-----    300   -----
Gospodarske skušnje.
V'
Žveplo pomoč zoper gnjilobo kmetijskih 'pridelkov.
Več let uže dobro potrjena pomoč, krompir, sadje in grozdje v kletih (keldnh) in hramih gnjilobe obvarovati, je to, da se kleti ali brami kolikor mogoče dobro zapro. V ta namen uže zadostuje, če če se okna kleti ali shrambe, ako se drugače Z8preti ne dad6, trdno s slamo zadelajo, vrata pa, ki se ne dad6 dobro zapreti, s sukneoimi krajci ali slamnatimi kitami na obojih zamašijo.
Predno se krompir v hram spravi, naj se na ponvi ali v kakem starem loncu nekoliko žrjavice v hram prinese in na žrjavico potrese žvepienega cvčta več ali manj, kakor je prostor veči ali manjši. Ko se je to zgodilo, naj človek brž zapusti hram, kajti žvepleni puh je pljučam škodljiv, in naj za seboj zapre vrata.
Po preteku 24 ur se smejo vrata odpreti in krompir nositi v hram z žveplenim puhom pokajen.
Ce pa je krompir uže prej v hramu pospravljen bil, naj se, kakor je ravnokar rečeno bilo, hram potem z žveplom pokadi in več dni zaprt ostane. Cez 3 tedne naj se zopet z žveplom še enkrat pokadi, in to pozneje še enkrat ponovi, ko bi se kazalo, da krompir gnjije.
Gajiloba krompirjeva izvira iz gnjiline piskercev, katere so plesenj ali žužeki razdevati pričeli; žvepleni puh pa zamori vso plesenj, žužeke in njihovo zalego, in zato je lahko umevno, zakaj je žveplenje pri gnjilobi toliko koristno, ki ne s*ane ni veliko denarja ni veliko truda.
Zanimivo je videti, kako se deloma ali pa popolno gnjili krompir v kratkem času zgrbi kakor suha bukova goba, — to pa, kar je na krompirju še zdravega bilo, ne   gnjije več, ampak ostane zdravo in vžitno.
Ce pa krompir uže na njivi začne gnjiti, je to znamenje najhuje krompirjeve bolezni. Plesenj tu najpoprej napade krompirjevec (krompirjevo perje), ki prezgodaj začne rumeneti, veneti in nazadnje črneti ; od perja gre pa bolezen na krompir sam. Kdor zdaj krompir bolj pazljivo ogleduje, najde pod lupino krompirjevo dobro vidljive rujavkaste žilice, katere se pozneje v notranjstvo krompirja vrinejo in gnjilobo pričaejo.
Brž ko se je krompir enkrat ali dvakrat dobro žvepiii, umrjo te piesnjive nitke, ne napravijo nobenega plesnjivega plodu in tako postane le od plesnje navzeti dei krompirja suh kakor bukova goba.
Prav tako dobro de žveplenje sadju, le da od gnjilobe načeta jabeika in hruške se ne posušijo, ter se zato morajo zavreči, — kar je pa druzega popolno zdravega sadja zraven, ne gnjije, če se je hram žveplil.
Grozdje, ki se je v kakem hramu obešeno žvep-lilo, se ohrani popolno zdravo, da ne gnjije in ne ples-nije, ampak se naposled le posuši v civebe, katere so za rabo dobre.
Niti sadje niti grozdje pa ne dobi po žveplenji nobenega zopernega okusa.
Mene skušnja uči, da krompir, čeravno se je zelo žveplil, ne zgubi kalivne moči, kajti uže več let imam stari, okusni krompir v kleti noter do novega pridelka.
Temu ravnanju se imam zahvaliti , da sem jaz v tacih letinah, ko je krompir tako gnjil, da so moji sosedje morali tretjino ali cel6 polovico pridelka na gnoj vreči, od 100 krompirjev komaj 2 ali 3 izgubil.
Vsakako pa je koristno, če se krompir v kletih ne naloži na velike kupe, ampak le bolj plitvo, ali celo po policah razloži, kajti v tacih shrambah ga žvepleni puh še bojje prešine in gnjilobe obvaruje.
Se to skušnjo bom naredil, da bom krompirjevo perje na njivi o zadnjem osipanji z žveplenim cvetjem s pomočjo pihavnika oprašil, in s tem skusil plesenj zabraniti.
Naj bi to skušnjo z menoj vred tudi še drugi gospodarji naredili, da po takem za gotovo izvemo, aii žveplenje tudi na polji gnjilobo odvrne krompirju.
V Mokricah septembra meseca 1879.
Gustav grof Auersperg.