360 SlROTINA TOŽBA. — V CELICAH. 7. Čustva. Kedar večerni mrak na zemljo diše, Domov pastirec žene čedo trudno, Ugasne ognja prasketanje budno, In tise je po rebri, vedno tise. A pozno v letno noč prhavka tli še In v žar ognjen zaplapola nemudno, Po vzduhu vlažnem odsevaje čudno, Če sap ponočnih hlad pepel razpiše. V človeškem srcu mnogokdaj so čuti, Ki davno si o njih že um obeta, Da pod pepelom želj leže podsuti. A v srce vrže kratek hip podneta, In zažare, ko um najmanje sluti, Zgubljeni dnevi, tedni so in leta. M 8. Tekma. (Novomašniku oA. LM.) Kedar na tekališču rog zatrobi, Spuste se konjci v dir, topot se zgrne, Brzih koles osi blešče srebrne, Kot bliski se kresali nad zemljo bi. Ko zadnjikrat zavijejo o robi, In k smotru prvi se vihraje vrne, Zavrisnejo gledalcev vrste črne — Zmagalcu, ki se slava mu spodobi! Pretekel tudi ti si mene, dragi, Pesništva si odtrgal lovoriko In zdaj do mašništva prispel si palme. Vendar zavisti ne razjeda žal me, Veselo te pozdravljam našo diko, častitam prvi ti na slavni zmagi! A. C. Slavin. Sirotina tožba. e sluga spi, že spi gradu gospoda, e|? Pokriva vrtno cvetje rosni hlad. Od meseca blešči v tolmunu voda, V globini jasni se zrcali grad. Slonim na grajskem oknu, v svetlo noč Z nemirnim srcem zroč. Pogled mi željno plava v sinjo daljo Gez ravni, gore, modre reke ¦— kam? Zletela s krili bi in lahko haljo Naprej v domovje, v rojstne hiše hram, Kjer luč sveta uzrla sem nekdaj In pila sreče raj. Očeta, mater, v grobu pokopana, Zastonj bi klicala na prsi tam, Pozdravljala bi lica me neznana, Čudila mojim žalnim se solzam, A jaz bi poljubila vsa solzna Domače zemlje tla. Na tujem gradu služim kruh sirota. Nihče ne vpraša, kdo sem in odkod. Zamišljen v svoje delo, svoja pota, Vsakdo pač misli tudi na svoj rod. A bol tešiti tujega srca Kdo hoče li, kdo zna? Zato, kedar pospi gradu gospoda, Pokrije vrtno cvetje rosni hlad, Milo tako vpodablja mesec voda, Srca bregove prekipi mi jad. Pred okno stopim in si jad pekoč Izjokam v tiho noč. <*J A. M. Y celicah. *M akaj po celicah tihih V blaženstvu srca žive? Mar semkaj napast ne seže, Mar čuti tu ne gore? V samotnih celicah tudi Napast in čut sta doma, A srca so toliko močna, Da zmagajo srečno oba. W^ A. M.