Ž fl ff aS j B g TIM 9/10 MAJ/JUNIJ 1993, CENA 220,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POSTI 61102 V OBJEKTIVU Slika 1: Učenci osnovne šole Franceta Bevka iz Ljubljane so na mestnem tekmovanju pokazali najboljše rezultate in zasedli vsa najboljša mesta, z izjemo drugega. Njihovi modeli so lepo in na¬ tančno izdelani, imajo zaprto vlečno kljuko in so opremljeni z me¬ hanskim časovnim stikalom. Slika 2: Prizor s tekmovanja jadrnic razreda G na bazenu Belinke v Ljubljani. Slika 3: Matevž Dular, član ARK Komarov iz Ljubljane je eden naših najobetavnejših mladih raketnih modelarjev. Lani je v kategoriji S4B nepričakovano osvojil naslov državnega prvaka tako v mladinski kot v članski konkurenci. Na odprtem ljubljanskem tekmovanju je bil z raketoplanom Feniks tokrat ponovno najboljši z odličnim končnim rezultatom. Slika 4: Prvo mesto v razredu MČ-1 je med 70 tekmovalci, ki so nastopili na mestnem tekmovanju brodarskih modelarjev Ljubljane, osvojil Primož Marinšek, učenec osnovne šole Miška Kranjca. Tek¬ movanje je potekalo na bazenu tovarne Belinka. Foto: Jože Čuden, Roman Zupančič REPORTAŽA 18 6 671 Mednarodni miting ultralahkih letal, zmajev in padal Bassano del Grappa, Bassano del Grappa je majhno mesto, ki leži 50 km severno od Padove. Ima zelo bogato zgodovino. Drugi del imena mesta ni naključen, saj grappa pomeni grič, mesto pa leži med dvema gričema. Tam je bil aprila letos pod geslom Zdru¬ žena Evropa v nebu 12. Mednarodni mi¬ ting ultralahkih letal, zmajev in padal. Obisk prireditve je v Sloveniji pripra¬ vila turistična agencija Marco Polo iz Aj¬ dovščine. Vse se je dogajalo na travniku ob robu mesta, kjer so bili v velikih šotorih raz¬ stavljeni helikopterji, zmaji, ultralahka le¬ tala in padala najnovejših konstrukcij. Poleg tega smo si lahko ogledali najno¬ vejšo opremo (od čevljev do motorjev in elektronske opreme) za letala, zmaje in padala. Vse je bilo mogoče tudi kupiti. Še več letal in zmajev je bilo razstavlje¬ nih na travniku pred šotori, kjer so se z vzletno-pristajalne steze kar naprej 8.-14. 4. 1993 dvigala letala in motorni zmaji ter štartali padalci z motorji na hrbtih, ki so bili največja letošnja zanimivost. Na razstavi so sodelovali tudi modelarji iz Bassana, ki so zelo uspešno prikazali letenje s svojimi modeli. Največjo pozornost obi¬ skovalcev sta pritegnila leteča maketa F/A-18 hornet, delo modelarja Sergia Gi- oretta, in helikopter CH-7 angel. Za za¬ bavo obiskovalcev so prireditelji poskr¬ beli tudi tako, da so postavili dvigalo, na katerega je bila pripeta prožna vrv; po njej se je lahko spuščal vsak, ki je bil pripravljen nekaj plačati in je za tak po¬ skus zbral dovolj poguma. Veliko zanimanja je pritegnila rekon¬ strukcija letala Flyer 1-1903 bratov Wright, ki jo zgradil Giancarlo Zanardo. Letalo poganja motor Rotax z močjo 39 KM. Med ultralahkimi letali je bilo videti modele Storch, Explorer, Cuby II, Fire Fox, Baracuda, Duck itd., med motor- Vzlet padalca s pomožnim motorjem Ad- Motorni zmaj Panda pri vzletu venture II Ultralahko letalo Špirit Urednikov predal Ni še dolgo tega, kar smo se lotili pripravljanja prve številke TIMA v novi preobleki - in že smo pri zad¬ nji, dvojni. Šolsko leto je minilo kot bi trenil. Navadno imamo tak občutek, kadar smo ves čas zaposleni in v uredništvu revije je dela vselej do¬ volj. Da se prizadevnost članov ured¬ niškega odbora odraža tudi na kako¬ vosti revije, dokazujejo vaša pisma. Ker želimo v prihodnje kakovostno raven še dvigniti, v tej številki objav¬ ljamo anketo z vprašanji. Prosimo vas, da izpolnjeno vrnete ter nam tako posredujete svoje pripombe in želje. Napišite, katere rubrike se vam zdijo najbolj zanimive, česa je v reviji preveč in česa pogrešate. Vaša mne¬ nja bomo - kolikor bo mogoče - upo¬ števali pri načrtovanju in oblikovanju prihodnjega letnika naše revije. Iz¬ med izpolnjenih vprašalnikov jih bomo deset izžrebali, njihovi pošilja¬ telji pa bodo prejeli lepe nagrade na¬ ših sponzorjev. Vse bralce obveščamo, da je tik pred izidom prvi iz serije TIMOVIH NAČRTOV. Gre za načrt RV motor¬ nega trenažnega modela letala, ki ga objavljamo v tej številki v pomanjša¬ nem merilu. Vse, ki bi želeli imeti načrt modela v naravni velikosti, pa obveščam, da ga lahko naročite na naslov uredništva, in poslali vam ga bomo po povzetju. Čas med počitni¬ cami boste lahko izkoristili tudi za gradnjo tega letalskega modela. V TIMU, ki je pred vami, smo po¬ skrbeli za dobršno mero pestrega branja in nasvetov za izdelavo različ¬ nih izdelkov. Če se jih boste lotili samo nekaj, vam med počitnicami gotovo ne bo dolgčas. Svoje naju¬ spešnejše izdelke pridno fotografi¬ rajte in nam pošljite slike. Če bodo dovolj kakovostne, jih bomo z vese¬ ljem objavili. Ne pozabite tudi na kak drug prispevek za našo revijo, saj se bo poleti za to gotovo našlo kaj časa. Ob zaključku šolskega leta želim vsem šolarjem čim boljši uspeh in prijetne počitnice. Osmošolcem, ki ste prejemali TIM prek šolskih pover¬ jenikov, in bi še želeli ostati naši na¬ ročniki, pa svetujem, da nam sporo¬ čite svoj domači naslov, na katerega bo TIM v prihodnje redno prihajal. Upam, da boste vsi skupaj še naprej ostali naši zvesti bralci. Jože Čuden, urednik TIM 9/10 • maj—junij 1993 • 1 REPORTAŽA Začetek modelarske tekmovalne sezone Maketa ameriškega vojaškega letala F/A-18 hornet, delo Sergia Gioretta, mode¬ larja iz kraja Bassano del Grappa Enosedežni helikopter CH-7 angel nimi zmaji pa modele Panda, Corsi, Sky Arrow itd. V programu, ki je trajal pri¬ bližno šest ur, smo videli večino razstav¬ ljenih letal, motornih zmajev in padal s pomožnim motorjem tudi v zraku. Zani¬ miva je bila zlasti vleka jadralnega zmaja z motornim, predstavili pa so še zmaja Corsi z zložljivima čolnoma za pristaja¬ nje na vodi. Precejšnje pozornosti je bil deležen enosedežni helikopter CH-7 angel, delo konstruktorjev Augusta Cicarea in Mar- cella Gandinija, ki sta oblikovala že šte¬ vilne uspešne modele avtomobilov, kot so npr. Am magnum Renault ter Lam¬ borghini countach in diablo. Prav tak he¬ likopter, ki ga izdeluje tovarna Elisport, so podarili srečnemu dobitniku med na¬ gradami akcije Podarim - dobim. Že prej smo omenili, da so gledalce posebno navdušili pogonski motorji, ki tehtajo 20-25 kg, ter dvignejo z njim opr¬ tanega in do 100 kg težkega padalca od tal. S polnim rezervoarjem, ki drži 20 litrov, lahko ta ostane v zraku dve do tri ure. Novost zato res zasluži ime naj¬ manjše letalo na svetu. Ker je bilo v času sejma na žalost slabo vreme, ni bilo mogoče videti števil¬ nih padalcev in prostoletečih zmajev, ki so se spuščali z bližnjih hribov. Rok Zupančič Začelo se je! Prišel je čas modelarskih tekmovanj, čas, ki ga vsi modelarji težko pričakujejo. Pokazali bodo, kaj so v svo¬ jih delavnicah pripravili za letošnjo tek¬ movalno sezono. To so odprli raketni modelarji, ki so se v soboto, 17. aprila, zbrali na odprtem mestnem tekmovanju Ljubljane. Tekmo¬ vanje je potekalo v lepem vremenu in dobrih razmerah za polete modelarskih raket. Na poligonu ljubljanskega raketar- skega kluba ARK Komarov se je zbralo 25 tekmovalcev - učencev osnovnih šol in kar nekaj gledalcev, ki so z zanima¬ njem spremljali polete modelarskih ra¬ ket. Tekmovanje se je začelo s katego¬ rijo S-3-A (rakete s padali), ki za dobre rezultate zahteva jutranje mirno vreme. Sledili sta še kategoriji S-6-A (rakete s strimer trakom) pri kateri so tekmovalci opravili samo dva starta, in S-4-B (rake¬ toplani), kjer pa se je veter, ki se je medtem razpihal, že kar veselo poigra¬ val z modeli, zato so najboljši dosegli izvrstne rezultate. Tekmovanje se je končalo s podelitvijo medalj in praktičnih nagrad najboljšim. Nagrade je iz programa lepil UHU pri¬ spevala firma Unihem, d.o.o., ki kot po¬ krovitelj sodeluje pri delu modelarske dejavnosti Mladinskega tehničnega cen¬ tra, in je tudi sponzor slovenske repre¬ zentance raketnih modelarjev. Tekmo¬ vanje je organizirala MZOTK Ljubljana v sodelovanju s klubom ARK Komarov, glavni sodnik in vodja tekmovanja pa je bil Jože Čuden. Rezultati: S-3-A 1. Tomaž Kogej, O.š. P. Voranca 515 2. Rok Jenko, O.š. M. Šuštaršiča 356 3. Andrej Vrbec, O.š. Bičevje 349 S-4-B 1. Matevž Dular, O.š. P. Voranca 660 2. Žiga Jenko, O.š. M. Šuštaršiča 566 3. Matjaž Zdešar, O.š. V. Miklavca 241 S-6-A 1. Tomaž Kogej, O.š. P. Voranca 132 2. Matevž Dular, O.š. P. Voranca 131 3. David Hvalič, O.š. V. Miklavca 93 (Opravljena sta bila samo dva štarta) Modelarsko obarvan vikend se je na¬ daljeval v nedeljo, 18. aprila, v Depali vasi pri Ljubljani, kjer je potekala prva tekma letalskih modelarjev, prav tako za odprto mestno tekmovanje Ljubljane. Tekmovanje v kategoriji modelov jadral¬ nih letal F1H (A-1), za katerega se je prijavilo 34 tekmovalcev iz ljubljanskih osnovnih šol, si je ogledalo tudi več nav¬ dušencev, med katerimi je bilo precej staršev nastopajočih. Tekmovanje je po¬ tekalo v za vse enakih vremenskih raz¬ merah, kar je še posebej razvnelo tek¬ movalnega duha in boj za čim boljše rezultate. Najboljši so bili tokrat učenci osnovne šole Franceta Bevka, ki so za¬ sedli sam vrh razpredelnice. Prvouvrš- čeni so prejeli priznanja in medalje orga¬ nizatorja tekmovanja - MZOTK Ljub¬ ljana. Tekmovanje je potekalo v izvedbi Društva modelarjev Ljubljane, glavni sodnik in vodja tekmovanja pa je bil Iztok Vrhovnik. Rezultati: A-1 1. Peter Žitnik, O.š. F. Bevka 238 2. Blaž Koračin, O.š. V. Vodnika 236 3. Jan Mučič, O.š. F. Bevka 218 Regijska tekmovanja, ki ta čas pote¬ kajo po celi Sloveniji, so hkrati tudi iz¬ birna tekmovanja za veliko prireditev os¬ novnošolcev, državno srečanje mladih tehnikov, katerega tehnično-športni del bo 29. maja v Ljubljani. Ker revija TIM v poletnih mesecih ne izhaja, bomo o teh tekmovanjih poročali v prvi jesenski šte¬ vilki. Tone Šijanec 2 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO Piper Super Cub Prav gotovo večina letalskih modelarjev pozna Piperjevo letalo Super Cub. Kar ne¬ kaj teh letal imajo tudi v naših letalskih klubih, saj so zelo primerna za vleko jadral¬ nih letal. Super Cub s svojo obliko spomi¬ nja na zlato dobo letalstva med obema svetovnima vojnama, kar je pravzaprav lo¬ gično, saj je prvi Piper E-2 Cub nastal okrog leta 1930. Nekoliko prenovljeno in aerodinamično izbojšano različico danes izdeluje tovarna Christen Industries, le da se letalo imenuje Husky A-1. Super Cub je, predvsem kot RV model ali maketa, med modelarji zelo priljubljen, saj leti izredno stabilno in »odpušča« večje napake pri upravljanju. Modeli letala Super Cub dobro letijo tudi brez radijskega vode¬ nja, torej prosto, in prav načrt za takšen model je tokrat pred vami. Nastal je na pobudo mladega modelarja, ki je želel na¬ rediti model, podoben pravemu letalu, ki bi bil hitro zgrajen in ki bi si ga lahko privoščil s svojo žepnino. Kljub uporabi polne balse je strošek za material minimalen, saj za gradnjo potre¬ bujete le plastičen propeler s premerom okrog 150mm za gumenjake, ter 1,5-2 mm ploščo balse. Potrebovali boste še nekaj smrekovih letvic ter koščkov debelejše balse, ki pa se vedno najdejo med ostanki materiala. Če želite model graditi res hitro, uporabljajte cianoakrilatna lepila, dobra pa so tudi acetonska ali npr. UHU-hart. Ker je načrt narisan v merilu 1:1, lahko sestavne dele kar prekopirate. Iz balse naj¬ prej izrežete vse večje sestavne dele in jih z brusnim papirjem št. 400 zgladite. Če želite imeti na modelu okrasne črte in oz¬ nake, jih narišite z vodoodpornim floma¬ strom še pred lepljenjem. Trup Osnova trupa sta bočni stranici iz 1,5mm debele balse, ki morata biti enaki, zato ju obdelujte hkrati. Ne pozabite izrezati utora za krilo in prilepiti bočnih ojačitev za vpetje gume. Iz letvic s prerezom 1,5x3 mm nare¬ dite ojačitve za kabino in jih prilepite, nato pa se lotite izdelave reber. Nekaj teh je zlepljenih iz letvic 1,5 x 7 mm. Delo je sicer nekoliko zamudnejše, vendar so tako nare¬ jena rebra trdnostno najboljša. Nosno re¬ bro naredite iz 3mm debele balse in z rez- Ijačo izžagajte del R1b, ki bo služil kot vodilo za nos z eliso. Ko ste pripravili vse sestavne dele trupa, se lahko lotite sestav¬ ljanja. Najprej zlepite obe stranici ter rebri R3 in R4. Ti naj bosta prilepljeni pravo¬ kotno na vzporedni stranici. Sledi montaža reber R1 in R2. Rebro R1a naj bo nagnje¬ no nekoliko navzdol, saj bo sicer model pri letu z navito gumo preveč dvigoval nos ali celo silil v luping. Med bočni opiati zalepite še ostala rebra, nato pa se lotite podvozja. Kos jeklene žice s premerom 1 mm ukri¬ vite po načrtu ter ga s koščkom 3-mm bal¬ se in lepilom pritrdite na rebro R3. Na spodnjo stran trupa prilepite oplato iz 1,5 mm debele balse. Opiata med rebroma Ria, in R3 naj ima letnice usmerjene vzdolžno, preostali del pa prečno. Ne po¬ zabite na odprtino za nameščanje gume! Repne površine Oba repa, navpičnega in vodoravnega, naredite iz kosov 1,5-mm balse. Krmilne površine pritrdite na stabilizatorje z ba¬ kreno žico 00,6 mm. V balso najprej z bu¬ ciko naredite luknjice in vanje zalepite žico. To je sicer nekoliko zamudno opravilo, zato pa bo kasnejša reglaža modela udobnejša. Krilo Krilo naredite iz kosa 2-mm balse. Na sprednjem robu prilepite ojačitveno letvico s prerezom 2 x 2mm iz smrekovine ali lipo- vine, ki naj poteka vzdolž celega krila. Obe zunanji rebri prilepite na krilo, z dvema rebroma pa dodatno utrdite trup na mestu, kjer bo pritrjeno krilo. Z brusnim papirjem krilo oblikujte in zgladite, nato pa se lahko lotite sestavljanja modela v celoto. Sestavljanje Najprej zlepite trup in krilo. To naj bo prilepljeno simetrično glede na trup, kar pomeni, da morata biti leva in desna polo¬ vica krila enako dolgi ter da mora biti krilo pravokotno glede na bok trupa. Ko je krilo prilepljeno, lahko odrežete njegov odvečni del na sprednji strani kabine. Nadaljujte z lepljenjem nosnega dela zgornje opiate trupa, nato pa prilepite vodoravni rep. Krilo in rep morata biti vzporedna. Model že dobiva podobo in prav kmalu bo dokončan. Zgornjo stran trupa med krilom in repom zaprite z oplato in pravokotno glede na krilo prilepite še smerni rep. Med starimi in polomljenimi igračami poiščite kolesca s premerom 25-30mm. Če so luknje za os v njih prevelike, jih zapolnite s koščkom iz lipovine ali plastike in vanj izvrtajte luknjico s premerom 1 mm. Tako prirejena kolesca ne bodo opletala na podvozju. Iz tanke medeninaste, bakrene ali bele pločevine izrežite štiri ploščice s premerom 4 mm in vanje izvrtajte luknje 01 mm. S pomočjo teh ploščic boste pritrdili kolesca na podvozje. Najprej prispajkajte notranji ploščici, nato pa nataknite kolesca in prispajkajte še zu¬ nanji ploščici. Pri spajkanju pazite, da ne boste stalili koles! Podvozje olepšajte z bočnima oplatama, krilo pa podprite s smrekovimi ali lipovimi opornicami. Narediti morate še nos modela. Na vo¬ dilo R1b prilepite en 10 mm debel ali več tanjših kosov balse ter nos obrusite tako, da se bo lepo prilegal trupu. Z brusnim papirjem popravite še manjše napake, ki so se morda pojavile pri gradnji, in model je pripravljen za lakiranje. Prelakirajte ga s prozornim lakom. Uporaba pršivke daje boljše rezultate, saj se pri lakiranju s čopi¬ čem kaj rado zgodi, da se okrasne črte in oznake razmažejo. V nos modela vstavite ležajno cevko, os ali eliso ter »zasteklite« kabino s tanjšo plastično folijo, npr. z ostanki plastične embalažne škatlice. Model je gotov; morate ga le še uravnote¬ žiti. V trup namestite približno 240mm dolg »motor« iz dveh do štirih niti gume s prere¬ zom 6 x 1 mm ali pa več ožjih niti. Preverite, kje je težišče, in njegovo lego po potrebi popravite s koščkom svinca, prilepljenim v sprednji del trupa. Reglaža Čeprav vas gotovo že zelo mika videti vaš model v zraku, za regliranje vseeno počakajte na lep, sončen dan brez vetra. Izberite dovolj velik travnik. Najprej se prepričajte, ali model dobro leti z nenavito gumo. Leti naj v blagem desnem zavoju, kar dosežete z odklanja¬ njem krmilnih površin. Ni jih treba podla¬ gati, saj krmila odklonite kar z zvijanjem bakrene žice. Elisa se mora pri letu brez motorja prosto vrteti na osi. Let modela z navitim motorjem uravna¬ vajte postopoma. Motor najprej navijte le na 50-60 navojev, to število pa potem po malem povečujte in preverjajte, kako mo¬ del leti. Pri reglaži motornega leta si poma¬ gajte s podlaganjem koščkov tanke balse med nos in prvo rebro trupa. Če model pri motornem letu sili preveč navzgor, usme¬ rite os elise nekoliko bolj navzdol oziroma podložite nos zgoraj. Isto pravilo velja tudi za uravnavanje smeri. Koščke balse, ki ste jih podlagali pod nos, po končani reglaži zalepite. Za konec še en napotek. Vsakih nekaj štartc-v preglejte motor; če je guma preveč natrgana, jo zamenjajte. Motor naj bo tudi dobro namazan, za kar zadošča nekaj kap¬ ljic ricinusovega olja, s katerim enako¬ merno namažete gumo. Trenje med gumi¬ jastimi nitmi bo tako mnogo manjše in živ¬ ljenjska dobo motorja daljša. Tako nama¬ zan motor prenese tudi več navojev kot suh. Število navojev, ki jih bo vaš motor prenesel, je seveda odvisno od vrste gume. Velja pravilo, da lahko gumo navi- jete za en navoj manj, kot je število navo¬ jev, pri katerem guma poči. Marjan Klenovšek TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 3 MODELARSTVO Basic 4 Star Trenažno RV letalo za začetnike Najbrž se je kdo med vami že večkrat vprašal, katero radijsko vodeno letalo naj naredi najprej. Ker je možnosti ve¬ liko, metoda poizkusov in napak pa zelo draga ter največkrat ne vodi nikamor, poglejmo, kakšne lastnosti naj ima tre¬ nažno RV letalo. Naslednje vrstice bodo napisane bolj splošno, zato veljajo tudi za druge mo¬ dele. Prva lastnost, ki jo zahtevamo od našega letala, je majhna hitrost. Dejav¬ niki, ki vplivajo nanjo, so obremenitev, izbira profila krila in nastavitve ter celotni upor modela. Obremenitev m/S je kvoci¬ ent med maso modela (brez goriva) in nosilno površino oziroma maso in povr¬ šino krila. Ker rep s simetričnim profilom služi le za stabilnost, ga tukaj ne mo¬ remo upoštevati. Nekaj vzgona nastane tudi na trupu, zato k nosilni površini šte¬ jemo tudi del kril, ki prekrivajo le-tega. Za naše potrebe naj bo obremenitev med 25 in 35g/dm 2 . Pri hitrejših se giblje okoli 50g/dm 2 , akrobatski, pylon racing in ne¬ kateri drugi modeli pa jo imajo med 70 in 100g/dm 2 . Najbrž ni treba posebej po¬ udarjati, da majhno obremenitev najlaže dosežemo z majhno težo modela in večjo površino kril. Ti sta odvisni pred¬ vsem od konstrukcije in uporabljenih gradiv. Na tem mestu omenimo, da imajo lahko modeli z večjo površino (nad 100dm 2 ) tudi večjo obremenitev, a kljub temu ne letijo hitro, ker zaradi zakonov aerodinamike dosežejo večji vzgon. Pro¬ fil krila naj bo nosilen in ne preveč tanek, da vanj lahko vgradimo dovolj močan nosilec. Debelina naj bo od 12 do 15% njegove dolžine. Najbolj primerni so pro¬ fili z ravnim dnom (Clark Y) ali polsime- trični, vzgonskih profilov pa zaradi zah¬ tevnejše gradnje ne priporočam; poleg tega zahtevajo tudi večji rep, ker so zelo nestabilni. S simetričnimi profili ne mo¬ remo doseči dovolj vzgona, zato taka letala letijo zelo hitro in niso primerna za učenje. Celotni upor modela lahko pona¬ zorimo s koeficientom cx, ki pa nam sam po sebi še ne pove dovolj. Hitrost mo¬ dela je odvisna samo od obremenitve m/S in vzgona cy. Ta je nekje med 0,5 in 1. Vertikalna hitrost modela je poleg m/S in cy odvisna še od celotnega upora cx. Ker bi radi, da je le-ta majhna, poskr¬ bimo, da bo model čim natančneje nare¬ jen in prekrit; le tako bo njegov upor kar se da majhen. Ustrezen vzgon dose¬ žemo z izbiro aerodinamičnega vpad¬ nega kota, ki naj bo od 1 do 3°. Kvocient med cy in cx je drsno število E, ki nam pove, koliko preleti model, spuščen z vi¬ šine enega metra. To naj bo za naš primer večje od 8. Tako bomo imeli pri pristankih z ugasnjenim motorjem dovolj časa za premislek. Naslednja pomembna lastnost je sta¬ bilnost. Model mora biti stabilen okoli vzdolžne, prečne in pokončne osi. Vse potekajo skozi težišče. Pri tem moramo paziti na lahko upravljivost, ki je na¬ sprotno sorazmerna s stabilnostjo. Vzdolžno najlaže dosežemo s pravilnimi nastavitvami kotov krila, motorja in repa, velikostjo le-tega ter lego težišča. Stabil¬ nost je večja, če je razlika med osjo motorja in vpadnim kotom krila večja. Tako naj bo vpadni kot motorja glede na os trupa od -2 do -4° ter krila od 2 do 4°. Za trenažni model je tako razlika med osmi od 4 do 8° in pade pri akrobatskih modelih na 2 do 0°. Za začetek težišče premaknemo nekoliko naprej od ozna¬ čenega, kar prispeva k temu, da model teže omahne v kovit. Vzdolžno so mo¬ torni modeli veliko bolj stabilni od jadral¬ nih. Na prečno stabilnost vpliva velikost V loma, lega težišča in zvitje. Za naš primer naj bo V lom od 2 x 4 do 2 x 8°. Če je težišče c.g. točka, v kateri si predstav¬ ljamo vso maso modela, potem je center potiska c.p. točka, kjer prijemlje celoten vzgon modela. Za stabilen let mora biti c.p. nad c.g. ali z drugimi besedami: za naše potrebe je visokokrilnik najprimer¬ nejši. Zvitje pomeni, da je vpadni kot na sredini oziroma v korenu krila večji kot na koncih. Ta razlika naj bo od 0,5 do 2°. Zvitje ni kritično in prispeva predvsem k večji stabilnosti pri prevlečenem letu oziroma pri pristankih. Za stabilnost okoli prečne osi skrbi vertikalni rep modela. Ta mora biti vzporeden z osjo trupa, motor pa mora biti zaradi momenta, ki ga ustvarja elisa, zamaknjen nekoliko v desno. Kot je od 1 do 3°. Najbrž je kdo med vami že imel težave pri vzletu mo¬ dela s klasičnim podvozjem z upravljivim repnim kolesom. Če zamik motorja ni pravilen, potem model zelo težko vo¬ dimo naravnost po vzletni stezi. Tudi luping s takim modelom ni najlepši, ker nam uhaja nekoliko v levo ali desno. Gradnja modela Model BASIC 4STAR je križanec med motornim in jadralnim modelom. Čeprav ne bo zmagal na nobenem lepotnem tekmovanju, vam bo prav gotovo ponujal obilo zabave in užitkov. Gradnja je pre¬ prosta. Začnemo z izdelavo krila. Najprej iz 1-3 mm debele aluminijeve pločevine, vitroplasta ali 3-6 mm debele vezane plošče naredimo dve šabloni. Najbolje je, če pred tem nažagamo nosilne letve iz smrekovega lesa ter nosno in zak¬ ljučno letev iz balse. Letvice se morajo natančno prilegati utorom na šabloni. Rebra naredimo iz 2 mm debele balse. Preden se lotimo sestavljanja krila, iz 2 mm debele vezane plošče, zlepljene iz petih plasti, izrežemo še dve ojačitvi (del 1). Najbolje je, če del 2 prenesemo na večji kos papirja v naravnem merilu. Nato nanj položimo ojačitev (del 1) in prilepimo vse štiri nosilne letvice. Ko se lepilo posuši, prilepimo še drugo ojači¬ tev. Krilo sedaj sestavimo tako, da na 4 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO šablonsko desko položimo načrt, prek njega pa prozoren polivinil, na katerega se konstrukcija ne more prijeti. Z buci¬ kami pribijemo glavni nosilec ter zadnjo letev. Vsako rebro v utoru namažemo z lepilom in jo položimo na svoje mesto. Če se ne prilega dobro, ga lahko tudi pribijemo z buciko. Sam uporabljam le- rep gotov, nanj z vijaki M 2 pritrdimo še vzvoda (del 12) za komande. Pri trupu najprej naredimo bočni opiati (del 13) iz 2 mm debele balse. Nanju nato prilepimo letvice (del 14) iz trše balse, lipovine ali sambe. Tudi ojačitve (del 15) naredimo iz 2 mm debele balse, manj 5 mm. Tudi zvitje kril dosežemo s folijo. Trup na koncu pobarvamo. No¬ tranji del je priporočljivo zaščititi, saj lahko pride v stik z rezervoarjem za go¬ rivo. Kovinski nosilec za motor privijemo z vijaki M 3, montiramo pa tudi rezer¬ voar, sprejemnik, stikalo in servomo- torje. Anteno napeljemo do repa in jo pilo DS 311 tovarne Kemostik iz Kam¬ nika. Ko je konstrukcija suha, z razred¬ čenim lepilom (en del vode, dva dela lepila) še enkrat premažemo vse stike reber z letvicami. To je najpomembnejši del lepljenja, zato se ga lotimo z vso skrbnostjo. Na enak način naredimo še drugo zadnjo in nosno letev. Pri slednji si pomagamo z elastikami, da se bolje pri¬ lega utoru. Škatlasti nosilec (del 3) nare¬ dimo iz 2 mm debele balse, katere let¬ nice morajo potekati pokončno. Pri pritr¬ ditvi na nosilec si pomagamo s ščipal¬ kami za perilo. Nazadnje prilepimo še prednjo oplato (del 4), ojačitve v korenu krila (del 5) na zgornji in spodnji strani ter zaključke (del 6). Prednjo in zadnjo letev skrbno obrusimo; prav tako tudi zak¬ ljučke. Enako naredimo levo in desno polovico. Koren krila lahko ojačimo z dvema plastema 20- do 50-gramske steklene tkanine (del 7). Zadnji rob (del 8) prav tako ojačimo, da ga ne poškodu¬ jejo elastike, s katerimi krilo pritrdimo na trup. Stekleno tkanino prilepimo z dvo- komponentnim epoksidnim lepilom. Rep naredimo iz 5 mm debele balse. Lepimo ga dvakrat, enako kot krilo, ne pozabimo pa tudi na trikotne ojačitve iz balse (del 9). Utore za tečaje (del 10) naredimo z rezilom, nato pa jih pove¬ čamo s koncem lista zlomljene žage za železo. Povezavo (del 11) med levim in desnim višinskim krmilom naredimo iz 2 mm debele varilne žice. Vertikalni in horizontalni stabilizator ter tečaje zle¬ pimo skupaj šele, ko so vsi deli že pre¬ kriti s folijo. Pri tem pazimo, da stik ni prekrit, saj lepilo na folijo ne prime. Ko je le da morajo tokrat letnice potekati prečno. Pri lepljenju moramo pustiti pro¬ stor za rebra. Ta so iz 3 mm debele vezane plošče; le prvo je močnejše, ker nanj pritrdimo motor. Levo in desno po¬ lovico trupa zlepimo skupaj z rebri, pri tem pa si pomagamo z elastikami ali svorami. Ko je ogrodje suho, prilepimo še zgornjo in spodnjo stran iz 2 mm de¬ bele balse. Na mesto, kjer bo podvozje, namesto 2-mm balse prilepimo vezano ploščo. Pazimo, da na spodnji strani let¬ nice potekajo prečno, saj to daje trupu večjo trdnost. Nazadnje naredimo še luknje, skozi katere potisnemo 3 mm de¬ belo varilno žico (del 16), ojačitev (del 17) iz smrekovine ali lipovine in na koncu mizico (del 18) za servomotorje. Izre¬ žemo tudi odprtine za komande (del 19) in stikalo. Palice za pritrditev kril in repa (del 16) ter jekleno žico (del 20) prile¬ pimo v trup z dvokomponentnim epok¬ sidnim lepilom šele potem, ko smo ga že prekrili s folijo. Povezave servomotorjev z višinskim in smernim krmilom izve¬ demo s palicami (del 21). Stik med le¬ tvico in varilno žico zlepimo z dvokompo¬ nentnim epoksidnim lepilom in ojačimo s sukancem. Sam sem za to uporabil lepilo EP 102 tovarne Kemostik. Podvozje (del 22) naredimo iz 3 mm debele jeklene žice, ki jo najprej zvijemo po delu 23, nato obrnemo za 90° in zakrivimo še po delu 24. Na trup ga pritrdimo s pomočjo pločevine (del 25) in dveh vijakov M 3. Sam sem cel model prekril s folijo. Prednost tega je v hitri izdelavi in majhni teži. Pri prekrivanju pazimo, da se robovi prekrivajo za naj- nanj pritrdimo z elastiko in buciko. Pre¬ verimo težišče, ki naj bo za začetek bolj naprej (prva oznaka), in odklon krmil (del 26). Ko model spuščamo prvič, je dobro, da imamo ob sebi kakega izkušenejšega modelarja. Model najprej nekajkrat vr¬ žemo iz roke z ugasnjenim motorjem, da ugotovimo, ali sta vpadni kot in težišče na pravem mestu. V nasprotnem pri¬ meru podložimo rep (podobno kot pri modelu A-1), težišče pa spreminjamo s premikanjem akumulatorjev ali dodaja¬ njem svinca. Tudi s prižganim motorjem vržemo model kar iz roke ter tako varču¬ jemo s polomljenimi elisami. Ko doseže višino približno sto metrov, vrtljaje mo¬ torja zmanjšamo tako, da model leti ves čas na isti višini. Nato vadimo leve in desne zavoje, osmice, let od sebe in k sebi. Ker je model zelo počasen, ga je najbolje spuščati v brezvetrju. Z 1,5-ku- bičnim motorjem bo poln rezervoar go¬ riva zadostoval za približno četrt ure le¬ tenja. Prvi pristanki naj bodo z ugasnje¬ nim motorjem. Model tudi zelo dobro jadra. Pri tem moramo vedeti, da se brez prižganega motorja slabše odziva na naša povelja. Ko bomo imeli več izku¬ šenj, bomo z modelom lahko naredili tudi nekaj akrobacij: luping, hrbtni let, kovit, vvingover. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo modelarskih užitkov. Roman Ložar TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 5 MODELARSTVO Model avtomobila za tekmovanje v cilj V prejšnji številki revije TIM smo obja¬ vili pravilnik o gradnji avtomobilov in tek¬ movanju z njimi. Model avtomobila je narejen za takmovanje v cilj. Naštejmo nekaj osnovnih pravil, ki jih moramo upo¬ števati: - tekmuje se na progi 10x2,10 m, po kateri mora model peljati čim bolj narav¬ nost, - poganja ga elektromotorček, izvor na¬ petosti pa je baterija ali akumulator z naj¬ večjo napetostjo 9 V, - makete avtomobilov morajo biti nare¬ jene v merilih 1:10, 1 : 12 ali 1 :16; za samostojne konstrukcije velja, da je raz¬ merje med dolžino in širino skrajnih točk modela do 1:3, najmanjša širina pa 10cm; - model za tekmovanje mora biti izdelek tekmovalca; dovoljeni so samo naslednji industrijsko izdelani deli: elektromotor, kolesa z gumami in osmi, prenos (zob¬ niki, jermenice) in napajalni vir; gradiva za izdelavo modela so poljubna. Izdelava modela Model avtomobila Porsche, ki ga pred¬ stavljamo, je narejen v merilu 1:12. Podvozje (1) je iz 3 mm debele vezane plošče (lahko je tudi iz katerega koli dru¬ gega materiala, npr. pločevine ali pla¬ stične mase). Nosilec prednjih koles (2) je obenem krmilni mehanizem. Z vija¬ kom (7) lahko prednja kolesa obračamo v eno ali drugo stran in tako spremi¬ njamo smer modela oziroma dosežemo, da se model premika točno v cilj. Nosilec naredimo iz 1 mm debele aluminijaste pločevine. Po končani obdelavi ploče¬ vino upognemo po prekinjenih črtah pod pravim kotom. Nosilec pritrdimo na pod¬ vozje z vijakom M 3 ali M 4. Nosilec prednjih koles lahko naredimo tudi dru¬ gače. Nosilec (3) je iz več kosov. Kolesi namestimo vsako na svojo os in nare¬ dimo kretni mehanizem. Nosilec koles sestavljata dve palici. Spodnji del (3b) je raven in na obeh straneh vanj izvrtamo luknji 0 3 mm. Zgornji dei (3a) nosilca je ustrezno upognjen in ima na obeh kon¬ cih izvrtani luknji 0 3 mm. Ko postavimo oba dela drugega na drugega, morajo biti luknje v isti osi (točno druga nad drugo). Med nosilca vgradimo čep, na katerega pritrdimo os kolesa. Čep (3c) se lahko vrti okoli pokončne osi in je prek droga povezan s drugim čepom (glej načrt). Material za izdelavo čepa je juvi- dur ali aluminij (palica s premerom 10 mm). Čep naredimo na stružnici. Če te nimamo, odrežemo palico na zahte¬ vano dolžino, na obeh straneh izvrtamo luknji, narežemo navoj M 3 ter na čep z ene in druge strani navijemo os 0 3 mm. Pravokotno na os čepa izvrtamo luknjo in narežemo navoj M 4 ter privi¬ jemo os, na katero bomo pritrdili kolo. Na eni strani montiramo ročico (3e), s ka¬ tero lahko obračamo kolo. Kolesi z dvema drogovoma povežemo na vijak (3f), s katerim lahko fino naravnavamo mehanizem (glej risbo). Z nekaj prede¬ lave ta mehanizem lahko uporabimo tudi pri izdelavi modela na radijsko vodenje. Zadnjo os modela pritrdimo na nosilec (4), ki je z dvema vijakoma privit na podvozje. Nosilec mora biti pritrjen pra¬ vokotno na simetralo podvozja. Iz alumi¬ nijaste pločevine točno po načrtu izre¬ žemo nosilec, izvrtamo luknje, ga na predvidenih mestih upognemo ter pritr¬ dimo na podvozje. Kolesa za model izstružimo sami ali pa kupimo že izdelana. Pri nakupu mo¬ ramo biti pozorni na velikost. Kolesa so sestavljena iz dveh delov: platišče (5) naredimo iz lesa, plastike (juvidur) ali aluminija, gume (5a) pa iz trde gume ali kupimo že izdelane, ki so ustrezne veli¬ kosti. Če gume stružimo, potem najprej izstružimo notranji obod, nato pa gumo pritrdimo na platišče in obdelamo še zu¬ nanji obod. Osi so iz jeklene žice s premerom 4 mm. Če smo se odločili za prvo obliko kretnega mehanizma, potem odrežemo os na ustrezno dolžino in na obeh stra¬ neh narežemo navoje. Kolo pritrdimo na os z dvema maticama, eno z zunanje in eno z notranje strani platišča. Kolesi se vrtita skupaj z osjo. Pri drugi obliki kret¬ nega mehanizma naredimo dve osi in na obeh straneh narežemo navoje. Os navi¬ jemo na čep, nataknemo kolo in zavi¬ jemo vijak. Kolo se vrti na osi, zato mo¬ ramo pri narezovanju navoja paziti, da ga narežemo samo do platišča kolesa. Zadnji kolesi sta pritrjeni na os, zato je postopek enak kot pri prvi obliki kretnega mehanizma. Pogon (7) je narejen iz dveh zobnikov. Zobniški prenos je v razmerju 1 :5, saj namen modela ni hitrost. Manjši zobnik je pritrjen na os motorja, večji pa z vijaki na zadnje kolo in skupaj z njim na zadnjo os. Pogonski del lahko izvedemo tudi z jermenskim prenosom. Prenos ozi¬ roma pogon je narejen za motor Ma- buchi 540 ali Jumbo 540; če imamo dru¬ gačnega, moramo prenos ustrezno prila¬ goditi. Karoserijo lahko naredimo na več na¬ činov: iz lesa, vezane plošče, lepljenega lesa (letvic), kartona, papir mašeja, papir kašeja, tanke pločevine ter poliestrske oziroma epoksidne smole. Iz polnega lesa naredimo karoserijo za izdelavo ne¬ gativa - kalupa, ki ga bomo uporablili pri izdelavi karoserije iz papir kašeja, papir mašeja ali poliestrske smole. Da bo mo¬ del čim boljši, naredimo šablone, s kate¬ rimi kontroliramo obliko karoserije. Mo¬ del za izdelavo kalupa lahko naredimo tudi iz gline, pri čemer si spet pomagamo s šablonami, ki jih izrežemo iz vezane plošče. V načrtu so v ta namen narisani prerezi karoserije. Za model iz polnega lesa (lipa, samba, balsa) najprej pripra¬ vimo kos lesa z ustreznimi merami. Na stranice narišemo stranski ris modela in les obdelamo tako, da dobimo zaželeno obliko modela (gledano s strani). Z rašpo in brusnim papirjem obdelamo model do dokončne oblike in ga prelakiramo. Od sklepne obdelave je zelo odvisna kako¬ vost kalupa oziroma odlitek modela. Za izdelavo modela iz lepljenega lesa letvice zlepimo drugo poleg druge, da dobimo grobo obliko modela, ki jo do konca obdelamo z rašpo in brusnim pa¬ pirjem, obliko pa kontroliramo s šablo¬ nami. Tako narejen model - karoserijo še pobarvamo oziroma prelakiramo. Če bomo naredili več enakih karoserij ali če želimo karoserijo iz poliestra, mo¬ ramo narediti negativni kalup. To najlaže storimo iz mavca. Iz polnega lesa ali gline narejen model pritrdimo na ravno podlago in okrog njega postavimo okvir iz letvic, ki mora biti tako velik, da bodo stene kalupa dovolj debele. Pazite, da bo model iz lesa narejen tako, da ga bomo lahko dvignili iz kalupa. To pomeni 6 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO Vzletna rampa TIM SA-1 da mora imeti poševne stene. Model na¬ mažemo z voščeno pasto, milnico ali maščobo; prav tako tudi stene okvirja, da se mavec ne sprime s površino. V tako pripravljen okvir nalijemo mavčno kašo primerne gostote, ki naj lepo zalije model. Ko se mavec začne segrevati, je že dovolj trden, da pazljivo izvlečemo model, kalup pa pustimo, da se popol¬ noma posuši. Izdelava pozitiva karoserije iz papir kašeja. Papir kaše je lepljenje papirja v plasteh. Kalup namažemo z mastno snovjo (pasta za parket, olje, margarina, milnica), nato pa vanj polagamo kose v vodi razmočenega časopisnega pa¬ pirja tako, da se robovi prekrivajo. Papir moramo dobro vtisniti v vse dele kalupa, saj je od prve plasti odvisna trdnost povr¬ šine karoserije. Naslednje plasti nanašamo tako, da kose papirja namakamo v lepilu in jih vtiskamo v kalup do zaželene debeline karoserije. Približno deset plasti bo za¬ dostovalo. Za lepljenje lahko uporabimo škrob, klej ali polivinilacetatno lepilo (belo lepilo, npr. jubinol). Tako narejen kaše sušimo na sobni temperaturi 24 ur ter ga nato izluščimo iz kalupa. Robove kašeja - karoserije lahko ojačamo z le¬ tvicami, nato pa sledi površinska obde¬ lava (kitanje, brušenje, lakiranje in poli¬ ranje). Pri izdelavi karoserije iz poliestrske smole model najprej namažemo z mastno snovjo ali ločilcem ter nanesemo plast poliestrske smole. Pri nanašanju pazimo, da nam pod smolo ne ostanejo mehurčki zraka. Na to plast položimo stekleno volno, ki preprečuje pokanje poliestra. Da bi bil kalup trdnejši, na¬ nesemo več plasti poliestra in steklene volne. Ko se poliester strdi, model izvle¬ čemo iz kalupa, tega pregledamo, zaki- tamo morebitne luknjice, nato pa fino obrusimo in spoliramo. V tako pripravljen kalup lahko odlivamo pozitive. Ta postopek je enak kot pri negativu. Kalup najprej namažemo z ločilcem, na¬ nesemo plast poliestrske smole, polo¬ žimo plast steklene volne ter spet plast smole. Karoserija naj bo čim tanjša, zato zadostuje samo ena plast steklene volne, ki naj bo čim lažja. V poliester lahko dodamo tudi barvo za poliester. Osušeno karoserijo izvlečemo iz kalupa in jo fino obdelamo, pobarvamo ter pritr¬ dimo na podvozje. To storimo tako, da jo je mogoče po potrebi kasneje spet sneti. Pri delu s poliestrom moramo upošte¬ vati vse varnostne predpise. Prostori, v katerih delamo, naj bodo zračni. Sebe zavarujemo s plinsko masko, na roke pa nataknemo gumijaste rokavice. Vladimir Semion Dokaj zahtevna tehnika spuščanja RV jadralnih modelov pri visokem štartu se mi je s stališča, da je za modelarja naj¬ bolje, če je lahko pri spuščanju in letenju čim bolj samostojen, zdela potrebna uvedbe nekaterih izboljšav oziroma upo¬ rabe naprave, s katero bi modelarju olaj¬ šal izvedbo starta, ga z njo razbremenil nekaterih opravil, hkrati pa povečal var¬ nost letenja. Osredotočil sem se pred¬ vsem na najkritičnejši del - met modela iz roke, ob katerem se zlasti pri spušča¬ nju večjih modelov zaradi zahtevnosti izvedbe težko odpovemo pomočniku. Poleg tega sem mnenja, da edino po¬ polna samostojnost pri spuščanju mode¬ lov omogoča modelarju največji izkori¬ stek prostih dni, namenjenih letenju. Do¬ datna zahteva, ki sem si jo postavil pri snovanju naprave, se nanaša na upo¬ rabnost le-te z raznimi načini vleke mo¬ dela pri visokem startu. Pri tem imam v mislih uporabo vitla, vlečne gume ali pa, da model potegne v zrak pomočnik. Štart modela je dokaj preprosto opra¬ vilo, vendar samo dokler spuščamo lažje modele z majhno obtežbo kril (Gmod./A kr oziroma iz nemške literature G/F) do vrednosti 3 kg/m 2 oziroma 30 g/dm 2 , in če dobro obvladamo tehniko spuščanja ter vodenje modela. Zaplete se pri težjih modelih, upravlji- vih po vseh treh oseh (višina, nagib in smer), ob spuščanju v vetrovnem vre¬ menu in ob vleki z gumo ali vitlom. Ti modeli zahtevajo tudi večjo vzletno hi¬ trost. Doslej je moral modelar skupaj z oddajnikom z izvlečeno anteno dvigniti model s tal in ga priključiti na vlečno vrvico. V naprej sklonjenem položaju se mu je oddajnik, obešen okrog vratu, vrtel v vse mogoče smeri ter ga oviral. Več¬ krat se je zgodilo, da se je antena zata¬ knila v tla ter se poškodovala. Potem je moral modelar preveriti delovanje krmil, ki so bila za njegovo glavo, zategniti vlečno vrvico in šele tedaj je bil priprav¬ ljen na start. Če je bil štart uspešen, se je začel model strmo dvigati v zrak, vendar pa se je vsako odstopanje modela po smeri od ravnega vzpenjanja lahko spre¬ vrglo v sila nevaren položaj: - model se je pod vlečno silo in dodat¬ nim centrifugalnim pospeškom v nagibu s krilom hitro približeval tlom, - modelarju se je hipoma povečalo šte¬ vilo utripov srca, kar mu je preprečilo, da bi mogel v delčku sekunde najti krmilno ročico RV naprave in z njo popravil smer modela. Model ima v prvih trenutkih leta velik pospešek, da bi dosegel potrebno mini¬ malno hitrost, ki mu zagotovi dovolj vzgona za vzpenjanje pod obremenitvijo do desetkratne lastne teže. Hitrost je pogojena z obtežbo krila in izbranim pre¬ sekom profila oziroma največjim vzgon¬ skim količnikom krila ter znaša od 7 m/s navzgor. Koliko časa ima modelar na razpolago, da najde krmilne ročice in pravilno reagira, če spusti model z višine 1,8m, izračunajte sami... Vzletna rampa TIM SA-1 je zasno¬ vana tako, da odpravlja opisane težave, spust modela naredi zanimivejši, poleg tega pa ponuja še dodatno udobje: - modelar ima model pred in med štar- tom ves čas pred seboj, - vlečna sila obremenjuje samo rampo, TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 7 MODELARSTVO VODILA Risba 1. Načrt rampe - zmeren veter ne ovira izvedbe starta, - modelar opravi start, ko je nanj teme¬ ljito pripravljen in sproščen, - roke ves čas leta drži na krmilnih roči¬ cah oddajnika, - s pomočjo rampe lahko z lahkoto spušča tudi večje modele z razpetino kril do 5 m, - rampo lahko uporabi kot priročno mi¬ zico, na kateri npr, opravi priklop krmil k servomotorjem, razna popravila itd., - na rampi bo model med modelarjevim počitkom dvignjen nad tlemi, kjer bo do¬ bro viden in povsem na varnem. Izdelava vzletne rampe Rampa je narejena pretežno iz alumi¬ nijastih profilov 18x12mm, zato tehta samo 20 kg. Njene mere so izbrane tako, da starta model na varni višini (približno 0,7 m) iznad tal, zloženo pa lahko preva¬ žamo v prtljažniku osebnega avtomobila ali jo skupaj z modelom spravimo v na¬ hrbtnik. Pri izdelavi lahko odstopate od predlaganih tehničnih rešitev in mer, raz¬ dalje med X1 in X2 (0,25 m) ter Y1 in Y2 (0,71 m) pa morate ohraniti enake, saj bo le ob upoštevanju te zahteve omogo¬ čeno pravilno delovanje vzletne rampe. Naj vas ne moti, da na vodila položen model nima dodatnega naklonskega kota krila navzgor. Naklon vodil bi pov¬ zročil, da bi nepripet model zdrsnil nazaj in si poškodoval rep. Za pravilen kot vzpenjanja bodo takoj po vzletu poskr¬ beli položaj kljukice, težišča ter smer vlečne vrvice. Aluminijaste profile narežite na pra¬ vilne dolžine za vse elemente rampe: - 2 x 0,8 m za osnovo - 3 x 0,23 m za prečke osnove - 2 x 0,8 m za prednji stranici paralelo¬ grama - 2 x 0,73 m za zadnji stranici paralelo¬ grama - 2 x 0,27 m za prečki stranic paralelo¬ grama - 2 x 0,27 m za vodila 10 -»33 - 710 -&*- RAZDAIJA Milo IZVRTINAM1 Risba 2. Shema pregibov - 1 x 0,72 m za štartno prečko - 2 x 0,21 m za opori prožilnega meha¬ nizma - 1 x 0,25 m cev 025 mm za nosilec pro¬ žilnega mehanizma Po dve in dve prednji ter zadnji stranici paralelograma hkrati upognite v pri¬ mežu, pri čemer si pomagajte z risbo 2. Čeljusti primeža obložite s tanjšo ploče¬ vino, da ne boste poškodovali površine mehkega aluminija. Pregibi so potrebni zato, da zložena rampa zavzame čim manj prostora, zgornja dva sprednja pre¬ giba pa služita kot naslona kril modela. V aluminijaste profile izvrtajte luknje za vijake, ki služijo za vrtišča rampe. Priporočam vrtanje z vrtalnikom, vpetim v stojalo, da bosta obe, skozi stranici profila izvrtani luknji v isti osi. Velikost svedra prilagodite velikosti uporabljenih vijakov (M 6), ki jih obložite še z votlimi kovicami (TKG Lj.), da se navoji ne bodo zajedali v mehak aluminij. K stranicam osnove s spodnje strani na prikazanih mestih pod pravim kotom pritrdite tri krajše prečke. Za vsak stik uporabite po dva samorezna vijaka 2,9mm; pri tem si pomagajte s sekund¬ nim lepilom. Ves čas gradnje bodite po¬ zorni, da bodo vsa vrtišča leve in desne strani rampe med seboj vzporedna ozi¬ roma v istih oseh, sicer se vam lahko zgodi, da rampa ne bo pravilno delovala. Sedaj k osnovi skupaj z vodili privijte stranice paralelograma, celoto pa pove¬ žite s preostalima prečkama; prednjo pri¬ trdite vsaj 0,24 m pod vodila, sicer se lahko zgodi, da se je bo kasneje dotikal trup modela ali pa vlečna vrvica, kar bi oviralo pravilno delovanje rampe. Na sredini med stranicama paralelograma pritrdimo vijak (8) startnega mehanizma. Izdelava štartnega mehanizma Mehanizem je pritrjen na štartni prečki (6) in je prikazan na risbi 3. Za zatič (1), ki sega v luknjo vijaka (8), uporabite kontakt šuko vtiča, ki ga privijete na je¬ Risba 3. Shema štartnega mehanizma dro bovdna. Stik bo močnejši, če ga boste še prispajkali. V prednji - zakle¬ njeni - položaj ga sili potisna vzmet s podložkama (2). Bovden (4), ki naj bo dolg vsaj 1,3 m, vežite na štartno prečko (6) s primerno veliko elektrospojko (3) z vijakoma (5) in protimaticama M 4. Vijaka preprečujeta premik plašča bovdna, matici pa celoto stisneta ob startno prečko (6). Razdaljo med vodili zatiča (1) določite glede na velikost upo¬ rabljenega vijaka (8) in pomika zatiča nazaj, potem ko stisnete zavorno ročico prožilnega mehanizma. Namesto prikazanega vijaka (8) lahko uporabite npr. vijak M 5, ki mu prečno izvrtate luknjo 0 2,2 mm, v katero bo segal zatič iz jeklene žice 0 2 mm. Tega pritrdite na jedro bovdna z manjšo elek- tro spojko (3). Ob proženju mora zdrsniti štartna prečka (6), ki je s pohištvenim šarnirjem širine 25 mm vrtljivo vezana na zadnjo prečko osnove, pod vplivom lastne teže navzdol in tako omogočiti, da se rampa lahko zvrne naprej. Če se to zaradi trenja ne zgodi, si pomagamo npr. z listno vzmetjo (10), ki odriva prečko (6) od po višini nastavljivega kotnika (9). Pomembno za zmanjšanje trenja je, da naleže štartna prečka (6) na vijak (8) pod pravim kotom, zato jo temu primerno ukrivite. Vodila in naslon kril obložimo s kosi iz 5 mm debele vezane plošče širine 30 mm, prekritimi s folijo za prekrivanje kril atraktivne barve, ki dajo rampi lep videz, hkrati pa ščitijo model pred po¬ škodbami. Zloženi rampi povežite stranice v bli¬ žini vrtišč z »ježki« (veltrak), kakršni se uporabljajo pri vetrovkah ali denarnicah, da se vam med prenašanjem ne bo raz¬ pirala. Prožilni mehanizem Sestavite ga iz kolesarske zavorne ro¬ čice z objemko, kosa aluminijaste cevi 0 25 mm, dveh prečk ter naslona bovdna, kot je to prikazano na risbi 4. 8 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 Prikazano, iz jeklene žice 0 2 mm doma izdelano varovalko namestimo v izvrtino zavorne ročice zato, da prepre¬ čimo možnost nenamernega proženja naprave (ko npr. nanjo med počitkom odložimo model, vleka z gumo ipd.). Tako narejen mehanizem je med prože- Risba 4. Shema prožilnega mehanizma njem dovolj stabilen, da se ne bo spod- mikal ali prevračal, zato ga ni treba do¬ datno varovati s klini. Pred štartom ga preprosto postavimo na mesto, kjer nam to najbolj ustreza. Ko izdelate opisane glavne elemente rampe, vam preostane le še, da si glede MODELARSTVO na kakovost tal, kjer nameravate spuš¬ čati modele, izberete štiri kline za pritrdi¬ tev rampe v tla. Klini morajo biti sposobni prodreti dokaj globoko v zemljo, da za¬ gotovijo z vlečno silo dokaj obremenjeni rampi nepremičnost. V ta namen vam priporočam, da uporabite šotorske kline. Pred prvim letom preverite delovanje rampe pod simulirano obremenitvijo. Na nek priročen način ponazorite delovanje vlečne sile prek kril modela na naslon kril rampe ter izvedite proženje. Kot sem že omenil, mora startna prečka pod silo lastne teže pasti navzdol in tako modelu omogočiti, da odrine naslon kril rampe pred seboj naprej vse do položaja, ko se rampa vsled teže samodejno zloži v prednjem položaju na tla. Prvi štart z modelom lahko opravite takoj, ko ste prepričani, da rampa deluje brezhibno. Prepričan sem, da bo vzletna rampa TIM SA-1 vaš stalni spremljevalec pri letenju in da vam bo v veliko veselje. Aleksander Sekirnik Modelarski triki 1. Pri gradnji modelov se nam večkrat zgodi, da potrebujemo balso večje širine, kot jo imamo na zalogi. Problem rešimo tako, da zlepimo dva ožja kosa balse. Najprej ju po robu, kjer ju bomo zlepili, ravno obrusimo. Nato ju položimo na šablonsko desko in po vsej dolžini stika zalepimo z lepilnim trakom. Trak nam bo služil kot tečaj in če kosa, ki ju želimo zlepiti, zavrtimo, lahko mednju enako¬ merno nanesemo lepilo. Balso nato po¬ ložimo nazaj na šablonsko desko tako, da je lepilni trak spodaj, obrišemo od¬ večno lepilo in jo obtežimo. 2. Ni še dolgo tega, ko smo bili vsi navdušeni nad najlonskimi vleki za kon¬ trolo krmilnih površin na RV modelih. Res je, da jih je zelo enostavno monti¬ rati, imajo pa eno napako. Zdržijo večje obremenitve kot zobniki v servomotor- jih, zato so se običajno lomili zobje na zobnikih, vleki pa so ostali nepoškodo¬ vani. Popravilo servomotorja s polomlje¬ nimi zobniki je seveda težje kot popravilo povezave s krmilom. Zato smo zopet začeli uporabljati za povezave s krmili balsove letvice. Na obeh koncih smo nanje prilepili žico z navojem M 2 za montažo priključnih vilic, ki s privijanjem in odvijanjem omogočajo regulacijo dol¬ žine krmilnega droga. Modelarji, ki vse elemente, potrebne za gradnjo, kupijo, si s tem niso belili glave. Ostali pa smo poiskali drugačno rešitev, ki tudi omo¬ goča regulacijo. Na obeh koncih, ali pa samo na enem, prilepimo sponko za spajanje električnih vodnikov, priključek pa ukrivimo iz žice 0 1,5 mm in stvar je urejena. 3. Ste že kdaj poskušali zvrtati luknjo v kroglico? Če ste, potem ste prav go¬ tovo naleteli na velike težave in morda vam sploh ni uspelo. Vzroka težav sta običajno dva. Prvo težavo lahko pov¬ SVEDER VODILNI VIJAK KROGLICA MATICA VIJAK zroči trdota kroglice in tu ni kaj storiti. Na drugo težavo pa naletimo, ko hočemo nastaviti sveder. To pa ni tako velik pro¬ blem, kot se zdi na prvi pogled. Le za¬ deve se moramo prav lotiti. Kako se tej stvari streže, še najbolje pojasni skica. S podobnim pripomočkom si lahko po¬ magate tudi takrat, ko morate v kroglico vrezati navoj. 4. Prav gotovo vsi, ki gradite modele, uporabljate kot pripomoček pri delu tudi kljukice za obešanje perila. Res so zelo praktične, vendar se včasih zgodi, da si z njimi ne moremo pomagati, ker ni do- SMREKA 3x8 volj prostora, da bi jih namestili. Takrat si podoben pripomoček izdelamo kar sami. Iz smrekove letvice 3 x 8 mm narežemo koščke, dolge približno 3cm, in jih ovi¬ jemo z gumico. Za opore zadoščajo koščki, dolgi približno 12mm, njihova vi¬ šina pa naj bo takšna, kot je skupna debelina delov, ki jih želimo speti. Obe daljši letvici bosta tako pri spenjanju vzporedni in ne bosta lezli navzven, kot včasih lezejo kljukice. Marjan Klenovšek TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 9 MODELARSTVO Lovsko letalo fiat CR.32 Ko je 28. aprila 1933 z letališča Fi¬ atove družbe Aeronautica dltalia pri To¬ rinu prvič poletel prototip letala fiat CR.32, se je rodilo resnično klasično lovsko letalo 30. let. Njegov konstruktor, ing. Celestino Rosatelli, je z njim postavil večen spomenik svoje razvojne poti, ki jo je začel kot sodelavec razvoja lovskega letala ansaldo SVA 5 v prvi svetovni vojni. Posebne opornice med krili tipa VVarren, ki jih sestavljata dva para na enem od krakov okrnjenih črk N, so neiz¬ brisen podpis konstruktorja ter letalu za¬ gotavljajo večjo trdnost od klasične po¬ vezave paličastih opornic in jeklenih vrvi. Fiat CR.32 je pravzaprav pomanjšana izvedenka modela fiat CR.30, ki je bil skoraj povsem enakih oblik, in ki se je leto poprej proslavil s hitrostnimi dosežki na mednarodnih prireditvah, kakršna je npr. miting Dal Molin v Zurichu. Fiat CR.32 je sicer gnal enak motor (fiat A30 RA z 12 cilindri in 592 KM), vendar so zmanjšali razpon kril (z 10,50 na 9,50 m) in dolžino (s 7,87 na 7,45 m) ter olajšali celotno aluminijasto konstrukcijo letala. Preizkusni pilot je po pristanku lahko samo potrdil, da je cilj dosežen, saj je bilo novo lovsko letalo izjemno okretno, hkrati pa tudi stabilno in zato primerna podlaga za oborožitev; odlikovalo se je tudi v strmoglavnem letu. Na aluminijasto kovinsko ogrodje trupa so bile v prednjem delu pritrjene aluminijaste opiate, zadnji del pa je bil prevlečen s platnom. Tudi krila so imela s platnom prevlečeno kovinsko ogrodje. Letalo so - glede na zahteve naročnika - oborožili z dvema strojnicama tipa vic- kers 7,7 mm ali breda-safat 12,7 mm. Prototip so kmalu premestili v preizkusni center italijanskega vojnega letalstva v Guidoniji, kjer so ga odlično ocenili. Čeprav je hitro sledilo naročilo za prvo serijo petdesetih letal, je moralo italijan¬ sko vojno letalstvo dati prednost tujim naročilom. Na Kitajskem je leta 1934 italijanska delegacija sklenila kar uspešno kupčijo, zato je prvi serijsko narejeni fiat CR.32 nosil kitajske oznake. Žal se motor gibčnega lovca, ki je zahte¬ val posebno mešanico goriva, v neiz¬ prosnih kitajskih razmerah ni obnesel, pa tudi neizkušeni piloti so zelo hitro okrnili število prve dobavljene serije de¬ vetih letal, zato so Kitajci naročilo na¬ slednjih petnajstih letal kratko malo pre¬ klicali. Italijansko vojno letalstvo je prve fiate CR.32 dobilo šele marca leta 1935. Med prvimi enotami sta ga dobili 1. stormo v Camporformidu in 4. stormo v Gorici, kjer so z njimi nadomestili njegovega predhodnika, model CR.30. Leta 1936 je prvi seriji petdesetih letal sledilo še naro¬ čilo 232 letal in vrsta naročil iz tujine. Magyar Kiralyi Legiero (madžarsko vojno letalstvo) je izkoristilo italijanski iz¬ vozni kredit in naročilo 52 fiatov CR.32 za svoje štiri lovske eskadrilje. Ko so izboljšali motor in letalu dodali na spodnja krila zunaj polja vrtenja elise še dve strojnici kalibra 7,7 mm, je nastal fiat CR.32 bis, ki je postal predmet nove izvozne pogodbe. Tokratni kupec je bilo vojno letalstvo Avstrije, ki je že imelo nekaj fiatov CR.30. Do nasilne priključitve Avstrije Nemčiji, do katere je prišlo 13. marca 1938, je od leta 1936 naročenih 45 preži¬ velo 38 fiatov CR.32 bis. V nemški službi so bili potem le kratek čas, saj so jih nemudoma prodali Madžarom. Italijanski akrobatski piloti so letalo predstavljali na vseh pomembnejših pri¬ reditvah v Evropi, pa tudi na turneji po južni Ameriki, toda prve črke trajnega zapisa v letalsko zgodovino so bile vkle¬ sane 13. avgusta 1936, ko so z ladje v Mellili v tedaj španskem Maroku izkr¬ cali 12 fiatov ČR.32 za Frankove naci¬ onalistične zračne sile. Pet dni kasnje so ta letala že preletela na letališče Tablada v Sevilji in 31. avgusta so fiati CR.32 poželi prvo letalsko zmago nad republi¬ kanskim lovcem hispano-nieuport 52. Vse do novembra 1936 je fiat CR.32 kar uspešno gospodarih na španskem nebu, saj so izkušeni italijanski piloti tudi s tak¬ tičnimi prijemi prekašali prostovoljce na republikanski strani, med katerimi so ne¬ kateri zadnjič leteli še v prvi svetovni vojni. Novembra istega leta so sovjetski lovci polikarpov 1-15 in 1-16 v trenutku in za dalj časa resno ogrozili nacionali¬ stično prevlado na nebu. Fiat CR.32 je bil hispano-nieuportom 52, spadom 510, devvoitinom D 372 in loirejem 32 sicer kos, toda sovjetski lovci so bili hitrejši; celo dvomotorni bombnik tupoljev SB-2 je v vodoravnem letu prehiteval fiata CR.32. Zanimivo pobarvan fiat CR.32 bis koman¬ danta avtonomne mitralješke eskadrilje Squadriglia Mitragliamento »Frecce«. Barve zgornje strani so oker (giallo mime- tico 3) in temno zelena (verde mimetico 2). V odgovor novi nevarnosti so Nemci organizirali Legion Condor, opremljen z najnovejšo nemško letalsko tehniko, Mussolini pa je pohitel z ustanovitvijo Aviazione Legionaria na zadnji dan leta 1936. Obstoječe eskadrilje fiatov CR.32 so razpustili in oblikovali XVI. Gruppo Cucaracha (it. čriček) s tremi eskadri¬ ljami v spremstvu znane Modre patrulje (La Patrulla Azul), ki so jo sestavljali trije vodilni nacionalistični letalski asi z Gar- ciom Moratom na čelu. Boji za Madrid na začetku leta 1937 so terjali velik krvavi davek, zato se je Mussolini odločil okre¬ piti svoje zračne sile s še dvema skupi¬ nama: VI. Gruppo Gamba di Ferro (Že¬ lezna noga) je dobila ime po kap. Erne¬ stu Botti, ki se je po izgubi noge s pro¬ tezo vrnil v boj kot poveljnik ene od eskadrilj te skupine, ter XXIII. Gruppo Asso di Bastoni. Oblikovali so tudi pov¬ sem španske eskadrilje. Do januarja 1938 so jih združili v tri skupine; kot zadnja je v tistem obdobju nastala X. Gruppo Autonomo di Caccia Baleari. Vse do 31. marca 1939, ko je bilo sklenjeno premirje, so fiati CR.32 leteli v prvih bojnih vrstah. Od 375 dobavljenih v času vojne jih je v italijanskih eskadri¬ ljah preživelo boje 96, v španskih 89, še 14 pa jih je čakalo v delavnicah na po¬ pravilo. Ob koncu vojne so Italijani Špan¬ cem odstopili kar 115 fiatov CR.32, in ker so bili ti z njimi zadovoljni, so v to¬ varni Hispano Suiza začeli z njihovo se¬ rijsko proizvodnjo. V letih 1940-1943 so naredili še 100 teh letal pod oznako HS- 132-L, vendar so jih 40 kasneje predelali v dvosedežna šolska letala. Kljub dejstvu, da je fiat CR.32 v letu 1939 naglo zastareval, so še vseeno naredili večje število izvedenk CR.32 ter in CR.32 quater. Od predhodnih so se razlikovale le po standardizirani oboroži¬ tvi s strojnicami 12,7 mm in boljši instru¬ mentalni opremi. Manjše število fiatov CR.32 so leta 1938 prodali še Paragvaju (5) in Venezueli (9). Takoj ko se je španska državljanska vojna pomirila, so se začela v Evropi 10 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO OR,32 s številko 3-4 pripada XXIII. gruppo »Asso di Bastoni«. Na levi sliki je letalo v že rahlo zbledelih barvah oker (giallo mimetico 3) in temno zeleni (verde mimetico 2), na desni sliki pa je očitno obnovljen v trobarvni kamuflaži dveh že omenjenih barv in rdeče- rjave (marrone mimetico 2). Značilna zastavica na črnem krogu nam pove, da letalo pripada komandantu celotnega XXIII. polka. Fiat CR.32 iz 163. eskadrilje italijanskega vojnega letalstva ob začetku druge sve¬ tovne vojne Mehaniki CR.32 pregledujejo madžarske odpirati nova konfliktna žarišča. Madžar¬ ska in novo nastala Slovaška sta se konec marca spopadli za sporno ozem¬ lje in v bojih so se fiati CR.32 proti dvo- krilnim lovcem avia B-534 zelo dobro odrezali. Na začetku druge svetovne vojne je bil fiat CR.32 v italijanskem vojnem letal¬ stvu še vedno najštevilčnejše lovsko le¬ talo. Ob vključitvi Italije v boje z vojno napovedjo Franciji, 10. junija 1940, je Regia Aeronautica v prvih bojnih vrstah še vedno premogla 187 fiatov CR.32. Nekaj se jih je bojevalo v Libiji, na grški fronti v Albaniji in proti Britancem v So¬ maliji. Fiat CR.32 je brez dvoma postal klasi¬ čen primerek vrhunca razvoja dvokrilnih TIM 9/10 • maj—junij 1993 • 11 MODELARSTVO Fiat CR.32 v srebrni opravi iz X. gruppo »Baleari« z grbom pilota ima tudi na krilih že oznake nacionalističnega tabora. lovskih letal, ki so pilotom v odprti kabini v zraku še omogočala prvinski lovski nagon, saj je bil CR.32 robusten, trpe¬ žen, dovolj hiter in predvsem okreten. Na srečo se je nekaj teh letal ohranilo do današnjih dni. Poleg tistih, ki jih pre¬ more. Španija in tamkajšnji letalski mu¬ zej, je nam najbližji primerek v muzeju italijanskega letalstva v Vigna di Valle. To letalo je pravzaprav hispano suiza HA-132-L ali fiat CR.32 quater, ki so ga Španci v Francovih časih podarili Italiji. Maskiranje in barve lovca fiat CR.32 V obdobju med obema svetovnima vojnama pa vse do sredine 30. let maski¬ ranju letal sploh niso posvečali večje pozornosti, zato je bil srebrni zaščitni premaz standardna barva mnogih letal¬ stev. Italijansko vojno letalstvo je šele leta 1932 začelo eksperimentirati na tem področju, vendar so bila vse do leta 1936 vsa njihova letala bež barve (cachi avorio chiaro). Letala, ki so sodelovala v bojih v Etiopiji, so na zgornjih površi¬ nah kril pobarvali z rdečimi vzporednimi pasovi ali streličastim snopom, da so bila v primeru prisilnega pristanka bolj opazna. Leta 1936 so - vendar ne pov¬ sem usklajeno - začeli v več tovarnah barvati letala s peščeno rumeno (giallo mimetico), zeleno (verde mimetico) in rjavo barvo (marrone mimetico), ki so se med seboj rahlo razlikovale. Barve so nanašali v večjih ploskvah z ostrimi ro¬ bovi med njimi. V španski državljanski vojni je fiat CR.32 izpisal najpomembnejše strani svoje zgodovine in k paleti različnih ma¬ skiranj prispeval največ odtenkov. Prva letala so prispela v Španijo pobarvana srebrno; tam so jim na trup dodali dva črna pasova, na smerno krmilo pa poše¬ ven črn križ. Letala, ki so prihajala iz Italije, so le redko ohranila prvotno ma¬ skiranje. Taka izjema so bila letala na Balearih, ki so se bojevala v glavnem nad morjem in katalonsko obalo. Poseb¬ nost enot s tega otočja je ostala tri¬ barvna shema z ostrimi prehodi med barvami, na celini pa so letala kmalu prebarvali in jih vsakokrat prilagodili po¬ krajinskim značilnostim. Čeprav so v pretežni meri uporabljali kar originalne italijanske barve, so bile pogoste tudi povsem španske mešanice. Nekaj so k raznolikosti maskiranj prispevale še oksidirane barve na letalih, ki so bila v uporabi dalj časa. Čeprav je bila temeljna barva peščeno rumena oziroma oker, prek nje pa so potem nanašali zeleno in rjavo, najdemo med osnovnimi barvami vsaj tri odtenke, od peščene, peščeno rumene z malce zelene in oker barve. Kombinacija peš¬ čene in svetlo olivno zelene je bila precej pogosta, največkrat v obliki večjih zaplat zelene brez ostrih robov, saj je bila ze¬ lena nanesena na podlago. Druga razli¬ čica je bil preplet zelenih pasov, ki so se kot mreža raztezali nad osnovo. Neko¬ liko bolj rumena oker podlaga je služila za kombinacijo svetlo olivno zelene ali temno zelene z rjavo ali rdečerjavo. Kombinacije teh barv so bile različne, od prepletajočih se zaplat do daljših pasov barv, ki so se prepletale brez posebnega redu, in čisto drobnih pack. Nekatera letala so imela na zgornjem krilu povsem drugačen tip prepleta treh barv kot na trupu. Spodnje površine so bile najpogo¬ steje svetlo sive. Že leta 1937 je pristojna služba izdala uredbo, po kateri je bilo treba letala ma¬ skirati kar trikrat na leto. Pomladanska, jesenska in jesensko-zimska shema so se razlikovale po količini uporabe treh že omenjenih barv, vendar so v Španiji le¬ tala barvali povsem v skladu z lokalnimi potrebami. Fiati CR.32 na bojiščih v Albaniji in Afriki ter tisti v službi v trenažnih in šol¬ skih enotah so k že tako pestri paleti prispevali še nove barve. V severni Italiji npr. srečamo kombinacijo dveh zelenih barv (tudi rjave in zelene) v obliki večjih zaplat, drobnejša mreža teh zaplat na oker podlagi je bila značilnejša za afriška bojišča, za maskiranje nočnih lovcev pa so uporabljali temno zelene barve. Avstrijski fiati CR.32 v srebrni opravi v fiatovo paleto maskirnih barv niso pri¬ spevali nič novega, pač pa so po tej plati zanimivejši madžarski primerki. Na zgor¬ njih površinah so bili barvani v sivi, vijo- ličnorjavi in temno olivno zeleni barvi. Na vzhodni fronti so proti Sovjetski zvezi nastopali le krajši čas, vendar z značil¬ nim rumenim pasom na trupu in rume¬ nimi konci kril. Znaki posameznih enot pod pilotsko kabino samo še prispevajo k slikovitosti maskiranja. Mitja Maruško Za konec še nekaj tehničnih podatkov: A. Pravo letalo: - razpon kril: 9,50 m - dolžina: 7,83 m - teža polnega letala: okoli 1900 kg - oborožitev: dva mitraljeza 12,7 mm, izvedba BIS pa še dve strojnici 7,7 mm na krilih - največja hitrost: 375 km/h B. Model v merilu 1 : 5,7 - razpon kril: 167cm - dolžina: 125cm - teža: približno 4,50 kg Viri: • Dimensione cielo, Immagini Al, Caccia assalto, Edizioni Bizzarri, Rim 1972 • Robert Gerttilli, L'aviazione da caccia italiana 1918-1939, prvi in drugi del, Edizi¬ oni Aeronautiche Italiane s.r.l., Firence 1982 • Cattaneo Gianni, The Fiat C.R.32, Profile 22, Profite Publications Ltd, London 1965 • Andrea degTInnocenti, Umberto Posti- gliani, Colori e schemi mimetici della regia aeronautica 1935-1943, Club Modellismo Plastico Ravenna, Ravena 1977 • Nicolo Malizia, II Fiat C.R.32, poesia del volo, Edizioni delTAteneo s.p.a, Rim 1981 • Angelo Emiliani, Giuseppe F.Ghergo, Achille Vigna, La aviacion legionaria, Espana 1936-39, Editorial San Martin, Madrid 1974 • Gerald Hovvson, Aircraft of the Spanish Civil War 1936- 1939, Putnam, London 1990 • Nino Arena, Italian Air Force Camouflage in II I A/orld War, Mucchi, Modena 1983 • Air Enthusiast 22, Ducimus Books Ltd, London 1983 • Letectvi + kosmonautika, letnik 1990, šte¬ vilka 19, 20 in 21, Vydavatelstvi Magnet Press, Praga • Spagna 1936-39: Uaviazione Legiona¬ ria • Regia aeronautica: Colori e Insegne 1935-1943 Iskra T3AV industrial automation UGODNO !!! UGODNO !!! ZA ŠOLSKE DELAVNICE Večnamenske namizne stružnice za obdelavo kovin, lesa, plastike in drugih materialov z operacijami struženja, vrezovanja navojev, rezkanja, vrtanja, brušenja, skobljanja, žaganja, rezanja in ostrenja. Informacije po telefonu: (061)576-243 g. Marjan Podržaj 12 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO Hlajenje električnih motorjev Izkoristek DC (enosmernih) električnih motorjev, ki jih uporabljajo modelarji, je od 70 do 90%. To pomeni, da se naj¬ manj 10% električne energije v kaj krat¬ kem času na majhnem volumnu spre¬ meni v toploto. Ta se navadno prenaša v zrak, ki obkroža motor (letala, avtomo¬ bili, helikopterji), ali pa jo odvajamo z vodo (modeli čolnov). Zakaj sploh mo¬ ramo hladiti motor, saj je navadno iz kovine? S povečanjem temperature narašča upornost žic, ščetk in navitja rotorja, kajti kovinam s temperaturo upornost na¬ rašča, obenem pa se toplota iz segre¬ tega rotorja in ščetk prenaša na stator, ki ga sestavljajo trajni magneti. Ker imajo tudi magneti svoj konec, ki ga imenu¬ jemo Curiejeva temperatura (takrat mag¬ netni material postane popolnoma ne- magneten), moramo poskrbeti, da osta¬ nejo čim hladnejši. Kako hitro padajo magnetne lastnosti s temperaturo, je od¬ visno od materiala. Najobčutljivejši so NdFeB magneti (imenujejo jih tudi neodi- movi magneti). Spadajo v skupino mag¬ netov iz zlitin elementov redkih zemelj, narejeni pa so iz neodima, železa in bora. Vgrajeni so v nekatere tipe motor¬ jev firme Keller (tip KE-540, KE-22 do 40). Meja uporabnosti teh magnetov je nekje do 100°C, saj imajo Curiejevo temperaturo okrog 300°C. Magnetno je to odličen material, saj daleč prekaša vse ostale magnetne materiale. Ker ima že omenjeno napako ter zelo slabo koro¬ zijsko obstojnost, so vsi motorji s temi magneti popolnoma zaprti, da ne bi prišli v neposreden stik z vodo. V skupini magnetov iz zlitin redkih ze¬ melj so še materiali na podlagi zlitin SmCo. Poznamo dva tipa: SmCo 5 in Sm 2 Co 17 . Večina znanih motorjev ima magnete in zlitine SmCo 5 . To so t.i. sa- marij-kobaltovi magneti. Motorji, ki imajo vdelane te magnete, so Keller KE-50 do 240, Air Supply CP-05 (pod tem imenom ga dobite v trgovini Conrad Munchen) oziroma Starmax 540 SE HS (Robbe) ter motorji Plattenberg, bolj znani pod ime¬ nom Ultra Graupner (z izjemo modelov Ultra-1000 in 1800). Motorji s temi mag¬ neti imajo veliko moč na dani volumen ter velik izkoristek, zato so namenjeni za pogon večjih modelov. Termično so zelo stabilni, obenem pa so tudi korozijsko obstojnejši od neodimovih magnetov. Ker so zelo krhki, pazite, da pri razdira¬ nju motorja ne okrušite ali razbijete mag¬ netov. Magnetov Sm 2 Co 17 nima vgraje¬ nih noben znan tip motorjev ali pa to tovarne skrivajo. Ti magneti so termično najstabilnejši, saj imajo Curiejevo tem¬ peraturo okoli 800°C, uporabni pa so skoraj do 500°C. Uporabljajo jih tam, kjer je potrebna velika stabilnost, to pa je področje vesoljske in vojaške tehnike. Večina električnih DC motorjev ima stator iz feritnih magnetov. Magnetno so ti materiali najslabši, vendar so poceni. Proizvajalci znajo tudi iz teh magnetov narediti zelo kakovostne motorje. Med njimi so posebno zanimivi tisti, ki imajo t.i. wet magnete (to so na moker način oblikovane podkve za motor). So ter¬ mično dokaj stabilni, saj bi jih lahko po¬ stavili med neodimove in samarijeve magnete. Upam, da vam je iz napisanega po¬ stalo jasno, kaj morate narediti z vašim motorjem. Poskrbeti morate, da se ta v modelu kar se da dobro hladi. V pri¬ meru zračnega hlajenja morate poskr¬ beti samo za čim večji pretok zraka okoli in skozi motor, vodno pa se hladijo mo¬ torji v modelih čolnov. Večina modelar¬ jev preprosto navije nekaj ovojev alumi¬ nijaste cevi okoli motorja in misli, da je s tem vse opravljeno. Pogoj za dobro hlajenje je zelo tesno prileganje cevi ohišju motorja, kajti zrak je slab toplotni prevodnik. Tesno prileganje dosežemo s skrbnim navijanjem cevi okoli plastič¬ nega ali lesenega modela, ki ima za 1 do 2 mm manjši premer kot motor. Preden namestite cev na motor, odstranite z njega vse nalepke in ga očistite z alko¬ holom, kajti te samo ovirajo prehod to¬ plote na hladilno cev. Zelo dobro rešitev za hlajenje motorja v čolnih je hladilna plošča, ki jo name¬ stimo med nosilec motorja in sprednjo stran motorja (risba 1). Naredimo jo iz 1-1,5mm debele ba¬ krene pločevine, ki ima na zgornji strani prispajkano bakreno cev s premerom 3-4mm. Na mestih na plošči in nosilcu kjer so na motorju odprtine za prehod zraka skozi motor, izvrtamo luk¬ nje enakega premera. Ploščo pred upo¬ rabo dobro očistimo in po potrebi tudi spoliramo ter prilagodimo obliki motorja. Tako bo stik med njim in hladilno ploščo kar se da dober. Da pa med njima ne bo Cev 3 - 4 mm- Trda spajka Risba 1. Videz hladilne plošče motorja Risba 3. Prerez hladilnika elektronskega regulatorja motorja nepotrebnega zraka, pred montažo hla¬ dilno ploščo namažemo s silikonsko ali podobno pasto (podobno, kot nama¬ žemo močnostne tranzistorje pred mon¬ tažo na hladilno telo). V najinem modelu imava hladilno ploščo montirano v čolnu s 6 celicami. Pokazala se je kot zelo dobra, saj je feritni motor tipa 540 s 17 enojnimi ovoji po petih minutah tekme le rahlo topel. Pri motorju moramo hladiti tudi ščetke oziroma armaturo, na kateri so monti¬ rane ščetke, zadnji ležaj ter priključke. Tako hlajenje je sicer naprodaj, toda z malo modelarske žilice ga je mogoče izdelati tudi doma. Oblika hladilnika ščetk je na risbi 2. Vzamete kos 1 mm debele bakrene pločevine z merami 9 x 15 mm in ga na dolžini 6mm pravokotno zavijete. Na daljši konec prispajkate 14mm dolgo ba¬ kreno cev s premerom 4mm. Izvrtino za vijak prilagodite motorju. Odvijete vijak, na katerega so pritrjene ščetke. Oboje namestite na svoje mesto in pritrdite vi¬ jak. Da dodatno skrajšate pot električ¬ nega toka, privijte na ta vijak še pri¬ ključne žice, ki vodijo do elektronskega regulatorja hitrosti. Seveda je tako hlaje¬ nje krtačk možno le pri večini motorjev TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 13 MODELARSTVO tipa le Mans ali podobnih. Motorje, ki so popolnoma zaprti, hladimo samo z na¬ vito cevko ali omejeno hladilno ploščo. Zakaj so dobri električni priključki tako pomembni? Ste se že kdaj vprašali, koliko energije se izgubi samo zaradi slabih priključkov? Večina modelarjev uporablja za spajanje posameznih električnih naprav v modelu priključke AMP (ima jih večina naprav tovarn Graupner in Robbe) ali priključke TAM (te najdemo v japonskih in ameri¬ ških napravah). Prehodna upornost prik¬ ljučkov AMP) je 1,6mQ, TAM pa 3,7mQ. To velja za nove nekorodirane prik¬ ljučke. Ste že kdaj pogledali, kakšni so ti priključki po sezoni? Črni, zeleni, hra¬ pavi, zažgani? Če ste po tekmi poizkusili prijeti priključke, ste občutili, da so kar prijetno topli. Predpostavimo, da imajo taki priključki 5-1 OmQ prehodne upor¬ nosti. Takih spojev je v modelu najmanj šest, torej za 30-60mS. Če izračunamo električne izgube s predpostavko, da teče skozi motor tok približno 15 A, so le¬ te od 6 do 13 W. To pa pomeni pri modelu s 6 celicami več kot 10% izgub. Rešitev je skrbno vzdrževanje priključ¬ kov, torej redno čiščenje z alkoholom ipd., mazanje s posebnimi mastmi in po potrebi prilagajanje (če postanejo ohlapni). Druga rešitev, ki je zelo draga, je na¬ kup boljših priključkov. To so Robbejevi MC-2 in 4, ameriški Sermos ali Dean’s in drugi. Skoraj obvezno morajo biti pozla¬ čeni, ker le taki ne rjavijo. Prehodne upornosti teh priključkov so od 0,2 do 0,5mQ, kar pomeni skoraj desetkrat manjše električne izgube na priključkih. Seveda pa ne smete pozabiti na žico, ki mora imeti ustrezen presek (1,5 do 2,5 mm 2 ) ter, kar ni tako nepomembno, na ustrezno spajko, po možnosti s sre¬ brom. Hlajenje elektronskih regulatorjev hitrosti Večina sodobnih elektronskih regula¬ torjev hitrosti, ki jih uporabljajo modelarji, ima vgrajene FET ali podobne tranzi¬ storje. Od kakovosti in števila le-teh sta odvisna upornost regulatorja in tok, ki ga regulator prenese. Podatki za vsak tak regulator veljajo za hladen regulator, to je pri 20-30°C. Ti tranzistorji pa imajo za modelarje to slabo lastnost, da se s po¬ večanjem temperature povečuje notra¬ nja upornost in zmanjšujeta tok ter moč, ki lahko teče skoznje. Pri 150°C posta¬ nejo ti tranzistorji popolnoma nepre- vodni. Povedano drugače: če jih pregre- jemo, postanejo električno slabše pre¬ vodni in tako varujejo sami sebe, zato ni nevarnosti, da bi pregoreli. Pregret regu¬ lator bo upočasnil motor, kar pa na tek¬ mah nobenemu modelarju ni v posebno veselje. Najina izkušnja z manj znanim regulatorjem avstrijske firme SCI tipa Red Baron ali Blue Star-Conrad - 90 A prenese štiri minute, je bila precej žalostna. Posledica eno minuto trajajoče vožnje čolna s 6 celicami Sanyo SCE 1700 in samarij-kobaltovim motorjem CP-05 ter eliso Robbe 35 S je bilo stop¬ ljeno plastično ohišje. Elektronika je ostala nedotaknjena, kar dokazuje, da ti tranzistorji »znajo poskrbeti zase«. Po tej izkušnji sva glede izbire motorjev in elis postala previdnejša, obenem pa sva poskrbela za hlajenje regulatorja. Tran¬ zistorjem sva dodala doma narejeno vodno hlajenje, ki ni najlepšega videza, je pa zelo uporabno, saj je po vožnji regulator le rahlo topel. Hlajenje je prika¬ zano na risbi 3. Regulator SCI ima zelo neugodno raz¬ poreditev tranzistorjev zato, ker deluje naprej-nazaj. Na vsak tranzistor sva na¬ taknila jahač iz 0,5 mm debele bakrene pločevine. Ti so prispajkani na bakreno ploščico v velikosti skupine tranzistorjev, ki so med seboj povezani. Kako so pove¬ zani, preverite z ohmmetrom. Nato sva iz enako debele bakrene pločevine nare¬ dila zgornjo hladilno ploščico ter nanjo prispajkala cev s premerom 3-4mm (uporabna je tudi medeninasta cevka izrabljenega kemičnega svinčnika). Spodnje dele z jahači ter zgornji del sva med seboj izolirana z 0,5mm debelimi keramičnimi ploščicami. Vse skupaj sva zlepila z epoksidno smolo. Miha in Janez Holc ROMZY TEHNIKA Prodaja modelarskega in tehničnega materiala Cojzova 2, 61000 Ljubljana Tel. (061) 218-287 Odprto od 9. do 17., v soboto od 8. do 13. ure Pri nas lahko po ugodnih cenah kupite * makete starinskih ladij * gumenjake in modele jadralnih letal * rakete in raketne motorje - letvice, balso, vezane plošče in japonski papir * letraset, različna lepila in nitrolak * elektronski material, vitroplast itd. Pokličite ali obiščite nas! Material pošljemo tudi po pošti. Približuje se čas zaključnih šolskih izletov. Izjemna priložnost za lepo doži¬ vetje se vam obeta v Izoli, kjer bo od 5. do 13. junija v prostorih Gostinskega šolskega centra odprta MODELARSKA RAZSTAVA Na ogled bodo modeli jadralnih in mo¬ tornih letal, plastični modeli letal, ma¬ kete nekoč najbolj razširjenih jadran¬ skih bark, vojaških ladij in podmornic, tekmovalni modeli športnih jadrnic in motornih čolnov, modeli kopenskih vo¬ zil, raketni modeli, druge makete, mo¬ delarska gradiva in orodje ter načrti. Prvič bodo na enem mestu zbrane in prikazane risbe vseh starejših sloven¬ skih letal, ki so jih bodisi izdelali v Slo¬ veniji, ali pa so zanje Slovenci naredili le načrte. Poleg razstave bodo na to temo pote¬ kali razgovori in predavanja, organizi¬ rani pa bodo tudi prikazi gradnje mode¬ lov in demonstracijski leti. Prosimo, da obisk razstave najavite na telefon 066/61-373 (dopoldne) ali 066/ 62-560 (popoldne). Obisk lahko zdru¬ žite z ogledom mesta in kopanjem. Srednja gostinska in turistična šola v Izoli po ugodnih cenah ponuja mož¬ nost prehrane in prenočitev za večje skupine. Informacije o tem dobite na telefonu (066) 62-925. Za organizatorja: Srečko Gombač FuLL R.P.M. Motorji svetovno priznanih proizvajalcev na enem mestu NOVAROSSI • CMB • PICCO • ROSSI Poleg motorjev za čolne pri nas do¬ bite tudi letalske in avtomobilske mo¬ delarske motorje, nadomestne dele, nosilce motorjev, resonančne iz¬ pušne cevi, uplinjače, svečke, na¬ prave za radijsko vodenje, pribor, od¬ litke čolnov za kategorijo FSR-V itd. Dejan Štrbenk, Derčeva 37, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 558-723 Tone Jamnik, MEDICOtehna Inženiring, M. Jurce 7a, 61260 Ljubljana 14 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 __MODELARSTVO Nacionalni modelarski pravilnik Brodarski modeli s podvodnim pogonom v prosti vožnji Razred MČ-1: Tekmovanje modelov v prosti vožnji v cilj 1.1. To so modeli ali makete motornih čolnov s podvodnim pogonom in z enim elektromotorjem. Največja dolžina mo¬ delov ne sme presegati 700 mm. Naj¬ večje razmerje med dolžino in širino mo¬ dela je 1 :4. 1.2. Največja dovoljena napetost, merje¬ nja pri neobremenjenem viru, je 42 V. 1.3. Na model med vožnjo ne sme na kakršen koli način vplivati niti tekmova¬ lec niti katera koli druga oseba. Zaže¬ leno je, da se na modelu, ko ta prevozi ciljno črto, pogon izključi sam. Organizator tekmovanja ni odgovoren za poškodbe na modelih, ki po prečkanju ciljne črte prosto nadaljujejo vožnjo. 1.4. Tekmujejo lahko samo tekmovalci, ki so modele izdelali ali sestavili sami. Model mora biti izdelan za razred MČ-1, tekmovalec pa lahko z njim tekmuje še v razredu MČ-3. 1.5. Tekmovanje poteka na 25 m dolgi tekmovalni progi. Taje postavljena tako, da je startna črta kar rob bazena. Obenj tekmovalec prisloni krmo modela ozi¬ roma zaščito elise izvenkrmnega mo¬ torja, ki pa ne sme biti odmaknjena za več kot 10 mm od elise motorja. 1.6. Tekmovalec ima pravico do dveh tekov (štartov). Kadar se tek prekine in traja prekinitev več kot eno uro, mora organizator tek ponoviti. Tekmovalna proga naj bo, kadar to dopuščajo mož¬ nosti, obrnjena proti vetru. 1.7. Boje ob progi imajo premer od 100 do 200 mm in morajo biti najmanj 100 mm nad vodo. Medsebojna pove¬ zava med bojami mora biti potopljena za najmanj 200 mm. Razdalja med vratci se meri med osmi boj. Boje morajo biti iz materiala, ki ne more poškodovati mode¬ lov. 1.8. Model mora prevoziti tekmovalno progo v 60 sekundah, sicer se tek oceni z 0 točkami in organizator lahko odstrani model s proge. Prav tako se tek oceni z 0 točkami, če modelu odpove pogon ali če se mu okoli vijaka ovije tujek. Tekmo¬ valec nima pravice do vnovičnega štarta. Na štartu ima lahko tekmovalec enega pomočnika. 1.9. Vsota obeh tekov določa uvrstitev. Večje število točk omogoča osvojitev boljšega mesta. Prva tri mesta se ne delijo. Kadar ima več tekmovalcev enako število točk, tekmujejo med seboj, dokler ne dobimo zmagovalca. Pogoje nadaljnjega tekmovanja določa organi¬ zator. 1.10. Vožnjo ocenjujeta dva sodnika. 1.11. V tem razredu tekmujejo modelarji, ki do tekmovanja še niso končali ose¬ mletke. Razred MČ-2: Tekmovanje modelov v prosti vožnji - hitrosti 2.1. To so modeli proste gradnje s pogo¬ nom z enim ali več elektromotorji. Naj¬ večja dovoljena dolžina je 700 mm. 2.2. Pred štartom se model stehta. Mo¬ del sme imeti največ 500 g. Po tehtanju modelar ne sme modelu ničesar dodati ali odstraniti z njega. Dovoljena je upo¬ raba vseh vrst baterij in akumulatorjev. Največja dovoljena napetost, merjena pri neobremenjenem viru, je 42 V. Od 2. 3. do 2. 8 isto kot pod točkami 1. 3 do 1. 8. za MČ-1. 2.9. O uvrstitvi odloča najboljši tek. Če dosežeta dva ali več tekmovalcev enak čas, se za določitev uvrstitve upošteva drugi najboljši čas. Če tekmovalec spusti model pred zna¬ kom štarterja, je tek neveljaven, in tek¬ movalec nima pravice do ponovitve. 2.10. Čas merita najmanj dva sodnika, ki hkrati ocenjujeta tudi pravilnost vožnje. Čas se meri do 0,2 sekunde natančno. Če štoparice pokažejo različne čase, se upošteva srednja vrednost. Pri razliki, ki je večja od 0,6 sekunde, se mora štart ponoviti. V tem primeru se tekmovalcu omogoči zamenjava vira pogona. 2.11. V tem razredu ni starostne omeji¬ tve. Razred MČ - Ekipno tekmovanje 3.1. Ekipo sestavljajo trije tekmovalci. Tekmujejo lahko z modeli iz razredov MČ-1 ali MČ-2. 3.2. Tekmovanje se lahko organizira, če so za to ugodni pogoji - bazen. 3.3. Isto kot pod točko 1. 5. za MČ-1. 3.4. Ekipa mora v 120 sekundah zbrati čimveč točk. Prepovedana je uporaba pripomočkov za vračanje modelov po progi ali zunaj nje. Tekmovalci morajo prinesti model znova na štart sami. Mo¬ del lahko ustavi vsakdo in ga na mestu dotika dvigne iz vode; ne sme pa ga nesti tekmovalcem naproti. Za vsak pre¬ kršek se ekipa kaznuje z odvzemom točk najboljše vožnje. 3.5. Tekmovanje ocenjuje sodnik s po¬ močniki. 3.6. Točke vseh voženj - tudi tistih, ko je model po preteku 120 sekund še na progi - se seštejejo. Zmaga ekipa z več¬ jim seštevkom točk. Prva tri mesta se ne delijo. Kadar ima več ekip enako število točk, tekmujejo med seboj, dokler ne dobimo zmagovalca. Pogoje nadaljnjega tekmovanja določa organizator. V pri¬ meru enakega rezultata odloča o razvr¬ stitvi število stotink in na koncu žreb. TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 15 MODELARSTVO Brodarski modeli s pogonom na veter Razredi: P - začetniški razred (Pionir) G - mali razred K - raziskovalni razred X - izumiteljski razred DM - (Marblehead) - mednarodni tekmovalni razred Razred P - začetniški razred (Pionir) 0.1. Način gradnje in gradiva niso pred¬ pisani. To so modeli jadrnic s stalno kobilico. Dolžina modela je do 500 mm. 0.2. Površina jader je 800 cm 2 . Loki se ne merijo. 0.3. Tekmujejo lahko samo učenci do vključno 8. razreda osnovne šole. Razred G - mali razred 1.1. Načini gradnje, oblika modela in gradiva niso predpisani. To so modeli jadrnic s stalno kobilico. 1.2. Največja dolžina modela je 750, naj¬ manjša pa 700 mm. 1.3. Površina jader je 1900 cm 2 . Meri se samo površina jader brez lokov: - glavno jadro: (A x B)/2 - flok ali prečka (v nadaljevanju - flok): (A x B)/2 Loki se ne merijo, vendar ne smejo biti višji od 26 mm. 1.4. Dovoljuje se uporaba špinakerja ali balonskega jadra (v nadaljevanju - špi- naker). 1.5. Glavno jadro ima lahko štiri letvice, dolge 40 mm, flok pa tri letvice, dolge 30 mm. Razred K - raziskovalni razred 2.1. Načini gradnje, oblika in gradiva niso predpisani. To so modeli jadrnic s stalno kobilico, ki je med tekmovanjem ni dovoljeno menjavati. Največja višina kobilice je 360 mm (merjeno od najnižje linije dna). Dolžina je 1000 mm, vključno s ščitnikom na premcu, ki je obvezen. 2.2. Največja višina jambora je 1650 mm. Največja dovoljena debelina jambora in burna ali debla (v nadaljevanju - bum) je 20mm. 2.3. Največja površina jader je 4000 cm 2 . Osnovnica priveznega trikotnika na ja¬ drih mora biti v krogu s polmerom 40 mm. Glavno jadro ima lahko tri le¬ tvice, ki so dolge 100 mm. 2.4. Dovoljeni so trije različni kompleti jader, ki pa morajo biti ustrezno ozna¬ čeni oziroma oštevilčeni. Če je ustrezno označeno, se lahko eno jadro uporablja v več kompletih. 2.5. Skupna teža modela, pripravljenega za jadranje (z najlažjim kompletom jader in vgrajeno napravo za vodenje, vendar brez kobilice) ne sme biti manjša kot 1700g, Teža obtežitve na kobilici ni omejena, le da specifična teža ne sme biti večja od specifične teže svinca (11,3kg/dm 3 ). 2.6. Velja samo za RV modele: dovo¬ ljena je vgradnja samo dveh RV funkcij (krmilo in en vitel za jadra). Razred X - izumiteljski razred 3.1. Način gradnje in oblika modela nista predpisana. To so modeli z bočnimi plovci, katamarani, trimarani itd. s pre¬ mično, bočno ali stalno kobilico. 3.2. Površina jader je 7000 cm 2 . Meri se površina jader in tudi vsi loki, ki jih jadra tvorijo: - glavno jadro: (A x B)/2 + CxB + CxHx 2/3 - prečka (flok): (A x B)/2 + (C x B)/2 + C x H x 2/3 Dovoljuje se uporaba špinakerja, ki se ga ne meri. Predpisana je samo dolžina burna špinakerja, ki pa je 400 mm. Razred DM (Marblehead) - medna¬ rodni tekmovalni razred 4.1. Dolžina modela je 1270 mm s tole¬ ranco ± 6 mm. 4.2. Ščitniki na premcu niso vračunani v dolžino, vendar ne smejo biti daljši od 12,7mm. 4.3. Ni dovoljena premična, kovinska in ročno pritrjena kobilica. Korito modela ne sme biti sestavljeno iz več trupov. Med tekmovanjem ni dovoljeno menjati obtežitve ali krmila, razen če je prišlo do okvare oziroma poškodbe. 4.4. Skupna površina jader ne sme biti večja od 5160 cm 2 . Špinaker se k tej površini ne šteje. 4.5. Površina jader se meri takole: - višina (A) se meri ob jamboru, in sicer od spodnjega dela jadra do oglišča pri¬ veznega trikotnika na vrhu jadra ali do krožca (ušesca) na vrhu jambora, - širina (B) se meri od zadnjega roglja jadra do točke na zadnjem delu jambora, ki nam jo da pravokotnica, potegnjena od roglja do jambora, - površina glavnega jadra: (A x B)/2 - površina floka (prečke): (A x B)/2 4.6. Višina vrha floka je lahko največ 80% višine glavnega jadra (H1 = višina floka = največ 80 % H2 = višina glavnega jadra). 4.7. Debelina burna (0), jambora in ostalih palic je največ 19 mm. Največja višina jambora je 2167 mm. 4.8. Jambor, bum in ostale palice se k površini ne štejejo. 4.9. Pri upognjenih (lokastih) jamborih, burnih in palicah nastalo povečanje po¬ vršine jader preračunavamo po formuli: osnovnica x višina x 2/3 = 0 x H x 2/3. 4.10. Lok ob zadnjem delu jadra ali ob bumu ne sme biti višji kot 50,8 mm. V na¬ sprotnem primeru se površina loka izra¬ čuna po formuli: osnovnica x višina x 2/3 = 0 x H x 2/3. 4.11. Glavno jadro ima lahko štiri letvice, dolge 101 mm, flok (prečka) pa tri let¬ vice, dolge 50,8 mm. Razdalja med let¬ vicami mora biti povsod enaka. 4.12. Osnovnica priveznega trikotnika ne sme biti večja od 19 mm. 4.13. Špinaker ne sme biti višji od višine zatege floka. 4.14. Valjasti žepki so dovoljeni samo na špiriakerju. 4.15. Brez burna se špinaker ne sme razpenjati. Bum ne sme biti daljši od 380 mm, merjeno od sredine jambora do kapice burna, in se sme uporabljati iz¬ ključno za špinaker. 4.16. Vsako drugačno razpenjanje špi¬ nakerja ni dovoljeno. . J 6 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MODELARSTVO 4.17. Sočasno ne smeta biti razpeti dve glavni jadri. 4.18. Vrv floka in špinakerja se ne sme pritrjevati na glavni jambor. 4.19. Med tekmovanjem mora biti bum špinakerja na nasprotni strani burna glavnega jadra. Splošna določila 5.1. Modeli jadrnic so plavajoči modeli, ki jih poganja veter s pomočjo jader. 5.2. Če je model opremljen z avtomatič¬ nim krmilom s krilcem, se površina tega krilca ne računa v površino jader. 5.3. Pravico do udeležbe na tekmovanju imajo samo tisti tekmovalci, ki se s svo¬ jim modelom uvrščajo v enega od razre¬ dov, naštetih v pravilniku. 5.4. Model mora biti narejen po pravilih, ki veljajo za posamezen razred, ter oz¬ načen s številko in znakom razreda na glavnem jadru (velikost znaka je 40 mm, širina 20 mm, debelina pa 4 mm). 5.5. Tekmovalec lahko v posameznem razredu tekmuje samo z enim modelom, ki je opremljen tako, kot določa pravilnik za ta tekmovalni razred. 5.6. Hkrati lahko štartata najmanj dva in največ šest modelov. 5.7. Dolžina proge je največ 100, širina pa najmanj 30 m. Razdalja med štartnimi mesti je najmanj 2 m. 5.8. V vsaki skupini štarta vsak model z vsakim modelom. 5.9. Modeli lahko jadrajo z bočnim ve¬ trom (v levi ali desni bok), s polkrmnim vetrom, z vetrom v krmo ali križarijo proti vetru. Vsaka skupina mora v eni regati jadrati z istim vetrom. Pri več regatah se kurzi (smeri) glede na veter lahko menja¬ vajo. 5.10. V predtekih štartajo modeli (naj¬ manj dva in največ šest hkrati) v posa¬ meznih skupinah po izžrebanem vrst¬ nem redu. 5.11. Po izločilnih predtekih tekmuje v polfinalu polovica nastopajočih skupin, ki so štartale v predtekih. 5.12. Izmed tekmovalcev, ki so štartali v polfinalu, se za finale sestavijo največ tri skupine po dva tekmovalca. V finalu tekmuje šest tekmovalcev. 5.13. Najmanj 30 minut pred začetkom tekmovanja mora biti tekmovalno polje na razpolago tekmovalcem, da lahko na¬ ravnajo jadra. Pri naravnavanju jader na vodi morajo biti modeli privezani na vr¬ vico in jih organizator ni dolžan pobirati iz tekmovalnega polja. Za izpraznitev tekmovalnega polja da vodstvo tekmo¬ vanja vidni ali slišni signal, lahko pa tudi oba. 5.14. Tekmovalec ima pred startom na razpolago dve minuti. Če se v tem času ne pojavi na štartnem mestu, je ocenjen z 0 točkami, njegov nasprotnik pa dobi brez boja dve točki. 5.15. Za popravilo med tekmovanjem poškodovanega modela lahko tekmova¬ lec zaprosi vodjo štartnega mesta za petnajstminutni »štartni odmor«. 5.16. Štart je veljaven, kadar modeli hkrati zapustijo štartno mesto. 5.17. Če modela med vožnjo trčita, se mora štart ponoviti. Model, ki je bil po presoji sodnikov povzročitelj trčenja, v ponovljenem teku štarta z zunanjega štartnega mesta v smeri vetra. Če pride do vnovičnega trčenja, se model, ki je po mnenju sodnikov povzročil trčenje, oceni z 0 točkami. Če pa je ugotovljena oboje- stranka krivda, se oba modela ocenita z 0 točkami. 5.18. Model, ki ne pride do cilja, se oceni z 0 točkami. Prav tako se z 0 točkami oceni model, ki se je vrnil na štartno mesto. 5.19. Kadar štartajo štirje modeli, dobi model, ki prvi prevozi ciljno črto, 4 točke, drugi 3, tretji 2 in zadnji 1 točko. 5.20. Štartno mesto se pred vsakim štar- tom izžreba. Sodniki so dolžni, da pred vsakim štartom preverijo, ali modeli po oznakah odgovarjajo prijavljenim mode¬ lom (listina modela). Če se ugotovi, daje tekmovalec nastopil z drugim modelom, kot ga je prijavil, je diskvalificiran. 5.21. Prijavnica (listina modela) vsebuje naslednje podatke: - ime modela, - vrsto modela, - ime lastnika modela in njegov naslov, - podatke o modelu (dolžina, širina, vi¬ šina, teža, površina glavnega jadra, po¬ vršina prečke-floka, površina krilca avtomatskega krmila, skupna površina jader), - podpis lastnika modela, - datum prijave. 5.22. Pred začetkom tekmovanja se za vsak tekmovalni razred, ki je razpisan, sestavijo tekmovalne skupine: V vsaki skupini starta enkrat vsak model z vsakim modelom. 5.23. Štartno mesto se izžreba pred vsa¬ kim štartom. 5.24. Štartne točke preračunamo v točke vrednotenja po naslednji formuli: 50 x P/Št = točke vrednotenja; P = število točk, ki jih je dosegel model pri štartu, Št = število Startov v predtekih; Finalisti: Finalistom izračunamo točke po nasled¬ nji formuli: 30 x P/Št, pri čemer upošte¬ vamo vse dosežene točke iz predtekov ter finalnega tekmovanja (upoštevajo se vsi veljavni Starti modela). Modelom, ki se niso uvrstili v finale, pa izračunamo točke vrednotenja po formuli: 50 x (P + N) / Št + (2 x N) = = točke vrednotenja; P = število točk, ki jih je model dosegel v predtekih, Št = število veljavnih startov modela, N = število modelov, ki so se uvrstili v fi¬ nale. 5.25. V primeru brezvetrja vodja štart¬ nega mesta odloči, kdaj se modeli »po¬ berejo«, in s tem prekine regato. Če zaradi brezvetrja nastala prekinitev traja več kot 10 minut in ji nato sledijo boljše vremenske razmere (dober veter), se re¬ gata ponovi za vse tekmovalce. O tem odloča vodja štartnega mesta. 5.26. Modeli lahko tekmujejo samo pri naslednjih jakostih vetra: 1,0-10 m/s, kar pomeni po Beaufortovi lestvici stop¬ nje od 1 do 6. TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 17 MAKETARSTVO Šola plastičnega maketarstva (10. del) Letalska oborožitev Ker so vojaška letala eno najbolj uni¬ čujočih orožij, tudi makete teh vrhunskih tehnoloških dosežkov pri mirovnikih ne žanjejo posebno velikih simpatij; toliko manj, če jih vidijo na policah trgovin z igračami. Svetovnonazorska vprašanja bomo tokrat obšli in se lotili zgolj tehničnega vprašanja - kako izdelati kar se da po¬ polno upodobitev najrazličnejših orožij, ki so jih nosilci pod krili vselej polni. Okusi so različni in z bombami ove¬ šeno letalo zabriše svoje aerodinamične in - če hočete - tudi estetske odlike, pa vendar mu prav oborožitev daje pose¬ ben pečat. Šele najnovejša tehnologija izdelave kalupov je omogočila zadovo¬ ljivo kakovost razne zunanje oborožitve. S tem so minili časi, ko so bile bombe na maketah vojaških letal podobne ovalnim kepicam z debelimi krilci nepravilnih oblik. Seveda je lahko tudi še tako so¬ lidno narejena maketa deležna naše do¬ datne pozornosti, zato bomo tokrat spre¬ govorili o tehnikah in postopkih te vrste, pa tudi o ponudbi industrije maketarskih dodatkov. Z nekaj preprostimi prijemi boste iz vsake makete lahko iztisnili kar največ. Večina protiletalskih raket tipa zrak-zrak ima v merilu 1 :72 daleč predebela kril- cai in pomanjkljive površinske detajle. Krilca je sicer mogoče obrusiti do prave debeline, vendar vam priporočam, da jih nadomestite s primerno tanko plastiko, ki jo oblikujte na pravilno umerjeni skici posamezne rakete. Vse orožje te vrste je le redko natančen posnetek originala; pogosteje je predebelo in napačnih oblik. Ker so sodobna zahodna letala opremljena s skoraj enako raketno obo¬ rožitvijo, je bilo dolgo vrsto let v kom¬ pletih najti le nekaj tipov te oborožitve. Danes so razvojne poti maketarske in¬ dustrije povsem drugačne. Kakovostni japonski proizvajalec Hasegavva je pri nekaterih maketah žal opustil oboroži¬ tev, zato pa je začel izdelovati posebne komplete raznovrstne oborožitve, ki jo v merilu 1 :48 ponuja v dveh, v merilu 1:72 pa kar v štirih kompletih. Z njimi boste sicer rešili oboroževanje ameriških in nekaterih zahodnih letal, medtem ko boste morali za opremo sovjetske letal¬ ske tehnike poseči po enako kakovost- 4 \2 Hasegawin mig-17PF z radarskim nosom in v samogradnji narejenimi protiletalskimi raketami K-5 z radarskim vodenjem Fotojedkani kovinski deli za dve vrsti nem¬ ški letalskih strojnic iz prve svetovne vojne Verlindnov komplet za detajliranje lovca republic P-47D thunderbolt, na katerem so leteli tudi naši piloti; nekaterim epoksid- nim delom za motor se pridružuje fotojed- kana plošča s sestavnimi deli za obe krilni bateriji strojnic. nih izdelkih korejske firme Dragon, ki ponuja tri komplete sovjetske letalske oborožitve. Vse odlikuje shematski pri¬ kaz nosilcev na letalih, kjer je mogoče pritrditi posamezno opremo in nalepke z drobnimi napisi. Bogato ponudbo »veli¬ kih« dopolnjujejo manjši proizvajalci, ki izdelujejo tudi manj značilno (npr. fran¬ cosko) letalsko oborožitev, pravilno obli¬ kovane dodatne rezervoarje za gorivo in pravcate male orožarne. Kombinacija » 72 SC4I.E URCKAS-I SEBIES AIRCRAFT W1UM)\S:III US.AIRTO AIH MISSII I S Hasegavva ponuja več kompletov dodatne oborožitve. Na ta račun je v svojih novej¬ ših modelih opustila dodatno oborožitev, kar pa je med maketarji naletelo na slab odziv, zato napako sedaj popravljajo. Komplet protiletalski raket ponuja tudi ti¬ sto oborožitev, ki je pri maketah ameriških letal doslej nismo mogli najti. I 72 NI tu .IIMCtt ti r IM U THK NfcKH.S ■tiitcitiirr mAvms is, mmm & mmm' i. ion XT917iti#> t 7*/-M4*. Hasegavvin komplet bomb in raketne obo¬ rožitve Angleška firma PP Aeroparts ponuja zelo bogate komplete za detajliranje, ki dose¬ gajo dvojno oceno osnovnega modela; na sliki je dopolnilo za jurišno letalo tornado GR.1. epoksidnih in jedkanih kovinskih delov omogoča izdelavo izredno kakovostne makete oborožitve. Prav po vojni v Za¬ livu se je ponudba te vrste skoraj pode¬ seterila. Povsem nemogoče bi bilo prika¬ zati značilnosti posameznih raket, zato vam svetujem, da vedno uporabite foto¬ grafsko dokumentacijo. Za primer vzemimo razvoj ameriške protiletalske rakete zrak-zrak sidewin- der, ki obstaja v več izvedenkah. Ker je v oborožitvi že tretje desetletje, ni vse¬ eno, kakšen tip te rakete obesimo na 18 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 Vakuumsko prešana prozorna plastika je najboljše nadomestilo za skoraj vedno predebelo plastično zasteklitev modelov. Falconovi kompleti kabin so izjemne kako¬ vosti; če želite vrhunske dosežke, jih bo¬ ste pri gradnji angleških bombnikov zad¬ nje vojne in njihovih strojničnih gnezd go¬ tovo potrebovali, najnovejši F-16 ali F-18. Poleg vsega moramo paziti tudi na nacionalno pripad¬ nost letala, saj je mogoče, da prav tej deželi ZDA še niso prodale najnovejše tehnologije... Vsak kos oborožitve najprej pazljivo zlepimo in dobro osušene stike ostr¬ gamo z ostrim skalpelom. Vsekakor mo¬ ramo paziti na prečni prerez, ki ne sme postati ovalen. Krilca obrusimo ali jim ostrgamo prednje robove, nato pa na raketo ali bombe zalepimo drobne do datke, kot so kabli za aktiviranje detona¬ torjev, čepi na rezervoarjih za gorivo in razna ohišja krmilnih sistemov. Pred bar¬ vanjem popravimo (ali kar sami nare¬ dimo) površinsko gravuro ter jo nato ustrezno pobarvamo. Za barvanje vam priporočam zračni čopič (airbrush), ki omogoča enakomerno nanašanje barve na okrogle površine v tankih plasteh. Pri barvanju s čopičem se namreč rado zgodi, da predvsem bela barva slabše pokriva, nastali debel nanos pa pokvari obliko tankega telesa rakete. Mnogi proizvajalci že ponujajo na¬ lepke za oborožitev. Če jih nimamo, si pomagamo z odvečnimi nalepkami iz domače zaloge »nadomestnih delov« ali pa - če gre za črne napise na svetlejši podlagi - uporabimo precizna pisala. Oznake na orožjih nam povedo marsi¬ kaj. Nerodno bi bilo, če bi naredili dio- ramo z lovskim bombnikom tornado pred poletom nad Irak, nanj pa obesili bombe s trakovi, ki označujejo šolske pri¬ merke,. . Če je oborožitev pogosto tovarniško nova, pa se na nosilcih kažejo zobje časa, zato jih moramo s tehniko suhega čopiča ustrezno »postarati«. Z nanosi svetlješe ali temnejše barve ustvarimo barvne kontraste ter ponazorimo ostanke olja in površinske umazanije, ki ostaja na letalih. Ker večina letalske lite¬ rature že izhaja v barvah, ne bo težko najti fotografij oborožitve, ki bodo nav¬ dihnile naše maketarske načrte. MAKETARSTVO — 1 ‘MSB9 Ohišje strojnične baterije na jugoslovan¬ skem F-86E sabru je polno različne opreme, zato na maketi ne zadošča le na¬ mestitev strojnic, temveč moramo detajli- rati tudi ohišje. Jugoslovanska inačica kasetne bombe, ki jo sestavljajo tri bombe PRAB-50, name¬ njene jurišnim letalom. Če vas bo gradnja maket jugoslovanskih letal sploh še zani¬ mala, potem bo za izdelavo te oborožitve potrebna popolna samogradnja. Britanska kasetna bomba na nosilcu Nosilci protitankovskih raket na sovjet¬ skem helikopterju Mi- 24D hind; tudi za ta kos opreme lahko dobite fotojedkane ko¬ vinske dele. Povsem drugačen izziv so letala prve in druge svetovne vojne. Prva so bila v katalogih večjih proizvajalcev vrsto let zanemarjena in šele začetek izhajanja Glava protiletalske rakete na jugoslovan¬ ske lovcu mig-21bis z zaščitno kapo; ra¬ zlične oznake in barve so dobro vidne, za majhne napise na nosilcih pa lahko upora¬ bite tudi oznake za ostale tipe letal, saj jih v merilu 1 :72 skoraj ni mogoče prebrati. odličnega angleškega časopisa Wind- sock je pripomogel k razvoju pravcate male tržne in zelo povezane avtonomne proizvodnje; ponudba letal iz tega ob¬ dobja je danes zelo pestra. Njihova obo¬ rožitev je bila največkrat pritrjena na trup letala. Angleška firma Aeroclub ponuja kovinske odlitke skoraj vseh letalskih strojnic od spandaua do vickersov. Vrhu¬ nec ponudbe na tem področju pa pome¬ nijo jedkani kovinski kompleti ameriške firme Tom’s Modelvvorks; nemško stroj¬ nico parabellum npr. sestavlja kar dvaj¬ set delov. Ker je taka ponudba na našem trgu nedosegljiva, bomo v eni prihodnjih številk opisali tehniko jedkanja kovin, ki omogoča domačo izdelavo različnih de¬ tajlov. Prava mora so tudi ostekljena stroj¬ nična gnezda bombnikov druge sve¬ tovne vojne, saj so brizgani plastični deli predebeli in onemogočajo pogled v no¬ tranjost. Novozelandska firma Falcon je zato ponudila komplete vakuumsko pre- šanih steklenih delov posameznih tipov letal. Iz teh lahko sestavimo skoraj po¬ polnoma prozorna strojnična gnezda, v katerih pridejo do izraza vse podrobno¬ sti. Z oboroževanjem makete ne gre preti¬ ravati, čeprav je v škatli s sestavnimi deli včasih mogoče najti tudi več kosov alter¬ nativne oborožitve. Ker oborožitev zale¬ pimo na dokončano maketo, si lahko privoščimo natančno izdelavo. Nič ne opozarja na napake bolj kričeče, kot na¬ robe zalepljeni nosilci oborožitve in bing¬ ljajoča oprema. Ob sklepu naše maketarske šole bomo predstavili bogato ponudbo izdel¬ kov za graditev dioram (od vozičkov za oborožitev, letališke opreme in tehnič¬ nega osebja ter celih hangarjev), pred¬ met naše prihodnje učne ure pa bodo različne tehnike barvanja. Mitja Maruško TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 19 MAKETARSTVO Mala železnica Kaj in kje kupiti za začetek V prejšnjem prispevku smo napisali, da je pri mali železnici najbolj razširjen sistem HO in napajanje z enosmernim tokom. Proizvajalcev je veliko, ponudba pa bogata. Kljub temu, da lahko posta¬ vimo na maketo HO izdelke na eno¬ smerni tok vseh tovarn, se moramo že takoj na začetku odločiti za enega proiz¬ vajalca, da bodo tiri in kretnice med se¬ boj enotni in sestavljivi. Pozneje bomo lokomotive in vagone kupovali pri raznih proizvajalcih. Pri tem včasih prihaja do težav, ker se sklopke med vagoni vseh proizvajalcev med seboj ne ujemajo. Najenostavneje in najceneje bi bilo, če bi lahko kar v naših trgovinah kupili iz¬ delke domačega proizvajalca MEHANO iz Izole. Ker pa je njihova izbira majhna, kakovost srednja in ker delajo skoraj samo za izvoz, bomo prisiljeni pokukati čez mejo, najbolje v Avstrijo ali Nemčijo. Na Koroškem lahko dobimo izdelke av¬ strijskih tovarn ROCO, KLEIN MODELL- BAHN in KLEINBAHN, ki so tam cenejši od nemških izdelkov. Do Nemčije je pot daljša, zato pa je tam ponudba številnih nemških in tujih izdelkov precej večja. Zanimivo je, da so avstrijski in italijanski izdelki cenejši kot v Avstriji. V Avstriji in Nemčiji bomo dobili povrnjen davek na dodatno vrednost, če bomo pri izstopu iz države dali potrditi naš račun. Tako bomo v Avstriji dobili vrnjenih okoli 16, v Nemčiji pa okoli 13% plačane vredno¬ sti. Osnova vsake makete so tiri; brez njih promet ne bi bil mogoč. »Železna cesta« je dobila to ime ravno zato, ker tečejo kolesa po železnih, pravilneje po jekle¬ nih tračnicah. V sistemu HO imajo tiri raznih proizvajalcev enako širino, med seboj pa niso sestavljivi, ker izdeluje vsaka tovarna nekoliko drugačen stik med tiri in različno visoke tračnice. Sprva je bila višina 2,7 mm, ker pa je to neso¬ razmerno visoko napram kolesom in kvari videz tira, so jih najprej znižali na 2,5 mm, novejše tračnice pa so visoke le še 2,1 mm. Zato se moramo pri tirih odlo¬ čiti za eno tovarno in progo kasneje do¬ polnjevati le s tiri in kretnicami izbrane tovarne. Tračnice so lahko iz cenejše zlitine (nekatera rada rjavi), iz medenine ali pa - v dražji izvedbi - iz nerjaveče zlitine, t.i. »novega srebra«. Pritrjene so na plastične prage. Včasih je tak tir pritr¬ jen na plastično podlogo, ki daje videz gramozne blazine. Osnovna dolžina rav¬ nega tira je pri raznih proizvajalcih 18, 20 ali 23 cm, ponekod pa so na razpolago dolžine, ki so mnogokratniki osnovne, npr. 92 cm. Nekateri od teh daljših tirov so tudi delno gibljivi, da lahko v zavojih z njimi lepo izpeljemo progo. Posa¬ mezne tire sestavljamo v progo poljubne dolžine in oblike. Poleg ravnih rabimo tudi zavite tire, saj sicer ne bi mogli sestavljati ovalnih prog. Ti zaviti tiri - na¬ vadno jih je treba 12, da tvorijo popolni krog - so določeni s polmerom tega kroga. Tovarne delajo »normalno« kri¬ vino - to je običajno krog s polmerom okoli 35 cm - in še nekaj drugih krogov. Najmanjši ima polmer okoli 30, največji pa do 60cm; le izjemoma presegajo 100 cm. Poleg »navadnih« rabimo še posebne »funkcijske« tire, ki opravljajo različne naloge. Že na začetku moramo imeti tir za dovod toka na progo, ki ga povežemo s transformatorjem. Da lahko posamezne dele proge električno odklo¬ pimo (ko hočemo, da bo vlak na tem delu stal, čeprav bo ostala proga pod Na levi je »goli« tir: tračnici na plastičnih pragih. Tira na desni imata plastično pod¬ logo, ki ponazarja gramozno blazino. tokom), imamo tire, ki imajo prekinjeni tračnici, zato vanje ne steče tok iz so¬ sednjega tira. Pozneje bomo rabili tudi kontaktne tire, prek katerih vozeča loko¬ motiva lahko daljinsko vključi kretnice, stikala, zapornice ali še kaj drugega. Do¬ bro je, da imamo na odstavnih tirih na postaji razklopni tir, ki lahko odklopi va¬ gon, ko s svojo sklopko stoji nad dvižno pripravico tira. Končno rabimo še zaklju¬ ček tira z odbijačema, da ne bi vlak na koncu odstavnega tira zapeljal s proge. Cene osnovnega tira (v DEM) so: PIKO 0,70, Kleinbahn 0,95, KLEIN Modelel- bahn 1,00, MEHANO 1,10, Fleischmann 2,10, ROCO 2,20, Fleischmann s pod¬ logo 2,80, TRIX 3,75 in ROCO s podlogo 3,90. Proga je lahko dvotirna, na postajah pa bo več vzporednih tirov. Prehod z enega na drug tir omogočijo kretnice. Z ravnega dela tira se v desno ali levo odcepi krak - enojna kretnica - ki omo¬ goča prehod vlaka na drug tir. Zelo pri¬ pravna je »dvojna« kretnica, nekoliko podobna črki V, ki ima hkrati levi in desni krak; omogoča torej odcep na levo in desno stran ali pa vožnjo naravnost na¬ prej v isti smeri. Namesto dveh zapored¬ nih kretnic je tako potrebna le ena in dolžina tira na postaji je zato 20 cm daljša, kar pomeni, da lahko postavimo nanj vagon več. Nekaj podobnega je »križna« kretnica v obliki črke X. Večkrat pride prav tudi zavita kretnica, ki ima za osnovo krivi in ne ravni tir. Kretnice izde¬ lujejo v dveh izvedbah: cenejša ima samo ročni preklop z ročico na ohišju kretnice in jo pogosto srečamo na začet¬ niških in skromneje opremljenih make¬ tah, kasneje pa bomo uporabljali le kret- Tovarna ROCO ponuja bogato izbiro kret¬ nic. Na sliki manjka le dvojna kretnica, ki omogoča vlaku pot v tri smeri: na desno, na levo ali naravnost. 42440 .»tiilSliiVa “—iimisHiiiSimmmio 1 ”*-* m » # *jl* iitattti imittiirt m uatu ta ttuuti nui g|iuiiiilIu|]i|ifnmuiiD 42488 ujjtm i 1 iiijo | ..»•tMJtJtJM _ . „ 42466 20 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MAKETARSTVO niče, ki imajo elektromagnetno stikalo, ki se vklaplja daljinsko s stikalom ali samo¬ dejno, ko lokomotiva prevozi kontaktni tir. Cene enojnih električnih kretnic (v DEM) so: MEHANO 10, Kleinbahn 12, KLEIN Modellbahn 13, ROCO 34, Fle¬ ischmann 35 in TRIX 43. Pri sodobnih in dragih digitalnih maketah ima vsaka kretnica modul s karakteristično kodno številko, na katero se kretnica odziva. Ker so tiri in kretnice za brezhibno vožnjo odločilnega pomena, vam svetu¬ jem, da ne kupite najcenejših tirov, am¬ pak vsaj srednje - če že ne najboljših. Progo boste na vsak način še dograje¬ vali, pri dražjih tirih pa je poleg daljše trajnosti, nerjavenja in vernejšega vi¬ deza vedno na razpolago tudi več krivin in kretnic. Bolje je kupiti nekoliko dražje tire in kretnice ter se - vsaj na začetku - zadovoljiti z nekoliko cenejšim vlak¬ cem. Ko bo pozneje več denarja, lahko kupite kateri koli boljše vlakce na eno¬ smerni tok, tire pa boste morali dokupo¬ vati take, kot ste jih na začetku. Za pre¬ prost dvometrski oval z dvema izogiba- liščima rabimo 35 tirov in 4 kretnice. Če bi vzeli izdelke firme KLEINBAHN, bi nas ti stali 81 DEM, FLEISCHMANN-ovi brez podloge pa 144 DEM. Morda se vam zdi razlika velika, a verjemite, da boste veli¬ ko bolj zadovoljni, ko se bo promet brez¬ hibno odvijal in boste imeli kasneje ve¬ liko več možnosti širitve proge. Ker brez električnega toka lokomotiva ne bo šla naprej, je takoj na začetku treba kupiti tudi transformator z regula¬ torjem za nastavljanje smeri in hitrosti vožnje, ki stane 100-130 DEM. Trans¬ formatorji se razlikujejo po moči, na¬ vadno izraženi v voltamperih (VA). Vsaka lokomotiva porabi od 9 do 20, kretnica ali signal 4-6, majcena žarnica pa okoli 1 VA. Manjši transformator ima največkrat moč 13, večji pa 30 VA. Naj¬ bolje je že prej oceniti, kakšnega in ko¬ liko transformatorjev potrebujemo, če no¬ čemo, da bi naš promet zaradi preobre¬ menitve transformatorja prehitro »mr- knil«. Ko smo že pri elektriki, naj povem, da bomo rabili tudi nekaj stikal za pre¬ klapljanje kretnic in usmerjanje signalov. Večina tovarn lajša vstop v svet male železnice z začetnimi kompleti, ki za za¬ četek vsebujejo najnujnejše: malo loko¬ motivo, nekaj vagonov, transformator z regulatorjem in tire za manjši oval. Cena takega paketa je precej nižja, kot če bi enake izdelke kupili posamično. Tovarna namreč računa s tem, da bo moral kupec za povečevanje proge pač kupovati le njene tire in kretnice ter tako postati »stalna stranka«. Če ne bomo kupili začetnega paketa, se bomo odlo¬ čili najprej za parne lokomotive: kakšno počasnejšo za premikanje in tovorni pro- ^ KLEINBAHN \ -v?.. Tovarna KLEINBAHN ima med številnimi tovornimi vagoni tudi vagon z žerjavom. Model električnega šinobusa so pri tovarni LIMA oblikovali zelo skrbno. Tovarna PIKO je znana po solidnih izdel¬ kih, kar potrjuje tudi ta odprti vagon s šte¬ vilnimi detajli. III. obdobje od 1945 do 1968 IV. obdobje od 1968 do 1985 V. obdobje od 1985 naprej V evropskih trgovinah je mogoče ku¬ piti prek 2100 različnih lokomotiv 72 evropskih in nekaj zunajevropskih proiz¬ vajalcev. Velike tovarne imajo v svojem programu sicer tudi po 200 in več mode¬ lov lokomotiv, vendar pri natančnejšem ogledovanju opazimo, da je po obliki ra¬ zličnih le kakih 90. Enake oblike izdelu¬ jejo namreč v raznih barvah in z raznimi oznakami, kot so označene tudi lokomo¬ tive v raznih državah. Tovarne pravih lokomotiv namreč prodajajo svoje iz¬ delke raznim državam, prilagoditi pa jih morajo njihovim zahtevam. Pri vagonih, ki so za izdelavo prepro¬ stejši, je izbira še veliko večja. Najprej ločimo potniške in tovorne vagone. Pri potniških kupimo lahko navadne kratke vagone z dvema osema ali pa dolge »pulmane« s štirimi osmi. Prvi so name¬ njeni počasnim potniškim, drugi pa hi¬ trim vlakom. Tudi tu dobimo lahko prav starinske modele, kjer ima vsak oddelek vagona svoja vrata, ali pa najsodob¬ nejše, kakršen je npr. nemški ICE. Pri tovornih vagonih je možnosti za celo morje. Kar postavite se enkrat ob progo in opazujte tovorne vlake. Videli boste preproste nizke odprte vagone za les, Na Madžarskem je začela s proizvodnjo vlakcev tovarna FUGGERTH. Na sliki je dvomo¬ torna dizelska lokomotiva M 41 madžarske železnice. Model nove hitre švicarske lomomotive 2000 je izdelek japonske tovarne KATO met ter eno hitrejšo za potniški vlak. Šele kasneje si bomo omislili kako dizelsko ali električno. Resnejši »maketarji« se odlo¬ čijo le za eno obdobje, recimo tja do leta 1920, in ne marajo sodobnih lokomotiv, drugi pa dajejo prednost vsem novostim. Ko smo že pri tem, napišimo, da poz¬ namo pri železnici pet obdobij, ki so v ra¬ zličnih državah nekoliko različno ome¬ jena: I. obdobje od 1835 do 1920 II. obdobje od 1920 do 1945 vagone za rudo, zaprte vagone, hladil¬ nike, cisterne, dolge vagone za zaboj¬ nike ali tovorne avtomobile in tako na¬ prej. Tudi ti bodo imeli samo dve ali štiri osi. Težko je na splošno svetovati, za katerega proizvajalca se odločiti pri na¬ kupu. Večkrat je odločilna cena, saj so razlike v ceni med podobnimi modeli pri raznih proizvajalcih včasih zelo velike. Vzrok je boljša in solidnejša izdelava, nekaj pa doda tudi »ime« firme. Kot več¬ krat v življenju, moramo najti sprejem¬ ljivo srednjo pot med željami in mož¬ nostmi. Ker ne moremo kupovati »mačka v Žaklju«, si najprej priskrbimo katalog in cenik ter se šele nato podajmo po nakupih. V tujini dobimo kataloge in cenike za malo železnico v vsaki trgo¬ vini, vendar je treba zanje odšteti okoli 5 DEM. Ta znesek dobimo ob nakupu navadno vrnjen. Katalog lahko naročimo tudi po pošti; v tem primeru moramo TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 21 MAKETARSTVO pismu priložiti omenjeno vrednost v znamkah države proizvajalca. Za nekatere tovarne z najbolj dostop¬ nimi cenami bomo našteli, kaj vse ponu¬ jajo, za ostale pa se boste morali pozani¬ mati sami, če naš izbor ne bo zadosto¬ val. Zelo rad bi vam svetoval nakup iz¬ delkov domače tovarne MEHANO iz Izole, a je ta usmerjena predvsem v iz¬ voz, tako da jih je v naših trgovinah malokdaj dobiti. Cena garniture - loko¬ motiva in nekaj ameriških vagonov brez transformatorja - je nizka in znaša od 30 do 100 DEM. Omenim naj, da imajo v svojem katalogu samo ameriške loko¬ motive, in sicer 7 parnih, 28 motornih in eno električno. Prav ta, zadnja, je izredno lepa; zadnjič, ko je bila naprodaj v njihovi trgovini na Tavčarjevi ulici v Ljubljani, je stala samo okoli 2.000 SIT, kar je 30 DEM ali štirikrat manj, kot naj¬ cenejša električna lokomotiva v tujini! Ponujajo tudi 19 ameriških in 11 evrop¬ skih tovornih vagonov, ki pa na žalost niso najlepše narejeni. Tovarna izdeluje samo eno krivino tira in samo enojno kretnico. Če povzamem: ponudba ni stalna, izbira omejena na ameriške tipe, kakovost izdelkov pa ne najboljša. Na Dunaju je dolgo vrsto let izdelovala vlakce tovarna bratov Klein pod imenom KLEINBAHN. Pred tremi leti sta se brata sprla in razdelila tovarno dobesedno na dve polovici; ena je sedaj na Gattereder- strasse 4, druga pa na številki 6. Prva je obdržala ime KLEINBAHN, druga pa se je prekrstila v KLEIN MODELLBAHN. Izdelki prve so zaradi nizkih cen zelo dostopni, čeprav njihova izbira ni ob¬ sežna in tudi kakovost ne taka, kot pri drugih, dražjih proizvajalcih. Na razpo¬ lago je 15 parnih, 8 motornih in 20 elek¬ tričnih lokomotiv, kar ni veliko, posebno ker so pri parnih kar tri lokomotive ena¬ kih oblik; razlikujejo se le po oznakah. Pri vagonih je izbira večja: dobimo 98 tovornih in 36 potniških. Skromna je po¬ nudba tirov in kretnic. Osnovni tir je dolg 20cm, krivi tiri pa so v dveh polmerih: 384 in 437 mm. Dobijo se tudi plastične podloge za tire. Med kretnicami bomo našli enojne, krive in križno. Začetni pa¬ ket, ki vsebuje malo parno lokomotivo, dva tovorna vagona, transformator z re¬ gulatorjem in 16 tirov, stane 122 DEM, kar je okoli 10.000 SIT, če odračunamo povrnjen davek. Če bi kupili iste izdelke posamično, bi morali zanje odšteti kar 192 DEM. Zanimivo je, da prodaja to¬ varna svoje izdelke izključno v svojih trgovinah. Za nas sta najbližji v Celovcu na Bahnhofstrasse 24 in v Gradcu na Annenstrasse 56. Druga »polovica«, tovarna KLEIN MODELLBAHN, ima obsežnejši in lepši katalog, večjo izbiro, boljšo kakovost iz- Med 36 ameriškimi lokomotivami našega proizvajalca MEHANO je tudi električna »lepotica« GG-1 Podrobno izdelan model vzhodnonemške dizelske lokomotive serije 219 je izdelek tovarne Giitzold, ki je bila nekdaj v vzhodni Nemčiji. delkov in tudi malce višje cene. Kaže, da je nekaj izdelkov - tiri in kretnice - kljub razpolovitvi skupnih. Na razpolago je 61 lokomotiv, po obliki pa je dejansko različ¬ nih le 15. Ponujajo 160 tovornih (večkrat enake oblike v kar 16 izvedbah) in 30 potniških vagonov. Nekatere lokomotive v izvedbi JUNIOR so približno polovico cenejše od normalnih. Na razpolago so štirije začetni kompleti, ki stanejo od 103 do 110 DEM. Tudi ta tovarna prodaja svoje izdelke le prek svojih trgovin ali po pošti. Za nas je najbližja trgovina v Gradcu na Reitschulgasse 9. Največja avstrijska tovarna za male železnice, ROCO iz Salzburga, ima zelo veliko izbiro v HO in N velikosti. Katalog HO ima kar 220 strani. V programu je 113 različnih lokomotiv: 26 parnih, 29 motornih in 58 električnih. Poleg tega nekatere od teh izdelujejo v inačici z iz¬ meničnim motorjem za Marklinove tire. Ponujajo tudi 178 tovornih in 218 potni¬ ških vagonov, od tega 162 dolgih pulma- nov. Številni modeli so enakih oblik; lo¬ čijo se le po barvi, oznakah in napisih. Večina modelov je zelo lepo in skrbno narejenih, kot posebno »mojstrski« izde¬ lek pa so neodvisne revije izbrale parno lokomotivo BR 50. Pri tirih so tri možno¬ sti: najcenejša je stara izvedba, dražji pa sta nova tira ROCO LINE, ki imata trač¬ nice iz zlitine novega srebra. Štirikrat dražji od navadnega je tir s plastično podlago, ki dokaj dobro ponazarja gra¬ mozno blazino na pravi progi. Osnovni tir je dolg 23 cm, naprodaj pa je tudi 92-cm, ki je upogljiv. Krive tire delajo kar v sed¬ mih polmerih: od 358 do 542mm za sestavo krogov in od 816 do 1962 mm za kombinacije pri kretnicah. Dobijo se enojne, trojne, krive in križne kretnice z dvema različnima odklonskima ko¬ toma. Na razpolago je seveda vsa po¬ trebna električna oprema. Tisti z zajet¬ nejšo denarnico lahko posežejo po elek¬ tronski enoti ASC 2000, ki upravlja do 80 kretnic in 42 odsekov na progi. Cene mo¬ delov so tudi do dvakrat višje od Klein- bahnovih, so pa seveda tudi toliko lep¬ ši in trajnejši. Modele tovarne ROCO lahko kupimo v Celovcu v trgovini HERBST na Bahnhofstrasse 25, v Be¬ ljaku v trgovini KRETSCHMANN na Ni- koiaiplatz 1 ter v Gradcu v trgovinah GAAR na Burggasse 8 oziroma KOCH na Kapaunplatz 3. Zanimivo je, da so njihovi izdelki v Nemčiji cenejši. Med najpomembnejše nemške proiz¬ vajalce sodi FLEISCHMANN iz Nurn- berga, ki izdeluje modele HO in N. V ka¬ talogu HO, ki obsega 140 strani, je 36 parnih, 20 motornih in 31 električnih lo¬ komotiv. Številne od njih so naprodaj v inačici z izmeničnim motorjem, da jih lahko kupijo tudi modelarji, ki imajo Mar- klinovo progo. Poleg 124 tovornih vago¬ nov ponujajo še 115 potniških, od teh 84 dolgih pulmanov. Modeli so narejeni prav do najmanjših podrobnosti. Kot naj¬ boljši model leta je bila izbrana parna lokomotiva BR 55. Tiri so na razpolago v cenejši in dražji izvedbi. Cenejši imajo medeninaste, dražji pa novosrebrne tračnice. Tiri so vloženi v plastično pod¬ logo, ki neverjetno natančno ponazarja resnično progo. Osnovni tir je dolg 20 cm, pri krivih tirih pa je na razpolago pet polmerov, od 356 do 637 mm. Bo¬ gata je izbira kretnic; dobi se seveda tudi vsa električna oprema. Če imate preveč denarja, se lahko odločite za digitalni elektronski sistem FMZ, ki omogoča av¬ tomatično upravljanje prometa in je združljiv z osebnim računalnikom. Tudi tovarna TRIX je iz Nurnberga. Velikost HO ponuja pod oznako TRIX EXPRESS, velikost N pa pod oznako MINITRIX. Izbira izdelkov za sistem N je večja. V 175 strani debelem katalogu imajo za HO 22 parnih, 9 motornih in 15 električnih lokomotiv ter 92 tovornih in 64 potniških vagonov. Modeli so zelo lepo in skrbno izdelani. Nekaj posebnega je tirni sistem: med obema tračnicama za kolesa je še ena za odvod negativnega toka. Vsaka lokomotiva ima spodaj po¬ sebno »nogo« (podobno kot pri Markli- novih izdelkih za pozitivni tok), ki drsi po tej, srednji tračnici. Sistem ima to pred¬ nost, da na vsako zunanjo tračnico prik¬ ljučimo svoj transformator in tako lahko po istem tiru hkrati neodvisno druga od druge vozita dve lokomotivi. Žal prav zaradi tega teh lokomotiv ne moremo uporabljati na »normalnih« tirih, po TRIX-ovih pa ne morejo voziti druge lo¬ komotive. Da pa bi vendarle lahko tudi TRIX-ovi modeli vozili po »normalni« progi, izdeluje ta firma nekatere lokomo¬ tive v normalni izvedbi. Ker ti modeli nosijo oznako TRIX INTERNATIONAL, 22 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 MAKETARSTVO moramo biti pri kupovanju zelo pazljivi. »Trojni« tir je na razpolago v šestih pol¬ merih od 342 do 650 mm, med kretni¬ cami pa dobimo le enojne, krive in križne. Tudi tu je na razpolago elektron¬ ski sistem SELECTRIX DIGITAL, ki lahko upravlja do 100 lokomotiv. Zaradi nizkih cen, vendar ob nekoliko slabši kakovosti, so zanimivi izdelki nek¬ danje vzhodnonemške tovarne PIKO. Lani je državno tovarno odkupil zaseb¬ nik, ki zdaj izvaja popolno predelavo pro¬ izvodnje. Obnovljeni bodo motorni po¬ goni, izboljšane prestave, vagoni pa bodo dobili kratke sklopke po zahodno¬ evropskih standardih. Izbira izdelkov je prav zato ta hip majhna; večina novih modelov bo na razpolago šele ob koncu leta. Proizvajalec ponuja modele HO v cenejši in dražji izvedbi: novejši modeli PROFI LINE, ki jih odlikujejo mnogi de¬ tajli, so za tretjino dražjih od navadnih HOBBY LINE. V obeh programih bo le¬ tos na razpolago 27 parnih, 5 motornih in 10 električnih lokomotiv ter 131 tovornih in 37 potniških vagonov. Ti so lično izde¬ lani, vendar se mnogi razlikujejo le po barvah in napisih. Skromnejša je po¬ nudba tirov in kretnic. Na razpolago je nekaj začetnih paketov: manjša lokomo¬ tiva, trije vagoni, transformator z regula¬ torjem in za en krog tirov stane samo 99 DEM (okoli 5.700 SIT). Izdelkov tovarne PIKO ni mogoče dobiti v vsaki trgovini z vlakci. V Munchnu jih marca letos ni¬ sem našel nikjer, zato pa jih ponujajo trgovci iz severne Nemčije. V Italiji izdelujeta vlakce tovarni RIVA- ROSSI, ki je zelo kakovostna in tudi temu primerno draga, ter LIMA z bogato ponudbo in dostopnejšimi cenami. Kot sem že napisal, so cene v Nemčiji nižje. Zaradi cen so zanimivi tudi izdelki madžarske tovarne FUGGERTH in biv¬ šega vzhodnonemškega proizvajalca lo¬ komotiv, GUETZOLD. Če ima kdo so¬ rodnike v kakih drugih državah, naj med švicarskimi tovarnami omenim METRO¬ POLITAN S.A. in FULGUREX S.A. iz Laussane; znana francoska tovarna je JOUEF INDUSTRIES iz Champagnole, iz Španije pa je ELECTROTREN S.A. iz San Fernando Henares. Japonske mo¬ dele KATO, francoske JOUEF in številne druge tuje prodaja nemško podjetje LEMKE iz Haana. Švicarski izdelki so zelo dragi, francoski so nekje na sredini, japonski pa so kakovostni in nekoliko cenejši od nemških. Za Avstrijo sem med opisi že podal naslove nekaterih (vendar še zdaleč ne vseh) trgovin. V Nemčiji je Munchen za nas najbližji; v strogem centru je šest dobro založenih trgovin z izdelki za ma¬ lo železnico: blizu znane trgovske hiše KAUFHOF, nedaleč od glavne železni¬ ške postaje, je na Karlsplatz 11 trgovina OBLETTER, na Sonnenstrasse 2 pa tr¬ govina FISCHER. V Nemčiji je veliko trgovcev, ki imajo samo skladišča, in prodajajo izdelke za malo železnico iz¬ ključno po pošti po povzetju. Pri njih so cene lahko za 15-25% nižje. Ti trgovci redno izdajajo svoje cenike, iz katerih je razvidno, kaj imajo tisti hip v zalogi. Se¬ veda pride ta način nakupa v poštev le za tiste, ki imajo stalno bivališče v Nem¬ čiji. Cene za tire in kretnice so bile že naštete, zato naj na koncu navedem še cene nekaterih lokomotiv in vagonov, da boste dobili približno sliko nakupnih možnosti. Vse cene sem preračunal v DEM, da je primerjava lažja. Dolga parna lokomotiva s tenderjem: Dizelska lokomotiva za hitre vlake: ukvarjati z malo železnico, bo lahko dobil obilo podatkov in zvedel številne novosti iz revij, ki so namenjene ljubiteljem male železnice. Nekatere tovarne izdajajo svoje revije, kot so Markiin Magazin s šestimi, Fleischmann Kurier s štirimi ali ROCO Report s tremi številkami na leto. Bolj splošno uporabne so revije neodvis¬ nih založnikov, med katerimi je gotovo najboljša nemška MIBA, ki izide kar 13- krat na leto (ena številka je v celoti na¬ menjena novostim s februarskega sejma v Numbergu). Zanimiv je tudi avstrijski MODELLBAHNENVVELT, nemški EISEN- BAHN JOURNAL (ki ima tri številke na leto posvečene mali železnici) in EISENBAHN MODELLBAHN MAGAZIN ter ameriški MO¬ DEL RAILROADER. Pred leti je nekaj časa tudi pri nas izhajala skromna revija MALI ŽELEZNIČAR, ki pa je na žalost hitro »preminila«, saj v Sloveniji ni toliko inte¬ resentov, da bi revija lahko zmogla stro¬ ške izhajanja. V tujini se dobi tudi cela vrsta knjig-priročnikov za izdelavo ma¬ kete. Najcenejša stane 15, najdražja pa blizu 100 DEM. Ko boste odrasli in če vas bo ta konjiček »zasvojil«, boste go¬ tovo kupili tudi kaj od naštete literature, za začetek pa naj vam bodo v pomoč prispevki v naši reviji TIM. Vlado Zupan Izkoristite možnost kataloške prodaje izdel¬ kov priznane firme CONRAD ELECTRONIC. Na zalogi imamo dva kataloga: velikega (več kot 1000 strani) in malega, v katerem so na okoli 300 straneh zbrani in predstavljeni nji¬ hovi najbolj zanimivi izdelki. Celotna ponudba firme Conrad Electronic obsega prek 30.000 artiklov za elektronsko in tehnično opremo v stanovanju, elektro- opremo za avtomobiliste, zabavno elektro¬ niko, Hi-Fi opremo, komunikacijsko in merilno tehniko, komponente za elektroniko, materi¬ ale za tiskana vezja, modelarsko opremo, orodje in pripomočke, računalniško opremo in strokovno literaturo. Naročanje je preprosto, dobava hitra, naro¬ čene izdelke pa dobavimo na vaš dom. Zaradi nizkih stroškov takega poslovanja so cene zelo ugodne. Za prodajni katalog in dodatne informacije se obrnite na naš naslov po telefonu, tele¬ faksu ali s pismom. E-TRADING d. o. o., p. p. 100, 65280 Idrija, tel.: (065) 72-312, fax: (065) 71-384. Uredništvo bo vsakemu naročniku TIMA, ki prejema revijo neposredno na dom, zagotovilo brezplačen izvod malega prodajnega kataloga Conrad Electronic. TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 23 RADIISKO VODENJE Posebna reševalna vozila Test priključkov in kablov Tovarna Matchbox je letos razveselila otroke z zanimivo serijo posebnih vozil, imenovanih RESCUE FORCE, kar po naše pomeni »reševalna enota«. Ta naj bi v resnici posredovala v posebno tež¬ kih primerih, kot so velik požar, izbruh vulkana, potres, obsežna poplava ali te¬ roristični napad. Na razpolago je več vozil, za katera je značilno, da jih je mogoče razstaviti in iz delov poljubno sestaviti nova vozila. Kupcem so na raz¬ polago osnovna mobilna postaja ter ko¬ mandna vozila z nevsakdanjimi imeni: Multiformer, Multicraft, Interceptor in Su- pershifter. Vozilo Multiformer, ki ga ima v rokah deček na sliki, se lahko poljubno preoblikuje in uporablja za razne reše¬ valne namene. Multicraft je mogoče upo¬ rabiti kot helikopter, letalo ali radarsko cestno vozilo, Interceptor pa lahko leti po zraku ali vozi po Zemljini površini. Ima izredno aerodinamično obliko; če je treba z njim voziti po zemlji, pilotovo kabino zamenjamo s šofersko in vozilo bo dobilo povsem drugačen videz. Su- pershifter ima dva pogona in je name¬ njen čiščenju cestišča in omogočanju dostopa transportnim vozilom za odvoz razbitin ali drugih ovir. Posamezna vozila stanejo v Nemčiji od 13 DEM (900 SIT) navzgor. Dvanajst¬ leten otrok si pri igri s temi vozili uri domišljijo, ko v vlogi vodje reševanja iz¬ bira in sestavlja ustrezna vozila ter jih pošilja na kraj dogajanja. Vlado Zupan Prispevek je namenjen modelom z elektromotornim pogonom. Električnim napeljavam v modelih, kjer imamo po¬ gonske elektromotorje nekoliko večje moči, moramo posvetiti precej pozorno¬ sti. Ta »nekoliko večje« se začne že pri tokovih okoli 10 A, to pa so vsi FSR električni modeli, modeli avtomobilov in letal - tako rekoč vse tekmovalne kate¬ gorije. Ko sem na tekmovanjih opazoval »umotvore« nekaterih in so mi šli lasje pokonci, sem menil, da je krivo nezna¬ nje. Ko pa sem se stvari lotil nekoliko resneje, so meritve pokazale še vrsto drugih zanimivih dejstev. Tekmovalni duh je v vsakem mode¬ larju. Narediti električno napeljavo čim boljšo obenem pomeni izboljšati tudi lastnosti modela. Slednje ni nujno pove¬ zano z velikimi stroški, kar bomo videli v nadaljevanju. Napeljava S to besedo opisujemo vse električne povezave v modelu. Naša pozornost ve¬ lja močnostnemu delu, tj. vezavi od bate¬ rije, kablov, regulatorja in stikal vse do pogonskega elektromotorja. Koliko kablov in povezav! Razvrstimo jih po mizi in za ilustracijo poleg njih Slika 2. Močnostni del elektromotornega pogona položimo meter. Od enega do drugega konca je dobrih 70cm (slika 2). Premi¬ slimo, kaj vse smo navlekli in kaj zares potrebujemo v modelu (risba 3). Začnemo z virom energije, ki je na¬ vadno Ni-Cd baterijski akumulator. Taje priključen na regulator ali stikalo prek posebnega priključka, ki je nujno potre¬ ben, če želimo baterije menjati hitro in preprosto. Sledi regulator ali stikalo, s katerim krmilimo ali vklapljamo motor. Tako sti¬ kalo ima navadno dva priključka - enega za baterijo in drugega za motor. Ta je na koncu te verige, vmes pa so seveda še kabli oziroma žice. Ko gre zares, želimo, da gre vsa ener¬ gija iz baterije naravnost v elektromor, Slika 1. Pogled na model z elektropogonom in TIM-ovim vezjem 24 • TIM 9/10 • maj—junij 1993 RADIISKO VODENTE redna vezava baterije in žarnice) toda ali je res tako? V resnici je del ostane v »vsakem členu v verigi« tj. v ka¬ blih, priključkih in regulatorju. Spreten modelar, ki zna take napeljave dobro narediti, je v veliki prednosti pred »ne- vedneži« ali nerodneži, saj lahko nape¬ ljava porabi tudi do desetino energije, ki bi jo sicer dobil pogonski elektromotor. To pa seveda že odloča o zmagovalcih na tekmovanjih! Za razumevanje problema potrebu¬ jemo le nekaj osnovnošolske fizike ozi¬ roma znanja elektrike. Vemo, da merimo napetost v V (voltih), tok v A (amperih) in upornost v Q (ohmih). Uporabljali bomo enoto tisočinka ohma, tj. mQ (miliohm). Kabli Začnimo z žicami. Vsaka ima ustrezen prerez in dolžino. Zapomnimo si, da ima en meter dolga bakrena žica s prerezom en kvadratni milimeter upornost 18 m£2. Upor je sorazmeren dolžini in nasprotno sorazmeren preseku. En meter žice s presekom 2,5 mm 2 ima samo 7,2, s presekom 4 mm 2 pa le še 4,5 mQ. En meter skupne dolžine se kaj hitro na¬ bere; v našem primeru je znašala kar 125 cm. Še zanimiv podatek; koliko moči ostane v enem metru žice pri značilnem toku, ki je okoli 15 A? Približno 4 W ali 4 % za najtanjšo žico (1 mm 2 ), če vza¬ memo za izhodišče 6 Ni-Cd celic (7,2 V). Pri kablu s prerezom 2,5 mm 2 znaša ta izguba le še 1,6 W. Meritve Ker v tehniki radi pravimo, da je en poskus več vreden kot deset strokovnih mnenej, sem ob vsaki stvari opravil tudi meritev, ki je podatke iz tabel in katalo¬ gov bodisi ovrgla ali jih potrdila. Vse potrebno za take meritve lahko naredite sami brez velikih izdatkov. Potrebujete le baterijo (npr. modelarsko), šest Ni-Cd celic, dve do tri avtomobilske žarnice (50 do 60 W) in digitalni voltmeter z merilnim območjem 200 mV. Rezultate meritev podaja tabela I: TABELA I * Mehko žico s prerezom 2,5 mm 2 dobite v ljubljanskem Modelarskem centru po 200 SIT za tekoči meter, njena dovoljena obremenitev pa znaša 50 A. Priključki Pri priključkih imamo velikansko izbiro in tu naredimo tudi največ napak. V mo¬ delarstvu sta se uveljavila v glavnem dva tipa priključkov: AMP-N in JST (TA- MIYA). Za prvega navajajo podatek o prehodni upornosti 1,6, za drugega pa 3,7 mQ (ROBBE ’93). Obstaja tudi iz¬ boljšana verzija AMP-MC 2 s pozlače¬ nimi kontaktnimi površinami. Prehodna upornost takega kontakta je le še 0,6 mQ. Za večje tokove (do 80 A) imamo 4- mm priključke MC-4 s prehodno upor¬ nostjo 0,3 mQ. Koliko priključkov imamo v tokokrogu? Po dva za baterijo in dva za motor, sku¬ paj torej štiri; v kategoriji 12 celic celo šest, če imamo dve bateriji po šest zapo¬ redno vezanih celic. Če so ti vrste AMP- N, je skupna upornost 9,6 mfi in izguba pri toku 15 A nekoliko nad 2 W. To je na videz vse lepo in prav. Zave¬ dati pa se moramo, da gre za podatke iz kataloga, ki veljajo za nove priključke. AMP-N priključek, rabljen eno sezono, je že slabši in njegova upornost naraste prek 2 mQ; posebno slab je del na bate¬ riji. Čeprav smo se radi norčevali iz po¬ zlačenih priključkov, je vseeno res, da se po nekaj tekmovanjih pošteno pozna ra¬ zlika med navadnimi in »zlatimi« kon¬ takti. Tu je seveda še vprašanje cene, saj so pozlačeni kontakti pregrešno dragi. Neprimerno cenejši so kontakti AMP- FASTON 6,3 mm, ki se uporabljajo v av- toelektriki. Njihova prehodna upornost je le 0,55 mfi. Žal so nekoliko veliki in radi hitro oksidirajo. Kaj pravijo meritve priključkov? Meril sem na podoben način, kot žice (risba 4), rezultati pa so v tabeli II: AMP-FASTON Slika 5. Značilni električni priključki v mo¬ delarstvu TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 25 RADIJSKO VODENJE TABELA II Zanimiva je tudi tabela zmogljivosti in predvsem cen posameznih priključkov: TABELA III Upornost M/Z - moški oziroma ženski del priključka, kpl. - komplet. Cene so v DEM, le za priključke AMP- FASTON je cena v tolarjih, saj jih proda¬ jajo v Elektrotehni Pod trančo 2 v Ljub¬ ljani. Ti priključki so dobri in po ceni najugodnejši. Kljub temu je koristno pri¬ ključke zamenjati vsako sezono. TAMIYA ima podoben priključek kot je AMP-N. Zanimivo je, da je namenjen manjšemu toku (20 A) in ima po podatkih večjo upornost, vendar se je na meritvah izkazal bolje od priključka AMP-N. Priključek MC-4 je očitno »zmagova¬ lec« tabele, saj je komplet tudi cenejši od kompleta MC-2, ki mu je najbliže. MC-4 in MC-2 sem dobil v Modelarskem cen¬ tru, prav tako kot AMP-N. Multiplexov pozlačeni priključek je po¬ ceni in ima dobre lastnosti, vendar ga pri nas ni dobiti. Izdelovalec je poskrbel za to, da ni mogoče zamenjati polaritete, kar je sicer slabost priključka MC-4. Za¬ nimiva je še ena rešitev: kontaktno povr¬ šino so povečali tako, da so vzporedno vezali po tri kontakte, ki so sicer name¬ njeni sprejemniški bateriji sistema Multi- plex. TABELA IV Regulator Če uporabljate zvezni regulator, je za¬ nimiv podatek notranja upornost pri pol¬ nem plinu. Za znane vrste jo podaja tabela IV. Povzetek Vse zgoraj naštete izgube seveda se¬ števamo. Poglejmo najslabši in najugod¬ nejši primer! V prvem vzemimo tanko žico, veliko (slabih) priključkov in najpre¬ prostejši regulator. Če so priključki stari, bomo lahko v napeljavah zares pustili tudi do desetino moči ali celo več. V najboljšem primeru znaša upornost napeljave: 3.5 mQ za regulator + 1,6 mQ za štiri priključke -F 15,0 mQ za meter kabla s prerezom 1.5 mm 2 (!) = 20,1 mfi Slika 6. Priključki in žice na testu Ta upornost pri toku 15 A povzroči izgubo 4,5 W ali približno 4 % moči. Pri pol metra žice s prerezom 4 mm 2 je iz¬ guba 1,8 W ali približno 1,5 % moči. To je brez dvoma najmanj, kar se da doseči. Izračun pokaže še nekaj: za veliko izgub so krive žice, zato naj ne bodo pretanke. Klešče v roke in skrajšajte žice, kolikor se le da! Kaj pravi praksa Preizkus modela »v živo« da preprost in hiter odgovor. Pustimo teči pogonski elektromotor nekaj minut in se lotimo kontrole. Ta je zelo preprosta: gledamo, kateri deli napeljave so se segreli. Po¬ gonski elektromotor in pogonska baterija sta sicer lahko topla, nikakor pa se ne smejo segreti priključki ali žice. TAKOJ ga zamenjamo, saj pregret priključek na¬ glo izgublja svoje lastnosti. Priključki se morajo tesno prilegati, tj. za sestavljanje moramo porabiti nekaj sile. Priključki, ki gredo prelahko skupaj, so zanič. Žice, ki se grejejo, zamenjamo z debelejšimi. Mimogrede povejmo, da je elektromo¬ tor, ki se pretirano segreje, prav tako potreben hlajenja, zračnega ali vodnega. Še odgovor, zakaj se greje baterija: tudi ta ima namreč svojo t.i. notranjo upor¬ nost. Šest celic SANYO SCRC ima upor¬ nost približno 20 (dvajset!) mQ, kar po¬ meni, da celice same »pokurijo« skoraj 5W! To pa je že dobra pečica... dr. Jan I. Lokovšek 26 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 RADIJSKO VODEN TE Električna varovalka v letečih modelih Uvod Elektromotorni pogon je osvojil tudi leteče modele. Na začetku električnih na¬ peljav v takih modelih navadno nismo varovali, zdaj pa je to že vsakdanja praksa. Prihranek v primeru kratkega stika je namreč velikanski in ga merimo v stotinah DEM, pri čemer ne upošte¬ vamo škode, ki nastane na modelu. Odločitve za varovalko ali proti njej ni, pač pa jo moramo pravilno vezati. Če temu niste posvetili dovolj pozor¬ nosti, lahko ta droben tujek ustavi rotor elektromotorja. Električno to pomeni hudo preobremenitev v tokokrogu. Ker so današnje Ni-Cd baterije že tako močne, to pomeni-, da preobremenitev prenesejo dovolj dolgo, da pregori na- vitje motorja, kabli napeljave in regula¬ tor/stikalo. Baterija se sicer bliskovito prazni, vendar pa imamo približno 10 do 30 sekund še nadzor nad modelom. To se dogaja, če v tokokrogu ni varovalke Vezava varovalke v letečih modelih z vezjem BEC V Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Knjiga RAKETNO MODELARSTVO je prvi kompleten priročnik za modelarje rake¬ tarje v slovenščini. Avtorja knjige, Jože Čuden in Rasto Snoj. sta dva izmed tistih mladih navdušencev, ki so pred dvema desetletjema ustano¬ vili klub in zaorali ledino na tem področju. V tej knjigi nam posredujeta svoje bogate izkušnje, ki jih bo lahko koristno uporabil vsak graditelj raketnih modelov. Namenjena je tako začetnikom kot izkušenim modelarjem: v veliko pomoč pa bo lahko tudi mentorjem interesnih dejavnosti v osnovnih šolah in klubih. Knjiga, ki je bogato ilustrirana z risbami, tabelami, črno-belimi in barvnimi fotografijami, stane 2250 SIT, naročniki revij TIM ali ŽIT pa jo dobijo za 2016 SIT. Kratek stik Najpogostejši kratek stik je v elektro¬ motorju, če odmislimo napačno priklju¬ čevanje oziroma zamenjavo polaritete. Zdravilo za to poznamo, rad pa bi opozo¬ ril na dokaj pogosto nerodnost, ki se drago maščuje. Montaža pogonskega elektromotorja je zahtevna naloga, saj je v modelu na¬ vadno malo prostora, nosilci so težko dosegljivi in vsepovsod ne letijo vijaki, matice in podložke. Se vam je zgodilo, da nenadoma niste mogli najti .matice ali podložke? Železne je pritegnil močan magnet elektromotorja, če pa ste imeli smolo, ja lahko taka podložka končala tudi v notranjosti pogonskega elektromo¬ torja!!! Varovalka Varovalka to grozljivko prepreči, prav tako pa lahko naredi tudi še večjo škodo. V letečih modelih marsikje napajamo RV sprejemnik kar iz pogonske baterije, da prihranimo pri teži in denarju. To je t.i. BEC. Če smo vezali varovalko tako, kot je to narisano na risbi a, bo ob izklopu varovalke ostal brez električne napetosti tudi sprejemnik za radijsko vodenje, kar pomeni izgubo nadzora nad modelom! Zato vežite varovalko le v tokokrog samega elektromotorja (risba b) in se s preizkusom prepričajte, da brez varo¬ valke RV sprejemnik še vedno dela. dr. Jan I. Lokovšek Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO TIM 9/10 • maj-junij 1993 «27 Z VIT J E 8 mm PREREZ A-A PREREZ B-B BD 10 mm _ II Basic 4 Star Trenažni RV model za začetnike Konstruiral: Roman Ložar Razpon kril: 154 cm Obremenitev: 25-35 g/dm 2 Motor: 1,5 cm 3 RV naprava: 3-kanalna Izšel je prvi iz serije TIMOVIH NAČRTOV: TRENAŽNI RV LETALSKI MODEL BASIC 4 STAR Načrt modela, ki smo ga pred¬ stavili že v TIMOVI DELAVNICI na sejmu Učila ’93, je narisan v merilu 1:1. Naročite ga lahko na naslov: Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Cena načrta znaša 496 SIT in jo plačate pismonoši ob prevzemu pošiljke. JEKLENA ŽICA 2 mm TIMOVI OGLASI L. C. P. Softvvare vam ponuja najnovejše igre in programe za Commodore 64 in 128. Zah¬ tevajte brezplačen katalog. TERRA p.p. 451 61101 Ljubljana Tel.: (061) 221-912 UGODNO prodam pol leta star računalnik Commodore 64 s kasetnikom, igralno palico, črno-belo televizijo in kase¬ tami z igrami ter nov vvalkie- takie. Danijel Fabjančič Tomšičeva 1 68270 Krško Tel.: (0608) 31-946 (po 18. uri) PRODAJAM igre za Commo¬ dore 64. Zahtevajte brezplačen katalog. Aien Oblak Ob progi 5 66310 Izola Tel.: (066) 62-434 PRODAM zelo kakovosten doma narejen ojačevalec 2x400 W (10 Hz-50 kHz, THD 0,01%) z vgrajeno zaščito. Cena 400 DEM. Dejan Krošelj Pucova 5 63000 Celje Tel.: (063) 35-883 PROSIM vse tiste, ki imajo ra¬ čunalnik Schneider CPC 6128, da mi posodijo kako kaseto z igrami ali programi. Mateja Mavrič Dobja vas 137 62390 Ravne na Koroškem Tel.: (0602) 21-265 PRODAM računalnika PC-AT 286 (40 Mb trdega diska, gra¬ fična kartica Hercules, 1 Mb RAM, MS-DOS 5.0 in drugi uporabniški programi) ter PC- XT z grafično kartico Hercules, z zaslonskim filtrom, programi in literaturo. Tomaž Stres Mučeniška 9 65222 Kobarid Tel.: (065) 85-258 MODELARSTVO 28 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 37 RADIISKO VODEN JE Spajkanje Ni-Cd baterij Uvod Najbolje sestavimo Ni-Cd baterije za pogon modelov, če imajo spajkalna ušesca. Žal jih mnoge nimajo, za večje obremenitve pa je toliko bolj pomembno, da so v dobrem električnem stiku. Takrat smo prisiljeni spajkati neposredno na baterije, čeprav to ni postopek, ki bi ga proizvajalci priporočali. Orodje Potrebujemo močan spajkalnik (moči vsaj 100 W) in pripomoček v obliki žleba. Sam uporabljam za to aluminjast profil. Baterije namreč spajkamo v vrsti drugo za drugo, da je upornost manjša. Potre¬ bujemo tudi urarsko pilico in lepilni trak. Nekatere modelarske trgovine (v tujini) ponujajo podobne pripomočke za tako spajkanje, vendar pa je postopek mon¬ taže enak. Delo Kontaktne površine baterij po potrebi očistimo s pilico in jih pospajkamo. S spajkalnikom delamo vedno hitro, kar pomeni, da baterij ne smemo pregrevati! Prvo baterijo utrdimo v žlebu z lepilnim trakom. Primaknemo drugo baterijo in s spajkalnikom grejemo obe bateriji hkrati. pomik sp*jk»lo Sestavljanje Ni-Cd baterij v »palico« Ko je spajka dobro tekoča, odma¬ knemo spajkalnik in potisnemo drugo baterijo čim bliže k prvi ter počakamo, da se cin strdi. To ponavljamo, dokler ne povežemo v t.i. »palico« želenega šte¬ vila baterij. Na prvo in zadnjo prispaj- kamo še kabel za priključek. Ne pozabite na debelino; prerez naj bo vsaj 2,5 mm 2 ! Na koncu »oblečemo« baterije v izola¬ cijsko cevko. V Modelarskem centru do¬ bite izvedenke, ki se krčijo pod vplivom toplote. Vse skupaj preprosto pogrejete s sušilnikom za lase in cevka, ki se lepo uleže po baterijah, te tudi nekoliko stisne ter tako poveča trdnost konstrukcije. dr. Jan I. Lokovšek Test RV regulatorjev in stikal To pot sem si v Modelarskem centru, kjer imajo DV naprave predvsem firme ROBBE, sposodil DV stikala in zvezne regulatorje za primerjalni test. Na voljo je pestra izbira lepih »igračk«; zadovoljstvo je manjše, ko izvemo za cene, čeprav ponuja ROBBE tudi vezja za plitkejši žep. V prejšnem testu smo podrobno spoz¬ nali ceneni, lahki in zmogljivi RSC200, to pot pa je na testu RSC620. Glede na model 200 ima manjšo zmogljivost, vsega 25 A, kar pa je še vedno dovolj za elektromotorje razreda 550. Na releju sicer piše 10 A. Ta podatek očitno velja za profesionalno uporabo, za modelarje pa pri Futabi očitno niso tako natančni, ■saj so tu zahteve po življenjski dobi skromnejše! Pač pa vezje vsebuje tudi napajalnik (stabilizator) za sprejemnik, ki omogoča napajanje še dveh do treh ser- vomehanizmov. To vezje je namenjeno letalskim modelarjem, zato ima tudi va¬ rovanje. Le to prepreči vklop pogon¬ skega motorja, ko baterija opeša. Tako je mogoče varno voditi letalski model brez strahu, da bi naprava odpovedala zaradi prazne baterije. Napravica je na¬ menjena za delo s sedmimi ali osmimi celicami Ni-Cd. TABELA I - REGULATORJI MC112 je najcenejši zvezni regulator, ki ga prodajajo. Je popolni regulator, tj. zmore krmiliti tako naprej kot nazaj. Je zelo majhen, saj je narejen v velikosti standardnega servomehanizma. Ima tudi nosilce, da ga lahko montiramo kot servomehanizem. Zmogljivost je 30 A trajne obremenitve, kratkotrajno do 100 A! Žal pa je mogoče uporabiti le šest do sedem celic Ni-Cd, po podatkih proiz¬ vajalca. To je zaradi napajalnika (BECa), ki je sicer preobremenjen. Če sprejem¬ nik napajamo ločeno, je mogoče upora¬ biti tudi osem celic. Modelarji, ki smo hoteli »iztisniti« iz vezja nemogoče, smo ugotovili, da je mogoče uporabiti MC 112 tudi za 12 ce¬ lic Ni-Cd, če potrebujemo le vožnjo na¬ prej. Takrat smo plus sponko elektromo- Za cene velja, da so približne in seveda v tolarski protivrednosti. V Modelarskem centru pričakujejo, da bodo upadle z na¬ stopom nove generacije vezij in modelar¬ ske sezone. Za TIMove izdelke sem lahko navedel le ceno sestavnih delov, ki pa se tudi razlikuje od trgovine do trgovine. MC112 gre iz proizvodnje in ga že nado¬ mešča MC111 po novi ceni 255 DEM! Ni kaj, kvalitetne naprave imajo svojo ceno in iznajdljvi modelarji bodo slej ko prej bodisi gradili lastna vezja ali pa prila¬ gajali tovarniška. 38 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 RADIJSKO VODENJE torja vezali neposredno na plus pol po¬ gonske baterije, minus pa normalno na regulator. Vklop BECa pri taki napajalni napetosti (12 celic!) je seveda strogo prepovedan! Kaj o tem meni proizvajale, si lako samo mislimo. MC116 je delni odgovor na tako »telo¬ vadbo«. To je miniaturni regulator samo za vožnjo naprej; vsebuje pa tudi zavoro in napajalnik za sprejemnik. Ponaša se z zelo majhno notranjo upornostjo (0,0035 Q) in velikim trajnim tokom (50 A). Tudi tu smo »goljufali«, ko smo vezje uporabljali za večje število celic od dovoljenih sedem. Vključevanje napajal¬ nika, po pomoti - seveda, pa se je takoj maščevalo. V TIMu smo večkrat sveto¬ vali modelarjem, naj v tokokrog vežejo avtomobilsko varovalko 30A. Odgovor na to je regulator MC210CB, ki ima že prostor za prav tako varovalko. Sicer je to regulator razreda 30 AS in podobnih lastnosti kot MC 112. Motite se, če mislite, da pri firmi ne morejo ponuditi regulatorja orjaških zmogljivosti. RSC780 zmore do 80 A trajne obremenitve in napetosti do 32,5 V (27 celic Ni-Cd)! Pri tem je rela¬ tivno majhen (62 x 40 mm) in lahek (77gr). Za ceno raje ne vprašajte. Naredil sem pregledno tabelo, kjer najdete vse naštete regulatorje in sti¬ kala, lastnosti in cene. Za primerjavo sem v tabelo vključil tudi TIMova vezja. Glede na cene in na čase, ki prihajajo mislim, da bodo zanimiva tudi ta! Preizkus Slika 1. Vezja in oprema za preizkus Slika 2. Notranjost regulatorjev Risba 3. Vezava za preizkus namreč omejujejo tako največjo dovo¬ ljeno obremenitev, kakor tudi trajanje le-te. Rezultate meritev podaja tabela III, v kateri je padec napetosti v [V] in izgub¬ ljena moč v [W]. TABELA III Tip MC 112 MC210CB MC 116 TIMOV Tok [A] 10 0,15/1,5 0,13/1,3 0,10/1,0 0,10/1,0 20 0,32/6,4 0,28/5,6 0,21/4,2 0,20/4,0 30 0,50/15 0,45/13,5 0,35/10,5 0,32/9,6 MC112 in MC210 se pri 30 močno segrejeta, zato ju s takim tokom ne bi smeli obremenjevati več kot nekaj minut. MC116 in TIM (pet FETov BUZ11!) se segrevata manj. Padci napetosti so večji, kot bi sklepali po podatkih za notranjo upornost. Očitno prinesejo svoje tudi navadni AMP pri¬ ključki; pri večjih tokovih pa se FETi se¬ grejejo in notranja upornost naraste. Posebne pozornosti je vreden napa¬ jalnik sprejemnika (BEC). Le-ta zmore MC112B - Najcenejši regulator tako za avtomobile kot ladje Me 116 - Samo za vožnjo naprej MC210CB - Regulator z varovalko RSC780 - Najboljši in najdražji v svoji seriji Preizkušanje je potekalo po standard¬ nem vzorcu. Kot vir energije sem upo¬ rabljal stabilizirani usmernik ali pa Ni-Cd baterije. Kot breme je služil prvič krepak tokov generataor, drugič pa zaporedna vezava ohmskega upora in induktivnosti (0,8 0/100 W + 10 riH). Vezja sem krmilil s TIMovim preizkuševalnikom servome- hanizmov. Priznati moram, da je ta oprema zmogla tokove le do 30 A, zato za RSC 780 nisem mogel preveriti, ali zares zmore svojih 80 A. Meril sem pa¬ dec napetosti na regulatorjih, ko so le ti popolnoma odprti, t.j. ko dajejo polno moč. Opremo, skupaj s pomočnikom vi¬ dite na sliki 1, na sliki 2 pa »drobovino« vezij na preizkušnji. Odprl sem lahko vsa vezja razen RSC 780, ki je v plastičnem črevu in ne v škatlici. Zato ga nisem želel odstraniti posebno še glede na njegovo visoko ceno. Vezalni načrt preizkusa prikazuje risba 3. Na regulatorju vedno ostane nekaj na¬ petosti, ki predstavlja izgube. Obenem te izgube tudi segrevajo vezje, kar je do¬ datna nevšečnost. Toplotne izgube TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 39 ELEKTRONIKA RSC 620 - Za letalske modelarje pri šestih celicah poganjati dva, pri sed¬ mih pa le še en servomehanizem. Tran¬ zistor v takem napajalniku je velik revež in vsako pretiravanje se maščuje. Če npr. priključite baterijo z osmimi celicami na regulator MC112 in dva servomeha- nizma razreda »mini«, se bo BEC poslo¬ vil v približno treh minutah! Enako velja za MC116 in MC210. Nasprotno pa je stikalo RSC 620 trpežnejše, prav tako tudi TIMov regulator CV. Oba imata namreč v vezju stabilizator serije 78. RSC 200 - »Mušja kategorija« Na koncu naj dodam še opozorilo. Vklopi in regulacije pogonskih elektro¬ motorjev spadajo v t. i. močnostno elek¬ troniko, kjer že »razsajajo« večji tokovi in z njimi vsi spremljajoči pojavi. Uporaba kablov večjega preseka (vsaj 2,5 mm 2 ) in redno vzdrževanje kontaktov je nujno MC111 - Nova generacija potrebno. V letalskem modelarstvu pa so kontakti življenjskega pomena in tam ne skoparimo, če napajamo sprejemnik obenem iz pogonske baterije! Za take primere priporočam pozla¬ čene izvedenke sponk ali pa močnejše, ki so obenem tudi zanesljivejše. Naj vam vaš regulator/stikalo nikoli ne odpove pokorščine! Dr. Jan I. Lokovšek Videoojačevalnik Glavno merilo za ocenjevanju kakovo¬ sti videoposnetkov je čistost slike ozi¬ roma njena ostrina. Ostrina ali resolucija slike je neposredno odvisna od širine frekvenčnega pasu, ki ga zagotavlja vi¬ deorekorder. Videorekorderji vprašljive kakovosti imajo poleg drugih slabih last¬ nosti tudi ozek frekvenčni pas delovanja, česar pri dobrih videokasetah niti ne opazimo. Če pa v tako aparaturo vsta¬ vimo slabo kaseto, je slika zmazana in polna motenj, ki jih s potenciometri na videoaparaturi ne moremo odpraviti. Po¬ pačenja nastanejo, ker nekakovosten vi¬ deorekorder pri snemanju slabo pos¬ name zgornji del frekvenčnega spektra videosignala. Nizko kakovost posnetka lahko pov¬ zroči tudi preobremenitev izhoda apara¬ ture (videorekorder ali televizor), katere signal snemamo. Večina videoaparatur ima izhod prilagojen le za en vhod, če pa nanj priključimo več naprav hkrati, je skupna impedanca tako majhna, da se videosignal sesede do jakosti, ki ne za¬ došča za normalno delovanje niti ene aparature. Nekdo bi ta problem rešil s povečanjem jakosti videosignala, ven¬ dar to ni tako preprosto. Med drugim se pri tem pojavi nevarnost rezanja signala oziroma premodulacije, kar povzroči še večje motnje, kot jih povzroča preobre¬ menitev izhoda. Videoojačevalnik, ki ga predstavljamo, rešuje kar nekaj težav pri presnemava¬ nju videokaset ali pri snemanju s TV- sprejemnika. Omogoča tudi ločeno spre¬ minjanje ojačanja nizkih in visokih frek¬ venc ter priključitev štirih videoaparatur. Zvočni (avdio) signal iz aparature od¬ dajnika (videorekorder ali TV) privedemo neposredno na sprejemniško aparaturo oziroma aparature. Na avdioizhod lahko brez strahu priključimo dva ali več vho¬ dov, saj imajo avdiovhodi visoko impe- danco. Opis vezja Izhod televizijskega sprejemnika ali vi¬ deorekorderja je prek kondenzatorja C1 priključen na vhod diferencialnega oja¬ čevalnika oziroma na vrata (G, angl. gate) transistorja T1. Diferencialni ojače¬ valnik je narejen s FET tranzistorjema, kar zagotavlja visoko vhodno impe- danco, majhen fazni zamik in širok frek¬ venčni obseg. Enosmerno delovno točko diferencialnega ojačevalnika določajo upori R3, R4 in R5 ter kondenzator C2. Tranzistor T3 ojačuje signal iz diferenci¬ alnega ojačevalnika ter krmili t.i. push- pull ojačevalno stopnjo s tranzistorjema T4 in T5. Izhod te (končne) ojačevalne stopnje je prek povratne vezi, ki jo pred¬ stavlja upor R13, povezan s tranzistor¬ jem T2 oziroma z drugim vhodom dife¬ rencialnega ojačevalnika. Najmanjše ojačanje videoojačevalnika, ki je 6dB, določa upor R8. Povratna vez in pazljiva konstrukcija ploščice vezja zagotavljata odlično stabilnost vezja in velik frek¬ venčni obseg ter primerno ojačanje. Za samodejno nastavitev mirovnega toka skozi izhodne tranzistorje (T4 in T5) skrbi vezje, ki ga sestavljajo tri nizkoka- pacitivne diode D1-D3 ter emitorska upora R16 in R17. Stabilen izhodni videosignal se prek uporov R19 in R22 razdeli na štiri izhodne linije. Impedanca videovhodov je navadno med 68 in 82Q, kar pri priključitvi na naš ojačevalnik pov¬ zroči (v kombinaciji z izhodnim uporom R19-R22) oslabitev signala za 6 dB. Ker pa je najmanjše ojačanje ojačevalnika tudi 6 dB, priključena aparatura tega 40 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ELEKTRONIKA slabljenja ne zazna. Jakost izhodnega signala lahko povečamo s potenciome¬ trom R10, kar je še posebno dobrodošlo, ko na ojačevalnik priključimo štiri apara¬ ture. Jakost višjih frekvenc videosignala določamo s potenciometrom R12. Zahtevan frekvenčni obseg ojačeval¬ nika za neokrnjen prenos videosignala je od 50 Hz do 5 MHz, čemur naše vezje ustreže brez težav. Celo več, frekvenčni obseg vezja je raztegnjen od 20 Hz do 25 MHz. Optimalna napajalna napetost vezja je 12 V, vendar ojačevalnik ravno tako dobro deluje tudi pri napajalnih na¬ petostih med 10 in 15 V, pri čemer je poraba vezja 50 mA. Nekateri videorekorderji imajo poleg običajnih vhodno-izhodnih linij tudi napa¬ jalno linijo (12 V) , ki jo lahko uporabimo za napajanje ojačevalnika, vendar se moramo prej prepričati, ali je ta nape¬ tostni izvor sposoben zagotoviti tok 50 mA. Izdelava vezja Na delovanje videoojačevalnika močno vpliva tudi ohišje. Vezje je nam¬ reč občutljivo na zunanje motnje, saj oja- čuje električni signal, katerega frek¬ venčni spekter sega do radijskih frek¬ venc. Zato moramo vezje ojačevalnika vgraditi v kovinsko ohišje, ki zadrži elek¬ tromagnetne motnje iz okolice. Kovinski oklop vezja je neizbežen posebno tedaj, ko vezje napajamo z usmernikom, ki je v istem ohišju. V tem primeru moramo vezje ojačevalnika s kovinsko (aluminija¬ sto) pregrado ločiti od usmernika. Pre¬ prosto in praktično ohišje lahko nare¬ dimo iz pertinaksa ali vitroplasta. Dele ohišja izrežemo s škarjami za železo in jih sestavimo s spajkanjem. Spajkamo le na notranji strani ohišja. Potenciometra za nastavljanje ojačanja R10 in R12 mo¬ ramo pritrditi na ploščico tiskanega vezja, ker tudi še tako kratke povezave vplivajo na delovanje vezja. Miha Zorec SEZNAM ELEMENTOV 0 Upori: R1 = 10 Si R2 = 82 S2 R3 = 47 kSi R4, R5 = 22 kSi R6, R13, R15 = 1 kSi R7, R8 = 1,8 kSi R9, R11 = 470 Si R10, R12 = 4,7 kSi lin. potenciometer R14 = 220 Si R16, R17 = 47 Sl R18 = 2,2 k Si R19-R22 = 68 Sl Kondenzatorji: C1 = 220 nF C2-C4 = 10 f iF/16V C5 = 68 pF C6, C7 - 220 p F/16 V Polprevodniki: T1, T2 = BF 245 B T3, T5 = BC 558 T4 = BC 548 D1-D3 DX 400 TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 41 ELEKTRONIKA Zvočna omarica s trobljo \ Zvočne omarice s trobljo so precej velike in razmeroma drage, poleg tega je njihova izdelava zelo zamudna in zaple¬ tena. Praviloma jih ne izdelujejo serijsko, vsaj kar se tiče zvočnih omaric za manjše moči (do 200 W), ki so name¬ njene hišni uporabi. Danes, ko je na trgu vedno več cenenih in razmeroma kako¬ vostnih navadnih zvočnih omaric z majh¬ nimi merami, nastajajo zvočne omarice s trobljo le še v domačih delavnicah. Če odmislimo prej naštete pomanjklji¬ vosti in se omejimo le na kakovost pred¬ vajanega zvoka, vidimo, da zvočne oma¬ rice s trobljo zagotavljajo izredno velik izkoristek, veliko dinamiko, odličen odziv na impulzno vzbujanje ter zelo nizko po¬ pačenje. Zvočne omarice s trobljo so brez dvoma najstarejši tip zvočnika. Princip, po katerem delujejo, izvira iz časa, ko je Thomas Alva Edison razvijal svoj gramo¬ fon z zapisom zvoka na valj (fonograf). Troblja, ki je bila tedaj edino sredstvo za ojačevanje zvoka, tudi danes ob vseh najsodobnejših elektronskih ojačevalnih sistemih, ostaja najboljša rešitev za za¬ polnitev velikega prostora z ustreznim zvočnim volumnom. Pred vami je načrt za izdelavo izredno kakovostnih zvočnih omaric, ki so za samogradnjo razmeroma preproste, vendar vseeno zahtevajo veliko natanč¬ nosti in nekaj »mizarskega predznanja«. Za revijo Elektor Electronics (iz katere smo si izposodili načrt) so jih razvili pro¬ fesionalni načrtovalci. Troblja Troblja je akustični pretvornik, ki brez povečanja mase ter motečih resonanc in drugih neželenih učinkov transformira majhno membrano zvočnika v veliko na¬ videzno membrano. Razvoj troblje stoji na nekaj temeljnih zahtevah: velika aku¬ stična moč, širok frekvenčni razpon in nizko popačenje. Večina trobelj je ek- spotencialne, poznamo pa tudi take, ki so hiperbolične oblike. Ekspotencialni potek širjenja troblje zagotavlja dobro povezavo pogonskega zvočnika ozi¬ roma njegove membrane z navidezno membrano na koncu troblje. Učinek ek- spotencialne troblje je okoli 50 %, kar je vsaj 1 % več kot pri ostalih tipih trobelj. Izračun oblike troblje ni preprost, zato se z njim ne bomo ukvarjali. Risba prikazuje način delovanja zvočne omarice s trobljo pred zvočni¬ kom. Pred membrano pogonskega zvoč¬ nika je kompresijska komora z ustjem, prek katerega zračno valovanje vstopa v trobljo. Ker je akustična impedanca nasprotno sorazmerna frekvenci zvoka, sestavljata kompresijska komora in grlo troblje nizkoprepustni filter, ki izloči višje frekvence. Mere grla, ki povezuje kom- presijsko komoro in trobljo, so zelo po¬ membne, saj je od njih odvisen izkori¬ stek pri prehodu zvoka iz kompresijske komore v trobljo. Končna oblika troblje, predvsem veli¬ kost odprtine, določa spodnjo mejno frekvenco. Obseg končne odprtine mora biti zato vsaj tolikšen, kot je valovna dolžina zvoka najnižje frekvence, ki jo želimo reproducirati. Zanimivo je, da je velikost končne odprtine troblje odvisna od položaja zvočnika oziroma od števila vzporednih ploskev z zvočno omarico (tla, tla in stena, kot sobe - dve steni in tla). Mere končne odprtine troblje se lahko (ni pa nujno) zmanjšajo: za faktor 2 (zvočna omarica na sredini sobe), za faktor 4 (zvočna omarica ob steni sobe) in za faktor 8 (zvočna omarica v kotu sobe). Dolžina troblje je odvisna od šte¬ vilnih dejavnikov. Ker želimo dober niz¬ kofrekvenčni odziv, mora biti dolžina troblje reda nekaj metrov. Cev troblje seveda nikoli ni ravna, pač pa je na več mestih zvita oziroma prepognjena. Taka je predvsem zato, ker mora biti konec troblje poravnan z membrano pogon¬ skega zvočnika, po drugi strani pa zvita cev troblje občutno zmanjša velikost zvočne omarice. Te so že tako ali tako dovolj velike; kakšne bi bile šele tedaj, če troblja ne bi bila zavita... > Troblja se lahko začne pred pogon¬ skim zvočnikom ali pa za njim. Drugi način se uporablja pogosteje, saj troblja * na zadnji strani zagotavlja enako aku¬ stično moč na obeh straneh membrane. Če pa je troblja na prednji strani zvoč¬ nika, moramo predel za membrano za¬ preti v nepredušno komoro. Zvočniki in filtri Izbira zvočnikov je zelo pomembna. V Elektorju sicer predlagajo uporabo ka¬ kovostnih in ne predragih zvočnikov firme McFarlow (nizkotonski oziroma ba¬ sovski zvočnik T8-60 in visokotonski zvočnik H25-90), vendar te lahko zame¬ njamo z izdelki drugih proizvajalcev, ki imajo enake ali vsaj zelo podobne karak¬ teristike. Če se krivulje frekvenčnega od¬ ziva ne ujemajo, je namreč treba spre¬ meniti prehodno frekvenco zvočne kret¬ nice. Nizkotonski zvočnik ima premer 20 cm in papirnato membrano ter izkoristek 92 dB (1 W/1 m), visokotonski zvočnik pa ima še nekoliko večji izkoristek, zato je zaporedno z njim vezan upor 2,2 Q, kar je za izenačeno reprodukcijo celega sliš¬ nega frekvenčnega spektra neizbežno. Če uporabimo zvočnika z enakim izko¬ ristkom, ta upor izpustimo. Zvočna kretnica je sila preprosta. Niz¬ kofrekvenčni del sestavlja filter z naklo¬ nom krivulje 6dB/oktavo, medtem ko ima visokofrekvenčni filter naklon 12dB/ oktavo. Ker je prehodna frekvenca zvočne kretnice precej visoka (3800 Hz) je potrebna impedančna korekcija. V ta namen uporablja zvočna kretnica upor R1 in kondenzator C1, upor R2 pa izena¬ čuje odziva obeh zvočnikov. Izdelava zvočnih omaric Izdelava zvočnih omaric ni tako zah¬ tevna, kot se zdi na prvi pogled. Res jo sestavlja kar precej raznih kosov, vendar je njihovo sestavljanje ob poprejšnji na¬ tančni izdelavi za nekoga, ki ni popoln začetnik, dokaj preprosto. 42 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ELEKTRONIKA Sestavne dele omarice je nabolje na¬ rediti iz 18 mm debele vezane plošče. Žal je to precej drag material, poleg tega pa natančno rezanje debele vezane plošče zahteva dobro orodje. Zato raje uporabimo iverne plošče, ki se tudi sicer najpogosteje uporabljajo za izdelavo zvočnih omaric. Material naj bo boljše kakovosti, saj iverka že tako ali tako slabše duši zvočne vibracije kot vezana plošča. Pri izdelavi moramo posebno paziti na kote, pod katerimi naj bodo odrezani po¬ samezni kosi. Bolje je uporabiti krožno žago, ki ima nastavljiv kot rezanja, kot pa kasneje brusiti robove. Stične površine posameznih delov zvočne omarice se morajo tesno prilegati, zaprti prostori pa morajo nepredušno tesniti. Omarico začnemo sestavljati na eni od stranic. Po vrsti lepimo zadnjo, zgor¬ njo in spodnjo ter čelno, potem pa še vse ostale plošče. Ko se lepilo posuši, more¬ bitne nepravilnosti in špranje zakitamo in zgladimo z brusnim papirjem. V notra¬ njost omarice pritrdimo zvočno kretnico in povezovalne kable, prazne prostore pa napolnimo s purpenom, ki ga v grad¬ beništvu uporabljajo pri vgrajevanju oken in vrat. Peno, ki je naprodaj v obliki spreja, nabrizgamo v prostor, ki ga že¬ limo zapolniti, in počakamo, da ga med širjenjem povsem zapolni. Presežek pene, ki pri tem nastane, preprosto odre¬ žemo, nato pa prilepimo še drugo steno zvočne omarice. Avtorji načrta zvočnih omaric priporo¬ čajo tudi vgradnjo dušilne (dampirne) pene. Prvi kos z merami 20 x 30 cm vlo¬ žimo med elemente 3, 10 in 11, drugi kos z merami 25x30 cm leži prek ele¬ mentov 8, 9 in 7, tretji kos z merami 12 x 20 cm pa vložimo med magnet ba¬ sovskega zvočnika in drugi kos pene. Zadnji dušilec vstavimo tik pred montažo basovskega zvočnika. Zvočno kretnico naredimo na dovolj velikem kosu vitroplasta, na katerega pritrdimo tudi obe tuljavi. V nekaterih trgovinah v tujini sicer dobimo že nare- TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 43 ELEKTRONIKA ZVOČNA KRETNICA : C2 VISOKOTONSKI ZVOČNIK BAS ZVOČNIK Najprej izberemo tuljavnik. Izraču¬ namo števili U in m ter potegnemo pre¬ mico prek teh dveh števil v nomogramu. Presečišče s črto, ki deli nomogram na dva dela, nam da točko T. Na desni strani na lestvici z induktivnostmi poiš¬ čemo zahtevano vrednost v milihenrijih (mH) ter potegnemo premico skozi to točko in točko T. Kjer premica seka skalo z ovoji, odčitamo približno število ovojev, ki so potrebni za zahtevano induktivnost tuljave. Zaporedje odčitavanja vrednosti iz no- mograma je poljubno; enako velja za vrstni red vnosa točk. Zato lahko tudi iz induktivnosti tuljave in števila ovojev do¬ ločimo dimenzije tuljavnika, kar pa se navadno izkaže za neuporabno. Tuljavnik maredimo iz kartona škatle za čevlje, ki ga ovijemo okoli lesenega valja (ta je lahko tudi iz kakega drugega materiala) in na koncih zlepimo. Na tako nastali tuljavnik navijemo bakreno laki¬ rano žico. Miha Zorec SEZNAM MATERIALA: Visokotonski zvočnik: McFarlovv T8-60 (ali podoben) Nizkotonski zvočnik: McFarlovv H25-90 (ali podoben) L1 = 0,5 mH, 0 žice = 1 mm L2 = 0,25 mH, 0 žice = 0,71 mm C1 = 15 pF/35 V, bipolarni C2 = 3,3 pF, MTK R1 = 6,8S!/5W R2 = 2,2 Si/5 W jene tuljave želenih induktivnosti, ker pa vas bo večina najbrž prisiljena naviti tu- Ijavice sama, priporočamo uporabo gra¬ fičnega načina za izračun števila ovojev za poljuben tuljavnik. Nomogram omo¬ goča, da glede na izbrane mere tuljav¬ nika odčitamo število potrebnih ovojev za želeno induktivnost tuljave. Ta način določanja ovojev ni najbolj natančen, zato je priporočljivo induktivnost tako na¬ rejene tuljave preveriti in po potrebi do¬ dati ali odvzeti kak ovoj žice. Mere sestavnih delov: Zadnja plošča: 250 x 1132mm Zgornja plošča: 250 x 420 mm Čelna plošča: 250 x 602 mm Stranici: 420 x 1150mm (2 kosa) Element Mere (mm) U= 2-(a+b) ” 10 - -- 3 - -- 2 - 1,5- -1— 0,5- mH 10000 t 1000 100 20 10 2 > /i / 0,5 0,1 + 0,01 -- 0,001 2000 1500 1000 500 'boo 200 -: 100 50 30 20 -■ 10 (št.ovojev ) končna odprtina troblja pred zvočnikom konpresljska komora gHo končna odprtina troblja za zvočnikom 44 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ELEKTRONIKA Elektronski mehčalec vode Nekako pred tremi leti sem srečal nek¬ danjega sošolca, ki je (vedoč, da delam v cerkljanski Eti) takoj potožil o težavah z električnim grelcem v bojlerju, češ da ga mora po nekako dveh mesecih delo¬ vanja zamenjati. Predlagal sem mu, da pregoreli grelec odnesem v tovarno, kjer ga bodo pregledali kolegi, ki se na te stvari dobro spoznajo. Pokazalo se je, da grelca s tako debelo oblogo kotlovca še nisem videl... Kotlovec(apnenec+sadra+silikati+...) je slab toplotni prevodnik, zato obloga, ki se sčasoma nabere na površini cevnega grelca, onemogoča dovolj hitro odvaja¬ nje toplotne energije, ki se sprošča v nje¬ govi notrajnosti. Posledica tega je, da se delovna temperatura v grelcu močno po¬ veča. Povečana toplotna obremenitev grelne žice skrajša njeno življenjsko dobo, kar velja tudi za ostale dele grelca. Na plašču nastajajo najprej majhne, nato pa vedno večje razpoke, ki v nekem trenutku povzročijo uničenje grelca. Prav primerom, ko moramo segrevati zelo trdo vodo (trda je tista voda, v kateri je raztopljenih veliko mineralnih snovi), so namenjeni električni grelci iz obstoj- nejših materialov. Njihov zunanji plašč je npr. iz incoloy nerjavečega jekla. Trde (mineralne) snovi se seveda ne nabirajo samo na grelcih, temveč na vseh površi¬ nah, ki jih obliva voda. S temperaturo je to nabiranje še izdatnejše. Tako se iz vode s 145 molekulami kalcija na milijon molekul vode v letu dni pri pretoku 5000 l/dan nabere na stenah približno 4,8 kg kalcija, če je temperatura vode 60 °C; pri 20 °C toplejši vodi je izloče¬ nega kalcija celo do 29,9 kg. Zakaj se na stenah, kjer nastopa toplotna izmenjava, nabirajo netopljive soli - kotlovec? Od¬ govor ni preprost, vendar bom skušal vprašanje razložiti z nekaj primeri. Raz¬ tapljanje apnenca (reakcija v desno) je najbolj opazno v kraškem svetu (žlebiči, vrtače, kraška polja; pojasnuje tudi na¬ stanek kraških jam in brezen), z reakcijo v nasprotni smeri (v levo) pa imamo opravka v kraških jamah (rast kapnikov) in pri kuhanju trde vode (izločanje kot¬ lovca). Iz izkušenj vemo, da se bo po nekem času na steni posode, v kateri segrevamo vodo, nabral kotlovec. Voda s segrevanjem izpareva, trdne snovi pa ostajajo v posodi in se oprijemajo sten. Podoben rezultat lahko pričakujemo tudi, če voda iz posode le izhlapeva, to pa bo izdatnejše pri višji temperaturi vode. In ne samo to; bolj ko bo voda trda, hitreje se bo debelila obloga na steni posode. Voda iz marsikaterega za¬ jetja je za normalno uporabo pretrda in jo je treba prej očistiti; v zadnjih letih, žal, tudi biološko. k elektroniki Risba 1. Izvedba vzbujevalnih elektrod mehčalca vode Risba 2. Shema elektronskega mehčalca vode Za dogajanja, ki so zanimiva v našem primeru, npr. segrevanje vode v bojlerju, je pomemben pojav, ki postane izrazit pri temperaturah nad 60 °C. Karbonati se topijo v vodi, če ta vsebuje ogljikov diok¬ sid (v naravi ga je več v mrzli vodi): CaC0 3 + H 2 O + CO 2 —* Ca ++ + + 2/(HC) 3 /- Proces je precej bolj izrazit pri višjih temperaturah (glej primer), pri nižjih tem¬ peraturah, npr. pri 40 °C, pa segrevalnim napravam ne povzroča posebnih pregla¬ vic. Prav zato velja zlato pravilo, da ter¬ mostat v električnem bojlerju nastavimo pod omenjeno »kritično« temperaturo. Če doma segrevate vodo v električ¬ nem bojlerju, potem že veste, da ga je treba občasno očistiti. Mojstra, ki to delo opravi, navadno dobro nagradimo. Še neprimerno večji pa so stroški za odstra¬ njevanje oblog pri toplotnih industrijskih napravah, zato je razumljivo, da so se z nadlogo ukvarjali že rodovi od izuma parnega stroja naprej. Kot je že običaj, se kaj kmalu najdejo tudi rešitve - neka¬ tere bolj, druge manj uspešne in domi¬ selne. Zanimivo je, da avtorji nekaterih uspešnic niti ne vedo za njihovo fizikalno osnovo. Tako so že leta 1930 odkrili, da magnetno polje uspešno preprečuje na¬ biranje trdih snovi na stenah toplovodnih cevi. Mehanizma si niti danes še ne znamo dovolj dobro razložiti... Dejstvo je, da se majhni kristali kalcijevega kar¬ bonata združijo v večje kristalne struk¬ ture, ki se mnogo teže oprimejo sten vodovodnih cevi. Koncentracija kalcija v vodi z magnetno obdelavo se torej ne spremeni. Trda voda neugodno zmanjšuje učin¬ kovitost pralnih praškov in mila, zato bi bilo nemara koristno, da se s tem vpra¬ šanjem spoprimete tudi pri vas doma. Današnja naloga nakazuje rešitev, ki je opisana v literaturi in je celo komercialno dosegljiva. Praktični rezultati kažejo, da za ome¬ jevanje nabiranja kalcijevega karbonata na stenah vodovodne napeljave zado¬ stuje že magnetno polje z jakostjo med 0,25 in 250 mT (mT = militesla). Izkazalo se je, da magnetno polje nad omenjeno zgornjo vrednostjo (npr. tudi 100-krat močnejše polje) blagodejnega učinka ne izboljša. (Z nekaj teslov moč¬ nimi polji se lahko pohvalijo samo znani laboratoriji; v naši državi npr. le Institut Jožef Stefan.) Za naš primer so torej povsem uporabni že magneti starih zvočnikov. Rešitev s pomočjo trajnega magneta je daleč najugodnejša, ker de¬ luje brez zunanjega vira energije. Ima pa eno slabo lastnost; vodovodno cev je treba prerezati in vstaviti magnetni člen. S takim posegom se starši gotovo ne bi strinjali preprosto zato, ker učinki po¬ sega niso takoj vidni. Bojler je pač pa¬ metno očistiti le enkrat na leto, prav to¬ liko časa pa je treba tudi, da se z apnen¬ cem zamaši nekaj luknjic v tušu, da se pojavijo grde obloge na šobah pip ali da moramo zamenjati tesnilo, ki je zaradi apnenca v mešalni bateriji otrdelo. Pri novogradnjah nemara še lahko prepričate starše o upravičenosti nakupa magnetnega mehčalca vode, ki ga je mogoče dobiti celo v naših trgovinah, vendar pa je bolje postopati nekoliko drugače. V literaturi lahko zasledimo, da tudi izmenično električno polje povzroči, da se kristali kalcijevega karbonata zdru¬ žujejo v večje kristale. Tu je pristop ob domnevi, da je dovodna cev alkatenska, precej lažji, v kar ne gre dvomiti. Železna TIM 9/10 • maj—junij 1993 • 45 -f ELEKTRONIKA cev onemogoča električnemu in magnet¬ nemu polju prodreti v njeno notrajnost, če pa imamo opraviti s plastično cevjo, potem lahko brez posebnih težav ovi¬ jemo okoli nje nekaj ovojev žice, na te pa priključimo elektronski mehčalec vode. Kako to naredimo, kaže risba 1. Okoli cevi navijemo dve ločeni navitji (20 do 30 ovojev). Pri tem uporabimo običajno 0,5 mm debelo žico s PVC izo¬ lacijo. Mehansko obe »navitji« utrdimo še z izolirnim trakom. Ta trud z izolacijo je pomemben zgolj zaradi varnosti pred morebitnim udarom 220-voltne omrežne napetosti, s katero napajamo elektroniko mehčalca vode. Opis delovanja elektronskega vezja Vezje U1 s pripadajočimi elementi in v dani vezavi sestavlja 12-kHz generator električne napetosti (astabilni multivibra- tor), ki ga neposredno vežemo na zgoraj omenjeni vzbujevalni elektrodi (»na¬ vitji«). Upor R3 je omejevalni upor v pri¬ meru kratkega stika med elektrodama K1 in K2. To vezje sicer v celoti zado¬ stuje za temeljni namen naprave, pa vendar je dodano še vezje U2, ki prek kondenzatorja C3 krmili svetlečo diodo D1. Namen dodatka je nadzor delovanja generatorja U1. Omenil sem že, da se učinki delovanja naprave pokažejo šele po daljšem času (nekaj mesecih ali celo letu dni), zato je pomembno, da morebitno odpoved na¬ prave dovolj zgodaj opazimo in ustrezno ukrepamo. Vezje CD 4047 (U2) je ve¬ zano v stiku monostabilnega multivibra- torja s periodo približno ene sekunde. Prožimo ga lahko šele po izteku lastne periode, in sicer kar z istim signalom, s katerim napajamo elektrodo K1. Kon¬ denzator C3 je vezan na izhod U2/13. Ob spremembi stanja izhoda pride do izmeničnega praznenja in polnjenja kon¬ denzatorja C3 prek svetleče diode D1. Tokovni sunek, ki steče prek diode, pov¬ zroči, da svetleča dioda za hip posveti. Ker je dioda dvobarvna, si izmenoma sledita rdeč in zelen blisk. V primeru, da dioda ne utripa v enakomernem ritmu, potem lahko takoj sklepamo na okvaro, sicer pa lahko z veliko verjetnostjo tr¬ dimo, da vezje deluje normalno. Usmernik je kar osnovnošolski eno- valni usmernik, ker je poraba vezja reda miliamper, uporabljeni CMOS vezji pa delujeta neoporečno v širokem nape¬ tostnem območju (od 3 do 15 V). Morda bo kdo zahteval običajno varovanje vezja s talilno varovalko. Ker komerci¬ alne varovalke, ki bi varovala vezje (transformator) s tako majhno porabo, ni, bo dovolj dobra »varovalka« kar pri¬ marno navitje transformatorja oziroma varovalka v hišni razdelilni omarici. Vezje sem sestavil na 5 x 7 cm veliki univerzalni ploščici tiskanega vezja, ki sem jo nato vgradil v primerno veliko vodotesno nadometno plastično dozo. Priključitev naprave Razdalja med elektrodama in elektro¬ niko ni pomembna in dovoljuje, da poiš¬ čemo res najugodnejše mesto za pritrdi¬ tev ohišja elektronike; to naj bo daleč od vode, blizu varnega omrežnega prik¬ ljučka in na mestu, kjer lahko hitro in brez napora občasno prekontroliramo delovanje naprave. Priključitev moramo dobro premisliti, ker najbrž ne bo tako lahko takoj najti najlažje poti za povezavo med elektro¬ dama K1 in K2 ter elektroniko in napajal¬ nim virom. Domnevam, da bo v stano¬ vanjski hiši omenjeni elektrodi najbolje namestiti neposredno pred vodnim štev¬ cem. Če je bila ob gradnji hiše položena alkatenska cev tudi v notrajnost hiše do priključka grelnih naprav, bo rešitev ne¬ mara še preprostejša. Skoraj nemogoče bo odkriti primerno mesto v večstano¬ vanjskem objektu, toda tudi tam je možno najti vsaj delne rešitve. Sam sem elektrodi K1 in K2 pritrdil na gumijasto priključno cev, ki povezuje pralni in po¬ mivalni stroj z vodovodno napeljavo. Drugo tako primerno in dostopno mesto je na »prostozračnem« priključku boj- lerja. Stanovanje v bloku zahteva pač nekoliko več elektronike za dosego ena¬ kega učinka. Uporaba naprave Dovolj je, da le enkrat na mesec pre¬ verimo delovanje naprave s pogledom na svetlečo diodo. To velja za primer, da smo morali elektroniko pritrditi v bližino vodnega števca, ki je navadno na težko dostopnem mestu. Ko odčitamo stanje števca, spotoma prekontroliramo še de¬ lovanje mehčalca vode. Tudi enome¬ sečni izpad še ne bo pomenil katastrofe. V vseh drugih primerih pa bo preverjanje lahko pogostejše in pri njem lahko sode¬ lujejo prav vsi člani družine. Nežna svet¬ loba, ki jo izžareva svetleča dioda, je dobro vidna le v senčnem (temnem) okolju, kar upoštevajmo pri izbiri mesta pritrditve naprave. Kaj lahko pričakujemo od uporabe elektronskega mehčalca vode? Najprej prihranek za vzdrževanje električnega bojlerja. V literaturi sem odkril podatek, da se tako lahko podaljša življenjska doba grelca za 2,4-krat. Morda bo v pri¬ hodnje v celoti odpadlo redno čiščenje bojlerja. Bolj uspešno utegne postati tudi delovanje pralnega in pomivalnega stroja. Ob uporabi elektronike pralnemu prašku ni treba dodajati kemičnih sred¬ stev za mehčanje vode, pri (starejšem) pomivalnem stroju pa lahko opustimo mehčanje vode s kuhinjsko soljo. Obeta se tudi manjši prihranek električne ener¬ gije. Na koncu prispevka sem dolžan še pojasnilo, da se bom v primeru negodo¬ vanja bralcev, češ, mehčalec ne deluje, zagovarjal s pomočjo podatkov iz nadvse ugledne literature. Tudi sam zgornje obljube šele preverjam. Pa mnogo zabave pri delu! Jernej Bohm SEZNAM MATERIALA C1 = 1 nF/50 V (10%), poliestrski konden¬ zator C2 = 2,2pF/15V(10%), tantalski konden¬ zator C3 = 10 f iF/15V (10%), tantalski konden¬ zator C4 = 100 nF/50 V (10%), poliestrski kon¬ denzator C5 = 22 pF/25 V (10%), elektrolitski kon¬ denzator D1 = dvobarvna svetleča dioda D2 = 1N4002 R1 = 22 k£i (10%), 1/4 W R2 = 680 kSŽ (10%), 1/4 W R3 = 1 kJŽ (10%), 1/4 W TR 220 V/9 V, 2W, omrežni transformator U1, U2 = CD 4047 TIMOVI OGLASI PRODAM jadralno letalo z razponom kril 3 metre. Cena po dogovoru. Marko Južnič Snakovska 10 64294 Križe Tel.: (064) 57-508 (od 20.00 do 20.30 ure) PRODAM Commodore 64 s kasetofo¬ nom, knjigo, 19 kaset z igrami in upo¬ rabnimi programi, tri joysticke ter turbo modul za 220 DEM. Tel.: (061) 741-195 NUJNO prodam malo rabljeno RV na¬ pravo Graupner MC-16 z akumulatorji, štiri servomotorje, podstavek, polnilec s kabli za polnjenje in navodila. Pro¬ dam še jadrnico dolžine 1m s pomož¬ nim elektromotorjem in nekaj materi- Tei: (063) 24-486 Prodam nov RV avto (Porsche 959) dol¬ žine 46 cm z dodatnimi kolesi in lučmi. Poganja ga elektromotor Mabuchi 540 in doseže hitrost 28 km/h. Cena je 180 DEM. Grega Luzar Arnolda Tovornika 6 62000 Maribor Tel.: (062) 305-174 46 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ELEKTRONIKA Mala šola elektronike (5. del) Dioda in tranzistor Tranzistorji so polprevodniški ele¬ menti, ki so v elektroniki povzročili pravo revolucijo in hkrati odprli novo poglavje v zgodovini elektronike. Polprevodniška tehnika je začela reševati elektrotehni¬ ške probleme na popolnoma nov način, zato je povsem zasenčila elektronke, ki so jih dotlej uporabljali v najrazličnejših oblikah in izvedbah. Tranzistorji so manjši od elektronk, ne potrebujejo ogrevanja, so varčnejši in delujejo tudi pri nizkih napetostih. Ime tranzistor izvira iz angleških besed trans¬ fer - resistor, kar bi lahko prevedli v »prenos upornosti«. Torej že samo ime v grobem opisuje njegovo delovanje. Tranzistbr v resnici največ uporabljamo prav kot transformator upornosti z visoko vhodno in nizko izhodno upornostjo. Ena izmed glavnih zunanjih značilno¬ sti tranzistorjev so njegove tri elektrode, ki jih označujemo s črkami B, C in E. To so začetne črke angleških besed basis (B ali baza), collector (C ali kolektor) in emitter (E ali emitor). Z bazno elektrodo nadziramo jakost električnega toka, ki teče iz emitorske (emitor = izvir) elek¬ trode prek tranzistorja v kolektorsko (ko¬ lektor = zbiralnik) elektrodo. Dogajanje v notranjosti tranzistorja je precej zapleteno in niti ne tako zanimivo, da bi si bilo vredno z njegovim opisom na tem mestu beliti glavo. Zanimivejša je njegova praktična uporaba. Pred razlago le-te na hitro poglejmo v notranjost di¬ ode, ki je temeljni gradnik vseh polpre¬ vodnikih elementov. Vsi polprevodniški elementi so na nek način sestavljeni iz dveh ali več diod. Diodo sestavlja polprevodnik silicij ali germanij, ki mu s primesmi spremenimo kristalno strukturo. Z dodajanjem triva- lentnih primesi (aluminij, galij, indij) na¬ stanejo v čistem polprevodniku negativni ioni in polprevodnik postane tip P, če pa kot primes vzamamo petvalentni ele¬ ment (antimon, arzen, fosfor), nastanejo v polprevodniku pozitivni ioni, kar nam da tip N polprevodnika. Ko polprevod¬ niku na eni strani dodamo trivalentno, na drugi pa petvalentno primes, dobimo elektronski element, ki mu pravimo di¬ oda. Pri tem nastaneta v enem kosu polprevodnika oba polprevodniška tipa. Meji, kjer se srečata tip P in tip N polpre¬ vodnika, pravimo spoj PN. Ta ozek mejni pas je kriv za izreden razvoj elektronike in predvsem mikroelektronike, saj lahko z različnimi kombinacijami več spojev PN na razmeroma preprost način nare¬ dimo najrazličnejše elemente in celo elektronska vezja. Razvoj polprevodni- ške tehnologije omogoča iz leta v leto več spojev PN na vedno manjšem pro¬ storu. Kako deluje dioda, smo opisali že v prejšnjem nadaljevanju, zato sedaj po¬ glejmo, kaj se zgodi, če v polprevodniku ustvarimo tri območja z različnimi prime¬ smi. Ker poznamo le dva različna tipa polprevodnika (tip P in N), lahko dobimo le dve različni kombinaciji: PNP in NPN. Ko na vsako območje pritrdimo še elek¬ trodo, dobimo najpomembnejši polpre¬ vodniški element - tranzistor. Glede na razporeditev polprevodniških plasti razli¬ kujemo tranzistor tipa PNP in tipa NPN. Tranzistor tipa PNP ima bazno plast iz polprevodnika N, emitorsko in kolektor¬ sko plast pa iz polprevodnika P; pri tran¬ zistorju tipa NPN je vrstni red ravno za¬ menjan. Če v enem kosu polprevodniškega materiala ustvarimo tri različna poipre- vodniška območja, nastaneta dva spoja PN, ki ju lahko prikažemo kot dve diodi. Tranzistor tipa NPN je popolnoma enak, le polprevodniški plasti sta drugega tipa, zato sta tudi diodi obrnjeni v drugo smer. Taka predstavitev je primerna le za lažje razumevanje konstrukcije tranzistorja, v praksi pa tako narejen element ne bi deloval. Delovanje tranzistorjev obeh ti¬ pov se v načelu ne razlikuje; razlika je le v polarizaciji napajalnih in krmilnih nape- TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 47 ELEKTRONIKA tosti. Zakaj je temu tako, najlaže vidimo na diodnem modelu tranzistorja. Splošno pravilo za pravilno delovanje tranzistorja pravi, da mora biti dioda emi- tor-baza polarizirana prevodno, dioda kolektor-baza pa zaporno. V praktičnih vezjih uporabljamo za napajanje tranzis¬ torjev le en vir enosmerne napetosti, ki ga moramo priključiti tako, da dobita obe »diodi« v tranzistorju ustrezne potenci¬ ale. Za nastavitev napetostnih potenci¬ alov (prednapetosti) na elektrodah tran¬ zistorja uporabimo upore, ki obenem omejijo tudi električni tok skozi tranzistor in ga s tem varujejo pred prevelikim se¬ grevanjem. Uporaba tranzistorjev v elektronskih vezjih je zelo razširjena in raznolika. Naj¬ večkrat jih srečamo v vezjih, kjer delujejo kot ojačevalniki ali kot stikala. V obeh primerih z majhnim baznim tokom na¬ stavljamo močan električni tok, ki teče prek ostalih dveh elektrod (emitor in ko- lektor). V katere smeri tečejo električni tokovi, je odvisno od tipa tranzistorja. V tranzistorju tipa PNP bazni tok, ki teče iz baze (negativna napetost na bazi), kontrolira električni tok, ki teče iz emi- torja (pozitivni pol napajanja) v kolektor (negativni pol napajanja). Pri tranzistorju tipa NPN so smeri električnih tokov in polaritete napetosti ravno obrnjene. Praktično delovanje tranzistorja si spet lahko najlaže razložimo s pomočjo vodnega toka in mehanskega modela. Na risbi vidimo mehanski model tranzis¬ torja tipa NPN, ki je zelo podoben me¬ hanskemu modelu diode. Vodni tranzis¬ tor tipa NPN nima prečke, zato kroglica ustavi vodni tok v obeh smereh. Seveda to ni edina stvar, v kateri se razlikuje od vodne diode. Model tranzistorja ima vzvod, ki s pomočjo baznega vodnega toka dviga in spušča kroglico, kar omo¬ goča nastavljanje vodnega toka, če ta teče v smeri od kolektorja proti emitorju. Pozoren pogled na risbo vodnega tranzi¬ storja tipa NPN nam pove, da je regula¬ cija možna le, če bazni tok teče v smeri proti emitorju. Pri nasprotni smeri baz¬ nega toka vzvod pritiska kroglico na emi- torsko odprtino, kar še bolj zapira tranzistor. Pomemebnejše od same re¬ gulacije je »ojačanje« vzvoda, ki omo¬ goča majhnemu vodnemu toku kontroli¬ ranje velikega kolektorsko-emitorskega vodnega toka. Ojačanje vodnemu tranzi¬ storju omogoča dolga ročica vzvoda. Čim daljša je ročica vzvoda in čim krajša je ročica, ki premika kroglico, tem manjši bazni vodni tok je potreben za regulacijo. Podoben primer mehanskega »ojača¬ nja« srečamo skoraj na vsakem otro¬ škem igrišču, ki ima gugalnice. Na gu¬ galnici z enakima ročicama se debeluh in suhec prav gotovo ne moreta gugati. 48 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 Vrtilni moment težjega je namreč veliko večji od vrtilnega momenta, ki ga s svojo težo povzroča suhec. Če premakneta težišče gugalnice tako, da debeluh sedi na krajšem, suhec pa na daljšem delu deske, se njuna vrtilna momenta pri¬ bližno izenačita in nagib gugalnice je takrat odvisen le od odrivov otrok. Tudi delovanje tranzistorja tipa PNP si lahko ogledamo s pomočjo vodnega toka. Tranzistor tipa PNP ima popol¬ noma enake sestavne dele kot tranzistor tipa NPN; razlika je le v tem, da sta kroglica in vzvod pri zgornji odprtini. Za¬ radi posebnih lastnosti polprevodni- škega spoja PNP moramo pri enaki po¬ larizaciji napajalnih napetosti tranzistor tipa PNP obrniti na glavo. Če torej tranzi¬ stor tipa PNP priključimo na enako (vodno ali električno) napajanje, kot je bil ELEKTRONIKA priključen tranzistor tipa NPN, moramo emitor in kolektor med seboj zamenjati. Na pozitivni pol napajanja (izvor vod¬ nega ali električnega toka) priklopimo kolektor tranzistorja tipa NPN ali emitor tranzistorja tipa PNP. Ravno nasprotno je na negativnem polu napajanja. Tranzistor tipa PNP se razlikuje od tran¬ zistorja tipa NPN tudi v smeri baznega toka oziroma bazne napetosti, ki je pri tipu PNP negativna. Mehanski model tranzistorja tipa PNP to nazorno prikaže. Vzvod v tem primeru deluje ravno na¬ sprotno kot pri prejšnjem primeru. Če bazni tok teče v enaki smeri kot pri tran¬ zistorju tipa NPN, vzvod dvigne kroglico in zapre zgornjo odprtino, kar prekine emitorsko-kolektorski tok. V primeru, ko baznega toka ni ali celo teče proti kolek- torju, vzvod odmakne kroglico in sprosti tok skozi tranzistor. Uporaba tranzistorja V praksi tranzistor srečamo skoraj v vseh aktivnih elektronskih vezjih, saj so integrirana vezja polna tranzistorjev najrazličnejših izvedb. Tranzistor kot sa¬ mostojni element največkrat srečamo v ojačevalnih in regulacijskih vezjih, ki docela izkoriščajo tranzistorjev aktivni vpliv na električni tok. Tri elektrode omogočajo tri različne vezave tranzistorja. Za analizo njegove vloge v elektronskih vezjih pogosto upo¬ rabimo četveropolni model tranzistorja. To je škatlica s po dvema vhodnima in izhodnima sponkama. Ker ima škatlica štiri sponke, tranzistor pa le tri, mora biti ena elektroda tranzistorja skupna vhodu in izhodu. Z imenom skupne elektrode poimenujemo orientacijo tranzistorja v škatlici. Najpogostejša je orientacija tranzi¬ storja s skupnim emitorjem, zato se ne¬ koliko pomudimo pri njej. Način delova¬ nja te orientacije tranzistorja si zopet oglejmo s pomočjo vodnega toka. Vodni tranzistor je priklopljen na vodovod (ba¬ terija) prek kolektorskega in baznega ventila (kolektorski in bazni upor), ki do¬ ločata bazni in kolektorski tok. Jakost kolektorskega toka je omejena s preme¬ rom kolektorske in emitorske oaprtine oziroma s trdnostjo konstrukcije vod¬ nega tranzistorja. Bazni tok je enako omejen, saj lahko premočan vodni tok zlomi vzvod in s tem uniči tranzistor. Marsikdo se bo vprašal, čemu bi lahko služil tak vodni tranzistor. Odgovor je v sposobnosti tranzistorja, da z zelo majhnim vodnim tokom v bazo spuš¬ čamo močan kolektorsko- emitorski tok. Tej lastnosti tranzistorja pravimo ojača¬ nje, ki je tem večje, čim večje je razmerje med izhodnim (kolektorsko-emitorskim) in vhodnim (baznim) tokom. Na risbi je praktičen primer vezja z vodnim tranzistorjem, ki služi za na¬ stavljanje hitrosti vrtenja vodnega ko¬ lesa. Ker je nastavljanje močnega vod¬ nega toka zelo težavno, uporabimo tran¬ zistor kot nastavljiv ventil. Jakost vod¬ nega toka, ki poganja vodno kolo, je zelo velika, zato za njegovo spreminjanje po¬ trebujemo močan ventil. Take ventile težko obračamo, poleg tega pa z robust¬ nim ventilom ne moremo natančno na¬ staviti jakosti pretoka. Če namesto ne¬ rodnega ventila uporabimo tranzistor, postane nastavljanje pretoka prek lopa¬ tic kolesa veliko lažje. Ojačanje tranzis¬ torja omogoča, da z majhnim ventilom spreminjamo več kot stokrat večji tok. Popolnoma enako je dogajanje v elek¬ tronskem vezju. Bazni in kolektorski ven¬ til zamenjata bazni in kolektorski upor, ki sta določena s konstrukcijo tranzistorja oziroma njegovo močjo. Vodovodno omrežje zamenja elek¬ trično omrežje ali baterija, vodno kolo pa v elektronskem vezju pomeni elektromo¬ tor. Tranzistor lahko uporabljamo tudi kot stikalo. S hitrim povečanjem napeto¬ sti (tip NPN) na bazi tranzistorja dose- TRANZISTOR KOT STIKALO TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 49 ELEKTRONIKA ORIENTACIJE TRANZISTORJEV žemo, da se tranzistor skoraj v istem trenutku odpre. Enako hiter padec nape¬ tosti na bazi pa prekine električni tok skozi kolektorsko-emitorski spoj. Če so spremembe napetosti oziroma toka na bazi dovolj hitre, deluje tranzistor prak¬ tično kot izredno hitro mehansko stikalo. Karakteristika tranzistorja Izhodno karakteristiko tranzistorske ojačevalne stopnje v orientaciji s skup¬ nim emitorjem prikazuje risba. V graf je vnesena odvisnost kolektorskega toka od napetosti med kolektorjem in emitor¬ jem pri različnih baznih tokovih. Največji kolektorski tok določa kolektorski upor, napetost U C e pa je odvisna od višine napajalne napetosti. Če skozi točko naj¬ večjega kolektorskega toka in točko, ki jo določa napajalna napetost, potegnemo črto, dobimo premico, po kateri se pre¬ mika delovna točka ojačevalne stopnje. V naši prodajalni lahko dobite: • kompletne serije logičnih, linearnih in avdio- videovezij • mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo • tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode • optoelektronske elemente, LED-diode in displeye • kristale in filtre Delovna točka je presečišče premice in karakteristike pri izbranem baznem toku. S spreminjanjem baznega toka se po¬ mika delovna točka po premici, kar pov¬ zroči tudi nihanje kolektorskega toka in napetosti U C e- Na grafu karakteristike se lepo vidi, kolikšno je ojačanje tranzis¬ torja. Izberemo dve vrednosti baznega toka in iz karakteristike odčitamo spre¬ membi kolektorskega toka. Karakteri¬ stika, ki smo jo izbrali za primer, nam da naslednji rezultat: če se bazni tok spre¬ meni za 0,1 mA, se kolektorski tok spre¬ meni za približno 5 mA. Ojačanje je v tem primeru 50. Miha Zorec • upore, trimerne potenciometre in kondenza¬ torje • konektorje in kable • inštrumente, multimetre in pribor • programatorje • hladilna telesa, ventilatorje in ohišja • spajkalnike in drugo orodje • strokovno literaturo Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5°/o popusta. Cene kompletov veljajo do spremembe tečaja SIT/DEM. če bo ta večja od 10% (po tečaju BS). A / V HTE - PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING S PODROČJA ELEKTRONIKE d.o.o. 61000 LJUBLJANA, Roška 19-Tel.: 061/301-178 in 061/301-234-fax.: 061/301-234 Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite odslej prejemati revijo na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpol¬ njeno pošljete na naslov: Tehniška za¬ ložba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo polletne naročnine in si tako zagotovili tudi nespremenjeno ceno re¬ vije, ki v primerjavi z drugim že tako ali tako ni draga. Stroške pošiljanja revije krije založba. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 30. junija prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki revije TIM smo ta mesec izžrebali tri: Boris Berden, Kobilje 57, 69223 Dobrovnik, Franc Virant, V Murglah 86, 61111 Ljubljana in Igor Železen, Gorička ul. 30, Černelavci, 69000 Murska Sobota. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Opozarjamo vas še na ugodnost, do katere so upravičeni naročniki revije TIM: vse poljudne in strokovne knjige ter priročnike Tehniške založbe Slovenije, d. d. lahko dobijo za 20% ceneje. Opazili boste, da višina popusta ponekod že pokrije polletno naročnino na revijo, zato premislite o tej možnosti. Ime in priimek: _ Naslov: _ Poštna št. in kraj: _ Datum: _ Podpis: (Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.) 50 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ENERGETIKA Izkoriščanje energije Sonca Kadar govorimo o proizvodnji elek¬ trične energije, najprej pomislimo na hi¬ dro-, termo- in jedrske elektrarne, saj so ti načini pridobivanja elektrike pri nas najpogostejši, pa tudi najbolj poznani. V svetu si prizadevajo proizvajati elek¬ triko tudi drugače predvsem zato, da bi našli čim cenejši način tega postopka. V zadnjem času si vedno bolj prizade¬ vamo zmanjšati onesnaževanje okolja, sonce pa je brez dvoma najčistejši in tudi najcenejši vir energije. Zaradi vsega tega so Američani v južni Kaliforniji v zadnjih desetih letih postavili več sonč¬ nih elektrarn. Sončne elektrarne delujejo na principu pretvarjanja sončnega sevanja v toploto in naprej v električno energijo. V ta na¬ men potrebujemo velike površine, kamor postavimo zbiralnike sončnega sevanja. Pomembno je, da sončno elektrarno po¬ stavimo na področje, ki ima veliko sonč¬ nih dni, saj je od tega odvisno, koliko elektrike lahko proizvedemo. Zbiralniki sončne energije so po puš¬ čavskih poljih v dolgih vrstah drugo po¬ leg drugega postavljena parabolična zr¬ cala. Velika parabolična zrcala na sliki 1 usmerjajo sončne žarke na mesta, kjer ležijo cevi, napolnjene s sintetičnim oljem. Zaradi sončnega sevanja se to olje v ceveh močno segreje, nato pa ga po cevovodih vodijo do elekrarne, kjer z njim posredno segrevajo vodo do vre¬ lišča in pridobivajo paro. Ta potem poga¬ nja turbine, ki - enako kot pri termoelek¬ trarnah - proizvajajo električno energijo. Da sončno sevanje čim bolje izkoristijo, prilagajajo naklon paraboličnih zrcal po¬ ložaju sonca na nebu. Zrcala usmerjajo proti soncu iz osrednjega računalni¬ škega centra. Ta hip deluje v Ameriki, natančneje v Kaliforniji, devet sončnih elektrarn s skupno močjo 355 MW, kar je približno polovica moči nuklearke Krško, ki pokri¬ jejo 2% potreb po elektriki. Da bi bila količina tako pridobljene električne ener¬ gije omembe vredna, bi potrebovali res¬ nično velike površine za postavitev para¬ boličnih zrcal. Izračunali so, da bi v Kali¬ forniji lahko vso elektriko, ki jo dežela potrebuje, proizvajali s sončnimi elek¬ trarnami. Sončne zbiralnike bi morali na¬ mestiti na kar 250 km 2 površin, najbolje seveda v puščavi. Slika 1. Parabolična zrcala usmerjajo sončno sevanje v cev, napolnjeno s sinte¬ tičnim oljem. V naših krajih je misel na sončne elek¬ trarne seveda utopična, saj nimamo tako velikih praznih površin, pa tudi sončno sevanje je pri nas mnogo manjše. Slove¬ nija leži više na severu kot Kalifornija (v območju 46° severne zemljepisne ši¬ rine), medtem ko Kalifornija leži okoli 35. severnega vzporednika, enako kot južna Španija, severna afriška obala, Sicilija, Kreta ali Ciper. V teh deželah pa, kot veste tudi sami, sonce sije precej moč¬ neje kot pri nas. Naredimo sončni koncentrator Kljub temu, da pri nas ni pravih mož¬ nosti za postavitev sončnih elektrarn, pa lahko naredimo maketo sončnega kon- centratorja, ki bo tudi v naših krajih delo¬ val tako kot v pravi sončni elektrarni. Sončni koncentrator je pravzaprav pa- rabolično zrcalo, ki segreva tekočino v prozorni cevi. Sprejemna površina mora kar največ sončnih žarkov odbiti v zaželeno smer. Da bi čim bolj zmanj¬ šali delež sončnega sevanja, ki se na sprejemni površini razprši v vse smeri, za sprejemne površine koncentratorja uporabljamo zrcala. Pri izdelavi makete je seveda zelo težko izdelati tako povr¬ šino, zato bomo uporabili kar aluminija¬ sto folijo, ki jo bomo nalepili na podlago iz papirja. Pri tem je pomembno, da folijo obrnemo z bolj gladko površino proti soncu, saj se bodo tako sončni žarki bolje odbijali. Zrcalo ima v prerezu obliko parabole. Lastnost te krivulje je, da sončne žarke, ki vzporedno iz smeri sonca padajo na površino zrcala, usmeri v točno dolo¬ čeno točko znotraj parabole, imenovano gorišče parabole. Vanj nato postavimo prozorno cev s tekočino, ki jo zadevajo od zrcala odbiti sončni žarki. Strokov¬ njaki si prizadevajo uporabiti materiale, ki čim bolje prepuščajo sončno sevanje, npr. posebno »belo« steklo. Vsak del sončnega sevanja, ki se odbije od povr¬ šine cevke, namreč pomeni izgubo ener¬ gije. Stekleno cevko si lahko predstav¬ ljamo tudi kot toplo gredo, v katero lo¬ vimo sončne žarke. Sončno sevanje, ki pride skozi steno cevi, se nato absorbira v tekočini, in tako zviša njeno tempera¬ turo. Od barve tekočine je odvisna ab¬ sorpcija sončnega sevanja; čim tem¬ nejša je tekočina, toliko več sevanja bo absorbirala. Povišanje temperature tekočine in hi¬ trost segrevanja sta odvisni od vrste te¬ kočine v cevi. Nekatere tekočine potre¬ bujejo več toplote, da se segrejejo za enako temperaturno razliko, kot druge. Voda npr. potrebuje približno dvakrat to¬ liko toplote kot čisti alkohol ali olivno olje, da se segreje za enako temperaturno razliko. Z modelom sončnega koncen¬ tratorja bomo lahko te lastnosti preizku¬ sili tudi v naravi. Kdaj je sonca dovolj, da se lahko lo¬ timo eksperimentiranja s sončnim kon- centratorjem? V zimskih mesecih, npr. v decembru, je količina sončnega seva¬ nja zelo skromna, pa še oblakov in me¬ gle je veliko. Že marca se sevanje naj¬ manj trikrat poveča, kar lahko vidimo tudi VODORAVNA POVRŠINA Risba 2. Dnevni pritok energije sončnega sevanja na vodoravno površino za popol¬ noma jasen dan v Sloveniji Risba 3. Dnevni pritok energije sončnega sevanja na navpično površino, usmerjeno proti jugu, za popolnoma jasen dan v Slo¬ veniji TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 51 ENERGETIKA na diagramu na risbi 2., zato se že lahko brez skrbi posvetimo izkoriščanju sončne energije. Zanimivo si je ogledati tudi diagram na risbi 3, ki nam za vsak mesec v letu pove, koliko energije prejme navpična južna stena v enem jasnem dnevu. Vi¬ dimo, da južna stena sprejme manj sončne energije v poletnih mesecih, kot pa spomladi in jeseni. To je razumljivo, saj je sonce poleti previsoko, da bi lahko v polni meri osončilo navpično južno po¬ vršino. Iz risb 2 in 3 torej lahko ugoto¬ vimo, da junija sprejme vodoravna povr¬ šina vsak dan skoraj dvainpolkrat več sončne energije kot navpična površina, PREREZ B-B M 1:2 usmerjena proti jugu. Ljudje se te razlike že dolgo zavedajo, zato ni čudno, da se poleti kopalci sončijo leže, saj jih tako obsije več sončnih žarkov, kot če bi stali obrnjeni na jug proti soncu. Model sončnega koncentratorja je zasnovan tako, da lahko kot pravi kon- centrator sledi soncu (risba 4). Če boste pri eksperimentiranju ves čas zraven, potem boste lahko postopoma usmerjali parabolično zrcalo proti soncu in tako zajeli kar največ sončeve energije. Pov¬ sem zadostuje, če popravite smer para- boličnega zrcala enkrat na uro. Navodila za izdelavo modela Za izdelavo sončnega koncentratorja ne potrebujete prav veliko materiala. Za ogrodje lahko uporabite 5 mm debelo ve¬ zano ploščo, pripravite pa si še dva vi¬ jaka M 5 z maticami (boljše od navadnih so krilne matice) in belo lepilo. Za zrcalo, ki bo povečalo moč naše napravice, bo¬ ste potrebovali šeleshamer in nekaj alu¬ minijaste folije. Pripravite tudi cevko, v kateri se bodo zbirali sončni žarki. Naj¬ bolje je uporabiti epruveto, ki jo boste zamašili s plutovinastim zamaškom. Za merjenje potrebujete termometer, ki meri temperaturo tja do 100°C. Risba 4. Naklon sončnega koncentratorja glede na položaj sonca na nebu 52 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 Z načrta s pomočjo kopirnega papirja na vezano ploščo prenesite dele 1, 2 in 3, ki jih potrebujete za ogrodje, in jih izrežite ter obrusite. Nato izvrtajte luknje za vijaka. Na osnovno ploščo (4) prile¬ pite pokončni stojali (1) ter zlepite dela 2 in 3, da dobite ogrodje za zrcalo. Na šeleshamer nalepite aluminijasto folijo. Ravno lepljenje folije je eden najtežjih delov izdelave našega sončnega zbiral¬ nika. Bolj enakomerno ko boste nanesli lepilo, bolj ravna bo površina zrcala in več toplote se bo zbralo v cevčici. Ko se lepilo dobro posuši, izrežite iz s folijo prelepljenega šeleshamerja del 5, tj. pra¬ vokotnik z merami 150 x 140 mm. Ko imate vse dele pripravljene, z vijakoma spojite zrcalo (2 in 3) in nosilce (1). Med oba dela 3 postavite šeleshamer in ga na koncih prilepite na del 3 tako, da dobite parabolično zrcalo. Ko v zarezo v delu 2 postavite epruveto, ki ste jo prej napolnili z izbrano tekočino, že lahko začnete z zanimivimi poizkusi. Eksperimentalno delo Poskus bo lahko potekal samo v le¬ pem, sončnem vremenu, zato bo treba prisluhniti vremenski napovedi. Merili bomo temperaturo tekočine v cevki, za kontrolo poskusa pa tudi temperaturo zunanjega zraka. Termometer, s katerim merite temperaturo zraka, postavite v senco. Če imate samo en termometer, kakšno temperaturo dosežejo. Na za¬ četku merimo temperaturo na pol ure, odčitke pa lahko tudi zgostimo. Epruveto za vsak poskus napolnite z drugo tekočino (voda, olje, čisti alko¬ hol) in jo v sončnem koncentratorju izpo¬ stavite sevanju. S poskusom začnite do¬ poldan in najmanj vsako uro enkrat iz¬ merite temperaturo tekočine v cevki. Pri merjenju vzemite epruveto s koncentra- torja, jo odprite in potopite termometer v tekočino. Ko bo temperatura v epruveti začela padati, lahko poskus zaključite. Naslednji sončni dan poskus ponovite, le morate torej take dneve, ki imajo čim bolj enako temperaturo zraka, sončno seva¬ nje in oblačnost neba. Še najpreprosteje je opraviti poskus z dvema modeloma hkrati, kajti le tedaj se boste lahko zane¬ sli na rezultate meritev. Predlagamo, da hkrati merite temperaturo vode in olja, olja in čistega alkohola ter temperaturo čiste in temno obarvane vode. Rezultate meritev zapisujte v priloženo tabelo. Va¬ bimo vas, da nas o svojih izsledkih obve¬ stite. Veliko uspeha pri delu. Marjana Šijanec Zavrl Tabela za vpisovanje rezultatov meritev TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 53 TEHNOLOGIJA Predenje Predenje je tehnika izdelovanja preje iz naravnih živalskih in rastlinskih ali umetnih vlaken. Naravna vlakna so živalskega izvora (beljakovinska), npr. svila, volna in dlake, ali rastlinskega izvora (celulozna), npr. bombaž, lan, konoplja, kokos, sisal itd. Umetna vlakna pridobivamo s po¬ stopki kemičnega predenja iz polimerov, ki so lahko naravnega izvora (celuloza, beljakovine) ali sintetizirani. Postopkom kemičnega predenja pravimo danes tudi formiranje vlaken, predenje pa je posto¬ pek izdelovanja preje. Vlakna - predivo se z vitjem preoblikuje v prejo, ki tako dobi tudi ustrezno trdnost. Zgodovinski razvoj predenja Kdaj je človek začel presti prejo iz prediva, ni znano. Le ugibamo lahko, da jo je potreboval za izdelavo prvega pri¬ mitivnega orodja. Daljša vlakna je ročno zvil v močnejšo nit - prejo, ki jo je upo¬ rabljal v različne namene. Na podlagi arheoloških najdb je znano, da so prejo uporabljali že 3000 let pred našim štetjem v Indiji in na Kitaj¬ skem. V Egiptu so izdelovali fine lanene in bombažne tkanine že nekaj stoletij pred našim štetjem. V Evropi je iz arheoloških najdb mo¬ goče sklepati, da so v starejši kameni dobi za predenje uporabljali ročno vre¬ teno, ki je bilo najdeno na ozemlju da¬ našnje Švice. Princip ročnega predenja z vretenom se je kot edini način uporab¬ ljal za izdelavo preje do polovice 17. stol. V obdobju manufakture se je prek delne mehanizacije ročnega predenja (vodo¬ ravno vreteno) razvila mehanizirana pre- dilna naprava - kolovrat. Prvič je bil upo¬ rabljen leta 1480. Leta 1533 je Johann Jurgen izumil saksonski kolovrat, ki je omogočal kontinuirano navijanje preje na navitek med procesom predenja za razliko od diskontinuirnega postopka ročnega predenja z vretenom oz. kolu¬ tom, pri katerem predenje in navijanje potekata ločeno. Kontinuirno delovanje so omogočali podnožka, kolut in vreteno s krilom, ki ju je že pred tem izumil Leonardo da Vinci, pa nista bila nikoli dotlej resnično izde¬ lana. Kolovrat (risba 1) sestavljajo preslica (A), vreteno, cevka in krilo (B) z odprtino (E) za prejo, pogonski jermen (C), po¬ gonski kolut (D), vijak za uravnavanje napetosti pogonskega jermena (F) in podnožka (G). Bistven del kolovrata so vreteno, cevka in krilo (risba 2). Spre¬ dena preja se navija na cevko (a) s po¬ močjo krila (b). Pogonski jermen teče prek škripcev (c) in (d) ter pogonskega koluta. Os vretena (e) nosi držalo vre¬ tena. Skozi odprtino (f) teče preja na krilo in se navija na cevko. Vreteno s cevko in krilom je vpeto v stojalo (g). Predica sedi na stolu in z desno nogo poganja kolut s pomočjo podnožke. Iz že izdelane kodelje na preslici jemlje sno¬ piče izravnanih vlaken in jih vije v prejo s pomočjo vretena. Izdelano prejo sproti navija na cevko vretena. V drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja je manufakturno proizvodnjo za¬ menjala industrijska. Leta 1767 je angle¬ ški tkalec James Hargreaves izumil me¬ hanizirani predilnik »Spinning Jenny«, ki ga sestavljajo stojalo z navitki stenja, valjčno raztezalo ter premični voziček z letvami in predilniškimi navitki. Voz se vozi sem ter tja in opravlja tri funkcije; raztezanje stenja, vitje ter navijanje preje na navitek. 1 - stojalo 2 - navitek stenja 3 - valjčno raztezalo 4 - spredena preja 5 - vreteno 6 - predilniški navitek (kops) 7 - napenjalo preje 8 - navijalo preje 9 - premični voz 10 - gonilni boben Leta 1772 je izpopolnjena »Spinning Jenny« dobila ime »Billy« (risba 3), nje¬ gova izpopolnjena inačica pa leta 1779 ime »Mule«. Leta 1830 so predilnik z do¬ datnimi avtomatskimi napravami imeno¬ vali selfaktor ali samopred. Že leta 1832 sta J. Thorp in S. Jenks izumila prstanski predilnik. Princip delovanja kaže risba 4. 1 - raztezalna valjčka 2 - nitno vodilo 3 - balon preje 4 - tekač 5 - prstan 6 - voz 7 - predilniški navitek (kops) 8 - pogon vretena Risba 4 Predložek - stenj se stanjša s pomočjo raztezala. Stanjšan pramen se utrdi - vije in istočasno navija na predilniški navitek s pomočjo sistema: prstan-te- kač-vreteno. Pri vrtenju tvori preja balon in vleče za seboj tekač, ki zaradi trenja zaostaja za vrtljaji vretena in omogoča navijanje preje na cevko. Pri vsakem vrtljaju tekača dobi preja en zavoj. Voz se giblje gor in dol in omogoča pravilno navijanje na predilniški navitek. Ker je vrtilna hitrost pri prstanskem predilniku nekajkrat večja od predhodnih izumov, je ta predilnik hitro izpodrinil druge. Do leta 1965 je bil postopek konvenci¬ onalnega predenja na prstanskem pre¬ dilniku najbolj razširjen. Ko so se stroji za pripravo prediva tehnološko razvili in 54 • TIM 9/10 • maj—junij 1993 TEHNOLOGIJA večkratno zvišali proizvodni učinek, je postal predilnik ozko grlo, Razvit je bil popolnoma nov princip predenja, ki je ločil mesto nastanka preje od mesta njenega navijanja. Leta 1965 je bil za industrijsko upo¬ rabo na Češkem narejen rotorski predil¬ nik, ki deluje na principu OE (open end). Prvi patent OE predilne naprave pa je že leta 1807 v Londonu prijavil S, Williams. Predivo je zrahljano do posameznih vla¬ ken in privedeno do vrtečega se gre¬ bena. V os rotacije vrtečega grebena (kanal za prejo) se uvede odprti konec preje. Preja rotira okrog osi grebena ter se kotali okoli lastne osi po površini gre¬ bena. Prehajajoča vlakna se zapredajo na odprti konec preje. Spredena preja se odvaja iz kanala in navija na navitek (risba 5). Poleg rotorskega se uporab¬ ljajo še ostali OE postopki (elektrosta¬ tični, aerodinamični, frikcijski) ter drugi (curkovni, samovijni-selftvvist, lepilni, ovi- jalni, polstilni) načini predenja. 3 - rotirajoči greben 4 - prstan vlaken 5 - odprti konec preje Risba 5 6 - OE preja Danes se vlakna za predenje pripravljajo v zaprtem sistemu med seboj povezanih stro¬ jev, ki opravijo vse operacije od rahljanja in čiščenja do izdelave mikanega pramena. Tok materiala po pnevmatskih transportnih ceveh nadzorujejo elektronske krmilne naprave. Rahljanje in čiščenje je avtomatizirano, pulil- niki bal, rahljalniki, otepalniki, mešalniki delu¬ jejo polagoma in previdno, da se vlakna ne poškodujejo. Vlakna z mikalnikom paraleliziramo in do¬ končno očistimo. Predivo prehaja prek rahljal- nega valja in mikalnega bobna, ki s pomočjo igel vlakna paralelizira in odstrani preostale nečistoče. Kopreno z mikalnega bobna sname snemalni valj in jo združi v pramen. Pramen na raztezalniku raztezamo in nato na predpredilniku, ki ima krilo v principu enako tistemu na kolovratu, vijemo v stenj. Iz stenja izdelamo prejo na predilniku. V odvisnosti od uporabljenih vlaken in teh¬ noloških postopkov lahko predemo prejo zelo različnih lastnosti. Videz preje in njene lastno¬ sti pa določajo kakovost in uporabnost konč¬ nega izdelka. Tehnološki napredek predilnega procesa od kolovrata do sodobnih avtomatiziranih pre- dilnih naprav je omogočal izdatno povečanje produktivnosti. Prstanski predilnik je 110-krat bolj učinkovit kot kolovrat, rotorski predilnik pa 5600-krat. Ročno izdelovanje preje Najprimitivnejša oblika ročnega pre¬ denja je izdelava preje brez vretena. Zrahljano in očiščeno predivo drži pre- dica v levi roki, s kazalcem in palcem desne roke pa vleče enakomeren snop paraleliziranih vlaken iz prediva. Med vlečenjem vlakna izravna in jih vzdolžno orientira (mikanje, raztezanje). Uravnan snop vije s palcem in kazalcem desne roke (vitje) v prejo. Postopek je naporen in zamuden. Izdela se lahko le manjša dolžina preje zaradi težav pri nadaljeva¬ nju vpredanja snopa vlaken. Da bi lahko prejo vili in navijali na navitek, se je razvilo ročno predenje z vretenom (risba 6). Vreteno lahko na¬ redimo sami iz igle, ki jo potisnemo skozi utež ali vreteno. Za iglo lahko uporabimo pletilko, moznik ali leseno mesarsko špilo, za utež pa uporabimo večji krompir ali repo. Utež mora biti ravno pravšnja; če je vreteno prelahko, se preja ne bo pravilno predla, če je pretežka, pa se bo trgala. Na koncu preje naredimo premično zanko, jo nataknemo prek konice igle, potegnemo do vretena (uteži) in zateg¬ nemo. Prejo potegnemo pod vreteno, ovijemo okrog spodnjega dela igle, nato jo ponovno povlečemo do vrha igle in zavarujemo z zanko. Privežemo dve preji, ki jih želimo posukati. Z desno roko vrtimo vreteno, v levi roki pa s palcem in kazalcem držimo obe preji tako, da te¬ četa prek hrbta roke in nista v napoto. Najprej poskusno vijemo krajši konec preje v eno in nato v drugo smer, da izberemo smer sukanja vretena in že¬ leni učinek posukane preje. Obe vrsti se razlikujeta zaradi dvojenja ali izničenja osnovne smeri vitja posameznih prej. S sukanjem dajemo preji S ali Z zasuke, glede na smer, v katero vrtimo vreteno (risba 7). S premikanjem roke navzgor po spredeni preji zelo hitro izdelamo dol¬ žino sukane preje; število zavojev urav¬ namo po želji. Ko dolžina preje postane pretežka za obvladovanje, jo v obliki osmič navijemo na palec in mezinec leve roke tako, da je napeta. Sprostimo vrh¬ njo zanko na vretenu ter razdremo zavoj preje na dnu vretena, da lahko navijemo napeto sukano prejo na iglo nad utežjo. Navijamo raje v bližino vretena kot proti vrhu igle. Prejo ponovno ovijemo okrog spodnjega in zgornjega konca igle in ponavljamo potek sukanja, dokler vre¬ teno ni polno. Sukamo lahko preje različ¬ nih osnovnih smeri vitja in različnih de¬ belin (risba 8). X ti (V X (V X ■ # Risba 8 Ko obvladamo sukanje različnih vrst efektnih prej, se lahko lotimo predenja volnene preje iz runa. S stresanjem naj¬ prej odstranimo vse mehanske neči¬ stoče (zemlja, pesek, prah), ki niso spri¬ jete z vlakni. Z roko odstranimo oprijete nečistoče (ostanki semen, listja, stebel). Pripravljeno predivo ročno mikamo s po¬ močjo grebenov. Z mikanjem vlakna pa¬ raleliziramo, mešamo in vzdolžno orien¬ tiramo. Na hrbtu grebena s trenjem mi¬ kano predivo posvaljkamo v svitke, iz večjega števila svitkov pa izdelamo ko- deljo, ki je predložek za ročno predenje. Kodeljo pritrdimo na palico (risba 8). Ne¬ kaj preje izdelamo ročno. S palcem in kazalcem leve roke vlečemo predivo iz kodelje čim bolj enakomerno. Snop vla¬ ken z raztezanjem stanjšamo in zrav¬ namo, ga položimo v vodoraven položaj ter rahlo vijemo v stenj. Stenj držimo na razdalji 2-2,5cm od kodelje. Palec in kazalec razpiramo in stiskamo ter pomi¬ kamo med vitjem više v pramen. Ko je izdelana določena dolžina stenja, se do¬ vajanje prediva prekine ter stenj utrdi s pomočjo vitja z vretenom. Vreteno vr¬ timo s palcem in kazalcem desne roke. Po končanem predenju določene koli¬ čine preje podremo zgornjo zanko na vretenu, prejo navijemo na konico vre¬ tena, jo ponovno pritrdimo z zanko na vrhu konice ter nadaljujemo s postop¬ kom. Ker sta za obvladovanje vseh faz predenja in izdelavo enakomerne preje začetniku dve roki premalo, je lahko v pomoč dodatna oseba, ki vrti vreteno, da se to med fazami izvlačenja pramena in vitja ne ustavi. Alenka Pavko Čuden TIM 9/10 • maj—junij 1993 • 55 ZA SPRETNE ROKE Nahrbtnik bite, ob navpičnem šivu na sredini hrbta ter na sredini sprednjega dela nahrbt¬ nika pa pustite 1,5-cm odprtini za nape¬ ljavo vrvice (risba 4). Če imate dovolj Konec šolskega leta se nezadržno bliža in tisti, ki se vam ne bodo »zgodili« popravni izpiti, boste junija že pohajko¬ vali po ulicah, se srečevali s prijatelji ob bazenu in uživali vedno prekratke počit¬ niške dneve. Najnujnejše boste natlačili v žepe, a ker vanje navadno ne gre vse, kar potrebujete, in ker mladina v zad¬ njem času nosi predvsem nahrbtnike, vam predlagam, da si letošnjega, počit¬ niškega, sešijete kar sami. Potrebujete približno pol metra blaga širine 90 ali 140 cm, sukanec ustrezne barve, 20 cm keper traku za zanke, 3 m vrvice in seveda škarje ter šivanko ali še bolje - šivalni stroj. Blago izberite po svojem okusu, le dovolj trpežno naj bo, da se vaš težko prigarani nahrbtnik ne bo ogulil še pred koncem počitnic. Pora¬ bite lahko seveda tudi ostanke kavbojk ali ostanke usnja, ki jih sešijete v pravo¬ kotnik ustrezne velikosti. Material urežete v pravokotnik 90 x 40 cm, označite sredino daljše stra¬ nice in ga po krajši stranici sešijete (risba 1). Šiv položite na označeno sredino spodnjega robu in pritrdite z buciko. 5cm od stranskih robov nahrbtnika vstavite zanko iz keper traku tako, da gleda navznoter. Sešijete tudi spodnji rob (risba 2). Da spodnji vogali nahrbtnika ne bi preveč štrleli, jih poševno všijte, kot kaže risba 3. Zgornji rob cevasto zaro- blaga, lahko izdelate tudi pokrov. Pravo¬ kotnik 20 x 15 cm zarobite ob daljši stra¬ nici, krajši pa cevasto zarobite, da boste pozneje lahko napeljali vrvico. Spodnji del pokrova prišijte na sredino hrbta tako, da gleda navzdol in na sredini dela gubo (risba 5). Cevastih robov za nape¬ ljavo vrvice ne prešijte. Zapognite po¬ krov navzgor in šiv okrasno utrdite (risba 6), pri čemer spet pazite, da ne prešijete cevastega robu. Na sprednji del prišijte zanki za zapiranje pokrova. V našem primeru je vrvica tako dolga, da je ves Risba 1 čas napeljana skozi zanki na sprednjem delu, ki morata biti dovolj ozki, vozli pa dovolj veliki, da se konca vrvice ne izta¬ kneta. Če želite nahrbtnik razpreti, nare¬ dite odprtino na račun vrvice, ki sicer služi za naramnice (risba 7). Na pokrov ali na sprednji del nahrbtnika prišijte ali vrvice" Risba 5 prilikajte okrasni našitek. Nahrbtnik lahko tudi izvezete ali poslikate z bar¬ vami za tekstil. Kako napeljete vrvico v nahrbtnik brez oziroma s pokrovom, kažeta risbi 8 in 9. Dolžino vrvice prilago¬ dite svoji velikosti. Vrvico na prostih kon¬ cih zavozljajte ali okrasite z leseno kro¬ glico. Če vam način zavezovanja nahrbt- Risba 8 nika s pokrovom ni povšeči, lahko v zanke za zavezovanje na sprednjem delu všijete kovinske ali plastične obročke, na pokrov pa pritrdite zaponko na vzmet. Vrvico v tem primeru napeljete tako kot pri nahrbtniku brez pokrova. Alenka Pavko Čuden 56 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 ZA SPRETNE ROKE Modelirna masa FIMO Morda se zdi naključje, da pišemo o modelirni masi FIMO prav v dvojni številki revije TIM, kajti natanko pred enim letom smo na strani 304 prvič ome¬ nili ta izdelek nemške tovarne EFA - EBERHARD FABER. Resnični vzrok za ponovitev tiči v tem, da s tokratnim prispevkom zaokrožujemo vrsto nadalje¬ vanj, v katerih smo postopoma opisali večino različnih gradiv, ki jih uvaža jese¬ niško pogjetje Antus, d.o.o. Okrasno priponko naredite tako, da dobro pregneteno maso FIMO ustrezne barve vtisnete v izbrano kovinsko osnovo. Po želji lahko dodate umetne kamenčke, tra¬ kove, pozlato v obliki kovinske barve v prahu in podobno. V pečici osušen in prelakiran izdelek je lahko lepo darilo, ki ga bo vesel vsakdo, saj je nekaj poseb¬ nega. Za konec smo torej prihranili opis vse¬ stranske modelirne mase, ki sicer neko¬ liko spominja na plastelin, vendar ponuja neštete možnosti - od izdelave prepro¬ stih uporabnih izdelkov za najmlajše do vrhunsko oblikovanega nakita. Masa je naprodaj v kar 39 osnovnih barvah, z nji¬ hovim mešanjem pa lahko dobite še vse druge. Dobite jo v posameznih blokih po 65 in 380 gramov ter v kompletih različ¬ nih barv: 6x32g, 6x65g, 10x32g, 10x65g in 30x32g. To seveda ni vse. Strokovnjaki firme EFA - EBERHARD FABER so poskrbeli tudi za izredno bo¬ gato ponudbo pribora. Tako lahko kupite poseben lak ter seveda majhna elek¬ trična pečica, termometer in bogato ilu¬ strirane knjižice s podrobnimi navodili ter idejami za uporabo naštetega. Ves pri¬ bor presega številko 300, zato se bo za vsakogar brez težav našlo tisto, kar po¬ trebuje. Postopek izdelave je preprost, zato se ga tudi najmlajšim z manj spretnimi prsti ni treba ustrašiti, oblikovanje uhanov, brošk in podobnega pa zahteva že več izkušenj, potrpljenja in predvsem obliko¬ valske žilice. Najprimernejša podlaga za delo na mizi je kos stekla. Pri oblikovanju ni treba hiteti, saj ni bojazni, da bi se To je le del bogate ponudbe pribora, ki spada k modelirni masi FIMO različne pripomočke, izrezovalne mo¬ dele, kalupe, verižice, umetne kristale, bisere in okrasne kamenčke, kovinske osnove za oblikovanje obeskov, okras¬ kov, uhanov in priponk ter okvire za slike. K temu spadajo še dvokompo- nentno lepilo, kovinska barva v prahu, masa posušila. Važno je le, da ostanke in bloke še neuporabljene mase hranite pri sobni temperaturi in da maso pred uporabo vedno dobro pregnetete. Nare¬ jen izdelek je treba dati na koncu za 20-30 minut v pečico, segreto na tempe¬ raturo 100-130 °C. Matej Pavlič AntllS d. o.o. EKSKLUZIVNI ZASTOPNIK EBERHARD FABER Cesta železarjev 12 64270 JESENICE Tel. in fax: 064/81-094 Prodaja: - !LA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ - MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE - GASILSKA OPREMA d.o.o., Levstikov trg 7, LJUBLJANA - OPUS d.o.o., C. Krških žrtev 44, KRŠKO - SKRINJA d.o.o., Vetrinjska ul. 30, MARIBOR - TRGOVINA & PROIZVODNJA, Savinova ul. 3, CELJE Program EFA - EBERHARD FABER obsega: - materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO. HOLZY, EFAPLAST, AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin), - materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM), - svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin, - akvarelne, vodene, tempera in prstne barve, - voščenke in akvarelne voščenke, - različno debele flomastre in lakirne flomastre, - kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd. Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam oglasijo. TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 57 ZA SPRETNE ROKE Mlinček Toplo majsko sonce sije vsak dan močneje in naznanja bližajoče se počit¬ nice. Ob pogledu na prebujajočo se na¬ ravo vedno teže zdržimo v zaprtem pro¬ storu. Vleče nas ven, na sprehod ali na prijeten piknik ob potoku, kjer bo voda kmalu že primerna za kopanje. Predlagamo, da za zabavo vašim naj¬ mlajšim izdelate mlinček, igračo, ki je razveseljevala že naše dede in pradede, in na katero smo ob ob poplavi sodobnih tehničnih igrač že kar malce pozabili. Za nadebudne malčke bo najbolj zanimivo to, da bo igrača nastajala pred njihovimi očmi, pa še pomagali bodo lahko pri iskanju primerne leskovke, iz katere bomo naredili mlinček, in gradnji jezu v potoku. Od orodja ne potrebujemo drugega kot oster žepni nož, ki ga imamo na izletu skoraj vedno s seboj. Poiščemo in odrežemo torej za palec debelo leskovo palico, ki naj bo dolga kakih 60 cm, in ji olupimo lubje. Pol je porabimo za izde¬ lavo osi, pol pa za lopatici. Os izrezljamo tako, kot kaže risba. Na obeh straneh naredimo tečaja, da se bo os lahko ena¬ komerno vrtela in ne bo zdrsnila iz le¬ žišča. V sredini izrezljamo luknjo za lo¬ patici in jo na eni strani podaljšamo v utor, po katerem bomo potisnili prekri¬ žani lopatici v ležišče. Lopatici naredimo iz preostale polovice palice tako, da jo vzdolžno razkoljemo na pol, in iz vsake polovice oblikujemo približno enaki ploš¬ čati letvici, ki naj ne bosta debelejši od pol centimetra. Eno na sredini zarežemo z obeh strani, v drugo pa izrezljamo od¬ prtino, ki je visoka toliko, kot meri širina letvice, in široka nekoliko manj, kot prva letvica na najožjem srednjem delu. To je potrebno zato, da lahko potisnemo prvo letvico skozi luknjo v drugi in jo na sre¬ dini zasukamo pod pravim kotom. Tako so vse lopatice pravokotne na smer vod¬ nega toka. Križ iz letvic, ki ga dobimo, vstavimo v sredino osi tako, da odma¬ knemo prožno pero na osi in potisnemo lopatice v ležišče. Po želji lahko pero pritisnemo k osi in jo povijemo s trakom iz lubja ali s tanko, žilavo vrbovo vejico. Če smo bili pri izdelavi dovolj natančni, to niti ne bo potrebno. Potrebujemo še dve rogovili, na kateri postavimo mlin¬ ček. Za to bo dobra kakršna koli odlom¬ ljena veja, od katere odrežemo dva pri¬ merno velika kosa, ki ju na spodnjem, debelejšem koncu nekoliko zašilimo, da ju bomo laže zapičili v dno potočka. Mlinček postavimo na primerno mesto ob bregu, kjer je voda dovolj plitva. Če želimo močnejši tok, potem del struge zajezimo oziroma ga pregradimo s prod¬ niki in od tod usmerimo tok proti mestu, kjer se bo vrtel naš mlinček. Ozko korito kanala prav tako oblikujemo s kamni. Pri tem opravilu bodo prav radi sodelovali vsi otroci. Dela in zabave bo torej dovolj za kar precej časa. Z nekaj dobre volje in rezbarske spretnosti bo vsakdo lahko kos tej nalogi, izlet pa bo minil v ustvar¬ jalnem vzdušju. Jože Čuden Rdeča kapica Kdo ne pozna pravljice o Rdeči ka¬ pici? Najbrž ste jo že neštetokrat slišali. Tisti, ki ste vešči uporabe modelarske rezljače, lahko bratcu ali sestrici iz ve¬ zane plošče izrezljate silhueto, ki prika¬ zuje srečanje Rdeče kapice in hudob¬ nega volka v temačnem gozdu. Na¬ tančno narejen izdelek bo lep okras in hkrati dokaz vaše spretnosti. Orodje Pripravite modelarski lok, mizico za rezljanje, spono, žagice, svedra s pre¬ merom 1-2 in 4 mm, vrtalnik, majhno pilo ali rašpo, grob in fin brusni papir, čopič, papir za kopiranje, ravnilo in svinčnik. Material Poleg kosa 18 x 25 cm velike vezane plošče poljubne debeline (laže je seveda rezljati takšno, ki je debela 3 mm) boste potrebovali še črn ali brezbarven nitrolak oziroma oljno barvo. Pomagati si je mo- ogoče tudi s temperami, vendar morate potem izdelek obvezno prelakirati. Izdelava Na dobro obrušen in na ustrezno mero odrezan kos vezane plošče iz revije prek indigo papirja čimbolj natančno prerišite obris Rdeče kapice, volka in drevja. Po¬ tem izvrtajte vse luknje, s pomočjo kate¬ rih boste lahko začeli izžagovati posa¬ mezne zaprte oblike. Najprej izrezljajte krošnje dreves in spodnji del prizora, šele potem pa se lotite izžagovanja več¬ jih površin na levi in desni. V nasprotnem primeru bi se vam pri obračanju in pre¬ stavljanju vezana plošča lahko zlomila. Na koncu pazljivo poravnajte in zgladite vse ostre robove. V zgornji rob slike izvrtajte še 4 mm veliko luknjico, da bo¬ ste izdelek lahko obesili na steno. Pri barvanju imate na izbiro dve mož¬ nosti: za cel izdelek uporabiti črno barvo (potem bo videti tak kot v reviji) oziroma ga poslikati z različnimi barvami. Pri tem načinu, ki je zamudnejši in zahteva več natančnosti, si lahko pomagate z ilustra¬ cijami iz kake knjige o Rdeči kapici. Matej Pavlič 58 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIM 9/10 • maj—junij 1993 • 59 TIMOVI OGLASI PRODAJAMO avtomobilske alarme, števce vrtljajev, sirene, elektronske vžige, indikatorje in še 50 drugih naprav za avto v obliki kit-kompletov, modulov ali že go¬ tovih izdelkov. Zahtevajte brezplačen pro¬ spekt. Avtoelektronika C. na Markovec 29 66000 Koper Tel.: (066) 24-483 EVERGREEN STUDIO vam ponuja najno¬ vejšo glasbo in programe za računalnik PC po najugodnejših cenah. Pokličite za brez¬ plačen katalog in ne bo vam žal! Tel. (064) 620-595 ali (064) 620-844. POZOR! Vsi, ki imate in prodajate ali me¬ njate igre na kasetah za Commodore 128, mi, prosim, pišite ali pošljite kataloge iger na kasetah ali disketah. Robert Šinkovec Gor. Kanomlja 4 65281 Spodnja Idrija PRODAM RV OFF-ROAD 1:8 model MU- GEN SUPER ŠPORT 4WP s tremi diferen¬ ciali. Prodam tudi 8-kanalno napravo TERRA TOP in drug material. Primož Hočevar Šlandrova 6 633320 Velenje Tel.: (063) 856-108 KUPIM načrt admiralske ladje SANTA MA¬ RIA Krištofa Kolumba, načrt makete jahte JADRAN (z navodili za izdelavo) in pogon¬ sko gred z eliso za čolne. Dominik Borko Cogetinci 74 62236 Cerkvenjak Tel.: (062) 734-165 zvečer PRODAM motorček ENYA 1,62 cm 3 . Mitja Panger Parecag 9 66333 Sečovlje Tel.: (066) 79-124 PRODAM 39 cm dolg model čolna TOMI (MČ-1, MČ-2) za 1200 SIT in model čolna (MČ-1, MČ-3) za 1200 SIT. Peter Studen Obrije 23/b 61000 Ljubljana Tel.: (061) 105-328 (popoldne) PRODAM malo železnico firme Mehano- tehnika, sistem HO. Brezhibno ohranjen komplet vsebuje transformator z regula¬ torjem, dve lokomotivi, nekaj vagonov, prek 11 m tirov, tri kretnice, zapornice, slepi tir, križišče in še nekaj elementov. Cena 250 DEM, lahko v tolarski protivred¬ nosti. Poceni prodam tudi dobro ohranjen japonski walkman starejšega tipa. Igor Šinkovec Ul. Slavka Gruma 60 68000 Novo Mesto Tel.: (068) 28-731 (popoldne) PRODAM Commodore 64, kasetofon, 23 kaset s programi, disketno enoto 1541-11, 50 disket s programi, turbo modul, final cartridge lil, dva joysticka, miško in veliko literature za C-64 (knjige, skripta, navodila za programe, igre in drugo). Cena 850 DEM v tolarski protivrednosti. Sašo Križman Cankarjeva 20 65000 Nova Gorica PRODAM nemško modelarsko revijo FMT (letniki 1984-1991) in kalupe za model ja¬ dralnega letala DG 300. Milan Lenart Ul. L. Hrovata 5 64000 Kranj Tel.: (064) 331-081 UGODNO PRODAM nerabljeno 8-kanalno napravo za radijsko vodenje MC 16 firme Graupner. V kompletu so sprejemnik, aku¬ mulatorji, štirje servomotorji, nosilniki, polnilec Lader 5 Robbe, kabla za polnjenje in navodila. Prodam tudi 1 m dolgo in 1,5 m visoko jadrnico s pomožnim elektromotor¬ jem, dva bovdna in šarnirje. Jure Tel.: (063) 24-486 KUPIM nitke za izdelavo barometra ali vre¬ menske hišice. Branko Topolovec Staneta Rozmana 14 69000 Murska Sobota PRODAM makete letal SMER Savoia Marc- hetti SM 79 in SMER MIG-17 v merilu 1 :48 ter Fujimi MIG-21 PF in Revell Jak-38 v me¬ rilu 1: 72. Matjaž Menart Gubčeve brigade 11 A 61000 Ljubljana Tel.: (061) 214-810 PRODAM RV motorni letali Proto 25 (1500mm) s 3,5-cm 3 motorjem in Robin 2160 (1700mm) 10-cm 3 motorjem ter elek¬ tričen vitel za vleko jadralnih letal. Rudi Škrajnar Rimska cesta 13 68210 Trebnje Tel.: (068) 78-010 (med 11. in 15. uro) UGODNO PRODAM kolo BMX (do 10 let). Kupcu podarim 50 LP plošč. Sergej Tel.: (061) 341-274 (popoldne ali zvečer) KUPIM tri- ali večkanalno RV napravo s tremi servomotrji in 2-cm 3 letalski motor¬ ček z uplinjačem. Gregor Guna Partizanski vrh 25 61420 Trbovlje Tel.: (0601) 22-299 PRODAM barvo Humbroll Color št. 53 (gun metal) za 250 SIT ali zamenjam za barvo medium gray. Klemen Radoman Ruska 7 610G0 Ljubljana Tel.: (061) 310-060 UGODNO PRODAM dobro ohranjen raču¬ nalnik ZX Spectrum z usmernikom in lite¬ raturo ter 11 kasetami z igrami. Cena 150 DEM. Samo Lorenčič Stara Nova vas 36 A 69242 Križevci pri Ljutomeru PRODAM naslednje elektronske komplete za sestavljanje: detektor kovin (3500 SIT), NF ojačevalec 2 x 12 W (3000 SIT), UKV-od- dajnik 90-110MHZ (1600 SIT), trikanalni light-show v ritmu glasbe (3500 SIT), avto¬ mobilski alarm (2500 SIT), stereo VU-meter 2x12 LED (4000 SIT), usmernik 0-15V/1 A (1300 SIT) in simulator alarma (800 SIT). Miha Pretnar Bratovševa ploščad 35 61000 Ljubljana PRODAM najnovejše igre in uporabniške programe za PC XT/AT. Zahtevajte brez¬ plačen katalog. Damjan Humar Vrtovin11/B 65262 Črniče Tel.: (065) 67-511 UGODNO PRODAM računalnik Commo¬ dore 64 z igralno palico, kasetnikom, mo¬ dulom, literaturo, 700 igrami in nekaj pro¬ grami. Cena je 250 DEM. Tomaž Čehun Suhadole 61 c 61218 Komenda KUPIM različne načrte za izdelavo jadral¬ nih RV ali prostoletečih letal. Tomaž Lovrenčič Vrtna 10 61210 Slovenske Konjice PRODAM računalnik Commodore 128 s kasetnikom 1571, igrami, programi in literaturo. Kupcu podarim igralno palico. Cena 200 DEM. Andrej Kastrin Podpeška 183 61357 Notranje Gorice Tel.: (061) 651-347 PRODAM elektronske komplete za sestav¬ ljanje (ojačevalci 50, 100, 200, 300 W in več, predojačevalci, mešalniki in aktivne kretice), ohišja ter drug material za elektro¬ niko. Zahtevajte prospekt. Branko Cimerman Šardinje 54 62274 Velika Nedelja Tel.: (062) 718-418 PRODAJAM in snemam igre za Commo¬ dore 64 ter PC. Zahtevajte brezplačen kata¬ log. Rihard Huzimec Gornji Lakoš 106/a 69220 Lendava Tel.: (069) 76-235 KUPIM načrt in komplet materiala za eno- kanalni oddajnik in sprejemnik (daljinski vklopnik) z dometom 300 m za vklapljanje semaforne luči. Darko Dobrin Vi rje 5 64290 Tržič Tel.: (064) 52-093 UGODNO prodam raketoplan z determali- zatorji (10 DEM), letalo Mustang P 51 D dol¬ žine 21 cm (30 DEM), dvokrilec Avia B-534 dolžine 23 cm (25 DEM), RV raketoplan ka¬ tegorije S8E (30 DEM), gumenjak Aero A 102 (30 DEM), tekmovalni čoln Delfin dolžine 37 cm (50 DEM), Minakro 2 (50 DEM), Suhoj SU-26 mx (60 DEM) in tekmo¬ valni čoln kategorije FSR V - 6,5 cm 3 (60 DEM). Sebastijan Fras Sp. Voličina 119 a 62232 Voličina Tel.: (062) 724-558 UGODNO prodam dobro ohranjen letalski model Super Cub z razpetino kril 250 mm, ki ima vgrajen popolnoma nov motor Qua- dro 30 cm 3 . Darko Tel.: (0602) 71-651 NUJNO potrebujem kodo za videoigro Wil- ly’s New Heat (Jet SetWilly 4). Tel.: (061) 817-014 (od 14. do 16. ure) 60 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIMOVI OGLASI PRODAM jadrnico Lipa 1, razred G (200 DEM) in čoln Virgo na preprosto daljinsko vodenje (60 DEM). Gorazd Hočevar Veljka Vlahoviča 8 64000 Kranj Tel.: (064) 328-156 UGODNO PRODAM brezhibne hi-fi kompo¬ nente firme Pioneer: stereoojačevalnik 2 x 45 W s sprejemnikom z 12 spomini na¬ stavljenih postaj (model SX 700 L), kaseto¬ fon CT 300, CD gramofon Univerzum CD 3002 in 60-W zvočne omarice. Cena po dogovoru. Gregor Tel.: (061) 266-305 PRODAM skoraj nov RV avto znamke Fer¬ rari 288 GTD (dolžina 30 cm) za 120 DEM ali pa ga zamenjam za dvokanalno RV na¬ pravo. Danijel Tel.: (062) 776-651 PRODAM RV napravo Robbe Starion. Vladimir Vergles Zapuže 13 a Tel.: (064) 733-735 PRODAM računalnik ZX Spectrum Plus z literaturo, navodili in štirimi kasetami iger. Cena je 100 DEM. Aljaž Marn Obala 111, Lucija 66320 Portorož Tel.: (066) 71-201 (po 19. uri) PRODAM skoraj novo rolko (14 x 55 cm) za 950 SIT. Sandro Oblak Platiševci 11 65282 Cerkno Tel.: (065) 75-781 KUPIM sestavljene in nesestavljene ma¬ kete letal, ladij in vozil vseh velikosti. Slavko Troha Puharjeva 7 64000 Kranj PRODAM računalnik Commodore 64 s ka¬ setnikom, tipkovnico, dvema igralnima pa¬ licama, usmernikom in 60 igrami. Cena po dogovoru. Primož Grajžl Lopata 24 d 63000 Celje Tel.: (063) 36-596 PRODAM računalnik Commodore 64 s ka¬ setnikom, igralno palico in petimi kase¬ tami iger. Cena je 350 DEM. Primož Bric Zg. Hotič 21 21270 Litija Tel.: (061) 877-024 (od 13. do 18. ure) PRODAM Commodore 128 z disketno enoto 1570, zaslonom, tiskalnikom Star NL-10 in vgrajenimi YU-znaki. Tel.: (061) 454-332 KUPIM načrte za izdelavo čolnov in jadr¬ nic. Aleš Tel.: (063) 853-334 KUPIM igre za računalnik Amstrad 454. Damjan Alešnik Mestne njive 3 68000 Novo Mesto Tel.: (068) 28-221 (po 16. uri) UGODNO PRODAM tri letnike nemške re¬ vije Videomagazin. Blaž Hafner Tel.: (0601) 42-263 KUPIM dobro ohranjeno kompletno RV na¬ pravo. Komplet naj vsebuje oddajnik, sprejemnik, tri servomotorje in akumula¬ torje. Prosim za sliko in kratek opis na¬ prave. Mitja Zupanec Krožna pot 19, Voglje 64208 Šenčur UGODNO prodam računalnik Commodore 64, dve igralni palici, kasetofon, veliko pro¬ gramov in iger ter Eprom modul. Cena je zelo ugodna. Miloš Krajnc Kosovelova 22 Zagorje ob Savi 61410 Tel.: (0601) 61-613 PRODAM računalnik Commodore 64, di¬ sketno enoto 1541, originalni kasetofon, dve igralni palici, prek 150 iger na kaseti, turbo modul in vso literaturo. Kupcu poda¬ rim deset disket. Cena je 30.000,00 SIT. Jaka Ribnikar Ul.Janka Puclja T, 64000 Kranj Tel.: (064) 326-042 KUPIM načrt z navodili za izdelavo heli¬ kopterja Exec 90, CH- 7 Angel ali podob¬ nega. Jaka Ribnikar Ul.Janka Puclja 1, 64000 Kranj Tel.: (064) 326-042 KDOR je naredil Programmable timer iz revije Elektor (maj - letnik 1985), naj me pokliče ali piše na naslov: Zoran Kvartič Tomšičeva 49 63320 Velenje Tel.: (063) 857-829 UGODNO prodam igre za Commodore 64. Zahtevajte brezplačen katalog. Alen Oblak Ob progi 5 66310 Izola Tel.: (066) 62-434 KUPIM načrte balonov na topel zrak, RV jadralnih letal, čolnov kategorij FSR E (6 celic) in FSR V (3,5 cm 3 ) ter avtomobilov kategorije off- road. Jure Dimeč Vodnikova 12 61230 Domžale Tel.: (061) 712-066 PRODAM računalnik Atari 1040 STf s 4 Mb spomina, vgrajenim PC-Speed (4,5 NF proti PC XT), disketno enoto, miško, barv¬ nim monitorjem, 100 disketami ter tujo in domačo literaturo. Računalnik ima carin¬ sko deklaracijo. Cena 1500 DEM. Prodam še trdi disk Atari Mega-File 30 Mb s pro¬ grami. Cena 500 DEM. Poleg tega prodam tudi Grundig StudioLine CD RR9900 radio¬ kasetofon z daljinskim upravljanjem, izhodno močjo 2 x 25 W in digitalnim spre¬ jemnikom, Cena 1000 DEM. Imre Cikajlo Vrbišče 14 69000 Murska Sobota Tel.: (069) 23-572 INTERNATIONAL PEN FRIENDS je največji dopisovalni klub na svetu. Svoj sedež ima na Irskem, izdaja svoj časopis in združuje prek 360000 članov iz 188 držav. Če bi se jim radi pridružili tudi vi, nam pišite za prijavnico. Za odgovor priložite pet znamk po 7 SIT. I.P.F., Domen Mujdrica Škrjančevo 9 a 61235 Radomlje PRODAM malo rabljen 1,5-cm 3 motor We- bra s tremi elisami, spinerjem in rezervoar¬ jem (cena 100 DEM) ter dvokanalno na¬ pravo za radijsko vodenje Graupner Vario- prop C4 SSM (27 MHz) z dvema servomo- torjema C507, sprejemnikom in akumula¬ torji. Miha Ribič 62250 Ptuj Tel.: (062) 772-036 KUPIM primopredajnik oziroma prenosno CB postajo z dometom okrog 3 km. Matej Kovačič Rakitna 112 61352 Preserje Tel.: (061) 650-184 ZBIRAM, odkupujem in menjam različne modele pištol iz vseh materialov. Leon Arčon Cesta na Markovec 17 66000 Koper Tel.: (066) 33-856 UGODNO PRODAM skoraj novo napravo za radijsko vodenje znamke Multiplex - Europa Sprint. Vito Klopčič Vojkova 85 61113 Ljubljana Tel.: (061) 349-705 PRODAM dvokanalno RV napravo Robbe Attack-r (27 MHz) z enim servomehaniz- mom FP-S148 in sprejemnikom. Cena 120 DEM. Denis Kališnik Žale 19/a 61240 Kamnik Tel.: (061) 817-141 KUPIM načrt za izdelavo kakršnega koli modela RV jadralnega letala in RV jadr¬ nice. Pavli Knez Na Pristavi 14 63270 Laško Tel.: (063) 731-646 PRODAM računalnik Commodore 64 s ka¬ setnikom, dvema igralnima palicama in 300 igrami. Cena 350 DEM. Cena z disket- nikom je 550 DEM. Prodam tudi RV na¬ pravo Graupner D4 smm 27. Niko Jandl Aškerčeva 21 69240 Ljutomer Tel.: (069) 81-895 (po 13. uri) -- Kupon za brezplačno objavo malega oglasa TIM 9/10 TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 61 ___ KAZALO __ ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO TIM 1992/93 Avtomobili Avtomobilčki, ki govorijo 8/2 Model avtomobila za tekmovanje v cilj 9-10/6 Mož z zlatimi prsti 2/10 Muzej avtomobilov znamke Porsche 8/4 Nacionalni modelarski pravilnik 8/8 Posebna reševalna vozila 9-10/24 Elektronika in elektrotehnika Čebelarjeva opravila 5/33 Elektronski mehčalec vode 9-1 0/45 Fuzz efekt 1/29 Garažni stop-avtomat 1/30 Generator barve 2/25 Kaleidoskop 4/31 Kirlianova kamera 1/32 Integrirani svetlobni regulator S 567 2/16 Izdelava tiskanih vezij 6/32 Mala šola elektronike - 1 5/28 Mala šola elektronike - 2 6/33 Mala šola elektronike - 3 7/29 Mala šola elektronike - 4 8/33 Mala šola elektronike - 5 9-10/47 Ojačevalnik z integriranim vezjem 6/31 Pretvornik nesimetrične napetosti v simetrično 7/28 Risanje vezij SMD 8/31 Sobni equalizer - 1 3/28 Sobni equalizer - 2 4/27 Spajkanje elementov 8/31 Razmagnetilna naprava 3/31 Univerzalno vezje za preizkušanje diod 6/30 Varčno z baterijami 8/35 Videoojačevalnik 9-10/40 Zvočna omarica s trobljo 9-10/42 Zvočno stikalo 8/32 40-W ojačevalnik 5/30 Izdelek za dom Obešalnik za otroško sobo 3/37 Polička za tipkovnico 6/35 Solnica 8/37 Zložljiva miza 1/39 Letala, zmaji in baloni Basic 4 Star 9-10/4 Električna varovalka v letečih modelih 9-10/27 HLG - RV letalski model, ki ga spuščamo iz roke 6/8 Jadralni model kategorije'F3 J 1/3 Germania 2 8/5 Kako narisati profil krila 7/8 KB-6 Matajur in Triglav - modelarska leteča zaprega 6/7 Lovsko letalo fiat CR. 32 9-10/10 Naprava za merjenje vpadnih kotov 4/9 Piper Super Cub 9-10/3 Pravilnik za tekmovanje z baloni na topel zrak - C1 7/7 Suhoj SU-26 mx-1 7/6 Suhoj SU-26 mx-2 8/9 Tekmovalni model kategorije A1 (F1H) 5/5 Tekmovalni model s pogonom na gumo 1/8 Vzletna rampa TIM SA-1 9-10/7 Začetniški jadralni model Miki 4/6 Zgodovina in razvoj letalskega modelarstva - 1 6/5 . Zgodovina in razvoj letalskega modelarstva - 2 7/5 Male železnice Dizelske lokomotive 5/9 Električne lokomotive 6/14 Kaj in kje kupiti za začetek 9-10/20 Kaj moramo vedeti za začetek 8/16 Mala železnica na sejmu igrač 7/10 Parne lokomotive na maketah malih železnic 2/11 Modelarski triki Električna varovalka v letečih modelih 9-10/27 Hitro polnjenje Ni-Cd baterij 1,7 do 1,9 Ah 4/25 Hlajenje električnih motorjev 9-10/13 Hranjenje cianoakrilatnih lepil 6/29 Leteči modeli na električni pogon 5/27 Modelarski triki 9-10/9 Priključek za polnjenje 6/29 Pristanek v bočnem vetru 3/27 Pult za oddajnik 7/27 Regulator v razredih FSR-E 2/28 Risanje vezij SMD 8/31 RV-naprava v razredih FSR-E 2/28 Spajkanje elementov 8/31 Spajkanje Ni-Cd baterij 9-10/38 Stikala 8/30 Vezava regulatorja za kategorije FSR-E 2/28 Na kratko Domači modelarski raketni motorji 6/11 Hlajenje kave 6/13 Izkoriščanje energije sonce 9-10/51 Jedilni pribor skozi stoletja 7/34 Kaljenje izvijača 7/9 Modelarsko orodje - 1 4/10 Modelarsko orodje - 2 5/7 Mož z zlatimi prsti 2/10 Nacionalni modelarski pravilnik 7/7 Nacionalni modelarski pravilnik 8/8 Nacionalni modelarski pravilnik 9-10/15 Naredimo ekslibris! 8/31 Pogonski del motornega čolna 4/8 Predenje 9-10/54 Prvi slovenski herbi 4/4 Svečke modelarskih motorjev 7/8 Šah 5/38 Večni koledar 4/31 Zgodovina in razvoj letalskega modelarstva - 1 6/5 Zgodovina in razvoj letalskega modelarstva - 2 7/5 Plastično maketarstvo Detajliranje notranjosti makete 5/8 Lepila 2/9 Letalska oborožitev 9-10/18 Letalski motorji - popolnost ali brezoblične kepice plastike 7/32 Maketarjeva delovna miza 3/12 Nekaj nasvetov pred nakupom 1/15 Obdelovanje plastičnih materialov 4/12 Pilotska kabina in njena oprema 6/12 Podvozja letalskih maket 8/14 Plovila Livia 10 2/4 Maketa minolovca Seestern 1/5 Model jahte Nina 3/7 Model MČ-1, MČ-3 5/15 Pokal revije TIM 4/5 Pogonski del motornega čolna 4/8 Radijsko vodeni modeli čolnov z elektropogonom 1/13 Trimaran Miha 3/11 Trimaran Miha (dodatek) 5/6 Radijsko vodenje Dodatek regulatorju TIM CV 8/3 Električna varovalka v letečih modelih 9-10/27 F-16 in dodatek »učenec-učitelj« - 1 5/12 F-16 in dodatek »učenec-učitelj« - 2 7/12 Mešalnik za F-16 1/26 Polnjenje Ni-Cd akumulatorskih baterij 4/14 Radijsko vodeni modeli čolnov z elektropogonom 1/13 SMD in radijsko vodenje 6/16 Test hitrega polnilca akumulatorjev 3/25 Test Ni-Cd baterij 6/28 Test merilnika kapacitete Akku Test 4/16 Test polnilca MFC 535 5/26 Test polnilcev za modelarske akumulatorje 2/14 Test priključkov in kablov 9-10/24 Test RV regulatorjev in stikal 9-10/38 Test vezja RSC 200 8/29 TIM CVII SMD 8/26 Vezje TIM XXXVI SMD 8/26 VF-modul za F-16 - 1 2/15 VF-modul za F-16-2 3/14 Rakete in raketoplani Domači modelarski raketni motorji 6/11 Francoska sondažna raketa Dragon III 2/3 Merjenje višine leta modelarskih raket 1/12 Model svetovnega prvaka 4/2 Model trimotorne demonstracijske rakete 1/9 »Nacionalna« kategorija S3 6/10 RV raketoplan kategorije S8E - 1 7/15 RV raketoplan kategorije S8E - 2 8/10 Višina leta rakete 2/8 Reportaža Koledar mednarodnih tekmovanj FAI 6/2 Koledar tekmovanj in prireditev v letu 1993 6/4 Maketarska tekmovanja 5/1 Mala železnica na sejmu igrač 7/10 Medklubsko tekmovanje v kategoriji F3J 1/3 Mednarodni miting ultralahkih letal, zmajev in padal 9-10/1 Modelarski miting v Škofji Loki 3/6 Muzej avtomobilov znamke Porsche 8/4 Naši brodarski modelarji ha Poljskem 6/1 Naši maketarji v Budimpešti 7/4 Ogled izstrelitve space shuttla Endeavour 7/1 Prvenstvo severnega Jadrana ’92 4/1 Prvi slovenski herbi 4/4 Prvi raziskovalni modelarski tabor 5/3 Raketni modelarji na Dnevu letalstva Slovenije 1/1 Rosental Cup '92 2/2 Slovenski letalski modelarji na EP '92 5/3 Svetovni pokal S8E in pokal Notranjke 1/2 Začetek modelarske tekmovalne sezone 9-10/2 1. državno prvenstvo juniorjev v kategorijah F1H in F1A 1/2 1. državno prvenstvo RV jadralnih modelov katego¬ rije F3 3/5 2. državno prvenstvo raketnih modelarjev 6/2 4 . srečanje letalskih modelarjev - maketarjev 2/1 9. svetovno prvenstvo raketnih modelarjev 3/1 9. svetovno prvenstvo brodarskih modelov FSR-V 3/4 44. mednarodni sejem igrač in modelarske opreme 8/1 Timova fantastika Neprekosljivost poštnega prometa 3/39 Vohuni preteklosti 2/39 Timova priloga Francoska sondažna raketa Dragon III TIM 5 Jadralno letalo Triglav TIM 6 Livia 10, model RV čolna kategorije FSR-E nacional TIM 2 Maketa minolovca Seestern TIM 1 Model avtomobila za tekmovanje v cilj TIM 9/10 Model jahte Nina TIM 3 Piper Super Cub TIM 9/10 Suhoj SU-26 mx - 1 TIM 7 Suhoj SU-26 mx - 2 TIM 8 Šah TIM 5 Tekmovalni model A1 (F1H) TIM 5 Tekmovalni model s pogonom na gumo TIM 1 Trenažno letalo KB-6 Matajur TIM 6 Trimaran Miha TIM 3 Začetniški jadralni model Miki TIM 4 Za spretne roke Adventni koledar 3/36 Avtomobilček za najmlajše 5/37 Blazine iz ostankov starih puloverjev 3/37 Darila 2/36 Darilna košarica 4/37 Darilna sestavljanka 4/38 Dišeča jabolčna človečka 7/35 Gradiva za gnetenje 3/34 62 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIMOVA ANKETA Jaslice 4/34 Konjiček na palici 5/35 Kroglice namesto pentelj 4/36 Masa za modeliranje AOUAFORM 2/29 Medvedji ringaraja 4/13 Mlinček 9-10/58 Model dostavnega avta 2/5 Modelirna masa EFAPLAST 7/37 Modelirna masa FIMO 9-10/57 Modni dodatki 8/38 Muc - obveščevalec 2/33 Nahrbtnik 9-10/56 »Natikači« za svinčnik 1/38 Nevsakdanje zavita darila so privlačnejša 4/38 Okraski za jelko 4/36 Okraski za smrečico iz oblancev 4/35 Okraski za smrečico iz tila in papirja 4/36 PAPPMACHE 8/38 Pirhi 7/34 Piščalka iz kartona 2/38 Posušeni cvetni listi - tokrat nekoliko drugače 6/38 Pustne maske 6/36 Rdeča kapica 9-10/58 Ročno izdelovanje preje 9-10/55 Sladki kaktus 3/35 Sladki šopek 3/36 Slika iz gumbov 2/37 Slonček - stojalo za svinčnike 1/36 Snežne kupole 6/39 Sponka za papir 1/37 Stojalo za lasne sponke in elastike 1/38 Šah 5/38 Tangrami - kreativne sestavljanke 2/30 Urnik 1/36 Velikonočna sestavljanka 7/35 Voščilnice 4/37 Zajček 2/34 Žaba 2/33 8. marec - praznik vseh žena 6/37 TIMOVA ANKETA ■ Ime in priimek: ■ Kakšna se ti zdi zahtevnost prispevkov s posameznih področij? ■ Točen naslov: ■ Starost: _ let ■ Šola: _ ■ Razred: ___ ■ Koliko časa si že naročen na revijo TIM?_ let ■ Kako jo dobivaš? v šoli po pošti v knjigarni ■ Obkroži, kakšna je po tvojem mnenju zastopanost posa¬ meznih področij v reviji: Področje Premalo Dovolj Preveč Avtomobili x Elektronika in elektrotehnika x Izdelek za dom x Letala x Male železnice x Modelarski triki x Na kratko x Plastično maketarstvo x Plovila x Radijsko vodenje x Rakete in raketoplani x Reklame in oglasi x Reportaža x Timova fantastika x Timovi oglasi x Timova priloga x Ugankarski kotiček x Za spretne roke x Zmaji in baloni x x x X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X (Pri vpisovanju si pomagajte z abecednim vsebinskim kaza¬ lom na levi strani). ■ Katero izmed področij, ki jih opisuje revija, ti je najbolj pri srcu? ■ O katerih področjih bi morali po tvojem mnenju v reviji še pisati? ■ Naštej izdelke, ki si jih v tem šolskem letu naredil po načrtih iz revije TIM: ■ V kateri krožek ali klub si včlanjen? Izpolnjen vprašalnik pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom »Ti¬ mova anketa«). Izmed prispelih anket jih bomo izžrebali deset, katerih pošiljatelji bodo prejeli lepe praktične na¬ grade naših sponzorjev. Uredništvo TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 63 UGANKARSKI KOTIČEK Številčnica z izrekom 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Posamezna številka v polju vedno pomeni eno in isto črko. Ob pravilni rešitvi boste v srednjih dveh stolpcih dobili neko misel. 1. geometrijsko telo, obla, 2. alpska dolina z izvirom Soče, 3. ljubkovalno ime za domačo žival, 4. mržnja do nekoga, 5. pripomoček za kvačkanje, 6. polkrožno okence, 7. reženj, 8. nemški šahovski velemojster (iz istih črk kot KLESAR), 9. italijansko mesto, znano po literarnih ju¬ nakih Romeu in Juliji; Vreteno Vreteno je oblika uganke, ki jo se¬ stavljata dve drugi obliki: zgoraj pira¬ mida, spodaj pa klin. Imata isto naj¬ daljšo besedo, sicer pa bistvo te uganke temelji na kombinaciji ana¬ grama in logogrifa, kar pomeni, da vsako naslednjo besedo dobite z do¬ dajanjem oziroma odvzemanjem ene in premešavanjem preostalih črk. TIM 9/10 Revija za tehnično ustvarjalnost mladih MAJ/JUNIJ 1993, LETNIK XXXI, CENA 220,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61111 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročni¬ ški oddelek), fax: 061/218-246 Revija izhaja desetkrat na leto. Naro¬ čite jo na naslov uredništva. Posa¬ mezna številka stane 110,00 SIT, na¬ ročnina za drugo polletje pa 550,00 SIT. Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101- 603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije: Jože Čuden Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljub¬ ljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnolo¬ gijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za ka¬ tere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi od¬ ločbe Ministrstva za kulturo št. 415- 111/93 mb z dne 12. 2. 1993. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Skupina RV trenažnih modelov Basic 4 Star pred poletom. Načrt modela objav¬ ljamo v tej številki TIMA. Fo(0; Roman Ložar 1. kemijski znak za fosfor, 2. avtonomna pokra¬ jina, 3. dvojica, 4. ime slovenske kritičarke Šuklje- tove, 5. trak z lepotičjem, tudi mesarica, 6. priprava, stroj, 7. neumnica, 8. stoti del nekdanjega dinarja, 9. egipčanski bog sonca, Amon, 10. 100 m 2 , 11. oz¬ naka za polmer; Rešitev nagradne uganke iz aprilske številke re¬ vije TIM: Mreža: Vodoravno: kokoš, strugar, Leopold, Darij, Brane, Idrijec, Rezi ja, tkanje, Mihovil, Atene, Drang, raj- čice, stadion, citat. Navpično: kolobar, Midas, krona, zahvala, ško¬ renj, Vegri, sodnik, Aldrin, rudar, Kranjec, Gorijan, Egipt, rejec, element. Nagrade za pravilno rešene uganke iz 8. številke revije TIM prejmejo: 1. Adrijan Možina, Jenkova 16, 66230 Postojna 2. Danaja Grešak, Cesta v Staro vas 5, 66230 Postojna 3. Sebastjan Demšar, Frankovo 68, 64220 Škofja Loka Rešitvi ugank prepišite na dopisnico (ne tr¬ gajte revije!) ter najkasneje do 5. avgusta poš¬ ljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom »Timove uganke«). Trije izžrebani reševalci bodo po pošti prejeli lepe knjižne nagrade. KAZALO 64 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 _ IZBERITE PRAVO 2 LEPILO - 6*> vv & 9 & o v & < o^AV^’ £ v v sk&SČ &> '<'H * '•'•h*. UHU/ V DOBREM IN V ZLU Lepila za vse materiale sekunden^ k/eber _ _UHU allolast CT' ~.. . . . . Univerzalno tekoče lepilo na podlagi 1 ) umetnih smol za točkovno in ploskovno lepljenje. 0 © © © © Lepila Lepila in mase Industrijski tlaki y[J||p|jR o ^ Hitro vezoče tekoče lepilo za vse ' vrste papirja v pisarni, šoli ali doma. o ^ Temperaturno visokoodporno ' kontaktno kavčukovo lepilo. * ^ Dvokomponentno epoksidno lepilo ' z visoko končno trdnostjo. r \ Hitro vezoče lepilo za les, papir in ' stiropor. POKROVITELJ DRŽAVNE REPREZENTANCE RAKETNIH MODELARJEV © © © © Hitro vezoče lepilo za splošno uporabo in modelarstvo. Univerzalno lepilo z visoko lepilno močjo za vse vrste umetnih mas. Trenutno cianokrilatno lepilo za neporozne materiale. Trenutno cianokrilatno lepilo za porozne materiale z možnostjo kratkotrajne korekture. f 101 Vodoodporno lepilo za les, * ' iverne in panelne plošče d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 32 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 smreka 2x2 507 balsa 2mm opornice-smreka 2x3,5 A l\ R3 b. 15. < 7 b15x10 // / % j S / MO v 'zilČe n I/R3 b 15x3 It b.1,5{2komf- —11 R 5 vez.pl. 0,8 baker smre ka j>3- b.1,5 {vzdolžno) svinec kolo 1 x 175 spajkano 36 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIM 9/10 * maj-junij 1993 • 29 30 • TIM 9/10 • maj-junij 1993 TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 35 — O N Model avtomobila za tekmovanje v cilj Konstruiral: Vladimir Semion M 1 : 1,66 TIM 9/10 • maj-junij 1993 • 31