J. Horvat
934
SAŠA VUGA: REKVIEM ZA HEROJI. S pričujočo knjigo* se je naša vednost o literarnem snovanju Saše Vuge, enega najizrazitejših predstavnikov srednje slovenske pisateljske generacije, samo še poglobila: doslej smo Vugo poznali zvečine samo po njegovih proznih objavah, zdaj pa so nam mimo njih na voljo v knjižni obliki še njegove tri igre, nastale v letih 1962— 1967 in namenjene radiu in televiziji, ki so se s to izdajo iztrgale minljivosti radijskih valov in projekcije na televizijskem ekranu in tako tudi s pisano besedo dopolnjujejo razsežnosti Vugo-vega opusa, kakršnega poznamo že doslej iz njegovih proznih tekstov. Seveda to, da so vse tri knjige namenjene dvema novima, še nepreskušenima medijema, ki se ju naši literarni ustvarjava (z redkimi izjemami) nekako po krivici izogibljejo, ni naključnost, ampak zgolj posledica Vugovega dolgoletnega poklicnega poznavanja radia in televizije, preskušanja njunih izraznih možnosti in iskanja plasiranja nanovo
Saša Vuga, Rekviem za heroji
935
oblikovanih izpovednih vrednot v okvirih le-teh; in že bežen pretres vseh treh iger nam nazorno izpričuje, da bi se Vugov ustvarjalno-domišljijski svet že zavoljo svoje notranje naravnanosti težko prilagodil klasičnemu tipu gledališke in zakonistostim njene strogo za-značene in determinirane dramaturgije. V vseh treh igrah, v Rekviemu za heroji in Baladi o temi (napisanima za televizijo) pa v Bernardku (napisanem za radio), se kaže Vugova pretehtana in domišljena uporaba zakonitosti dramaturgije radijske in televizijske igre, upoštevanje vsega tistega, kar oba tipa drame loči od klasične gledališke stvaritve: v Bernardku je zadobila beseda tisto mesto, ki ji v radijski igri tudi gre, postala je edini tolmač avtorjeve literarne izpovedi, edina ilustracija notranjega in vnanjega dogajanja igre, no-sivka esencialnih prvin izpovedne fakture, v obeh televizijskih stvaritvah pa ji je odmerjena drugačna vloga, avtor ji prepušča le najnujnejše, zato pa jo
nenehoma dopolnjuje s tistim, česar ni treba izraziti s pomočjo jezika, s tistim, kar je moč predočiti in ponazoriti s sliko; pri tem pa ne gre zgolj za vizualno dopolnilo, ampak za adekvatno kontrapunktiranje vizual-nosti in avdialnosti pa za njuno sinte-tiziranje v enotno umetniško podobo, za tisto, česar s tolikšno nazornostjo in umetniško elokvenco ni moč uporabiti v gledališki igri. 2e zasnova in izpeljava vseh treh Vugovih iger nam pričata, da se je avtor dodobra zavedal vsega, kar mu dramaturgija radijske in televizijske igre omogoča, da je njune zakonitosti vešče izkoristil in jim prilagodil tudi svoj notranji izpovedni svet, da je s pretehtanostjo in domišlje-nostjo komponiral akcijsko in psihološko fakturo svojih stvaritev in s tem dal obema novima medijema možnost za samostojno, avtohtono umetniško uveljavitev. In že to je odlika pričujoče Vugove knjige, ki je ne kaže prezreti; zakaj vsa tri dela so že s tega gledišča pomemben dosežek v našem literarnem snovanju.
Vugove igre pa pomenijo tudi precejšnjo tematsko novost v avtorjevem dosedanjem pisateljskem opusu. Motivno so sicer res še zmerom zasidrane v medvojnem in povojnem času (ta povojni čas pa je mišljen seveda le kot odvzem vojnega doživetja), se pravi v svetu, ki je bil tudi doslej zvečine navzoč v Vugovem ustvarjanju, vendar niso več v toliki meri vezane na poso-ški svet, ki ga je Vuga v svojih delih ves čas skoraj dosledno upodabljal (edina izjema v tem je nemara Bernar-dek, ki kaže tudi motivno nekatere podobnosti z Zarjavelimi medaljami, če ne drugače, pa vsaj po notranji fakturi naslovnega junaka). Svet, ki ga obravnavajo pričujoče tri igre, je splošnejši, razsežnejši, Vuga s pretan-jenim posluhom odbira ključne situacije, ki iz njih gradi akcijsko in izpovedno zasnovo svojih iger, prav v teh situacijah pa se lahko konflikti samega
60«
Borut Trekman
dramskega dogajanja izostrijo do kraja, zgolj s svojo akcijsko nazornostjo, ki je brez slehernega narativnega pojasnjevanja; prav to pa daje tudi Vugo-vim izpovednim poantam splošnejšo veljavo, ki zaživi, v notranji sklenje-nosti njegovega domišljijskega sveta brez lokalne determiniranosti. Tako je v Rekviemu za heroji, kjer se Vuga z napeto akcijsko zgodbo uspešno izo-giblje skoraj obveznega pavšaliziranja in črnobelega slikanja, kakršno je zvečine v navadi pri takih delih drugih avtorjev, čeprav delujejo posamične scene prav v tej igri že zmerom nekoliko hotene in skonstruirane (najna-zornejši zgled za to je dialog med Markom in Miluto, ki ima sicer svojo dramaturško funkcijo, vendar se po izpeljavi v marsičem odmika od dosledne askeze in nedeklerativnosti drugih prizorov), tako je v Baladi o temi, kjer je grozljiva igra med življenjem in smrtjo, kakor se nam razodeva iz skupnega nemškega častnika in dveh lage-rašev, le notranja prispodoba za nenehno igro med življenjem in smrtjo v vnanjem, velikem svetu, kot se nam razkrije v koncu, ko nemška uniforma prinese Primožu smrt, tako je naposled tudi v Bernardku, kjer banalno, efe-merno vedenje vaške »gosposke« in vaških prebivavcev zničuje in dementira heroično preteklost. V vseh treh igrah so konfliktne situacije, kot smo že omenili, ostro izrisane in profilirane, iz njih raste tudi psihološka faktura Vu-govih junakov, ki je zamišljena in izpeljana učinkovito in prepričljivo, v obeh teh prvinah Vugove dramaturgije pa oscilira tudi njegov izpovedni svet, ki se nam razodeva v zreli, odtehtani umetniški podobi.
In tu smo pri jedru vseh treh Vugo-vih iger in pri njihovi osrednji dragocenosti: skoz svoj pisateljski svet in projekcije le-tega v kruto življenjsko resničnost nam govori avtor o eksistencialni stiski človeka v hudih preskuš-njah,   kakršne   je   postavila   predenj
vojna z vsemi svojimi strahotnimi zapleti in razpleti. Vuga nam nepatetično, psihološko in umetniško prepričljivo predočuje človekov odziv na to strašno doživetje, predočuje nam njegove moralne stiske in njihove razrešitve, predočuje nam človeško veličino in človekovo majhnost med mlinskimi kamni groze in strahote, ki sta zunaj njega in ju je mogoče samo z izrednim naponom preokreniti v drugo smer ter ju zničiti za zelo kruto ceno. Tema ni nova, doživela je že celo vrsto upodobitev v našem književnem snovanju, toda Vuga je spregovoril o nji nanovo, z ostro, brezobzirno kritičnostjo, hkrati pa tudi z nadrobnim in prepričljivim dokazom veličine človekovega boja zoper od zunaj determinirano in urav-navano usodo. In v vseh treh delih se kaže tudi avtorjeva izredna moralna angažiranost pri razreševanju moralnih in psiholoških konfliktov, ki jih razodevajo njegove igre, njegovo navzočnost je čutiti ves čas, pa četudi se umika za navidez objektivno, brezosebno prikazovanje, ki je eden poglavitnih po-stulatov dramskega pisanja. Toda doživetje vojne in povojnih anomalij je v Vugi tako močno zasidrano, da je z njegovo moralno angažiranostjo pre-žarjena skoraj sleherna beseda Vugo-vega teksta; in ta angažiranost ni niti najmanj patetično preveličujoča, ampak preprosta, človeško prepričljiva in avteptična. O tem pričajo vse formalne prvine Vugovih iger.
Pravzaprav je težko ocenjevati celotno podobo nekega za uprizarjanje namenjenega dela, ne da bi pri tem ocenjeval tudi samo uprizoritveno nadgradnjo tega dela, ne da bi pri tem premeril zadostnost ali pa nezadostnost pisateljeve uprizoritvene predloge. Tako je tudi v pričujočem primeru: zakaj Vugove igre so že po svoji naravi pretextes, ki čakajo na to, da jim bodo dokončno podobo dali ustvarjalna režiserjeva roka pa umetniški napon in-terpretov,  ki   čakajo   na   uresničitev
936
Saša Vuga, Rekviem za heroji
vseh tistih, notranjih ritmov in psiholoških detajlov, ki so v samem besedilu in opisu vizualne akcije zgolj nakazani. Odmisliti si literarno predlogo od uprizoritvene nadgradnje je skoraj nemogoče, in prav zategadelj je tudi ta ocena le bolj nekak poskus prede-litve in tematiziranja posamičnih prvin Vugove dramatike. A na srečo je pri Vugi že sama pisana beseda toliko ilustrativna, da omogoča ustvaritev precej dokončne podobe o avtorjevem izpovednem svetu in prav tako dokončno presojo umetniške in literarne vrednosti same tekstovne predloge. In prav zato lahko ugotovimo, da sodi Vugov radijskotelevizijski dramski opus po svojih literarnih značilnostih v vrh našega pisanja za ta medija. Upajmo, da bomo še kdaj doživeli vnovično srečanje z realizacijami vseh treh iger, predvsem z realizacijo Ber-nardka, ki čaka v radijskem bunkerju na svojo prvo ponovitev že kar lepo število let.
Borut Trekman
937