SPLOŠNI RAZLAGALNI SLOVARJI SLOVANSKIH JEZIKOV Andrej Perdih Andrej Perdih Splošni razlagalni slovarji slovanskih jezikov Splošni razlagalni Slovarji SlovanSkih jezikov Andrej Perdih Ljubljana 2016 Zbirka: Lingua Slovenica 8 Urednica zbirke: Helena Dobrovoljc Andrej Perdih Splošni razlagalni slovarji slovanskih jezikov Recenzenta: Marko Snoj, Andreja Žele Oblikovanje: Brane Vidmar Prelom: Simon Atelšek Izdal: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj: Marko Snoj Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Zanjo: Oto Luthar Glavni urednik: Aleš Pogacnik Tisk: Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana 2016 Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS s sredstvi za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2015. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504085. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.16(038) PERDIH, Andrej, 30.10.1980- Splošni razlagalni slovarji slovanskih jezikov / Andrej Perdih. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. - (Zbirka Lingua Slovenica ; 8) ISBN 978-961-254-890-2 284286464 To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušca reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobcevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave. vSebina Predgovor...........................................................................................7 Seznam krajšav ...................................................................................8 Uvod..................................................................................................9 1 Slovarska tipologija........................................................................15 2 Slovanski splošni enojezicni razlagalni slovarji ...............................29 2.1 Pregled sedanjega stanja...........................................................29 2.1.1 Slovenski jezik...................................................................29 2.1.2 Hrvaški, srbski jezik ..........................................................32 2.1.3 Bosanski jezik....................................................................35 2.1.4 Crnogorski jezik................................................................36 2.1.5 Makedonski jezik ..............................................................36 2.1.6 Bolgarski jezik...................................................................37 2.1.7 Ceški jezik.........................................................................39 2.1.8 Slovaški jezik.....................................................................43 2.1.9 Poljski jezik .......................................................................45 2.1.10 Lužiškosrbska jezika ........................................................49 2.1.11 Ruski jezik ......................................................................49 2.1.12 Beloruski jezik.................................................................53 2.1.13 Ukrajinski jezik ...............................................................54 2.1.14 Splošno stanje .................................................................55 2.2 Izbor slovarjev za obravnavo ....................................................56 2.2.1 Merila za izbor ..................................................................56 2.2.2 Izbrani slovarji...................................................................59 2.3 Nacrti novih razlagalnih slovarjev slovenskega jezika................64 2.3.1 Oris stanja.........................................................................64 2.3.2 Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika ....65 2.3.3 Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika .......................................................71 3 Primerjalna analiza zgradbe in vsebine izbranih slovarjev ...............75 3.1 Slovarska zgradba in izhodišce analize......................................75 3.2 Makrostrukturne znacilnosti ...................................................78 3.2.1 Splošno o makrostrukturi..................................................78 3.2.2 Enakoizraznost in enakopisnost.........................................78 3.2.3 Vecbesedne iztocnice .........................................................96 3.2.4 Podiztocnice....................................................................101 3.3 Mikrostrukturne znacilnosti ..................................................123 3.3.1 Splošno o mikrostrukturi ................................................123 3.3.2 Glava in zaglavje..............................................................124 3.3.3 Razlage............................................................................135 3.3.4 Vecbesedne leksikalne enote ............................................151 3.3.5 Etimološki podatki..........................................................165 Zakljucek .......................................................................................178 Povzetek .........................................................................................185 Summary........................................................................................187 Viri in literatura .............................................................................189 Imensko kazalo...............................................................................203 Predgovor Monografija Splošni razlagalni slovarji slovanskih jezikov se vkljucuje v izjemno živahno dogajanje na podrocju splošnega slovaropisja v sloven-skem prostoru, saj se že vrsto let napoveduje izdelava novega slovarskega opisa slovenskega jezika. Raziskava prinaša nadgrajene, dopolnjene in aktualizirane podatke in spoznanja, ki sem jih predstavil v doktorski disertaciji pod mentorstvom prof. dr. Marka Snoja in prof. dr. Andreje Žele z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Obema se lepo zahvaljujem za spodbudo pri nastajanju raziskave in za dragocene komentarje. Pri nastajanju dela so bile zelo dragocene številne strokovne deba­te in razmisleki ter delo pri skupnih nalogah s sodelavci na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, zlasti se želim zahva­liti sodelavcem v skupini za Novi slovar slovenskega knjižnega jezika na Leksikološki sekciji inštituta, s katerimi skupaj tremo slovaropisne orehe že od sestavljanja Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika in druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ko išcemo poti na­prej, nas te vcasih vodijo naravnost, vcasih po ovinkih, a vendar nas pri tem vodi skupna želja – raziskovati in opisovati slovenski jezik. Zahvala gre tudi urednici zbirke Lingua Slovenica doc. dr. Heleni Dobrovoljc za temeljito branje in številne koristne nasvete. Seznam krajšav BAS Bol'šoj akademiceskij slovar' russkogo jazyka (............­ ........ ....... ........ .....) RHJ Rjecnik hrvatskoga jezika SNB Slovar novejšega besedja slovenskega jezika SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika SSSJ Slovník súcasného slovenského jazyka TSRJAŠ Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proisho­ždenii slov (........ ....... ........ ..... . .......... ........ . ............. ....) USJP Uniwersalny slownik jezyka polskiego VRHJ Veliki rjecnik hrvatskoga jezika WSJP Wielki slownik jezyka polskiego Uvod V slovenskem prostoru vsako leto izide razmeroma veliko novih slo­varjev razlicnih tipov, v strokovni javnosti pa so obravnavane prene­katere pobude, zamisli in koncepti za nove slovarje. Tako je že nastala tipološko pestra in po številu obsežna ponudba enojezicnih slovarjev slovenskega jezika, ki sega od slovarjev novejšega besedja, terminolo­ških, etimoloških, narecnih, pravopisnih slovarjev, slovarjev tujk, slo­varja frazemov, vec leksikalnih podatkovnih baz, pa vse do nastajajocih del, kot so slovar knjižnega jezika, slovar sinonimov, slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Vse to kaže na vitalnost slovenske leksi­kografije, obenem pa se že vrsto let kaže potreba po sodobnem opisu splošne leksike, ki bi temeljil na novih konceptualnih temeljih in nado­mestil Slovar slovenskega knjižnega jezika. Njegova druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja je izšla leta 2014, zadnji zvezek prve izdaje je izšel leta 1991, prvi zvezek pa leta 1970, zato je zasnova prve izdaje, ki je bila le v podrobnostih spremenjena v drugi izdaji, stara že vec kot pol stoletja. Ker pricujoca monografija casovno sovpada z zacetki nastaja­nja Novega slovarja slovenskega knjižnega jezika na Inštitutu za sloven-ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU z nacrtovanim obsegom približno 100.000 slovarskih gesel, kot je opisan v Konceptu novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (2015) raziskava ponuja odgovore na vprašanja, povezana z vsebino, teoreticnimi vprašanji in prakticno uporabnostjo slovarjev. Na podlagi izbranih meril je iz velike množice slovanskih slovarjev izbranih pet slovarjev za pet razlicnih jezikov. Slovarji so med seboj pri­merjani, pri tem pa so osvetljene tudi tiste njihove prvine, ki v zadnjem casu v slovenskem prostoru niso bile v središcu zanimanja. Vrednotenje slovarskih rešitev poteka z vidika razumevanja slovarja zlasti kot prak­ticnega pripomocka, ki naj kar se da ucinkovito, hitro in pregledno prinaša zanesljive in relevantne jezikovne in, v manjši meri, tudi neje­zikovne podatke. Tudi danes bi lahko zapisali besede, ki jih je pred skoraj pol stoletja v prvih letih izdelave Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) zapi­sal Suhadolnik (1968: 219), ko za slovarski koncept SSKJ pravi, da se je rodil »ob študiju teoreticnih osnov in dejanskih podob slovarjev sred­njega obsega, še bolj pa iz posebnih razmer, potreb in nalog, ki so zah­tevale dolocene vsebinske premike in prakticne redakcijske preprijeme, po katerih se bo slovar hoceš noceš delno razlikoval od vseh konceptov oz. slovarjev, ki so mu bili vzor – kdo ve, morda v dobrem, morda v slabem. Izpopolnjuje pa se še zmerom«, ob upoštevanju, da marsikaj, kar je danes na voljo, takrat še ni bilo – nekatere jezikoslovne teorije še ne dovolj izdelane in za prakticno uporabo še neprimerne (Suhadolnik 1963: 934), omejene so bile možnosti uporabe statisticnih podatkov (Vodušek 1961: 9), namesto racunalnikov in jezikovnih tehnologij pa sta bilo edino orodje papir in pisalo. Ce preslikamo takratno stanje v današnji cas in se pri tem omeji-mo le na nekaj nalog, lahko Suhadolnikove misli prevedemo v potrebo po analizi svetovne leksikografije, ovrednotenje vloge leksikografije v digitalnem svetu, izrabo sodobnih metod za izrabo korpusnega gradi­va v leksikografske namene, upoštevanje uporabniškega vidika, izrabo obstojecih slovarskih podatkov za izdelavo novih slovarjev in drugih jezikovnih prirocnikov ter za izdelavo najrazlicnejših racunalniških aplikacij, ki bi jih uporabniki uporabljali pri svojem poklicnem udej­stvovanju ali v prostem casu. Na nujnost spremembe dolocenih slova­ropisnih nacel in izhodišc je bilo opozorjeno že kmalu po izidu prve izdaje SSKJ, s casovnim odmikom in zastarevanjem slovarja pa je ta zavest rastla vedno bolj, in sicer tako glede novejših teoreticnih spo­znanj zaradi razvoja leksikografije, leksikologije in jezikoslovja sploh ter zaradi spoznanj pri samem slovarskem delu, kot tudi z vidika nujnosti zbiranja in obdelave gradiva v obliki elektronskega korpusa (prim. npr. Weiss 1994b: 346, Gorjanc 2005, Gantar in Krek 2009). Bistvena vprašanja tudi po pol stoletja ostajajo nespremenjena, saj ne obstaja en sam odgovor, s katerim bi se vsi strinjali – kakšen izbor gradiva je ustrezen glede na zvrstnost besedil in njihovo casovno za­stopanost, kako analizirati in sintetizirati jezikovne podatke in kako prikazati empiricno pridobljene ugotovitve, kako doseci cim vecjo ka­kovost in konsistentnost slovarja, katera nacela izbrati pri prikazu po­datkov ter v kakšnem hierarhicnem razmerju in zaporedju jih prikazati? Kot primer lahko navedemo razvršcanje pomenov in zgledov – ali naj bo razvršcanje urejeno glede na pogostost, glede na logicna razmerja, glede na zaznamovanost ali glede na skladenjska merila? Kaj storiti ta­krat, ko prvo izbrano nacelo ne daje ustreznih rezultatov? Še vedno je živo vprašanje, kako doseci cim vecjo objektivnost za prikaz podatkov, saj nekaterih ni mogoce v celoti (oziroma sploh ne) dobiti neposredno iz korpusa in so s tem nujno podvrženi presoji ene osebe ali skupine. Taki podatki so, ce jih naštejemo le nekaj, sinonimna razmerja, vrste zaznamovanosti, delitev in opis pomenov, izgovor. Da lahko leksiko­grafija daje ustrezne rezultate na podlagi razlicnih izhodišc in metod, mora svoja izhodišca in metode vedno znova nadgrajevati in jih kritic­no vrednotiti zaradi razvoja leksikologije, leksikografije in jezikoslovja sploh, pa tudi zaradi razvoja tehnologije in spreminjanja potreb ljudi, ki želijo uporabljati rezultate leksikografskega dela, in zaradi jezikovnega razvoja in zato spremenjenih gradivskih izhodišc. Splošni slovarji ne opravljajo le svojega temeljnega namena kot jezikovni prirocniki, ampak opravljajo dodatno vlogo tudi kot viri za jezikoslovne raziskave, izdelavo drugih slovarjev, podatkovnih zbirk in drugih izpeljanih del. Tako so z vecjo ali manjšo naslonitvijo na SSKJ nastali ali še nastajajo številni specialni slovarji: odzadnji slovar, slovar­ji, ki obravnavajo homonime, frazeme ali sinonime, in vezljivostni, pra­vopisni ter besednodružinski slovar. Ob izdelavi SSKJ je bila objavljena tudi v slovar neuvršcena leksika, do dolocene mere je bila izdelana kar­toteka razlagalnih besed. Danes od leksikografskega dela upraviceno pricakujemo celovit pristop, ki bo tako kot SSKJ dal obsežne rezultate v obliki splošnega razlagalnega slovarja, obenem pa bo njegova digital-na slovarska podatkovna baza predstavljala dragocen vir podatkov za jezikoslovne raziskave, za izdelavo drugih jezikovnih prirocnikov in za razvoj jezikovnotehnoloških aplikacij. Monografija s tipološkim pregledom splošnih enojezicnih razlagal­nih slovarjev slovanskih jezikov prikazuje sodobno stanje slovaropisja za slovenšcino, hrvašcino, srbšcino, bosanšcino, makedonšcino, bolgaršci-no, cešcino, slovašcino, poljšcino, rušcino, belorušcino in ukrajinšcino. Na podlagi pregleda slovarjev je narejen izbor petih slovarjev za po­drobnejšo analizo njihove makro- in mikrostrukture. V okviru ana­lize so izpostavljeni nacin dolocanja iztocnic v razmerju do uporabe podgeselskega prikaza in gnezdenja, vprašanje vecbesednih leksikalnih enot kot iztocnic, obravnava enakoizraznic in enakopisnic, primerjava zgradbe glave in zaglavja slovarskih gesel ter prikaz etimoloških podat­kov v splošnem razlagalnem slovarju. Na podlagi primerjave slovarskih rešitev in smernic sodobne le­ksikografije so nakazane potrebe in možnosti za nadaljnji razvoj vse­binskih (podatkovnih), strukturnih in oblikovnih slovaropisnih rešitev. Raziskava prikazuje, katere vsebine so v razlicnih slovarjih obravnavane podobno ali enako in katere vsebine so tiste, pri katerih obstaja vec razlicnih rešitev. Ce razlogi za razlicnost niso pogojeni z zunanjimi de­javniki, kot sta namen in obseg slovarja, je uspešnost razlicnih reši­tev mogoce primerjati z vidika vsebine in prakticne uporabnosti. Pri tem je poudarek predvsem na cim bolj logicni razporeditvi podatkov in njihovi preglednosti, saj to bistveno vpliva na hitrost in uspešnost iskanja podatkov po slovarju. Pri tem predpostavljamo, da so podatki v slovarju v najvecji možni meri pravilni, zanesljivi in objektivni, kjer pa objektivnosti ni mogoce doseci v celoti, pa naj bodo podatki vsaj objektivizirani z upoštevanjem besedilnega gradiva in vecjega števila subjektivnih mnenj. Za dober slovar morata biti tako izpolnjeni dve osnovni pricakovanji – da je njegova vsebina zanesljiva in kakovostna ter da ima visoko prakticno vrednost. V zvezi s prakticno vrednostjo slovarja je kljucna zavest o tem, da ce v slovarju ne najdemo iskanega podatka, nam ni pomagal rešiti problema (prim. Kosem 2010: 83), prav tako kot ga ne more rešiti slovar vprašljive kakovosti. Ti dve pricakova­nji neizogibno vodita v iskanje kompromisa med jezikovnoteoreticnimi zahtevami in uporabnostjo slovarja kot prirocnika. Nekatere rešitve obstojecih slovarjev, pa naj gre za vsebinske, pred­stavitvene ali tehnicne, je mogoce priporociti za uporabo v novih slo­varopisnih delih kot primere dobre prakse, druge pa delno priporociti ali odsvetovati glede na namen in uporabnost slovarja. Poleg tega lahko izsledki raziskave služijo tudi kot izhodišce za nadaljnje metaleksiko­grafske raziskave. Ob raziskovalnem delu so se porodili še drugi pomisleki in za­misli, povezani s slovarji, njihovo vsebino in uporabo. Nekaterih še ni bilo mogoce uporabiti v praksi ali vsaj preveriti njihove širše uporabno­sti, zato naj zainteresiranim služijo kot namig pri nadaljnjem delu, kot izhodišce za nadaljnje delo in raziskave ali kot neposredno uporabne zamisli. Predstavljene so pri razpravah o posameznem vsebinskem delu slovarja in v sklepu dela. V prvem delu monografije so predstavljene nekatere vidnejše slo­varske tipologije od prvih poskusov tipologij do novejših slovarskih tipologij, ki poskušajo zajeti cim vecje število razlicnih slovarjev, ali takšnih tipologij, ki so omejene na slovarje enega jezika. Na njihovi podlagi je definiran tip slovarjev, ki so obravnavani podrobneje. V drugem delu so predstavljeni splošni enojezicni razlagalni slo­varji slovenskega, hrvaškega, srbskega, bosanskega, makedonskega, bolgarskega, ceškega, slovaškega, poljskega, ruskega, beloruskega in ukrajinskega jezika, ki so nastali po letu 1945. Predstavitev je omejena na slovarje srednjega in vecjega obsega, nato pa je na podlagi izbranih meril, in sicer a) casa nastanka, b) velikosti, c) namena, c) aktualnosti in d) vplivnosti slovarja, za nadaljnjo analizo izbranih pet slovarjev za pet razlicnih jezikov. V tretjem delu so obravnavane makrostrukturne in mikrostruk­turne znacilnosti izbranih petih slovarjev, zlasti tiste, ki so v sloven-skem prostoru manj obravnavane. Slovarske prakse, ki se kažejo v teh slovarjih, so ovrednotene tako z ugotovitvami, ki izhajajo iz primerjave slovarjev, kot tudi z vidika stališca, ki od slovarja pricakuje jasnost in razumljivost podajanja jezikovnih informacij. Obravnavane teme so enakoizraznost, vecbesedne iztocnice, podiztocnice, podatki v glavi in zaglavju gesla, prikazana je problematika sklicevalnega tipa razlag s poudarkom na slovarski obravnavi glagolnikov in manjšalnic, obravna-van je status vecbesednih leksikalnih enot in njihova uvrstitev v slovar ter uvrstitev etimoloških podatkov v slovar. Pri vsaki temi je podan predlog za slovarsko obravnavo v prihodnjih slovarskih projektih. Na koncu so strnjeno prikazane ugotovitve raziskave in predlogi za bodoco slovaropisno prakso. 1 SlovarSka tipologija Splošno o tipologijah Slovarji kot rezultat leksikografskega dela prinašajo raznovrstne jezi­kovne in zunajjezikovne podatke o leksikalnih enotah. Zaradi velike­ga števila obstojecih slovarjev se je že v preteklosti pojavila potreba po izdelavi tipologije, ki bi slovarje sistematicno razvršcala na posamezne tipe. Obenem pa iz istega razloga, namrec velikega števila slovarjev, enotne oz. popolne tipologije skorajda ni mogoce izdelati. Prav tako nobena tipologija nima absolutne veljavnosti, saj je vedno odvisna od zornega kota in hierarhije odlocitev, ki jih je treba sprejeti za njeno iz­delavo. Tako je mogoce isti slovar v razlicnih tipoloških modelih razlic­no razvrstiti, pri vsakem modelu pa je mogoce najti nejasne, prehodne meje med dvema slovarskima tipoma. Vzrok za to je prekrivnost slovar­skih tipov in dejstvo, da je ista znacilnost relevantna pri vec slovarskih tipih znotraj istega tipološkega modela (Gouws in Prinsloo 2005: 46). Med starejšimi slovarskimi tipologijami so zaradi vplivnosti na nadaljnje tipološke raziskave predstavljene v literaturi veckrat navede­ne tipologije Šcerbe (1940), Malkiela (1959/1960), Sebeoka (1962) in Reyja (1970) ter Zgustova tipologija (1971), pa tudi novejša tipologija Devapale (2004), ki kombinira Malkielovo izhodišce in druge dote-danje tipologije. Izbor je dopolnjen s pregledom slovenskih slovarjev (Merše 2008: 150–180) in tipologijo Zmigrodzkega (2003) na primeru poljskih slovarjev, omenjene so tudi novejše tipologije (Landau 1984, Svensén 1993, Béjoint 1994 in Hartmann 2001), pregled pa je dopol­njen z De Schryverjevo tipologijo slovarjev (De Schryver 2003), ki je uporabljena za tipološki pregled elektronskih slovarjev. Šcerbova slovarska tipologija Prvi resnejši poskus slovarske tipologije je napravil Lev Vladimirovic Šcerba (1940), ki pa svojega dela ni dokoncal. Za tipološko razdelitev je postavil šest odlocitev, na podlagi katerih jih je mogoce deliti: a) akademski slovar – informativni slovar; b) enciklopedicni – splošni slovar; c) tezaver – obicajni slovar (enojezicni ali dvojezicni); c) obicajni slovar (enojezicni ali dvojezicni) – pojmovni slovar; d) razlagalni – prevodni (ali dvojezicni) slovar; e) nezgodovinski – zgodovinski slovar. Malkielova slovarska tipologija Yakov Malkiel je svojo tipologijo postavil z vec razlicnimi merili (nave­deno po Zgusta 1991: 209–210):1 1. glede na domeno: • število gesel; • število obravnavanih jezikov; • kolicina jezikovnih podatkov; 2. glede na perspektivo: • temeljna, tj. casovna dimenzija (diahronija : sinhronija); • osnovna ureditev gesel – konvencionalna (abecedna), semanticna ali arbitrarna; • nivo tona (objektiven, preskriptiven ali prohibitiven, šaljiv); 3. glede na prikaz: • pozornost je usmerjena v razlago, gradivo, graficne ilustracije in pri­sotnost posebnih oznak, npr. lokalizacije, foneticne transkripcije itd. Sebeokova slovarska tipologija Thomas A. Sebeok (1962) našteva 17 lastnosti, ki odlocajo o razvršcanju slovarjev v tipe. Slovar je lahko (1) sestavljeni (znanstvenik, ki je rojeni govo-rec, sestavi seznam besed, za katere meni, da bi morale sestavljati glosar) ali (2) izvedeni (iz besedil): obstajajo razlicne (3) zamejitve korpusa (ali ekscer­piranih besedil); (4) notranja raznolikost je lahko izražena ali ne; (5) lahko Zgusta navajal po: Malkiel, Yakov, 1967. A typological classification of dictiona­ries on the basis of distinctive features. V: Householder, Fred W., Saporta, Sol (ur.): Problems in Lexicography. The Hague: Mouton. 3–24. Ponovni natis v: Malkiel, Yakov, 1968, Essays on linguistic themes. Oxford: Blackwell. 257–279. so navedene posamezne oblike ali vec oblik. Slovar je lahko (6) zasnovan na obliki ali (7) na pomenu; lahko je (8) organiziran po obliki ali (9) po pomenu. (10) Navzkrižne povezave so lahko podane po obliki ali (11) po pomenu. (12) Dokumentacija je lahko (a) narecna, (b) geografska ali (c) besedilna. (13) Zgledi, (14) glose, (15) podatki o pogostosti, (16) etimološka pojasnila, (17) enciklopedicna pojasnila: vse informacije v 13–17 so lahko podane v razlicnem obsegu in podrobnostih ali pa niso podane. Reyjeva slovarska tipologija Poskus genetske tipologije Alaina Reyja navajamo po Hausmannu (1989). Tipologija je izdelana glede na odlocitve leksikografov v procesu nastajanja slovarja, pri cemer najvecjo vrednost (in hkrati omejitev) ti-pologije predstavlja njena splošnost. Gre pravzaprav za sedem tipološko urejenih skupin odlocitev o: a) jezikovnih podatkih, b) obravnavanih enotah, c) kolicini besedja, c) razporeditvi gradiva, d) analizi, e) nesemanticnih podatkih, f) prikazu podatkov. Pri odlocitvah gre za naslednje premisleke: • Pri jezikovnih podatkih gre za nacin pridobivanja podatkov, bodisi z opazovanjem (korpus) ali pa tako z opazovanjem kot s podatki, ki izvirajo od leksikografa in informatorjev (mešani podatki), upo­raba z opazovanjem pridobljenih podatkov pa je lahko izcrpna ali pa zamejena bodisi z intuitivnimi bodisi z objektivnimi merili. • Druga skupina odlocitev se nanaša na obravnavane enote – to so pojavne enote (angl. tokens pri konkordancah) ali tipi morfemov, besed npr. na podlagi lematizacije. • Leksikograf lahko obdeluje celoten sistem (v splošnem slovarju) ali podmnožico. • Razporeditev gradiva je lahko formalna (abecedno po prvih crkah, po koncnih crkah, ideogramih) ali semanticna (pojmovni slovar). • Naslednjo skupino odlocitev predstavlja semiofunkcionalna analiza, pri cemer eksplicitna analiza daje na znakovni ravnini (ravnina vse­ binske in tiskane forme) slovar, nasprotno pa na ravnini vsebinske forme in snovi daje enciklopedijo, ki je napisana ali izkljucno v na­ravnem jeziku ali pa je obdelana tudi z drugimi semiotskimi sistemi, npr. s slikami, implicitna semanticna pa analiza je lahko zajeta v indeksu kljucnih pojmov ali v dolocenih pravopisnih slovarjih. • Šesta skupina odlocitev je vezana na nesemanticne podatke, ta sku­pina je omejena na funkcionalne informacije (distribucija, ozna-cenost) oziroma vsebuje nefunkcionalne informacije (kar zadeva pomensko prozornost, etimologijo, normo itd.). • Sedma skupina odlocitev zadeva prikaz podatkov – slovar zglede lahko prikazuje ali ne; zgledi so lahko izkljucno realni (citati) ali namensko sestavljeni, po drugi strani pa so zgledi lahko glede na izvorno besedilo nespremenjeni ali pa obdelani, torej imajo nevtra­lizirane besedne oblike, odstranjene clene ipd. Zgustova slovarska tipologija Tipologija Ladislava Zguste (1991: 191–209) je verjetno ena najbolj znanih slovarskih tipologij, saj so njena temeljna izhodišcna merila do-volj splošna in hkrati solidna osnovna usmeritev za nadaljnje delitve. V prvem koraku Zgusta deli slovarje glede na vec vidikov, in sicer glede na casovni vidik (znotraj tega pri sinhronih slovarjih glede na splošnost oz. specialnost obravnavane leksike), glede na število obravnavanih jezikov, namen in velikost slovarja. Delitev slovarjev glede na cas • diahroni: • zgodovinski (obravnavajo spremembe oblik in pomena besed v obdobju, za katero obstajajo pisni dokazi); • etimološki (obravnavajo izvor besed vkljucno s predzgodovino besed), pri cemer Zgusta omenja, da se zgodovinski in etimološki pristop pogosto mešata; • sinhroni: • zamejeni (ali posebni) slovarji glede na jezikovne razlicice: – narecni – lahko dobi zgodovinski znacaj, ce to omogocajo stari zapisi; lahko dobi enciklopedicni znacaj, ce obstajajo de­notati, ki jih govorci standardnega jezika ne poznajo, zato so enciklopedicni podatki zanje zelo koristni; – terminološki – lahko tudi glosarji; – slovar slenga; – slovar žargona; – slovar argoja; – razlagalni slovar; – indeksi; – konkordance; – slovar tujk; – slovar krajšav in kratic; – slovar sinonimov; – slovar antonimov; • splošni slovarji: – standardnodeskriptivni2 – opisuje obicajno rabo (normo), brez posebnosti posameznih avtorjev in enkratne rabe; ne opisuje di­alektizmov, regionalizmov posameznih avtorjev, ki želijo besedi­lom dodati lokalen pridih, ima omejeno število arhaizmov; ima normativni znacaj, saj poleg razlagalne vloge prinaša tudi podat­ke za tvorbo besedil, torej podatke o trenutni normi v jeziku, s cimer slovar postavlja standard za prihodnost; – informativni (splošnoopisni) – poleg obicajne rabe opisuje tudi drugo leksiko, npr. arhaizme, dialektizme, enkratne po­javitve pri pomembnih avtorjih (klasikih); – kombinacija prejšnjih dveh tipov: kar odstopa od norme je v slovarju oznaceno; . akademski slovar – veliki slovar, v osnovi informativnega (splošnoopisnega) tipa, navadno z izraženim zgodovin-skim in filološkim znacajem; strokovni termini vecinoma niso prisotni v velikem številu, enciklopedicni znacaj je sicer prisoten, a ne prevladuje. Delitev glede na število jezikov • enojezicni; • dvojezicni; • vecjezicni. Po Zgusti (str. 164) je knjižni jezik skupaj s kultiviranim govorjenim jezikom ena od razlicic standardnega nacionalnega jezika. Delitev glede na namen slovarja • pedagoški slovar • omejen s številom iztocnic in navedb posameznih pomenov besed, omejen tudi s številom frazeoloških enot – pedagoški slovarji so omejeni na to, kar se od ucenca pricakuje, da govori, piše ali bere v šoli. Taki slovarji imajo po navadi vec pojasnil, prevodov, glos itd. kot drugi slovarji; • preskriptivni (vecinoma daje napotke za pravilen zapis/izgovor leksikalnih enot; prohibitivni in preskriptivni slovarji se po navadi pripravljajo ob vzpostavitvi ali spremembi jezikovne norme, ce je prisotna diglosija ali kot rezultat dolocenih puristicnih odlocitev); – pravopisni; – pravorecni; • strokovna raba: • odzadnji slovar; • frekvencni slovar. Delitev glede na velikost slovarja Zgusta razume podatek o velikosti zgolj kot orientacijski podatek, saj mu je bolj pomembno to, kako so leksemi opisani. Obenem opozarja, da je podatek o absolutnem številu iztocnic manj zanimiv kot to, kolik­šen delež leksike je v slovarju predstavljen. Ker pa je kolicina leksike navadno neznana, obsega slovarja na ta nacin ni mogoce predstaviti. Po Zgustovi tipologiji (Zgusta 1991: 191–209) je najvecji slovar tezaver, ki pa je zaradi izcrpnega opisa pri živih jezikih mogoc samo z omejitvijo na doloceno skupino besedil, npr. vsa besedila enega avtor­ja. Veliki slovar kljub svojemu obsegu ne opisuje vseh pojavitev leksi­kalne enote in vseh okazionalizmov, prav tako tudi ne vseh leksikalnih enot. Slovar srednjega obsega je obicajno standardnodeskriptivnega znacaja, ker varcuje s prostorom na racun zastarelih in narecnih le­ksikalnih enot, enopojavnic in manj uveljavljenih rab. Zato lahko v takšnem slovarju pricakujemo leksikalne enote standardnega jezika v njihovi sodobni obliki (brez zamejenih plasti jezika), prav tako ima manj citatov iz književnosti in vec »tipicnih besednih zvez« kot slovar velikega obsega. Slovar majhnega obsega obicajno nima citatov niti zgledov (z izjemo pomembnejših izrazov), zato je njegova ustvarjalna moc razmeroma majhna. Za razliko od slovarja srednjega obsega ne vsebuje niti manj pogostih in manj pomembnih leksikalnih enot, ki spadajo v standardni jezik, pa tudi ne najmanj pogostih pomenov vec-pomenskih leksikalnih enot. Manjši slovarji so samo posebni slovarji (npr. dela posameznih avtorjev) in podobni posebni seznami besed. Med »podminimalne« slovarje lahko štejemo dvojezicni prevodni se­znam besed, na primer kot dodatek izdaji tujega pisatelja, in glosar (seznam besed z razlago tistih besed, za katere se predpostavlja, da jih bo uporabnik težko razumel). Devapalova slovarska tipologija Devapala (2004) svojo slovarsko tipologijo zacenja s prikazom razmerja med notranjimi in zunanjimi znacilnostmi (angl. internal, external fea­tures). Kot izhodišce za tipologijo uporablja Malkielov pristop, posame­zne znacilnosti slovarjev pa prevzema od avtorjev drugih tipologij in jih združuje v svojo. Notranje znacilnosti so obravnavane z vidika narave jezika, npr. razmerje med paradigmatiko in sintagmatiko, vidik oblike ali pomena ter casa in prostora, v katerih se leksika uporablja. Zunanje znacilnosti so obravnavane glede na ciljno skupino oziroma uporabnika slovarja, ki mu je slovar namenjen, glede na velikost, namen, ureditev leksikalnih enot, število jezikov itd. Notranje znacilnosti so po svoji naravi teoreticne in so odvisne od jezikovnih podatkov, medtem ko so zunanje znacilnosti bolj prakticne narave oz. so usmerjene v uporabo ali prakticno vrednost slovarja. Poleg tega je pri zunanjih znacilnostih pomembna metodologija, saj je abecedni ali kak drugacen vrstni red gesel povezan z obdelavo in predstavitvijo podatkov. Število jezikov (dvojezicni, trojezicni slovar) je doloceno glede na potrebe uporabnikov slovarja, zato je uvršceno med zunanje znacilnosti. Med notranjimi znacilnostmi slovarjev Devapala prepoznava štiri pomembna merila: • paradigmatski – sintagmatski vidik jezika; • leksikalna enota kot celota oblike in pomena ali pa glede na pou­darek na obliki oziroma pomenskem vidiku; • casovni razpon; • zajeta leksika – celotna leksika ali samo del leksike jezika. Navedena merila opredeljuje na naslednji nacin: Paradigmatski – sintagmatski vidik jezika Vecina slovarjev obravnava posamezne leksikalne enote, ki so v para­digmatskem nasprotju z drugimi leksikalnimi enotami jezika. Sinta­gmatski vidik služi kot slovarski podatek, npr. kolokacije, glagolska vezljivost, omejitve rabe besed itd., in prispeva k študiju pomena pri izdelavi gesel pri vseh tipih splošnih slovarjev. Paradigmatski vidik je osnova za izbiro besed v vecini slovarjev, ki obravnavajo obliko in pomene besed, sintagmatski vidik pa je v teh slovarjih dodatni podatek. Nekateri slovarji so izrecno usmerjeni v obravnavo sinta­gmatskega vidika in prikazujejo leksikalne kolokacije ali kombina­cije leksikalnih enot. Sem spadajo npr. slovarji idiomov in frazemov, slovarji kolokacij itd. Leksikalna enota kot celota oblike in pomena ali samo oblika oziroma samo pomen Ta vidik razlikuje med skupno obravnavo oblike in pomena ter obravna­vo samo oblike ali samo pomena. Vecina slovarjev obravnava leksikalne enote na prvi nacin. Samo obliko obravnavajo pravopisni in pravorecni slovarji, slovarji akronimov in krajšav. Slovarji sinonimov, konceptov, antonimov, tezavri itd. so osredotoceni na pomenski vidik. Casovni vidik Diahroni slovarji obravnavajo razvoj ali pomenske in oblikovne spre­membe oblike in pomena, ki jih je doživela leksika jezika skozi zgodo-vino. Pri diahronih slovarjih locimo tri tipe: (1) zgodovinski, (2) eti­mološki in (3) primerjalni slovar. Sinhroni slovarji obravnavajo leksiko dolocenega jezika v dolocenem casu njegovega razvoja, pri cemer se kot sinhrono razume katero koli obdobje v življenju jezika. Zajeta leksika – celotna leksika ali samo del leksike jezika Splošni slovarji za razliko od zamejenih slovarjev obravnavajo pred­vsem splošni jezik, tj. knjižni jezik, ki se navadno uporablja. Znotraj te delitve Devapala omenja tri obicajne tipe teh slovarjev: (1) standar­dni deskriptivni slovar, (2) splošni deskriptivni slovar in (3) akademski slovar. Razlike med njimi ne pojasnjuje. Med specialne slovarje šteje tiste, v katerih so bile eno- in vecbesedne leksikalne enote izbrane kot del celotnega leksikona jezika. Slovarji, sestavljeni na podlagi jezikov­nih razlicic, so zlasti narecni slovarji. Opisujejo lahko celoten leksikon izbranega narecja ali pa prikazujejo razlike med narecji. Slovarji lahko opisujejo tudi leksiko razlicnih tipov besedil, npr. književnih, filozof­skih, verskih. Lahko opisujejo eno besedilo ali vec besedil dolocenega avtorja ali skupine avtorjev, znotraj te skupine slovarjev pa nastopajo indeksi, konkordance in razlagalni slovarji. Med pomembnejše tipe slovarjev posebne leksike Devapala prišteva zlasti slovar starinskih in zastarelih besed, slovar novejšega besedja, slovar tujk, slovar osebnih lastnih imen in slovar krajevnih imen. Med zunanjimi znacilnostmi slovarjev Devapala prepoznava pet pomembnih znacilnosti: 1. število obravnavanih jezikov; 2. ciljni uporabnik; 3. namen; 4. velikost; 5. razvrstitev gesel. Število obravnavanih jezikov Po številu obravnavanih jezikov so slovarji lahko enojezicni, dvojezicni ali vecjezicni. Ciljni uporabnik Uporabniki slovarjev spadajo v razlicne skupine, ki imajo razlicne po­trebe – pridobivanje informacij o pravilnem crkovanju, pomenih, sino­nimih, izgovoru, etimologiji – ali pa slovar uporabljajo pri dejavnostih, kot so branje, pisanje in prevajanje, za iskanje besed in pomenov. Na podlagi teh dveh nacinov uporabe so slovarji lahko namenjeni otrokom, ucencem, študentom, prevajalcem, izobražencem, splošni javnosti, pis-cem in drugim, npr. za zabavo. Odlocitev o ciljnem uporabniku lahko vpliva na zbiranje gradiva, izbor iztocnic in izbiro razlagalnih besed. Namen Med namene izdelave slovarja šteje Devapala opis leksikalne strukture jezika ali njegovih razlicic (sem sodijo standardni in splošni deskriptiv­ni slovarji), pomoc pri razumevanju razlicnih tipov besedil nekega jezi­ka (besedilni in znanstveni slovarji), predpisovanje norme ali standarda in razlikovanje od nestandarda (preskriptivni ali prohibitivni slovarji); slovar je lahko namenjen za tvorbo besedil v maternem ali drugem oz. tujem jeziku. Kategorija namena se lahko deloma prekriva s kategorijo ciljne skupine oziroma uporabnika. Velikost Velikost je težko opredeljiva kategorija. Kvantitativno vsebuje dva vidika: 1. število gesel in gostota gesel v slovarju; 2. število ali globina informacij v vsakem geslu. Na podlagi teh dveh vidikov se slovarji razvršcajo v kategorije, pri cemer glede na velikost ni enotnih meril za klasifikacijo in poimeno­vanje. Med akademske slovarje je mogoce šteti veczvezkovne slovar­je, ki jih velikost ali število gesel ne omejuje. Obicajno jih izdelujejo raziskovalne ustanove in univerze. Zajeti poskušajo vse besede, ki se pojavljajo v besedilih splošnega jezika (od najstarejših do najnovej­ših), razen izrazito tehnicnih izrazov. Informacije znotraj gesel so zelo bogate, saj ti slovarji obširno obravnavajo vecpomenskost besed in pomenskih odtenkov v sobesedilu in navajajo veliko zgledov. Nekateri takšni slovarji so zgodovinsko obarvani, saj so pomeni in zgledi ure­jeni kronološko po njihovi pojavitvi. Veliki slovarji obsegajo celotno splošno leksiko nekega obdobja v zgodovini jezika. Vecinoma gre za sodobni jezik, delno pa je pokrita tudi specialna leksika. Razlage so podprte s citati in prikazujejo tipicno raznovrstnost jezika. Starin­ske in zastarele besede iz starejših besedil obicajno niso zajete. Veliki slovarji vsebujejo med 100.000 in 400.000 besed. Srednje veliki slo­varji opisujejo standardni jezik. Število gesel se giblje med 50.000 in 150.000. Globina podatkov je precejšnja in se kaže v natancno raz­delani vecpomenskosti, veliko navedbah in zgledih rabe. Med srednje velike slovarje se uvršcajo tudi nekateri specialni slovarji, ce je kolicina informacij bogata, vecpomenskost razdelana, citatov pa veliko, kljub temu da vsebujejo le nekaj tisoc gesel. Mali slovarji so vsebujejo manj gesel in manj informacij o iztocnicah. Manj pomembne leksikalne enote in pomeni so izpušceni, razlage so krajše, zgledov in citatovne vsebujejo. Število gesel je približno 35.000–60.000. Žepni slovarji vsebujejo pravopisne podatke in vsebujejo manjše število besed, ne vsebujejo razlag, pomeni so pojasnjeni s sinonimi, zgledov ni. Takšni slovarji vsebujejo vec besednih seznamov z enciklopedicnimi podatki. Razvrstitev gesel Najbolj obicajna razvrstitev gesel je abecedna. Odvisna je od abecede posameznega jezika. Pri semanticni (pojmovni ali sistematicni) razvr­stitvi so leksemi razporejeni po tematskih skupinah na podlagi poj­movnega sistema. Nekateri tipi slovarjev imajo lahko tudi drugacno razvrstitev, npr. razvrstitev po morfemih, kjer se pod isti morfem uvr-šcajo besede, ki se sicer zacenjajo z razlicnimi prvimi crkami besede, odzadnji slovarji pa imajo vrstni red od zadnje crke proti prvi. Tipologije drugih avtorjev Prikazani pregled tipologij nikakor ni izcrpen. Pravzaprav ga je mogoce opredeliti kot izbirnega, saj so najprej predstavljene nekatere najstarejše in druge, v strokovni javnosti bolj priznane slovarske tipologije, nato pa je predstavljena še tipologija Devapale. Poleg navedenih obstaja vecje število tipologij drugih avtorjev, nastalih glede na potrebe in namen dela, v katerem jih prikazujejo, npr. Landau (1984), Svensén (1993), Béjoint (1994), Hartmann (2001). Omeniti velja tudi tipologijo Zmi­grodzkega (2003), ki je izdelana z mislijo na potrebe poljskih študentov leksikologije in na poljske slovarje, ki jih obravnava v svojem delu. Kot dopolnitev k predstavitvi tipologij velja za slovenske slovarje omeniti prispevek Majde Merše (2008: 150–180), ki nudi dober in tipo­loško urejen pregled slovenskih slovarjev od prvih slovarskih zametkov v Kreljevi Otrozhii Biblii iz leta 1566 do Slovarja slovenskega knjižnega jezika. V drugem delu predstavlja sodobno slovensko slovaropisje, najprej s pravopisnimi prirocniki od Levcevega Slovenskega pravopisa (1899) do Slovenskega pravopisa (2001). Pri etimoloških slovarjih se pregled zace­nja z Bohoricevo slovnico, v kateri so v etimološke razlage tujejezicnega gradiva prvic dodane tudi slovenske besede, nato preko Alasija, Pohlina, Miklošica in drugih avtorjev do Bezlajevega Etimološkega slovarja sloven-skega jezika in Snojevega Slovenskega etimološkega slovarja. Pri zgodovin­skem slovaropisju predstavi obrnjeni Megiserjev štirijezicni slovar (1592, obrnjen 1967) in Megiserjev Thesaurus polyglottus (1603, obrnjen 1977), poleg nekaterih drugih pa še Slovar jezika Janeza Svetokriškega, slovar Brižinskih spomenikov in Slovar stare knjižne prekmuršcine, prikaz pa za­kljucuje z nastajajocim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Meršetova ga imenuje s takrat aktualnim imenom Slovarjem slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja). Pregled narecnih in izbranih termino­loških slovarjev kaže na pestro in plodno slovaropisno sedanjost. Sledi pregled specialnih slovarjev, med njimi predstavlja frazeološke slovarje, nastajajoci slovar sinonimov, vezljivostni slovar, slovar homonimov in druge specialne slovarje. Temu sledi pregled slovarjev tujk in izposojenk, slovarjev lastnih imen, dvojezicnih slovarjev, nato še pregled vidnejših elektronskih izdaj slovarjev ter obstojecih spletnih korpusov in slovarjev. V zborniku, kjer je ta pregled objavljen, so zbrani tudi pregledi leksikografskega stanja in zgodovine za druge slovanske jezike. Pregled tipologij zakljucujemo z De Schryverjevo tipologijo slovarjev (De Schryver 2003), in sicer zaradi poudarka na elektronskih slovarjih. Ta tipologija za osnovo postavlja nacin dostopa do slovarja, pri cemer se njeno izhodišcno vprašanje glasi: Kdo dostopa do cesa in kje? Izpostavljeni so zlasti elektronski slovarji. Kdo je v vprašanju lahko clovek, racunalnik ali oba, odvisno od tega, ali gre za slovar, ki je namenjen cloveškemu uporabniku, ali gre za leksikon za procesiranje naravnih jezikov ali pa za oboje. Do cesa oznacuje, v kakšni obliki je slovar na voljo. Razlikovati je mogoce med neelektronsko in elektronsko obliko. V elektronski obliki lahko obstajajo baze za cloveškega uporabnika z morebitno dodatno pro-gramsko opremo (morfološki analizator), baze za procesiranje naravnih jezikov (npr. crkovalniški leksikon) ali baze, namenjene tako za clove­škega uporabnika kot za procesiranje naravnih jezikov (npr. WordNet in FrameNet). V neelektronski obliki obstajajo natisnjeni prikazi slovar­jev za cloveškega uporabnika in natisnjeni prikazi leksikonov za strojno uporabo in cloveškega uporabnika. Kje kdo dostopa do podatkov, pa je vprašanje, ki v odgovor zahteva nacin shranjevanja podatkov. Neelek­tronski nacini oz. oblike so zlasti papirni (knjiga), pri elektronskih pa je tako na prirocnih kot zmogljivejših napravah mogoce razlikovati med samostojnimi in omrežnimi slovarji. Kot prirocne naprave De Schryver omenja slovarsko podporo (npr. za besedilna sporocila) na mobilnih tele­fonih in nekaterih napravah, ki jih danes skoraj ne najdemo vec, sem pa lahko uvrstimo tudi sedanje pametne telefone in tablice. Na prenosnih in namiznih racunalnikih je mogoce uporabljati slovarje, shranjene na razlicnih nosilcih podatkov (CD-ROM, DVD, trdi disk itd.), trdi disk pa je pogosto uporabljen kot shramba za omrežne slovarje, pri cemer De Schryver razlikuje med slovarji v lokalnih omrežjih knjižnic, univerz in drugih ustanov, in tistimi slovarji, ki so dostopni prek interneta. Uporaba splošnih slovanskih tipologij za zastavitev enojezicnega razlagalnega slovarja Za obravnavo slovanskih enojezicnih razlagalnih slovarjev bomo pred­stavili relevantne tipološke kategorije, ki jih povzemamo po Devapalu (2004), dopolnjujemo pa po De Schryverju (2004). Tipološko so rele­vantne naslednje znacilnosti slovarjev: • notranje znacilnosti: • paradigmatski vidik, • leksikalna enota kot celota oblike in pomena, • sinhroni slovar, • splošni jezik, • zunanje znacilnosti: • enojezicni slovar, • ciljni uporabnik je odrasel rojeni govorec, • namen je opis leksikalne strukture jezika, • slovar srednjega ali vecjega obsega z vecjim številom informacij v geslu, • abecedna ali abecedna in pojmovna razvrstitev. Glede na notranje znacilnosti slovarjev, kot jih opredeljuje Devapala, nas zanimajo slovarji, ki obravnavajo leksikalne enote primarno s pa-radigmatskega, dodatno pa tudi s sintagmatskega vidika. Leksikalne enote naj bodo obravnavane kot celota oblike in pomena, s casovne­ga vidika pa nas zanima slovar sodobnega jezika v sinhronem prerezu. Obravnavane leksikalne enote naj sodijo v splošni jezik, pri cemer so seveda možna dolocena odstopanja. Glede na zunanje znacilnosti slovarjev nas zanimajo enojezicni slo­varji, katerih ciljni uporabnik je odrasel rojeni govorec – ne glede na to, da pri nekaterih jezikih z manjšim številom enojezicnih slovarjev splo­šnega jezika, npr. pri slovenšcini, slovar služi tudi drugim uporabni­kom. Namen slovarja naj bo opis leksikalne strukture jezika, ni pa nuj-no, da bi bil omejen izkljucno za ta namen. Po obsegu se želimo omejiti na slovarje vsaj srednjega obsega (najmanj 60.000 gesel) in z vecjim številom informacij v posameznem geslu, torej z relativno podrobnejšo pomensko delitvijo, vec zgledi rabe in citati, z možnostjo dodatka tudi drugih vsebinskih elementov (sopomenke, protipomenke, vec stalnih besednih zvez). Ceprav je pricakovana makrostrukturna ureditev abe­cedna, se vnaprej ne odrekamo kombinirani, tj. abecedni in pojmovni razvrstitvi, ki je mogoca v elektronskem slovarju. Glede na De Schryverjevo tipologijo nas zanimajo slovarji, kate­rih primarni uporabnik je clovek, morebitna strojna uporaba pa za to raziskavo ni relevantna. Glede na to, v kateri obliki naj bo slovar, sta sprejemljivi obe – neelektronska in elektronska oblika. Ceprav sta seda­njost in prihodnost slovarjev zlasti v elektronski obliki, tiskane oblike slovarje še ne velja povsem odpisati. Vprašanje o nosilcu podatkov je za pricujoce delo pomembno glede izkorišcanja zmožnosti elektronskih oblik slovarjev ob hkratnem zavedanju, da je pri elektronskih oblikah pomembno tudi, na kateri elektronski napravi je slovar uporabljen – med drugim zaradi velikosti zaslona, tehnicnih zmogljivosti, nacina in enostavnosti uporabe, saj vse te okolišcine lahko zahtevajo prilagoditev izpisa podatkov in nacina njihovega iskanja. 2 SlovanSki Splošni enojezicni razlagalni Slovarji 2.1 pregled Sedanjega Stanja V tem poglavju so obravnavani enojezicni razlagalni slovarji slovan­skih jezikov. Ker je nabor slovarjev tega tipa razmeroma velik, je v tem poglavju predstavljen pregled slovarjev srednjega in velikega obsega v casovno zamejenem obdobju od leta 1945 do danes. Ožji izbor slovarjev bo v naslednjem poglavju primerjan glede na dolocene slovarske ele­mente. Poleg tega sta predstavljeni tudi dve izhodišci za izdelavo novega razlagalnega slovarja slovenskega jezika, ki sta prav tako podrobneje obravnavani v naslednjem poglavju. V omejenem obsegu sta predsta­vljeni tudi leksikalni bazi slovenskega in ceškega jezika, ki ju je smisel-no vkljuciti v raziskavo kot dopolnilo pri nekaterih podatkih. Aktualni nacrti novih razlagalnih slovarjev slovenskega jezika niso vkljuceni v ta razdelek, pac pa so predstavljeni v poglavju 2.3 Nacrti novih razlagalnih slovarjev slovenskega jezika. Namen tega pregleda je namrec prikazati obstojeca, pa tudi nastajajoca slovarska dela, kar naj bi pripomoglo k boljši nadaljnji usmeritvi leksikološkega in leksikografskega dela, k pre­poznavanju sorodnosti in razlicnosti ter funkcionalnim vzporednicam. 2.1.1 Slovenski jezik Med slovenskimi slovarji sta tu predstavljena dva: • Slovar slovenskega knjižnega jezika • Spletni slovar slovenskega jezika Slovar slovenskega knjižnega jezika Na podrocju splošnih razlagalnih slovarjev, ki so izšli po drugi svetovni vojni, je za slovenski jezik edini predstavnik Slovar slovenskega knjižne­ga jezika (SSKJ), ki je najpomembnejši slovenski slovar 20. stoletja tako po zamisli, po vsebini in obsegu. Je informativno-normativni slovar knjižnega jezika in po velikosti srednjega obsega (približno 107.000 iz­tocnic in podiztocnic). Nastal je na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je zacel s slovaropisno dejavnostjo v okviru Slovenske aka-demije znanosti in umetnosti, po ustanovitvi Znanstvenoraziskovalne­ga centra (ZRC SAZU) pa deluje v okviru te ustanove. Izdelava njegove prve, petzvezkovne izdaje se je zakljucila leta 1991, posamezni zvezki pa so izhajali leta 1970 (I.: A–H), 1975 (II.: I–Na), 1979 (III.: Ne–Pren), 1985 (IV.: Preo–Š) in 1991 (V.: T–Ž in Dodatki A–Š).3 Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja tega slovarja je izšla leta 2014 v knjižni in spletni obliki na portalih SSKJ2 (www.sskj2.si) in Fran (www.fran.si) (Perdih in Snoj 2015, Ahacic idr. 2015a) ter za­polnjuje vsebinsko in casovno vrzel v opisu slovenskega jezika med prvo izdajo SSKJ in novim slovarjem. Casovni obseg besedja, vkljucenega v slovar, je povecan za cas od osamosvojitve leta 1991 do leta 2013. Razen najnujnejših posodobitev druga izdaja ohranja prvotno zasnovo prve izdaje. Po vsebini se od prve izdaje se razlikuje po dodanih in posodo­bljenih prvinah.4 K 93.148 geslom prve izdaje je bilo dodanih 4521 no-vih. Ta gesla opisujejo besede, ki so se v knjižni slovenšcini pojavile ali uveljavile po izidu prve izdaje. Druga izdaja tako obsega 97.669 iztoc­nic in 14.181 podiztocnic, skupaj torej 111.850 opisov slovenskih besed. Slovarski sestavki prve izdaje so dopolnjeni tudi s 1517 novimi pomeni, ki so bili prvic uporabljeni po izdidu posameznih zvezkov prve izdaje 3 Kasneje je izšlo še vec ponovnih ali delno popravljenih oz. spremenjenih natisov te prve izdaje tako v knjižni kot elektronski obliki, in sicer enozvezkovna izdaja (1994), 15-zvezkovna izdaja (2008), na disketah (1997), na CD-ROM-u (1998, 2000). Slovar je brezplacno dostopen na spletnem slovarskem portalu Fran (www.fran.si), na starem portalu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html, že od leta 2000) in na portalu Termania (www.termania.net). 4 Izjemoma so bili zaradi zahteve imetnikov blagovnih znamk na podlagi 51. clena Zakona o industrijski lastnini iz slovarja izloceni celotni slovarski sestavki cockta, kokta, superga, teflon, teflonski in tetrapak. Ti slovarski sestavki so objavljeni v Gliha Komac idr. (2014: 235). oziroma so se v tem casu dovolj uveljavili v rabi. Vsebinske in tehnic­ne spremembe v drugi izdaji so zlasti aktualizacija obravnave besednih vrst (zlasti uvedba clenka), posodobitev nabora pa tudi poimenovanj kvalifikatorjev, spremenjena nacela zapisovanja izgovora, aktualizacija dvojnicnih razmerij in nadomestitev posredne razlage ženska oblika od s pomensko razlago ob hkratnem povecanem številu samostalnikov, ki oznacujejo ženske osebe (Perdih in Snoj 2015). Pomen SSKJ povecujejo slovarski prirocniki, ki so se nanj nasla­njali skoraj v celoti ali pa so ga uporabili kot gradivski vir oziroma so crpali iz drugih vsebin, ki so nastajale pri njegovi izdelavi. Tako so nastali številni specialni slovarji: • Odzadnji slovar po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1996), • Besedišce slovenskega jezika (2 zvezka, 1987) in Besedišce sloven-skega jezika z oblikoslovnimi podatki (1998) (izdano tudi v kom­pletu Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besedišcem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki kot elektronska izdaja na CD-ROM-u, 1998, 2000), • Slovar slovenskih homonimov. Na podlagi gesel Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1997), • Slovenski pravopis 2001 (katerega slovarski del je crpal iz gradivske zbirke in redakcij gesel SSKJ), • Slovar slovenskih frazemov (2011), • Vezljivostni slovar slovenskih glagolov (2008, 2011), • nastajajoci Slovar sinonimov slovenskega jezika (poskusni zvezek 2003), • Besednodružinski slovar slovenskega jezika (poskusni zvezek za iz­tocnice na B, 2004). Nastanek naštetih slovarjev je bil napovedal že Weiss (1994b) (razen Besedišca slovenskega jezika, ki je nastalo že prej, in vezljivostnega slo­varja ter slovarja homonimov), drugace od tam predlaganih pa še niso nastali pogostostni (frekvencni) slovar, odzadnji morfemski slovar, slov­nicni slovar z naglasnimi znamenji (brez naglasnih znamenj so temu blizu oblikoslovni leksikoni), antonimni (protipomenski) slovar in eno­zvezkovni (ceprav je bil nacrtovan, prim. Bokal idr. 2003), pravorecni in šolski slovar ter nekateri drugi slovarji. Spletni slovar slovenskega jezika Spletni slovar slovenskega jezika5 (avtorji Gantar idr.) je v svoji preiz­kusni razlicici postavljen na spletu od leta 2012 in je, kot je navedno v podnaslovu spletne strani, »testni spletni prikaz gesel leksikalne baze za slovenšcino«, ki je bila izdelana v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku (2008–2013). Leksikalna baza »obsega 2500 gesel oziroma 10.946 leksikalnih enot, tj. pomenov, podpomenov, stalnih zvez in frazeoloških enot«.6 Slovar se torej v casu raziskave kaže kot vi-zualizacija podatkov leksikalne baze. Ta je zasnovana z dvema ciljema: za cloveškega uporabnika (zlasti šolskemu uporabniku in ucenju slo­venšcine kot tujega jezika) in za racunalniško procesiranje jezikovnih podatkov (Gantar 2012: 17). Pri izdelavi leksikalne baze so bili preizku­šeni nekateri novi pristopi v slovenskem prostoru, npr. oblikovanje raz-lag v obliki stavcnih razlag cobuildovskega tipa in avtomatiziran izbor stavcnih zgledov iz besedilnega korpusa s funkcijo GDEX (Kosem idr. 2011). Za pricujoco obravnavo Spletni slovar slovenskega jezika zaradi majhnega obsega in precej neenotne slovarske obravnave ni primeren za celostno primerjavo. Na podlagi izkušenj ob nastajanju Leksikalne baze za slovenšci-no je nastal Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika (Krek idr. 2013, glej tudi razdelek 2.3.2 Predlog za izdelavo Slovarja so-dobnega slovenskega jezika), na njegovih izhodišcih pa bodo na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani »razprave in sam koncept objavljeni v monografski publikaciji jeseni leta 2015«.7 2.1.2 Hrvaški, srbski jezik Izmed hrvaških in srbskih slovarjev so predstavljeni naslednji slovarji: • Recnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika • Recnik srpskohrvatskoga književnog jezika / Rjecnik hrvatskosrpsko­ga književnog jezika 5 Spletni slovar slovenskega jezika je od leta 2012 objavljen na spletnem naslovu http://www.slovenscina.eu/spletni-slovar. 6 Leksikalna baza je na spletnem naslovu http://www.slovenscina.eu/spletni-slovar/ leksikalna-baza v formatu XML dostopna za prenos od leta 2012. 7 Prim. spletno mesto http://www.cjvt.si/projekti/ (datum dostopa: 28. 5. 2015). • Rjecnik hrvatskoga jezika • Hrvatski enciklopedijski rjecnik • Veliki rjecnik hrvatskoga jezika, Rjecnik hrvatskoga jezika • Recnik srpskoga jezika Recnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika Pod tem naslovom8 je od leta 1959 do leta 2010 izšlo 18 zvezkov (od A do ocariti). Delo izhaja v Beogradu, zato potekajo razprave o tem, ali naj se spremeni jezikovna in narecna usmeritev na srbsko in, ali naj se posledic­no spremeni tudi ime slovarja (Gudkov in Jakuškina 2008: 118). Recnik srpskohrvatskoga književnog jezika / Rjecnik hrvatsko­srpskoga književnog jezika Slovar je zacel izhajati leta 1967 pri Srbski matici in Hrvaški matici. Srb-ska matica je zadnji zvezek9 izdala leta 1976, Hrvaška matica pa je delo prekinila po dveh zvezkih pri crki K z utemeljitvijo, da slovar opisuje jezik, ki ga nihce ne uporablja. V njem namrec nastopa tako hrvaško kot srbsko besedje (Tafra in Fink 2008: 235), kar je bilo na Hrvaškem razu­mljeno kot poskus jezikovnega unitarizma (Kalenic 1971: 141). Rjecnik hrvatskoga jezika Rjecnik hrvatskoga jezika10 (urednik Jure Šonje) je izšel leta 2000 pri Le-ksikografskem zavodu Miroslav Krleža in Školski knjigi. Prinaša okoli 64.000 gesel in je po svojem znacaju informativno-normativni slovar. Hrvatski enciklopedijski rjecnik Hrvatski enciklopedijski rjecnik11 (glavna urednika Ljiljana Jojic in Ran-ko Matasovic) je pri založbi Novi liber prvic izšel leta 2002 (druga izda­ja 2004). Kot je razvidno iz uvoda, vsebuje 175.000 gesel, od tega poleg približno 110.000 obcnih imen in izpeljank, pa tudi približno 47.000 osebnih imen, priimkov in toponimov in okoli 18.000 mitoloških, zgo­ 8 Prevod naslova: Slovar srbohrvaškega knjižnega in ljudskega jezika. 9 Izvirni naslov srbske izdaje: ...... ................ ......... ....... Prevod naslova: Slovar srbohrvaškega knjižnega jezika / Slovar hrvaškosrbskega knjižnega jezika. 10 Prevod naslova: Slovar hrvaškega jezika. 11 Prevod naslova: Hrvaški enciklopedicni slovar. dovinskih in kulturnih imen. Od tod tudi ime slovarja, saj tovrstne vsebine navadno najdemo v enciklopedicnih slovarjih, v razlagalnih slovarjih pa zgolj v omejenem obsegu; poleg tega enciklopedicni slovarji dajejo vecji poudarek na opisu pojmov, medtem ko razlagalni slovarji prinašajo vec jezikovnih podatkov in krajša pomenska pojasnila. Slo-var je izdelan na osnovi slovarjev Rjecnik hrvatskoga jezika Vladimirja Anica ter Rjecnik stranih rijeci Vladimirja Anica in Iva Goldsteina, pa tudi hrvaškega narodnega korpusa. Veliki rjecnik hrvatskoga jezika, Rjecnik hrvatskoga jezika Veliki rjecnik hrvatskoga jezika,12 ki je izšel leta 2003, je nadgradnja slovarja srednjega obsega Rjecnik hrvatskoga jezika13 Vladimirja Anica, ki je bil izdelan pri založbi Novi Liber in je izšel v treh izdajah: 1991, 1994 in 1998. Od tretje izdaje s približno 60.000 gesli je povecan na približno 70.000 gesel, izšel pa je tudi na CD-ROM-u z možnostjo iskanja zgolj po iztocnici. Pod uredništvom Slavka Goldsteina je zadnjo izdajo pripravila Liljana Jojic. Velik del kritike je slovar doživel na racun vkljucevanja srbskih leksemov (Bašic 2005). Recnik srpskoga jezika Leta 2007 (druga izdaja 2011) je pri Srbski matici pod uredništvom Miroslava Nikolica izšel enozvezkovni slovar srbskega jezika,14 izdelan na osnovi šestzvezkovnega slovarja Recnik srpskohrvatskoga književnog jezika, a je glede na šestzvezkovnik po obsegu in vsebini precej skraj­šan. Razumljivo je, da v svoji zasnovi sledi svojemu predhodniku, zato z leksikografskega vidika v obravnavno leksike ne prinaša bistvenih sprememb. Kljub temu da je v knjižni razlicici izšel pred šestimi leti, elektronska razlicica še ni na voljo. 12 Prevod naslova: Veliki slovar hrvaškega jezika. 13 Prevod naslova: Slovar hrvaškega jezika. 14 Izvirni naslov: ...... ........ ....... Prevod naslova: Slovar srbskega jezika. 2.1.3 Bosanski jezik Trenutno obstajajo ali še nastajajo trije slovarji bosanskega jezika, vsi pa nosijo enak naslov:15 • Rjecnik bosanskog jezika (Cedic) • Rjecnik bosanskog jezika (Halilovic idr.) • Rjecnik bosanskog jezika (Jahic) Rjecnik bosanskog jezika (Cedic) V Sarajevu je leta 2007 pri Inštitutu za jezik v Sarajevu izšel Rjecnik bosanskog jezika16 s 60.000 leksikalnimi enotami. Po besedah avtorjev naj bi prinašal podatke o normi, kakršno izkazuje trenutna jezikovna raba, zaradi variantnosti jezika pa v veliki meri daje možnost izbire jezikovnih sredstev, ki se izraža v številnih dvojnicah. Avtorji dvojnicno normo utemeljujejo z dejstvom, da se npr. govor Bihaca in Sarajeva med seboj razlikujeta. V slovar niso uvršceni arhaizmi, poudarek je na izvorno slovanski leksiki, od prevzetih besed so v slovar uvršcene tiste, ki so v jeziku že uveljavljene. Druga izdaja tega slovarja je bila objavljena leta 2010 (Mešanovic-Meša 2012, Mřnnesland 2012: 48, Bonkowski 2013: 41–42). Rjecnik bosanskog jezika (Halilovic idr.) Slovar17 je izšel leta 2010 na Filozofski fakulteti v Sarajevu in zaokrožu­je proces standardizacije bosanskega jezika. Prinaša manj variant, kot jih vsebuje in dopušca istoimenski Cedicev slovar. Tako navaja bodisi samo eno od njih (npr. opci, opcina, opcenito, uopce, ne pa tudi op-šti, opština, opštenito, uopšte) ali pa vec variant, ki so oznacene, npr. s kvalifikatorjem razg. (pogovorno): lakomislen v razmerju do nevtralne­ga lahkomislen. V nekaterih primerih tudi ta slovar dopušca dolocene dvojnice (jamstvo – jemstvo), v splošnem pa je glede tega pojava strožji od Cedicevega slovarja. (Mešanovic-Meša 2012, Mřnnesland 2012: 48, Bonkowski 2013: 42). 15 Za razlikovanje smo jim pripisali prvega avtorja ali urednika. 16 Prevod naslova: Slovar bosanskega jezika. 17 Prevod naslova: Slovar bosanskega jezika. Rjecnik bosanskog jezika (Jahic) Prvi zvezek slovarja,18 ki nosi enak naslov kot druga dva bosanska slo­varja, je pod avtorstvom Dževada Jahica izšel leta 2010, do zdaj pa je izšlo že sedem zvezkov.19 Poleg sodobne splošne leksike prinaša tudi starejšo in redko leksiko, gradivo pa med drugim obsega tudi novejša besedila, književnost, ljudske pesmi in islamsko literaturo. Ob izidu zadnjega, desetega zvezka naj bi obsegal 80.000 gesel s 350.000 leksi­kalnimi enotami (Mřnnesland 2012: 48, Bonkowski 2013: 42). 2.1.4 Crnogorski jezik Za crnogorski jezik splošni enojezicni razlagalni slovar še ne obstaja, izde­lavo slovarja je prevzela Crnogorska akademija znanosti in umetnosti.20 2.1.5 Makedonski jezik V širšo obravnavo sta zajeta dva enojezicna razlagalna slovarja make-donskega jezika: • Tolkoven recnik na makedonskiot jazik • Recnik na makedonskiot jazik, Tolkoven recnik na sovremeniot ma-kedonski jazik Tolkoven recnik na makedonskiot jazik Slovar21 je na Inštitutu za makedonski jezik Krsteja Misirkova zacel izhajati leta 2003, glavni redaktor je Kiril Koneski. Do leta 2014 je izšlo šest zvezkov (šesti zvezek: T–Š). Po nacrtih naj bi obsegal 100.000 besed v petih zvezkih, predviden pa je tudi šesti zvezek z lastnimi ime­ni. Gre za normativni slovar, osnovan na besedilnem gradivu, na ob­ 18 Prevod naslova: Slovar bosanskega jezika. 19 Prim. spletno mesto http://vijesti.ba/clanak/281995/predstavljen-rjecnik-bosan­skog-jezika-dzevada-jahica (datum dostopa: 18. 10. 2015). 20 Za ta podatek se zahvaljujem Ivani Vulic z Inštituta za crnogorski jezik in književ­nost (po elektronski pošti 3. junija 2013). 21 Izvirni naslov: ........ ...... .. ............ ...... Prevod naslova: Raz­lagalni slovar makedonskega jezika. stojecem slovarju makedonskega jezika s srbohrvaškimi razlagami22 in pravopisnem slovarju. Kot podiztocnice vsebuje nekatere izpeljanke, pri glagolskem vidu uvaja poleg dovršnih in nedovršnih glagolov še tretjo kategorijo – ponavljalne glagole. Razlagalni tipi za besede iste pojmov­ne ali skladenjske skupine niso poenoteni (Verižnikova 2008: 76–79). Recnik na makedonskiot jazik, Tolkoven recnik na sovremeniot makedonski jazik Leta 2005 je izšel enozvezkovni slovar Recnik na makedonskiot jazik23 s 60.000 besedami. Slovar je izdelal Zoze Murgoski. Poleg obcnobe­sednih iztocnic vsebuje tudi lastnoimenske, kot so zemljepisna imena, zgodovinske, biblijske, mitološke, literarne in filmske osebe, imena planetov ter vidnejših politicnih ustanov in skupin, kar daje slovarju enciklopedicen znacaj. Vkljuceni so tudi latinski izreki, kratice in ne­kateri besedotvorni morfemi. Kaže se neusklajenost razlag in nejasen izbor enciklopedicnih gesel. Z normativnega vidika deloma odstopa od pravopisnega slovarja, zlasti pri pogostih pojavitvah dolocenega zapisa. Kvalifikatorji so zapisani v anglešcini, ceprav gre sicer za enojezicni slo-var. Nacela izdelave slovarja v uvodu slovarja niso predstavljena (Veri­žnikova 2008: 79–81). Leta 2011 je izšla razširjena izdaja tega slovarja z novim naslovom Tolkoven recnik na sovremeniot makedonski jazik.24 2.1.6 Bolgarski jezik Med bolgarskimi slovarji so za pricujoco obravnavo relevantni štirje: • Balgarski talkoven recnik s ogled kam narodnite govori • Recnik na savremennija balgarski knižoven ezik • Balgarski talkoven recnik • Recnik na balgarskija ezik 22 .................................................. Prevod naslo­ va: Slovar makedonskega jezika s srbohrvaškimi razlagami. 23 Izvirni naslov: ...... .. ............ ...... Prevod naslova: Slovar make- donskega jezika. 24 Izvirni naslov: ........ ...... .. ........... .......... ...... Prevod naslova: Razlagalni slovar sodobnega makedonskega jezika. Balgarski talkoven recnik s ogled kam narodnite govori Leta 1951 je Stefan Mladenov izdal edini zvezek tega slovarja25 v obsegu od A do K. Namen slovarja je sistemska predstavitev bolgarske leksike. Sistemskost se kaže v zapolnitvi praznih mest v besedotvorju, na pri­mer z dodajanjem izglagolskih samostalnikov in predponskih glagolov (Coroleeva 2008: 47). Recnik na savremennija balgarski knižoven ezik Slovar26 vsebuje 63.567 besed in je bil izdan v treh zvezkih, ki so izha­jali med letoma 1954 in 1959. Izdelan je po normativnih nacelih, zato vsebuje zgolj normativno sprejeto leksiko jezika. Pomeni so razloženi s kratkimi razlagami in opremljeni z rabo, kakršna se izkazuje v delih bolgarskih pisateljev. Na njegovi osnovi so bili izdelani drugi razlagalni in specialni slovarji bolgarskega jezika (Coroleeva 2008: 48–49). Balgarski talkoven recnik Prva izdaja tega enozvezkovnega slovarja,27 ki so ga sestavili L. Andrej­cin, L. Georgiev, S. Ilcev idr., je bila objavljena leta 1955. Poleg leksike knjižnega jezika vsebuje tudi pogovorne izraze, žargonizme, arhaizme, zastarele besede ter novo besedje in novejše rabe starejšega besedja. Ob tem so leksikalne enote normativno ovrednotene, zgledi rabe pa so po­dani v obliki kratkih iztržkov, pa tudi kot primeri iz literature in dru­gih besedil. Leta 1994 je pod vodstvom D. Popova izšla cetrta izdaja tega slovarja, ki prinaša spremembe v bolgarskem jeziku tako z dodaja­njem novega v jeziku kot tudi z odstranitvijo zastarelega in narecnega v slovarju. Spremembe razlag zajemajo vecjo natancnost v pomenskih opisih, zlasti pri terminih, opustitev ideologizacije in povecanje objek­tivnosti podatkov. Dodani so novi zgledi rabe, manj razumljivi pa so odstranjeni. Posodobljeni so tudi stilisticni in slovnicni podatki (Coro­leeva 2008: 49–50). 25 Izvirni naslov: ......... ........ ...... . ..... ... ......... ....... Prevod naslova: Bolgarski razlagalni slovar z upoštevanjem ljudskih govorov. 26 Izvirni naslov: ...... .. ........... ......... ........ .....Prevod na­ slova: Slovar sodobnega bolgarskega knjižnega jezika. 27 Izvirni naslov: ......... ........ ....... Prevod naslova: Bolgarski razlagal­ ni slovar. Recnik na balgarskija ezik Ta veczvezkovni akademski slovar28 nastaja od leta 1977, ko je izšel prvi zvezek, predvidenih pa je med 18 in 20 zvezkov. Z ustreznimi posodo­bitvami naj bi ponovno izdali tudi prvih osem zvezkov. Slovar prinaša podrobnejšo semanticno clenitev kot drugi bolgarski slovarji, pomen-ska razvrstitev pa sledi notranji hierarhiji, torej glede na semanticni ra­zvoj. Prevzetim besedam je dodano etimološko pojasnilo (Coroleeva 2008: 50–52). 2.1.7 Ceški jezik Obravnava ceškega slovaropisja je s slovenskega vidika zanimiva, saj so bili stiki med ceškim in slovenskim slovarskim kolektivom najvecji od izida Poskusnega snopica Slovarja slovenskega knjižnega jezika leta 1963 do sredine sedemdesetih let 20. stoletja. Poskusni snopic SSKJ je bil zasnovan na tako rekoc enakih temeljih kot ceški slovar Slovník spisovného jazyka ceského. Že pred tem, od tridesetih do zacetka šest­desetih let, so v slovenski prostor prodirale prvine praške jezikoslovne šole, kar je vplivalo tudi na uveljavitev celovite zvrstno-slogovne teorije, uporabljene v SSKJ (Vidovic Muha 1996: 82–85). Predstavljenih je pet slovarjev in leksikalna baza: • Prírucní slovník jazyka ceského • Slovník spisovného jazyka ceského • Slovník spisovné ceštiny pro školu a verejnost • Ceška leksikalna baza • Slovník soucasné ceštiny • Akademický slovník soucasné ceštiny Prírucní slovník jazyka ceského Prvi enojezicni razlagalni slovar cešcine in obenem prvi tovrstni slo-var v slovanskem svetu je bil Prírucní slovník jazyka ceského,29 ki je izhajal med letoma 1935 in 1957 v Pisarni slovarja ceškega jezika pod vodstvom razlicnih glavnih urednikov (Oldrich Hujer, Emil Smetánka, 28 Izvirni naslov: ...... .. .......... ..... Prevod naslova: Slovar bolgarskega jezika. 29 Prevod naslova: Prirocni slovar ceškega jezika. Miloš Weingart in Bohuslav Havránek). Namen slovarja je bil poda-ti kompleksen opis sinhronega stanja besedja in pripomoci k ustalitvi njegove funkcijsko-stilne razvejenosti. Ceprav slovar ni izrecno norma­tiven, je usmerjen v utrditev knjižnega besedja. Z lastnim slovarskim gradivom (na zacetku 5.000.000 izpisov, ob koncu približno dvakrat toliko) in uporabljenimi citatnimi zgledi je bil slovar usmerjen v slo­varopisno objektivnost. Le pri najbolj obicajnih besedah (v poznejših fazah izdelave slovarja tudi pri nekaterih terminih) niso uporabljeni zgolj citatni zgledi. Ker je slovar zacrtal natancnejše meje med knjižnim in neknjižnim, je to v ceškem slovaropisju obenem prvi vecji poskus stilisticne klasifikacije leksikalnih enot. Slovar je izšel v osmih delih (devetih zvezkih, 4. del je namrec dvozvezkovni), dodatki, ki so bili v pripravi, pa niso nikoli izšli. Obsega približno 250.000 gesel, pri cemer kot samostojne iztocnice nastopajo tudi številne tvorjenke in dvojnice, saj kot podiztocnice najdemo le svojilne pridevnike in povratne glagole. Slovnicni podatki so omejeni, poudarek je na leksikalnih podatkih o iztocnicah (Hladká in Martincová 2008: 270–272). Slovník spisovného jazyka ceského S tem slovarjem30 je ceška leksikografija v letih 1960–1971 dosegla naj­višjo raven v dvajsetem stoletju (prvi zvezek je izšel že 1958, ponatis celotnega slovarja pa 1989). Slovar je nastajal na Inštitutu za ceški jezik pod vodstvom glavnega urednika Bohuslava Havránka. Glede teore­ticnih spoznanj in prakticnih izkušenj se slovar navezuje na Prírucní slovník jazyka ceského. Za razliko od slednjega, bolj akademskega slo­varja, je Slovník spisovného jazyka ceského namenjen prakticni uporabi. Z bolj domišljeno razdelanim in ciljno izbranim besedjem, notranjo koordinacijo obravnavanih gesel in sistemskim dojemanjem leksike je presegel svojega predhodnika. Slovar je imel normativno veljavo za knjižno leksiko in za pravopisno, pravorecno ter slovnicno raven ce­škega jezika. Obsegal je, podobno kot Prírucní slovník jazyka ceského, tudi neknjižno leksiko, predvsem tisto, ki se je pojavljala v leposlovju in publicistiki. Gradivo je bilo usmerjeno v ožje casovno obdobje, zlasti zadnjih 35 let, v omejenem obsegu pa od 80. let 19. stoletja, uporabljen pa je bil tudi leksikalni arhiv, izdelan za izdelavo prejšnjega slovarja (12 milijonov listkov). Slovník spisovného jazyka ceského je vseboval vec 30 Prevod naslova: Slovar ceškega knjižnega jezika. terminologije kot njegov predhodnik, osnovni izbor pa je bil izdelan na podlagi ucbenikov splošnih srednjih šol (Hladká in Martincová 2008: 272–273). Slovník spisovné ceštiny pro školu a verejnost Ob koncu 20. stoletja se je med razlagalne slovarje ceškega jezika uvr­stil še Slovník spisovné ceštiny pro školu a verejnost31 (prva izdaja 1978), ki je bil izdelan na Inštitutu za ceški jezik. Gradivo za slovar izkazuje premik od leposlovja k publicistiki, v vecji meri obsega tudi pogovorno leksiko, sam slovar pa je, ker je namenjen šolski rabi, preglednejši, ima vec pravopisnih, pravorecnih in slovnicnih podatkov ter priloge: kratice in simbole, osebna imena in priimke, zemljepisna imena. Normativ-no vrednost ima zlasti od 2. izdaje (1994), kajti v prvi izdaji je slovar nekoliko prehitel normo s premikom nekaterih pogovornih pojavov v odnosu knjižno – neknjižno. Druga izdaja (1994) vsebuje 45.366 gesel. Slovar je doživel še 3. in 4. izdajo (2003, 2005) z manjšimi spremem­bami. Gradivo za slovar casovno obsega zlasti obdobje po letu 1945, deloma pa tudi obdobje med prvo in drugo svetovno vojno (Hladká in Martincová 2008: 273–274). Ceška leksikalna baza Ceška leksikalna baza z nazivom Pralex se je v obdobju 2005–2007 imenovala LEXIKON 21 (s skrajšanim delovnim naslovom L 21), saj je bila prvotno nacrtovana kot slovarska baza. Leta 2007 je bila po namembnosti spremenjena v leksikalno bazo, ki je izhodišce za izdela­vo razlagalnega slovarja sodobne cešcine. Geslovnik izhaja predvsem iz slovarjev Frekvencní slovník ceštiny in Slovník spisovného jazyka ceského; izjema so že v zadnjem slovarju s kvalifikatorji zastarelo ali redko ozna-cene iztocnice, ki jih v korpusu orig_syn ni mogoce najti, dodane pa so še podiztocnice in enakoizraznice, v manjši meri pa tudi gradivo iz drugih ceških slovarjev. Na zacetku leta 2012 je bilo na osnovi podat­kov iz slovarja Slovník spisovného jazyka ceského in korpusa orig_syn ter z dodatki iz drugih obstojecih slovarjev obdelanih 100.000 leksikalnih enot od približno 210.000, zajetih v leksikalni bazi (Svetlá 2011: 10, Svetlá 2012: 40–42). Leksikalna baza je del širšega nabora podatkov­nih baz, saj so že izdelane tudi slovarske baze, ki vsebujejo iz knjižne v 31 Prevod naslova: Slovar knjižne cešcine za šolo in javnost. elektronsko obliko pretvorjene slovarje (razlagalni, obrnjeni, vezljivo­stni, slovar tujk, novih besed, jezikovni atlas itd.) in razlicne starejše listkovne kartoteke, najvecja med njimi je listkovna kartoteka Inštituta za ceški jezik z 9,5 milijona listkov splošne leksike ceškega jezika, na podlagi katere so bili izdelani razlagalni slovarji ceškega jezika v drugi polovici 20. stoletja (Rangelova 2008, Opavská in Štepánková 2008). Slovník soucasné ceštiny Od leta 2013 je objavljena spletna razlicica 2.0 tega slovarja.32 Izdelan je bil pri založbi Lingea, ki ima v svoji zbirki vec eno- in dvojezicnih slo­varjev za ceški jezik. Vsebuje 70.000 gesel.33 Prva izdaja slovarja iz leta 2011 v knjižni obliki obsega 30.000 gesel. V elektronski obliki slovar izkorišca nekatere prednosti elektronske izdaje (predlaganje alternative ob zatipkanju), vsebinsko pa prinaša številne neologizme, ki v casu na­stajanja starejših razlagalnih slovarjev cešcine še niso obstajali. Bezdíc­ková (2014) in Cermáková (2013) opozarjata na problematicnost velike podobnosti nekaterih razlag z razlagami v slovarju Slovník spisovného jazyka ceského (tudi z uporabo zdaj že starinskega metajezika in s pov­sem enakimi vsebinskimi napakami) in na enakost zapisa izgovora v primerih, ki se v sodobni cešcini že izgovarjajo drugace, opazna je tudi nesistematicna uporaba graficnega materiala. Poleg tega je zelo nenava­dno, da je slovar izšel brez podatka o njegovih avtorjih. Akademický slovník soucasné ceštiny Slovar34 je zacel nastajati leta 2012.35 Glede na predstavljeno zasno­vo spada med srednje velike akademske slovarje, saj naj bi obsegal 120.000–150.000 leksikalnih enot in nadaljuje tradicijo splošnih eno­jezicnih slovarjev Slovník spisovné ceštiny pro školu a verejnost, Slovník spisovného jazyka ceského in Prírucní slovník jazyka ceského. Po bese­dah avtorjev gre za slovar z razdelano, standardizirano in strukturira-no razlago pomena leksikalnih enot z ustrezno bogato ponazoritvijo s 32 Spletna izdaja nosi tudi daljše ime: Internetový slovník soucasné ceštiny, dostopna pa je na portalu www.nechybujte.cz. Prevod naslova: Slovar sodobne cešcine / Inter- netni slovar sodobne cešcine. 33 Podatek je objavljen na strani http://www.nechybujte.cz/slovnik-soucacne-cestiny. 34 Prevod naslova: Akademski slovar sodobne cešcine. 35 Spletni naslov: http://www.ujc.cas.cz/zakladni-informace/oddeleni/oddeleni-sou­ casne-lexikologie-a-lexikografie (datum dostopa: 27. 1. 2015). primeri, ki dokumentirajo tipicno rabo leksikalnih enot, z dovolj raz­delanim opisom osnovnih semanticnih razmerij, zlasti sinonimije in antonimije, z ustreznim opisom slovnicnih lastnosti leksikalnih enot in s kvalificiranjem (opisom slogovne, casovne, prostorske, frekvencne in pragmaticne zaznamovanosti) leksikalnih enot. Pricakovani uporabnik slovarja je rojeni govorec z dokoncano srednješolsko izobrazbo, delno so pri izdelavi slovarja upoštevani tudi tujci, ki se zanimajo za cešcino, saj posebni slovarji cešcine za tujce še ne obstajajo. Slovar bo postopo-ma objavljan na spletu, po zakljucku dela pa ga bo mogoce objaviti v knjižni obliki. Kot gradivska osnova bo uporabljen korpus SYN z 2,2 milijarde besed, elektronske zbirke družbe Newton Media, internet in podatkovne zbirke Inštituta za ceški jezik, npr. podatkovne zbirke ne­ologizmov, terminološke podatkovne zbirke, leksikalna baza Pralex in leksikalni arhiv sodobne cešcine, izdelan v letih 1911–1991. Podiztocnice v slovarju so feminativi, manjšalnice in frekventati-vi, ce se njihova pomenska struktura ne razlikuje od pomenske struk­ture iztocnice. Vecbesedne leksikalne enote so obravnave v gnezdih znotraj gesla enobesedne iztocnice.36 Med mikrostrukturnimi razdel­ki velja omeniti novost v ceških slovarjih tega tipa – opombe, ki pri­našajo enciklopedicne podatke in podrobnejše etimološke podatke, pri cemer se slovar naslanja na izkušnje ceških slovarjev neologizmov (Nová slova v ceštine – slovník neologizmu 1 in 2) in angleškega slo­varja Oxford Dictionary of English (Kochová idr. 2014: 1145–1151, Barbierik idr. 2013: 9–26). 2.1.8 Slovaški jezik Na Slovaškem so nastali (oz. en slovar še nastaja) štirje relevantni slovarji: • Slovník spisovného jazyka slovenského • Slovník slovenského jazyka • Krátky slovník slovenského jazyka • Slovník súcasného slovenského jazyka 36 Po primerih, prikazanih v Kochová idr. (2014: 1148), je mogoce sklepati, da ima slovar dve gnezdi: eno za frazeološke enote, drugo pa za nefrazeološke (terminolo­ ške in neterminološke) enote. Slovník spisovného jazyka slovenského V letih 1946–1949 je pri Slovaški matici izhajal Slovník spisovného jazyka slovenského,37 ki je bil prvi slovaški razlagalni slovar, za katerega so ekscerpirali veliko gradiva. Rezultat projekta je torzo v obliki prvega zvezka (A–J). Slovník slovenského jazyka Leta 1949 je projekt razlagalnega enojezicnega slovarja prevzel jezi­kovni inštitut akademije znanosti, ki je izdal šestzvezkovni informa­tivno-normativni Slovník slovenského jazyka38 (1959–1968), dodatki pa so izšli pod preprostim naslovom Dodatky. Pod vodstvom Š. Peciarja je bil slovar izdelan na podlagi besedil, objavljenih med 1860 in 1960, vsebuje pa nekaj vec kot 120.000 gesel. Krátky slovník slovenského jazyka Enozvezkovnik39 normativnega znacaja s 66.000 gesli je prvic izšel leta 1987 in bil veckrat prenovljen (1989, 1997, 2003). Sestavljen je na podlagi listkovne kartoteke, pri novejših izdajah pa je bila uporabljena tudi elektronska besedilna zbirka Slovaški narodni korpus. Slovar v svoji normativnosti sledi standardizaciji, ki izhaja iz šestzvezkovnega slovarja Slovník slovenského jazyka, in dodatnim vidikom, utemeljenim v obja­vah v strokovnih publikacijah (Jarošová 2008: 138–139). Slovník súcasného slovenského jazyka Slovaška leksikografija na podrocju enojezicnih razlagalnih slovarjev je trenutno sredi projekta izdelave velikega slovarja sodobne slova­šcine.40 Pripravljajo ga na Znanstvenojezikovnem inštitutu LudevítaŠtúra Slovaške akademije znanosti. Prvi zvezek, ki vsebuje gesla od A do G, je izšel v letu 2006, drugi zvezek, z gesli od H do L, pa je izšel v zacetku leta 2011. Oba zvezka sta bila na spletu41 objavljena leta 2014.42 Spletno je trenutno objavljena tudi delovna razlicica tretjega 37 Prevod naslova: Slovar slovaškega knjižnega jezika. 38 Prevod naslova: Slovar slovaškega jezika. 39 Prevod naslova: Kratki slovar slovaškega jezika. 40 Prevod naslova: Slovar sodobnega slovaškega jezika. 41 Spletni naslov: http://slovniky.juls.savba.sk. 42 Podatek je naveden na strani z zgodovino sprememb portala: http://slovniky.juls. savba.sk/history.html. zvezka slovarja (M–N).43 Nacrtovanih je osem zvezkov, skupno pa naj bi slovar vseboval 220.000 gesel. V slovaško leksikografijo Slovník súcasného slovenského jazyka pri­naša vec novosti. Na tem mestu bomo navedli zgolj nekaj tistih, ki najbolj vplivajo na mikrostrukturo gesel. Glede na starejše slovaške slovarje je zmanjšana uporaba sistema podgesel – tako je na primer ve­lika vecina izsamostalniških pridevnikov obravnavanih v samostojnih geslih, podobno velja za prislove, abstraktne samostalnike in del glagol­nikov, kot podiztocnice pa so ostale manjšalnice, vecalnice in ženska poimenovanja. Namesto sinonimnih razlag prevladuje opis pomena s pomocjo razlagalne parafraze, sinonimi pa stojijo za razlago bodisi ne­posredno (loceni z vejico), ce so namenjeni zgolj dodatnemu pojasnilu k razlagi in posledicno niso pravi sinonimi, bodisi za oznako syn., kadar nastopajo kot enakovredni sinonimi k iztocnici. 2.1.9 Poljski jezik Poljska leksikografija je na podrocju enojezicnih razlagalnih slovarjev razmeroma živahna, kar je razumljivo glede na veliko število govor­cev poljskega jezika in posledicno vecje potrebe po slovarskih izdajah kot pri vecini slovanskih narodov, kar povecuje možnosti za njihovo izdajanje. Na tem mestu so predstavljeni naslednji slovarji: • Slownik jezyka polskiego • Maly slownik jezyka polskiego • Slownik jezyka polskiego (PWN) • Praktyczny slownik wspólczesnej polszczyzny • Slownik wspólczesnego jezyka polskiego • Inny slownik jezyka polskiego • Uniwersalny slownik jezyka polskiego • Wielki slownik jezyka polskiego 43 Dostopno na naslovu http://lex.juls.savba.sk/ (datum dostopa: 28. 5. 2015), kjer sta na voljo tudi prva dva zvezka slovarja (A–G in H–L). Na naslovu http://slovniky. juls.savba.sk, ki sicer predstavlja izhodišcno stran Znanstvenojezikovnem inštitutu Ludevíta Štúra za iskanje po slovarjih, delovna razlicica tretjega zvezka (M–N) ni vkljucena. Predvidevati je mogoce, da bo tja vkljucena koncna razlicica. Slownik jezyka polskiego Na razvoj in usmeritev poljske leksikografije 20. stoletja je v veliki meri vplival Witold Doroszewski, ki je leta 1951 predstavil koncept slovar­ja Slownik wspólczesnego jezyka polskiego v poskusnem zvezku. Zaradi ostrih kritik je pozneje predstavil teorijo leksikografije na podlagi zgo­dovine poljske leksikografije, nato pa je leta 1958 pod njegovim uredni­štvom zacel izhajati desetzvezkovni slovar z enim zvezkom dodatkov, Slownik jezyka polskiego.44 Izdajanje slovarja se je zakljucilo leta 1969 (ponovna izdaja 1996–1997, CD-ROM 1997). Obsega 125.632 slovar­skih gesel (115.636 v glavnem delu in 9996 gesel v dodatku). Casovno je slovar crpal gradivo od druge polovice 18. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja. Za slovar je bilo zbranih približno 6.500.000 listkov s citati iz 3200 publikacij. Doroszewski je slovar opredelil kot normativni (Pio­trowski 2008: 99–101). Maly slownik jezyka polskiego Slovar45 je izšel leta 1968 pod uredništvom Stanislawa Skorupke, Haline Auderske in Zofie Lempicke. Izdelan je na podlagi slovarja Slownik jezyka polskiego in vsebuje približno 35.000 gesel (Piotrowski 2008: 101). Slownik jezyka polskiego (PWN) Slownik jezyka polskiego46 v redakciji Mieczyslawa Szymczaka pri za­ložbi PWN je izšel v treh zvezkih v letih 1978–1981 ter kasneje v vec ponatisih, leta 1992 je tako izšla sedma, dopolnjena izdaja, leta 1996 pa izdaja na CD-ROM-u pod naslovom Komputerowy slownik jezyka polskiego. Ta slovar je na Poljskem izredno razširjen, saj je izšel v vec kot milijon izvodih. Slovar vsebuje okoli 80.000 gesel. Od Slownika jezyka polskiego se razlikuje po tem, da vsebuje dobro tretjino manj gesel, nima avtorskih citatov ter nekaterih zastarelih in redkih izrazov, navaja pa tudi manj pomenov (Piotrowski 2008: 101, Zmigrodzki 2003: 162). 44 Prevod naslova: Slovar poljskega jezika. 45 Prevod naslova: Mali slovar poljskega jezika. 46 Prevod naslova: Slovar poljskega jezika. Praktyczny slownik wspólczesnej polszczyzny Izhajal je v letih 1994–2005 in vsebuje 132.814 gesel. Slovar47 poskuša združevati splošni slovar, slovar tujk, pravopisni slovar in lastnoimenske lekseme, ter vecje število zgledov in frazemov, pa tudi navajanje sino­nimov in antonimov. Kritiki problematizirajo navajanje zastarelih in specialisticnih izrazov, preveliko število lastnih imen, prevec razdelane nekatere tipe gesel, npr. glagolniki, ki vsebujejo podatke iz glagola, ter redundaten opis zaradi želje avtorjev, da so bili vsi podatki razumljivi v geslu samem (npr. z neokrajšanimi kvalifikatorji in izpisom celotnih pregibnih oblik) brez potrebe po iskanju podatkov v drugih delih slo­varja48 (Piotrowski 2008: 102, Zmigrodzki 2003: 164–165). Slownik wspólczesnego jezyka polskiego Pod uredništvom Boguslawa Dunaja je ta slovar49 prvic izšel leta 1996 kot enozvezkovnik s približno 60.000 gesli, nato je izšel kot dvozvezkov­nik, leta 2000 pa je izšla še skrajšana izdaja (Popularny slownik jezyka polskiego). Njegove znacilnosti so, da so frazemi prikazani kot samostojna gesla, enakoizraznice razume ne le z etimološkega, ampak tudi slovnic­nega vidika, pri besednih vrstah navaja podatke po drugacni klasifikaciji kot v prejšnjih poljskih slovarjih; navaja tudi eksplicitne informacije o glagolski vezljivosti, frazeme pa v tretjeosebni obliki namesto z nedoloc­nikom (Piotrowski 2008: 102, Zmigrodzki 2003: 166–167). Inny slownik jezyka polskiego Založba PWN, ki je na Poljskem izdala najvec slovarjev, je leta 2000 pod redaktorstvom Miroslawa Banka izdala Inny slownik jezyka polski­ego50 v dveh zvezkih. Vsebuje približno 40.000 iztocnic (skupaj s podiz-tocnicami 45.000) oziroma 100.000 leksikalnih enot. Delno se opira na pristop, uporabljen pri angleškem slovarju Collins Cobuild English Language Dictionary (1987), torej s poudarkom na »prijaznosti« upo­rabniku: razlage so oblikovane s širšim sobesedilom (v celih povedih), zgledi izhajajo iz korpusnega materiala, vec je podatkov o skladnji itd. 47 Prevod naslova: Prakticni slovar sodobne poljšcine. 48 Razumljivo je, da bi bilo za uporabnike slovarja ravno zaradi velikosti bolje, da je takšen slovar namenjen elektronski izdaji, ne pa knjižni. Tako bi postal del kritik nerelevanten. 49 Prevod naslova: Slovar sodobnega poljskega jezika. 50 Prevod naslova: Drugacni slovar poljskega jezika. Ista založba je ta slovar z manjšimi popravki ponovno izdala leta 2006 z naslovom Wielki slownik ucznia,51 v elektronski razlicici pa leta 2005 pod naslovom Multimedialny slownik szkolny.52 Nato je izšel še z naslo­vom Slownik jezyka polskiego53 (2007), ki je po vsebini enak kot Wielki slownik ucznia, le da je izdan v manjšem knjižnem formatu (Piotrowski 2008: 102, Zmigrodzki 2003: 167–171). Uniwersalny slownik jezyka polskiego Prva knjižna izdaja tega slovarja54 je izšla leta 2003, prva elektronska izdaja 2004, druga izdaja 2006, tretja pa 2008. Slovar je spremenjena in razširjena razlicica slovarja Slownik jezyka polskiego PWN (približno 100.000 gesel), pri cemer so dodane izbrane lastnoimenske iztocnice. Poleg dodajanja novih gesel in novih (prirejenih) zgledov je spremenje­na tudi struktura gesel. Slovar je bil leta 2004 izdan tudi v elektronski razlicici, kjer je na voljo vec možnosti za iskanje po slovarju (Piotrowski 2008: 102–103, Zmigrodzki 2009: 171–172). Poleg tega si je v elek­tronski izdaji za posamezne pomene mogoce ogledati njihove odnose do drugih gesel v razmerjih sinonimije, antonimije, hiper- in hiponimi­je ter holonimije in meronimije. Slovar je sinhrono-diahroni in vsebuje najosnovnejše podatke o izvoru besed; etimološki podatki so dodani zlasti pri prevzetih besedah. Wielki slownik jezyka polskiego Od leta 2007 na inštitutu PAN v Krakovu (Instytut Jezyka Polskiego PAN) poteka izdelava slovarja Wielki slownik jezyka polskiego55 pod vod­stvom Piotra Zmigrodzkega. Do leta 2012 je bilo sestavljenih 15.000 gesel, do leta 2018 pa bo predvidoma dodanih 35.000 novih gesel (Zmi­grodzki 2014: 37–52). Slovar je objavljen v spletni razlicici,56 kasneje naj bi izšel tudi na nosilcih podatkov (CD-ju oz. DVD-ju), knjižna izdaja pa je omenjena zgolj kot možnost (Zmigrodzki 2007: 10). 51 Prevod naslova: Veliki šolski slovar. 52 Prevod naslova: Multimedijski šolski slovar. 53 Prevod naslova: Slovar poljskega jezika. 54 Prevod naslova: Univerzalni slovar poljskega jezika. 55 Prevod naslova: Veliki slovar poljskega jezika. 56 Spletna razlicica je objavljena na naslovu http://www.wsjp.pl, kjer so navedene tudi pove­ zave do bibliografskih enot, ki so povezane s slovarjem, na voljo pa so tudi osnove izdelave slovarja (http://www.wsjp.pl/strony_opisowe/Zasady_opracowania_WSJP.pdf). Del slovarja je že objavljen, od drugih slovarjev pa se loci po po­datkih o pomenski uvrstitvi posameznih pomenov besed in zvez v poj­movni sistem (v obliki drevesa), velikem številu pogostih prostih zvez, ki so razvršcene po slovnicnem nacelu; vsebuje tudi stavcne citate, pre­gibnostne vzorce za vsako besedo posebej, podatke o pojavitvah v polj­skih slovarjih, pri frazemih je navedenih vec variantnih oblik, slovar pa eksplicitno prikazuje tudi nekatere skladenjske vzorce, v katerih beseda nastopa, in najosnovnejše etimološke podatke, ce naštejemo samo nekaj znacilnosti slovarja, ki posebej izstopajo. Kot je mogoce oceniti, slovar glede na navedene vsebine predstavlja velik korak naprej – z integracijo nekdaj razlicnih slovarskih izdelkov (razlagalni in pojmovni slovar v enem) tako po vsebinski plati kot tudi s kolicino razlicnih podatkov, ki so danes na voljo v korpusih, in izkorišcanjem možnosti, ki jih ponuja internet. Nekatere znacilnosti slovarja, zlasti graficni prikaz pomenske hierarhije v pojmovnem sistemu, uporaba korpusnega gradiva (Naro­dowy Korpus Jezyka Polskiego in korpus inštituta PAN IPL, zgrajen za potrebe izdelave slovarja namenjen, ob uporabi tudi internetnih strani v poljšcini, pa tudi drugih v korpus nezajetih besedilnih virov) in za današnji cas napredna uporaba internetnega medija, so zanimive tudi za prihodnje slovarske projekte. 2.1.10 Lužiškosrbska jezika Za gornjo in dolnjo lužiško srbšcino enojezicni razlagalni slovarji ne obstajajo, dostopen pa je 44-milijonski korpus gornjelužiških besedil57 in 23-milijonski korpus dolnjelužiških besedil.58 2.1.11 Ruski jezik Rezultat dela ruske leksikografije je bogata zakladnica slovarjev razlic­nih tipov. Po številu in ozemlju najvecji slovanski narod ima razumlji­vo tudi najvecje kadrovske in financne možnosti za izdajanje vecjega števila slovarskih del. Nekatera izmed njih, ki so izhajala zlasti v drugi 57 Spletni naslov: http://www.serbski-institut.de/cms/os/476/informacije. 58 Spletni naslov: http://www.dolnoserbski.de/korpus/informacije. polovici 20. stoletja in zacetku 21. stoletja, bodo na tem mestu predsta­vljena, vendar obstajajo tudi drugi splošni razlagalni slovarji razlicnih tipov, ki jih v delu ne obravnavam, ker ne bi pomenili dodatne vredno­sti za namen tega dela. Predstavljeni so naslednji slovarji: • Slovar' russkogo jazyka, Tolkovyj slovar' russkogo jazyka, Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov • Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka • Slovar' russkogo jazyka – Malyj akademiceskyj slovar' (MAS) • Bol'šoj tolkovyj slovar' russkogo jazyka • Bol'šoj akademiceskij slovar' russkogo jazyka Slovar' russkogo jazyka, Tolkovyj slovar' russkogo jazyka, Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov Slovar' russkogo jazyka59 S. I. Ožegova je bil do konca 20. stoletja naj­bolj razširjen slovar ruskega jezika. Prvic je izšel leta 1949, do avtor­jeve smrti je izšel še petkrat, nato pa v leta 1968 in 1970 še dvakrat v nespremenjeni obliki. Po smrti Ožegova leta 1964 je uredniško mesto prevzela N. Ju. Švedova, število izdaj pa je v letu 1991 naraslo vse do številke 23 (podatek iz kolofona v TSRJAŠ). Slovar je tako verjetno naj­bolj razširjen enozvezkovni slovar ruskega jezika. Ce je bil na zacetku zamišljen kot skrajšani slovar Ušakova (Tolkovyj slovar' russkogo jazyka, izhajal je med letoma 1935 in 1940), pa je bila vsebina spremenjena tako pri razlagah kot pri slogovnem in normativnem kvalificiranju be-sed. Slovar je normativen, kar se kaže tudi v izboru leksike – izbrano je aktualno, osrednje besedje, ne pa redke, zastarele ali narecne bese­de, podoben izbor je opravljen pri posameznih pomenih besed (Krysin 2008: 354–355). Tolkovyj slovar' russkogo jazyka60 S. I. Ožegova in N. Ju. Šve­dove je nadaljevanje priljubljenega slovarja Ožegova Slovar' russkogo jazyka pod uredništvom N. Ju. Švedove. Prvic je izšel leta 1992 in doživel vec ponovnih izdaj – 2., spremenjena in dopolnjena izdaja je izšla leta 1994, 3. izdaja v letih 1995 in 1996, 4., dopolnjena izdaja pa leta 1997 z vec ponatisi. Osnovna nacela slovarja so ostala enaka, 59 Izvirni naslov: ....... ........ ...... Prevod naslova: Slovar ruskega jezika. 60 Izvirni naslov: ........ ....... ........ ...... Prevod naslova: Razlagalni slovar ruskega jezika. dodanih je vec tisoc novih besed in besednih zvez, tako je slovar dosegel obseg okoli 80.000 besed. Razlicne izdaje tega slovarja slo dostopne na spletu. Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proisho­ždenii slov61 je izšel pod uredništvom N. Ju. Švedove leta 2007 in bil ponatisnjen leta 2008. Izdelan je na podlagi 4. izdaje slovarja Tolkovyj slovar' russkogo jazyka Ožegova in Švedove, vendar ga dopolnjuje in nadgrajuje. Slovar vsebuje 82.000 besed in frazemov (vkljucno z iztoc­nicami, izpeljankami navedenimi v besedotvornem gnezdu in frazeolo­škimi izrazi in vecbesednimi leksemi (podatek iz kolofona v TSRJAŠ), številnim geslom pa so dodani etimološki podatki. Etimološki del sta izdelala L. V. Kurkina in L. P. Krysin, v tem pa se tudi najbolj razlikuje od prejšnjih slovarjev, ki so izšli pod vodstvom N. Ju. Švedove. Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka Izdan je bil v 17 zvezkih,62 izhajal je v letih 1949–1965. Poimenovan je tudi kot BAS.63 Vsebuje vec kot 120.000 besed, za katere je v prvih treh zvezkih uporabljeno gnezdenje, v naslednjih 14 zvezkih pa gnez­denja ni vec. Je razlagalno-zgodovinski in normativni slovar. Vsebuje veliko ilustrativnega gradiva z navedbami avtorjev in del. Pri besedah tujega izvora je naveden podatek o njihovem izvoru, dodan pa je tudi podatek o tem, kdaj je bila beseda prvic zabeležena v kakem slovarju. Ker je slovar danes, zlasti zaradi ilustrativnega gradiva iz 19. stoletja, do dolocene mere že zastarel, je v pripravi nov veliki akademski razlagalni slovar (Dubicinskij 2008a:137, Krysin 2008: 356). Druga izdaja tega slovarja je zacela izhajati leta 1991 pod uredni­štvom K. S. Gorbacevica. Slovar naj bi ob koncu izhajanja vseboval vec kot 120.000 besed, vendar je od leta 1991 do 1994 izšlo le pet 61 Izvirni naslov: ........ ....... ........ ..... . .......... ........ . ............. ..... Prevod naslova: Razlagalni slovar ruskega jezika z vkljucenimi pojasnili o izvoru besed. Na osnovi tega slovarja je narejen ....... .......-............... ....... (prevod naslova: Ruski razlagalno-etimo­ loški slovar), ki je dostopen na naslovu http://lexrus.ru/search.aspx?s=0&p=2865. 62 Izvirni naslov: ....... ............ ........ ............. ...... Pre­ vod naslova: Slovar sodobnega ruskega knjižnega jezika. 63 Širše poimenovanje je namrec ....... ............. ....... ............ ........ ............. ...... Prevod naslova: Veliki akademski Slovar so-dobnega ruskega knjižnega jezika. zvezkov in tako slovar ni dokoncan. Doslej so izšle crke A–Z.64 Slovar je razlagalno-normativen z elementi historizmov. V njem je podano be-sedje ruskega jezika od obdobja Puškina do današnjih dni. V tej izdaji so upoštevane normativne spremembe, do katerih je prišlo med prvo in drugo izdajo. Leksikalno-graficna informacija je približana sodobni ravni znanstvenega vedenja o jeziku. Slovar je namenjen strokovnjakom – jezikoslovcem, uciteljem ruskega jezika in vsem, ki jih zanima življe­nje besed in norma knjižnega jezika (Rojs 2001: 447). Slovar' russkogo jazyka – Malyj akademiceskyj slovar' (MAS) Akademski Slovar' russkogo jazyka65 (štirje zvezki, drugo poimenovanje Malyj akademiceskyj slovar'66 – MAS) v redakciji A. P. Evgenjeve je izhajal v letih 1957–1961, druga, popravljena in dopolnjena izdaja pa je izhajala od leta 1981 do leta 1984. Slovar vsebuje približno 82.000 besed (Krysin 2008: 356). Bol'šoj tolkovyj slovar' russkogo jazyka Leta 1998 je izšel enozvezkovni Bol'šoj tolkovyj slovar' russkogo jazyka,67 ki so ga izdelali peterburški leksikografi pod vodstvom S. A. Kuzneco­va. Slovar je bil kasneje ponatisnjen. Obsega 130.000 besed. Po struk­turi sledi drugim razlagalnim slovarjem, vsebuje pa krajše razlage in manjše število zgledov, saj je namenjen širokemu krogu uporabnikov, ki se zanimajo za rusko kulturo ali se ucijo rušcine, ne pa jezikoslovcem. Skladno s tem vsebuje tudi nekatere enciklopedicne informacije. Slovar odraža stanje leksike s konca 20. stoletja (Uvod, str. 3). Bol'šoj akademiceskij slovar' russkogo jazyka Znan tudi pod imenom BAS,68 pod uredništvom K. S. Gorbacevica izhaja od leta 2004, ko je izšel prvi zvezek. Ob izdaji zadnjega zvezka bo vseboval 150.000 besed od 19. stoletja dalje. Slovar je normativen. 64 Crka Z v ruski abecedi stoji na devetem mestu po vrsti. 65 Izvirni naslov: ....... ........ ...... Prevod naslova: Slovar ruskega jezika. 66 Izvirni naslov: ..... ............. ........ Prevod naslova: Mali akadem- ski slovar. 67 Izvirni naslov: ....... ........ ....... ........ ...... Prevod naslova: Veliki razlagalni slovar ruskega jezika. 68 Izvirni naslov: ....... ............. ....... ........ ...... Prevod na­ slova: Veliki akademski slovar ruskega jezika. Kot normo knjižnega jezika se v tem slovarju razume nacin izražanja, ki odraža zgodovinske zakonitosti jezikovnega razvoja in je izkazan v naj­boljših literarnih delih in jeziku izobražencev (BAS 2004: 3). Ilustra­tivno gradivo predstavljajo avtorski citati, zlasti iz literature. Slovar se opira na Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka 1948–1965. 2.1.12 Beloruski jezik Predstavljamo štiri beloruske slovarje: • Tlumacal'ny slounik belaruskaj movy • Tlumacal'ny slounik belaruskaj litaraturnaj movy • Vjaliki slounik belaruskaj movy • Slounik belaruskaj movy Tlumacal'ny slounik belaruskaj movy Med letoma 1977 in 1984 je v šestih knjigah izšel akademski petzvez­kovni razlagalni slovar Tlumacal'ny slounik belaruskaj movy,69 ki vse­buje približno 105.000 besed (Šcerbin 2008). Tlumacal'ny slounik belaruskaj litaraturnaj movy Enozvezkovni slovar Tlumacal'ny slounik belaruskaj litaraturnaj movy70 je prvic izšel leta 1996, cetrta izdaja pa je izšla leta 2005. Vsebuje pribli­žno 65.000 besed (Šcerbin 2008: 40). Vjaliki slounik belaruskaj movy Leta 2012 je v izšel Vjaliki slounik belaruskaj movy, 71 ki obsega okoli 223.000 leksikalnih enot. Osnovan je na 70-milijonskem elektronskem korpusu besedil, slovar pa prinaša pregibnostne preglednice samostal­nikov in pridevnikov (vec kot 130 tipov) ter glagolov (vec kot 140 ti-pov), v dodatku pa še imena držav, imena nekaterih krajev v Belorusiji in svetovna zemljepisna imena (Vjaliki slounik belaruskaj movy: IV ). 69 Izvirni naslov: ........... ....... .......... ..... Prevod naslova: Razla­galni slovar beloruskega jezika. 70 Izvirni naslov: ........... ....... ...................... ..... Prevod naslova: Razlagalni slovar beloruskega knjižnega jezika. 71 Izvirni naslov: ...... ....... .......... ..... Prevod naslova: Veliki slovar beloruskega jezika. Kot stranski produkt sta ob izdelavi slovarja nastali dve racunalniški orodji: crkovalnik Litara (......) in slovnicno-paradigmatski slovar Paradigma (.........) iz leta 2009, ki vsebuje 134.000 leksikalnih enot – gre pravzaprav za pregibnostne preglednice.72 Slounik belaruskaj movy Slounik belaruskaj movy73 je prvic izšel leta 1987 (urednik M. V. Biryly) z obsegom 118.000 leksikalnih enot. Na tem slovarju temelji izdaja slo­varja pod istim naslovom iz leta 2012 (pod vodstvom N. P. Eusievica), ki je razširjena na približno 150.000 leksikalnih enot. 2.1.13 Ukrajinski jezik Predstavljamo tri ukrajinske slovarje: • Slovnyk ukrajins'koji movy • Velikij tlumacnyj slovnyk sucasnoji ukrajins'koji movy • Slovnyk ukrayinskoji movy. U 20 tomah Slovnyk ukrajins'koji movy Pod naslovom Slovnyk ukrajins'koji movy74 je v letih 1970–1980 izhajal prvi ukrajinski akademski enojezicni slovar v enajstih zvezkih. Slovar vsebuje okoli 134.000 iztocnic, nastajal pa je na jezikoslovnem inštitu­tu ukrajinske akademije znanosti (Dubicinskij 2008b: 191). Velikij tlumacnyj slovnyk sucasnoji ukrajins'koji movy Velikij tlumacnyj slovnyk sucasnoji ukrajins'koji movy75 pod uredni­štvom V. T. Busela je izšel leta 2001. Vsebuje približno 170.000 besed in besednih zvez, pa tudi nekatera gesla z enciklopedicnimi podatki (Dubicinskij 2008b: 192). Kasneje je bil razširjen na 250.000 besed in besednih zvez. Sedma izdaja je izšla v letu 2009, izdan pa je tudi na CD-ju in spletu.76 72 Spletni naslov: http://pravapis.of.by. 73 Izvirni naslov: ...................... Prevod naslova: Slovar beloruskega jezika. 74 Izvirni naslov: ....................... Prevod naslova: Slovar ukrajinskega jezika. 75 Izvirni naslov: ....... ................ ................... ..... Prevod naslova: Veliki razlagalni slovar sodobnega ukrajinskega jezika. 76 Spletni naslov: http://www.lingvo.ua/uk. Slovnyk ukrayinskoji movy. U 20 tomah Slovar77 je do leta 2015 izšel v petih zvezkih od predvidenih dvajsetih, na voljo pa je v knjižni in spletni78 razlicici. Ohranil je obliko akadem­skega slovarja Slovnyk ukrajin'skoji movy, kar pomeni, da je tudi v svoji spletni razlicici ostal zgolj v elektronsko obliko prenesen knjižni slovar. 2.1.14 Splošno stanje Iz prikazanega stanja slovanskega slovaropisja lahko sklenemo, da sta kolicina in raznovrstnost slovarskih izdelkov vecji za jezike z vecjim številom govorcev. Na Poljskem in v Rusiji namrec nastaja vecje število razlagalnih slovarjev, zlasti za poljske pa se zdi, da so bolj odprti za no-vosti v svetovni leksikografiji in uporabo sodobne tehnologije. Ceprav je hrvaška slovarska produkcija razlagalnih slovarjev zadnjih dvajsetih let vecja kot ceška, slovaška in slovenska, je zlasti v Sloveniji in na Ce­škem viden preskok k uporabi sodobne tehnologije in korpusnih podat­kov za dva namena: za prikaz ljudem kot neposrednim uporabnikom in za jezikovnotehnološke aplikacije, ki cloveku koristijo na drugacne nacine. Izpostaviti velja nastajajoci poljski slovar Wielki slownik jezyka polskiego (2007–), ki uporablja spletni medij tako za integracijo podat­kov, ki so nekdaj bili na voljo le v locenih knjižnih izdajah, danes pa jih je mogoce med seboj povezati in prikazati na enem mestu, kot tudi za vizualizacijo in dostop do podatkov. Pri jezikih z vec enojezicnimi razlagalnimi slovarji je za njihovo razlikovanje vecinoma prisotna potreba po razlikovalnih pridevnikih, kot so razlagalni in veliki slovar ter sodobni, knjižni in standardni jezik. Nenavadna izjema pri tem so trije slovarji bosanskega jezika z enakim imenom. Trenutno nastaja vec slovarjev obravnavanega tipa. Novi slovar slo­venskega knjižnega jezika nastaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, v Bosni izhaja Rjecnik bosanskog jezika (Jahic), v Makedoniji nastaja Tolkoven recnik na makedonskiot jazik, bolgaršcino opisuje na­stajajoci Recnik na balgarskija ezik, novi leksikalni opis ceškega jezika 77 Izvirni naslov: ....... ........... ..... . 20 ...... Prevod naslova: Slovar ukrajinskega jezika. V 20 zvezkih. 78 Spletni naslov: http://lcorp.ulif.org.ua/ExplS/. predstavlja nastajajoci Akademický slovník soucasné ceštiny, Slovaki se bližajo polovici slovarja Slovník súcasného slovenského jazyka, Poljaki pripravljajo Wielki slownik jezyka polskiego, rušcino na novo opisuje Bol'šoj akademiceskij slovar' russkogo jazyka, na cetrtini poti je izhajanje ukrajinskega slovarja Slovnyk ukrayinskoji movy. U 20 tomah. 2.2 izbor Slovarjev za obravnavo 2.2.1 Merila za izbor Za namen raziskave je bil opravljen izbor slovarjev za obravnavo. Upo­števanih je bilo vec dejavnikov, ki so pomembni zlasti pri slovarjih tistih jezikov, ki imajo bogatejši nabor slovarskih del. V primerjavi s stanjem slovaropisja za slovenski jezik je stanje bolj pestro zlasti pri poljski in ruski leksikografiji. Merila za izbor slovarjev za raziskavo so bila: • obravnavani jezik slovarja; • cas nastanka; • velikost slovarja; • namen slovarja; • aktualnost slovarja (izbrana leksika in metodologija obdelave); • razširjenost oz. vplivnost slovarja. Obravnavani jezik slovarja Izbor jezikov oz. države nastanka slovarjev je najprej omejen po številu slovarjev za obravnavo in po casu, ki je na voljo za raziskavo, zato bo za vsak izbrani jezik v celoti obravnavan po en slovar. Glede na sta­nje leksikografije in glede na gradivsko ter casovno omejitev raziskave so izbrani slovenski, slovaški, poljski, ruski in hrvaški slovar. Število obravnavanih slovarjev za obravnavo v vseh raziskovalnih vprašanjih je bilo tako omejeno na pet, od tega po dva slovarja med južno- in zaho­dnoslovanskimi jeziki ter en slovar med vzhodnoslovanskimi. Pri tem je zanimivo, da ceška leksikografija, od katere je veliko izkušenj crpal SSKJ, od slovarja Slovník spisovného jazyka ceského, razen za šolske po­trebe, do danes nima vecjih zakljucenih slovarskih projektov. Za potrebe celovitejše slovaropisne predstavitve so bili pri nekate­rih vprašanjih primerjalno v manjši meri uporabljeni še drugi leksiko­grafski izdelki, tj. slovarji in leksikalne baze. Cas nastanka Okvirno casovno merilo izbora je, da je slovar izšel po drugi svetovni vojni. To merilo je pomembno, ker se z njim izloci starejše slovarje, ki so metodološko vecinoma zgrajeni na drugacnih, z današnjega vi-dika v marsicem preseženih nacelih (pri nas npr. Glonarjev slovar). Obenem se s tem v obravnavo lahko vkljucijo slovarji, ki so nastajali nekoliko pred ali deloma socasno s prvo izdajo Slovarja slovenske­ga knjižnega jezika in seveda po njem, zato so še vedno zanimivi za primerjavo. Drugo casovno merilo je, da imajo pri izboru prednost mlajši slovarji, saj je v njih mogoce opazovati sodobnejše smernice in spremembe v leksikografski praksi, obenem pa to povecuje aktualnost in relevantnost pricujoce raziskave, kar daje možnost prenosa pridob­ljenih rezultatov v prakso. Velikost slovarja Velikost slovarja je kot merilo podana zlasti zato, ker je leksikograf-ska praksa vecinoma takšna, da veliki slovarji vsebujejo vec razlic­nih podatkov kot manjši slovarji – na primer dvojnice, vec slovnicnih podatkov v zaglavju ali na ravni pomenov (morfološki, skladenjski podatki), vec podatkov o funkcijski zvrstnosti, zaznamovanosti leksi­ke, podrobneje so obravnavane stalne zveze, vecinoma je podrobnejša tudi pomenska clenitev. Posledicno imajo veliki slovarji kompleksnej­šo strukturo gesel in so za raziskavo bolj zanimivi kot preprostejši slovarji. Merilo je pomembno tudi zato, ker je bila na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU prvotno predvidena izde-lava slovarja s približno 70.000 gesli, ki mu naj bi po njegovem izidu sledil slovar s 150.000 gesli (Perdih 2009: 153), pozneje pa je bila sprejeta odlocitev, da se izdela slovar s 100.000 gesli, pri cemer se kot iztocnice ne štejejo vecbesedne leksikalne enote (Gliha Komac idr. 2015). Pricujoca raziskava lahko z merilom velikosti slovarja dodatno pripomore k relevantnosti in uporabnosti pridobljenih rezultatov za izdelavo obeh nacrtovanih slovarjev. Namen slovarja Namen slovarja je znotraj razlagalnih slovarjev relevanten v smislu, da so v raziskavi obravnavani slovarji, primarno namenjeni zlasti od­raslim rojenim govorcem jezika, ne pa slovarji, primarno namenjeni šolajoci se mladini ali tujim govorcem. Ta odlocitev je pomembna, saj namen slovarja vpliva tako na nabor podatkov, prikazanih v slovarju, kot na nacin njihovega opisa s slovarskim metajezikom. Ta odlocitev pa ne pomeni, da slovar ne more biti uporaben tudi za druge ciljne uporabnike, prav tako ne pomeni, da jih slovar vsaj v manjši meri ne upošteva. Aktualnost slovarja Aktualnost slovarja je v splošnem težko opredeljiv in zelo izmuzljiv po­jem, za potrebe te raziskave pa ga lahko opredelimo tako, da je slovar aktualen, ce izkazuje metodološko in vsebinsko vplivnost na razvoj leksikografije oziroma lahko to vplivnost vsaj predvidimo. Poleg tega aktualnost pomeni še cim kasnejši cas nastanka slovarja (tu se pojavlja prepletanje s casovnim merilom), upoštevanje radikalne spremembe v nacinu uporabe slovarjev (knjižno – digitalno) in s tem povezanimi možnostmi vecjega nabora podatkov in njihove uporabe v digitalnem okolju. Razširjenost slovarja Razširjenost slovarja je kot merilo uporabljeno zato, da se iz raziskave izlocijo tisti slovarji, ki bi bili sicer zanimivi za raziskavo, vendar se iz takšnih ali drugacnih razlogov uporabnikom niso uspeli dovolj pribli­žati, seveda v primerjavi z drugimi primerljivimi slovarji istega jezika. To merilo je uporabljeno bolj v smislu dodatnega merila, in sicer takrat, ko je izbira slovarja za obravnavo na podlagi drugih meril še vedno težavna, podatki o razširjenosti pa so na voljo bodisi eksplicitno (objek­tivno merilo) ali pa vsaj v zavesti slovaropiscev na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (subjektivno merilo). 2.2.2 Izbrani slovarji Slovenski jezik Casovno merilo izida slovarja v zadnjih 50 letih, aktualnost (v razmerju do drugih slovarjev), razširjenost, velikost in namen slovarja, pa tudi iz­bor med dokoncanimi slovarji, jasno govorijo v prid Slovarju slovenske­ga knjižnega jezika (SSKJ). Pred njim je namrec že leta 1936 Glonarjev Slovar slovenskega jezika, za njim pa (razen Spletnega slovarja slovenske­ga jezika v za obravnavo premajhnem obsegu 2500 poskusnih gesel) še ni izšel noben splošni razlagalni slovar slovenskega jezika. Raziskava je potekala na prvi izdaji SSKJ, v besedilu pa je opozorjeno na nekatere razlike med prvo in drugo izdajo. Slika 1: Geslo kralj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (izdaja na CD-ROM-u iz leta 1998) Hrvaški, srbski jezik Casovno je nekoliko oddaljen Recnik srpskohrvatskoga književnog je­zika oz. Rjecnik hrvatskosrpskoga književnog jezika, katerega izhajanje se je zakljucilo leta 1976, v daljšem casovnem obdobju pa izhaja Rec­nik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika, ki še ni izšel v celoti, ceprav izhaja že vec kot 50 let. Bolj smiselno se je torej osredotociti na novejše slovarje. V zadnjih nekaj vec kot 10 letih je hrvaška leksiko­grafija doživela kar nekaj izdaj novih slovarjev, nekoliko manj pa srb-ska leksikografija. Recnik srpskoga jezika kljub letnici izida (2007) ni najbolj aktualen, saj se vsebinsko in konceptualno mocno naslanja na Recnik srpskohrvatskoga književnog jezika. Po velikosti izstopa Hrvatski enciklopedijski rjecnik, ki (kot pove že njegovo ime) spada med enci­klopedicne slovarje. Kar se tice ostalih slovarjev, pa je kot nadaljevanje Rjecnika hrvatskoga jezika najbolj razširjen Anicev Veliki rjecnik hrvat­skoga jezika (VRHJ), ki je obenem bolje poznan tudi pri nas in je prav zato vzet v obravnavo. Slika 2: Geslo kralj v elektronski izdaji slovarja Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (izdaja na CD-ROM-u iz leta 2003) Slovaški jezik Glede na cas nastajanja in njegovo aktualnost, pa tudi zaradi namena in predvidene velikosti slovarja, je izbran Slovník súcasného slovenského jazyka (SSSJ), ceprav še ni dokoncan. V casu nastajanja raziskave sta že izšla prva dva zvezka (A–G in H–L), v pripravi pa je tretji zvezek, katerega delovna razlicica je že spletno objavljena.79 O razširjenosti je težko govoriti, saj slovar še ni dokoncan, prav tako je še vedno aktualen Krátky slovník slovenského jazyka (2003), ki je nastal kot zadnji pred njim, vendar je manjši in ima poudarjeno normativno vlogo, prav tako je zaradi vecje naslonitve na slovaško slovaropisno tradicijo leksikograf­sko manj aktualen, saj Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) v slovaško leksikografijo prinaša vec novosti. 79 Spletni naslov: http://lex.juls.savba.sk/ (datum dostopa 20. 7. 2015). Slika 3: Geslo kralj v spletni izdaji slovarja Slovník súcasného slovenského jazyka (spletna postavitev leta 2014) Poljski jezik Za izbor iz bogate ponudbe poljskih enojezicnih razlagalnih slovarjev je bilo odlocilnih vec dejavnikov. Casovno merilo je zaradi velike ponud-be slovarjev za razliko od slovenskega in slovaškega izbora nezadostno, je pa smiselno, da se osredotocimo na slovarje, ki so izšli po letu 1990, saj je nabor slovarjev kljub temu še vedno dovolj velik. Merilo velikosti slovarja in merilo namena slovarja sta izlocili Inny slownik jezyka polski-ego. Banko (2001: 314) namrec navaja, da slovar vsebuje okoli 100.000 leksikalnih enot, vendar bi, ce bi bil slovar izdelan na nacin, kot je slovar Doroszewskega, obsegal približno 45.000 gesel, kar po njegovem Slika 4: Geslo kralj v slovarju Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) slovar uvršca med srednje slovarje. Prav ta slovar (skupaj s kasnejšimi izdajami pod drugimi imeni) je za zdaj edini poljski splošni razlagal­ni slovar, ki vsebuje cobuildovski tip razlag, t. i. celostavcne razlage, in ravno zato tudi nagovarja drugacen tip uporabnikov. Zmigrodzki (2003: 95) opozarja, da je bil ta tip razlag najprej uporabljen v slovarju za tuje govorce. Slownik jezyka polskiego PWN, ce upoštevamo izdajo iz leta 1992, je casovno nekje na meji omejitve na leto 1990, a ker Uniwersalny slownik jezyka polskiego v veliki meri temelji na njem, ni smiselno, da obravnavamo Slownik jezyka polskiego PWN. Praktyczny slownik wspólczesnej polszczy­zny izpolnjuje casovna, velikostna in namenska merila, težje pa je oceniti, kakšna je njegova aktualnost in razširjenost. Podobno velja tudi za Slownik wspólczesnego jezyka polskiego in Uniwersalny slownik jezyka polskiego, le da je zadnji dodatno zanimiv zaradi uporabe elektronskega medija in široke obravnave iztocnic, zato bo obravnavan ta slovar, ceprav bi bila mogoca tudi drugacna izbira. Tudi glede na zasnovo novega slovenskega slovarja je izbira med temi tremi slovarji najbolj ustrezna. Wielki slownik jezyka polski-ego trenutno zaradi majhnega obsega ni primeren za pricujoco obravnavo, je pa metodološko zelo zanimiv, ker vsebuje podatke, ki jih v knjižnih izda­jah slovarjev ni bilo prakticno združevati (poleg semazioloških so vkljuceni tudi onomaziološki podatki), drugacen je nacin obravnave prostih zvez, citatov itd., uporaba elektronskega (internetnega) medija pa to omogoca. Ruski jezik Na slovanskem Vzhodu je po številu izdanih slovarjev in seveda po kulturni vplivnosti najobsežnejša ruska leksikografija. Slovar Ožegova (Slovar' russkogo jazyka), kasneje Ožegova in Švedove (Tolkovyj slovar' russkogo jazyka), nato pa Švedove (Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov, TSRJAŠ), ki nadgrajuje do-tedanjo slovarsko tradicijo z dodanimi etimološkimi podatki, je ustre-zen za obravnavo glede na cas nastanka (2007, 2008), velikost, namen, aktualnost in razširjenost, kljub temu da zaradi dolgoletne tradicije ne prinaša inovativnih leksikografskih pristopov. Prva izdaja slovarja Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka je casovno precej odmaknjena (1949–1965), druga izdaja pod uredništvom K. S. Gorbacevica pa ni zakljucena. Slovar' russkogo jazyka oz. Malyj akademiceskyj slovar' (MAS) po velikosti 82.000 besed sicer ni majhen, je pa njegova druga izdaja izhajala v letih 1981–1984, in zato med slovarji ruskega jezika ni aktualna. Bol'šoj tolkovyj slovar' russkogo jazyka (1998, S. A. Kuznecov) izpolnjuje casovno in velikostno merilo, namen in aktualnost sicer morda nista najbolj izrazita, razširjenost pa vprimerjavi s tradicijo slovarjev Ožegova in Švedove ni tako mocna. Bol'šoj akademiceskij slovar' russkogo jazyka pod uredništvom K. S. Gorbacevica (od 2004) je casovno in po velikosti primeren, ni pa še dokoncan. Slika 5: Geslo kralj v slovarju Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov (izdaja iz leta 2008) 2.3 nacrti novih razlagalnih Slovarjev SlovenSkega jezika 2.3.1Oris stanja V slovenskem prostoru sta bila v letih 2013 in 2015 objavljena dva do-kumenta, ki predstavljata nacrte za nove razlagalne slovarje slovenskega jezika. Najprej je skupina treh avtorjev80 maja 2013 objavila Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika (Krek idr. 2013), nato pa 80 Simon Krek, Iztok Kosem in Polona Gantar. jeseni 2015 v razširjeni skupini izdala monografijo (Gorjanc idr. 2015) v okviru dejavnosti Centra za jezikovne vire in tehnologije. Prvotno je bilo napovedano, da bo »bodo razprave in sam koncept objavljeni v mo-nografski publikaciji jeseni leta 2015 pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani«,81 vendar koncept še ni pripravljen, izšla je le omenjena monografija. 1. oktobra 2015 so sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU82 objavili Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (Gliha Komac idr. 2015), ki sta ga na Slo­venski akademiji znanosti in umetnosti sprejela Razred za filološke in literarne vede SAZU in Izvršilni odbor Predsedstva SAZU. Pred tem je bil osnutek tega koncepta dan v enomesecno javno obravnavno, in sicer v mesecu marcu 2015; tako sta strokovna in laicna javnost že pred potr­ditvijo pri SAZU lahko predlagali dopolnitve in opozorili na morebitne pomanjkljivosti predstavljene zasnove. Oba dokumenta (v nadaljevanju krajše poimenovana Predlog in Koncept) sta v strokovni javnosti vzbudila veliko zanimanja, saj pred­stavljata prve bolj otipljive rezultate nacrtovanja novega razlagalnega slovarja srednjega obsega. Oba izhajata s stališca, da je treba slovar na­pisati na novo, kar je povsem razumljivo, saj je prva izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika izhajala v letih 1970–1991, njegova druga izdaja iz leta 2014 pa skoraj v celoti sledi prvotnemu konceptu. Oba na-crta predvidevata primarno rabo slovarja v digitalnem okolju (Koncept dodatno predvideva tudi tiskano obliko). 2.3.2 Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika iz leta 2013 (Krek idr. 2013)83 predvideva izdelavo slovarja, ki se osredotoca »pred­vsem na šolske uporabnike ter odrasle uporabnike, ki bodo slovar uporabljali v okviru izobraževanja ter zaradi sporazumevalnih potreb« 81 Spletni naslov: http://www.cjvt.si/projekti/sssj/ (datum dostopa 28. 5. 2015). 82 Nataša Gliha Komac, Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Simona Klemencic, Domen Krvina, Nina Ledinek, Tanja Mirtic, Andrej Perdih, Špela Petric, Marko Snoj in Andreja Žele. 83 Avtorji: Simon Krek, Iztok Kosem in Polona Gantar. (str. 46).84 Pri sodobnem slovarju v ospredje postavlja digitalni medij in »uporabnik[a], ki je vešc digitalnih medijev in zna izrabljati njihove prednosti, s tem pa posredno odloca tudi o vrsti, obliki in nacinu pred­stavitve slovarskih in drugih jezikovnih podatkov« ter razvoj jezikovnih tehnologij (str. 7–8). Nacrtovana velikost slovarja je približno 100.000 gesel, ki naj bi bila izdelana v petih letih. Kot iztocnico nacrt pred­videva tako enobesedne kot vecbesedne enote, zato bo v primerjavi s SSKJ (nekaj vec kot 100.000 enobesednih iztocnic in podiztocnic) imel manj enobesednih iztocnic,85 med njimi tudi tiste lastnoimenske, ki »so zanimive bodisi zato, ker izkazujejo besedilno okolje, ki je zanimivo s stališca leksikalnega opisa (npr. imena prebivalcev, nekatera zemljepi­sna imena), ali s stališca norme (npr. variantne oblike Shakespearjev – Shakespearov)« (str. 23).86 Tehnicna ureditev slovarja (in slovarske baze) predvideva povezanost z drugimi samostojnimi (zunanjimi) podatkov­nimi bazami, kjer so zbrani doloceni podatki, uporabni tudi za slovar, npr. podatki iz govornih baz, pregibne oblike, specificni terminološki in normativni opisi. Nenavadno je, da Predlog ne predvideva sistematic­nega izpopolnjevanja zunanjih podatkovnih baz vsaj do te mere, da bi za potrebe slovarja vsebovale vse potrebne podatke za cisto vse slovarske iztocnice, saj brez tega ne more nastati sistematicno zaokrožen slovar. Dobrodošla novost v primerjavi z razlagalnimi slovarji drugih je­zikov, ki trenutno nastajajo ali so nastali v zadnjih letih, je sodoben in 84 Zaradi take opredelitve ciljnega uporabnika slovar do dolocene mere odstopa od tukaj obravnavanega tipa slovarjev. Vseeno je na tem mestu predstavljen zaradi aktualnosti v slovenskem prostoru in dolocenih novih pristopov. 85 Pri tem je treba opozoriti na nejasnost, ali bo po obsegu »predlagani slovar pri­merljiv z obstojecim slovarjem slovenskega jezika« (str. 24), ce pod izrazom obseg razumemo število tipološko primerljivih iztocnic. Avtorji Predloga namrec zapišejo tudi, da »[s]talne besedne zveze in frazeološke enote [...] po tradicionalnem poj­movanju lahko obravnavamo kot samostojna gesla« (str. 23) in da je »[v] spletnem slovarju [...], za razliko od slovarske baze, vsaka stalna zveza, ne glede na pomen­sko povezanost s katerim od registriranih pomenov besede, ki je njen sestavni del, obravnavana kot iztocnica« (str. 33–34). Ce torej avtorji kot naslovno enoto gesel predvidevajo tako enobesedne kot vecbesedne iztocnice (stalne zveze, frazeološke enote), bo predlagani slovar v primerjavi s SSKJ (približno 100.000 enobesednih iztocnic in podiztocnic) imel dosti manj enobesednih iztocnic. 86 Za vkljucevanje lastnoimenskega gradiva zaradi normativnih zadreg se drugi raz­lagalni slovarji obicajno ne odlocajo, saj to tradicionalno rešujejo pravopisni pri­rocniki. Drugace je pri vkljucevanju prebivalskih in zemljepisnih imen, kjer se slovarske prakse razlikujejo (prim. 3.2.3 Vecbesedne iztocnice). pregleden graficni vmesnik (prim. npr. poglavje 2.2.2 Izbrani slovarji in razlicna mesta v Krek idr. 2013). Med vsebinske in strukturne novosti, ki jih predvideva Predlog, lahko štejemo jezikovnotehnološko zasnovanost tako pri zasnovi baze (nacrtovana je za cloveškega uporabnika in za racunalniško uporabo) kot pri pridobivanju podatkov (samodejno lušcenje podatkov iz korpu­sa, povezljivost z drugimi podatkovnimi zbirkami). Predlagani so tudi: a) pomik obravnave homonimov z makrostrukturne ravni na mikro­strukturno, tj. pomensko raven, b) uvedba vecbesednih iztocnic, c) po­menski meni po zgledu slovarjev za tuje govorce anglešcine in c) cobuil­dovski tip razlage (v Predlogu je uporabljen izraz stavcna definicija). Pri zadnjem ni pojasnjeno, kdaj bo ta razlagalni tip v slovarju uporabljen (prim. sliko 7 na str. 26 in sliko 15 na str. 33) in kdaj ne (prim. sliko 16 na str. 34 in sliko 17 na str. 35), ceprav je za prikaz pomenskih lastnosti napovedan »opis pomenov in podpomenov v obliki stavcne definicije« (str. 30) brez omembe izjem od te napovedi. Eksplicitno bo izkazan tip besednozveznih vzorcev, npr. pridevnik in samostalnik (v SSKJ in ne­katerih drugih slovarjih je ilustrativno gradivo razvršceno po skladenj­skih nacelih, pri cemer struktura ni eksplicitno izpostavljena), locevanje med kolokacijami in celostavcni zgledi87 itd. Vloga sinonimov, ki bodo v slovarju prikazani, ni natancneje opredeljena. Pridobljeni bodo iz slo­venske razlicice semanticnega leksikona sloWNet,88 zgrajene po vzoru baze WordNet, prikazani pa bodo skupaj s kolokatorji. Glede na SSKJ je obravnava frazeologije pricakovano zastavljena bistveno drugace, so-dobneje in prikazana v samostojnem razdelku (toda prim. opombo 84). Predvidene so preglednice z oblikami iztocnic, izdelane na pod-lagi leksikona besednih oblik Sloleks in z dodanimi naglasnimi podat­ki (zgolj z jakostnim naglasom, saj tonemskega naglaševanja Predlog ne predvideva). Podatki o regijskih govornih razlicicah so navedeni v razdelku Govor. Glede na to, da »[p]ri iztocnicah, za katere podatki v korpusu Gos niso na voljo, zavihek Govor ne bo prikazan«, se tudi tu kaže, da bodo podatki navedeni nesistematicno in v omejenem obsegu, relevantnost podatkov pa je zlasti pri redkejših besedah zaradi majhne­ 87 Mišljeni so zgledi v obliki celih povedi. 88 To je edini vir za sinonimijo, ki je v Predlogu naveden. Zastavlja se vprašanje, ali bo za sinonimijo uporabljen še kak drug vir podatkov ali pa bo SloWNet ustrezno dopolnjen – vprašanje dopolnjevanja vseh zbirk je izpostavljeno že zgoraj. ga korpusa vprašljiva, saj se v milijonskem korpusu nekatere iztocnice pojavljajo redko ali sploh ne. V slovarju je predviden tudi razdelek s podatki o izvoru iztocnice, vendar iz kratkega zapisa ni mogoce razbrati niti osnovnih podatkov o razdelku, kot so: ali bo podatek naveden pri vseh iztocnicah ali le pri manjšem delu, kakšna bo vsebina in struktura tega razdelka itd. Nacrtovana je vkljucitev podatkov o normi, pridobljeni iz Slogovnega prirocnika, ki naj bi se v ta namen ustrezno dopolnjeval. Ob tem se za­stavlja vprašanje pojmovanja norme v razmerju do tradicionalnega poj­movanja knjižnega jezika. Predvidena je predstavitev (pod)pomenov89 v obliki nevronske mreže ter vkljucitev multimedijskih vsebin. Slovar bo vseboval še statisticne podatke o pogostosti rabe iztocnice glede na leto zapisa in vire, pri cemer ni opredeljeno, iz katerega korpusa bodo podatki pridobljeni. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj bodo uporabljene absolutne frekvencne vrednosti za posamezno leto, ne pa tudi relativne glede na kolicino besedil za posamezno leto, kar je smiselno za bolj­šo predstavo o tem, ali se beseda v jeziku morda šele uveljavlja ali že umika. Predlog ne opredeljuje razvršcanja pomenov v slovarju, pac pa izvemo, kakšna rešitev je bila uporabljena v Leksikalni bazi (ne pa tudi, kakšno je razmerje med predlaganim slovarjem in Leksikalno bazo – ce sploh kakšno, glede na to, da slovar temelji na slovarski bazi, katere odnos do leksikalne baze prav tako ni opredeljen). Za opredelitev po­menov je poleg razlage naveden pomenski indikator. Glede na potek nastajanja slovarskih gesel je predstavljen vecfa­zni proces, ki na podlagi obstojecih zbirk predvideva avtomatski izvoz podatkov iz korpusa in obstojecih podatkovnih baz, cišcenje surovih avtomatsko pridobljenih podatkov s t. i. mocjo množic (množicenje), poklicni leksikografi pa bi iz tako precišcenih podatkov oblikovali vecji del gesla. Temu bi sledilo dopolnjevanje s podatki, ki jih lahko priskr­bijo jezikoslovci, specializirani za druga jezikoslovna podrocja, ter ter­minologi, s koncnim pregledom pa bi bilo geslo dokoncano. Slovar naj bi bil objavljen od prve faze dalje, torej že v fazi, ko so z avtomatskimi postopki pridobljeni izhodišcni korpusni podatki. Jeseni 2015 je širša skupina sodelavcev, zbranih okrog treh avtorjev Predloga za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika, v okviru ak­ 89 Ne le samih (pod)pomenov, ampak tudi in z njimi povezanih podatkov, kot so vzorci, kolokacije in opozorila o posebnostih rabe. tivnosti Centra za jezikovne vire in tehnologije izdala monografijo Slo-var sodobne slovenšcine: problemi in rešitve (Gorjanc idr. 2015), ki skuša podati odgovore na nekatera temeljna vprašanja pri snovanju koncepta slovarja. To delo temelji na izhodišcih, predstavljenih v Predlogu. Ce­prav je bilo napovedano, da »bodo razprave in sam koncept objavljeni v monografski publikaciji jeseni leta 2015 pri Znanstveni založbi Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani«,90 odsotnost napovedanega kon­cepta kot celovitega dokumenta kaže, da se je njegova priprava ocitno upocasnila. Težko je oceniti, kdaj se stališca v monografiji razlikujejo od Pre­dloga zaradi dogovorjene spremembe stališc, kdaj pa gre za neusklaje­nost med številnimi avtorji, kar je eden od možnih razlogov, zakaj kon­cept še ni pripravljen. Ce je, na primer, navedba šolskega in splošnega uporabnika (Krek idr. 2013: 20) problematizirana v Arhar Holdt (2015: 136–148), je to mogoce videti v luci želje po natancnejši definiciji, saj je predstavljena potreba po natancnejši opredelitvi splošnega uporabnika (ceprav je zato postalo nejasno, kdo je ciljni uporabnik slovarja, ki je bil opredeljen v Predlogu (Krek idr. 2013: 20), v monografiji pa ni jasno opredeljen). Kot neskladnost skupine je mogoce razumeti razmerje med izrazito naklonjenostjo uporabi stavcnih razlag v Krek idr. (2013: 30), ki napoveduje »opis pomenov in podpomenov v obliki stavcne defi­nicije«, in pripombo enega od sodelavcev, da so v francoskih slovarjih stavcne razlage kritizirane s strani slovaropiscev in uciteljev, zato se »[v] zadnjih dveh desetletjih [...] vecina šolskih slovarjev vraca k tradicional­ni definiciji [...]« (Perko 2015: 314). Teme, relevantne za slovar, monografija obravnava precej neurav­noteženo. Kar pet prispevkov (približno 80 strani) je posvecenih vpra­šanju slovarskega uporabnika, vendar razen možne rešitve, ki je »zgolj potencialno izhodišce za nadaljnje empiricne raziskave« (Arhar Holdt 2015: 142), in izražanja potreb po nadaljnjih empiricnih raziskavah (Rozman idr. 2015: 167, Cibej idr. 2015: 181) ne izvemo, katerim slo­varskih uporabnikom ali skupinam uporabnikov je nacrtovani slovar namenjen. Prispevki sicer analizirajo dolocene skupine uporabnikov, vendar ni jasno, kako so obravnavane skupine povezane s samim slo­varjem – ali bo slovar namenjen tudi njim ali ne. 90 Spletni naslov: http://www.cjvt.si/projekti/sssj/ (datum dostopa 3. 4. 2015). Slika 6: Izsek gesla kralj v Spletnem slovarju slovenskega jezika (2012) Frazeologija in stalne besedne zveze so v monografiji obravnavane zgolj sporadicno, ne pa sistematicno; o slovnici v slovarju lahko pre­beremo tri prispevke, ki obravnavajo zgolj besednovrstna vprašanja, v manjši meri pa se slovnice dotika obravnava oznak v okviru slovarskega gesla. Nenavadno je, da v monografiji izvemo vec o možnostih množi-cenja kot o tem, kdo naj bi bil profesionalni leksikograf, izdeloval oz. urejal slovarska gesla in dejansko oblikoval njihovo koncno podobo. Jasno je izraženo, da obstaja precejšen idejni razkorak med koncep-tom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in stališci avtorjev obravnavane monografije. Poleg opisanih leksikografskih raz­hajanj med stališci piscev Predloga in Koncepta je v ospredju predvsem nejasnost glede odlocitve o slovenšcini, ki jo slovar opisuje, pa tudi, kdo je ciljni uporabnik in vprašanje teoreticnih izhodišc, na katerih naj slovar temelji. 2.3.3 Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (NSSKJ) so pripravili sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ra-movša ZRC SAZU91 in ga objavili 1. oktobra 2015 po predhodni javni obravnavi marca istega leta. Koncept je bil predstavljen strokovnemu telesu, tj. Znanstvenemu svetu Inštituta za slovenski jezik Frana Ra-movša, pa tudi Slovenski akademiji znanosti in umetnosti kot najvišju znanstveni ustanovi v Sloveniji.92 Koncept predvideva izdelavo temelj­nega enojezicnega informativno-normativnega razlagalnega slovarja. Jezikovne prvine bodo v njem opisane in ovrednotene v razmerju do aktualne knjižnojezikovne norme (Gliha Komac idr. 2015). Knjižni jezik je v tem konceptu razumljen kot »uzavešceni, kultivi­rani in konvencionalni nadregionalni kod, ki ga v slovenskem jezikov­ 91 Avtorji: Nataša Gliha Komac, Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Simona Klemencic, Domen Krvina, Nina Ledinek, Tanja Mirtic, Andrej Perdih, Špela Petric, Marko Snoj in Andreja Žele. 92 Koncept je bil sprejet na seji Znanstvenega sveta Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 6. avgusta 2015, na seji Znanstvenega sveta ZRC SAZU 2. septembra 2015, na seji Razreda za filološke in literarne vede SAZU 8. septembra 2015 in na seji Izvršilnega odbora Predsedstva SAZU 14. septembra 2015. nem okolju govorci slovenšcine nezaznamovano rabijo zlasti v javnih in formalnih govornih položajih. Pri tem je kultiviranost knjižnega jezika razumljena kot upoštevanje splošno veljavnih nacel, norm in družbenih konvencij« (str. 1). Za razumevanje zapisanega je treba razumeti tudi opredelitev norme, ki je »razumljena kot kolektivno soglasje glede rabe jezikovnih sredstev, ki jih v socasni družbi uporabljamo kot naraven rezultat interakcije razlicnih družbenih, kulturnih, kognitivnih in bio-loških dejavnikov, ugotavljanje norme pa v izhodišcu in v najvecji meri temelji na štirih merilih: jezikovna raba, jezikovni sistem, izrocilo in gospodarnost« (str. 1). Po obsegu je NSSKJ zasnovan kot slovar srednjega obsega s pri­bližno 100.000 gesli. Poleg enobesednih iztocnic so predvideni še trije tipi vecbesednih: glagoli s prostim morfemom se/si (kadar brez se/si ne obstajajo), polcitatni in drugi prevzeti leksemi (ad hoc, alma mater, bos­sa nova) in besedotvorni sklopi, kjer je meja med eno- in vecbesedno­stjo do neke mere dogovorna (hokus pokus, na svidenje). Med iztocnice sodijo tudi leksikalizirane krajšave in okrajšave. Podiztocnic slovar ne predvideva, pac pa so stalne besedne zveze in frazeološke enote uvr-šcene k enobesedni iztocnici, zato nimajo statusa iztocnice. Po številu predvidenih iztocnic je nacrtovani slovar zato primerljiv s številom iz­tocnic v SSKJ. Predvideni uporabnik slovarja je odrasli rojeni govorec slovenšcine, ki bo slovar uporabljal zlasti v elektronski obliki bodisi samostojno ali v povezavi z drugimi jezikovnimi prirocniki, viri in zbir­kami. Kljub temu naj bi digitalna zasnova slovarja omogocala prilago­dljivost tudi drugim tipom uporabnikov, saj slovar tehnicno temelji na digitalni slovarski bazi. Ob koncu izdelave slovarja je predvidena tudi tiskana izdaja slovarja. Slovar gradivsko temelji na korpusih Gigafida, Kres, Nova beseda in deloma na korpusu Gos, pri cemer se kot pomožno gradivo lahko uporabijo tudi drugi gradivski viri. S strukturno-vsebinskega vidika Koncept predvideva izdelavo pre­gibnostno-naglasnih vzorcev, tj. preglednic z onaglašenimi (jakostno in tonemsko) in neonaglašenimi vsemi oblikami iztocnic. Poleg tega bo s t. i. Riglerjevo transkripcijo, kot je uporabljena v SSKJ, SP 2001, SNB, SSKJ2, in z mednarodno foneticno abecedo IPA prikazan izgovor osnovnih in dolocenih stranskih oblik, dodani pa bodo tudi zvocni posnetki izgovora. Za pridobitev aktualnih podatkov o naglasu in izgo­voru v sodobnem knjižnem jeziku bo uporabljena metoda anketiranja. Pri razvršcanju pomenov bo praviloma »najprej naveden osnovni, izho­dišcni pomen besede, tj. obicajno tisti, ki pri rojenih govorcih vzbudi prvo asociacijo in iz katerega je mogoce izpeljati tudi vse ostale.« Pri razlagalnih tipih Koncept namesto sklicevalnih razlag (v SSKJ tip manj­šalnica od, ženska oblika od ...) predvideva polne pomenske opise, prav tako bodo razloženi tudi tisti prislovi, ki so bili v SSKJ navedeni kot podiztocnica. V NSSKJ je namrec predvidena celostna obravnava tudi tovrstnih prislovov, saj bodo imeli status iztocnice. Koncept v dolocenih tipološko zamejenih primerih predvideva tudi uporabo stavcne razlage cobuildovskega tipa, na primer pri glagolih, pri katerih je v konkretnem pomenu prvi delovalnik izražen z neimenovalniškim sklonom. Na pomenski ravni so dodani sinonimi, ki v slovarju opravljajo trojno vlogo: tezavrsko (tj. informativno), razlagalno (tj. namesto dru­gih tipov razlag) in normativno v smislu, da so stilno-zvrstno nevtralni in s tem neokvalificirani sinonimi prikazani ob razlagi, pri cemer raz­merje med vec normativnimi sinonimi ne bo opredeljeno. Poleg koloka­cij in pomensko prozornih stalnih zvez skupaj s podatki o skladenjskih vzorcih bodo kot zgledi rabe navedeni stavcni zgledi iz korpusov. Koncept napoveduje opredelitev nekaterih besedotvornih razmerij (svojilni pridevniki, manjšalnice, feminativi (in po potrebi maskulina­tivi), vkljucno s poimenovanji za samice oz. samce živalskih vrst). S tem koncept odpira vrata sistematicnemu prikazu besedotvorja v okviru splošnega slovarja. Slovar bo vseboval tudi etimološka pojasnila, saj so bila ta med uporabniki dobro sprejeta že v razlagalnem Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika iz leta 2012, ki je nastal na istem inštitutu. Etimolo­ško pojasnjene bodo vse iztocnice v NSSKJ, pri cemer bodo pojasnila naceloma krajša in bolj poljudna kot v etimoloških slovarjih, za zahtev­nejše uporabnike pa je predvidena povezanost s podrobnejšimi podatki v spletno objavljenih slovenskih etimoloških slovarjih. V zacetni fazi izdelave slovarja Koncept poleg izrabe podatkov iz korpusov predvideva tudi pripravo podatkov iz obstojecih in nastaja­jocih slovarjev, in sicer jakostno onaglašene iztocnice, koncaje stran­skih oblik, izgovor, dvojnice, tonemski naglas, sinonime, besedotvorne podatke, frazeologijo, etimologijo in druge slovnicne podatke (o tem prim. tudi Perdih 2015: 551–567). 3 primerjalna analiza zgradbe in vSebine izbranih Slovarjev 3.1 SlovarSka zgradba in izhodišce analize Ko govorimo o strukturi slovarja (v knjižni obliki), s tem najveckrat mislimo na makro- in mikrostrukturo slovarja, ceprav je na slovar kot celoto ustrezneje gledati širše. Bergenholtz in Tarp (1995: 188) zato de­finirata okvirno strukturo (angl. frame structure) kot zbirko vseh med seboj povezanih delov, ki tvorijo slovar. Širša organizacijska struktura v slovarju je makrostruktura, ki jo Hartmann in James (1998: 91) definirata kot seznam, s pomocjo kate­rega je mogoce poiskati informacijo v slovarju. V slovarjih je to obicajno abecedni seznam iztocnic, ki tvori osrednji del slovarja. Mikrostrukturo definirata kot vsebino slovarske enote. Od makrostrukture se razlikuje po tem, da daje podrobnejše informacije o iztocnici z navajanjem nje­nih formalnih in semanticnih lastnosti, kot na primer zapis, izgovor, slovnica, razlaga, raba, etimologija. Ce ima iztocnica vec pomenov, so nekatere informacije podane pri vsakem od njih. Zunanje enote (angl. outside matter) so vsebine, ki stojijo na zacet­ku, na sredi ali na koncu slovarjev. Med zunanje enote Hartmann in James (1998: 104) prištevata uvodne enote (angl. front matter), vmesne enote (angl. middle matter) in koncne enote (angl. back matter). Med uvodne enote štejeta tiste sestavne dele, ki (v knjigi) stojijo pred slovar-skim delom, kot primere navajata naslovnico, kolofon, zahvale in po­svetila, predgovor, uvod, kazalo, sezname avtorjev, uporabljenih krajšav, slik, navodila za izgovor, uporabo in podobno. Med vmesne enote uvr­šcata v makrostrukturo vrinjene slike, zemljevide, diagrame, sezname slovnicnih izrazov ali pomenskih polj in enciklopedicne podatke. Med koncne enote štejeta tiste dele slovarjev, ki stojijo za slovarskim delom, kot primere navajata sezname osebnih in zemljepisnih imen, velicine in merske enote, vojaške cine, kemijske elemente, crkovne, številske in glasbene simbole, citate in pregovore ter stvarno kazalo. Hartmann (2001: 65–66) kot mediostrukturo razume tisto struk­turo v slovarju, katere naloga je sklicevanje med razlicnimi deli slovarja. Glede na izvor in cilj sklica locuje sklice od enega gesla k drugemu, od gesla k uvodnim, vmesnim ali zakljucnim enotam, od gesla k ilustraci-jam ali seznamu virov ali iz enega slovarja k drugemu. V tem delu monografije je prikazana analiza in primerjava ma-kro- in mikrostrukturnih znacilnosti izbranih slovarjev. V obravnavi so upoštevani opisi slovarske vsebine in zgradbe, povzeti zlasti iz uvodnih poglavij slovarjev in drugih virov, ki govorijo o teh slovarjih, temu pa je dodan še pregled slovarskih gesel s poudarkom na obravnavanem vprašanju. S kombinacijo teh podatkov je mogoce za vsak slovar dobiti celostno sliko o prikazu jezikovnih informacij v slovarjih. Na podla­gi teh ugotovitev so ovrednotene slovaropisne rešitve glede slovarske strukture, vsebine in prikaza podatkov, temu pa sledi prikaz možnosti za izboljšanje teh rešitev. Kot je pojasnjeno v prejšnjem poglavju, bodo analizirani in med seboj primerjani Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), Veliki rjec­nik hrvatskoga jezika (VRHJ), Slovník spisovného jazyka slovenského (SSSJ), Uniwersalny slownik jezyka polskiego (USJP) in Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov (TSRJAŠ). Slovarske rešitve so ovrednotene in komentirane zlasti z vidika prepoznavnosti slovarskih podatkov (kot primer lahko navedemo loce­vanje med razlago in besednovrstnim podatkom ter podatkom o sino­nimiji in vrsti sinonimije), preglednosti in pricakovanosti razporeditve podatkov (na primer razporeditev vecbesednih leksemov v strukturi ge­sla), uravnoteženosti informacij o leksemih, teoreticnih ugotovitvah in realni rabi leksema z namenom in predpostavljeno uporabo slovarja (na primer pri obravnavi enakoizraznosti) glede na predvidenega uporabni­ka – odraslega rojenega govorca slovenskega jezika. Jasno je, da še tako dovršena vsebina slovarja nima uporabne vre­dnosti, ce je uporabnik iz slovarja ne more jasno razbrati, pri cemer je kakovost vsebine nujna. Vsi slovarji, zlasti splošni razlagalni slovarji, so namrec postavljeni med kladivo ustreznega jezikovnoteoreticnega opisa in nakovalo prakticne uporabnosti takega opisa. V zvezi s tem velja omeniti dve misli Michaela Rundella (2006: 332–333). V prvi trditvi, povezani z neko prvino stavcnih razlag v Cobuildovem slovarju, pravi, da bo impliciten podatek verjetno tudi ostal impliciten (»[T]his ‘impli­cit signal’ is likely to remain implicit.«). Druga, s tem povezana misel, pa je bolj splošna, in sicer avtor opozarja, da ni pomemben slovaro­pišcev namen, ampak uporabnikova interpretacija (»[W]hat matters is not the lexicographer's intention but the user's interpretation.«). Pri tem seveda ne gre pretiravati – ce je implicitna informacija ustrezno razu­mljiva, ni vedno nujno iskati eksplicitnega nacina podajanja podatkov, saj lahko postane pojasnilo predolgo ali prevec abstraktno. Glede sestave gesla naj pojasnimo, da nam geslo pomeni to, kar se v SSKJ imenuje geselski clanek, iztocnica pa je skladna s poimenova­njem geslo v SSKJ ob upoštevanju opomb, ki jih najdemo pri Gjurinu (1984: 183–184, upoštevano tudi v Weiss 1994a), torej jo razumemo kot naslovno enoto gesla. Podrejeni enoti temu ustrezno imenujemo podgeslo in podiztocnica. Povedano lahko ponazorimo s primerom iz druge izdaje SSKJ: iztocnica stiskáški -a -o prid. (á) geslo slabš. pretirano varcen, skop: podiztocnica 3.2 makroStrUktUrne znacilnoSti 3.2.1 Splošno o makrostrukturi Kot je bilo že omenjeno, Hartmann in James (1998) pojmujeta makro­strukturo kot seznam, s pomocjo katerega je mogoce poiskati informa­cijo v slovarju. V slovarjih je to obicajno abecedni seznam iztocnic, ki tvori izhodišcni del slovarja. Ta je lahko dopolnjen z zunanjimi enota-mi na zacetku, na sredi ali na koncu slovarja. To razumevanje makro­strukture lahko dopolnimo s tremi vidiki, ki jih Svensén (1993: 223) navaja v povezavi z makrostrukturo: • Ali ima vsaka leksikalna enota svoje geslo v slovarju ali pa je lahko vec leksikalnih enot združenih v gnezdih ali podgeslih? • Ali obstaja enotno abecedno zaporedje ali obstajajo odmiki od njega? • Ce je vec leksikalnih enot združenih v gnezdih – ali so vse prikaza­ne v celoti ali so nekatere prikazane v skrajšani obliki? Svensén pri tem natancneje prikazuje razliko v nacinih abecednega raz­vršcanja po crki ali po besedi (str. 223–224), prav tako navaja razlicne nacine razvršcanja podiztocnic, in sicer po abecedi ali po zgodovin­sko-morfološkem93 merilu (str. 225–229). V nadaljevanju so med makrostrukturnimi vprašanji obravnava­na vprašanja enakoizraznosti in enakopisnosti, vecbesednih iztocnic in podiztocnic. 3.2.2 Enakoizraznost in enakopisnost Po Vidovic Muhi (2000: 178) gre pri enakoizraznosti (homonimiji) za prekrivnost materialne, tj. glasovne, pisne jezikovne danosti ob popol­noma razlicnem pomenu oz. celotnem pomenu. S pojmom popolne razlicnosti je mišljena razlicnost na ravni pomenskih sestavin in poten­cialnih pomenskih sestavin. Enakoizraznost je tako sistemski pojav, ki je nastal bolj ali manj nakljucno tako na sinhroni kot diahroni ravni. 93 S tem je mišljen pristop, ki podiztocnice razvršca glede na tip tvorjenke iz iztoc­ nice, pri posamezni tvorjenki pa njene nadaljnje tvorjenke, šele znotraj vsake tako nastale skupine pa je uporabljeno razvršcanje po abecedi. Pri locevanju vecpomenskosti od enakoizraznosti Vidovic Muha (1997: 11) opozarja, da se je nujno odlociti za jasno metodologijo, saj jezikovnosistemski (tj. sinhroni) pristop lahko daje vsaj deloma dru­gacne rezultate od jezikovnorazvojnega (tj. diahronega). Hudecek in Mihaljevic opozarjata, da vsaj na nacelni ravni ne moremo biti vnaprej prepricani, da bo kateri od obeh pristopov v praksi lahko dal povsem zanesljive informacije (Hudecek in Mihaljevic 2009). Glede nastanka enakoizraznic Vidovic Muha (2000: 181) locuje znotrajjezikovne in medjezikovne enakoizraznice glede na to, ali so na-stale zaradi dogajanja znotraj jezika ali pa na nastanek enakoizraznosti vpliva prevzemanje iz drugih jezikov. Pri obojih je enakoizraznost lah­ko nastala zaradi sinhronega ali diahronega procesa, pri cemer je na ravni sinhronije nastanek enakoizraznosti povezan z besedotvornimi postopki, pomensko širitvijo, oblikovanjem stalnih besednih zvez in prevzemanjem (ta tip enakoizraznosti imenuje prvotna oz. primarna), na ravni diahronije pa je enakoizraznost posledica razvojnega procesa v jeziku, kamor med drugim uvršca izgubljanje tvorbene razpoznavnosti pri tvorjenkah ali izgubljanje citatnosti (ta tip enakoizraznosti imenuje drugotna oz. sekundarna). Kot primere primarne enakoizraznosti na besedotvorni ravni nava­ja primere, kot so frankovski ‘nanašajoc se na Franke’ – frankovski2 ‘pri­devnik od frankovec’, minica ‘manjšalnica od mina’ – minica ‘hrošc’, kot primere primarne enakoizraznosti zaradi prevzemanja pa npr. bula ‘oteklina’ – bula ‘papeška ali vladarska listina’ – bula v muslimanskem okolju, nekdaj ‘porocena ženska’. Za sekundarno enakoizraznost navaja primere z oddaljevanjem pomenov: pero ‘del perja’ – pero ‘nalivno pero, pisalo’, žerjav ‘ptica’ – žerjav ‘naprava, stroj’. Poleg navedenih tipov enakoizraznosti Vidovic Muha navaja še enakoizraznost na ravni morfemov in besednih zvez. Posledica mor­femske enakoizraznosti je enakoizraznost besed v neslovarski obliki, npr. vile (im./tož. mn., ž) ‘pravljicna bitja’ – vile (im./tož. mn., neštev-no, ž) ‘orodje z roglji’. S tega vidika lahko govorimo o popolni enako­izraznosti, ce za enakoizraznice veljajo iste slovarske slovnicnokategori­alne lastnosti, in o delni enakoizraznosti, ce se enakoizraznost razvije le v dolocenih oblikah. Enakoizraznice je glede na prenosnik mogoce lociti na enakopisni­ce (homografe) in enakozvocnice (homofone), pri cemer se enakopisnice pojavljajo samo v zapisu, npr. peti – vrstilni števnik/del stopala (daj./mest. ed., ž. spol od peta) – peti ‘oblikovati tone [...] z govorilnimi organi’, ena­kozvocnice pa samo v govorjeni podobi, npr. gozd [gost] ‘z drevjem str­njeno porasel svet’ – gost ‘povabljenec [...]’ (Vidovic Muha 2000: 183). Za slovarje, pri katerih so gesla razvršcena na podlagi zapisa slovar­skih iztocnic, tip enakoizraznosti, ki se uresnicuje le na ravni stranskih oblik, ni pomemben, razen pri tistih primerih, pri katerih kot iztocnica nastopa katera od oblik drugega leksema (npr. bíl -ŕ -ó in -ň opisni dele­žnik od biti sem – bíl -i ž steblo žit ali trav; bilka). Filipec in Cermák (1985) pogojno navajata besednovrstno enako­izraznost v smislu, da besede razlicnih besednih vrst lahko razumemo kot enakoizraznice (str. 142), seveda ob izpolnjevanju drugih pogojev za enakoizraznost. Slovarske prakse pri prikazovanju takih pojavov so razlicne, nekateri obravnavajo iztocnice razlicnih besednih vrst kot sa­mostojne iztocnice, drugi kot razlicne pomene vecpomenskega leksema itd. Kot bo prikazano v razpravi, enakoizraznost razumemo tako, da se leksemi ujemajo tudi v besedni vrsti. Razlikovanje v besedni vrsti lahko vodi zgolj do enakopisnosti, torej obravnave v locenih geslih, pri cemer priporocamo oznacevanje s številskimi indeksi. Filipec in Cermák (1985) priporocata, da se morfološka enakoizra­znost slovarsko obravnava kot vecpomenskost, pri tem gre zlasti za pomen­sko povezanost in razlicnost morfoloških kategorij, npr. razlika v kategoriji živosti in razlicne stranskosklonske oblike (str. 142). Ista avtorja navaja­ta tudi pojma popolna enakoizraznost in delna enakoizraznost. O prvi je mogoce govoriti, kadar se oblike enakoizraznic ujemajo v vseh besednih oblikah, npr. aktovka, jeráb, cerit, lícit, topit, o drugi pa, kadar se oblike enakoizraznic ne ujemajo v vseh oblikah, npr. atlas, bob, piano, zajímat. Šulc 2001 v svoji oceni Slovarja slovenskih homonimov (Bálint 1997) spomni na možnost sovpada enakoizraznic v vecpomensko bese-do, pri cemer navaja Leecha,94 ki ta pojav imenuje psihološko povezani pomeni, ki ga locuje od zgodovinsko povezanih pomenov, Šulc pa omenja tudi Lyonsa,95 ki govori o ljudski etimologiji. Na nacelni ravni naj v zvezi s tem opozorimo, da ima tudi ljudska etimologija lahko neho­te posreden odraz v slovarju, ko z etimološkega vidika morda niti ni zadostnih raziskav ali podatkov, da bi bilo pri kateri od slovarskih iz­tocnic namesto o vecpomenskosti ustrezneje govoriti o enakoizraznicah zaradi razlicnega izvora. Posledicno tudi ni uzavešceno, da doloceno iztocnico lahko razumemo kot vecpomensko, ceprav imajo njeni po­meni lahko razlicen izvor in bi morali govoriti o dveh ali vec enakoiz­raznicah. Tudi iz tega razloga namrec obstajajo razlike med slovarji pri izkazovanju enakoizraznosti. Razumljivo je, da se odpravljanje posledic ljudske etimologije z novimi spoznanji izboljšuje. 94 Leech, Geoffrey: Semantics. London: Penguin Books. 1981. 95 Lyons, John: Linguistic Semantics. An Introduction. Cambridge: Cambridge Uni­ versity Press. 1995. Da so slovarske prakse oznacevanja iztocnic s številskimi indeksi razlicne, prikazuje Tafra (2012: 122), ki za francoski slovar Le Petit Ro­bert piše, da s številskimi indeksi oznacujejo enakopisnice iste besedne vrste ali tudi razlicnih besednih vrst; slovar Rjecnik hrvatskoga jezika (ur. Jure Šonje) pa poleg tega, da številci enakopisnice razlicnih besednih vrst, številci tudi iztocnice, ki se razlikujejo v naglasu (1. s.mouk im. – 2. samňuk pridj.; 1. z.len im. – 2. zčlen pridj., 1. dňbro im. – 2. dňbro pril., 1. bl.go im. – 2. blágo pril. – 3. bl.go uzv.), cemur Tafra izrecno nasprotuje, saj ne vidi nobenega razloga, niti izraznega niti vsebinskega, da se take iztocnice s številcenjem kakor koli povezuje. Pri tem velja opozoriti, da Tafra ne upošteva dejstva, da so v pisni rabi ti, v naglasu razlicni leksemi v slovarju dejansko enakopisnice, kar je z uporabniškega vidika pomemben podatek, ki ga je po našem mnenju treba upoštevati. Tafra tudi opozarja, da (besednovrstna) konverzija ne daje popolnih enakoizraznic, saj obsta­ja vsaj en skupni integralni sem med izhodišcno besedo in rezultatom konverzije, s tem pa konverzna beseda ne izpolnjuje pogoja pomenske nepovezanosti, ki je za enakoizraznost nujna (Tafra 2012: 125), s cimer se je mogoce strinjati. Možnosti obravnave konverzije znotraj enega gesla Tafra nacelno nasprotuje, obenem pa tak prikaz v slovarjih dopušca zara­di ekonomicnosti ali leksikografske tradicije. Ce je izkazovanje enakoizraznosti na makrostrukturni ravni vse­binsko utemeljena, pa nekateri slovarji enakoizraznosti ne izkazujejo in združujejo vse pomene v eno geslo (Atkins in Rundell 2008: 193), kar se z vidika iskanja leksemov, ki so uporabniku neznani tako izrazno kot pomensko, kaže kot sprejemljiva odlocitev. Pri pregledu obravnave enakoizraznosti in enakopisnosti nas bosta zanimali dve med seboj povezani leksikografski vprašanji: kako slovarji obravnavajo enakoizraznost in kaj slovaropisci oznacujejo s številskimi indeksi ob iztocnici. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) Enakoizraznice so v SSKJ opredeljene kot »besede, ki imajo enako zvocno ali pisno podobo, a razlicen pomen«96 (Napotki 1981: 7–8). V Uvodu v slovar je vprašanju enakoizraznosti namenjeno razmeroma dosti prostora. Izvemo lahko, da se postavitev gesel »ne opira na etimologijo, temvec na stanje v sodobnem jeziku, s težnjo, da bi bilo homonimnih gesel v slovarju cimmanj«. Iztocnice, ki se pišejo enako, a pripadajo razlicnim besednim vrstam, so urejene po naslednjih razvrstitvenih nacelih (§ 17): 1. pregibne besedne vrste in nesklonljive besede iste vrste: samostal­nik, nesklonljivi samostalnik, pridevnik, nesklonljivi pridevnik, nesklonljivi prilastek, števnik, zaimek, glagol; 2. nepregibne besedne vrste: prislov, clenek, predlog, veznik, medmet; 3. orientacijske iztocnice;97 4. kazalke.98 Enako pisane iztocnice (enakopisnice) iz iste besedne vrste so razvršcene (§ 18): 1. po spolu: moški spol ima prednost pred ženskim in srednjim, žen-ski pred srednjim (brst m – brst ž); 2. po mestu naglasa: iztocnica z naglasom na prvem zlogu stoji pred geslom z naglasom na drugih zlogih (brázdati – brazdáti); 3. po kvantiteti naglašenega samoglasnika: iztocnica z dolgim naglasom stoji pred iztocnico s kratkim naglasom ali brez naglasa (bór – bňr); 4. po kvaliteti naglašenega samoglasnika: iztocnica z ozkim samogla­snikom stoji pred iztocnico s širokim samoglasnikom; 5. iztocnica brez dvojnice je razvršcena pred iztocnico z dvojnico (bi-sus – bisus tudi bis). Pri iztocnicah, ki jih ni mogoce razvrstiti po navedenih pravilih, je mo­goce upoštevati tudi drugo osnovno obliko (biti bijem – biti sem). Iztocnic, ki spadajo med prave enakoizraznice, po teh pravilih ni mogoce razvrstiti, zato so razvršcene glede na pogostost rabe, kot je iz­kazana v t. i. listkovni kartoteki oziroma besedilnem korpusu, na pod­ 96 Zapis »glasovno ali pisno« je problematicen, kar je za razlago termina homonim v SSKJ in v ESJ opozorila že Vidovic Muha (1997: 9): »[p]ri homonimiji gre tako za govorno kot tudi pisno prekrivnost«, torej bi namesto 'ali' moral biti zapisan 'in'. 97 Orientacijsko geslo je prvi del sestavljenke ali zloženke, npr. anglo-, anti..., benzo..., bledo... 98 Kazalka je manj rabljena ali knjižno nepravilna dvojnica kake iztocnice, ki v slovarju ni obdelana kot prava iztocnica, ampak za okrajšavo gl. le usmerja na obicajno pisno obliko. lagi katerega je slovar nastal. Take iztocnice so oznacene z nadpisano številko za iztocnico (bňr1– bňr2– bňr3). Izpeljanke in glagolniki se pri razvršcanju ravnajo po zaporedju svojih izhodišcnih besed (bazicen). Pri sklicevanju na enakoizraznice je uporabljenih vec razlikoval­nih nacinov: številka, naglas, dodan sinonim ali delcek razlage (aciden, abecedarcek, hranitev). Weiss (1999: 157) v prispevku o razvršcanju iztocnic v Slovenskem pravopisu 2001 opozarja na pomanjkljivosti v opisu razvršcanja iztocnic v SSKJ, saj manjkajo dolocilo o razvršcanju iztocnic, kjer se razlikujeta velika in mala zacetnica,99 dolocilo o razvršcanju, kadar je v iztocnici presledek ali ne,100 in dolocilo o razvršcanju glagolov, ki se razlikujejo od neprve osnov­ne slovarske oblike dalje (obíti -ídem – obíti obíjem).101 V internem redak­cijskem prirocniku je navedenih še nekaj elementov, ki lahko vplivajo na abecedno razvrstitev, in sicer prosti morfem (bógati – bógati se), posebnost v izgovoru (cicerónski -a -o prid. – cicerónski -a -o [cice-] prid.) in navedba stil­ne oblike (gręda -e ž – gręda -e stil. -é ž, rod. mn. gręd) (Silvester 1978: 5–6). Primeri: brst -a m brst -í ž bór -a m bňr1 bôra m bňr2 bôra m bňr3 bôra m pót1 -a m, mn. póti m in póta s, rod. mn. pótov; dv. póta m in póti s pót2 -a m pót -ú in -a m pót -í ž 99 Razvršcanje tovrstnih primerov je opredeljeno v internem tehnicnem prirocniku (Silvester 1978: 4), in sicer so iztocnice z veliko zacetnico razvršcene pred iztocnico z malo zacetnico, npr. Gólgota – gólgota, Jánez – jánez, Jézus – jézus, izjemo pred­stavlja dvojica víd – Víd. 100 V SSKJ take dvojice tvorijo npr. ŕla – ŕ la, krížkráž – kríž kráž, pri cemer je v internem tehnicnem prirocniku navedeno, da enoclensko ali vecclenskost iztocnice (tj. zapis s presledkom) ne vpliva na razvrstitev po abecedi, verjetno je torej zaporedje pro fórma – profórma napacno. Razvršcanje tovrstnih primerov ni predstavljeno v Uvodu slovarja. Širše o t. i. razvršcanju po crkah in razvršcanju po besedi prim. Weiss (1999: 153). 101 Razvršcanje tovrstnih primerov je opredeljeno v internem tehnicnem prirocniku (Silvester 1978: 4), in sicer je prej ravzršcena iztocnica, katere stranska oblika je po abecedi pred stransko obliko druge iztocnice. Druga izdaja SSKJ (krajši zapis: SSKJ2) drugace prikazuje nadpisane števil­ske indekse kot prva izdaja. V drugi izdaji so namrec s številko za iztocnico oznacene vse enako pisane iztocnice ne glede na pogoje, ki so veljali v prvi izdaji. Zapis v prvi izdaji bór : bňr1 : bňr2 : bňr3 je bil v drugi izdaji slovarja spremenjen v bór1 : bňr2 : bňr3 : bňr4, ustrezno so tudi pri sopomenkah, protipomenkah, vodilkah in kazalkah uporabljene nadpisane številke, ki oznacujejo iztocnico, na katero se sklicujejo. Pri teh štirih tipih podatkov zato niso vec dodatno zapisana naglasna znamenja ali podatek o besedno­vrstni pripadnosti kot v prvi izdaji (Perdih in Snoj 2015: 13). Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) V uvodu v VRHJ ne najdemo opisa obravnave enakoizraznosti v slo­varju, pojasnjeno ni niti, kaj pomenijo nadpisani številski indeksi ob iz­tocnici. Po pregledu dela slovarja se potrdi, da so enakoizraznice, ki pri­padajo razlicnim besednim vrstam, lahko obravnavane v samostojnih geslih in so oštevilcene (a1 m – a2 vezn. – a3 uzv.; bčzdan1 m – bčzdan2 prid.) ali, morda zaradi nastanka po konverziji, v enem geslu (što). Ce se dve iztocnici razlikujeta v zacetnici ali naglasu, nista enakoizraznici, zato v VRHJ tudi nista kandidata za oštevilcenje (b.r – B.r, toda b.r1 – b.r2 – b.r3; bŕrski – b.rski – b.rski). V prvi izdaji RHJ, ki je predhodnik VRHJ, so s številskimi inde­ksi oznacene tudi iztocnice z razlicnimi naglasnimi znamenji, npr. bît in b.t, a se je oznacevanje v kasnejših izdajah zaradi vsebinskih kritik spremenilo (Tafra 2012: 120). Primeri: a1 m a2 vezn. a3 uzv. b.r cest. B.r m b.r1 m b.r2 m b.r3 m bŕrski prid. b.rski prid. b.rski prid. bčzdan1 m bčzdan2 prid. št.[...] 1. zam. [...] 2. pril. [...] 3. vezn. [...] Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) V uvodu v SSSJ so enakoizraznice predstavljene kot »besede z enako jezikovno (glasovno ali pisno) podobo«102 (podcrtal A. P.), a z razlicnim leksikalnim ali slovnicnim pomenom. Prikazane so v samostojnih ge­slih z nadpisano številko za iztocnico. Kot enakoizraznice so obravnavane prave leksikalne enakoizrazni­ce, tj. enako zvenece in pisane besede brez opazne pomenske povezano­sti, ki imajo razlicen izvor (celo, dozriet). Kot enakoizraznice so obravnavani tudi pridevniki, izpeljani iz razlicnih besed (autový). Slovar številci tudi besednovrstne enakoizraznice, tj. besede, ki so nasta­le po konverziji in spadajo v razlicne besednovrstne kategorije (allegro, alko). Kot enakoizraznice so prav tako obravnavani samostalniki moške­ga spola enake oblike in enakega izvora, ki oznacujejo osebo, žival ali predmet in se razlikujejo po kategoriji živosti (dekódovac, bradác). Feminativi, tvorjeni iz samostalnikov, ki oznacujejo moške osebe, so praviloma prikazani kot podiztocnice. Z njimi povezane enakoizra­znice, ki oznacujejo živali ali predmete, so obravnavane v samostojnih geslih, tako kot drugi tipi enakoizraznic (betonár – betonárka1). Kot sa­mostojno geslo nastopa betonárka2. Podiztocnica farbiarka1 je prikaza­na v geslu farbiar1, podiztocnica farbiarka2 nastopa v geslu farbiar2, kot samostojno geslo pa nastopa farbiarka3. Podrobneje o prikazu enako­izraznic kot podiztocnic bo pojasnjeno v razdelku 3.2.4 Podiztocnice. Razlikovanje med lastnim in obcnim imenom, ki se v zapisu razli­kujeta po zapisu velike in male zacetnice, je lahko prikazano v pomen­skem delu skupnega gesla, saj leksema nista obravnavana v samostojnih geslih, ce so njuni pomeni povezani s katerim od regularnih postopkov polisemije (baran). Primeri: alko1 neskl. príd. hovor. . (o nápojoch) obsahujúci alkohol [...] alko2 alka i neskl. s. hovor. . nápoj obsahujúci alkohol [...] 102 Izvirni zapis: »slová rovnakej jazykovej (zvukovej alebo grafickej) formy«. Da je zapis »glasovno ali pisno« problematicen, je omenjeno že pri obravnavi SSKJ, kjer je prikazana pripomba Vidovic Muhe. Za slovašcino bi zgolj enakost glasovne po­dobe pomenila, da bi besedi typ in tip (zaradi prevzetosti je t v tip izgovorjen trdo) zaradi enakega izgovora obravnavali kot enakoizraznici, kar se najbrž ne bo zgodilo (slovar je od zdaj izšel od A do L, zato slovarskega prikaza teh gesel še ni). allegro1 [-l-] prísl. . veselo, rýchlo allegro2 [-l-] -ra -gier s. hud. . skladba v rýchlom tempe [...] autový1 -vá -vé príd. šport. . vztahujúci sa na aut, priestor za pomedznými ciarami ihriska [...] autový2 -vá -vé príd. zried. . súvisiaci s autom, motorovým vozidlom [...] baran -na pl. N a A -ny m. 1. pl. A hovor. i -nov . samec ovce [...] 4. Baran astron. . zvieratníkové súhvezdie severnej oblohy (Aries), skr. Ari 5. Baran pl. N -ni A -nov astrol. . zvieratníkové znamenie medzi 21. marcom a 20. aprílom; osoba narodená v tomto znamení [...] betonár1 -ra pl. N -ri m. . kto pracuje s betónom [...] .betonárka1 -ky -rok ž. betonárka2 -ky -rok ž. hovor. . výrobna betónovej zmesi [...] bradác1 -ca pl. N -ci m. . bradatý muž [...] bradác2 -ca pl. N a A -ce A hovor. i -cov m. . pes s ciernou al. ciernostriebor­nou srstou [...] celo1 cela ciel s. 1. . predná vyklenutá cast hlavy [...] celo2 cela ciel s. hovor. . väcší štvorstrunový slácikový hudobný nástroj, violoncelo [...] dekódovac1 [d-] -ca pl. N -ci m. eltech. . kto dekóduje [...] dekódovac2 [d-] -ca pl. N -ce m. eltech., inform. . zariadenie, prístroj na dekódovanie [...] dozriet1 -reje -rejú -rej! -rel -rejúc -retý -retie dok. 1. . zrením dosiahnut konecný stav [...] dozriet2 -rie -rú -ri! -rel -rúc dok. 1. (na koho, na co) . venovat niekomu, niecomu pozornost [...] farbiar1 -ra pl. N -ri m. 1. . remeselník zaoberajúci sa farbením [...] .far­biarka1 -ky -rok ž. farbiar2 -ra pl. N a A -re m. . polovný pes s výborným cuchom [...] .farbi­arka2 -ky -rok ž. hovor. farbiarka3 -ky -rok ž. vin. profes. . modrá odroda vinica [...] Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) V USJP so enakoizraznice oznacene z rimsko številko pred iztocnico, kot enakoizraznice pa so obravnavani zlasti: a) leksemi z razlicnim etimološkim izvorom, npr. akcja, opierac; b) leksemi z razlicnimi besedotvornimi podstavami, npr. zniwiarka, nasuwac sie; c) leksemi iz razlicnih enakoizraznih besedotvornih podstav, npr. parówka; c) leksemi z enakoizraznimi korenskimi morfemi, npr. gazowy; d) leksemi z razlicnimi morfološkimi mejami med korenskim morfe-mom in ponami, npr. podrózowac; e) leksemi, ki so nastali po drugih besedotvornih postopkih, npr. szoferka; f) leksemi, ki pripadajo razlicnim besednim vrstam, npr. a, dokola; g) leksemi, ki so nastali po razpadu prvotno vecpomenskega gesla, npr. panstwo; h) leksemi, pri katerih je enakoizraznost nastala iz zaradi vpliva tujih jezikov, npr. biegun (USJP 3.6 Homonimia). Tipi od b do e so povsem pricakovani. Tip g kaže na sinhroni pogled na enakoizraznost, tipa a in h pa na diahroni pogled. Tip f kaže na tako razumevanje enakoizraznosti, pri katerem kljub besednovrstnemu raz­likovanju avtorji slovarja še vedno govorijo o enakoizraznosti. Primeri: I akcja ‹lac. actio› II akcja ‹fr. action› II a (veznik) III a (clenek) IV a (medmet) I biegun ‹od biegac› 1. «wygieta pólokraglo ploza przy kolysce [...]» II biegun ‹pod wplywem gr. pólos ‘os’, lac. polus› 1. geogr. «jeden z dwóch punktów, w których os Ziemi przecina powierzchnie Ziemi [...]» I dokola (prislov) II dokola (predlog) I gazowy przym. od gaz II gazowy przym. od gaza I nasuwac sie zob. nasunac sie II nasuwac sie pot. «spedzic duzo czasu na suwaniu czegos [...]» I opierac zob. oprzec II opierac pot., zob. oprac I panstwo «mezczyzna i kobieta jako para malzenska; malzenstwo» II panstwo «zorganizowana politycznie spolecznosc [...]» I parówka ‹od I parowy› II parówka ‹od II parowy› I podrózowac «odbywac podróz...» II podrózowac pot. «podmalowac cos rózem» = podróz + -owac : pod- + rózowac I szoferka pot. «kabina samochodu ciezarowego, w której siedzi kierowca (szofer)» II szoferka pot. a) «kobieta szofer», b) «zawód szofera» I zniwiarka roln. techn. «maszyna rolnicza do sprzetu zbóz [...]» II zniwiarka ksiazk. forma z od zniwiarz Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) V tem slovarju so enakoizraznice oznacene z nadpisano številko za iz-tocnico. Podobno kot v SSKJ brez teh številk nastopajo enakopisnice, ki se enako pišejo, a imajo drugacno naglasno mesto. Tako so s šte­vilkami oznacene iztocnice a1 – a2 – a3 (razlikovanje po besedni vrsti) in ...ó.1 – ...ó.2 (popolni enakoizraznici), ne pa tudi razlicno naglašene á.... –...á., .ý.. – ...á. Rezultati konverzije so lahko združeni v eno geslo (...ó...). Ce so enakoizraznice nastale iz nekdaj vecpomenskega leksema, nastopajo v samostojnih geslih, na njihovo izvorno povezanost pa kaže etimološki razdelek. Etimološko razlago vsebuje ena od enakoizraznic, druga pa v etimološkem razdelku kaže na prvo (.ó....1 – .ó....2), vec o tem v razdelku 3.3.5 Etimološki podatki. Primeri: .1, ..... [...] .2, ....... [...] .3 [............ . ......... ........ ............],..... [...] .´...., ­., .. ....... ......, ...., ........... ......... [...] ....´., ­. (­y), .. .... ....... . ......... ........ ...... [...] ....´.1, ­á, .. 1. ..... .... [...] ....´.2, ­á, .. (.....). ..... ......... [...] ..´....1 [...] • ...­..........., ..... . ......[...] .... .. ......2. ..´....2 [...] • . ......1. ..´.., ­., .. ....... .......... ... ............ .......... ....´, ­., .. 1. .......... . ....... .ë.... ...O´... [.ó].1. ...... [...]3. ......,... Predlog in Koncept Predlog (Krek idr. 2013: 28) predvideva obravnavo enakoizraznic v enem geslu, npr. bor: 1. drevo, 2. kemijski element, pricakovano pa v locenih geslih prikazuje enakopisnice, ki se razlikujejo po kategorialnih lastno­stih (npr. samostalnik – pridevnik), naglasu (castíti – castím in cástiti – cástim) ali stranskih oblikah (pasti – padem in pasti – pasem). Gantarjeva (2015: 340–357) obravnavo enakoizraznic v enem geslu utemeljuje s pri­marno usmeritvijo v reševanje možnih zadreg uporabnikov in z upošte­vanjem spletnega medija,103 šele nato pa s cim bolj doslednim prenosom teoreticnih predpostavk v slovar. Opozarja tudi, da je vloga enakoizra­znosti z vidika sinhronega dojemanja pomenske vrednosti besed precej nejasna in nima ostro zacrtanih prehodov. Enakopisnice, ki se razlikujejo v stranskih oblikah, se v Leksikalni bazi za slovenšcino na iztocnicni rav­ni razlikujejo s pripisom stranske oblike (porocen-porocenega – porocen­-porocnega),104 a kot je bilo že nekajkrat omenjeno, ni jasno, ali naj bi bila takšna rešitev v uporabljena tudi v predlaganem slovarju. Koncept (Gliha Komac idr. 2015: 9–10) enakoizrazne lekseme obrav­nava v locenih geslih, kar utemeljuje z nezmožnostjo vzpostavljanja ena­kovrstnih pomenskih povezav kot pri vecpomenskem leksemu. Leksem je namrec razumljen kot organska celota izraznih in vsebinskih oz. predstav­nih vsebin, zato izkazuje opozicijo enakoizraznost – vecpomenskost. Pri opredelitvi iztocnic z vidika enakoizraznosti se NSSKJ opira na sinhrono predstavo govorcev o pomenskih lastnostih izraznih enot, tj. na predstavo o tem, kaj uporabnik s sinhronega vidika opredeljuje kot eno besedo. Pri nejasnih primerih se kot dodatno merilo upošteva še etimološki vidik. Ena­kopisnice in enakoizraznice so oštevilcene z nadpisano številko (ás1 – ás2 – ŕs3) ne glede na enakost ali razlicnost zapisa naglasnega znamenja. Primer: ás1 -a m (.) 1. igralna karta z enim znakom na sredi, navadno z najvišjo vred­ nostjo [...] 2. ekspr. kdor se posebno odlikuje v cem, zlasti v športu [...] ás2 -a tudi -- m (.) [...] ton a, ki je znižan za pol tona [...] ŕs3 medm. (.) [...] izraža, da koga zaboli ob dotiku cesa vrocega, zaradi udarca, ugriza [...] Razprava Analizirani slovarji izkazujejo enakoizraznost in enakopisnost na dva nacina. SSKJ se od drugih slovarjev razlikuje po tem, da iztocnice, ki pripadajo razlicnim besednim vrstam, niso oznacene s številskimi inde­ 103 Nekateri slovarji anglešcine za tujce so tako ravnali že pred uveljavitvijo spleta, npr. Collins Cobuild English Language Dictionary (1987). 104 Zapis, pri katerem sta osnovna in stranska oblika loceni s sticnim vezajem (npr. porocen-porocenega), je problematicen, saj je iztocnica v resnici le del pred vezajem, poleg tega tak zapis sovpada z zapisom prirednih zloženk, npr. slovensko-nemški. ksi, drugi slovarji pa oznacujejo tudi te, pri cemer so kot enakoizraznice obravnavane tudi tiste iztocnice, ki se ne ujemajo v cisto vseh stranskih oblikah. S tem je mišljeno, da je tista stranska oblika, ki je vedno na­vedena v glavi gesla (pri samostalniku je to vecinoma rodilnik ednine), enaka pri obeh (vseh) enakoizraznicah, možna so le manjša odstopanja v drugih oblikah, prim. pót1 in pót2 v SSKJ: pót1 -a m, mn. póti m in póta s, rod. mn. pótov; dv. póta m in póti s pót2 -a m Kot kaže besedilo uvoda v SSKJ in SSSJ v primerjavi z nekaterimi dru­gimi opredelitvami enakoizraznosti (v slovenskem prostoru na primer Toporišic 2004: 115 in Vidovic Muha 1997: 9), obstajajo v pogledih na enakoizraznost razlike, poleg tega pa enakoizraznosti ne izkazujejo eksplicitno vsi slovarji – nekateri tukaj le omenjeni slovarji s številski-mi indeksi izkazujejo enakopisnost (Tafra 2012: 122), zato le del tako oznacenih iztocnic stoji v enakoizraznem razmerju. Te je mogoce od­kriti s primerjavo naglasnih znamenj v razmerju do drugih iztocnic. Pri tem se pojmovanja enakopisnosti razlikujejo v tem, ali se upoštevajo naglasna znamenja, zapisana na iztocnici, ali ne. Pri obravnavi enakoizraznosti so razlike ocitne zlasti v samem iz­hodišcu – ali slovar enakoizraznost obravnava po etimoloških nacelih (diahroni vidik) ali glede na razumevanje pomenskih razmerij v sodob­nem jeziku (sinhroni vidik). Za sinhroni slovar je smiselna odlocitev za drugo možnost, za zgodovinske slovarje pa so bolj sprejemljiva etimo­loška nacela. Zaplete se lahko pri sinhrono-diahronih slovarjih, kjer so poleg navedenih izhodišcnih možnosti mogoce tudi razlicne kombini­rane rešitve glede upoštevanja razlicnih meril. Ker pri sinhrono-diahro­nih slovarjih sodelujejo strokovnjaki iz obeh vej jezikoslovja, je toliko pomembneje poiskati kar se da jasna merila, ce seveda slovar enakoiz­raznost sploh izkazuje. Da je razmerje in posledicno locevanje med enako- oz. vecizra­znostjo in vecpomenskostjo razlicno pri razlicnih jezikih in njihovih slovarjih, lahko vidimo na primeru prevzete besede atlas, ki je v SSKJ obravnavana v treh geslih (kot tri enakoizraznice), v VRHJ pa kot en vecpomenski leksem. VRHJ: ŕtlas m 1. knjiga zemljopisnih, povijesnih, astronomskih i drugih karata 2. anat. prvi kralješak u vratnom dijelu kralješnice [...] 5. a. sjajna svilenkasta tkanina; saten; atlase b. jedan od temeljnih vezova pri tkanju SSKJ: átlas1 -a m (a) zbirka zemljevidov, slik iz dolocene stroke v obliki knjige: izdati, sestaviti atlas; geografski, zgodovinski atlas; dialektološki atlas; ana­tomski atlas v barvah átlas2 -a m (a) svilena tkanina, ki se blešci zlasti na pravi strani: rdec, rožnat atlas; atlas za podlogo; obleka iz belega atlasa // tekst. vezava, ki se uporablja pri mehkejših tkaninah: barhant tkejo v atlasu átlas3 -a m (a) anat. prvo vratno vretence Kot je razvidno iz gesel atlas v Slovenskem etimološkem slovarju (2015), gre pri besedi atlas za veckratno prevzemanje iz razlicnih virov. Neko­liko drugacen je primer besede macek, pri kateri je prevzet kalkiran le pomen ‘glavobol’, ne pa tudi sama oblika besede. Da je razlikovanje enakoizraznosti od vecpomenskosti težavno in je odvisno tudi od izhodišca oziroma meril, je za tri razlicna merila (eti­mološko, semanticno, tvorbeno) natancneje obravnavano v Hudecek in Mihaljevic (2009). Jasno je, da mora vsak slovar glede na svoj namen in glede na prikazane podatke (sinhroni – diahroni slovar) izbrati ustrezen pristop in dolociti natancnejša merila. V splošnem se slovarske rešitve lahko razlikujejo tudi glede na tip in namen (sinhronega) slovarja. Nekateri slovarji namrec enakoizrazno­sti slovarsko ne izkazujejo in združujejo vse pomene v eno geslo (Atkins in Rundell 2008: 193), kar se z vidika iskanja nepoznanih leksemov, neznanih tako izrazno kot pomensko, zlasti pri uporabniku kaže kot sprejemljiva odlocitev. Ce slovar uporablja številske indekse, je pomembno odgovoriti na vprašanje, kaj dejansko slovar oznacuje. Ali torej oznacuje enakoizra­znost ali enakopisnost in, ce oznacuje enakopisnost, na kateri ravni za­pisa jo oznacuje. Zanimivo je, da so bile v prvi izdaji RHJ, ki je predhodnik VRHJ, s številskimi indeksi oznacene tudi iztocnice z razlicnimi naglasnimi znamenji, npr. bît in b.t, a se je oznacevanje v kasnejših izdajah zaradi vsebinskih kritik spremenilo (Tafra 2012: 120).105 Ne nujno samoumeven je tudi odgovor na vprašanje, kako naj slo-var kaj oznacuje. Enakoizraznice, enakopisnice oziroma njune razlicne podtipe slovarji oznacujejo s številskimi indeksi, ki stojijo pred iztoc­nico ali za njo, nadpisano ali v enaki višini, kot je zapisana iztocnica, z arabskimi ali rimskimi številkami. Mogoce bi bilo tudi drugacno oznacevanje, lahko bi locili oznacevanje enakopisanih iztocnic od ena­koizraznic, npr. da se pri številsko oznacenih enakopisnicah doda po­datek o tem, ali je ta iztocnica tudi enakoizrazna, ceprav je relevantnost tega podatka za uporabnika vprašljiva. Tako bi bilo mogoce v slovarju ustrezno oznacevati enakoizraznost po jezikoslovnoteoreticnih merilih, prav tako pa s številskimi indeksi iz povsem prakticnih razlogov ozna-cevati enakopisnost. V elektronskem slovarju je na seznamu iztocnic ali zadetkov iskanja mogoce uporabiti druge razlikovalne elemente, na primer podatek o besedni vrsti (ce gre za enakopisnost in iztocnice niso onaglašene) ali pomenske podatke. Argument nekaterih jezikoslovcev, npr. hrvaških (Tafra, Hude-cek in Mihaljevic), da je številcenje enakopisnic pri onaglašenih iztoc­nicah smiselno le, ce enakopisnost zajema tudi povsem enak naglas iztocnic, je za slovarje problematicen z dveh vidikov. Zapis onaglašene iztocnice namrec združuje dva razlicna podatka, in sicer obicajen za-pis besede v jeziku, tj. brez naglasnih znamenj, in podatek o izgovoru. Enakopisnost je v splošnem vezana na zapis v navadnih besedilih in ne na zapis v specialnih besedilih, kot je slovar. Drugi pomislek je prakticne narave. Pri iskanju, npr. po elektronski razlicici slovarja, pisanje naglasnih znamenj ni obicajno, zato je zadetkov iskanja vec (sicer sploh ne bi našli nicesar, kar vsebuje naglasno znamenje). S tega vidika je uporaba razlikovalnih elementov (podatek o besedni vrsti, pomenski podatki) ali oštevilcevanje iztocnic ne glede na zapis na­glasnih znamenj smiselno. Tako smo prikazali tri možne odgovore na vprašanje, kako oznacevati enakoizraznice (zlasti v knjižni obliki slovarja), noben od njih pa ni absolutno boljši od drugih. Nasprotno, odprte so razlicne možnosti oznacevanja. Tudi Rjecnik hrvatskoga jezika iz leta 2000 (ur. Jure Šonje), ki ga ne obravnavamo podrobneje, se ne ozira na razlike v naglasu. Na prakticni vidik prikazovanja enakoizraznosti v slovarju v raz­merju do vecpomenskosti kaže SSKJ-jev uvod, kjer je navedena usmeri­tev, »da bi bilo homonimnih gesel v slovarju cimmanj« (SSKJ § 16), kar izkazuje željo po preglednosti na makrostrukturni ravni. Na kratko se zaustavimo še pri vprašanju, kako se oznacujejo enako­izraznice oz. enakopisnice v SSKJ in slovarju Slovenskega pravopisa (dalje SSP2001). SSKJ-jevo razvršcanje enakoizraznic á – ŕ – ŕ – a – a – á te­melji v prvem koraku abecednega razvršcanja na obliki iztocnice brez na­glasnih znamenj, v drugem koraku pa so gesla razvršcena glede na merila, prikazana pri opisu obravnave enakoizraznosti v SSKJ. Bolj pregledno, pa tudi bolj primerno zaradi sklicevanja (kazalke, sinonimi ipd.), je narejeno v SSP2001, kjer so s številskimi indeksi opremljene iztocnice, ki se pišejo povsem enako kot druge iztocnice (z upoštevanjem naglasnih znamenj) ne glede na besednovrstno ali katero drugo kategorijo. SSKJ: pót1 -a m ‘cesta’ – pót2 -a m ‘sel’ – pót -u m ‘tekocina’ – pót -i ž ‘cesta’ SSP2001: pót1 -a m ‘cesta’ – pót2 -ú m ‘tekocina’ – pót3 -i ž ‘cesta’ Povzamemo lahko, da bi bilo v teh slovarjih, vsaj za knjižne in knji­žnim podobne elektronske izdaje, smiselno s številskimi indeksi oznaci-ti tudi tiste iztocnice, ki med seboj nastopajo v razmerju enakopisnosti ne glede na zapis naglasnih znamenj.106 Za iskanje iztocnic v slovarju, za katere poznamo zapis brez naglasnih znamenj, ne pa tudi njihovega izgovora in posledicno naglasnih znamenj, je rešitev v SSP2001 bór – bňr1 – bňr2 lahko zavajajoca v tem smislu, da ce najdemo v slovarju zapis (osnovnih) crk b, o in r ter številski indeks, pred iztocnico s številskim indeksom 1 ne pricakujemo nujno iztocnice, ki se od oštevilcenih raz­likuje samo z drugacnim naglasnim znamenjem. Za jezikoslovca je na­glasno znamenje dovolj povedno, za nejezikoslovca pa to ne drži vedno. Ena vecjih razlik med Predlogom (2013) in Konceptom (2015) glede slovaropisnih odlocitev, obravnavanih v tej monografiji, je vprašanje, ali naj bodo enakoizraznice uslovarjene v locenih geslih ali v združe­ 106 Razlicnost v zapisu velike ali male zacetnice je dovolj mocna in splošno prepoznav­na razlika, zato ta skupina leksemov ni povsem prekrivna z Weissovimi podobo pi-sanimi iztocnicami, tudi podobnopisnicami (Weiss 1999: 160), za katere velja, da pri enakih kombinacijah velikih in malih crk niso upoštevane velikost razlicno velikih crk, razlicne onaglasitve, presledki, locila, števke in druga necrkovna znamenja, ki pa se vsaj v eni od teh sestavin razlikujejo. ne v enega. Razliko predstavlja odlocitev, ali naj bo vecji poudarek na uporabniškem vidiku (Predlog),107 torej prakticnosti združevanja v eno geslo, ali na teoreticnih nacelih v povezavi s sinhronim videnjem po­menske (ne)povezanosti (Koncept). Razvidno je, da se avtorji obeh do-kumentov zavedajo teh dveh vidikov in s tem tudi, da gre pravzaprav za dogovorno odlocitev, kaj naj ima v slovarju vecji poudarek. Glede na usmeritev, prikazano v uvodu, je izkazovanje enakoiz­raznosti v splošnem slovarju na ravni makrostrukture vprašljivo z vi-dika iskanja, zato predlagam drugacno obravnavo tega vprašanja kot v obravnavanih slovarjih. Res je, da je naloga leksikografov cim bolj natancno poznati medleksemska razmerja in pomenska razmerja zno­traj leksemov, ker pa je slovar po svoji naravi prakticni prirocnik, je pomembno, da uporabnik cim hitreje najde podatek v njem. Iskanje po vec geslih namesto po enem je s tega vidika lahko motece, saj je za splo­šnega uporabnika s koncano srednješolsko izobrazbo, ki naj bi bil ciljni uporabnik SSKJ, podatek o enakoizraznosti premalo poveden, da bi bil uvršcen na hierarhicno tako visoko mesto. Združitev enakoizraznic v eno geslo je ustrezna rešitev v dveh primerih: ce za slovar predvidevamo, da enakoizraznost ni dovolj relevanten podatek za uporabnike slovarja, oziroma ce slovar podatek o enakoizraznosti (dejansko torej podatek, da gre za razlicne besede, ki imajo le skupno izrazno podobo) daje v mikrostrukturi združenega gesla. Tako je podatek o enakoizraznosti lahko naveden v mikrostruk­turi gesla. S sinhronega vidika bi bilo mogoce za razdelitev enakoizra­znic znotraj enega gesla uporabiti hierarhicni nivo, ki je v dosedanjih slovarjih prikazan z rimskimi številkami, pri tem pa v geslu eksplicitno prikazati, da delitev z rimskimi številkami pomeni razlikovanje med enakoizraznicami. Predlagano rešitev lahko pokažemo na primeru ena­koizraznic atlas iz gradiva iz SSKJ: átlas -a m (a) I. enakoizraznica: zbirka zemljevidov, slik iz dolocene stroke v obliki knjige II. enakoizraznica: svilena tkanina, ki se blešci zlasti na pravi strani // tekst. vezava, ki se uporablja pri mehkejših tkaninah III. enakoizra­znica: anat. prvo vratno vretence 107 Tudi nastajajoci poljski slovar Wielki slownik jezyka polskiego (2007–), ki naj bi pre­vzel vlogo temeljnega slovarja poljskega jezika, enakoizraznice združuje v eno geslo. Slabost te rešitve je, da so rimske številke v drugih geslih uporabljene za vsebinsko drugacne namene, kar je lahko motece. Obe rešitvi, torej z locevanjem enakoizraznic z rimskimi številkami ali brez njega, sta lahko uporabljeni tudi v slovarju, ki prinaša etimološke podatke. Tako so enakoizraznice lahko prikazane v skupnem geslu, brez dodatnega hierarhicnega nivoja (I., II., III.) ali z njim, pri tem pa slovar v etimo­loškem razdelku pojasni, da imajo doloceni pomeni drugacen izvor kot drugi pomeni te iztocnice, kar po vsebini ni nic drugega kot podatek o enakoizraznosti z diahronega vidika. Obenem je tako pri sinhronem kot diahronem vidiku mogoce podatek v vsebovanosti enakoizraznic dodatno prikazati ob iztocnici sami, npr. kot átlas1–3, ceprav je vprašlji­vo, ali tak prikaz prinaša uporabniku koristno opozorilo. Mogoci so tudi drugi nacini prikaza enakoizraznosti. Ce je ena skrajnost predlagana rešitev, da so vse enakoizraznice prikazane v sku­pnem geslu, pri cemer je enakoizraznost lahko navedena na ravni mi-krostrukture ali pa ni navedena, imamo kot drugo skrajnost možnost izkazovati enakoizraznost v širokem pojmovanju, pri katerem bi tudi metaforicne pomenske prenose razumeli kot vir za nastanek enakoizra­znic zaradi pomenske nepovezanosti.108 Vmesne rešitve, vsaj nekatere, so bile uporabljene v obravnavanih slovarjih in so že bile predstavljene. Kot receno, se zavzemamo za prikaz enakoizraznic v skupnem geslu brez locevanja z rimskimi številkami. V obravnavanih slovarjih je za slovarski prikaz na makrostrukturni ravni kljucna enakopisnost (enak zapis besed) ali vsaj enakoizraznost (enak zapis in izgovor besed), saj je iztocnica v slovarjih zapisana s cr­kami, zato do slovarskih gesel dostopamo prek pisne podobe. Morda v prihodnosti lahko pricakujemo tudi možnost govornega iskanja gesel in zvocnega ali pisnega vracanja rezultatov iskanja v slovarju na nacin, kot poteka zvocna interakcija z racunalnikom (po uporabni vredno­sti najbrž predvsem kot slovar za slepe in slabovidne). To bi zahtevalo premislek o slovarski obravnavi enakozvocnic oz. homofonov (namesto enakopisnic), saj bi bila v tem primeru relevantna zvocna podoba, ena­kost ali razlicnost zapisa pa bi lahko postali zvocni podobi hierarhicno podrejen podatek. 108 Za zamisel o možnosti izlocitve metaforicnih pomenov kot enakoizraznic se zahva­ljujem prof. dr. Andreji Žele. Predlogi za slovarsko obravnavo Glede slovarskega prikaza enakoizraznic in enakopisnic predlagam na­slednje rešitve: • enakoizraznice naj bodo obravnavane v skupnem geslu; • podatki o enakoizraznosti so lahko navedeni na mikrostrukturni ravni, pri cemer naj slovar, ki vsebuje etimološke razdelke, v etimo­loških pojasnilih prikazuje tudi enakoizraznost z razvojnega vidika, zato je podatek o enakoizraznosti v slovarju še vedno mogoce dobiti; možnost je tudi, da se z dodatnim hierarhicnim nivojem (npr. z rim-skimi številkami) nakažejo locnice med enakoizraznicami; • enakopisnice naj se v knjižni izdaji oznacujejo s številskimi indeksi. 3.2.3 Vecbesedne iztocnice Pri ureditvi leksemov v slovarjih je za izhodišce navadno vzet enobe­sedni leksem, ki nastopa kot iztocnica. Ker ta poimenuje geslo, vpliva na makrostrukturno ureditev v slovarju. Ce je Toporišic (1992: 6) za zacetni del definicije besede postavil, da je to »[n]epretrgana in mestov-no nezamenljiva množica glasov ali crk (med katere tudi ni mogoce nic vriniti), pac pa se cela lahko prestavlja v stavku. Ta množica glasov/crk nekaj poimenuje in torej nekaj pomeni, ima cisto doloceno skladenjsko vlogo« in to dopolnil, da imajo »[n]ekatere besede [...] tudi t. i. prosti morfem: smejáti se« in »[v]se besede (kakor tudi njihovi prosti morfemi) se pišejo z razmikom loceno od drugih«, temu pa so dodana še na­tancnejša dopolnila, je s tega vidika utemeljena uvrstitev razlicnih tipov enobesednih leksikalnih enot na mesto iztocnice. Ker je nosilec pomena eno- ali vecbesedni leksem, je na mestu vpra­šanje, ali bi bilo smiselno kot iztocnice prikazovati tudi vecbesedne le­kseme ali celo vecbesedne leksikalne enote. Ce je prikazovanje vecbe­sednih terminov kot vecbesednih iztocnic uporabljeno v normativnih razlagalnih terminoloških slovarjih (Košmrlj-Levacic 2006: 72–84), kjer so takšne zveze nujno termini, pa to za splošne slovarje ni znacilno. TudiŽele (2009: 78) kot vecbesedne iztocnice za slovar predlaga predvsem pomenskosestavinsko nelocljive (neprozorne) prevzete lekseme (al dente), med katerimi imajo nekateri tendenco k zapisu skupaj (baby boom – ba­byboom, city bike – citybike), ne pa tudi vecbesednih leksemov. V obravnavanih slovarjih so iztocnice vecinoma enobesedne, zato se v tem razdelku osredotocamo na tiste, ki vsaj na videz ali pa dejan­sko odstopajo od tega izhodišca, torej so (vsaj navidezno) vecbesedne iztocnice, pri tem pa pojasnjujemo, kakšni so razlogi za takšen slovarski prikaz. Obravnava vecbesednih leksikalnih enot je uvršcena v razdelek o slovarski mikrostrukturi, in sicer v njegov podrazdelek 3.3.4 Vecbe­sedne leksikalne enote. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) Vecina iztocnic v SSKJ je enobesednih. Iz slovarskega uvoda lahko o vecbesednih iztocnicah izvemo le, da v slovarju obstajajo, navedena sta primera alma mater in cira cara (SSKJ § 15), z vidika zapisa bi lahko sem šteli tudi glagole s prostim morfemom se (bati se, raziti se) in si (drzniti si, zapomniti si).109 Tip alma mater obsega citatne izraze (tako na primer še a cappella, ad hoc, baby beef, raison d'ętre), tip cira cara pa domace vecbesedne izraze, katerih sestavni deli sicer ne nastopajo izven teh izrazov (tako na primer še cigu migu, vija vaja ven) – oziroma to velja vsaj za en sestavni del (žalik pri žalik žena). Kot kazalcna gesla nastopajo zveze s ko, ki se drugod v slovarju pojavljajo kot podiztocnice, npr. brž ko, precej ko, prej ko. Podiztocnice so lahko zgolj na pisni ravni vecbesedne, ceprav dejansko enobesedne, ko gre za glagole s prostim morfemom se ali si (nabirati – nabirati se – nabirati si), poleg teh pa v majhnem številu (skupaj 14) nastopajo zveze s ko (brž – brž ko, hiter – hitro ko itd.), en 109 Glagoli s si so pravilno zapisani v prvi, veczvezkovni izdaji iz leta 1970–1991, v enozvezkovni izdaji iz leta 1994 in v spletni razlicici na naslovu http://bos.zrc-sazu. si/sskj.html, nasprotno pa je pri teh glagolih si napacno spremenjen v se (drzniti se namesto drzniti si, zapomniti se namesto zapomniti si) v 15-zvezkovni izdaji iz leta 2008, v elektronskih izdajah v okolju ASP32 (razlicici elektronske izdaje slovar­ja 1.0 in 1.1) in na portalu Termania (www.termania.net, datum dostopa 10. 1. 2013). Pri tem je se spremenjen v si samo v iztocnici, ne pa tudi pri stranskih obli­kah, zgledih, sinonimih, krepko natisnjenih zvezah in podiztocnicah. Zato je geslo izmišljevati se (namesto pravilnega izmišljevati si) v teh izdajah videti še posebej nenavadno, saj so stranske oblike navedene s si, prav tako je kot sinonim (pravilno) naveden glagol izmišljati si, ki je sicer kot iztocnica zapisan izmišljati se. Zgledi kažejo rabo s si, razen enega za poševnico zapisanega starinskega zgleda oz. zveze (star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti) in pogovornega zgleda s se (pog. [ko boš sam služil,] se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel). Razlog za to spremembo ni znan, je pa verjetno, da gre za spremembo pri urejanju elektronske podatkovne zbirke. izprislovni samostalnik (ex voto prisl. – ex voto m), veznik (kljub – kljub temu da; kolikor – kolikor toliko) in zveze sveti nikoli v geslu nikoli, zve­za malo pomalem v geslu pomalem in zveza malo pomalo v geslu pomalo. Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) Pregled gradiva od A do L v tem hrvaškem slovarju je pokazal, da kot vecbesedne iztocnice nastopajo lastna imena, zlasti zemljepisna (Alma Ata, Antigua i Barbuda), glagoli s se (bijeljeti se, boriti se) in tip ce-ce muha, kjer eden od sestavnih delov (ce-ce) ne nastopa izven te zveze. Citatnih izrazov (npr. alma mater, ad hoc, a cappella) v pregleda­nem gradivu slovarja ni. Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) V uvodu (str. 16) v SSSJ je navedeno, da kot vecbesedne iztocnice lahko nastopajo tujejezicne zveze, oznacene kot citatni izrazi (ad hoc, en gros), lastna imena (Cierna hora) in vecbesedna poimenovanja, ki so se vklju-cila v slovaški jezikovni sistem in zato v slovarju niso obravnavana kot citatni izrazi (bungee jumping). Ceprav ni izrecno navedeno, bi lahko z vidika zapisa med vecbese­dne iztocnice šteli tudi glagole s prostim morfemom sa (bát sa). Kot vecbesedne podiztocnice so obravnavani sekundarni predlogi (v dôsledku) in prislovne zveze (do biela, na bielo). Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) Kot vecbesedne iztocnice v tem slovarju nastopajo citatni izrazi (a con-to, curriculum vitae). Splošni enojezicni slovarji poljskega jezika, ki so izšli pred USJP, iztocnic tega tipa niso vkljucevali (USJP 2004: 3.1.3). Vecbesedne iztocnice so tudi zveze, sestavljene iz predloga in sa­mostalnika (na glodniaka, z kretesem), katerih samostalnik (glodniak in kretes) ne obstaja izven teh zvez. Nasprotno zveze predloga in samostal­nika, katerih samostalnik je rabljen tudi izven tovrstnih zvez (bez mala, bez przesady), nastopajo kot kazalcne iztocnice in uporabnika usmerjajo v geslo samostalnika, kjer so te zveze prikazane kot podiztocnice (iztoc­nica maly – podiztocnica bez mala, iztocnica przesada – podiztocnica bez przesady). Z vidika zapisa bi med vecbesedne iztocnice lahko šteli tudi glagole s prostim morfemom sie (bac sie, bawic sie). V slovarju kot iztocnice nastopajo tudi vecbesedna lastna imena, zlasti zemljepisna (Biala Podlaska, Wielka Brytania). Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) V tem slovarju vecbesednih iztocnic ni. Povratni glagoli so v rušcini zapisani kot ena beseda (......., .........). Predlog in Koncept Predlog (2013) ne predstavlja nacelnih odlocitev o tipih vecbesednih iztocnic v slovarju. Na podlagi zapisa, da je v »spletnem slovarju [...], za razliko od slovarske baze, vsaka stalna zveza ne glede na pomensko po­vezanost s katerim od registriranih pomenov besede, ki je njen sestavni del, obravnavana kot iztocnica« (Krek idr. 2013: 33–34), je mogoce sklepati, da med iztocnice štejejo tudi stalne zveze. Drugi tipi vecbese­dnih iztocnic v Predlogu niso omenjeni, navedeno je le, kakšna je bila obravnava v Lematski bazi za slovenšcino (2012). V njej kot vecbesedne iztocnice nastopajo glagoli s prostim morfemom se/si, kjer je morfem sestavni del glagola v vseh njegovih pomenih (npr. muditi se, odkrižati se, podvizati se). Le izjemoma so bile kot iztocnice obravnavane stalne zveze (npr. državni zbor, nivojski pouk), sicer so bile podrejene enobese­dnim iztocnicam. Drugi tipi vecbesednih iztocnic niso omenjeni. Koncept (2015) med vecbesednimi iztocnicami predvideva glagole s prostim morfemom se/si, ce glagol brez prostega morfema v sodobnem knjižnem jeziku ne obstaja (npr. bati se, smejati se, zapomniti si), polcitatne in druge prevzete lekseme (npr. ad hoc, de facto, alma mater, bossa nova, big bend, feng šuj) in besedotvorne sklope, ki se pišejo skupaj oz. narazen in pri katerih je meja med eno- oz. vecbesednostjo bolj ali manj dogovorna oziroma sledi pravopisnim dolocilom110 (npr. hokus pokus, na svidenje). Razprava Kot vecbesedne iztocnice po izrazni strani v slovarjih najdemo: • citatne izraze (alma mater); • zveze tipa cira cara; • povratne glagole (ce jih zaradi pisne podobe štejemo med vecbesedne); • prislovne zveze; • lastna imena. 110 Pri normativnem vrednotenju dvojnic NSSKJ sledi predpostavljenim izhodišcem normativnega protokola, ki pri ugotavljanju knjižnojezikovne norme upošteva zla­sti podatke o aktualni jezikovni rabi, pridobljene z analizo korpusa, poleg tega pa tudi druga normativna nacela, tj. jezikovnosistemsko nacelo, nacelo gospodarnosti in nacelo jezikovnega izrocila. Citatni izrazi so navedeni v treh slovarjih od petih obravnavanih (SSKJ, SSSJ, USJP), zveze tipa cira cara, kjer noben del zveze v jeziku sicer ni samostojen, pa prav tako v treh slovarjih (SSKJ, VRHJ, SSSJ). Povratni glagoli v vseh obravnavanih slovarjih lahko nastopajo kot samostojne iztocnice. V SSKJ se vecinoma pojavljajo kot podiztocnice, pa tudi kot iztocnice, odvisno od tipa glagola (glej 3.2.4 Podiztocnice). Prislovne zveze, sestavljene iz predloga in samostalnika, v treh slo­varjih nastopajo samo v kazalcnih geslih, saj so v celoti obravnavane kot podiztocnice ustreznega samostalnika. Vecbesedna lastna imena kot iztocnice nastopajo v tistih slovarjih, ki lastna imena prikazujejo kot iztocnice. Najdemo jih v VRHJ, SSSJ in USJP, medtem ko SSKJ in TSRJAŠ tudi sicer lastnoimenskega gradiva vecinoma ne prikazujeta. Preglednica 1: Tipi vecbesednih iztocnic po izrazni strani citatni izrazi tipa de facto +–++– zveze tipa cira cara +++–– povratni glagoli + + + + *** prislovne zveze +* – +* +*, ** – lastna imena – + + + – * Samo kot kazalcno geslo (SSKJ brž ko, SSSJ do biela, USJP bez mala). ** Tip na glodniaka. *** V rušcini so povratni glagoli zapisani kot ena beseda. Pri vecbesednih iztocnicah je torej skladnost med slovarji razmeroma velika. Razlike v veliki meri temeljijo na drugih splošnih konceptualnih odlocitvah o sestavi geslovnika, zato so tipi in število vecbesednih iztoc­nic le posledica teh odlocitev. Pri tem gre zlasti za odlocitev o uvrstitvi citatno zapisanih tujk in lastnoimenskega gradiva v slovar, redkeje tudi drugih zvez (vija vaja ven) ne glede na eno- ali vecbesednost. Pri glago­lih s prostimi morfemi na vecbesednost vpliva zapis, saj se v rušcini po­vratni glagoli zapisujejo enobesedno, v drugih jezikih pa dvobesedno. Tako pri glagolih s prostimi morfemi se in si kot pri prislovnih zvezah, sestavljenih iz predloga in samostalnika, lahko govorimo o konceptu­alnih odlocitvah, ki so primarno povezane z odlocitvijo o njihovem prikazu na mestu iztocnice, obenem pa so tovrstne zveze kot na videz vecbesedne enote navedene (v elektronski razlicici s povezavo ali z ne­posrednim prikazom podatkov) pri ustreznih enobesednih iztocnicah. Koncept (2015) pri vecbesednih iztocnicah ostaja v omenjenih me-jah, Predlog (2013) pa, kot je mogoce razumeti, med vecbesedne iztoc­nice šteje tudi stalne zveze. Predlog za slovarsko obravnavo Predlagam naslednjo rešitev glede na nabor vecbesednih iztocnic v obravnavanih slovarjih: • citatni izrazi; • glagoli s prostimi morfemi se in si; • lastnoimenske zveze (ce slovar lastna imena vsebuje). 3.2.4 Podiztocnice V tem poglavju bo predstavljeno, za katere tipe leksemov se v slovarjih uporabljajo podiztocnice, in predstavili nekatera vprašanja v zvezi z nji-mi tako z leksikografskega kot uporabniškega vidika. V razlagalnih slovarjih je za gesla, ki jih v zapisu predstavlja iztoc­nica, obicajno, da so v knjižni in vecinoma tudi v elektronski razlicici prikazana v abecednem redu, ki velja za obravnavani jezik. To seveda ne velja za vse druge tipe slovarjev, tako so npr. v tematskih slovarjih besede razvršcene glede na hierarhijo pomenov. Hausmann in Wiegand (1989: 336) omenjata dva tipa podiztocnic v slovarjih (glede na cas pisanja gre za knjižne izdaje slovarjev) glede na to, ali podiztocnice sledijo abecednemu vrstnemu redu (angl. niching) ali pa so razvršcena (tudi) glede na morfosemanticna razmerja med besedami (angl. nesting). Za drugi tip opozarjata, da lahko vodi v težave z iskanjem besed in zahteva sklicevanje ali kako drugo obliko pomoci uporabniku, razlog za to Wiegand (1989: 393) vidi v tem, da laicni uporabniki rela­tivno slabo sprejemajo obsežno gnezdenje v slovarjih. Ta problematika je seveda obravnavana z vidika uporabe knjižnih izdaj slovarja. Na tem mestu je treba dodati, da je v elektronski obliki mogoce z uporabo iskalnika ali vkljucitvijo podiztocnic na seznam lem neposre­dno in hitro dostopati do želene leme ne glede na to, kje v slovarju ali geslu se pojavlja. Iskalnik slovarskega portala Fran (www.fran.si) je pri­lagojen tako, da privzeto išce po iztocnicah in podiztocnicah, kar del-no rešuje problem iskanja podiztocnic), zlasti pa problem neenotnosti obstojecih slovarjev glede tega, katere besede so prikazane kot iztocnice in katere kot podiztocnice (Ahacic idr. 2015b). Hausmann in Wiegand (1989: 336) zapišeta tudi, da je uvrstitev podiztocnice neposredno za prejšnjo podiztocnico (graficno torej brez odstavka) posledica strnitve besedila. Ker vemo, da imata v mislih knji­žno izdajo, je to zaradi varcevanja s prostorom do neke mere razumlji­vo, vprašanje pa je, ali tak pristop prinaša koristi tako za knjižne kot elektronske izdaje oziroma v katerih elektronski izdajah je to smiselno in v katerih ne. Previdnost pri uporabi sistema podgesel v slovarjih poleg Hau­smanna in Wieganda svetuje tudi Gouws (2007: 55–69). Raziskava med razlicnimi uporabniki slovarjev na Ceškem je sicer pokazala, da vecina uporabnikov ni naklonjena podgeslom (Opavská 2002: 89), ven­dar je treba rezultate te raziskave sprejeti z zadržkom.111 O nekaterih prednostih in slabostih uporabe podgesel v SSSJ piše Buzássyová (2008: 114), ki pojasnjuje, da je izsamostalniške pridevni­ke, prislove in abstraktne samostalnike na -ost in -stvo bolj primerno prikazati v samostojnih geslih, saj imajo ti leksemi pogosto bogatejšo pomensko strukturo, kot je to prikazano v podgeslih, prav tako se tvor­jenka od podstavne besede lahko razlikuje po svoji slogovni vrednosti. Pri tem Buzássyová omenja, da je to premik glede na dosedanjo slova­ško in ceško tradicijo razlagalnih slovarjev, kjer je zaradi varcevanja s prostorom število podiztocnic vecje. V eni od zacetnih faz nacrtovanja Novega slovarja slovenskega knjižnega jezika je bila predvidena uporaba sistema podgesel za manj­ 111 V vprašalniku raziskave so imeli anketiranci možnost izbire med dvema primero- ma. Pri prvem je bilo geslo s podgesli prikazano tako: klíc/it ned. (rozk. klic) vyhánet klícek: semena, brambory k-í; -ení -í s. pocátecní vývoj a rust zárodku ze semena v rostlinu; -iv/ý príd.: k-á semena; -ost -i ž. V drugem primeru so bili obravnavani leksemi prikazani kot polna gesla v ustre­ znem abecednem zaporedju. Pri prvem primeru so bile podiztocnice prikazane samo s koncajem, ne pa s celo besedo, prav tako graficno niso bile izpostavljene (npr. s krepkim tiskom), kar je lahko vplivalo na to, koliko anketirancev je podprlo to možnost. Ce bi bile po­ diztocnice prikazane na drugacen, preglednejši nacin, bi bil rezultat ankete lahko drugacen. Vprašljivo je namrec, kaj je v resnici zmotilo anketirance – uporaba podgesel ali pretirano skrcen in nepregleden zapis podiztocnic. šalnice, feminative, primernike, iz lastnostnih pridevnikov izpeljane nacinovne prislove in vrstne pridevnike, svojilne pridevnike, glagole s prostim morfemom se ali si, ki se rabijo tudi brez njih, izdeležijske stanj­ske pridevnike in druge po konverziji nastale besede razen povedkov­nika (Snoj 2012: 96–97). Tak pristop je posledica prilagoditve knjižni izdaji zaradi manjšega obsega vsebine in zaradi na enem mestu navede­nih tvorjenk izbranih besedotvornih tipov.112 Naše nacelno odklonilno stališce do uporabe sistema podgesel teh tipov je prikazano v razpravi o podiztocnicah. Odklanjamo tudi okrnitev elektronske (polne) razlicice na racun knjižne. Pri tem dopušcamo obravnavo vrstnih pridevnikov pri kakovostnih, saj bi zaradi tradicije SSKJ, ki vrstnih pridevnikov ne prikazuje na ravni iztocnice, locitev pridevnikov lahko zmanjšala upo­rabno vrednost slovarja, prav tako je precejšen delež podatkov skoraj enak, npr. izgovor, pregibanje, etimologija. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) V SSKJ sta uporabljena dva nacina prikaza podiztocnic: prava in kratka podiztocnica.113 Prava podiztocnica se uporablja takrat, kadar je raba pogosta, medtem ko se (neizpisane) kratke podiztocnice rabijo redkeje. Prava podiztocnica ima lahko vec pomenov (prvi se praviloma nanaša na pomene iztocnice), podpomene, pomenske odtenke in gnezdo, ve-cina podiztocnic pa nima pomenske razlage, ker se njihovi zgledi na­našajo na pomene gesla (Napotki 1981: 377). Kratke podiztocnice so tiste, ki se od iztocnice razlikujejo v besedni vrsti – v tem primeru so podiztocnice samostalniki, ki so rabljeni kot nesklonljivi prilastki oz. pridevniki. Uvajajo jih kvalifikatorji prisl., sam. in neskl. pril. Pri kratkih podiztocnicah je lahko razložena le posamezna zveza, v tem primeru je uporabljena stranska razlaga, lahko pa ima kratka podiztocnica tudi frazeološko in terminološko gnezdo. Ce kratka podiztocnica uvaja slov­nicni kvalifikator sam., frazeološkega gnezda ni (Napotki 1981: 377). Prava podiztocnica je v knjižni izdaji izpisana s krepkim tiskom, od prejšnje vsebine gesla jo loci presledek. Kratka podiztocnica ni eks­plicitno izpisana, pac pa za zadnjim zgledom gesla stoji podpicje, ki mu 112 Kasneje je bila odlocitev za Novi slovar slovenskega knjižnega jezika spremenjena, zato Koncept (2015) ne predvideva sistema podgesel. Vec o tem je predstavljeno na strani 111. 113 V terminologiji, uporabljeni v SSKJ, sta poimenovani pravo in kratko podgeslo. sledi kateri od treh uvajalnih slovnicnih podatkov (prisl., sam. in neskl. pril.). Temu sledi dvopicje, nato pa gradivo k tej podiztocnici. Glede na besedne vrste ima SSKJ sedem tipov podiztocnic (Napot­ki 1981: 377–385, Silvester 1978: 14–22): 1. prislovi (izpridevniški in izprilastkovni) lahko nastopajo kot prave (lép – lepó) ali kot kratke (índigo – neskl. pril. – prisl.) podiztocnice, s to izjemo, da ce se prislov (podiztocnica) piše enako kot iztocnica, je prikazan kot kratka podiztocnica (flégma – prisl., ékstra – prisl.); 2. samostalniki (pri nabáven – nabávni, nčkrív – nčkrívi, dŕ) so pri­kazani kot kratke podiztocnice za kvalifikatorjem sam. brez naved-be podiztocnice; 3. povratne oblike glagolov nastopajo kot podiztocnice, kadar se po­mensko razlikujejo od iztocnic (pestíti – pestíti se), razen v redkih primerih, ko obe obliki glagola nastopata kot samostojni iztocnici (oglasiti – oglasiti se); 4. nepovratna oblika glagola nastopa kot podiztocnica, kadar je iz-tocnica povratna oblika glagola; to je mogoce takrat, ko glagol nastopa pretežno v povratni obliki (cudíti se – cudíti); 5. deležniki na -e, -c, -l, -vši, -n, -t so obravnavani kot polne pod-iztocnica, lahko pa imajo svoje kratke izdeležniške prislovne in samostalniške podiztocnice (péti – pojóc – prisl. – pét, poškodováti – poškodován – sam.); 6. t. i. nesklonljivi prilastki so pogosto predstavljeni kot podiztocnice (índigo – neskl. pril. – prisl., za – neskl. pril.); 7. posebne zvalniške in medmetne rabe, ki se glede uporabe sklona locijo od navadne medmetne rabe samostalnika (brŕt – bráte, hu­díc – hudíca); v drugih primerih so slovarsko izkazane kot posebni pomeni z ustreznim opozorilom. Primeri: brŕt bráta m [...] bráte ekspr.: dobro sreco, brate; ne boš, brate! cudíti se in cúditi se -im se nedov. (i ú .) cutiti in izražati presenecenje, zacu­denje: [...] cudíti in cúditi preh., neustalj. spravljati v zacudenje, presenecenje [...] ékstra prid. neskl. [...] sam.: za stalne goste imajo zmeraj kaj ekstra; zmeraj hoce biti nekaj ekstra flégma prid. neskl. (.) pog., navadno v povedni rabi flegmaticen: on je zelo fle­gma; prisl.: kar flegma hodijo po sredi ceste hudíc -a m [...] hudíca pog., ekspr.: hudica, bo mir ali ne índigo -a m (.) 1. modro barvilo iz indigovca [...] neskl. pril.: indigo papir papir za kopiranje, prevlecen z modro snovjo; obleka indigo barve; prisl.: indigo modra obleka lép -a -o tudi -ó prid. [...] lepa kislica rastlina z majhnimi pritlicnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher lepó 1. prislov od lep [...] nabáven -vna -o prid. (a) nanašajoc se na nabavo [...] sam.: pog. ali je nabav­ni že odšel nabavni referent oglasíti -ím, tudi oglasíti in oglásiti -im dov. [...] / svojo odsotnost je oglasil predstojniku javil oglaščn -ęna -o tudi oglášen -a -o: oglašena sprememba jih je razveselila pestíti -ím nedov. (i í) [...] profesor ga je pol ure pestil pred tablo spraševal težko ucno snov pestíti se ekspr., redko muciti se, truditi se: trije možje so se pestili z jadrom péti pôjem nedov. [...] pojóc -a -e: njen pojoci glas mu zelo ugaja; pojoci udarci kladiv; pojoca skupina mladih; prisl.: pojoce govoriti; glas se mu je pojoce spreminjal pét -a -o [...] poškodováti -újem tudi poškódovati -ujem dov. [...] poškodován tudi po­škódovan -a -o [...] sam.: poškodovane so odpeljali v bolnico za prisl. izraža soglasje, pritrditev: biti, govoriti za; glasovati za / dobro premisliti vse, kar govori za in proti; ekspr. nekateri so za, drugi proti; neskl. pril.: glasovi za; dokazi za in proti; sam.: ekspr. ob številnih proti je pricako-val vsaj kakšen za Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) Veliki rjecnik hrvatskoga jezika podiztocnic nima. Še najbližje podiz­tocnicni obravnavi v nekaterih drugih slovarjih so feminativi, tvorjeni iz poimenovanj moških oseb. Ta podatek ni razumljen kot podiztocni-ca in je graficno prikazan takoj za zaglavjem. Feminativi so sicer izkazani v oklepaju pri moškem poimenovanju (kŕrtaš, nogomčtaš), kadar se pomensko, razen v spolu, besedi ne razli­kujeta. Kadar je feminativ pomensko bogatejši, nastopa kot samostojno geslo, pri cemer kot prvi pomen nastopa kazalka na moško poimenova­nje (gňvornica – gňvornik). Primeri: kŕrtaš m (kartŕšica ž) 1. refer. onaj koji se sada karta [...] nogomčtaš m (nogometŕšica ž) igrac nogometa gňvornica ž 1. v. govornik 2. mjesto s kojega se drži govor [...] gňvornik m (gňvornica ž) [...] Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) Tipi podiztocnic Podiztocnicni prikaz je v tem slovaškem slovarju omejen na nekatere pra­vilno tvorjene izpeljanke. Leksikalni pomen podiztocnicnih izpeljank v primerjavi z motivirajoco besedo vsebuje samo eno pomensko sestavino vec. Podiztocnice nimajo razlage, pogosto pa so dodani zgledi. Kot podiztocnice v slovarju lahko nastopajo (SSSJ: 43–44): • manjšalnice; • vecalnice; • feminativi; • prebivalska imena; • hipokoristiki; • vidski pari glagola in ponavljalni glagoli; • sekundarni prislovi (npr. do biela); • sekundarni predlogi (npr. z dôvodu). Pri obcnih samostalnikih so kot podiztocnice prikazane manjšalnice (zdrob.) in vecalnice (zvel.). Pri teh ni podana razlaga, le slovnicni po­datki, morebitni kvalifikatorji in zgledi (dobrák – dobrácik zdrob. – do-brácisko zvel.). Višjestopenjske manjšalnice stojijo za nižjestopenjskimi (dážd – dáždik – dáždicek). Ce obstaja vec manjšalnic iste stopnje, so navedene v abecednem zaporedju (frajer – frajercek – frajerík). V Uvodu v slovar je pojasnjeno, da so takšne manjšalnice razumljene kot razlicne besedotvorne možnosti (slk. variantné podoby) (SSSJ: 43). Pri vecpomenskih iztocnicah so pri manjšalnici dodane številke pomenov iztocnice, s katerimi je manjšalnica pomensko povezana. Številke po­menov niso zapisane, ce pomenska povezanost velja za vse pomene. Manjšalnice, ki imajo vec pomenov, pogosto terminoloških, so obrav­navane v samostojnih geslih (bubon, bubienok). Besede z oslabljenim deminutivnim pomenom, torej tiste, ki so besedotvorno manjšalnice, nimajo pa pomenskih znacilnosti manjšal­nic, so obravnavane kot dvojnice iztocnice, ne pa kot podiztocnice, npr. (flaša, flaška – flašticka). Pri maskulinativih se praviloma gnezdijo feminativi, po potrebi tudi njihove manjšalnice. Feminativi so oznaceni le z okrajšavo, ki oznacuje samostalnik ženskega spola – ž. (dobrák – dobrácka). Ce ima feminativ bogatejšo pomensko zgradbo kot maskulinativ, je obravna­van v samostojnem geslu. V tem primeru pri poimenovanju moške osebe stoji oznaka prechýlené, ki oznacuje feminative, in pred ženskim poimenovanjem pušcica (farárka, farár). Kot samostojna gesla brez nakazovanja so v slovarju prikazani pari samostalnikov, ki ne nastanejo po obicajnem besedotvornem postopku iz maskulinativa v feminativ, npr. feministka – feminista, bakchantka – bakchant (Buzássyová 2008: 115). Poimenovanja živalskih samic so obravnavana kot podiztocnice, podobno kot drugi feminativi, dodana je kratka razlaga (bobor – bobri-ca), pri poimenovanjih pasjih pasem pa so feminativi dodani le, ce so dovolj pogosti. Imena prebivalcev so prikazana kot podiztocnice pri zemljepisnih imenih pokrajin in držav (Fínsko – Fín – Fínka), le neuradna poimeno­vanja so obravnavana samostojno (Amík). Domaca imena (hipokoristiki) so kot podiztocnice prikazana pri lastnih imenih, dodan je kvalifikator dom., temu pa sledijo še morebitne manjšalnice (Branislav – Brano – Branko). Pri nedovršnih glagolih so kot podiztocnice prikazani ponavljalni glagoli (opak.), npr. cesat – cesávat. Sekundarni predlogi, sestavljeni iz predloga in katere od oblik pol-nopomenske besede, so dodani h geslu polnopomenske besede (dôvod – z dôvodu). Ce kandidat za podiztocnico ni obravnavan v podgeslu, ampak v samostojnem geslu, nanj kaže sklic iz podgesla. Kandidat je v podge-slu omenjen, ob njem pa so zapisani le najosnovnejši slovnicni podatki (bubon – bubienok). Primeri: Amík -ka pl. N Amíci G -kov m. slang. . obyvatel Spojených štátov ame­rických, American [...] .Amícka -ky -cok ž. bobor bobra pl. N a A bobry m. 1. . velký hlodavec s jemnou hnedou srstou [...] . [...] bobrica -ce -ríc ž. . samica bobra: pozorovat bobricu Branislav -va pl. N -vovia m. . mužské rodné (krstné) meno .dom. Brano -na pl. N -novia; zdrob. Branko -ka pl. N -kovia bubienok -nka pl. N -nky m. 1. zdrob. . hudobný nástroj, malý bubon [...] 2. anat. . polopriesvitná blana [...] 3. zool. . súcast sluchového, bubienko­vého orgánu hmyzu 4. . valceková súciastka niektorých prístrojov [...] 5. . okrúhly drevený rámik slúžiaci ako pomôcka na vyšívanie bubon bubna pl. N bubny m [...] .zdrob. • bubienok [...] cesat ceše cešú ceš! cesal cešúc/cesajúc cešúci/cesajúci cesaný cesanie nedok. [...] .opak. cesávat -va -vajú -val [...] dážd dažda pl. N dažde G daždov m. [...] .dáždik -ka pl. N -ky m. zdrob. k 1: letný d. [...]; dáždicek -cka pl. N -cky m. zdrob. expr. k 1.: Májová vlažic­ka, vyrastie trávickam májový dáždicek, vyrastie chlebícek. [...] dobrák -ka pl. N -áci G -kov m. [...] . dobrácik -ka pl. N -kovia zdrob.: usmievavý d. [...]; dobrácisko -ka pl. N -ká G -cisk s. i -ka pl. N -kovia G -kov m. zvel.: fúzatý d. s neodmyslitelnou palickou [...]; dobrácka -ky -cok ž.: mala temperament cigánky a povahu dobrácky [...] dôvod -du pl. N -dy m. [...] .z dôvodu predl. s G kniž. [...] farár -ra pl. N -ri m [...] . [...] prechýlené • farárka farárka -ky -rok ž. 1. . žena vo funkcii farára (obyc. evanjelického) [...] 2. hovor. . manželka evanjelického farára Fínsko -ka s. . štát v severnej Európe pri Botnickom zálive a Fínskom zálive Baltského mora, Fínska republika .Fín Fína pl. N Fíni m.; Fínka -ky Fínok ž. flaša -še fliaš, flaška -ky -šiek ž. 1. . obyc. sklená valcovitá nádoba s hrdlom: sklená, plastová f. [...] .flašticka -ky ž. zdrob. [...] frajer -ra pl. N -ri m. [...] . frajercek -ka pl. N -kovia, frajerík -ka pl. N -íci/-kovia G -kov m. zdrob. [...] Prikaz enakoizraznega razmerja med podiztocnico in (pod)iztocnico V SSSJ se enakoizraznost zaradi gnezdenja lahko izkazuje tudi na ravni iztoc­nica – podiztocnica, ceprav vecinoma srecujemo številske indekse za enako­izraznice samo v razmerju iztocnica – iztocnica. Tako je leksem korculiarka1 uvršcen kot podiztocnica h korculiar, iztocnica korculiarka2 pa je prikazana v samostojnem geslu, podobno je tudi pri krmicka, kjer je krmicka1 prikazana kot podiztocnica pri krmic, krmicka2 pa v samostojnem geslu: korculiar .korculiarka1 korculiarka2 Manj pricakovan je položaj enakoizraznic kozácik (1 v samostojnem ge­slu, 2 v podgeslu pri geslu kozák2, med obema gesloma v slovarju stoji geslo kozák1), kar lahko negativno vpliva na iskanje: kozácik1 kozák1 kozák2 .kozácik2 Ce enakoizraznice nastopajo kot iztocnice kazalcnega gesla in kot ustrezne podiztocnice v drugem geslu, npr. kobylka, kobylôcka, težav z iskanjem ni, saj obstajajo gesla z vsemi ustreznimi številkami enakoiz­raznic. Kot prva enakoizraznica stoji kazalcno geslo. kobyla .kobylka1 kobylí kobylina kobylinec kobylka1 • kobyla kobylka2 kobylka3 Enakoizrazni leksem lahko stoji tudi kot dvojnica na drugem mestu v geslu: kolár1 kolárik -ka pl. N -ky, kolár2 Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) Kot podiztocnice v USJP lahko nastopajo (USJP 3.1.6): • leksikalizirane oblike samostalnikov, ki opravljajo prislovno ali predložno vlogo (chwila – chwilami, góra – góra – góra); • leksikalizirani predložni izrazi s samostalnikom (predlog + samo­stalnik) v prislovni, predložni ali vezniški vlogi (krzyz – na krzyz, skutek – na skutek); • samostalniško rabljeni pridevniki (majowy – majowe, miejscowy – miejscowy, miejscowa); • leksikalizirane predložne zveze s pridevnikom v prislovni rabi, tj. predlog + samostalniška oblika pridevnika (polski – po polsku – z polska, slowenski – po slowensku); • oblike zaimkov, števnikov, medmetov v drugih slovnicno-pomen­skih vlogah (co – czego – czemu, cztery – cztery, pierwszy – pierws­za, bach – bach); • pridevniška in samostalniška raba deležnikov (namaszczony – na­maszczony, zwiedzajacy – zwiedzajacy, zwiedzajaca). Enobesedne podiztocnice, zlasti 5. tip (oblike zaimkov, števnikov, med-metov), lahko nastopajo kot kazalcne iztocnice (czegoz), vendar ne nuj-no (gesla czego ni). Podiztocnice v USJP lahko vsebujejo vec pomenov (góra – góra). Primeri: bach [...] bach w uzyciu czas. pot. [...] chwila [...] chwilami w uzyciu przyslów. «od czasu do czasu; niestale» [...] I co [...] czego pot. posp. «dlaczego, po co» [...] czemu pot. «dlaczego» [...] czegos pot.; zob. II cos. cztery [...] cztery w uzyciu rzecz. pot. «ocena dobra w szkolnym systemie ocen; czwórka» [...] góra [...] góra w uzyciu przyslów. pot. «najwyzej, maksimum» [...] góra 1. «na pewnej wysokosci, wysoko, wyzej» Góra nad miastem przelatywaly samoloty. [...] krzyz [...] na krzyz w uzyciu przyslów. «krzyzujac cos, tworzac ksztalt krzyza» [...] majowy [...] majowe w uzyciu rzecz. pot. «nabozenstwo majowe» [...] miejscowy [...] miejscowy, miejscowa w uzyciu rzecz. pot. «mieszkaniec, mieszkanka danej miejscowosci» [...] namaszczony [...] namaszczony w uzyciu przym. ksiazk. «podniosly, uro­czysty, pelen powagi» [...] pierwszy [...] pierwsza w uzyciu rzecz. «pierwsza godzina» [...] polski [...] po polsku w uzyciu przyslów. [...] – z polska w uzyciu pr­zyslów. ksiazk. «na sposób polski, po polsku» [...] skutek [...] na skutek, skutkiem w uzyciu przyslów. «jako nastepstwo, konsekwencja czegos, w wyniku czegos, z powodu czegos; wskutek» [...] slowenski [...] po slowensku w uzyciu przyslów. «poslugujac sie jezykiem slowenskim» [...] zwiedzajacy [...] zwiedzajacy, zwiedzajaca w uzyciu rzecz. «ten kto cos zwiedza, osoba zwiedzajaca» [...] Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) Tudi ta slovar pozna podiztocnice. Kot je zapisano v uvodu slovarja Ožegov-Švedove (42007: 6), iz katerega izhaja TSRJAŠ, je kot podiztoc­nica v slovarju prikazanih vec tipov leksemov:114 114 Zaradi vecje preglednosti so nekateri tukaj navedeni primeri drugi (ceprav istega tipa) kot v uvodu v slovar. 1. izpeljanke na -...., -...., -...., tvorjene iz pridevnikov, ki po­menijo lastnost in sposobnost (......é.... – ......é......, ...ó.... – ...ó...... – ...ó....., ....ó. – ..ý..... – .......á); 2. izglagolski samostalniki z nicto pripono ali priponami -... (-...., -....),-..., -.., -...., ki pomenijo dejanje (....... – ....., ....... – ....é..., ...... – ...á..., ....... – ........, .......1 – ......, ................. – ..............); 3. izsamostalniške manjšalnice, ljubkovalnice in slabšalnice z razlic­nimi priponami (... – .ó... – ...ó. – .......); 4. poimenovanja oseb ženskega spola, tvorjena iz imen poklicev ali iz poimenovanja za delujoce osebe moškega spola (........á.... – ........á........, ....é. – ....é...); 5. izsamostalniški in izglagolski pridevniki, ki oznacujejo raz­licne odnose do predmeta, dejanja ali lastnosti in kvalitete ter izhajajo iz odnosa do predmeta, dejanja (........á.... – ........á........, ....é. – ....é....., ..... – .....ó.); 6. vrstilni števniki, izpeljani iz glavnih števnikov (... – ..é..., ......... – ...........); 7. cleni vidskega para glagola (pa tudi enkratni in ponavljalni gla­goli), kadar se med seboj pomensko ne razlikujejo, razen razlike v glagolskem vidu (............ – ............, .é.... – ..é...., ...ó..2 – ........). V izdaji Ožegov-Švedove (42007) so med podiztocnice uvršceni tudi povratni glagoli, npr. .... – ....... Ta tip v TSRJAŠ ni vec obrav­navan kot podiztocnice, ampak kot samostojna iztocnica. Uvodi v starejše izdaje (npr. iz leta 1989) imajo dodatno tocko 3, kjer so kot še en tip gnezdenih besed navedena skupna imena, npr. ..... – ......., kljub temu pa je pa navedeni primer še vedno obrav­navan kot podiztocnica ne le v slovarju Ožegov-Švedove 2007, ampak tudi v TSRJAŠ. Slovarski uvod dodatno pojasnjuje, kdaj tip tvorjenke, sicer prika­zan kot podiztocnica, vendarle nastopa tudi kot samostojna iztocnica. To je mogoce takrat, ko ima tvorjenka dodatne pomene, ki niso skladni z izhodišcno besedo. V primeru, ko tvorjenka nastopa kot samostoj-no geslo, je s kazalko povezana na izhodišcno besedo. Tako ima tvor­jenka ..ý..... poleg pomenov, skladnih s pomeni podstavne besede ..ý..., tudi pomen ‘...... ........., ...... ........’, zato na­stopa kot samostojno geslo. Besede, obravnavane kot podiztocnice, lahko nastopajo tudi kot kazalcna gesla. V tem primeru usmerjajo na geslo, v katerem kazalcna iztocnica nastopa kot podiztocnica. Kazalcna gesla so mogoca v nasle­dnjih primerih:115 1. ce se besedi zacenjata z razlicnimi crkami, npr. ..é.... – .é...., .....á.... – ........; 2. ce se besedi zacenjata z isto crko, so kazalcna gesla mogoca v nasle­dnjih primerih: a) pri neregularnih, redkih in nekaterih drugih morfoloških pre­menah, pri katerih se spremeni zacetek besede, in pri izpadu samoglasnika, npr. ....... – ...ë., ...é..... – .....; b) ce pri kazalcni besedi poleg besedotvorno razumljivega nastopa še vsaj en drugacen pomen, se pri tej besedi pod številko 1 nava­ja kazalka, pod številko 2 in naslednjimi številkami pa dodatni pomeni, npr. .......é...; c) vedno ko kazalcna beseda nastopa kot enakoizraznica, npr. ..é.....3 –..é....; c) kadar ima beseda govorno in pisno dvojnico, npr. ...... – ......, .......á.. – .......á.., ali ce bralec išce besedo zaradi pravilne pisne podobe, npr. .......á.. – ........, ........ – ....; d) pri nekaterih redkih besedah ali terminih, npr. ......... – .., ....... –...1. Pri kazalkah ni navedeno, s katerim pomenom izhodišcne besede se tvorjenka ujema. Ta podatek je naveden samo v podgeslih. Primeri: .....´.. ... ...ë.. ..´....., ­.., ­....; ­.., ­....; ­.....; ­......; ­...; .... [...] ||.... ........., ­., ... (. 1, 2, 3 . 4 .....), ....., ­., .. (. 1 . 2 .....) . ......., ­., .. (. 1 .....; .....) [...] Navedeno po predgovoru k 4. izdaji slovarja Ožegov-Švedove 2007: 7. ..Y´....., ­., .. 1. ... ....... 2. ...... ........., ...... ......... ....., ­. [...] || ..... .....ó., ­.., ­... .. ...ë.. ....... ...... ..´...., ­.., ­....; ­..... (..... 1, 6 . 7 .....); ...... [...]||.... ..é...., ­.., ­....; ­...... [...] ..., ­. (­.), ... ­á, ­ó., .. [...]||....... .ó..., ­., .. (. 1 .....) . ...ó., ­..á, ..(.. 2 .....). .... ..... ....... ||............, ­., .. (. 1 .....). || ..... ......, ­., .. (. 1 .....) . ......, ­., .. (. 1 .....). || ..... ...ó..., ­.., ­.. (. 1 .....). ....... ..... (... ..................). ....´...., ­.., ­..; ­..., ­.... [...] || .... ...ó......, ­., .. . ...ó....., ­., ... ........´...[...]1. ..............2. ............ ..... ....­.. ........´..... ......... ..´...... ... ..... ....´..2, ...., .ó....; .ó.....; ...... [...]||....... .....ý.., ­.ý, ­.ë.. (. 1, 2, 4 . 5 .....) [...] ...´.....3 ... ........ ....Ó., ­á., ­ó.; ...., ­á, ­., ­. . ­.; ..ý... || .... ..ý....., ­., .. . .......á, ­., .. (. 1 . 2 .....). ...´...... ....... .....´., ­., .. || .. ....é..., ­. (. 1 .....; .....) || ..... ....é....., ­.., ­... [...] .....´.., ­.ó., ­.ó...; ­....; .... [...] || .... ......á..., ­., ... (. 1 .....) . ........, ­., ... (.. 2 .....; .....) [...] ........´.. ... ........... ...´......... ... ....´...... ...1. ......´.... ... ......... ........A´...., ­., .. .......... – ........ ........, ....... ... ............ ........ ........., ........... .....­.. ........ ....... .. .. ........ ...... || .. ........á........, ­.. || ..... ........á........, ­.., ­... ........´., .........., ............, ....... ...... [...] || ....... ..........., ­.., ­... ...´...., ­.. ... ......, ­... ....´..... ... ...... ...A´.., ­.ý, ­.ë..; .ó......; ......, .... [...]||.... ...á..., ­., ... (. 1, 2, 3 . 4 .....). || ..... ...á......., ­.., ­.. (. 1, 2, 3 . 4 .....; .....). ........... ......... ..., ..ë., ..ë., ....., . ..ë., .............[...]||.........é..., ­.., ­.. (. 1 .....). .....´.., ­.., ­....; ­.ë.... (­ë., ­e.á); ...., ... (......). [...] ||.... ....é..., ­., ... ..........´.., ­.., ­....; ­.ë.... (­ë., ­..á); .... [...]||...... ............, ­.., ­..... [...] .......´...., ­.., ­..; ­..., ­.... [...] || .... ......é......, ­., .. Predlog in Koncept Pri nacrtovanju novih slovarskih del so se avtorji obeh dokumentov odlocili za zasnovo slovarja brez podiztocnic. Skladno s stališcem, za­stopanim v tej monografiji (glej naslednji razdelek), Koncept (2015) podiztocnic nima, ker se kaže, da slovarji v podiztocnice uvršcajo zelo razlicne tipe leksemov, zato uporabnik brez natancnega poznavanja konceptualnih izhodišc, navadno zapisanih v slovarskem uvodu, ne more vedno predvideti, katere tipe leksemov naj v njih išce in kako naj izkazano razmerje med iztocnicnim in podiztocnicnim leksemom interpretira (Gliha Komac idr. 2015: 7). Predlog (2013) svojo odlo-citev utemeljuje z nacinom iskanja v elektronskem slovarju, kjer je za uspešno iskanje pomembno, kateri crkovni niz se pojavlja kot del specificnega strukturnega elementa v slovarski baz, poleg tega pa v elektronski verziji ali spletni postavitvi dostop do slovarskih podat­kov in njihova vsebina nista povezana z uporabnikovim poznavanjem makro- in mikrostrukturnih razmerij, ki jih uporablja tiskani slovar (Krek idr. 2013: 28). Razprava Izoblikovala se je tipologija podiztocnic. Skupaj imajo slovarji 22 raz­licnih tipov podiztocnic, od tega ima USJP šest, SSSJ sedem, TSRJAŠ osem, SSKJ šest tipov podiztocnic, VRHJ pa podiztocnic nima. Tipov leksemov, ki kot podiztocnice nastopajo v vec kot dveh slo­varjih, ni. Takih tipov leksemov, ki kot podiztocnice nastopajo v dveh slovarjih, je 5 (23 %). Tipov leksemov, ki kot podiztocnice nastopajo samo v enem slovarju, je 17 od 22 (77 %), kar kaže na vprašljivo uteme­ljenost uporabe sistema podgesel teh tipov in na teoreticno nedorece­nost vprašanja, kdaj je podiztocnice smiselno uporabljati tako z vsebin­skega kot z uporabniškega vidika, ce varcevanje s prostorom v knjižni obliki slovarja ni glavni razlog za uvedbo podiztocnic. Navedenih 22 tipov podiztocnic lahko razvrstimo v tri skupine: • izpeljanke; • konverzni primeri in posebna sklonska raba; • zveze. V skupini izpeljank najdemo izpridevniške prislove, deležnike, manj­šalnice, vecalnice, feminative, prebivalska imena, hipokoristike, gla­golske vidske pare, izpridevniške samostalnike, izglagolske samostal­nike, izsamostalniške in izglagolske pridevnike, vrstilne števnike in skupna imena. Podiztocnice, ki so nastale po konverziji iztocnice ali s posebno sklonsko rabo, so pridevniško, prislovno in predložno rabljeni samo­stalniki, samostalniško rabljeni pridevniki, pridevniško in samostalni­ško rabljeni deležniki ter zvalniške in medmetne rabe samostalnikov in raba oblik samostalnikov, zaimkov, števnikov in vzklikov v drugih slovnicno-pomenskih vlogah. Med zveze lahko uvrstimo zveze predloga in samostalnika ali po­samostaljenega pridevnika v prislovni, predložni ali vezniški rabi, po­gojno pa tudi povratne glagole. Da so podiztocnice v slovarjih pogosta praksa tudi v novejšem casu, kaže dejstvo, da so trije obravnavani slovarji, ki vsebujejo podiz­tocnice, izšli po letu 2000. Pri TSRJAŠ se je pri tem treba zavedati, da v veliki meri nadaljuje zasnovo in strukturo svojih starejših pred­hodnikov. Uvajanje podiztocnic se kaže kot problematicno z vec vidikov. Le-ksemski tipi, ki so obravnavani kot podiztocnice, so zelo raznoliki (22 razlicnih tipov), vendar obstaja le pet tipov podiztocnic, ki nastopajo v dveh obravnavanih slovarjih, to je 23 %, in sicer: • zveze predloga s samostalnikom ali posamostaljenim pridevnikom v prislovni, predložni ali vezniški rabi; • samostalniško rabljeni pridevniki; • manjšalnice; • feminativi; • vsaj nekateri tipi vidskih dvojic glagolov. Preglednica 2: Tipi podiztocnic 1 prislovi (izpridevniški) da – – – – 1 (nekateri) povratni glagoli pri 2 nepovratnih glagolih* da – – – – 1 3 deležniki da – – – – 1 4 t. i. nesklonljivi prilastki da – – – – 1 zvalniške in medmetne rabe 5 posebnega tipa da – – – – 1 6 samostalniško rabljeni pridevniki da** – – da – 2 zveze predlog + polnopomenska beseda7 v prislovni, predložni ali vezniški rabi – – da da – 2 8 manjšalnice – – da – da 2 9 vecalnice – – da – – 1 10 feminativi – –*** da – da 2 11 prebivalska imena – – da – – 1 12 hipokoristiki – – da – – 1 13 cleni vidskih parov glagola – – da* – da 2 oblike zaimkov, števnikov, vzklikov v 15 drugih slovnicno-pomenskih vlogah – – – da – 1 pridevniška in samostalniška 16 raba deležnikov – – – da – 1 17 prislovna vloga samostalnikov – – – da – 1 nekateri abstraktni izpridevniški18 samostalniki (-ost, -stvo, -izna) ––––da 1 19 izglagolski samostalniki – – – – da 1 nekateri izsamostalniški 20 in izglagolski pridevniki – – – – da 1 21 vrstilni števniki – – – – da 1 tudi nekateri nepovratni glagoli pri povratnih glagolih* ** tudi izprislovni samostalniki *** feminativi v slovarju nastopajo, vendar niso obravnavani in prikazani kot podiztocnice**** le ponavljalni glagoli pri nedovršnih glagolih Enot, ki kot podiztocnice nastopajo samo v enem slovarju, je 17.Enot, ki kot podiztocnice nastopajo v dveh slovarjih, je 5.Enot, ki kot podiztocnice nastopajo v vec kot dveh slovarjih, ni. Zaradi nepredvidljivosti podiztocnic je njihova uporaba zahtevna ne le za splošnega uporabnika, ki se s slovarjem srecuje obcasno, temvec tudi za tiste (zahtevnejše) uporabnike, ki jezikovne podatke crpajo iz vec razlicnih slovarjev, saj ima vsak slovar svoj nacin uvršcanja leksemov na raven podiztocnic, posledicno pa tudi drugacno makrostrukturo in s tem položaj dolocenih podatkov tudi glede na makrostrukturno ure­ditev slovarja. Slovarji lekseme, ki so prikazani kot podiztocnice, pogosto navaja­jo tudi kot samostojne iztocnice, ce ni mogoce vseh pomenov podiztoc­nice povezati s pomenom iztocnice. V tem primeru so v samostojnem geslu dani besedotvorni podatki, navadno pri prvem pomenu, nato pa (od drugega pomena dalje) še dodatni pomeni leksema. S tem so po­datki o besedotvorni povezanosti prikazani na dveh mestih, uporabnik slovarja pa ne more z gotovostjo predvideti, kje v slovarju bo našel vse podatke o leksemu, tj. ali ta leksem nastopa (tudi) kot samostojna iztoc­nica ali le kot podiztocnica pri motivirajocem leksemu. Pri tem se postavlja tudi vprašanje razmerja med besedotvorno opredelitvijo leksema in njegovim pomenskim opisom. Podiztocnice bi bilo bolje obravnavati kot samostojne iztocnice, saj lahko razvijajo samostojne pomene, hkrati pa nekaterih potencialno možnih ne reali­zirajo. Zato bi bilo dobro besedotvorne podatke lociti od pomenskih, kar je podrobneje opisano v opisu Koncepta. Obravnavani slovarji dajejo besedotvorne podatke, vsaj posredno, le za podiztocnice in tiste iztocnice, ki imajo sklicevalni tip razlage, si­cer pa besedotvornih podatkov ne dajejo. Zato bi bilo bolj konsistentno dajati besedotvorne podatke pri vseh iztocnicah, kjer je to mogoce, ali pa v celoti izlociti besedotvorne podatke. Ce za slovar v knjižni obliki prikaz besedotvornih podatkov predstavlja težavo zaradi kolicine pro-stora, ki je za prikaz potreben, pa za elektronski slovar to ne predstavlja druge težave kot cas za pripravo podatkov. Pri tem je mogoce prikaz besedotvornih podatkov prilagoditi tako, da bo na voljo samo zahtev­nejšim uporabnikom. Na pogled nenavadna, vendar logicna posledica sistema podgesel v slovaškem slovarju je, da v razmerju enakoizraznosti z drugimi iztocnicami lahko nastopajo tudi podiztocnice. Tako v abecednem zaporedju gesel naj-demo npr. geslo korculiarka s številko enakoizraznice 2, iz cesar sklepamo, da mora obstajati tudi podiztocnica s številko enakoizraznice 1, uporabnik pa ne more vedeti (ce sploh na to pomisli), ali kje v slovarju kot podiz-tocnica morda obstaja tudi taka s številko enakoizraznice 3. Pricakuje lahko le, da ga, tako kot enakoizraznice s številko 1, morda ne bo našel po abecednem redu. Iz vec razlogov je mogoce imeti za problematicno odlocitev v SSKJ za kratke podiztocnice. Prvi razlog je ta, da struktura gesla zaradi impli­citnosti, tj. nenavajanja podiztocnice, ni jasna. Ce je prava podiztocnica prikazana s krepkim tiskom, pa kratko podiztocnico uvaja le slovnicni kvalifikator brez navedbe dejanske podiztocnice, saj je to prvi podatek (prisl., sam. in neskl. pril.), pa še ta je prikazan neposredno za podpicjem, ki ga locuje od predhodnega zgleda (blískov – prisl.) ali stranske razlage (krávji – prisl.) v glavnem delu gesla ali predhodnega podgesla (bístven –bístveno – sam.; bodóci – prisl. – sam.). Ceprav lahko razumemo, da je bilo v casu nastajanja slovarja treba pri prikazovanju slovarske vsebine varcevati s prostorom, pa ima to žal za posledico tudi, da pri prislovih, ki so obravnavani kot kratke podiztocnice, ne dobimo podatka o obliki prislova na pricakovanem mestu (torej kot podiztocnico), pac pa šele v zgledih. Zato kot drugo pripombo lahko navedemo, da ne moremo vede-ti, ali je prislov po obliki enak pridevniku ali ne. Tako so prislovi ékstra, fair, golorók itd. po obliki enaki pridevniški iztocnici, drugace pa je pri prislovnih kratkih podiztocnicah pri pridevnikih bábji, blískov, bodóci, bôžje, kjer je zgolj iz zgledov razvidno, da se prislovi glasijo po babje, po bliskovo, v bodoce, po božje. Odlocitev za kratke podiztocnice je bila kljub temu prirocna reši­tev glede zapisovanja oblik za enega, dva ali tri spole pri samostalniških podiztocnicah: podatka o tem, ali lahko samostalniška podiztocnica nastopa samo v enem spolu, v dveh ali vseh treh, ni. Tak podatek je sicer pri pravih podiztocnicah zapisan (bél – béli, blážen – bláženi, bolán – bólni). Iz navedenega je mogoce zakljuciti, da je uporaba podiztocnic v slovarjih pogosta, vendar je za uporabnike lahko problematicna. Ker med slovarji ni mogoce najti enotnosti pri vprašanju, kateri tipi lekse­mov naj bodo obravnavani kot podiztocnice, lahko sklepamo, da o tem vprašanju v leksikografiji ne obstajata ne soglasje ne širša tradicija. Z uporabniškega vidika podiztocnice prinašajo orientacijsko obre­menitev. Po drugi strani vkljucujejo podatke o besedotvorni motivira­nosti in kažejo besednodružinsko pripadnost. Pri tem navadno dajejo manj podatkov o rabi leksema in njegovem pomenu, kot v primerih, ko je leksem obravnavan kot iztocnica. Eden od vzrokov za raznoliko rabo podiztocnic je razlicna obrav­nava besedotvorno povezanih besed, konverzije in nekaterih tipov zvez, pri cemer pa, kot se kaže pri obravnavanih slovarjih, ni splošno sprejete usmeritve glede uporabe sistema podgesel. Ker ta bistveno vpliva na makrostrukturo in iskanje leksemov, kar je problematicno zlasti v knji­žnih izdajah, v elektronskih pa je nacin iskanja lahko temu nekoliko prilagojen, se postavlja vprašanje, kako bi bilo mogoce prikazovati vse tipe podatkov (besedotvorno povezane lekseme, konverzijo in nekatere tipe zvez), da bi dosegli cim vecjo jasnost tudi za uporabnika. V VRHJ je uporabljen eden od možnih nacinov. Geslo ňvcica v zaglavju vsebuje besedotvorne podatke (hip. i dem. od ovca), pri pome­nih od arabske številke 1 dalje pa so navedeni dodatni pomeni, ki jih je manjšalnica razvila. Pri tem ni povsem jasno razvidno, ali besedotvor­ni podatek daje informacijo zgolj o besedotvornem postopku nastanka besede in se slovar pri besedotvornem postopku na pomen besede ne ozira (v tem primeru bi pricakovali eksplicitne navedbe manjšalnicnih pomenov) ali pa besedotvorni podatki dajejo tudi pomenske podatke in ima manjšalnica poleg izrecno navedenih pomenov tudi (vse) po­mene motivirajoce besede. Ker slovar tega tudi sicer ne prikazuje tako natancno, ne izvemo, ali ňvcica v slovarsko relevantni meri realizira vse pomene gesla óvca, seveda z ustrezno modifikacijo. ňvcica ž hip. i dem. od ovca 1. meteor. gov. rod visokih oblaka cirokumulusa, koji se pojavljuju kao sloj bjelicastih sitnih grudica 2. naziv za razne kukce, ribe i cvijece óvca ž (mužjak: ovan; mlado: janje) 1. domaca životinja preživac, daje vunu, mlijeko i meso 2. pren. pejor. a. glupa osoba b. strašljiva, pitoma osoba . divlja ~ 1. muflon 2. lokal. srna Druga možnost bi bila pri manjšalnicnem geslu navesti vse pomene, ki jih manjšalnica v rabi izkazuje, ne glede na ujemanje s pomeni motivi­rajoce besede. Pri tem ni nujno, da so v slovarju podani besedotvorni podatki, lahko pa bi bili navedeni v besedotvornem razdelku gesla – verjetno bi bilo dovolj navesti besedotvorni predhodnik in naslednik, s tem pa bi slovar prinesel tudi besedotvorno mrežo. Razumljivo je, da besedotvorna analiza nikakor ni neproblematicna, zlasti pri obravnavi vecjega števila leksemov nekega jezika. Po drugi strani je prav besedo­tvorno izhodišce iztocnice pogosto vsebina etimološkega razdelka, na primer v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (2012), torej bi morali biti vsebini besedotvornega in etimološkega razdelka pri motivi­ranih besedah v veliki meri prekrivni. Raba leksema dolocene besedne vrste v vlogi druge besedne vrste (raba pridevnika v samostalniški vlogi, raba samostalnika v pridevniški, prislovni, medmetni ... rabi, raba prislova ali glagola v medmetni rabi, raba veznika v prislovni rabi in druge takšne rabe) je npr. v SSKJ prika­zana kot poseben pomen (pomisliti 3, ŕli 4, vzpríco 1/) ali kot podiztoc­nica (índigo – neskl. pril. – prisl., flégma – prisl., ékstra – prisl.). Za Novi slovar slovenskega knjižnega jezika je v Konceptu (2015) sprejeta rešitev obravnava teh primerov kot pomen besede, npr. vídeo [...] 5. kot prid., pri cemer je rešitev povezana z variantnim zapisovanjem skupaj ali na­razen, npr. video nadzor – videonadzor. Rešitev še ni dokoncna, saj jo je treba preveriti na vecji množici primerov, se pa kaže kot zelo obetavna. Povratni glagoli so v slovarjih lahko prikazani razlicno tudi zara­di specificnosti njihovih lastnosti v posameznih jezikih,116 ne le zaradi razlicnih leksikografskih rešitev. Znotraj slovarja nekega jezika so lahko obravnavni razlicno glede na njihove pomenske lastnosti. Tako so v SSKJ glagoli s se, si lahko obdelani kot podiztocnice k nepovratnim glagolom, lahko nastopajo v samostojnih geslih, v izjemnih primerih pa lahko glagoli brez se, si stojijo kot podiztocnice pri glagolih s se, si (bližati se, blešcati se, oženiti se). Glagol s se, si lahko nastopa tudi kot dvojnica h glagolu brez se, si (degenerirati tudi degenerirati se) ali obratno (dominati se in dominati).117 V zadnjem casu sta o slovarskem prikazu razlicnih tipov teh glagolov v slovenskem prostoru pisali Žele (2002) in Tomišic (2011). Poleg se in si lahko vsaj za slovenšcino obravnavamo še druge zaimkovne in predložne proste morfeme ob glagolu. V slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001 so takšni primeri lahko obravnavani kot iztocnice ali kot podiztocnice. Merila za njihovo obravnavo niso ostala brez nekaterih pripomb, npr. Kržišnik (2009: 53), sicer pa mesto prika­za takšnih zvez v slovarju obravnava Žele (2002). 116 Ruski glagoli s -.. so bolj trdna enota kot npr. slovenski glagoli s prostim morfe- mom -se. 117 Podrobneje o tem piše Tomišic (2011). Predložne zveze (predlog + samostalnik ali posamostaljeni pridev­nik v prislovni, predložni ali vezniški rabi) so v SSSJ in USJP prikazane kot podiztocnice pri samostalniku, v SSKJ kot zveza pri pomenu pri sa­mostalniku (princip – v principu), v TSRJAŠ in VRHJ pa med zvezami (....... – . ........, .. ........; prěncip – u ~u). Zaradi pestre tipologije takih primerov ni mogoce podati predloga za njihovo obrav­navo brez posebne raziskave, kljub temu pa se zdi, da je najprimernejša obravnava takih zvez med drugimi vecbesednimi leksikalnimi enotami. V zvezi s podiztocnicami, zlasti enobesednimi, velja poudariti, da je njihova uporaba v elektronskih slovarjih vendarle lahko enostavnej­ša, ce iskalnik podiztocnice obravnava enako kot iztocnice in jih zato ponudi kot zadetek iskanja. Tako deluje na primer portal Fran,118 ki privzeto išce po iztocnicah in podiztocnicah (Ahacic idr. 2015b: 62). Vprašanje pa je, ali bi bilo smiselno pri tistih elektronskih slovarjih z abecednim seznamom iztocnic nanj uvrstiti tudi podiztocnice. Posle­dica bi namrec bila, da bi ob kliku na iztocnico ali na podiztocnico obakrat videli isto geslo, obenem bi se navidezno povecal obseg slovarja. Zakljucimo lahko, da je uporaba podiztocnic naceloma proble­maticna, saj je vprašljiva tako njihova vsebinska utemeljenost kot nji­hova uporabniška vrednost z vidika iskanja in, v nekaterih slovarjih, okrnjene vsebine (odsotnost pomenskih razlag in zgledov rabe), zato je smiselno izhodišce prikaz podiztocnic kot iztocnic. Kljub temu je nekatere tipe podiztocnic mogoce ali celo nujno obravnavati bliže ne­katerim drugim slovarskim rešitvam – predložne zveze tako kot druge vecbesedne leksikalne enote (prim. razdelek 3.3.4 Vecbesedne leksikal­ne enote), izpeljanke vseh tipov pa kot samostojne iztocnice, pri ce-mer so gesla izpeljank in podstavnih besed lahko povezane z navedbo klikljivih besedotvorno povezanih iztocnic v besedotvornem gnezdu, kar se po vsebini približuje preprostejšemu besedotvornemu slovarju. Tudi konverzni primeri so lahko obravnavani kot iztocnice ali pa so kako drugace vkljuceni v gesla izhodišcne iztocnice. Posebno vprašanje predstavlja obravnava vrstnih pridevnikov pri kakovostnih, saj bi zaradi tradicije SSKJ, ki vrstnih pridevnikov ne prikazuje na ravni iztocnice, locitev pridevnikov lahko zmanjšala uporabno vrednost slovarja, prav tako je precejšen delež podatkov skoraj enak, npr. izgovor, pregibanje. Zato je obravnava obeh pridevnikov v enem geslu smiselna. 118 Spletni naslov: www.fran.si. Z odlocitvijo avtorjev Predloga (2013) in Koncepta (2015), ki ne predvidevajo podiztocnic v slovarju, se strinjamo. Namesto sistema podgesel je pri splošnem razlagalnem slovarju mogoce uporabiti druge mehanizme za prikazovanje medsebojno povezanih iztocnic (npr. po­datek o besedotvorju skupaj s hiperpovezavo), pa tudi v tiskani izdaji podiztocnice z vidika iskanja povzrocajo težave, ki se jim je mogoce izogniti. Predlogi za slovarsko obravnavo Glede uporabe sistema podgesel v slovarjih predlagam naslednje rešitve: • slovar naj ne vsebuje podiztocnic, izjemo lahko predstavlja razmerje ka­kovostni – vrstni pridevnik (odvisno od nacina rešitve tega problema); • besedotvorna razmerja med iztocnicami naj slovar prikazuje v be-sedotvornem gnezdu (v elektronski razlicici kot povezava na ustre­zno iztocnico); • predložne zveze in zveze v prislovni, predložni ali vezniški rabi naj se obravnavajo tako kot druge vecbesedne leksikalne enote. 3.3 mikroStrUktUrne znacilnoSti 3.3.1 Splošno o mikrostrukturi Hartmann in James (1998) pojmujeta mikrostrukturo kot vsebino slovarske enote. Od makrostrukture se razlikuje po tem, da daje po­drobnejše informacije o iztocnici z navajanjem njenih formalnih in semanticnih lastnosti, kot so zapis, izgovor, slovnica, pomeni, raba, etimologija. Ce ima iztocnica vec pomenov, so informacije podane pri vsakem od njih. Kot meni Svensén (1993: 210–222), so pri tem pomembne tako posamezne zgradbene sestavine gesla kot odnosi med njimi, kar v slovarjih navsezadnje vpliva tudi na tipografski prikaz podatkov. Razvrstitev podatkov znotraj slovarskega gesla vpliva na hitrost in uspešnost iskanja podatkov, zlasti to velja za vecja gesla in za slovarje z bogatejšo mikrostrukturo. Pri tem je mogoce govoriti o razvršcanju slovnicnih podatkov, pomenov (zgodovinsko, razvojno, po zaznamovanosti, po frekvenci), zgledov (po skladenjski strukturi), vecbesednih leksikalnih enot (pri posameznih pomenih, kot samo­stojni pomeni ali kako drugace razvršceni za pomeni iztocnice) in o rabi simbolov. 3.3.2 Glava in zaglavje V tem poglavju so obravnavane tiste sestavine v slovarskem geslu, ki dajejo podatke o slovnicnih lastnostih iztocnice (t. i. slovarske katego­rije, ki oznacujejo besedno vrsto, glagolski vid, paradigmatski vzorec, števnost ipd.), o njenem izgovoru, jakostnem in tonemskem naglasu, o pisnih in izgovornih dvojnicah. Izmed teh so obravnavani podatki, ki veljajo za celotno slovarsko geslo, tj. za vse pomene, razen kadar je pri posameznem pomenu navedeno drugace. Ti podatki so graficno nava­dno izpostavljeni v glavi in zaglavju, saj naceloma veljajo za leksem ne glede na njegovo pomensko ali skladenjsko realizacijo. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) Iz Uvoda (§ 26–37) v SSKJ izvemo, da so ti podatki razvršceni v glavi in zaglavju gesla. Kot glava je razumljen »zacetni del geselskega clanka in sega do vkljucno kvalifikatorja, ki doloca besedno vrsto«. Ti podatki so torej: • iztocnica, ki je pri pregibnih besedah zapisana v osnovni obliki (absolventski, cenejši),119 k temu pa so dodani podatki o oblikah v odvisnih sklonih (pri samostalniku, npr. kablic) ali vseh spolih (pri pridevnikih, pridevniških števnikih in pridevniških zaimkih, npr. absolventski, dva) ali prvi osebi ednine sedanjega casa120 (pri glagolih, npr. delati); 119 Izjeme k temu navaja 28. odstavek Uvoda. 120 Na tem mestu zgolj omenimo, da so nekatere kritike SSKJ opozarjale na neustre­znost navajanja oblike 1. osebe ednine, kadar se glagol v tej obliki ne uporablja (bo­leti, deževati). V uvodu v SSKJ (§ 27) najdemo, da je ta rešitev uporabljena zaradi lažjega uvršcanja iztocnice v slovarski sistem in zaradi iskanja pregibnostnega tipa v shemah. Ker je mogoce v elektronskih razlicicah novih slovarjev za vsako besedo prikazati njeno celotno paradigmo, bo pri slovarjih, ki bodo tak prikaz omogocali, ta problem lahko postal nerelevanten, ce ne bodo stranske oblike vendarle še vedno prikazane tudi v glavi gesla. • slovnicni kvalifikator, ki oznacuje besedno vrsto (káblic, delati), razen pri svojilnih in nekaterih drugih pridevnikih, ki so kot pri­devniki oznaceni v razlagi (atov, absolventski); • podatki o izgovornih posebnostih, zapisanih v oglatem oklepaju (kabelski, enfant terrible); • dvojnice, tako naglasne (absolventski, absorpcijski) kot pisne (ma­nager), pri cemer sta enakovrednost in neenakovrednost dvojnic oznaceni s kvalifikatorjema in oz. tudi. Na podlagi podatkov v glavi je iztocnice mogoce uvrstiti v naglasno-obliko­slovne sheme, ki so predstavljene v uvodu slovarja. Le pri tistih iztocnicah, ki imajo edinstveno paradigmo, je ta navedena v zaglavju (biti, kaj, on). Tudi v razdelku o zaglavju v uvodu v SSKJ je najprej opredeljen položaj zaglavja v geslu: »Zaglavje je tisti del gesla, ki sega od (prvega) kvalifikatorja besedne vrste do vkljucno podatka o intonaciji« (SSKJ § 34.). V naslednjem odstavku je zaglavje doloceno še glede na vsebi-no – opozarja lahko na posebnosti, ki jih ni mogoce razbrati iz nagla­sno-oblikoslovne sheme oziroma ki so v shemi nakazane kot posebna kategorija. V zaglavje spada tudi podatek o intonaciji. Primeri: absolv.ntski in absolvéntski -a -o (e; .) pridevnik od absolvent absorpcíjski tudi absórpcijski -a -o prid. (.; .) nanašajoc se na absorpcijo átov -a -o (á) svojilni pridevnik od ata bíti sem [s.m] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilŕ biló in bilň bilě in bilí bilč stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (i b.m b.dem nísem) cenéjši -a -e prid. (.) primernik od poceni, cenen, cen délati -am nedov. (. .) dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (. .) enfánt terríble enfánt terríbla [anfan teribl] m (.­.) gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) kábelski -a -o[b.l] prid. (á) káblic -a in kablěc -íca m (á; . í) káj césa zaim., cému, káj, cém, cím (a .) manager in menedžer -ja [ménedžer] m (.) ňn ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. nj.ga, nj.mu, nj.ga, nj.m, njím, enkliticno rod., tož. ga, daj. mu, enkliticni tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [.nj], ce se predlog koncuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njčj tudi njě, njó, njéj tudi njčj tudi njě, njó, enkliticno rod. je, daj. ji, tož. jo, enkliticni tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi nj.ga; mn. m. ôni stil. oní, njěh, njěm, njěh in njé, njěh, njími, enkliticno rod., tož. jih, daj. jim, enkliticni tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njěh tudi njěh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njěh tudi njěh dvá stil. njú, njíju tudi njěh tudi njěh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enkliticno rod., tož. ju in jih, daj. jima, enkliticni tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njěh tudi njěh dvé stil. njú; s. kakor ž. (. ó) Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) Ceprav v opisu VRHJ strukturne enote gesel niso v celoti poimeno-vane in obravnavane na tak nacin, kot je v SSKJ, je iz opisa in gesel samih mogoce izlušciti, kako in kateri podatki so v slovarju prikazani. Za naglašeno iztocnico lahko v navadnih oklepajih stoji dvojnica (ka­baret), pri glagolu pa podatek o njegovi vezljivosti (kaciti), prikazan v navadnih oklepajih.121 Pri zaimkih, ki locijo spol, sta na tem mestu v oklepajih navedeni obliki za ženski in srednji spol (on). Nato sledi po­datek, iz katerega je razvidna besednovrstna pripadnost iztocnice. Pri samostalniku je to podatek o spolu (nogometaš), pri glagolu podatek o vidu (kaciti), pri drugih besednih vrstah pa podatek o besedni vrsti – tudi pri pridevniku (kabelski). Navedeni so tudi nekateri drugi slovnic­ni podatki, tako je pri pridevniku lahko navedena oblika primernika. Pri samostalnikih, ki oznacujejo moško osebo (nogometaš), lahko za podatkom o slovnicnem spolu v oklepaju stoji žensko poimenovanje in oznaka za samostalnik ženskega spola (ž); za žensko obliko ni navede­nih stranskih oblik ali drugih podatkov. »Slovnicno obmocje« (hrv. gramaticka zona) je v VRHJ tisti del gesla, ki daje podatke o akcentskem tipu in, seveda, slovnicne podatke, vezane zlasti na morfološke premene pri pregibanju in nekatere neoseb­ne glagolske oblike. Ta del strukture je zamejen z lomljenimi oklepaji <> (biti). Izgovor je podan le tam, kjer iz zapisa besede ni mogoce pravilno sklepati na izgovor (Acapulco). 121 Nenavadno je, da sta pri tem glagolu v zaglavju navedeni dve vezljivostni možnosti, ceprav prva (što) velja samo za prvi pomen, druga (se) pa za drugega (se komu) in tretjega (se), pri cemer v zaglavju ni navedena dajalniška vezljivost (komu), ki je dodatno navedena pri drugem pomenu. Primeri: Acapulco (izg. Akapúlko) (A. de Juárez) m poznato turisticko središte i glavna meksicka luka na Tihom oceanu b.ti1 dv. (pomocni gl.) kabŕret (kabar.) m kábelski prid. k.citi (što, se) nesvrš. nogomčtaš m (nogomčtašica ž) .n (ňna ž, ňno sr) zam. št. Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) SSSJ za iztocnico lahko navaja enakovredne dvojnice (glede na glasovno, oblikovno ali pravopisno podobo), ki imajo enako funkcijsko ali slogov-no zaznamovanost. Od iztocnice so locene z vejico. Ce so obrazila, bese­dnovrstni in drugi slovnicni podatki enaki pri obeh (vseh) dvojnicah, so navedeni le enkrat (bezodný – bezdný; darebne – darobne). V ostalih pri­merih so taki podatki najprej zapisani za iztocnico, nato pa je navedena še dvojnica z ustreznimi slovnicnimi podatki o njej (askét – askéta, ceruza – ceruzka) (SSSJ: 16). Neenakovredne dvojnice s casovnega, frekvencnega in funkcijskega vidika so prikazane s kvalifikatorjem pred zapisano dvoj­nico (dopnút – dopät, gala1 – gála1). Kvalifikator pove, na kakšen nacin je dvojnica zaznamovana glede na nevtralna sredstva.122 Neenakovredne dvojnice s slogovnega in funkcijskega vidika so obravnavane v samostoj­nih geslih (bremä – bremeno, dnes – dneska) (SSSJ: 16–17). Izgovor iztocnice, oziroma vsaj njegovi problematicni deli, je za­pisan v oglatih oklepajih (antidiabetikum, enfant terrible). Obrazila nastopajo za iztocnico oz. dvojnico, temu pa sledijo besednovrstni po­datki, ki so podani v naslednji obliki: pri samostalniku podatek o spolu (m., ž., s.), pri glagolu podatek o vidu (dok., nedok.), pri drugih besednih vrstah pa podatek o besedni vrsti (tudi pri pridevniku). Jezikovni ele­menti, ki nimajo statusa besede ali tipicne besede (z vidika slovašcine), 122 V tem se SSSJ razlikuje od SSKJ, saj natancneje pove, zakaj je dvojnica neenako­vredna, medtem ko SSKJ daje zgolj podatek o tem, ali je dvojnica enakovredna ali neenakovredna v razmerju do iztocnice. imajo namesto besedne vrste podatek o tem, kako se te elemente na­vadno imenujejo:123 citatni izrazi, citatne besede, okrajšave, blagovne znamke, prefiksoidi in sufiksoidi. Temu sledijo podatki o posebnostih ali omejitvah v rabi. Pred pomenskim delom gesla stoji v lomljenih oklepajih podatek o tujem izvoru besede (cukor). Pri predlogih je za besednovrstnim kvalifikatorjem podana informacija o tem, kateri sklon je ob tem predlogu uporabljen (do1, ciel – s cielom) (SSSJ: 18–26). Primeri: antidiabetikum [-t-d-t-] askét -ta pl. N -ti, askéta -tu pl. N -ti/-tovia m. bezodný, bezdný -ná -né príd. bremä -mena -mien s. poet., arch. bremeno -na -mien s. ceruza -zy cerúz, ceruzka -ky -ziek ž. ciel [...] s cielom predl. s neurcitkom cukor [...] [...] darebne, darobne 2. st. -nejšie prísl. expr. dnes prísl. dneska prísl. hovor. do1 predl. s G dopnút, zastaráv. dopät -pne -pnú -pni! -pol/-päl -pla -pnúc -pnutý -pnutie dok. enfant terrible [anfan teribl] citátový výraz i neskl. m. kniž. gala1 neskl. s., zastar. gála1 gály ž. Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) Podatki, ki nas zanimajo, so v poljskem slovarju prikazani na dveh me-stih: neposredno za iztocnico in za zadnjim pomenom. Neposredno za iztocnico najdemo podatke, kot so dvojnice, etimološki podatki in kvalifikatorji, ki veljajo za vse pomene (adadzio, adagio). Slovnicno-pragmaticni del slovarskega gesla v tem slovarju stoji za pomeni na koncu gesla (USJP § 3.7–3.11). Razlicni podatki v tem razdelku so med seboj loceni z locilom •. Najprej so podani podat­ki o posebnostih v zapisu (npr. podatek o možnem zapisu z veliko in malo zacetnico) ali izgovoru besede, npr. mesto naglasa, dvodelni iz­govor dvocrkovnih zapisov, izgovor citatno zapisanih besed (adadzio 123 Pri tem je mišljeno obicajno dojemanje in poimenovanje teh prvin v slovaškem jezikoslovju v casu nastajanja slovarja. – adagio). Podatek o izgovoru stoji za okrajšavo wym. Temu sledijo besedotvorni podatki o iztocnici. Pri glagolih so navedeni podatki o glagolskem vidu, pri pridevnikih in prislovih pa o sinteticnem stopnje­vanju. Na tem mestu je naveden tudi podatek o krajšavi besede, ce je krajšava ustaljena (kilowat). V nekaterih geslih besedotvorni podat­ki na tem mestu niso navedeni, ce nastopajo v strukturalni ali struk­turalnopomenski razlagi oziroma v etimoloških podatkih (kablowy, kabalistycznie).124 Pri tem je treba omeniti, da pri nekaterih pridevnikih in prislovih podatka o besedni vrsti sploh ni oz. je razviden samo posre­dno iz razlagalnih besed, sinonimov, zgledov in seveda koncnega samo­glasnika (kabalistyczny, kablobetonowy). Pri samostalnikih je besedno­vrstni podatek implicitno podan z navedbo spola. Samostalniška raba pridevnika je prikazana s podiztocnico in takojšnjim podatkom, da gre za samostalniško rabo (zdrowy), v »slovnicno-pragmaticnem delu« pa so lahko podani podatki o pregibanju, iz katerih je prav tako razvidna besednovrstna pripadnost. Pregibnostni podatki so v tem slovarju podani za besedotvornimi. V samem geslu je danih le nekaj pregibnostnih podatkov, iz katerih je mogoce sklepati na ostale oblike. Celoten vzorec paradigme je mogoce najti s pomocjo rimskih številk, ki oznacujejo preglednico paradigmat­skega vzorca s podatki o koncnicah in soglasniški premeni ob mehca­nju. Celotne paradigme za neko besedo niso na voljo, ker so podani le vzorci. Morebitna odstopanja od splošnega vzorca so navedena pri posameznem geslu. Celotna paradigma je v geslu navedena pri nekate­rih števnikih (obaj, oboje) in zaimkih z edinstveno paradigmo (my, on, ten, wy). Skladenjske informacije, zlasti omejitve v rabi, so podane na kon-cu. Tako je podatek o rabi kratke oblike (zdrów) pridevnika zdrowy podan za podatkom o samostalniški rabi tega pridevnika. Pri predlogih slovar navaja podatke o tem, s katerim sklonom se uporabljajo (na, przy). Ta podatek je prikazan z ustrezno obliko zaimka kto oz. co. Poleg navedenih podatkov o skladenjski rabi iztocnice so v geslu lahko navedeni še razlicni podatki o rabi (každy, I nic, niczyj). 124 S tem so se avtorji slovarja verjetno želeli izogniti dvakratnemu prikazovanju istih podatkov, najbrž zato, da bi prihranili prostor (knjižna izdaja) in zaradi ohranjanja slovarske tradicije. Za takšno varcevanje danes pogosto ni vec pravega razloga. Primeri: adadzio, adagio ‹wl. adagio ‘powoli’› muz. [...] wym.adadzio •skr. ad. •nndm a. n I; lm D. ~dziów, ~giów; w zn. a blm. kabalistyczny 1. ksiazk. «dotyczacy kabaly, kabalistyki – wrózbiarstwa; magiczny, tajemniczy, zagadkowy» .Znaki kabalistyczne. 2. rel.filoz. «dotyczacy kabaly, kabalistyki – zespolu doktryn filozoficznych» .Pisma kabalistyczne. kabalistycznie przyslów. od kabalistyczny [...] kablobetonowy bud. «zrobiony z kablobetonu» . Konstrukcje, plyty kablobetonowe. kablowy przym. od kabel (tylko w zn. 1) [...] kazdy [...] nie uzywa sie zaimka kazdy, jesli czlon glówny zdania jest zaprzeczony [...]. kilowat [...] skr. kW [...] kupic – kupowac [...] dk — ndk •Va, kupie, ~isz, kup, ~il, kupiony;rzecz.kupienien I — IV, kupuje, kupujesz, kupuj, ~al, ~any; rzecz. kupowanien I. na [...] w zn. 7, 12, 13, 14, 15, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27 – na kogo, co [B.]; w zn. 8, 9, 10, 11, 28 – na kim, czym [Ms.]; w zn. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 16 – na kogo, co [B.], na kim, czym [Ms.] [...] I nic [...] przy czasownikach o znaczeniu przeczacym uzywana tylko forma niczego; przy czasownikach rzadzacych D. i B.dopuszczalne formy niczego, nic; forma nic rzadzi D. przymiotnika; do innych form tego zaimka przymiotnik dostosowuje sie pod wzgledem przypadka [...]. niczyj [...] • w zn. 1 zaimek uzywany przed rzeczownikiem jako jego okreslenie; w zn. 2 – w funkcji orzecznika. I nie «partykula przeczaca» on «zaimek rzeczowny, który [...] on m D. jego, go, niego, C. jemu, mu, niemu, B. jego, go, niego, NMs. nim; z ona DC. jej, niej, B. ja, nia, N. nia, Ms. niej; n ono D. jego, go, niego, C. jemu, mu, niemu, B. je, nie, NMs. nim; lm M. m.-os. oni, nm.-os. one, D. ich, nich, C. im, nim, B. m.-os. ich, nich, nm.-os. je, nie, N. nimi, Ms. nich • formy jego, jemu sa uzywane tylko pod akcentem; formy typu niego, niej, nich sa uzywane po przyimkach (równiez wtórnych); w funkcji dzierzawczej uzywa sie tylko form D. jego, jej, ich; zaimek on w przypadkach zaleznych nie moze nawiazy­wac do podmiotu zdania, w którym wystepuje; zwykle opuszcza sie zaimek on (ona, ono, oni, one) w funkcji podmiotu zdania, jesli nie jest akcentowany. pracowac [...] ndk •IV, ~cuje, ~cujesz, ~cuj, ~al; w zn. 3, 4 tylko w 3 os.; rzecz. pracowanien I. pracownik [...] m III, DB. ­a, N. ~kiem; lm M. ~icy, DB.­ów. przy «przyimek» [...] przy czym, kim [Ms.]. zdrowy [...] zdrowy, zdrowa w uzyciu rzecz. «czlowiek zdrowy»: Zdrowi pomagali chorym. [...] st. wyzszy ~wszy •w zn. 1 w lp M. r. m. i w B.=M. uzywa sie takze ksiazk. zdrów; w zn. 1 i w podhasle m.-os. M. lm ~wi • zdrów tylko w funkcji orzeczni­ka lub przydawki zawierajacej rzeczownik w D. Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) Obravnavo v tem razdelku analiziranih strukturnih delov slovarjaje za TSRJAŠ mogoce razbrati iz uvoda v izdaji Ožegov-Švedove (2007), saj se slovarja glede tega med seboj ne razlikujeta, razpore­ditev obravnavanih strukturnih delov pa lahko induciramo iz samih gesel. Tako na prvem mestu nastopa naglašena iztocnica, ki ji lahko sledi izgovor (navadno samo dela besede, npr. ...ó...), temu pa obrazila oz. neosnovne oblike in besednovrstni podatki (samostal­nike oznacuje podatek o spolu, glagole podatek o vidu, pridevniki niso eksplicitno oznaceni, ostale besedne vrste pa opredeljuje eks­plicitna navedba besedne vrste, npr. .á...., ...ó..., .é...., ..). V primeru obstoja dvojnic je za besednovrstnimi podatki navedena manj obicajna dvojnica (....ú.. – ....ú....., .á.... – .á....) in njeni slovnicni podatki. Podatek o vezljivosti je naveden v zaglavju, ce velja za vec pomenov, sicer pa pri posameznih pomenih (.é....). Primeri: ......, ...... .E´...., ­.., ­....; ­..... (..... 1, 6 . 7 .....); ......1. .... [...] ..., ...., ...., ....., . ....; .. ..., ...., ....... ...... [...]|| ....... ....ó., ­á., ­ó. (. 1 .....). ......-...., ....... . .... .. .....´.. ......´....., ­...., ­......; ­.. .­....., ­....; ...., .... (...). .A´...., ­., .. [...] || ..... .á......., ­.., ­... [...] ..´...., .á.., .á.... . (.....) ..´...., ­.., ­....) .., ..ó (... ...ó), ..ý (. ...ý), ..ó (.. ...ó), .. (. ...), . .ë., ..; .. ..á, .ë (... ..ë­ ......, . ......, .., . ...), .. (. ...), .ë (.. ..ë), .. (é., . ...), . ...; ... ..ó,..ó(......ó),..ý (....ý), ..ó(.....ó), .. (. ...), . .ë.; ... ..., .. (... ...), .. (. ...), ... (. ....), . ....[...] ...O´... [.ó].1. ...... [...]3. ......,... ....´..., ­.., ­..; ­ó., ­..á; . ..... ...... ......... ... ...... .ý...,.ý..... Predlog in Koncept Oba dokumenta pri podatkih, tradicionalno prikazanih v glavi in za­glavju, izhajata iz perspektive slovarja v elektronski obliki. Oblikoslov­ne podatke, izgovor in dvojnice ter druge slovnicne podatke je namrec mogoce v slovar vkljuciti bolj celovito in pregledno. Predlog (2013) v naslovni vrstici gesla predvideva naslednje po­datke, vezane neposredno na iztocnico: besedno vrsto, izgovor (studij-ski posnetek in zapis), ikono za znakovni jezik in podatek o pogostosti besede v korpusu Gigafida. Oblike iztocnice so v celoti podane v loce­nem zavihku Oblike na podlagi podatkov iz leksikona besednih oblik Sloleks in dodanih podatkov o naglasu za posamezne oblike. Podatki o regijskih govornih razlicicah besed v iztocnici so predstavljeni v za­vihku Govor na podlagi podatkov, ki so realizirani v korpusu govor­jene slovenšcine Gos. Normativni podatki so obširneje predstavljeni v zavihku Norma. Koncept (2015) predvideva izpostavitev kljucnih podatkov že v iz­hodišcnem prikazu gesla. To so predvsem jakostno onaglašena iztoc­nica v osnovni obliki, izgovor (kadar ni predvidljiv), dvojnicne oblike, besedna vrsta in nekatere slovnicne in pomenske lastnosti iztocnice. V razdelku Izgovor in oblike so prikazane jakostno in tonemsko onaglaše­ne vse oblike iztocnice vkljucno z dvojnicami oblik (v knjižni obliki or-ganizirano s pomocjo šifer pregibnostno-naglasnih vzorcev),125 dodan pa je tudi zapis in zvocni posnetek izgovora. 125 Podrobneje je sistem pregibnostno-naglasnih vzorcev v teoriji in praksi predstav­ljen v Mirtic (2015). Razprava neosnovne oblike (obrazilo, koncaj*) ekspliciten podatek o pregibnostnem vzorcu, preglednici v slovarskem uvodu ali prilogi eksplicitna oznacitev besed­ ne vrste – samostalnik eksplicitna oznacitev besedne vrste – pridevnik eksplicitna oznacitev besedne vrste – glagol eksplicitna oznacitev besedne vrste – prislov eksplicitna oznacitev besedne vrste – druge besedne vrste oznacitev spola samostal­ nika, glagolskega vida oznacitev podkategorije zaimkov, števnikov ... (npr. glavni števnik) zaglavje pred pomenskim delom gesla izgovor (vedno) izgovor (le ce je proble­maticna) tonemski izgovor (ce v jeziku obstaja) dvojnica iztocnice iz moške tvorjena ženska oblika samostalnika (v zaglavju) da ne ne da*** ne da da da ne da ne da da da ne ne**** ne ne da ne da da da da** da ne da da da da da ne ne da ne da da da da da ne da / da ne da da da ne ne ne da*** ne ne ne da*** da da da da da da da ne da ne ne da da / / da da ne ne * Pod terminom koncaj se tu razumejo koncne crke neke oblike, navadno zapisane za vezajem, pri krajših besedah pa v celoti izpisana neosnovna oblika. ** Ne vedno in ne nujno v zaglavju, ta podatek je lahko podan pri posameznih pomenih. *** Z izjemami. **** Zapisano le pri težjih primerih. V vseh slovarjih razen v USJP zaglavje stoji za glavo gesla, v USJP pa na koncu gesla kot zadnja geselska enota. Po vsebini so si zaglavja veci­noma podobna, razlikujejo se le v podrobnostih. Vsi slovarji naceloma vsebujejo obrazila oz., bolje receno, koncaje, ki pricajo o oblikospre­minjanju, pri nekaterih krajših besedah ali nadomestnih osnovah pa celotne stranske oblike, na osnovi katerih je mogoce iztocnico uvrstiti v oblikoslovno paradigmo, le USJP s številko pregibnostnega vzorca kaže na vzorcni primer iz te paradigme. V elektronski razlicici tega slovarja je narejena klikljiva povezava do vzorcnega primera. Za Novi slovar slovenskega knjižnega jezika so v Konceptu (2015) predvideni onaglašeni pregibnostni vzorci za jakostni in tonemski naglas. Vsaj v elektronski razlicici bi bilo koristno dodati tudi neonaglašene pregibnostne vzor­ce, vsaj za pregibne besede z diakriticnimi znamenji, npr. abbé. Noben obravnavani slovar ne prikazuje celotnih paradigem za vse relevantne iztocnice, kar je za knjižne izdaje povsem razumljivo, pricakovali pa bi jih v elektronskih izdajah, vendar jih ni. Res je, da izdelava pregib­nostnih vzorcev ni preprosta, to pa pri pripravi elektronskih razlicic, izdelanih zgolj v okviru digitalizacije knjižnih, morda ni bilo izvedljivo. Izjeme v vseh slovarjih predstavljajo tiste geselske besede, ki imajo po­sebno paradigmo, zlasti to velja za glagol biti in nekatere zaimke (jaz, ti, on). Besednovrstna pripadnost iztocnice je naceloma razvidna pri vseh geslih. Izjeme so nekatera kazalcna gesla in gesla, ki ne veljajo za besede (odvisno od slovarja: citatni izrazi, citatne besede, okrajšave, blagovne znamke, prefiksoidi in sufiksoidi), pri teh pa besednovrstna kategori­ja vsaj za nekatere jezike (slovašcina) ni relevantna. Podatek o besedni vrsti je eksplicitno pripisan slovnicnim besednim vrstam, zaimkom in števnikom, implicitno pa tudi glagolom (obicajno je ta podatek zajet v podatku o glagolskem vidu) in samostalnikom (obicajno je ta podatek opredeljen s podatkom o spolu). Pri pridevnikih slovarji besedno vrsto vecinoma oznacujejo eksplicitno (npr. s kvalifikatorjem prid.), le ruski slovar tega ne navaja nikoli – podatek je razviden zgolj iz koncaja za ženski in srednji spol. SSKJ v zaglavju ne oznacuje pridevnikov, ki be-sedo pridevnik vsebujejo v razlagi; podobno je vecinoma tudi v USJP, razen primerov, kjer podatek o besedni vrsti pri pridevnikih in prislovih ni razviden ne iz slovnicnega kvalifikatorja ne iz oblik za ženski in sre­dnji spol (pri pridevniku) niti eksplicitno iz razlage, temvec implicitno iz nacina oblikovanja razlage, sinonimov in zgledov. Prislovom je v dru­gih slovarjih vedno pripisana besednovrstna pripadnost. Etimološki podatki so v zaglavju podani v slovaškem in poljskem slovarju (zlasti za prevzete besede), v TSRJAŠ in VRHJ so navedeni na koncu gesla, v SSKJ pa teh podatkov ni. Za vec informacij o etimolo­ških podatkih v slovarjih glej razdelek 3.3.5 Etimološki podatki. Predlog (2013) in Koncept (2015) predvidevata eksplicitno oznaci­tev besedne vrste, oznacitev podkategorije zaimkov, števnikov ..., pri­kaz vseh oblik iztocnice, izgovora (zapis in studijske posnetke), norma­tivnih podatkov pri dvojnicah stranskih oblik, pri dvojnicah iztocnic pa vsaj Koncept predvideva tudi njihovo navedbo in normativno vrednost. Razlike so predvsem v tem, da Predlog predvideva tudi vkljucitev po­datkov o regionalnih variantah izgovora (o problematiki take odlocitve glej 2.3.2 Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika). Predloga za slovarsko obravnavo Za podatke v glavi in zaglavju gesla predlagam naslednje rešitve, ki niso splošno uveljavljene: • besednovrstni podatki naj bodo prikazani eksplicitno, • zaželen je ekspliciten podatek o pregibnostnem vzorcu, v elektron-ski razlicici pa o celotni paradigmi iztocnice z variantnostjo (tudi za pregibne besede z diakriticnimi znamenji, npr. abbé), za sloven-šcino tudi s podatki o jakostnem in tonemskem naglasu. 3.3.3 Razlage Glavna informacija v razlagalnih slovarjih so, razumljivo, razlage.126 Raz­lagam je v slovarjih tega tipa posveceno najvec pozornosti, prav tako je razlaga kot opis pomena tisti smerokaz v mikrostrukturi slovarja, s po­mocjo katerega je v slovarju mogoce najti ustrezne podatke, ki ne veljajo za celotno iztocnico, npr. kolokacije, skladenjski podatki, vezani na dolo-cen pomen, (ne)zaznamovanost iztocnice v dolocenem pomenu in drugo. 126 V slovenskem prostoru sta v tem pomenu v uporabi izraza definicija in razlaga. Tu je uporabljen izraz razlaga, saj je neprekinjeno rabljen vsaj od casa izdelave SSKJ, izraz definicija, ki ga danes nekateri uporabljajo namesto razlage (prim. Kosem 2006), pa je tu rezerviran za terminološke in enciklopedicne slovarje, saj je obre­menjen z drugim pojmovnim in pomenskim konceptom. Pri primerjavi razlag ne bodo obravnavane razprave o tem, kaj po-men je in ali sploh lahko govorimo o tem, ali ima beseda sama po sebi pomen (prim. Suhadolnik 1963: 932, Kilgarriff 1997), temvec bodo prikazani razlagalni nacini v obstojecih slovarjih. Kot zanimivost velja omeniti, da je ob oblikovanju SSKJ nasta­jala Koordinacijska kartoteka razlag oz. razlagalnih besed kot pomoc za opredelitev razlagalne besede pri razlagah besed, ki se nanašajo na isto ali sorodno pomensko polje (Gložancev 2004: 180). Vsaka enota kartoteke je izdelana tako, da kot ime enote stoji uvršcevalna pomenska sestavina (genus proximum) iz razlag v SSKJ. Temu je dodana navedba gesla (gesel) iz SSKJ, kjer je ta sestavina uporabljena, nato pa še ustre­zna razlaga iz SSKJ. Da ima to pri ustreznem sistemu razlag v slovarju posebno vrednost za uporabo v digitalnem okolju, je že pred skoraj pol stoletja pri nas pisal Suhadolnik (1968: 223),127 zato ni presenetljivo, da v ceški leksikalni bazi pri digitaliziranih obstojecih slovarjih oznacu­jejo uvršcevalne pomenske sestavine pri vseh samostalnikih, kjer je to smiselno, poleg tega oznacujejo tudi razlocevalne pomenske sestavine (differentia specifica) (Pala 2001: 163). Ker je bilo o razlicnih tipih razlag v slovenskem prostoru veliko po­vedanega (v zadnjem casu predvsem z vidika razprav o t. i. stavcnih defi­nicijah, npr. Kosem 2006, Gantar in Krek 2009), v tej razpravi ne bodo prikazani in primerjani vsi razlagalni tipi v obravnavanih slovarjih, am-pak le nekateri sklicevalni oz. besedotvorni razlagalni tipi – na primeru glagolnikov in manjšalnic. S primerjavo razlagalnih tipov med slovarji se bodo pokazale razlike med njimi, obenem pa bo mogoce podpreti ali odsvetovati uporabo katerega izmed njih. Prav tako bo opozorjeno na neskladje med besedotvornim in pomenskim ujemanjem leksemov, kar je posledica nastajanja novih pomenov in neizkorišcanja pomenskega potenciala, ki ga omogoca besedotvorni postopek v slovnici jezika, v dejanski rabi pa ni dovolj razširjen ali sploh ni realiziran, zato vsi mo-žni pomeni niso vedno slovarsko relevantni. Prikazali bomo možnosti locevanja med pomenskimi in besedotvornimi podatki. 127 »Idealen slovar bi bil tisti, ki bi se dokopal do ene in iste razlagalne besede za vse clene take sistemske družine, ki bi ji bile potem dodane ustrezne razlocevalne pr-vine; posebno vrednost bi imela taka izvedba za kiberneticno uporabo, saj bi z isto nosilno besedo odbrali z eno potezo vse istopomenske in istosistemske objekte.« Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) Glagolnik Glagolniki v SSKJ nastopajo kot iztocnice. Pri vecini se kot eden od pomenov pojavlja tip razlage glagolnik od ... S tem je vzpostavljena be-sedotvorna in, posledicno, (delna) pomenska povezava z izhodišcnim glagolom. Kot iztocnice s tako razlago najdemo glagolnike na -nje in druge izglagolske samostalnike s priponami -a, -ba, -izacija, -lo, -ř, -tev, -tje, pri cemer je lahko razlaga tipa glagolnik od ... edina razlaga (apnenje), lahko obstaja poleg te še druga razlaga za dodatno razvite pomene glagolnika (dramatizacija). Vecina izglagolskih samostalnikov nima razlage tipa glagolnik od ... – v tem primeru je pri ustrezni po­menski povezanosti razlaga lahko oblikovana vzporedno z razlago pri glagolu, le da je prilagojena samostalniški iztocnici (beg), zaradi cesar se ta razlaga razlikuje tiste pri glagolniku (bežanje), ceprav gre za enak pomen. V slovarju najdemo tudi glagolnike, katerih izhodišcni glagol v slovarju ni zabeležen (ampakovanje), zato imajo pravo razlago. Primeri: ampakovánje -a s (.) nav. iron. raba veznika ampak v stavkih, ki niso pro- tivni: Cankar v svojih prvih knjigah ni poznal ampakovanja apnęnje -a s (é) glagolnik od apneti: apnenje žil apnéti -ím nedov. (. í) prepajati se s kalcijevim karbonatom: pri arterioskle­ rozi žile apnijo bežáti -ím nedov., béži; béžal tudi bežal (á í) 1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo [...] 3. nav. ekspr. hitro se casovno odmikati [...] bég1 -a m (.) 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo [...] 2. knjiž. hitro casovno odmikanje [...] dramatizírati -am dov. in nedov. (.) 1. predelati, spremeniti prozno ali pe­ sniško delo v dramsko [...] dramatizácija -e ž (á) 1. glagolnik od dramatizirati [...] 2. prozno ali pe­ sniško delo, predelano, spremenjeno v dramsko [...] Manjšalnica V SSKJ manjšalnice nastopajo v samostojnih geslih. Pri podstavnih besedah niso navedene – manjšalnica in podstavna beseda sta poveza­ni enosmerno od manjšalniškega gesla k podstavnemu tako, da je pri enem od pomenov manjšalnice, vecinoma pri prvem pomenu, uporab­ljen tip razlage manjšalnica od ... Morebitni dodatni pomeni manjšal­nice, ki jih podstavna beseda nima, so navedeni v geslu manjšalnice. Ce podstavno geslo vsebuje številko enakoizraznice, je ta navedena tudi pri manjšalniški razlagi (koncek), ce pa enakoizraznice zaradi razlike pri naglasu, besedni vrsti ali obrazilu niso oznacene s številko, je podana stranska oblika podstavne besede (duhec). Vecpomenskost manjšalnic, ki je posledica vecpomenskosti pod-stavne besede, je rešena tako: • zgledi, ki pripadajo razlicnim pomenom, so loceni s poševnico (gnezdece); • pri 16 geslih so zgledi za razlicne pomene loceni z malimi crka­mi128 (jamica). Pri nekaterih manjšalnicah je navedeno, da izkazujejo samo en pomen, skupen s pomenom podstavne besede. V takem primeru je za razlago navedena številka pomena (govorcek).129 Le za eno manjšalnico v celo­tnem slovarju je izrecno navedeno, da se njen pomen nanaša na vec kot en pomen podstavne besede, in sicer na dva pomena. V tem primeru so zgledi za pomena loceni z malimi crkami (kapljica). Razen tega po­sebnega primera so s številko pomena v razlagi dopolnjene le nekatere manjšalnice, ki imajo zgolj en pomen, pri drugih pa lahko o uresnice­nih pomenih manjšalnice sklepamo iz zgledov, za nekatere pomene pa lahko predvidevamo, da v rabi niso izkazani. Geslo grlo ima v SSKJ štiri pomene, v geslu grlce pa je naveden le en zgled rabe, iz cesar je mogoce sklepati na realizacijo le enega pomena. Manjšalniški pomen iztocnice ni nujno naveden kot prvi pomen, ampak lahko na prvem mestu stoji kak drug pomen, ki je pogostejši od manjšalniškega (vrtec). Takih gesel je v slovarju 18, le trikrat pa je manjšalnica uporabljena kot podpomen prvega ali edinega pomena. Primeri: dúhec1 -hca m (.) ekspr. manjšalnica od duh duhá dúhec2 -hca m (.) ekspr. manjšalnica od duh dúha gnézdece -a [d.c] s (.) manjšalnica od gnezdo: ptica si je spletla gnezdece; lastovicje gnezdece je bilo že prazno / prijetno živita v svojem gnezdecu / podeželsko gnezdece 128 Za manjšalnice v SSKJ velja, da se »[v] primerih, ko imajo posamezni pomeni stalne zveze ali druge posebnosti, [...] razmejijo z malimi crkami abecede« (Napotki 1981: 80). 129 Pri tem geslu je v SSKJ napaka, v razlagi bi moralo namesto manjšalnica od govor 5 pisati manjšalnica od govor 4. góvorcek -cka m (.) manjšalnica od govor 5: najprej bo govorcek, nato pa bodo sledile recitacije / ekspr. za vsako priliko je imel pripravljen kak govorcek grlce -a s (.) manjšalnica od grlo: opazoval je rjavo rdece grlce tašcice grlo -a s (r) 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki [...] // sprednji, srednji del vratu [...] 2. najožji del predmeta [...] 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo [...] 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti [...] jámica -e ž (á) manjšalnica od jama: a) delati, kopati jamice; porivati frni­kole v jamico; okrogla, plitva jamica b) ob smehu se ji delajo v licih jamice; oci so mu izstopile iz jamic parnih votlin pod celom, v katerih so oci; jamica na bradi / narediti jamico v testo c) pociva v hladni jamici kápljica -e ž (á) 1. manjšalnica od kaplja 1, 2: a) kapljice padajo / dežev­ne, vodne, znojne kapljice / razpršiti tekocino v drobne kapljice / jemati zdravilo po kapljicah; sprememba je nastajala pocasi, kakor po kapljicah / grenka kapljica spoznanja b) po kosilu spije samo kapljico vina / ko bi imel vsaj kapljico poguma kôncek -cka m (ó) manjšalnica od konec1 vrtec1 -tca m (.) 1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok [...] 2. ekspr. manjšalnica od vrt [...] Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) Glagolnik Glagolniki na -nje v tem slovarju vecinoma ne nastopajo kot iztocnice, ampak so navedeni v zaglavju ustreznega glagola kot ena od glagolskih oblik ob oblikah sedanjika in deležnikov. Kot samostojna gesla nastopa­jo samo tisti glagolniki na -nje, ki so poleg pricakovanih pomenov, ki jih ima podstavni glagol, razvili še druge (citanje). Pri teh glagolnikih je pri prvem pomenu navedeno, da gre za glagolnik od ustreznega glagola, nadaljnji pomeni pa prikazujejo dodatne pomene, ki jih je leksem razvil. Kot iztocnice najdemo druge tipe izglagolskih samostalnikov (restitucija, nominacija). Pri iztocnici restitucija je razlaga oblikovana podobno kot razlaga pri glagolu restituirati, pri cemer je pri prvem po-menu kot uvršcevalna sestavina namesto glagolov vratiti/vracati upo­rabljen ustrezni glagolnik (vracanje), razlocevalna sestavina pa je iz ve­zljivostnih, skladenjskih in kolokacijskih razlogov ustrezno prilagojena, saj je ob samostalniku vracanje zahtevan rodilnik (cega), pri glagolih vratiti/vracati pa tožilniška vezava ni izražena. Pri drugem pomenu so glagoli vratiti/vracati in nadoknaditi nadomešceni s samostalniškima zvezama cin vracanja in cin nadoknade za. Pri iztocnici nominacija je razlaga oblikovana podobno kot razlaga pri glagolu nominirati v dru-gem pomenu, pri cemer je kot uvršcevalna sestavina namesto glagolov predložiti/predlagati uporabljena samostalniška zveza cin nominiranja in izglagolski samostalnik prijedlog, razlocevalna sestavina pa je iz skla­denjskih in kolokacijskih razlogov ustrezno prilagojena. Primeri: cětanj|e sr 1. , v. citati 2. proces vezan uz pracenje teksta kao osob­ni ili opci interes ili interpretacija procitanoga [umjetnicko ~e; zakonski prijedlog na drugom ~u] 3. kat. odabrani ulomci iz Svetoga pisma koji se koriste u bogoslužju; lekcija restitúcija ž 1. vracanje cega u prijašnje stanje; obnova, obnavljanje 2. pravn. a. cin vracanja imovine pravom vlasniku b. cin nadoknade za gubi­tak, štetu, bolest ili ozljedu 3. biol. oblik regeneracije, obnavljanje pojedi­nog izgubljenog dijela organizma (organa ili njegova dijela) restituírati (što) dv. 1. vratiti/vracati u prijašnje stanje; obnoviti/obnavljati 2. pravn. a. vra­titi/vracati imovinu pravom vlasniku b. nadoknaditi gubitak, štetu, bolest ili ozljedu 3. (se) vratiti/vracati se u prvobitni oblik; obnoviti se, usp. regenerirati nominácija ž cin nominiranja, prijedlog za dobivanje nagrade, imenova­nje, naimenovanje [~ za Oskara] nominírati (koga) dv. 1. imenovati, nazvati/nazivati 2. (Ř, za što) predložiti/pre­dlagati u uži izbor za neke nagrade, gdje se nominiranje objavljuje i vec ono predstavlja cast i priznanje [~ za Nobelovu nagradu; ~ za Oskara] Manjšalnica Manjšalnice nastopajo v samostojnih geslih. Pri podstavnih besedah niso omenjene in niso prikazane s kazalkami. Gesli sta povezani enosmerno od manjšalniškega gesla k podstavnemu, vendar slovar pri tem ni enoten. Geslo glavica ima namrec podatek, da je to manjšalnica in hipokoristik od glava, naveden v zaglavju, medtem ko je pri geslu knjižica tak podatek na­veden kot prvi pomen. Slovar ne daje podatka o tem, katere pomene pod-stavne besede manjšalnica v rabi izkazuje, saj kazalka kaže na celotno geslo. Primeri: glŕvica1 ž dem. i hip. od glava, v. 1. okrugli dio: a. plodova (npr. luka, zelja, kupusa) b. predmeta (cavala i sl.) 2. brijeg ili vrh brijega oblog (ne oštrog) vrha, ob. pod šumom, usp. glavic gláv|a ž 1. anat. a. dio tijela covjeka i viših životinja koji sadrži mozak, usta i osjetilne organe b. gornji dio neke strukture ili organa [...] knj.žica ž 1. dem. od knjiga 2. dokument posebne namjene manjeg opsega s više listova [štedna ~, bank. knjižica u koju se bilježe štedni ulozi; zdra­vstvena ~ dokument kojim se potvrduje zdravstveno osiguranje] knj.g|a ž 1. a. tisk. više listova s tekstom ili s tekstom i slikama povezanih zajednickim hrptom koji su namijenjeni da kao cjelina služe citanju ili proucavanju b. jez. knjiž. pismo, list [~u piše] 2. meton. ucenje, ucenost, znanje 3. ono što služi posebnoj vrsti evidencije [poslovna ~a; zemljišna ~a; maticna ~a evidencija o rodenima, vjencani-ma i umrlima] 4. knjiga koju je tko (vlast, katedra itd.) izdao u odredenoj boji korica i koja se prema njima tako naziva [...] Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) Glagolnik Glagolniki na -nie v SSSJ naceloma ne nastopajo kot iztocnice, ampak so navedeni v zaglavju ustreznega glagola, lahko pa nastopajo v zgle­dih pri glagolski iztocnici (cítat). Kot iztocnice nastopajo samo tisti glagolniki na -nie, ki so poleg pricakovanih pomenov razvili še druge (cítanie), pri tem pa ni naveden podatek, da je ta iztocnica povezana z glagolsko iztocnico (cítat), kjer so navedeni tudi drugi pomeni. Drugi izglagolski samostalniki nastopajo samostojno (beh). Primeri: beh behu pl. N behy m. 1. iba sg. . rýchly pohyb (ludi al. zvierat) vznikajúci pravidelným opakovaním pohybu nôh s takým odrazom, že sa v istom oka­mihu ani jedna zo striedajúcich nôh nedotýka zeme, bežanie, utekanie [...] bežat -ží -žia bež! -žal -žiac -žiaci -žanie bud. bude bežat/pobeží budú bežat/pobežia nedok. 1. (o ludoch a zvieratách) . rýchlo sa pohybovat na nohách, striedat nohy tak, že nasledujúca noha je zdvihnutá ešte predtým, než sa predchádzajúca dotkne zeme; syn. utekat cítanie -ia -ní s. 1. . co je urcené na to, aby sa cítalo, co sa má cítat, knihy, casopisy, noviny [...] cítat -ta -tajú -taj! -tal -tajúc -tajúci -taný -tanie nedok. 1. (co; ř) . vnímat zrakom text, príp. ho nahlas reprodukovat [...] pustit sa, zahlbit sa do cíta­nia [...] Manjšalnica Kot je zapisano v uvodu (SSSJ: 43), slovar prikazuje manjšalnice kot podiztocnice, razen v primerih, ko razvijejo nove pomene (prim. razde­lek 3.2.4 Podiztocnice). Gnezdo podiztocnic uvaja znak ., za katerim so navedene posamezne podiztocnice. Kadar gre za razlicne realizacije z istim pomenom, so med seboj locene z vejico (pri manjšalnicah npr. frajer). S podpicjem so locena razlicna podgesla, pa tudi manjšalnice razlicnih stopenj (dážd ). Manjšalnica, ki je obravnavana v podgeslu, v slovarju nastopa tudi kot kazalcno geslo, torej jo uporabnik lahko najde po abecednem redu iztocnic (knjižna izdaja), razen kadar bi po abecedi gesli stali eno za drugim (dáždík – dážd ). Ce je manjšalnica razvila nove pomene, potem je ob njeni navedbi v geslu podstavne besede nave-dena okrajšava zdrob., ki ji sledi pušcica. To oznacuje, da je manjšalnica obravnavana v samostojnem geslu (hlava – hlavicka). V samostojnem geslu obravnavane manjšalnice je pri prvem pome-nu navedeno, da gre za manjšalnico. Dodani so kvalifikatorji in vec­delna pomenska razlaga, pri cemer vecdelna pomenska razlaga pomeni, da so skupaj navedeni vsi relevantni pomeni izhodišcne besede, loceni s krajšavo al. ‘ali’. Po potrebi je pri razlagi dodan pridevnik, ki pojasnjuje, kako je pomen spremenjen glede na podstavno besedo (npr. pri hlavic­ka je navedeno: malá hlava). Besede z oslabljenim deminutivnim pomenom, torej tiste, ki so be-sedotvorno manjšalnice, nimajo pa pomenskih znacilnosti manjšalnic, so obravnavane kot dvojnice iztocnice, ne pa kot podiztocnice (flaša – flaška). Buzássyová (2008: 117) opozarja na mejni primer, ko je odlocitev, ali manjšalnico obravnavati kot samostojno iztocnico ali kot podiztoc­nice, težka, tj. kadar obstaja neskladnost med leksikalnim pomenom in leksikalno kolokabilnostjo. Iztocnici kniha in njena manjšalnica knižka imata enak leksikalni pomen kljub tvorjenosti, vendar so dolocene zve­ze vezane samo na eno od njiju, npr. vkladná knižka, vojenská knižka, medtem ko so druge zveze možne pri obeh: zaujímavá kniha/knižka, pozoruhodná kniha/knižka. V slovaškem slovarju sta kniha in knižka obravnavani v locenih geslih. Primeri: dážd [...] .dáždík -ka [...] m. zdrob. k 1 [...]; dáždicek -cka [...] m. zdrob. expr. k 1 [...] flaša -še fliaš, flaška -ky šiek ž. frajer [...] .frajercek -ka [...], frajerík -ka [...] m. zdrob. expr. hlava [...] .zdrob. .hlavicka; zdrob. .hlavka; zdrob. .hlávocka; zdrob. .hlávka [...] hlavicka -ky -ciek ž. 1. zdrob. i ekspr. . malá hlava, cast ludského al. zviera­cieho tela al. sídlo rozumu, pamäti, myslenia, vôle; syn. hlávka: h. dietata; drobní hlavicky myšiek [...] 2. . (obyc. vo futbale) lopta odrazená hlavou: prudká h. do bránky súpera [...] Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) Glagolnik Glagolniki na -nie v tem slovarju naceloma ne nastopajo v samostojnih ge­slih, ampak so navedeni v zaglavju ustreznega glagola. Kot iztocnice nastopa­jo samo tisti glagolniki na -nie, ki so poleg pricakovanih pomenov razvili še druge (czytanie). Pri teh glagolnikih je kot prvi pomen naveden besedotvorni postopek, po katerem je glagolnik nastal, nadaljnji pomeni pa prikazujejo dodatne pomene, ki jih je iztocnica razvila. Kot iztocnice najdemo druge tipe izglagolskih samostalnikov (bieg), kjer so pomeni v celoti predstavljeni. Primeri: czytanie 1. rzecz. od czytac [...] 2. praw. polit. «w parlamencie: zaznajamia­nie czlonków parlamentu z tekstem ustawy i dyskusja nad nia» [...] 3. rel. «w czasie mszy sw.: odczytywanie fragmentów Pisma Swietego i Ewangelii» [...] n I; w zn. 2, 3 lm D. ~an. bieg 1. «posuwanie sie naprzód za pomoca szybkich ruchów nóg, szybkimi skokami» [...] 4. sport. «kazda z konkurencji sportowych w lekkoatletyce, narciarstwie, lyzwiarstwie szybkim, jezdziectwie, polegajaca na pokony­waniu okreslonego dystansu w mozliwie najkrótszym czasie» [...] biegac 1. «byc w biegu, poruszac sie pospiesznie w róznych kierunkach» [...] 3. «brac udzial w konkurencjach sportowych – w biegach; uprawiac biegi – takze w sposób amatorski, w celu poprawy kondycji» [...] ndk •I, ~am, ~asz, ~aja, ~aj, ~al; w zn. 2 tylko w 3 os.; rzecz.bieganien I. Manjšalnica Manjšalnice nastopajo v samostojnih geslih in so oznacene s kvalifika­torjem zdr. Pri podstavnih besedah niso omenjene in niso opremljene s kazalkami. Gesli sta povezani enosmerno od manjšalniškega gesla k pod-stavnemu, in sicer je manjšalnica obravnavana znotraj prvega pomena, dodan pa je podatek o vseh pomenih podstavne besede, ki so realizirani tudi pri manjšalnici, razen seveda, ce gre za edini pomen. Obstajajo trije tipi opozorila o pomenski povezanosti manjšalnice s podstavno besedo: tylko w zn. (samo v pomenih): glówka 1. zdr. od glowa (tylko w zn. 1, 2, 3c, 3d, 4a), zwykle w zn. (navadno v pomenih): ksiazeczka 1. zdr. od ksiazka (zwykle w zn. 1, 2) oziroma w zn. (v pomenih): II bratek arch. zdr. od brat w zn. 2a, v nekaterih geslih pa omejitve niso navedene, npr. bilecik pot. zdr. od bilet. Vecinoma so pomeni in zgledi pri manjšalnici, ki je besedotvorno povezana s podstavno besedo, prikazani kot podpomeni znotraj prvega pomena, namesto razlage je zapisana številka pomena (in crka podpo­mena) podstavne besede, npr. pri glówka [...] a) w zn. 1. Po potrebi so dodani kvalifikatorji, npr. c) w zn. 3c ksiazk. przen. Ce je manjšalnica razvila dodatne pomene glede na pomene podstavne besede, so ti razvr-šceni od drugega pomena dalje. Razumljivo je, da pomeni in zgledi na površinski ravni niso oznaceni s crko podpomena in številko pomena, kadar gre za edini pomen manjšalnice. Kot receno, ni nujno, da so raz­licni manjšalniški pomeni loceni s crkovnimi podpomeni: chalupka pot. zdr. od chalupa (zwykle w zn. 1, 2b): .Chalupka sklecona z bali. .Dbac o swoja chalupke. [...] Nekoliko drugace so obravnavani primeri, kjer imata podstavna be-seda in manjšalnica enak pomen, vendar je podstavna beseda v kate-rem od pomenov zaznamovana, manjšalnica pa je obicajno sredstvo za izražanje tega pomena. V tem primeru ta pomen pri manjšalnici ni obravnavan kot pomen, ampak kot podpomen (formalno je namrec še vedno manjšalnica), le da ima polno razlago in sinonim, ki je podstavna beseda, pri podstavni besedi pa imamo sinonimno razlago. Tak primer sta trawa in trawka v pomenu mamilo: trawka [...] c) «lekki narkotyk w postaci papierosa, zwykle marihuana; trawa» trawa [...] 4. pot.; zob. trawka w zn. c. Primeri, kjer razlaga pomena manjšalnice nekoliko odstopa od popolne manjšalniškosti, imajo prav tako ta pomen pri manjšalnici uvršcen v prvi pomen, le da je tudi pri podstavni besedi razlaga polna, med geslo-ma pa pri teh pomenih ni medsebojnih povezav: uszko 1. pot. c) «dziurka w igle do nawleczenia nitki» ucho 5. «otwór w igle sluzacy do nawlekania nitki» Primeri, kot je gniazdko, kažejo, da je pri manjšalnicah mogoce poda­tek o manjšalniškosti dati tudi v neprvem pomenu, zlasti kadar gre za terminološke pomene. Primeri: chalupka pot. zdr. od chalupa (zwykle w zn. 1, 2b) [...] gniazdko 1. «niewielkie gniazdo ptasie lub zwierzece» [...] 2. przen. a) «wygodne miejsce» [...] b) «o milym, przytulnym mieszkaniu» [...] 3. zdr. od gniazdo w zn. 5 elektr. [...] glowa 1. «czesc ciala czlowieka i wiekszosci zwierzat, zawierajaca mózg i nar­zady zmyslów» [...] 2. «siedlisko rozumu, mysli» [...] 3. ksiazk. a) «czlowiek oceniany ze wzgledu na jego umyslowosc» [...] b) «czlowiek stojacy na czele jakiejs spolecznosci, organizacji; zwierzchnik» [...] c) przen. «o roslinach lub czesciach roslin ksztaltem przypominajacych glowe» [...] d) przen. «o górnej zaokraglonej czesci czegos» [...] 4. pot. a) «wlosy, uczesanie, fryzura» [...] b) «czlowiek lub zwierze jako jednostka; osoba» [...] 5. przestarz. «zycie» [...] glówka 1. zdr. od glowa (tylko w zn. 1, 2, 3c, 3d, 4a) a) w zn. 1 [...] b) w zn. 2 [...] c) w zn. 3c ksiazk. przen. [...] d) w zn. 3d ksiazk. przen. [...] e) w zn. 4a [...] 2. «czesc kapelusza okrywajaca glowe» [...] 3. sport. «w pilce noznej: odbicie pilki glowa» [...] ksiazka 1. «zlozone i oprawione arkusze papieru, zadrukowane tekstem literackim, naukowym lub uzytkowym» [...] 2. «dzielo wydane, tekst wy­drukowany na tych arkuszach» [...] 3. urz. «pewna liczba arkuszy papie­ru zlozonych i oprawionych, przeznaczonych do jakichs zapisów, zawie­rajacych jakis zapis» [...] ksiazeczka 1. zdr. od ksiazka (zwykle w zn. 1, 2) a) w zn. 1: [...] b) w zn. 2: [...] 2. urz. a) «dokument w formie oprawionych, zszytych lub sklejonych kartek stwierdzajacy tozsamosc i zawierajacy wazne informacje dotyczace jego wlasciciela» [...] b) bank. «dokument swiadczacy o posiadaniu rachun­ku w banku, zawierajacy blankiety, za pomoca których jego [...] trawa 1. «drobne rosliny rosnace gromadnie (dziko lub zasiane) w duzych skupiskach w lasach, ogrodach i na lakach, tworzace gaszcz cienkich, dlu­gich listków wyrastajacych prosto z ziemi» [...] 2. «jedna taka roslina» [...] 3. bot. «roslina, zwykle zielna, o dlugich, waskich lisciach, z pochwa obej­mujaca lodyge zwana zdzblem, i drobnych kwiatach ujetych w kloski oraz o owocach w postaci ziaren, rosnaca w róznych srodowiskach na calej kuli ziemskiej; roslina trawiasta» [...] 4. pot.; zob. trawka w zn. c: [...] trawka pot. a) zdr. od trawa w zn. 1: [...] b) zdr. od trawa w zn. 2: [...] c) «lekki narkotyk w postaci papierosa, zwykle marihuana; trawa» [...] uszko 1. pot. a) zdr. od ucho w zn. 1: [...] b) zdr. od ucho w zn. 3: [...] c) «dziurka w igle do nawleczenia nitki» [...] ucho 1. «jedna z dwóch czesci ciala, jakie znajduja sie po obu stronach glowy, u ludzi majaca ksztalt nieforemnej muszli, u zwierzat wydluzonego lejka, bedaca czescia narzadu sluchu; malzowina uszna» [...] 3. «uchwyt w ksztalcie kola, luku, prostokata lub petli, umocowany do naczynia lub torby»: [...] 5. «otwór w igle sluzacy do nawlekania nitki» [...] Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) Glagolnik Glagolniki na -... v tem ruskem slovarju po vecini ne nastopajo kot iztocnice, ampak so navedeni v kazalcnem delu glagolskega gesla. Kot iztocnice nastopajo samo tisti glagolniki na -..., ki so poleg pricakova­nih pomenov razvili še druge (...é...), pri tem pa je podatek, da je ta iztocnica povezana z glagolsko iztocnico (...ú..), naveden kot kazalka pri prvem pomenu glagolnika, pri glagolu pa je glagolnik naveden kot podiztocnice. Drugi izglagolski samostalniki, tj. tisti, ki se ne koncajo na -..., so navedeni kot podiztocnice pri glagolski iztocnici, nastopajo pa tudi samostojno (...), pri tem pa njihov prvi pomen kaže na glagol, iz katerega je samostalnik tvorjen. Primeri: ..., ­., ...... . .é.., .. ...ý,..1. c.. ......, .......2. ... .ë.... ........ – ....... .. ...... .......... [...] ..´...., ­.., ­....; ...... [...] || .... .é....., ­., ... . ...,­a, .. (. 1 . 3 .....). [...] ....´..., ­.,... 1. ... ......, ­... 2. ........ ......... ....­.......... ........ [...] 3. ...... ........... . .......... .......... . ...... [...] ....´.., ...., .é....; ­.ë.... (­ë., ­..á); ...... [...] || .... ...é..., ­., ... (. 1 .....) Manjšalnica Pri podstavni besedi so za frazeološkim gnezdom in pred etimologijo navedene manjšalnice, ki imajo poleg osnovnih podatkov o koncnicah in spolu navedene tudi številke pomenov podstavne besede, s katerimi je manjšalnica pomensko povezana. Manjšalnice uvaja dvojna pokonc­nica in kvalifikator ....... ‘manjšalnica’, za zaglavjem in pomenski-mi podatki pa sledi še zgled in morebitna razlaga zgleda. Ce manjšalnica razvije dodatne pomene (npr. ...ó...), nastopa tudi kot samostojno geslo. Navezava z manjšalnice na podstavno be-sedo je narejena tako, da pri prvem pomenu za kazalcno oznako ... ‘glej’ stoji podstavna beseda. Temu sledijo dodatni pomeni, ki jih je manjšalnica razvila. Pri geslu ..... manjšalnica ...... ni navedena, saj se v slo­varju nastopa pojavlja kot samostojno geslo. Pri geslu ..... je zato navedena kot sinonim130 in ima tipicno sinonimno razlago tipa .. .., .... Seveda pa sta dve manjšalnici od ...... navedeni kot po­diztocnici, ne pa tudi kot samostojni iztocnici, saj ne razvijata novih pomenov. ......, ­. [...] || ....... ...ó..., ­., .. (. 1, 2, 3 . 8 .....). .. ....... .. ........ .. ...-.. (.. ........, ...... ... .......; ..... .....). ...Ó..., ­. .. 1. ... ....... 2. .......... ... ........... ...... ........... ....­.. [...] ......, ­., .. 1. .. .., ... ..... (. 1. ..... .. .. . .......... ............). 2. [...] || ....... ........, ­., .. (. 1 .....) . ......., ­., .. (. 1 .....) [...] ....., ­. [...] || ....... ......, ­., .. (. 1, 2 . 3 .....). [...] ......, ­., .. 1. ... ...... 2. ........,.................... (.....)....... ....... ..., ..., ... ..., ...., ... 1. ..... ....., . ..... ........ ..... ... (. ........ ­. ..... ........). [...] 2. ......, ... ........... ............ ...... 3. . ...­... .........: ........... ....... ....., .............. ... ............, ........ 4. ...... ... .......1 (. 1 .....) ...... ...... [...] || ....... ...., ­. . ...ó, ­., .......,....,.....,.....,... (. 1 .....). ... .... .. .. ........(..... .....) –..... ... ....., ...... ...., .... .... ......... [...] ...., ...Ó1 ... .... ...Ó2, ­á, ... ­., ­.., ... 1. .. .., ... ... (. 3 .....). [...] 2. ......... . ...... ... .......... ...... [...] 3. ... .......... ....... . .... ........ ......... [...] 130 Podobno kot v slovaškem slovarju, glej zgoraj. Predlog in Koncept Oba nacrta namesto sklicevalnih razlag predvidevata polne pomenske razlage, tj. tak tip razlage, kot je uporabljen tudi za druge samostal­nike. Koncept (2015) predvideva vkljucitev podatka o besedotvornem razmerju med manjšalnico in podstavno besedo, Predlog (2013) pa prek leksikona besednih oblik Sloleks vkljucuje podatek o razmerju med gla­golnikom in glagolom. Razprava Obravnava glagolnikov in manjšalnic v slovarjih sega od leksikalne razlage manjšalnic v samostojnem geslu, sklicevalne razlage v samo­stojnem geslu (glagolniki in manjšalnice) do zgolj navedbe v zaglavju (glagolniki) ali na koncu gesla med drugimi tvorjenkami (manjšalnice). Najvec leksikalnih podatkov ponuja obravnava v samostojnih geslih – oblikoslovni podatki, pomenska razclenjenost, zgledi rabe in morebitni drugi podatki so prikazani vecinoma v samostojnih geslih. Najmanj podatkov je prikazanih, ce tvorjenka ni navedena ali je navedena zgolj v zaglavju gesla pri glagolu. Pogosta praksa v obravnavanih slovarjih (v vseh razen v SSKJ) je obravnava glagolnikov na -nje v samostojnih geslih le v primeru, da so poleg predvidljivega pomena razvili dodatne pomene, drugi izglagol-ski samostalniki, nastali iz glagola z drugimi priponami, pa so obrav­navani v samostojnih geslih. Razlog za to je med drugim regularnost tvorbe glagolnikov na -nje in s tem povezana njihova velika pomenska predvidljivost, kljub temu pa v slovenskem prostoru obstaja potreba po drugacni obravnavi tvorjenk (prim. razpravo v Perdih 2009: 23–24, 31–35, pa tudi realizirano obravnavo nekaterih glagolnikov v Spletnem slovarju slovenskega jezika). Povsem nasprotna je rešitev v SSSJ, kjer so glagolniki navedeni tako med glagolskimi oblikami v zaglavju, kot tudi v zgledih rabe pri glagolskih geslih. Ce v slovašcini glagolnik razvije nove pomene in zato nastopa v samostojnem geslu v SSSJ, v pomen­skem delu gesla ni posebej navedeno, da je ta iztocnica obenem tudi glagolnik, kot je to v drugih slovarjih. Manjšalnice so v SSKJ obravnavane podobno kot glagolniki. Pri­kazane so v samostojnih geslih in imajo sklicevalno razlago. Posame­zni pomeni, vzporedni s pomenom podstavne besede, so prikazani le z zgledi. Tako v SSKJ kot v VRHJ in USJP je besedotvorna povezanost manjšalnice in podstavne besede prikazana le pri manjšalnicah. Dru­gace je v SSSJ in TSRJAŠ, kjer manjšalnice nastopajo kot podiztocnice pri podstavni besedi, kot samostojne iztocnice pa le, ce so razvile nove pomene. Besedotvorna povezanost je v tem primeru prikazana v obeh geslih. Tvorjenke imajo pomenski potencial, ki izhaja iz pomenov pod-stavnega leksema, vkljucujoc modifikacijo, ki jo prinaša besedotvorni postopek. Gledano z vidika slovnice jezika, lahko tvorjeni leksem vse­buje vse ustrezne kombinacije teh dveh elementov. Ta potencial v jeziku ni vedno izkazan, podobno kot v rabi niso razširjeni vsi leksemi, ki bi lahko nastali kot tvorjenke oziroma kate­rih pogostost rabe za dolocen slovar ni dovolj relevantna, npr. s fre­kvencnega vidika ali z vidika uporabe v ustreznih besedilnih tipih. S slovarskega vidika se zato zdi smiselno razlikovati med nacelnimi mo-žnostmi realizacije (slovnicni podatek) in dejansko realizacijo (slovarski podatek), kar pomeni, da bi bilo slovarska podatka besedotvorni posto­pek in pomen smiselno obravnavati loceno. Slovar naj tako v prvi vrsti prikazuje pomen, loceno (verjetno s prikazom samo za zahtevne upo­rabnike) pa naj bo navedeno besedotvorno razmerje med iztocnicami. Pri obravnavi iztocnic beg (pomenska razlaga) in bežanje (besedotvorna razlaga) v SSKJ v odnosu do glagola bežati se kaže, da je navedba po­menske razlage pri obeh samostalnikih možna in tudi izvedljiva. Po-menska clenitev naj temelji na realizaciji pomenov, torej rabi, k temu pa bi bil lahko kot slovarska nadgradnja dodan besedotvorni podatek, ki bi obenem služil kot informacija o pomenskem potencialu, ki ga ima tvorjenka zaradi povezanosti s podstavno besedo. To bi pomenilo, da bi bili pri glagolniku eksplicitno obravnavani le dovolj ustaljeni pomeni glagolnika, ceprav glagol izkazuje vec pomenov, obenem pa bi slovar z besedotvornim podatkom nakazoval možnost obstoja ali nastanka tudi drugih pomenov glagolnika, ki jih glagol že ima. Ce je bil v casu knjižnih slovarjev pomislek o nesmotrno porablje­nem prostoru za slovarska gesla tvorjenk razumljiv, ceprav ne vzdrži tega pomisleka v celoti (nekatere tvorjenke, npr. izglagolski samostal­niki, ki ne oznacujejo le besedotvornega pomena dejanja, so vendarle prikazane v celoti kljub precejšnjemu pomenskemu ujemanju s pomeni glagola, prim. bežati in beg), pa ostaja še danes relevanten pomislek o casu, potrebnem za izdelavo takih slovarskih gesel, saj pretvorba razlage pri glagolu v razlago pri glagolniku pogosto ne zajema zgolj preproste spremembe uvršcevalne pomenske sestavine iz nedolocnika v glagolnik, ampak iz skladenjskih in kolokacijskih razlogov lahko vpliva na izbor drugih besed v razlagi. Dodatna informacija o besedotvornem razmerju prav tako zahteva dodaten razmislek in sistematicno uporabo v celo­tnem slovarju, kar ni zanemarljivo ne s casovnega vidika izdelave slo­varja ne z vidika obravnave besedotvornih postopkov, zato je dodajanje teh podatkov v splošni slovar glede na casovne razmere mogoce videti tudi kot kasnejši, modularni dodatek elektronskemu slovarju. Res pa je, da ko so besedotvorni podatki izdelani, jih je mogoce kot samostojno jezikovno podatkovno bazo ponovno uporabiti za razlicne potrebe, pa tudi nadgraditi za uporabo v drugih slovarjih, prav tako so ti podatki v doloceni meri lahko uporabljeni kot izhodišce za izdelavo etimoloških pojasnil v slovarju – ali obratno, ce etimološka pojasnila že obstajajo in je iz njih mogoce pridobiti nekatere besedotvorne podatke. Predlog (2013) in Koncept (2015)131 sta pri pomenskem opisu manj­šalnic in glagolnikov prinesla spremembo v smeri polnega pomenske­ga opisa. Drugo vprašanje pa je, ali in kako vkljucevati besedotvorne podatke. Vsak od dokumentov predvideva vkljucitev podatek o samo enem od teh dveh tipov tvorjenk: Predlog glagolnike (prek povezanih oblik v Sloleksu), Koncept pa manjšalnice (v besedotvornem gnezdu). Zanimiva bi bila tudi širša vkljucitev besedotvornih podatkov, vendar to zahteva razrešitev dodatnih vsebinskih vprašanj in nekoliko podaljša cas izdelave slovarja. Predlogi za slovarsko obravnavo Za obravnavo tvorjenk (na primeru glagolnikov in manjšalnic) v slovar­jih predlagam naslednje rešitve: • slovar naj izkazuje realizirane pomene iztocnice, saj je to osrednji podatek razlagalnega slovarja; • besedotvorni podatek je dodatna informacija, ki jo je smiselno obravnavati celovito, tj. za vse tipe iztocnic, ne le za nekaj tipov izpeljank; • podatke o besedotvornih razmerjih med iztocnicami lahko slovar prikazuje v besedotvornem gnezdu (v elektronski razlicici s pove­zavami na ustrezno iztocnico). 131 V Konceptu je bila taka odlocitev sprejeta tudi na podlagi pricujoce raziskave. 3.3.4 Vecbesedne leksikalne enote Ko govorimo o leksikalnih enotah, jih po številu besed, ki jih sesta­vljajo, delimo na enobesedne in vecbesedne leksikalne enote (VLE). Jedrni del teh enot predstavljajo (eno- ali vecbesedni) leksemi in fra­zemi, znotraj leksemov pa kot o posebni skupini lahko govorimo še o terminih. Frazeme izlocimo na prvi stopnji, kar je posledica razumeva­nja vecbesednega leksema kot »tiste besedne zveze, ki [je] nestavcn[a] in staln[a]« (Vidovic Muha 2000: 24), ker znotraj frazemov poznamo tudi stavcne frazeme. V tem smislu frazeme razumemo kot tiste VLE, ki poleg stalnosti, vecbesednosti in idiomaticnosti izkazujejo še ekspre­sivno vrednost. VLE, torej frazemi in leksemi (termini in netermini), so v slovarjih lahko prikazane na razlicnih mestih glede na tip VLE. Obravnavani slo­varji VLE razen nekaterih izjem ne uvršcajo med iztocnice (prim. raz­delek 3.2.3 Vecbesedne iztocnice), ampak na mikrostrukturno raven. Prikazane so lahko kot podiztocnice, nastopajo lahko v frazeološkem, terminološkem gnezdu ali gnezdu leksikaliziranih zvez, obravnavane so lahko med zgledi in na drugih mestih, odvisno od odlocitve slovar­skega kolektiva. Glede na možnosti pomenske opredelitve posameznih clenov VLE (oz. željo pa taki opredelitvi) z vidika njihovih izhodišcnih sestavnih enot se slovarji razlikujejo tudi po tem, ali nekatere VLE uvr-šcajo k posameznim pomenom izhodišcnih sestavnih enot ali pa jih obravnavajo v gnezdih, ki niso del posameznega slovarskega pomena in so navadno prikazana za zadnjim pomenom (enobesedne) iztocnice. Po potrebi so VLE dodani kvalifikatorji, pojasnila in razlage, kot je to pri pomenih iztocnice, v nekaterih primerih so dodani tudi zgledi rabe. Kržišnikova (2009) je ob pregledu vec angleških, nemških, ruskih, hrvaških, slovaških in slovenskih slovarjev ugotovila, da so zlasti v an­gleškojezicnih slovarjih nefrazeološke VLE (imenuje jih tudi vecbese­dna poimenovanja) do dolocene mere osamosvojene v samostojna gesla, torej na raven iztocnice. Delno je ta pristop uporabljen tudi v slovarju Slovenskega pravopisa 2001 (tip ucvreti jo, kjer ucvreti ne nastopa sa­mostojno). Bolj obicajen nacin je uvršcanje VLE v gnezda, praviloma v dve loceni gnezdi – gnezdo za VLE nefrazeološkega tipa in frazeološko gnezdo. V prvem gnezdu nastopajo leksikalizirane zveze od povsem motiviranih (telefonsko bujenje) prek skupov (poimenovano po Vino­gradovem oz. Šanskem (Šanskij 2011: 76) oz. Toporišicu (1973/1974), npr crni kruh, bolšji trg, ki nimajo konotativnega pomena in ekspresiv­nega ucinka, do stalnih zvez s pomensko oslabljenim samostalnikom (kot primer navaja diplomatski krogi ‘diplomati’) ali glagolom (voditi evidenco, dati garancijo ‘garantirati’). Sem uvršca tudi terminološke VLE, ki jih SSKJ obravnava v terminološkem gnezdu,132 Kržišnikova (str. 54) pa pri tem opozarja na precej nedoloceno in nedolocljivo mejo med terminologijo in neterminologijo (rdeci val, šibki tok, enosmerni tok). Z njenim mnenjem se lahko strinjamo – meje terminologije so v slovarski praksi težko otipljive, zlasti ko govorimo o obravnavi leksike za splošne razlagalne slovarje, kar kažejo tudi izkušnje avtorjev Slovar­ja novejšega besedja slovenskega jezika (2012). Na težavnost definiranja meje med terminologijo in splošno leksiko vpliva predvsem determi­nologizacija, tj. prehajanje terminološke leksike v splošno (SNB: 11), pri cemer sam proces determinologizacije poteka zlasti pod vplivom razvoja sodobne družbe in odmevnih zunajjezikovnih dogodkov (Ža­gar Karer 2011: 213). Kržišnikova (str. 54) v skupino nefrazeoloških stalnih izrazov gle­de na pregledane slovarje uvršca še vecbesedna lastna imena, za katera meni, da je obseg njihovega vkljucevanja odvisen od koncepta slovarja. V frazeološko gnezdo so vkljucene nemotivirane zveze (t. i. skupi, sklopi in zrasleki – po Vinogradovem oz. Šanskem (Šanskij 2011: 76) oz. Toporišicu (1973/1974), ki imajo tudi konotativni del pomena in zato ekspresivni ucinek v rabi. Za obe gnezdi Kržišnikova navaja po en odstop od povedanega. V nefrazeološkem gnezdu praviloma niso navedene VLE s popolnoma predvidljivim pomenom (domaci naslov, stenski koledar), saj jih najde-mo med zgledi pri pomenih, v frazeološko gnezdo pa je lahko uvršceno tudi paremiološko gradivo. Na problematiko prikaza VLE na istem nivoju, kot so prikazani zgledi, citati in kolokacije, sta opozorila Oppentocht in Schutz (2003: 219), ki zagovarjata strukturiran prikaz leksikalnih enot, ki obenem omogoca uspešnejše iskanje v slovarju. Lew (2012) prikazuje tipološko razlicne in razlicno uspešne nacine iskanja frazemov, zlasti nastalih s 132 Terminološko gnezdo v SSKJ poleg terminoloških zvez vsebuje tudi enobesedne termine. prenovitvijo, zato sta pomembna tudi nacin in tehnologija iskanja po slovarju z iskalnikom. Pri analizi nas zanima, na katerih mestih so VLE glede na njiho­vo tipologijo obravnavane in razlagane in kakšne so razlike pri njihovi obravnavi. Pri tem ne bomo obravnavali citatnih izrazov, npr. enfant terrible ali a cappella, ker jih obravnavamo kot prevzete lekseme, prav tako na tem mestu ne obravnavamo povratnih glagolov. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) Vecbesedne leksikalne enote so v SSKJ lahko prikazane na vec mestih v geslu. Lahko so prikazane v frazeološkem (hišen, hvaliti) ali termino­loškem gnezdu (haaški, hišen). Gnezdi lahko stojita v geslu in podgeslu za zadnjim pomenom, lahko pa sta uvršceni k posameznim pomenom, ce je VLE pomensko mogoce tako razvrstiti. Ce je gnezdo uvršceno k posameznemu pomenu, je poimenovano kot t. i. malo gnezdo. V geslu habitus je lepo razvidno, da ce kot termin nastopa sama iztocnica, ni zapisana oziroma eksplicitno navedena še v gnezdu. Frazeološko gnezdo v SSKJ obsega stalne zveze in frazeme, ki zara­di pomenske neprozornosti oz. idiomaticnosti v geslu niso obravnavani pri posameznih pomenih, pa tudi zveze, ki prevec odstopajo od izkaza­nih pomenov ali pa so preredke, da bi nastopale kot samostojen pomen, poleg tega pa še reke in pregovore (Silvester 1978: 37). V izjemnih primerih imata iztocnica in podiztocnica skupno gnez-do (c m – c neskl. pril.). Pri nekaterih podiztocnicah, zlasti ce obsegajo v glavnem samo frazeologijo, ni gnezda, primeri pa so razvršceni po skladenjskih merilih (SSKJ § 89). Stalne besedne zveze, ki naceloma niso frazemi ali termini, lahko nastopajo tudi med zgledi (havajski – havajska kitara; heroj – red na­rodnega heroja) in imajo t. i. stransko razlago,133 skupino teh enot pa uvaja poševnica.134 VLE v SSKJ nikoli ne nastopajo kot iztocnice ali podiztocnice. Poleg obravnave v frazeološkem in terminološkem gnezdu in med zgle­di (za poševnico) so zveze lahko prikazane tudi kot samostojni pomen 133 Za stranske razlage v slovarskem uvodu beremo: »Z njimi se pojasnjujejo fraze ter zveze in pomenski odtenki, ki so potrebni razlage. Zapisane so zmeraj za zgledom« (SSKJ § 59–61). 134 SSKJ § 224: Ena poševna crta (/) loci pomenske odtenke, stalne zveze in stilizme. v geslu katerega od clenov zveze. V tem primeru so zveze prikazane za pojasnili v zvezi, navadno v zvezi, navadno v zvezi s/z. Pri geslu har­monija je kot edina vsebina pomena s terminološkim kvalifikatorjem prikazana terminološka zveza atonalna harmonija, podobno je pri geslu halogen – halogeni element in hidrat – ogljikov hidrat. Ce za razlago pomena uporabimo posredno razlago, kvalifikator praviloma ni naveden, saj za ta pomen veljajo kvalifikatorji iz gesla, na katero se razlaga sklicuje, seveda pa ima leksem lahko svoje kvalifika­torje, ki jih geslo, na katero se sklicuje, nima (SSKJ § 108). Tako tudi za VLE, ki so razloženi pri pomenu s posredno razlago, velja kvalifikator iz gesla, na katerega se razlaga sklicuje. Tak primer so zveze v prvem po-menu gesla harmonski, ki se sklicuje na drugi pomen gesla harmonija, ki je muzikološki termin. Ce ima VLE, ki nastopa med zgledi za poševnico, vec pomenov, ima lahko vec stranskih razlag (hišica – pticja hišica – vremenska hi-šica), ki so locene s podpicjem. Stranske razlage so pri VLE navadno ponovljene pri pomensko pomembnejših clenih, vendar zaradi lažjega iskanja ne vedno pri obsežnih geslih. Tudi redko rabljene VLE so na­vedene samo na enem mestu. Ceprav za stranske razlage veljajo enaka nacela kot za glavne razlage, so vendarle bolj zgošcene. Kadar kot razla­ga VLE nastopa en sam sinonim, nima zmeraj nadrejene veljave, kot je to sicer pri razlagah obicajno (SSKJ § 59–61, § 220). Primeri: c [cé in c.] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, c céja tudi c-ja (.;.) tretja crka slovenske abecede: veliki C // soglasnik, ki ga ta crka zaznamuje . mat. a + b + c; muz. enocrtni c prvi ton v enocrtni oktavi c neskl. pril. tretji po vrsti: išci pod tocko c; varianta C / 1. c oddelek . med. vitamin C in C vitamin; C-vitaminske injekcije; muz. ton c ton na prvi stopnji C-durove le­stvice; C-dur izhodišcni durov tonovski nacin; c-mol molov tonovski nacin s tremi nižaji; C kljuc znak na zacetku crtovja, ki doloca za izhodišcni ton enocrtni c; šah. kmet na c-liniji v tretji navpicni vrsti z leve strani haaški -a -o [háš-] prid. (.) [...] . jur. haaške konvencije meddržavni dogo­vori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907 [...] hábitus -a m (.) knjiž. [...] .agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa halogén -a -o prid. (.) kem., navadno v zvezi halogeni element element, ki brez kisika tvori s kovinami soli harmoníja [...] 2. muz. [...] atonalna harmonija ki ni zasnovana na tonalnosti harmónski -a -o prid. (.) 1. nanašajoc se na harmonija 2: harmonska bar-vitost; harmonska in ritmicna pravila zborovske skladbe / harmonski in­terval istocasno zvenenje dveh tonov; višji harmonski toni alikvotni toni havájski -a -o prid. (.) nanašajoc se na Havaje: havajske pesmi / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih / Havajsko otocje herój [...] / red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom hidrát -a m (.) kem. [...] 2. v zvezi ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi híšen -šna -o prid. [...] / hišni pes pes, ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v vecstanovanjski hiši [...] . iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave . zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica híšica -e ž (í) 1. manjšalnica od hiša 1: [...] pticja hišica zabojcek, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; vremenska hišica manjši pokrit pro-stor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuri­cama moškega in ženske za napovedovanje vremena [...] hvalíti in hváliti -im nedov. (i á) [...] . delo hvali mojstra delavceva strokov­nost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) V tem slovarju so VLE prikazane v gnezdih ali med zgledi. Frazeološke zveze so združene v frazeološkem gnezdu, ki ga uvaja kvadrat (znak .) (hajvan, kuca). Nefrazeološke (terminološke in neterminološke) VLE so obravnavane v gnezdu, ki ga uvaja trikotnik (znak .) (hajvan, ha-bilitacioni, kuca). Nekatere VLE, zdi se, da zlasti sestave (po Vino-gradovem oz. Šanskem (Šanskij 2011: 76) in Toporišicu (1973/1974), nastopajo med zgledi in imajo razlago (kuca – kamena ~a – zidana ~a). Primeri: h.bilitacion|i prid., v. habilitacijski . ~i postupak postupak habilitacije; ~o predavanje javno ogledno nastupno predavanje (ob. za docenta na fa-kultetu ili u slicnoj prigodi) hŕjvan m reg. ekspr. [...] . ~ hecim reg. veterinar . jadni insan ko ~ covjeku je dano da se muci kao marva k.c|a ž 1. zgrada koja ima zidove i krov i služi za stanovanje [kamena ~a kuca od kamena; zidana ~a kuca od opeke; (za razliku od drvene ili kuce od cerpica)]; hiža [...] . Božja ~a pren. crkva; javna ~a bordel, mjesto gdje se novcem kupuje žensko društvo; ~a u nizu obiteljska kuca s vrtom koja se prema urbanistickom planu oslanja s dvije bocne strane na drugu kucu, opr. stojna kuca, luda ~a opca pometnja; vladarska ~a dinastija . dogovor ~u gradi dogovorom se postiže napredak; (biti) kao kod svoje ~e dobro se snalaziti; (kao) ~a (kula) od karata nešto vrlo nesigurno, urušivo; (to je) kurvina ~a ukupnost mutnih poslova, kriminalnih ra­dnji, grabljenja privilegija itd. u nekom poslu, pothvatu, ustanovi ili opce­nito u društvu; lijepo je poci, a i ~i doci lijepo je putovati ali kod kuce je najljepše; ne gori ~a ne treba se žuriti, ne treba se predavati nervozi, ima (još) vremena, to se može obaviti polako i smireno Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) V prvem zvezku slovarja vecbesedni termini niso graficno loceni od splošnopomenskih oz. drugih VLE razen s tem, da jih uvaja podrocni kvalifikator in da imajo razlago (cierny). Ta pomanjkljivost je delno od­pravljena v drugem zvezku, kjer gnezdo terminoloških zvez uvaja kva-drat s crnim robom (znak .), ce osnovni pomen besede ni terminološki (chabzdový, charakteristika).135 Vecbesedni termini, uvršceni k termino­loškemu pomenu, takega znaka nimajo, saj je terminološkost razvidna iz kvalifikatorja, ki velja za celotno vsebino pomena (kostrcový).136 Lastno­imenska vecbesedna poimenovanja terminološkega znacaja Mliecna ce­sta so obravnavana enako, tj. skupaj z drugimi vecbesednimi termini za citatnimi zgledi (cesta). Frazeološke in paremiološke zveze so navedene v gnezdu, ki ga uvaja znak . (chalan; chlieb). Vecbesedni neterminološki leksemi veci­noma stojijo v gnezdu za kvadratom z oranžnim robom (znak .). V to gnezdo so uvršceni tako obcnoimenski vecbesedni leksemi (choroba) kot lastnoimenski vecbesedni leksemi (charita – Slovenská katolícka charita). Kadar je iztocnica (ali kateri od njenih pomenov) rabljena zgolj v eni do dveh VLE in je povezljivost z drugimi leksemi zato precej ome­jena, so uporabljena pojasnila iba v spojení/spojeniach, obyc. v spojení/ 135 »[Z]nacka, za ktorou sa uvádzáju terminologické spojenia v heslovej stati slova, ktorého základný význam nie je odborný« (SSSJ H–L: 18). 136 Podatek o terminološkosti tako ni podvojen, po drugi strani pa je s crnim kvadra-tom oznacen le del terminoloških besednih zvez. spojeniach, vo fraz. spojení/spojeniach (samo v zvezi/zvezah, navadno v zvezi/zvezah, v frazeološki zvezi/zvezah), npr. Augiášov, dupkom (SSSJ 26–27). Pri pridevnikih, ki so rabljeni zgolj kot del vecbesednih termi­nov, pomen samega pridevnika ni naveden, za zaglavjem pa so navedeni vecbesedni termini z razlago (Ampérov). Kratke stranske razlage so v tem slovarju lahko uporabljene pri vecbesednih leksemih, pri katerih iztocnica nastopa v prenesenem po-menu. To velja tako za zglede kot za citatne zglede, ki za razliko od ne­citatnih prikazujejo manj obicajno, kreativnejšo rabo besede (chlapský; chlípat).137 Pri glagolih so znotraj enega od pomenov navedene stalne zveze s tem glagolom (dostat). Prav tako so med zgledi prikazani nekateri vecbesedni leksemi, ki iz­hodišcno sicer spadajo pojmovno na doloceno strokovno podrocje, tj. so del pojmovnega sistema stroke, vendar so široko znani, zlasti gre pri tem za determinologizacijo. Nekatere bi bilo mogoce slovarsko obravnavati tudi kot termine, druge pa kot vecbesedne lekseme pri drugace prikazanem po-menu katerega od sestavnih delov zveze (chladiarenský, chlebíckový).138 Zveze predloga in katere od oblik polnopomenske besede nastopa­jo kot podiztocnice v geslu polnopomenske besede (dôvod – z dôvodu). Primeri: Ampérov -va -vo príd. privl.: fyz. Ampérovo pravidlo . pravidlo na urce­nie smeru magnetických silociar v okolí vodica, ktorým preteká elektrický prúd, „pravidlo pravej ruky“; Ampérov zákon . vyjadrujúci silové pôsobe­nie magnetického pola na vodic, ktorým preteká elektrický prúd (podla francúzskeho fyzika A. M. Ampčra) Augiášov -va -vo príd. privl. vo fraz. spojení vycistit Augiášov chliev . odstra­nit nedostatky, velký neporiadok, co vyžaduje nadludskú námahu (podla gréckeho mýtického krála Augiáša) cesta -ty ciest ž. [...] astron. Mliecna c. [...] hist. [...] Jantárová c. [...] cierny1 -na -ne 2. st. cernejší príd. 1. . majúci farbu sadze, uhlia; op. biely [...] astron. cierna diera objekt vo vesmíre s takou velkou gravitáciou, že z neho nemôže uniknút ani svetlo [...] 137 V splošnem so mnenja o tem, ali je netipicno, kreativno rabo smiselno izkazova-ti v splošnem slovarju, deljena. Ce nekateri slovarji prikazujejo med drugim tudi individualno rabo, zlasti iz leposlovja, pogosto v prenesenem pomenu, drugi za­govarjajo prikaz tipicne rabe, ki jo je z velikimi kolicinami podatkov in ustrezno programsko opremo tudi lažje lociti od netipicnega (Rundell 2012a: 20). 138 Za pojasnilo glede takšnih zvez se zahvaljujem slovaškima kolegicama Alexandri Jarošovi in Lubici Balážovi, ki sodelujeta pri izdelavi tega slovarja. dostat [...] 12. [...] dostat meno, názov, prezývku byt pomenovaný; dostat milost byt omilostený; dostat rozum zmúdriet [...] dôvod -du pl. N -dy m. [...] .z dôvodu predl. s G kniž. [...] dupkom prísl. 1. iba v spojeniach vlasy mu stoja, vstávajú, stáli dupkom . rovno dohora, priamo, .i fraz. 2. iba v spojení dupkom hladiet . meravo [...] chabzdový -vá -vé príd. . vztahujúci sa na chabzdu, vysokú krovitú bylinu s nejedlými ciernymi plodmi; tvorený chabzdou [...] .bot. baza chabzdová Sambucus ebulus chabzda chalan -na pl. N -ni m. [...] .fraz. je na chalanov a) (o dievcati) pácia sa jej chlapci b) (o mužovi) je homosexuálne orientovaný charakteristika [-t-t-] -ky -tík ž. 1. . vystihnutie podstatných, typických vlastností niekoho, niecoho; literárny žáner založený na vystih­nutí podstatných, typických vlastností niekoho, niecoho: [...] . mat. cha­rakteristika logaritmu císla celá cast tohto logaritmu charita -ty ž. [...] 2. . organizácia poskytujúca sociálne a zdravotné služby ludom v núdzi; cinnost tejto organizácie [...] .Slovenská katolícka charita neštátna nezisková organizácia poskytujúca charitatívne, sociálne, zdravo­tnícke a výchovno-vzdelávacie služby ludom v núdzi bez ohladu na rasu, národnost, vierovyznanie a politické zmýšlanie chladiarenský [...] chladiarenská lod nákladná lod s chladiacim zaria­dením v nákladových priestoroch chlapský [...] hovor. chlapská pijatika velmi silná [...] pren. chýba tu chlapská ruka chlap, muž, otec ako zábezpeka rodiny, posila v domácnosti, pri výchove detí chlebíckový [...] chlebícková nátierka urcená na (obložené) chlebícky; chlebícková forma na pecenie vyššia podlhovastá forma na pecenie biskup­ského chlebíka a pod. chlípat [...] pren. Tažko sa chlípe s cudzou lyžicou. [J. Cajak ml.] tažko sa žije mimo domova, v cudzine choroba -by -rôb ž. 1. . fyzická al. psychická porucha zdravia, narušený zdravotný stav [...] .horská choroba dýchacie problémy prejavujúce sa ne­dostatocným prísunom kyslíka vo velkej nadmorskej výške [...] kostrcový -vá -vé príd. anat. .vztahujúci sa na kostrc, spodnú koncovú cast chrb­tice [...] k. vankúš zdravotná pomôcka vhodná na sedenie pri bolestiach kostrce Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) V tem slovarju so terminološke zveze s trikotnikom (znakom .) pri­kazane v terminološkem gnezdu, frazeološke zveze so obravnavane v frazeološkem gnezdu, ki ga uvaja romb (znak .), pregovori in reki pa nastopajo v gnezdu, ki ga uvaja kvadrat (znak .). Nazoren primer je ge­slo chory, v katerem najdemo vsa tri gnezda. Med zvezami, oznacenimi s trikotnikom (znakom .), so navedene tudi zveze, ki niso terminolo­ške niti frazeološke (gra – dom a. salon gry). Kot podiztocnice nastopajo leksikalizirani predložni izrazi s samo­stalnikom (predlog + samostalnik) v prislovni, predložni ali vezniški vlogi (krzyz – na krzyz, skutek – na skutek) in leksikalizirane predlo­žne zveze s pridevnikom, tj. predlog + samostalniška oblika pridevnika (polski – po polsku – z polska, slowenski – po slowensku).139 chory [...] . med. Chory umyslowo «ktos chory psychicznie, niedorozwiniety, uposledzony» .fraz. ksiazk. Chory z urojenia «czlowiek zdrowy, któremu sie wydaje, ze jest chory; hipochondryk» .  Byc chorym na duszy zob. dusza w zn. 1. .przysl. Chory na smierc, a zjadlby cwierc «o kims udajacym chorego krzyz [...] na krzyz w uzyciu przyslów. «krzyzujac cos, tworzac ksztalt krzyza» [...] polski [...] po polsku w uzyciu przyslów. [...] – z polska w uzyciu pr­zyslów. ksiazk. «na sposób polski, po polsku» [...] skutek [...] na skutek, skutkiem w uzyciu przyslów. «jako nastepstwo, konsekwencja czegos, w wyniku czegos, z powodu czegos; wskutek» [...] slowenski [...] po slowensku w uzyciu przyslów. «poslugujac sie jezykiem slowenskim» [...] gra [...] . Dom a. salon gry «lokal, w którym uprawiane sa gry hazardowe» [...] Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) Iz uvoda (Ožegov-Švedova 2004: § 21–22) lahko izvemo, da so zgledi, ki se pomensko razlikujejo od pomena, pri katerem so navedeni, dodatno razloženi. Prikazani so v ležecem tisku, razlaga pa stoji za zvezo v po­koncnem tisku v oklepajih (.a.á.... –......... .. – . ......... ....-.. – ....... . .......... – ....... ... ......... – ....... ......... – ............ .........). V oklepaju so lahko doda­ne pomenske omejitve in kvalifikatorji. Frazeološko gnezdo v TSRJAŠ uvaja romb (znak .), v slovarju Ožegov-Švedove pa križec (znak .) (...ú. – ..... .. ...; ...... – .. ......), drugih gnezd v slovarju 139 Podrobneje o podiztocnicah v USJP je predstavljeno v poglavju 3.2.4 Podiztocnice. ni. Tiste VLE, pri katerih iztocnicna beseda nastopa samo v tej zvezi, so navedene takoj za iztocnico (....ý..: .... .......). Vecbesedni termini niso posebej oznaceni, uvršceni pa so k ter­minološkemu pomenu besede. Terminološke pomene uvajajo kvali­fikatorska pojasnila, kot na primer v matematiki, v slovnici. Tako je v pomenskem delu gesla .......é... najprej navedeno pojasnilo . .......... in razlaga enobesednega termina, temu pa sledita vecbe­sedna termina s pripadajocima razlagama v oklepaju. Primeri: .....´..: .... ....... (.....) – ............. [......... ...... ........., .ë.... .... – ......... ...... .. ......., .. .. ..... ... ....... ...... .......]. ........´...2, ­., ... . ..........: .............. .... ....­....... — ......., ...... .......... ........... ...... . ............ .......... ......., ........ ... ......... ............. .. (........................). ............... ..(...............................,....­....,............. ........, ...........). || ...................., ­.., ­... ....´., ­., .. . ............. ....... . .......... .....: [...] . ..... .. ... (......) – .. .., ... ..... .. .... [...] ....´.., ­. .. (....., .....). [...] . .. ...... – 1) ...­..., ........... .. ......., ..ë .. ......; 2) ........., ........ ......... .. ....... ....´...., ­., ..1. ............ ..........., ........ ....... ........, ................ . ... .......... ......., ......., ..ë...., ....... .. ......... .. (......... ..ë......, .. ........ . ...­..). . ......... ....-.. (........... ....­..). ....... . .......... (. ..ë.... ..........). ....... ... ......... (............). ....... ......... (..... ......: .... . ....... ..........). ............ ......... (......... . .. ............ .......) [...] Predlog in Koncept Oba dokumenta obravnavata stalne besedne zveze in frazeološke enote loceno od ostalega opisa enobesedne iztocnice, so pa k njej pridruženi. Predlog (2013) predvideva vkljucitev frazeoloških enot v zavihek Fra­zeologija, stalne besedne zveze pa so navedene v locenem okvircku pri enobesedni iztocnici, po kliku na posamezno zvezo pa je prikazana in obravnavana enako kot enobesedne iztocnice, le da vkljucujejo tudi po­vezavo na svoje sestavine. Koncept (2015) predvideva locena razdelka Stalne besedne zveze in Frazeologija, pri cemer prvi lahko vkljucuje tako terminološke kot neter­minološke zveze, ki pomensko niso razvidne iz njihovih sestavnih delov. Razprava Preglednica 4: Mesto vecbesednih leksikalnih enot v geslu podiztocnica – – + + – zveza F**, F*****, N, F, F** v gnezdu T T F*****, T***, TP zgled +**** + + – + F = frazeološko gnezdo, N = gnezdo leksikaliziranih zvez, P = paremiološko gnezdo, T = terminološko gnezdo * Sem ne štejemo zvez tipa a cappella, povratnih glagolov, lastnoimenskih zvez, zvez tipov cira cara, jaga baba ipd. ** Vsebuje stalne zveze, frazeme, zveze, ki kažejo vecji odklon od izkazanih pome­nov, redkeje rabljene zveze, reke in pregovore. *** Vsebuje tudi neterminološke vecbesedne leksikalne enote. **** Od drugih zgledov loceno s poševnico. ***** Vsebuje frazeološke in paremiološke zveze. Vecbesedne leksikalne enote so zlasti zaradi bogate tipologije in v neka­terih primerih pomenske povezanosti s posameznimi cleni zvez v slo­varjih prikazane na vec razlicnih mestih, in sicer kot podiztocnice, v gnezdih, med zgledi in kot samostojni pomeni pri vsaj enem od sestav­nih delov stalne zveze. Obravnavani slovarji vecbesednih leksikalnih enot, razen iz obravnave izvzetih tipov, ne prikazujejo kot iztocnic, vsi slovarji poznajo frazeološko gnezdo, ki vecinoma vsebuje frazeme in paremiološke zveze (le USJP ima loceno gnezdo za paremiološke zveze), prav tako slovarji nekatere tipe zvez razlagajo med zgledi; tu je izjema le USJP, ki med zgledi nima takih VLE, ki bi potrebovale pomensko raz­lago. Razen TSRJAŠ imajo vsi slovarji terminološko gnezdo. Ta v USJP izjemoma vsebuje tudi neterminološke vecbesedne lekseme. Prikaz VLE kot podiztocnice je problematicen, kakor so podiz­tocnice problematicne tudi sicer, prim. razdelek 3.2.4 Podiztocnice, pri cemer kot podiztocnice v SSSJ in USJP nastopajo zlasti tiste zveze pre­dloga s polnopomensko besedo, ki so rabljene kot prislovne, vezniške ali predložne zveze. Posebno gnezdo za neterminološke vecbesedne lekseme ima le SSSJ, kljub temu pa najdemo izjeme, ki jih slovarski koncept uvršca med zglede, ki ilustrirajo rabo dolocenega pomena iztocnice. Zanimivo je, da razen USJP vsi slovarji med zgledi prikazujejo vecbesedne lekseme, katerih pomen ni v celoti razviden iz pomenov njihovih clenov. Pri tem gre zlasti za neterminološke lekseme in termi­ne, ne pa tudi frazeme. Ce za vecbesedne termine v SSSJ velja, da tisti, ki so uvršceni k terminološkemu pomenu, ne potrebujejo oznake za terminološko gnezdo, pa je kot problematicno mogoce videti prakso, da so neterminološki vecbesedni leksemi navedeni med zgledi rabe iz­tocnice (v SSKJ za poševnico, ki v slovarju opravlja vec funkcij, zato ni vedno enostavno razviden njen pomen; v SSSJ so nekateri neterminolo­ški vecbesedni leksemi navedeni med zgledi kljub obstojecemu gnezdu neterminoloških vecbesednih leksemov, pri VRHJ in TSRJAŠ je na­vajanje med zgledi edini nacin, v USJP pa so te zveze izjemoma celo v terminološkem gnezdu). V zvezi s tem je mogoce pritrditi Oppentochtu in Schutzu (2003: 219), da prikaz VLE med zgledi ni najboljša rešitev. Dejstvo je namrec, da ce zgledi prikazujejo sobesedilo iztocnice v ne­kem pomenu, prav VLE ne prikazujejo vedno rabe iztocnice v tem po-menu, vprašljivo je tudi razmerje med iztocnico kot leksemom in VLE. Njihova pomenska povezanost s tem pomenom je lahko primerljiva na ravni posameznega clena zveze, ne pa na ravni VLE kot samostojne leksikalne enote – prav zato imajo zveze ob sebi (stranske) razlage. V teoriji, še bolj pa v leksikografski praksi, ni vedno preprosto loce­vati med frazemi, termini in drugimi vecbesednimi leksemi. Podobno je pri uporabi slovarja in iskanju VLE – kdor išce doloceno VLE, jo išce predvsem zato, ker želi dobiti podatek o njenem pomenu, kar pomeni, da ne more vnaprej vedeti niti tega, h kateremu pomenu je morebiti uvršcena, niti tega, v katero gnezdo oz. v kateri tip VLE spada. Poleg tega obstajajo razlicni nacini razvršcanja v gnezdih – SSKJ v termino­loškem gnezdu razvršca termine po abecedi strok, frazeološko gnezdo ima drugacna nacela. Dodatno se zaplete pri tistih VLE, ki so vecpo­menska. Tako v SSKJ najdemo slepo ulico na dveh razlicnih mestih v geslu slep: najprej kot zgled pri 6. pomenu (ki ima izhod samo na enem koncu), nato pa še v frazeološkem gnezdu, resda v krepkem tisku (sle­pa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja). Podobno je v SSSJ pri VLE cierna diera ‘crna luknja’, ki lahko nastopa kot termin ali frazem. V zelo obsežnem geslu cierny1 je VLE navedena kot termin pri prvem pomenu in ima dodatno kazalko na frazeološko gnezdo, v frazeološkem gnezdu pa kazalka na terminološki pomen ni navedena. V elektronskem slovarju se zdi smiselno obravnavati vse VLE kot samostojna gesla in jim pripisati pomenske razlage in, glede na koncept slovarja, tudi zglede rabe. Prav tako se zdi smiselno te enote s poveza­vami vkljuciti v vsa tista gesla, kjer pricakujemo, da bi jih uporabniki lahko iskali – torej pri vseh sestavnih delih VLE, ki spadajo med sa­mostalnike, glagole, morda tudi pridevnike in prislove, izjemoma, ce je smiselno, tudi k drugim besednim vrstam. Tako bi bila npr. crna luknja obravnavana samostojno (ob zapisu crk c, r in n bi se pokazala zveza crna luknja v iskalniku, lahko bi bila uvršcena tudi na seznam vseh iztocnic), prikazana pa bi bila tudi v geslu crn oz. crni in luknja. Glede na slovarski koncept bi lahko vsaki VLE pripisali želene kvali­fikatorje (terminološke, paremiološkega itd.), prav tako bi bilo mogoce prikazati vse njihove pomene. Tak pristop ne bi spremenil vsebine slo­varja, pac pa bi jo le prerazporedil na tak nacin, da bi bilo iskanje po slovarju hitrejše, z vidika lastnosti VLE pa bi se kazala tudi njihova razpetost med po eni strani samostojno, nedeljivo pomensko in izrazno enoto, ki ustreza definiciji leksema in je slovarsko zato lahko obravna­vana enakovredno iztocnici, po drugi strani pa vecdelno, vecbesedno enoto, ki je na izrazni ravni sestavljena iz vec manjših enot (besed). Za morebitno knjižno izdajo je prikaz mogoce prilagoditi v katero koli smer – VLE je lahko prikazana kot samostojno geslo ali v »gnezdu« pri vseh relevantnih sestavnih delih ali le pri enem od sestavnih de­lov. Kržišnikova (2009: 56) sicer predlaga, naj bo popoln opis frazema naveden pri eni sestavini, pod vsemi drugimi polnopomenskimi sesta­vinami pa naj bodo dodane kazalke, vendar je, ce to naredimo za vse VLE, to prostorsko precej potratno. Pri tem je jasno, da knjižna oblika nujno pomeni manjšo uporabno vrednost slovarja. Predlagana rešitev ni skladna z nobenim obravnavanim slovarjem, na podoben nacin pa je obravnava VLE rešena v še nedokoncanem spletnem slovarju Wielki slownik jezyka polskiego (WSJP 2007–), kjer pogrešamo spustni seznam v iskalnem oknu po zapisanih nekaj crkah, navedene pa so tudi variante frazemov, zato je možnost uspešnega iskanja še vecja. V knjižni izdaji Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika (2012) so VLE prikazane kot podiztocnice pri prvem clenu, res pa je, da ta slovar ne vsebuje frazemov. Predlagana prerazporeditev VLE zahteva premislek o njihovem razvršcanju v geslih, kjer kot iztocnica nastopa kateri od clenov VLE. V WSJP so VLE razvršcene po abecednem zaporedju, kar je preprosta in pregledna možnost, pomanjkljivost pa se kaže v tem, da drug za dru­gim stojijo frazemi, katerih slovarska oblika se zacenja s poljubnostnim zaimkom. Tako je frazem ktos ma dwie lewe rece razvršcen neposredno za ktos machnal reka na kogos/cos, kar zmanjšuje funkcionalnost abece­dnega razvršcanja. Nejasno je tudi razvršcanje razlicic frazemov. Ce kot primer išcemo frazem ktos ma kogos w rece, ki je razlicica frazema ktos trzyma kogos w garsci, ga najdemo tako pri ktos ma kot pri ktos trzyma, medtem ko razlicico cos dostalo sie w czyjes rece najdemo le pri frazemu cos wpadlo w czyjes rece, torej po abecedi pri cos wpadlo, ne pa pri cos dostalo.140 Ker so zveze klikljive, je bolj smiselno vsako razlicico prika­zati posebej, brez podatka o odnosu do drugih razlicic, saj se ob kliku na zvezo prikažejo vse razlicice, tudi z morebitnimi podatki o njihovi zaznamovanosti. Predlog (2013) in Koncept (2015) sta za slovenski prostor storila korak naprej, saj na urejen nacin locujeta stalne besedne zveze in fraze­ološke enote od drugih podatkov, vezanih na enobesedno iztocnico. Pri tem Predlog pojmuje stalne besedne zveze kot iztocnico (samo na ravni slovarja; na ravni slovarske baze je namrec zveza prikljucena geslom njenih sestavnih delov). 140 Stanje gesla reka na http://www.wsjp.pl/index.php?id_hasla=15951&ind=0&w_ szukaj=r%C4%99ka dne 11. 4. 2012 z odprtim razdelkom Frazeologizmy. Predlogi za slovarsko obravnavo Za prikaz vecbesednih leksikalnih enot v slovarjih predlagam: • naj se v elektronskem slovarju obravnavajo kot samostojne iztocni­ce, s povezavami pa naj bodo vkljucene v vsa enobesedna gesla, kjer je to smiselno, razvrstitev naj bo abecedna glede na celotno VLE, razlicice naj bodo v celoti izpisane; • naj bo temu prilagojen iskalni sistem uporabniškega vmesnika; • za knjižno izdajo naj bodo VLE prikazane za pomeni, pri vsaj eni relevantni iztocnici, naceloma pri jedrnemu clenu VLE, razvrstitev naj bo abecedna glede na celotno VLE. 3.3.5 Etimološki podatki Splošni razlagalni slovarji lahko vsebujejo podatke, ki odstopajo od bi-stvenih prvin tega tipa slovarjev, namrec pomenskih razlag, primerov rabe in slovnicnih podatkov na sinhroni ravni, obenem pa dopolnju­jejo vedenje o leksiki danega jezika z vidika etimologije, tj. zgodovi­ne in razvoja oblike in pomena leksema, kar daje podatke o leksemu na diahroni ravni. Kot bo pokazala obravnava posameznih slovarjev, etimološke podatke najdemo v vsakem izmed njih: v nekaterih so ek­splicitno prikazani v etimološkem razdelku gesla, v vseh slovarjih pa so implicitno navedeni v dolocenih tipih pomenskih razlag, zlasti pri pridevnikih in prislovih, pa tudi pri nekaterih tipih drugih besednih vrst, kjer pomenska razlaga posredno ali neposredno prinaša podatke o besedotvornem nastanku leksema, v cemer je mogoce videti njegov zgodovinski nastanek.141 Kot piše Svensén (1993: 189), etimologija v (splošnih) slovarjih ne more biti izcrpna. Podatki seveda morajo biti pravilni, vendar je za upo­rabnike teh slovarjev najbolj primerno kratko in jasno pojasnilo – od 141 Ker je bistvo tega poglavja primerjava etimoloških razdelkov v slovarjih, bodo im­ plicitni etimološki podatki obširneje prikazani le pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, seveda pa je tudi v drugih slovarjih mogoce na podoben nacin najti podatke o tvorjenkah. Vecino takih tvorjenk rojeni govorec navsezadnje zlahka poveže z besedotvorno podstavo, zato taki leksemi pogosto nimajo pojasnil v etimoloških razdelkih v slovarjih. zahtevnejših uporabnikov se pricakuje, da bodo uporabili etimološke slovarje. Pri izcrpnosti podatkov si Svensén zastavlja štiri vprašanja: • Kako dalec v preteklost naj bo iztocnica pojasnjena? Ali naj bo navedena samo njena predloga v jeziku, iz katerega je bila prevzeta, ali naj bo navedena njena zgodovina do npr. latinskih in grških korenin ali celo do indoevropskega izhodišca? • Koliko stopenj zgodovine naj bo navedenih? Ali samo prejšnja sto­pnja ali vse stopnje v zgodovini besede? • Koliko podrobnosti naj bo navedenih? Ali naj bodo navedeni za-pis, naglas in pomen ali pa je (za prevzete besede) dovolj navedba jezikov, prek katerih je beseda prišla v jezik? • Ali naj bodo obravnavane samo besede ali tudi stalne besedne zveze? V slovenskem prostoru je leta 2012 izšel Slovar novejšega besedja sloven-skega jezika, ki je edini slovenski razlagalni slovar, v katerem so skoraj za vse iztocnice podani etimološki podatki (avtorja etimoloških poja­snil sta Simona Klemencic in Marko Snoj). Etimološka pojasnila so predvidena tudi za naslednji slovenski splošni razlagalni slovar (Snoj 2009: 83–87) – tam so poimenovana kot etimološke osvetlitve. Prikaz primerov je krajši kot v drugih poglavjih, saj je s tem dose-žena vecja strnjenost besedila. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) V tem slovarju etimološki podatki niso prikazani posebej. Podatke o izvoru lahko posredno dobimo le pri tistih tvorjenkah, katerih razlaga nakazuje besedotvorni postopek, po katerem je leksem nastal. Na izvor najbolj ocitno kažejo sklicevalne oz. posredne razlage le­ksemov, zlasti gre za tipe razlag: a) glagolnik od ... (absolutizíranje [...] glagolnik od absolutizirati); b) manjšalnica od ... (ôsica [...] manjšalnica od osa); c) ženska oblika od ... (fevdálka [...] ženska oblika od fevdalec) c) prislov od ... (lahkó [...] prislov od lahek) d) nanašajoc se na ... (abdominálen [...] nanašajoc se na abdomen) e) (svojilni) pridevnik od ... (hugenótski [...] pridevnik od hugenot; pésnikov [...] svojilni pridevnik od pesnik); f) deležnik od ... (disciplinírati [...] discipliníran -a -o deležnik od disciplinirati).142 142 Vecina teh tipov je navedena v Napotki (1981: 18) in Silvester (1978: 47–55). Delno lahko podatke o izvoru tvorjenke dobimo tudi iz vecine razlag naslednjih tipov: a) lastnost, znacilnost ... (strašljívost [...] lastnost, znacilnost strašljivega); b) lastnost ... (cudovítost [...] lastnost cudovitega); c) stanje ... (izhíranost [...] stanje izhiranega cloveka); c) znacilnost ... (ŕlógicnost [...] znacilnost alogicnega); d) znacilnost, stanje ... (iztírjenost [...] znacilnost, stanje iztirjenega); e) stanje, lastnost ... (mŕnjvrédnost [...] stanje, lastnost manjvrednega); f) g) stanje, znacilnost ... (izgubljęnost [...] stanje, znacilnost izgubljenega); tak kot pri ... (švéjkovski [...] tak kot pri Haškovem Švejku).143 V nekaterih primerih na izvor lahko kažejo tudi: a) razlage tipa pripadnik/privrženec/sodelavec/strokovnjak/clan ... ce je samostalnik nastal po kakem besedotvornem postopku iz prilastka v razlagi (arijec [...] 2. po nacisticni ideologiji pripadnik (vecvredne) arijske rase; bęrnsteinovec [...] privrženec nemškega politika in filo­zofa Bernsteina; dominsvétovec [...] sodelavec revije Dom in svet); b) razlage leksemov, ki oznacujejo avtomobile, letala, motorje in raz­lage kratic (Napotki 1981: 13) (npr. iljúšin [...] sovjetsko potniško letalo, imenovano po konstruktorju Iljušinu; jóhnson [...] motor ameriške tovarne Johnson, zlasti za colne, jadrnice); c) glagolske tvorjenke, npr. z razlagalno besedo delati (npr. bledíti [...] delati kaj bledo); c) pridevniki z razlagami, ki se zacnejo s podoben ... (npr. alójzijevski [...] po lastnostih, znacilnostih podoben sv. Alojziju; alumínijast [...] ki je iz aluminija // podoben aluminiju) in prevec ... (pre­banálen [...] prevec banalen). Razlagalnih besed, ob katerih je navedena besedotvorna podstava in posledicno tudi etimološko izhodišce, je v SSKJ poleg naštetih še veli­ko, izdelava izcrpnega seznama pa bi presegala namen raziskave. Bolj smiselno je na tem mestu opozoriti, da pri nastanku leksemov teh tipov ni bil vedno uporabljen slovenski besedotvorni postopek. To pomeni, da so leksemi lahko nastali v slovenšcini po slovenskem besedotvornem postopku ali pa so bili kot že narejeni prevzeti iz nekega drugega jezika, v katerem je leksem nastal po besedotvornem postopku tistega jezika 143 Rocni pripis pri enem od izvodov Silvester (1978) na str. 55. (lahko je v slovenšcino iz njega prišel prek jezikov posrednikov). Raz­lage v SSKJ ne dajejo podatkov o tem, saj se ne razlikujejo glede na to, ali je leksem nastal po besedotvornem postopku v slovenšcini ali drugih jezikih, kar tudi ni namen slovarskih razlag. Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (2003) Etimološki razdelek v slovarju uvaja romb (znak .). Razdelek prinaša podatke o prevzetem besedju, in sicer o jeziku, iz katerega je bila beseda prevzeta. Pušcica . oznacuje, da je jezik, iz katerega je beseda prišla v hrvašcino, besedo prevzel iz drugega jezika (abdest, Aboridžin). Besede, nastale iz zašcitenih blagovnih znamk, imajo ustrezno pojasnilo (aspi­rin). Vcasih so navedeni jeziki dajalci med seboj loceni z vejico (manira), vendar v slovarju ne najdemo pojasnila za tak zapis, verjetno pa oznacuje možnost prevzema iz katerega od navedenih jezikov. Znak . pomeni, da je kaj s cim povezano, in nakazuje sorodnost z navedeno besedo.144 aspěrin . tvornicko ime proizvoda. ŕbdest (ŕbdes, ŕvdest, ŕvdest) .tur. .perz. Aborědžin .engl. .lat. maníra .njem., fr., tal. Slovník súcasného slovenského jazyka (2006–) V slovarju so navedeni trije tipi etimoloških podatkov o izvoru prevze­tih jezikovnih prvin, prikazani pa so v lomljenih oklepajih pred po­menskim delom gesla. Naveden je lahko podatek o jeziku, iz katerega je beseda (ali del besede) prišla v slovaški jezik (banovat [...] , fak-tor [...] ). Lahko je naveden podatek, da je beseda (ali del besede) nastala iz lastnega imena, kar je oznaceno s kratico VM (vlastné meno ‘lastno ime’), pri cemer je podatek o izvirnem lastnem imenu lahko zapisan v okroglih oklepajih na koncu razlage (bedeker [...] [...] (podla nemeckého vydavatela K. Baedekera)), tretji tip pa je podatek o t. i. umetno ustvarjenem izrazu, kar oznacuje kratica U (euro [...] ) (SSSJ: 18–19). Možna je tudi kombinacija vec razlicnih tipov podatkov (eurobond [...] ). 144 Gesla, v katerem bi bil uporabljen ta znak, nam ni uspelo najti. Znak < pomeni prevzemanje med jeziki (centrum [...] ) – v tem primeru je bila izvorno grška beseda v slovašcino prevzeta prek latinšcine. Tilda (znak ~) pomeni, da je beseda prevzeta iz jezika, v katerem je nastala po prilagoditvi iz drugega jezika (faktoring [...] ). Kadar je del se­stavljenke tujega izvora, je to navedeno (balneoprevádzka [...] ). Pri izpeljankah, katerih izvor je viden iz pomenske razlage, poda­tek o izvoru ni naveden (futurizmus -mu m. . umelecký smer na zaciatku 20. stor. [...]; futurista -tu pl. N -ti m. . stúpenec futurizmu [...] (brez podatkov o izvoru)). Kratice so v etimološkem razdelku razvezane (AIDS [...] [...]). Uniwersalny slownik jezyka polskiego (2004) V uvodu v slovar najdemo naslednje pojasnilo, kaj vsebuje etimološki razdelek in v katerih geslih je uporabljen: a) etimologija je podana predvsem pri geslih tujega izvora, tj. pri pre­vzetih besedah, stalnih zvezah in morfemih; b) podan je samo podatek o tujejezicni obliki, ki je bila neposredno prevzeta in prilagojena poljskemu jeziku, ni pa podatka o celotni zgodovini te besede, ki pogosto zajema vec jezikov, niti ne seže vedno do njenega zgodovinskega izvora; c) ce sta formalna oblika iztocnice in oblika v jeziku dajalcu enaki, so podane le informacije o jeziku, iz katerega je bila beseda prevzeta, v obliki skrajšanega imena jezika, npr. ‹ang.›, ‹fr.›; c) etimološki podatki so navedeni zlasti pri obcnoimenskih geslih, samo izjemoma pa tudi pri lastnih imenih, in sicer zlasti pri kraticah, npr: Interpol ‹skr. fr. (Organisation) Inter(nationale de) Pol(ice Criminelle)›. Kadar ni mogoce zanesljivo navesti jezika dajalca, je podanih vec mo-žnosti, npr. agonia ‹niem. Agonie, fr. agonie›; amortyzowac ‹niem. amor­tisieren, ang. amortize›; intonowac ‹niem. intonieren, wl. intonare›. Kadar se pomen etimološke podstave razlikuje od pomena v poljšci­ni, je podan tudi pomen v jeziku dajalcu, npr. agramatyzm ‹gr. agrám­matos ‘analfabeta, niewyksztalcony’›; cezura ‹lac. caesura ‘ciecie’›. Citatne zveze, prevzete iz tujih jezikov, so oznacene s predlogom z (‹z ang.›, ‹z lac.›), lahko pa je dodan dobesedni prevod, npr. advocatus diaboli ‹z lac. dosl. ‘adwokat diabla’›; va banque ‹z fr. dosl. ‘idzie (o caly) bank’›. Pri t. i. umetnih izposojenkah, ki nastopajo zlasti v strokovnem besedju, je pri etimoloških informacijah podana njihova morfološka struktura, posamezni morfemi pa v slovarju nastopajo v morfemskih geslih, npr. diaskop ‹dia- + -skop›; epidiaskop ‹epi- + diaskop›; kardio-gram ‹kardio- + -gram›. Etimološke informacije so pomembne pri enakoizraznicah, kjer je razlicen izvor lahko vzrok za njihovo enakoizraznost:145 I bal ‹fr.› «wielka, huczna zabawa taneczna», II bal ‹st.-pol. balek, balk› «obrobiony pien grubego drzewa», III bal ‹niem. Ballen ‘bela’, hol. baal, fr. balle, ang. bale› przestarz. «duza paczka towaru; bela»; I baba pot. «rubasznie albo z nie­checia o kobiecie», II baba ‹tur.› archeol. «figura kamienna o znaczeniu kultowym»; I blok ‹niem. Block› ksiazk. «duza foremna bryla kamienia, betonu itp.», II blok ‹fr. bloc› polit. «zwiazek panstw, partii, ugrupowan politycznych», III blok ‹ang. block› «duzy, wielopietrowy budynek o pow-tarzalnych segmentach», IV blok ‹skr. fr. bloc-notes› «zeszyt [...]». Etimološke podatke vsebujejo poleg enakoizraznic tudi druge do­mace besede. To velja za gesla, pri katerih etimološki podatki prinašajo dodatno interpretacijo njihovega pomena, obmocje pojavitev, struktu­ro, slogovne znacilnosti itd.: baca ‹z dial. lud. góralskich› etn. «starszy pasterz, zwierzchnik juhasów pasacych owce w polskich Karpatach», korki ‹skr. korepetycje› pot. «prywatne lekcje stanowiace pomoc w na­uce; korepetycje», meteo ‹skr. meteorologiczny› srod. meteor. «dotyczacy meteorologii», delikatesy ‹od delikates› «duzy sklep spozywczy», malo­duszny ‹od maly duch(em)› ksiazk. [...] b) «nieumiejacy wybaczac [...]», wis, ViS, vis ‹nazwa firmowa Vis – od pierwszych liter nazwisk kon­struktorów Wilniewczyc i Skrzypinski› wojsk. «pistolet samopowtarzal­ny polskiej konstrukcji [...]», autodestrukcja ‹I auto- + destrukcja› ksiazk. «nieszczenie samego siebie; samozniszczenie, samozaglada». Poleg navedenih primerov je treba dodati, da tako kot pri drugih slovarjih neke vrste etimološki podatki nastopajo tudi pri tvorjenih le­ksemih z dolocenimi tipi razlage, npr. akademijny «dotyczacy akademii – uroczystosci », I cezowy chem. techn. «zawierajacy cez; zbudowany, skon­struowany z zastosowaniem cezu», muzulmanski rel. «dotyczacy mu-zulmanów lub muzulmanizmu; mahometanski, islamski», malusienko pot. pieszcz. przyslów. od malusienki, maluszek pot. pieszcz. zdr. od maluch. 145 Enakoizrazne iztocnice so v tem slovarju oznacene z rimskimi številkami, ki stojijo pred iztocnico. Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o prois­hoždenii slov (2008) V prilogi slovarja (TSRJAŠ: 1141–1144) so pojasnjena nacela etimo­loške obravnave iztocnic v slovarju. Podedovane besede, zgodnje iz­posojenke in izposojenke do zacetka 18. stol. imajo v etimološkem razdelku v skrceni obliki podane informacije o vidikih besedotvorne, pomenske in etimološke razlage besede: vsebina in struktura etimolo­škega razdelka je dolocena glede na znacilnosti obravnavane besede. Podani so podatki o ustreznicah v drugih slovanskih jezikih, tj. dru­gih vzhodnoslovanskih (stara rušcina, ukrajinšcina, belorušcina), juž­noslovanskih (stara cerkvena slovanšcina, bolgaršcina, makedonšci­na, srbšcina/hrvašcina, slovenšcina) in zahodnoslovanskih (cešcina, slovašcina, poljšcina, dolnja lužišcina, gornja lužišcina). Ustreznice so navedene v pisavah teh jezikov. Vrstni red slovanskih ustreznic se zacenja s staroruskimi, potrjenimi v pisnih spomenikih na vzhodno­slovanskem ozemlju; pomen besede se podaja samo, kadar obstajajo take razlike v pomenu, ki so pomembne za rekonstrukcijo pomena besede (...). Praslovanska rekonstrukcija je podana v latinicnem za­pisu. V tem delu etimološkega razdelka je prikazana karakteristika morfonološke, besedotvorne strukture rekonstruirane praslovanske besede (......., ......). Pri podatkih o ustreznicah v drugih indoevropskih jezikih je pri­kazan tudi pomen besede (........). Navedeni so podatki o rekonstrukciji izhodišcnega pomena in osnovnih znacilnostih pomenskega razvoja besede (.........., .........). Pri etimološko nejasnih besedah so prikazane razlicne razlage, oznacene z arabskimi številkami (......), lahko so uvedene z stan­dardiziranimi pojasnili ustaljenimi izrazi, npr. tradicionalno (rus. ...........), navadno (rus. ......), po eni od razlag (rus. .. ..... .. ......), drugo mnenje (rus. ............), kot na primer pri ...., ....... Na koncu etimološkega razdelka so podani podatki o prefiksalnih tvorbah in podatki o istokorenskih oblikah (....., ......, .....). Pri številnih besedah se etimološki podatek zacenja s predlogom K, kar pomeni: sorodno, izvorno iz navedene besede, spada h gnezdu navedene besede (...., ......). Številne besede, ki v sodobnem ruskem jeziku nastopajo kot ena­koizraznice, imajo skupne korenine. Etimološko razlago vsebuje ena od enakoizraznic, druga pa ima v razlagi kazalko k prvi (......1 – ......2). Izmed glagolov, ki v rušcini vedno nastopajo samo s prefiksi, eti­mološko razlago vsebuje tisti, ki v slovarju stoji kot prvi po abecedi. Druge prefiksalne istokorenske oblike vsebujejo kazalke na to besedo (........., ..........). Ce je morfološka struktura besede zameglje­na, nejasna, je podana clenitev besede (............). Besede, ki so nastale v ruskem jeziku, so pojasnjene z morfološki-mi in oblikotvornimi postopki v primerjavi z istokorenskimi oblikami, ki so obstajale v stari rušcini ali ruskih narecjih (.......). V leksiki ruskega jezika je veliko izposojenk iz razlicnih casov. Pri zgodnjih izposojenkah ni vedno mogoce ugotoviti jezika, iz katerega je bila beseda prevzeta. V teh primerih je navedena jezikovna družina, iz katere je bila beseda prevzeta, navedene pa so ustreznice v jezikih te jezikovne družine (....). Pri izposojenkah iz cerkvene slovanšcine je navedena cerkveno­slovanska oblika in ustrezna ruska beseda. Ce ima izposojenka v so-dobnem jeziku enako obliko kot starocerkvenoslovanska beseda, je starocerkvenoslovanska beseda navedena med slovanskimi ustreznica-mi. Etimološki razdelek se po strukturi ne razlikuje od informacij, ki so namenjene za besede s številnimi slovanskimi ustreznicami. Ce je nastanek prevzete besede potekal v sistemu starocerkvenoslovanskega jezika, je v etimološkem razdelku navedena izhodišcna starocerkveno­slovanska beseda, kratko oznacena z besedotvornimi podatki. Kalki so oznaceni z morfološkim in oblikotvornim razmerjem. V razdelku je naveden ustrezen tujejezicni prototip z morfološko razcleni­tvijo ali z navedbo izhodišcne osnove (......, ............). V dolocenih primerih so dodani podatki o casu pojavitve besede v 18. stoletju ali pozneje. Pri novejših tujkah in internacionalizmih je z etimološko razla-go opremljena beseda, prevzeta iz drugega jezika, niso pa etimološko pojasnjene druge z njo povezane besede, ki imajo ocitne formalne in semanticne povezave z njo. Tako so v slovar uvršcene besede ....., .........., ............, .......... Etimološko razlago po­trebuje beseda ....., pri drugih pa to ni potrebno.146 Podobno velja za besede tipa ......... in ......., pri katerih je etimološko poja­snilo navedeno samo pri prvem clenu para. Drugace je v primerih, ko je vsaka od dveh ali vec istokorenskih besed prevzeta posebej. Tako sta pri besedah ...... in ...... pojasnjeni obe, saj sta obe prevzeti iz italijanšcine. Pri teh primerih je v etimološkem razdelku podana tuje­jezicna predloga. Praviloma je v etimološkem razdelku prikazan neposredni vir pre­vzete besede s prikazom leksikalne predloge. Ce pomen prevzete besede in njene tujejezicne predloge sovpadata, pomen predloge ali ni podan ali pa je podana opomba, da gre za isti pomenu (rus. . ... .. .....), ce je predloga vecpomenska. Kadar je to smiselno, je pri tujezicni pre­dlogi (besedi ali besedni zvezi) podan dobesedni pomen, kar pogosto pomaga razumeti njen izhodišcni pomen. Po prikazu neposrednega izvora prevzete besede so lahko podani podatki o nadaljnji etimologiji besede. Na primer pri besedah, ki so v ruski jezik prišle iz francošcine ali nemšcine, je v nekaterih primerih navedena njihova latinska, grška ali druga predloga. Ce neposredna predloga ni znana, je pa znan grški, latinski, turški ali drug etimon, je podan njegov zapis (.........). Primeri: ...´...... [...] • .. .-........ [...]; .......... . .... -no-.. ... *v.rgati (.... .........) [...] . ....... ..... ..­......., .­...­......., ..­......., ...­......., .-........ .... .. ..-...., ..-.......... ..´.... [...] • [...] . ..... ........, .........., ......... . ... .. ...... .é....., ...., ......, ........, ....., ..... .... .. ..-...., ......... ..´.... [...] • [...] .......... . .... -./. .. ... * v.rteti (.... .......). ..´... [...] • [...] .... .. ....., ....... ... [...] • ...­.... .... ‘...; ......’, .... ..., ....... vęk ‘....’, .... vek, ....... wiek ..... ..... ‘....’ [...]. .....´.. [...] • .. *v.rteti ....... ............ ....... . *verteno (............), *vort. (.... .....). 146 Nekatere imajo etimološko pojasnilo, ker so kot tvorjenke prevzete iz drugih jezi­kov (..........), medtem ko ............ nima etimološkega pojasnila. ..... [...] • [...] .... .. ........1-2. . ... .. ...... ......., ......., ........., ..... ......). ..´....1 [...] • ...­.... ......., ..... . ...... [...] .... .. ......2. ..´....2 [...] • . ......1. ..´.. [...] . .... ....´.. [...] . ..... ....´... [...] • .......... . .... -j., ............... . ...­.... ........ ‘.. .... ......., .. ...........’, ..... . ..., ......, ....... ......´...... [...] • .. .-...-......... .... [...] • [...] .. ..... .. ...... ... .......... . .... -g-.. ... *pluti, *plovo (.........), ... .... ....ë., ... ......... . ..... .... ....... ........ ......... ..´....... [...] • [...] ......... ‘..... ............... .. .....’>‘.........,......’. ....´...... [...] •.. ..-......... ... .......... ....´.. [...] • [...] ........... ......... ..... *poleno . ... *poleti (...­.... ...... ‘......’, .... poleti), ..... . *paliti (.... ......); .. ..... .. ...... ..... ..... .......... ... ...... ....-eno..*pol. ‘........’(.......1), .. .. ....... ..... ...... ........... .. ... ......... ..........´.. [...] • .. ....-..-......; ...... .... woraus-se­ tzen. .....´..... [...] • [...] ..... ..... ‘........’. .....´. [...] • [...] ....... ............ ........ . ... ...­.... ‘...........’ (... ......); ...... ..... pro-phetes ‘......’ : pro-pheteúo ‘.... ........, ............’. ......´ [...] • [...] ....... ......: 1) ..... *sestra < *sve-sr-a (. t ........) ....... .... sesu, .... .. sese.s, ..... swestro, ...­.... svásar-, .... soror, .... swistar, .... Schwester ‘......’; ..... . ..­.. *s.e- .... + *sor ‘.......’, ......... ‘..........., ....... ...... ....’; 2) .. ..­.. *s.-esor, ... ...... ....... s.- / su- ‘....’, . ......*esor ‘.....’ (... ....as(s)er, ..... éar), ......... ‘....... ...........’; 3) .. ..­.. *s.-esor, ........ ..­.. *s.-‘......’ + (... .... sunus ‘...’) . *esor‘.......’ (... ..... (.....) óar ‘...., .......’). ......´.. [...] • [...]; .. *str.gati,stružo....... [...] ..... streúgomai ‘.........., ........’. ......´... [...] • ..... . ..... phaino ‘.....’+ logos ‘.....’. .... [...] • .. *xleb., ........ .. ....., ... .... hlaifs, ...­..­.... hleib, ....... hlaf ‘....’. Predlog in Koncept V tem delu se dokumenta med seboj precej razlikujeta tako po vsebin-ski kot po izvedbeni plati. Predlog (2013) predvideva dva tipa podatkov: podatek o etimo­loškem izvoru besede skupaj s sorodnimi oblikami v razlicnih jezi­kih in podatek o starinskih oblikah ali zapisih besede v slovenskem jeziku glede na cas, v katerem se je ta oblika pojavila. Predlog ne opredeljuje, ali bodo ti podatki na voljo za vse (enobesedne) iztoc­nice ali le za nekatere. Iz primera (str. 40) lahko sklepamo, da bodo obravnavane vsaj nekatere podedovane besede, ni pa podatka o tem, kako bodo obravnavane tvorjenke, prevzete besede, na kakšen na-cin bodo razdvoumljene enakoizraznice ... Pri navajanju starinskih oblik je nabor podatkov omejen na avtomatsko pridobivanje podat­kov iz korpusa Jezikovni viri starejše slovenšcine, ki je nastal ob digi­talizaciji nekaterih starejših besedil, vendar rocni vsebinski pregled za slovar v Predlogu ni predviden. Koncept (2015) natancneje opisuje nacin prikaza etimoloških po­datkov v slovarju. Naslanja se na izkušnje avtorjev Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika (2012) in razmeroma klasicno, vendar tipu slovarja primerno poenostavljeno prikazuje izvor besed in njihovo so-rodstvo v tujih jezikih. Etimološki podatki bodo podani za vse iztoc­nice, in sicer: • iz starejših jezikovnih plasti podedovane besede bodo imele polne etimološke osvetlitve, ki segajo do izvora, oziroma najdlje do indo­evropskega prajezika; dodano bo gradivo iz sorodnih, najprej slo­vanskih, za rekonstrukcijo po potrebi tudi drugih indoevropskih jezikov, nujnih za jasno pojasnitev, • pri prevzetih besedah bo navedena tujejezicna predloga in njen ra­zvoj skozi cas do izvornega pomena ali besedotvornega predhodni­ka, ki jo pojasnjuje, • tvorjenke bodo vsebovale sklice na podstavne elemente, kjer lahko uporabnik najde nadaljnja pojasnila. Za dodatna etimološka pojasnila bo v nekaterih primerih dodana ne­posredna povezava do Slovenskega etimološkega slovarja (tretja izdaja 2015), ki je objavljen na portalu Fran. Razprava Med petimi obravnavanimi slovarji samo SSKJ nima etimološkega raz­delka in ne daje etimoloških pojasnil (razen tistih, ki so skladne z razla­gami, ki dajejo besedotvorne podatke). Ostale slovarje lahko razvrstimo glede na število in tipe gesel, ki imajo besedotvorni razdelek, in kolicino etimoloških podatkov. Najvec etimoloških podatkov vsebuje TSRJAŠ, ki najobsežneje na­vaja ustreznice v drugih jezikih, etimološka pojasnila pa poleg prevze­tih besed vsebujejo tudi domace (podedovane) besede, pri cemer so na­vedeni casovno bolj oddaljeni izvori starejših prevzetih besed. Za zapis pojasnil o nastanku ali prevzemu besed je uporabljenih malo graficnih znamenj, prevladuje namrec besedilni opis, kar prinaša vecjo razumlji­vost, obenem pa razmeroma dolge etimološke razdelke. USJP, SSSJ in VRHJ pojasnjujejo izvor zlasti prevzetih besed, ve-cinoma pa ne pojasnjujejo domacih besed. Pojasnila so kratka: VRHJ navadno daje zgolj podatek o jeziku, iz katerega je bila beseda prevzeta, nekoliko vec podatkov dajeta SSSJ in USJP, ki navajata tudi pomen prevzete besede v jeziku dajalcu, SSSJ pa prinaša tudi podatke o ume­tnih izrazih in izlastnoimenskih tvorjenkah. V slovarju, ki bi obravnaval enakoizraznice v skupnem geslu (prim. predlog v razdelku Razprava), bi etimološki razdelek lahko prinašal po­datke o razlicnih izvorih za posamezne »pomene« iztocnice, torej bi prikazoval enakoizraznost z diahronega vidika, poleg tega bi etimološki podatki o domacih tvorjenkah dajali besedotvorne podatke. Etimološka pojasnila, predvidena za naslednji slovenski splošni razlagalni slovar (Snoj 2009: 83–87), bi bilo smiselno razbremeniti graficnih znamenj in s tem povecati berljivost in jasnost vsebine (tako tudi Kržišnik v Perdih 2009: 89–90), pri besedotvornih podatkih pa bi bilo mogoce z navedbo besedotvornih postopkov (vsaj v slovarski bazi) izdelati besedotvorne povezave med iztocnicami, oziroma obratno – obstojece podatke o besednih družinah (pol)avtomatsko uvoziti in pretvoriti v zapis etimoloških pojasnil. Razveseljivo je dejstvo, da tako Predlog kot Koncept nacrtujeta opremljanje slovarja s podatki o izvoru. Da je to sploh mogoce, je kljucen kontinuiran razvoj slovenske etimologije, ki se kaže tudi z do-sežki, kot so Bezlajev Etimološki slovar slovenskega jezika (1976–2007), Snojev Slovenski etimološki slovar (tretja izdaja 2015) in napovedani Novi etimološki slovar slovenskega jezika Metke Furlan. Ceprav samo Koncept izrecno napoveduje, da bodo etimološka po­jasnila podana za vse iztocnice (kar za tuje slovarje, kot smo videli, ni obicajno), je odlocitev za navajanje etimoloških pojasnil v obeh slovar­skih zamislih v primerjavi z drugimi splošnimi slovarji korak naprej, saj lahko pricakujemo podrobnejšo obravnavo kot v drugih splošnih slovarjih, obenem pa bolj približano laicnemu uporabniku. Predloga za slovarsko obravnavo Za etimološke razdelke v slovarjih predlagam: • naj bo zaradi boljše razumljivosti uporabljeno vec besedilnega opi­sa in manj graficnih znamenj; • naj bodo obravnavane tudi domace besede. zakljUcek V raziskavi so obravnavani slovarji genetsko najbližjih, tj. slovanskih jezikov. Pregledano je bilo stanje slovaropisja na podrocju enojezicnih splošnih razlagalnih slovarjev za slovenski, hrvaški, srbski, bosanski, crnogorski, makedonski, bolgarski, ceški, slovaški, poljski jezik, luži­škosrbska jezika ter za ruski, beloruski in ukrajinski jezik. Pri tem so upoštevani slovarji, ki so izšli po letu 1945 in po svoji velikosti spadajo med srednje ali velike slovarje. Tako je nastal pregled vecjega števila slovarjev, ki je bil podlaga za izbor slovarjev za podrobnejšo analizo, služil pa bo lahko tudi kot izhodišce za druge raziskave in preglede leksikografske produkcije. Najvec tovrstnih slovarjev je, verjetno zara­di vecjega števila govorcev in posledicno vecjega trga, nastalo za polj-šcino in rušcino. Pri jezikih z vec enojezicnimi razlagalnimi slovarji je za njihovo razlikovanje vecinoma prisotna potreba po razlikovalnih pridevnikih, kot so razlagalni in veliki slovar ter sodobni, knjižni in standardni jezik. Nenavadna izjema pri tem so trije slovarji bosanskega jezika z enakim imenom. Enojezicni splošni razlagalni slovarji za luži­ški srbšcini in crnogoršcino v tem trenutku ne obstajajo. Izmed predstavljenih slovarjev so bili podrobneje pregledani in analizirani naslednji slovarji: Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (VRHJ), Slovník súcasného slovenského jazyka (SSSJ), Uniwersalny slownik jezyka polskiego (USJP) in Tolko­vyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov (TSRJAŠ), Našteti slovarji so bili primerjani in obravnavani glede na: problematiko enakoizraznosti in enakopisnosti, vprašanje vecbesednih iztocnic, podiztocnic, glavo in zaglavje, sklicevalni tip razlage, vecbese­dne leksikalne enote in etimološke podatke. Poleg slovarjev sta predstavljena tudi aktualna slovarska nacrta v slovenskem prostoru: Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenske­ga jezika (avtorji Simon Krek, Iztok Kosem in Polona Gantar) iz leta 2013 in Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega je­zika (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, avtorji Nataša Gliha Komac, Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Simona Klemen-cic, Domen Krvina, Nina Ledinek, Tanja Mirtic, Andrej Perdih, Špela Petric, Marko Snoj in Andreja Žele) iz leta 2015. Pricujoca raziskava je nastajala prav v povezavi s koncipiranjem Novega slovarja slovenske­ga knjižnega jezika, predstavljenega v Konceptu (2015), zato je namen raziskave pregledati obstojece enojezicne splošne razlagalne slovarje, ki so novemu slovarju tipološko najbliže. Kljub temu se nekatere tukaj predlagane rešitve razlikujejo od tistih, sprejetih v samem konceptu, ki predstavlja vecavtorsko delo in dejansko podlago za slovarsko delo. Koncept mora namrec celostno obravnavati celotno slovarsko vsebino, kar lahko zaradi zaokroženosti celote zahteva dolocene prilagoditve glede na rešitve, ki se med raziskavo kažejo kot primerne za posamezna vprašanja. Poleg tega je bila pricujoca raziskava v nekaterih svojih delih zakljucena pred dokoncanjem koncepta in do neke mere odraža avtor­jevo osebno stališce v casu raziskave. Primerjava med slovarji je pokazala, da so nekatere slovarske vse­bine v vseh slovarjih obravnavane in prikazane na podoben ali skoraj enak nacin, druge vsebine pa se med slovarji razlikujejo v vecji ali manj­ši meri. Tudi oba v slovenskem prostoru aktualna slovarska nacrta do dolocene mere prinašata izboljšave, na katere so opozorile že kritike SSKJ, uvajata novosti, ki so postale mogoce s prehodom iz tiskane v elektronsko obliko slovarjev, po drugi strani pa se njuni zasnovi in s tem nacrtovana slovarska rezultata razlikujeta zaradi razlicnih pogledov na to, kakšen naj slovar bo, komu in za kakšen namen naj služi in kateri je pravzaprav jezik, ki naj ga slovar opisuje. Slovarji enakoizraznost izkazujejo na razlicne nacine, vsem pa je skupno, da ta podatek uvršcajo na makrostrukturno raven, kar pomeni, da enakoizraznice naceloma nastopajo v locenih geslih. Številski in-deksi v štirih slovarjih izkazujejo enakopisnost (z upoštevanjem zapisa naglasnih znamenj za jezike, v katerih je to relevantno) oziroma enako­izraznost v širšem smislu ne glede na razlikovanje po besedni vrsti, le v SSKJ pri iztocnicah, ki pripadajo razlicnim besednim vrstam, številski indeksi niso uporabljeni. Nekateri drugi slovarji številcijo enakopisnice na ravni obicajnega zapisa brez naglasnih znamenj. Gledano z vidika uporabe slovarja, smo se vprašali, ali je enakoizraznost v slovarju nujno izkazovati z razdelitvijo v locena gesla, in ce ne, kakšne so možnosti drugacnega prikaza. Za splošni slovar je odgovor odvisen od tega, ali je podatek o enakoizraznosti za splošnega uporabnika dovolj poveden, da naj bo v slovarju prikazan, s tem pa je povezano vprašanje, kako ta podatek prikazati. Na podlagi te raziskave in premisleka o uporabi slo­varja se je izoblikoval predlog, da naj se v splošnem razlagalnem slovar­ju enakoizraznost na makrostrukturni ravni ne izkazuje, zato naj bodo enakoizraznice obravnavane v skupaj v enem geslu, na mikrostrukturni ravni pa naj bo enakoizraznost obravnavana v etimološkem razdelku. Takšna razporeditev podatkov slovarju laicnemu uporabniku prinaša vecjo prakticno vrednost z vidika iskanja, zlasti v knjižni izdaji. Ven­darle bi bilo mogoce razlikovanje enakoizraznic na mikrostrukturni ravni nakazati drugace, na primer z dodatnim hierarhicnim nivojem za locevanje enakoizraznic, vendar se zdi ta možnost zgolj kompromisna. Obstojeci slovarji kot iztocnice prikazujejo enobesedne izraze, od na videz vecbesednih (tj. po izrazni strani) pa citatne izraze tipa alma mater, zveze tipa cira cara in povratne glagole. Le kot kazalcne iztoc­nice so v SSKJ, SSSJ in USJP prikazane nekatere prislovne zveze, saj so te sicer obravnavane v drugih geslih. Kot vecbesedne leksikalne enote VRHJ, SSSJ in USJP prikazujejo lastna imena. Druge vecbesedne le­ksikalne enote so v obravnavanih slovarjih prikazane kot podiztocnice, v gnezdih, med zgledi ali kot samostojne pomenske enote v geslu eno­besedne iztocnice. Tako kot za vecbesedne leksikalne enote tudi za po­vratne glagole za elektronski slovar se zdi primerna obravnava na ravni iztocnice, z vkljucitvijo povezave ali njihovih podatkov v geslo enobese­dne glagolske iztocnice, ki je sestavni del vecbesedne enote. Soglašamo z mnenji raziskovalcev, ki menijo, da je uporaba sistema podgesel za laicne uporabnike lahko problematicna, saj je iskanje njiho­vega mesta v knjižni obliki slovarja zahtevnejše kot iskanje gesel. Poleg tega kot podiztocnice nastopajo zelo razlicne jezikovne enote. Ce je bila potreba po varcevanju s prostorom v knjižni obliki slovarja pomemben dejavnik za odlocitev za enobesedne podiztocnice, pa za elektronske slovarje prostorska omejitev v smislu števila strani v knjigi ni relevan­tna – pac pa je odvisna od velikosti zaslona naprave. Zato je vsakemu leksemu mogoce dati enako makrostrukturno mesto v slovarju in ga prikazati enakovredno glede na druge lekseme. Podatek, ki je pogosto zajet pri podiztocnicah, je besedotvorna povezanost. Ta lahko v slovarju postane zanimiv dodaten podatek, ki pa naj ne vpliva na makrostruk­turo slovarja. V zvezi z uporabo sistema podgesel velja dodati, da je tudi slovaški slovar SSSJ, ki sicer ima podiztocnice, število njihovih tipov zmanjšal glede na dosedanjo slovaško tradicijo razlagalnih slovarjev. Po drugi strani pa je dejstvo, da je uporaba sistema podiztocnic v elektron­skih slovarjih vendarle enostavnejša, ce iskalnik kot zadetke privzeto ponuja tako iztocnice kot podiztocnice. Pri glavi in zaglavju gesel so si slovarji vsebinsko precej podob­ni. Položajno je sicer opazna razlika v mestu etimoloških podatkov (v zaglavju oziroma neposredno za njim ali na koncu gesla) ali zaglavja v celoti (v USJP stoji na koncu gesla, v drugih slovarjih na zacetku), v sami vsebini in prikazu podatkov pa so razlike manjše – opazne so predvsem pri oznacevanju besednih vrst. Te so lahko navedene ekspli­citno ali pa implicitno, npr. pri samostalniku je besedna vrsta razvidna iz spola, pri glagolu iz glagolskega vida, pri pridevniku iz obrazil ali razlage, v nekaterih redkih primerih pa je besedna vrsta razvidna zgolj iz nacina oblikovanja razlage, sinonimov in zgledov. Le poljski slovar eksplicitno kaže na preglednico s pregibnostnim vzorcem, po katerem se iztocnica pregiba, v drugih slovarjih pa takšnih preglednic ni ali pa je povezava do njih razvidna le implicitno na podlagi obrazila in naglasa. Pri tem pogrešamo celotne paradigme vseh iztocnic, kar nas v tiskani obliki slovarja seveda ne preseneca, razveseljivo pa je, da tovrstni prikaz predvidevata oba aktualna slovenska slovarska nacrta. Napovedujeta namrec prikaz celotnih paradigem za vse iztocnice, pri cemer bodo vse oblike opremljene z naglasnimi znamenji za jakostni naglas, inštitutski Koncept pa predvideva tudi prikaz tonemskega naglasa. V elektronski razlicici je zaradi razvidnosti zapisovanja smiselno vkljuciti tudi neo­naglašene paradigme, kar velja tudi za citatno zapisane izraze, ki se praviloma zapisujejo z diakriticnimi znamenji in ne z naglasi, npr. abbé. Dotaknili smo se tudi sklicevalnega tipa razlag in širše proble­matike obravnave glagolnikov in manjšalnic, ugotovitve pa bo vsaj do neke mere mogoce posplošiti tudi na druge besedotvorne tipe. Slovarji obravnavajo glagolnike in manjšalnice na razlicne nacine. Glagolniki (na -nje) so v slovaškem, hrvaškem in poljskem slovarju, ki so bili vklju-ceni v analizo, navedeni zgolj v zaglavju glagolskega gesla kot oblike glagola, v ruskem slovarju pa so prikazani v kazalcnem delu glagolskega gesla. Tisti glagolniki, ki so glede na glagol razvili dodatne pomene, so v slovarjih obravnavani tudi samostojno, pri tem pa je kot eden od pomenov, navadno prvi, naveden besedotvorni in pomenski podatek, da gre za glagolnike – od tega odstopa le slovaški slovar, ki pri dodatno razvitih pomenih ne daje podatka, da je iztocnica tudi glagolnik. V SSKJ glagolniki nastopajo v samostojnih geslih; pri tem je v enem od pomenov navedeno, da gre za glagolnik, posamezni pomeni glagolnika, ki so vzporedni s pomeni glagola, pa so prikazani le z zgledi, ki so nava­dno loceni s poševnicami. Izglagolski samostalniki, tvorjeni z drugimi obrazili (torej ne z -nje), so vecinoma obravnavani v samostojnih geslih in v celoti, torej s pomenskimi opisi in zgledi rabe, tudi ce v katerem od pomenov oznacujejo besedotvorni pomen procesa, dejanja in dogajanja, zato je opazna neskladnost med pomensko obravnavo samostalnikov teh tipov in obravnavo glagolnikov na -nje (npr. beg – bežanje). Vsaj za slovenšcino bi pricakovali polno obravnavo glagolnikov v samostojnih geslih s pomenskimi razlagami za realizirane in dovolj pogoste pomene. Manjšalnice so v SSKJ obravnavane na podoben nacin kot glagol­niki – v samostojnih geslih in s sklicevalno razlago. Posamezni pomeni, vzporedni s pomenom podstavne besede, so prikazani le z zgledi. Tako v SSKJ kot v hrvaškem in poljskem slovarju je besedotvorna povezanost prikazana le pri manjšalnicah. Drugace je v slovaškem in ruskem slo­varju, kjer manjšalnice nastopajo kot podiztocnice pri podstavni besedi, kot samostojne iztocnice pa le, ce so razvile nove pomene. Besedotvorna povezanost je v tem primeru prikazana v obeh geslih. Poleg predstavljene možnosti, da manjšalnica ali glagolnik raz­vije nove pomene, obstaja tudi možnost, da ne razvije vseh pomenov podstavne besede. V tem primeru nekateri slovarji ob besedotvorni oz. sklicevalni razlagi dajejo podatke o tem, kateri pomeni podstavne bese­de pri izpeljanki so realizirani, kar je prikazano s številkami pomenov. Skladno s predlogom za polno obravnavo manjšalnic in glagolnikov naj bi bili navedeni tisti pomeni, ki so za slovar relevantni, torej naj bodo za uvrstitev pomena v slovar upoštevana enaka merila kot za druge iz­tocnice. S tem bi bili s polno slovarsko razlago prikazani le realizirani pomeni, ne pa tudi potencialni pomeni ali tisti, ki niso dovolj pogosti, da bi bili relevantni glede na koncept slovarja. Ce želi slovar prikazati potencialne pomenske možnosti, ki jih manjšalnica ali glagolnik iz­kazuje zaradi besedotvorne povezanosti s podstavno besedo, so lahko sekundarno, kot dodaten podatek, uporabljena besedotvorna gnezda s povezavami do drugih iztocnic iste besedne družine, kar lahko obenem deluje tudi kot implicitni podatek o pomenskem potencialu izpeljank. Vecbesedne leksikalne enote (VLE), katerih pomena ni mogoce iz­peljati iz vsote pomenov posameznih sestavin, so v obravnavanih slovar­jih v strukturi gesla prikazane na razlicnih mestih. Vsi slovarji poznajo vsaj eno gnezdo – frazeološko. Vecina slovarjev ima tudi terminološko gnezdo, najti pa je mogoce tudi gnezdo leksikaliziranih zvez in paremi­ološko gnezdo, prav tako vecina slovarjev navaja VLE tudi med zgledi (v SSKJ take zveze lahko stojijo za poševnico), v treh slovarjih pa VLE lahko nastopajo kot samostojni pomen enobesedne iztocnice. Vsebin­sko in z vidika preglednosti gesla se je mogoce strinjati, da je uvrstitev VLE v gnezda smiselna; z vidika leksikografske prakse, še bolj pa z vidi­ka iskanja VLE v slovarju, pa se kaže, da je vecbesedne leksikalne enote pri opisu smiselno obravnavati cim bolj enakovredno enobesednim, saj tvorijo samostojno izrazno in pomensko geselsko enoto, seveda ob zave­danju njihove dvojne narave, torej sestavljenosti iz posameznih clenov, ki so vsak zase lahko iztocnica. Izrazno-pomensko je mogoce VLE v elektronski in knjižni izdaji slovarja vkljuciti tudi v prikaz pri enobese­dnih iztocnicah, pri cemer bi bilo mogoce vse njihove pomene mogoce prikazati skupaj ne glede na to, ali je npr. prvi pomen terminološki, drugi pa frazeološki (npr. crna luknja). S tem se odpravi pojavitev vec-pomenske VLE na razlicnih, med seboj oddaljenih mestih v geslu eno­besedne iztocnice. Koncept slovarja bi pri takšni rešitvi lahko zahteval, da se za vsak pomen navede, za kateri tip VLE gre – pri terminoloških zvezah je, na primer, smiselno navesti terminološki kvalifikator, ki im­plicitno kaže, da gre za termin, oznaciti bi bilo mogoce tudi frazeološke enote. V elektronskem slovarju so VLE lahko uvršcene na seznam iz­tocnic, ni pa nujno, saj sta seznama iztocnic lahko dva, med njima pa uporabnik preklaplja – prvi je osnovni seznam enobesednih iztocnic, drugi pa razširjeni seznam eno- in vecbesednih iztocnic. Zaradi dvoj­nosti VLE, torej kot samostojnih in hkrati sestavljenih jezikovnih enot, jih je priporocljivo vkljuciti v gesla, kjer kot iztocnice nastopajo njihovi sestavni deli, razen pri tistih, kjer to ni smiselno, na primer pri predlo­gih, veznikih in nedolocnih zaimkih. Nacina njihovega prikaza v geslu enobesedne iztocnice sta v elektronski razlicici lahko dva: ali zgolj kot povezave na VLE, ki nastopajo kot samostojna gesla, ali pa so podatki o VLE prikazani tudi v geslih njihovih sestavnih delov. Razvršcanje VLE bi najlažje potekalo po abecednem vrstnem redu. V knjižni razli-cici je zaradi prostorskih omejitev potrebno predvideti nacin smiselnega uvršcanja VLE k izbranim polnopomenskim iztocnicam, predvidoma glede na jedrno sestavino oziroma glede na besedno vrsto. Etimološka pojasnila dajejo štirje obravnavani slovarji. Lahko je prikazan zgolj jezik, iz katerega je bila beseda prevzeta, lahko pa je navedena tudi beseda v tistem jeziku. Etimološki podatki so v vecini slovarjev prikazani zgolj pri prevzetih besedah, v enem slovarju pa so bogatejša pojasnila z navedbo sorodnih besed v drugih jezikih prikaza­na tudi za domace besede. Priporocimo lahko, da naj bo vsebina po­jasnil prikazana s cim manj graficnimi znamenji in z vec besedilnega opisa, podatki naj bodo podani tako za prevzete kot neprevzete besede. povzetek Pricujoca monografija prinaša pregled vidnejših slovarskih tipologij, pregled enojezicnih razlagalnih slovarjev slovanskih jezikov, ki so na­stali od konca druge svetovne vojne do izida monografije oziroma v tem trenutku še nastajajo. Obravnavane so slovarske prvine na ravni makro­strukture in mikrostrukture v izbranih novejših slovarjih slovanskih jezikov, nato pa so podani predlogi za nadaljnjo slovaropisno prakso pri izbranih vsebinskih delih gesel. Izhodišce teh predlogov je slovar kot jezikovni opis besedja in kot prakticni pripomocek, ki naj kar se da ucinkovito in pregledno prinaša zanesljive in relevantne jezikovne in, v manjši meri, tudi nejezikovne podatke. Pri predlogih je upoštevan tudi zakljucen prehod od izhodišcno knjižne podobe slovarja k izhodišcno digitalni podobi slovarja, kar do dolocene mere zahteva prerazporeditev slovarskih podatkov, v manjši meri pa tudi preureditev njihove hierar­hije. V raziskavi so bili podrobneje pregledani in analizirani naslednji slovarji: slovenski Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), hrvaški Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (VRHJ), slovaški Slovník súcasného slovenského jazyka (SSSJ), poljski Uniwersalny slownik jezyka polskiego (USJP) in ruski Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vkljuceniem svedenij o proishoždenii slov (TSRJAŠ). Slovarji so bili primerjani in obravna­vani glede na enakoizraznost in enakopisnost, vecbesedne iztocnice, podiztocnice, glede na podatke, ki jih tradicionalno najdemo v glavi in zaglavju, pa tudi glede na sklicevalni tip razlage, vecbesedne leksikalne enote in etimološke podatke. Dodatno so bili pregledane še nacrtova­ ne rešitve, kot jih predvidevata Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika in Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Nekateri izsledki v monografiji predstavljene raziskave so bili že v casu raziskave vkljuceni v Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika (NSSKJ), ki so ga pripravili sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, v nekaterih primerih pa so se avtorji kon­cepta ob soocenju razlicnih mnenj odlocili drugace, kot je predlagano v tej monografiji. To ne pomeni, da katera koli od rešitev ni smiselna, pac pa, da imamo raziskovalci razlicna pricakovanja od slovarja, ki pa jih je treba medsebojno uskladiti in ob tem prilagoditi rešitve skozi celoten koncept in kasneje tudi slovar, ki naj bo notranje karseda uravnotežen in konsistenten. Izsledki, predstavljeni v tej monografiji, so uporabni ne le za enojezicne razlagalne slovarje, ampak do dolocene mere tudi za slovarje drugih tipov. SUmmary The present monography provides an overview of the more prominent dictionary typologies, an overview of general monolingual dictionaries of Slavic languages created from 1945 till present, and it shows how dic­tionary elements of selected dictionaries published recently are treated at the macrostructure and microstructure level. For selected structu­ral elements, suggestions for further lexicographical practice are given. The standpoint of all suggestions is that dictionary serves as a linguistic representation of a lexicon as well as a practical tool, which should ef­fectively and transparently deliver reliable and relevant linguistic data and to a lesser extent non-linguistic data. The suggestions also take into account the completed transition from the initial print dictionary to the initial electronic dictionary, which to a certain extent requires the reallocation of the lexical data and to a lesser extent the reorganization of data hierarchy. The following dictionaries were reviewed and analyzed in detail: the Slovenian Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), the Croatian Veliki rjecnik hrvatskoga jezika (VRHJ), the Slovak Slovník súcasného slovenského jazyka (SSSJ), the Polish Uniwersalny slownik jezyka pol-skiego (USJP) and the Russian Tolkovyj slovar' russkogo jazyka s vklju-ceniem svedenij o proishoždenii slov (TSRJAŠ). These dictionaries were compared and discussed in relation to the homonymy and homography, multi-word headwords, subentries, according to the information tradi­tionally found in the head of the entries, as well as in the referential definition type, multi-word expressions and etymological informati­ on. Additionally, the solutions from two Slovene dictionary plans were considered, Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika (2013) in Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (2015). Certain results from this research have already been included in the Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika dictionary con­cept, written by researchers at the Fran Ramovš Institute of the Slove­nian Language ZRC SAZU. In some cases, however, the authors of the concept took decisions that differ from the ones represented in this monography. It does not, however, signify that any of solutions is irrele­vant. On the contrary, the researchers have different expectations from dictionaries and there is a great need to achieve a common decision that can be consistently applied in the whole dictionary. The suggestions presented here are also applicable to other general monolingual dictio­nary, and to some extent also for other dictionary types. viri in literatUra viri Analizirani slovarji Bajec, Anton idr. (ur.): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slo­venska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik. I (1970): A–H, II. (1975): I–Na, III. (1979): Ne–Pren, IV. (1985): Preo–Š, V. (1991): T–Ž, Dodatki A–Š. Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/sskj. html147 in www.termania.net.148 Anic, Vladimir: Veliki rjecnik hrvatskoga jezika. Zagreb: Novi Liber. 2004. Buzássyová, Klára, Jarošová, Alexandra (ur.): Slovník súcasného slovenského jazyka. Bratislava: VEDA. I (2006): A–G. II. (2011): H–L. Švedova/......., ....... .......: ........ ....... ........ ..... . .......... ........ . ............. ..... ......: .......... ........ ..... 2008. Dubisz, Stanislaw (ur.): Uniwersalny slownik jezyka polskiego. Wersja 1.0 (CD-ROM). Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN SA. 2004. 147 Vse spletne strani, ki so v monografiji navedene, so bile dostopne 6. 6. 2013, razen ce je drugacen datum dostopa izrecno naveden. 148 Slovar slovenskega knjižnega jezika je izšel še: • kot enozvezkovna izdaja: Ljubljana: DZS. 1994; • kot prirocni ponatis, 15-zvezkovna izdaja. Ljubljana: DZS. 2008; • na disketah: Ljubljana: DZS. 1997; • na CD-ROM-u: 1998 (verzija 1.0), 2000 (verzija 1.1). Omenjeni splošni slovarji149 Anic, Vladimir: Rjecnik hrvatskoga jezika. Zagreb: Novi Liber. 11991, 31998. Atrahovic/........., .. .. (ur.): ........... ....... .......... ..... .....: .......... ........ ............ ... ....... .......1977–1984. Banko, Miroslaw (ur.): Inny slownik jezyka polskiego. Warszawa: Wydawnict­wo Naukowe PWN. 2000. – – Slownik jezyka polskiego. Warszawa: Biblioteka Gazety Wyborczej, Wy­dawnictwo Naukowe PWN. 2007. – – Wielki slownik ucznia. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN. 2006. Vilodid/......., .. .. (ur.): ....... ........... ..... ....: ....... ...... 1970–1980. Biryly/......, .. .. (ur.): ....... .......... ..... .....: .......... ...................., 11987. Bizjak Koncar, Aleksandra, Snoj, Marko (ur.): Slovar novejšega besedja slo­venskega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2012. Boguta, Grzegorz (ur.): Komputerowy slownik jezyka polskiego. Warszawa: Panstwowe Wydawnictwo Naukowe. 1996 (CD-ROM). Bojadžiev/........, ...... (ur.): ......... ........ ....... .....: ..... . ......... 11955, 41994. Busel/....., .. ..: ....... ......... ....... ........ ........... ..... ......: ... ...... 12001, 72009. Cedic, Ibrahim (ur.): Rjecnik bosanskog jezika. Sarajevo: Institut za jezik. 12007, 22010. Cernyševa/........., .. .. (ur.): ....... ............ ........ ............. ...... ....../.........: ............ ........ .... .....11948–1965. 21991–1994 (1.–5./6. zvezek). Colakova/........,..........:...... .. .......... ..... .....: ......... ........ .. ......., ........ .. ......... ..... 1977–[2008]. – – ...... .. .......... ..... .....: ......... ........ .. ......., ........ .. ......... ..... 2001–[2012] (Dopolnjena in predelana izdaja). Doroszewski, Witold (ur.): Slownik wspólczesnego jezyka polskiego. Zeszyt dyskusyjny wyd. z okazji obrad Pierwszego Kongresu Nauki Polskiej. War-szawa: Panstwowy Instytut Wydawniczy. 1951. – – Slownik jezyka polskiego. Warszawa: Wiedza Powszechna. 11958–1969, 21996–1997, CD-ROM 1997. 149 Pri slovarjih, ki so izšli v vec izdajah, so navedeni podatki prve in zadnje izdaje. Dunaj, Boguslaw (ur.): Slownik wspólczesnego jezyka polskiego. Warszawa: Wydawnictwo Wilga, 11996. Warszawa: Langenscheidt Polska. 62007. – – Popularny slownik jezyka polskiego. Warszawa: Wilga 11999. Warszawa: Langenscheidt Polska. 22007. Eusievic/........, .. .. (ur.): ....... .......... ..... .....: .......... ....... 22012. Evgen'eva/........a, .. .. (ur.): ....... ........ ...... ......: ....... .....11957–1961, 21981–1984. Filipec, Josef idr. (ur.): Slovník spisovné ceštiny pro školu a verejnost. Praha: Academia. 11978, 42004. Gantar, Polona idr.: Spletni slovar slovenskega jezika. Dostopno prek: http://www.slovenscina.eu/spletni-slovar. 2012. Gorbacevic/.........., .. .. (ur.): ....... ............. ....... ........ ...... ....../.....­.........: ...... 2004–. Hajnšek-Holz, Milena idr. (ur.): Besedišce slovenskega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 1987. Hajnšek-Holz, Milena, Jakopin, Primož: Odzadnji slovar po Slovarju sloven-skega knjižnega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU, SAZU. 1996. Halilovic Senahid idr.: Rjecnik bosanskog jezika. Sarajevo: Filozofski fakultet u Sarajevu. 2010. Havránek, Bohuslav (ur.): Slovník spisovného jazyka ceského. Praha: Ceskoslo­venská akademie ved. 11960–1971, 21989. Hujer, Oldrich idr. (ur.): Prírucní slovník jazyka ceského. V Praze: Státní na­kladatelství, Školní nakladatelství, SPN. 1935–1957. Jahic, Dževad: Rjecnik bosanskog jezika. Sarajevo: Bošnjacka asocijacija 33. 2010–[2012]. Jojic, Ljiljana, Matasovic, Ranko (ur.): Hrvatski enciklopedijski rjecnik. Za­greb: Novi Liber. 2002. Jóna, Eugen, Jánošík, Anton: Slovník spisovného jazyka slovenského. I. (A–J). Martin: Matica slovenská. 1946–1949. Kacala, Ján (ur.): Krátky slovník slovenského jazyka. Bratislava: Veda. 11987, 42003. Koneski/......., ..... (ur.): ........ ...... .. ............ ...... ......: ........ .. .......... ..... „..... ........“. 2003–[2008]. Kuznecov/........, .. .. (ur.): ....... ........ ....... ........ ...... .....­.........: ......, 1998. Murgoski/........, ....: ...... .. ............ ...... ......: .... ......... 2005. – – ........ ...... .. ........... .......... ...... ......: .... ......... 2011. Nikolic, Miroslav (ur.): Recnik srpskoga jezika. Novi Sad: Matica srpska. 2007. Ožegov/......, ...... ........: ....... ........ ...... ......: ..... 11972, 231991. Ožegov/......, ...... ........, ......., ....... .......: ...­.......................... ......: ... ........... 11992, 41997. Peciar, Štefan (ur.): Slovník slovenského jazyka. Bratislava: Slovenská aka-démia vied. 1959–1968. Piskunou/........, .. .. (ur.): ...... ....... .......... ..... .....: ........... 2012. Romanski/........, ...... (ur.): ...... .. ........... ......... ............. .....: ......... ........ .. ......., ........ .. ......... ..... 1954–1959. Rusanivs'kij/............, .. .. (ur.): ....... ........... ..... . 20 ...... ....: ....... ...... 2010–. Skorupka, Stanislaw idr. (ur.): Maly slownik jezyka polskiego. Warszawa: Panstwowe wydawnictwo naukowe. 1968. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenorazi­skovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana: Cankarjeva založba. 2014. Slovník soucasné ceštiny. Lingea, 2013. Dostopno prek: http://www.nechybujte.cz/ slovnik-soucacne-cestiny. Datum dostopa 28. 5. 2015. Stevanovic/..........,....... idr. (ur.): ...... ............... ...­...... . ........ ....... .......: ...... ......... ..... . ......­..., ........ .. .............. ...... 1959–[2010] (.–.......). – – ...... ................ ......... ....../Rjecnik hrvatskosrpsko­ga književnog jezika. .... .../Zagreb: ...... ....../Matica hrvat-ska. 1967–1976/1967. Stefan/......, ........: ......... ........ ....... . ..... ... ................ .....: ........ ............ ........... ».... ........«. 1951. (I: .–.). Sudnika/......., .. .., ......, .. .. (ur.): ........... ....... .......... ............ ..... .....: .......... .........­....11996, 42005. Szymczak, Mieczyslaw (ur.): Slownik jezyka polskiego. Warszawa: Panstwowe Wydawnictwo Naukowe. 11978–1981, 71992. Šonje, Jure (ur.): Rjecnik hrvatskoga jezika. Zagreb: Leksikografski zavod Mi-roslav Krleža, Školska knjiga. 2000. Zgólkowa, Halina (ur.): Praktyczny slownik wspólczesnej polszczyzny. Poznan: Kurpisz. 1994–2005. Zmigrodzki, Piotr (ur.): Wielki slownik jezyka polskiego. Kraków: Instytut Jezyka Polskiego PAN. 2007–. Dostopno prek http://www.wsjp.pl. Drugi omenjeni slovarji Ahlin, Martin idr.: Slovar sinonimov slovenskega jezika. Splošna dolocila in opis zgradbe slovarskih sestavkov z vzorcno predstavitvijo. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. 2003. Bálint, Júlia: Slovar slovenskih homonimov. Na podlagi gesel Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 1997. Breznik, Irena Stramljic: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek za iztocnice na B. Maribor: Slavisticno društvo. 2004. Keber, Janez: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2011. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Tretja izdaja. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 2015. Dostopno prek: www. fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar. Datum dostopa 22. 12. 2015. Šircelj - Žnidaršic, Ivanka idr.: Besedišce slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Ljubljana: Založba ZRC. 1998. Toporišic, Jože (ur.): Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2001, (CD-ROM) 2003. Vladimir, Anic, Goldstein, Ivo: Rjecnik stranih rijeci. Zagreb: Novi Liber. 11999, 22000. Žele, Andreja: Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2008, (CD-ROM) 2008. – – Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Skrajšana knjižna izd. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2011. literatUra Ahacic, Kozma idr. 2015a: Fran: The Next Generation Slovenian Dictionary Portal. V: Gajdošová, Katarína, Žáková, Adriána (ur.): Natural Langu­age Processing, Corpus Linguistics, Lexicography (Eigth International Con­ference, Bratislava, Slovakia, 21–22 October 2015: Proceedings). 9–16. - -2015b: Portal Fran – nastanek in trenutno stanje. V: Smolej, Mojca (ur.): Obdobja 34: Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete. 57–66. Arhar Holdt, Špela 2015: Uporabniške raziskave za potrebe slovenskega slo­varopisja: prvi koraki. V: Gorjanc, Vojko idr. (ur.): Slovar sodobne slo­venšcine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 136–148. Atkins, Sue, Rundell, Michael, 2008: The Oxford Guide to Practical Lexico­graphy. New York: Oxford University Press. Barbierik, Kamil idr. 2013: A New Path to a Modern Monolingual Dictiona­ry of Contemporary Czech: the Structure of Data in the New Dictionary Writing System. V: Gajdošová, Katarína idr. (ur.): Natural Language Processing, Corpus Linguistics, E-learning (Seventh International Confe­rence, Bratislava, Slovakia, 13–15 November 2013: Proceedings). 9–26. Bašic, Nataša, 2005: Jezicna politika kao razgradnja hrvatskih jezicnih nor-ma. Jezik: casopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika 52/1. 7–21. Béjoint, Henri, 1994: Tradition and Innovation in Modern English Dictiona­ries. Oxford: Clarendon. Bergenholtz, Henning, Tarp, Sven, 1995: Manual of specialized lexico­graphy. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Bezdícková, Ažbeta, 2014: Portál venovaný ceskému jazyku: www.nechybujte. cz. Jazykovedné aktuality 51/1–2. 35–44. Bokal, Ljudmila idr., 2003: Predstavitev slovaropisnih kategorij za enojezicni razlagalni slovar srednjega obsega – s temeljnim izhodišcem v SSKJ. Je­zikoslovni zapiski 9/1. 65–75. Bonkowski, Robert, 2013: Etapy standaryzacji jezyka bosniackiego. Zeszyty Cyrylo-Metodianskie 2. 34–44. Dostopno prek: http://www.umcs.lublin. pl/images/media/Zaklad.Jezykoznawstwa.Slowianskiego/zcm-nr2-2013. pdf. Buzássyová, Klára, 2008: Sémantické a štylistické aspekty obmedzeného hniezdovania vo výkladovom slovníku. V: Rangelova, Albena idr. (ur.): Lexikografie v kontextu informacní spolecnosti. Sborník príspevku z pra­covního setkání. Praha, 4.–6. 6. 2007. Praha: Ústav pro jazyk ceský AV CR. 113–122. – – 2009: Slovar sodobnega slovaškega jezika (Z vidika zasnove in organiza­cije dela). V: Perdih, Andrej (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju slo­venskega jezika, 23. in 24. oktober 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Cermáková, Anna, 2013: Jaký slovník uživatelé ceštiny potrebují? O Slov­níku soucasné ceštiny nakladatelství Lingea. Slovo a slovesnost 2013/3. 195–210. Cibej, Jaka idr., 2015: Vloga jezikovnih vprašanj prevajalcev pri nacrtovanju novega enojezicnega slovarja. V: Gorjanc, Vojko idr. (ur.): Slovar sodobne slovenšcine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 168–181. Coroleeva 2008/........., ....., 2008: ....... . ........... ......... .......... ............... V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 44–68. De Schryver, Gilles-Maurice, 2003: Lexicographers’ dreams in the electro­nic dictionary age. International Journal of Lexicography 16/2. 143–199. Devapala, Shalom, 2004: Typological Classification of Dictionaries. A paper presented at The Asia Lexcography Conference, Chiangmai, Thailand. 24th – 26th May, 2004. 1–17. Dostopno prek: http://crcl.th.net/sealex/Deva­pala_TypologyDict.pdf (11. avgust 2010). Dubicinskij 2008a/..........., .. .., 2008a: ..................... ...... ......: ............ «......», ............ «.....». Dostopno prek: http://uapryal.com.ua/wp-content/uploads/2011/11/ Dubichinskiy-V_V_Leksikografiya-russkogo-yazyika-Uch_posobie.pdf. – – 2008b: .......... .............: ....... . .............. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 181–219. Filipec, Josef, Cermák, František, 1985: Ceská lexikologie. Praha: Academia. Gantar, Polona, 2009: Leksikalna baza: vse, kar ste vedno želeli vedeti o jeziku. Jezik in slovstvo 54/3–4. 69–94. – – 2011: Leksikalna baza za slovenšcino: komu, zakaj in kako (naprej)?. Je­zikoslovni zapiski 17/2, 77–91. – – 2012: Slovnicni in pomenski opisi v leksikalni bazi za slovenšcino. V: Marušic, Franc, Žaucer, Rok (ur.): Škrabcevi dnevi 7 – zbornik prispevkov s simpozija 2011. Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 17–27. – – 2015: Homonimija in vecpomenskost: od teorije do slovarja. V: Gorjanc, Vojko idr. (ur.): Slovar sodobne slovenšcine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 340–357. Gantar, Polona, Krek, Simon, 2009: Drugacen pogled na slovarske defini­cije: opisati, pojasniti, razložiti?. V: Stabej, Marko (ur.): Infrastruktura slovenšcine in slovenistike. Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik. 151–159. Gjurin, Velemir, 1984: Register 1584 kot slovaropisni dosežek. Slavisticna re-vija 32/3. 183–208. Gliha Komac, Nataša idr., 2015: Koncept novega razlagalnega slovarja slo­venskega knjižnega jezika. Razlicica 1.1. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Dostopno prek: http://www.fran. si/179/novi-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika/datoteke/Potrjeni_kon­cept_NoviSSKJ.pdf. Gložancev, Alenka, 2004: Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštitu­ta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v obdobju 1977–2002. Jezikoslovni zapiski 10. 177–182. Gorjanc, Vojko, 2005: Uvod v korpusno jezikoslovje. Domžale: Založba Izolit. Gorjanc, Vojko idr. (ur.), 2015: Slovar sodobne slovenšcine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Gouws, Rufus H., Prinsloo, D. J., 2005: Principles and Practice of South African Lexicography. Stellenbosch: Sun Press. Gouws, Rufus H., 2007: Sublemmata or main lemmata. A critical lool at the presentation of some macrostructural elements. V: Gottlieb, He­nrik, Mogensen, Jens Erik (ur.): Dictionary Visions, Research and Prac­tice. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 55–69. Gudkov, V. P., Jakuškina, E. I. 2008/......, .. .., ........, .. .., 2008: ........ .............. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 116–132. Hartmann, R. R. K., 2001: Teaching and Researching Lexicography. Harlow: Pearson. Hartmann, R. R. K., James, Gregory, 1998: Dictionary of lexicography. Lon­don, New York: Routledge. Hausmann, Franz Josef, 1989: Wörterbuchtypologie. V: Hausmann, Franz Josef idr. (ur.): Wörterbücher / Dictionaries / Dictionnaires. Ein interna­tionales Handbuch zur Lexikographie / An International Encyclopedia of Lexicography / Encyclopédie internationale de lexicographie. Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft / Handbooks of linguistics and communication science / Manuels de linguistique et des sciences de com­munication, Band 5.1. Berlin, New York: W. de Gruyter. 968–981. Hausmann, Franz Josef, Wiegand, Herbert Ernst, 1989: Component Parts and Structures of General Monolingual Dictionaries: A Survey. V: Hau­smann, Franz Josef idr. (ur.): Wörterbücher / Dictionaries / Dictionnaires. Ein internationales Handbuch zur Lexikographie / An International Encyclo­pedia of Lexicography / Encyclopédie internationale de lexicographie. Han-dbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft / Handbooks of lin­guistics and communication science / Manuels de linguistique et des sciences de communication, Band 5.1. Berlin, New York: W. de Gruyter. 328–360. Hladká, Zdenka, Martincová, Olga, 2008: Tradice a soucasnost ceské lexi­kografie. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 261–286. Hudecek, Lana, Mihaljevic, Milica, 2009: Homonimija kao leksikografski problem. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 35. 159–186. Jarošová, Alexandra, 2008: Slovenská lexikografia. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 133–149. Kalenic, Vatroslav, 1971: Novejša srbskohrvatska leksikografija. Jezik in slov­stvo 16/5. 138–143. Kilgarriff, Adam, 1997: »I don't believe in word senses«. Computers and the Humanities 31. 91–113. Kochová, Pavla idr., 2014: At the Beginning of a Compilation of a New Monolingual Dictionary of Czech (A Report on a New Lexicographic Project). V: Proceedings of the XVI EURALEX International Congress: The User in Focus. Bolzano/Bolzen: Institute for Specialised Com­munication and Multilingualism. 1145–1151. Dostopno prek: http:// euralex2014.eurac.edu/en/callforpapers/Documents/EURALEX%20 2014_gesamt.pdf. Kosem, Iztok, 2006: Definicijski jezik v Slovarju slovenskega knjižnega jezika s stališca sodobnih leksikografskih nacel. Jezik in slovstvo 51/5. 25–45. – – 2010: Designing a model for a corpus-driven dictionary of academic English. Birmingham: Aston University. Doktorska disertacija. Dostopno prek: http://eprints.aston.ac.uk/14664/1/Kosem2010_484017_3.pdf. Kosem, Iztok idr., 2011: GDEX for Slovene. V: Kosem, Iztok, Kosem, Kar­men (ur.): Electronic Lexicography in the 21st Century. New Applications for New Users Proceedings of the 2nd international conference on electronic lexicography. Proceedings of eLex 2011, Bled, 10-12 November 2011. Lju­bljana: Trojina, Institute for Applied Slovene Studies. 151–159. Dosto­pno prek: http://www.trojina.si/elex2011/elex2011_proceedings.pdf. Košmrlj-Levacic, Borislava, 2006: O terminološkem slovarju in njego-vi izdelavi z vidika terminografske ravnine. Jezikoslovni zapiski 12/1. 71–87. Krek, Simon idr. 2013: Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega je­zika. Izd. 1.1, 2013. Dostopno prek: http://www.sssj.si. Krysin 2008/......, .. .., 2008: ....... ............ ........ ...... V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 352– 368. Kržišnik, Erika, 2009: Kam in kako s frazeologijo v novem slovarju. V: Per-dih, Andrej (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika, 23. in 24. oktober 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 53–56. Landau, Sidney I., 1984: Dictionaries. The Art and Craft of Lexicography. New York: Scribners. Lew, Robert, 2012: How can we make electronic dictionaries more effective?. V: Granger, Sylviane, Paquot, Magali (ur.): Electronic Lexicography. Oxford: Oxford University Press. 343–363. Merše, Majda, 2008: Slovenska leksikografija in leksikologija v zgodovinski perspektivi. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 150–180. Mešanovic-Meša, Emira, 2012: Rjecnici bosanskoga jezika. V: Halilo­vic, Senahid (ur.): Bosanskohercegovacki slavisticki kongres I. Zbornik radova (knjiga 1). Sarajevo: Slavisticki komitet. 35–43. Dostopno prek: http://www.slavistickikomitet.ba/Zbornik1-Web-F.pdf. Mirtic, Tanja, 2015: Pregibnostno-naglasni vzorci knjižne slovenšcine. Dok­torska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Mřnnesland, Svein, 2012: Dvadeset godina bosanskog jezika. V: Hali­lovic, Senahid (ur.): Bosanskohercegovacki slavisticki kongres I. Zbornik radova (knjiga 1). Sarajevo: Slavisticki komitet. 45–49. Dostopno prek: www.slavistickikomitet.ba/Zbornik1-Web-F.pdf. Napotki 1981: Napotki za redakcijo samostalnika, pridevnika in glagola v SSKJ. 1. in 2. del. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU. Leksiko­loška sekcija. Tipkopis. Opavská, Zdenka, 2002: Postoje a preference uživatelu slovníku: k jedno-mu aspektu dotazníkového pruzkumu. V: Nábelková, Mira, Šimková, Mária (ur.): Varia IX: zborník materiálov z IX. kolokvia mladých jazyko­vedcov: Modra–Piesok, 1.–3. 12. 1999. Bratislava: Slovenská jazykovedná spolocnost pri SAV. 87–96. Dostopno prek: http://juls.savba.sk/ediela/ varia/9/Varia9.pdf. Opavská, Zdenka, Štepánková, Barbora, 2008: Práce s lexikálním materiálem a možnosti exemplifikace v lexikální databázi LEXIKON 21. V: Rangelova, Albena idr. (ur.): Lexikografie v kontextu informacní spolecnosti: sborník prí­spevku z pracovního setkání: Praha, 4.–6. 6. 2007. Praha: Ústav pro jazyk ceský AV CR, 2008, s. 33–40. ISBN 978-80-86496-41-2. Oppentocht, Lineke, Schutz, Rik, 2003: Developments in electronic dic­tionary design. V: van Sterkenburg, Piet (ur.): A practical guide to lexicography, Terminology and Lexicography. Amsterdam: John Benja­mins. 215–227. Pala, Karel, 2001: Návrh ceské lexikální databáze. V: Jarošová, Alexandra (ur.): Slovencina a ceština v pocítacovom spracovaní. Bratislava: Veda. 161–173. Dostopno prek: http://korpus.juls.savba.sk/files/zbornik/sa­cvps.pdf. Perdih, Andrej, 2013: Tipologija slovanskih enojezicnih slovarjev. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Perdih, Andrej (ur.), 2009: Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezi­ka, 23. in 24. oktober 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Perdih, Andrej, 2015: Optimizacija izdelave slovarja: možnosti uporabe ob­stojecih slovarskih podatkov. V: Smolej, Mojca (ur.). Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa- kultete, del 2, str. 551–567. Perdih, Andrej, Snoj, Marko, 2015: SSKJ2. Slavia Centralis VIII/1. 5–15. Perko, Gregor 2015: Metamorfoze definicije v francoskem slovaropisju. V: Gor­janc, Vojko idr. (ur.): Slovar sodobne slovenšcine: problemi in rešitve. Ljublja­na: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 298–318. Piotrowski, Tadeusz, 2008: Leksykograifa polska. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 94–115. Rangelova, Albena, 2008: K úkolum výzkumného zámeru. V: Rangelova, Albena idr. (ur.): Lexikografie v kontextu informacní spolecnosti. Sborník príspevku z pracovního setkání. Praha, 4.–6. 6. 2007. Praha: Ústav pro jazyk ceský AV CR. 11–18. Rey, Alan, 1970: Typologie génétique des dictionnaires. Langages 19. 48–68. Dostopno prek: http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/ lgge_0458-726X_1970_num_5_19_2591. Rojs, Jurij, 2001: Razlagalni slovarji ruskega jezika. Jezikoslovni zapiski 7. 447–450. Rozman, Tadeja idr., 2015: Slovarji in ucenje slovenšcine. V: Gorjanc, Vojko idr. (ur.): Slovar sodobne slovenšcine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 150–167. Rundell, Michael, 2006: More than one way to skin a cat: why full-senten­ce definitions have not been universally adopted. V: Corino, Elisa idr. (ur.): EURALEX 2006 Proceedings. Torino: Edizioni dell’Orso. 323–337. – – 2012a: The road to automated lexicography: An editor's viewpoint. V: Granger, Sylviane, Paquot, Magali (ur.): Electronic Lexicography. Ox­ford: Oxford University Press. 15–30. – – 2012b: ‘It works in practice but will it work in theory?’ The uneasy rela­tionship between lexicography and matters theoretical. V: Fjeld, Ruth Vatvedt, Torjusen, Julie Matilde (ur.): Proceedings of the 15th EURALEX Congress. Oslo: University of Oslo. 47–92. Dostopno prek: http://www. euralex.org/elx_proceedings/Euralex2012/pp47-92%20Rundell.pdf. Sebeok, Thomas A., 1962: Materials for a typology of dictionaries. Lingua XI. 363–374. Silvester, Marta, 1978: Prirocnik za tehnicno stran redakcije gesel. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU. Leksikološka sekcija. Tipkopis. Snoj, Marko, 2009: Etimološke osvetlitve v novem slovarju slovenskega jezika. V: Perdih, Andrej (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezi­ka, 23. in 24. oktober 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 83–87. – – 2012: Podgesla v Novem slovarju slovenskega jezika. V: Marušic, Franc, Žaucer, Rok (ur.): Škrabcevi dnevi 7 – zbornik prispevkov s simpozija 2011. Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 96–103. Suhadolnik, Stane, 1963: Problemi slovenske leksikografije. Sodobnost 11/10. 926–934. – – 1968: Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Jezik in slov­stvo 13/7. 219–224. Svensén, Bo, 1997: Practical Lexicography. Principles and Methods of Dictiona­ry-Making. Oxford/New York: Oxford University Press. Svetlá, Jindra, 2011: Struktura a zpracování hesel v lexikální databázi Pralex. V: Svetlá, Jindra idr. (ur.): Ceská a slovenská výkladová lexikografia na zaciatku 21. storocia. Súbor príspevkov v rámci medzinárodného projektu Princípy a metódy tvorby výkladového slovníka. Brno: Tribun EU. 9–18. – – 2012: Lexikální databáze Pralex. Jazykovedné aktuality 49/1–2. 40–46. Dostopno prek: http://jazykovednesdruzeni.cz/JA1212.pdf. Šanskij 2011/......., ....... .........., 2011: ........... ........................., ......: ....... ... “........”. Šcerba 1940/....., .. .., 1940: .... ..... ...... .............. ........................ 3. 89–117. Dostopno prek: http://www. ruthenia.ru/apr/textes/sherba/sherba9.htm. Šcerbin 2008/......, .. .., 2008: ....... . ........... ........ ........... .................. ......... V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 11–43. Šulc, Michal, 2001: Júlia Bálint: Slovar slovenskih homonimov. Slavia 70/1. 119–123. Tafra, Branka, Fink, Željka, 2008: .......... .............. V: ...­......, .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .............. ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 220–244. Tafra, Branka, 2012: Što je hrvatskoj leksikografiji natuknica?. V: Fink Ar-sovski, Željka (ur.): Zbornik radova posvecen Antici Menac o njezinu 90. rodendanu. Zagreb: FF press, Filozofski fakultet. 111–132. Dostopno prek: http://bib.irb.hr/datoteka/609109.Tafra_Natuknica.pdf. Tomišic, Mojca, 2011: Tipologija prikaza glagolov s se v novem slovarju slo­venskega jezika. V: Jesenšek, Marko (ur.). Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 75). Maribor: Medna­rodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 110–123. Toporišic, Jože, 1973/1974: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Je­zik in slovstvo 19/8, 273–279. – – 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – – 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Verižnikova 2008/...........E. V., 2008: ........... .............. V: ........., .. .. (ur.): ...... . ....... .......... .......­....... ....... ......... . XIV ...... .......... ......: ........ ........ ..... ... .. .. ........... .... 69–93. Vidovic Muha, Ada, 1996: Tvorno razmerje med slovenskim in ceškim jezikoslovjem 20. stoletja. V: Derganc, Aleksandra (ur.): Seminar slo­venskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj 32. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 77–85. – – 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vodušek, Božo, 1961: O leksikografskem ugotavljanju in urejevanju bese­dnih pomenov. Jezik in slovstvo 7/1. 5–10. Weiss, Peter, 1994a: Teorija in praksa slovenskega narecnega slovaropisja. Pri­mer govorov Zadrecke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami. Ljublja­na. Doktorska disertacija. – – 1994b: Katere slovarje smemo pricakovati po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Jezik in slovstvo 39/7–8. 346–350. – – 1999: Dolocila za razvršcanje podobno in enako pisanih iztocnic v slovarskem delu novega Slovenskega pravopisa. Jezikoslovni zapiski 5. 151–167. Wiegand, Herbert Ernst, 1989: Aspekte der Makrostruktur im allgemeinen einsprachigen Wörterbuch: alphabetische Anordnungsformen und ihre Probleme. V: Hausmann, Franz Josef idr. (ur.): Wörterbücher / Dictiona­ries / Dictionnaires. Ein internationales Handbuch zur Lexikographie / An International Encyclopedia of Lexicography / Encyclopédie internationale de lexicographie. Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft / Handbooks of linguistics and communication science / Manuels de lingu­istique et des sciences de communication, Band 5.1. Berlin, New York: W. de Gruyter. 371–409. Zgusta, Ladislav, 1991: Prirucnik leksikografije, I. izdanje. Sarajevo: »Svje­tlost«, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Žagar Karer, Mojca, 2011: Terminologija med slovarjem in besedilom. Ana-liza elektrotehniške terminologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Žele, Andreja, 2002: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla. Jezikoslov­ni zapiski 8/1. 95–108. – – 2009: O geslovniku za novi slovar slovenskega jezika. V: Perdih, Andrej (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika, 23. in 24. okto­ber 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 75–79. Zmigrodzki, Piotr, 2009: Wprowadzenie do leksykografii polskiej. Wydanie tr-zecie rozszerzone. Katowice: Wydawnictwo Uniwersytetu Slaskiego. – – 2010: Jak powstaje Wielki slownik jezyka polskiego. V: Czopek-Kop­ciuch, Barbara, Zmigrodzki, Piotr (ur.): Jezyk polski wczoraj – dzis – ju­tro. Kraków: Wydawnictwo LEXIS. 150–160. Dostop prek: http://wsjp. pl/strony_opisowe/Jak_powstaje_WSJP.pdf. – – 2014: Polish Academy of Sciences Great Dictionary of Polish [Wielki slownik jezyka polskiego PAN], Slovenšcina 2.0, 2/2. 37–52. Zmigrodzki, Piotr idr., 2007: Koncepcja Wielkiego slownika jezyka polski-ego – przyblizenie drugie. V: Zmigrodzki, Piotr, Przybylska, Renata (ur.): Nowe studia leksykograficzne. Kraków: Wydawnictwo Lexis. 9–21. Dostopno prek: http://www.ijp-pan.krakow.pl/images/publikacje_elek­troniczne/nsl_tom1/01koncepcja.pdf. imenSko kazalo A Ahacic, Kozma 30, 102, 122 Alasia da Sommaripa, Gregorio 25 Andrejcin, Ljubomir 38 Anic, Vladimir 34 Arhar Holdt, Špela 69 Atkins, Sue 81, 91 Auderska, Halina 46 B Balážová, Lubica 157 Bálint, Júlia 80 Banko, Miroslaw 47, 61 Barbierik, Kamil 43 Bašic, Nataša 34 Béjoint, Henri 15, 25 Bergenholtz, Henning 75 Bezdícková, Alžbeta 42 Biryly, M. V. 54 Bohoric, Adam 25 Bokal, Ljudmila 31 Bonkowski, Robert 35, 36 Busel, V. T. 54 Buzássyová, Klára 102, 107, 142 C Cedic, Ibrahim 35 Cermák, František 80 Cermáková, Anna 42 Cibej, Jaka 69 Coroleeva, Marija 38 D De Schryver, Gilles-Maurice 15, 26, 27, 28 Devapala, Shalom 15, 21, 22, 23, 25, 27 Doroszewski, Witold 46, 61 Dubicinskij, V. V. 51, 54 Dunaj, Boguslaw 47 E Eusievic, N. P. 54 Evgenjeva, A. P. 52 F Filipec, Josef 80 Fink, Željka 33 G Gantar, Polona 10, 32, 64, 65, 88, 136, 179 Georgiev, Ljuben 38 Gjurin, Velemir 77 Gliha Komac, Nataša 30, 57, 65, 71, 89, 114, 179 Gložancev, Alenka 136 Goldstein, Ivo 34 Gorbacevic, K. S. 51, 52, 63 Gorjanc, Vojko 10, 65, 69 Gouws, Rufus H. 15, 102 Gudkov, V. P. 33 H Halilovic, Senahid 35 Hartmann, R. R. K. 15, 25, 75, 76, 78, 123 Hausmann, Franz Josef 17, 101, 102 Havránek, Bohuslav 40 Hladká, Zdenka 40, 41 Hudecek, Lana 79, 91, 92 Hujer, Oldrich 39 I Ilcev, Stefan 38 J Jahic, Dževad 35, 36, 55 Jakop, Nataša 65, 71, 179 Jakuškina, E. I. 33 James, Gregory 75, 78, 123 Jarošová, Alexandra 44, 157 Ježovnik, Janoš 65, 71, 179 Jojic, Ljiljana 33 K Kalenic, Vatroslav 33 Kilgarriff, Adam 136 Klemencic, Simona 65, 71, 166, 179 Kochová, Pavla 43 Koneski, Kiril 36 Kosem, Iztok 12, 32, 64, 65, 136, 179 Košmrlj-Levacic, Borislava 96 Krek, Simon 10, 32, 64, 65, 67, 69, 88, 99, 114, 136, 179 Krelj, Sebastijan 25 Krvina, Domen 65, 71, 179 Krysin, L. P. 50, 51, 52 Kržišnik, Erika 121, 151, 152, 163, 176 Kuznecov, S. A. 52, 63 L Landau, Sidney 15, 25 Ledinek, Nina 65, 71, 179 Leech, Geoffrey 80 Lempicka, Zofia 46 Levec, Fran 25 Lew, Robert 152 Lyons, John 80 M Malkiel, Yakov 15, 16, 21 Martincová, Olga 40, 41 Matasovic, Ranko 33 Megiser, Hieronim 25 Merše, Majda 15, 25 Mešanovic-Meša, Emira 35 Mihaljevic, Milica 79, 91, 92 Mirtic, Tanja 65, 71, 132, 179 Mladenov, Stefan 38 Mřnnesland, Svein 35, 36 Murgoski, Zoze 37 N Nikolic, Miroslav 34 O Opavská, Zdenka 42, 102 Oppentocht, Lineke 152, 162 Ožegov, S. I. 50, 51, 63, 110, 111, 112, 131, 159 P Pala, Karel 136 Peciar, Štefan 44 Perdih, Andrej 30, 31, 57, 65, 71, 73, 84, 148, 176, 179 Perko, Gregor 69 Petric, Špela 65, 71, 179 Piotrowski, Tadeusz 46, 47, 48 Pohlin, Marko 25 Popov, Dimitar 38 Prinsloo, D. J. 15 Puškin, A. S. 52 R Rangelova, Albena 42 Rey, Alan 15, 17 Rojs, Jurij 52 Rozman, Tadeja 69 Rundell, Michael 77, 81, 91, 157 S Schutz, Rik 152, 162 Sebeok, Thomas A. 15, 16 Silvester, Marta 83, 104, 153, 166, 167 Skorupka, Stanislaw 46 Smetánka, Emil 39 Snoj, Marko 25, 30, 31, 65, 71, 84, 103, 166, 176, 177, 179 Suhadolnik, Stane 10, 136 Svensén, Bo 15, 25, 78, 123, 165, 166 Svetlá, Jindra 41 Szymczak, Mieczyslaw 46 Š Šanskij, Nikolaj Maksimovic 152, Šcerba, Lev Vladimirovic 16 Šcerbin, B. K. 53 Šonje, Jure 33, 81, 92 Štepánková, Barbora 42 Šulc, Michal 80 Švedova, N. Ju. 50, 51, 63, 110, 111, 112, 131, 159 T Tafra, Branka 33, 81, 84, 90, 92 Tarp, Sven 75 Tomišic, Mojca 121 Toporišic, Jože 90, 96, 152, 155 U Ušakov, D. N. 50 V Verižnikova, E. V. 37 Vidovic Muha, Ada 39, 79, 80, 82, 85, 90, 151 Vodušek, Božo 10 Vulic, Ivana 36 W Weingart, Miloš 40 Weiss, Peter 10, 31, 77, 83, 93 Wiegand, Herbert Ernst 101, 102 Z Zgusta, Ladislav 15, 16, 18, 19, 20 Zmigrodzki, Piotr 15, 25, 46, 47, 48, 62 Ž Žagar Karer, Mojca 152 Žele, Andreja 65, 71, 95, 96, 121, 155 179 Pomen monografije je predvsem v tem, da pregledno prikaže sodob­ne prakse in spoznanja v slovanskem slovaropisju, jih kriticno ovred­noti in predlaga uporabo nekaterih tudi v slovenskem prostoru. Delo bo bistveno pripomoglo pri odlocanju v dilemah, s katerimi se sooca slovensko splošno slovaropisje po zakljucku druge izdaje SSKJ. Marko Snoj V monografiji avtor komentira in hkrati rešuje vec vprašanj: upo­rabnost obstojecih korpusov za slovaropisje; vloga t. i. jezikovne­ga cuta in v zvezi s tem zmožnost locevanja med objektivnim in subjektivnim oz. kako je opredeljena stopnja objektivizacije ali subjektivizacije slovarskih podatkov; do katere stopnje obdržati geselsko hierarhijo; iskanje najoptimalnejših rešitev za prikaz slo­varskih podatkov. Eno bistvenih vprašanj je dolocitev in utemeljitev tipov slovarskih razlag. V zvezi s tem avtor opozarja na razlicnost razlag za dolocene besedne vrste in za oblike znotraj posameznih besednih vrst. Avtor opozarja tudi na možnosti optimalnejšega oz. popolnejšega prikaza slovarskih kategorij kot spol, živost, clo­veškost, števnost, vid ipd. [...] Monografija je teoreticno-informati­ven in hkrati prakticnouporaben vodnik za jezikoslovce in zlasti za slovaropisce in za vse, ki se tako ali drugace ukvarjajo z leksiko in slovaropisjem; omogoca torej vecplastno branje, bolj jezikoslovno ali pa »samo« uporabnostno. Andreja Žele