IZZIVI SODELOVANJA NA PODROČJU SKUPNE VARNOSTNE IN ZUNANJE POLITIKE V EVROPSKI UNIJI Uvod Rezultati štiridesetletne ekonoinsko-socialne, pravne in politične iinifikacije med državami članicami Evropske unije opozarjajo, da v času postindustrijske informacijske družbe klasična nacionalna država izgublja svoje prednosti, učinkovitost in pomen. Področje zunanje politike je bilo v razvoju evropskih integracij vselej pomemben element združevanja. Zunanja politika je bila vedno ena izmed najobčutljivejših področij sodelovanja med državami. V kolektivni zavesti posameznika so zunanja politika, obramba in nacionalna valuta še vedno eden izmed najpomembnejših atributov preko katerih se posameznik identificira z državo. Zunanja politika je imela in ima velik vpliv na nacionalno suvereno.st in s tem povezano oblikovanje javnega mnenja. Nekdaj Evropske skupnosti, danes pa Evropska unija, imajo zineraj dvojno implikacijo zunanje politike in sicer prvič, da -j i kot projekt predstavlja vitalni nacionalni interes za vsako drž:ivo članico Evropske - imije, da poveže svojo usodo z ostalimi članicami Evropske imije v "an ever closer Union'" in drugič, da lahko Evropska unija služi kot grupacija, ki uresničuje skupne interese v regionalnein in globalnem prostoru. Zgodovina razvoja evropskega političnega sodelovanja Voditelji držav zahodne Evrope so po koncu druge svetovne vojne promovirali načela skupnega sodelovanja med nekdanjiini sovražniki, ekonomskega razvoja stare celine in trajnega miru. Graditelji evropskega sodelovanja so imeli ob izgradnji evropskih institucij vedno v mislih tudi razširitev medsebojnega sodelovanja na zunanjo politiko. Voditelji držav, ki jih je dodobra izmučila vojna ter izguba nekdanjih kolonij, so imeli ob razvijanju evropskega sodelovanja med drugim za cilj tudi kolektivno obrambo in uveljavljanje skupnih interesov na področju zunanje politike.Navkljub pozitivnim vidikom ekonomske integracije, je bil v začetni fazi razvoja evrop.skih integracij poskus federalizacije zunanje politike obsojen na neuspeh. Inovativne ideje Schumana in Monneta so bile lahko sprejemljive za področje jekla in premoga, a za področje skupne zunanje in varnostne politike niso prišle v poštev in so bile zavrnjene v letu 1954. Dnigi načrt v zgodovini izgradnje skupne varnostne in zunanje |X)litike je bil Fouchetov plan, ki je predvideval • HUti (k)lob. sitlitvalec Službe Vlade Kefmblike Slovenije za evropske zadeve ' Preambula Kimske in Maasirichiske Jmgpdbe sodelovanje v okviru medvladne skupne strategije na področju zimanje in varnostne politike, ki pa je bil prav tako obsojen na neuspeh. Po dveh neus[>ehih pri oblikovanju federalnega aH medvladnega pristopa k oblikovanju skupne zunanje in varnostne politike, je v sedemde.setih letih izmenjava informacij in pogledov, ter kadar je bilo mogoče oblikovanje skupnega stališča, pripeljalo do sodelovanja, ki ga poznamo kot Evropsko politično .sodelovanje; EPC. (Do pogodl>e o Evropski uniji je koordinacija med državami članicami potekala v okviru Evropskega političnega sodelovanja, ki je bilo ustanovljeno leta 1970 in nato razširjeno z Evropsko enotno listino; SEA' leta 1986. Evropsko politično sodelovanje je potekalo v obliki rednih posvetovanj med zunanjimi ministri. Namen sodelovanja v okviru evropskega političnega sodelovanja je bilo izboljšati koordinacijo zunanjepolitičnih vprašanj med državami članicami, približati njihov;i različna stališča in najti skupen pristop. V sredini .sedemdesetih let je ob pripravi poročila o evropskih integracijah prišlo do zanimive ugotovitve. Skupni nastop držav članic Evropskili skupnosti na področju zunanje politike je bilo tLsto dejstvo, ki je bilo v raziskavi javnega mnenja največkrat omenjeno v zvezi z upravičenostjo e\Topskih integracij. Podpora razvoju sodelovanj;i na področju zunanje in varnostne politike se je nanašala na dejstvo, da želijo evropski narodi, da se sliši mnenje Evrope v svetu. Henry Kissinger je v svojem govoru "Year of Europe"* predstavil nujnost, da Evropa ne podpira samo regionalnega sodelovanja, ampak da se vključi kot konstruktivni partner tudi v delitev globalne odgovornosti. Z današnjega vidika razvoja postindustrijske informacijske družbe in izzivov globalizacije je za identiteto Evropske unije potrebno, da predstavlja pomembnega in konstruktivnega partnerja v svetu. Osnovo za omenjeno vlogo ji mora predstavljati institucionalni razvoj in učinkovitost področja skupne zunanje in varnostne politike. Različni konccpti o vlogi Evrope v svetu V zvezi s ponienom in vsebino zunanje politike Evropske unije je poinembno poudariti, da obstajajo, poleg federalističnega in medvladnega koncepta, še različne vizije razvoja in vloge zimanje politike. Za orientacijo lahko razdelimo različne miselne šole v dva sklopa in sicer v prvega, ki predstavlja zaprto neaktivno vlogo Evropske unije, in drugega, ki predstavlja aktivno globalno vlogo Evtvpske unije. Neaktivna vloga Evropske unije v svetu Miselna orientacija, ki predstavlja neaktivno vlogo Evropske unije na področju zunanje politike, temelji na različnih šolah. Ena izmed oblik neaktivne vloge ' HfC l-iim/miii 1'oliilcal Coofienilioii ' Sf-A: Single l-iini/tean Acl ' Henry Kissinger 'Yetir o/l-Uini/ie"gomr tine 23 afirlla 1973 Evropske unije predstavlja šola "realizma"', ki določa, da so nacionalne države danes in v prihodnosti edini pxamembni subjekt v mednarodnih odnosili. Ta pogled je postal ponovno aktualen po |)adcu Berlinskega zidu, še posebno med posameznimi večjimi članicami. Za zagovornike šole realizma predstavlja širitev Evropske unije ponovno obujanje apetitov starih evropskih velesil in poglabljanje napetosti znotraj Evropske unije zaradi egoističnih interesov posameznih evropskih drž:iv. Realistični pristop k novemu oblikovanju svetovne ureditve predvideva, da bo Evropa izgubila svojo vlogo v "koncertu velikih sil", če ne bo nastopala enotno. Samostojen nastop katerekoli izmed članic Evropske unije, ki ima jedrsko orožje ali stalni sedež v varnostnem svetu OZN, ne bo nikoli predstavljal takšne teže v mednarodnih odnosih, kot če bi Evropska unija nastopila enotno v okviru skupne zimanje in varnostne politike. Ali bo Evropa, in s tem Evrop.ska unija, nastopila enotno ali pa bo izgubila svoj pomen v svetu. Naslednja miselna šola, ki jo predstavlja Johan Galtung"', daje predno.st pasivni vlogi Evrop.ske unije in opredeljuje Evropske skupnosti kot kapitalistično super-velesilo, birokratsko pošast in trdnjavo neo-kolonialne ureditve z negativnimi implikacijami na odvisne ekonomske in socialne sisteme. Nev:trnost za svet je v tem, da je povečana moč in vloga Evrope v svetu nevarnost za svetovni mir Kot alternativo centralizirani Evropi, ponuja slednja miselna šola decentralizirano Evropo, ki bi bila bolj odprta, transparentna in manj birokratska. Šibkost skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije naj bi bila torej prednost in ne slabost za mednarodno okolje. Po pesimističnih napovedih Johana Galtunga naj bi bila posledica širitve Evropske unije nastanek vase zaprte egoistične Evropske unije. Podoben pristop ima tudi neo-izolacionalistični vidik, ki si predstavlja Evropsko imijo kot veliko Švico, katere zimanja politika je ob tradicionalni nevtralnosti minimalizirana. Po napovedih te šole naj bi nevtralne nove članice Evropske unije prakticirale in poskušale akttializirati načelo minimalnega interesa za oblikovanje in uresničevanje skupne zunanje politike. Aktivna globalna vloga Evropske unije Pozitivni pristop o vlogi Evropske unije poudarja interes po močni regionalni in globalni vlogi Evropske unije. Zagovorniki slednje miselne šole poudarjajo, da po koncu hladne vojne Evropa potrebuje .svojo varnostno in obrambno identiteto SDr. Analitiki mednarodnih odnosov devede-setih let so si enotni, da bi brez tutorstva ZDA, Evropska unija potrebovala novo vlogo, če hoče konstruktivno prispevati pri reševanju kriznih žarišč v Sredozemskem prostoru in Vzhotlni Evropi. Med vsemi različnimi vidiki oblikovanja skupne zunanje in varnostne poltike Evropske unije največ kontraverznosti povzroča izbor pravne in institucionalne strategije. Ali bi Evropa potrebovala federalno ustavo z močnim osrednjim vodstvom, predsednikom Evrope, službo za zunanje zadeve in samostojna finančna ' l/iulley Hull: Vie Aiuinhkdl Society A Sliiily of (inter In World lltlltlcs. Ijindon twy 'Joluin Callnnn oftretleljiije t-rro/m kot kiifMiallstlCno ivlesllo In skn/most konieniov ' SDt-Secnrliy ttnd Defence Identity sredstva, da bi utrdila svojo vlogo v svetu in v regiji ali pa je dovolj kolektivno vodstvo pod dominacijo posameznih držav, ki imajo v določenih okoliščinah svoj parcialni intertes. Federalistični pristop pri oblikovanju močne vloge Evrope zagovarja komunitarizacijo skupne varnostne in zunanje politike, II stebra Pogodbe o Evropski uniji". Zagovorniki principa medvladnega urejanja zadev zagovarjajo politično voljo držav članic Evropske unije ter obstoječe instrumente za dosego skupnih stališč. Z današnjega vidika je težko govoriti o končni podobi in vsebini organiziranosti evropskih institucij. V.sekakor je mogoče napovedati, da to ne bo niti .sedanji federalni niti konfederalni model urejanja družbenoekonom.skih političnih enot. Prevladujoč kriterij, ki bo oblikoval bodočo evropsko infrastrukturo, bo tudi kriterij funkcionalnosti prepleten z načelom decentralizacije. V zvezi z nadaljno širitvijo Evropske unije je potrebno obravnavati obe šoli s temeljito kritično analizo in distanco ter ob tem pripraviti razvoj stnitegij k približevanju bodoči Evropi. Pri tem bo pomembno za države, ki se vključujejo v Evropsko unijo, da upoštevajo princip "zasledovanja premikajoče se tarče"'. Kandidatke za polnopravno članstvo v Evropski uniji morajo biti pripravljene na prevzem obveznosti, ki izhajajo iz članstva ali pa se lahko poslovijo od bodoče Evrope. Po drugi strani pa bo morala Evropska unija prevzeti vso odgovornost za nove članice ob njihovem sprejemu. Zato ni nepomembno, da Strategija o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo" v delu, ki se nanaša na skupno varnostno in zunanjo politiko, jasno opredeli temeljne vrednote in cilje, iz katerih izhaja Vlada Republike Slovenije pri vključevanju Slovenije v Evrop.sko unijo. Dandanes je razumljivo, da bo morala Evropska unija v prihodnosti bolj učinkovito skrbeti za evropsko in svetovno ureditev miru tako z diplomatskimi in ekonomskimi ukrepi kot tudi z vojaško silo. Nove članice, še posebaj nekdanje nevtralne držjive, bodo prav gotovo lahko konstruktivno prispevale k novi vlogi Evrope v svetu, kar se tudi ob njihovi vključitvi pričakuje. Pogodba o Evropski uniji in razvoj skupne zunanje in varnostne politike Do danes Evropska unija še ni bila zmožna odigrati vlogo velike sile na področju zunanje politike ali kot garant varnosti. Eden izmed razlogov je vsekakor neuspeh, da bi skupno zunanjo in varnostno politiko CFSP" spravili v okvire supranacionalnosti v Maastrichtski pogodbi. Drugi neuspeh skupnega reševanja kriznih žarišč pa je bila nezmožnost Zahodnoevropske unije (WEU)", da bi • S iKtjmam komuiUlarizacIja (acquis comiminauiaiivjsi firedsiatijamo pneiioleii/e stii/me ziniaiije in mrnatine [mlillke. ler v zivzi s tem /»ibliianje iirediiii kot p pozna / steber Kiraftske unije ' /"rincip zasletloitinjii premikajoCe se lan'e 'moiing target' jiretktavlja staliSCe. po katerem se driave kandltlaike za Claiutm v /u ni/iski uniji prilagajajo obstojeCemu stanju in ureditvi v Uniji In likrtiti tudi razvoju in spremembam Uuije v prihodnosti " Strategija o vključevanju SlotvnIJe v Kvrojsko unijo " CfSI' ali Common liireign and Securiir Mtcy: skiipiui zuiuinja in varnostna /)oliilka /ivro/ake unije ali //. steber higodbe o t-vropski uniji " Willi ali Western l:uro/>ean Itnion: Xahodnoevroltska unija dosegla potrebni konsenz o svoji vlogi pri reševanju krize na območju nekdanje Jugoslavije. Amsterdamska pogodba je prav gotovo napredek pri oblikovanju bolj učinkovite zunanje politike in varnostnih instrumentov z-;i uresničevanje skupnih načel držav članic Evropske unije, vendar še daleč od tega, kar pričakuje evropski davkoplačevalec od supranacionalne institucije. Danes obstaja enotno mnenje, da so prve izkušnje skupne zunanje in varnostne p>olitike Evropske unije negativne. Mehanizmi, ki jih določa člen J Pogodbe o Evropski uniji in ki .se nanašajo na "skupno akcijo" in oblikovanje "skupnega stališča", so bili uporabljeni nez;idostno in brez pravih rezultatov. Posledica tega je bil pojav evroskepticizma in napoved zatona vloge Evrope kot globalnega in regionalnega akterja družbenih dogajanj. Nezadovoljstvo je tudi posledica prevelikih pričakovanj, da bo ureditev področja skupne zunanje in varnostne politike v Maastrichtski pogodbi naenkrat poenotila zgodovinsko in interesno pogojevana stališča držav članic Evropske unije. Negativne izkušnje z dosedanjim funkcioniranjem skupne zunanje in varnostne politike pomenijo dvoje, ali se mora področje skupne zimanje in varnostne |x)litikc komimitarizirati ali pa je potrebno ob vsaki skupni aktivno.sti izhajati iz temeljne predpostavke, da obstajajo resne ovire za dosego skupnega stališča. Ko je Maastrichtska pogodba stopila v veljavo je bilo dvanajst držav članic dokaj hitro sjx)sobnih uveljaviti nove instrumente, ki so se nanašali na uresničevanje "temeljnega skupnega interesa"'» držav Evropske imije. Za temeljni skupni interes držav članic Evropske unije je morala obstajati ena izmed naslednjih predpostavk: - regija ali država, ki je predmet skupnega interesa, mora biti z geografskega vidika v neposredni bližini Evropske imije - Evropska unija mora imeti specifičen interes glede politične in ekonomske stabilnosti v določeni regiji ali državi - obstaja grožnja varnostnemu interesu, ki ga ima Evropska imija v določeni regiji ali državi. Da bi lahko podrobneje analizirali perspektive in omejitve skupne zunanje in varnostne politike, moramo ziičeti s skupnim imenovalcem vseh držav članic Evropske unije, in sicer z načeli kot so utemeljena v členu J Pogodbe o Evropski uniji. Člen J Pogodbe o Evropski uniji |x)ziva države članice Unije in Evropsko unijo da: - zaščitijo skupne vrednote, temeljne interese in neodvisnost Evropske imije - skrbijo za krepitev varnosti Evropske luiije in držav članic na vse možne načine - skrbijo za ohranitev miru in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, Helsinške sklepne listine in cilji Pariške listine - skrbijo za pospeševanje mednarodnega sodelovanja - razvijajo in utrjujejo demokracijo in vladavino prava ter skrbijo za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin " /ftmCIh ziiiumjili mliilsimv IUrr,[istemii sivtii, 2(V27 jiiiilj VJ92.1.Izboim 75 Zgoraj navedene cilje, kot jih opredeljuje Pogodba o Evropski uniji, naj bi Unija uresničevala z naslednjimi instrumenti: - z notranjo učinkovitostjo pri pripravi koristnih in operativnih olitike tudi v posvet Evropskemu parlamentu. Komiteja za zunanjo politiko ter varnostno in obrambno |x>litiko Evropskega parlamenta imata štirikrat letno poseben "kolokvij". V okviru kolokvijev poteka izmenjava mnenj med parlamentarci, predsedujočo drž.avo v Ministrskem .svetu ter Političnim komitejem, ki je sestavljen iz političnih direktorjev ministrstev za zunanje zadeve drž;iv članic Unije. Ko je "skupno stali.šče" Evropske luiije oblikovano s strani Evropskega sveta, morajo drž;ive članice Unije zagotoviti, da se njihove drž;ivne politike uskladijo s skupnim staliSčem Unije. Posamezna skupna siali.?ča so bila v preteklosti zelo pomembna za odnos Evropske unije do področij kot so Ukrajina, Burundi in Ruanda. Kot rezultat uspešnega sodelovanja pri oblikovanju skupnega stališča lahko štejemo Pakt o stabilnosti v [ivropi, ki predstavlja eno najpomembnejših diplomatskih iniciativ za preprečevanje konfliktov in utrjevanje stabilnosti v regiji. Pakt o stabilnosti, ki je bil sprejet na mednarodni konferenci meseca marca 1995, določa kriterije, ki jih morajo s|X)Stovati bodoče članice Evropske unije. Temeljna načela, ki izhajajo iz omenjenega pakta, se nanašajo na spoštovanje in varst\'o manjšin ter na nesprejemljivost nasilnega spreminjanja meja. "Skupna akcija" zavezuje države članice Evropske unije, da ravnajo usklajeno s skupnim stališčem. Primer uspešne realizacije skupnih akcij je bila humanitarna pomoč Bosni in Hercegovini, organizacija administrativne uprave Mostarja in spremljanje parlamentarnih voliie\'v Rusiji, Južni Afriki in na Bližnjem vzliodu. Vloga in pomen Evropske komisije je močno |x>vezana s področjem skupne varnostne in zunanje politike in z nalogami aktualnega predsedstva" (države članice Uniji. -j-j Država članica, ki je predsedujoča v Evropski uniji, Evropska komisija in Svet - ministrov zagotavljajo konsistentnost evropske zimanje politike na področjih varnosti ter sodelovanja in ekonom.skega napredka ter razvoja. Vloga Evrop.ske komisije na področju .skupne zunanje in varnostne politike je koordinirana z Generalnim direktoratom 1 A. Oddelek za planiranje in hitre posege ter oddelek za skupno zunanjo in varnostno politiko V skladu z določbami Amsterdamske pogodbe je bil meseca marca tega leta na zasedanju zunanjih ministrov petnajsterice predstavljen načrt o vlogi in strukturi oddelka za planiranje in hitre posege in oddelka za skupno zunanjo in varnostno politiko. Dokiunent, ki ga je predstavila predsedujoča država v Evropski uniji Velika Britanija se osredotoča na razmejitev pristojnosti med dejavnostmi in vlogo visokega predstavnika, oddelkom za planiranje in hitre posege ter oddelkom za skupno zimanjo in varnostno politiko. Oddelek za planiranje in hitre posege naj bi bil odgov-oren za sistematično in poglobljeno analitično delo in načrtovanje področij, ki jih bo področje skupne zunanje in varnostne politike zajemalo v prihodnosti, predvidevanje konfliktnih situacij in pripravo preventivnih akcij. Oddelek za planiranje in hitre posege naj bi bili po naročilu visokega predstavnika ali predsedujoče države Evropske unije, " /'rvdseiliiJtiCe drititv v livr(i[abl iiiil/l: IM/fai Hrilantja In Atflrlja. SemCtja in hnska. 2