojem mestu, in cel6 Vam bi se nabrala usteca. — Ne, hude besede bi ne bilo iz njih, a kak zdihljaj bi se vendar iz njih prikradel; kaj hočem pa jaz grešni človek? Kako sem se veselil, ker sem upal tukaj živeti nekoliko tihih, srečnih dnij. A — „moj up je šel po vodi." Niti ne morem reči: „le jadrajmo za njim." Kam li? Kamor najdalje seza oko, povsod enako pust pogled! Ce za trenotje preneha dež, kaj pomaga! Umazani oblaki se vlačijo, kakor leni mački, ob gorah notri doli do jezera!
Dež je dar božji, gotovo; kedo bi ga vesel in hvaležen ne pozdravljal, kader pride o pravem časi. Ko zemlja razpokana proti nebu zeva; ko cvetica na polji židostno velo glavico poveša; ko žejna žival zastonj pijače išče po izsušenem potoku; ko žaba hripavo v včjevji kliče dežja z neba; ko se kmetič skerbno ozira po oblakih, ki se počasi zbirajo na nebu: o kako dobro, kako blago deje tedaj človeku, če prišumi težko pričakovani dež! A kaj ga je tu potreba V Komu koristi? Napoj eno je že zdavnaj vse, kar je m6če potrebovalo. Jezero v dežji, kako neprijeten, žalosten pogled, proti vsem estetičnim zakonom; voda na vodo brez potrebe, brez vspeha, saj jezero vendar ne rase, naj še tako dežuje!
Vreme, kaka moč je to! Sram bodi človeka! Gore predira in prekopava, po zraku se vozi, z nebeško strelo si igra; a vremenu ne more nič! Preveč se po zemlji ozira, kvišku naj oberne enkrat svoje poglede, svojo moč: „hic Rhodus, hic salta!" Tu pokaži, kaj moreš! Zemlje nemaš po polnem v oblasti, dokler vremena v roke ne dobodeš. Ali je to tako težko? Solnce ves dan enako sije na jasnem nebu; samo sem ter tja se priženo meglč, oblaki, ki se sitni in nadležni vrinejo med nas in solnce, ter nam zakrijejo njegovo blago obličje. Ali bi ne bilo mogoče, pregnati jih, kader jih nij potreba? Kaj bi se ne dal narediti velikansk meh na soparo s tisoč in tudi več konjskih močij ? Kako bi leteli oblaki, kakor pleve, na vse strani, ko bi jela puhati ogromna žival 1 Glejte, take misli navdihuje brezupnost človeku, zajetemu, kakor jaz, med gorami v neskončnem deževji!
Pa ker smo že pri iznajdbah. — Vi ne veste, gospd, kak genija-len projektant sem jaz ! Dobro blago se samo hvali, ne zamerite. Kes sem Vam o priliki že povedal nekoliko svojih projektov, in z vsakim sem imel srečo zbuditi Vaš smeh; a to je bil samo drobiž. V dnu svojih persij gojim projeiit, kateremu se sme po pravici reči, da zveršen iz-premeni po polnem zemeljno obličje. Vam, a tudi samo Vam, hočem razodeti v posebno znamenje svojega zaupa skrivnost, s katero se nič ne more primerjati na sveti. Vi me ne boste hoteli izdati ter uničiti mi prid in slavo.
Torej čujte! Zemljo hočem razdejati, razrušiti, razstreliti na tisoč milijonov drobnih koscev razdrobiti. To Vam je vendar velikanska misel, ne? misel za katero se mora in tudi sme navdušiti vsaka blaga duša. A kako začeti? — Zaverta se globoka luknja, notri do oserčja materi zemlji — a niti tega nij treba; porabi se Vezuv ali Etna, ki derži gotovo do središča zemlje. Da se pogasi ogenj in vročina, napelje se vanjo — saj je blizu morje — toliko vode, da se globanja po polnem ohladi. Ko seje posušila, vsuje se vanjo, kar je smodnika nasveti; a kar ga pa nij, to se ga pa naredi; potem se terdno zamaši in zabije, kakor možnar na sv. telesa dan; sproži se, to se vd, z elektriko, kar nij nikakor težavno. Početje naše se osnuje, kakor vsa večja početja, na akcije. Okrog žrela se postavi visok oder, na katerem bodo imeli akcijonarji svoje odmenjene sedeže. Tam bodem stal jaz, ko pride namenjeni dan, da znamenje dam, in Vi na moji strani. Kak pogled! Kamor seže oko, glava do
glave ; vse se pehd in suje, vse hoče biti pri največji in najzadnji svečanosti. Bliža se trenotje, nikdo ne dahne — ena, dve — tri! — In vsega je konec!	J. Odurni.
0 Vodnikovem rokopisu, i.
Fr. Levstik.
„Novice« v. 35. listu (31. avgusta) letošnjega leta nadaljavajo poročilo (ne: sporočilo!) o slovenske Matice 17. odborovi skupščini, katera je v Ljubljani bila 1. avgusta letos. — V tem sporočilu se čita:
»Konečno imam še sporočati o rokopisu »Vodnikovih pesmi", ki je na dnevnem redu pod št. 6."
„Da slavni odbor izvč (sic!), o čem se suče ta stvar, treba se mi zdi razgerniti mu zgodovino tega rokopisa.«
„Bivši ljubljanski knjigoteržec O. Wagner je bil Matici za prodane (?) knjige dolžan 74 gold. 68 kr. Ko je iz Ljubljane zginil, zaru-bila je Matica 9. maja leta 1867 njegovih knjig za oni znesek. Med temi knjigami je bil tudi omenjeni rokopis, katerega je bil Wagner kupil od M. Kastelca, ker je imel namen, Vodnikove pesni na svitlo dati.«
Torej med temi knjigami je bil tudi Vodnikov rokopis? In ta rokopis je bil Oton Wagner kupil od Mihaela Kastelca? — Kolikor besed, toliko lažij! Žal mi je, da ne morem drugače govoriti; ali odkrito mi je povedati, da nikakor ne umejem, kako se Matičin odbornik ne sramuje resnico tako brezozirno teptati! Saj sije vendar misliti, da jaz, kateri sem zapleten v to stvar, molčati nikakor ne morem niti ne smem. Da o tem nijsem uže poprej izpregovoril, krivo je bilo samo to, ker nijsem imel glasila. „Zvonov" g.urednik mi je prostor svojega lista odperl, za kar mu sem od serca hvaležen, in zdaj torej odgovarjam. Naj svet zvi, kakovi resnicoljubje so slavni slovenski pervaki!
Oton Wagner od M. Kastelca Vodnikovega rokopisa nikoli nij bil v svojino (last) kupil. To nij težko dokazati.
Znano je, da je Oton Wagner bil nakanil v „Klasji z domačega polja" na svitlo dajati dela boljših slovenskih pesnikov. Preširen je uže bil natisnen 1866. leta. Za njim je hotel izdati Vndnika, polnega, a ne kakor so njegove pesni 1840. leta prišle na dan v zbirki, katero imenujejo Smolčtovo. Wagner je zvedel, da je vsej Vodnikovi pesniški ostalim, kolikor je nij morebiti izgubljene, gospodar bil tedaj v pokoji ži-včči, a zdaj uže umerli ljubljanski licealni knjižničar Mihael Kaste-lec. Sel je torej k njemu ter od njega za 30 gld. kupil samo to pravico, da mu bode svobodno, v »Klasji" natisniti vse pesni is ostaline, a potlej da rokopis verne zopet Kastelcu. To je Wagner Kastelcu jasno poter-dil v nečem dopisu, katerega je z menoj vred videlo in čitalo več sve-d6kov, med njimi tudi še zdaj v Ljubljani živeči gosp. dr. Sajavec, ko
m	m: ■
— 301 —
je bila baš zaradi tega rokopisa pri ljubljanskem deželnem sodišči uradna razprava med Kastelcem, čegar pooblaščenec sem takrat bil jaz, in med Matico, katero je dr. Sajavec zastopal namesto dr. Tomana. To pismo je ostalo Kastelčevim dčdnikom. Dokazano je torej, da Wag-ner nikoli nij kupil rokopisa, nego kupil je bil samo pravico, da ga natisne.
Kako je Vodnikova rokopisna zbirka prišla v Kastelčeve roke, to on sam z nemškimi besedami pripoveduje v predgovoru, ki ga je mislil postaviti pred izdane Vodnikove pesni, katere je hotel uže 1839. leta natisniti, torej uže pred Smoletovo zbirko, kajti predgovor je spisan 11. sušca 1839. Zakaj je to delo zaostalo, ne vem. V tem predgovoru čitamo: „der gesammte (?) poetische Nachlass Vodnik's kam im Auctionswege in die Hande des Mathias Kallister, gewesenen Lycealbibliothekars in Laibach,und aus Kallister's Nachlass hat ihn der gegenwiirtige Herausgeber (Kastelec) auf dem namlichen Wege an sicli gebracht. (Vsa (?) pesniška ostalfna Vodnikova je po dražbi prišla v roke Matiji Kalistru, bivšemu ljubljanskemu licealnemu knjižničarju, a iz Kalistrove ostaline jo je zdanji izdajatelj (Kastelec) dobil tudi po dražbi.)«
Pokojni Kastelec je uže od nekdaj namenjen bil, Vodnikovo rokopisno ostalino izročiti ljubljanski licealni knjižnici, torej nikakor nij verjetno, da bi jo tikoma groba prodajal in to za — 30 gld., posebno, ko unije uže poprej zanjo vsaj toliko ponujal, kakor je meni sam Kastelec pripovedeval, baš dr. Bleiveis, kateri jo je hotel Matici kupiti. Znano je dalje, da Kastelec nij bil v novčnih stiskah. V poprej omčnjenem predgovoru pise: n sie (^die Gedichte Vodnik's) erscheinen gerade so an's Tageslicht, wie sie Vodnik selbst eigenhandig niedergesclirieben hat; nur die Orthographie glaubte man nach ihrem gegenwartigen Stand-punkte gestalten zu miissen. Von der Wahrheit dieser Angabe kann sich Jedermann die Ueberzeugung selbst verschaffen, indem die Ma-nuskripte mit allen ihrenVerbesserungen als ein theurer vaterlandischer Schatz nacli der Drucklegung in der k. k. Lycealbibliothek aufbewahrt und zur beliebigen Einsicht bereit gestellt werden. (Prišle so (Vodnikove pesni) vse tako na svitlo, kakor jih jeVodnik zapisal sam sč svoji) roko; potrebno seje zdelo samo pravopis oberniti po zdanjem. Daje to res, more se vsak sam uveriti, ker tega rokopisa dragoceni domovinski zaklad se po tisku se vsemi popravami vred hrani v c. k. licealni knjižnici, da bode na pogled vsacemu, kdor bi ga hotel videti.)«
Odborovo poročilo govori, da je bila Matica 9. maja 1867. leta (prosim, naj se ta dan ne pozabi!) za 74 gld. 68 kr. dolgd zarubila Wagnerjevili knjig, med katerimi je bil tudi omenjeni rokopis.
Tako je čitati v „Novicah". Sam svojim oččm nijsem upal, ko sem pervič to Čital. Pogledal sem dvakrat, trikrat, predno sem verjel, da „Novice" res tako govore —in ker zares tako govore,torej sije treba misliti, da se je res v Matičini seji tako tudi poročalo. Ta seja se gotovo nij veršila brez g. Lesarja, ki je Matičino tajništvo »zastonj"
prevzel, niti ne brez g. dr. Bleiveisa. Obema je vsa stvar tako na drobno znana, kakor meni; kako je torej to, da se nobeden njiju tem ležnjivim besedam nij ustavil? Zakaj nij tega storil posebno g. Lesar, ki nij samo tajnik in odbornik, nego tudi ceI6 duhovnik in veroznansk učitelj? Zakaj seje to godilo na zelenem lesu? — Blagovoljni čitatelj hitro zve zakaj, samo nekoliko naj poterpi!
Oton Wagner je bil tedaj po dogovoru s Kastelcem Vodnikovo ostalino (1866. leta) dobil v porabo in potem jo izročil meni, da bi mu jo uredil ter pripravil za tiskanje, ker je v njej prenaredeb po neka mesta brez konca in kraja. Nekatere pesni so po Štirikrat, petkrat razno prepisane ter na mnozih krajih tako prečertane in predelavane, da se časi zel6 s tčžka čita. Bil sem nekoliko lažjih pesnij uže uredil, a Wagner v tem zaradi mnozih dolgov mahoma izgine, ter Vodnikovo ostalino pusti meni, ki sem o njegovem begu zvedel, ko je bil znan uže po vsej Ljubljani. Pozneje v čitalnici od g. Lesarja slišim, da je Wag-ner dolžan ostal tudi Matici, katera zategadelj misli zarubiti nekaj blaga, kolikor gaje še v prodalnici ostalo. A daje Wagner bil od Ka-stelca kdaj kakoršno koli pravico knpil, o tem se takrat nobenemu odborniku slovenske, Matice niti sanjalo nij, dokler nijsem g. Lesarju tega najpervi povedal baš jaz, ki mi je bil liže iz početka znan ves posel; mislil sem namreč, zakaj si ne bi tudi tega osvojila posebno Matica, katere ndlog je, knjige dajati na svitio? Kakor g. Lesar to začuje, ta-k6j nediplomatično pokaže, da bi rad ves rokopis Matici za vselej osv6-jil. S kazalcem desne roke začne v zrak drezati, vedno ponavlj&je: „Ma-tici! Matici! — Matici dajte rokopis, Matici! Ona take stvari najbolje brani." — Jaz mu odgovorim, da Matica od Wagnerja more zahtevati samo toliko, kolikor je res njegovega, a ne več; da torej nikakor ne smem dati rokopisa, ker vidim, da bi ga potlej nikdar zopet ne bilo dobiti, in ako bi se to zgodilo, bilo bi samo ob sebi krivično, ter jaz bi tudi nahudil Kastelcu, kateremu bi vidoma kvaro storil. — Vso stvar sem razložil pozneje tudi gosp. dr. Bleiveisu, a rokopisa nijsem upal oddati.
čitatelj morebiti vpraša: kako je to, da gaje Matica pozneje vendar dobila? — Dragi čitatelj! ako ti povčm, bojim se, da bodeš nerad verjel!
C. k. kranjska kmetijska družba je 1867. leta godov&la svojo stoletnico in v občnem zboru 8. maja (zopet prosim, naj se ni ta dan ne pozabi!) sklenila, na spomin te dobe izdati popis svojega važnejšega delovanja. Odbor je dr. Bleiveisu naročil, da ta spis doverši. Dr. Bleiveis je v roko vzel „letopis c. k. kmetijske družbe 1822. leta," potem iz „poročil zgodovinskega društva za Kranjsko 1861. lčtnika" Dr. E. H. Koste „donesek za znanstveno zgodovino na Kranjskem," ter nap6sled nekaj zapiskov tajniškega adjunkta g. Andreja Brusa. Vsega tega nij bilo treba niti prepisavati; samo tu ter tam se je kaj malega ali večjega izpustilo; raztergani stavki so se potem s kako novo besedico zopet skerpali, kar je opravil vse edini svinčnik, a nap6sled se
jo naredil predgovor, katerega je 42 natisnenih verst, in reklo še je v njem, da so poprej imenovani spisi temu novemu delu bili samo jako na pomoč, ter tako je bila knjižica izgotovljena avgusta meseca (tudi to naj se zapomni!) kakor je namreč pisano pod samim predgovorom. Jedva je bil ta spis doveršen, in uže se zgodi veliko čudo na zemlji! Treba gaje bilo namreč poleg nemškega tudi v slovenskem jeziku dati na svitlo, in gosp. dr. Bleiveis je nemško izvirno besedo meni dal posloveniti ; zatorej vso to stvar tako na tanko vem. Kako je vendar to, daje kdaj tudi mene obsijalo solnce z Očetovega pustega obraza? To sem vedno premišljal in ugibal; a v začetku vendar nijsem uganil, dokler mi nij tej skrivnosti na sled pomagal sam g. doktor, kateri proti koncu dela, nekako septembra meseca 1867. leta, sam k meni pride tako na tihem, kakor v „copdtah." Terdijo, daje to njegova navadna hoja, kadar je na kacem diplornatičnem poti. Te velike česti zopet nijsomtak6j razumel. Sodil sem uže, da nikakor ne zvem, kaj ima vse to v sebi, kar dr. Bleiveis, ki je odhajdje uže deržal za kljuko, nazaj stopi k mizi, ter mi to, zaradi česar je edino bil prišel, reče najnazadnje, kakor bi se uže na pragu po naključji domislil, da bi namreč rad malo pogledal Vodnikov ' rokopis. Kakor to slišim, precej se mi oči odpr6, — a vendar še premalo! Odkrito mi je povedati, da mu ga nijsem nič z veseljem v roko dal; a dr. Bleiveisu, Očetu slovenskega naroda, vendar nikakor nij bilo reči: vam ga nečem ali ne morem pokazati. Mož torej Vodnikovo osta-lino malo ogleduje, ter potem leddno. kakor zna, vpraša, ali bi je ne mogel za teden dnij s seboj na dom vzeti? Te prošnje sem se res ustrašil; vendar zopet nijsem smel reči, da očetu slovenskega naroda ne upam, in gotovo nikakor nijsem še mislil, da je ta Oča sposoben storiti kaj tacega, kar je bil pozneje vendar storil. Ko mu torej še enkrat po-vdm, kako je s tem rokopisom, stisne ga pod pazuho ter odide po stopnicah, niti vesel, niti žalosten. — Mine teden, mineta dva, preide mesec, preideta dva, rokopisa še zmirom nij bilo nazaj. Kakor me je stvar nekoliko skerbela, vendar me je tolažilo to, da sem ga izročil možu, katerega svet imenuje dr. Bleiveisa! — A kaj se zgodi? Naenkrat novine „Laibacher Zeitung" razglasijo tiste Wagnerjeve knjige, katere je Matica zarubila, da jih bode za svoj dolg prodajala na dražbi, in med njimi je bil-tudi — Vodnikov rokopis! In kako je bil prišel v to družbo? Ali ga nij dr. Bleiveis iz mene izlagal, da ga je tja nesel? Ali sme dr. Bleiveis meni reči, da lažem, kakor sem jaz rekel in zopet ponavljam, da poročilo slovenske Matice nesramno laže?
Vendar, če se vse na tanko premisli, mogoče ter zel6 jako verjetno je še eno, in sicer to: Matica je 9. maja 1867. leta zarubila Wagnerjeve knjige, med katerimi terdijo da je bil tudi Vodnikov rokopis. V resnici nikakor nij mogel tam biti, ker nij bil šel nikamor iz mojih rok od 14. aprila 1866. leta do septembra 1867. leta. Ce je torej ta rokopis res imenovan tudi med zarubljenimi knjigami, dali so ga Matičnjaki samo tja zapisati, da si ga nijso imeli, dokler ga slavni dr. Bleiveis nij bil tako po lisičje požvižgal; zanj so pač vedeli uže
davno poprej. Da je komu bilo do resnice in pravice, a ne samo do umazane želje, ta rokopis na vsak način v svojfno dobiti, — zakaj nikdo nij pojasnila iskal pri Kastelci samem, kateri je še živel ter nij bil znan za potepuha ali sleparja? Ali je tiko postopanje morebiti res pošteno, res dostojno Matičnega odbornika dr. Bleiveisa in božjega hlapca Antona Lesarja? Ne verujem!
Jaz sem takrat novine nLaibacher Zeitung" redko čital, in torej do zadnjega časa nijsem nič vedel o vsem tem. Ko so mi vendar drugi povedali, kaj se jez godilo, skoraj potem na oglu špitalskih ulic pred mostom srečam dr. Bleiveisa, ter mu rečem na ravnost in z osornimi besedami, kakšno je to njegovo dejanje. V tem hipu od vdlicega terga pride Še Lesar, kakor nalašč. Njega še huje popadem, da je lep duhovnik, ki se ne sramuje tacih stvarij! Posebno sem poudarjal, da je bilo obema vse na tanko znano, kako je stvar z Vodnikovo ostalino, ker sta slišala od mene. Dr. Bleiveis nij genil z obrazom niti v hudo niti v dobro, ter plemenito odgovoril, da se ničesa ne spominja, a tajnik je bil vsaj vendar ves rudeč, kakor kuhan rak.
Slovenski glasnik.
*	iiSlavoek" se imenuje zbirka najpriljubijenejših slovenskih pesmij za našo mladino, ki jo je zdaj na svitlo dal ljubljanski bukvar Giontini, kateri js do sedaj založil še največ slovenskih knjig. Cena 40 kr.
*	Prof. Miklošič bode v prihodnjem zimskim semestru na dunajskem vseučilišči predaval: oblikoslovje staroslovenskega jezika po 2 uri, primerja j očo skladnj o slovenskih j ezi ko v po 2 uri, slovansko arheologijo po 1 uro na teden; a prof. Krek bode bral na gradski universiti: s taroslovensko glasoelovje in oblikoslovje po 2 uri, slovansko literarno zgodovino od 14.—-18. stoletja po 2 uri, filologično-kritične vaje po 1 uro na teden.
*	V Ljubljani je 22. sept. letos zborovalo društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem in potem učiteljsko društvo. Pervo ima 23.133 fl. imovine v deržavnih zaveznicah in 731 fl. v gotovini. Za pervo-sednika mu je izvoljen g. dr. Jarec. Učiteljskemu društvu je pervosednik g. Pra-protnik, blagajnik g. Močnik. Govorili so: 1. o novi uredbi slovenskega abecednika g. Gerkman; 2. o novih in starih šolskih knjigah g. Stegnar in g. Lapajne; 3. o razmeri med srednjimi in ljudskimi šolami g. Močnik. Vladni zastopnik g. dr. Jarec je zboru oznanil, da hoče vlada pisatelje slovenskih knjig za ljudske šole dobro plačevati.
*	Slavnoznani umeteljnik, zgodovinski slikar Karel Svoboda je pred nekaterimi dnevi umeri na Dunaji. Lani mu je avstrijski car izročil slikovanje v carskem gradu Schonbrunn-u. Bil je Slovan z dušo in telesom ter je posebno pridno delal ilustracije češkemu listu „Kvety."
*	Gospa L. Tomanova je po oporoki svojega moža dra. Lorenca To-mana izročila slovenski Matici 10.00® fl. a dramatičnemu društvu in ljubljavskemu Sokolu vsacemu po 1000 fl.
Tiskarna oo. Mehitaristov.
Založnik in vrednik: J. Stritar, I. Johannesgasse 16.