Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani, in to 10. in 25. dne, ko sra prebere in ne konfiseira policija.
Vretlnik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 1 5 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) st. 3 v II. nadstropji.
------Edor ga bere ln ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. e-
Po mestnih volitvah ljubljanskih.
Kaj ste pa zopet naredili, Ljubljančani! Ali se res ne bote nikoli poboljšali? Mar niso bile volitve razpisane za vse, toraj za nemce, nemškutarje, Slovence in tiste, ki niso ne to ne ono? Razpisane so bile celo v obeh jezikih, v slovenskem in nemškem, toraj je lahko vedel vsak, za kaj gre, še celo tisti, ki zna le „kuheltajč“.
In vendar Vas je prikapalo na „rot,ovž“ tako malo, kakor da bi bila Ljubljana le kaka veča vas, ne pa glavno mesto kranjske dežele, in kakor da bi bila kaka licitacija, ne pa volitev mož, ki imajo v rokah vse mesto. Nemcev in nemškutarjev celo nič blizo ni bilo, kakor da bi ne imeli med sabo nič za „rotovž“ sposobnih mož ali pa samo take, ki ne morejo sedeti in govoriti. Pa tudi Slovencev je prišlo tako pičlo število, kakor da bi bili vsi bromovi in bolni, po 25.000 prebivalcev ni volitev prav nič dišala. Izmed 1300 volilcev prišlo jih je komaj 550. — kaj je to? Toraj tako pičlo število odloči, kaj bo letos z Ljubljano in njenimi 25.000 prebivalci!
Se ve, da so te žalostne prikazni krivi le nemškutarji. ki se po povelji generalov Dežmana, Šraja, Šafarja in Suppppannna kujajo. Ne le, da sami niso prišli volit, so krivi, da je tudi toliko narodnih in mlačnih volilcev doma ostalo; ko hi bili nemčurji napovedali hoj narodnjakom, stavim goldinar na krajčar. da bi bilo Slovencev in tudi polovičarjev še enkrat toliko vzdignilo se na „rotovž“ in boj bi bil imel vsaj kaj pomena.
Pa še nekaj so zakrivili letos nemčurji in njihovi prijatelji. Volitev je boj in če sovražnika ni, se morajo volilci boriti med seboj, kakor se n. pr. bodejo ovni, če se volka ne boje. Ker letos nemškutarjev.ni bilo na borišče , so zakrivili, da so se narodnjaki sami med seboj skavsali. In ta kavs je bil hud, ker sta si dva bojevita petelina v lase vskočila. V boji zmaga vselej le eden , zato je profesor Šuklje propadel- na vesti ga imajo nemškutarji, kajti če bi ga bili prišli volit, bi bil gotovo zmagal. Toraj so letošnjega prepira med Slovenci krivi le nemškutarji, nihče drug.
Najmanj je pa prepira kriv profesor Šuklje, ker on je hotel biti zopet to, kar je že bil, njegova nasprotnika pa to, kar še nista bila, namreč mestna svetovalca. Šuklje že zna sedeti na svetovalčevem stolu, o drugih se pa še ne ve to, on je toraj strokovnjak; če je toraj hotel na svoj stol priti nazaj, ni iskal prepira, ampak le miru. Kdor tega ni umel, ni prav volilec in plača groš.
Pri vsem tem ste še nekako dobro vkrenili in zakaj ? Le premislite! Če bi bili volili v zbor še Šukljeja, bi bili na „rotovži“ trije srditi petelini, ki se ne bi mogli trpeti med seboj in bi vedno drug nad drugim upili, v vsaki seji bi bilo slišati le Hribarja, Tavčarja in Šukljeja, da bi druge očete kar ušesa bolela. Če bi se oglasil zadnji, gotovo bi zapela proti njemu oba prva in če bi zinil prvih kteri, bi gotovo zadnji ne molčal. Tako bi Ji trije peli vse ure seje, zmiraj bi bilo le »Tavčar, Hribar, Šuklje", ali pa „Šuklje, Hribar, Tavčar", vsak bi hotel imeti zadnjo besedo. Zdaj tega ne bo, če se Tavčar in Hribar ne skavsata med seboj.
Šuklje pa sme pri vsem tem zadovoljen biti s svojim vspehom. Letos pač ne bo mogel peti na „rotovži“, ampak le zunaj v svojem listu, pa vendar je vjel v drugem razredu 123. v prvem 16 glasov, toraj vseh skup 139, ktere bo posušil in hranil za drugo leto; če jih potem še toliko pridobi, bo že smel zopet iti na „rotovž“ sedet in pet.
Iz vsega tega pa je razvidno, da nemškutarji morajo priti volit, drugače pri nas ni nobenega reda; če bi jih drugo leto ne bilo na borišče, morali bi se prisiliti k temu, če bi jih imela prav policija in žandarji goniti na »rotovž". Dokazano je namreč, da Slovenci ne marajo med seboj biti edini brez nemškutarjev, zato so nemškutarji tudi potrebni med nami.
Kaj bi bili Slovenci brez nemškutarjev?
Nič, prav nič, še popraševalo bi se ne po njih. Zato so pa tudi nemškutarji pri nas vsega krivi, dobrega in slabega; slabega takrat, kedar smo mi tepeni, dobrega pa, kedar svojo trmo spoznamo.
Jezična Žefa.
Velikonočni prazniki so prestani, prav veseli so bli — se reče: men’ že, k’ je blo dost potic, šarkelj nov in vsake sorte sladkarij, samo kolača pa „aleluje“ ne; le to men’ ni blo čist prav, k’ me niso pustli tolk’ v cerkev in k procesijam, kolkor b’ bla jest rada. Pa sej nikjer ni vse prav, če je to, pa drugo ni.
Pa nej povem, kje sem bla velikonočne praznike in velki teden. To je v en’ zlo imenitni hiš’, k’ velik’ tavžent premorejo in ni treba po vsako malenkost na trg al pa v štacuno hodit’, k’ jim ne zmanjka dnarja že o pol mesca, ampak se za ta prvega še ne zmenjo ne. Tud’ ni nobene, de b’ kuharci v kuhnji za petam’ stala in ji čez rame v ponev al lonce gledala, in ni ji treba nosit’ vode al pa pomivat’, je za take rči drugih dost. Z eno besedo: prav nobelj, prav po gosposk’ je vse, kar se da, in nič boljšga b’ si ne želela, ko b’ ne bla taka, kakoršna sem, to je: preveč na slovensko in domačo plat.
De me bote pa zastopil’, morem zdej mal’ nadrobneje povedat’, kakšna so naša gospoda.
Veste, v hiš’ je vse tajč, Bog varuj, če b’ kdo kakšno slovensko besedo spregovoril drugje, koker v kuhnji, kder smo same! K’ sem prišla, je bla prva, kar so mi gospa rekli, ta:
„Veš Žefa, pri nas je vse tajč, de ne boš z nikomer govorila slovensk’, kar nas je domačih, posebno z otroci ne; ta jezik ni za gosposke ušesa, kakor so naše, ampak samo za kmeta, posla in delavca. Pri nas še berač nič ne dobi, če pros’ po kranjsk’ al po slovensk’, kakor zdej pravjo.11
„Že prav“ — sem rekla jest — „sej znam tist ibljanski tajč, bo že šlo.“
Ravno tako sta mi rekli dve hčeri, k’ sta že omožen’ in imata otroke. Kder so ti vsi skep prišli, to je blo žvrgolenje in tajčanje, kakor sto ragelj al klopotcev in če je kakšna slovenska beseda iz otroških ust vmes priletela, se je koj stara al mlada mama zadrla nad otrokam, deje kar skoprnel; potlej je blo pa še poprašvanje po vsi hiš’, kje je otrok to besedo slišal. No, pa to mene še ni tolk’ grizlo, k’ sem mislila, de so vsi pravga nemškega plemena; še dobro se m’ je zdel’, de so vsaj stari gospod tolk’ naučli se kranjsk’, de so mogli z mano govorit’, kder jim je jezik ušel, kakor pravmo. Zato povem enkrat Tončki, k’ se ravno srečava na frančkanskem most’,
kako je pri nas in de sem pri čist’ tajč rodovin', k’ je mogla od tam zgorej kje prit’, kjer so tist’ ta kunštni ldje doma, od kterih smo se mi že tolk’ naučli, posebno nemškega.
„Hihihi“ — pa se zasmeje Tončka — rde so tvoja gospoda iz Nemškega? Kar tih’ hod’, de mene bo trebuh bolel. Al res ne veš, od kod so gospod doma ?“
,.Kako bom vedla? Sej so še zlo gosposk’ in zmirej le nemške cajtenge bero.®
,.0 'e tvojga gospoda so bli trd kmet, niso znal nič nemšk’. Tvoj gospod so prišli v Ibljano za kučarja, potlej za hlapca in tako naprej. Takrat so bli še dobri čas’, de so si gospod nekaj prislužil’ tako al tako, tistga nobeden dobro ne ve, pa so na svoje začel’.“
„Glej no, al res! Gospa so pa vendar nemka?"
,,Kaj še! Ravno tolk’ kakor ti al jest. Gospa so tam nekod od Celja, starši tud’ niso nič znal’ kot slovensk’ al bindiš; gospa so prišli služit v Ibljano za hišno, so se seznanli z gospodam al takrat še hlapcam, pa sta se vzela in k’ je kupčija dober šla, sta obogatela. Z bo-gastvam je prišla tud’ ponosnost, k’ so gospa začel’ žido nosit’, so se poprijel’ tud’ nemšne al tajča, ker Žida pa slovenšna al kranjšna — to ne gre skep. Otroke so pa tud’ dal’ le nemšk’ učit, zato k’ se jim je kranjsk jezik zdel pregmej, k’ jih je zmiraj spominjal na to, kar so bli pred, k’'še niso bli bogat’. Tako je s tvojo gospodo, vidiš, Žefa D
„Jej. jej, kaj s’ mi povedala! To je že lepo, de so se iz nič tako visok spravli, to pa je grdo, de materni jezik tako zaničujejo; to je grdo, prav res grdo."
,,Vidiš, Žefa" — sklene Tončka — Jake gospode je v Ibljan’ še več, ne samo tvoja, de boš vedla, če do zdej še nis’.“
Na, to je pa kakor škaf vode na vročo glavo al krop v razbeljeno mast. Kar domu sem šla in od zdej se mi niso naša gospoda nič tako imenitni več zdel’, čeravno imata hčeri precej visoke gospode. Pa sem o tl a molčat’ in bi bla tud’ res molčala, če b’ ne blo prišlo nekej vmes, k’ me je prav zbodlo. Prvo je blo že to, de niso prav nič na post držal’, še Velk’ petek b’ bla mogla za ene meso cret’, pa sem se vstavla in kuhavnico vrgla kar pod ognjiše; drugo je blo pa to: K’ smo napravljale potice, sem jest za nas posle naredila kolač, kakor je pri nas navada o Velik’ noč’; ravno tako sem napravla olupke za „alelujo", de jih bomo mi jedli. Neža je nesla našo reč k žegnu. in k’ sem rekla gospej, de smo mi že žegen dobil’, so bli strašno hudi in so zarežali:
„Če mi ne potrebujemo žegna, ga tud’ vam poslani treba ni. Kaj ste vi več kakor mi?"
Men’je zdej prav huda beseda na jezik, pa jo stisnem, le de b’ ravno o Velik’ noč ne blo špetira. V nedeljo pa, k’ smo mi ravno kosil’, pridejo stara gospa z mladima not in k’ zagledajo, kaj mi jemo, prašajo togotni:
,,Kaj je to?“
,,Kolač in olupki al aleluja" — se odrežem jest ter se korajžno podprem s kuhavnico.
„Tako?e — renče naprej, mladi dve si pa nosove stiskata — Jaka kmečka jed v naš’ hiš’ ? To ne gre, jest ne pustim, pri nas je vse po gosposk’!"
Priloga „Brenceljna“ k št. 8.
Zdej pa v men’ skipi tud’ žolc, podprem se in rečem: „Vejo kaj, gospa in njih hčere, zakaj njim smrdi vse, kar količkej po kmetiškem diši ? Zato, k’ jili spominja na to, de so oni z gospodom vred prav čist kmečkega stanu. In zakaj tako sovražjo slovenšno? Zato, k’ nekdaj sami niso znal’ nič druzga — z mano vred. Tako je, ne j zamerjo al ne, čeravno lepo ni, če se kdo sramuje tistga stanu, v kterem je bil rojen. Njih rodovina je ravno tolk’ nemška, kakor jest al pa Jože, naš hlapec, že zastopjo, kaj čem reč’!“
To je bil zdej ropot in krik! Vse tri so zletele ven, kakor piske, če jastreb med-nje plane. Tako so ble vse, raz sebe, da mi nobena ni mogla nič odgovorit’, samo v sobah je bil grozen dirn-daj. Jest sem bi a pripravljena na to, de bo zdej pa zdej pribučala ktera spet ven nad-me, pa se ni zgodlo; le .tolk’ sem mogla razločit,’, deje vmes bučal debel glas, po kterem je potlej vse potihnil’. Zvečer so pa prišli stari gospod k’ men’ in k’ ni blo nobene zraven, so rekli:
„Žefa, hm, hm! Veš, človk ne sme vsega povedat,’, kar ve. Ti pa od nas preveč veš, zato bo bolj, če si poišeš druge službe in to pred ko pred. Pri nas ne maramo poslov, ki preveč vedo.“
Jest, nisem na to nič rekla, ampak kar šla — kam ? bote že prihodnjič zvedli.
Zdrav’ bodite!
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
V zadnjem pismu svojem sem Ti obetal nekaj posebnega, pa verjemi mi ali ne, da tega, kar Ti danes sporočim, takrat še v mislih nisem imel. Kako bi bil mogel misliti, da bomo dobili tako odličnega gosta ali marveč ljubega priseljenca, kakoršen je brž po mojem pismu k nam prišel! Vem, da uganeš brž, koga mislim, ker si se njegovih pesem še v dijaških britkih letih na pamet učil in jih morda zdaj še kaj nisi pozabil; zato bom le brž povedal, kako je bilo.
Sedeli smo po navadi v naši čitalnici, ki pa ima veliko več udov, kakor vsaka vaših, ter pogovarjali se o vaših kilovih razmerah; kar pride naš vratar povedat, da je zunaj pred vratini častitljiv mož, ki je komaj gor prisopihal, in da praša po Blehveisu. Očka se na t,o brž vzdigne in hiti proti vratam, mi za njim, a ko vratar odpre, že se objemata dva starčka in nič druzega ni slišati, ko:
„K o seski, moj prijatelj Vesel! Pozdravljen, pozdravljen, stari moj prijatelj Janez."
Tako sta se objemala starčka, da sta na nas vse druge pozabila. Še le Preširen ju zdrami, ki seže po novinčevi roki. Zdaj se ve da je oče Koseski zagledal tudi nas ter nasmehnil se nam; vsi smo se, drenjali okoli njega in spravili ga v čitalnico, kjer se je najprvo neko-
liko okrepčal, ker je bil vtrujen po dolgem potu. Blehveis pa se ni ganil z njegove strani in ko smo vsi posedli, ga praša:
„Ej stara pesniška flafuta — ne zameri, da te tako ogovorim! — kaj pa je tebe pognalo iz sveta? Mar tudi tista politika, kakoršna je zdaj na Slovenskem ?“
„Ne, ta ravno ne, ker je zdaj več ne urnem" — je starčkov odgovor — „tudi se zadnja leta nisem več brigal za-njo, ker so se pokazali drugi, mlajši in čileji."
„Morda ti sedanji pevci niso bili več po volji?" — poprašuje Blehveis.
„Hm, hm" — otreni na to Koseski — „pustimo to. Saj je vsak izmed vas tudi imel svoje učitelje. Med učenci jih je le preveč, ki pozneje ne marajo učitelja ali ga celo zaničujejo. Jaz ne bom trdil, da se. je kdo od mene kaj naučil, to pa vem, da so me devali na strašno drobno rešeto."
„Tolaži se, Janez" — mu potrka Blehveis na ramo;
—	„meni se z mojo politiko na zemlji v starih letih ni bolje godilo, kakor tebi s svojim pesništvom. V tem sva si brata, podajva si roki tukaj!“
In starčka sta se zopet objela. Preširen pa, ki je to slišal, je rekel Tomanu:
„To je dobro, da mi-dva nisva čakala na svetu sivih las, drugače bi pri Slovencih ne veljale več ne moje pesmi, ne tvoje politične zasluge."
Temu pritrdimo vsi in Costa pristavi še: „Med Slovenci ne sme nobeden bistroum dolgo živeti, da ne pride ob vse svoje ime. Prehitro rastejo in predno se človek zave, mu je že taka mlada rastlina čez glavo zrastla, da ga zaduši ali pa mu vsaj senco dela."
„To bi ne bilo nič hudega" — se oglasi Blehveis
—	„če bi le te hitro razstoče bilke ne bile tako šibke, da jih skoro vsak veter omaja in nagne kamor koli. Zalibog je pa ravno takih bilk in trstov zdaj na Slovenskem preveč, zato si pa ne morejo pomagati nikamer."
Zopet smo pritrdili vsi in potem rekli še marsiktero, ki pa ni za Tebe, dragi mi „Brencelj“, ker tudi ne znaš vselej stisniti svojega žela in dregneš marsikoga, da ga zbode, posebno pa še državnega pravdnika. Pri nas je vsaka misel dovoljena, pri vas pa le tista, ki ne pride iz ust ali celo na papir, ako je namreč nevarna in se višim ne prilega. Bog vas živi in daj vam zdravje, da se dolgo ohranite!
Pa je res čudno pri vas zdaj, da vas še mi prav ne razumemo. To se nam vidi kakor vojska s prav korajžnimi novinci ali rekruti, ki ne vedo, kaj je vodja ali general. Vaši rekruti hočejo prenaglo postati generali in preskakajo brez ozira druge, starejše, zaslužnejše. Sreča pri tem je le, da nemškutarji — vsaj na Kranjskem — nimajo vojakov; če bi te imeli, bi vam že posvetili, ker generalov jim ne manjka. Razloček med vami in nemčurji je le ta, da vi imate armado brez generalov, nemčurji pa generale brez armade. Če to ni les, pa reci, da ni!
Ali kaj Ti bom nadalje razkladal! Saj sam veš in čutiš, pri čem da ste, akoravno tisti „Ljubljanski list," vse tako lepo piše in mala. Rajše Ti bom povedal še. kar se je oni dan zgodilo. Sedeli smo zopet razgovarjaje se, jaz, Costa in Toman smo „škisa“ metali, kar pride
naš vratar s poročilom, da je, zunaj popotnik, ki se sklicuje, na znanstvo z nami skoro vsemi in hoče priti k nam. Podamo se nekteri k vratam, vratar odpre linico in pokaže se glava — čegava, kaj misliš? Brolihova, tistega Broliha, ki je, rojen Slovenec, sprevrgel se na nemčursko stran in bil zmiraj hud nasprotnik Slovencem, kakor Dežman.
„Kaj, prijatelj11 — ga ogovorim jaz — „tu ni nič za-te, ti potrkaj na vrata nemškega Olimpa, tam te bodo veseli.11
„Sem že trkal, da me je zeblo11 — tarna mož zunaj v mrazu — „pa so mi rekli, da za nemškutarje in rene-gate nimajo prostora, ampak samo za prave nemce; naj potrkam tu, morda mi odpro.11
Ko naš vratar to sliši, zaloputne lino, da oni zunaj kar odleti. Zdaj revež teka in leta med našim in nemškim Olimpom sem ter tje, pa usmiljenja ne najde pri nobenem vratarji, in tako bo tekal na večne čase, ker je bil naroden odpadnik. Povej to nemškutarjem in takim, ki so že na pol nemčurji, da bodo vedeli, kako jim bo tu godilo se !
Dosti za danes, prihodnjič kaj druzega. Da si mi zdrav ob vseh svojih težavah!
Ves Tvoj
Miroslav.
Šnklje še ni deželni šolski nadzornik.
Kaj je volitev.
V poduk tistim, ki tega ne vedo.
Trg na Slovenskem nekje bil je prav miren in srečen. Imel je svoje starešinstvo ali občinski zastop, ki je dobro skrbel za vse. Kdaj je bil voljen in kdo ga je volil, tega prav za prav nihče ni vedel ali vsaj prisegel bi ne bil, da ve. Dosti, da je vse šlo v lepem redu, kakor od nekdaj, kar tržani pomnijo. Tudi župan je bil že toliko let na svojem mestu, da že ni več natanko pomnil, kdaj je bil izvoljen. A on je bil zadovoljen in občina tudi, če je prišla nova volitev, je kar on zbral par možakov za svetovalce, pa je bilo vse dobro; tržani so za tako volitev komaj vedeli, kaj še, da bi jih bila begala!
Pride pa nov čas, ž njim nove postave, nove šege in sitnosti. Pripelje se v trg okrajni komisar in naznani, da bode volitev novega občinskega zastopa, ker staremu je potekla ura.
„Je že dobro, že11 — reče župan Škrjanec — „vam tam pri gosposki ni treba nič skrbeti, bomo že naredili, da bo prav, kakor do zdaj.11
Komisar se na to odpelje, oče Škrjanec pa da v nedeljo po maši pred cerkvijo oklicat, da bo volitev občinskega starešinstva in da ima vsak možak pravico voliti; če pa ne utegne ali ne mara, lahko doma ostane ali gre kam drugam, ker bo že tudi brez njega opravljeno.
Ljudje so to slišali, pa pri enem ušesu jim je šlo not, pri drugem ven, kakor pravijo; že drugi dan ni mislil nihče več na to, kaj je brič „ven klical11.
V trgu pa sta bila dva človeka, nedavno sta bila prišla tje, in to učitelj in pa poštar. Bila sta si skoro od prvega dne nasprotna kakor pes in mačka, ker je hotel vsak več veljati od druzega. Privabila sta vsak nekaj poslušnih tržanov v gostilnico, učitelj k Lesarju, poštar pa k Murenčku. Ker sta bila oba iz novejše šole in dobe, sta uganjala politiko in to vsak svojo, in tako se je pri Lesarji in Murenčku vsak večer politična slama mlatila. Ni toraj čuda, da je bila nova volitev snop, ki se je moral omlatiti po vseh straneh.
„Vidite, možakarji11 — tako je govoril pri Lesarji poštar svojim poslušalcem — „vidite, to ni nič, kar se tu pri vas godi. Dozdaj se za občinske volitve ne brigate nič, vse prepuščate županu Škrjancu, ki misli, da je njemu in njegovi hiši županstvo kar že prirojeno. Tako vam lahko pleše po glavi, kakor hoče, in dela z vami, kakor svinja z mehom.11
„Oho, oho11 — se oglasijo godrnjaje nekteri —, to že ni res, kdo to pravi?"
„.Taz11 — pritegne eden izmed družbe in nadaljuje: „Ali je Škrjancu že kdo pogledal v račune? Ali je on komu kdaj že kaj povedal, kaj in kako dela z občinskim premoženjem ?“
„Hm, hm“ — zasumi okoli mize — „ali kdo misli, da bi Škrjanec ne bil pošten mož?11
„Bog varuj!“ — poprime zopet poštar — „ali eden je le eden; tudi je že prestar in če se vedno le ena suknja nosi, se oguli, naj bo še tako poštenega blaga. Treba je potem nove suknje in po novejšem kroji. To pomislite, možaki, saj ste me razumeli. Jutri bomo morda potem ktero uganili."
Možakarji se razidejo nekako zamišljeni, ker iz med-nje vrženih besedi se je marsiktera prijela.
Drugi večer je bilo pri Murenčku zelo živahno, ker se je po trgu nekoliko zvedelo, kaj je poštar pri Lesarji govoril.
„Možje" — se oglasi po daljem razgovarjanji učitelj
—	„poštar in njegovi bi radi podrli dosedanjega župana in njegove svetovalce in veste, zakaj? Da bi sami zasedli njih stole.11
„0, to pa že ne bo nič, iz te moke ne bo kruha; saj je nas tudi nekaj, kar čez nas ne bodo skakali, pri moji veri, da ne!“
Tako zaropota Gašperček in vdari ob mizo, drugi mu pa glasno in burno pritrdijo.
,,Veseli me11 — reče na to učitelj — „da ste v tem mojih misli. Res bo treba novega odbora in župana, ker vsaka reč se obnosi in skrha, ali ni ravno treba, da bi bil voljen pri Lesarji. Ali ni med nami tu možakov sposobnih, da bi vzeli v roko gospodarstvo našega trga?11
„Slaba bi bila ta, če bi nas ne bilo11 — se oglasi zopet Gašperček — „desetkrat več že, ko med onimi, in pa še kakih! V primeri z nami so oni tepci.11
„Že vidim, da ste pametni možje" — sklene učitelj
—	„le idite in premišljujte to nocoj in jutri. Zvečer se snidemo tu k nadrobnejemu posvetovanju, kaj je storiti nasproti onim.11
Šli so in drugi dan so se že grdo ali vsaj postrani gledali tržani med seboj in komaj čakali večera, da bi
izpraznili to, kar se jim je ponoči in med. dnevom nabralo na jetrih in v možganih. Ko Gašperček zvečer stopi iz hiše, zagleda na pragu soseda Klepača.
„No, kam greš, Klepač?11 — ga praša.
„1 no, kam drugam ko k Lesarju?“ — je odgovor; •— „kam pa ti, Gašperček?"
„Kam drugam ko k Murenčku?“ — je nekako čme-rikasto ponosen odgovor.
„A tako?“ — zategne Klepač.
„Tako, tako!" — pritrdi Gašperček.
„Toraj se pa poznava" — namigne Klepač.
„Kaj pa da, zdaj že“ — reče Gašperček nekako porugljivo.
Na to se zasučeta vsak v svojo stran brez prijazne besede, kakor še do zdaj nikoli, in gresta vsak proti svoji gostilnici.
(Konec prihodnjič.)
Pretiš je še cesarski namestnik v Trstu!
Tine in Jože.
•t*
* *
Jože. V nekem slovenskem časniku je bilo brati, da so se narodnjaki ljubljanski pri mestnih volitvah pulili bolj za osebe, ko za načela ali principe.
Tine. To je gotovo, ali more biti drugače? Kaj pa sedi na stolih v rotovški dvorani: osebe ali principi?
Jože. To že, ali vendar je princip več, ko oseba.
Tine. Več? Jaz mislim, da ne. Osebo lahko primeš za ušesa, če ti ne stori po volji, principa pa ne. Ali si videl že kedaj kje kak princip fotografiran?
*
* *
Jože. V Maribori so hoteli gosp. Rapoca izpraševati, če je zmožen za časnikarskega vrednika. Toraj bo odslej treba posebnih komisij za izpraše,vanje vredniških kandidatov.
Tine. Kaj pa da! Jaz sem že slišal, da se bo taka komisija v Ljubljani vstanovila.
Jože. Tako? Kdo ji bo pa predsednik?
Tine. Profesor Šuklje.
Jože. Ali bo dober za to ?
Tine. Ne boj se, ta je za Vse dober.
Tine. Z nama je toraj pri kraji, najbolje, da si prosiva političnega spovednika.
Jože. Zakaj? Saj vendar nisva še tako stara, da bi mislila na politično smrt.
Tine. Prestara res še nisva, a umrla bova vendar.
Jože. Za ktero boleznijo?
Tine. Za pomanjkanjem elasticitete ali raztegljivosti. Jaz že več ko pol leta zajutrkujem, kosim in večerjam „gumilastiko“, pa se me kar noče prijeti. Ti imaš ravno tisto bolezen.
Jože. Pusti to, če vidiš, da ti nič ne pomaga. Že tvoj život ni za to.
Tine. Kaj je pa Šuklje vžival, da je postal tako elastičen ?
Jože. No, veš, ta je pa iz drugačnega testa.
Tine. Aha, iz testa, is kterega se da vse izviti.
*
* *
Tine. Ali pri današnjih homatijah med narodnjaki ne pogrešaš Janeza Blehveisa?
Jože. Jaz že.
Tine. Jaz še bolj.
Jože. Zakaj ?
Tine. Zato, ker ni bil elastičen.
Vrednost volilca.
A.	Koliko je vreden volilec?
B.	Toliko, kakor loterijska srečka ali „loz“.
A.	Kako to? Razjasni mi!
B.	Srečko pred žrebanjem vsak skrbno hrani, po žrebanji jo pa tje vrže. Ravno taka je z volilcem. Pred volitvijo se mu kandidat prilizuje, prikupuje in ga časti, po volitvi ga pa več ne pogleda. Ali ni tako?
A.	Ne prav! Kajti srečka je tudi po žrebanji kaj vredna in še več, ako je kaj zadela, volilec pa nič, čeje prav zmagal s svojim glasom. To je razloček med volilcem in srečko ali „lozom“, razumiš?
B.	Še predobro, liahaha!
Pogovor dveh Ljubljančanov po mestnih volitvah,
A.	Kaj je huje: propasti v II. ali v I. razredu?
B.	Kaj je huje, ne vem, a to vem, kaj je najhuje.
A.	No, kaj?
B.	Propasti v obeh.
A.	Kako to misliš?
B.	Le prašaj profesorja Šukljeta.
A.	Profesor Šuklje mora imeti glavo zdaj zelo zateklo po eni strani.
B.	Zakaj ?
A.	Ker je v II. razredu zaušnico dobil.
B.	Saj so to v I. razredu poravnali.
A.	Kako misliš to?
B.	I no, če dobiš po eni strani zaušnico, da ti lice oteče, moraš prositi koga, da ti jo da še po drugi strani, da ste lici na obeh enako otekli in je v obrazu pravo razmerje.
A.	Šuklje je padel pri volitvi v II. razredu samo za tri glasove. Kaj praviš k temu?
B.	Kaj bom rekel ? Ali ne veš nemškega pregovora!
A.	Kterega?
B.	„Aller guten Dinge sind drei“.
A.	Veš, kaj se meni prav dobro zdi? Da so v III. razredu volili tudi urarja gosp. Gebo.
B.	Zakaj?
A.	Bo vsaj uro na »rotovži-1 vredil, da bo prav šla, ker zdaj nikoli ne gre prav.
B.	Možka je ta, hahalia! Meni je pa prav po volji to, da so volili čevljarja gosp. Škrbinca.
A.	Zakaj ?
B.	On bo kmalu pogruntal za vsacega, kje ga čevelj žuli in vkrenil, da se ne bo marsikaj delalo še zmiraj po starem kopitu.
A. Res je, haliaha! Zdaj manjka le še krojača, ki bi zmiraj pravo vdel.
Groz n o.
(Pogovor med gospo in gospodom.)
Ona. To je res grozno. Pet žensk je umoril ta Šenk! Zdaj je obešen, pa to je premala kazen.
On. Res da! Postave so zdaj pač preveč mile in pomanjkljive. Jaz bi za tacega človeka, ali reciva zver, vedel že hujšo kazen.
Ona. Kako li? Sem prav radovedna.
On. Obsodil bi ga na zakon z vdovo, ki je pokopala ravno toliko mož, kolikor je on žensk umoril.
Je že križ!
Pri pogrebu slavnega pesnika Koseskega v Trstu je bilo sila malo videti unanjih Slovencev. Zato praša nekdo Ljubljančana, ki ga tam vidi: »Kako je to, da ljubljanskih narodnjakov ni prišlo skoro nič k pogrebu ? Ali je tam tako malo navdušenosti ?“ — „Ne“ — odgovori ta — »navdušenosti se ne manjka in še celo denarja ne. Le škoda, da ste ti dve reči tako slabo razdeljeni. Kjer je namreč navdušenost, ni denarja, kjer je pa denar, ni navdušenosti.“
„Brencelj“ piše:
Gosp. J. K. v B. Pismo prejel. Pojasnilo dobiš pismeno. Beri zadnji stavek v današnjem listu pod	Srčen pozdrav!
Gosp. M. P. v G. in F. K. v B. Vajina in drugih želja se bo spolnila v prihodnjem listu. Danes smo zavoljo ljubljanskih volitev morali odložiti veliko reči, ktere hranimo za prihodnji list. Ta šopirili Š. nam vzame preveč prostora. Zavoljo tega tudi drugim ne moremo dati odgovora, kakor bi radi. Pa se bo že vlegln in vse pride na vrsto.
Današnjemu listu priložen je ovitek povesti ,,Ne v Amerileo!“, dobijo ga tudi taki naročniki, kteri si povesti niso naročili, povest pa dobe lahko, če pošljejo 1 gold. denarja. Podob m moremo pridjati, ker bi bile predrage
in jih tudi težko dobimo; „Brenceljnoviu naročniki bodo za - nje odškodovani z večimi podobami v listu. Knjigo ,,Ne v Ameriko dobi mehko vezano vsak, kdor pošlje 1 goldinar ali pa pride sam po-njo v ključarske ulice št. 3., ker smo jih dali nekoliko več tiskat, kakor jih je bilo za naročnike treba. Segajte po nji, Slovenci, posebno društva, čitalnice in šolske knjižnice, ker knjiga je mikavna, a nam pomagate k stroškom, kteri so precej veliki, da ne bomo imeli ob obilnem delu še škode. ■— Komur morda manjka kaka pola, naj nam blagovoli naznaniti ter pismu priložiti marko za 5 kr., pa mu jo bomo doposlali, dokler je posameznih pol še kaj odveč. — S prihodnjo številko prične se mikavna povest iz domačega življenja z naslovom „Loterija“, pošiljali jo bomo le onim, ki so svoj letošnji goldinar že poslali ali ga do tje pošljejo. — Tudi naj bodejo vsi, la so nam bodi si za knjigo ali za „Brenceljnau kaj na dolgu, še enkrat opomnjeni, naj nam vendar že pošljejo zaostalo svotico, da nas rešijo iz zadreg! Naj ne bode naše opominjanje vedno le glas upijočega v puščavi! — Temu pristavimo še pojasnilo, da vredništvo se ne peča z opravništvom, „Brencelju in njegovo opravništvo ni vse eno; on le pika, opravništvo pa šteje in pregleduje naročnike ter najraje prejema „bece“.
»Ljubljanske slike“
in pa
»Petelinov Janez11
se dobivajo še; slike po 60 in 70 kr., povest »Petelinov Janez11 pa po 40 in 50 kr., ravno tako je še nekaj »Koledarja11, »Ričeta iz Žabjeka11 in pa »Povesti iz sod-nijskega življenja11 po 20 kr.; vse to pri
opravništvu „Brenceljna“.

Za žejne in druge.
mmm$ mater
prodaja in razpošilja najboljše Kozlerjevo' pivo v butelijah (steklenicah), ki se v zabojih pošiljajo lahko križem sveta, ker ta izvrstna pijača ima to posebno dobro lastnost, da se drži najmanj 6 mesecev, za kar se daje poroštvo.
Pošilja se v zabojih po 25 in 50 steklenic. Zaloga je za
Kozlerjevo zimsko pivnico
ob cesti proti Šiški.