Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ul. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici štev. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon štev. 21-09. I/Ljubljani, dne 13. maja 1933.	Štev.	19	—	Leto	II.	IZHAJA	VSAKO	SOBOTO
Cena 1 Oln
Če protestiraš v Beogradu, protestiraj kot državljan Jugoslavije in ne kot Slovenec
Poltnlna platana t gotovini
Pozdrav našega vojvode
OBLASTNEMU ODBORU NARODNE ODBRANE LJUBLJANA
Javite Krajevnemu odboru Narodne odbrane Vič moj bralski pozdrav in zahvalo na brzojavnem pozdravu ob pri-liki ustanovnega občnega zbora. Strinja-joč se z njihovim popolnim zaupanjem, da bo elan in nevsahljiv idealizem sinjih šajkač ponesel znamenje nove Jugoslavije po potih novih zmag, za ceno vseh žrtev, vse do končnega triumfa naših za-
vednih misli, jih pozdravljam v želji, da prednjačijo z vrlinami, ki morajo krasiti člane Narodne odbrane. Oblastnemu odboru Ljubljana ravno tako bratski pozdrav, da vztraja v aktivni delavnosti, ki množi armado nesebičnih sotrudnikov za kralja in domovino.
Vsem bratski narodni pozdrav.
Predsednik Središnjega odbora Narodne odbrane llija Trifunovič.
pa j© alovenoborstvo vrhu vsega še identično z rušenjem države, ki edina mam jamči obstoj in v kateri edini 'vidimo možnost za združitev nase razcepljene domoviine. »Slovenija« pa
nam ponuja neko Andoro ali pa članke o Novi Kaledoniji! Poglejte se v ogledalo dm videli boste, da ste res abderitje, politični pig-mejci in stani liliputanca.
Jurjevanje ljubljanskih edinic Narodne Odbrane
USTANOVNI OBČNI ZBOR KRAJEVNE ORGANIZACIJE N. O. VIC - GLINCE. - PRVI POHOD SINJIH ŠAJKAČ PO LJUBLJANSKIH ULICAH.
V nedeljo dne 7. t. m. so priredile edi-liice N., o. Ljubljana jurjevanje na Rožniku. Tradicionalne proslave se je udeležilo članstvo v častnem številu. Zastopane so bile vse
Pirva četica vitezov
ljubljanske organizacije N. o., pred vsemi pa se je odlikovala organizacija št. Peter-Moste, ki je prvič postavila tudi četo viteške sekcije ■v krojih. Jurjevanje, ki je trajalo do 9. ure, je posetil med drugimi tudi polkovnik Ljuba Novakovič, ki je v izbranih besedal tolmačil
pomen nacionalnega slavja V imenu Oblastnega odbora je pozdravil številno članstvo in prav posebej še sinje šajkaoe poslevodeči podpredsednik N. o. tovariš Ivan Rudolf.
Ob 9. uri so ediniee N. o. odkorakale na Vič k slavnostni ustanovitvi N. o. Vič-Glince. Obširna sokolska dvorana je bila ob napo vedani uri napolnjena. Preds. pripravljalnega odbora tovariš Zaletel je v jedrnatih besedah ,prikazal historiat 'in pomen N. o. formacij. Kot domačin in v imenu Sokolstva je nato pozdravil zborovalce tovariš ravnatelj Patemost, v imenu strelskih družin je z živo patrioitično besedo spregovoril polkovnik Ljuba Novakovič. Med tem je z gromkim aplavzom p-osetil zbor naš nacionalni svečenik poslanec Barle, ki je s samo njemu svojstveno govorniško borbenostjo pozdravil delo, cidje in namen N. o. Clan Oblastnega odbora N. o. tovariš dr. Cepuder je nato spregovoril o nacionalno-po-litičnih nalogah N. o. V imenu OmiadiinsKe sekcije oblastnega odbora je o mladinskem polcretu referiral tov. akad. Sancin.
Po izvršenih volitvah je bila odposlana pozdravna brzojavka predsedniku Središnjega odbora N. o. liliji Trifunoviču — vojvodi Bir-čaninu in pozdravni dopis Oblastnemu odboru N. o. v Mariboru.
Zborovanje je bilo zaključeno s polnim dokazom, da bo nova postojanka N. o. na Viču zbrala pod svoja krila najboljše nacionalne borce na zapadu ljubljanskega mesta.
Andora in Abdera
Nedavno smo čitali v »Sloveniji« navdušeno apologijo lilaipuitanstvu, ki smo jo bili že prej zasledili v nekem dunajskem 100%-no židovskem listu. Samo dunajski list je porogal o srečni deželici Andori kot kuriozni tvorbi, »Slovenija« pa jo je prinesla kot primer in edino zveličavni recept, ki naj bi se uresničil tudi na našem ozemlju. To tendenco smo morali pripisati omenjenemu listu, ker sicer nismo mogli pni najboljši volji odkriti razloga, *»kaj slovensko glasilo prepisuje članke iz židovskih listov. Morda bi bili stare gospode ''koli »Slovenije« bolj razžalili, ako bi bili dejali, da prepisujejo židovske senzacije brez pameti im kriticizma.
Nasmejali smo se nad dotočnim člankom, ki meče Finsko in Andoro, Švioo in S. Marino v en koš in čegar temeljna zahteva je bila: Še nam tako lepo igračioo, kjer nam bodo drugi gradili šole, mi pa bomo prodajali vsak mesec nove serij« poštnih znamk in bomo ta 'ta> živeli iko ptički pod nebom. Nasmejali smo 86 temu idejnemu liliputanstvu, nič drugega!
»Slovenija« pa je šla in še enkrat »dokazala« — te besedo je tiskala mastno — da je sreča doma v majhnih državah, nesreča in propad pa je stalen atribuit velesil. Slednje da dovolj dokazujeta Kitajska in pokojna Avstrija, drugih velikih držav za »Slovenijo« menda ■mi-. Notranja guilost je po njenem edini poklic velikih držav. Njo članek dalje pravi, da. so nrimili časi, ko so biile manjše države v nevarnosti za svoj obstoj. Začasno so morda res ‘iiinulll, toda še prav pred kratkim, ako nas Opomin ne vara, so bite v velikii nevarnosti Srbija, Cmagora, Rumu ni ja, za Poljsko, Češkoslovaško 'in Jugoslavijo pu j© kazalo rnno-Ko znakov, da jim ne lx> napočila zarja vstajenja. Prišlo je drugače, toda stari gospodje ^oli »Slovenije« nam 'ne morejo dati nobe-jamstva, da bi se nevarnost ne .povrnila l bli&nji ali daljni bodočnosti. Poguba nam ^ oelo nemiiuov.no gotova, ako hi zmagal ideal javnega liliputanstva, ki ga oznanja »Slonja«. Dovolj o Andori, ki v ostalem pre-ravno te dni revoluoijioo, ker ji poštne w®tti'ke ne gredo tako v denar, kakor je »Slonji« natvezi! dunajski šmok.
Kar se tiče Vidmarjeve knjižice, ki je po Keniji sedaj že slavna, po »Domu in Sve-
tu« le popularna, po »Književnosti« pa zbirka vseh mogočih zablod, netočnosti in nelogičnosti ter celo elementarnega neznanja, moramo reči samo to, da je nismo 'izdali mi in da zato tudi nismo imeli prilike premišljevati, da-li bi jo zatrli ali ne. Je pa nesporno dokument časa, nad katerim se bodo še pozni potomci zgledovali, zabavali in čudili nete-meljiitosti slovenoborske ideologije.
Ravno prav! K besedi »slovenoborec« je treba dati nekoliko pojasnila, kajti »Sloveui-ja< smatra ta pridevek za poklon in priznanje. »Slovenoborec« je človek, ki se iz varnega zaledja Jugoslavije bori za tisto del naše domovine, ki je že rešen, ki mu ne preti nobena nevarnost in ki mu Jugoslavija jamči obstoj. Tak mož se tedaj zaletava v odprta vrata, ščiti nekoga, ki zaščite ne potrebuje in dela alarm, kjer ni sovražnika. Na Krasu in za Karavankami pa je velika opasnost in te slovenoborec ne vidi, ker je pač borec in zelo hraber borec tam, kjer ni borbe, boja in sovražnika. Slovenoborec namreč ve, da se Koroška ne da rešiti z raznimi »že slavnimi knjižicami« in da tudi same slovenoborske trobente ne bodo zrušile kraške meje, marveč bo morala to stvar vzeti v roko ravno Jugoslavija, kadar bo čas iim ugodna konstelacija za take vrste podjetja. Slovenoborci so nam že enkrat zapravili Koroško. Zgodovinsko dejstvo je, da nam je Dunaj ponujal Dravo za mejo in da je Beograd zelo toplo priporočal tak ananžman. Ravno tako je zgodovinsko dejstvo, da smo to priporočilo odklonili v naivni in nearelii miselnosti, da nam bo antanta dala vse, česar se nam bo zahotelo ,in da bomo iz plebiscita izšli kot zmagalci pred vsem svetom. Tudi je dejstvo, da j© na samo plebiscitno nedeljo ob pol 12. telefoni ral iz Celovca Jovanovič, da gre slabo in da, je treba onemogočiti plebiscit ter s tem rešiiti vsaj južni glasovalni pas. Pa je nadutost iz Ljubljane odgovorila: Kaj Srb ve, še Celovec bo naš. AH se starcem okoli »Slovenije« res ne sanja, da smo izgubili vsako legitimacijo, da »e še lotevamo mednarodnih vprašanj po takem vnebovpijočem dokazu nesposobnosti? Kar simo hoteli povedati: Slovenoborstvo je zaletavanje v odprta vrata rin kazniva nesposobnost tam, kjer bi se dalo kaj doseči. Danes
Nastop jugoslov. proletariiaka
RESOLUCIJA
Narodne strokovne zveze na shodu dne 7. maja v Maribora.
1. Pozivamo merodajne oblasti m vso slovensko javnost, da izvršuje načelo državnega in narodnega edinstva na vseh področjih javnega in zasebnega življenja.
2. Posebej pozivamo vse naše oblasti, da prenehajo dovoljevati rabo nemščine v občevanju s strankami. Taki, ki se v 14 letih naše samostojnosti še niso naučili našega jezika, naj si najamejo tolmača.
3. Ugotavljamo, da vkljub 14 letom obstoja slovenskih šol meščanska in delavska mladina v Mariboru še vedno govori na ulici in drugod nemški. Pozivamo to mladino, da to opusti, šolske oblasti pa naj poskrbe in primerno pouče to mladino o sramotni preteklosti nemške oblasti nad nami in o svetosti slovenskega jezika.
4. Ugotavljamo, da sta od Slovencev iz-dajana nemška lista v Mariboru in sicer »Ma-riborer Zeiltung« in »Volksstknme« samo gospodarski spekulaciji. Oba lista sta zelo škodljiva naši narodnosti, ker dajeta samo potuho peščici ostankov nemških privandrancev, med Kadrom Nemcev in med nemško-čutečim meščanstvom in delavstvom pa podirata to, kar jim nudi slovensko časopisje, pisano v čistem jugoslovanskem duhu. Nadalje ugotavljamo, da »Mariborer Zeitung« v svoji tendenci ni nemško pisan slovenski list. Zato poživljamo Mariborsko tiskarno, da to nepotrebno izzivanje slovenstva ustavi v najkrajšem času. sicer bo javnost pozvana na bojkot tudi proti Kskarui sami, dočim se pozivajo sedaj vsi, da list takoj odpovedo. Sramotno je nadalje, da izhaja za delavstvo nemški list »Volksstim-me«, ker je vendar jasno, da morajo znati delavci pri nas slovenski jezik, ki je državni jezile. Visoka stopnja slovenske žumalistike popolnoma nadomestuje nemške liste. Ugotavljamo, da se ogromne vsote narodnega premoženja pošiljajo čez mejo za nemške časopise, ilustracije in revije. Vse to kvarno vpliva na našo trgovinsko bilanco in moti naše narodnostne razmere. Poleg dobrih slovenskih časopisov in revij je ves ta import nepotreben. Zato pozivamo vse lastnike javnih lokalov, da opuste vse nemške časopise, ilustracije in revije.
o. Prav tako pozivamo lastnike vseh javnih lokalov, da prenehajo predvajati nemške i;n madžarske šlagerje, bilo to v orkestrih, gramofonih in radiju, ker smatramo to kot izzivanje in bomo odslej za naprej na vse to primemo reagirali.
6. Energično protestiramo proti državni cenzuri, ki trpi v naših kinih glorifiikacijo Nemčije, v katerih se prikazujejo na platnu stare avstrijske uniforme in očitna tendenca prikazovati te države v propagandnem smislu. Ker so ti filmi škodljivi, naj se v Mariboru prepovedo. Zlasti naj se prepove zvočni Mlin v nemškem jeziku. Ce tega izzivanja ne bo kmalu konec, bo javnost sama« obračunala s tistimi, ki hočejo na ta način poniževati naš narod in ga odvajati od slovenske kulture.
7. Pozivamo vso javnost, da preneha kupovati pri nemških trgovcih in obrtnikih, da opusti obiske pri nemških zdravnikih in odvetnikih in drugih takih poklicih ter da se poslužuje izključno te slovenskih trgovin, obrtnikov in drugih podjetij. Sestavili bomo črno listo, kamor bomo vpisovali imena vseh, ki se ponižujejo s tem, da podpirajo najhujše sovrage naše države in naroda.
8. Pozivamo oblast, da prečisti mariborski občinski svet in da izloči vse nemško misleče občinske svetnike in vse one pripadnike takozvanih gospodarskih krogov, ki ne pristajajo brezpogojno na zahteve mariborskega nacionalnega proletariata. Posebej pozivamo občino, da ne odda nobenega javnega dela kakemu nemškemu podjetniku in da takoj odslovi vse nameščence, ki ne znajo slovenski in da uvede absolutno nacionalno in socialno politiko.
9. Pozivamo vse lastnike tovarn in gospodarske podjetnike, ki zaposlujejo inozem-ce, zlasti Nemce, da jih v najkrajšem času odpuste. Od njih zahtevamo, da spoštujejo našo državo in naš živelj in da zaposlijo domače naše nacionalno brezposelno delavstvo in nameščenstvo.
10. Energično protestiramo proti ravnanju tovarnarjev, ki odpuščajo, zapostavljajo in ponižujejo jugoslovansko nacionalno ori-jentirano delavstvo in nameščenstvo.
11. Zahtevamo, da tekstilna industrija z ozirom na to, da zaradi visoke carinske zaščite služijo ogromne dobičke, zviša mezde delavstvu na ono višino, da bo omogočeno dostojno živeti našemu nacionalnemu delavstvu.
12. Z ozirom na brezprimemo izkoriščanje ročnega in duševnega proletariata po kapitalistih, zahtevamo, da se uzakoni eksistenčni minimum.
13. Protestiramo proti nameri Delavske zbornice, da odkupi falitne delavske konsum-ne domove.
14. Zahtevamo takojšnjo strogo revizijo Delavskih zbornic in takojšnji razpis volitev v Delavsko zbornico pod vodstvom državnih oblasti.
Eldorado evropskih cilindrov
Vse velike industrijske kompanije, ki v našem poslovnem življenju predstavljajo vrhove, so povečini v rokah tujega kapitala. Gospodje delničarji, ki so običajno kot osebe nepoznani, sede po zabaviščih in shajališčih mednarodnih težko kapitalističnih diktatorjev in ljubosumno čuvajo svoje delnice. Oni Jugoslavije niti morda ne poznajo. Zanje sta ime in zemlja brez važnosti. Pač niso geografi. Zanje je važen samo človek. Kupec. Res, kdo bi se bavil z geografijo. To je za profesorje. Kupec — a to je nekaj drugega. Je človek, ima denar. Če ga nima, potem je registriran na Borzi dela. To se pravi: on je kot konzument mrtev. Radi teh baronov bi bil lahko vpisan tudi v knjigi g. župnika s pripombo: umrl. To bi bilo pravzaprav še boljše. Ne bi beračil.
Sicer pa saj smo že rekli: Jugoslavija te barone res ne zanima. Oni imajo svoje delnice. Tu v tovarnah pa svoje direktorje. Šahovske figure. Za našega nameščenca in delavca je taka figura bog. Pa je kljub temu le samo figura. Ima plačo, kup skrbi in gipsasto srce. Poslednje je potrebno. Sentimentalni ljudje naj ne bodo direktorji. Sentimentalni ljudje so sploh glupi. So celo čuv-stveni — od tu pa ni daleč do socijalnosti. Socijalnost pa je nevarna bolezen in se ne leči z aspirinom.
Direktor mora biti mož. Ne solzava baba. V njegovih rokah so milijoni. Iz enega milijona je treba napraviti dva. Zato je treba delati.
In dela se. Res, včasih so zapreke, toda kje jih ni. Domača konkurenca je začela pritiskati. Torej milijon za reklamo. Okupirati vse plotove in vse izložbe s plakati. Mobilizirati štab reklamnih risarjev, stilizirati besedilo vredno Goetheja. Domača konku-
renca samo gleda. Gleda in vidi, kako zna tujec osrečiti narod. Narod plačuje reklamo in kupuje samo »najboljše«. Zato je srečen.
To ni navadna sreča — ni dobitek posameznika v loteriji Tu si narod deli srečo med seboj in levji delež sreče ostane gipsa-stemu srcu. Ob novem letu nagrada ne odide. Cilindri v Monte Carlu se smehljajo. Pozabili so celo na to, da »mala« ni zadovoljna s »Packardom«. Vrag hoče imeti vilo. Bomo videli.
Da narod je srečen. Entisoč, tritisoč, pet-tisoč delavcev najde svoj kruh pri strojih. Božja previdnost je poslala te ljudi. Kaj bi sicer? Res, plača je majhna. Okoli 2 Din na uro. Tudi stroj včasih komu odščipne prste. Neroda je kriv sam. Kdo bi dolžil gipsasto srce. Zoper nizke plače protestirate? Ali veste kaj je to tritisoč delavcev. Ali veste kaj je izdatek 6000 dinarjev na uro! Tega ni kriva »mala«, ki hoče vilo. Niti cilinder, ki bo moral vilo plačati. Življenje velikih ljudi je pač težavno. Plebejec ga ne razume. Misli, da je Micka — »mala«. Micka, to je sicer človek, ampak nosi oklen in barhant. »Mala« — ona je več. Vrši koristno delo, lajša težave cilindru. Ona zna biti nežna in čuvstvena. Vzeta iz postelje in ogrnjena v dragocen plašč, to je samo mesto galantnega poljuba na roko. Micki lahko plačaš kavo. Ali pa kino. In končno vsi veliki ljudje potrebujejo reklamo, oni morajo re-prezentirati. Ste razumeli? No vidite.
Domača Industrija umira. Ne lepi kilome-terskih plakatov in zato so njeni izdelki slabši. Kvaliteta izdelka zavisi namreč od veličine reklame. To je podzavestna sodba jugoslovanskega kupca. Zavestno temu pač ne veruje. On je pač samo človek. Skromen je, kot je skromna njegova sreča. Da je le
dovolj za življenje. Zrak je zastonj in po smrti so solidnim ljudem obljubljena nebesa. Glupe so borbe za narod. Naroda sploh ni. Vsak sam zase je narod. Vsak naj gleda za svojo srečo, za svoj blagor.
Tako naš človek. Razen svoje sreče ne pozaja ničesar drugega. 0 ne! — on ni tak. Pozna tudi nezapisane dolžnosti. Ob slavnostnih prilikah kriči »Živela Jugoslavija«. Vzklikanje, ki je vredno reporterjevega peresa. In prve strani lokalnega časopisa. Toda vzkliki so vzkliki. Četudi spontani, ne store velike koristi. Toda tudi ne škodujejo. Natiskani oddidejo v arhiv z navdušenjem vred.
Cilindri in gipsasta srca se temu smehljajo, To ni ironija. Oni so predvsem lojalni. To je resnično odobravanje. Vzkliki, to je le neznaten plakat domače konkurence, ki ni nevarna.
Nevarna so le dejanja!
Narod kupuje tuje izdelke. Narod nosi dinarje cilindrom v Monte Carlo. Narod je ob strojili izkoriščan. Narod je brezposeln, med. tem ko mu tisoči tujcev odjedajo kruh. In narod molči.
V	jugcslcivansko-uacionalnem oziru smo globoko pasivni. Vodimo ogorčene polemike po časopisju in zmerjamo drug drugega z rušilci kulture. Vse samo radi sporov, ki niso pomembnejši kot spor radi pisave. Ali se.piše nezmisel ali nesmisel? Kdor bo našel še tretjo obliko bo atentator. Navaden, obsojanja vreden peresarski atentator na slovensko kulturo.
Inozemskim izsesevalcem se globoko klanjamo. Radi cilindrov in »Packardov«. 'Njihov smehljaj se fotografira in objavi v časopisju. Vsaka njihova beseda je katekizem za poslovnega človeka. Zato v časopis z njo. Na prvo stran; uvodni članek!
To ni zapisano z ironijo. Je popolnoma resnično. Cilindri se zavedajo, kaj hočejo. Le, da je njihov pojm v poslovni morali brez mej&.. V kolikor poslovna morala sploh v praksi eksistira. Vse jim je trgovina. Po svojem pojmovanju morale imajo sicer prav. Toda na svetu obstoja še druga morala. Ne nosi cilindra, pa je zato ravno tako »dostojanstvena«. To je poštenost, ki jo niso ustvarili zakoni, temveč — »Človek«.
Jugoslovani nismo pridobili svoje zemlje na borzni spekulaciji. Nismo jo dali v zakup, kot bogat kmet njivo za krompir. In naša zemlja tudi ni občinski pašnik za parazite evropskih držav. Toda vendar?!
Prekmurje je bilo od vsikdar eldorado za razile politične mešetarje in podobne demagoge. Tja je hodila pokvarjena iin nepokvarjena gospoda iz Zagreba pa celo iz Beograda iskat politične sreče, kupovati volilne kroglice. Težko in iiahko'rečemo, gorje je bil'> ■tedaj našemu javnemu uslužbencu, če se je drznil kritizirati Itako, nemoralno početje gotove gospode ali pa nasprotovati njihovemu političnemu delovanju. Razumljivo, da si je politikujoča gospoda zbrala vselej za tarčo, kamor se je lahko in rečem celo uspešno streljajo naše Slovence takozvaue »prišleke«, kakor jih ta/mošnji domačini naziivajo. Napadi na naže uredništvo so bili voda na mlin nestrpnim madžaronom.
■Našo. domači palitičarji niso bili ravno tako veliki grešniki, ker sami proti sebi in lastnim ljudem niso mogli, vendar so premnogo škodovali narodnim fmteresom s tem, da so ■Ščitili'svoje pristaše, če so bili ti še tako hudi madžarom;.
V	Dolnji Lendavi je bil ustanovil 1. 192(5 odvetnik dr. Nemety svojo stranko, ki je pričela izdajati kar dva lista madžarski in. slabo slovenski. Pomagači in sam dr. Nemety so zatrjevali, da imajo namen uničiti samo žup-mika in poslanca g. Klekla, ki je proti Neme-ty-u radi prodaje grofovske zemlje. Skoro pa je pokazalo pisanje njihovih listov, da postajajo stranka, ki hoče pregnati Slo vence. Tako podlih izpadov proti- Slovencem, kakor so jih priobčevale madžaronsko »Naše Novine«, ni bil zmožen uiti »Štajerč« svoje čase pred svetovno vojno.
Naša ohlastva niso ničesar ukrenila proti pisanju teh liistov, zato pa sta dne 14. junija 1926 na večer sklicala Orjuua in Sokol v Dol. Lendavi protestno ■ zborovanje, katero se je razvilo v poulično demonstracijo. Nacionalni nastop je imel prav dober uspeh, akoravno so vse politične stranke postlale že 15. .in 16. junija svoje zastopnike v Dol. Lendavo, da pomirijo duhove ali bolje rečeno pridobijo prestrašene gospode za svoje stranke.
Na najvišjim katoliškem mestu je dobila nacionalna deputacija polivalo in priznanje £a nastapitev demonstracije, čeprav so lendavski gospodje v župnišču zbežali! v nočnem perilu nekam v podstrešje. 1 udi g. Klekl se je zahvalil za naš nastop, saj so bili ravno nacionalisti oni, M so razgnali konzorcij nesramnih madiaronskih listov, ki so poleg Slovencev blatili tudi njega samega.
Dve leti pozneje pa so naši nacionalisti že čutili bič gospode, ki so jo preje razraalii.
Tušek Stanko, Maribor.
Vzgoja naše jugoslovanske mladine je vsak dan bolj aktualna in pereča. Naši mladini je v zgodovinskem razvoju naše države določeno izredno važno mesto, kajti historični proces našega državnega in narodnega edinstva završuje lahko le dobro vzgojena in nacionalno prežeta naša mladež, katera ne bo poznala v svojih združevalnih idealih nikakršnih kompromisov.
Za vcepitev nacionalnega ponosa in državljanske zavesti naši mladini skrbijo prven-
Poglejmo našo zemljo. Ni potrebno natakniti'očala, to bi bil samo ponesrečen vic. Poglejmo s prostim očesom in si priznajmo: ali ne gomazi? Vse barve so in vsi znaki. Kljukasti križci in Franc Jožefove brade. Schlesingerji in Kohni. Tudi črnih klotastih srajc ne manjka.
Statistike nikoli niso točne. Kadar pa je statistika že pretirano sramežljiva, se pa sploh ne pokaže. Iz sramežljivosti? Radi poraznih številk? Toda kdo bi presodil globočino njene papirnate duše, ko pa je vendar ženskega spola.
Ime Jugoslavije je napisano na vseli zemljevidih Evrope. Nahaja se tudi v leksikonu. Igrači Monte Carla vodijo o Jugoslaviji poseben konto. To ni beležnica v desnem žepu telovnika. To je, kot senzacionalen roman debela knjiga. Prevladujejo številke. Ne govore o mrtvih, ki jih je zagrabil stroj. Mrtvi so mrtvi — pokopani in amen. Spomin nanje se piše v solidne knjige s saldom, vrednim samega gospoda Forda. Jugoslavija je blagoslovljena zemlja. Ni revolucij kot v Španiji. Ni štrajkov, kot v Angliji. Tu se dela. Narod je marljiv. Misli na nebesa in hodi v gostilne. Oboje je potrebno. Na prvo mislijo tudi cilindri pri ruleti v Monte Carlu. Drugo je potrebno obema. Narod pozabi na slabe plače in izkoriščanje, cilinder pa na kaprice svoje »male«. Ljudje umirajo. Prihajajo novi. Z novo generacijo prihajajo nove misli. Prijavljajo se pokreti: za narod!
V Monte Carlo gredo brzojavi. Cilinder se razburja. Brzojavi nazaj: pojačati reklamo!
V vseh časopisih naj se pojavlja samo naše ime. Vse na prve strani, poleg Hitlerja.
Toda narod misli. Spoznanje se širi. Narod je pričel gledati brez sentimentalnosti v svojo bodočnost. Spoznal je parazite. Pričel je spoznavati svojo misijo. In njegova porajajoča misel: Mi smo prvi, potem šele tujec. Naše gospodarstvo se mora otresti tujih parazitov. Dvigniti se mora naša industrija. Denar mora ostati doma.
Naroda ne bo zrušil nihče. Posameznika ?e lahko korumpira — milijonov nikoli. Narod je večen. Umrli bodo cilindri in gipsasta srca — narod bo ostal. Ostal bo in bo vodil borbo proti vsem, ki so nepošteni in ki zapravljajo narodove milijone na ruleti svojih zemeljskih in edinih nebes — v Monte Carlu in drugih shajališčih degeneriranih cilindrov.
—elj.
Svobodne volitve v obl. samouprave 1. 1928 so dale možnost madžaronom, da so se uveljavili in .naša slovenska gospoda jim je stisnila roko. Kdo se ne sponuimja romanja predstavnikov ljubljanske in mariborske oblastne samouprave v Dol. Lendavo, kjer so jim kazali »Potemkinove vasic. Svečana so obljtt-bjiiti naši oblastniki lendavskemu županu in oblastnemu poslancu, da bodo vsemu ugodili, kar bo prosil, videč pred seboj nekaj sto Madžarov, ki so ijih spravili v Doil. Lendavo z raznimi obljubami prikriti nacionalni nasprotniki. Neki prav visok gospod je celo grozil, da bo razgnal sresk« načelstvo, ker je ognjišče nacionalistov.
Uspehi naših poliitičarjev v Dol. Lenda.i so bili ničevi, pustili so za seboj kup sramote, uniOeine gozdove in porasit madžaronskega šovinizma. Zgodovinski februar, ki bi moral poetojati vsa leta prej in akcija Narodne obrane je napravila več v enem letu, kot vsa 'politika prej.
V	Dol. Lendavi so po 12 letih uvedeni narodni napisi in mnogo takega, ki priča, da se narodno stanje boljša. Zadnje čase pa »No-\iinain« g. Klekla in dopisniku »Slovenca;; menda ni všeč toliko nacionalnega delovanja, zato drega v sresko načelstvo.
Sreski načelnik v Dal. Lendavi je dober katoličan, vendar predvsem tudi odličen nacionalist in bivši dobrovoljec, zato poučuje prav pogosto z uradnimi popravki »Slovenca < in »Novine« o resnici in neresnici.
Tako je v zadnjem času poučil, da Dol. I^endiava ni madžarska, ampak slovenska župnija. Slovenčev dopisnik je namreč trdil, da se vsako leto praznuje Sv. Štefana, madžarskega kralja, na slovesen način, ker je župnija Dol. Lendava madžarska.
Zadnje »Novine« pa prinašajo popravek, ker pišejo, da se je zahtevalo v Mariboru pri škofiji odpravo madžarskega bogoslužja. Sreski načelnik pravi, da ni to res, pač pa je res, da gredo slovenskemu življu v Dol. Lendavi in Dobrovniku glede našega jezika, v cerkvi iste pravnice koit madžarskemu in z ozirom na njegovo številčno moč po človeški in božji pravici ter oni, ki mu jo daje narodna država.
0	sreskem načelniku g. dr. Trstenjaku v Dol. Lendavi lahko kličemo s pesnikom »Ne samo, kar veleva mu slan«.
Samo takih mož na mejo, pa bi skoro utihnila hujskanja resnične in namišljene narodne manjšine.
stveno naše šole. Tudi ostale izvenšolske nacionalne organizacije kakor Narodna odbrana, Sokol itd. so stalno torišče narodno vzgojnih idej, osredotočenih le enemu in istemu cilju, da mladina v bodoče pravilno pojmuje odnose do svoje nacije in države.
Vsi dobro vemo, da na mlajši generaciji sloni moč in bodočnost naroda, zato pa vsakemu dobremu jugoslovanskemu patriotu ni vseeno, pod kakšnimi vplivi se nahaja naša mladina izven šole in izven ostalih nacional-
nih organzacij. Izredne važnosti je, kakšno smer zavzema starejša generacija v pogledu nacionalne koncentracije naše mladine in če nam je podana zadostna garancija, da se naši mladini pri njenem pohodu hote ali nehote ne stavijo nikakršne ovire.
Javno in resnici na ljubo se mora priznati, da naša mladina v svojem vzvišenem poslanstvu ne dobiva od strani starejše generacije zadostne opore. Da je temu tako, nam služi v dokaz žalostno dejstvo, da se dobršni del starejših ljudi ne more otresti znakov pretekle dobe, v kateri so nad našim življenjem in smrtjo odločevali tujci. Pravilna orijentacija v svobodni naši zemlji je tem ljudem uganka. V svoje nejasnosti, brez smotrenosti in zmedenosti sličijo kukavici, za katero ni med ptičjim rodom stalnega mesta, v njih pač prevladuje starokopitna misel, da je edino zveličavno in blaženo samo to, kar so zajeli iz dobe naših narodnih biričev in valptov. Ni treba posebej povdarjati, kako nevarni so stiki teh mislecev z našo mladino, ki v svoji vzgojni dobi nima najboljših zgledov.
Da bo nacionalna vzgoja naše mladine popolna in koristna za nadaljni razvoj naše jugoslovanske države, je potrebna vzajemna pomoč vseh slojev naroda, kakor tudi posameznika. Neglede na naše šole in ostale nacionalne organizacije, katere v pogledu nacionalne vzgoje itak store svojo dolžnost, se naj vsak po svoji moči in sposobnosti uveljavlja kot tvorec jugoslovanske misli ter tak z dobrimi zgledi in s potrebno inicijativo podpira vzgojno nalogo do naše mlajše generacije.
Najvažnejši predmet za oblikovanje nacionalnega duha je ljubezen in ponos do našega jezika. Žalostna doba tiste miselnosti, da je naš jezik le občevalno sredstvo hlapcev in dekel, je daleč za nami in v to dobo ni vrnitve. Baš v tem pogledu neki del starejše generacije v svoji toposti in odrevenelosti ni v stanu, da se otrese žlahtne dediščine minu-
Birokratična organizacija socialnega skrbstva ne more nikdar tega nuditi človeštvu, kakor pa karitativna, ki sloni na srčni kulturi in ljubezni do bližnjega. Birokrat — uradnik je kolo v ustrojstvu uprave, od njega se ne more zahtevati, da bi on poleg drugega svojega dela opravljal še karitativna dela, posebno če nima od narave lastnosti za to. Zaradi tega ne doseže nobena biro-kratična karitativna organizacija, kljub izdatnim razpoložljivim sredstvom tega, kar doseže zasebna karitativna organizacija, četudi razpolaga s skromnimi sredstvi. Na podlagi teh praktičnih ugotovitev, smo mnenja, ali ne bi kazalo socialno skrbstvo občine izločili iz birokratične uprave, in jo dati popolnoma v roke privatni karitativni organizaciji, seveda pod nadzcjrstvom občine, ki bi te organizacije z dotacijami podpirala. Ves okoliš socialnega skrbstva za Ljubljano bi se razdelil
v	posamezne okraje, ki bi pa ne smeli imeti preobširnega delokroga, ki bi pregled onemogočil. V vsakem takem okraju deluje odbor, ki je ali odsek glavnega društva za celo občino, ali pa odbor sam zase samostojen. Tak odbor bi imel natančno evidenco vseh socialne podpore potrebnih samskih oseb in družin, bi proučil družinske razmere v moralnem in fizičnem pogledu, bi zadobil vpogled v marsikatero tragedijo življenja, in našel tudi sredstvo na pravi način olajšati gorje in bedo. Odbor bi skrbel, da bi se zanemarjeni otroci oddajali v drugo oskrbo, bolni, posebno tuberkulozni, izločili od družine, brezposelni bi se oglasili pri odboru, in ta bi jim skušal preskrbeti delo, ali bi jim pa dajal podporo toliko časa, da dobč delo. Občina pa bi morala skrbeti za gotove ustanove kakor prenočišča, kuhinje, ogrevalnice, centralno skladišče za oddajo obleke, perila in obutev, za središče, kjer bi se revežem, ki si sami tega preskrbeti ne morejo, popravila obleka, perilo in osnažilo. Vsak odbor bi lahko za reveže svojega okoliša izdal tako nakaznico. Tako bi delovali ti odbori ločeni eden od drugega in bi odbor imel skrb samo za reveže, katere ima v svoji evidenci. Odbori bi v svojem okolišu pobirali milodare v naravi ali denarju in bi bilo s tako organizacijo doseženo, da bi se vsi premožni sloji občine pritegniti h karitativnemu delu in ne vedno le eni in isti ljudje. Vsak odbor bi vodil svojo statistiko, svoje zapisnike, organiziral bi obiske po hišah in odkril marsikatero bedo, ki se morebiti iz sramežljivosti skriva in trpi, in jo olajšal. Vsako tako ugotovitev bede bi odbor poročal uradu za socialno skrbstvo, ki napravi kot oblast nato potrebne korake. Odbori dobivajo od socialnega urada mesečno dotacijo in jioročajo 'mesečno socialnemu uradu o porabi te dotacije. Eni okraji bodo seveda vsled privatne podpore bolje situirani kakor drugi, zaradi tega se bo dotacija po teh razmerah ravnala, ker podpora v denarju za brezposelne bi morala biti za vse okraje enaka in bi moralo vladati v prvi vrsti načelo, da se kolikor le mogoče daje podporo direktno v naravi, družinam v hišo, samskim osebam. pa nakazilo za hrano ip preskrbo deta. Oseba ali družina, ki je v evidenci v enem kraju, dobi podporo samo v tem okraju in se mora podpora v ostalih okrajih brezpogojno odkloniti. Vsako beračenje-po hišah bi moralo biti strogo prepovedano in občinstvo bi moralo odbore v tem pogledu podpirati, da odkloni vsake milodare ter zavrne berače na odbor svojega okraja. V to svrho bi moral imeti vsak odbor svoj četudi skromen poslovni lokal, ki bi ga gotovo brezplačno ali pa za nizko ceno dobil. Če ne, bi se pa že pri kakem članu odbora dobil prostor za seje in
lih časov, v katerih je veljal tujerodni jezik za nobel in niti za trenutek ne smemo pozabiti, da postaja ta škodljiva lastnost v premnogih slučajih za našo mladino strupena in podedovalna. Tukaj sem zadel na tisto bolno točko slabih zgiedov v naši mladini, za kar treba opozoriti vso našo nacionalno javnost, kajti velika odgovornost zadene nas vse, predvsem one, po katerih krivdi je zabredel del naše mladine v vrsto narodnih poturic.
Kdor zna ločiti dobro od zlega, si bo kmalu na jasnem, s čim koristimo ali škodujemo nacionalnemu preporodu naše mladine. Vsi se moramo zavedati, da je ona, sicer ozka plast starejše generacije s svojimi starimi predsodki in nacionalno zaspanostjo naši mladini vsestransko kvarna in za naše razmere nemogoča. V tem si morajo biti vsi dobri jugoslovanski državljani edini.
Dobri vzgledi vlečejo! Vsak poedinec doma, v družbi, organizaciji in izven nje, naj
v mislih, govoru in dejanju daje mladini dober zgled nacionalne zavesti ter pomaga v njih nežna srca cepiti spoštovanje in ponos do vsega, kar je naše. To je in mora biti naloga in zakon starejše generacije, kakor posameznika, to je najdragocenejši dar domovini.
Vsemu onemu delu starejše generacije, katera malikuje vse, kar je tujega in graja vse, kar je našega, javno in odločno povemo: ne vsiljujte naši mladini, še manj svojim otrokom svojega izdajalskega značaja in ne delajte iz njih narodnih bedakov, kakor ste
vi sami! Kličemo in rotimo Vas, spoznajte svojo zmoto, zbrišite madež svoje duševne zlobe in nacionalnega nazadnjaštva! Vsaj z enkratnim dobrim zgledom našim mladim pokažite, da niste to, za kar Vas sodimo!
Storite to uslugo domovini, katere sinovi in hčere ste, čas je drag, storite to prej ko Vas zakrije mati zemlja!	/
arhiv ter uradno poslovanje. Odpravilo bi se na ta način tudi beračenje po ulicah. Seveda je treba, da sodeluje policija z vso strogostjo, vendar ne samo po uniformiranih stražnikih, te se vidi že od daleč, nego po detektivih v civilni obleki, ki neopaženo lahko vrše svojo službo.
Znano je dobro srce našega prebivalstva, posebno našega ženskega prebivalstva, ker je ženstvo že po svoji usmiljeni naravi poklicano za karitativno delovanje. Odsek za socialno skrbstvo naj napravi ta poskus karitativne privatne organizacije in uspeh ne bo izostal — ne glede sodelovanja, ne glede podpor, ki bodo prihajale v večjem obsegu in tudi končno ne glede uspeha. Ker se bo na podlagi take organizacije tudi glede uporabe inilodarov in dotacij vpeljal pregleden sistem, ki je in mora biti hrbtenica pri vsaki javni upravi. Poleg tega je posebne važnosti tudi to, da bo ta sistem tudi blagodejno vplival na usmiljena srca prebivalstva, ob enem pa tudi na vzgojo in mentaliteto revežev samih,, ki bodo na ta način prišli v direkten stik z usmiljenimi svojimi someščani, in zadobili zavest, da niso — zapuščeni in nadloga!
IZJAVA
V	7. številki našega tednika z dne 18. februarja 1933 je izšel čilanek pod naslovom Samo zamorčki in misijoni«, ki vsebuje obdolžit ve proti »Vzajemni zavarovalnici« v Ljubljani.
Članek je prišel v list, ker delajo naši uredniški sort rudni ki brezplačno v službe prostem času in včasih pri najboljši volji ni mogoča zadostna kontrola.
Vse obdolžitve, ki jih vsebuje navedeni članek proti »Vzajemni zavarovalnici« in njenim zastopnikom, so neresnične in izmišljene. Odkrito obžalujemo, da se je to zgodilo, to tem lx»lj, ker je bil s člankom prizadet naš domač zavod in so nekatere druge zavarovalnice članek celo zlorabile v konkurenčnem boju 'proti >Vzajemni zavarovalnici«.
»Vzajemni zavarovalnici« smo dali lojalno polno zadoščenje, kakor ga je zahtevata, in se ji zahvaljujemo, da je odstopila od na-daljnih korakov proti natšeanu listu.
Uredništvo »Pohoda«.
URADNI POPRAVEK
1. Ni res, da se je podelilo v Ljubljani v tletih 1929/32 80 koncesij za točilnice z alkoholnimi pijačami, res pa je, da je bilo izdanih v tej dobi 29 dovolil za točilnice.
2. Ni res, da »ima kdo zopet pri tem brezvestnem postopanju svoje prste vmes«, res pa je, da se pri izdaji točilniAkih dovolil postopa strogo po predpisih pravilnika o gostilnah, kavarnah in ostalih obratavaillščin z alkoholnimi pijačami. Zlasti je res, da se je omenjenih 29 dovolil izdalo v soglasnosti z Zadrugo gostilničarjev v Ljubljani.
Župan in mestni načelnik: dr. Dinko Puc.
Kr. banska uprava v Ljubljani 2
lokom 5/4 1983 At. 8814/3 dovolila ustanovitev društva »Prvo društvo ta ia56ito vlagateljev«
in so pravila, ki so jih vložili dir. V. Cregonič in tovariši v Ljubljani, potrjena:
..POHOD" ži»V«»no od
5SSSS naročnine I
Ne samo kar veleva mu stan!
Zgledi vlečejo
Privatna karitativna akcija social*
nega skrbstva
Štev. 19.
>.POHOD*
Stran 3.
Z obhodov
Trbovlje
POBIJANJE KOMUNIZMA
Pred toncno politično zmago in pojavom nemškega ivodiiteJja Adolfa: Hitlerja, je bil kurz nemške notranje politike usmerjen močno na, levo. Komunizem je bil v Nemčiji zelo razvit in postajal v svoji ekspanzivnosti nevaren za vso Evropo. Nemški komunizem obstoji pnikniito vsekakor še danes, seveda v nekoliko manjšem obsegu. V Nemčiji se ne vrši samo revolucija din interna borba med nacionalisti in Židi, marveč tudi med naciona-
1	isti to komunisti; za zadnje se zavzema tudi naša javnost in zlasti naše časopisje. Ne razumemo prav, zakaj podpiramo nemški komunizem; edini razlog bi bil pač naša bojazen pred ekspanmvnoetjo veliko jačjega in za nlas morda nevarnejšega nemškega nacionalizma
Lagali bi, če trdimo, da v Jugoslaviji ni komunistov. So. Mala peščica jih je onih, ki so (idejni komunisti, ki sploh poznajo program in smoter, nekaj je vročekrvnih in mladih študentov, velika večina pa so komunisti saano zato, ker nimajo kruha, ker so lačni oni in ujiili rodbine.
No, idejni komunisti, Bog z njimi! Tudi oni so v svojih nazorih en hotenjih idealni, čeprav njihov program ni reallno izvedljiv. In ker propagande ne smejo vršiti, niso škodljivi;, dokler se tega drže, ne državi, ne sedanjemu. družabnemu redu.
Študent je impulziven, mlad in vročekrven. Vedno je bil tak in tak in naj tudi ostane. Ideale©, je, zbog svoje mladosti menja^če-sto ‘svoje ideje, vedno pa stremi po nečam boljšem, popolnejšem m državo, narod in človeštvo. V svojem iskanju po pravici, študent čestto zablodi. Ko pa stopi v življenje, postane tudi najtemperamentnetjši umirjen, zdrav in trezen ter najkoristnejši član človeške družbe.. Študentova duša je mehka in lahko se jo zapelje. Zato je dolžnost voditeljev, da prepričevalno uplivajo na naše -mlade revolucionarje in jim prikažejo nazorno s svojo življenjsko izkušenostjo, do kam je prav in lepo ul kje se lahko začne zlo. Zato ne smemo ob-sodiiti študenta, marveč moramo vedno iskati drugod vzroke njegove nepremišljenosti, ki je gotovo izšla iz idealnih nagibov. Vsekakor je bolje, da se študent izživlja in je intenzivnejša in živahnejši v svojih duševnih doživetjih, kot pa v beznicah, kavarnah in cestnem asfaltu..
Nevarni za državo in družbo pa so oni komunisti, katere bolj pravilno lahko imenujemo obupance. To so reveži, ki nimajo dela. ne kruha za ženo in otroke, to so oni, katere je zbcg socialnih nepravičnosti vrgla člove ška družba v revščino, v propast, kjer se globlje in globljo pogroaojo v neonortklnos-t in jim končno ni več rešitve, tudi 6e dobe delo.
V	obupnem boju proti poginu se oklepajo vsake bilke, da jih vzdirži na površju. In kaj jim je v takem slučaju naira vnejše in ugodnejše, kot oprijeti se idej in programa komunizma, ki obeta vserti zatiranim in revežem enakopravnost in kruh., Ti komunisti so prepričani, da bi v slučaju komunistične revolucije našli kruh, nasitili sebe in rodbino in postali dostojni člani človeške družbe, pa se morda tudi maščevali nad oniimi, ki so jim prizadejali krivico. To so naši komunisti, ne komunisti, marveč obupanci in nezadovoljne-2tiy tki pa širijo svoje ideje uspešno in zastrupljajo tudi zdrave in socialno trdne ele medite.
Motimo se, če mislimo, da imajo samo socialne ustanove, organizacije in oblasti nalogo blažiti bedo iin zniževati brezposelnost, skratka, zmanjševati število nezadiovolijnežev
oziroma že komunistov. Ne. Naloga vsakega še tako egoističnega državljana je, da sodeluje pri teh akcijah in podpira take ustanove in oblasti. Vsak posameznik pomaga že s tern, da kupuje domače industrijske in obrtne izdelke, ker se dvigne tako produkcija in preskrbi novega dela brezposelnimi. Še ver liko ivečjo moralno dolžnost pa imajo industrijska 'podjetja. Ne gre, da se odpuste kar stotine delavcev in se jih pahne z rodbinami v bedo zato, da ne bodo ob zaključku leta dividende za par odstotkov nižje. Tudi če teh dividend leto ali dve ni, tudi če se načno rezerve, ki so nakopičene iz dobe konjunkture, se mora rešiti sočloveka — trpina ter v interesu nas vseh zajeziti tok komunizma. Vsii nezadovoljneži postajajo komunisti in če bo njih število veliko, bo nevarno za državljane in državo. Zato bi morale po našem mnenju tudi oblasti proučiti in odobrit; vsak slučaj odpustov delavstva.
V zadnjem času je vzbudil veliko ogorčenja ponovni odpust rudarjev v Trbovljah in drugih krajih njenih revirjih. Gospodje, ki sede v centrali v Ljubljani, naj) si sami ogledajo te revirje in delavske kolonije in prepričajo, koliko škodljivega za njih same, človeško družbo in državo so storili z dosedanjimi odpusti. Gospodje se gotovo ne 'zavedajo, da so v Dravski banovini! bas rudniški revirji leglo za širjenje nezadovoljstva in hotenja po radikalni preosnovi socialnega reda. Če bi bil kapital Trboveljske premogokopne dražbe oziroma vsaj; njega majoriteta v rokah Nemcev, bi razumeti to odpuste, ki meje na brezobzirnost in si rekli: So pač Nemci, škodovat, hočejo našemu narodu in naši državi, vsaj so vsi Nemci naši sovražniki iin neprijatelji slo vanskega življa sploh. Če pa pomislimo, da je majoriteta delnic v rokah Francozov,^ torej onega naroda, ki nam je prijatelj in zaščitnik, potem ne razumemo taktike Trboveljske pre-incgokopme družbe. Ali pa morda miisli baš gospoda okrog Trboveljske, da smo francoska kolonija?
Zganite se vsi. Dvanajsta ura bije. Ska-il», ki jo valite na najš bednii narod, s& bo zvalila nazaj in najpoprej stlačila one, ki danes tlačijo druge.
Škofja Loka
>iPOHOD«
V prihodnjih dneh se bo nabiralo po našem mestu naročnike za naš list. Nacionalisti, storite svojo dolžnost!
JADRANSKA STRAŽA
mora v vsako kmetsko vasico in njen Podmladek v vsako narodno šolo, da vzljubi ves naš narod1 svoje okrnjeno Jadransko morje in njegovo zaledje... Število prijateljev našega Jadrana je v našem mestu čedalje večje in se bo vršil v kratkem ustanovni občni zbor. Podmladek JS je na vseh loških šolah že ustanovljen. 8 članarino 12 Din se vsakdo oddolži našemu klicu: Čuvajmo naše morje!
ČAS JE ŽE,
da se 14 let po končani svetovni vojni odstrani iz vhodnih vrat loškega pokopališča nemški napis: >Feldspital 7/4« in »V spomin na leta vojne«, ker smatramo, da stai ta dva napisa za sedanji čas povsem nepotrebna, merodajni činitelji pa s to odstranitvijo ne bodo imeli posebnih stroškov.
NEMŠKI FILMI,
ki jih zalaga >'Ufa«, podjetje člana Hitlerjeve vlade Hugenberga, se pridno uprizarjajo tudi v našem mestu. Pretečeno nedeljo pa smo videli s prikazovanjem tedenskega kino-
žumala ali kako bi imenoval ta del predigre, tudi nastop >naših prijateljev« italijanskih fašistov in njih vodje Mussolinija. Bodimo dosledni in spomnimo se svojega poslanstva; ali ne bi bilo umestno, da opustimo bedaste nemške filme in jih nadomestimo z drugimi? Samo radi dobička, ki ga donašajo ta izvajanja, vendar ne smemo prezreti, da so nem-ško-nacionalna! Za predigre bi pač prišli v poštev tudi domači filmi o krasotah naše lepe jugoslovanske zemlje. Upamo, da smo videli Mussolinija zadnjič, sicer pa vsaka potrpežljivost do gotove meje. Pika.
Crnomeli
NACIONALNI SKOPUH IN DEFETIST
Težko je poročati kaj razveseljivega iz Črnomlja! Razmere so pač take, da kamor bi naci onalistično pero spodrezalo, bi lahko zbodlo marsikaterega. Tako v nacionalnem kot tudi gospodarskem življenju našega mesta bi bilo treba novega in čvrstega podviga, da se ne primerijo zopet slučaji prejšnjih let. Razkrinkati bo treba marsikatero temno točko in dognati, kje se nahajajo krivci teh nezdravih razmer. Za danes se pomudimo pri enem glavnih zastopnikov tukajšnjega trgovstva.
Ta gospod, ki sicer ni domačin, si je ustvaril tukaj zavidljivo in sijajno pozicijo. A to mu ni zadosti. Videl bi rad, da bi bil on edini trgovec v Črnomlju, vsi drugi naj poginejo; še najbednejšim branjevcem ne privošči skromnega zaslužka. Črnomaljci in okoliški kmetje so mu spravili skupaj prav lepo piemoženje. Kaj pa ima tukajšnje nacionalno in društveno življenje od tega gospoda? Ko smo zbirali za volitve dne 8. novembra 1931 podpise za Ziivkovioevo listo, da s tem afirmiramo kraljevo politiko z dne 6. januarja 1929, nam je la gospod odrekel podpis. Ravno tako tudi ni šel volit in s tem pokazal ravno nasprotno mišljenje od vse ogromne večine Črnomaljcev. Zakaj? Gotovo se mu ni dopadla naša »kruta> diktatura. A obenem se mu je gctovo prilegla veleprodaja tobaka in drugih državnih monopolskih stvari. Ne vidimo ga tudi na nobeni nacionalni priredili. Za take stvari mora imeti denar samo ubogi meščan, obrtnik in uradnik. Pač pa ima za svoje otroke vedno vzgojiteljice pristne Nemke, kot da bi slovenskih tudi nemško govorečih vzgojiteljic sploh ne bilo. Je pa tudi veren poslušalec tendencioznih iin alarmantnih vesti o Jugoslaviji iz proslulih italijanskih oddajnih radio-postaj in uživa pri tem, če lahko le vesti oddaja naprej svojim odjemalcem v trgovini. Denarja, ki mu ga znosi skupaj reven slovenski kmet in meščan, žal v Jugoslaviji ne more potrošiti. Zato pa je odšla te dneve njegova rodbina in žlahta ne mogoče na naše morje ali pa v kako prijateljsko državo, pač pa v Italijo, da v znamenju svetega leta občuduje fašistične razstave in milejšo diktaturo od naše ter svobodnejše udejstvovanje posameznika. Njegova gospa je prav vneto pripovedovala svojim odjemalcem, kod se bodo vozili, koliko potrošili za bencin itd. Radi maske so povabili s seboj še druge, ki pa so tako nacionalno afirmacijo brez vsakega pomisleka odklonili.
Pri nas se vedno govori o povzdigu našega tujskega prometa, naši magnati pa nosijo denar našim sovražnikom in največjim zatiralcem našega naroda. Naše oblasti pa prosimo, če že nimajo pomislekov proti izdaji takih potnih listov, naj jim izdajo vsa ji potne liste za enkratno potovanje brez povratka in obenem dovoljenje za stalno izselitev. Potujoči gospodi pa dobro zabavo v Mussolinijevi državi ob pogledu na fašistične razstave in črnosrajčniške povorke!
Nacionalnim Črnomaljcem pa ta članek v blagohotno razmišljevanje!
Krško
POMEMBNA SLAVNOST
V	nedeljo, dne 30. aprila je bilo v Krškem izročeno tukajšnjemu domačinu g. Fr. Zoriču visoko odlikovanje srebrne Karadjordjeve zvezde z meči za junaško zadržanje na koroški fronti. Slavnostne izročitve odlikovanja se je udeležila poleg članstva nacionalnih društev, mnogoštevilnih uniformiranih gasilcev tudi velika -množica kmečkega prebivalstva iz okolice. 0 poteku slavnosti je poročalo že dnevno časopisje, mi hočemo poudariti le njeno veliko propagandno važnost, saj je imel naš kmet priliko prepričati se, kako naša Jugoslavija in njen vladar plačujeta po zaslu-ženju, saj si je mogel g. Zorič kot navaden vojak priboriti eno najvišjih odlikovanj.
Koievie
BIVŠA KAVARNA >VEREINIGUNG«
je vedno polna nemštva, posebno ob nedeljah. To je pravo nemško gnezdo. Tukaj so nemški časopisi, nemške revije, nemški napisi in slike, dočim slovenskega ne vidiš nič. Vedno kadar greš mimo, slišiš gramofon, ki igra nemške tolkače in nemške pesmi. Nekateri gospodje, gospe in gospodične pa sede pri kavarniškem oknu in se derejo na ves glas pojoč nemške pesmi. Preveč vihajo nos ti naši Kočevarji, toda tega ne vidi vsakdo.
RAVNATELJSTVO DRŽ. GIMNAZIJE
bi tudi lahko odstranilo s hodnika tiste slike z nemškimi napisi o prvi pomoči in o zdravju pljuč ter srca, ker imamo dovolj lepših slovenskih slik. Nižješolci namreč ne znajo še dobro čitati gotice.	Nacionalist.
Sv. Marjeta ob Pesnici
ŠE NI KONCA
Dne 23. aprila me je pot vodila skozi Sv. Marjeto ob Pesnici. Mojo pozornost je zbudila množica ljudi, zbranih na dvorišču župnišča. Pristopil sem in zapazil, da se vrši neka gledališka predstava. Na odru se je ukvarjal z govorom neki duhovnik, katerega govor je bil tako plemensko usmerjen, da je bilo vsakemu takoj jasno, kam cika cela prireditev. Čeravno je govor trajal pol ure, ni bilo o Jugoslaviji niti z eno besedo omembe in je govor bil zaključen z orlovskim >Bog živi«! Oder je bil bogato okrašen z zelenjem, vendar pa nikjer državne zastave. Le pod smrečjem na odru je bil videti skrit državni grb. Ker sem bil že večkrat v tem kraju in vem, da je na takih prireditvah bilo svoje-časno veliko slovenskih zastav, sem se nehote vprašal, kako to, da sedaj ni toliko državnih? Ali gospodom, ki so predstavo priredili, jugoslovanske zastave mogoče ne prijajo? Med navzočimi sem videl mnogo ljudi s sokolskim znakom. Ali so ti Sokoli odobravali ta način prireditve, ali so mogoče protestirali, ipi ni znano. Pač pa sem slišal, da so se v tem kraju pred kratkim razdeljevali letaki veleizdajalske vsebine in to od ljudi, ki so zelo blizu tej prireditvi. Naša severna meja itak ni še preveč zavedna in naj vedo tisti, ki prirejajo takšne prireditve, da narod ni še nacionalno zaveden, če je mogoče strankarsko zaveden in navdušen za kakšno izmed bivših strank. Opozarjamo gospode, ki prirejajo take stvari, da jih bo enkrat bolela glava, kajti klicali jih bomo na odgovor v hudih časih, ki znajo eventuelno priti. In da takrat ne bo pardona,, to garantiramo mi, ki še danes preveč mirno gledamo take stvari. Bili so tudi orožniki navzoči; ne vem sicer, če so polnoštevilno zbrani tudi pri ostalih narodnih prireditvah, kakor pri Sokolu. Vsekakor se čudimo, da si gospodje prireditelji upajo tako izrazite plemenske prireditve uprizarjati v navzočnosti uradnih oseb.
Jugoslavija ie dežela večnega sonca, večnega snega, plodnih ravnin in strmih planin 1
Boiis Kranjc, čarni. rer. econ., Maribor:
KAPITAL V SLUŽBI DRŽAVE IN DRŽAVLJANOV
Idealua. torej država ki ne obstoja in, ki ne more obstojati bi bila ona, kjer bi vladala popolna avtarkija. In popolna gospodarska osamosvojitev je cilj ekonomske politike vsake države.
Kaj je država? Oblika življenja, kakor pravi R. Kjellen, znameniti Švedski narodni gospodar, neka gotova forma, v kateri se življenje sedaj po-kaziife, faza v večnem krogoteku svojega razvoja. 1* tega sledi ozka povezanost med ljudmi in to druStveno obliko, medsebojna neizbežna odvisnost, ter potreba in važnost sodelovanja med obema lema faktorjema, na osnovi istih interesov in isto-Ka zakona obstoja ali neobstoja, ki ju spaja že od početkov in, ki je odločilno vplival na postanek drfavne forme. Važnost medsebojnega vzajemnega delovanja, ati bolje njegova nujnost, se pa čuti Se posebno jasno ob prilikah raznih gospodarskih pretresov, pa najsi bodo ti notranji, torej ki so nastati znotraj nek« države, ali pa posledice svetovnih- ekonomskih polomov. To se mi zdi tudi tembolj potrebno povdariti, ker vsaka zdrava politika počiva na gospodarstvu, t. j. na interesu, ali točneje povedano, na skupu osebnih interesov vsakega posameznika. Vedno in v vsakem slučaju pa morajo ti osebni interesi biti v skladu z interesi samo države, ta se pa v svojem delovanju spet 'nora ozirati na nje. Kajti država je večje število ljudi, ki živijo na nekem določenem ozemlju in Pod neko najvišjo oblastjo, kjer se vsak posameznik odpoveduje nekim svojim subjektivnim pravom v korist skupnosti. Svojo najidealnejšo formo ie pa brez dvoma naSla v demokraciji, v tisti demokraciji, ki jo najdemo že pri starih Grkih.
S tem sem hotel le povdariti ozko povezanost. *i faktično obstoja med državo in njenimi državljani, iste interese, ter tako isti zakon aamo-“hi-anitve in sainoobrane, ki jih vodi. »Kulturna« Politika pa je Sele sekundarnega pomena.
Ta vez »e izrazito opaža v slučaju vojne. Mi-da ni samo norma zakon, kontrakt koncem ''•Ocev, če hočete, kri prisili ljudi, da primejo za
orožje, marveč da bazira ta korak poglavitno na lastni inici jati vi. Vzemimo n. pr. vojn* med Italijo in Jugoslavijo. Vsak Slovenec, o tem sem trdno prepričan, bo v tem slučaju takoj vedel, kaj mu je Storiti; kajti s tem, da brani svojo državo, brani sebe iin svojce, brani svobodo, zemljo, ki je sedaj njegova last, možnost gospodarskega ter kulturnega napredka, kup stvari, brez katerih je vsakemu smrt milejša. In, ako je možno tako vzajemno sodelovanje ob taki priliki, ali ni možno tudi v raznih nekrvavih vojnah? Ali ne sledi mar to vprašanje kot sita logično temu, kar smo pravkar omenili ? Nedvomno, iin to nam potrjujejo razni gospodarski pretresi, ki majejo temelje državam in vsemu svetu. Ali ni morebiti tudi v tem slučaju potrebno tako skupno delo kakor v času vojne? In, kaj so ti ekonomski polomi milejši od te? Ali niso vzrok tolikim političnim premetom, ki posegajo v človeško življenje hujše kot revolucije? Ali ne triumfirajo v njih tolike strašne ideologije (vsaka ideologija je strašna)? In končno, posegajo z vso svojo krutostjo v politiko, ki ima ravno v gospodarstvu svoj koren, svojo bazo in svojo podlago, možnost razviitka ter uspeha, a hkratu svojo propast in smrt. Izigravanje politike z gospodarstvom je tipična povojna instttucija, ki so jo n. pr. s komercijalizacijo efektivnih dolgov odstranili pri reparacijah, ki pa dan na dan tri-umtira pri raznih notranje-političnih težavah skoro vseh držav, zdaj v tej, zdaj v oni. Kajti ponavljam: gospodarstvo je baza vsaki politiki.
Eno teh ekonomskih kriz prenašamo ravno v sedanji dobi. V Jugoslaviji se mi zdi popolnoma po nepotrebnem. Ako bi se podali na delo za njeno odstranitev z vso potrebno resnostjo, vztrajnostjo in brezobzirnostjo, bi je že davno ne bilo več. To ni doba. ko se kavalirsko postopa v rokavicah, marveč z železno metlo v roki, s katero je treba brezobzirno pomesti in odstraniti vso gnilobo v narodovem telesu, parazitstvo ter 'izkoriščavanje, vse nepošteno ter vse nemoralno. Treba je pohoditi vse, kar se nam stavi v bran, in ako bomo delbli vzajemno ter roko v roki, država in vsi pravi državljani, tudi uspeh ne bo izostal!
Izjemne prilike zahtevajo izjemnih odredb.
Kadar gre za usodo naroda, za njegov obstoj in njegovo bodočnost, njegov razmah ter napredek, ima državna oblast po naravi proste roke, pravo pred Bogom in ljudmi, da v tem smislu razpolaga prosto ter neomejeno s svojo avtoritativno močjo, brez vsakega obzira na katerikoli očitek ali predsodek. Blaginja naroda je prva in glavna zapoved vsake države, zapoved, ki je z nevidnimi črkami napisana v vsakem parlamentu in v vsaki zbornici, ter v srcu vsakega pravega državljana. Zato predlagam, naj država:
1. Prepove vsak izvoz denarja v tujino, pridobljenega z iniljardninii profiti tujega kapitala ua našem ozemlju, z našimi surovinami in našimi delovnimi močmi. Pripominjam, da je ta kapital sad naših konjunktur, pod zaščito raznih naših odredb in zakonov, carinskih predpisov ter drugih olajšav, da je radi tega ta naša zahteva popolnoma upravičena. Kapital, ki se ne bi rodil nikjer drugje kot' edino pri nas (pomislite samo na naše sladkorne tvornice, ki so razen dveh vse v tujih rokah), naj tudi tu ostane!
2. ZviSa davke vsem tein podjetjem, ki so naravnost beraško majhni v primeri z njihovimi ogromnimi dobički, 'kajti, kakor se tega dobro zavedajo oni, se moramo prav tako zavedati tudi mi, da so ti možni le na ozemlju naše države in nikjer drugje.
3. Maksimira ter sploh regulira cene proizvodom in plače delavcem ter nameščencem, ki se v nobenem slučaju ne smejo znižati na račun gornjih ukrepov in kot reakcija na nje. Vsako višanje cen produktov, ter vsako namerno, neupravičeno odpuščanje delavstva kot sredstvo in orožje teh tujih kapitalistov za omiljenje ali popolno odstranitev teh odredb, se naj smatra kot očiten upor zoper državno avtoriteto. Država naj dostavi podjetju ultimatum, z zahtevo, da mora v roku Stirir najstih dni nadaljevati v popolnem obsegu z obratom, ali pa čisto ustaviti delo. z grožnjo, da bo v tem slučaju sama obratovala dalje, s svojim kapitalom in na svoj račun.
4. Vodi podjetja sama v svoji režiji, v slednjem slučaju, ki lahko spet preidejo v roke prej-
šnjim lastnikom le, ako so ti pripravljeni obratovati pod gornjimi pogoji, ter po izplačilu primerne odškodnine državi.
*\e dvomim, da bi take odredbe vzbudile reakcijo pri prizadetih osebah, da bi prišlo do organiziranega upora vsega tujega kapitala v na&i državi, po vsej priliki z ustavitvijo vseh obratov na našem ozemlju, ki so v tujih rokah. Toda, to nas ne plaši. Kajti dognati moramo, da so to podjetja, ki so absolutno dobičkonosna (sladkorne tvornice. elektrarne, razni rudniki itd.), ker pač nobeden kapitalist ne bi delal v svojo izgubo. In, ako so nosila profite dosedaj, bodo nosila tembolj tudi v naprej. In to bi bila ravno tista moralna opora in moč državne avtoritete, ki se jo gospodje kapitalisti-inozemci le predobro zavedajo. Kajti, s tem. da umaknejo svoj prožni kapital, ne morejo odnesti s seboj vsega investiranega, vseh naprav, tvorniških zgradb itd. itd., kd jih morajo pustiti tukaj.
Toda, ostane pa vprašanje, kje bi država dobila potreben denar za vso to ogromno obratovanje? In tu državljani, tu moramo stopiti mi naprej, kajti naša dolžnost je, da pomagamo v tem slučaju državi.
Ustanovi naj se vsedržavno kapitalsko društvo, katere član mora biti vsak davčno obvezani v naši kraljevini. Dokler traja potreba, se naj pobira v ta namen obvezna dajatev recimo v znesku pol do enega procenta mesečnih dohodkov vsakega obvezanca, poleg tega pa naj država še razpiše notranje državno posojilo, z nizkimi obrestmi. Na ta način bi se že tekom leta dni nabral ogromen kapital, ki bi popolnoma zadostoval. Kakšna bodi oblika, forma tega društva, pa ni namen niti mesto tega mojega današnjega razpravljanja.
Po vsej priliki bo ostalo vse tako kakor je, toda s tem člankom še davno ni rešeno vprašanje ekspanzije in izkoriščavanja tujega kapitala na našem ozemlju. Toda. ako bomo Sli solidarno na delo. država ter vsi državljani in s potrebno brezobzirnostjo, sem trdno prepričan, da moramo uspeti. In povdariti to, je v glavnem namen tega člančiča.
Maribor
PREVIDNOST JE MATI MODROSTI
V	nedeljo bo priletel na naše Tezno graški brezpljučni ptič. Letelo brez motorja ]e brezdvom.no privlačna novost, saj je bencin pri nas res predrag, odkar se je osnoval ta-kozvani bencinski kartel. Štart brezimofomega letala na Temeni je senzacija. Toda proti tej senzaciji imajo nekateri stari borci za pravice slovenskega Maribora resne pomisleke. Ali je res potrebno z ozirom na znani politi6ni položaj v srednji Evropi tiskati ‘intimne stike prav z Gradcem. Ni nobena tajnost, da je Gradec germansko žrelo, ki preži na nas Maribor. Kdo je porok, da se nedeljski polet brezmotornega letala ne bo izkoristil z nasprotnimi nameni? Imejmo pred očmi, da prav sedaj zbira Maribor svoje sile, da bi se lešil vse tuje navlake, ki že daje (mestu vsaj na zunaj skoro protinarodno lice. Ali je res ■potrebna taka propaganda za naš tujski promet?
MLADINA SI RO DOBRO ZAPOMNILA!
Knjižna akcija, izvedena o velikonočnih počitnicah, nam je v marsičem odkrila oči. Da so gotovi koti in hiše v našem obmejnem mestu, ki že na zunaj kažejo lice. nekdanje Avstro-Ogrske, to nam je bilo znano. A še bol-j so nas o tem prepričali sedanji obiski po raznih stavbah. Da, našli smo celo gospodarje, ki imajo v svojih poslopjih »Hausord-nung«! Kaj res ni nobenega, ki bi napravil konec temu izzivanju?! Tudi razporedba sxrank je pri večini v nemškem jeziku. Morda bi se kdo izgovarjal na stroške; temu bi povedali le to: kdor je toliko kolegijalen in živi 15 let med nami, naj se tudi ravna po klicu našega naroda. Kdor se upira — slobod-na mu pot. Kam, bo vsakdo izmed teh vedel.
A ne mislite, da so to formalnosti. Tudi v duši teh naših »hochbiirgerjev« tiči ista zlobnost napram slovenski besedi. Naj smo le prišli h kakšni neslovenski rodbini; kakor hitro so slišali prošnjo v slovenskem jeziku, že so zaloputnili vrata. Pazite, da nas res ne boste mogli razumeti; pri 100° C zavre voda v vsakem loncu.
Mladina — delajmo! Bodimo enotni, ne pehajmo drug drugega, dokler tuji živelj nas peha! Morda bo kdo izmed vas rekel: fraze! Da, tudi mogoče; toda prosim obenem dotič-nega filozofa, ki bi izustil to, naj prehodi on vse ulice in stranke, kakor smo to mi! V vsakem, še tako mlačnem narodnjaku se bo vzbudila narodna zavest.
Gospodom »hochburgerjem» pa še to: Mladina ima tanko vest; vsak greh se njej razlije v zločin. To je zakon narave — pazite torej: mladina si bo dobro zapomnila.
Guštani
POGLAVJE O TERORJU IN DENUNCIJA-CIJAH
Teror je tuja beseda ‘in pomeni v politiki, dejstvo, če z grožnjama, pretepanjem alii pa tudi z izsiljevanjem •■prisiliš svojega sočloveka, da mora bdti v tisti organizaciji, ki je tebi po volji, da z grožnjami preprečiš, da bi se kdo organiziral v kakem društvu, ki je njemu povolji, ni pa po godu »teroristu«.
Kdo izvaja tek teror v Guštanju, ve vsakdo, saj si delavec še pred par leti radi terorja marksistov ni upal k nobenemu narodnemu društvu. >Pohod« je v prejšnjem svojem članku iz Guštanja poročal, da je ta, marksistični teror po volitvah obratnih zaupnikov zlomljen. Takoj je to delavska politika prav po židovsko hinavsko izrabila in zavila, kakor, da je s tem zlomom pomaga-no kapitalistom. Javno pribijemo na tem mestu: Ves marksistični teror je bil cel čas po prevratu naperjen edinole proti delavcu-sotr-pinu, nekaj časa tudi proti obrtnikom in njihovim pomočnikom, nikoli pa proti kapitalistom in njihovim pomagačem. Ti to dobro vedo, ve pa tudi oela guštanjaka javnost, dobro pa je, da se to izve tudi drugod. Trpeli so, da še enkrat pribijemo, pod uuirksističnim terorjem le delavci in obrtniki, le njim se je jemala svoboda — dobro pa so se imeli kapitalisti in njihovi pomagači. Zadnjii izrodki terorja propadajočega marksizma so se v obupu nad porazom, pokazali o Veliki noči letos, ko so bila od nahujgucanoev napadeni mirni delavci narodnega pokreta, ko se jim je grozilo s smrtjo, ko se je metalo kamenje skozi zaprto okno v stanovanje narodnega delavca, na speče otroke in njihovo mater. Hinavci! Pa se še razburjate radii MusoMuija in Hitlerja! Ce fašisti in hitlerjanci izvajajo nasilja, teror, so se to učili šele od Vas marksistov! Sedaj pa še denuncijantstvol To je, če greš koga zatožit, toda ne z namenom, da bd koristil dobri stvari, »plašnosti, ‘poštenosti, nego zato, da koristiš sebi in škoduješ sotrpinu, večkrat z namenom, da ga izpodrineš sebi ali svojemu pristašu na ljubo. To je tisto grdo denunci-jantstvol Sedaj ga pa poiščimo, kje ga je največ.
Spomniti se hočemo na čase, ko je Volks-wehr-ovska druhal kradla in plenila po Mežiški dolini. Takrat so se ji pridruževali najvidnejši marksisti ter vodili podivjane nemške vojake od hiše do hiiše, da pokažejo, kje bivajo zavedni Slovenci. Od kmeta do kmeta je hodila, ropala in kradla podivjana druhal in vsakokrat se je kdo znašel, ki je pokazal, kje so zavedni Slovenci, črni ali beli...
O pa tudi v obratu, v tovarni ni manjkalo, pa tudi še sedaj ne manjka marksističnih de-nuncijacij. Še ni mesec od tega, ko se je nekaj 'podobnega zgodilo... Pa sploh, kjerkoli imajo marksisti moč ali kjerkoli so jo imeli, povsod tam je bilo in je še pravo gnezdo de-nuncijacij, groženj, terorja. Pa še eno: Mar-
ksist lahko zabavlja, grozi, feafrkava, laže, ščuva, hujska, vse si dovoli, ko pa se temu upreš, takoj ogrožaš njegovo svobodo. Bog ne daj pa, da bi to, kar je marksist govoril, dalje pravil: takoj si denuncijant.
Pa Sokole im orožništvc je D. Politika zopet privlekla na dan! Smatramo in to hočemo tudi javno povedati, da je jugoslovansko orožništvo tudi zato v Guštanju, da varuje tudi jugoslovenskega delavca in ne samo kapitalista. Hvaležni smo orožnikom, da čuvajo naše jugoslovanske, predvsem pa delavske interese ter nas branijo pred naisilstvi marksističnih rogoviležev. Vsakomur smo hvaiežin, ki nam pomaga do zmage jugošlovenske narodne socijaine misli. Pa še o Sokolu podjetniku, ki silabo plačuje svoje delavce, kakor to omenja isti list. Narodni delavci v Guštanju to namiga vanje kakor tudi zvezo z omenjenim Sokolom v Rušah odklanjamo. In to po vsej pravici, saj ves Guštanj ve, da smo baš narodni delavci, ne pa marksisti — imeli boje in spore z nekaterimi Sokoli v Guštanju, ker smo se zavzeli za trpeče delavce. Ce se pomisli, da so nam takrat skočili marksisti v hrbet, je s tem dovolj močno podana laž-njivost in nesramnost dopisnika.
Našima zaupnikoma pa čestitamo, pa četudi bi bila izvoljena s pomočjo obdaritve z oblekami in mesom; izvoljena ste torej bila, ker sta pomagala delavcem sotrpinom v težkih časih. Vsa čast! Ko bi marksisti manj zapravljali od delavcev nabrani denar za drage vožnje v Ljubljani in Jesenice, bi skoraj od denarja za eno samo tako drago vožnjo — lahko kupili celo kravo lin delili meso. Mi bi vam še privoščili prav dober tek!
Da, delavci so res spregledali, zato pa prihajajo v naše vrste — še vedno!
Narodni delavec.
(Drugi dopis preoster.)
Konjice
Z našega sodišča. Z velikim zadovoljstvom smo vzeli nacionalisti na znanje, da je okrožno sodišče v Celju ugodilo pritožbi drž. tožilca in spremenilo Križniku Alojziju, ki je uslužben pri lesnem trgovcu Vidmar Matiji v Loški gori, tromesečno pogojno kazen radi klevetanja našega kralja v nepogojno in je moral ta možakar 1. maja na ričet. Istotako se je poostrila obsodba žreškemu župniku Bezjaku Josipu, ki je pisal skrajno žaljivo pismo tukajšnjemu sreskemu načelniku, tako, da je dobo 1 mesečne zaporne kazni in plačilo denarne kazni podaljšalo od 2 na 5 let tako, da bo tudi ta možakar moral paziti na svoj jezik in nemirno žilco precej dolgo časa, če se bo hotel izogniti ričetu.
V kratkem bomo poročali še o nekaterih drugih zanimivih obsodbah. Skrajni čas je že bil, da je oblast pričela najstrožje nastopati zoper take in slične vnete državljane.
Naročnike >Pohoda« iz Konjic in okolice opozarjamo, da opravijo točno in vestno svojo dolžnost glede plačevanja naročnine za list. Uprava lista bo priložila v prihodnji številki položnice, ki se jih takoj poslužite.
Poljčane
GNILE RAZMERE
Dolgo je že od tega, odkar je »Pohod« objavil, da tudi pri nas ni vse v redu. Stisnili smo s tistim člankom naše rane in pritekel je gnoj. Molčali smo do sedaj, ker smo se bavili z njegovim mikroskopskim raziskava-njem. Danes pa, ko so sestavine vsaj deloma znane, se zopet oglašamo.
Ugotoviti moramo predvsem, da je bil prvi Članek samo poziv nacionalistom. Nobena oseba ni bila napadena, nobeden ni bil članku neposredni povod. Kdor ni ničesar zakrivil, se >ni mogel smatrati prizadetega. Vendar je nastalo velikansko razburjenje. Član-karju ste obljubljali ne vem kakšno maščevanje. Nikdo se ni zavedel, da z vsakim protestom vedno bolj leze krinka z njega. Znani ste zdaj, sprejmemo vaš boj na nož, ki ste nam ga vsiljevali. Gradivo se kopiči in je streljiva nabranega za dolgo, dolgo vojno. Zato se bomo bojevali, dokler ne zmagamo ali pa pademo vsi do zadnjega.
S prstom bi lahko pokazala na vas, pa smo prerahli. Če bi brezobzirno zatrli vsakogar, ki samo vzdihne po Hitlerju, če bi ravnali, kot ravnajo v Italiji in drugod, potem bi gospodje gotovo sklonili glave ali pa se izselili in šli v naročje tistim, ki so jim pri srcu. Bodite prepričani, da je to poslednji opomin.
V Strelski družini zadnje čase ni vse v redu. Neki predrznež je izjavil nezadovoljstvo nad nekaterimi odborniki. Ko so to zaslišali, so vsi podali pismene ostavke, izstopili so tudi kot člani. Dne 23. aprila se je vršil izredni občni zbor. Do volitev novega odbora sploh ni prišlo, vsi so bili sprejeti nazaj v odbor. Čudimo se. Marsikomu je pognalo kri v glavo, vendar je v nemem srdu stisnil pesti in — čaka. Ne zadostuje, da je strelišče brezhibno urejeno. Bojimo se, da se bodo ob kaki nepredvideni okolnosti obrnile puške v naše hrbte. Zato se bomo zavarovali, pa najsi bo s kakršnimikoli sredstvi.
Vodstvu gasilnega društva se ne zdi potrebno, da bi se ob državnih praznikih udeležilo sv. maše. Bolj prijetno je, če človek ob taki priliki odide z avtom v Konjice in drugam. Lepo se je odrezal nekdo: »Wir sind nichit fttr die Parade da,« ko se jih je opozorilo, naj ae udeležijo sv. maše in proslave. Upamo, da bo take in slične nedostatke odpravil zakon o gasilcih.
Ko so se peljali k tekmi Ferencvaros-a v Maribor, je na avtu baje nekdo ščuval proti Sokolu. Manjkajo točnejši podatki, vendar pa, če je vse res, kar se govori, bodo začele padati neizogibne žrtve.
S. K. Boč-u, še bolj pa nekaterim njegovim gostom bi priporočali, da ob tekmah in drugih svojih prireditvah govorijo samo slovensko. Zanimalo bi nas, kakšna je tekma brez vmešavanja nemščine. Sicer pa vas že sam očak Boč užaljeno gleda in se bo lepega dne podrl na vas.
H koncu naj omenimo še, da bi nekateri dobro znani gospodje radi spravili našega komandirja orož. stanice iz Poljčan. Baje imajo z merodajnimi mesti dobre zveze in upajo, da se jim to posreči. Prosimo oblast, naj vsako denuncijacijo proti njemu temeljito preišče, ker se ne ve, kakšnega sredstva se bodo poslužili za dosego svojih namenov. On je nacionalen in zato trn v peti vsem, ki so proti državi. Želimo, da ostane še dolgo pri nas.
Dr. Josip Pipenbacher:
iVsi narodnjaki pa s podvojeno silo uprite svoje hrbte v val, ki se zaganja v vas. Gorje vsem, ki bodo blatili našo svetinjo Jugoslavijo. Morilma cev nabita je------------------.
NAŠA ZAVEST!
»Beste ErhOlung nach Grippe u. Nerven-krankung Bohiny. Herrliches Gebirge, gute Alpenluft. Hotel-Pension »Triglav«, Bohinska Bistrica, Slovenien. 10 Tage Aufenthalt 400 Din, Sadson Dan 450.
16620 9-2. Oglas v >Politiki« dne 7. maja 1933.
Včasih se tudi čudimo, da nas svet ali sploh ne pozna ali pa narobe.
Borba za resnico in socialno pravičnost
II.
G. dr. Puc je glede svoje plače trdil, da mu jo je opozicija pred tremi leti povišala. Res dobrohotna opozicija! Toda ta opozicija gotovo ni hotela, da bi povišana županova plaža postala petrefakt, temveč vsakokratnim ekonomskim prilikam davkoplačevalcev prilagodljiva količina. Takrat pač nihče ni slutil, da se bodo v treh letih povsod prejemki državnih, pokrajinskih, avtonomnih in privatnih uslužbencev in delavcev dvakrat in večkrat krčili. In da bo davčna moč prebivalstva občutno nazadovala. In ko bi še ista opozicija bila imela pred dvema letoma besedo, bi sigurno bila stavila predlog na anuliranje sklepa, ki je bil plod njenega predloga. Poznam tudi slučaj, da si je župan, ki nima ne osebnega avtomobila ne dispozicijskega in espenzarnega fonda in le letnih Din 30.000 za reprezentacijo, znižal plačo, ki ni znašala niti mesečnih Din 5.000 za 10%, ne da bi bil čakal na sklep občinskega sveta, ker je pač hotel z dobrim zgledom prednjačiti. Isto bi 'bil g. dr. Puc tudi lahko storil, zlasti še radi tega, ker mu je mesto župana kot tako vir drugodnih dohodkov. Gospod dr. Puc torej že v dobi težke gmotne krize svojih dohodkov ni zmanjšal, jih ni obdržal na doseženi višini, temveč jih je celo zvišal za 25%. In tako pač nihče ni mogel smatrati iskrenim besed gospoda dr. Puca, ki jih je govoril s stopnic mestnega magistrata ob neki slovesni priliki: V teh težkih časih se moramo odreči marsikateri udobnosti. Znano pa je, da le vzgledi vlečejo.
Sicer pa imam jaz glede lastnosti in delokroga ljubljanskega župana svoje posebno mnenje, ki ga seveda nikomur ne vsiljujem. Trdim, da mora imeti Ljubljana pri znanem ogromnem uradniškem aparatu celega župana, t. j. takega, ki bo vsaj med uradnimi urami na magistratu.
Če je advokat, ne sme biti nikoli pravni zastopnik nobene stranke, ki stoji bodisi v kateremkoli poslovnem ali drugem razmerju z magistratom. Seveda bi bilo najbolje, da bi ne opravljal dveh ali več služb. Plačo naj bi imel največ v iznosu podbanove plače. Čudno se mi ne zdi, da so beograjski advokati započeli pokret proti advokatom, bivšim sodnikom s polno pokojnino. Stvar je gotovo času primerna in hvalevredna. Polna pokojnina mora zadostovati in biti ovira, da bi se še drugemu odvzel ali zmanjšal že itak skromen kos kruha. V Ljubljani se pa nihče ne zgane, da bi spravil zadevno slično inkompatibiliteto v razgovor vkljub temu, da je pač znano dovolj, da v današnjih čaaih niti mnogim advokatom ne cvete pšenica. Pa če so ti gg. zadovoljni s stanjem stvari, gotovo ne pristoja meni zavzemati se za njihove materialne interese in grajati dejstvo, da je ljubljanski župan obenem advokat.
Razume se, da sem le za znižanje, ne pa za odpravo potnih in voznih stroškov. Potovanja se morajo reducirata na minimum in bi bilo umestno, da jih sklene občinski svet (§ 11 obč. reda) in določi tudi potovalca. Pri tem morajo pri vsakem primeru statisti odpasti. Trije ali celo štirje zastopniki mesta so luksus, ki ni časovnim prilikam primeren. Tudi potovalnine je treba znižati. Če so se potni stroški ministrov 'in banov za potovanje v državi znižali za 10%, v inozemstvo pa za 30 do 40%, kilometraža za ‘25 do 30%, če so potue dnevnice državnim nameščencem za 10%, v inozemstvo celo za 20%. kilometraža za 25%, bi bilo znižanje dnevnic (v zvezi z nočninami) pri mestu naravno in nujno potrebno, ker znašajo sedaj diete n. pr. drž. uradnika I./3 za službeno potovanje v Beograd Din 144'—, za istovrstna mestna potovanja pa Din 400-— (300-— dnevnice + 100*— nočnina vkljub § 8 obč. reda) torej 177% več. Kjer se pa izvrši potovanje z mestnim avtomobilom in plača potnik le benoin, bi se nikoli ne smela staviti v potni račun žel. tarifa, temveč le izdatek za bencin. Pripominjam, da je moje potovanje k pogrebu dr. Šcheinerja v Prago bilo službeno potovanje obč. svetovalca (mestnega zastopnika), ki se je torej vkljub ploskanju nekaterih gg. tovarišev pravilno izvršilo na mestne stroške.
Pri tej priliki par besed o mestnih avtomobilih. Pet osebnih avtomobilov 1 To je luksus, ki bi ga dobro gospodarstvo pač ne smelo dopustiti. Če stane osebni avto z amortizacijo vred le Din 50.000 letno, dobimo Din 250.000 ali približno Din 080 na dan! Poleg tega še stojita v pristavi dva para kočijskih konj. Ali ni to nedopustno zapravljanje težko zbranega imetja davkoplačevalcev. In tako drčijo mestni avtomobili v nedeljah in praznikih in pri drugih prilikah tudi ne službeno — če tudi je to po ministrski naredbi prepovedano — iz Ljubljane na vse strani. Mislim, da bi bilo ekonomično, da bi se v slučajih nujne službene potrebe najel le taksi, ko bi ne zadostovali konji in cestna železnica. Na Češkem sme biti službeni avtomobil na razpolago samo ministru ali osebi, ki mu je po činu enakovredna. Tudi pri banovini,-mislim, nima noben načelnik službenega avtomobila vkljub veliki razsežnosti njihovega poslovnega teritorija.
Pri akviziciji mestnih uslužbencev bd se moralo strogo paziti na kvalifikacijo in socialni prosilčev položaj. Zal, da je to le sekundarnega pomena! In tako vidimo v mestni službi različne protežirance obč. svetnikov, njihovih prijateljev in dobrih znancev, višjih mestnih uradnikov itd. Ce pa nimaš protekcije, redno zato ni službo na magistratu. Seveda bi bil krivičen, ko bi trdil, da bi otroci, sorodniki, znanci itd. obč. odbornikov ne smeli priti v magistratno službo. Toda le po naravni, brezprotekcijski poti! Ko sem pri proračunski seji grajal metodo protekcije. ki jo ljudstvo imenuje korupcijo, mi je tovariš zavpil v obraz: sokolska! Kolika profanacija svetega sokol-
»Kuga imena, ki ne sme nikoli biti atribut izraza /.a nemoralni cum spoštovani uieOKiicniK po^iia gotovo tucu: comraaicuo in eaiecto in OKsimoioii. i oua tuoi la »sokoisku« proteKciia je z e mnogo uraiov aoKolov Krivično zaveuno lziocim ou /a-anuKa na niagisiraiu, ner so pač drugi ora^e uuvau imenovano pioteKcijo. uajte Kiuiia po Visli vsaKemu, Ki ga oiez lastne krivue mina; sicer je pa savez S. K. d. sam postal predsiavKo ministru, Ki je zagovarjal prvenstveno usiuzoitev sokoiov. Cetens panous naj zmaga sokoi! ue sia pa ava taka SoKoia v Konkurenci, naj ouiocuje zreO, ne protekcija! v interesu cistosu sokoisKe ideje pa moramo izDegavati vse, kar bi mogel kdo z uoonm ali siaoim namenom obrnita v proti-sokoiske očitke nemorale. iaKi so moji nazori glede te točke; tudi če komu niso po godu, so pa v skladu z diktatom sokolske misli. Vsak pripadnik Sokolstva mora namreč uveljavljati zlasti se v javnem življenju vse sokolske vrline. Pravičnost, poštenost in resnica mora biti glasni velelnik, ki se mu sokol pokori brez kompromisa. Sokol ne sme braniti Krivice niti tedaj, če bi njene posledice prinašate koristi njemu samemu aU bratu. Sokol mora biti navdušen in ognjevit zaščitnik resnice in socialne pravičnosti v vseh okolnostih in položajih, ne ozirajoč se na morebitne zamere pri komurkoli. Pravičnost, izvor za-( dovoljstva in obče sreče, neguje pravi Sokol vselej in povsod, ker je to najlepša in najplemenitejša cvetka na skrbno obdelanem vrtu sokolskih vrlin. Mestno prebivalstvo pa mora dobiti zavest in prepričanje, da sede v mestni hiši, objektivni ljudje, ki nesebično skrbijo v enaki meri za koristi vsega stanovništva.
Toda denimo, da je res v vseh slučajih odločala >sokolska« protekcija! Potem vprašam: Kateri začetni datum in katerega sokolskega društva ime nosi sokolska legitimacija, ki jo je obč. odbornik Frelich prezentirai, ko je priporočal svojega sina za sprejem v magistratno službo? Če pa že Frelich sen. nima take legitimacije, jo je moral gotovo predložiti vsaj kandidat dr. Frelich, ker bi sicer ne mogla stopiti v akcijo »sokolska« protekcija. Bojim se, da odgovora ne bo ali bo pa negativen, ker je pač spravila druga protekcija v magistrat-no^ siužbo sina iinovitega hišnega posestnika in obč. svetovalca itd., ki bi pač še sam lahko nudil v slučaju potrebe preskrbo svojemu sinu v času, ko kar mrgoli, absolviranih juristov brez kruha in zaslužka in — rednikov. In taki vse graje in obsodbe vredni primeri protekcije rode upravičeno ogorčenje pri onih, ki jim socialna pravičnost ni beseda brez vsebine. S »sokolsko« protekcijo se pa hočejo — blasfemično — pokriti konsekvence nesokolskih dejanj.
Glede števila uradništva sem v zbornici navedel mnenje magistratnega uradnika, ki pozna temeljito vse posle, oz. ves obseg poslovanja. Ker sem videi, da bi ga bili hoteli nekateri tovariši obč. odborniki radi njegove odkritosrčne poštene izjave trdo prijeti, njegovega imena — naravno
nisem povedal. Nisem hotel škoditi vestnemu uradniku. Zato so mi doneli na uho laskavi atributi kakor: junak, in še hujši. Isto je bilo. ko nisem hotel imenovati obč. odbornika, ki mi je dal pojasnila glede nakupa Luckmanove hiše. Rajši prenašam sam nezaslužene očitke, kakor da bi po meni koga zadela nezaslužena neprilika. Pride pa gotovo še čas, ko bodo spoštovani oči ta-telji uvideli, da je (sicer brez svoje krivde in zasluge) stari človek vendar le govoril golo igtino. Da je pa magistratnega uslužbenatva preveč, je priznal ob neki priliki g. dr. Puc sam. Vrhu tega mu piše še drug magistratni uradnik: da bi se dalo izhajati z manjšim številom nameščencev, vemo mi vsi ter se lahko informirate pri raznih gg., tudi vpokojeneih, ki se bodo še določnejše lahko izrazili.
Ko bi pa vprašal različne ob&nske odbornike — mecene mestnih nastavljencev: Ali tudi v privatnem gospodarstvu nastavljate nepotrebne služabnike in jim dajete dokaj višje plače kakor so običajne?« bi mi najbrž odgovorili: »Ali misliš, da sem kandidat za Studenec ali kuratelo«. —- In Česar ne delamo s svojim imetjem, smemo delati tem manj s tujo imovinp, ki jo moramo celo bolj vestno opravljati kakor lastno premoženje.
Tukaj naj še omenim, da se magistratni vzgoji uradnikov v 14 letih ni posrečilo, da bi si bila vzgojila svojega finančno-političnega in davčno-tehničnega referenta. Nadalje se lahko trdi, da je v primeri z veljavnimi predpisi v nekaterih oddelkih preveč kontraktualnih uradnikov, ki naravno niso vselej po godu pragmatičnikom. Kontrak-tualce bi moral nastavljati občinski svet, ker bi se potem pač težje zgodilo, da dobi v kakem oddelku službo hišni in zemljiščni posestnik, dočim cele desetke fakultetnih izobražencev dotdčiie stroke brez zaposlitve in kruha čakajo boljših časov.
Mesto magistratnega direktorja je Se vedno prazno in ni izključeno, da bosta oba tekmeca doživela neprijetno iznenadenje in istino izrekla: >Tertius gaudet« (tretji se smeje). Tako se vsaj šušlja, a vendar ne bo zopet »sokolska« protekcija preprečila, da bi dobil magistratni uradnik-, o * mesto, ki niu gre po pravici. Po impor-Irancu bi se mestu vrhu tega povzročil čisto nepotreben strošek letnih ca. 100.000 Din.
,	Konec	prihodnjič-
V zadnji (18. številki) beri: 2. odst. 2, vrsta: Slodajo (ne gledajo). 6. odst.: 10. vrsta: v'III/l (mesto III); 11. vrsta: v Ifl/2 (mesto	v
III/l (mesto v III) 68.040; 19. vrata: p. a*. H*/l (mesto III). 18. odst.: deliti (meato dobita) podpore. 22. odst.: gnan (mesto znan). Zadnji odst.
5.	vrsta: »bratske« (meato kratke) besede..
IdfOTornl urednik Miroslav Matelič. — Itdaja ta Narodno obrambno tiskovno ladrugo, r. s. s •. s., Joiko Zemlji*. —* Tiska tiskarna Merku (predstavnik Otmar Mihalek). v LJabljani.