42
y.: Nove pesmi.
tak6 stopil poleg  zatoženca, da je otroku v kotu zakril brleči luči, in dete je jelo na glas jokati.
»Tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj!« konča sodnik, in pri-sezajoči zatoženec ponovi:   »Tak6 gotovo,  kakor mi Bog pomagaj!«
Zadnje besede prevpije krik otrokov.
»Sedaj  pa podpiši!«  veli sodnik.
Zatoženec okorno nariše črke svojega priimka pod zapisnik, ne da bi se mu stresla roka.
»Sedaj pa še ti,«  deje sodnik deklici,  »ker si poslušala!«
Ona stopi k mizi, pa ne ve, kam bi dela otroka, katerega je dosedaj  ves čas držala v  naročaji.
»No, vzemi ga, vzemi ti — kaj se ga bodeš bal? Saj ni tvoj! Saj si prisegel, da ni tvoj!« veli sodnik zatožencu. »Svojega otroka se boj, ne pa tujega!«
Zatoženec stoji za trenutek kakor okamenel, potem pa stopi bliže, prime otroka s svojimi nerodnimi rokami in držeč ga daleč od sebe, ne ozre se v njega zdravo, rdeče lice. Deklica pa podpiše zapisnik. Potem   vzame   zopet   mirno dete iz zatoženčevih rok in pravi:
»Janez, Boga si zatajil, otroka in mene! Ako ti midva oprostiva, — Bog ti ne bode odpustil!«
Iz sodne sobe sta šla skupaj, drug za drugim; takisto po stopnicah do veznih vrat; molčala sta oba.
Zunaj na dvoru pred vežo pa krene on na levo stran, naglo korakajoč,  ona pa postane in dvigne pest za njim:
»Se jedenkrat, Janez! Preklet ti in tvoj grunt — in pa — in pa — tista — ona — ki jo bodeš jemal !(<
On ne zine besede, dete v nje naročaji pa maha z rokami in ječa:  »Ata, ata!«  . . .
Od bližnje cerkve sem zapoje prvi glas prazničnega zvona : »bim, bim, bim, bim, bim, bim!«  oznanjaje — sveti večer . . .
(Dalje prihodnjič.)
$>
Nove pesmi.
rce" predrlo mi bodalo, Katero tajiva moč vihti:
Čarobno  cvetje v njem pognalo Ob viru tople je krvi . . .
Moj duh iz prsij globočine Nabira v kite srčni cvet :
Kako iz stare korenine Bohotno žene cvetje spet!