377
Natoroznanske stvari.
Rodovitnost in urno razširjanje rastlin.
Res velika in čudna je različnost rastlin, s katerimi lepoti in kinča narava lica svoja! — Koliko raznobojnih prekrasnih cvetlic namreč je na zemlji naši, in kdo izmed Das bi jih preštel, ker je število njih tako obilno? Cudanolno pa je tudi to: kako hitro da narava obleče pomladanski čas prazna polja, pusta pota, in sive, ponosno proti nebu kipeče skale, da! še cel6 zidovje in strehe — v obče — slednji prostorček, kjer je le količkaj dobre plodne zemlje; — in vendar se nam to čudno ne zdi! To pa zato, ker smo vajeni že od mladih nog sledneletnega prerojenja.
Večina rastlin se pomnožuje na nekak čuden način, katerega pozna sleherni zemljak, če le količkaj pozornosti obrača na take reči. So rastline, ki imajo po tisoč semenskih zrn , pa to vse se ni veliko v primeri z drugimi rastlinami; tako, postavim, s tobakom, ki ima okoli štirideset tisoč zrnic. Ali ni to veliko? Koliko novega zaroda po tem takem! — Kaj pa hrast? Hrast stoji blizo pet sto let. Ce rodi v tem času le petdesetkrat in ima slednjo pot na mnogih svojih vejah in vejicah v vsem le pet sto želodov , jih rodi v onem času pet in dvajset tisoč, po katerih nastanejo s časom veliki in lepi hrastovi gozdi, koje je zaredil en sam hrast po svojem semenu. Pa rastline se ne plode le samo po semenu, ampak tudi po očesih, koreninah in čebulicah. Nahajamo jih povsod; kajti vsemodri Stvarnik naš jih je razširil po vsi zemlji, da krasijo s čudo-budivno svojo krasoto hribe in doline, homce, poljane in ravnice.    Poznamo jih doslej 30.000.
Čeravno brez števila veliko semena tiči in mnogovrstne drage živali na zemeljskem površji poberć in ljudje v svoj prid obrnejo; — če tudi nedorečeno veliko jih v svoj prid obrnejo; — Če tudi nedorečeno veliko jih v zemlji pod zlo pride , ne manj pa nevihte, prevelika vlaga in različne druge neugodnosti uničijo, jih je vendar še vedno tako obilno, da prej prostora zmanjkuje kot semena.
Kaj pa bi bilo, ko bi sleherno zrno obležalo, ko dozori, in na zemljo pade! Bilo bi jih posiednjič vse polno, eno vrh drugega, in ne mogla bi kaliti; tedaj bi se zeliša ne plodila. Pa vsemodri Stvarnik je naredil v naravi vse tako, da gre njeno življenje vedno prave poti.
Vse se lepo razvija v celi natori leto za letom zmi rom po enih in istih postavah. Nekatera zrna namreč se nekako čudno razširjajo po zemlji, brž ko dozore in odpadejo. Največ jih je majhnih in tako lahkih , da jih sleherni — tudi najmanjši — p i h 1 j e j odnese , ter drugej vseje; zraven tega pa jih je veliko, da so krilata, na primer: regrat (Leontodon taraxacum) in še več drugih. Tudi taka zapuste svoj kraj in se drugam zasejejo tako ali tako. Pohajaje po domačih livadah in igraje si pod senčnimi drevesi okoli premilih mater in vpričo predragih bratov in sester smo še kot otroci trgali take cvetlice , jih pred usta nosili in razpihovali, da se je seme njihovo okoli in okoli nas kviško vzdi-govalo in ali dalječ ali pa blizo na tla padalo. Vpili smo v otročji nedolžnosti: „bave! bave!" nevede,  da naravi
pomagamo sejati.
(Konec prihodnjič.)
385
Natoroznanske stvari.
Rodovitnost in urno razširjanje rastlin.
(Kooec.)
Predragi Čitatelj! veliko verfko rastlinskih semen pa se zaseje še drugače. Kedar vihar razsaja in vrtinec kvišku vzdiguje prah po cestah in drugih potih, odnese tudi razna semena visoko v zračne višine. V zraku jih dalj časa vrti, zadnjic pa izroči materi zemlji v naročje. Ravno taka je tudi s prahom , ki se s semenom vred vrti v višinah, zadnjič pa naleze po zemlji in na-njo padla zrna opraši. Ko jame lahki dež zemljo močiti, zmoči tudi prah in semena, katera pričnejo kmalu kaliti in s prsti ali praha riti eno za drugim. V malo dneh kinčajo raznopisane cvetlice zemljo na daleč in široko; vse planjave in poljane, hribi in doli, vrhovi in strmine se pomlade in za novo življenje zbucle. Duša človeška se napaja krasote natorne, sploh vse se raduje prerojenja, kar le giblje in živi. To vse pa se zgodi na zmladletje, ko dobi narava vnovič svojo lepoto; pa tudi poleti sesijajnost njena  živo giblje pred dušo človeško.
So pa tudi taka semena ali zrna, da jih ni v stanu zmoči ne vihar, ne vrtinec. Al zategadel ne obleže ca mestu, temveč se zaplode ravno kakor one, o katerih sem ti , premili mi čitatelj 1 malo prej pravil. Ce se vstavljajo vetrovni moči, se pa človeški nogi ne morejo, kakor tudi živalski ne. Navadno so okrogla in se tedaj trkolijo po zemlji; dokajkrat pa jih tudi ljudje ali živina Bujejo z nogami in prisujejo malo po malem na različna mesta , kjer ee zmešajo s prstjo in o pravem času kale, potem pa zelene človeku v korist, naravi v krasoto.
Se druga so voglata ali robata, z bodili obdane, to je: so bodeča. Taka se obesijo ljudem na obleko, živini pa na dlako. Ljudje in živina jih zaneso drugam, kjer jih otresejo in zemlji izroče; ne znajo pa, da ska-zujejo naravi dobrote, ker jej pomagajo sejati. Sila veliko zrn pa je neprebavljivih. Ona grejo po čevah živalskih in pridejo spet na svitlo, se ve da ne na tistem kraju, kjer je žival pobrala jih. Ni dvombe tedaj , da selivni tiči zanesejo marsikatero seme iz tujih dežel, ter zaplode zelišča, koja so nam v veliko korist in od katerih ni bilo prej ne duha ne sluha pri nas. Od kod so pa mnoga drevesna plemena, trave in še druge rastline na stolpih, starih visokih zidovih in drevesih, kamor živa duša ne pride? Jasno kct beli dan je, da so jih tiči zasadili.
Ni treba tedaj modrovati in si glave do sivega beliti: odkod da je vsako leto nepretrgoma toliko plevela bodi-si na vrtih ali njivah, če tudi se skrbno gleštajo in čeravno sejavec marljivo zbira pšenico in druga žita, predno jih seje.
Treba pa znati, da Človek ni sam na svetu, marveč: da je še mnogo mnogo drugih žival, ki potrebujejo vsakdanjega živeža. Treba vedeti na dalje, da Bog skrbi za-nje, da Bog zapoveduje elementom opravljati dolžnost do vsega, kar živi, bodi-si človek ali kaka žival.    Ne srdimo  se   nad nekolikim plevelom   po vrtih
in poljih;  saj je  v živež živalim,  ki so nam neogibno potrebne, in brez katerih bi tako reči ne mogli biti!
Ce plevel škoduje žitu, pa povrnejo vso škodo zdravilne rastline tisočerokrat. So zelišča, ki jih nismo ne sejali ne sadili, ob kratkem, ki nismo nič posla imeli ž njimi, pa so nam vendar večkrat dobro zdravilo. Pa kdo človeku ustreže! Kaj nek bi bilo, ko bi narava tako nemila bila, kakor ni?                         Po „Nan."
386