299
Beseda o slovenskem knjigoteržtviu
Večkrat se je že govorilo o materijalnih zaderžkib, ki overajo napredovanje slovstva slovenskega; naj se jez o tem spregovorim. Zgodi se mi mnogokrat, da berem v časnikih naznanilo novih bukev, ki me mikajo, — berž tečem h knjigarju, prašara po njih: jih ni; velim jih naročiti, knjigar piše tiskarja — ker založnik ni znan — ta mu odgovori: „nikar me ne nadiegovajte s tacimi naročbami, jaz sem tiskar in ne kupčujem s knjigami !u Ta odgovor dobim pod nos namesto željno pričakovanih bukev, io knjigar si sam pri sebi misli: ste že pravi vi Slovenci, pojte se solit vi in vaše slovstvo, s kterim se toliko bahate.
Poglavitni vzroki teh nesrečnih knjigarnih razmer so, kakor mi jih je nek knjigar pismeno razložil, ti-Ie:
1.  Pisatelj izda bukve na svoje stroške in jih prodaja sam, pa ne naznani razločno svojega stanovanja.
2.  Izroči se knjiga knjigar ju in občinstvu po enaki ceni. Kjer pa knjigar ne more terpeti zgube, ki mu jo naročba in vožnina prizadene, in kjer pri vsacih bukvah mora vendar tudi svoj dobiček imeti, je prisiljen višjo ceno postaviti, kakor je v časopisu naznanjena in po tem takem pride še njegova poštenost v nevarnost.
3.  Nove bukve se nobeni knjigarni ne naznanijo; ona zve kaj le od bravcov novin, ki od vsih krajev priletijo radovedno popraševaje po bukvah. Kaj bi bilo lah-keje, kot če bi se po izgledu Nemcov in druzih tiskani razglasi po vsih slovenskih knjigoteržnicah razpošiljali, v kterih naj bi se le natanko razložili pogoji, po kterih se zamorejo bukve dobivati.
4.  Ni navade pošiljati saj en i z tis knjigarnicam v pogled, kar bi vendar k razširjanju knjig gotovo veliko pripomoglo.
Naj so pa že ti ali drugi zaderžki krivi knjigarske lenobe, česar gotovo vsak knjigoljub serčno veli, je: da naj bi se vsake novoizdane bukve, berž ko pridejo na svetlo, po vsih slovenskih mestih in kamor je treba razposlale in povsod po enaki ceni prodajale, kar bi se morala že pred izdanjem pred očmi imeti in kar bi utegnili morde , ako je treba, tudi pisatelji sami z založnikom pogoditi. Vsak izdatelj in založnik bukev naj jih rednim, poštenim knjigoteržnicam izroči pri-voščivši jim navadne odstotke (saj nepoštenih knjigarjev, kteri po dve in tri leta ne dnarjev ne bukev nazaj ne pošljejo, ni menda dosti). Treba je pa naganjati knjigar je, naj med sabo v zvezo stopijo in slovensko knjigoteržtvo sploh po tistih vodilih in postavah vredijo, ktere po vsi Nemčii in drugod veljajo in vsled ktere vzajemnosti vse imenitnisi kjer koli izdane bukve še pred dobiš, kakor naznanilo in pretres v časnikih bereš. Zakaj ne tudi (vse ne le nekte re) slovenske? — Knjigarju ni varno si nakupiti bukev, pa tudi kupcu ne kaže, si posamezno knjig naročati, kjer mora naročilno pismo, poštnino in knjigarjev dobiček sam terpeti. Ne bode se nikdar pospešilo in povzdignilo domače knjigoteržtvo, dokler ne bo knjigarske vzajemnosti, in prijatli slovenskega slovstva morajo to reč na vso moč podpirati.
Se imam eno prošnjo do si. vredništev slovenskih časopisov: naj bi namreč nikdar ne sprejeli oznanila bukev, ako se jim vse razločno ne pove, o čemur je bilo gori govorjeno.                                                                       A# M#
Naj nam bo dovoljeno temu sostavku dostaviti nekoliko verstic iz obilne skušnje. Čez in čez resnično je, da ni pravega knjigoteržtva za slovenske bukve. Kaj je po-glavni vzrok tega? Kaj druzega kot to, da knjigarni, po nemških bukvah razvajeni, niso zadovoljni, da se jim 10 ali 15 gold. od 100 ponuja, ker izdatelji nemških knjig jim dajejo po 25, 30, 35 fl. Ravno to terjajo od nas. Kolikšen razloček pa je med prodajo slovenskih in nemških bukev? Koliko se unih, koliko pa teh speča! Nemški svet je velik, slovenski majhen. Nemških bukev se lahko natisne in proda 10.000 iztisov; mi smo zadovoljni, če se jih speča 1000. Nemški pisatelj tedaj lahko daje več odstotkov, ker, če speča veliko bukev, mu mali dobiček pri enem iztisu Še več verze pri vsih skupej, kakor veliko večji slovenskemu, ki le malo iztisov proda. Ker tedaj slovenski pisatelji nemorejo dajati taci h prenapetih odstotkov, ne marajo knjigarji za slovenske bukve. Hinc illae larimae! Ni ga nobenega knjigarja, da bi bukve zastonj v ^komision" jemal. In kaj se pravi to: bukve v „komisiontt jemati? Bukve brez plačila vzeti, jih prodajati, če kdo po-nje pride; od prodanih dobre obresti jemati, čez poldrugo leto rajtati z izda-teljem, in kar ni prodanih, nazaj poslati. O kup i ti se pri taki kupčii pač noben knjigar ne more!
Dokler ne bojo tedaj naši rojaki prid niši bukev kupovali, jih izdatelji ne bojo mogli v obilnišem števila natiskovati, in tudi ne večjih odstotkov knjigarjem dajati, — dokler pa tega poslednjega ne bojo storili, ne bo vzajemnosti knjigarske, in kakor smo že unidan rekli, rečemo še enkrat: kdor si želi kakih bukev, naj podrega vselej bukvarja svojega kraja. Ce jih bo knjigar saj kakih IS naročil, bo že dobil poštene odstotke. Naj kojigarji tudi sami na to vižo kaj store , in ne da bi pisatelj ali izdajatelj mogel vselej tista lačna vrana biti, ktera pita sito.                                                                             Vred.