RAPORT NEKEGA OBČANA
Redukcija
Dragi Dogovori, pišem vam zelo zaskrbljen za svojo in našo prihod-nost. Stvar ni preprosta. Res, ni niti tako alarmant-na, da bi bila panična, je pa resna. Gre za moj (so-cialni) položaj. Res, bdlo je precej konferenc in se-stankov, pa verjamem, da ni manjkalo niti resolucij, ki so socialne probleme obdelovale. yendar stvari, dragi tovariši iz Dogovo-rov, spet ne gr»do tako, kakor bi naoraiG. Ne gre, častna beseda. Pritiska se, lomijo se kopja, zahteva se, toda vse se izmaliči. Res, ne morem in ne mo-remo se pritoževatd, da ni dobre volje. Seveda je. To-da, samo od volje še ni koristi. Ce si lačen, pa se smeješ, si videti neumen, kajne. Če se smejiš, kadar bi moral jokati, si norec. Vidite, dragi tovariši, stva-ri torej nikakor niso pre-proste.
Ne razumete, za kaj gre. Je morda v moji družini kakšna epidemija? V dru-žini ne. Ko bi bili vsi bol-ni, bi to še vedno ne bila epidemija. Za epidemijo je potrebno vsaj deset bolni-kov, pri nas pa smo samo štirje. Poleg tega pa je z zdravjem tako, da bolje ne more biti. Res pa je, da je pri nas že zdavnaj iz-bruhnila epidemija svoje sorte. Moja žana ji pravi: epidemija pomanjkanja de-narja. Zaradi nje je zbole-lo več kot deset ljudi. In v tem grmu tioi zajec. Pre-ženite ga, pravite. Jaz pa: poskusite ga vi, če morete. Glej, glej, nismo vedeli, da zajec tako hitro teče. Če-sa ne poveste! Torej ga, tovariši, vi poskusite pre-gnati.  Do   tedaj   pa  bom
jaz napisal do kraja. To-rej, pri nas vlada epidemi-ja pomanjkanjadenarja (to besedo pišem skupaj, ker tudi gre skupaj), ki je, boganni, ohromila skoraj vse pomembnejše moje in naše funkcije. Takole je: prvič, že več kot leto dni pijem namesto dveh ko-zarčkov žganega samo ene-ga, in to, naj vam povem na uho, tako, da žena ne ve. To je že občuten pa-dec mojega standarda. Pravite, da to še ni naj-hujše breme te »bolezna«. Res je, nl. To je moje bre-me, vendar ga jemljem ze-lo resno. Toda ... zakaj mi vedno nekaj ugovarjate. Kdo pa vam, tovariši, kaj reče, 6e jih spijete pet na dan. Kolikor hujša je ta naša epidemija, toliko več pijete. Kaj pra^vite? Da bi se zavarovali pred bolez-nijo? Nisem vedel. V redu. Toda odkod vam denar? To je skrivnost, pravite. Lepo od vas Potem lahko nadaljujem. Kot drugo mo-ram poudaiiti, da sem naj-prej odpovedal dnevndk. Rečem si: »Pa kaj bo te-bi, Vene, dnevnik, ko pa imaš radio in televizijo. Tu izveš vse, kar se na svetu dogaja. Če ta dnev-nik odpoveš, potem ti os-tane vsaj za tobak.« In za-to sem odpovedal časopis. Drugi dain pa se je sin razburil, zakaj sem to sto-ril. Rekel je: »Ti, oče si pa res primitiven. Mar ho-češ tudi nas vpisati med primitivce, ker srno pro-letarci.« Malo sem se zdrz-nil, veste, zavoljo tiste be-sede primitavec, toliko, da nisem onemel, žena pa je skočila in dodala: »Odpo-vej se ti žganemu, ne pa, da  odpoveduješ  dnevnik.«
In kapituliral sem. Vendar ne popolnoma. Namesto dotedanjega dnevnika sem naročil drugega, naj se ve, da se tudi Vene zna rna-ščevati. V tej drugi akciji nisem prihranil niti ficka, vse do nedavnega, ko sem zarohnel, ker ni dnevnika že nekaj dni. Na to moje rohnenje je sinil ženin blisk (jezik) in rekel: »Od predvčerajšnjim sem odpo-vedala ves tisk. Ta mesec sem prihranila sto novih dinarjev.« Sklonil sem gla-vo in ne sprašujem več. Mislim si: »Bolje je, da je tako storila, kakor pa, da me vsak dan sprašuje, kje imam denar.«
Kot tretje, tovariši (glej, glej, kako zdaj lepo poslu-šate!), se je podražila cen-tralna kurjava. Za polovi-co. Zagrmim kot grom. To-da \z tega grmenja ni niti kaplje, marveč preprosto konec meseca, 150 dinar-jev izdatkov več. Tedaj se resno vprašam: »Kako dolgo bo šlo f»?« Odgo-vora nisem našel. Ta rno-ra je šla mimo mene, zgra-bila me je z vso močjo in me odnesla. Ne da ti, to-variši, niti črhniti, kaj še-le, da bi robantil. In tako grem z njo naravnost na bencinsko črpaiko. Tam pobaram: »Kolikšne so ce-ne?« Ti prijateljčkl odgo-varjajo zmedeno, da so ta-ke, kakršne so bile. Ona pa, da to ni res. Spreme-nite tam, kjer piše super, in napišite namesto 3,10 zdaj 4,30, tam pa, kjer ne piše super, napišite 4,00. To velja odslej. Pazite na red in disciplino. Bencin je vnetljiv.« Nasmejem se, res od srca. Takoj izraču-nam, da bo ta podražitev veljala mene samo 20 di-
narjev, torej samo pet žga-nih, toda koliko bo staJo tiste, ki porabijo na me-sec, uh, da se ne bi sli-šalo daleč, po 200 do 300 litrov bencina. Tista mora pa se obrne k meni in de: »Kaj se smeješ, norec? Mar ti nisem doslej že ve likokrat zasolila življenja. Zdaj so na vrsti še dnigl ne samo td. Naj plačajo. Vsako uživanje je drago.« Ko to reče, odide, jezna, najbrž išče nove žrtve.
Tovariši, prosim vas, ae žalite me. Zares nisem kriv, ker je tista mora podražila bencin, nisem, častna beseda. Z rvjo sem samo prišel na črpalko, obesila se je name, ven-dar nisem kriv. Uh, kaj praviš tovariš, ti boš pla-čai tudi po 1000 dinarjev, namreč razlike, med prvo in drugo ceno. Pa to je, tovariš, da zardiš, zares. Kaj pravite, da se ne bo ste vozili s svojim avto-mobilom službeno, se ne izplača. Toda kdo vas, to-variši, sili k temu? Vi ga dajte v mojem in našeni imenu krc po glavi, naj ve. Ne, ne, zares ne, ne mislim, da je to najbolj-ša resolucija o socialnih razlikah, čeprav bi lahko bila, če govorim iskreno, njena prva poanta kakor pravite vi, kadair razlaga-te tiste vaše zapletene tek-ste — prva poanta. Ne, pra-vite, ker bo vse dražje pa se bodo zvišale tudi dnev-nice pa se bo zvišala tudi kilometrina pa se bo mo-rala tista mora spet vrni-ti k meni in nam. Zaires za hipec pomislim, da smo zdaj na polovici poti pa znaša kazen zmne 20, za vas 1000 dinarjev, toda ju-tri se bo podražil kruh (pri nas ga pojemo tri-krat več kakor pri vas), mleko (sprijesno ga pet-krat več kakor vi) in še ostale stvari. Potem sem resnično zaskrbljen. Na svidenje.
Pozdravlja vas vaš hišnak Vene Horvat.