Ne tako! Marsikatero učiteljsko zborovanje hnam že za seboj, a še nikdar nismo bili tako birrni m obenem krivioni doslej. Slepo smo drveli čez drn in strn za lepo donečimi in razdražljivimi besedami tovariša, ki bi moral kot delegat društva opravičiti nastop in izpad proti delegaciji in poverjeništvu na zadnji pokrajinski skupščini v Šoštahju. Mesto, da si potrkamo na prsa in s tovarišem delegatom vred zakličemo »mea culpa«, smo si nadeli izzivalno masko na obraz ter vrgli poverjeništvu UJU in delegaciji rokavico spora. Delegatu se ne čudim, če se hoče izmazati iz mučnega položaja, Ne razumem pa. kai je treba potem društvu dajati ponesrečenemu delegatu še pogum. da ponovno iznese vse žalltve, za katere nima dokazov. Če so delegati ostalih društev zahtevali na skiiDŠčini. da se odvzame našemu delegatu beseda radi neparlamentarnih izrazov, ie potem gotovo čudno stališče, ki ga ie zavzelo naše društvo v te.i zadevi. Naš delegat je ostal na skupščini osa-mljen, kar je neovrgljiv dokaz, da je pogrešil. Nikakor ne moremo zahtevati od poverjeništva zadoščen.ia zato. če ie delegacija zahtevala kazen. Sam fe izzival, zato mora tudi sam nositi vso odgovornost recte društvo. ki ga ie izbralo in poslalo. ' Ce pa to ni jasno našemu društvu, mu naj pomaga bog. Kako smo pa mi napravili? Skrili smo glavo v pesek, kakor noj, ,in naenkrat prinesli na dan, k»ko strašno smo tudi mi užaljeni, ker se delegaciji in po- * G. Bogomilu Medveščeku. delegatu logaškega učiteljskega društva, ki je komai prišel preko meie in mu gotovo nsso znani vsi boji in vse delo. ki ga je imelo učiteljstvo v preteklosti pri ustvaritvi svGJe organizacije, nitidobro ni proučil tukajšnjega položaja, pa mu ie nasedel »Narodni Dnevnik«, v katerem nedokazano meče očitke in napada vodstvo naše organizacije v Ljubljani, naše vodstvo v Beogradu. ža!i vsevprek in celo našega referenta v ministrstvu prosvete. I<.eči moramo le eno: »Oče odpusti jirn, saj ne vedo kaj delajo.« Uredništvo. v.rjeništvu n.i hoteio poslušati neutemčljenih žalitev našega detegata. Imenitno zares!? Iz dosedanjih krivcev smo postaii namah tožniki. In kako duhovito smo io izvili. Vi ste nas razžaliii, mi smo vas (kako velikodušno nriznanje). pa smo kvit je vpilo vsevprek. O sveta domišljija! Povejte no, kako pa ie poverjeništvo razžalilo društvo, recte delegata? On naj bi na skupščini v dostojnem tonu ožigosal, kar vidi slabega v organizaciji. Ostali delegati bi ga na rokah n.osili iz hvaležnosti, ker jim je odprl oči na stežaj. da vidijo v učiteliski organizaciji »Sodomo in Gomoro«!?! Prvi fakt je, da je delegacija zahtevala, da se našemu delegatu odvzame beseda. Drugi fakt ie zopet, da ie ooverjeništvo moralo to zahtevo uvaževati rn tov. M.* odvzeti besedo. Koga torej zad&ne krivda? Na vsak način naše društvo, ki je bilo toliko neprevidno, da je poslalo na skupščino vročekrvnega delegata, kateri ie mislil, da sme in more na skupščinj neovirano zabavljati in žaliti do mile volje. Noben ueiteli ne bi mirno prenesel kritike na tak način in s takimi žaljivkami. Ne čudimo se torei ogorčenju ostalih delegatov it. pa zahtevi pov. UJU, če zahteva tozadevno opravičilo. Zato ni prav, da stno v otročii samozavesti in ošabnosti pustiij oditi zastopnika poverjeništva brez uspeha od zborovanja. S ploskanjem pač ne bomo spravili s sveta cele zadeve, pač pa dajemo s tem sebi ubožno izpričevalo, da nas zavleče sladka beseda tudi v prepad, če to želi tisti, ki jo ie izgovoril. Dostojanstvo poverjeništvai zahteva, da ne popušča v svoli zahtevi. Naše okrajno učiteljsko društvo mora zopet ugrizniti v kislo jabolko ter povoljno urediti to zadevo. Imamo nov odbor, ki bo menda kos svoji nalogi. Kar se tiče tov. M.* pa le nikakih sentimentalnosti. Iztreznenie ie vsakemu potrebno in zdravo. Kriv je, pa naj sto krat reče, da ni. Njegovo subjektivno prepričanje za nas ne velja. Cela delegacija, ki ie bila v Šoštanju zbrana, vendar ne bo pristranska. Zato iraa poverjeništvo tudi prav, ko zahteva svoje pravo. Z vescljem pozdravljamo vsakega. ki nam prinese dobro. voljo dvigniti naš stan in organizacijo na višek. To se pa nikdar ne doseže z zabavljaniem in ža- 11 ¦ r < TTl I litvami. Vedno ie lažje podiratj nego zidati. Zato so nam dobro došli le oni, ki so voljni graditi. Poštena in vestna kritika ie vedno zdrav pojav sanacije v organizaciji. Vendar je vedno princip kritike dokaz. In sicer dokaz, ki je fakt. Fakt pa je zopet le tedaj. če ga lahko povem, kadar kritiziram. Kakor hitro pa ne navajam dokazov, tudi nimam pravice kritikovati, ker to ni več ki itika pač pa navadna hujskarija, katere namen ie nekai razdirati, česar sam nisem zgradil. Razdiračev pa m vesela ne organizacija pa tudi ne ostala človeška družba, ker pomenijo rainus v napredku. Morda bo kdo mislil, da svojih misli nisem iznesel na društvenem zborovanjn iz strahu. A temu ni tako. Začelo se je pred učitel.sko iavnostjo v Šoštanju, pa sem si mislil. da bo prav. če se tudi tako konča v »Učit. Tovarišu«. No, tragikomediio sem na tiho gledal. Mirče Kosin.