Agni je v sanskrtu ogenj in ob tem (staro)indijski bog ognja in ob tem bog (domačega) ognjišča, tega toplega zavetja, in je hkrati princip, ki (po ajurvedi) omogoča presnovo hrane in ‘presnovo’ mentalnega, poskrbi, da prodrejo neizoblikovana stališča v čisti obliki do zavesti, da se uzavestijo; v Kraševčevem romanu je tako ime še mali kunčici, ki jo spremljamo od njenega rojstva in borbe za seske in likvidacijo dela bratske konkurence za te seske in potem skozi plodilno obdobje, ko je izročena, no, nastavljena svojemu smrdečemu očetu, ki je alfa in v tem brez zadržkov, seveda tudi glede incesta. Čeprav je Agni okrajšava od Agnes, torej tudi (žrtveno) ja­ gnje, pride preč naravno in ne, kot drugi iz legla, od človeške roke, končno srečna se po epizodi s koromačem pase v raju. Uvodni del romana, naslovljen Namesto predgovora, je kar se le da ognje­ vit: namesto hladnega deskripcionizma nouveau romana, ki si je prizadeval za objektiven in kar najmanj vpleten, čim manj subjektiven in antro­ pocentričen opis dogajanja, nam je tokrat ponujen pogled na dogajanje skozi optiko toplotne kamere, ki nastavi celotno atmosfero in da ključ za razumevanje preostalih poglavij. Dva človeka, o spolu kamera ali glodalec na drevesu, ki nič hudega sluteč vse skupaj opazuje in nato hitro zbegne iz kadra, ne vesta nič, se očitno strastno prepirata in eden, ki mu bolj bruha Matej Bogataj Borut Kraševec: Agni. Ljubljana: LUD Šerpa (Klasična šerpa; 61), 2020. 1910 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu ogenj in bolj seva toplota, potem z nečim po glavi drugega, ki obleži in počasi izgublja barve. Torej toploto. Slutimo vprašanja o zločinu in kazni, slutimo pričevanje uboju iz strasti in kriminalni zaplet, do katerega potem pridemo skozi reminiscence in popis dogajanja od prej – za strasti in ogenj v srcih in za divje akcije, pregrete s tem ognjem, v romanesknem prvencu Boruta Kraševca, sicer vidnega prevajalca iz ruščine, kar se romanu kje tudi pozna, tudi gre. Ker v nadaljevanju, ko nas že zvabijo v razkrinkavanje enigme, sledimo poglavjem, nenaslovljenim in zgolj oštevilčenim, kratkim in povednim, včasih tudi samo skiciranim, ki govorijo o Agninih skrbnikih, da ne rečemo rejcih. Najprej očetu, ki je pravi hišni gospodar in zraven še lovec in zadolžen za krvavi, likvidacijski del zgodbe, recimo za odiranje kuncev ali preganjanje lisic, ki se rade lotijo obuval pred hišo in so sploh provokatorke; podobno kot razplodni kunec v štali je tudi on malo alfa in se zato obe dvoj­ čici, ena je njegova žena in druga seveda svakinja, napalita, kar daje romanu škripajočo dinamiko. Vendar ob tisti sestri, ki je ostala na kmetiji in ima dve hčeri, starejša je prav nabrita in tudi s tetino pomočjo vstopa v svet seksual­ nosti in odraslosti, s tistim tipičnim bi–ne bi odnosom, in ga vrstniki zato kar dobro nasankajo, spremljamo tudi živah no, obema spoloma naklonjeno udejstvovanje druge, igralke, ki veliko razmišlja o ljubezenskih trikotnikih. Kako ne, saj je bila ob domačem tudi kot v enem igralskem znotraj ansambla, z ločenim umetniškim vodjem in njuno afero pa se ji obeta poprava krivic: ko je postavila dilemo onadva ali jaz, so se pač odločili za manjše zlo, zanjo, in je šla, zdaj jo vabijo naprej, v drug ansambel. Kraševec svojo zgodbo dobro naštrika, marsikaj se zgodi, prikrite in odkrite ljubosumnosti, namigovanja in nastavljanja, kopulacije stoje v štali in kakšno spogledovanje na valeti, kjer se ga vsi napijejo in se po domačih šegah možaki tudi usekajo, malo je problem z lovopustom, ko je treba lisico spraviti preč in se za najbolj zvijačnega izkaže predsednik lovske družine – ni zastonj predsednik. V romanu tako vrvi od strasti, ognja ne manjka ne pubertetnicam in ne njihovim tetam, ne manjka čudnih nami­ gov in spogledovanj, tudi zamolkov in zamolčanj; namigov tudi zato, ker je Kraševčevo pripovedovanje ves čas poliperspektivično, čeprav je pripo­ vedovalec odmaknjen, včasih se nam zdi, da gledamo ne samo s pomočjo toplotne kamere, temveč tudi kakšnega kožuhovinarja na drevesu. Skozi oči zajčice – tudi njeni zavesti primerno, saj je zaznava večinoma vonjalna, prevladujoče čustvo pa strah – se sploh seznanimo s krogom življenja, ki gre nekako od materinega kuncecida ob rojstvu do grebenja za hrano, parjenja in bridke smrti; Agni ima kar srečo, naslovna junakinja, saj umre hipno in svobodna, tako rekoč. 1911 Sodobnost 2020 Borut Kraševec: Agni Sprehodi po knjižnem trgu Kraševec je prevajalec in v gledališki epizodi se tudi pojavi na prizorišču, kot potujevalni element, nekako tako, kot se skozi kakšen kader lastnega filma sprehodi Hitchcock: na bralni vaji, opisan skozi oči igralke, ki med spogledovanjem v eno smer spregleda, da se pod mizo dogaja še kaj druge­ ga, vidimo, da ima odmaknjeni in nekredibilni, torej s situacijo nespoznani opazovalec boljši vpogled v podrobnosti in zakulisje, saj ni fokusiran. Tudi sicer je kar nekaj prizorov iz gledališkega sveta, ne le premiera, na kateri se ostareli, izpostavljeni možak iz umetniškega sveta loti mladoletnice, Utva oziroma Čigra oziroma Galeb Čehova ter razmerja med starejšo in malo tudi izpeto igralko, ki zašteka na podeželju, in njenimi hofiranti nekajkrat presijejo skozi roman – kot poudarek se na potoku zraven posestva, kjer je v kunčnici zaprta Agni, parijo race, natančneje, dva racmana utapljata raco med oplojevanjem, kar je še ena kruta in groba scena, če bi jo ocenje­ vali s stališča #metoo, vendar gre, kot mlado opazovalko podučijo starejši, vsega hudega vajeni, tudi za nekaj naravnega, okrutnega in dvoumnega kot nepotvorjena narava sama. Kot se pojavi tudi Mag Johna Fowlesa, zgodba o v eksistencializmu izgubljenem fantu, ki mu možak velikih manipula­ tivnih sposobnosti, skoraj moderni shakespearovski Prospero iz Viharja, uprizarja in ob tem odteguje njegove želje s pomočjo dvojčic igralk. Agni je roman, prerešetan z referencami iz kulturnega in literarnega sveta, vendar tudi postavljen na križišče urbanega in ruralnega; na eni strani večni gojitveni, zato da potem še klavni rituali, svet kožuhastih bitij in njihove hierarhije, na drugi visoka kultura, premierna publika, vendar ni tam nič manj plenilcev, morda so le manj nagonski in temu primerno bolj zvijačni. Kraševčeva pripoved je poliperspektivična, kar ni samonamembno in ne kaže samo na izgubo središčne pripovedne lege, saj se skozi pripovedne drobce s premikom njihove optike, s spremembo tistega, ki zaznava, kažejo sugestivni poudarki: mladoletnica, po njenih grobih reakcijah na osvajanja si mislimo, da neizkušena, dobi šopek in gre na zmenek, nakar je opisano spolno udejstvovanje tete čisto zraven, še srečata se, mi pa osupli nad nazornostjo in izkušenostjo, dokler ne spregledamo. Poglavja se pogosto zaključijo tako, da deluje prvi stavek naslednjega logično nadaljevanje, vendar seveda ni, kar je učinkovito zapeljevanje bralca, ki išče kontinuiteto, saj se nam zdi, da smo se znašli v poznani zgodbi, ki jo znamo postaviti v kontekst, vendar nam je ta zmaknjen. Kot za nekatere ključne podatke izvemo šele po posledicah, iz opisov predmetov ali nenavadnega vedenja, in največ posledic je po valeti, ko pridejo domov bolj ali manj vsi pokozlani in skozlani, s tistim tipičnim zamolkom, ki sledi spominskim kraterjem in kavernam, v katere se naselijo tesnobe in strahovi. 1912 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu Borut Kraševec: Agni Kraševec je zgodbo o pomladnem prebujenju in malo tudi cvetju v jese­ ni dodobra prepletel, roman je jezikovno artikuliran, polifon in spisan z različnih optik, da nudi vpogled v več generacij ljudi – in njihovih živalih, tudi dovolj neposreden in surov, da se ne zapira pred različnimi odtenki življenja – in smrti, pa tudi spolnih udejstvovanj, pri čemer spretno izrab­ lja enkrat veristično in neolepšano izpisane fragmente, drugič doseže učinek s pomočjo hladnega deskripcionizma in sorodnih potujevalnih pripovednih tehnik. 1913 Sodobnost 2020 Borut Kraševec: Agni Sprehodi po knjižnem trgu