Podobica.
malej, nizkej čumnati predli sta mati in hči Marijea. Lešeerba je vžejeia
Ipojemati, le še krepki udarci ure na steni in pa brneča kolovrata motila sta tišino. Ko bi ue bilo preterano, zapazili bi v Marjjčinih očeb. solze, in ko bi ne vrsela kolovrata, slišali bi materine globoke vzdihe. Komii neki so te solze, komii ti vzdihi? — Oh, žalost se je bila vselila v uborno kočo, odkar je bii odšel domači sin Peter v Bosno nad Turka. V najlepšej dobi, ko je bil s sestro svojej ubožnej materi najkrepkejša pomoč. vzel ga je kakor blisek z jasnega neba cesarjev klie z drugimi tovariši vred. Kako težko se je loeil Peter od doma, od ljube, vže preeej stare matere, ki je od danes do jutri, od Ijubezuive sestre, za katero se je baš začela nevarna d6ba! A udal se je v voljo Božjo in odšel. Sestra saraa zdaj po-klada živini, ki jo je on tako pridno oskrboval. In cvetiee na vrtu so odcvetele, osipavajo se, in ona je vender mislila, da se povrne. ko ga še pozdravi in obsuje z bnjnim cvetjem. Iu zdaj je vse tako mimo, vse tako tiho. Vže pol leta ni niti sluha o Petru. Morda je vže mrtev? Kako je ta strah trgal ljubeče materino srce! Negotove vesti so dohajale z bojišča v vas, sedaj dobre. sedaj slabe. Kaj gotovega ni nihče vedel.
Mati ustavi kolovrat. ,,Dovolj je, Marijca, beri kaj, preide nama hitreje cas!" In začela je brati iz Kobinzona. kako se je povrnil po tolikih nezgodah v dorao-vino. Oh, in zdi se jej, da je Eobiuzon njen Peter. .Jzvestno. izvestno se povrne tudi Peter, mati, izvestno!"
Zdajci začne biti ura. verižica z utežjo zdrkne na tla. pojemajoča lešeerba ugasne.
BOh," zavikne Marijca, Bspomin. mati, spomin!" Začneta moliti in pri Bogu iskati si tolažbe. če je kedaj Bog uslišal prošnjo nedolžnega srca, kakeršno je bilo sree Marijčino. izvestno usliši tndi Marijeo. izvestno se povrne Peter.
— .¦< 39 >¦- —
Ubogi siroti! Morebiti je ta zadnji up poročilo, da ga ne vidita več na tem svetu ....
Pozno jeseni je vže bilo, ko sta sedeli v veži Marijca in mati. Tam doli od mosta pa je prispela tolpa ukajočih mladenieev, ki so se ravnokar vračali z bo-jišea. Vse jim je hitelo naproti, tudi Marijea rri bila mej zadnjimi. Oh, in glej, ni ga bilo niej njimi! Le toliko poizve, da je Peter jedini iz vasi ostal na bojišči. Nezavestno odneso Marijco domov. In mati, začuvši, da Petra ni, britkostno zaječi, potem pa mirno zaspi, na veke . . .
Koraii naj potoži Marijea to dvojno britkost? Zdaj je sama, zapuščena. Oh, Bog moj. prehudo je to za njo ...                                                    J. Kromar