SLOVENSKI VESTNIK CELOVEC SREDA 8. APRIL 1992 Letnik XLVI. Štev. 14(2649) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 30 tolarjev P. b. b. „Skupaj z manjšino poiskati rešitev odprtih vprašanj!“ Dr. Rudolf Streicher Dr. Rudolf Streicher, kandidat socialdemokratske stranke z najboljšimi izgledi za izvolitev za novega avstrijskega predsednika, se je v pogovoru za naš list (preberite obširen intervju na 3. strani) izrekel za stalen dialog z narodnostnimi skupnostmi ter poudaril, da je rešitev odprtih vprašanj treba poiskati skupaj s prizadeto manjšino. Temu je dodal, da spoštovanje manjšinskih pravic s strani večine ni le naročilo demokratičnega prepričanja, marveč tudi spričevalo zrelosti neke družbe. Zaščiti narodnostnih manjšin v Avstriji je predsedniški kandidat pripisal poseben pomen ter poudaril, da je Avstrija to vprašanje vedno jemala resno ter tudi kaj storila. Opozoril je na ustanovitev narodnostnega sosveta za koroške Slovence. Glede kritike, da še vedno niso uresničene vse določbe 7. člena Avstrijske državne pogodbe (dvojezičnost v uradih, dvojezični topografski napisi, dvojezično šolstvo) pa je dejal, da bo pri vprašanjih, (Dalje na 4. strani) Svečanost v znamenju 50. obletnice pregona in odpora V nedeljo je Zveza koroških partizanov priredila spominsko svečanost v Železni Kapli. Klub slabemu vremenu se je je udeležila velika množica, ki jo je pozdravil inž. Peter Kuhar. Taje v svojem pozdravnem nagovoru opozoril, da koroški Slovenci letos praznujemo 50-letnico nasilnega pregona, na primeru Franca Pasterka-Lenarta pa je ponazoril, kako so se koroški Slovenci tedaj tudi zaradi izseljevanja odločili za antifašistični odpor. Franc Pasterk je bil nemški vojak. Ko je poleti 1.1942 prišel na dopust, je izvedel za usodo svojih sorodnikov, ki so bili izseljeni. Posvetoval se je z domačim duhovnikom, pokojnim prelatom Zechner-jem, ki mu je po skupni molitvi svetoval odhod v partizane. Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm je v svojem govoru poudaril, da je bilo nasilno izseljevanje aprila 1942 zadnji dokaz za to, da so bili koroški Slovenci kot narodna skup- nost obsojeni na pregon in likvidacijo. Zaradi tega so se številni domačini prav iz okolice Železne Kaple odločili za aktiven odpor. Sturm je poudaril: „Če danes v časovni odmaknjenosti ocenjujemo dogodke izpred 50 let, moramo ugotoviti, da je bil antifašistični odpor koroških Slovencev odgovor na izseljevanje, odgovor na Hitlerjevo povelje: „Machen sie mir dieses Land deutsch“. Ali drugače rečeno, brez nacistične represije, brez izseljevanja tudi partizanskega odpora ne bi bilo. To moramo poudariti, ker nekateri še vedno postavljajo zgodovinska dejstva na glavo in koroškim partizanom podtikajo, da so se borili za komunizem. Koroški partizani so se borili za svobodo, za preživetje, tako kot tudi številni drugi narodi v Evropi, in vsi skupaj so s svojim odporom prispevali k porazu nacionalizma“. Koroški Slovenci se spominjamo žrtev tudi zato, (Dalje na 2. strani) „Slovenski vestnik čestita!“ Z današnjo izdajo uredništvo Slovenskega vestnika uvaja novo rubriko, v kateri imajo bralci našega lista možnost, da svojim najdražjim, prijateljem in znancem čestitajo ob osebnem prazniku oz. življenskim jubileju. Več na 9. strani! Prof. Jungk bo tožil Haiderja! Predsedniški kandidat Zelene alternative prof. Robert Jungk bo na nezaslišan Haiderjev napad na njegovo osebo odgovoril s tožbo. Dejal je, da gre za „laž v panični reakciji“, saj vse prognoze kažejo, da Haiderjeva predsedniška kandidatka dr. Schmidtova nima nobenih možnosti, da bi se uvrstila v drugi krog predsedniških volitev. Haider je svojo tož-ljivo izjavo proti prof. Jungku izrekel na avstrijski televiziji, ko je Jungku skušal podtakniti, da je le- ta v neki brošuri, ki jo je leta 1942 napisal v pregnanstvu v Švici, v zvezi z zdravstvom v tretjem rajhu pisal o „narodno-biološko zelo napredni“ politiki. Jungk je poudaril, da se je v brošuri poslužil le izrazov tega časa, to pa za to, da bi bil razumljiv ter hkrati nakazal, kam vodi taka politika -namreč v poraz, kar se je dejansko tudi zgodilo. V Avstriji je Haiderjev napad izzval val ogorčenja. V Nemčiji dramatičen premik v desno! Pri regionalnih volitvah v Baden-Würten-bergu in v Schelswig-Holsteinu je v nedeljo prišlo do dramatičnega premika v desno. Desnoradikalna Republikanska stranka je dosegla enajst odstotkov glasov oz. 15 mandatov in postala tretja najmočnejša stranka v deželnem zboru Baden-Würtenberga. Tudi v Schleswig-Holsteinu so desnoradikalni preskočili 5-odstotno oviro in imajo sedaj pet sedežev v novoizvoljenem deželnem zboru. Volilna skupnost Dancev (SSW) je dobila 1,9 odstotka glasov in tako uspešno ubranila svoj mandat. Srečanje vodstev ZSO in DS slovenskih socialdemokratov Pretekli teden sta se prvič uradno sestali vodstvi Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Delovne skupnosti „A vs-trijske narodnosti v SPÖ“. Razgovor, ki je zajel vsa pomembna narodnopolitična vprašanja, je potekal v konstruktivnem vzdušju, za obe strani pa bo tudi v bodoče koristna izmenjava mnenj in stališč. Na sliki: vodstvo DS na čelu s predsednikom Tomažem Ogrisom. Slika: W. Fritz ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENCEV vabi na SPOMINSKO SVEČANOST ob 50-letnici pregnanstva koroških Slovencev v nedeljo, 12. aprila 1992, s pričetkom ob 14.30 uri v Domu glasbe v Celovcu V besedi in pesmi se bomo spomnili najbolj tragičnega obdobja v zgodovini našega naroda. V torek, 14. aprila 1992, ob 19. uri bo v farni cerkvi v Pod- gorjah (Maria Elend) maša za umrle izseljence Mašne obrede bo opravil celovški škof dr. Egon Kapellan ob somaševanju duhovnikov-članov izseljenskih družin. PRISRČNO VABLJENI! _ V znamenju obletnice pregona in odpora (Nadaljevanje s 1. strani) Vodstvi ZSO in DS „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ (levo) sta se pretekli teden sestali v Celovcu. Slika: W. Fritz Razgovor ZSO s skupnostjo „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ ker so opomin današnjim in bodočim rodovom, da storijo vse, da se taka morilska vojna ne ponovi več.“ Sturm je poudaril, da je do zgodovine treba imeti osveščen odnos. Pojavi nacionalizmov v današnji Evropi in še posebej v bivši Jugoslaviji in Sovjetski zvezi kažejo, da spet poteka ščuvanje v imenu naroda proti drugemu narodu. Tudi na Koroškem nekateri zahtevajo, naj bi izginili partizanski spomeniki in grobišča. „Za nas, dragi prijatelji, so to spomeniki spomina in opomina, za nas so ti spomeniki opozorila, da smo vsi skupaj odgovorni za sožitje v deželi, so svarilo, da moramo vsi skupaj delovati v smislu tvornega sožitja v deželi. Zato so zahteve, da naj bi te spomenike, ta grobišča opustili, popolnoma zgrešene in kažejo na to, da tisti, ki take zahteve postavljajo, nimajo osveščenega odnosa do zgodovine. Nato je predsednik ZSO poudaril, da je v časovni odmanjenosti potrebno tudi dopolniti in izpopolniti naše gledanje na antifašistični odpor. „Ne da bi od česa odstopali, le da bomo mi in tudi večinski narod v deželi vedeli, kaj vse se je dogajalo med leti 1938 in 1945. Na Koroškem je takšno vprašanje npr. vprašanje jugoslovanskih ozemeljskih zahtev leta 1945. Danes vemo, da so te zahteve bivšim nacistom omogočile, da so se čez noč prelevili v avstrijske EL odklanja integracijski model „Zastopnikom strank, ki zagovarjajo tako imenovani integracijski model, gre najprej za lastni strankarski interes, za interes narodnih manjšin pa le v toliko, v kolikor koristi lastnim strankarskim interesom,“ meni v tiskovni izjavi predstavnik EL Jože Wakounig k stališčem predstavnikov ÖVP, SPÖ, FPÖ in GAL, podanim v oddaji „Dober dan, Koroška“, v nedeljo, 29. marca 1992, o zastopstvu koroških Slovencev v zakonodajnih telesih. „Znova se je izkazalo, da se morajo Slovenci, integrirani v večinske stranke, podrediti liniji in smeri, ki ju določa stranka. Praksa kaže, da strankina linija pogostokrat nasprotuje življenjskim interesom slovenske narodne skupnosti. Samo s samostojnim zastopstvom v zakonodajnih in drugih javnih telesih lahko koroški Slovenci svobodno izražamo in uresničujemo svojo politično vojo: sami namreč najbolje vemo, kaj potrebujemo in kaj želimo.“ patriote, samo zaradi tega, ker so se postavili proti ozemljskim zahtevam, in jih je oblast brezpogojno sprejela v svoje vrste. Brez dena-cifikacije, ne da bi kdo preverjal njihovo vlogo v času nacizma. Danes vemo, da je prav to nekaterim političnim faktorjem omogočilo, da so vsa leta po vojni blatili ves antifašistični odpor na Koroškem. Skratka, to je vprašanje, ki ga bomo morali na osnovi zgodovinskih izkušenj na novo prediskutirati. Do ozemeljskih zahtev je prišlo tudi zaradi tega, ker avstrijske oblasti tedaj niso ponudile verodostojnih znakov, ki bi koroškim Slovencem dajali upanje za nov začetek v deželi. Tako se je polarizacija nadaljevala; sicer v novih političnih okoliščinah, a s starimi predsodki. Če bi avstrijske oblasti leta 1945 ponudile verodostojne modele sožitja, tudi jugoslovanske ozemeljske zahteve ne bi imele opore na Koroškem, je dejal predsednik ZSO. Dr. Sturm je ob koncu svojega govora pozval večinski narod k tvornemu sodelovanju. Predvsem večinski narod v deželi bo moral realno spoznati to obdobje, brez ovinkarjenja in potvar-. janja. „Prepričani smo, da si bo velika večina naših sode-želanov skupaj z nami ustvarila osveščen odnos do te zgodovine. V ta namen ZSO vodi razpravo o novem sožitju v deželi, kajti Evropa se spreminja. Kot bomo morali vsi spoznati, da se v Evropo lahko vključujemo le, če znamo več jezikov, še posebej jezik soseda, tako bodo morali nekateri tudi spoznati, da ta Evropa ne prenese reminiscence na nacionalsocializem. Osveščen odnos do zgodovine bo jutrišnji Evropi še kako potreben“, je poudaril dr. Sturm. Spominsko svečanost je olepšal kapelski Lovski pevski zbor, recitacijo pa je pripravil župnik Poldej Cunder. Živahno zasedanje se za danes obeta v slovenski skupščini, ko bodo poslanci glasovali o dveh predlogih za konstruktivno nazaupnico sedanjemu premieru Lojzetu Peterletu, če ne bo v zadnjem trenutku prišlo do umika ene od kandiatur. Minuli teden so tekla političnih dogovarjanja, na katerih sta si oba kandidata, Igor Bavčar in Janez Drnovšek, poskušala povečati svoje možnosti. Pri tem je v javnosti močno odmeval sestanek Janeza Drnovška s krščanskimi demokrati in Stranko socialdemokratične prenove, kar naj bi omogo- Pretekli teden sta se sestali vodstvi ZSO in Delovne skupnosti „Avstrijske narodnosti v SPÖ“. To je bilo prvo uradno srečanje, namenjeno pa je bilo izmenjavi mnenj in stališč do najpomembnejših vprašanj manjšinske politike. Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm je poudaril, da se ZSO kot nadstrankarska narodnopolitična organizacija prizadeva za sodelovanje ne glede na idejnopolitično in strankarskopolitično opredelitev posameznikov. Izhodišče za njeno delo je 7. člen ADP in Charta avstrijskih narodnosti. Na osnovi te se čilo sodelovanje največjih treh strank, ne glede na precejšnje ideološke razlike. Reakcije so bile precej različne. Slovenska ljudska stranka je dogovarjanja ocenila za politično napako Slovenskih krščanskih demokratov. Njen podpredsednik Marjan Podobnik je ob tem dejal, da SLS ne podpira nobenega od obeh kandidatov in da bo sama v kratkem predlagala tretjega kandidata. Tudi Pirnatova Narodno-demokratska stranka je zavrnila sedanja politična dogo- zavzema za integracijske modele v manjšinski politiki. ZSO bo v bodoče dosledno uveljavljala nadstrankarstvo, narodnostne pravice pa bo skušala uveljaviti s pritožbami na ustavno sodišče. S programsko diskusijo ZSO skuša vplivati na javno mnenje v deželi v smislu nove kulture sožitja. ZSO pozdravlja, da so se slovenski socialdemokrati organizirali tudi v svoji stranki, kot doslej pa jih bo upoštevala tudi v svojih vrstah. Predsednik DS „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ Tomaž Ogris je dejal, da se je vod- varjanja, njen predsednik pa jih je označil za politično prostitucijo in se pri tem zavzel za ponovno obuditev Demosa. Tudi javnomnenjske raziskave kažejo na veliko nepopularnost sedanjega vlade, ki naj bi bila glavni krivec za slabe gospodarske in socialne razmere. V raziskavi agencije Stik skoraj 70 odstotkov vprašanih ocenjuje, da so razmere slabše kot so pričakovali. Med možnimi kandidati za predsednika vlade ima po raziskavi omenjene agencije največ podpore v javnosti Janez Drnovšek. stvo DS na željo Narodnega sveta koroških Slovencev že sestalo z njim. Razgovor je potekal na sedežu SPÖ. Ogris je poudaril, da ZSO in NSKS nista več edina zastopnika koroških Slovencev. Izhodišče za delovanje DS je Charta avstrijskih narodnih skupnosti, ki naj bi bila skupni imenovalec za vse koroške Slovence. Delovna skupnost se zavzema za stvarno koordinacijo med vsemi političnimi strukturami koroških Slovencev. Zdajšnji KOKS to ni. DS se ne bo prizadevala za spremembo volilnega reda, kar pa se tiče zastopstva, je Ogris menil, da je problem v tem, da se nekateri smatrajo „za elito koroških Slovencev“. Razgovor med ZSO in DS „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ je potekal v konstruktivnem vzdušju. Poudarjeno je bilo, da so si stališča zelo podobna, tako da bo sodelovanje med obema organizacijama v bodoče potekalo na dveh ravneh: na nivoju vodstev in preko tistih članov in odbornikov, ki so včlanjeni tako v ZSO kot tudi v DS „Avstrijske narodnosti v SPÖ.“ Ex-YU-Tribunal Mednarodni tribunal (nekako v tradiciji že iz časa vietnamske vojne znanega Rus-selovega tribunala) naj bi se ukvarjal z dogodki v kriznih in vojnih področjih bivše Jugoslavije. Potrebno je raziskati vojne zločine in prestopke proti človeškim pravicam, odgovorne in storilce pa kaznovati. To so med drugim rekli nemška publicistika Monika von Kohl, pisatelj Milo Dor in dunajska novinarka hrvaškega porekla Melita Šunjič ter predstavnik Republikanskega kluba Nova Avstrija Silvijo Lehmann, ko je bila dunajski javnosti v klubu predstavljena nova knjiga Melite Sunjič „Woher der Haß?“ (Od kod sovraštvo?). Bo danes padla Peterletova vlada? DAS AKTUELLE INTERVIEW mit Dr. Rudolf Streicher ii__ ___ „Uber den Dialog die Lösung der noch offenen Probleme finden!“ Der Slovenski vestnik richtet aus Anlaß der Bundespräsidentenwahl am 26. April 1992 an die Präsidentenschaftskandidaten der im österreichischen Parlament vertretenen Parteien Fragen zu ihrem Verständnis der Minderheitenpolitik in Österreich. Ausgangspunkt dafür ist die grundsätzliche Verantwortung der Republik Österreich für die Wahrung der Rechte und die Sicherung und Entfaltung der Existenz der Kärntner Slowenen. Die moralische und politische Autorität erlaubt es dem österreichischen Bundespräsidenten, auf vielfältige Weise zu Fragen der Minderheitenpolitik Stellung zu nehmen und in konkrete Auseinandersetzung - ein Beispiel dafür war Alt-Bundespräsident Dr. Rudolf Kirchschläger - gestaltend und korrigierend einztugreifen. Nach den bereits veröffentlichten Interviews mit den Kandidaten Prof. Robert Jungk und Dr. Thomas Klestil folgt heute das Gespräch mit dem wohl aussichtsreichsten Bewerber um das höchste Amt im Staate, Dr. Rudolf Streicher. Mit Dr. Rudolf Streicher sprach Iwan P. Lukan Die österreichischen Volksgruppen bzw. Minderheiten beurteilen die offizielle österreichische Minderheitenpolitik überwiegend kritisch. In vielen Bereichen des öffentlichen Lebens stehen wesentliche Realisierungen der Bestimmungen des Österreichischen Staatsvertrages, Art. 7, noch aus (Zweisprachigkeit vor Ämtern, zweisprachige topographische Aufschriften, zweisprachiges Schulwesen). Halten Sie persönlich den gegenwärtigen Standard der faktischen Minderheitenrechte in Österreich für au-reichend oder sehen Sie Mängel und Defizite, zu deren Behebung Sie als Bundespräsident auffordern würden? Ich halte den Schutz der in Österreich lebenden Volksgruppen und Minderheiten für besonders wichtig. Österreich hat die Frage der Minderheiten und Volksgruppenrechte sehr ernst genommen und in diesem Bereich Herzeigbares geleistet. Ich denke in diesem Zusammenhang beispielsweise an die Errichtung von Volksgruppenbeiräten im Rahmen des Volksgruppengesetzes in der Ära Kreisky. Tatsache ist aber auch, daß es in dieser Frage, die ja den lebendigen Bereich des Zusammenlebens betrifft, immer wieder berechtigte Kritik, aber auch Verbesserungen geben wird. Hier muß der Dialog mit den betroffenen Volksgruppen geführt und gemeinsam eine Lösung für aufgezeigte Probleme gefunden werden. Denn die Achtung der Rechte der Minderheiten durch die Mehrheit ist nicht nur ein Gebot der demokratischen Gesinnung sondern auch Ausdruck der Reife einer Gesellschaft. Deshalb können wir das Erreichte - auf diesem, aber natürlich auch auf vielen anderen Gebieten - nicht als Endpunkt einer Entwicklung ansehen, sondern als eine Zwischenstufe in einem Prozeß, der selbstverständlich weitergehen muß. Im öffentlichen Denken werden Minderheiten häufig als Belastung für die gesellschaftliche Stabilität bzw. das politische und soziale Gleichgewicht angesehen. Minderheitenfeindliche, rassistische und nationalistische Vorurteile und Feindbilder spielen auch im österreichischen öffentlichen Leben eine ernstzunehmende Rolle. Was werden Sie als Bundespräsident konkret zur Überwindung dieser Feindbilder unternehmen? Jeder ist dazu aufgerufen, entschieden und mit Konsequenzen dem Schüren von Feindbildern entgegenzutreten. Gerade aber der Bundespräsident hat hier mit allen ihm zu Gebote stehenden Mitteln in vorderster Linie gegen etwaige aufkeimende rechtsextreme Tendenzen aufzutreten. Es ist Aufgabe der Politik, bestehende Ängste und Voruteile abzubauen um jene Rahmenbedingungen zu schaffen, die ein konstruktives Miteinander ermöglichen. Dabei hat der Bundespräsident als ruhige, ausgleichende politische Kraft des Landes eine wichtige Rolle zu spielen. In unserer durch und durch medialen Gesellschaft werden die Minderheiten - aufgrund ihrer relativen zahlen- mäßigen oder wirtschaftlichen Schwäche - mit ihren sozialen politischen und kulturellen Anliegen und Problemen an den Rand des öffentlichen bzw. medialen Geschehens gedrängt. Im staatlichen ORF stehen nur kurze Sendezeiten für Minderheitenprogramme zur Verfügung. Die Minderheitenorganisationen fordern schon lange eine Ausdehnung dieser Programme. Können sie auf Ihre Unterstützung als Bundespräsident rechnen? Minderheiten dürfen ganz bestimmt nicht an den Rand des medialen Geschehens gedrängt werden. Das, glaube ich, ist aber in Österreich auch nicht der Fall. Die in ganz Europa beobachtbare zunehmende Regionalisierung im Bereich der Funkmedien wird hier den Interessen, insbesondere zahlenmäßig kleinerer Minderheiten, ent-gegenkommen. Entscheidend ist aber, daß den Minderheiten - wie allen Österreichern - der Zugang zu den Medien offen steht und sie dadurch die Möglichkeit haben, mit ihren Vorstellungen und Anliegen auch öffentlich gehört zu werden. Von Minderheitenorganisationen und von Minderheitensprechern in einigen Parteien wird das Ausmaß der österreichischen finanziellen Volksgruppenförderung als unzureichend beurteilt. Zahlreiche Projekte und Einrichtungen sind dadurch in Frage gestellt oder bereits eingestellt. Werden Sie sich als Bundespräsident für eine Erhöhung der Volksgruppenförderungsmittel einzusetzen? Der Bundespräsident hat kaum Einfluß auf einzelne Budgetpositionen. Grund- sätzlich bin ich der Meinung, daß die Förderung von Volksgruppen auch in finanzieller Hinsicht wichtig ist. So wie bisher sollte die finanzielle Förderung der Volksgruppen immer wieder den jeweiligen Bedürfnissen und den wirtschaftlichen Möglichkeiten unseres Landes angepaßt werden. Österreich ist als „Land der Mitte“ in Europa historisch und aktuell ein typisches Beispiel für die multikulturelle Gesellschaft. Trotzdem wird diese Tatsache im öffentlichen Denken, vor allem in der Politik und in den Medien zumeist verdrängt. Relevante politische Kräfte setzen gerade in letzter Zeit wieder verstärkt auf nationale Emotionen und Polarisierung, mit dem Ziel der gesellschaftlichen Aussonderung von Minderheiten. In Kärnten haben die Befürworter einer sprachlichen Trennung von Kindern in den Schulen - entgegen den Empfehlungen zahlreicher Bildungswissenschaftler und Pädagogen sowie gegen den Willen der Minderheit - ein segregatives Schulgesetz durchgesetzt. Halten Sie eine sprachlich getrennte Erziehung von Kindern in zweisprachigen Regionen als zielführend für das Zusammenleben künftiger Generationen? Sollte Ihrer Meinung nach die Erlernung der slowenischen Sprache als Unterrichtssprache in Kärntens zweisprachigen Schulen auf die Angehörigen der Minderheit eingeschränkt werden? Schon von unserem Geschichtsverständnis her gibt es in Österreich eine Tradition der Tolaranz und des Zusammenlebens verschiedener gesellschaftlicher Dr. Rudolf Streicher Kandidat der SPÖ für die Bundespräsidentenwahl 1992, zuletzt Verstaatlich-ten-und Verkehrsminister in der Regierung Vranitzky, wurde am 19. Jänner 1939 in Wallsee (Niederösterreich) geboren. Er war von 1953 bis 1961 Werkzeugmacher bzw. später technischer Zeichner. Im zweiten Bildungsweg studierte Streicher an der Montanuniversität Leoben die Fachrichtung Hüttenwesen und promovierte 1979 zum Doktor der Montanistischen Wissenschaften. 1981 wurde Streicher Generaldirektor der Austria Metall AG, 1986 wechselte er als Generaldirektor und Vorstandsvorsitzender zur Steyr-Daimler Puch AG. Im gleichen Jahr wurde Dr. Streicher in die österreichische Bundesregierung berufen. Streicher ist seit 1966 verheiratet und Vater einer Tochter. Gruppen mit unterschiedlichen kulturellen Wurzeln. Die in Österreich lebenden Volksgruppen sehe ich daher als einen wertvollen Bestandteil der kulturellen Vielfalt unseres Landes. Hinsichtlicher der Spracherziehung bin ich der Auffassung, daß es die Entscheidung der Eltern bzw. des Betroffenen sein muß, ob das Angebot zur Erlernung beider Sprachen angenommen wird oder nicht. Von einigen Politikern, Parteien und Organisationen wird mit einer bestimmten Regelmäßigkeit immer wieder die Forderung nach einer Minderheitenfeststellung erhoben, vor allem dann, wenn Minderheiten ihre verfassungsmäßigen Rechte einklagen. Was ist ihre Meinung dazu? Der Forderung nach einer Minderheitenfeststellung wurde bereits 1976 bei der Verabschiedung des Volksgruppengesetzes und der parallel beschlossenen Novellierung des Volkszählungsgesetzes eine klare Absage erteilt. Die Einräumung grundlegender Minderheitenrechte sollte nicht von statistischen Zählkriterien abhängig gemacht werden. Minderheiten werden im Europa der Zukunft eine wichtige Rolle bei der Entwicklung der nachbarschaftlichen Zusammenarbeit und bei der Erhaltung des Friedens spielen. Damit im Zusammenhang wird auch die Frage der „Schutzmacht“ neu diskutiert. Ist ihrer Meinung nach die Republik Slowenien im Zusammenhang mit dem Staatsvertrag, (Fortsetzung auf Seite 4) Im Rahmen seiner Wahlwerbung in Kärnten/Koroäka traf Bundespräsidentschaftskandidat Dr. Rudolf Streicher auch mit Vertretern der Kärntner Slowenen zusammen. Zum Rendezvous mit Streicher hatte die ARGE „ Volksgruppen in der SPÖ“ unter ihrem Vorsitzenden Prof. Tomaž Ogris gemeinsam mit den SPÖ-Frauen und den Naturfreunden eingela- Foto: Walter Fritz Streicher: „Skupaj z manjšino rešiti odprta vprašanja“ „Uber den Dialog die Lösung der Probleme finden!“ (Fortsetzung von Seite 3) Artikel 7 als Nachfolgestaat Jugoslawiens und somit als Vertragspartner der österreichischen Regierung anzusehen? Dies ist aus völkerrechtlichen Gründen nicht möglich. Artikel 37 des Staatsvertrages sieht vor, daß dem Staatsvertrag nur ein Mitglied der Vereinten Nationen beitreten kann, das sich „am 8. Mai 1945 mit Deutschland im Kriegszustand befunden und den Status einer Vereinten Nation besessen hat“. Von diesem rechtlichen Aspekt abgesehen, ist aber wesentlich, daß die Qualität der Stellung der slowenischen Volksgruppe in Österreich in vollem Umfang aufrecht bleibt. Haben Sie sich persönlich oder im Rahmen ihres öffentlichen Wirkens bereits mit der Frage der österreichischen Volksgruppen und Minderheiten auseinandergesetzt? Wie wollen Sie als Bundespräsident ihre Beziehung zu den Minderheiten organisieren? Was bedeutet Ihnen persönlich die Beziehung zu den Volksgruppen bzw. Minderheiten? Im Falle meiner Wahl wäre ich selbstverständlich ein Bundespräsident für alle Österreicher. Ein Bundespräsident, der über den Parteien steht, und der den Kontakt mit Bevölkerung und allen relevanten Kräften in unserem Land sucht. In diesem Sinne würde ich mich selbstverständlich auch um einen kontiuierlichen Kontakt und eine gute Gesprächsbasis zu den in Österreich lebenden Minderheiten und Volksgruppen bemühen. Es zeigt sich immer wieder, dqß viele österreichische Mitbürgerinnen und Mitbürger, die sich sehr bewußt zu einer der Minderheiten rechnen, zu den überzeugtesten österreichischen Patrioten gehören. Unser österreichertum erwächst aus vielen Wurzeln - daran muß immer erinnert werden. Das Gefühl der gemeinsamen Heimat ist etwas, was uns nie verloren gehen darf. Und die Förderung dieses Bewußseins der Gemeinsamkeit aller Österreicherinnen und Österreicher wäre eines meiner vordringlichsten Anliegen als Bundespräsident. den. Zum Fragekomplex Österreich - EG: Ein großer Prozentsatz der Österreicher ist hinsichtlich eines Beitrittes unentschlossen, ein Viertel lehnt diesen Schritt ab. Welche Argumente sprechen für einen Beitritt Österreichs in die Gemeinschaft? De facto ist Österreich schon heute mit der Europäischen Gemeinschaft eng verflochten; 70 Prozent unserer Exporte gehen in EG-Länder, etwa gleich viel kommen aus diesen. Es gibt also gegenseitige wirtschaftliche Abhängigkeiten, die doch schon beträchtlich sind. Ich würde sogar meinen, wir sind de facto schon ein EG-Land. Wir wissen aber auch, daß mit der von uns nunmehr angestrebten Mitgliedschaft viele Fragen verknüpft sind, die sich auch die österreichische Bevölkerung stellt. Es gibt zweifellos auch Ängste und Befürchtungen. Die Bundesregierung ist dabei, in einer sauberen und ehrlichen Informationskampagne ganz konkret Vor- und Nachteile eines Beitrittes aufzulisten und der Bevölkerung vorzulegen. Wir sind ein starkes Land und wir wollen ein starkes Österreich in einem starken Europa werden. Dafür werden wir jedoch nirgendwohin auf den Knien rutschen, auch nicht nach Brüssel! Das heißt aber auch, daß Österreich bei den Beitrittsverhandlungen seine Interessen selbstbewußt vertreten kann und auch wird. Ich denke hier an die Bereiche Neutralität, Verkehr, Landwirtschaft usw. und habe überhaupt keine Sorge, daß für die österreichische Bevölkerung ein Nachteil entstehen könnte. Apropos Neutralität. Könnte diese zum „Eintrittsgeld“ für eine EG-Mit-gliedschaft werden? Die Aufgabe von fundamentalen österreichischen Interessen eignet sich in kein-ster Weise als Eintrittsgeld oder als Tauschobjekt. Dies gilt sowohl für die Neutralität, für den erreichten Transitvertrag oder andere, die österreichische Bevölkerung berührende Fragen. Ich habe meinen diesbezüglichen Standpunkt bei der Grundsatzrede aus Anlaß der Bekanntgabe meiner Präsidentschaftskandidatur den Österreichern mitgeteilt und brauche nichts zu relativieren, nichts zurückzunehmen und nichts hinzuzufügen. Die Neutralität ist ein wesentliches Element des österreichischen Selbstverständnisses und das neutrale Österreich war auch die Voraussetzung, daß sich Österreich wirtschaftlich so entwickeln konnte, und wir heute zu den stärksten Industrienationen der Welt zählen. Die Neutralität ist aber auch ein Instrument zur Friedenssicherung. Wenn einige meinen, ein kollektives Sicherheitssystem in Europa könnte die Neutralität ersetzen, dann sage ich dazu, daß auch die Neutralität ein derartiges Instrument darstellt. Und zwei Instrumente der Friedenssicherung können doch einander nicht im Wege stehen. Dem möchte ich noch hinzufügen, daß sich die Neutralen im politisch veränderten Europa sicherlich werden neu orientieren müssen, dies jedoch nicht unter Aufgabe ihrer Neutralität! Und der Staatsvertrag? Auch an diesem darf nicht gerüttelt werden. Nur weil eine Signatarmacht verlorengegangen ist bzw. sich anders strukturiert, ist kein Grund, diesen in Frage zu stellen. Wie gesagt: Neutralität und Staatsvertag haben uns den ökonomischen Wohlstand gebracht, der es darüberhin-aus auch erlaubt hat, daß wir diesem auch einen ökologischen hinzufügen bzw. weiter aufbauen. Danke für das Gespräch! (Nadaljevanje s 1. strani) ki so povezana z živim področjem sožitja, vedno kaj kritizirati, da pa bo tudi vedno prihajalo do izboljšav. „Zato doseženega nikoli ne moremo smatrati za zaključek nekega razvoja, marveč le kot vmesno stopnjo v procesu, ki se vedno nadaljuje,“ je poudaril dr. Streicher. O dvojezičnem pouku oz. jezikovni vzgoji je kandidat socialdemokratske stranke menil, naj o tem, ali se poslužijo možnosti učenja obeh jezikov ali ne, odločajo starši oz. prizadeti. Dr. Streicher pa je odločno zavrnil zahtevo po preštevanju manjšine: „Priznanje osnovnih manjšinskih pravic naj ne bi bilo odvisno od statističnih kriterijev“, je menil kandidat in dodal, da je bila taka zahteva jasno odklonjena že leta 1979. Odgovoril je tudi na vprašanje avstrijske finančne pomoči narodnostnim skupnostim in načelno menil, naj se pomoč „prilagodi potrebam manjšin ter tudi gospodarskim možnostim naše države“. Zavzel pa se je tudi za boljše. možnosti na medijskem področju. Le-te naj bi narodnostnim skupnostim v Avstriji omogočale neoviran dostop do medijev ter možnost, da s svojimi predstavami in željami seznanjajo javnost. Na vprašanje, ali Republika Slovenija v zvezi s 7. členom Avstrijske državne pogodbe kot naslednica države Jugoslavije lahko postane pogodbeni partner za avstrijsko vlado, pa je dr. Streicher ponovil znano avstrijsko stališče, da to iz Na tiskovni konferenci v Ljubljani so avstrijski in slovenski minister za kulturo, dr. Rudolf Schölten in dr. Andrej Capuder, ter slovenski minister za šolstvo dr. Peter Vencelj sporočili rezultate pogovorov o kulturni izmenjavi med Avstrijo in Slovenijo. Razpravljali so o možnostih skupnega financiranja različnih projektov, saj po besedah avstrijskega ministra Scholtna ekonomske možnosti v nobeni izmed držav niso na zavidljivi ravni. Dr. Andrej Capuder je dejal, da Slovenija želi pomoč pri založniški dejavnosti na Koroškem, s čimer bi pridobila predvsem slovenska manjšina. Dogovarjali so se še o avstrijskem sofinanciranju kulturnih programov in o oblikovnaju skupnega sklada, ki bi preko nagrad podpiral dosežke v umetnosti. mednarodnopravnih vzrokov (člen 37 ADP) ni mogoče, pri tem pa dejal: „Ne glede na pravni aspekt tega vprašanja pa je bistveno, da mora kvaliteta položaja slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji ostati ohranjena v polnem obsegu“. V razgovoru je dr. Rudolf Streicher zavzel tudi stališče do neonacističnih oz. desničarskih pojavov v Avstriji: „Vsakdo je dolžan, da se odločno in konsekventno upre takim pojavom.“ Dejal je, da je prav naloga zveznega predsednika, da z vsemi sredstvi in kot prvi nastopi proti takim desnoekstremističnim pojavom. Dr. Streicher se je v razgovoru za naš list predstavil kot zagovornik vstopa Avstrije v Evropsko skupnost, pri tem pa poudaril, da se to nikakor ne sme zgoditi na račun nevtralnosti Avstrije. „Avstrijska nevtralnost je bistven element avstrijskega samora-zumevanja, bila je tudi osnova za pozitiven gospodarski razvoj, ki nas je pripeljal prav v vrh najmočnejših industrijskih nacij v svetu.“ Nevtralni status Avstrije pa je nadalje instrument za ohranitev miru v Evropi, ki ga nikakor ne more nadomestiti nek kolektivni varnostni sistem v Evropi.“ Na osebno vprašanje, zakaj naj bi koroški Slovenec pri predsedniških volitvah 26. aprila oz. v drugem krogu volil prav njega, je kandidat avstrijskih socialdemokratv odgovoril, daje kot „toleranten in odprt človek, ki želi biti tudi pravičen“, vreden tudi glasov pripadnikov narodnostnih skupnosti. Rudolf Schölten je ob tem poudaril pomen kvalitativnih meril, povedal pa je tudi, da bo Slovenija sredstva lahko črpala iz posebnega sklada, ki ga bo ustanovila avstrijska vlada in bo namenjen vsem državam, ki si želijo kulturno izmenjavo z Avstrijo. Posebna tema je bilo šolstvo. Ob tem so si ministri izmenjali dosedanje izkušnje in primerjali šolske sisteme. Zavzeli so se za združljivost programov za poklicno in univerzitetno izobraževanje. Avstrijski minister za kulturo je menil, da pretok delovne sile zahteva združljivost učnih programov, medsebojno priznavanje diplom pa po njegovem mnenju ni problematično. SLOVENSKI VESTNIK Avstrijsko-slovenska kulturna izmenjava 8. april 1992 5 < V** Skrajno pregret bosanski lonec Ko sem pred leti v Sarajevu naročil to čudovito jed, bosanski lonac, si nisem mogel predstavljati, da jo bodo novinarji, opazovalci in celo odločujoči politiki uporabljali kot žalostno prispodobo za sedanje stanje v Bosni in Hercegovini. Resda je to zmes več hranil in dodobra začinjena z za nas nenavadno pekočimi začimbami. Vendar okusna in izredno dobra. Prav enak vtis mi dajejo številni Bosanci, s katerimi se srečujem. To so ljudje odprtega duha in zle sreče. „Nikoli se niso izražali nacionalno. Vedelo se je le to, da so eni muslimani, drugi pravoslavci in tretji katoliki. Naenkrat pa so ti Bosanci postali Srbi, Muslimani in Hrvati. Deželo, ki jim je stoletja dejala skupen, resda boren kruh, je treba raztrgati, jo razdeliti v tri nacionalne in upravne enote, se preštevati, se meriti preko puškinih cevi. Birokrati v Bruslju so sklicali konferenco o BiH. Tam-daleč so našli formulo, kako rešiti sožitje, ki ga desetletja, kakršno je bilo, ne bo več. Sklicali so vodje treh narodov, ki pa so v Bruselj prišli s figo v žepu, kajti sedanji scenarij so že prej pripravili v Beogradu, Zagrebu in tudi v Sarajevu. Seveda ne srbski, hrvaški in muslimanski narod, ampak njihovi voditelji, nekateri tudi samozvani. Kako si razdeliti Bosno in Hercegovino? Pri tem ne veljajo nikakršna etnična, jezikovna, kulturnozgodovinska pravila. Čigavo je mesto, v katerem npr. živijo vsi trije narodi, Muslimani, Hrvati in Srbi? Ta čas od tistega, ki ima pod orožjem več svojih vojakov in prostovoljcev. Edini kriterij razdeljevanja je puška, mina, bomba, nož. Ker pa je znano, kdo ima največ orožja in iz katerih skladišč v imenu ohranjanja Jugoslavije prihaja, je razumljivo, da se srbski del BiH stalno povečuje. Ljudje bežijo, Hrvati k Hrvatom, Muslimani k svojim, prav tako Srbi. Če Srbi ujamejo Muslimana, ga z mineralno vodo prekrstijo v pravoslavca, gorje Hrvatu ali Srbu, če ga zajamejo nasprotniki. Evropska skupnost v tem trenutku priznava neodvisnost in suverenost BiH. S tem pomaga ZDA, da bodo v. eni potezi lahko priznale poleg BiH tudi Slovenijo in Hrvaško. Kakšno licemerstvo! Zanje je vse to ne samo bosanski, ampak balkanski lonec, feferonov in pekoče paprike v njem še niso začutile. Zgodovinsko gledano je za krvavi debakel v BiH kriva Evropa. Do nje se je vedno obnašala ošabno, s svojo računico. Da ob tem krvavi ljudstvo, ji nikoli ni bilo mar. Avstro-Ogrska je imela Bosno za rezervoar najboljših vojakov, ki so s krvjo branili dunajske interese, Hitlerje iz Bosne odvažal rudo in les in uprizoril krvavo Kozaro, Sutjesko in Neretvo, sedanji evropski oblastniki pa na primeru BiH na prefinjen način rešujejo narodnostne napetosti doma, za vsem tem pa se še dodatno skrivajo globalni strateški in ekonomski interesi. Bosna in Hercegovina bo kljub velikim žrtvam preživela. Mitingi za skupno življenje vseh narodov na sarajevskih ulicah budijo upe, da bomo na Baščaršiji še lahko naročali vsebinsko bogat in za nekatere kar preveč pekoč bosanski lonac. Jože Rovšek Lord Carrington o razpadli Jugoslaviji: „Pravne naslednice bodo vse republike!“ LJUBLJANA, (STA). - Pravne naslednice Jugoslavije bodo vse nekdanje republike, ne le država, ki bo morebiti zadržala ime Jugoslavija, je na pogovoru z novinarji povedal predsednik mirovne konference lord Peter Carrington. Dodal je, da bo mirovna konferenca nedvomno sledila poročilu Badinterjeve arbitražne komisije, ki je za vzrok jugoslovanske krize določilo raz- padanje države in ne odcepitev posameznih republik. Postopek pravnega nasledstva bo potekal znotraj treh delovnih skupin mirovne konference, usklajeval pa ga bo portugalski veleposestnik v Kairu Francisco Dovalle. Portugalskega diplomata, ki je bil leta 1988 velposlanik v Beogradu, bodo prav zaradi nalog v zvezi s sukcesijo Jugoslavije odpoklicali iz Egipta. Zum 50. Jahrestag der Aussiedlung: Hitler wollte die Vernichtung der Slowenen! Die Verbrechen der nazistischen Gewaltherrschaft gehören zu den größten Greueltaten, die der deutsche Faschismus der slowenischen Volksgruppe in Kärnten zugefügt hat. Mit einer Massenvertreibung der slowenischen Bevölkerung sollte die „ Kärntner Frage “ ein für allemal gelöst werden. Der Planung, der Ausführung und dem Ziel nach ähnelt die Vertreibung und die physische Ausrottung der Kärntner Slowenen während des zweiten Weltkrieges der Vernichtung der Juden und den nazistischen Methoden bei der Vefolgung der Polen in Poznan und in Schlesien. Am 14. April 1942 verschleppten motorisierte Abteilungen des Reservepolizeibataillons 171 und bis an die Zähne bewaffnete SS-Truppen auf Viehlastern 186 slowenische Familien in das Sammellager in Ebental. Acht wurden bald freigelssen, sodaß am 14./15. April 178 slowenische Familien vertrieben wurden. Mit der umfassenden Aussiedlungsaktion aus dem gesamten zweisprachigen Gebiet wurde die sprachliche und nationale Grenze der Kärntner Slowenen weiterhin sichtbar. Zuerst wurden sie in die speziell vorbereiteten Lager Hesselberg, Frauenaurach, Hagenbüchbach, Schwarzenberg und Rehnitz ausgesiedelt, bald danach wurden sie auf andere entfernte Lager Eichstätt, Widsheim, Ettlingen, Rastatt, Weisenburg, Wernfels, Gerlachsheim, Rettenbach, Buch, Altenmark-Tennen-berg, Altötting und Möhringen aufgeteilt. Die Vertreibung verursachte unter der Kärntner Bevölkerung Verwirrung und Beunruhigung, der Großteil der Südkärntner Bevölkerung verurteilte diesen barbarischen Akt. Daher erlaubten führende Kärntner Nazis schon im Mai 1942 sechs ausgesiedelten Familien die Rückkehr auf ihre Höfe. Nachdem sich das Kräfteverhältnis immer mehr zugunsten der Verbündeten entwickelte, benötigte die nazistische Soldateska immer mehr Soldaten. Den slowenischen Ausgesiedelten wurde die Rückgabe ihrer Höfe versprochen, wenn sie sich zum Hitler-Heer meldeten. Einige Ausgesiedelte wurden sogar aus den Konzentrationslagern entlassen, sie durften aber nicht mehr nach Kärnten zurückkehren; für jeden wurde die sog. Sippenhaftung bestimmt, die kollektive Haftung der engeren Verwandten mit Strafsanktionen. Aber auch in Kärnten ging die Kolonisierung nicht problemlos vor sich. Einige Kanaltaler lehnten die Ansiedlung auf den Höfen von ausgesiedelten Slowenen ab, in den Augen der Nazis waren nicht alle national und politisch verläßlich genug. Vor allem in der Umgebung von Eissenkappel hatten die Nazis der großen Verbreitung der Volksbefreiungsbewegung Schwierigkeiten mit der Neubesetzung von Bauernhöfen, einige Kolonisten mußten den Hof der ausgesiedelten Slowenen wieder verlassen. Ein geringer Teil der slowenischen Ausgesiedelten konnte zwar noch vor der Befreiung auf ihre Höfe zurückkehren, trotzdem beschäftigten sich die Nazis noch immer mit Plänen der Vertreibung eines Großteils der slowenischen Bevölkerung. Der Kärntner Gauleiter Rainer äußerte im Oktober 1942 den Wunsch nach einer endgültigen Beseitigung des Slowenenproblems. Mit diesem Hinweis war der Plan von der Vertreibung von 50.000 Einwohnern Südkärntens verbunden, die von der Verordnung Himmlers vom 6. 2. 1943 bestätigt wird, mit der er das zweisprachige Gebiet in Kärnten zum deutschen Siedlungsbereich erkärt. Das bedeutet, daß Himmler den Großteil des späteren Territoriums für das zweisprachige Schulwesen zum Aussiedlungsgebiet erkärte, was beweist, daß den Nazis im Jahre 1943 der Umfang des zweisprachigen Terito-riums genau bekannt gewesen ist. Die endgültige Vertreibung der Kärntner Slowenen im Februar 1943 konnten die Nazis nicht mehr durchführen, die Rote Armee hatte die Front bei Charkow durchstoßen; zwischen Charkow und Rostow planten die Kärntner Nazis „das Neue Kärnten“, wohin sie 50.000 Menschen aus Kärnten aussiedeln wollten. Von dieser Zeit an kam es noch immer zu vereinzelten Vertreibungen jener slowenischen und deutschen Familien, die die Volksbefreiungsbewegung unterstützen oder sich sonstwie den nazistischen Machthabern widersetzten. Der nazistischen Entnationalisierungsapparat verschuldete die Vertreibung von fast 300 Familien, ungefähr 1300 Vertriebene, er sperrte ungefähr 1000 Personen ein, von denen an die 200 in Konzentrationslagern oder Gefängnissen umkamen. Von 80 slowenischen Priestern wurden 67 aus Südkärnten ausgesiedelt. 94 Ausgesideltengrä-ber, tausende ermordete Partisanen und Entwurzelte und dem eigenen Volk Entfremdete ohne Zahl klagten noch heute Maier-Kaibitsch und seine verbrecherischen Helfer an. Die Vertriebenen kehrten zwar nach dem Sieg über den Nazismus nach Hause zurück, ihre Bestrebungen aber, das Unrecht wiedergutzumachen, das ihnen im zweiten Weltkrieg zugefügt wurde, wurden erst im Jahre 1963 gänzlich erfüllt... Anstatt bei der Rückkehr in die Heimat Wiedergutmachung für zugefügtes Unrecht zu erlangen, wollte man einen Teil der Vertriebenen im Juli 1945 von Villach wieder zurück nach Deutschland schicken, wogegen jedoch u. a. von Dr. Joško Tischler und Lovro Kramer erfolgreich Protest eingelegt wurde. Nachdem die Ausgesiedelten nach Hause zurückgekehrt waren, begann der mühselige Kampf um die Rückerstattung des Besitzes, die bis in die fünfziger Jahre hinausgezögert wurde. Die slowenischen Vertriebenen stellten die ganze Zeit nach 1945 das Gewissen der Kärntner Gesellschaft dar. Der Versuch, die Gendekfeier zum 4. Jahrestag der Vertreibung am 15. 4. 1946 zu verbieten, forderte ein kämpferisches Auftreten der Kärntner Slowenen in Klagenfurt heraus. Die Tatsache, daß die Kla-genfurter-Polizei an diesem Tag physisch gegen die Slowenen vorgegangen ist, weist auf die kontinuierliche Entnationalisierungspolitik der Kärntner Behörden vor, während und nach dem Krieg hin. Es ist mehr als bezeichnend, daß die Ereignisse im April 1946 eine symbolische Einleitung in alle jene Geschehnisse bedeuteten, die 1958 zur Abschaffung der zweisprachigen Schulverordnung und später zur Minderheitenfeststellung führten. Aus „Pregnanstvo in upor / Vertreibung und Widerstand 2. DEL Uvod v nasilno preganjanje koroških Slovencev iz domače dežele se po plebiscitu prične potem, ko je moralo 61 slovenskih učiteljev iz socialnih razlogov zapustiti Koroško in se preseliti v Jugoslavijo; na Koroškem so ostali samo štirje, od teh pa je dobil službo na dvojezičnem ozemlju samo eden. S Koroškega je moralo oditi tudi več duhovnikov in delavcev. Potem ko je večina slovenske inteligence zapustila Koroško, je KHD (od leta 1924 KHB) začel ugotavljati imovinsko stanje koroških Slovencev, da bi bil poučen tudi o gospodarski moči. Na podlagi zemljiških knjig in posestnih listin je želel ugotoviti gospodarsko stanje za vsako posamezno osebo in jo v katastru zaznamovati. V svojem delovanju se KHB ni ome-njeval le na politično propagando, posluževal se je še drugih bolj učinkovitih sredstev za ponemčevanje južne Koroške. Konec dvajsetih let je začel v organizaciji KHB poslovati poseben oddelek, zemljiški posredovalni urad (Bodenvermittlungsstelle), ki je s pomočjo Schulve-rein Südmark in berlinskega VDA (Verein für das Deutschtum im Ausland) posredoval za Nemce iz rajha nakupe ali zakupe kmetijskih posestev na Koroškem. Centrala za naseljevanje rajhovskih Nemcev na Koroško je bila v društvu Volksbund v Berlinu, pri katerem je imel vodilno vlogo Korošec dr. Hans Steinacher, posredovalec med Volksbundom iz Berlina in KHD-jem.Poleg Volksbunda pa je naseljevanje finacirala organizacija Schulverein-Südmark, ki je delovala skoraj v vseh občinah senžermenske Avstrije in nabirala denarna sredstva v rajhu in v Avstriji za germanizacijo koroških Slovencev. Tako je prišlo v času do razpada parlamentarne demokracije v Avstriji 1.1933 v rajhovske roke nad 4000 ha slovenske zemlje, kjer se je naselilo okoli 200 družin nemških kolonistov iz rajha. S širjenjem rajhovske kolonizacije je uspevala tudi nacistična miselnost ter so ilegalne nacionalsocialistične organizacije naraščale in večale vpliv. Pri neuspelem nacističnem puču leta 1934 so sodelovali rajhovski kolonisti in s tem postopoma z drugimi nemškonacionalnimi silami v deželi pomagali ustvarjati ugodno politično ozračje za poznejši anšlus. Po svoji zgodovinski zasnovi je bil KHD (KHB) torej tvorba nemškega nacionalizma, po svojem formalnem ustanovitelju in vodstvenem sestavu pa deželna uradna inštitucija, v katero so bili vklučeni kot funkcionarji številni politiki koroške deželne vlade. Nemški nacionalizem in deželna oblast sta se prepletala v številnih primerih, kar je očitno tudi v naslednjem: Vinzenz Schumyje bil več let predsednik KHD, od leta 1923 do 1927 koroški deželni glavar, v letih 1929/ 30 v raznih koalicijskih vladah s krščanskimi socialci podkancler in notranji minister tudi še v prvi Dollfußovi vladi leta 1933. Prav tako so tudi finančna sredstva dotekala v glavnem iz javnih in pa iz deželnih proračunskih sredstev. Tako je dobila germanizacija koro-, ških Slovencev že v medvojnem obdobju uradni pečat. Ko je marca 1938 nacistični aparat prevzel oblast v Avstriji, je bil KHB takoj priznan kot sestavni del nacionalsocialistične stranke. Nacizem v prvem obdobju na južnem Koroškem ni imel močnejše in bolj množične organizacije, kot je bil KHB s široko razvito organizacijsko mrežo na podeželju. Poslovodja KHB A. Maier-Kaibitsch je takoj postal član koroške deželne vlade in pooblaščenec za manjšinska vprašanja, pozneje pa vodja deželnega glavnega urada za narodnostna vprašanja (Leiter des Gauhauptmannes für Volkstumsfragen). Priključitev Avstrije k rajhu predstavlja dokončno prelomnico v odnosu oblasti do koroških Slovencev. Po občinah južne Koroške so sestavljali sezname naj-zavednejših Slovencev na podlagi ljudskega štetja iz leta 1939. Tem seznanom pa so sledili ponovni zapiski, kjer so registrirali narodno zavednost in aktiv- nost posameznih slovenskih družin. To je bila prva inventura za tiste koroške Slovence, ki so jih pozneje izselili. Že leta 1939 pa so nacisti povezali pregon Slovencev z vprašanjem preselitve nemške manjšine iz Južne Tirolske in iz Kanalske doline v rajh. To nalogo so poverili A. Maier-Kaibit-schu, ki je nameraval to akcijo izkoristiti za naselitev nemških kmetov na področje južne Koroške. Nacisti so skušali izkoristiti vse pravne možnosti, da bi pridobili čim več kmečkih posesti, kamor so nameravali naseliti kanalske in juž-notirolske optante; v ta namen jim je služil tudi zakon iz leta 1935 o možnosti zaplembe privatne posesti za potrebe vojske. Sicer so nacisti že pred napadom na Jugoslavijo aprila 1941 snovali načrte za izselitev koroških Slovencev, vendar do njene uresničitve v tem času ni prišlo, ker se je Hitlerjeva Nemčija prizadevala, da bi Jugoslavijo pridobila na svojo stran. Ko pa so se jugoslovanski narodi uprli takemu poskusu, so nacisti pokazali svoj pravi obraz. To so občutili tudi koroški Slovenci, potem ko je okupacija Jugoslavije koroškim nacistom dokončno razvezala roke. Nastopil je trenutek, s katerim so želeli z nemško kolonizacijo iz Italije dokončno pregnati Slovence iz dežele. Medtem ko je obmejni urad meseca aprila 1941 mislil več ali manj še na prisilni odkup ali na razlastitev kmetij, vsebuje Himmlerjeva odredba z dne 25. 8. 1941 že moment prisilne izselitve koroških Slovencev. Za naselitveno področje Kanalčanov je izrecno določil dvojezično ozemlje, s Protislovensko gibanje na Koroškem je tako staro kot koroško narodnostno vprašanje, toda prva polovica stoletja je bila za koroške Slovence najbolj usodna: položaj slovenske narodnostne skupnosti se je prvič skrajno zaostril po prvi svetovni vojni in plebiscitni odločitvi, manjšinska politika na Koroškem je prešla v roke prednji četi nemškega nacionalizma. Pritisk se je iz leta v leto stopnjeval in z „Anschlus-som" leta 1938 dosegel svoj višek. Nacionlistična strahovlada je začela z uresničevanjem raznarodovalnega programa, katerega cilj je bil uničenje slovenskega naroda kot etnične enote na Koroškem. Hitler je hotel Slovence izbrisati iz Koroške, z uresničevanjem genocida pa so nacistične sile začele točno pred 50 leti. 14. in 15. aprila 1942. katerega je velel izseliti kakih dvesto „narodno in državno sovražnih“ družin. Vse kompetence pri izvedbi izseljevanja pa je poveril celovškemu uradu šefa varnostne policije in varnostne službe ter uradu državnega komisarja za utrditev nemštva na Koroškem, svetoval pa je, da k uresničitvi pritegnejo tudi lokalne nacistične dejavnike. Cela vrsta posebnih uradov se je ukvarjala z vprašanjem naselitve in preselitve ter sodelovala pri pripravah in vseh odločitvah. Z odlokom z dne 27. 3. 1940 je gauleiter poveril vse to delo A. Maier-Kaibitschu, da bi v eni osebi združil tradicijo nemškega nacionalizma z obmejnim naročilom V zgodnjih jutranjih urah so oboroženi policisti nacistične strahovlade vdrli v mirne, po večini kmečke domove koroških Slovencev ter iz spanja vrženim in prestrašenim prebivalcem ukazali, da se morajo pripraviti na izselitev. Prva postaja trpljenja je bilo zbirno taborišče v Žrelcu, kjer se je že izkazalo, da gre za množičen izgon koroških Slovencev. Slovenski vestnik namenja tem usodnim dogodkom pred 50 leti poseben prostor v svojih izdajah. Danes nadaljujemo z objavo prispevka zgodovinarjev in strokovnjakov, v katerem je prikazan razvoj, ozadje in potek največjega nasilja nad koroškimi Slovenci. Napisali so ga dr. Teodor Domej, dr. Avguštin Malle, dr. Marjan Sturm in Peter Wieser. stranke. Pod njegovim vrhovnim vodstvom je celotna akcija potekala v naslednjih uradih: 1) Gaugrenzlandamt, Amtliche Umsiedlungsstelle; pozneje Gauhauptamt für Volkstumsfragen der Gauleitung Kärnten der NSDAP. 2) Urad Der Beauftragte des Reichskommisars für die Festigung deutschen Volkstums, Dienststelle Klagenfurt. 3) Gauverband Kärnten des VDA - vrhovna organizacija vseh nemškonacio-nalnih društev narodnopolitičnega značaja. 4) Deutsche Umsiedlungstreuhandgesellschaft mbH. (DUT), Nebenstelle Klagenfurt. Ta družba je prevzemala imovino pregnancev ter odločala o razlaščenem premoženju. 5) Deutsche Ansied-lungsgesellschaft mbH. (DAG), Geschäftsstelle Klagenfurt. Ta organizacija je upravljala s premoženjem preselitvene družbe in se ukvarjala predvsem z neposrednimi posli naselitve. 6) Poseben oddelek celovškega gestapa: Geheime Staatspolizeistelle Klagenfurt. Poleg teh organizacij in uradov pa so v polni meri sodelovali vsi pristojni oddelki tedanje deželne vlade Der Reichsstatthalter in Kärnten, vsi uradi in oddelki Gauleitung der NSDAP Gau Kärnten, vsi kreisleiterji, instance kmečkih organizacij Landesbauernschaft ter okrajne Kreisbauernschaft, tedanja okrajna glavarstva, Der Landrat in končno tako imenovane vaške trojke (župan, Ortsbauernführer, Ortsgruppenleiter der NSDAP). Izselitveni načrti so bili izdelani na Koroškem, *"*’*»+' Ojtrhvč ICHj *AA-t b- /av jiAI*A