ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2n02 ' I-2 (126) • 447-464 447 Nevcnka Troha Italijanska narodnostna skupnost v Sloveniji med letoma 1954 in 1990 Z rapalsko pogodbo 12. novembra 1920 in rimsko pogodbo 27. januarja 1924 je zmago- valka prve svetovne vojne Italija priključila območja na jugozahodu razpadle habsburške monarhije. Del t.i. Julijske krajine (italijanske pokrajine Trst, Gorica, Reka in Pulj) je bil Poseljen le s Slovenci ali Hrvati, velik del pa je bil narodnostno mešan. Tako je popis leta 1910 na območju, ki gaje nato po drugi svetovni vojni v skladu z mirovno pogodbo, podpi- sano 10. februarja 1947, priključila Ljudska republika Hrvaška (večji del Istre, Reka, Zadar, otoki), naštel 175.402 Hrvata in 127.787 Italijanov,1 na območju, ki gaje takrat priključila LR Slovenija (Primorska med rapalsko in današnjo slovensko-italijansko mejo z izjemo Ko- prskega), pa 182.474 Slovencev in le 222 Italijanov. Po prvi vojni je tako italijanska manjšina v Kraljevini SHS (Jugoslaviji) živela le v Dalmaciji in na nekaterih otokih (po nekaterih ocenah jih je bilo 10.000). Ti »neodrešeni« Italijani so predstavljali zlasti vrhnji sloj družbe 'n imeli, za razliko od povsem brezpravne slovenske in hrvaške manjšine v Italiji, po takrat- nih standardih vso zaščito. Kljub temu so se nekateri v naslednjih letih odselili, tako da jih je Po italijanskih diplomatskih virih leta 1938 bilo še 6.226.2 V Julijsko krajino seje po njeni priključitvi k Italiji naselilo veliko Italijanov iz ostalih Pokrajin (t.i. regnicoli), zlasti učitelji, uradniki, policisti, vojaki, fašistični funkcionarji. Le-ti so v veliki večini odšli takoj po kapitulaciji Italije. Carlo Schiffrer je leta 1946 ocenjeval, da je bilo na območju, nato z mirovno pogodbo priključenem Hrvaški. 122.052 Hrvatov, 137.647 Italijanov in 24.000 neopredeljenih (ibridi). na območju, ki gaje priključila Slovenija, pa '66.887 Slovencev in 3.863 Italijanov.' Jugoslavija je na mirovnih pogajanjih z Italijo po koncu druge svetovne vojne zahtevala razmejitev na slovenski etnični meji. V začetku maja 1945 so enote Jugoslovanske armade to območje tudi zasedle, a so se 12. junija morale umakniti vzhodno od demarkacijske Morga- nove črte.4 Tako je od junija 1945 Vojna uprava Jugoslovanske armade za Slovensko pri- gorje, Istro in Reko (VUJA) upravljala t.i. cono B Julijske krajine med demarkacijsko črto in rapalsko mejo, ki je do mirovne pogodbe formalno še ostajala del Italije. Del svojih pristoj- nosti so vojaške oblasti prenesle na civilne organe. V slovenskem delu je bilo to Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst. S tega območja so se zlasti tisti Italijani, ki so bili aktivni v fašističnih organizacijah in sodelavci okupatorja, odselili že pred prihodom jugoslovanskih enot. Vse od vzpostavitve jugoslovanske uprave se 1 Podatki popisa so dopolnjeni s kasnejšimi podatki za Reko in Zadar. 2 Milica Kacin Wohinz. Jo?« Pirjcvec: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000, Ljubljana 2000, str. 35. 1 Carlo Schiffrer: La Venczia Giulia. Saggio di una carta dci limiti nazionali italo-jugoslavi. Roma 1946. str. 106-109 (dalje SchifTrer. La Vcnezia Giulia). * Tekla je od Debelega rtiča čez Kras. Vipavsko dolino. Banjsko in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida. ^U je bil enklava v upravi anglo-amcriske Zavezniške vojaške uprave, ki je upravljala cono A Julijske krajine med Mwganovo črto in staro avstrijsko-italijansko mejo iz leta 1915. 448 N. TROHA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1954 IN 1990 je to odseljevanje nadaljevalo. Nekateri so odšli legalno, drugi so pobegnili. Med najbolj množičnimi je bilo odseljevanje iz mesta Pulj pozimi 1946/47, potem koje postalo jasno, da bo mesto z mirovno pogodbo pripadlo Jugo.slaviji., Po podpisu mirovne pogodbe z Italijo 10. februarja 19476 (njena določila so bila uvelja- vljena 15. septembra isto leto) seje izseljevanje Italijanov iz HrvaŠki priključenih območij nadaljevalo. Člen 19 mirovne pogodbe je tistim, katerih pogovorni jezik je bil italijanski, namreč dovoljeval opcijo za ohranitev italijanskega državljanstva, ki pa je obenem pomenila tudi odselitev v Italijo. Jugoslovanska vlada je leta 1952 v pogajanjih za razrešitev problema Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) tako navajala, daje bilo po popisu leta 1910 na območju, ki je bilo leta 1947 priključeno Jugoslaviji, 114.076 Italijanov, po popisu leta 1948 67.856, leta 1951 pa le še okrog 40.000. Število Italijanov seje zelo zmanjšano zaradi, tako jugoslo- vanska vlada, prostovoljne izselitve 114.000 Italijanov (samo v letu 1948 več kot 30.000). To izseljevanje naj bi potrjevalo, da tamkajšnji Italijani niso bili »avtohtoni etnični element, ki bi bil vezan na ta kraj«, ampak priseljenci. Po istem viru naj bi bilo leta 1951 v mejah Italije okrog 80.000 Slovencev, medtem ko so realnejše ocene verjetno okrog 60.000.7 Po množični izselitvi so v hrvaškem delu Istre in na otokih ostale posamezne lise italijan- skega prebivalstva in sicer v občinah Poreč, Rovinj, Pulj, Labin, Buzet, Pazin, Opatija, Reka, Cres-Lošinj in Krk, po letu 1954 pa tudi Buje. V šolskem letu 1950/1951 je bilo v Jugoslaviji (Hrvaški) 37 italijanskih osnovnih šol s 3.366 učenci in 95 učitelji, 16 srednje-višjih šolskih ustanov s 2.157 študenti in 136 učitelji. Vseh prebivalcev istrsko-kvarnerskih hrvaških občin je bilo leta 1971 443.752, med njimi 17.520 Italijanov (3,9%), leta 1981 pa 503.936, med njimi 11.847 Italijanov (2,35%). A ob tem je po nekaterih ocenah italijanski jezik govorilo kar 70.000 tamkajšnjih prebivalcev.8 Za razliko od območja hrvaške Istre, Reke, Zadra in otokov je bilo leta 1947 Sloveniji priključeno območje etnično homogeno. Velika večina tistih, ki so s tega območja na osnovi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332),' so bili namreč Italijani, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti in so se pred koncem vojne že tudi odselili. Opcijo je namreč moral vložiti vsak, ki je imel 10. junija 1940 stalno bivališče na Jugoslaviji priključenem območju, pa je hotel ostati italijanski državljan. Med letoma 1945 in 1954 na območju LR Slovenije italijanske manjšine ni bilo. Mirovna pogodba je obenem določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre (Koper in Buje z okolico) ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Njegov med- narodnopravni položaj in notranjo ureditev sta določala Stalni statut in Instrument za začasni režim.10 V skladu z njima so bili Slovenci, Hrvati in Italijani na območju STO trije cnakopra- ' Celotno problematiko t. i. eksodusa glej: C. Colummi, L. Ferrari, G. Nassisi, G. Trani: Storia di un esodo. Trst 1980; Esodi. Trasferimenti forzati di popolazione nel Novecento europco. A cura di Marina Cattaruzza. Marco Dogo, Raoul Pupo. Quadcrni di Clio 3. Napoli 2000. 6 Panika mirovna pogodba. Integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. 2. 1947. MZZ RS. Ljubljana 1997 (dalje: Pariška mirovna pogodba). 7 Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), fond (dalje f.) 1277, Edvard Kardelj, Sk. 32/8. Memorandum 1952. Po nekaterih ocenah se je z območij, ki so bila priključena Jugoslaviji, v celoti izselilo med 200.000 in 250.000 Italija- nov. Glede Števila Slovencev so upoštevani popisi leta 1910 in 1921 (za Beneško Slovenijo) ter interni popis PNOO izlet 1945/1946. 8 Statistični godišnjak SFRJ za leto 1983. Loredana Bogliun-Dcbeljuh: Etnična identiteta kot tip socialne iden- titete. Primer Italijanov v Jugoslaviji. Doktorska disertacija, Ljubljana 1991, str. 132-134, 137 (dalje Bogulin-Dc- beljuh. Etnična identiteta). * Arhiv Ministrstva za notranje zadeve RS. seznam opcij. ln Ustanovitev STO in njegove meje sta določala 21. in 22. člen Mirovne pogodbe z Italijo, Pariška mirovna pogodba, str. 13-15. Prilogi VI in VII Mirovne pogodbe z Italijo, prav tam, str. 63-75. ZGODOVINSKI ČASOPIS • Sft • 20(12 ' 3-4 (126) 449 vni narodi. Za vzpostavitev nove države je bilo ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njego- vem imenovanju, je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po dotedanji razmejitveni (Morganovi) črti na območju, ki je bilo del STO. Cona B STO je tako ostajala pod upravo VUJE. V coni B STO je VUJA del pristojnosti prenesla na civilni Istrski okrožni ljudski odbor (IOLO). Cona je bila razdeljene na dva okraja, koprski in bujski, meja je potekala po kasnejši meji med Slovenijo in Hrvaško. Potem ko je postalo jasno, da do ustanovitve STO ne bo prišlo, sta obe republiki prevzeli neposredni nadzor nad okrajnimi organi v coni," leta 1952 pa je dotedanji skupni IOLO ukinjen. V obeh okrajih so se tako sicer marsikdaj identični ukrepi tudi različno izvajali. Slovenske oblasti so tako vse od leta 1945 oz. 1947 upravljale z območjem koprskega okraja, kjer je po ocenah Carla Schiffrerja iz leta 1946 živelo 28.300 Slovencev in 29.000 Italijanov.12 Delovanje civilne uprave naj bi v coni B STO temeljilo na dveh načelih: spoštovanju mednarodnih dogovorov in ohranitvi pridobitev NOB. Že pred mirovno pogodbo je bila tam vzpostavljena uprava z narodnoosvobodilnimi (nato ljudskimi) odbori in sodstvo z ljudskimi sodišči. Vsi trije jeziki so bili enakopravni, upravno in sodno poslovanje je bilo v jezikih strank. Italijanske šole so delovale neokrnjeno, a s programom, ki je bil prilagojen progra- mom šol drugje v Jugoslaviji. Čeprav sta formalno obstajali še indipendentistična in sociali- stična stranka, je dejansko vse politično življenje usmerjala KP STO in Slovansko-italijanska antifaSistična unija kot različica ljudske fronte. Formalno je bila sicer zagotovljena svoboda tiska, ki pa je moral biti v skladu z novo usmeritvijo pripadnosti jugoslovanski državi in ljudski oblasti. Zasedbene oblasti so že pred uveljavitvijo mirovne pogodbe ocenjevale, da je razpo- loženje med italijanskim prebivalstvom slabo in daje večina še vedno videla v Jugoslovanih okupatorja. Ohranjali so se stari predsodki proti manjvrednim Slovanom, ki so bili sedaj »gospodarji«. Italijani so se počutili ogrožene tudi zato. ker se je vedno več Slovencev pri- seljevalo v dotlej skoraj izključno italijanska mesta. Dosti je bilo tudi ukrepov, npr. uvajanje dvojezičnosti, ki so prizadeli Italijane zaradi njihovega neznanja slovenščine. Spremenila seje tudi politika jugoslovanskih oblasti, ki so do mirovne pogodbe iz različnih vzrokov skušale zadržati italijansko prebivalstvo. Zlasti po objavi resolucije Informbiroja junija 1948, ko seje od njih odvrnil tudi velik del italijanskega delavstva, in potem, koje Postalo jasno, da STO ne bo ustanovljeno, je bilo odseljevanje Italijanov dobrodošlo, saj je olajševalo proces priključitve. Spomenica o soglasju, ki sojo 5. do oktobra 1954 podpisale ZDA, Velika Britanija. Jugo- slavija in Italija, formalno sicer ni odpravljala STO. temveč je le določala, da bo v coni A anglo-amcriško upravo zamenjala italijanska, medtem koje v coni B ostala jugoslovanska. Dejansko pa je bilo STO z njo razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo, kot dokončna pa je bila Priključitev potrjena z osimskimi sporazumi novembra 1975. Med pomembnejšimi določili 1' AS. I, f. CK ZKS. Zapisnik seje CK KPS 20. 9. 1949. Isto. 26.1.1950. 12 SchifTrer. La Venczia Giulia. str. 122. Avstrijski popis leta 1910 je tam naštel 24.669 Slovencev .n 31.706 Italijanov, julijanski leta 1921 21.759 Slovencev in 35.167 Italijanov, jugoslovanski popis oktobra 1945 pa 32.160 Slovencev in 22.769 Italijanov. V Bujskem okraju naj bi po istih virih bilo leta 1910 2.07.3 Hrvata in 20.099 Itahja- "ov. leta 1921 483 Hrvatov in 22.755 Italijanov, leta 1945 8.646 Hrvatov. 8.341 Italijanov in 7.230 neopredeljenih. Schiffrer ocenjuje, da je bilo v bujskem okraju med 19.000 in 22.000 Italijanov ter okrog 4.000 t.i. ibndov. medlem ^o Hrvatov naj ne bi bilo. 450 N. TROMA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1954 IN 1990 Spomenice o soglasju je priloga Posebni statut, ki obravnava zaščito slovenske oziroma ita- lijanske manjšine, ki je prvi dokument te vrste v odnosih med Jugoslavijo in Italijo.13 Pod jugoslovansko upravo je prešel tudi del cone A,14 ki je nato skupaj z okrajem Koper sodil v pristojnost LR Slovenije, medtem koje okraj Buje prešel v pristojnost LR Hrvaške. Z zakonom, ki gaje zvezna skupščina sprejela 25. oktobra 1954, so tam z nekaterimi omejitva- mi uveljavili jugoslovansko zakonodajo, 26. oktobra pa je jugoslovansko vojaško upravo nadomestila civilna." V veljavo je stopil tudi Posebni statut. LRS je v Koprskem okraju svojo zakonodajo uveljavila z zakonom, sprejetim 30. oktobra 1954, na osnovi katerega so v velja- vi ostali tudi vsi predpisi ljudskih odborov, ki niso bili v nasprotju z zvezno ali republiško zakonodajo.16 V Koprskem okraju cone B so Slovenci večinoma živeli v zaledju, medtem ko so bila mesta skoraj povsem italijanska.'7 Italijani (pa tudi nekateri Slovenci) so se odseljevali vse od konca vojne, a zlasti zaradi pričakovanja, da bo STO zaživelo, vse do tržaške krize okto- bra 1953 ne tako množično kot tisti z območij, ki jih je septembra 1947 priključila Hrvaška.18 Obenem so se na to območje priseljevali Italijani iz leta 1947 priključenega dela Istre, pa tudi iz Italije in cone A, zlasti tisti, ki so jih italijanske in zavezniške oblasti preganjala zaradi njihovega sodelovanja z jugoslovanskim osvobodilnim gibanjem in nato jugoslovanskimi oblastmi. Med 5. oktobrom 1953 in letom 1957, ko so se prebivalci odseljevali po določbah Spomenice o soglasju, pa je odšlo 16.062 oseb. V povojnem obdobju se je tako iz okraja Koper odselilo 25.062 oseb, med njimi skoraj vsa inteligenca in vsi duhovniki. Koliko je bilo med njimi Slovencev, ni znano, saj je nacionalna pripadnosti navedena le na vlogah po okto- bru 1953. V t.i. svobodni imovini izseljenih, pa tudi ljudi iz Trsta, je bilo 4.300 zgradb in 2.650 ha zemljišč.19 Na odločitev avtohtonih istrskih Italijanov,20 da se izselijo v Italijo, so nedvomno vplivali ukrepi jugoslovanskih oblasti, ki so bili marsikdaj razredni, jih je pa italijansko prebivalstvo zlasti zaradi svoje socialne sestave sprejemalo kot nacionalne. Vsaj v prvih letih je bila uradna politika Jugoslavije slovansko-italijansko bratstvo, ki so ga oblasti razumele kot privrženost " Spomenica o soglasju (zanjo se največkrat uporablja izraz Londonski memorandum) in Posebni statut kot njena priloga sta objavljeni v Janko Jeri: TržaSko vprašanje po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1961. str. 359-370 (dalje Jeri, TržaSko vpraSanjc). 14 Pas pri Miljah, skupaj 11,5 km2 z okrog 3.000 prebivalci, v veliki večini Slovenci. Ti so se zlasti zaradi gospodarske navezanosti na Trst skoraj v celoti (2.748 oseb) izselili v Italijo. " UL FLRJ. 10/5, 27. 10. 1954. Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ. ZISje 29. 12. 1954 izdal odred- bo o izvajanju zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ, med njimi tudi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospo- darskih podjetij, iz katerega pa je bila izvzeta nacionalizacija nepremičnin tujih državljanov. UL SFRJ, 45/1954, 30. 12. 1954. "•ULLRS, 10/43,4. II. 1954. 17 Po statističnem pregledu prebivalstva Istrskega okrožja STO februarja 1948 je bilo v Koprskem okraju 45.305 prebivalcev, med njimi 23.993 Italijanov. AS, I. f. 1529, Boris Kraigher, 5k. 9. "Doleta 1951 je iz okraja Koper odalo 5.591 oseb (3.565 ilegalno in 2.026 legalno). Do oktobra 1953 je odšlo še 3.417 oseb. AS, III, A 130. letna poročila MNZ. Poročilo VUJE za leto 1951. 15. januar 1952. priloženo letnemu poročilu MNZ za leto 1951. Pokrajinski arhiv Koper (dalje PAK), kartoteka odseljenih, vloge za izselitev. " PAK. kartoteka odseljenih, vloge za izselitev. Maruša Zagradnik: Terjatve in dolgovi na zahodni meji. V: Delo, 7. oktober 1995. Ivo Murko. Viktor Damjan, Črtomir Kolenc, DuSan Omahcn: Italijanska manjšina okraju Koper. Elaborat. IS LS LRS, nedatiran (dalje: Elaborat). 20 Avtohtonost posamezne etnične, nacionalne in kulturno-jezikovne skupnosti je sinonim za dolgotrajen in ukoreninjen obstoj specifičnega kuttumo-civilizacijsktga sistema v prostoru in času, kjer so opazni elementi neneh- nega reproduciranja njenih bistvenih etnično-tvornih prvin - teritorialnosti in kultumo-antropoloSke podobe. Franco Juri: Italijani v Jugoslaviji (ob izginjanju ene izmed manjSin). V: Teorija in praksa, I. 16. 1989, St. 6/7, str. 823 (dalje: Juri, Italijani v Jugoslaviji). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 56 ' 20O2 « 3-4 (126) 45_[ novi ideologiji in tudi novi Jugoslaviji. Svojo vlogo so odigrali tudi predsodki do »manjvrednih slovanskih barbarov«, ki so sedaj prišli kot zmagovalci in kot oblast, pritiski lokalnih aktivistov, ki so marsikdaj italijanstvo enačili s fašizmom, gospodarska navezanost na Trst. V popisu, ki so ga izvedli 28. februarja 1957, je na območju (razširjenega) Koprskega okraja le še 3.311 oseb (3,26% prebivalstva) navedlo italijansko narodnost.21 Po podatkih Popisa leta 1961 je bilo v treh slovenskih obalnih občinah 2.537 Italijanov.22 Po podatkih upravnih organov je bilo konec leta 1967 tam 2.216 občanov italijanske narodnosti ali 13% manj kot leta 1961. Kar 42,9% osebje bilo starejših od 50 let. Nižjo-šolsko izobrazbo je imelo 72,2% ljudi, srednjo 7, višjo 1 in visoko 0,9%. Po popisu leta 1971 je bilo v SRS 2.547 Italijanov ali 13,8% Italijanov v SFRJ, leta 1981 pa 2.187 (oseb z italijanskim materinim jezikom je bilo 2.288) ali 14,5% Italijanov v SFRJ. V vsej Jugoslaviji so v popisu leta 1961 našteli 25.615 Italijanov, leta 1971 21.791, leta 1981 16.110.21 Položaj Italijanov v slovenski Istri (enako pa velja za njen hrvaški del) seje tako povsem spremenil. Iz številnega, gospodarsko in socialno močnejšega ter vladajočega naroda so od leta 1945, v času jugoslovanske vojaške uprave, postajali, po množičnih izselitvah pa postali maloštevilna narodnostna manjšina, zaznamovana z izredno neugodno demografsko, social- no in gospodarsko strukturo. Italijani so se težko vživeli v dejstvo, da so od tedaj po številu predstavljali le manjšino in ne več »ekonomsko in številčno prevladujoč faktor«. Ker so ostali skoraj brez učiteljev, so mladino vzgajali slovenski in hrvaški učitelji z znanjem italijanščine. Kot politični aktivisti so med manjšino delovali priseljeni bivši partizani iz hrvaške Istre in nekateri politični pregnanci iz notranjosti Italije, ki jih domačini niso imeli za svoje prave predstavnike. Obenem so jugoslovanske oblasti od njih zahtevale popolno lojal- nost komunistični oblasti, ker pa se niso izselili, so v očeh italijanskih oblasti postali »rdeči« izdajalci domovine, za katere se le-te dolga leta niso zanimale. O strukturi manjšine pove veliko tudi podatek, daje leta 1957 k verouku hodilo le 20,8% (57) učencev italijanskih in 49% učencev slovenskih šol.24 Vse to je še povečevalo občutek nemoči in zaprtost pred večinskim okoljem. Pretežni del manjšine je bil sicer vključen v politični mehanizem, a je obenem pasivno spremljal družbe- no in politično dogajanje v državi. Tako je bilo leta 1957 v občini Koper med 1.987 člani ZK le 27 Italijanov, v Izoli med 640 24, v Piranu med 800 31. Med 12.400 člani SZDL v občini Koper je bilo 272 Italijanov, v Izoli med 4.056 člani 484, v Piranu med 4.884 člani 580. Okrajno sodišče Koper je to leto imelo med 70 porotniki le 1 Italijana, okrožno sodišče v Kopru 3, okrožno gospodarsko sodišče pa 1 občasnega sodnika. V okrajnem ljudskem odbo- ru so bili med 121 odborniki 4 Italijani, v 14 svetih s 126 člani je bilo 5 Italijanov, med 105 odborniki vseh treh občinskih ljudskih odborov 16 Italijanov. Manjšina ni imela kvalificira- nih ljudi za delo v upravnih službah, še tisti redki pa so slabo obvladali slovenščino. Na vodilnih mestih v gospodarstvu je bilo 13 pripadnikov manjšine, med 1.382 člani delavskih 21 V Kopru 1.171. v Izoli 585 in v Piranu 1.148 (7.7% prebivalstva). Največ. 18,6 % prebivalstva, jih je bilo v Portorožu. Elaborat, str. 1, 2. 22 V Kopru 872, Izoli 467, Piranu 1.208. " Leu 1981 je občina Izola je imela 12.153 prebivalcev, med katerimi je bilo 8.987 Slovencev, 358 Italijanov. '•788 Hrvatov, 564 Srbov. 164 Muslimanov. Občina Koper je imela 41.843 prebivalcev, med njimi 31.949 Sloven- cev. 727 Italijanov, 4.450 Hrvatov. 1.788 Srbov. 554 Muslimanov. Občina Piran je imela 15.235 prebivalcev, med njimi 10.417 Slovencev 876 Italijanov. 2.024 Hrvatov. 509 Srbov, 122 Muslimanov. AS. f. 537, RKSZDL. 5k. 1182. Narodnostna sestava prebivalstva SFRJ leta 1948. 1953. 1961. 1971 in 1981. Šk. 1142. Kulturna dejavnost italijan- ske in madžarske narodnosti v SRS. 1969. 24 Sicer je leta 1957 nedeljske ma.se z italijansko pridigo v Kopru obiskovalo le 30 ljudi, v Izoli 300 in v Piranu '50, pretežno starejših. Elaborat, str. 42. 452 N. TROHA: [TALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1954 IN 1990 svetov pa 53. Med 2.324 člani sedmih kmetijskih zadrug je bilo 291 kmetovalcev italijanske narodnosti. V slovenski ustavi iz leta 1947 in ustavnem zakonu iz leta 1953 ni bilo posebnega določila, ki bi zagotavljal zastopanost manjšine v organih oblasti in družbenega upravljanja, zato je bila njihova zastopanost le naključna. Tako je bil Gino Gobbo poslanec Republiškega odbora LS LRS.25 Leta 1957 so ocenjevali, daje v odnosih med Slovenci in Italijani, ki naj bi temeljili na strpnosti, občasno prihajalo do šovinizma. Medtem ko so do zaključka izseljevanja prevlado- vali šovinistični izpadi z italijanske strani, so bili po njem pogosti izpadi nacionalne nestrp- nosti Slovencev, zlasti iz vrst novo priseljenih prebivalcev, pa tudi nestrpnost znotraj italijan- ske manjšine med domačini in povojnimi priseljenci. Sodniki za prekrške so zato izdali več sodb.26 Po množičnem odseljevanju je bila v večini krajev avtohtone italijanske naselitve njena fizična navzočnost tako okrnjena, da so z leti izginili tudi značilni elementi etnične teritorial- nosti. Za razliko od časa pred drugo svetovno vojno, koje italijansko prebivalstvo večinoma živelo v obalnih mestih in njihovi urbanizirani okolici, seje po letu 1956 relativno strnjena skupnost z etničnimi značilnostmi ohranjala v bolj perifernih ruralnih predelih. Tako se je sredi osemdesetih let prava etnična skupnost, ki je relativno še razpolagala s svojim tradicio- nalnim bivalnim gospodarskim prostorom, ohranila le še v naselju Galižana pri Pulju, edi- nem istrskem naselju z večinskim italijanskim prebivalstvom (60%), v bolj skromni obliki pa tudi v naseljih Šišan, Vodnjan, Rovinj, Bale, Cres in v Bujščini.27 Ustava FLRJ iz januarja 1946 je v 13. členu opredelila, da uživajo narodnostne manjšine pravice do varstva pri kulturnem razvoju in svobodno rabo lastnega jezika. Te pravice je v 12. členu zagotovila tudi ustava LRS, sprejeta 16. januarja 1947, ki je v 20. členu tudi določala, da so državljani LRS ne glede na narodnost, raso ali veroizpoved enakopravni pred zakonom, in prepovedovala širjenje narodnega, rasnega in verskega sovraštva.2" Ti členi so bili osnova za izvajanje politike LRS do madžarske manjšine, od leta 1954 pa tudi ustavni okvir, v katerega se je vključil Posebni statut, ki je bil osnova za zaščito italijan- ske manjšine. Zagotavljal ji je enakopravnost, pravico do lastnega tiska, prosvetnih, kultur- nih in drugih organizacij in do javnih sredstev zanje, pravico do pouka v materinem jeziku, do njegove uporabe na sodiščih in v upravi, do gospodarskega razvoja. Prepovedoval je obujanje narodnostnega in rasnega sovraštva. Določal je tudi uvedbo dvojezičnih topografskih in drugih javnih oznak tam, kjer je bila najmanj ena četrtina prebivalstva pripadnikov manjšine.29 Novembra 1954 so v Kopru odprli italijanski konzulat, ki seje prva leta angažiral zlasti v vpra-šanjih, povezanih z izseljevanjem, in nadziral izvajanje določil Spomenice. Slovenske oblasti so prva leta po uveljavitvi Posebnega statuta kršile nekatera njegova določila, največ glede uporabe jezika, pisne dvojezičnosti, zlasti zaradi priseljenega osebja, ki ni znalo italijansko, in javnih oznak. Septembra 1955 je bila v vsej FLRJ uvedena nova upravna razdelitev občin. Ukinjeni sta bili tudi občini Sečovlje in Portorož, ki sta imeli raz- meroma visok odstotek italijanskega prebivalstva (Portorož 18,6%, Sečovlje 14,2%).10 23 Juri, Italijani v Jugoslaviji, str. 824-826. Elaborat, str. 12-17, 70-73. 26 Elaborat, str. 66-68. 27 Juri, Italijani v Jugoslaviji, str. 824. 28 Osnove za položaj narodnih manjšin v povojni Sloveniji so bile dane na I. zasedanju SNOS februarja 1944 z deklaracijo, ki je odobrila odloke 2. zasedanja Avnoja, torej tudi točko 4, ki je opredeljevala načelo o enakopravnosti narodnih manjSin in jim zagotavljala vse narodnostne pravice, in z deklaracijo o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva, v kateri se le-to med drugim zavezuje, da se bo zavzemalo za enakopravnost ljudi ne glede na narodnost. 29 Jeri, TržaSko vprašanje, str. 363-368. w Elaborat, str. 76. _ ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2002 • ^ (12w 453 S Spomenico o soglasju so bile v Koprskem okraju zaščitene naslednje šole: otroški vrtec v Kopru ter italijanski oddelki v Izoli, Piranu in Sečovljah, osnovne šole v Kopru, Semedeli, Sečovljah, Ankaranu, Sv. Luciji, Izoli, Strunjanu in Pradah, osemletne šole v Kopru, Izoli in Sečovljah, italijanski oddelek v obrtni šoli v Kopru, klasična gimnazija v Kopru, realna gim- nazija v Piranu in trgovska dveletna šola v Izoli." V teh šolah so bili učni načrti prilagojeni načrtom slovenskih šol, za italijanski jezik, zgodovino in zgodovino umetnosti pa učnemu načrtu šol za italijansko manjšino na Hrvaškem. Oblasti so smatrale za potrebno, da se otroci vzgajajo v duhu jugoslovanskega patriotizma, zato je bilo nujno, da so se seznanjali tudi z zgodovino jugoslovanskih narodov, obenem pa naj bi imeli možnost seznaniti se s preteklo- stjo lastnega naroda. V italijanskih vrtcih je bilo v šolskem letu 1954/55 še 113 otrok, leta 1955/56 le še 20. nato so prenehali delovati, ker ni bilo vpisov. Na italijanskih šolah je bilo v šolskem letu 1954/55 še 868 učencev, leta 1955/56 le še 269. leta 1956/57 272. zato so oblasti nekatere šole ali oddelke opustile. Tako so bili v 6 osnovnih šolah ob polletju 1956/57 103 otroci z 8 učitelji. Upadanje vpisa v italijanske šole je bilo nedvomno posledica izseljevanja, saj seje od 5. oktobra 1953 do začetka leta 1956 izselilo 186 dijakov in 4.800 otrok, deloma pa tudi dejstva, da so ponekod oblasti prva leta po podpisu Spomenice skušale vplivati na starše, da bi otroke vpisali na slovensko šolo. Take je v Piranu referent za šolstvo v šolskem letu 1955/ 56 izdal nekaj pismenih odločb, s katerimi je prešolal italijanske otroke na slovenske šole. Tajništvo občinskega ljudskega odbora je zahtevalo, da referent te odločbe prekliče, posredo- val je tudi italijanski konzul v Kopu, nakar so bili otroci večinoma poslani nazaj na italijan- ske šole. Italijanske šole so lahko obiskovali tudi otroci italijanskih državljanov, česar pa italijanske oblasti na Tržaškem niso dovolile slovenskim. V šolah so bile leta 1957 dvojezične le nekatere tiskovine (spričevala itd.), večina šolskih zgradb je imela le slovenske napise. Šole so sicer imele ustrezno število učiteljev s predpisa- no izobrazbo, a večinoma Slovence, ki so se šolali v Italiji. Položaj učiteljev pa seje sčasoma izboljševal in so Italijani vsaj v osnovnih šolah že sredi šestdesetih let skoraj povsem nado- mestili Slovence. V slovenskih šolah se je v šolskem letu 1956/57 italijanščina poučevala samo na Pomorski srednji šoli v Piranu in nekaterih paralelkah Ekonomske srednje šole v Kopru. Ustanovljenje bil tudi posebni inšpektorat za italijanske šole. Ker je bilo število učencev majhno, je bilo vzdrževanje italijanskih šol zelo drago. Za 3,4% italijanskega prebivalstva so v novem razširjenem Koprskem okraju tako porabili 8,9% celotnih okrajnih in občinskih sredstev za šolstvo, v občinah Koper, Izola in Piran, kjer je bilo 7,6% prebivalstva pripadnikov manjšine, pa 12,3%." Leta 1962 je skupščina LRS sprejela Zakon o dvojezičnih šolah in šolah z učnim jezikom narodnostnih manjšin. Določila o šolah z učnim jezikom narodnih manjšin so se nanašala na Šolstvo italijanske manjšine, medtem ko so se na območju, kjer živi madžarska manjšina, uveljavile dvojezične šole.1' Ta zakon je leta 1965 dopolnil Zakon o vzgojno-izobraževalnih organizacijah z italijanskim oziroma madžarskim jezikom in o dvojezičnih izobraževalnih organizacijah v SRS, ki je pomenil usklajevanje prejšnjega zakona z novo ustavo.M Leta 1972 gaje zamenjal nov zakon, kije bil sicer sprejet pred ustavo 1974. a je bil že zasnovan »v njenem duhu«. Poleg splošnih vzgojno-izobraževalnih smotrov je navajal še dodatne, prek " Jen, TržaSko vprašanje, str. 369-370. 12 Riaborat, str. 18—45. "ULLRS, 19/13, 19.4. 1962. M UL SRS. 22/7. 25. 2. 1965. Damijana Zelnik: Slovenska politična načela do italijanske in madžarske narodne "MnjSine po letu 1945. Diplomska naloga. Ljubljana 1993. str. 58-59 (dalje Zelnik. Slovenska politična načela). 454 N. TROMA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1934 IN 1990 katerih so zagotavljali uresničevanje posebnih pravic narodnosti do spoznavanja lastne kul- ture ter kulture matičnega naroda, do svobodne uporabe in enakopravnosti jezika. Obenem je določal, da vzgojno-izobraževalne organizacije, ki jih je določil, lahko prenehajo delovati le z zakonom in na novo določil mrežo italijanskih šol.35 Leta 1980 so bili v Sloveniji sprejeti novi sistemski zakoni s področja vzgoje in izobraževanja, ki so uvajali t.i. usmerjeno izo- braževanje. Kot del enotnega procesa so enakovredno obravnavali tudi vzgojo in izobraževanje za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti, posebnosti pa so prepuščali posebnemu zakonu, ki je bil sprejet leta 19S2.36 V začetku šestdesetih let seje vpis na italijanske šole sicer nekoliko povečal, nato pa je v sedemdesetih letih ponovno začel upadati. Tako je bilo v osnovnih šolah v šolskem letu 1959/60 v 32 oddelkih 306 učencev, v letu 1969/70 459, v letu 1972/73 400, v letu 1973/74 380, v letu 1974/75 335, v letu 1975/76 278. To leto je srednje šole obiskovalo 174 dijakov, leta 1976/77 pa 159." Leta 1968 je pedagoški svetovalec ugotavljal, daje znanje italijanske- ga jezika pri učencih pomanjkljivo, saj so živeli v jezikovno mešanem okolju, kjer je prevla- dovala slovenščina, ali pa so v pogovoru uporabljali beneški dialekt. Primanjkovalo je ustreznih knjig, le redki so bili naročeni na časopise, mnogi učitelji niso bili dorasli svojim nalogam.38 Za položaj narodnih manjšin v FLRJ so prelomnico pomenili sklepi Izvršnega komiteja CK ZKJ o problematiki narodnih manjšin, sprejeti 2. marca 1959, saj so se na njihovi osnovi do tedaj načelne opredelitve začele konkretizirati tudi v manjšinski zakonodaji. V sklepih so poudarjali enak odnos do vseh narodnih manjšin, enakopravnost z večinskim narodom ter njihovo posebno mesto v zbliževanju in povezovanju med sosedi. Izpostavili so spodbujanje gospodarskega razvoja nerazvitih območij, razvoj kadrov, potrebnih za izvajanje dvojezičnosti in podporo kulturno-prosvetnim organizacijam. Obenem pa so od manjšin zahtevali vse- stransko lojalnost in popolno podporo jugoslovanski zunanji politiki.39 Ustava SFRJ iz leta 1963 je v 43. členu narodnostim40 zagotavljala posebne pravice. Po- ložaj narodnosti je obravnavalo tudi več členov nove ustave SRS. Tako je 74. člen zagotavljal pravico, da vsakdo svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodnosti, goji svojo kulturo in uporablja svoj jezik, 76. člen je vsaki narodnosti zagotavljal svobodno uporabo njenega jezika in druge pravice, 77. člen pa je italijanski in madžarski narodnosti na območjih, kjer živita, med drugim zagotavljal v javnem in družbenem življenju enakopravnost njunega jezika s slovenskim, in zahteval, da se z zakoni in statuti občin določi način uresničevanja njunih pravic. SRS se je obvezala, da bo skrbela za razvoj šolstva, tiska, radia in kulturno- prosvetnega dela obeh narodnosti in za to zagotavljala potrebno pomoč.41 Osnovne pravice so statuti občin Koper, Izola, Piran, Lendava in Murska Sobota še izčrpneje opredelili in razširili. Pravice so bile določene tudi z zakoni za področje šolstva in sodstva. 35 UL SRS, St. 31/1972. 24. 7. 1972. To so bile osnovne Sole Izola. Koper z osnovnimi Solarni Ankaran, Bcrtoki in Semcdcla. Piran z Lucijo in Strunjanom ter podružnična Sola Sečovlje, poklicna Sola za oblačilno in kovinarsko stroko v Izoli, ekonomska Sola v Izoli ter gimnaziji v Kopru in Piranu. AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1083. Poročilo o stanju vzgoje in izobraževanja za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti v SRS, 19. II. 1980. 16 UL SRS. 12/1982. Zakon o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja. 37 AS. f. 537, RKSZDL, Sk. 1073. Nekaj podatkov o narodnostnih skupnostih v Sloveniji. M AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1142. Poročilo pedagoškega svetovalca Ermanna Visintina za Šolsko leto 1967/68. 30. 7. 1968. w Zelnik, Slovenska politična načela, str. 51-53. 40 Izraz narodnost, ki je nadomestil izraz narodna manjšina, naj bi pomenil poln izraz njihove enakosti z ostalimi jugoslovanskimi narodi. 41 AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1142. Kulturna dejavnost italijanske in madžarske narodnosti v SRS, 1969. Ustava SRS, UL SRS. 10/1963, 9. 4. 1963. ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 56 ' 2002 > 3-4 (126) 455 Jugoslovanske oblasti so v začetku sedemdesetih let v pripravah na sporazum z Italijo skušale odpraviti nekatere probleme, ki bi jih v pogajanjih lahko izkoristila italijanska stran, med njimi tudi uskladitev položaja pripadnikov manjšine v obeh republikah, do česar pa ni prišlo. Republiki bi morali uskladiti tudi stališče do italijanske imovine v nekdanji coni B STO in se odločiti za metodologijo njenega evidentiranja. Komisija Izvršnega sveta SRS za zunanjepolitična vprašanja je 14. aprila 1971 obravna- vala vprašanja glede uresničevanja Spomenice o soglasju. Glede republiških in zveznih pre- dpisov je bilo ugotovljeno, da so bili na območju, na katero se je razširila civilna uprava SFRJ, z zveznimi in republiškimi predpisi razširjene vse določbe zvezne in republiških ustav ter vsi ostali predpisi z omejitvami, ki jih je vsebovala uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov. Vse omejitve in prehodne določbe so bile po mnenju pravnega sveta z leti že konzumirane in tako postale brezpredmetne (predpisi o socialnem zavarovanju, o nerešenih sodnih in upravnih postopkih itd.). Edini predpis, ki še ni bil uveljavljen, je bilo določilo čl. 7a zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Glede državljanstva je bilo mnenje pravnega sveta, da ni potrebna nobena zakonodajna intervencija, saj je določba 22/1 člena zakona o jugoslovanskem državljanstvu,42 po kateri je veljal za jugoslovanskega državljana, kdor je po dotedanjih predpisih imel jugoslovansko državljanstvo, povsem zadostovala. Tako je bilo vprašanje popolne prilagoditve zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se nanaša spomenica, le vprašanje izvajanja čl. 7a, za katerega je pravni svet menil, da bi ga morali uveljaviti z enostransko zakonsko intervencijo. To naj bi tudi olajšalo položaj Jugoslavije na pogajanjih, saj je Italija priznavala odškodnino za zemljišča na območju bivše cone B in treh naselij v coni A STO le tistim italijanskim državljanom, katerih zemljišča na tem območju so bila prizadeta z jugoslovanskimi restriktivnimi ukrepi, ali pa, ko je bilo bivšim lastnikom onemogočeno izvrševati lastninsko pravico glede nepremičnin, ki so jih zapustili.43 Ustava SFRJ, sprejeta leta 1974, je v 1. členu opredeljevala SFRJ kot »demokratično, socialistično samoupravno skupnost delavcev in občanov, enakopravnih narodov in narodno- sti«. Varstvo narodnosti je določalo tudi več drugih členov.44 Tudi nova ustava SRS je že v 1. členu opredelila SRS kot socialistično samoupravno demokratična skupnost delovnih ljudi in občanov slovenskega naroda ter italijanske in madžarske narodnosti. Pripadniki narodno- sti so tako postali integralni de) republiške skupnosti.4'' Pravice obeh narodnosti so določale tudi določbe več kot 60-tih zakonov in drugih predpisov, sprejetih v Sloveniji, ki so nasploh urejali različna vprašanja, statuti in poslovniki o delu skupščin občin ter njihovi odloki, sa- moupravni akti, pa tudi stališča, ki so jih po posebnih postopkih sprejele občinske in republiška skupščina. Januarja 1977 so bila ustanovljena že vsa telesa, ki jih je predvidevala ustava in ki so skrbela za uresničevanje pravic narodnosti. Isto leto je Skupščina SRS sprejela posebna stališča, priporočila in sklepe, ki so postala osnova za nadaljnje obravnavanje varstva ita- lijanske in madžarske narodnosti.46 Na osnovi 370. člena ustave iz leta 1974 je bila ustanovljena Komisija za narodnosti Skupščine SRS, v kateri so bili enakovredno zastopani tudi predstavniki narodnosti (od 12 članov so bili 4 Italijani in 4 Madžari). Pri Izvršnem svetu S SRS je deloval Urad za narodno- 42 UL SFRJ. 35/64 4' AS, f. 537. RKSZDL; 5k. 1077. Teze za razgovore s predstavniki SRH. nedatirano, 1971. 44 Členi 170, 171, 214. 243. 245-247. 248. 269 in 271. UL SFRJ. 30/9. 21. 2. 1974. 45 UL SRS, 31/6. 28. 2. 1974. Pravice obeh narodnosti so določali Se 2. 157. 190. 212. 213. 214. 317. in 370. člen ter zlasti člena 250 in 251. 46 UL SRS. 34/11, 1977. StaliSča. priporočila in sklepi o uresničevanju posebnih pravic ital/janske in madžarske narodnosti in njunih pripadnikov v SRS. 456 N. TROHA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MF-D LETOMA 1954 IN 1990 sti, ki je opravljal strokovna dela, ki so se nanašala na narodnostni značaj, položaj, pravice in razvojne možnosti obeh narodnosti, na stike med italijansko in madžarsko narodnostjo in njunima matičnima narodoma in na uresničevanje sprejete narodnostne politike. V začetku sedemdesetih let osnovana Obalna skupnost je v 4. poglavju svojega statuta opredeljevala položaj pripadnikov italijanske narodnosti, med drugim tudi njihovo ustrezno zastopanost v obalnem skupščinskem sistemu in v obalnem svetu.47 V skladu z 250. in 251. členom ustave so v občinah, kjer sta živeli narodnosti, kot 4. zbor občinskih skupščin delova- le Samoupravne interesne skupnosti za prosveto in kulturo italijanske (madžarske) narodno- sti, ki so se uveljavile kot njun kvalificiran predstavnik. Njihova naloga je bila oblikovanje predlogov, ugotavljanje potreb in organiziranosti, pa tudi stiki z matičnim narodom ter njego- vimi institucijami Leta 1976 so pripadniki italijanske narodnosti imeli v Piranu tri, v Izoli dva , v Kopru enega občinskega odbornika in enega republiškega poslanca prosvetno-kultur- nega zbora.4* Določba, ki je zagotavljala ustrezno zastopanost pripadnikov narodnosti v republiški in občinskih skupščinah, je bila leta 1989 sprejeta v 6. točki 36. amandmaja.49 Ustava Repu- blike Slovenije, sprejeta 23. decembra 1991, v 64. členu priznava italijanski in madžarski narodni skupnosti avtohtonost in s tem njunim pripadnikom ne glede na njihovo število zago- tavlja vse pravice, ki jih določajo mednarodne konvencije o varstvu manjšin, tudi obvezno dvojezično šolstvo oziroma vzgojo in izobraževanje v svojem jeziku, ustanavljanje samou- pravnih narodnostnih skupnosti ter predstavništvo v organih lokalne samouprave in v držav- nem zboru.'10 Položaj maloštevilne italijanske narodnostne skupnosti je oteževalo dejstvo, da je bila razdeljena med dve republiki in daje imela tri različne sisteme zaščite - enega v Sloveniji (na Koprskem), in v Bujščini, kjer jo je ščitil Posebni statut, drugega v občinah SRH, ki so bile proglašene kot dvojezične, medtem ko so bili izven teh občin njeni pripadniki brez manjšinske zaščite (Pulj, Poreč itd.). Predstavniki manjšine so problem neenotne zaščite prvič izpostavili na sprejemu pri predsedniku Josipu BrozuTitu 12. januarja 1965, torej že po sklepih Izvršnega komiteja CK KPJ iz leta 1959. Na normativni ravni, večinoma pa tudi v praksi, je bila italijanska manjšina bolje zaščitena v SRS. V 77. členu ustave SRS iz leta 1963 je bilo za območje, kjer sta živeli italijanska in madžarska manjšina, jasno določeno, da je tam njun jezik enakopraven s slovenščino, me- dtem ko ustava SRH pa tega določila ni imela. Ustava SRS je tudi točno določila skrb repu- blike za razvoj šolstva, tiska, radia in kulturno-prosvetne dejavnosti in vire sredstev zanje. V Sloveniji so bile vse tri obalne občine ne glede na število prebivalstva italijanske narodnosti pravno proglašene za dvojezične, čemur je bilo prilagojeno celotno upravno in politično življenje, medtem ko so bile v hrvaškem delu Istre za dvojezične proglašene le nekatere od občin, kjer so živeli pripadniki italijanske narodnosti. Razlika je bila tudi v šolski zakonodaji, saj je bila na Koprskem v skladu z usmeritvami ustave SRS iz leta 1974 italijanščina kot obvezni učni predmet uvedena v vseh slovenskih osnovnih šolah, na Hrvaškem pa le v neka- terih krajih (Rovinj, Vodnjan), kjer je bilo obenem čutiti precejšen odpor hrvaškega prebi- valstva. Hrvaški šolski zakon je zagotavljal le formalno enakopravnost med italijanskimi in hrvaškimi šolami ter zahteval določeno število učencev, da seje takšna šola odprla. V SRH so 47 AS, f. RKSZDL, Sk. 1117. Osnutek statuta Obalne skupnosti. 4" AS. f. RKSZDL, 5k. 1073. Nekaj podatkov o narodnostnih skupnostih v Sloveniji. Šk. 1067. INV. Vprašalnik o položaju narodnosti v alpsko-jadranskem prostoru, februar 1986. 49 UL SRS. 46/32. 2. 10. 1989. *' UL RS. 33/9. 28. 12. 1991. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2002«3-4 026) 457 osrednjo organizacijo italijanske narodnosti Unijo Italijanov za Istro in Reko obravnavali le kot kulturno-prosvetno organizacijo, medtem koje v SRS postajala kvalificirani predstavnik manjSine. Obe republiki sta poleg Sol financirali tudi italijanski tisk, ki je izhajal večinoma na Reki, delovanje Drame na Reki, Unijo Italijanov in 17 kulturno-prosvetnih krožkov, vzdrževanje in adaptacijo sedežev posameznih društev in domov." Franco Juri tako ocenjuje, da seje šele v šestdesetih letih začenjalo obdobje »popuščanja napetosti« in ponovnega vzpostavljanja nekaterih narodnostnih normativov. Ta proces je po- tekal v Sloveniji hitreje tudi zaradi novega odnosa do narodnostne politike, ki sta ga nareko- vala slovenski pragmatizem do lastnih ogroženih manjšin v zamejstvu in Kardeljevi decen- tralizacijski pogledi na nacionalno vprašanje. V nasprotju s slovenskim prizadevanjem po čim večji enakopravnosti avtohtonih narodnosti ne glede na njihovo število in strnjenost, je hrvaška regionalna politika že leta 1972 predlagala ustrezen »ključ« za reševanje nacional- nega vprašanja v Istri: preštevanje pripadnikov manjšine in določanje narodnostnih pravic le na podlagi števila in strnjenosti narodnostno opredeljenega italijanskega prebivalstva. Po sprejetju zvezne in republiških ustav leta 1974 pa so se razlike med republikama pri obravna- vanju italijanske narodnostne skupnosti še povečale." Osrednja organizacija italijanske narodnostne skupnosti v Jugoslaviji je bila leta 1944 ustanovljena Unija Italijanov za Istro in Reko (Unione degli italiani dell'Istria e di Fiume),53 ki je bila kolektivni član Ljudske fronte oz. Socialistične zveze delovnega ljudstva. V prvem statutu je bila opredeljena kot organizacija politično-kulturnega značaja, ki naj bi utrdila »bratstvo med Italijani, Slovenci in Hrvati ter drugimi narodi v Jugoslaviji« ter med pripad- niki italijanske manjšine »razvila ljubezen do socialistične Jugoslavije«. Njeni člani so bili kulturno-prosvetni krožki, ustanovljeni v posameznih občinah, ki so imeli nalogo razširjati »prosveto in umetnost med vsemi delovnimi množicami italijanske narodnosti«, širiti »na- predno nacionalno umetnost in kulturo in v ta namen ustanavljati posamezne odseke«. V njenem okrilju je na Reki delovala založba EDIT (Editrice italiana). ki je izdajala italijansko časopisje ter knjige, tudi učbenike.54 V Kopru je deloval Italijanski kulturno-prosvetni krožek Antonio Gramsci, naloga kate- rega je bila razširjati prosveto in umetnost med »vsemi delovnimi množicami italijanske narodnosti, prebivajočimi v Kopru in okolici«. Širil naj bi napredno nacionalno umetnost in kulturo in v ta namen ustanavljal posamezne oddelke ter razvijal duh bratstva in enotnosti med narodi istrskega okrožja." Kulturno-prosvetno krožka v Piranu in Izoli sta naziv spre- menila v delavsko kulturno-prosvetni krožek. V vseh treh je bilo leta 1957 okrog 640 članov, 'meli so nad 6000 knjig, med njimi 1600 politične vsebine in 1200 strokovne. Italijanske literature sicer ni primanjkovalo, saj so mestne knjižnice imele knjižni fond iz časa Italije, iz katerega pa so izločili knjige »škodljive vsebine«. Prejemali so tudi »napredno« italijansko časopisje. Unijo in krožke so financirale občine, nato tudi obe republiki in od srede šestdese- tih let tudi Italija. Pomembno je bilo delovanje radia Koper, ki je pričel z oddajanjem leta '949 inje imel v začetku šestdesetih let tedensko 40 ur italijanskega programa. Leta 1970 je v italijanščini predvajal dve tretjini celodnevnega programa, RTV Ljubljana pa je imela 14- dnevni polurni program z naslovom La costriera. " AS, f. 537. RKSZDL, 5k. 1142. Nekateri aspekti tretiranja julijanske narodne manjüine v Jugoslaviji. 23. II. I967. Sk. 1117. Italijanska etnična skupina v Sloveniji, nedatirano. '2 Juri. Italijani v Jugoslaviji, str. 826. M Ob ustanovitvi je bila del ZAVNOH-a. Prvo zasedanje je imela junija 1945 v Pulju. M Elaborat, str. 30-44. " Statut italijanskega kultumo-prosvetnega kroika v Kopru. Elaborat, priloge, str. 38-44. 458 N. TROHA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1954 IN 1990 Pred množičnim odseljevanjem so imeli v kultumo-prosvetnih krožkih vpliv italijanski »iredentisti«, zlasti izobraženci in duhovniki, ki niso delovali v »interesu zbližanja med ita- lijansko manjšino in domačim prebivalstvom«. Po izselitvi je pa »v glavnem odpadel ele- ment, ki je netil iredentistično in šovinistično razpoloženje manjšine«. Med izseljevanjem so se krožki povsem pasivizirali, po letu 1956 pa so se ukvarjali s kulturno-prosvetnim in tudi političnim ter ideološkim delom s ciljem, da bi se pripadniki manjšine »politično razvijali v skladu z ostalim prebivalstvom«. Politično delo manjšine bi sicer morala prevzeti Komisija za italijansko manjšino pri SZDL, ki pa se še ni uveljavila. V vodstvih krožkov so bili večinoma člani Zveze komunistov in bivši partizani, ki so se po osvoboditvi preselili iz Trsta, Tržiča in notranjosti Italije, zato so jih domačini imeli za priseljence in jih večinoma niso priznavali za svoje predstavnike.5* Unija Italijanov je na 14. skupščini 23. maja 1971 v Poreču spremenila organizacijsko strukturo. Odtlej je bila opredeljena kot samoupravno združenje italijanske narodnostne skup- nosti. Njena naloga je bila skrb za posebne potrebe italijanske narodnosti na vseh področjih družbenega življenje. Po občinah so dotedanje krožke nadomestile italijanske skupnosti, ki so razširile dejavnost, saj so bili vanje vključeni tudi klub proizvajalcev in samoupravljavcev, mladinski klub, klub upokojencev, aktiv borcev NOB itd. Kot reprezentativna organizacija je koordinirala delo 91 posameznih italijanskih skupnosti, zlasti šole in kulturne dejavnosti. Skupščina Unije leta 1971 je pomenila prelomnico, saj seje osrednja organizacija ita- lijanske narodnostne skupnosti skušala otresti dotedanje podrejenosti zlasti hrvaški partiji. V ospredje je postavila zahtevo po avtonomiji, enakem obravnavanju italijanske narodnosti v obeh republikah, proglasitvi dvojezičnih območij, dvojezičnosti, prilagoditvi mreže šolskih in kulturnih institucij, dopolnitvi koncepta narodnostne kulture, sodelovanju z matico, go- spodarska podpori njene aktivnosti in tudi netendcencioznem zgodovinopisju.57 Pri preobrazbi Unije je ključno vlogo odigral njen tedanji predsednik Antonio Borme, eden redkih Italijanov - intelektualcev, ki se ni odločil za izselitev. Sobivanje večine in manjšine je razumel v okviru popolne dvojezičnosti, multikulturalizma, politične, kulturne in gospo- darske samostojnosti narodnostne skupnosti, njenem kvalificiranem političnem predstavništvu in v preseganju »nacionalne države«. Zavzemal seje za zbližanje med tistimi, ki so »odšli« in tistimi, ki so »ostali« in za nov, svobodnejši odnos med narodnostno skupnostjo in matično državo.58 Zlasti za hrvaške oblasti so bila sumljive nekatere težnje v Uniji kot so bile samostojna politična linija, preraščanje v politično stranko, zahteva po dialogu doma zlasti z organi fede- racije in s tujino. Borme je bil leta 1974 odstranjen, saj je za jugoslovanske oblasti v pripra- vah na osimske sporazume njegovo prizadevanje za manjšino, ki bi bila sposobna uveljaviti lastno subjektivnost in zahtevati svoje pravice, postalo moteče. Na čelo gibanja se je vrnil šele v času velikih sprememb leta 1988.59 Unija se je tako vrnila v »objem« oblasti. Še sredi osemdesetih let so njeni predstavniki poudarili, da delo opravljajo v popolnem skladu z jugoslovansko notranjo in zunanjo poli- tiko. Hkrati pa si je takrat Unija, čeprav ni imela političnih pristojnosti, začela prizadevati za 56 Elaborat, str. 30-44. 57 Antonio Borme: Nuovi contributi sulla comunita italiana in Istria e a Fiume (1967-1990). A cura di Ezio Giuricin. Trieste-Rovigno 1995. str. XIII (dalje Borme, Nuovi contributi). Programska izhodi.«a 14. skupščine Unije so objavljena prav tam, str. 23-37. 58 Borme, Nuovi contributi, str. XIII. 59 Borme, str. XIII. XIV. AS. f. 537, RKSZDL, 5k. 1077. Zabeležka sestanka o ustavnem reguliranju položaja narodnostnih manjSin. 17. 10. 1973. ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 36 » 2002 • 3-4 (126) 459 uveljavitev socialne vloge in položaja italijanske narodnostne skupnosti. Postopoma je tudi vzpostavila stike z italijanskimi levimi strankami, pa tudi s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo.60 Prve stike z matico je italijanska narodnostna skupnost vzpostavila sredi šestdesetih let. Leta 1965 se je pričelo sodelovanje z Ljudsko univerzo v Trstu, ki je za to dobila pooblastilo italijanske vlade. Potekalo je po programu, na osnovanje katerega je imela Unija Italijanov šele v osemdesetih letih odločilni vpliv. Ena od tradicionalnih oblik sodelovanja je bil natečaj Istria Nobilissima, prvič razpisan leta 1967, na katerem je vsako leto sodelovalo okrog 200 udeležencev s področja kulture, umetnosti, raziskovalnega dela itd. Sredi sedemdesetih let so ze ugotavljali, da so stiki z matičnim narodom zelo živahni, po sklenitvi Osimskih sporazu- mov pa so se še razširili. Najbolj razširjene oblike so bili seminarji za izpopolnjevanje pro- svetnega kadra in strokovni izleti za pedagoške delavce in dijake, gostovanja pevskih zborov, redna gostovanja stalnega gledališča, izmenjava učbenikov in knjig ter šolskih pripomočkov.61 Ni pa še prišlo do uradnih stikov z italijansko vlado, predstavnik katere je še leta 1982 takratnemu jugoslovanskemu veleposlaniku v Rimu Marku Kosinu zagotavljal, da je Italija Po Osimu italijansko manjšino v Jugoslaviji odpisala, saj so zanje Jugoslovani, Italija pa naj bi imela z njimi stike le preko tržaške Ljudske univerze in Unije Italijanov.62 Obenem pa so jugoslovanske oblasti ugotavljale, da seje Italija pričela zanimati za manjšino in njen neenot- no urejen položaj postavljati kot argument za to, da ni sprejela zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Leta 1984 je delegacijo italijanske narodnostne skupnosti sprejel predsednik Repu- blike Italije Sandra Pcrtini, do leta 1989 pa se je Unija Italijanov za Istro in Reko v Italiji uveljavila kot legitimni partner v razgovorih z državnimi organi in političnimi strankami. Med letoma 1971 in 1981 je število Italijanov v Sloveniji padlo za 27,1% (s 3.001 na 2.187, na Obali z 2.568 na 1.901). na hrvaškem pa celo za 33,1%. Hkrati je bila italijanska narodnost najbolj stara med vsemi v Jugoslaviji in je bila leta 1971 njena povprečna starost kar 43,6 let. Vzroke za takšen številčni osip je najti v ozemeljski razpršenosti, procesih urba- nizacije, poenotenju sredstev javnega obveščanja, gospodarskem razvoju, ki je presegal slo- vensko povprečje, zaradi katerega se je manjšinsko prebivalstvo preseljevalo izven okvirov avtohtone poselitve, tja pa so se zlasti po letu 1971 ob Slovencih naseljevali delavci iz drugih jugoslovanskih republik, ki so si večinoma poiskali poceni stanovanja v starih mestnih četr- tih. V popisih prebivalstva je tako poraslo število tistih, ki so se opredeljevali kot Jugoslova- ni, medtem ko so ostali nazadovali. Vse pogosteje je prihajalo tudi do nacionalističnih iz- bruhov prišlekov iz drugih republik, ki so se tam srečali s tujim jezikom in navadami in niso imeli odnosa do italijanske narodnosti, še manj pa privzgojeno kulturo sožitja. K padcu števila tistih, ki so se opredeljevali kot pripadniki italijanske narodnostne skup- nosti, je svoje prispevala tudi metodologija, uporabljena v popisu prebivalstva leta 1981, saj je bilo v treh obalnih občinah število oseb z italijanskim materinim jezikom (2.013) višje od onih, ki so se opredelili kot pripadniki italijanske narodnosti (1901). Veliko je bilo mešanih zakonov, »mešanec« pa se praviloma odloča za prevladujočo večino, kljub temu, da so v vcliki večini mešanih družin govorili pretežno italijansko. Svoje so prispevale tudi normati- vne razlike med republikama, ki so se z ustavo leta 1974 še povečale, saj je v njej Slovenijo opredelila ustanavljanje SIS za prosveto in kulturo, medtem koje na Hrvaškem Unija ostala 60 AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1105. Skupnost Italijanov Kopra. Izole. Pirana. 22. 5. 1972. Sk. 1094. Informacija 0 nekaterih aktualnih vpraSanjih Unije Italijanov v SRS in SRH. 11. in 12. 5. 1984. 61 AS. f. 537, RKSZDL. 5k. 1064. Informacija o Uniji Italijanov JA Istro. Reko in njenem sodelovanju z matičnim narodom, 4. 9. 1989. 62 AS. f. 537 RKSZDL U 1097 Ambasada SFRJ v Rimu. Slovenska manjšma - italijanske pripombe, 8. 12. 1982. 460 N. TROMA: ITALIJANSKA NARODNOSTNA SKUPNOST V SLOVENIJI MED LETOMA 1954 IN 1990 edini uradni predstavnik manjšine. Na asimilacijo je vplivalo tudi nedosledno uveljavljanje dvojezičnosti, ki bi se morala vgraditi v vse pore življenja, od predšolske vzgoje do vsakdanjih stikov med ljudmi ,M Problemska konferenca SZDL Koper, ki je 17. marca 1980 razpravljala o vprašanjih ita- lijanske narodnosti, je kot največje pomanjkljivosti opredelila nepopolno uresničevanje ali neuresničevanje dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju, nedosledno izvajanje sta- tutarnih določil in skupščinskih sklepov, nezadovoljiv kulturni pretok med večino in manjšino, neuspehe pri uvedbi take šole, ki bi omogočila občanom obvladanje dvojezičnosti ne glede na vrsto šole, in premajhno izvajanje načel enakosti na področju toponomastike pri imeno- vanju ulic, krajev, ki ne upoštevajo skupne zgodovinske zapuščine. Sredi osemdesetih let je bil zunanji videz dvojezičnosti v treh obalnih občinah zagotovljen, tudi z enakopravnim vi- dezom obeh napisov, uporabljali so se izvirni priimki. Precej odstopanja pa je bilo med nor- mativno opredeljenostjo in dejansko rabo jezika.64 Po sprejemu obeh ustav leta 1974 in ustanovitvi teles, ki so skrbela za zaščito narodnosti, je bila na normativni ravni italijanska (pa tudi madžarska) manjšina v Sloveniji nedvomno med najbolj zaščitenimi v Evropi. Kljub temu ji je grozila asimilacija in se je utapljala v večinskem narodu. Franco Juri je leta 1989 zapisal, da stojimo pred zgodovinskim paradok- som izginjanja in asimilacije ene izmed formalno-pravno najbolj varovanih narodnostnih manjšin v Jugoslaviji.65 Italijansko narodnost, ki je živela ob najbolj odprti jugoslovanski meji, z razvitimi vsako- dnevnimi stiki obmejnega prebivalstva, s številnimi oblikami sodelovanja z matičnim naro- dom, je vse bolj ogrožala večnacionalnost obalnega območja. Kot maloštevilna skupnost je še bolj kot ostali občutila gospodarsko in družbeno krizo, ki je v osemdesetih letih zajela Jugoslavijo. Objektivno seje njen položaj slabšal, kar je še povečevalo občutek ogroženosti, saj je okolje, tudi zaradi lastnih težav, kazalo vse manj razumevanja za varstvo ustavno opre- deljenih posebnih pravic. Zaščita, zasnovana v skladu z jugoslovansko in slovensko zakonodajo, je imela negativne učinke tudi zato, ker je narodnostno skupnost obravnavala kot enklavo, obdano z varnostnim pasom. Takšna skupnost pa seje sposobna obnavljati le v primeru, če so zagotovljeni nekate- ri pogoji, zlasti nataliteta, zadostno število pripadnikov in njihova koncentracija na območju, kjer živi. Teh pogojev italijanska narodnostna skupnost ni dosegala. Za razvoj je bila pomem- bna tudi lastna gospodarska dejavnost, ki bi ji dvignila tudi samozavest, bila vir sofinanci- ranja in obenem pomemben stabilizator narodnostnih čustev.66 Od začetku osemdesetih let so poskušali povrniti zaupanje italijanskih staršev, saj so bili ti zaradi napak in težav, s katerimi so se srečevali v preteklosti, skeptični glede novih šolskih programov in uvedenih sprememb. Pot k povečanju vpisa v šole z italijanskim učnim jezikom H AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1182. Informacija z razgovora o popisu prebivalstva 1981. ki je bil 4. 10. 1982 pri obalni konferenci SZDL v Kopru. Šk. 1 01. Obalna konferenca SZDL Koper, Komisija za narodnostna vprašanja. StaliSca o položaju sole z italijanskim učnim jezikom, 5. 6. 1979. Juri, Italijani v Jugoslaviji, str. 826. 64 AS. f. 537, RKSZDL. sk. 1115. Sklepna staliSča problemske konference SZDL Koper o vprašanjih italijanske narodnosti, 3.7.1980. Vsebinska zasnova za usmeritev in stališča problemske konference SZDL o aktualnih vprašanjih italijanske narodnosti na Obali. 17. 3. 1980. Nekateri vidiki položaja italijanske narodnosti in uresničevanja njihovih posebnih pravic v občini Izola, maj 1980. .Šk. 1067. INV. Vprašalnik o položaju narodnosti v alpsko-jadranskem prostoru, februar 1986. 65 Juri. Italijani v Jugoslaviji, str. 823. 66 AS, f. 537, RKSZDL, Sk. 1064. Redno zasedanje Unije Italijanov za Istro in Reko. 9. 5. 1988. Šk. 1101 Obalna konferenca SZDL Koper, Komisija za narodnostna vprašanja. StaliSča o položaju Sole z italijanskim učnim jezikom, 5. 6. 1979. Šk. 1083. Poročilo o stanju vzgoje in izobraževanja za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti v SRS, 19. II. 1980 ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 56 » 2002 • 3-4 (126) 461^ so videli v uvedbi take vrste izobraževanja, ki bi mladim zagotavljalo obvladanje dvojezičnosti ne glede na vrsto šole, ki jo obiskujejo.67 Da bi to dosegli, so v programe vrtcev vnesli ele- mente drugega jezika in vzgojo za sožitje, v osnovnih šolah pa so organizirali skupne dejav- nosti. Ko so septembra 1983 pričeli pouk v skladu z novim zakonom za področje šolstva narodnosti, so ugotavljali, da seje vpis v italijanske šole ustalil, velike probleme pa so imeli z uvedbo usmerjenega izobraževanja zaradi majhnega števila dijakov imele srednje šole.68 Leta 1983 je bil podpisan tudi sporazum o priznavanju diplom med SFRJ in Republiko Italijo za ključne pedagoške smeri. Obenem seje v šolskem letu 1984/85 z osnovami italijanščine kot jezika okolja seznanjalo v pripravi na šolo 1.093 slovenskih otrok, italijanščine kot jezika okolja pa seje učilo 7.160 učencev osnovnih in 3.454 učencev srednjih šol s slovenskim učnim jezikom. V šolskem letu 1983/84 je bilo v italijanskih vrtcih v treh slovenskih obalnih občinah 211 otrok (leta 1977 le 107), v osnovnih šolah 270, v letu 1984/85 pa v vrtcih 218 otrok, v osno- vnih šolah pa 303. Porast vpisov so pripisovali večji skrbi za organizirano vzgojno-varstveno dejavnost, boljši organiziranosti mreže šol z italijanskim učnim jezikom in večji učinkovitosti vzgojno-izobražcvalnega dela. Srednje šole je na petih različnih usmeritvah obiskovalo 145 dijakov. Na pedagoški fakulteti v Pulju so potekala predavanja in izpiti v italijanščini. Po Posebnem programu, ki je obsegal italijanski jezik in metodiko pouka jezika, pa so lahko Studirali na koprski enoti pedagoške akademije iz Ljubljane bodoči učitelji razrednega pouka na šolah z italijanskim učnim jezikom. V šolskem letu 1979/1980 je bilo v obeh republikah v italijanskih vrtcih 430 otrok, v osnovnih šolah 1.062 učencev, v srednjih 615, skupaj torej 2.107. Do šolskega leta 1988/ 1989 se je njihovo število precej povečalo, saj je bilo to leto v vrtcih z italijanskim učnim jezikom 767 otrok, v štirinajstih osnovnih šolah 2.106 otrok, v sedmih srednjih šolah 943 dijakov, skupaj torej 3.816. Še naprej sta v Kopru delovala tudi oddelka pedagoške akade- mije.6' Kot ocenjuje Lorcdana Debeljuh, rast števila vpisanih ni bil posledica številčne rasti •talijanske narodnostne skupnosti, pač pa zlasti vpisovanja ncitalijanskih otrok s heteroge- nim etno-Iingvističnim poreklom. Ob tem se moramo zavedati, da so pripadniki italijanske narodnostne skupnosti med letoma 1950 in 1981 sklenili 72% mešanih zakonov.70 Raziskava, izvedena v šolskem letu 1981/1982 je pokazala, da seje 50,5% otrok, ki so obiskovali italijanske šole, opredelilo za italijansko narodnost, 38,6% za hrvaško ali sloven- sko, 10,2% je bilo neopredeljenih. Italijanščino je kot materin jezik navedlo 62% učencev, slovenščino ali hrvaščino 13,6, oba pa 24,4%. Takšna opredelitev kaže na to, daje bila takrat v italijanskih šolah zelo prisotna interkulturna dimenzija, ki pa je obenem prispevala k tihi asimilaciji italijanske komponente.71 67 AS. f. 537, RKSZDL, 5k. 1115. Sklepna stališča problemske konference SZDL Koper o vprašanjih italijanske narodnosti, 3.7.1980. Vsebinska zasnova za usmeritev in stališča problemske konference SZDL o aktualnih vprašanjih 'talijanske narodnosti na Obali, 17. 3. 1980. Nekateri vidiki položaja italijanske narodnosti in uresničevanja njihovih Posebnih pravic v občini Izola, maj 1980. . ** AS. f. 537. RKSZDL, šk. 1115. Zavod za šolstvo. Informacija o vzgoji in izobraževanju za pripadnike ita- lijanske narodnosti in o vzgoji za sožitje. 2. 7. 1982. m V Kopru so imeli 5. 9. 1988 v vrtcih 3 oddelke, v osnovni šoli 8, v srednji 4. v Bertokih sta bila v vrtcu 2 °