/




TITO, STALIN IN ZAHOD

Naslov izvirnika
Tito, Stalin e 1’Occidente
Založba tržaškega tiska
Trst 1985

zbirka

družboslovie

Jože Pirjevec

Tito, Stalin in
Zahod

Prevedla
Neda Pagon

Delavska enotnost

LJUBLJANA 1987

493726

17  - 06-1998  ' 49980^3

Katalogizacija v knjigi — CIP

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

329,15(497.1):327.323.32
327(497.1:4-11 )»1948/1949«

PIRJEVEC Jože,

Tito, Stalin in Zahod / Jože Pirjevec ; prevedla Neda Pagon. —
[1. natis v slovenščini].

- Ljubljana : Delavska enotnost, 1987. - (Zbirka Družboslovje)

ISBN 86-371-0028-7

Kazalo

Predgovor (Peter Vodopivec) .

Drsalec na ledu.

Opombe .

Stalin in njegov mezinec . . .

Opombe .

Nenačelen boj za načela . • ■
Opombe .

Vroče beograjsko poletje . .

Opombe .

V igro stopijo kraljice . . ■

Opombe .

Bibliografija.

7

11

39

43

84

90

124

129

188

196

236

242

Ob objavi knjige se želim predvsem zahvaliti Aleksander v. Hum¬
boldt Stiftung, ustanovi, ki je podprla velik del moje raziskave in mi
omogočila delo v munchenskih bibliotekah ter v londonskih arhivih. Šti¬
pendija Kennan Institute for Advanced Russian Studies je bila prav
tako pomembna za spoznavanje ameriškega gradiva, povezanega s spo¬
rom med Titom in Stalinom. Raziskavo v arhivih rimskega zunanjega
ministrstva pa sta financirala Univerza v Trstu in Slovenski raziskovalni
inštitut.

S hvaležnostjo se spominjam tudi Aleša Beblerja, ki je z mano celo
poletje diskutiral o problemih Informbiroja. Tako tudi Marije in Jožeta
Vilfana, ki sta mi prijazno pomagala spoznavati atmosfero časa, o kate¬
rem govori pričujoča knjiga. Lady Catherine Peake in mr. H. W. Kingu
se zahvaljujem za fotografsko gradivo, ki sta mi ga dala na razpolago,
prof. Ljudmili Cvetek Russi pa za vso požrtvovalnost pri lektoriranju
slovenskega teksta.

Jože Pirjevec

PREDGOVOR

V poplavi najrazličnejših, nesistematičnih in nekritičnih del, ki
obravnavajo našo povojno zgodovino in v zadnjih letih polnijo zlasti
beograjski in zagrebški knjižni trg, bo za slovenskega bralca knjiga trža¬
škega zgodovinarja, profesorja na tržaški filozofski fakulteti in sloven¬
skega rojaka dr. Jožeta Pirjevca o jugoslovanskem sporu s Sovjetsko
zvezo in Informbirojem prava osvežitev. Delo, prvotno napisano in nati¬
snjeno v italijanščini, ki ga je leta 1985 izdala (slovenska) Založba trža¬
škega tiska v Trstu in isto leto uspešno in odmevno predstavila na knjiž¬
nih sejmih v Frankfurtu in Ljubljani, je namreč zgodovinopisna mono¬
grafija v pravem pomenu besede in daleč presega razne publicistične,
trenutnim političnim potrebam in stiskam prirejene orise različnih obdo¬
bij povojne Jugoslavije. Pirjevčev prikaz prvih povojnih jugoslovanskih
let in mednarodnega položaja Jugoslavije v zaostrujočih se odnosih med
blokoma je rezultat večletnih avtorjevih raziskovanj v diplomatskih
arhivih v Washingtonu, Parizu, Londonu in Rimu in prinaša vrsto novih,
manj ali povsem neznanih podatkov in spoznanj, hkrati pa je napisan
dinamično in sintetično, čeprav avtor ves čas upošteva običajna zgodo¬
vinopisna pravila in se dosledno sklicuje na uporabljene vire, pričevanja
in dokumente. Verjetno ni treba posebej omenjati, da razkriva knjiga
»Tito, Stalin in Zahod« avtorjeve odkrite simpatije do Jugoslavije in
njene  v informbirojevskem sporu potrjene težnje po samostojnosti in
neodvisnosti, čeprav se v isti sapi povojne jugoslovanske politike loteva
kritično in problemsko, brez prikrivanja zadreg in slabosti, ki so sprem¬
ljale njeno osvobajanje od sovjetskih vplivov in istočasno iskanje novih,
svobodnejših in demokratičnejših poti in možnosti.

Kakor pove naslov knjige, je bil avtorjev temeljni namen raziskati in
predstaviti gledanja zahodnoevropskih diplomacij in ZDA na jugoslo-
vansko-sovjetski konflikt in genezo jugoslovansko-sovjetskih razmerij
po drugi svetovni vojni. V ameriškem in zahodnoevropskih političnih
vrhovih so povojni razvoj v Jugoslaviji spremljali z očitno pozornostjo,
saj so  v njenih zahodnih mejah videli skrajno, še sprejemljivo mejo
novo nastalega komunističnega bloka. Z vse bolj odkritim jugoslovan¬
skim opiranjem na Moskvo in Sovjetsko zvezo od začetka leta 1945
naprej je postajala Jugoslavija  v očeh nekdanjih zahodnih zaveznikov
predvsem eksponent sovjetske politike na Balkanu, njene težnje po

7

Trstu pa poizkus nadaljnje razširitve komunističnega vpliva proti Zaho¬
du. Po Pirjevčevem mnenju je pomenila zato prav*tržaška kriza radika¬
len prelom  v odnosih med Jugoslavijo in Zahodom: medvojne simpatije
so se z jugoslovanskimi zahtevami po Trstu spremenile v neprikrito
medsebojno nezaupanje in sovraštvo. Nezaupanje do Jugoslavije'so  v
naslednjih letih okrepile še nekatere druge jugoslovanske akcije v med¬
narodnem planu, o katerih je bilo v jugoslovanskem zgodovinopisju
doslej manj govora: tako jugoslovanski načrti po tesnejšem povezova¬
nju podonavskih in balkanskih držav, jugoslovanska podpora grškim
partizanom in stališča jugoslovanskega partijskega in državnega vodstva
do nemirnega položaja v Italiji in Franciji.  Vse to naj bi na Zahodu
ustvarjalo vtis, da v Beogradu ne razmišljajo le o graditvi in utrditvi
socialističnega sistema v lastnih državnih okvirih, temveč imajo v mislih
ambicioznejše načrte, ki težijo k »izvažanju« jugoslovanske revolucio¬
narne in narodnoosvobodilne izkušnje in njeni razširitvi širše na Balkan
in v prostor južne Evrope. Teh domnev Pirjevec na žalost ni mogel
podrobneje preveriti z jugoslovanskimi dokumenti, ker jugoslovanskega
arhivskega gradiva, kljub obljubam, ni dobil na razpolago.

Knjiga »Tito, Stalin in Zahod« pa se omejuje samo na vprašanja
zahodnih videnj jugoslovanske politike in jugoslovanskega konflikta s
Sovjetsko zveze. Njen avtor je  — v spoznanju tesne prepletenosti zuna¬
nje in notranjepolitičnih procesov — svoje delo zasnoval mnogo širše in
ga izoblikoval v celovit oris mednarodnega položaja povojne Jugoslavi¬
je, njene zunanje politike, njenih odnosov z Vzhodom in Zahodom,
hkrati pa je opozoril na poglavitne težnje v notranjepolitičnem razvoju
v državi, na povezanost tega razvoja z rastočimi zunanjepolitičnimi
napetostmi in zlasti vse bolj zapletenimi odnosi med Beogradom in Mos¬
kvo. Iz gradiva, ki ga predstavlja, je jasno razvidno, da sovjetsko-jugo-
slovansko razhajanje vsaj sprva ni imelo močnejšega teoretskega in
ideološkega ozadja, saj so se poizkušali jugoslovanski partijski in
državni voditelji s svojimi koncepti in načrti v največji možni meri, vča¬
sih celo v nasprotju s sovjetskimi željami in interesi, približati sovjet¬
skim zgledom (Kidričev načrt industrializacije in izgradnje težke indu¬
strije!). V kritičnih letih 1947, 1948 in 1949 so nato svojo pripadnost
sovjetskim vzorom in stalinsko-boljševiškim rešitvam in predstavam še
dodatno potrjevali z vrsto odločitev in ukrepov (kot politiko kolektivi¬
zacije v kmetijstvu, z zaostrenim preganjanjem ideoloških nasprotnikov
in uprizarjanjem sodnih procesov, s celotno organizacijo partijskega in
notranjepolitičnega življenja), ki naj bi nazorno pokazali, da Jugoslavi¬
ja, kljub svoji oddaljitvi od Stalina in Moskve, še naprej sledi oktobr¬
skim in leninskim idealom. Po Pirjevcu je treba zato glavne vzroke za
spor med Moskvo in Beogradom iskati v sovjetskem hegemonizmu in

8

Stalinovem prizadevanju po podreditvi oblikujočega se socialističnega
bloka sovjetskim partijskim in velikodržavnim interesom, obenem pa
seveda v jugoslovanski težnji po neodvisni, čeprav s Sovjetsko zvezo
tesno povezani politiki, ki se je - kot že povedano - neposredno po
vojni posebej razločno kazala v jugoslovanskih zunanjepolitičnih željah
in odločitvah. Med slednjimi naj bi negodovanje v Moskvi, podobno
kakor na Zahodu, sprožilo mm odločno jugoslovansko stališče- do trza*
škega vprašanja, medtem ko naj bi bile zamisli o perspektivni združitvi
Jugoslavije, Albanije in Bolgarije z jugoslovansko podporo Markoso-
vim borcem v Grčiji in načrti o »podonavski federaciji« sploh eden
poglavitnih neposrednih vzrokov za sovjetsko-jugoslovanski konflikt.

Pirjevec zanimivo opozarja, da ameriški in zahodnoevropski diplo¬
mati razmeroma dolgo niso opazili zaostrujočih se odnosov med Krem¬
ljem in Beogradom in je bil informbirojevski konflikt zanje  v marsičem
presenečenje. V letih 1947/48 so odnosi Jugoslavije z Zahodom po vrsti
jugoslovansko-ameriških incidentov dosegli najnižjo točko in zahodnoe¬
vropske vlade z ZDA so močno ohladile svoje razmerje do Beograda. Iz
zelo zanimivega gradiva in diplomatske korespondence, ki ju je Pirjevec
uporabil pri pisanju svoje knjige, je tako razvidno, da je bila zahodna
politika do Jugoslavije razmeroma toga in kratkovidna, ujeta v svoje
ideološke kalupe in oblikujoča se pravila igre blokovske polarizacije.
Zahodnoevropsko in ameriško stališče se je začelo postopoma spremi¬
njati šele potem, ko je jugoslovanski spor s Sovjetsko zvezo in komuni¬
stičnimi partijami že dosegel svoj vrhunec in je Jugoslavija zaradi kritič¬
nega gospodarskega položaja neizogibno potrebovala zahodno pomoč.

Najbolj dramatična so seveda tista poglavja, ki opisujejo spor sam,
oblikovanje stališč v jugoslovanskem vrhu, omahovanja posameznikov
'n njihovo diferenciacijo. V tej zvezi se zde posebej zanimiva avtorjeva
opozorila na prepričanje zahodnih diplomatov, da izid konflikta v korist
ali škodo Titove politike ne bo v tolikšni meri odvisen od množične
opredelitve partijskega članstva kakor od odločitve posameznikov v
neposrednem Titovem okolju in jugoslovanskem partijskem vrhu.
Bržčas se prav v obravnavi teh vprašanj najbolj kaže Pirjevčeva ideolo¬
ška neobremenjenost, ki je avtorju omogočila, da je sugestivneje kot
prenekateri dosedanji jugoslovanski pisec zarisal vso težavnost odloči¬
tve, pred katero se je znašlo ožje jugoslovansko državno in politično
vodstvo v letih 1947/48, samo razpeto med zavezanost boljševizmu,
Sovjetski zvezi, Oktobru, Leninu in Stalinu, a hkrati tudi izročilu in
izkušnji lastne jugoslovanske revolucije in lastnega osvobodilnega boja.
Ni dvoma o tem, da je bilo mogoče prelom in »odpad« od Sovjetske
zveze uresničiti le na radikalen način. V kratkem času, ki je bil na raz¬
polago, je moral dilemo vsakdo razrešiti sam, kar so posebej tragično

9

doživljali številni člani partije, ki so bili v veliki meri o konfliktu obveš¬
čeni šele tedaj, ko so se že morali opredeliti. Sama praksa razreševanja
nasprotij, ki jih je Jugoslaviji povzročil za večino lojalnih in zvestih
jugoslovanskih komunistov povsem nepričakovan in nenaden preobrat,
je seveda problem, ki ni več predmet Pirjevčeve knjige in še čaka svo¬
jega raziskovalca.

Pirjevčev sklep je v tem smislu jasen in nedvoumen: S stališča
kasnejšega razvoja in zgodovine zadnjih desetletij odločen ne Stalinu
leta 1948 za jugoslovansko vodstvo in politiko ni bil le vprašanje preži¬
vetja, temveč je pomenil odločitev za neodvisnost in neizogibno, čeprav
postopno osvobajanje od sovjetskih obrazcev in zamisli,  i Če je »veli¬
kemu bratu« v OrwelIovem romanu 1984, napisanem v istem letu 1948,
uspelo pokoriti upornega Smitha in ga vrniti v okvire politične in ideo¬
loške ortodoksije, razmišlja avtor knjige »Tito, Stalin in Zahod« v zad¬
njih njenih odstavkih, sta Tito in Jugoslavija pokazala drugo, bolj opti¬
mistično pot, saj nista popustila represivnim mehanizmom in sta vztra¬
jala v svojem uporu.

Nekatera Pirjevčeva zapažanja in trditve utegnejo med jugoslovan¬
skimi zgodovinarji vseeno naleteti na kritične opombe in ugovore. Tak¬
šno polemično soočanje različnih videnj in stališč je seveda edini možni
način, da se — naj bo v bližnji, naj bo v daljši perspektivi — dokopljemo
do stvarnejše podobe dejanske zgodovinske resničnosti. Toda ob tem se
tej resničnosti ne bo mogoče v celoti približati, dokler bo jugoslovansko
arhivsko gradivo zaprto v arhivskih skladiščih ali dostopno le izbranim
raziskovalcem. Dejstvo, da so zahodnoevropske države svojim arhiv¬
skim ustanovam že razmeroma široko odprle vrata tudi kar zadeva
povojne dokumente, medtem ko socialistične države z Jugoslavijo vred
še razmeroma ljubosumno čuvajo svojo dokumentacijo, je lahko povod
več za samokritično spraševanje o celoviti podobi naše polpreteklosti in
spodbuda za še kompleksnejšo zgodovinsko samorefleksijo, ki bo tudi
naš odnos do povojne zgodovine približala volji in usmeritvi, izraženi  v
odločitvi za samostojnejše in odprtejše življenje, sprejeti leta 1948.

Dr. Jože Pirjevec je avtor več zgodovinskih del: leta 1977 je objavil
knjigo o »Niccolu Tommaseu med Italijo in Slavijo«, leta 1984 »Zgodo¬
vino Rusije v 19. stoletju«, leta 1985 pa monografsko publikacijo »Trža¬
ški vozel«, ki govori o političnem razvoju v Trstu v letih 1945—1980.

PETER VODOPIVEC
(iz recenzije)

10

Drsalec na ledu

Pozno popoldne 9. avgusta 1948 je bil angleški poslanik v Beogradu
sir Charles Peake povabljen na čaj v romunsko ambasado k Ani Pauker,
ministrici za zunanje zadeve bukareške vlade. Po neogibnih tožbah nad
neznosno vročino in nadležnimi komarji v jugoslovanski prestolnici sta
oba diplomatska predstavnika na konferenci o plovbi po Donavi, ki je v
teh dneh potekala v Beogradu, prešla k politiki. Medtem ko je sir Char¬
les z naklonjenostjo opazoval svojo gostiteljico, ki si je z rdečkastimi in
nabreklimi prsti pogosto segala v sive lase, in mislil na leta ječ, na
nešteta zasliševanja in surovosti, ki jih je pretrpela, se je pogovor dotak¬
nil teme dneva — spora med jugoslovanskimi in sovjetskimi komunisti.
Kaj meni Ana Pauker, kdaj se je ta spor začel in zakaj ga niso raje
obdržali pod nadzorstvom? V odgovoru je romunska ministrica primer¬
jala Stalina z izkušenim drsalcem na ledu, ki že toliko časa vadi, da se
ne boji tekmecev, in natančno ve, kje je led trden, kje tanek in nevaren.
Kadar vidi drugega drsalca, ki izvaja figure in piruete z očitno goto¬
vostjo, toda na kraju, za katerega Stalin ve, da je nevaren, ga glasno in
strogo opozori. Opozorila so včasih prepozna, zato neprevidni začetnik
pade in si zlomi vrat.

To se je zgodilo Titu?

Še ne, toda resno tvega, da bo izgubil ravnotežje; morda pa se tudi
ne zna izogniti hudemu incidentu. (1)

Kdaj je Stalin opazil nevarne Titove premike po čedalje tanjšem
ledu komunistične ortodoksije in kdaj ga je začel glasno opozarjati na
nevarnosti, v katere se spušča? Na to vprašanje so v plazu brošur, član¬
kov in govorov, ki so spremljali polemiko med jugoslovanskimi in sovjet¬
skimi komunisti v letih po izključitvi KPJ iz Informbiroja, poskušali
odgovoriti številni jugoslovanski politiki, od Tita do Moše Pijadeja, od
Djilasa do Kardelja, če omenimo samo najpomembnejše. Vendar so
dogajanje videli drugače kot Ana Pauker: oni se od prave poti nikakor
niso oddaljili, le da Stalin in njegovi privrženci niso dojeli tega, kar je
prinesla novega in ustvarjalnega vojna in revolucionarne izkušnje jugo¬
slovanskih narodov. Še več, že med osvoboailnim gibanjem proti nem¬
škim in italijanskim okupatorjem so Sovjeti poskušali ta boj, ki je imel
hkrati narodnostni in socialni značaj, podrediti svojim egoističnim tež¬

il

njam in interesom, saj so včasih celo ovirali KPJ in nasprotovali njeni
poti do oblasti. (2).

Te ugotovitve in obsodbe sicer izhajajo iz poznejšega obdobja, kajti,
ko se je na obzorju začela zarisovati zmaga, so bila v trenutku pozab¬
ljena vsa medvojna nesoglasja med vodstvom partizanskega gibanja in
Moskvo. Tito in njegovi so trdno nameravali popeljati novo Jugoslavijo
pod zaščito Sovjetske zveze in priznavati naj višjo oblast generalisima
Stalina, ki jo je vodil. Spomladi 1944 je Tito poslal Milovana Djilasa kot
svojega predstavnika v Moskvo in mu naročil, naj vpraša Stalina, ali ima
kakšne pripombe k delovanju jugoslovanskih komunistov. Vprašanje je
predpostavljalo zanikan odgovor in nanj je bilo celo pričakovati pohva¬
lo, zakaj, kot piše Djilas, »vsi iz vodstva smo bili prepričani, Tito pa še
najbolj upravičeno, da je med komunističnimi partijami edino jugoslo¬
vanska opravila ,izpit iz vojne’, tako v odnosu do SZ kot v odnosu do
svojih narodov.« (3)

Tito je imel utemeljene razloge za ponos; v obdobju od leta 1941 do
1944 se je uveljavil kot izjemen vojaški poveljnik, saj je celo Hitlerju
ušel občudujoči stavek: »Če bi bili nemški generali tako odločni, če bi
tako prezirali nevarnost in bili tako pogumni in trmasti, v nobenem pri¬
meru ne bi bili izgubili vojne.« (4) V štirih letih je oblikoval osvobodilno
gibanje, kateremu nikjer v Evropi, ki so jo zasedli nacisti in fašisti, ni
primere, hkrati pa mu je uspelo razkrojiti ali nevtralizirati vse notranje
sile, ki bi mogle tako ali drugače preprečiti KP oblast v državi. Res je
sicer, da je iz obzira do zahodnih zaveznikov peistal ,na. paktiranjc^ z
vlado kralja Petra, ki je bila od leta 1941 v londonskem begunstvu. Toda
to je bila le začasna koncesija, spreten politični manever, s katerim je
hotel pomiriti Winstona Churchilla, ki se je slepil, da bo z meščanskimi
in monarhističnimi silami ohranil vsaj del nekdanjega tradicionalnega
političnega vpliva Velike Britanije na Jugoslavijo. Stvarnost pa je bila
leta 1944 že precej drugačna: -partizansko gibanje in komunistična par-
■*ijft*ta izšla iz vojnega ognja kot edini politični sili* sposobni obnoviti
jdržav«, ki so jo globoko ranili tuji napadalci in domači boji, ter ohraniti
njeno celovitost kljub močno zapleteni etnično-kulturni struktur^ Tega
so se jugoslovanski komunisti tako dobro zavedali, da so se upali upreti
celo Stalinu, ko jim je svetoval, naj zadovoljijo Angleže in dovolijo kra¬
lju, da se vrne v. domovino, potem pa naj ga v primernem trenutku
napadejo v hrbet) (5) »Dejstvo, da ga takrat nismo ubogali, je bilo
nedvomno eden glavnih vzrokov njegovega stalnega nezaupanja do nas
in nezadovoljstva z Jugoslavijo . . .« (6)

Stalin pa je gledal na Tita kot na nezanesljivega pristaša, ki ti odgo¬
vori z brco, »če mu daš dober nasvet«, ne samo zaradi tega, ker ni
hotel niti simbolično deliti oblasti s »Petrom Malim« (kot je kralja ozna-

12

čeval Eden), ampak tudi iz drugih vzrokov. (7) Šlo je predvsem za drzen
način, kako je jugoslovanski maršal vodil zadnje vojaške operacije, ne
oziraje se na občutljiv položaj Sovjetske zveze. Prav v trenutku, ko je
morala biti Moskva še kako previdna, da si zagotovi nadzorstvo nad
Poljsko in doseže umik ameriških čet iz tistega dela Vzhodne Nemčije, ki
ji je po dogovorih pripadal, je Tito izzval resen incident z zahodnimi
zavezniki. S svojimi četami je vkorakal v Trst, pri čemer je vzbujal vtis, >
da ima za to Stalinovo privoljenje, kljub dejstvu da so anglo-ameriške
sile zahtevale to jadransko pristanišče zase. Vendar mu to še ni bilo j
dovolj. V zanosnem govoru v Ljubljani 27. maja 1945, nekaj dni preden
so morale njegove čete zaradi zahodnih groženj in vzhodnih pritiskov
zapustiti Trst, je zagotovil ogromni množici poslušalcev, da nova Jugo¬
slavija ne bo plačevala tujih računov, da noče biti drobiž v kupčevanju
med velikimi silami, in da se ne bo pustila vpletati v kakršnokoli politiko
interesnih sfer. (8) Občutljivo Stalinovo uho je kaj hitro zaznalo, da v
teh besedah ne zveni samo protest proti zahodnjakom, ampak tudi proti
Moskvi, še toliko bolj, ker je prav on novemba 1944 seznanil Kardelja
z znamenitim sporazumom, ki ga je sklenil o vplivu sovjetskega in
anglo-ameriškega političnega bloka na Balkanu in v srednji Evropi.
Zaupal mu je, da bo razmerje sil, kar zadeva Jugoslavijo, znašalo pet¬
deset proti petdeset, pri čemer je prekrižal dva prsta, da bi bila misel
nazornejša. (9)

»Niste sami in zato tudi ne morete ravnati, kakor da ste,« je dejal ob
tej priložnosti gospodar vseh Rusij. (10) Kljub temu opozorilu pa so se
Jugoslovani, prevzeti od lastnih uspehov, obnašali, kot da bi v vsej
Evropi obstajali samo njihovi interesi in si drznili celo protestirati, sicer
diskretno, proti tistim, ki so jih poskušali brzdati. Stalin je ravnal kot
dober učitelj z neposlušnimi učenci: po svojem ambasadorju v Beogradu
je sporočil jugoslovanskim voditeljem, da ne bo več molče trpel takšnih
dejanj, temveč da jih bo javno ožigosal. To je eden najzgodnejših pri¬
merov, ko je izurjeni drsalec opozoril preveč zagnane in domišljave
novince, da se sučejo na hudo tankem ledu. (11) Ko so morali Jugoslo¬
vani pod pritiskom anglo-ameriškega ultimata v šestinsedemdeselih
urah zapustiti Trst in se umakniti čez Morganovo linijo (razmejitvena
črta, imenovana tako po britanskem generalu, ki jo je predlagal), je bil
njegov komentar očetovski: »Horošo sdelali.« (12)

Res so Jugoslovani povzročali Stalinu težave, vendar je tudi res, da
Sovjeti niso delali nič manjših Titu. Že prvo srečanje z Rdečo armado,
ki je po sporazumu, podpisanem 28. septembru 1944, vkorakala v Srbi¬
jo, da bi skupaj s partizani osvobodila Beograd, je bilo travmatično.
Sovjetski vojaki so se po porazu Nemcev predali ropanju in vsem vrstam
nasilja, do Titovih čet pa so se obnašali prezirljivo vzvišeno, kot bi

13

hoteli nenehno spominjati: »Mi smo vas osvobodili.« (13) V trenutku,
ko je spor s Stalinom dosegel vrhunec, je beograjska vlada celo name¬
ravala zbrati dokaze o surovostih, ki so jih počenjali sovjetski vojaki na
njenem ozemlju, in jih objaviti kot obtožilno gradivo. Toda v zadnjem
hipu, tik pred distribucijo brošure, so zadevo odložili, da ne bi še pove¬
čali razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. (14) Že na prvo, čeprav
obzirno sporočilo, s katerim so jugoslovanski voditelji opozorili povelj¬
nika sovjetske vojaške misije generala Kornejeva, da njegove čete pov¬
zročajo veliko psihološko in politično škodo, je prišlo namreč do razkola
med Beogradom in Moskvo, Stalin pa je s solzami v očeh obtožil jugo¬
slovanske tovariše skrajne nehvaležnosti. (15)

Vedenje rdečearmejcev v kratkem obdobju, ko so se zadrževali v
Jugoslaviji, je napovedovalo, kako se bodo sovjetski civilni in vojaški
državljani obnašali v letih, ko si je nova država prizadevala, da bi se
čimbolj prilagodila sovjetskemu modelu. Da bi kar najhitreje opravili to
velikansko preobrazbo, je bilo od oktobra 1944 povabljeno v državo na
tisoče sovjetskih svetovalcev, ki pa so se kaj kmalu izkazali bolj za oviro
kot pa oporo družbenemu spreminjanju in obnovi, v katero se je z misi¬
jonarsko vnemo pognala KPJ. Sovjetski strokovnjaki, osvobojeni strahu
in pritiskov, pod katerimi so desetletja ječali v domovini, so se vgnezdili
v vse državne, industrijske in vojaške ustanove ter se vedli brezobzirno
in arogantno, kot rekruti ob prvem prostem izhodu in kot da bi bila pra¬
vica vsakogar izmed njih, da se obnaša kot mali Stalin. Bili so prepla¬
čani, uživali so popolno imuniteto in se imeli za pokroviteljske varuhe
Jugoslavije, tako da so kmalu izgubili ne samo naklonjenost prebival¬
stva, ampak tudi političnega vodstva. (16)

Poleg tega so se tudi sovjetski načrti o prihodnosti Jugoslavije razli¬
kovali od tistih, ki so jih imeli Tito in njegovi sodelavci: medtem ko so
le-ti sanjali o industrijski državi, v kateri bo delavski razred dejansko, in
ne le v političnih programih, postal hrbtenica družbe* so hoteli Sovjeti
ohraniti staro ekonomsko strukturo, temelječo ha obdelovanju zemlja
in izvozu surovin. Skratka, Jugoslavija naj bi bila satelit Sovjetske zve¬
ze, podrejen njenim interesom in odvisen od njene industrijske in voja¬
ške moči. Niso bili sposobni dojeti razlike med državo, ki se je s svojimi
silami osvobodila tujega okupatorja in dokazala v osvobodilnem boju
izoblikovano politično zrelost, ter med drugimi državami srednje in
vzhodne Evrope, ki jih je osvobodila in zasedla Rdeča armada, in so
brez velikih pomislekov nameravali izkoriščati jugoslovanska gospodar¬
ska. bogasttva. Zaradi obzirnosti jugoslovanskih komunistov jim je to
deloma uspelo, marsikje pa jim je zaradi odločnosti Jugoslovanov, da
čimprej spremenijo svojo državo po sovjetskem modelu, spodletelo.
Tako je nastal naravnost paradoksalen položaj: če je hotela Jugoslavija

14

čim prej postati podobna SZ, ni smela poslušati Sovjetev, kajti ti so bili
prepričani, da ni primerna za boljševiške poskuse in da jo je treba vklju¬
čiti med tiste države srednje in vzhodne Evrope, ki so bile pod njihovim
neposrednim vplivom in šele na poti v socializem, skratka med tako ime¬
novane ljudske demokracije. (17) Poskusi Jugoslovanov, da bi naenkrat
uresničili veliki razvojni skok, ki je od Sovjetov terjal toliko naporov, so
se jim zdeli preprosto smešni in to stališče so z njimi delili tudi najbolj
pronicljivi in poučeni zahodni opazovalci. Neki uradnik Foreign Officea
v Londonu je pisal: »To, kar najbolj preseneča, ko prideš iz Rusije v
moderno Jugoslavijo, je dejstvo, da je jugoslovanski režim na določen
način podoben ruskemu, toda kot da bi ga gledali v ukrivljenem ogleda¬
lu. Vse je prepoznavno, vendar nekoliko spremenjeno in komično.«
(18)

Prikrito nasprotje med učencem, ki ni zadovoljen s tem, da je prvi v
razredu, ampak hoče biti podoben učitelju, ki nanj gleda sočutno in s
prizanesljivostjo izkušenega človeka, se ni pokazalo samo pri gospodar¬
skem sodelovanju. Tudi na drugih področjih J na primer na kulturnem)
je sovjetska težnja zagospodovati nad vsem jugoslovanskim življenjem,
naletela na odločen odpor. Da sploh ne govorimo o stebrih režima, o
vojski, partiji in tajni policiji, na katerih je slonela Titova oblast: Sovjeti
so si jih poskušali prilastiti od vsega začetka, jih organizirati po svojih
načelih in vanje infiltrirati svoje ljudi. Njihov načrt je bil: ustvariti
dvojno strukturo, imeti v vsakem vozlu političnega in upravnega življe¬
nja zanesljive ljudi, pripravljene poslušati v prvi vrsti ukaze Moskve ne
pa Beograda. (19)

V začetku je Tito dobrohotno opazoval te poskuse. Po informacijah,
ki jih je dobila ameriška tajna služba sredi junija 1945, je bila razpo¬
slana častnikom jugoslovanske vojske poslanica, ki jo je podpisal
maršal in v kateri je očital, da se ne bratijo dovolj s sovjetskimi
tovariši: »Ne bojte se govoriti o informacijah in vojaških premikih z
ruskimi častniki, saj jih moramo imeti za inštruktorje in brate ter naše
edine zaveznike.« (20) Toda komaj mesec pozneje, ko je sovjetsko vme¬
šavanje postalo naravnost nesramno in so agenti NKVD poskušali
tistim, ki so jih šteli za svoje zaupnike, vcepiti dvome o revolucionarni
vlogi jugoslovanskih voditeljev, je pribil: »Temu je treba postaviti mejo.
Kaj pomeni vse to? Ali morda nismo komunisti? Če ti kdo vtakne
vohuna v hišo, ti bo kmalu zrasel čez glavo. Vse to demoralizira naše
ljudi in spodkopuje njihovo zaupanje v vodstvo.« (21) Najbrž si ob teh
besedah ni predstavljal, kako prav je imel. Sovjeti niso vrinili svojega
človeka samo v njegov najožji politični krog, v njihovi službi je bil celo
njegov osebni pribočnik. (22)

Nezaupljivost, s katero je bil »okužen« Stalin, se je torej kaj hitro


razširila tudi v odnose med Sovjeti in Jugoslovani, kurje ustvarilo novo gi
nezaupanje in takšno ozračje, v katerem so se sumi zlahka potrjevali z;
tudi v stvarnosti. Še najmanj pa se je to poznalo na področju zunanje P
politike, ali natančneje na tistem delu te politike, ki je zadeval odnos k

Jugoslavije do zahodnega sveta: »Titoland«, če uporabimo zaničljivo S'

Churchillovo oznako, je za svoje zahteve po Trstu in delu Koroške 1
potrebovala podporo Sovjetske zveze, saj so se simpatije zahodnih sil do v
nje močno manjšale, vzporedno s prepričanjem, da so se jugoslovanski s
voditelji »z vsem srcem vrgli v objem Rusije«. (23) Od tega trenutka j
dalje za angleško, ameriško in francosko diplomacijo ni bilo *več s

pomembno, ali so jugoslovanske zahteve do Italije in Avstrije narrRl- r

nostno, geografsko in gospodarsko utemeljene, obstajalo je samo vpra- 1
sanje, ali jc mogoče preprečiti nadaljnje, pa čeprav skromno .širjenje c
komunističnega vpliva. Jugoslovanske ozemeljske zahteve so tako 1
postale načelno vprašanje, spremenile so se v preizkusni kamen med
zahodnimi zavezniki in Stalinom. Izid tega preizkusa bi moral odkriti,
ali bo Zahod toleriral enostranske akcije pri začrtovanju novih meja v
Evropi ali bo pristal na metode - označimo jih z besedami Harryja S.
Trumana — ki so močno spominjale na japonske v Mandžuriji ali Hitler¬
jeve v letih 1938 in 1939. (24) Te ocene so bile vsekakor preostre, poro¬
jene iz bojazni zahodnih voditeljev, da ne bodo mogli nadzorovati širje¬
nja komunističnega gibanja v Evropi, ne pa jasen in nepristranski pre¬
mislek o utemeljenosti jugoslovanskih zahtev. Toda prav dejstvo, da je
vprašanje že na samem začetku dobilo izrazito ideološke razsežnosti, še
več, da je bilo eden prvih znakov porajajoče se hladne vojne, je sililo
Sovjete, da so se vsaj v besedah kazali kot neutrudni podporniki Jugo¬
slovanov. Zanje so se zavzemali kljub temu, da se vprašanje ni povsem
skladalo z njihovimi interesi (kot v primeru Trsta, za katerega so bili še
posebej občutljivi italijanski komunisti), in kljub temu, da niso videli
nobene možnosti za uspeh (kot v koroškem primeru). (25)

Na mirovnih konferencah v letih od 1945 do 1947 se je V. M. Molo¬
tov, sovjetski minister za zunanje zadeve, vedel kot varuh Edvarda Kar¬
delja. Vodja jugoslovanske delegacije je bil vsak dan povabljen k njemu
na zajtrk, da bi zvedel, o čem so se štirje veliki pogovarjali prejšnje
jutro. To seveda ni pomenilo, da ne bi zadajal svojemu varovancu tudi
nizkih udarcev. Kardelju pa zaradi osamljenosti na mednarodni ravni ni
preostalo drugega, kot da jih pohlevno sprejema. Ko je junija 1946
postalo jasno, da bo za rešitev spora med Italijo in Jugoslavijo treba pri¬
stati na kompromis, na ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja,
vklenjenega med dve državi, se jeKardekj s tem strinjal, toda samo če se
Sovjetska zveza zavzame, da bo Jugoslavija dobila v zameno*©Oftco. »
Naslednjega dne pa je moral med običajnim zajtrkom pri Molotovu z

16

grenkobo ugotoviti, da sovjetski minister ni držal besede, saj sploh ni
zahteval mesta ob Soči. (26) Napetost, ki se je kot posledica tega in
podobnih dogodkov porajala med Moskvo in Beogradom, ni ostala pri¬
krita samo zahodnjakom; v začetku ni bila opazna niti v jugoslovansko-
sovjetskih odnosih, ki so bili navidezno nadvse trdni. Res je sicer, da je
Tito že ob umiku iz Trsta komentiral Stalinovo politiko z ruskim prego¬
vorom (Na vore šapka gorit - Tatu se zdi, da mu kapa na glavi gori) in
s tem namignil na sovjetski ekspanzionizem, ki je žrtvoval skromne
jugoslovanske ozemeljske zahteve zato, da ne bi pritegnil nase pozorno¬
sti zahoda. (27) To je bilo rečeno v najbolj zvestem krogu, čeprav ni
mogoče povsem izključiti, da so takšne ocene prišle na uho tudi Stalinu.
Res je tudi, da si je jugoslovanska diplomacija kdaj pa kdaj drznila v
obrambo svojih interesov ravnati izzivalno in nasprotovati celo Stalino¬
vim odločitvam. Čeprav je, na primer, vedela, da je rusko politiko v
zvezi z Gorico in tako imenovano francosko črto — ta je dodeljevala
Svobodnemu tržaškemu ozemlju del severne Istre, ki ga je zahtevala
Slovenija - zaukazal sam »gospodar«, je proti odločitvi štirih velikih
organizirala mogočno propagandno kampanjo. Vendar pa te poteze še
niso omajale trdnih odnosov med Beogradom in Moskvo, ampak kveč¬
jemu spravljale Sovjete v slabo voljo. (28) Ti pa so seveda imeli tudi
druge razloge, da so na Titovo politiko gledali z nezaupanjem. Če je
namreč jugoslovanski maršal v svojih odnosih do zahoda sledil smeri, ki
jo je začrtal Kremelj, pa se je ob njegovih zvezah z »ljudskimi demokra¬
cijami« in grškimi komunisti zdelo, da namerava voditi politično dejav¬
nost, ki naj bi mu, ob vsej lojalnosti do Stalina, zagotovila vodilno
mesto med njimi. S sosednjimi državami Bolgarijo, Romunijo, Madžar¬
sko, Albanijo, pa tudi Poljsko in Čehoslovaško, je navezal diplomatske
stike, ki so z njegovimi državniškimi obiski dobili naravnost spektaku¬
larne razsežnosti. Pri tem ni niti najmanj prikrival težnje, da želi Jugo¬
slavija poslati os, okrog katere naj bi se vrtelo celotno donavsko-balkan-
sk« območje. Pospeševal je politične, vojaške in gospodarske ukrepe za
jugoslovansko-albansko integracijo in imel z Bolgarijo Georgija Dimi¬
trova (bivšega sekretarja Tretje internacionale) pogovore, ki so se sicer
po letu 1944 precej zapleteno razvijali, a se je kljub temu zdelo, da bodo
pripeljali do zveze med državama. Grškim partizanom, ki so se leta 1946
odločili, da obnove boj proti monarhičnim in reakcionarnim silam - te
so podpirali Angleži — je Tito velikodušno nudil vsestransko pomoč, in
to kljub dejstvu, da Grčija po sporazumu med Stalinom in Churchillom
iz jeseni leta 1944 ni sodila v komunistično, ampak v zahodno vplivno
sfero. (29)

Te dejavnosti Moskvi zanesljivo niso bile neznane, z njimi se je celo
strinjala ter jih hvalila. Vendar jih ni navdihnil niti neposredno zaukazal

2 - Tito. Stalin in Zahod

17

Kremelj, načrtovali in izvajali so jih v Beogradu. Stalin je bil, kot Jahve,
ljubosumen bog, zato ni mogel dopustiti, da bi bili ob njem drugi bogo¬
vi. Zdelo pa se je, kot da Tito ne vidi te njegove občutljivosti, saj je celo
dopuščal - tudi kot odgovor na sovjetske infiltracije v jugoslovanske
državne strukture — da se je kult njegove lastne osebnosti bujno razraš¬
čal. (30) Ali se nemara ni dogajalo, da so bile Titove slike včasih števil¬
nejše in večje kot Stalinove? Da so bili slavospevi Titu še bolj navdušeni
kot hvalnice voditelju sovjetske komunistične partije? Mar niso po uli¬
cah Beograda prepevali ljudskih pesmi iz osvobodilnega boja, ki primer¬
jajo »tovariša Tita« z »ljubičico belo«?

»Ljubičica bela?« je vprašal Louis Adamič, ko je ob svojem obisku
v Jugoslaviji leta 1948 slišal to nadvse nenavadno primerjavo za voja¬
škega in političnega voditelja. »Kaj, za vraga, pomeni?« »Gre za eno
najljubših pesmi o Titu,« se je glasil odgovor. »Nastala je med vojno.
Partizani so jo prepevali v Bosni in Črni gori. Bela vijolica pomeni
občutljivost, pesem pa izraža tudi misel, da je Tito velika redkost kot
bela vijolica.« (31).

Stalin se sicer ni mogel pritoževati nad hiperbolami, s kakršnimi so
mu laskali v Jugoslaviji. Djilas je leta 1942 trdil, da bi celo sonce izgu¬
bilo svoj sijaj brez Stalina, leta 1945 je ugotavljal, da pisati o njem
pomeni pisati hkrati o najpomembnejšem obdobju v razvoju človeštva,
ker je to s Stalinom nerazdružljivo povezano. (32) Toda: ali je mogel
sovjetski diktator, ki je osvojil — kot zatrjuje A. Antonov Ovsejenko —
več ozemelj kot Aleksander Veliki in imel več odličij kot indijski slon
okraskov, dovoliti, da se je v njegovem carstvu pojavil človek, ki so ga
v domovini in zunaj njenih meja postavljali na oltar kot njemu enakega?
(33)

V katerem trenutku se je Stalin dokončno zavedel, da goji »kačo na
prsih«, ni znano. Kdaj pa je Churchill, iz čigar slikovitega besednjaka je
vzeta primera, prišel do te grenke ugotovitve, vemo iz njegovih zapiskov
o jugoslovanskem maršalu (34): to se je zgodilo proti koncu leta 1944,
ko sta postajali čedalje bolj očitni Titova naklonjenost do Sovjetske
zveze in njegova ambicija, da bi po doseženi zmagi vladal brez vmeša¬
vanja drugih političnih sil. razen tistih pod njegovim neposrednim nad¬
zorstvom. K rastoči napetosti med Anglo-Američani in Jugoslovani je v
veliki meri prispevalo tudi dejstvo - o katerem je tožil sam Tito - da
ne on in ne njegovi sodelavci niso imeli izkušenj v mednarodnih odno¬
sih. Vsekakor pa so bili do zahodnih zaveznikov močno nezaupljivi, kar
je posledica bolj ali manj utemeljnih sumov, da nameravajo poslati na
jugoslovansko ozemlje svoje čete s pretvezo vojaških operacij, v resnici
pa zato, da bi vplivali na notranjo ureditev v državi. Celo do ameriških

18

in angleških častnikov, ki so bili zadolženi, da v imenu Združenih naro¬
dov delijo sestradanemu prebivalstvu pakete s hrano, niso kazali zaupa¬
nja; ljudje okrog Tita so bili do njih sovražno razpoloženi in so ga opo¬
minjali, naj zaradi škatle čokolade UNRRA ne proda jugoslovanske
neodvisnosti. (35) -

Jabolko spora, zaradi katerega je izbruhnilo prikrito nesoglasje med
zahodnimi zavezniki in partizanskimi silami, je bilo vprašanje Trsta in
Julijske krajine. Napovedovalo se je že leta 1944, zaostrilo pa v prvih
mesecih naslednjega leta, ko je bilo mogoče opazovati pravcato tekmo
za omenjeno jadransko mesto. Tito, ki je zahteval zase Julijsko krajino
(kot so imenovali Primorsko, priključeno Italiji leta 192(1), je poudarjal,
da razen na ozkem obalnem pasu prebiva na tem ozemlju samo hrvatsko
in slovensko prebivalstvo, ki se je v odgovor na kruto dvajsetletno faši¬
stično zatiranje še zlasti pogumno borilo za nacionalno osvoboditev.
Angleži in Američani načelno niso ugovarjali njegovi zahtevi, vendar pa
so menili, da je treba vprašanje reševati na mirovni konferenci in da
morajo zavezniške sile pod vodstvom maršala Alexandra imeti nadzor
nad Trstom in železniško progo z Avstrijo zaradi zvez s svojimi četami
v severni Italiji in v donavskem območju. Med Alexandrovim obiskom
v Beogradu februarja 1945 se je zdelo, da je problem zlahka rešljiv; Tito
ni imel nobenih pripomb o prisotnosti zahodnih vojakov v Trstu in
vzdolž komunikacijske linije z Avstrijo, če na tem ozemlju lahko neovi¬
rano delujejo njegove civilne oblasti, ki so že nekaj časa organizirale
obsežno in razvejano upravno strukturo. (36)

V marcu pa je prišlo do dramatičnega preobrata stališč, ki ga je
mogoče spremljati po Churchillovih zapiskih in pismih. Britanski pre¬
mier — čedalje bolj prepričan, da je Tito »lovka moskovskega polipa« —
jc prišel do sklepa, da je na zgornjem Jadranu treba podpreti italijanske
interese, ne pa jugoslovanskih. Poslej ni več mislil, da bo v Jugoslaviji
lahko uresničil dogovor o petdesetih odstotkih, ki sta ga sklenila s Sta¬
linom, toda upal je, da bo Italijo rešil pred »komunistično kugo«, če bo
branil njene interese v Julijski krajini. (37) Tako je pretežno strateško
tržaško vprašanje postalo eminentno politično. Poleg tega je bilo pov¬
sem očitno, da si bo tisti, ki si bo prvi zagotovil nadzorstvo nad mestom
m njegovo okolico, tudi na mirovni konferenci dobil največ pravic do
njiju. »Posest daje devetindevetdeset odstotkov pravice,« je pisal Chur¬
chill predsedniku Združenih držav Trumanu 27. aprila 1945, da bi ga
spodbudil, naj najprej ukrepa in potem razlaga, ter ga prepričal, naj
zavezniške čete zavzamejo Trst z morja, ne da bi o tej nameri obvestili
Jugoslovane in Ruse. (38) Ko je Tito zmagal v tekmi za Trst, čeprav
samo delno, in so njegove čete 1. maja 1945 vkorakale v mest©, so dogo¬
dek na zahodu sprejeli kot nekakšen izziv, kot poskus komunistov, da si

19

prigrabijo čim več ozemlja (Trumanove besede) in z nasiljem, strahova¬
njem in izsiljevanjem tudi v Sredozemlju — kot na Poljskem — zagotove
Sovjetski zvezi najustreznejše meje. Če bi popustili Jugoslovanom v
zvezi s Trstom, so razmišljali v Washingtonu, je mogoče pričakovati še
druge ozemeljske zahteve, ne samo po avstrijski Koroški, ampak tudi v
Grčiji in na Madžarskem, da ne govorimo o nevarnosti ljudskih vstaj
v Italiji, zlasti na severu, ki bi jih morale zadušiti ameriške čete. (39)
Toda v celoti so bila to vendarle obrobna vprašanja: jedro tržaškega*
problema je v prepričanju zahodnjakov, da je treba čimbolj natžnčno
določiti meje, do katerih more seči Sovjetska zveza pri širjenju dvojega
vpliva v Evropi. Na to je opozarjal že Charles W. Thayer, vodja ame¬
riške misije v Beogradu, ko je 9. maja 1945 govoril o možnem spopadu
med anglo-ameriškimi in jugoslovanskimi četami, posebno še, ker ni
bilo mogoče dvomiti o izidu takšnega »majhnega prelivanja krvi«. (40)
Churchill je morda poznal (ali pa slišal od Goebbelsa) Marxovo napoved
o ruskem nadzoru nad vso srednjo Evropo do črte, ki povezuje Liibeck
in Trst, če bo Rusiji le uspelo zavzeti hanzeatsko mesto. Ta prerokba se
je zdaj uresničevala pred njegovimi očmi: vse prestolnice srednje
Evrope so bile v ruskih rokah in na njene meje se je spuščala železna
zavesa. (41) Da bi rešil, kar se je še rešiti dalo, je Churchill sklepal
podobno kot polkovnik Thayer: če bo nujno, bo treba z Jugoslovani
opraviti tudi s silo. Truman je v prvem hipu na ta predlog negativno rea¬
giral, češ da ne more zaplesti svoje države v novo vojno, razen če spo¬
pada ne bodo izzvale Titove čete. Toda, ko je videl, kako je jugoslovan¬
ski maršal odporen proti vsem diplomatskim pritiskom, je pristal, da se
Alexander in Eisenhower spopadeta s partizani, najsi bo v zraku ali na
kopnem. (42) »Sovražniku«, kot je poslej Churchill imenoval Jugoslova¬
ne, so poslali ultimat, in to z lahkim srcem, saj je bilo očitno, da Sovjet¬
ska zveza sicer skrbno opazuje vso zadevo, a da Stalin še zdaleč ne pod¬
pira Tita, ampak kot posrednik celo predlaga, da bi ozemlje, o katerem
se je razvnela razprava, začasno upravljali obe strani, ločeni s skupno
dogovorjeno razmejitveno črto. (43) In tako se je zgodilo: 12. junija
1945 so jugoslovanske čete ob strelih pušk in mitraljezov, v nemočnem
besu zapustile Trst in se umaknile na vzhodni del spornega ozemlja. (44)
Takšna rešitev težkega konflikta nikakor ni izboljšala slabih odnosov
med Titom in zahodnjaki. Dejstvo, da so se jugoslovanske in anglo-
ameriške čete soočale vzdolž začasne demarkacijske črte, je izzvalo
vrsto incidentov, ki so še bolj zastrupljali ozračje. Odločitev anglo-ame-
riške vojaške uprave, da bo v Trstu in okolici vzela oblast organom, ki
so jih ustanovili Jugoslovani pred zmago in po njej, pa je bila še dodaten
vzrok za močno napetost. Poleg tega je Titov režim v očeh zahodnjakov
dobival vedno bolj totalitarne poteze, in zbujal v Londonu in Washing-

20

tonu močno nezadovoljstvo. Po poročilu, ki je bilo predloženo pred¬
sedniku Trumanu, ni v državi nikakršne demokratične ali predstavniške
ureditve, ni svobode tiska in nobene strpnosti do političnih organizacij,
ki niso pod Titovim nadzorstvom. Obširni deli države so odtrgani od
sveta, zlasti v Srbiji, kjer poteka prikrita državljanska vojna, in na Hrva¬
škem, kjer Tito najbrž vsiljuje svojo voljo s sredstvi, o katerih lahko
samo domnevamo. ( 45 ) Po pripovedovanju »nekega dobro informirane¬
ga« agenta je jugoslovanski maršal popolnoma odvisen od Moskve: ima
neposredno radijsko zvezo s Kremljem in kadarkoli mora sprejeti kako
pomembnejšo odločitev, se z njim posvetuje. ( 46 )

Poslanik združenih držav v Beogradu Richard C. Patterson Jr. je bil
človek s skromnimi diplomatskimi izkušnjami (izšel je namreč iz poslov¬
nega sveta), toda po ameriško zaverovan vase. Nekaj časa je celo mislil,
da bo Tita mogoče na kakšen način voditi po pravi poti. Očaran od nje¬
gove izrazite, dinamične, gostoljubne osebnosti, njegove vojaške genial¬
nosti in inteligentnosti, ga je nameraval povabiti v Ameriko »na enome¬
sečno indoktrinacijo«, če bodo seveda bližnje volitve v ustavodajno
skupščino potekale kolikor toliko v redu. S tem načrtom in z mnenjem,
da je treba voditi v odnosu do Tita trdno in odločno politiko, se je stri¬
njal tudi Truman. ( 47 ) Toda volitve JI. novembra 1945 se nikakor niso
iztekle ugodno, vsaj po angleškem in ameriškem prepričanju. V Jugo¬
slaviji se še zdaleč ni ohranila ustavna .monarhij a.Jkot sta z dokajšnjp
mero naivnosti še avgusta upala Patterson in njegov predsednik, nas¬
protno, triumfalno je zmagala ljudska fronUi, znotraj katere so bili
komunisti edina zares dejavna politična siki. 29. novembra je ustavo¬
dajni skupščina razglasila republilA), 30 . januarja pa je bila sprejeta
ustava, oblikovana povsem po sovjetskem vzoru iz leta 1936 . Legalizi¬
rala je vse revolucionarne spremembe v državi in hkrati položila temelje
za nadaljnji družbeni razvoj v smeri socializma, ( 48 ) V zahodnih poli¬
tičnih krogih so te dogodke sprejeli z velikim vznemirjenjem in nezado¬
voljstvom. Ameriška vlada je novi režim sicer priznala, vendar je prote¬
stirala proti načinu odločanja, ki je bil ljudem vsiljen in se nikakor ni
zadovoljila s Titovo trditvijo, da so bile to najsvobodnejše volitve v vsej
zgodovini jugoslovanskih narodov. ( 49 ) Opustila je misel, da bi Tita
povabili v Ameriko, in ko je jugoslovanska vlada v začetku leta 1946
poskušala neuradno zvedeti, ali bi bilo maršalovo potovanje zaželeno,
so iz Washingtona dokaj rezko odgovorili, da ne. ( 50 ) Tako so bile pre¬
trgane - vendar ne samo po jugoslovanski krivdi — še zadnje vezi tistega
zavezništva, ki se je spletlo v vojni in vzdržalo tudi napetosti prvega
povojnega časa.

Takšnega razvoja pa vsekakor niso povzročila samo jugoslovanska
notranja dogajanja, ampak tudi splošno slabšanje odnosov med Zaho-

21

dom in Vzhodom, saj so se v začetku leta 1946 že pokazali prvi znhki
hladne vojne. Sovjetska zveza, ki je bila podobna brezmejnemu kon¬
centracijskemu taborišču in ki je kljub temu s svojo odrešeniško ideolo¬
gijo pritegovala široke ljudske množice po zahodni Evropi in afriško-
azijskem svetu, se je zdela vladajočim krogom tostran železne zavese kot
strahotna prežeča nevarnost. Za njo so se še videli obrisi carske imperia¬
listične Rusije, ki je marsikomu vzbujala skrivnostne in iracionalne,
vendar v zgodovinskem spominu Zahoda močno zakoreninjene straho¬
ve. Ni naključje, da je med papirji predsednika Trumana tudi izvod tako
imenovane oporoke Petra Velikega, v kateri naj bi car vseh Rusij poučil
svoje naslednike, kako doseči svetovno gospostvo. Prav malo pomemb¬
no je bilo, da so že v prejšnjem stoletju ugotovili, da je ta dokument
lažen: v Beli hiši je imel vrednost davnega pričevanja o pohlepu in volji
po moči, ki sta bila še kako aktualna. (51) »Sedanjo sovjetsko politiko
v vzhodni Evropi,« piše v poročilu, ki ga je za predsednika Trumana
pripravila tajna služba vojaškega ministrstva, »določajo isti dejavniki,
kot so vodili ekspanzionistično politiko carske Rusije.« (52)

Po takšnem gledanju na stvari je imela Jugoslavija - poleg Albanije
edina satelitska država, kjer so komunisti prišli na oblast s svojimi silami
in jim ni bilo treba sklepati hibridnih zavezništev z drugimi političnimi
skupinami — vlogo grozeče avantgarde ruskega imperija, prežetega s
trdno voljo po osvajanju. Zato jo je treba zadrževati z vsemi sredstvi in
nenehno dokazovati, kot je trdil George Kennan, eden najboljših ame¬
riških izvedencev za vzhodno Evropo, svojo pripravljenost »za odločen
odpor na vsaki točki«, (53) j?a v Beogradu ne bi pozabili na vojaško pri¬
sotnost in moč Združenih držav, so ameriška letala na poti med Duna¬
jem in Vidmom znova in znova preletavala jugoslovansko ozemlje. Pro¬
blem se je pojavil že med tržaško krizo maja in junija 1945, ko so ame¬
riške vojaške oblasti zavrnile jugoslovansko zahtevo, naj omejijo svoje
lete nad njihovim ozemljem. Sprejele bi jo samo, če bi takšne omejitve
veljale tudi za vojaška letala vseh drugih zavezniških držav.« (54)
Pozneje se je zadeva še bolj zapletla zaradi bojevitega nastopanja Jugo¬
slovanov, ki so s svojimi zračnimi silami simulirali napade na ameriška
letala in uprizarjali naskoke na njihova oporišča. Vendar ta dejanja in
tudi večkrat ponovljeni diplomatski protesti niso spremenili mnenja
odgovornih oblasti v VVashingtonu: samo v času od 16. julija do 8. avgu¬
sta 1946 je kar 172 lovcev in bombnikov preletelo jugoslovanski zračni
prostor. (55) 9. avgusta 1946, na predvečer mirovne konference v Pari¬
zu, ki naj bi dokončno uredila tržaško vprašanje, so jugoslovanska voja¬
ška letala prisilila ameriški C-47, da je med letom z Dunaja proti Vidmu
pristal blizu Ljubljane. Čez deset dni, ko niti prvi incident še ni bil
rešen, so Jugoslovani napadli drugo ameriško letalo, ki je kršilo njihov

22

zračni prostor: tokrat so ga zrušili in povzročili smrt celotne posadke.
(56) Vsa Amerika se je dvignila v besnem protestu. Tito, ki so ga obto¬
žili, da je iz svoje blejske rezidence osebno vodil operacijo, je postal
najhujši sovražnik svobodnega sveta. On in njegova država sta bila tako
nepriljubljena — če navedemo izjavo Louisa Adamiča — da ljudje niso
hoteli kupovati niti protijugoslovanskih in protititovskih knjig. (57)

Ker je po splošnem vtisu za vsemi temi dogodki stala Sovjetska zve¬
za, ki naj bi si želela stalne napetosti v mednarodnem političnem življe¬
nju, so v Washingtonu menili, da mora biti odgovor Združenih držav
takojšen, jasen in odločen. Ameriška vlada je svojim državljanom pre¬
povedala vstop v Jugoslavijo in naslovila na Tita diplomatski protest v
ultimativnem tonu. V resnici pa Sovjeti nikakor niso odobravali drznih
jugoslovanskih potez, saj so se zavedali, da imajo lahko takšna dejanja
hude in nepredvidljive posledice. »Ali ne veste, da imajo Američani
atomsko bombo?« je vprašal Molotov Kardelja na mirovni konferenci v
Parizu, ko so ga seznanjali z omenjenimi dogodki. Odgovor je bil tipi¬
čen za drzno jugoslovansko miselnost tistega časa: »Kaj zato! Oni imajo
atomsko, mi pa partizansko.« (58)

Kriza, do katere je prišlo v odnosih med Beogradom in Washingto-
nom zaradi obeh letalskih incidentov, je izbruhnila med trenutkoma
sicer manjše napetosti, ki pa sta na Zahodu vendarle pomembno prispe¬
vala k oblikovanju sovražnega odnosa do Titovega režima. Marca leta
1946 je jugoslovanska tajna služba odkrila v skrivališču na meji med
Srbijo in Bosno generala Dražo Mihailoviča. Odpeljali so ga v Beograd
in ga junija postavili pred vojaško sodišče. O izidu sojenja ni moglo biti
nikakršnega dvoma, saj so bile obtožbe proti Mihailoviču izredno težke
in so oblasti očitno hotele spremeniti proces v spektakularni avtodafe, ki
naj bi pognal strah v kosti še preostalim notranjim nasprotnikom in
ponižal zunanje sovražnike. Na zatožni klopi sta pravzaprav sedeli poleg
Mihailoviča tudi angleška in ameriška vlada, obtoženi, da sta podpirali
četnike in jih spodbujali k boju proti partizanskim silam (nikomur se
seveda ni zdelo potrebno povedati, da so tudi Sovjeti sodelovali z njimi,
in to še jeseni leta 1944). (59)

Dejstvo, da je bil v novi jugoslovanski sodni praksi, ki se je zgledo¬
vala po sovjetskem vzoru, obtoženec a priori kriv, če ni mogel dokazati
svoje nedolžnosti, in dejstvo, da oblasti niso dovolile skupini ameriških
letalcev, ki so se med vojno rešili s pristankom na četniškem ozemlju,
pričati v Mihailovičevo korist, sta negativno vplivali na zahodno javno
mnenje. Smrtna obsodba starega četniškega poglavarja in njena izvrši¬
tev sta sprožili v tisku »svobodnega sveta« pravcato gonjo proti Jugosla¬
viji, oprto na tezo, da se komunisti ne znajo rešiti svojih sovražnikov
drugače kot z »legalnim umorom«. (60)

23

Še večje razburjenje je povzročil, zlasti v katoliških krogih, jeseni
leta 1946 proces proti zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu, najvid¬
nejšemu predstavniku katoliške hierarhije v Jugoslaviji, ki je po letu
1945 zavzel odklonilno stališče do države in njenega poskusa, da bi pod¬
redila cerkev svojim interesom. Med vojno, ki je bila na Hrvaškem ter
v Bosni in Hercegovini tudi verski obračun, pa Stepinac ni znal enako
odločno nastopiti proti ustašem, ki so v Kristusovem imenu in pod
pokroviteljstvom svojih italijanskih in nemških zaveznikov zagrešili nad
pravoslavnim prebivalstvom najbolj podla grozodejstva. Zato ga je bilo
kaj lahko obtožiti sokrivde pri gnusnih dejanjih ustašev in sodelovanja
z njimi, tudi po vojni, ko so nadaljevali boj proti novemu režimu. Raz¬
prava je potekala v skrajno dramatičnem in zagretem vzdušju, ki je po
malem zajelo vse. Katoliški tisk je proglasil proces proti Stepincu za
»najbolj tragični proces v vsej zgodovini cerkve« in povsod na Zahodu
so se oblikovali odbori za nadškofovo obrambo, ki so v Združenih drža¬
vah dobili celo politično težo. 11. oktobra 1946 je bil Stepinac obsojen
na šestnajst let prisilnega dela in še dodatno na pet let odvzema držav¬
ljanskih pravic. Vatikan je odgovoril tako, da je izobčil Tita in vse
tiste, ki so bili posredno ah neposredno vpleteni v ta proces ah zanj
odgovorni. (61) V Združenih državah so sprožili tudi razprave o tem, ah
ne bi odpravili pomoči, ki jo je Jugoslavija prejemala od Združenih
narodov (UNRRA), a jo je v resnici skoraj v celoti dajala ameriška vla¬
da. Šlo je namreč za visoke številke, ki so dosegle vsoto 300.000.000
dolarjev. Septembra 1946 so se nosači v newyorškem pristanišču uprli,
da bi natovorili ladjo s paketi UNRRA za Jugoslavijo, češ da je treba
njej namenjeno blago poslati v Grčijo ah v kakšno drugo državo, »ki nas
je podpirala med vojno«. (62) Ta epizoda dokazuje, kako globoko je
med najširše sloje prebivalstva prodrla sovražnost do Jugoslavije. Pro¬
test so sicer kmalu utišali, koristil pa je tistim v ameriški administraciji,
ki so nasprotovali posredni podpori Titovemu režimu (med njimi je bil
tudi sam obrambni minister James Forrestal). Kljub njihovim pritiskom
pa se je program UNRRA nadaljeval, toda ne iz naklonjenosti do Beo¬
grada, temveč bolj zaradi obzira do Združenih narodov, in sicer do
srede leta 1947, ko je washingtonska vlada v skladu z novo politično
usmeritvijo izoblikovala Marshallov načrt za evropsko obnovo. (63)

22. oktobra 1946 je prišlo še do enega incidenta, v katerega je bila
Jugoslavija vsaj posredno vpletena. Tega dne je konvoj britanskih voj¬
nih ladij plul skozi Krfski kanal, ki je pripadal albanskim teritorialnim
vodam, vendar je, po mnenju Londona, zanj veljal mednarodni dogo¬
vor o svobodnem prehodu skozi morske ožine. Vlada v Tirani je bila
drugačnega mnenja in je ob nekem prejšnjem incidentu z Angleži zago¬
varjala svojo pravico do nadzorstva nad prometom po tej vodni poti.

24

Medtem ko je tekla ta diskusija, sta dve britanski ladji naleteli na mine
in ena se je takoj potopila: 44 članov posadke je izgubilo življenje, 42 pa
je bilo ranjenih. Velika Britanija je reagirala tako, da je čez nekaj ted¬
nov poslala v Krfski kanal svojo floto in ga kljub ogorčenim protestom
Albanije očistila min. Po mnenju angleških izvedencev to niso bili ostanki
iz vojne, ampak šele nedavno pripeljano orožje. Londonska vlada je
trdila, da kanala niso minirali Albanci, ampak Jugoslovani, ki so le
nekaj mesecev prej sklenili zavezniški in prijateljski sporazum s sosed¬
njo državico. (64) Prepir, ki se je najprej vnel pred Varnostnim svetom
OZN in potem pred Mednarodnim sodiščem v Haagu, je še dodatno
okrepil prepričanje, ki je bilo razširjeno predvsem v ameriških političnih
in diplomatskih krogih, da pripravlja Sovjetska zveza s svojimi sateliti
velik manever, s katerim hoče odkriti najbolj ranljivo točko »svobod¬
nega sveta« in ga tam napasti. Konec leta 1946 in v začetku leta 1947
niso več dvomili, da bo do napada prišlo v vzhodnem Sredozemlju in na
Bližnjem vzhodu. Zdelo se je, da ruska grožnja najbolj neposredno
preti Grčiji, Turčiji in Iranu. (65)

V grškem kraljestvu so se razmere zapletle februarja leta 1947, ko je
angleška laburistična vlada obvestila Američane, da bo zaradi ekonom¬
ske krize 1. aprila umaknila svoje čete, ki so bile za obrambo »demokra¬
cije« v Grčiji že od leta 1944. To je bil konec Churchillovih imperialnih
sanj in zaton stoletne tradicije, ki je videla grško državo vključeno v bri¬
tansko vplivno območje. 7. marca je bila v Washingtonu sklicana vladna
seja, na kateri so obravnavali nenadoma nastali položaj. Državni podse¬
kretar Dean Acheson je ugotavljal, da bo Grčija v nekaj tednih povsem
razpadla, če bo prepuščena sama sebi, kar bi omogočilo Sovjetom, da se
polaste tudi bližnjih držav: Francije, Italije, Madžarske in Turčije.
»Treba je storiti vse, kar je v naši moči«, je dejal tajnik pravosodja Tom
C. Clark, »da zaustavimo širjenje ruskega vpliva.« In obrambni minister
Forrestal ga je podprl: »Povsem jasno je, kaj je treba storiti.« (66)

Pet dni pozneje, 12. marca 1947, je predsednik Truman sporočil
Kongresu, da se bodo Združene države neposredno zavzele za celovitost
ter obstoj Grčije in Turčije. Izoblikoval je tudi načrt, ki seje pozneje ime¬
noval doktrina zajezitve, in izjavil, da bodo Združene države podpirale
vsa ljudstva, ki ljubijo mir in so se pripravljena upreti zunanjim priti¬
skom in poskusom, da bi se oborožene manjšine polastile oblasti. (67) V
Beogradu so njegove besede najprej sprejeli s hladnim molkom, kar so
zahodni diplomati v svojih poročilih škodoželjno poudarili. »Trumanova
odločitev,« je komentiral francoski ambasador, »bo odsekala roko, ki sojo
Tito and company stegnili čez svoje meje po tujem ozemlju.« (68) Bilo ni
namreč nobenega dvoma, da grškim partizanom v uporu proti -atenski
*ladf svetujejo in pomagajo Albanija, Bolgarija, predvsem pa Jugosla-

25

vija, čeprav so te države odločno protestirale, če jim je kdo kaj takega
očital. (69)

Da bi okrepili politiko zajezitve, je novi ameriški državni sekretar
George C. Marshall poleti 1947 izdelal načrt, ki je predvideval veliko
gospodarsko pomoč Združenih držav porušeni povojni Evropi. Pro¬
gram, ki so ga predstavili z visokodonečimi besedami, je vključeval vse
evropske države ne glede na blokovsko pripadnost, čeprav so se angle¬
ški in ameriški diplomatski krogi bali, da ga bo sprejela tudi Sovjetska
zveza. Temeljna ideja, ki je navdihovala Marshallov načrt, je namreč
bila pomagati tistim državam — predvsem Franciji in Italiji — kjer se
razmerje sil med prozahodnimi in komunističnimi strankami še ni
dokončno razrešilo. V teh je bilo potrebno čim hitreje izboljšati življenj¬
ske razmere, da bi tako uničili »pogubno Marxovo doktrino«, ki se raz¬
pase, kot je govoril predsednik Truman, predvsem tam, kjer vladajo
socialna nasprotja in revščina. (70)

Konec junija 1947 je bila sklicana v Parizu konferenca, na kateri naj
bi razpravljali o predlogih ameriškega državnega sekretarja. Njegov
sovjetski kolega Molotov ni samo sprejel vabila, ampak je prišel v Fran¬
cijo v spremstvu kar devetinosemdesetih gospodarskih svetovalcev. To
je vzbudilo v zahodnem taboru precejšen preplah, ki pa je hitro minil.
Kmalu je namreč postalo jasno, kot je ameriškemu poslaniku izjavil
francoski zunanji minister, da Molotovu sploh ni do uspeha konference,
da pa si njegovi sestradani sateliti oblizujejo ustnice, ko pričakujejo
pomoč od strica Sama. Zaradi tega je bil Molotov vsekakor v zelo nepri¬
jetnem položaju. (71) Očitna želja vzhodnoevropskih držav, da bi bile
deležne kapitalistične pomoči, pa ni razburjala le Molotova, temveč še
bolj Stalina. Ne samo Čehi s svojim nezanesljivim in meščanskim zuna¬
njim ministrom Janom Masarykom, ampak tudi Poljaki, Madžari,
Romuni in celo Jugoslovani so komaj čakali na ameriško podporo, s
katero bi čim prej in čim laže opravili povojno obnovo. Tito in Kardelj
sta dejansko rade volje sprejela vabila, naj pošljeta svoje predstavnike
na pariško konfereco; umaknila sta se šele, ko je bilo popolnoma jasno,
da moskovski »vožd« odločno nasprotuje takšni akciji. (72)

Če je bila prva polovica leta 1947 V znamenju ameriške diplomacije,
ki je v nekaj mesecih izdelala kar dve »doktrini«, Trumanovo in Mar¬
shallovo, pa nosi druga polovica leta nedvomno Stalinov pečat. Njegovo
nagnjenje do konspiracije in politične igre, ki je skrivala pod navidezno
preprostostjo zapleteno in razvejano zamisel, je prišlo na dan tudi ob
najpomembnejši odločitvi iz tega obdobja: ustanovitvi Informbiroja.
Med 22. in 27. septembrom 1947 so se v Szklarski Porebi na Poljskem
zbrali nekateri najvidnejši predstavniki sovjetske, poljske, madžarske,
češkoslovaške, romunske, bolgarske, jugoslovanske, italijanske in fran-

26

O \fjC  l/MA, ^

coske komunistične partije, da ustanovijo skupni informacijski urad za
izmenjavo izkušenj in usklajevanje dejavnosti. (73) Skratka, nič takšne¬
ga, kar bi bilo podobno stari Kominterni — ki je bila razpuščena že leta
1943 — in njenim težnjam, da bi iz enega samega središča vodila celotno
komunistično občestvo: zgolj resonančni prostor, v katerem naj bi posa¬
mezne komunistične partije primerjale izkušnje, razpravljale o proble¬
mih in usklajevale politične usmeritve. Toda ko je 5. oktobra partijski
tisk objavil vest o tajnem srečanju na Poljskem in ustanovitvi Informbi-
roja, niso skope besede uradnega sporočila nikogar prepričale, porodile
pa so vrsto domnev in vprašanj, ki so močno zaposlile zahodne strokov¬
njake za kremeljsko politiko. Kakšen pomen ima ta tajni zbor, ki je bolj
podoben srečanju konspiratorjev kot zborovanju predstavnikov politič¬
nih strank, od katerih jih je na oblasti kar sedem? In zakaj je bilo
povabljenih samo devet partij, ne pa tudi albanski, nemški in angleški
komunisti? Zakaj so nekateri najuglednejši predstavniki evropskega
komunizma romali na Poljsko, da bi slišali - kot pravi Adam Ulam -
stvari, ki bi jih lahko prebrali v Pravdi ? (74)

Kot starodavni vedeževalci, sklonjeni nad drobovjem žrtvovanih
živali, so tudi opazovalci komunističnega sveta, zgodovinarji in celo tisti
udeleženci srečanja, ki jim je bilo dano napisati svoje spomine, različno
odgovarjali na ta vprašanja. Vsekakor pa je mogoče navesti vsaj tri
namene, ki jih je imel Stalin ob sklicu srečanja v Szklarski Porebi: odgo¬
voriti na nedavne izzive Zahoda z manifestacijo komunistične enotnosti,
dopovedati »bratskim« partijam, da je minil čas, ko so lahko bolj ali
manj neodvisno izbirale svojo pot v socializem, in končno, osamiti jugo¬
slovansko vodstvo in ga prisiliti, da se skupaj z drugimi partijami prila¬
godi usmeritvi, ki jo določa Moskva. Zadnjo razlago so seveda poudar¬
jali predvsem Jugoslovani, ki so videli v Informbiroju past, v katero jih
je hotel ujeti Stalin. To je bilo popolnoma v slogu gruzinskega diktator¬
ja, ki je rad sejal razprtije med svojimi privrženci, tako da je hvalil ene
in karal druge, pri tem pa že mislil, kako se bo poslužil teh, da se otrese
onih, ki so si domišljali, da so v milosti »Najdražjega in Najljubšega«.
(75) Septembra 1947 se je zdelo, da Jugoslavija še nikoli ni bila deležna
tolikšne naklonjenosti Kremlja. Njena predstavnika na ustanovnem
sestanku Informbiroja, Titova dioskura Milovan Djilas in Edvard Kar¬
delj, sta se obnašala v izbranem krogu, med veterani mednarodnega
komunizma, kot so bili Andrej A. Ždanov, Georgij M. Malenkov, Ana
Pauker, Wladyslaw Gomulka, Jacques Duclos, Rudolf Slansky, Luigi
Longo in Eugenio Reale, s komaj zadrževanim zadovoljstvom. Bila
sta prepričana, da si nimata kaj očitati in da sta celo poklicana, da dajeta
lekcije drugim. (76)

Uničujoče in strupeno sta kritizirala vodilne francoske in italijanske

27

komuniste, ki niso znali slediti jugoslovanskemu zgledu in povezati boja
za narodnostno osvoboditev z revolucijo, temveč so dopustili, da so jih
meščanske sile v njihovih državah izrinile iz vlade. Poveličevanje jugo¬
slovanske vojne in povojne izkušnje je Duclosa spravilo v jok, Longo pa
je skrušeno priznal napake svoje partije. Tudi drugim udeležencem
sestanka, ki niso mogli primerjati svojih uspehov pri gradnji socializma
z jugoslovanskim, pa Djilasov in Kardeljev nastop ni bil prijeten.
Vseeno so njune besede izzvale navdušena priznanja za KP Jugoslavije
in bile s posebnim poudarkom navedene v sklepnem sporočilu konferen¬
ce. Beograd je bil na izrecno Stalinovo željo izbran za sedež Informacij¬
skega biroja in uredništvaTfjegbvega' glasita Za trden mir, za ljudsko
demokracijo.  Ali je bilo glede na pomen, ki ga imajo v sovjetski men¬
taliteti prednostni rangi, mogoče dvomiti, da Jugoslavija s svojim Wal-
terjem — Tito je v odnosih s Kremljem še vedno uporabljal staro kon-
spirativno ime - ni v Stalinovi milosti? (77)

Na zahodu je vest o ustanovitvi Informbiroja izzvala burne odzive.
Zdelo se je, da je obdobje nihanj in nedorečenosti v odnosih med veli¬
kimi silami dokončno minilo. »Tisti, ki še nočejo priznati, da je svet zdaj
razdeljen na dva dela, naj samo preberejo manifest nove internaciona¬
le,« je pisal Le Monde  7. oktobra 1947. (78) Neugodje v washingtonskih
in londonskih krogih se je zaradi občutka, da je Moskva prešla v
odločno ofenzivo, zato da utrdi komunistično diktaturo v vzhodnih drža¬
vah, še posebej stopnjevalo ob misli, da se gospodarske in politične raz¬
mere v zahodni Evropi vedno bolj slabšajo. »Zdaj je jasno,« je 3. sep¬
tembra 1947 pisal državni sekretar predsedniku Trumanu, »da se bodo
nekatere najpomembnejše države, predvsem Italija, Francija in Anglija
in morda tudi druge, še pred koncem leta znašle v nevarnem položaju.«
(79) Pričakovati je bilo, da bodo Sovjeti izkoristili ta ugodni trenutek
zato, da razširijo svoje vplivno območje tudi onkraj železne zavese. Naj¬
bolj pronicljivi opazovalci, kot George Kennan, so sicer opazili, da se
tudi v komunističnem taboru pojavljajo znamenja šibkosti. To je bilo
mogoče sklepati prav iz Stalinove zavzetosti, da strne vrste, tudi če bi
takšna manifestacija totalitarizma okrnila simpatije, ki jih je do Sovjet¬
ske zveze na Zahodu gojila liberalna levica. Toda takšne ugotovitve niso
mogle pregnati suma, da si bo Kremelj poskušal v naslednjih mesecih s
silo zagotoviti nadzorstvo nad državami, v katerih bi bilo to najlažje: v
Češkoslovaški, Franciji in Italiji. (80)

Jeseni 1947 je po zahodnih vladnih uradih krožil čuden dokument,
po katerem naj bi bila med ustanovnim sestankom Informbiroja seja v
Varšavi, ki se je je udeležilo le pet predstavnikov najpomembnejših
evropskih komunističnih partij (Ždanov, Djilas, Duclos, Longo, Pau-
ker). Namen tega izrednega konklava naj bi bila razprava, kako poma-

28

gati komunistom v Italiji in Franciji, d a pridej o na oblast. Čeprav je
izvedenec za sovjetske zadeve v State Departmentu, Charles E. Bohlen,
irnel to pričevanje za lažno, je vendarle precej vplivalo na najodgovor¬
nejše politične ljudi v zahodnem taboru. (81) Njegov odmev je mogoče
zaslediti celo v poročilu o sovjetski politiki, ki ga je na vladni seji 5.
januarja 1948 podal Ernest Bevin. V razpravi o možnostih za pripravo
komunističnega udara v Franciji in Italiji je Bevin, britanski zunanji
minister, sklicujoč se na skrivni varšavski sestanek, namreč zapisal, da
je bilo sklenjeno zbirati vojaški material v Ljubljani, za kar naj bi KPJ
nudila brezpogojno pomoč ter po potrebi zagotovila tudi oboroženo
intervencijo. (82)

V očeh Zahoda je bila torej Jugoslavija vojaško središče, od
koder naj bi Sovjetska zveza širila svoj vpliv na Sredozemlje. Vsako
njeno potezo so opazovali s skrajnim nezaupanjem in sovraštvom. Sicer
pa si Tito tudi ni prizadeval, da bi skrival svoj revolucionarni zanos in na
primer ni zamudil priložnosti, da ne bi javno kritiziral »nekaterih par¬
tij«, ki niso znale izkoristiti med vojno nastalih ugodnih okoliščin, kakor
so to znali jugoslovanski komunisti. (83) Razgibane in ofenzivne poli¬
tične dejavnosti beograjske vlade ni bilo čutiti samo med Markosovimi
uporniki v Grčiji, temveč tudi v Trstu, kjer je sredi septembra skoraj
prišlo do oboroženega spopada med anglo-ameriškimi in jugoslovan¬
skimi četami. (84) V noči od 15. na 16. september 1947 je namreč začel
veljati mirovni sporazum, ki so ga februarja podpisale Italija in zmago¬
vite sile. Sporazum je za sporno obalno področje med Devinom in Novi-
gradom, ki je bilo razdeljeno na anglo-ameriško in jugoslovansko cono,
predvideval ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Dokler ne bi
Varnostni svet Združenih narodov imenoval guvernerja, ki naj bi mu
skupaj z izvoljeno skupščino načeloval, naj bi po mirovni pogodbi ostalo
v STO 5.000 ameriških, 5.000 angleških in prav toliko jugoslovanskih
vojakov. Jugoslovani so skušali izrabiti to dvoumno formulacijo in si
zagotoviti oporišče tudi v Trstu. Obvestili so generala Leeja, glavnega
poveljnika anglo-ameriških sil, da bodo v prestolnico pokrajine preme¬
stili dva tisoč svojih vojakov. Odgovor zaveznikov je bil izredno odločen,
interveniral je sam predsednik Truman, ki je z ladje Savannah, s katero
je bil na križarjenju, pooblastil Leeja, da lahko uporabi tudi silo, če bi
bilo potrebno. (85) Incident se je razpletel hitro in brez javnih polemik,
toda odklonilni odnos Zahoda do Jugoslavije se je še povečal, če je bilo
to sploh mogoče. (86) Posebno se je okrepila misel, da Svobodno ozem¬
lje ne bi smelo imeti samostojnega življenja, ker bo sicer postalo lahek
plen komunistov.'Pp mnenju washingtonskih in londonskih vladnih kro¬
gov bi morale anglo-ameriške čete ostati v coni A, da si je Tito ne bi pri¬
ključil in jo spremenil v propagandno središče za podpihovanje vstaje v

29

V) Ir t'

severni Italiji. (87) O prevratnem delovanju, s katerim naj bi Jugoslo¬
vani pomagali italijanskim komunistom nasilno prevzeti oblast, niso bile
prepričane samo tajne službe v Rimu, temveč tudi papež Pij XII, ki je
zagotavljal odposlancu ameriškega predsednika Myronu Taylorju, da so
se med delavce velikih severnih mest že vtihotapili Titovi agenti. To je
potrdila, čeprav bolj oprezno, tudi novoustanovljena CIA 17. decembra
1947 v Pregledu svetovnih razmer in njihovega vpliva na varnost Zdru¬
ženih držav.  (88)

Občutek, da postaja politika Beograda do Zahoda po ustanovitvi
Informbiroja bolj napadalna, se ni porajal samo zaradi dokazov o pomoči
grškim upornikom in na osnovi sumov o dogovorih z italijanskimi komu¬
nisti, ampak tudi zaradi vedno ostrejših napadov jugoslovanskih časopi¬
sov na kapitalistični svet. Zanje so nudili bogato propagandno gradivo ne
samo veliki ideološki konflikti, ki so se odigravali na mednarodni poli¬
tični sceni, ampak tudi manjša, a vedno pogostejša trenja med beograj¬
sko, londonsko in vvashingtonsko vlado. Konec leta 1946 se je začel pro¬
ces proti osmim uslužbencem ameriške ambasade (jugoslovanskim
državljanom), ki so bili obtoženi vohunskega delovanja. Dogodek je
spravil Združene države v precejšnjo zadrego, kajti čeprav so Ameri¬
čani trdovratno odklanjali vsako odgovornost, je bilo jasno, da jugoslo¬
vanske obtožbe niso povsem neutemeljene. Trije obtoženi so bili obso¬
jeni na smrt in ustreljeni. Aretacije in procesi proti drugim jugoslovan¬
skim državljanom, ki so bili kakorkoli povezani z ambasado Združenih
držav, so se vrstili celo leto 1947. Skupaj z drugimi spornimi vprašanji
(na primer problemom vojnih zločincev, ki so se zatekli v Italijo in jih
Američani niso hoteli izročiti) so še zaostrili odnose med Washingtonom
in Beogradom. (89) Konec leta 1947 se je nesoglasje stopnjevalo do
skra jnost i, ker so Američani odklonih, da bi vrnili Jugoslaviji 47.000.000
dolarjev v zlatu, ki jih je dala kraljevska vlada na predvečer italija nske
in nemške invazije iz previdnosti prenesti v Združene države. Leta 1941
se je vvashingtonsko finančno ministrstvo odločilo, da blokira vse
denarne naložbe, ki so bile v Ameriki in so pripadale državam pod nem¬
ško zasedbo; vendar so po vojni te depozite hitro odmrznili in vrnili
lastnikom. Izjemo so naredili samo pri Jugoslaviji, kajti Združene države
so zahtevale od nje dokajšnjo odškodnino za premoženje svojih držav¬
ljanov, ki ga je bila beograjska vlada nacionalizirala. Po mnenju Jugo¬
slavije bi bilo treba to vprašanje reševati neodvisno od vračila zlata, saj
je bilo tako storjeno tudi v poljskem primeru, toda za takšne trditve so
bile ameriške oblasti iz čisto političnih razlogov povsem gluhe. (90) To je
dalo nov zagon protiameriški časopisni gonji, ki je dosegla vrhunec
januarja 1948. Takrat so vplivni beograjski časopisi napadli člane komisi¬
je, ki je prišla v Jugoslavijo po trupla ameriških vojakov in jih na ne-

30

navadno brutalen način obtožili pokvarjenega, nemoralnega vedenja.

(91)

Priljubljena tarča verbalnih napadov jugoslovanskega tiska v gonji
proti zahodnim reakcionarjem in imperialistom pa so bili poleg Ameri¬
čanov tudi Angleži.

Ko je potekal proces, jeseni 1947, proti znanemu politiku Drago-
ljubu Jovanoviču, predstavniku Srbske kmečke stranke, ki je sicer pripa¬
dal Ljudski fronti, vendar si je v skupščini drznil dvigniti glas proti
vladni zunanji in gospodarski politiki, je imela sodna obravnava očitno
protibritansko ost. Med poglavitnimi »grešniki« tega procesa, na koncu
katerega je bil Jovanovič obsojen na devet let zapora, je bil namreč tudi
bivši tiskovni ataše pri angleškem poslaništvu v Beogradu (in poznejši
zgodovinar svetovnega slovesa) Hugh Seton-Watson. (92) Časopisi/ pa
niso varčevali niti z napadi na druge zahodne vlade — v prvi vrsti na/ita¬
lijansko in francosko - ki so jih prikazali jugoslovanski javnosti kot^ve-
ste hlapce anglosaškega kapitalizma in krvoločne izkoriščevalce svojih /
narodov. (93)

To poudarjeno napadalnost do Zahoda je jeseni 1947 spremljala še
živahna diplomatska dejavnost v kontaktih z »ljudskimi demokracija¬
mi«. Zahodni opazovalci so imeli vtis, da v vzhodni Evropi potekata dva
vzporedna procesa: drastično razpuščanje vsake organizirane skupine,
ki bi lahko kakor koli povzročala težave komunistom (na Poljskem,
Češkoslovaškem, Madžarskem in v Romuniji), in hkrati krepitev politič¬
nih, gospodarskih in vojaških vezi beograjske vlade z državami balkan-
sko-donavskega področja. Novembra, ob koncu triumfalnega obiska v
Bolgariji, je Tito podpisal pogodbo o vzajemnem sodelovanju in več¬
nem prijateljstvu s sofijsko vlado. Tej pogodbi so kot po tekočem traku
sledili podobni sporazumi z Madžarsko in Romunijo, tako da je Jugosla¬
vija postala osrednja točka v mreži zavezništev, ki so v očeh zahodnja¬
kov dobivala vedno bolj vznemirljive obrise. (94) Ti sporazumi so se
namreč razlikovali od tistih, ki jih je Sovjetska zveza sklenila s Poljsko,
in od onih, ki jih je beograjska vlada na predvečer zmage podpisala z
Varšavo (18. marca 1946) in Prago (9. maja 1946). Že albansko-jugoslo-
vanski dogovor, podpisan 9. julija 1946, ni bil več naravnan samo proti
Nemcem in Nemčiji, temveč je zavezoval pogodbeni stranki za boj proti
vsakršni »agresiji,« ki bi mogla ogroziti njuno neodvisnost. Ta majhna
sprememba je vzbudila dokajšnjo budnost v zahodnih vladnih krogih, ki
so z bojaznijo gledali na vojaško moč Sovjetske zveze in niso prezrli, da
si poskuša Moskva pridobiti popolno nadzorstvo nad vzhodnoevrop¬
skimi vojskami in s tem okrepiti Rdečo armado z milijonom novih voja¬
kov. (95) Po informacijah, ki sta jih dobili francoska in švicarska diplo¬
macija, so bile v pogodbah med Jugoslavijo, Romunijo in Bolgarijo —

31

in verjetno tudi pogodbah z drugimi silami — tajne določbe, ki so pred¬
videvale najtesnejše povezovanje: carinsko zvezo, skupno valuto in
vojaško sodelovanje v vojni in miru. (96)

Sredi mrzličnega sklepanja zavezništev, ki je zajelo države balkan-
sko-donavskega področja (v dveh mesecih so jih sklenili kar šest), so
grški partizani 24. decembra razglasili ustanovitev »začasne demokra¬
tične vlade« pod vodstvom generala Markosa. To dejstvo je še povečalo
napetost na območju, ki se je bolj kot kdajkoli zdelo prava smodnišnica
Evrope. V Washingtonu in Londonu, pa tudi v drugih zahodnih prestol¬
nicah, so s posebno bojaznijo čakali na reakcijo bližnjih komunističnih
držav, zato so nemudoma zagrozili Titu, da bodo priznanje »začasne
vlade« razumeli kot očitno kršitev listine Združenih narodov. Zlasti
Washington nikakor ni prikrival, da je, če bo potrebno, pripravljen
poslati svoje čete v Grčijo, kjer bodo branile zakonito atensko vlado.
(97)

Če bi ameriški diplomati pozorneje brali brzojavke, ki jih je njihova
ambasada pošiljala iz Beograda, ne bi bili tako vznemirjeni. Na prelomu
let 1947 in 1948 so namreč jugoslovanske oblasti v dveh tednih kar dva¬
krat zagotovile, da se ne nameravajo zaplesti v nobeno »pustolovščino«
in da je njihov prvi cilj pospeševati notranji razvoj, za kar pa je potre¬
ben mir. Prvi je to misel razvil Vladimir Velebit, pomočnik zunanjega
ministra, in sicer v zvezi s Trstom; še bolj avtoritativno jo je pozneje
potrdil sam maršal v pogovoru z novim ameriškim poslanikom Caven-
dish W. Cannonom v prvih dneh leta 1948. (98) V jugoslovanske
vladne kroge, katerim je bilo iz dneva v dan bolj jasno, da se približuje
obračun s Stalinom, je očitno prodrlo spoznanje, da je čas drznih dejanj
minil in da je zlasti v zunanji politiki treba napredovati s preudarnimi
koraki.

Znamenja sovražnosti, s katero so iz Kremlja opazovali Tita in nje¬
gove, so bila komaj zaznavna, toda za poznavalce spremenljive »gospo¬
darjeve volje« več kot zgovorna. Beograd je nenadoma postal prestolni¬
ca, kamor za ugledne osebnosti komunističnega sveta ni bilo primerno
iti. Prvi, ki je svoj načrtovani obisk na Stalinov nasvet odpovedal, je bil
Maurice Thorez. (99) Primer ni bil osamljen, saj je pozneje odpadel tudi
obisk, ki ga je novemba 1947 v Titovi državi nameraval opraviti ukrajin¬
ski predstavnik pri Združenih narodih D. Z. Manuilski. Tudi to se je
spet zgodilo na izrecno Stalinovo zahtevo - kot je Manuilski sam zaupal
Alešu Beblerju, pomočniku zunanjega ministra in jugoslovanskemu
delegatu v generalni skupščini OZN. »Po povratku v Beograd v decem¬
bru 1947 sem o zadevi pripovedoval našim,« piše Bebler v svojih spomi¬
nih. »Tolmačili so Stalinovo reakcijo kot znak njegovih novih razpolo¬
ženj do Jugoslavije.« (100)

32

Stalin, ves zavzet z delikatno politično dejavnostjo, ki naj bi
vzhodno Evropo spremenila v monoliten blok, je imel s svojega stališča
seveda vse razloge, da je bil nezadovoljen z Jugoslovani, ki so si v naj¬
manj primernih trenutkih privoščili presenetljive poteze. Jeseni 1947 si
je na primer jugoslovanska delegacija v Združenih narodih drznila gla¬
sovati proti angleško-sovjetskemu predlogu za ustanovitev židovske
države v Palestini, podpirala pa je zamisel o arabsko-izraelski federaciji.
Jugoslavija, znan a po  tem, da je dosledno soglašala s SZ na mednarod¬
nih konferencah, se je tokrat prvič odmaknila od prakse, za katero se je
zdelo, da je že postala zakon. (101) Sovjeti seveda niso bili navdušeni
nad tem nenadnim vedenjem. »Prav kmalu boste videli, da ni dobro, če
se tako majhna država, kot je vaša, vede avtonomno,« je dejal A. A.
Gromiko, predstavnik Moskve pri Združenih narodih, svojemu jugoslo¬
vanskemu kolegi Joži Vilfanu. (102)

Ali je šlo Jugoslovanom za »balon d’essay«, da bi videli, do kod
lahko sežejo v zunanji politiki pri iskanju svoje avtonomnosti, ali pa
nemara za še en izraz tiste smelosti, ki so jo beograjskim voditeljem
navdihovale epske razsežnosti njihovega osvobodilnega boja? Kakor¬
koli že, proti koncu leta 1947 so se vsaj najpomembnejši jugoslovanski
politiki začeli zavedati, da so se odnosi s Kremljem poslabšali in da bi
bilo dobro, če bi svoja dejanja prilagodili temu neprijetnemu dejstvu.
Spor se je porajal predvsem iz neenotnega ocenjevanja mednarodnih
razmer in iz različnih pogledov na to, kako zasnovati odnose med Mos¬
kvo in ljudskimi demokracijami. Politbiro KPSZ je bil prepričan, da
obstajajo konkretne možnosti za spopad z Zahodom (ali pa je morda
strašil z vojno iz čistih psiholoških razlogov), medtem ko so v Beogradu
menili, da vsaj v bližnji prihodnosti ni takšne nevarnosti. S pretvezo o
svoji zaskrbljenosti so Sovjeti skušali okrepiti svoj nadzor nad jugoslo¬
vanskimi institucijami, zlasti nad vojsko, pri čemer pa so šli prek meje,
ki so jo bili Tito in njegovi pripravljeni dopustiti. Ruski inštruktorji, ki
j'm je Stalin ukazal, naj se čim bolj vključijo v strukture vojaškega apa¬
rata, so svojo nalogo izpolnjevali povsem netaktno, vedli so se kot
gospodarji in zahtevali oblast nad enotami, katerim so bili dodeljeni. Do
kod je segala njihova predrznost, zgovorno dokazuje pogovor generala
Soldatova, inštruktorja pri IV. armadi, poleti 1947 s skupino Jugoslova¬
nov, ki jih je zvabil v tajno službo. Po njegovih besedah je Jugoslavija
majhna država in se lahko obdrži samo s pomočjo Sovjetske zveze. »Mi,
Rusi, in nihče drug, smo osvobodili Jugoslavijo, zato imamo pravico, da
dobimo od vas, kar terjamo in kar ukažemo.« Takšna nadutost je
seveda ranila ponos jugoslovanskih častnikov, ki so se dobro zavedali
vrednosti partizanskega boja in Sovjetom niso bili pripravljeni popustiti.
Ko so ta posamična trenja prišla na uho Titu, se je maršal zavzel za

3 - Tito. Stalin in Zahod

33

svoje ljudi, saj je z njimi delil mnenje, da vojska s tolikšnimi izkušnjami
ne more postati zgolj privesek Rdeče armade. Takšne razmere so
seveda povzročale stalno napetost, ki je spodjedala temelje jugoslovan-
sko-sovjetske solidarnosti in nevarno zapletla odnose države z vsem
vzhodnim blokom. Tito in njegovi so si morali priznati, da postajajo v
socialističnem taboru vedno bolj osamljeni in da so njihove manevrske
možnosti čedalje skromnejše. (103)

Prvi sad tega grenkega spoznanja je bila opustitev enega najambicio-
znejših načrtov, ki ga je gojil Tito že v partizanskih časih: da bi namreč
nekega dne združil vse južne Slovane v veliko balkansko federacijo.
Misel ima svoje korenine v 19. stoletju, ko se je rodila iz istega roman¬
tičnega nacionalizma, iz katerega je raslo tudi prizadevanje slovanskih
narodov pod Habsburžani in Turki, da se osvobode tujega jarma. Ven¬
dar je že v 19. stoletju postalo očitno, da se bo sen o slovanskem brat¬
stvu razbil ob čereh ozemeljskih ambicij balkanskih narodov. Prepad
med Srbi in Bolgari je nastal zaradi Makedonije, ki je bila že od prve
polovice 19. stoletja tudi predmet grškega pohlepa. Makedonija je bila
leta 1913 z mirom v Bukarešti razdeljena na tri dele in dodeljena Grčiji
(Egejska Makedonija), Bolgariji (Pirinska Makedonija) in Srbiji (Var-
darska Makedonija). Vse tri države so imele priključena ozemlja za del
svojega etničnega prostora in niso upoštevale narodnostnih in jezikov¬
nih posebnosti Makedoncev, pri katerih se je začela oblikovati zavest o
lastni identiteti, čeprav ne pri vseh, saj so se mnogi opredeljevali za Bol¬
gare, drugi za Srbe ali Grke, pač glede na svojo privrženost Sofiji, Beo¬
gradu ali Atenam. Če k temu dodamo, da so vse tri države imele tisto
makedonsko ozemlje, ki še ni bilo pod njihovim nadzorstvom, za neo-
svobojeno, potem lahko soglašamo z angleškim poslanikom v Beogra¬
du, ki je to vprašanje ocenil kot »najtežje med balkanskimi problemi«.
(104)

Med drugo svetovno vojno je vlada v Sofiji, zaveznica nacistične
Nemčije, zasedla Vardarsko Makedonijo skupaj z delom Kosova in
južne Srbije. Zdelo se je, da se je tako uresničil davni sen o »Veliki Bol¬
gariji«, ki naj bi se razprostrirala od Ohridskega jezera do Črnega mor¬
ja. Ta misel ni privlačevala samo nacionalističnih pristašev Bogdana
Filova, ampak tudi bolgarske in nekatere makedonske komuniste, ki so
tedaj, ko se je v Jugoslaviji razmahnilo partizansko gibanje, odrekali
Titovim silam pravico do delovanja v pokrajini, za katero so bili prepri¬
čani, da je del njihovega vplivnega območja. Centralni komite KPJ se je
zato obrnil na Kominterno, ki je razsodila v njegovo korist, čeprav jo je
vodil Bolgar Dimitrov. Na tej podlagi so bila oblikovana v Makedoniji
pod vodstvom Titovih emisarjev tri partizanska jedra, ki so 11. oktobra
1941 začela akcijo proti bolgarskim okupacijskim četam. (105)

34

Proti koncu vojne so Jugoslovani predlagali poraženi Bolgariji vstop
v  federacijo južnih Slovanov, četudi so se zavedali, da takšna ponudba
zaostali in revni državi zanje ni brez nevarnosti. Vabilo, ki ga je Kardelj
predstavil v Sofiji decembra 1944, pa se bolgarskim komunistom ni
zdelo dovolj privlačno, čeprav je bilo izrečeno v trenutku, ko so imeli
slovansko bratstvo, ki ga je Stalin propagiral že od začetka vojne, vsi na
jeziku. Jugoslovani so namreč ponudili Bolgarom, naj vstopijo v federa¬
cijo kot ena njenih republik, medtem ko so se »ljudje v Sofiji« sklicevali
na svojo stoletno državno tradicijo, in se zato bolj ogrevali za ustanovi¬
tev dvojne enote, v kateri naj bi bili obe državi enakovredni. Razsodnik
v  sporu je bil Stalin, ki se je po začetnem obotavljanju odločil v prid
Jugoslovanov, vendar je takoj, ko je postalo očitno, da bodo Angleži in
Američani nasprotovali vsakršni spremembi v zvezi z mednarodnim
položajem Bolgarije, zaustavil nadaljnje razpravljanje. (106)

Naslednji dve leti, od januarja 1945 do julija 1947, se o federaciji
južnih Slovanov ni več govorilo, vsaj v javnosti ne. To pa seveda ne
pomeni, da Jugoslovani v tem času ne bi poskušali krepiti narodnostne
zavesti v Pirinski Makedoniji, ki ji je vladala Sofija, kakor so jo razvijali
v  Vardarski Makedoniji, ki je dobila status avtonomne republike v
okviru jugoslovanske države. To se je dogajalo s soglasjem Dimitrova in
večjega dela bolgarske komunistične partije, čeprav v Sofiji ni manjkalo
glasov, ki so izražali pridržke do takšne politike. (107)

Od 30. julija do 3. avgusta sta imela Tito in Dimitrov na Bledu več
pogovorov, v katerih sta pretresla vsa žgoča vprašanja o odnosih med
državama. Jasno je, da sta razpravljala predvsem o Makedoniji in njeni
združevalni vlogi v okviru velike federacije, ki je bila znova postavljena
kot cilj za obe partiji in obe državi. Zdelo se je celo, da so Bolgari pri
tem bolj neučakani kot Jugoslovani, in tako je bilo mogoče na Bledu in
v  Euxinogradu, kjer je bil Tito novembra 1947 na obisku, podpisati
dogovore o ukrepih, s katerimi bi prišli do zaželene federacije. Medna¬
rodni tisk in diplomacija sicer nista bila posebno dobro seznanjena s
temi pogovori, vendar sta z vso gotovostjo zatrjevala, da je razglasitev
federacije južnih Slovanov tako rekoč pred vrati. (108) Toda pozornej¬
šim opazovalcem niso ušle nekatere na videz malo pomembne podrob¬
nosti, po katerih je bilo mogoče sklepati, da odnosi med Jugoslovani in
Bolgari vendarle niso tako idilični, kot se zdi. 29. novembra so priredili
v  Sofiji, kjer se še ni poleglo evforično razpoloženje ob obisku maršala
Tita, veličastno slovestnost v počastitev jugoslovanskega državnega pra¬
znika. Podpredsednik skupščine Traičo Kostov je ob tej priložnosti z
zanosom govoril, da so Jugoslovani in Bolgari dokončno premostili sto¬
letna razhajanja, ter zagotovil, da je mogoče že v bližnji prihodnosti pri¬
čakovati »popolno združitev južnih Slovanov«. (109)

35

Te besede so pritegnile pozornost zahodnih diplomatov zaradi nav¬
dušenja, s katerim je Kostov govoril o skupni domovini, ki da »je že v
srcih«. Jugoslovanski tisk pa jih ni objavil in niti omenil, kar je bilo
očitno znamenje, da sofijske vneme v Beogradu niso sprejeli s pretirano
naklonjenostjo in da je Titovo izjavo med obiskom v Bolgariji o stikih,
ki bodo med obema državama tako tesni, da bo njuna zveza odveč,
mogoče interpretirati tudi kot odklonitev premočnega objema s »slovan¬
skimi brati«. (110) Odnosi med Beogradom in Moskvo so se namreč
vidno slabšali in kdor je imel le malo čuta za presojanje razmer (Tito je
bil z njim bogato obdarjen), si je zlahka predstavljal, da se utegnejo Bol¬
gari, nadvse zvesti Stalinu, spremeniti v klasičnega trojanskega konja, ki
ga bo ta spravil v jugoslovansko trdnjavo, da si jo od znotraj osvoji brez
prevelikih naporov in pretiranega hrupa.

V letih 1947 in 1948 je bilo mogoče tudi na gospodarskem področju
opaziti pod loščem uradnega optimizma razpoke, ki so dajale slutiti, da
zadeve ne potekajo, kakor bi morale. V silvestrski noči je Tito v radij¬
skem govoru, ki ni bil ravno v sozvočju z radostjo trenutka, poskušal
narediti obračun prvega obdobja petletke, pri čemer je izkoristil prilož¬
nost, da je delavskemu razredu, punčici režima, očital marsikatero
malomarnost in nedopustno brezbrižnost. »So ljudje,« je sklenil maršal
svoj govor, »ki nič ne prispevajo k splošni blaginji.« (111) Doslej je to šlo,
ker jim je država zagotavljala živilske nakaznice, če so delali ali ne, v pri¬
hodnje pa se kaj takega ne bo več dogajalo. »Kdor v novi Jugoslaviji ne
dela, naj tudi ne je,« je ponovno poudaril naslednjega dne, navajajoč
Lenina (in seveda najbrž nevede, pravega avtorja te misli, svetega Pav¬
la). Takšne izjave so, kot je pisal italijanski poslanik v Beogradu, močno
presenetile tudi same delavce, posebno tiste, ki so bili najbolj vdani reži¬
mu. (112) V »Sturm und Drangu«, značilnem za jugoslovansko gospo¬
darsko življenje, posebno še, odkar je bil sprejet petletni plan, so odme¬
vale kot prvo, toda nadvse resno spoznanje, da je mogoče na papirju
zastaviti čudovite cilje, ki pa jih je v konkretnem življenju težko doseči.

V prvih povojnih letih so Jugoslovani z velikim zanosom, silnimi
napori in pomočjo UNRRE odpravili najhujšo škodo, ki jo je povzro¬
čila vojna. Sredi leta 1946 se je zdelo, da je mogoče storiti nov korak v
smeri resnično socialističnega gospodarstva po poti, ki sta jo začrtala
Lenin in Stalin. Ko je bil zaradi »drugačnih pogledov« razrešen voditelj
hrvatskih komunistov Andrija Hebrang, je bil za izdelavo prvega petlet¬
nega plana zadolžen Boris Kidrič — slovenski »enfant prodige«. Njega
in njegove sodelavce so poslali v Moskvo, da bi se od blizu seznanili z
dvajsetletno sovjetsko izkušnjo; po nekaj mesecih preučevanja so se
vrnili enako prepričani o veljavnosti in učinkovitosti čvrsto centralizira¬
nega in planskega gospodarstva, kot so bili pred odhodom. 30. aprila

36

sprejeti plan, ki ga je pripravil Kidrič, je bil zvesto oblikovan po stalini¬
stičnih dogmah, hkrati pa nosil pečat svojega izdelovalca. V svoji veri,
v  kateri je bilo nekaj naivnega in nekaj veličastnega, je bil Kidrič pre¬
pričan, da ima v rokah tisti vzvod, s katerim bo dvignil Jugoslavijo iz
njene stoletne kmečke zaostalosti in jo v kratkih petih letih vključil v
industrijsko gospodarstvo in socializem. Njegov mogočni načrt, ki naj bi
urejal gospodarsko življenje države v najmanjših podrobnostih, je pred¬
videval 93% rast nacionalnega dohodka in 128% povečanje celotne
proizvodnje. (113) Sovjeti so ga ocenjevali kot megalomanskega in uto¬
pičnega, kar pa jugoslovanskim voditeljem ni narekovalo misli, da bi si
zastavili skromnejše cilje. Maršal Tito, ki se po lastnem priznanju ni
spoznal na gospodarstvo, je Kidričev predlog osebno podprl: ko ga je
predložil skupščini, je izjavil, da bo vsak, ki se bo upiral njegovi uresni¬
čitvi, sam nosil posledice takšnega protinacionalnega in novi Jugoslaviji
sovražnega dejanja. (114) Plan je torej stekel, in to s časopisno kampa¬
njo, vredno Hollywooda. Djilas, nagnjen k retoriki, je ob tej priložnosti
pred skupščino razglasil, da bo Jugoslavija, kar zadeva nacionalni doho¬
dek pro capite, dosegla Anglijo v borih desetih letih. (115) V resnici je
bilo načrt mogoče kritizirati z mnogo vidikov, predvsem pa zato, ker ni
nakazoval, od kod vzeti nujna sredstva za velike predvidene naložbe.
Vlada si je očitno umišljala, da jih bo našla, če bo nadaljevala svojo
finančno politiko do kmečkega prebivalstva. Kmetje, sestavljali so 80%
prebivalstva, so bili pod močnim davčnim pritiskom, obenem pa so
morali obvezno oddajati državi del svojega pridelka. Ne gre tudi poza¬
biti še vedno veljavnega racioniranja številnih osnovnih življenjskih
proizvodov, pa tudi ne izredno nizkih plač, ki so omogočale, da se je del
nacionalnega bruto dohodka stekal v velika podjetja, kakršna je načrto¬
val Kidrič. Poleg tega je bilo blago na prostem trgu obremenjeno s tako
velikimi davki, da je bilo z njimi — po mnenju angleških izvedencev
tako kot v Sovjetski zvezi, zagotovljenega kar 44% vsega državnega
dohodka. V računu slovenskega gospodarstvenika je imelo pomembno
vlogo tudi prisilno delo vojaških (100.000) in političnih (50.000) zapor¬
nikov ter stahanovsko delo, v katerega se je vpreglo, ne brez pristnega
navdušenja, prek 180.000 politično organiziranih mladincev. (116)

Prva konkretna možnost za uresničevanje plana se je pokazala julija
1947, ko so bili Sovjeti zaradi dvojne, politične in ekonomske ameriške
ofenzive v Evropi prisiljeni spremeniti odnos do držav svojega kroga.
Kar zadeva Jugoslavijo, so se odločili za ravnanje, ki je bilo popolnoma
različno od dotedanjega. V prvem povojnem obdobju so računali s kme¬
tijsko Jugoslavijo, z njenimi surovinami in velikim rudnim bogastvom:
njena proizvodnja bakra je bila namreč največja v Evropi, pomembno
Pa je bilo tudi pridobivanje svinca, cinka, antimona, boksita, živega sre-

37

bra, železa, premoga in kroma. Pred vojno so večino teh surovin izvažali
na Zahod, po pogodbi iz aprila 1945 pa je bilo jugoslovansko rudno
bogastvo v veliki meri usmerjeno v Sovjetsko zvezo in k njenim sateli¬
tom. Isto velja tudi za znatne količine lesa in iskane kmetijske pridelke,
kot so konoplja, tobak in koruza. Čeprav je bilo gospodarsko življenje
te balkanske države zavito v tančico skrivnostnosti, so angleški strokov¬
njaki vendarle izračunali, da je 55% vsega jugoslovanskega izvoza
usmerjeno v vzhodne države, od katerih je beograjska vlada pričakovala
potrebne surovine, predvsem pa stroje. Brez teh bi načrtovane ali celo
že zgrajene tovarne ostale katedrale v puščavi. Poseben primer gospo¬
darskega sodelovanja med Beogradom in Moskvo so bile v prvih povoj¬
nih letih tako imenovane mešane družbe, ki so pripadale obema država¬
ma. V Jugoslaviji sta bili ustanovljeni samo dve, ena za letalski in druga
za ladijski promet po Donavi, zakaj beograjske oblasti so kmalu spozna¬
le, da bodo v njih gospodarili in od njih imeli korist samo Sovjeti. Kar¬
delj je med svojim obiskom v Kremlju marca 1947 opozoril Stalina na
težave, ki jih poraja takšno stanje, in diktator se je strinjal z njim, da so
mešane družbe sicer primerne za satelitske države, ne pa tudi za zave¬
zniško Jugoslavijo. (117)

Julija 1947 se je zdelo, kot je bilo že rečeno, da je Sovjetska zveza
začela novo obdobje svoje gospodarske politike do Jugoslavije in se
sprijaznila z odločno voljo njenih voditeljev, da bodo vložili vse sile v
hitro industrializacijo dežele. V tem mesecu so namreč v Moskvi odo¬
brili beograjski vladi posojilo 400 milijonov dolarjev, kar naj bi omogo¬
čilo Jugoslovanom ohraniti razvojni ritem petletnega plana. Toda že ob
koncu leta 1947 se je pokazalo, da sodelovanje s Sovjetsko zvezo in
vzhodnimi državami ne poteka tako, kot bi bilo želeti, in da si mora
vlada prizadevati na vse načine za uvoz zahodnega blaga in strojev, nuj¬
nih za načrtovani industrijski vzpon. (118)

Gospodarska odvisnost Beograda od Moskve in njenih satelitov pa
je imela še drugo negativno plat, ki je zahodni opazovalci v svojem poj¬
movanju Jugoslavije kot države, trdno vpete v sovjetski blok, niso mogli
zadosti jasno zaznati: z njo je imel Stalin v rokah sijajno karto, da lahko
postavlja pogoje in podreja svoji volji politično usmeritev najvišjih
jugoslovanskih voditeljev. Seveda ni dolgo čakal, da je ne bi izrabil v
svoji politični igri, še več: v resnici je ves čas igral nanjo, odkar je oblju¬
bil Titu vsestransko gospodarsko podporo. »Kidrič je bil rdeč od jeze,«
piše Djilas v svojih spominih, »in je izgoreval v boju za uresničevanje
plana, čeprav se je zavedal njegove neizvedljivosti«. (119) Te razmere,
ob njih pa vedno bolj pogosta trenja med sovjetskimi svetovalci in Jugo¬
slovani, so vzbujale v državi vedno večjo sovražnost do Sovjetske zveze.
Opaziti jo je bilo tudi v Titovem krogu, v katerem se marsikdo ni bal

38

izreči ostrih besed na račun Sovjetske zveze, njenega vodstva in njenih
ljudi. Seveda je šlo za ocene, ki so nastajale v najbolj zaupnih in zaprtih
skupinah; a jasno je, da kljub temu niso ostale skrite očem in ušesom
številnih Stalinovih obveščevalcev v Beogradu. (120)

Drsalec na ledu

(1) The National Archives of the United States (NAUS), Washington, 760 H.
61/8-1348.

(2) Vladimir Dedijer, Interesne sfere, Beograd, 1980, str. 348-368.

(3) Milovan Djilas, Der Krieg der Partisanen. JugosIawien 1941-1945, Dunaj-
Munchen-Ziirich, 1978, str. 489, 490.

(4) Michael Gibson, Tito, Hove, 1981, str. 33.

(5) Edvard Kardelj, Spomini. Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije,
1944-1957, Ljubljana, 1980, str. 70.

(6) Ibid., str. 46.

(7) Tito-Churchill, Strogo tajno, ur. Dušan Biber, Zagreb, 1981, str. 348.

(8) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, Beograd, 1979, str. 75.

(9) E. Kardelj, nav. d., str. 67.

(10) Ibid.

(11) Konni Zilliacus, Tito of Yugoslavia, London, 1952, str. 180.

(12) Ibid., str. 178.

(13) M. Djilas, Der Krieg der Partisanen, str. 531.

(14) Hendrik van Bergh, Genosse Feind-Unveroffentlichte Dokumente iiber die
Rote Armee, Bonn, 1962.

(15) M. Djilas, Der Krieg der Partisanen, str. 537; V. Dedijer, Novi priloži za
biografiju Josipa Broza Tita, III. del, Beograd, 1984, str. 196.

(16) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 240.

(17) Z. K. Brzezinski, Storia delPURSS e delle democrazie popolari, Milano,
1975.

(18) Public Record Office (PRO), Foreign Office (FO), London, 371/72574/R
4981.

(19) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 213, 215.

(20) Harry S. Truman Library (TL), Independence, Missouri, OSS, Donovan
Chronological File, June-Avgust 1945, 16. 6. 1945.

(21) M. Djilas, Der Krieg der Partisanen, str. 549.

(22) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 462.

(23) Tito-Churchill, nav. d., str. 503.

(24) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, Draft Memoran¬
dum from the President to the U. S. Joint Chiefs of Staff.

(25) K. Zilliacus, nav. d., str. 25.

(26) E. Kardelj, nav. d., str. 89; Aleš Bebler, Čez drn in strn. Koper, 1981, str.
162.

(27) K. Zilliacus, nav. d., str. 181.

(28) A. Bebler, nav. d., str. 162.

(29) Čedomir Štrbac, Jugoslavija i odnosi izmedju socijalističkih zemalja. Sukob
KPJ i Informbiroa, Beograd, 1975, str. 50-67; John O. Iatrides, Balkan
Triangle, Haag - Pariz, 1968, str. 40-43.

(30) M. Djilas, Der Krieg der Partisanen, str. 549.

(31) Louis Adamič, Orel in korenine, Ljubljana, 1981, str. 53.

39

(32) M. Djilas, Članki 1941-1946, Ljubljana, 1948; V. Dedijer, Dokumenti

1948, I. del, str. 78.

(33) A. Antonov-Ovseenko, The Time of Stalin. Portrait of a Tyranny, New
York, 1981, str. 285.

(34) Tito-Churchill, nav. d., str. 406.

(35) Ibid., str. 402, 412, 419, 457.

(36) Ibid., str. 487.

(37) Ibid., str. 492.

(38) TL, Papers of H. S. Truman, Naval Aide File, Folder 7, 30. 4. 1945.

(39) TL, Papers of H. S. Truman, President’s Secretary File, Memorandum for
the President, 4. 5. 1945.

(40) TL, OSS, Donovan, Chronological File, April-May, 1945, To Director OSS
from Lt. Col. Charles W. Thayer, 9. 5. 1945.

(41) TL Papers of H. S. Truman, Naval Aide File, Folder 7, 11. 5. 1945, 12. 5.
1945.

(42) TL, Papers of H. S. Truman, Naval Aide File, Folder 7, 20. 5. 1945.

(43) TL, Papers of H. S. Truman, Naval Aide File, Folder 7, 23. 5. 1945, L 6.
1945; President’s Secretary File, Memorandum of Meeting with the Presi¬
dent, 31. 8. 1945.

(44) Elisabeth Barker, British Policy in South-East Europe in the Second World
War, London, 1976, str. 172.

(45) TL, Papers of H. S. Truman, Official File, 26. 5. 1945.

(46) TL, Papers of Dean Acheson, 16. 6. 1945.

(47) TL, Papers of H. S. Truman, Foreign Affairs File, Russia 2, 31. 8. 1945.

(48) Dušan Bilandžič, Historija Socijalističke Federativne Republike Jugoslavi¬
je, Zagreb, 1979, str. 103, 104.

(49) Lorraine Mary Lees, American Foreign Policy toward Yugoslavia, 1941—

1949, Xerox University Microfilms, Ann Arbor (Michigan), 1976, str.
56-59.

(50) TL, Papers of H. S. Truman, Official File, Memorandum for the President,
10. 1. 1946; Thomas G. Paterson, Soviet-American Confrontation, Baltimo¬
re, 1973, str. 140.

(51) TL, Papers of Clark Clifford, Russia, Folder 3, 21. 9. 1946.

(52) TL, Papers of George M. Elsey, Folder 3, Soviet Foreign Policy in Eastern
Europe, 25. 4. 1946.

(53) L. M. Lees, nav. d., str. 70.

(54) TL, Papers of H. S. Truman, Italy, Subject File.

(55) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 264.

(56) L. M. Lees, nav. d., str. 75, 76.

(57) L. Adamič, nav. d., str. 79.

(58) L. M. Lees, nav. d., str. 76, 77, 109; Daniel Yergin, Shattered Peace. The
Origins of the Cold War and the National Security State, Penguin Book,
1980, str. 235; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 265; M. Djilas, Conver-
sations with Stalin, New York, 1963, str. 119.

(59) E. Barker, British Policy, str. 160; Fitzroy Maclean, Disputed Barricade,
London, 1957, str. 320; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 154; Josip
Hrnčevič, Svjedočanstva, Zagreb, 1984, str. 161-170.

(60) Branko Petranovič, Istorija Jugoslavije, 1918-1978, Beograd, 1980, str. 457.

(61) B. Petranovič, nav. d., str. 433; J. Hrnčevič, nav. d., str. 171-196; Stella
Alexander, Church and State in Yugoslavia since 1945, London, 1979, str.
95-120; PRO 371/102270AVY 1788/1; NAUS, 860.00/4-347; F. Maclean,
nav. d., str. 334.

40

(62) NAUS, 800.00 Summaries/2-1148; L. M. Lees, nav. d., str. 85.

(63) L. M. Lees, nav. d., str. 86, 87.

(64) Peter Danylow, Die aussenpolitischen Beziehungen Albaniens zu Jugosla-
wien und zur UdSSR 1944—1961, Miinchen, 1982, str. 56-58.

(65) Dean Acheson, Present at the Creation. My Years in the State Department,
Nevv York, 1969, str. 196.

(66) E. Barker, The British between the Superpowers, 1945-50, London, 1983,
str. 79-84; Lawrence S. Wittner, American Intervention in Greece, 1943—
1949, New York, 1982, str. 66, in passim.

(67) Thomas H. Etzold and John Lewis Gaddis, Containment. Documents on
American Policy and Strategy, 1945-1950, Nevv York, 1978, str. 49.

(68) TL, Presidenfs Secretary File, Subject, Greece, 14. 3. 1947.

(69) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 266-269.

(70) Bruno Utam, Stalin, the Man and his Era, Nevv York, 1973, str. 657.

(71) TL, General File, George C. Marshall, Pariz, 29. 6. 1947.

(72) William O. Mc Cagg, Jr., Stalin Embattled, 1943-1948, Detroit, 1978, str.
263; Josef Korbel, Tito’s Communism, Denver, 1951, str. 281; Ivan Kreft,
Spori in spopadi, III. del, Ljubljana, 1984, str. 173.

(73) V. Dedijer, Dokumenti 1948, L del, str. 146.

(74) A. B. Ulam, The Rivals. America and Russia since World War II, Nevv
York, 1971, str. 132.

(75) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 272.

(76) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 155.

(77) Eugenio Reale, Nascita del Cominform, Milano, 1958, str. 51; Adriano
Guerra, Gli anni del Cominform, Milano, 1977, str. 146-162; Lilly Marcou,
Le Kominform, Pariz, 1977, str. 39-72; Fernando Claudin, The Communist
Movement. From Comintern to Cominform, Penguin Book, 1975, str. 465-
473; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 155.

(78) L. Marcou, nav. d. str. 58.

(79) TL, State Department, Correspondence, 1946-47, Folder 9.

(80) NAUS, Records of Charles E. Bohlen, 1942-1952, Box 5, G. Kennan to R.
A. Lovett, 6. 10. 1947.

(81) NAUS, Records of Charles E. Bohlen, 1942-1952, Box 5, 26. 12. 1947.

(82) PRO, Cabinet Papers (CP) (48) 7, 5. 1. 1948.

(83) PRO, FO 371/72585/R 8906.

(84) TL, Papers of H. S. Truman, NSC Meeting, Meeting N. 1, 26. 9. 1947; CIA,
Revievv of the World Situation as it Relates to the Security of the US, 26. 9.
1947.

(85) TL, State Department, Correspondence, 1946-47, Folder 9, 15. 9. 1947,
16. 9. 1947; Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, 16. 9. 1947.

(86) NAUS, 860S.00/12-1847 A/VS; 860S.00/12-2147 A/VS.

(87) NAUS, 860S.00/12-2947.

(88) TL, Papers of H. S. Truman, NSC Meetings, Meeting N. 6, 2. 12. 1947; Mee-
tings N. 11, 17. 12. 1947; Papers of Myron C. Taylor, 6. 6. 1949, Enclosure
n. 1.

(89) L. M. Lees, nav. d., str. 105-108, 112-115.

(90) NAUS, Policy Planning Staff (PPS)/16, 17. 11. 1947.

(91) PRO, FO 371/71648/N 1062; FO 371/72569/R 154.

(92) PRO, FO 371/72112/R 5.

(93) PRO, FO 371/71648/N 1062.

(94) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, 17. 12. 1947.

41

(95) TL, Papers of George M. Elsey, File: Russia, The Soviet Alliance System,
1942-1948; Soviet Military Policy toward Eastern Europe.

(96) PRO, FO 371/72571/R 3314/G; FO 371/72571/R 680.

(97) NAUS, 501.BB Balkan/12-2547; PRO, PREM 8/798, 12. 12. 1947.

(98) NAUS, 860S.00/12—2147; 860H.O0/1-348.

(99) V. Dedijer, Izgubljeni boj J. V. Stalina, 1948-53, Ljubljana, 1969, str. 190.

(100) A. Bebler, nav. d., str. 182.

(101) Ibid., str. 180.

(102) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 261.

(103) Tito-Churchill, str. 166; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 19; idem,
Dokumenti 1948, III. del, Beograd, 1979, str. 291; NAUS,
960H.00/12-3048; J. Korbel, nav. d., str. 301, 312-315.

(104) Fikret Adanir, Die Makedonische Frage. Ihre Entstehung und Entwick-
lung bis 1908, Wiesbaden, 1979; Marco Dogo, La dinamite e la mezzaluna.
La questione macedone nella pubblicistica italiana 1903-1908, Videm,
1983; E. Barker, Macedonia: It’s Plače in Balkan Power Politics, London,
1950.

(105) AA. W., Istorija Jugoslavije, Beograd, 1973, str. 485, 486.

(106) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 302, 306; E. Kardelj, nav. d., str.
103; PRO, FO 371/87470/R 1081/2.

(107) Robert R. King, Minorities under Communism. Nationalities as a Source
of Tension among Balkan Communist States, Cambridge, 1973, str. 67.

(108) Stephen E. Palmer - Robert R. King, Yugoslav Communism and the
Macedonian Ouestion, Flamden, 1971, str. 122-125; Slobodan Neškovič,
Bledski sporazumi, Zagreb, 1979.

(109) Archivio Storico del Ministero degli Esteri (ASME), Rim, Jugoslavija,
Mapa 36, Sofija, 4. 12. 1947.

(110) PRO, FO 371/72162/R 52; FO 371/72163/R 2374.

(111) PRO, FO 371/72573/R 753; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd,
29. 1. 1948.

(112) Ibid.

(113) A. Ross Johnson, The Transformation of Communist Ideology; the Yugo-
slav Čase, 1945-1953, Cambridge (Mass.), 1972, str. 40; V. Dedijer, Novi
Priloži, III. del, str. 20, 208; Joseph T. Bombelles, Economic Devclopment
of Communist Yugoslavia, 1947-1964, Stanford, 1968, str. 15.

(114) J. T. Bombelles, nav. d., str. 17; V. Dedijer, Novi priloži, lil. del, str. 322.

(115) A. Ross Johnson, nav. d., str 36.

(116) J. T. Bombelles, nav. d., str. 16; Milovan Djilas, Jahre der Macht. Memoi-
ren, 1945-1966, Miinchen, 1983, str. 63; PRO, FO 371/72574/R 5571.

(117) A. Z., Soviet Economic Relations 1945-1955, in the World Today, Chat-
han House Review, 12. del, 1956, str. 40; V. Dedijer, Novi priloži, III. del,
str. 244, 245, 322; idem. Izgubljeni boj, str. 105; PRO, FO 371/72568/R
707; FO 371/72574/R 5571.

(118) Robert Owen Freedman, Economic Warfare in the Communist Bloc, New
York, 1970, str. 22.

(119) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 164.

(120) Svetozar Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje. Memoari, II. del.
Ljubljana, 1972, str. 42, 43; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 164.

42

Stalin in njegov mezinec

Iskra, ki je prižgala ogenj spora, je bil jugoslovanski odnos do Alba¬
nije. Ta v resnici ni bil dosti drugačen od tistega, ki ga je imela Sovjet¬
ska zveza do Jugoslavije. Razlikoval se je le v eni, toda bistveni točki:
medtem ko je hotela Moskva izrabiti jugoslovansko gospodarstvo samo
v  svojo korist, si je Beograd, nasprotno, prizadeval, da bi podpiral in
krepil Albanijo, kot da bi šlo za eno manj razvitih republik. Ni naključ¬
je, da je Tito zadolžil za vodenje političnih odnosov s Tirano ministra za
notranje zadeve Rankoviča. (1)

Jugoslovanski voditelji so Albaniji odobravali posojila, z mešanimi
družbami sodelovali pri njeni industrializaciji in elektrifikaciji, ji poši-
'jali živila, čeprav je njim samim primanjkovalo kruha, in s svojimi stro¬
kovnjaki pomagali pri upravljanju te jadranske državice z namero, da
kolikor mogoče hitro ustvarijo razmere za njeno organsko vključitev v
jugoslovansko federacijo. S tem bi bilo moč rešiti tudi pereče vprašanje
Šiptarjev na Kosovu in v Metohiji. (2) Projekt pa je bil pogodu tudi
Albancem, saj so s strahom gledali Grčijo, ki je po vojni postala pravo
britansko oporišče v vzhodnem Sredozemlju. Sam Enver Hoxa je, kot
piše Dedijer, leta 1946 s solzami v očeh prosil Tita za čimprejšnjo fede¬
racijo med državama, kajti edino v njej je videl rešitev za svojo domo¬
vino. (3) Tako sta začeli Albanija in Jugoslavija na podlagi vrste dogo¬
vorov tesno sodelovati v gospodarstvu in tudi njuni armadi sta bili v
veliki meri integrirani. Hristo Temeljko, ki je v imenu CK KP Albanije
skrbel za oborožene sile, je konec leta 1947 izjavil svojemu preseneče¬
nemu jugoslovanskemu kolegi Svetozarju Vukmanoviču-Tempu: »Naše
vodstvo je sklenilo, da se naša armada organizacijsko vključi v vašo . . .
Že tako imamo skupne načrte za šolanje in urjenje, preskrbujemo se pri
vas . . . zato ni razloga, da bi bili še naprej organizacijsko ločeni . . .«
(4) Vendarle vsi niso bili navdušeni nad tem, ne v Moskvi ne v Tirani.
Že novembra 1946 je sovjetski poslanik v Beogradu Sadčikov ostro kri¬
tiziral pogodbe med Albanijo in Jugoslavijo o poenotenju gospodarskih
načrtov, ustanovitvi carinske zveze in valutni pariteti. (5)

Naslednje leto so se podobni zadržki pojavili tudi v samem alban¬
skem politbiroju, kjer jih je povsem jasno izrazil predsednik državne
komisije za načrtovanje Naku Spiro, ki je bil že dolgo v napetih odnosih
2  Enverjem Hoxo. (6) V razpravo so se vpletli Sovjeti, ko so julija 1947

43

med obiskom neke svoje uradne delegacije v Tirani podpisali gospodar¬
ski sporazum, na katerega so se Jugoslovani odzvali negativno, saj so
opazili, da se bo z njim okrepila stranka, ki jim je sovražna. (7) Nastalo
napetost je podpihoval tudi sovjetski veleposlanik v Albaniji Čuvašin, ki
je svoj Jugoslovanom nenaklonjen odnos komaj še prikrival, da ga ne bi
opazili zahodni diplomati. Bilo je očitno, kot je pozneje zapisal Kardelj,
da so se hoteli Rusi zasidrati v Albaniji. (8) Jugoslovani se proti takšni
politiki niso toliko oprli na Enverja Hoxo, generalnega sekretarja alban¬
ske KP, ki so mu očitali drobnoburžoazni izvor, temveč na Kočija Xoxe-
ja, ki je bil izrazito delavski »kader« in se je vedno bolj uveljavljal kot
vodja protititovske skupine. Kriza je dosegla vrhunec novembra leta
1947, ko so izključili iz partije Naku Spira, obdolženega nacionalističnih
odklonov; naredil je samomor, ki pa so ga javnosti prikazali kot
naključno smrt. (9) Takrat je Tito sklenil, da ne gre več omahovati,
ampak da je treba odločno ukrepati. Pritegniti je potrebno Albanijo k
Jugoslaviji, preden bi mogla Sovjetom naklonjena skupina povsem skle¬
niti svoje vrste in začeti odkrito ofenzivo. Čeprav se je zavedal, da se
zapleta v dokaj tvegano igro, je ukazal pripraviti dve diviziji, ki naj bi
ju poslali v Albanijo. Za takšno dejanje je bilo kaj lahko najti več kot
prepričljivo utemeljitev: mar ni sam Enver Hoxa, ko se je vrnil z obiska
v Sofiji, obtožil grške monarhofašiste, da ob podpori Američanov in
Angležev znova in znova povzročajo incidente »na naši južni meji« in
tako kalijo mir vseh ljudskih demokracij? Mar ni tiranski časopis Bac-
hkimi  proglašal 8. julija 1946 podpisani sporazum med Albanijo in Jugo¬
slavijo za poroštvo proti nevarnosti, ki grozi s strani grških imperialistov
vsem balkanskim narodom? (10)

Konec leta 1947 je imel Tito več kot dovolj razlogov za zaskrbljenost
in občutek, da mu preti politična obkolitev. Kazalo je, da si poskušajo
Sovjeti v akciji proti njemu zagotoviti oporne točke, saj_aQ_vJ3olgariji
podpirali sile, ki jim je bilo do zveze z Jugoslavijo, v Albaniji pa tiste,
ki zanje niso bile navdušene. Tito je poskušal onemogočiti to akcijo
tako, da je opustil načrte o federaciji z Bolgari in pospešil tiste o zvezi
z Albanci, toda to mu je preprečil — vsaj kar zadeva Albanijo — Stali¬
nov neposredni poseg. Še pred novim letom je prispela v Beograd brzo¬
javka, naj CK KPJ pošlje v Moskvo katerega svojih članov, najbolje
Djilasa, da bi razpravljali o politiki obeh vlad do Albanije. 8. januarja
1948 je Djilas, ki so ga spremljali komandant Vrhovnega štaba Koča
Popovič, minister za vojno industrijo Mijalko Todorovič in Vukmano-
vič-Tempo, z vlakom odpotoval v sovjetsko prestolnico. Že nekaj ur po
prihodu je bil povabljen v Kremelj, kjer je imel svoj predzadnji, zname¬
niti »pogovor s Stalinom«. Ta je bil izmed vseh zanesljivo najbolj dvou¬
men, najbolj nabit s podtoni, poln izzivov in drobnih zvijač, s kakršnimi

44

se je odlikoval Stalin, ta po Solženicinovih besedah veliki mojster dolgo¬
trajnega prikrivanja svojih resničnih misli, (11) Zakaj je sploh spravil
Djilasa na to potovanje v svojem pompoznem državnem vlaku čez celo
Romunijo in ledeno Ukrajino? Samo zato, da bi mu povedal, da se
popolnoma strinja s Titom glede Albanije in da jo Jugoslavija lahko
mirno »pogoltne«, kadar se ji bo zahotelo? Ali ni morda želel, kot sumi
Djilas, dobiti konkretne dokaze o ekspanzionističnih nakanah jugoslo¬
vanskih voditeljev? Zakaj ni bil nikoli odposlan telegram, ki ga je po
Stalinovem navodilu napisal Djilas, da bi beograjski vladi sporočil, naj
kar uresniči svoje načrte v Albaniji! Morda zato, ker ga je Črnogorec
sestavil tako dvoumno, da je bil popolnoma neuporaben za namene naj¬
bolj modrega med modrimi? In pozneje, pri nočni večerji v dači, ko so
bili navzoči tudi drobnovratni Molotov ter zabuhli Ždanov, mar ni tedaj
Stalin poskušal pripraviti Djilasa - bolj z molkom kot z besedami - naj
postane njegov človek v CK KPJ? In končno: zakaj je bila jugoslovan¬
ska delegacija po tem prvem, tako »nujnem« srečanju, in nekaj poznej¬
šimi stiki z vojaškimi oblastmi prepuščena sama sebi in obsojena na
tavanje med muzeji, spomeniki in gledališči Moskve ter Leningrada?
( 12 )

Zunanji svet je prav kmalu opazil, da je »prišlo do zapletov« (takšno
je bilo pojasnilo sovjetskih funkcionarjev na vztrajne zahteve Jugoslova¬
nov, ki so čakali v Moskvi), vendar nihče ni slutil, da je nesporazum pri¬
peljal partiji in državi skoraj do preloma. V beograjskih diplomatskih
krogih so o možnosti, da se je nekaj zataknilo v gospodarskih odnosih
med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, na široko razpravljali. V začetku
leta je imel Cavendish Cannon, novi ameriški poslanik v Jugoslaviji,
dokaj nepričakovan pogovor s Titom predvsem o gospodarskih odnosih
med Beogradom in VVashingtonom. Pozneje je z angleškim kolegom
Charlesom Peakom vsebino Titovih besed natančno analiziral in oba
diplomata sta prišla do ugotovitve, da so se Jugoslovani kljub pravkar
sklenjenim slovesnim sporazumom sprijaznili s tem, da bodo dobili od
Rusov in satelitskih držav le malo ali nič in da bodo zato morali iskati
pomoč na Zahodu. (13) Ta ugotovitev je kaj hitro prodrla iz diplomat¬
skih krogov v tisk. 19. januarja je bil namreč v Newsweeku  objavljen
članek z malo spoštljivim naslovom Titu se cedijo sline,  ki ga je podpisal
Edvvard Weintal. vvashingtonski dopisnik te vplivne ameriške revije.

V njem je avtor razkril ozadja pogovora med maršalom in Cavendish
Cannonom. Ameriški ambasador je imel pozneje dokaj neprijetno sre¬
čanje s pomočnikom jugoslovanskega zunanjega ministra Alešem
Beblerjem, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da svetovni tisk raz¬
pihuje probleme, katere so beograjski vladni krogi še kako bridko
čutili. (14) Od začetka decembra je bil namreč v Moskvi zastopnik

45

ministrstva za zunanjo trgovino Bogdan Crnobrnja, ki je z Djilasovo
pomočjo poskušal priti do šefa ustreznega sovjetskega resorja Mikoja-
na. Pogovor je potekal zelo slabo, v ozračju očitne hladnosti, povsem
drugačnem od tistega, kije dotlej, vsaj na naj višji ravni, vladalo v odnosih
med Sovjeti in Jugoslovani. (15)

Manj določno in natančno so v zahodnih diplomatskih krogih tudi
zaznavali, da se je v procesu združevanja med balkanskimi državami, za
katerega se je ob koncu minulega leta zdelo, da se bo kmalu uresničil,
nekaj zataknilo. Dejstvo, da so najvidnejše politične osebnosti zaintere¬
siranih ljudskih demokracij postale do tega vprašanja dokaj zadržane, je
podpiralo tezo francoskega poslanika v Beogradu, ki je trdil, da sovjet¬
ska vlada ni naklonjena nikakršni federaciji med državami svojega
vplivnega območja, ampak je njen interes, ohranjati njihovo navidezno
suverenost in se dogovarjati z vsako posebej. (16) To misel je, vsaj
videti je bilo tako, še podkrepil govor Edvarda Kardelja 8. januarja ob
ratifikaciji jugoslovanskih pogodb z Bolgarijo, Madžarsko in Romunijo.
Z ozirom na »obrekovalno kampanjo« kapitalističnega tiska proti spora¬
zumom med balkanskimi državami je Kardelj zanikal, da bi nastajal
nekakšen »vzhodni blok«, ter povzel misel, ki jo je izrekel med svojim
obiskom v Bolgariji sam Tito: »Sodelovanje med bratskimi narodi od
Triglava do Črnega morja« je zdaj že tako trdno, da bi bila njihova kon¬
federacija čista formalnost. (17) Na vprašanje, zakaj tedaj tega maj¬
hnega koraka vseeno ne storijo, pa v zahodnih diplomatskih krogih niso
iskali odgovora, saj so njihovo pozornost pritegnili novi dogodki.

V zadnjih dneh leta 1947 so v Romuniji vrgli s prestola kralja
Mihaela in ga izgnali iz države, v kateri oblast komunistov, ki so bili z
Ano Pauker na čelu povsem zvesti Moskvi, ni bila več vprašljiva. Prva
visoka osebnost, ki je obiskala novo republiko, je bil premier in gene¬
ralni sekretar KP Bolgarije Georgi Dimitrov. V Bukarešto je prišel sredi
januarja 1948 in z romunsko vlado podpisal sporazum o zavezništvu;
videti je bilo, da to dejanje dopolnjuje mrežo dogovorov med donav-
sko-balkanskimi državami, katerega središče je bil Beograd. Nasled¬
njega dne, 17. januarja, je Dimitrov v spremstvu bolgarskega zunanjega
ministra Basila Karalova in Ane Pauker zapustil Bukarešto, da bi se
vrnil v domovino. Pristal je na pogovor s časnikarji in več kot eno uro
v razkošnem delovnem kupeju svojega posebnega vlaka odgovarjal na
njihova pisna vprašanja. Na vprašanje, kako komentira govorice o fede¬
raciji držav vzhodne in južnovzhodne Evrope, je odgovoril, da je še pre¬
zgodaj razpravljati o tem. Vendar je izrazil trdno prepričanje, da bo
zagotovo napočil trenutek, ko se bodo narodi Romunije, Bolgarije,
Jugoslavije, Albanije, Češkoslovaške, Poljske, Madžarske in tudi Grčije
odločili, ali naj se združijo v federacijo ali konfederacijo, ter se dogovo-

46

rili, kako naj se takšna zveza uresniči. Do tedaj pa je treba, je zatrdil,
krepiti med temi državami gospodarsko sodelovanje in njihovo medse¬
bojno carinsko zvezo. (18) To je bila zavezujoča izjava, saj je prvič eden
najvidnejših zastopnikov balkanskega komunizma brez ovinkov dejal,
da je cilj ljudskih demokracij gospodarsko-politična zveza, s katero bo
presežen že skoraj povsem izpopolnjen sistem dvostranskih zavezništev.
Dimitrov je v resnici oživljal stari sen, ki ga je gojil še pred prvo sve¬
tovno vojno, na začetku svoje politične dejavnosti. Še več, razširjal ga
je prek balkanskega sveta, kajti v svojo vizijo je pritegnil tudi Madžar¬
sko, Češkoslovaško in Poljsko in si zamišljal enotno, veliko državno
tvorbo od Baltika do Egejskega in Jadranskega morja, ki bo sposobna
enakopravno sodelovati ne le z Zahodom, ampak celo s samo Rusijo.
(19) Ali se je ta načrt porodil iz želje, odtegniti se zatiralskemu vplivu
Moskve in zgraditi drugačen socializem, iz želje, ki jo je Dimitrov že v
prejšnjih letih večkrat izrazil in zato v Kremlju veljal za »radikalnega«?
Ali pa je šlo za obrambno gesto, da bi se izognil predvideni bolgarsko-
jugoslovanski federaciji, kajti v njej so nekateri politiki v Sofiji videli
manever, s katerim bi si Beograd zagotovil prevlado nad vsemi južnimi
Slovani? Ali pa je bil to celo poskus, da bi se izmuznil iz ruskega obje¬
ma, saj se je Stalin v tem času poigraval z mislijo o združitvi vseh vzhod¬
nih držav v okviru Sovjetske zveze? (20) Morda pa se je Dimitrov le
čisto naivno skliceval na staro kominternovsko tezo iz leta 1920, po
kateri naj bi bila federacija samo prehodna stopnja na poti do popolne
enotnosti delavcev vsega sveta? (21) V vsakem primeru je očitno, da
izjava bolgarskega premiera ni bila v skladu ne s sovjetsko politiko, ki
si je poskušala neposredno prek Bolgarije zagotoviti nadzor nad Jugosla¬
vijo, pa tudi z jugoslovansko ne, saj je Jugoslavija, vsaj za tedaj, odložila
načrte za obsežnejše zveze in omejila svoje ambicije na povezavo z
Albanijo. Skratka, tretja pot, ki jo je predlagal Dimitrov, ni mogla biti
Pogodu ne Beogradu ne Moskvi. (22)

V trenutku, ko je Stalin skušal okrepiti svojo moč nad satelitskimi
državami, pa je zaslužila besedna in miselna neodvisnost enega njegovih
balkanskih diadohov kaj več kot samo diskreten ukor. Svojemu negodo¬
vanju je dal duška tako, da je malo nevarnega, vendar osovraženega
Dimitrova javno žalil, istočasno pa izrabil priložnost in naslovil na Tita
odkrit opomin, 23. januarja je Pravda,  organ KPSZ (ne Izvestja,  glasilo
vlade), objavila pogovor z Dimitrovim brez besedice komentarja. Ta je
bil objavljen šele čez pet dni, in sicer na zadnji strani ter v obliki nedol¬
žnega odgovora na zahteve »mnogih bralcev«, ki so želeli pojasnilo. Kot
J e  izjavil časopis, so ti hoteli izvedeti od uredništva, ali se z izjavami
Dimitrova molče strinja, ko jih je že objavilo. Pravda  je pojasnila, da je
morala objaviti besedilo, ker se je pojavilo v mnogih tujih časopisih,

47

čeprav s stališči Dimitrova ne soglaša; ravno nasprotno, meni, da drža¬
vam, o katerih govori bolgarski premier, ni potrebna problematična in
imaginarna federacija ali konfederacija in tudi carinska zveza ne. Bolj
potrebno je, da krepijo in branijo svojo neodvisnost in za ta cilj mobi¬
lizirajo vse demokratične ljudske sile, kakor je to pravilno zapisano tudi
v izjavi Informbiroja. (23)

Takšno stališče, ki je očitno prihajalo s samega vrha sovjetske oblasti, je
presenetilo vse, tudi uredništvo časopisa Za trden mir, za ljudsko demo¬
kracijo.  To glasilo Informbiroja je pred nedavnim začelo izhajati v Beo¬
gradu pod pozorno preventivno cenzuro Stalina in Molotova. Zato so
bili prvi izvodi vsake izdaje (list je bil štirinajstdnevnik) poslani v Mos¬
kvo, kjer so dobili najvišji imprimatur. Številka, ki je bila pripravljena
v drugi polovici januarja in je prinašala pogovor z Dimitrovom, je bila
že natisnjena, ko je prišel iz Moskve ukaz, da je treba uničiti celotno
francosko, angleško in rusko izdajo. Zažgali so jo pod skrbnim nadzor¬
stvom Sovjetov, ki so celo noč pazili, da se ne bi rešil niti en primerek
časopisa. (24) Še en dogodek dokazuje, da se je Stalin nenadoma odločil
za ukor Dimitrovu in izrabil prvo ugodno priložnost, pa tudi če je bilo
zato treba nekoliko izkriviti njegove misli. 24. januarja, samo štiri dni
pred odgovorom Pravde,  se je pojavil v Litcraturnajigazeti  članek aka¬
demika E. V. Tarieja, ki je bil optimistično naslovljen Konec balkanske
smodnišnice.  V njem je znani zgodovinar Napoleona in krimske vojne
trdil, da je gospodarsko in politično zbližanje balkanskih držav eden od
čudežev naše dobe in Sovjetska zveza opazuje ta integracijski proces z
upravičenim zadovoljstvom. Da Stalinovega početja niso pogojevala
samo razmerja sil v njegovem vplivnem območju, ampak tudi širši pro¬
blemi, pa dokazuje članek, ki ga je 28. januarja objavil P. Vinokurov,
sodelavec sovjetskega časopisa v angleškem jeziku Moscow News.  (25)
V njem je poročal o zvezi zahodnoevropskih držav, ki jo je 22. januarja
predlagal britanski zunanji minister Ernst Bevin, ter poudarjal, da
»ameriška reakcija« zmotno razlaga nedavne sporazume med do-
navsko-balkanskimi državami kot nov korak k ustvarjanju sovjetskega
bloka. Čeprav si je Stalin hotel zagotoviti popoln nadzor nad sanitarnim
kordonom ob svojih zahodnih mejah, očitno ni želel dajati vtisa, da se
na vzhodu oblikuje nekakšna nadnacionalna enota. Dobro se je zave¬
dal, da bi to pospešilo povezovanje zahodne Evrope in spodbudilo
Američane, da krepijo svojo vojaško prisotnost na stari celini in v Sre¬
dozemlju. Zato mu je bilo sklepanje zavezništev med njegovimi sateliti,
ki so ga sprožili Jugoslovani, v bistvu neprijetno in še toliko bolj, ker so
bila ta zavezništva iz njegovega zornega kota povsem nekoristna. Mar
nista za trdnost vzhodnih držav in njihovo prenovitev zadoščala prisot¬
nost Rdeče armade (ki je imela svoje čete v vsej srednji in vzhodni

48

Evropi, razen v Jugoslaviji in Albaniji) in ideološki koordinacijski
sistem Informbiroja?

V že omenjenem intervjuju se je Dimitrov spomnil dogodka iz svoje
razgibane mladosti, ko je bil zaradi obtožbe, da je eden od požigalcev
Reichstaga, v nacističnem ujetništvu. »V leipziškem zaporu sem sam pri
sebi pogosto recitiral verze nemškega pesnika: Če izgubiš bogastvo, ne
izgubiš ničesar; če izgubiš dostojanstvo, izgubiš mnogo, toda če izgubiš
pogum, izgubiš vse.« (26) In prav ta žalostna usoda je doletela starega
bolgarskega revolucionarja: brez obotavljanja je sprejel Stalinova sta¬
lišča, ker ni imel več poguma, da bi branil svoje ideje. 2. februarja 1948
je sofijski tisk objavil njegovo izjavo, v kateri je priznal, da je kritika v
Pravdi  utemeljena in da je pravočasno opozorilo, ki naj obrzda za ljud¬
ske demokracije potencialno škodljivo navdušenje. (27) V naslednjih dneh
so to izjavo ponatisnili Pravda  in Izvestja  ter skoraj ves komunistični
tisk. Edini, ki so si upali reči besedo Dimitrovu v prid, so bili Jugoslo¬
vani in Albanci; drugi komunistični časopisi, na primer Humanite  z dne
30. januarja, pa so si kot največ drznili podčrtati, da je sam Dimitrov
govoril o balkanski ali donavski federaciji kot o »prezgodnjem« načrtu.
Na Madžarskem cela zadeva sploh ni prišla v tisk, ker jo je vlada v
Budimpešti verjetno imela za preveč nevarno, da bi jo bilo pametno
obravnavati. (28) Na Češkoslovaškem so si ob ukoru, ki je doletel Dimi¬
trova, očitno oddahnili. V Pragi so pač mnogi še verjeli, da bodo lahko
ohranili svojo neodvisnost v težavnih odnosih z Moskvo in so si zato od
tega dogodka obetali marsikaj (29). Podobno so se počutili tudi na Polj¬
skem, kjer so opozarjali, da je Sovjetska zveza s postavitvijo sanitar¬
nega kordona ob svojih zahodnih mejah uporabila nekako isto taktiko
kot zahodne sile po letu 1918 za obrambo pred komunizmom. Če bi si
SZ priključila satelitske države, bi s tem na eni strani žrtvovala koristi,
ki si jih je obetala od njih, saj je pričakovala, da bodo blažile trenja med
Zahodom in Vzhodom, po drugi strani pa bi izgubila tudi prosovjetske
glasove v OZN. (30)

Incident, ki se je pripetil Dimitrovu, je v zahodnem svetu izzval vrsto
ugibanj in razlag. Pariški Le Monde,  ki je 30. januarja posvetil svoj
uvodnik senzacionalnemu članku iz Pravde,  je ugotavljal, da se Kremlju
najbrž zdi primerno pokazati, kako v nasprotju z ameriško politiko, ki
teži h gospodarski nadvladi v Evropi, spoštuje »neodvisnosti« balkanskih
narodov. Poleg tega je po Le Mondu  takšno ravnanje izviralo iz zavesti,
da je ideja o federaciji na Poljskem in Češkoslovaškem zelo nepriljub¬
ljena, pa tudi iz globokega nezaupanja, ki ga je imel Kremelj do blokov
in federacij. Opozarjal je, da se je Sovjetska zveza veliko naučila od
hitlerjevske diplomacije, ki je temeljila na dvostranskih sporazumih, po
katerih pa je bil seveda šibkejši nujno potisnjen v podrejen položaj. (31)

~ Tito. Stalin in Zahod

49

Komentarji, ki so krožili po zahodnih zunanjih ministrstvih in amba¬
sadah, so bili vsi enake vsebine, čeprav so poudarjali zdaj ta, zdaj oni
vidik celotne zadeve. V očitkih Dimitrovu so brž opazili tudi opomin
Titu, naj se ne spušča v preveč neodvisno politiko, obenem pa niso
pozabili namigovati na domnevno tekmovanje med balkanskima vodite¬
ljema za vodilni položaj med južnimi Slovani. (32) Da odnosi med Beo¬
gradom in Sofijo nikakor niso odlični in da v Beogradu ocenjujejo
besede Dimitrova za neprimerne, je potrdil angleškemu ambasadorju
Charlesu Peakeu sam pomočnik zunanjega ministra Aleš Bebler. V
pogovoru z britanskim diplomatom je namreč brez obotavljanja izjavil,
da je »Dimitrov govoril tjavdan«, in ni prikrival svojega prezira do sta¬
rega voditelja Kominterne. Hkrati pa je usmeril sogovornikovo pozor¬
nost na zdajšnje Titovo zelo previdno izražanje o zavezniških dogovorih
med državami vzhodne Evrope in na njegovo postopno odmikanje od
širših federalističnih načrtov. (33)

Po Kardeljevem pričevanju so dogodki v zvezi z Dimitrovim v jugo¬
slovanskih vladnih in partijskih krogih zbudili precejšnje presenečenje
in tudi zaskrbljenost, ker niso mogli dojeti njihovega pravega pomena.
Nekaj pa je bilo vsekakor jasno: s svojimi besedami je bolgarski voditelj
izzval Stalina prav v trenutku, ko so bili odnosi med Moskvo in Beogra¬
dom nevarno napeti in se »gospodar« ni bal ničesar bolj kakor preveč
neodvisne politike posameznih ljudskih demokracij. Tita in njegove je
skrbelo, da dejanje Dimitrova razumejo v Kremlju kot tipično balkan¬
sko zaroto, ki so jo skovali Bolgari in Jugoslovani za hrbtom Sovjetov,
da bi se izmaknili njihovemu varstvu. Zato so nemudoma reagirali;
poslali so noto sovjetski in bolgarski vladi, da koncept federacije, kakr¬
šnega je predložil Dimitrov, ne ustreza njihovim načrtom, in da je pre¬
malo realen. (34)

Toda če so Jugoslovani mislili, da bodo s tem odvrnili od sebe stre-
lice, ki jih je bilo pričakovati z moskovskega Olimpa, so se vsekakor
močno motili. Morda je bil Stalin celo prepričan o njihovi iskrenosti,
toda zakaj naj bi se odrekel nepričakovani priložnosti, da pokliče Bol¬
gare in Jugoslovane ad limina  in jih skupaj posadi na zatožno klop? In
tako se je tudi zgodilo: iz Moskve so prišli drug za drugim trije telegrami
z odločno obsodbo Dimitrova in z ukazom, naj obe partiji pošljeta v
Kremelj svoje delegate, da bi skupaj s sovjetskimi voditelji preučili to in
druga vprašanja. (35)

Iz potez sovjetske vlade v naslednjih dneh je bilo razvidno, da bo
romanje v Moskvo precej podobno trnovi poti. 25. januarja se je v Beo¬
gradu začel drugi kongres Zveze antifašističnih žena, na katerem je od
tujih delegacij manjkala le sovjetska, kar je bilo seveda močno opazno.
(36) V začetku februarja so romunski premier Petru Groza, Ana Pauker

50

in drugi člani bukareške vlade nenadoma odpotovali v Moskvo in sicer
na povabilo, ki je bilo po ameriških informacijah popolnoma nepričako¬
vano. 5. februarja je bila med Sovjetsko zvezo in Romunijo podpisana
pogodba, ki je vsebovala obsežna zagotovila o medsebojni pomoči, če bi
podpisnici napadla Nemčija ali katera druga njena zaveznica. (37) To je
bila prva pogodba takšne vrste med Sovjetsko zvezo in državo, ki se je
med vojno uvrstila v hitlerjevsko koalicijo. Zadeva je bila že sama po
sebi značilna, še tehtnejša pa zaradi svojega skritega pomena, povsem
jasnega le tistim, ki so ga bili sposobni zaznati. Sovjetska zveza je spre¬
menila že ustaljeno obliko zavezništva med balkanskimi državami, kakr¬
šna se je uveljavila po sklenitvi pogodbe med Albanijo in Jugoslavijo in
kjer je bil govor o agresiji s strani katerekoli sile, ter se vrnila k previd¬
nejši in tradicionalnejši formulaciji, ki je glavnega možnega sovražnika
videla še vedno v Nemčiji. To je bil jasen, čeprav prikrit opomin Jugo¬
slovanom, ki so vodili za sovjetske nazore preveč samostojno in drzno
zunanjo politiko (strmoglavljenje ameriških letal in poskus zasedbe
Trsta), zaradi katere je komaj v dveh letih kar dvakrat pretila nevarnost
oboroženega spopada z Zahodom. S^svojim posegom v igro je Sovjetska
zveza poleg tega raztrgala mrežo odnosov, ki jo je Jugoslavija spletla
okrog sebe v zadnjih mesecih, in hkrati dala razumeti, da donavsko-bal-
kanske države za svoje stike z Moskvo ne potrebujejo nikakršnega beo¬
grajskega posredništva. V naslednjih tednih je to še dodatno potrdila s
podpisom podobnih dogovorov z Madžarsko in Bolgarijo. S sovjetsko-
romunskim sporazumom je bila torej Jugoslavija tako rekoč vržena s
Piedestala in postavljena na mesto, ki ji je po Stalinovem mnenju pripa¬
dalo: v skupino drugih satelitskih držav. (38)

Znamenje, da Jugoslavija zares ne uživa več »gospodarjeve« naklo¬
njenosti, je v tem času prišlo tudi iz Bukarešte: dan pred podpisom
sovjetsko-romunske pogodbe so iz vseh javnih in zasebnih zgradb od¬
stranili Titove slike, jugoslovanske zastave in gesla, ki so poveličevala
prijateljstvo med državama. »Lov« na slike (katerega žrtev je bil v
manjši meri tudi Dimitrov) je sprožil ukaz romunske komunistične par¬
tije, spremljale pa so ga žaljive besede na rovaš jugoslovanskega marša¬
la, ki jih je javno izrekel ta ali oni bukareški voditelj. Dogajanje je
seveda vzbudilo v romunski prestolnici vrsto domnev: govorilo se je, da
je Tito padel v nemilost in da je njegova politika povsem poražena; da
so ga aretirali ali pa, po drugi verziji, da je zbežal v Anglijo ali Ameriko,
lakšne vesti so se hitro širile in zaradi svoje verjetnosti marsikomu
Porajale upanje, da bo v kratkem prišlo do spremembe tudi v Ro¬
muniji. (39)

Romunski ikonoklazem je bil kajpak znamenje za začetek številnih
ugibanj in razlag v zahodnih diplomatskih krogih. Spomnili so se, da je

51

jugoslovanski maršal ob svojem nedavnem obisku prav v Bukarešti
nakazal, da hoče njegova država graditi socializem neodvisno od Mos¬
kve in da so takšni načrti všeč tudi marsikomu v Romuniji in na Madžar¬
skem. Vse to pa seveda ni moglo ugajati Stalinu, ki je s svojimi zadnjimi
potezami znova poudaril primat Sovjetske zveze. (40) Angleži so name¬
ravali novico, ki jc nekaj dni ostala znotraj diplomatskih krogov, izko¬
ristiti celo za propagandno vojno — ta je bila že nekaj mesecev izredno
razvneta — in z njo vsaj nekoliko skaliti odnose v socialističnem taboru.
Pred vsem svetom naj se razkrije, kako drugačna je resničnost od podo¬
be, ki jo ponuja komunistična hagiografija. Toda medtem ko so raz¬
pravljali, kako to storiti na najprimernejši način, so jih prehiteli
moskovski kolegi, katerim je očitno bilo mnogo do tega, da se razve o
padanju Titovega prestiža v vzhodnem bloku: vest so sporočili Figaru,
ta pa jo je objavil 12. februarja 1948. (41)

Na komunike jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug,  ki je povzela
članek pariškega časnika, je Tito reagiral izjemno prizadeto. Že nekaj
časa so sicer prihajala poročila, da Stalin pripravlja proti njemu težko
obtožnico, toda zdi se, da se je za takšne govorice bolj malo zmenil,
čeprav so ga opozarjali zaupanja vredni ljudje kot romunski voditelj
Georghiu Dej in bivši informbirojevski agent Josip Kopinič. Zdaj pa je
zadeva dobivala tako grozeče razsežnosti, da je kar silila k previdnosti,
če že ne k politični podreditvi. A to besedo je maršal že davno izbrisal
iz svojega besednjaka, kakor je očitno tudi iz pogovora, ki ga je imel v
tem času z Bakaričem. Ta, eden najuglednejših hrvaških komunistov, je
kot član delegacije, ki jo je Stalin povabil v Kremelj, pred odhodom v
Sovjetsko zvezo izrazil Titu svoje bojazni in temne slutnje: »Ali nas
bodo žalili?« — »Bodo, če se boste pustili.« (42)

Še pred začetkom romanja v Moskvo je Tito pokazal, da nikakor ni
pripravljen skloniti glave pred Stalinom: svojo solidarnost z Dimitrovim
je izrazil na primer tako, da se je strinjal, da se diplomatski pred¬
stavništvi Jugoslavije in Bolgarije dvigneta na raven veleposlaništev.
Dotlej je imela predstavništvo tega ranga v Sofiji samo Sovjetska zveza,
in tudi ta ga je dobila šele pred nedavnim. V sporočilu o bolgarsko-
jugoslovanskem dogovoru je bila odločitev o veleposlaništvu utemeljena
z željo obeh strani, da tudi s takšnim formalnim dejanjem počastita
svoje prijateljstvo, »temelječe na skupnih gospodarskih in kulturnih
interesih«. (43) Nekaj dni pozneje, 8. februarja, je Tito govoril srbskim
udarnikom. Govor je vzbudil precejšnje zanimanje ne samo toliko
zaradi običajnega protiameriškega tona, ampak zato, ker v njem ni bilo
— kot je bilo sicer v navadi — pretiranega povzdigovanja Sovjetske
zveze in njenega generalisima. Stalin, ki so ga jugoslovanski voditelji v
preteklosti razglašali skupaj z Marxom, Engelsom in Leninom za enega

52

največjih človeških umov, je bil tokrat omenjen samo enkrat. Poleg tega
odtenka pa je bilo zaznati v Titovem govoru namige nazunanjo in notra¬
njo politiko, ki jih je bilo mogoče tudi razumeti kot izziv Sovjetom. Na
njihove poskuse, da bi spravili Jugoslavijo v gospodarske težave, je Tito
odgovoril tako, da je nadvse odločno potrdil svoje zaupanje v petletni
plan. V zvezi z zunanjimi dogajanji pa se je zadržal predvsem pri
grškem vprašanju, obsodil je »monarhično-fašistične« provokacije na
bolgarskih, albanskih in jugoslovanskih mejah in dal posredno vedeti,
da bo Jugoslavija branila Albanijo, če bi jo napadle atenske čete. (44)
In to v resnici niso bile samo besede. Na prošnjo Enverja Hoxe, ki se je
bal zasedbe južne Albanije — zahtevali so jo Grki - je jugoslovanska
vlada poslala v bližnjo republiko letalsko enoto, tej pa naj bi se pozneje
pridružila še cela divizija. V Moskvi so maršalovo odločitev sprejeli z
veliko nejevoljo, ker je Kremelj ni predhodno odobril in ker so se bali,
da bi mogla povzročiti tudi hude mednarodne zaplete. Stalin je zadolžil
Molotova, naj pošlje v Beograd oster telegram, da se Sovjeti ne stri¬
njajo s politiko jugoslovanske in albanske vlade. V njem je bila tudi obi¬
čajna grožnja: sovjetska vlada bo javno nastopila proti Jugoslovanom in
Albancem, če ne bodo preklicali svojih odločitev. (45) Tito je odobril
vojaški poseg v Albanijo v okviru svoje politike, s katero je hotel čim
hitreje povezati to jadransko državico z Jugoslavijo. Seveda pa se je
povsem zavedal, da je s tem stopil na minsko polje in se zato vedel
skrajno previdno, saj je dobro poznal sovjetsko miselnost in še ni poza¬
bil strahu in nevarnosti, ki jih je preživel v Moskvi leta 1938 v obdobju
velikih čistk. Ob vabilu v Moskvo se je torej odločil, da ne bo tvegal poti
v volčji brlog. Vabilo je govorilo o srečanju treh politbirojev, kar je
implicitno pomenilo, da naj bi se ga udeležili tudi generalni sekretarji.
Toda jugoslovanski maršal je raje zbolel in sklenil, da ga bodo v Krem¬
lju zastopali Bakarič, Kardelj in Djilas. To pa seveda ni moglo biti všeč
Stalinu, ki je še predobro vedel, da so Titovi telesni stražarji že
februarja 1947 sumili o namenih kirurgov, poslanih iz SZ, da bi maršala
operirali. (46)

10. februarja so pozno zvečer pripeljali jugoslovanske zastopnike v
Kremelj, kjer so se jim pridružili bolgarski delegati Dimitrov, Kolarov
in Trajčo Kostov. V konferenčni dvorani so jih nato s hladno zadržanos¬
tjo sprejeli Stalin, Molotov, Ždanov, Suslov in Zorin. Naslednji dve uri,
kolikor je trajalo srečanje, je Stalin govoril skoraj brez predaha in brez
obzira do svojih gostov. Pri tem je čezmerno žaljivo ravnal predvsem z
Dimitrovim, saj ga je med drugim obtožil, da je nespreten kot komso¬
molec in klepetav kot branjevka. Jugoslovanom je očital, da vodijo
nepremišljeno, zaletavo zunanjo politiko in sprejemajo odločitve, ne da
bi se prej posvetovali s Sovjetsko zvezo; nazadnje pa je zahteval takojš-

53

njo federacijo med Jugoslavijo in Bolgarijo. Ob tej točki je postalo
jasno, kako modra je bila Titova odločitev, da ne zapusti Beograda.
Bolgari, prisotni v najvišji zasedbi, niso mogli storiti drugega, kot spre¬
jeti Stalinov ukaz. Jugoslovani pa so se lahko izmikali, češ da niso poo¬
blaščeni za razpravo o tem vprašanju in da morajo vprašati vodstvo za
navodila. Stalin je bil besen, toda tudi prisiljen opustiti ta argument.
Začel je govoriti o Albaniji in nato izrazil svoje globoke dvome o mož¬
nosti komunistične zmage v Grčiji. Američani — tako je dejal — se ne
bodo nikoli strinjali s tem, da bi izgubili to zanje tako pomembno opo¬
rišče v Sredozemlju.

Iz dolgega in kaj malo povezanega Stalinovega razmišljanja izstopa
stavek, ki nadvse jasno povzema razloge njegove jeze in pravo bistvo
nočnega sestanka v Kremlju. Dimitrov, ki mu je zaradi očitkov, katerih
tarča je bil, udarila kri v obraz in ušesa, ga je poskušal v določenem tre¬
nutku pomiriti s priznanjem, da so bile napake sicer storjene, a da bi se
iz njih lahko tudi naučili, kako voditi zunanjo politiko. Stalin ga je
porogljivo zavrnil: »Vi se boste naučili! Saj se s politiko ukvarjate že
petdeset let! V vašem primeru ne gre za napake, ampak za stališče, ki je
drugačno od našega!« (47)

Prav tu je jedro vprašanja: ni dopustno niti mogoče, da bi satelitske
države bodisi v medsebojnih odnosih bodisi v odnosih z Zahodom raz¬
vijale politično akcijo, ki je ne bi prej potrdila Moskva. In to ne samo
zato, ker bi se mogle predati skušnjavi in se združi proti SZ, ampak tudi
zato, ker bi z vsakim samostojnim korakom lahko zagrešile hude napa¬
ke, katerih posledice bi bile usodne za ves socialistični tabor. Tako je
bilo na primer z jugoslovansko-bolgarsko pogodbo. V njenem besedilu
je bila, kljub temu da ga je presodilo zunanje sovjetsko ministrstvo,
skrita nevarnost, ki so se je Rusi zavedli šele, ko je bil sporazum že skle¬
njen. V njem je namreč rečeno, da bosta državi delovali v duhu Zdru¬
ženih narodov ter podpirali vse pobude, ki teže k ohranjevanju miru in
odstranjevanju žarišč agresije. Lepe besede, ki pa jih je bilo mogoče
razlagati tudi kot prikrit jugoslovansko-bolgarski dogovor o posegu v
grško državljansko vojno z bolj učinkovitimi sredstvi, kot so bila upor¬
niškim silam ponujena doslej. Stalin je pravilno ugotavljal, da taka
izjava lahko zveni tudi kot napoved preventivne vojne: »Povsem obi¬
čajna domislica komsomolcev. Visokodoneča fraza, ki lahko služi
sovražniku za propagandno sredstvo.« (48)

Dan po srečanju s Stalinom so se Jugoslovani in Bolgari zbrali pri
kosilu v dači Dimitrova, ki je poskušal prepričati Kardelja o potrebi
federacije med obema državama. Med sprehodom po gozdu, daleč od
skritih mikrofonov, je celo trdil, da bi mogla takšna država graditi socia¬
lizem na svoj način, bolj demokratičen od sovjetskega: »Kajti mi smo na

54

v išji, bolj civilizirani ravni . . .« Njegovo preveč ponižno obnašanje
prejšnji večer pa je jugoslovanskemu politiku vzbudilo marsikak dvom.
Koliko je Dimitrov zares iskren? Mar ne govori tako po Stalinovem
naročilu, da bi zvabil Jugoslovane v past in pristrigel peruti njihovi neo¬
dvisnosti? (49) Saj je postajalo vedno bolj jasno, da so v središču čud¬
nega dogajanja, ki ga je insceniral Stalin v zadnjih tednih, Jugoslovani,
in to zaradi njihovega trdovratnega prizadevanja, da bi mislili in odločali
s svojo glavo. To je posredno priznal sam Dimitrov, ki je ob slovesu
kakor mimogrede omenil: »Tu ne gre za kritiko mojih izjav, ampak za
nekaj povsem drugega.« (50) Vprašanje, ki je toliko vznemirjalo Sovje¬
te, je nameraval kremeljski gospod urediti z Jugoslovani še pred njiho¬
vim odhodom iz Moskve. 12. februarja so Kardelja zbudili ob treh zju¬
traj in ga obvestili, da se želi Molotov srečati z njim v Kremlju. Po pri¬
hodu v dvorec je bil brez ovinkarjenja pozvan, naj podpiše pogodbo, s
katero se Sovjetska zveza in Jugoslavija zavezujeta, da se bosta posve¬
tovali o vseh vprašanjih zunanje politike. Moskva je torej zahtevala, da
se beograjska vlada odpove svobodnemu delovanju v mednarodni areni
in odreče svoji suverenosti. Kardelj, zmeden, ponižan in preplašen, je
ubogljivo podpisal in se pri tem poskušal tolažiti z mislijo, da navsezad¬
nje ne bo storil nič takega, česar ni počel že v preteklosti.

Bil pa je tako zbegan, da se ni podpisal na pravo mesto, zato j e bilo treba
dokument pretipkati in ponoviti malo slovesno ceremonijo. Toda očitno
so v Moskvi mislili, da protokolarne finese z Jugoslovani poslej niso več
potrebne. Stalin se je prepričal, da pri njih ne zaležejo niti pohvale niti
uglajene manire, ampak da so sposobni razumeti le še ukaze. (51)

Hudo krizo januarja in februarja leta 1948 v odnosih med Moskvo,
Beogradom in Sofijo so v vsej njeni dramatičnosti dojeli le maloštevilni
pripadniki komunističnega panteona. Pregled svetovnega položaja in
varnost Združenih držav,  ki ga je CIA predložila predsedniku Trumanu
12. februarja, je vseboval le bežno opazko v zvezi z dezavuiranjem
Dimitrova v Pravdi.  V njem so videli samo enega izmed mnogih nami¬
gov, ki jih je SZ v zadnjem času naslovila na Zahod in za katere se je
zdelo, da napovedujejo večjo politično prožnost, kot je bila značilna za
Moskvo v zadnjih mesecih leta 1947. Ugotovitev pa ameriških opazoval¬
cev ni pomirjala, saj so bili prepričani, da se Stalin ne odpoveduje svo¬
jemu končnemu cilju, to je »pokomunistenju« Zahoda. V dogajanju so
videli le njegovo taktično prilagoditev trenutnim razmeram v Evropi.
Ker Sovjetom ni uspelo bojkotirati Marshallovega plana in ker decem¬
brski stavkovni val v Franciji in Italiji ni dal zaželenega rezultata — ni
destabiliziral obeh držav — so se komunisti, po menju CIA, odločili, da
bodo vodili manj zagnano politiko na Vzhodu, na Zahodu pa poskušali
Priti na oblast po mirni poti s pomočjo volilnega ustroja. (52) V tem

55

kontekstu je pripadal odločilni položaj Italiji, kjer je KPI, združena v
Ljudski fronti s socialisti, imela po mnenju mnogih opazovalcev otip¬
ljive možnosti, da zmaga na volitvah 18. aprila 1948. Ta perspektiva, ki
pa jo je še vedno spremljala bojazen pred oboroženo vstajo Togliattije-
vih privržencev, je postala v prvih mesecih leta 1948 ena poglavitnih
skrbi političnih, vojaških in diplomatskih krogov na Zahodu, posebno še
potem, ko so se komunisti z državnim udarom polastili oblasti v Pragi.
Naglica, s kakršno je bila opravljena ta operacija, je po trditvah franco¬
skega poslanika na Češkoslovaškem kazala, da si hoče sovjetska vlada
najprej zagotoviti popolno nadzorstvo nad srednjo Evropo, nato pa v
bližnji prihodnosti storiti še smelejše korake; o tem, da je predmet
sovjetskih želja Italija, ni dvomil praktično nihče. (53)

Po britanskih in ameriških računih so imeli italijanski komunisti sku¬
paj z Nennijevimi socialisti konkretne možnosti, da si pridobe na voli¬
tvah vsaj štirideset odstotkov glasov, kar bi jim omogočilo sodelovanje
v rimski vladi. Če pa bi jih demokrščanski voditelj De Gasperi moral
sprejeti v svoj kabinet, mu — po mnenju State Departmenta - ne bi
nikoli več uspelo, da bi se jih otresel. Prej ali slej bi v Italiji prišlo do
rešitve »a la Polonaise«, se pravi do komunističnega nadzora nad vso
državo. Zato so se v Washingtonu in Londonu odločili, da je treba na
vsak način z vsemi sredstvi podpreti nasprotnike Ljudske fronte. Ame¬
riška vlada, ki je z več strani dobivala pozive v tem smislu (najbolj avto¬
ritativen med njimi je bil papežev), je torej sklenila, da bo De Gasperija
ekonomsko podprla, ter mu nudila (če bo potrebno) tudi vojaško
pomoč. (54)

V okviru takšnih razprav so seveda upoštevali tudi propagandno
dejavnost, zlasti še, ker je vladal velik strah pred hrupnimi sovjetskimi
potezami, ki bi dvignile ugled komunistične partije med italijanskimi
volilci. Stalin je že v začetku februarja v Zduženih narodih dokazal, da
ne bo izbiral sredstev, saj je podprl vrnitev bivše italijanske kolonije
Somalije v rimsko upravo, kar je italijansko javno mnenje iz prestižnih
razlogov glasno zahtevalo. Kardelju, ki ga je spraševal, kako ravnati ob
tem kočljivem vprašanju, je Stalin razložil, da so carji v preteklosti
podeljevali sporna ozemlja najšibkejšim fevdalcem, ker so vedeli, da jih
lahko v primernem trenutku znova odvzamejo. (55) Pri tem pa je zamol¬
čal, da je sovjetska odločitev v korist Italije voda na mlin tamkajšnje
KP, saj je Togliatti odslej lahko svojim volilcem zelo prepričljivo pred¬
stavljal Moskvo kot resnično zaščitnico državnih interesov. Sredi
februarja pa se je začela po vvashingtonskih in londonskih vladnih kro¬
gih širiti misel, da je treba pričakovati še vse kaj drugega, celo kakšno
obljubo o dodelitvi Trsta Italiji. (56)

Sumi zahodnih zaveznikov, da se Jugoslavija ni odpovedala svojim

56

ambicijam po nadzorstvu nad celotnim Svobodnim tržaškim ozemljem,
se v zadnjih mesecih leta 1947 niso bistveno zmanjšali. Angloameriške
oblasti, ki so upravljale cono A, so v svojih poročilih nenehno opozar¬
jale, da lokalna KP pod jugoslovanskim nadzorom vztraja v svoji inten¬
zivni gonji proti zavezniški vojaški upravi. Bile so prepričane, da bodo
~ brž ko bo varnostni svet OZN imenoval guvernerja STO (to je bilo
predvideno s statutom) in bodo morale angloameriške čete zapustiti
jadransko pristanišče — komunisti izrabili ugodno priložnost in prevzeli
oblast. Po poročilu CIA je jugoslovanska vlada silila za čimprejšnje
imenovanje guvernerja tudi zato, ker se je zavedala, da prisotnost bri¬
tanskih in ameriških oboroženih sil ni samo ovira za njene načrte v
Trstu, ampak da stabilizacijsko vpliva tudi na severno Italijo. -Velika
Britanija in Združene države so se potemtakem odločile, da bodo to
imenovanje preprečile, toda v začetku leta 1948 so se začele resno spra¬
ševati, ali Sovjetska zveza in Jugoslavija ne bosta s premeteno gesto
sprejeli zahodnega kandidata, v prepričanju, da celo sovražen guverner
n e more biti ovira za njune načrte. (57) Takšno ocenjevanje tržaških
razmer je doživelo v VVashingtonu in Londonu v sklepni fazi italijanske
v «lilne kampanje delen premik. Že leta 1946 sta Tito in Togliatti dose¬
gla soglasje o tržaškem vprašanju in predlagala, naj bi jadransko prista¬
nišče pripadlo Italiji, Jugoslavija pa naj bi dobila Gorico. Rimska vlada
J e  ta predlog takoj in brez razprave zavrnila, predvsem zato, ker se je
bala, da bi, če ga vzame v poštev, okrepila ugled KPI. In če bi se zdaj
Ponovilo kaj podobnega? Če bi italijanski komunisti v odločilnem tre¬
nutku volilne kampanje razglasili, da so dosegli sporazum z Jugoslovani
glede Trsta? Za vprašanje so Italijani vseh političnih barv zelo občutljivi
~ tako so bili prepričani v Foreign Officeu - in nedvomno bi KPI ob tak¬
šni izjavi požela znatne koristi. (58)

Prvi, ki je spregovoril o tej možnosti, je bil rimski II Messaggero,  ki
Je 9. februarja 1948 objavil članek, da je predstavnik KPI Giuliano
Pajetta v Beogradu razpravljal o prihodnosti Trsta. Novica je pritegnila
pozornost britanskega poslanika v Italiji sira V. Malletta, ki se je vpra¬
šanja dotaknil v pogovoru z generalnim sekretarjem palače Chigi. Fran-
soni mu je zaupal svojo bojazen, da novica ni povsem neutemeljena:
komunisti so nedvomno zmožni skovati takšno spletko prav na predve¬
čer volitev, da bi »potegnili iz cilindra zajca« in spravili vlado v zadrego.
(59) Takšen sum, podkrepljen še s podobno vestjo, čeprav dvomljivega
izvora, ki je prišla na uho angleškemu poslaniku v Beogradu, je sprožil
v  Foreign Officeu intenzivno razpravo, kako nevtralizirati komunistični
manever. (60) Že v začetku marca se je v debato vključila francoska
diplomacija, ki je povabila britanske in ameriške kolege, naj objavijo o
irstu skupno izjavo, s katero naj bi podprli De Gasperija. V silno nape-

57

tem mednarodnem ozračju zaradi češkoslovaških dogodkov in tudi
zaradi očitnih prizadevanj Moskve, da si podredi Finsko, je prevladalo
prepričanje, da v tako skrajnih okoliščinah ne kaže ravnati preobzirno.
1. marca je ameriški veleposlanik v Rimu Dunn sporočil State Depart-
mentu, da grof Sforza, italijanski zunanji minister, predlaga, naj bi se
Združene države in Velika Britanija umaknile iz svoje cone STO in jo
vrnile Italiji. Ta misel se je zdela tako zanimiva, da je bila vključena v
povzetek dogodkov mednarodnega pomena, ki ga je našel predsednik
Truman vsako jutro na svoji delovni mizi. (61)

V tej smeri se je v naslednjih dneh razpletla razprava med zaintere¬
siranimi ministrstvi, ki pa so imela vprašanje za tako občutljivo, da so
večino svojih razmišljanj skrivala celo pred samo italijansko vlado;
menila so namreč, da so se v entourage grofa Sforze vtihotapili komuni¬
sti in da zato vsako njemu predano sporočilo prav hitro dospe v Kre¬
melj. (62) Spočetka so razpravljali o delitvi STO med Jugoslavijo in Ita¬
lijo, kasneje pa je prevladala ameriška teza, da bi bilo za dosego kon¬
kretnega uspeha pri italijanskih volilcih primerneje obljubiti celotno
ozemlje - torej tudi cono B, ki so jo upravljali Jugoslovani — Italiji.
Tako bi na en mah dosegli dvoje: naredili bi ugoden vtis na italijanske
volilce in si hkrati zagotovili obsežen manevrski prostor za poznejša
neogibna pogajanja z Jugoslovani. (63) Bilo je očitno, da je takšen
korak precej tvegan, ker je predpostavljal revizijo komaj podpisanega
mirovnega sporazuma, toda glede na pomembnost cilja, ki so ga imeli
pred seboj, se takšna žrtev ni zdela prevelika. 13. marca so začeli pri¬
pravljati besedilo skupnega komunikeja o tržaškem vprašanju, ki naj bi
ga tri zahodne sile naslovile na Sovjetsko zvezo. Pripravljali so ga pod
pritiskom pravcate dirke na kronometer s Sovjeti. Kot je poročal Intel-
ligence Service, ki se je pri tem opiral na zaupne informacije, je bilo
vsak čas pričakovati Togliattijevo izjavo, da je Sovjetska zveza naklo¬
njena vrnitvi vsega STO Italiji. (64) Po dramatični izmenjavi mnenj med
Washingtonom, Londonom in Parizom, kako in kdaj objaviti sporočilo,
so Američani in Angleži popustili pritisku francoskega zunanjega mini¬
stra Bidaulta, ki je iz prestižnih razlogov hotel med svojim obiskom v
Turinu sam posredovati tisku veliko novico. Tako je bila 20. marca objav¬
ljena tripartitna izjava, ki je dejansko vsebovala celo vrsto diplomat¬
skih dokumentov, naslovljenih na Sovjetsko zvezo in Italijo. V njih so
ZDA, Velika Britanija in Francija izrazile prepričanje, da STO ni živ¬
ljenjski organizem, in pozvale obe vladi, naj z dodatnim protokolom
spremenita mirovno pogodbo tako, da coni A in B ponovno prideta pod
italijansko oblast. (65)

V vrhu rimske vlade se nihče ni slepil o konkretni pravni veljavi in
teži tripartitne izjave. Vendar so to mnenje skrbno prikrivali pred jav-

58

n °stjo, ki je pod vplivom zmagoslavne tiskovne kampanje verjela, da je
'gra že dobljena in da je Trst v bistvu že italijanski. (66) V zahodnih
državah so na noto reagirali bolj previdno, včasih celo zadržano, ker so
v  njej videli nevaren precedens, ki začenja razpravo o reviziji mirovnih
Pogodb; ta tema je bila zaradi negativnih izkušenj iz obdobja med
obema vojnama za mnoge še kako neprijetna. Britanskega zunanjega
ministra Bevina niso kritizirali samo njegovi strankarski kolegi, ampak
so ga ostro napadle tudi nekatere vlade Commomvealtha. Oporekali so
Politični primernosti izjave in dvomili — kot na primer novozelandski
premier — da je mogoče ozdraviti »komunistično bolezen« s tako nepri¬
mernimi in improviziranimi terapijami. (67) Popolnoma drugačnega
mnenja pa sta bila, vsaj kar zadeva vpliva note na izid italijanskih voli-
te v, papež Pij XII in CIA. Prvi je tripartitno izjavo označil za »zelo
koristno«, druga pa je v poročilu z dne 6. aprila zaradi učinkovite pomo-
c >, ki jo je Zahod nudil protikomunističnim strankam, že ugotavljala, da
se  je politična usmeritev v Italiji krepko preobrnila. (68)

Ko je leta 1952 državni sekretar Foster Dulles ocenjeval stališče
Združenih držav do Jugoslavije pred izključitvijo KPJ iz Informbiroja,
J e  v spominih zapisal: »Bili smo zelo grobi do Tita.« (69) In nikjer se ta
ostriria ni kazala tako močno kot v tripartitni izjavi, ki je zahodne vlade
liti niso uradno naslovile na Jugoslavijo. Jugoslavija je dobila le kopijo
teksta, poslanega v ZSSR. Takšna skrajna diplomatska nevljudnost — ki
so  jo z zadovoljstvom pozdravili funkcionarji palače Chigi — naj bi po splo¬
šnem mnenju vzbudila ostro reakcijo beograjske vlade. Italijanski tisk in
Politične sile so v pričakovanju te reakcije z veliko domišljije trdili, da je vsa
jugoslovanska armada v vojni pripravljenosti in da so v nekaterih jugo¬
slovanskih oporiščih rakete V-2 in V-3 z dometom 500 in 1500 kilome¬
trov že pripravljene za izstrelitev. Po Rimu so tudi razpečali več sto tisoč
letakov, na katerih je pisalo, da so jugoslovanske čete zbrane na mejah
STO in lahko vsak hip zasedejo jadransko mesto. (70)

V nasprotju s pričakovanji pa sta jugoslovanski tisk in vlada na tri¬
partitno izjavo reagirala zelo umirjeno. Poudarjala sta njeno propagan¬
dno naravo in potrdila svoje že večkrat izraženo prepričanje, da lahko
samo neposredni dogovor med zainteresiranima državama zadovoljivo
reši tržaško vprašanje, Članki v najpomembnejših časopisih, v Borbi  in
Politiki,  pa tudi izjave zunanjega ministra Simiča, so se obračali bolj na
'talijansko ljudstvo kot rimsko vlado: izražali so zaupanje v njegovo zre¬
lost in prepričanje, da se ne bo pustilo zapeljati s sleparskimi manevri,
ter da bo v kratkem znalo dati njihovim organizatorjem pošteno lekcijo.
(71) Preudarno in oprezno ravnanje Jugoslovanov je seveda presenetilo
zahodnjake, ki niso vedeli, da so s tripartitno izjavo nehote naredili Sta¬
linu lepo uslugo. Nota je bila namreč objavljena prav v dneh, ko je

59

generalisim začel izvajati prve konkretne ukrepe, s katerimi je hotel
spraviti Tita in njegove na kolena. 18. marca je general Barškov, vodja
sovjetskih vojaških svetovalcev v Jugoslaviji, izročil Titu brzojavko mar¬
šala Bulganina, obrambnega ministra Sovjetske zveze, s katero je ta
ukazal, naj se vseh 498 častnikov Rdeče armade umakne iz države.
Naslednjega dne je Armjaninov, sovjetski odpravnik poslov v Beogra¬
du, prinesel Titu še eno brzojavko: v njej ga je sovjetska vlada obveš¬
čala tudi o odhodu vseh civilnih strokovnjakov. V obeh primerih se je
Sovjetska zveza odločila za ta korak — tako je zapisano — ko je ugoto¬
vila, da so njeni ljudje v Jugoslaviji predmet »neprijateljskih čustev«.
Pri tem so za oznako razmer uporabili ad hoc skovani izraz, ki je bil izra¬
zito literarnega in kar klasičnega kova (72).

S to besedno pretanjenostjo pa seveda niso uspeli zakriti surovega
nasilja svoje politike. Stalin se je namenil spodkopati Titovo avtoriteto
in ga vreči s piedestala, to pa je skušal doseči s tem, da povzroči Jugo¬
slaviji znatno škodo na dveh bistvenih področjih, v vojski in gospodar¬
stvu, kjer je bila najbolj ranljiva. Ne more biti namreč dvoma, da je
predčasni odhod več tisoč strokovnjakov — kljub njihovemu despot¬
skemu in arogantnemu vedenju — močno zavrl uresničevanje jugoslo¬
vanskih razvojnih in obrambnih načrtov. (73) Da se je temu prvemu
udarcu po beograjskih upornikih pridružila tudi zahodna klofuta, je
lahko Josif Visarionovič imel za srečno naključje, če je seveda šlo za
naključje. O tem v Beogradu niso bili docela prepričani, zato so precej
časa razpravljali o možnosti nekakšnega zakulisnega komplota med veli¬
kimi silami. Vendar je šlo za akademske dispute, ki so samo poudarjali
strahotno mednarodno osamitev Jugoslavije in njeno nezmožnost, da si na
tej stopnji spora s Stalinom poišče podporo na Zahodu. Edino, kar si je
upala storiti beograjska diplomacija, je bilo, da z namigi in na pol izre¬
čenimi besedami opozori zahodne kolege na poslabšanje odnosov z
Moskvo, toda, kot trdi Leo Mates, ti poskusi »niso bili pravilno inter¬
pretirani«. (74)

Če zahodni diplomati, akreditirani v Beogradu, in zunanji ministri
njihovih držav ne bi namenili tolikšne pozornosti vprašanju Trsta, bi
najbrž laže uvideli, kateri so poglavitni problemi, ki v tem trenutku
mučijo jugoslovanske voditelje. Ti so namreč začeli ob vsaki priložnosti
poudarjati svojo trdno odločenost, da za vsako ceno ohranijo neodvi¬
snost države. Bebler je v pogovoru z angleškim poslanikom slovesno
zatrdil, da je to njihovo načelo sveto, v predavanju študentom beograj¬
ske univerze pa je ponovil, da jugoslovanska zunanja politika temelji na
dveh stebrih: na mirnem sodelovanju z vsemi državami ter dosledni
obrambi lastne suverenosti in celovitosti. (75) Iste misli je razvil tudi
Tito ob srečanju s češkoslovaškim poslanikom Korbelom (najbrž je

60

vedel, da bo ta nemudoma poročal britanskemu kolegu) in na slovesno¬
sti 27. marca, ko so svečano pokopali posmrtne ostanke dveh herojev
Partizanskega boja - Iva Milutinoviča in Ive-Lola Ribarja. (76)

Te izjave je spremljalo tudi nekaj dogodkov, ki so bili sami po sebi
dovolj zgovorni: jugoslovanskemu tisku se, na primer, cel teden ni zdelo
Primerno objaviti komentarja o državnem udaru v Pragi in marsikateri
jugoslovanski politični predstavnik je bil ob svojih srečanjih s tujimi
diplomati zelo zadržan do češkoslovaških dogodkov. (77) In še: jugoslo¬
vanska vlada se je začela odpirati do Italije, tako da je minister Martino,
akreditiran v Beogradu, govoril o »izboljšanem« položaju, izboljšanem
zato, ker se je po ideološki in nepopustljivi Kardeljevi politiki začela
postopoma uveljavljati »realistična« politika tistih voditeljev, ki so v
stiku z vsakdanjimi težavami in katerih naloga in dolžnost je dosegati
konkretne rezultate, brez katerih ni mogoče uresničevati zastavljenih
načrtov. (78)

Z »vsakdanjimi težavami« je poslanik Martino imel v mislih pred¬
vsem gospodarske probleme - ti so zdaj že čisto očitno pestili jugoslo¬
vansko državo - ne da bi se zavedal, da so se jim pridružila tudi vpra¬
šanja, ki so nastala ob »romanju v Moskvo«. Ko je Djilas poročal o
Pogovorih jugoslovanske delegacije v Kremlju, je opis burnega večera v
navalu optimizma in zaupanja sklenil s trditvijo, »da vendarle ni treba
niti za hip podvomiti o veliki ljubezni tovariša Stalina do vse naše par¬
tije, do vsega CK in posebno do tovariša Tita«. (79) Patetična zagotovi¬
la, ki so bila v silnem nasprotju z realnostjo, polno groženj in zlih zna¬
menj.

Resnici na ljubo pa je treba vendar reči, da so se odnosi med Mos¬
kvo in Beogradom neposredno po srečanju v Kremlju za hip navidezno
izboljšali. Sredi februarja je izšla sedma številka glasila Informbiroja z
uvodnikom, ki ga je podpisal Pavel Judin. Ta najboljši filozof med
vohuni in najboljši vohun med filozofi, kot so ga označevali, je svoje
premišljevanje namenil stoletnici Komunističnega manifesta. Splošno
gibanje zgodovine je, po Judinovem mnenju, šlo v smeri, ki jo je začrtal
Marx že leta 1848, saj se je temeljna ideja manifesta »neizogibni propad
kapitalistične družbe in njena zamenjava s socialistično« v Sovjetski
zvezi že uresničila. Poleg tega pa se uveljavlja v ljudskih demokracijah,
med katerimi je Jugoslavija dosegla najvišjo stopnjo razvoja. Kapitali¬
zem je že prišel v svojo končno fazo, v imperializem, za katerega so zna¬
čilne vojne in gospodarske krize, kar jasno dokazuje primer Velike Bri¬
tanije, »klasične države kapitalizma«, ki jo bo Jugoslavija prav kmalu
ekonomsko presegla. (80) Tej hvalnici izpod peresa enega največjih teo¬
retikov sovjetskega komunizma, katerega stalni stiki z Moskvo jugoslo¬
vanskemu vodstvu niso bili neznani, hvalnici, objavljeni v glasilu, ki je

61

bilo ideološki vodnik vsemu komunističnemu gibanju, pa je prav kmalu
sledila hladna prha. Komaj teden pozneje, 22. februarja, je pomočnik
jugoslovanskega ministra za zunanjo trgovino Bogdan Crnobrnja sprejel
od svojega sovjetskega kolege Krutikova obvestilo, da se vlada SZ ne
namerava pogovarjati o novem gospodarskem sporazumu med drža¬
vama niti ne namerava povečati izmenjave rud, nafte in bombaža, kakor
je želela jugoslovanska vlada. Po mesecih bivanja v Moskvi, kamor je
prišel z nalogo, da poveča vrednost medsebojne trgovinske menjave na
dve milijardi dinarjev, Crnobrnji po tem sporočilu ni preostalo drugega,
kot da se vrne praznih rok in še z bridkim spoznanjem, da so ga v sovjet¬
ski prestolnici zadrževali iz čiste preračunljivosti. »S temi pogovori nas
je sovjetska vlada varala tri mesece, od decembra do konca februarja.
In mi, ki smo pričakovali, da bomo dobili pomembnejše surovine od
Sovjetske zveze, nismo storili ničesar, popolnoma ničesar, da bi si jih
priskrbeli kje drugje. To nas je pripeljalo v nepredvideno krizo. Žetev je
bila pred vrati, naftne zaloge pa so zadoščale komaj za deset dni in isto
velja za bombaž.« (81)

Novica o gospodarskem bojkotu, ki so ga napovedali Sovjeti, je
dobila še bolj grozeče razsežnosti ob vesteh, ki so sledile iz Tirane. Bile
so očiten dokaz, kako zelo se je zmanjšal Titov ugled v socialističnem
taboru, saj so si ga upali napasti celo v državi, ki je v določenem smislu
veljala za njegov protektorat. 23. februarja so v sovjetskem poslaništvu
pripravili sprejem v počastitev ustanovitve Rdeče armade. V posebni
dvorani so se zbrali najodličnejši udeleženci slavja z Enverjem Hoxo na
čelu. Ko je napočil trenutek za zdravico, je tedanji jugoslovanski posla¬
nik v Tirani Josip Djerdja dvignil čašo in nazdravil bratstvu sovjetske,
albanske in jugoslovanske armade ter njihovih poveljnikov. V odgovor
je sovjetski odpravnik poslov Gagarinov z vidnim razburjenjem sprejel
zdravico v čast maršala Tita, toda le »če s svojim delom resnično krepi
demokratično fronto v svetu«. Djerdja je brž odvrnil, da je treba pač
nazdraviti kot »vselej doslej: brez pridržkov«, toda ni mu uspelo razve¬
driti ozračja, ki je nenadoma postalo hladno, napeto in polno nejasnih
sumničenj. (82)

To epizodo so v Beogradu ocenili kot značilen in zgovoren pokazatelj
vedno večje sovražnosti do Tita. Vprašanje, pred katerega so bili sedaj
postavljeni maršal in njegovi sodelavci, je bilo, kako odgovoriti Stali¬
nu: skloniti glavo in priznati njegovo avtoriteto ali izzvati njegovo jezo
in sprejeti vse neizbežne posledice? Vodstvo KPJ je o tem razpravljalo
1. marca na sestanku v Titovi zasebni hiši v Beogradu, na katerega je
bilo poleg štirih članov politbiroja (Tito, Kardelj, Rankovič in Djilas)
povabljenih še osem predstavnikov partije. Srečanje je trajalo več ur,
saj so navzoči pretresli vse sporne točke s Sovjetsko zvezo: gospodarski

62

pritisk, albansko vprašanje, vprašanje federacije z Bolgarijo in poskus
Moskve, da si zagotovi nadzor nad jugoslovanskimi oboroženimi silami.
(83)

Brvi je govoril Tito: orisal je nastale razmere in svoj govor spretno
sklenil na način, s katerim bi ugotovil, kakšno mnenje prevladuje med
zbranimi tovariši. Izjavil je namreč, da bo odstopil, če bodo Sovjeti
vztrajali pri svoji politiki do Jugoslavije. Njegove besede so seveda
izzvale val protestov, pridružil se jim ni samo finančni minister Sretan
Žujovič. Po narodnosti Srb, trdnega meščanskega izvora, s francoskim
visokošolskim študijem, je bil Žujovič — zaradi temne polti so mu pra¬
vili »Črni« - eden najvidnejših partizanskih voditeljev. Rodil se je v
začetku stoletja in se še zelo mlad med 1. svetovno vojno bojeval v tuj¬
ski legiji na solunski fronti. V dvajsetih letih je postal član KPJ (baje je
imel člansko izkaznico št. 7) in bil v naslednjem desetletju bližnji sode¬
lavec Gorkiča, Titovega predhodnika v funkciji generalnega sekretarja.
Ko so Gorkiča likvidirali pod obtožbo, da je britanski agent, je Žujoviča
najbrž rešilo samo to, da se je kot prostovoljec boril v mednarodnih bri¬
gadah v Španiji. Leta 1941 je bil med organizatorji vstaje v Srbiji, kjer
je zaslovel zaradi svojega izjemno močnega značaja. Znano je bilo nje¬
govo reklo: Partizan zmore vse. (84) Po osvoboditvi je zavzemal najvid¬
nejša mesta v republiki Srbiji in na zvezni ravni. Leta 1948 je bil finančni
minister, član CK KPJ, generalni sekretar Ljudske fronte, član prezidija
srbske ustavodajne skupščine in izvršilnega odbora Ljudske fronte te
republike. Če sodimo po podobi, ki so jo o njem zarisale v začetku leta
'948 tajne ameriške službe, je Žujovič predstavljal skrajno partijsko
krilo ter veljal za enega njenih najbolj radikalnih in agresivnih zastopni¬
kov. Čeprav ni imel vojaške izobrazbe, se je med vojno izkazal kot eden
najboljših Titovih generalov, skromne pa so bile njegove administra¬
tivne sposobnosti, tako da je njegov oddelek, po ameriškem poročilu,
vodil njegov namestnik. Med Žujovičevimi posebnostmi je bila tudi ta,
da je užival veliko naklonjenost Sovjetov. Leta 1945, ob sklepu konfe¬
rence v San Franciscu, na kateri so bili položeni temelji Združenim
narodom, je bil edina visoka osebnost, ki je spremljala Molotova v Mos¬
kvo, kjer so njegovo navdušenje za KPSZ, »edinega popolnega in zve¬
stega razlagalca marksizma-leninizma«, in za Stalina, »voditelja in učite¬
lja«, cenili, kot je bilo treba. (85)

V tednih pred sestankom, ki ga je L marca sklical Tito, je postal
žujovič, kot se spominja Dedijer, čudno tih in odmaknjen, osamljal se
je od svojih kolegov v vladi in partiji. Ohranjal je sicer uradne stike z
njimi, vendar se ni več udeleževal lova niti večernih partij biljarda v
Titovi vili - dveh najljubših zabav jugoslovanske politične elite. (86) To je
seveda pritegnilo pozornost tovarišev, ki jim tudi ni ušlo čudno Zujevi-

63

čevo vedenje med razpravo o odnosih s SZ. Zaprl se je namreč v nekak¬
šen dvoumen molk, le po svoji stari navadi si je zapisoval številne opom¬
be. Šele pozneje je postalo jasno, da so ti zapiski rabili Črnemu, ko je
o sestanku poročal sovjetskemu poslaniku v Beogradu Lavrentjevu -
in to kljub odločitvi, da mora vse ostati v največji tajnosti. Tako je
lahko Stalin sorazmerno hitro izvedel, da je Kardelj, ko so razpravljali
o Sovjetih, vzkliknil: »Hudiča, oni imajo svojo državo, mi pa svojo!« ter
da ga je Tito podprl, rekoč: »Mi nismo figura na šahovnici!« in da je Dji-
las izjavil: »Bistveno vprašanje je, ali se bo socializem razvijal svobodno
ali z razširjanjem ZSSR«. (87) Skratka, jugoslovanski voditelji se še
zdaleč niso držali doktrine Ždanova iz leta 1947 o kritiki in samokritiki
kot »resničnih gibalnih silah« socializma, ampak so si drznili zavrniti
Stalinove želje in opozorila, ter se povzdigovati kot sodniki SZ. Krivda
je bila huda, če upoštevamo, da je bilo po nauku sovjetskega vodje
imeti za pravega revolucionarja samo tistega, ki je pripravljen braniti in
varovati SZ brez pridržkov, odkrito in pošteno. (88) Z odločitvijo, da ne
bodo sprejeli Stalinove zahteve po takojšnji federaciji z Bolgarijo, in še
bolj s trditvijo, da skrbi Sovjetska zveza v odnosih z drugimi ljudskimi
demokracijami predvsem za lastne interese, so Jugoslovani močno gre¬
šili zoper proletarski internacionalizem, kot so ga pojmovali v Moskvi.
To je bil greh, ki ga Stalin ni bil pripravljen dopuščati niti odpustiti, pri
tem pa ni pomislil, kakšnega kova so ljudje, s katerimi ima opraviti:
nikakršni aparatčiki, ampak borci z dolgo revolucionarno izkušnjo,
možje, ki so se oblikovali na bojnih poljih in ki se v nasprotju z voditelji
drugih ljudskih demokracij niso čutili usodno vezane na vodilno sovjet¬
sko strukturo. Sprejeti zahteve Josifa Visarionoviča, da se podredijo, bi
zanje pomenilo odreči se lastni preteklosti. (89)

Drznosti svojega izziva pa se jugoslovanski voditelji najprej niso
povsem zavedali. Ko se je Kardelj mnogo pozneje spominjal dramatične
seje 1. marca, je poudaril, da so sodelujoči v razpravi sicer pričakovali,
da Stalin ne bo preveč zadovoljen s smerjo, v katero so se začele obra¬
čati stvari, vendar pa nikakor niso mislili, da se bo tako razburil in tako
drastično ukrepal proti njim. (90) Usodna zmota, porojena iz napačne
predstave nekaterih o »očetu ljudstev« in iz njihove nesposobnosti, da bi
svoje odnose s SZ videli brez ideoloških kopren. Vendar te le niso bile
tako neprosojne, da bi najbolj bistre osebnosti v jugoslovanskem vrhu,
Kardelj, Kidrič, Djilas in še kdo, zasebno ne nadaljevale razprave o žgo¬
čih temah, ki so jih obravnavali v Titovi vili: kakšna je resnična narava
sovjetskega sistema, kaj se dogaja s komunizmom, ali je tudi Sovjetska
zveza imperialistična sila. (91)

Še pomembnejše je dejstvo, da v naslednjih dneh niti najmanj niso
poskušali skrivati uporništva do kremeljskega gospoda. 14. marca, na

64

primer, je bila v Budimpešti velika slovesnost v počastitev stoletnice
madžarske revolucije proti Habsburžanom. Ob tej priložnosti je Dimi¬
trov objavil v časopisu Rabotničesko Delo  članek, v katerem je trdil, da
so sto let po tem uporu ljudstva vzhodne Evrope spet dosegla svobodo,
in to po zaslugi sovjetske armade. Namigujoč na nedavne dogodke, v
katerih je neprostovoljno igral glavno vlogo, je sklenil: »Moramo delati.
Ne moremo si dovoliti nikakršnega obotavljanja. Delati moramo seveda
skrbno, da ne bi s kakšnim nepremišljenim dejanjem kompromitirali
našega mednarodnega položaja.« (92) Povsem drugače pa je govoril
Milovan Djilas, ki se je slavja v Budimpešti udeležil kot vodja jugoslo¬
vanske delegacije. Praznovanje je bilo bolj kot Kossuthovim revolucio¬
narjem namenjeno Rdeči armadi, v katere čast so odkrili faraonski spo¬
menik, ki z budimskih gričev obvladuje madžarsko prestolnico. Djilas
Pa ni niti z besedo omenil vloge Sovjetov pri osvoboditvi Madžarske,
Pač pa je poveličeval vstajo jugoslovanskih narodov in poudarjal, da
gresta njihova svoboda in napredek vštric s svobodo in napredkom
vsega mednarodnega socialističnega gibanja (93). Te visoko doneče
besede so spremljali manj hrupni, toda zelo značilni dogodki: 9. marca
je Srzetič, Kidričev pomočnik, sporočil sovjetskemu predstavniku v
Beogradu, da je jugoslovanska vlada prepovedala administrativnim
organom posredovati Sovjetom informacije o gospodarstvu; če jih
hočejo dobiti, naj se poslej obračajo na CK KPJ ali na vlado. (94)
Teden pozneje, 18. marca je CK KPJ poslal sovjetskemu CK pismo, ki
pa ni bilo nikoli objavljeno (zdi se, da ga ni niti v arhivih). Sodeč po
odgovoru iz Moskve, je opozarjalo Stalina na čudno vedenje Gagarino¬
va, odpravnika poslov v Tirani, še bolj pa na Krutikova, ki je odklonil,
da bi nadaljeval pogovore o povečanju gospodarske menjave med drža¬
vama. (95) To pismo se je križalo z Bulganinovim sporočilom o umiku
vojaških strokovnjakov in tudi s poročilom o odpoklicu civilnih sveto¬
valcev, ki je prvemu sledilo že naslednji dan. Titu torej ni preostalo nič
drugega, kot da znova vzame pero v roke in skuša preprečiti izvedbo
Stalinove odločitve. K sebi je poklical Kardelja, Rankoviča in Djilasa,
da bi jih seznanil s položajem in z odgovorom, ki ga je pripravil. Nje¬
gova poglavitna skrb v tem trenutku je bila, da bi obdržal spor na vladni
ravni, kajti če bi se sprevrgel v konflikt med partijama, bi se Jugoslovani
očitno znašli v podrejenem položaju, saj bi se morali bojevati proti
močnejšemu. Kako naj bi se sploh spustili v ideološko prerekanje s Sta¬
linom in boljševiško partijo, ki ju je vse komunistično občestvo imelo za
najčistejši izvir marksizma-leninizma? In tako je Tito naslovil svoje
pismo na Molotova, zunanjega ministra ZSSR, in ga podpisal kot pred¬
sednik jugoslovanske vlade. Pismo je oblikoval v zmernem tonu in v
njem zavrnil obtožbe glede nenaklonjenosti, ki naj bi je bili deležni

5 - Tito. Stalin in Zahod

65

sovjetski vojaški in civilni izvedenci v Jugoslaviji, ter glede premajhne
pripravljenosti jugoslovanske birokracije za sodelovanje z njimi. Seveda
pri tem ni bil povsem iskren: ne samo, da Jugoslovani Sovjetov niso več
gledali prijazno, temveč so jih že nekaj časa nadzorovali s tajno policijo.
Da ne govorimo o tistih jugoslovanskih državljanih, ki so bili po britan¬
skih informacijah v povojnih letih skrivno sojeni, ker so bili obtoženi, da
so sovjetski vohuni. (96)

Morda se je Tito zavedal šibkosti svojih argumentov in je zato v
sklepu poskusil odvrniti pozornost od te občutljive točke. Svoje pisanje
je namreč zaključil z ugotovitvijo, da so odločitve sovjetske vlade pov¬
zročili drugi, njemu neznani razlogi, za katere pa je hotel vedeti. Hkrati
je opozarjal Moskvo, naj pri presojanju informacij, ki jih dobiva od
»določenih oseb«, ravna nadvse previdno, saj te niso vedno natančne,
dobronamerne in niti objektivne. (97)

Najpomembnejši med »določenimi osebami«, na katere je maršal
namigoval, je bil P. F. Judin, ki je v teh dneh kot sovjetski predstavnik
Informbiroja in urednik njegovega glasila zaprosil za sprejem pri Titu.
S svojo nizko postavo, redkimi rdečimi lasmi, sinjimi in živahnimi očmi
je dajal vtis miroljubnega in dostojanstvenega profesorja, v resnici pa je
bil Stalinov poglavitni obveščevalec v Beogradu in njegov paznik med
člani Informbiroja. V pogovoru z maršalom se Judin sploh ni dotaknil
nedavnega poslabšanja odnosov med partijama, zaprosil ga je samo za
članek za svoj časopis, ki mu ga je Tito seveda takoj obljubil. (98) Ta
članek v resnici ni bil nikoli napisan, sicer pa si v Titovem krogu nihče
ni domišljal, da je bil to pravi razlog Judinovega obiska. Šlo je predvsem
za znamenje, s katerim so Sovjeti želeli Titu povedati, da se še lahko
reši, čeprav morda tako, da obtoži kot krivca za nesporazume s Sovjeti
katerega svojih sodelavcev in da ga žrtvuje v imenu države in partije.
(99) Toda maršal se ni pustil zapeljati, saj se je dobro zavedal, da bi
postal, četudi bi mu uspelo obdržati se na vrhu, samo marioneta v rokah
kremeljskega lutkarja, ki bi se ga rešil ob prvi ugodni priložnosti.

Teden dni po Judinovem obisku je zaprosil za sprejem pri maršalu,
ki je bil v svoji zagrebški rezidenci, vili »Weiss«, sovjetski poslanik v
Beogradu Lavrentjev. Poslanik je v zadnjem času kar dvakrat želel
govoriti z njim: prvič zato, da bi ga brez posebnih ceremonij opozoril,
naj vendar pazi, kaj počne, kajti »mi imamo boljši propagandni stroj«;
drugič pa zato, da bi mu sporočil Stalinov odgovor na pismi z dne 18. in
20. marca. Odnosi med Sovjeti in Jugoslovani so se tako zaostrili, da je
bilo pričakovati celo atentat na Tita. Zato je bila vsaka kretnja, vsaka
malenkost nadvse pomembna, kajti vsebovala je nemo, toda zgovorno
sporočilo. Stalinovo pismo je bilo datirano s 27. marcem, torej s
pomembnim datumom iz novejše jugoslovanske zgodovine, saj je pred

66

šestimi leti na ta dan izbruhnil v Beogradu upor proti Cvetkovič-Mač-
kovi vladi, ki je bila kriva za podpis pakta z nacistično Nemčijo. Je hotel
Stalin z izbiro tega datuma opomniti, da bo ista usoda doletela vsakogar,
ki si drzne sovražno vesti do njega? Ob njegovi znani praznovernosti in
občutljivosti za vse okultno ne kaže zanemariti te domneve, še zlasti
zato ne, ker so bili tudi pozneje drugi važni dokumenti, ki so jih Sovjeti
naslovili na Jugoslovane, objavljeni ob pomembnih datumih njihove
zgodovine. (100)

O nečem je bil Stalin vsekakor trdno prepričan: dovolj bo, da migne
z mezincem, pa se bo otresel Tita. (101) Po njegovih računih bi moral že
v  nekaj tednih zavladati v Beogradu kar najpopolnejši red. To potrjuje
tudi dejstvo, da je nekaj dni pred izročitvijo pisma z dne 27. marca
sovjetska vlada sporočila State Departmentu, da nasprotuje ameriški
zahtevi po odložitvi konference o donavski plovbi, ki so jo sklenile pri¬
praviti velike sile. Po njenem mnen ju jo je potrebno sklicati v »najkraj¬
šem možnem času, nikakor pa ne pozneje kot aprila ali maja letos v
Beogradu«. In to je storila, ne da bi prej vprašala za soglasje ali vsaj za
mnenje jugoslovansko vlado: le čemu bi se trudili z odvečnimi diplomat¬
skimi vljudnostmi, ko pa bo nepomembni jugoslovanski spor rešen, kot
bi mignil! (102)

Prepričan, da ima v rokah škarje in platno, se Stalin ni potrudil niti
za dostojno obliko svojega pisanja, ampak je odprl vse zapornice in zlil
na jugoslovanske voditelje vso svojo jezo. Začel je v surovem tonu, z
izjavo, da ima Titove odgovore za nezadostne in lažne. Na samem
začetku je tudi zavrnil njegov namig, da bi vso zadevo obravnavali kot
vprašanje med vladama, in pribil, da gre v bistvu za razmerje med
obema partijama; zato je tudi poslal pismo, (ki ga je v imenu CK KPSZ
Podpisal skupaj z Molotovom) »tovarišu Titu in drugim članom CK
KPJ«. Na kratko je torej opravil z odnosi med obema državama, ki so
Po njegovem mnenju postali kritični, ker jugoslovanske oblasti, »ne ozi¬
raje se na prejšnje dogovore«, ne priznavajo Sovjetom pravice nepo¬
srednega dostopa do vseh informacij, temveč se, nasprotno, do njih
vedejo sovražno in jih nadzorujejo s tajno službo. Ko je opravil s tem
vprašanjem, se je lotil naštevanja ideoloških napak, ki so jih zagrešili
Jugoslovani: drznili so si kritizirati Sovjetsko vlado, obdolžili so jo šovi¬
nizma in kar je še hujše, trdijo, da je socializem v SZ prenehal biti revo¬
lucionaren. Vsega tega pa niti ne počnejo odkrito in pošteno, marveč
skrivaj, z namenom da zrušijo sovjetski sistem. Jugoslovani so, skratka,
prevzeli za svoje tiste argumente in metode, ki jih je uporabljal Trocki,
ko je nastopil proti KP SZ. »Mislimo, da je politična kariera Trockega
dovolj poučna,« je sklenil Stalin in s tem Jugoslovanom izrekel zadnjo
in najhujšo obtožbo, kajti imenoval je človeka, čigar ime se zaradi gro-

67

zotnosti njegovega zločina v Sovjetski zvezi že dalj časa ni smelo več niti
omeniti.

Vendar to še ni zadostovalo: še so bili grehi, in to številni, s katerimi
so se omadeževali Jugoslovani v svoji neskončni domišljavosti: KPJ, ki
je sicer na oblasti, tega noče priznati, temveč se pod krinko Ljudske
fronte skriva za dvoumnim videzom polovične legalnosti. Poleg tega
zanemarja notranjo demokracijo, saj dovoljuje, da večina članov CK ni
voljena, ampak kooptirana in namesto da bi v skladu z marksističnim
naukom nadzorovala vse državne organe, dopušča, da njo samo nadzo¬
ruje notranji minister. Kako je mogoče imeti takšno strukturo KPJ za
marksistično-leninistično in boljševiško? Še več: v partiji ne vlada duh
razrednega boja, kapitalistični elementi se krepijo na podeželju in v
mestih, ne da bi vodstvo učinkovito ukrepalo proti njim in jih skušalo
zaustaviti. Skratka, to je čisti revizionizem, kakor so ga teoretizirali
Bernstein, Vollmar in Buharin. Sicer pa, kaj je drugega mogoče priča¬
kovati od partije, ki ima med svojimi voditelji »dvomljive marksiste«,
kot so Djilas, Vukmanovič, Rankovič, in ki mirno prenaša na vodilnem
položaju v zunanjem ministrstvu angleškega vohuna Vladimira Velebi¬
ta. (103)

Ob branju prvih vrstic Stalinovega pisma — in to pred preiskujočimi
očmi Lavrentjeva in sekretarja ambasade Armjaninova, agenta NKVD,
je bilo Titu, »kot bi ga zadela strela«. Na diktatorjeve obtožbe sicer ni
bil nepripravljen, kajti podrobna sporočila o njegovi nejevolji so mu že
prišla na uho, in to iz več virov; toda eno so glasovi in govorice, nekaj
drugega pa pravo pismo. Neprijetna mu je morala biti predvsem primer¬
java s Trockim, saj ga je spominjala nadvse težkih časov v Moskvi, ko
so njegovi nasprotniki v kominternskih krogih širili sumničenje, da je
nemara trockist. (104) Takšne vrste obtožba pa je tedaj lahko pripeljala
ne samo v kolimske rudnike ali na ledene otoke Soloveckij, temveč tudi
naravnost pred zid. Kljub grozljivim asociacijam in spominom se je Tito
obvladal in končal branje, ne da bi pokazal svoje vznemirjenje. Hladno
je odslovil poslanika z obljubo, da bo odgovoril takoj, ko bo pismo
temeljito preučil. Po odhodu obeh diplomatov je po telefonu poklical v
Zagreb Kardelja, Djilasa, Rankoviča in Kidriča ter se nemudoma lotil
osnutka odgovora in ga v zamahu v dveh urah tudi napisal.

Stalinovo pismo je vsebovalo utemeljene trditve, toda tudi takšne, ki
so bile očitno lažne in krivične ali vsaj pretirane. Med najbolj tehtnimi
je bila obtožba, da partija ne nastopa javno, ampak deluje za zaslonom
Ljudske fronte. Jugoslovani so videli v Ljudski fronti nov tip politične
organizacije, ki združuje množice pod vodstvom partije, in ji omogoča,
da se čimbolj učinkovito zakorenini v družbi. Takšno strukturo so šteli
za svoj izvirni prispevek k marksizmu-leninizmu in jo celo postavljali za

68

zgled drugim ljudskim demokracijam. Partija si je v praksi sicer pri¬
držala dejansko nadzorstvo nad vsem državnim aparatom, čeprav ga je
izvajala na zelo diskreten način. Tako so se komunisti ogrinjali v nekak¬
šno skrivnostnost, ki je bila toliko neprodirnejša, kolikor višje je kdo
stal na hierarhični lestvi: ni se vedelo, kdo so člani CK in politbiroja, in
tudi sama beseda »komunizem« je bila le redko uporabljena, čeprav je
bila Jugoslavija med vsemi sateliti s stališča doktrine nedvomno najbolj
ortodoksna in »monolitna«. Prav zato pa je bila Stalinova kritika v
bistvu tako krivična, saj ni upoštevala velikih prizadevanj režima, da bi
se čim bolj približal sovjetskemu modelu, niti ne pomembnih rezultatov,
ki so bili že doseženi. (105) Tito je v svojem pismu preskočil utemeljene
obtožbe in izpostavil neutemeljene, zato mu ni bilo težko oblikovati pri¬
mernega odgovora, češ Sovjeti so slabo informirani in vidijo jugoslovan¬
ske razmere v povsem napačni luči. Poudaril je tudi »strašno preseneče¬
nje« nad vsebino in tonom Stalinovega pisma, pri čemer ni pozabil ome¬
niti tudi nekaj pritožb Jugoslovanov na sovjetski način (na primer dej¬
stvo, da je sovjetska tajna služba — kljub protestom oblasti — novačila
jugoslovanske državljane, kar je spodkopavalo zaupanje v partijske
voditelje). Predvsem pa je spodbujal k medsebojnemu razumevanju,
ker je tudi za SZ koristno, da ostane Jugoslavija kolikor se da močna,
saj stoji iz oči v oči s kapitalističnim svetom. Pripravljen je bil na eno
samo koncesijo: Velebita bodo odstranili s položaja pomočnika ministra
za zunanje zadeve in njegov primer natančno preiskali. (106)

Poleg poskusa, da bi razložil in opravičil jugoslovanske razmere, so
v Titovem pismu tudi trditve, ki presegajo polemiko, kakor jo je zastavil
Stalin, in zadevajo pravo bistvo spora. Tito se je popolnoma zavedal, da
so vprašanja izvedencev in vse druge obtožbe ideološke narave zgolj
pretveza za to, da bi oslabili KPJ in jo podredili Kremlju. Resnični pro-
blem, o katerem pa Stalin iz opreznosti raje ni govoril, je koreninil v
popolnoma novi zgodovinski resničnosti, kakršna se je oblikovala po
drugi svetovni vojni, ko so poleg prve socialistične države nastale še šte¬
vilne druge, ki so se sklicevale na Marxov nauk. To dejstvo pa je zastav¬
ljalo dokaj občutljivo vprašanje o njihovih medsebojnih odnosih in poj¬
movanju nacionalne suverenosti. Stalin je menil, da je problem suvere¬
nosti zgolj formalne narave, saj je trdil - bolj z dejanji kot z bese¬
dami - da se mora politična usmeritev vsake ljudske demokracije že po
sami logiki stvari skladati s politično linijo SZ. Tito, ki nikakor ni zani¬
kal velike vrednosti sovjetskih izkušenj, pa je nasproti tej tezi postavil
drugo, da namreč posameznih razmer in tradicij ne gre žrtvovati
Molohu Sovjetske zveze, ampak jih je treba spoštovati, zakaj samo če
bo socializem rastel v humusu vsake posamezne države, se bo lahko pri¬
jel in obrodil sadove. V lapidarnem slogu je jasno izrazil takšen koncept

69

že v začetku svojega odgovora: »Tudi če kdo še tako ljubi deželo socia¬
lizma, Sovjetsko zvezo, nikakor ne more manj ljubiti svoje domovine,
ki prav tako gradi socializem.« (107) V sklepu pisma je obsežneje razvil
to svojo misel in poudaril, da je treba upoštevati izkušnje vsake nove
»ljudske demokracije« (se pravi tiste, kjer so komunisti na oblasti) kot
nadaljevanje in bogatenje pridobitev oktobrske revolucije, kot nekaj
novega v revolucionarni praksi, hkrati pa v popolnem sozvočju z marksi-
zmom-leninizmom. V takšnem dinamičnem videnju socialističnega giba¬
nja je natančno določil nalogo in vlogo Sovjetske zveze: s svojo avtori¬
teto naj podpira države, ki so ji ideološko blizu, vendar naj se ne vme¬
šava v njihovo notranje življenje. Samo tako se bo revolucionarni pro¬
ces razvijal in uveljavljal v svetu. (108)

Za Tita to niso povsem nove ideje: izoblikoval jih je bil namreč že
leta 1945 in jih izpovedal na ustanovnem kongresu srbske KP. Tedaj je
ugotovil, da etape meščanske in socialistične revolucije v Jugoslaviji
niso jasno ločene in da se bo zato država razvijala v smeri socializma
drugače kot sovjetska družba. Razkril je tudi, da je o tem osebno govo¬
ril s Stalinom in dobil zagotovilo, da takšna usmeritev ni v nasprotju z
Leninovimi nauki. Pozneje pa je, vzporedno s krepitvijo partije, volja
njenih vrhov, da bi v resnici ubrali drugačno pot v socializem od tiste, ki
jo je že prehodila Sovjetska zveza, začela usihati. Po letu 1945 ni o »raz¬
ličnih poteh« več govoril Tito, ampak sta to počela Dimitrov in sekretar
poljske delavske partije Wladislaw Gomulka. Ta je povzdigoval idejo o
»različnih poteh« še na ustanovnem sestanku Informbiroja, torej v naj¬
bolj neprimernem trenutku, saj je bilo tedaj že vsem jasno, da Stalin,
teorijo, ki ji je v preteklosti dal svoj pečat, zdaj preklicuje in zanika. In
povsem po pravici so Gomulkova stališča izzvala v Szklarski Porebi Kar¬
deljevo ostro ironijo. (109)

Leta 1948 se je teza o različnih poteh v socializem zdela že tako
nevarna in eksplozivna, da ji štirje najzvestejši, Kardelj, Rankovič,
Kidrič in Djilas, ki jih je Tito poklical v Zagreb, niso hoteli več prisluh¬
niti. Takoj po prihodu v vilo Weiss so prebrali Stalinovo pismo in Titov
odgovor, ki pa se jim je zdel v sklepnem delu preveč drzen, da bi ga bilo
primerno poslati Stalinu, kajti z njim bi »gospodarja« lahko samo še
bolj razburili. Te pridržke je prvi izrazil Djilas, ostali trije pa so z njim
takoj soglašali. Djilas je njihovo mnenje posredoval tudi Titu in ta ga je,
čeprav s težkim srcem, brez nasprotovanja sprejel, kajti predobro se je
zavedal, da ne sme iti predaleč, če se noče osamiti od tovarišev. V tem
trenutku pa je bilo najpomembnejše ohraniti strnjenost vodilne skupine
in jo prepričati, da ostane zbrana ob njem. Čeprav Stalin ni napadel Tita
osebno (in tudi pozneje tega ni nikoli storil), je bilo očitno, da je postal
njegov položaj izjemno izpostavljen in občutljiv. Ko mu je Djilas pred-

70

lagal svoj odstop in odstop drugih »dvomljivih marksistov«, je Tito
predlog brez obotavljanja, celo nejevoljno odklonil: »Oh, ne! Vem, kaj
hočejo: zlomiti naš Centralni komite. Najprej vas, potem mene!« (110)

Na srečanju v Zagrebu so sklenili, da bodo odgovor preložili v odo¬
britev plenumu centralnega komiteja, ki ni bil sklican že od oktobra
1940. Tej odločitvi so pač botrovale Stalinove obtožbe o premajhni
demokraciji znotraj KPJ. Iz istega razloga je Tito še predlagal, naj bo na
dnevnem redu tudi sklic V. kongresa partije, saj je bil prejšnji organizi¬
ran pred kar devetnajstimi leti. Te ukrepe je navdihovala tudi potreba
mobilizirati jugoslovanske komuniste in dokazati tistim, ki so v Stalinu
videli varuha edine resnice, kako je vodstvo KPJ vedno pripravljeno
sprejeti njegovo kritiko, če je upravičena. Tito sicer ni verjel, da bi ga
s tem zares pomirili, toda v svojem prepričanju je bil trenutno precej
osamljen. Med njegovimi najbližjimi sodelavci se je bil morda samo
Kardelj sposoben otresti ideoloških spon in videti stvari v njihovi surovi
resničnosti. Tako je na vlaku iz Zagreba v Beograd svojim tovarišem
zatrjeval, da so odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo dokončno
kompromitirani: »Dobro poznam Ruse . . . Poznam njihovo logiko.
Razglasili nas bodo celo za fašiste, da bi pred svetom moralno in poli¬
tično utemeljili boj proti nam. Če bi mogli, bi nas tudi s silo likvidirali.«
(Ul)

V presledku med prvo, najbolj pomembno sejo jugoslovanskih vodi¬
teljev v začetku marca, na kateri je bilo odločeno, kako reagirati na
moskovske obtožbe, in med sejo CK 12. aprila se je zvrstilo več pomem¬
bnih dogodkov. Tisti partijski voditelji, ki so bili seznanjeni s položa¬
jem, so še naprej tuhtali o Stalinovem pismu (kot denimo, zakaj se je
Molotov podpisal prej kot Stalin) in ga razčlenjevali v vseh potankostih,
da bi razumeli njegove najbolj skrite pomene. Ko so poskušali odkriti
tudi vzroke njegovega ravnanja, so jih našli v sami strukturi sovjetske
Partije in države. Toda niso se omejili samo na to: preverili so tudi tiste
sile lastnega partijskega in državnega aparata, o katerih so vedeli, da se
bodo morali nanje opreti, če bo spor postal javen. (112) Stalin je v svo¬
jem pismu namreč odkrito grozil, da se bo obrnil neposredno na jugo¬
slovanske komuniste, mimo Tita in vodilne skupine - in nihče ni dvo¬
mil, da bo to, če se mu bo zdelo potrebno, tudi storil. Tedna med nje¬
govim prvim pismom in sklicem CK sta bila za Tita, po njegovem las¬
tnem pričevanju, najtežje obdobje dolgega spora, zakaj bilo je več kot
očitno, da je v tem trenutku vsa njegova prihodnost na kocki. (113)

Najbolj zaposlen med vsemi pa je bil Rankovič, notranji minister in
Šef OZNE, ki je bil zadolžen, da preišče preteklost vseh ljudi na
pomembnih položajih ter ugotovi, do kolikšne mere so se Stalinovi
agenti infiltrirali na ključna mesta administrativnega stroja. Rezultati te

71

prve in na hitro opravljene preiskave so bili pomirjujoči, saj se je poka¬
zalo, da so stebri režima sposobni vzdržati spopad s Sovjeti. Moskovski
agenti so pač v želji, da bi zboljšali Stalinovo dobro voljo in prebavo,
kot je dejal Tito pozneje, pošiljali v Moskvo preveč optimistična poro¬
čila o svojem vplivu v Jugoslaviji, to pa je zavedlo »gospodarja«, da je
sprejel za malo balkansko državo popolnoma zgrešene odločitve. (114)

Med tistimi, ki so pripadali krogu Titovih najožjih sodelavcev, sta
bila v prvem hipu — tudi po zaslugi tedaj uvedenega telefonskega prislu¬
škovanja — odkrita samo dva nevarna elementa: Srb Žujovič in Hrvat
Andrija Hebrang. Prvi je bil tako nepreviden, da je imel 5. aprila v Mla-
denovcu govor, ki je za močno izostreni Rankovičev sluh zvenel preveč
prostalinsko; drugega pa je že od marca preiskovala partijska komi¬
sija, ker je bil osumljen frakcionaštva in sovražnega odnosa do Tita
samega. (115)

Kakor Žujovič tudi Hebrang ni pripadal tistim voditeljem, ki jih je
Tito leta 1937, ko je stopil na čelo KPJ, osebno izbral, ampak ga je
nekako podedoval od prejšnjega vodstva. Bil je le šest let mlajši od mar¬
šala in je zaradi velikega ugleda v hrvatski komunistični partiji ob koncu
dvajsetih let in tudi še pozneje veljal za njemu enakega. Kot Josip Broz
je tudi Hebrang preživel mnogo let v zaporih in po prestani kazni pribe¬
žal v Moskvo, kjer si je uspel pridobiti veliko prijateljev in podporni¬
kov. Bil je človek izrazitih intelektualnih sposobnosti in zelo samostojen
v presojanju; med vstajo je skupaj s Titom izstopal kot najmočnejša
osebnost v celotnem partizanskem gibanju. (116) Leta 1942 so ga v
Zagrebu zaprli ustaši, kmalu pa so ga zamenjali za nekaj nemških čas¬
tnikov in mu vrnili svobodo. Čeprav so že tedaj krožile govorice, češ da
je v zaporu pristal na sodelovanje z ustaši in gestapom, se je Hebrang
(zaradi korpulentnosti med prijatelji imenovan Fatty) vrnil na svoje
visoke položaje, ne da bi zanj tajna služba opravila običajno preiskavo.
Kot vodja partizanskega gibanja na Hrvatskem si je privoščil dokaj raz¬
košno življenje, ki je bilo v očitnem nasprotju s težkimi razmerami
tistega časa, kar je seveda izzvalo številna negodovanja. Njegova naj¬
hujša napaka pa je bila, da je vodil preveč neodvisno politiko in dajal
vstaji poudarjeno hrvatsko noto. To je Titu v začetku oktobra leta 1944
tudi narekovalo odločitev, da ga odstrani s položaja sekretarja KPH in
zamenja z Bakaričem. (117)

Ko je bil odstranjen s svojih oblastnih položajev v Zagrebu, se je
Hebrang preselil v Beograd z nalogo, da na zvezni ravni vodi gospodar¬
sko obnovo države. Čeprav so z njim ravnali obzirno in spoštljivo, je bil
po Djilasovih besedah zaradi prisilnega napredovanja globoko prizadet.
V začetku leta 1945 je kot vodja delegacije, ki je imela nalogo razprav¬
ljati s Sovjeti o gospodarski pomoči, potoval v Moskvo. Že v tem obdo-

72

bju so njegovi sodelavci opažali, da piše mnogo »poročil« za sovjetsko
vodstvo in da ne nasprotuje njegovim kritikam na rovaš Tita, na primer
očitku, da se maršal bolj ukvarja z restavriranjem kraljevih gradov kot
z boji na fronti, da se sploh ne spozna na vojaška, še manj pa na eko¬
nomska vprašanja, da se daje preveč poveličevati . . . Hebrang je ne
samo dopuščal te pripombe, ampak celo nastopal proti tistim članom
delegacije, ki so si drznili ugovarjati Stalinovim besedam: takšno vede¬
nje pa je bilo očitno znotraj kremeljskih obzidij marsikomu všeč. (118)
Vsekakor je Hebrang imel poseben dar za pridobivanje simpatij tistih,
s katerimi je prišel v stik, saj je naredil sijajen vtis tudi na zahodne, v
Beogradu akreditirane diplomate. V nekem poročilu za State Depart¬
ment je opisan kot pomemben strokovnjak za vprašanja gospodarstva in
industrije, kot razumen, zmeren človek, angažiran za ureditev še vedno
težavnih razmerij med Srbi in Hrvati. (119) Njegov občutek za mero in
zdrav realizem sta pritegnila tudi pozornost Stalina, ki je baje imel v rokah za
Hebranga obtožujoče karte, in je zato že med vojno računal z njim kot
z rezervno figuro, s katero bi po potrebi nadomestil Tita. (120) V Beo¬
gradu Hebrang ni samo izstopal po razkošnem življenju, ki ga je imel s
svojo lepo ženo — čeprav tudi drugi vodilni tovariši niso živeii skromno
— temveč predvsem zaradi svojih tesnih stikov z visokimi sovjetskimi
diplomati. Največ pa je dalo misliti dejstvo, da se je sovjetska vlada
večkrat obrnila nanj — in sicer uradno — v zvezi z vprašanji, ki so zade¬
vala državo, kot da bi bil šef vlade in partije; on sam pa ni samo spre¬
jemal pisem CK KPSZ, ampak nanje tudi odgovarjal v imenu CK KPJ.
(121)

Prekipelo je aprila 1946, ko je prišlo do ostrega nasprotja med
Hebrangom in jugoslovanskim vodstvom zaradi petletnega plana.
Hebrang je prevzel sovjetsko tezo, da je plan preveč ambiciozen, ter
pridigal proti pretiranemu optimizmu in voluntarizmu svojih tovarišev.
Po Kidričevih besedah je na ta način izražal svojo kapitalistično misel¬
nost in nezaupanje v ljudske množice. Spor je bil torej neizogiben in ker
je prišlo do razhoda med Titom in Hebrangom tudi na osebni ravni, se
je končal tako, da so hrvaškega politika izključili iz politbiroja in ga od¬
stranili iz ministrstva za industrijo ter z drugih vodilnih položajev. Uradno
pojasnilo teh ukrepov je bilo, da so se pojavili sumi o Hebrangovem
vedenju v ustaškem zaporu med vojno; Djilas in Kardelj sta s to odlo¬
čitvijo seznanila Molotova, ta pa jo je sprejel z zagonetnim molkom.
Odstranjevanje Fattyja s pomembnih položajev je v naslednjih letih
potekalo postopno in počasi: očitno se partija tako iz notranjih politič¬
nih razlogov kot iz bojazni pred Sovjeti ni čutila dovolj močna, da bi se
ga povsem in na mah otresla. O tem, kaj se je dogajalo za kulisami, jav¬
nost ni bila obveščena, toda kdor je redno prebiral časopise, je lahko

73

opazil, da so se Hebrangovi govori namesto na prvi začeli pojavljati na
tretji ali četrti strani. Leta 1946 so mu dodelili predsedstvo zvezne komi¬
sije za gospodarsko načrtovanje, ki ga je obdržal do začetka leta 1948,
ko se je njegova politična vloga ponovno zmanjšala. V začetku januarja
je namreč prišlo do zamenjave v ministrstvih gospodarskih resorjev: tri
ministre nekomuniste so zamenjali s partijskimi veterani in eden od teh
je bil tudi Hebrang, ki so mu dodelili vodstvo ministrstva za lahko indu¬
strijo. Ta očitna erozija njegovih pozicij je odločilno vplivala na ambicio¬
znega hrvaškega politika, ki ga ob porajanju nasprotij med Titom in Sta¬
linom niso mučili nikakršni dvomi o tem, na čigavo stran naj se postavi.
Bil je toliko nepreviden, da je začel kar odkrito izražati svojo sovražnost
do Tita in da je celo javno izjavil: »Mi imamo večino v CK.« To seveda
ni moglo ostati brez odmeva v tako sumničavem okolju, kot je bilo beo¬
grajsko, kjer je vsakdo sumil vsakogar in kjer je Rankovič zaradi prete¬
snih stikov Vukmanoviča-Tempa s Hebrangom in Žujovičem za hip
podvomil celo o tem preizkušenem partijcu. (122)

Usoda Hebranga in Žujoviča se je odločila na seji CK, ki jo je Tito
sklical 12. aprila 1948 v knjižnici stare kraljevske palače na Dedinju. Ta
prostor, nenavaden za srečanja najvišjih partijskih vrhov, pa je izbral
zato, ker je upal, da Sovjeti vsaj vanj niso postavili svojih mikrofonov.

Članom CK — večina je slutila, da bo na tej seji šlo za pomembne
stvari, ni pa se jasno zavedala teže odločitev, ki naj bi jih sprejemali —
je govoril odločno in z njemu lastno prepričljivostjo. Začel je s prizna¬
njem, da so za konflikt (če o konfliktu sploh lahko govorimo) deloma
odgovorni tudi Jugoslovani, ki pa vendarle ne morejo sprejeti Stalinovih
obtožb že zaradi načina, kako so formulirane. Zaustavil se je pri glavnih
spornih točkah in prebral besedilo pisma iz Moskve ter odgovor, ki ga
je oblikoval z Djilasom, Kidričem, Rankovičem in Kardeljem. Na
koncu je poslušalce opozoril na dvoje bistvenih zadev: da so vse ideolo¬
ške obtožbe zgolj krinka, kajti pravi problem je razmerje med obema
državama, in da mora vsak član KP izreči svoje mnenje o »strašnih
lažeh«, ki so jih pravkar slišali. Da bi prisilili vsakogar prevzeti nase vso
odgovornost, je povedal, da bo zapisnik seje - če bo prišla takšna
zahteva — posredovan CK KPSZ. Skratka, udeleženci so se morali
odločiti med Titom in Stalinom, brez sleherne možnosti, da bi se zatekli
k dvoumnim frazam. (123)

Takoj nato je na spretno režirani seji povzel besedo Kardelj, ki je
poudaril revolucionarno legitimnost KPJ, odločenost njenih voditeljev,
da ostanejo zvesti duhu, če že ne črki marksizma, ter nesmiselnost
obtožb, s katerimi Sovjeti obdolžujejo jugoslovanske komuniste trocki¬
zma in hkrati kapitalističnih teženj. S tem je dal iztočnico za niz pose¬
gov, ki so bili bolj ali manj premišljeni, bolj ali manj čustveno zagreti

74

(Djilas je celo izjavil, da mu zdaj, ko ga je Stalin obtožil, preostaja samo
še samomor), a so vsi izzveneli v podporo Titu. Osemnajsti po vrsti je
spregovoril Sretan Žujovič, ki je stoje in s patetičnim glasom naredil
tovarišem običajno pridigo o revolucionarni zavesti in o potrebi po pra¬
vem vrednotenju vsake Stalinove besede. Zanikal je KPJ pravico
postavljati se na isto raven s KPSZ in izrazil prepričanje, da v Jugosla¬
viji ni mogoče graditi socializma brez podpore Sovjetske zveze. (124)

Tito je med njegovim posegom vznemirjeno vstal in začel hoditi po
knjižnici, polglasno govoreč: »To je izdaja naroda, države in parti¬
je . . .« (125) Njegove besede so dale ton vsej nadaljnji razpravi, ki je
v nasprotju z dosedanjim discipliniranim potekom izbruhnila v sunkovit
in hud napad na Žujoviča, na katerega so padale vedno težje obtožbe:
že je postal predmet splošnega prezira zaradi svojega nekorektnega in
protikomunističnega vedenja, ožigosan, da je strahopetec in celo sovjet¬
ski vohun. V dneh pred sejo je namreč Djilas, ko je šel mimo ambasade
SZ, opazil pri vhodu v zgradbo njegov avto. To je povedal Titu in Ran-
koviču, ki sta takoj posumila, da je Črni šel poročat Lavrentjevu, o čem
je tekla beseda na srečanju 1. marca. Od tega, da so ga obtožili kot
vohuna, pa do tega, da so v njem videli možnega aspiranta za najvišjo
oblast, je bil le majhen korak - in storili so ga še preden je prišlo do
sestanka CK. (126)

Od Žujoviča so sedaj tovariši izrecno zahtevali, da pojasni svoj obisk
pri sovjetskem ambasadorju; povedal je, da je bil pri Lavrentjevu zaradi
novega avtomobila, ki si ga ta želi priskrbeti. Seveda mu ni nihče verjel,
samo Djilas je izjavil, da je pač žalostno, če zvezni minister skrbi za
nakup avtomobila sovjetskemu ambasadorju, pri tem pa je pozabil, da
takšne usluge niso bile redke v krogu elite, ki je bila sicer zavzeta za gra¬
ditev komunizma, a so jo hkrati močno privlačevale tudi materialne
dobrine.

Prepir so prekinili šele, ko je Žujovič vprašal, ali sme zaradi obve¬
znosti, ki jih ima v skupščini, oditi. Prisotni so se odločili, da bodo sejo
nadaljevali naslednje jutro, še prej pa so na Titov predlog uvrstili na
dnevni red razpravo o »Črnem« in njegovi izdaji. (127)

Tisto noč niso dosti spali. Najpomembnejši člani vodilne skupine so
imeli vrsto pogovorov, po katerih so se odločili, da bodo poleg Žujoviča
postavili na zatožno klop tudi Hebranga. Prišli so do prepričanja, da se
je najbolje rešiti obeh potencialno nevarnih elementov, če je čistka že
nujna. Na seji 13. aprila, ki je potekala bolj umirjeno in sproščeno kot
prejšnja, saj je bila igra že odločena, je Rankovič sporočil sklep politbi¬
roja, da obvesti CK o »primeru Hebrang«. Prebral je tudi pismo, ki mu
ga je hrvaški politik poslal in v katerem se je postavil na Stalinovo stran.
Sam Tito je analiziral njegove napake in ga prikazal kot človeka, ki je

75

partiji sovražen in nevaren. Djilas pa je njegove besede podprl z ugoto¬
vitvijo, da sta Žujovič in Hebrang glavna nosilca prosovjetske usmeritve
v Jugoslaviji. (128)

V uvodu pisma, ki ga je Tito pripravil za Stalina in so ga dokončno
oblikovali na tej seji, pa sta bila obtoženca prikazana drugače, in sicer
kot glavna krivca za napetost, ki je nastala med Moskvo in Beogradom.
Prav onadva sta napačno informirala sovjetske organe v Jugoslaviji, da
so potem tendenciozno obveščali Kremelj. Spor, ki se je rodil iz proti-
partijske dejavnosti nekaterih osamljenih elementov, bo mogoče zlahka
rešiti, če bo KPSZ poslala v Jugoslavijo enega ali dva člana svojega CK,
da bosta na kraju samem in osebno preučila vzroke nastalega trenja.
(129) To vabilo, ki je Moskvi implicitno priznavalo nadrejen položaj, ter
trditev, da sta Žujovič in Hebrang glavna krivca za spor, sta bila edini
dodatek k osnutku, ki ga je pripravil Tito in so ga dopolnili Kardelj,
Rankovič, Djilas in Kidrič. Maršalova teza o pravici vsake države do las¬
tne poti v socializem je tako izzvenela še bolj omiljeno, da bi ustrezala
večini CK, ki je v Stalinu še vedno videla kljub njegovemu despotstvu in
nepravičnosti človeka, v katerem se uteleša celotna ideologija. Razpra¬
va, kakor so jo zastavili glavni zastopniki partije 12. in 13. aprila, ter v
Moskvo poslano pismo sta potemtakem govorila popolnoma različna
jezika. Tega neskladja pa se mnogi - kot se zdi - niso zavedali; bili so
zadovoljni, da lahko Moskvi v pravem stalinističnem stilu ponudijo dve
žrtvi, in hkrati prepričani, da je mogoče s takim dejanjem znova vzpo¬
staviti že dalj časa skaljene odnose. Ker so hoteli tudi s simbolno gesto
potrditi svojo privrženost Sovjetski zvezi, so nato poslali Jakova Blaže-
viča, enega najmlajših članov CK, na grob ruskih vojakov, padlih v boju
za osvoboditev Beograda z nalogo, da nanj položi venec. (130) Tito in
drugi člani politbiroja pa se niso vdajali takšnim iluzijam. Bilo je namreč
očitno, da pripravljenost sprejeti sovjetske »inšpektorje« in poskus zva¬
liti vso krivdo na Žujovičeva in Hebrangova ramena ne bosta dala zaže¬
lenih rezultatov. Sicer pa. kako bi sploh moglo biti drugače? Če bi se
Stalin strinjal, da pošlje v Jugoslavijo svoje zastopnike, bi s tem impli¬
citno priznal, da je zmotljiv; če pa bi se pretvarjal, da verjame obto¬
žbam proti Žujoviču in Hebrangu, bi pokazal najbolj pomembnim par¬
tijam v Evropi, da je že pri prvem ugovoru pripravljen žrtvovati ljudi, ki
se izpostavljajo za obrambo njegovega primata. Pismo z dne 27. marca
je namreč poslal vsem članicam Informbiroja s pozivom, naj se oprede¬
lijo do spora, in z med vrsticami zapisanim ukazom, naj se mu v
obsodbi Jugoslovanov pridružijo. (131)

Prvi so se zganili Madžari. Že 18. aprila, komaj tri dni po prejetju
Stalinovega pisma, je njihov CK pripravil resolucijo, v kateri so »z
veliko vznemirjenostjo« spregovorili o »nesprejemljivih in presenetlji-

76

vih« odnosih med KPJ in KPSZ. Voditelje prve so obdolžili nacionali¬
zma in avanturizma ter jih ostro obsodili, ker omamljeni od svojih uspe¬
hov pozabljajo, da brez Sovjetske zveze nastanek in razvoj ljudskih
demokracij ne bi bila mogoča. (132)

Teden dni pozneje, 16. aprila, je Judin spet zaprosil za sprejem pri
Titu, da bi mu izročil pismo Ždanova in madžarsko resolucijo, ki jo je
podpisal Rakosi, generalni sekretar KP Madžarske. Istega dne je redno
izšel časopis Informbiroja z uvodnikom o teoretičnih in ideoloških sla¬
bostih komunističnih partij vzhodne Evrope. Po mnenju časopisa te par¬
tije zanemarjajo teorijo in se ne zavedajo nevarnega zaostrovanja raz¬
rednega boja ter sovražnikovih manevrov. Dovoljujejo, da gredo stvari
po svoje, in so optimistično prepričane, da se bo vse kar najbolje izteklo
in da bo socializem že nekako zmagal. Da bi bila lekcija za Jugoslovane,
katerim je bilo to pisanje namenjeno, še bolj boleča, je Rakosi v istem
listu objavil članek z naslovom Problemi ideološkega in teoretičnega
delovanja madžarske komunistične partije.  V njem je samokritično pri¬
znal, da ideološka raven KP Madžarske in celo njenega politbiroja ni
dovolj visoka. Zato so ustanovili odbor, katerega naloga je nadzorovati
teoretično delo madžarskih komunistov in razkrinkavati morebitne
sovražne doktrine. (133)

Prepričan, da gre za povsem usklajeno zrežirane manevre, in ob dej¬
stvu, da so si Madžari, nekdanji Hitlerjevi zavezniki, v svoji resoluciji
drznili očitati Jugoslovanom vstajo leta 1941, se Tito ni mogel več za¬
držati. V prejšnjih tednih je skrbel, da je kolikor mogoče ohranjal mirne
živce in da ni dal Stalinu nobenega povoda za še večjo jezo. 11. aprila,
ob tretji obletnici sporazuma o sodelovanju in prijateljstvu med SZ in
Jugoslavijo, je tako poslal generalisimu prisrčen telegram, na katerega
pa je dobil protokolaren odgovor. Ob isti priložnosti je Politika  objavila
uvodnik, ki je bila ena sama hvalnica Sovjetski zvezi, zvesti prijateljici
in varuhinji. Poudarjal je, da je Jugoslavija podpisala sporazum z Mos¬
kvo, ne da bi bila pri tem prisiljena žrtvovati svojo neodvisnost in svo¬
bodo. Odnosi SZ z manjšimi državami Vzhoda so - tako je ugotavljal
beograjski časopis — pravo nasprotje tistim, ki so jih ZDA vsilile v svo¬
jem vplivnem območju, saj v sporazumih, ki jih je SZ sklenila z »neo¬
dvisnimi« državami vzhodne Evrope, ni prostora za spone vojaškega in
ekonomskega podjarmljenja. (134)

Vse te pomirjevalne in prijateljske besede pa Stalina niso omehčale,
nasprotno, Jugoslovanom je odgovoril tako, da jim je postavil za zgled
Madžare! Tega pa Tito in njegovi, ki so se zavedali svojih vrednosti in
zaslug, niso mogli občutiti drugače kot surovo žalitev. Zato so takoj rea¬
girali: še istega dne, 16. aprila, ko so prejeli obe pismi, iz Moskve in
Budimpešte, so v odgovoru CK SZ ostro protestirali, ker so Sovjeti

77

poslali kopijo pisma z dne 27. marca, ki so jo bili sicer sami označili kot
»strogo zaupno«, drugim članicam Informbiroja, ne da bi o tem obvestili
neposredno prizadete in dobili njihovo privolitev. (135)

Rezek, naravnost žaljiv pa je bil jugoslovanski odgovor budimpe-
štanski vladi, ki je bila v preteklosti večkrat deležna Titove naklonjeno¬
sti. Povejmo le, da Jugoslavani, v nasprotju s Čehoslovaki, po zmagi
niso izgnali madžarske manjšine s svojega ozemlja, čeprav se je ta med
vojno močno kompromitirala zaradi sodelovanja s četami admirala Hor-
tyja. (136) Odnosi med voditelji obeh držav so zato nosili pečat posebne
intimnosti in iskrenosti, tako da se Rakosi ni obotavljal celo potožiti
Jugoslovanom, kako Rdeča armada dobesedno ropa po Madžarski.
Toda iz njegovega zadnjega pisma se je razločno videlo, da je v vsakem
trenutku pripravljen upogniti hrbet pred gospodarjem iz Moskve in na
njegov namig brez vsakršnega sramu napasti včerajšnje prijatelje. Ob
tolikšni nizkotnosti je Tito odrekel Madžarom moralno in politično pra¬
vico pridigati vodstvu in partiji Jugoslavije. Spomnil jih je na dejanja, s
katerimi so se omadeževali med vojno, pa tudi na vse napore jugoslo¬
vanskih narodov, da bi po konfliktu pozabili na preteklost ter v zname¬
nje sprave ponudili roko madžarskemu narodu. (137)

Budimpeštanske komuniste in njihovo opredelitev za Moskvo so kaj
kmalu začeli posnemati Čehi in Romuni, ki so hiteli izpovedati svojo
solidarnost s SZ in obsojati zablode KPJ. (138) Bolgari pa so bili najprej
nekoliko oprezni, saj so v odgovoru na prvo Stalinovo pismo izrazili
svoje presenečenje in izjavili, da niso odkrili nobene od napak, katerih
so Jugoslovani obtoženi. Tito in njegovi so zaradi takšnega odnosa upa¬
li, da imajo v Dimitrovu vplivnega zaveznika. Ko je ta kot vodja bolgar¬
ske delegacije, namenjen v Prago, 19. aprila potoval skozi Beograd, je
jasno pokazal, komu je naklonjen: Djilasu, ki ga je prišel pozdravit na
postajo, je rekel, da je zdaj najpomembneje vzdržati, vse drugo bo pri¬
šlo samo od sebe. Djilas je na te besede ponosno odvrnil, da Jugoslova¬
nom ne manjka trdnosti in vztrajnosti, ampak, da ju imajo morda še
preveč. To je njihov pravi problem. V imenu svoje vlade je bolgarskega
voditelja tudi povabil, naj se ob povratku ustavi v Beogradu, da bi raz¬
pravljali o nadaljnjem sodelovanju in zbliževanju med državama. Jugo¬
slovani so pač očitno hoteli poudariti svoje prijateljske odnose z Bolga¬
ri. Čeprav so že na sestanku 1. marca nepreklicno ugotovili, da čas za
federacijo s sosednjo državo še ni dozorel, pa so v javnosti kar naprej
razglašali to idejo. Tako je na primer novi beograjski ambasador v Bol¬
gariji, Cicmil, ob izročitvi svojih poverilnic navdušeno govoril o federa¬
ciji južnih Slovanov, kakor da bi bila že pred vrati. (139)

Med bivanjem v Pragi Dimitrov ni skrival svoje nestrpnosti, da bi se
čimprej srečal s Titom, zato je svojim češkim gostiteljem sporočil, da ne

78

more ostati toliko časa, kot je nameraval, ker ga čaka pomemben sesta¬
nek z jugoslovanskim maršalom. Toda medtem je prišlo v Beograd
pismo CK KPB, ki ga je podpisal Červenkov, pripravljeno pa je bilo že
pred odhodom bolgarske delegacije na Češkoslovaško. Zvenelo je
popolnoma drugače kot kratek pogovor med Dimitrovim in Djilasom:
Bolgari se brez pridržkov opredeljujejo za Stalina in obtožujejo Jugo¬
slovane, pa ne samo zato, ker nočejo priznati SZ za voditeljico v boju
proti imperializmu, ampak tudi, ker dajejo neresnične izjave o svoji
osvoboditvi izpod nemškega jarma. »Brez Sovjetske zveze in Rdeče
armade,« so pridigali komunisti iz Sofije, »ljudska demokracija ne bi
mogla zmagati v nobeni državi . . .« To je bilo kakor reči, da Jugoslo¬
vani k zmagi nad nacisti niso prispevali nič več kot Bolgari, bivši Hitler¬
jevi zavezniki. To žalitev pa so nazadnje še kazali z ugotovitvijo, da
bodo v Bolgariji, ki je zaradi tesnih stikov z Jugoslavijo še posebej izpo¬
stavljena, z vsemi potrebnimi ukrepi skušali preprečiti širjenje podobnih
protimarksističnih teženj, kakršne so se pojavile v sosednji državi. (140)
Po takšnih izjavah pač ni ostalo nič več, o čemer bi Jugoslovani
lahko diskutirali z Bolgari. Jugoslovanski veleposlanik v Pragi je sporo¬
čil Dimitrovu, da zaradi nepričakovane podpore CK KPB Sovjetski
zvezi za predvidene pogovore ni več pravih razlogov. In tako so bolgar¬
sko delegacijo ob vrnitvi na beograjski postaji pozdravili samo funkcio¬
narji protokola pri ministrstvu za zunanje zadeve. (141)

Kratkotrajno pa je bilo tudi zaupanje Jugoslovanov, da bodo na
svojo stran dobili vsaj italijanske in francoske komuniste. Kot drugim
članicam Informbiroja so tudi njim nemudoma poslali odgovore na
sovjetsko pismo z dne 27. marca. Dejstvo, da niso niti iz Rima niti iz
Pariza prispeli pisni napadi, se je zdelo v Beogradu dokaj obetavno,
čeprav so bili odnosi s tema partijama precej napeti že od ustanovnega
sestanka Informbiroja. Tedaj sta namreč Djilas in Kardelj očitala Itali¬
janom in Francozom, da se niso po jugoslovanskem zgledu že med
vojno ali takoj po njej, ko je bil za to ugoden trenutek, s silo polastili
oblasti. V naslednjih mesecih se je polemika, kot se spominja Djilas,
nadaljevala, vsaj z Italijani. S tem v zvezi poroča o pogovoru, ki je na
potovanju iz Beograda v Zagreb potekal med njim, Kardeljem, Giulia-
nom Pajetto in še enim zastopnikom KPI. Italijana sta zatrjevala, da je
njuna partija sposobna priti na oblast po povsem legalni poti, medtem
ko sta Jugoslovana zagovarjala stališče, da lahko samo oboroženi boj
razbije stari red in odpravi razredne odnose. (142)

Takšna razhajanja pa vseeno niso preprečila, da jugoslovanski
komunisti ne bi podprli italijanskih tovarišev v volilnem boju pred 18.
aprilom. Vzrok za to ni bila samo partijska solidarnost, ampak tudi čisto
Praktična potreba: morali so si pridobiti Togliattijevo naklonjenost,

79

če so hoteli vplivati na njegovo stališče do spopada med Titom in Sta¬
linom.

Za razmerje med generalnima sekretarjema KPJ in KPI je bil znači¬
len zdrav realizem, saj ne prvi ne drugi ni bil ujetnik togih ideoloških
shem in se je znal prilagoditi političnim zahtevam trenutka. Plod takšnih
lastnosti je bil tudi njun dogovor o tržaškem vprašanju leta 1946. Prav
na ta sporazum so se sklicevali Jugoslovani v prvih reakcijah na tripar¬
titno izjavo z dne 20. marca, pri čemer so poudarjali — in to prvič na
uraden način - da so pripravljeni na pogajanja, vendar le, če bodo
potekala v duhu pogovorov med Titom in Togliattijem. Zdelo se je, da
Moskva odobrava takšno ravnanje, kajti sovjetski radio in tisk sta obja¬
vila poslanico zunanjega ministra Simiča s to vsebino, naslovljeno na
francosko, angleško in ameriško vlado. (143) Sicer pa je bila to edina
sovjetska reakcija na tripartitno izjavo. Molk, ki je sledil predlogu za
revizijo tistih točk mirovne pogodbe z Italijo, ki zadevajo »klavrni
poskus« STO (da uporabimo besede grofa Sforza), so v Washingtonu in
Londonu z zadoščenjem sprejeli kot znak, da Moskva ne ve, kako rav¬
nati. (144)

Sovjeti so se v resnici znašli v še bolj zapletenem položaju, kot so si
zahodnjaki mogli zamišljati: po eni strani niso hoteli škodovati KPI, po
drugi strani pa tudi niso želeli podpreti Jugoslovanov, ker bi s tem ubla¬
žili svoj napad na Tita. Bili so prepričani, da se bo ta prav hitro podredil
ali pa ga bo na čelu Jugoslavije zamenjal kdo drug, in zato niso hoteli storiti
ničesar, kar bi oslabilo njihove pozicije na italijanski meji. (145) Iz teh
razlogov se niso odzvali na tripartitno izjavo in tako prekrižali račune
zahodnjakom, ki jim je bilo veliko do tega, da se o Trstu čim več govo¬
ri, kajti le tako je bilo mogoče prepričati italijansko javnost, da je samo
Sovjetska zveza kriva, če to vprašanje še ni rešeno. O potrebi takšne
propagandne dejavnosti so živahno razpravljali zunanji ministri iz Pari¬
za, Londona in VVashingtona, ki so se v začetku aprila tudi odločili, da
povabijo moskovsko vlado na konferenco velikih sil, posvečeno obrav¬
navi tržaškega problema, in jo s tem prisilijo, da o njem izrazi svoje sta¬
lišče. (146)

Medtem ko je za kulisami kar kipelo od izmenjave mnenj med
zahodnimi vladami, tudi italijanski in jugoslovanski komunisti niso stali
križem rok. 26. marca je Tito sprejel delegacijo »italijanskih delavcev v
industriji, kmetijstvu in kulturi« in jim v prisotnosti najvidnejših zastop¬
nikov režima zagotovil, da so Jugoslovani pripravljeni reševati tržaško
vprašanje z italijanskimi »demokratičnimi silami«. »Dragi prijatelji . . .,
ko se boste vrnili v Italijo, izrazite vašemu narodu solidarnost vseh jugo¬
slovanskih narodov . . . Povejte, da želimo mir in da želimo tudi, da ita¬
lijansko ljudstvo ne bi nasedlo obrekovalski propagandi, s katero nas

80

hočejo ločiti.« (147) Toda, kakor pričajo poročila iz tega časa, je bilo
vedno več Italijanov, ki so takšni propagandi še preradi prisluhnili.
Občutek, da Ljudska fronta izgublja tla pod nogami, se je začel širiti ne
samo po zahodnih krogih, ampak tudi med italijanskimi komunisti.
(148) Togliatti, ki je dobro vedel za te premike in ki je potreboval ita¬
lijansko podporo, hkrati pa se je podrejal Stalinovi volji, je v prvem tre¬
nutku poskušal manevrirati med Jugoslovani in Sovjeti. Svetoval je beo¬
grajskim tovarišem, naj ne vztrajajo na svojih stališčih za vsako ceno,
ampak naj bodo prožni, naj gredo v Moskvo, se malo posujejo s pepe¬
lom, po vrnitvi domov pa delajo kot prej. (149) Tito ni mogel sprejeti
takih nasvetov, zakaj zavedal se je svojega dostojanstva in tudi tega, da
boj, ki ga bije, presega zgolj odnose med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo
in dobiva evropske razsežnosti. V tej zvezi je pomenljiva njegova izjava
s seje CK KPJ 12. aprila 1948: »Kaj bi rekli italijanski, francoski in drugi
narodi, če bi se mi odrekli vsemu temu (enakosti in svobodi), če bi se
odpovedali pravici, da gremo v socializem po poti, ki smo jo izbra¬
li . . .?« (150)

Da se razdalja med KPJ in KPI povečuje, se je pokazalo sredi aprila
tudi v jugoslovanskem odnosu do tržaškega vprašanja. V tem času so
Prišle beograjski vladi na uho v Rimu krožeče govorice, po katerih naj
bi Američani in Angleži nameravali 12. aprila vrniti Trst Italiji. Za ta
dan je Aleš Bebler pripravil obsežen memorandum, ki so ga izročili
ambasadorjem ZDA in Velike Britanije, objavili pa so ga tudi najpo¬
membnejši jugoslovanski časopisi. V njem je beograjska vlada protesti¬
rala proti anglo-ameriški upravi v coni A, še pomembnejše pa je bilo, da
je opustila tezo o reševanju tržaškega vozla po Titovem in Togliattije-
vem receptu; namesto tega je poudarila potrebo po zvestem in dosled¬
nem uresničevanju mirovne pogodbe.

Angleži in Američani so novo stališče beograjske vlade takoj izkori¬
stili v propagandne namene, da bi dokazali, kako nezanesljive so Titove
obljube in njegovo laskanje Italijanom. Toda tudi Sovjeti so takoj rea¬
girali s poslanico, naslovljeno na London, Washington in Pariz, ki je
prava mojstrovina dvoumnosti, ker je sestavljena tako, da vsebuje spo¬
ročilo za Zahod, za Italijane in tudi za Jugoslovane. Anglo-Američanom
je Moskva sporočala, ne brez ironične osti, da tako pomembnega vpra¬
šanja, kot je revizija mirovne pogodbe z Italijo, ki jo je podpisalo in
ratificiralo kar 21 vlad, pač ni mogoče reševati z »zasebnimi« dopiso¬
vanji in sestajanji. Sporočilo Jugoslovanom je bilo bolj prefinjeno,
polno zamolkov in podtonov. Čeprav je sovjetsko zunanje ministrstvo
ocenilo tripartitno izjavo kot »nesprejemljivo«, se ni dotaknilo bistva,
temveč se je zadržalo samo pri proceduralni plati. Nad Jugoslovani je bil
tako obešen Damoklejev meč, ki bi jih lahko zadel kadarkoli bi se

6 - Tito. Stalin in Zahod

81

Moskvi zazdelo primerno ali potrebno. Italijanskim komunistom pa so
Sovjeti, s tem da se niso jasno opredelili do tržaškega vprašanja, štiri dni
pred volitvami bolj ali manj očitno sporočali, da ne upajo več v njihovo
zmago. (151)

Vsi ti posegi so najbolj vznemirili Togliattija, ki se je po pravici bal,
da bo račun za jugoslovansko-sovjetska nesoglasja prva plačala KPI. In
res so meščanski časopisi, sklicujoč se na jugoslovansko in sovjetsko
noto, le nekaj dni pred volitvami glasno razglašali, da beograjska in
moskovska vlada odklanjata možnost vrnitve Trsta Italiji. Togliatti je
poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo, in poslal jugoslovanskemu zuna¬
njemu ministru telegram s prošnjo, naj Beograd spet potrdi pripravlje¬
nost za sporazum z Italijo. Telegram je prišel v roke Beblerju, ki je po
posvetovanju s Simičem in Kardeljem odposlal izjavo, kakršno je želel
italijanski voditelj. Bila je sobota, dan pred volitvami: novico so takoj
objavili po radiu in naslednje jutro se je že pojavila v vseh časopisih.
(152)

Pomoči, s katero je jugoslovanska diplomacija podprla Togliattija,
pa niso cenili ne italijanski volilci, ki so dali absolutno večino glasov De
Gasperiju, ne Stalin. Dejstvo, da so Jugoslovani v zvezi s Trstom vodili
samostojno politiko, je bilo Stalinu pretveza za novo sovražno dejanje
do Tita. 22. aprila je sovjetska ambasada sporočila, da je sporazum o
medsebojnem posvetovanju glede zunanje politike, ki sta ga februarja v
Moskvi podpisala Kardelj in Molotov, neveljaven. Jugoslovanska vlada
je bila namreč obtožena, da je v zvezi z revizijo mirovne pogodbe z Ita¬
lijo odgovorila zahodnim silam brez predhodnega posvetovanja s sovjet¬
sko vlado. Zaman so bili vsi ugovori in pojasnila zunanjega ministra
Simiča, da je Jugoslavija v resnici predala svojo poslanico odpravniku
poslov sovjetske ambasade 24 ur prej kot zahodnjakom. Stalinu pač
sploh ni bilo do tega, da bi ugotovil, ali je bil res kršen dogovor o posve¬
tovanju, temveč je hotel gospodarskemu in ideološkemu pritisku dodati
še konkretno politično opozorilo: če bodo jugoslovanski komunisti še
naprej izzivali Kremelj, je nevarno, da ostanejo sami ne samo v socia¬
lističnem taboru, ampak tudi v mednarodni areni. (153)

Kako težko se je gibati po diplomatskih labirintih brez sovjetskega
vodstva, jim je Stalin lahko kaj kmalu pokazal. Primerna priložnost se
je namreč kar sama ponujala. Februarja in marca 1948 je bila v Lon¬
donu konferenca velikih sil, posvečena mirovni pogodbi z Avstrijo.
Jugoslavija je bila za to razpravo življenjsko zainteresirana, saj je imela
tudi do Dunaja, tako kot do Rima, svoje ozemeljske zahteve, te pa so
izhajale iz zapletenega etničnega položaja slovenskega naroda, ki ni
imel zgodovinsko natančno določenih meja. Po propadu habsburške
monarhije so del Koroške zahtevali Slovenci, toda zaman, ker se je 59%

82

prebivalstva ob plebiscitu leta 1920 odločilo za Avstrijo. V obdobju med
obema vojnama so slovensko manjšino onkraj Karavank surovo prega¬
njali najprej nemški nacionalisti, po »Anschlussu« pa nacisti. To je pri¬
pomoglo, da se je med drugo svetovno vojno v južni Koroški močno
razširilo partizansko gibanje, ki je bilo tudi edini oboroženi odpor na
ozemlju tretjega rajha. Ob tem dejstvu se je po letu 1944 ponovno
zastavilo vprašanje meja, in to še veliko bolj, ker so Jugoslovani že
dolgo spodbijali veljavnost plebiscita iz leta 1920. Kot v tržaškem pri¬
meru pa so zahodne sile njihove ozemeljske zahteve tudi za južno Koro¬
ško odbile, in sicer iz istega razloga: iz potrebe, da kolikor mogoče zau¬
stavijo širjenje komunizma v srednjo Evropo.

Sovjeti so na različnih mestih, kjer se je o teh vprašanjih razpravlja¬
lo, vsaj v besedah podpirali Jugoslovane. Vendar so jih že spomladi leta
1947, med konferenco zunanjih ministrov velikih sil v Moskvi, opozorili,
da zahodnjaki ne bodo sprejeli njihovih zahtev. Kljub takšni brezper¬
spektivnosti je sovjetska delegacija še ohranjala na dnevnem redu vpra¬
šanje slovenske Koroške, toda zgolj iz taktičnih razlogov, da bi se lažje
Pogajala o nemški posesti v Avstriji, ki si jo je želela prilastiti Moskva
sama. Spričo takšne oportunistične politike, ki je Sovjeti Zahodu sploh
niso prikrivali, so Jugoslovani sicer še naprej glasno zahtevali dobršen
del Koroške, francoskemu in angleškemu poslaniku pa so vendarle
namignili, da bi se bili pripravljeni zadovoljiti tudi z manjšim ozemljem
(približno sto kvadratnimi kilometri) nad Mariborom, kjer sta bili dve
elektrarni, ki so ju zgradili Nemci. Poleg tega so vztrajali pri zahtevi, da
mora Avstrija zagotoviti slovenski manjšini na Koroškem in hrvaški na
Gradiščanskem posebno avtonomijo ter plačati 150 milijonov dolarjev
kot povračilo za vojno škodo. (154)

Beograjska vlada se je seveda zavedala, da je pri tem pogajanju zelo
šibka, še zlasti zato, ker so velike sile leta 1943 na konferenci v Tehe¬
ranu in potem v Potsdamu sklenile, da Avstrija ni sovražna država, tem¬
več prva Hitlerjeva žrtev. Zahteve za povrnitev škode, ki so jo v Jugo¬
slaviji povzročile nacistične okupacijske sile, bi bilo po mnenju Zahoda
treba nasloviti na Nemčijo in ne na Avstrijo. Beograjski ugovori, da so
bili Avstrijci integralni del nemških oboroženih sil in da so se prav na
Balkanu posebno ognjevito borili, so naleteli seveda na popolnoma
gluha ušesa. (155)

Ker Jugoslovani pri zahodnjakih niso bili deležni razumevanja, so
Pač morali računati le na pomoč SZ in upati, da bodo s podporo njene
diplomacije dobili od avstrijske republike vsaj kakšno malenkost. In
tako je namestnik ministra za zunanje zadeve Aleš Bebler konec aprila
leta 1948 pred odhodom v London, kjer naj bi na konferenci štirih veli¬
kih zagovarjal zahteve svoje vlade, povprašal sovjetsko ambasado, kako

83

Moskva trenutno gleda na koroško vprašanje. Toda poslanik Lavrent-
jev mu ni hotel dati zaželenih pojasnil in Bebler je moral odpotovati v
London, ne da bi vedel, ali ga Sovjeti še podpirajo ali ne. (156)

Ob teh neugodnih znamenjih iz Kremlja so bila še druga, res da ne
tako huda, vendarle dovolj zgovorna. Sovjetski tisk je nenadoma nehal
poročati o Jugoslaviji, kajti to je bila država, o kateri zaradi višjih navo¬
dil ni bilo več dobro pisati. Ena prvih žrtev tega bojkota je bil sam Tito,
čigar izbrane govore in članke je nameravala izdati Založba za tujo lite¬
raturo. Že natisnjeno knjigo so skupaj z drugimi besedili, ki so tako ali
drugače obravnavala njegovo državo, zadržali v tiskarni. Dejstvo, da je
profesorju Denisovu iz višje partijske šole v Moskvi še v aprilu uspelo
objaviti svoja predavanja, v katerih je izenačeval koncept ljudske demo¬
kracije z diktaturo proletariata in kot primer navajal ravno Jugoslavijo,
pa je treba imeti samo za dokaz nepopolnega delovanja sovjetske cen¬
zure in za smolo omenjenega znanstvenika. Kakorkoli že, to je bil eden
poslednjih slavospevov Titu, ki ga je bilo še mogoče prebrati v Sovjetski
zvezi pred uradno izključitvijo KPJ iz Informbiroja. (157)

Konec aprila in v začetku maja je doživela polemika med partijama
nov vzpon. Stališču komunistov vzhodnega bloka so se namreč pridružili
še Francozi, ki so beograjske tovariše kar z dvema resolucijama opom¬
nili na »vodilno vlogo« KPSZ v boju mednarodnega proletariata in jih
opozorili, da je v »sedanjem položaju« njihovo uporniško vedenje »po¬
sebno zaskrbljujoče«. (158) Toda Jugoslovani se niso ustrašili praznine,
ki je nastajala okrog njih, in so še naprej odločno zagovarjali svoja sta¬
lišča. V govoru pred skupščino je Djilas 24. aprila trdil, da je domovin¬
sko čustvo pomembno tudi v socialistični državi in da ga je za to treba
krepiti. »Smo domoljubi, ker gradimo socializem. Ko se borimo za svo¬
bodo in gradimo svojo srečo, se hkrati borimo za svobodo in za srečo
vsega sveta.« (159) Na njegovo ponosno poveličevanje lastne »kulturne
revolucije« pa so Sovjeti odgovorili v časopisu Trud,  kjer so poudarili,
da imajo najpomembnejšo vlogo pri graditvi socializma njihove izkušnje
in da brez zmage Rdeče armade ne bi bilo svobode za države, v katerih
se je uveljavila »nova demokracija«. (160)

Stalin in njegov mezinec

(1) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 266.

(2) P. Danylow, nav. d., str. 43 in passim.

(3) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 15,165, 166; NAUS 660H.7531/7-948.

(4)  S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje. Memoari, II. del, str. 44.

(5) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 5; P. Danylow, nav. d. str. 67.

(6) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 321.

84

(7) P. Danylow, nav. d., str. 74.

(8) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 316.

(9) V. Dedijer, ibid., str. 446-448; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 167,
168; P. Danylow, nav. d., str. 75, 76; NAUS, 875.00/12-2448.

(10) TL, Papers of G. M. Elsey, File: Russia, The Soviet Alliance System,
1942-1948.

(11) Stephen Clissold, Djilas. The Progress of a Revolutionary, London 1983,
str. 175-177; Aleksandr Solženycin, Arcipelago Gulag, III. del, Milano,
1978.

(12) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 172-182; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I.
del, str. 165, 166; S. Vukmanovič-Tempo, nav. d., II. del, str. 45-55.

(13) PRO, FO 371/72568/R 707.

(14) NAUS, 860H.00/1-3148.

(15) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 181.

(16) PRO, FO 371/72162/R 52.

(17) ASME, Jugoslavija, mapa 32, fasc. I., Beograd, 12. 1. 1948; NAUS,
760H.7411/1-1248.

(18) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 167; NAUS, 874.002/1-2248; TL,
Papers of G. M. Elsey, File: Russia, The Soviet Alliance System,
1942-1948.

(19) Pjotr S. Wandycz, Recent Traditions of the Quest for Unity; Attemped
Polish-Czechoslovak and Yugoslav-Bulgarian confederations, 1940-1948, v:
The People’s Democracies after Prague: Soviet Hegemony, Nationalism,
Regional Integration? ur. J. Lukaszewski, Bruge, 1970, str. 67-83; Kveta
Koralkova, Vytvarem' systemu dvoustrannych spojeneckych smluv mezi
evropskimi socialistickymi zememi (1943-1949), Rozpravy Češkoslovenske
Akademie Včd, Rada společenskych ved, Ročnik 76-sešit 3, Praga 1966.

(20) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 128, 129; idem, Dokumenti 1948, I. del, str.
184, 185; idem, Novi priloži, III. del, str. 224, 283, 285.

(21) PRO, FO 371/72163/R 2508.

(22) Hans-Joachim Hoppe, Georgi Dimitrov - Wieder aktuell, Osteuropa, letnik
24, januar 1974, str. 167, 168.

(23) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 167, 168.

(24) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 131.

(25) NAUS, 501 .BB Balkan/1-3048.

(26) NAUS, 874.002/1-2248.

(27) Stalin-Tito Controversy, June 1948 - December 1949, Institute for Interna¬
tional Affaires, London, str. 3.

(28) NAUS, 874.002/2 - 248; ASME, Jugoslavija, Mapa 14, fasc. I., Budimpešta,
4. 2. 1948.

(29) ASME, Jugoslavija, Mapa 14, fasc. I., Sofija, 4. 2. 1948.

(30) NAUS, 800.00, Summaries/2-2648.

(31) NAUS, 874.002/2-248.

(32) PRO, FO 371/72162/R 1984; Foreign Relations of the United States
(FRUS), 1948, IV. del, str. 293-300.

(33) PRO, FO 371/72163/R 2374.

(34) E. Kardelj, nav. d., str. 112; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 176.

(35) E. Kardelj, nav. d., str. 112; V. Dedijer, Novi priloži, III. del., str.
287-309.

(36) NAUS, 860.H 00/1-2748; PRO, FO 371/72578/R 2015.

(37) NAUS, 800.00 Summaries 2/448; K. Koralkova, nav. d., str. 63.

(38) PRO, FO 371/72571/R 1980; 72163/R 6677; TL, Papers of George M. Elsey,

85

File: Russia, The Soviet Alliance System, 1942-1948; Č. Štrbac, nav. d., str.
31.

(39) PRO, FO 371/72571/R 1756; R 1617; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I,
Bukarešta, 3. 3. 1948.

(40) PRO, FO 371/72162/R 1980; R 1984.

(41) PRO, FO 371/72571/R 1291; R 1617; R 1756; R 2088; V. Dedijer, Novi pri¬
loži, I. del, str. 468.

(42) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 17; idem, Novi priloži, II. del, str. 335; idem,
Dokumenti 1948, I. del. str. 175.

(43) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Sofija, 4. 2. 1948.

(44) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. 1, Rim, 9. 2. 1948; PRO, FO 371/72573/
R 2332.

(45) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 287-304; I. del, str. 460.

(46) Vjenceslav Cenčič, Enigma Kopinič, II. del, Beograd, 1983, str. 130; V.
Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 26, 202, 203, 206; E. Kardelj, nav. d., str.
112 .

(47) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 226; M. Djilas, Jahre der Macht, str.
187

(48) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 189.

(49) V. Djedijer, Novi priloži, III. del, str. 311; E. Kardelj, nav. d., str. 118.

(50) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 193.

(51) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 315.

(52) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, Review of the
World Situation as it Relates to the Security of the United States, CIA 5, 12.
2. 1948.

(53) NAUS, 840.00/3-248.

(54) PRO, FO 371/71670/N 1759/G; N 1759/G; TL, State Department, Corre-
spondence 1948/49, Folder 16, C. F.

(55) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 191.

(56) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, CIA, The Current
Situation in Italy, ORE, 6. 2. 1948, str. 6.

(57) Ibid., PRO, FO 115/4347/G2.

(58) PRO, FO 371/72511/A/R 2215; NAUS, 860S.00/3-2548.

(59) NAUS, 860S.00/2-948; PRO, FO 371/72511/A/R 2215; 71649/N 2771/G.

(60) PRO, FO 371/72511/A/R 2093; R 2215.

(61) NAUS, 860S.00/3-648; PRO, FO 115/4347/G2; TL, Naval Aide, State
Department Briefs, 5. 3. 1948.

(62) NAUS, 860S.00/3-1548 FC.

(63) NAUS, 860S.00/3-1148; 860S.00/3-1348; 860S.00/3-1348; PRO, FO 115/
4347/G2.

(64) PRO, FO 115/4347/G2; NAUS, 860S.00/3-1648 FC.

(65) Diego de Castro, La questione di Trieste, I. del, str. 721 in p^ssim.

(66) Ibid., str. 734; FRUS, 1948, III. del, str. 524,

(67) PRO, FO 371/72489/R 4446/G; R 4619; D. de Castro, La questione di Trie¬
ste, I. del, str. 739; NAUS, 860S.00/3-2348.

(68) TL, Documentation of Mission of President Truman to Pope XII by Myron
C. Taylor, 1945-50, April 1948; Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secre-
tary File, Revievv of the World Situation as it Relates to the Security of the
United States, CIA, 10. 4. 1948.

(69) John O. Iatrides, nav. d., str, 25.

(70) NAUS, 860S.00/3-2048 ; 860S.00/3-2048; PRO, FO 371/69016/R 3083;
72619/R 41313.

86

(71) PRO, FO 371/72619/R 41313; NAUS, 860S.00/3-2248.

(72) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 196-199.

(73) R. O. Freedman, nav. d., str. 22.

(74) Leo Mates, Medjunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije, Beograd, 1976,
str. 80-82.

(75) PRO, FO 371/72600/R 2721; 72261/R 1326; ASME, Jugoslavija, Mapa 32,
fasc. I, Beograd, 13. 3. 1948.

(76) PRO, FO 371/72600/R 2721; 72261/R 1326; M. Djilas, Jahre der Macht, str.
205.

(77) NAUS, 860F.00/2-2548.

(78) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I, Beograd, 13. 3. 1948.

(79) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 160.

(80) NAUS, 800.00 B CI/2-1648.

(81) PRO, FO 371/72185/R 1876; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 189-
193; idem, Novi priloži, I. del, str. 469.

(82) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 190, 191; idem. Novi priloži, I. del,
str. 468, 469.

(83) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 303-308.

(84) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 195, 196; V. Dedijer, Novi priloži, III. del,
str. 138; PRO, FO 371/72582/R 6646 ; 72578/R 6646; ASME, Jugoslavija,
Mapa 32, fasc. I, Beograd, 18. 6. 1948.

(85) NAUS, Rand A. Report n. 4599, 21. 1. 1948; FRUS, 1948, IV, str. 1974; V.
Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 137.

(86) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 191.

(87) Ibid., str. 193; S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 60;
V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 470, 472, 640, 641.

(88) Bertram D. Wolfe, Communist Totalitarism, Boston, 1961, str. 231.

(89) Michael Lesage, Les relations sovieto-yougoslaves (1942-59). La documen-
tation Francise. Notes et etudes documentaires, 24. 6. 1959, n. 2.553. Serie
Internationale CCCLXXXIII, str. 14.

(90) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 194.

(91) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 198.

(92) NAUS, 864.00/3-1648.

(93) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 199.

(94) M. Lesage, nav. d., str. 15.

(95) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 201, 202.

(96) PRO, FO 371/72582/R 8041.

(97) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 198, 199.

(98) Idem, Novi priloži, I. del, str. 473; III del, str. 334;Vittorio Vidali, Ritorno
alla citta senza pace. II 1948 a Trieste, Milano 1982, str. 64.

(99) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 203, 204; V Dedijer, Izgubljeni boj, str.
117, 118.

(100) Ibid., str. 115; idem, Novi priloži, III. del, str. 226-311.

(101) A. Guerra, nav. d., str. 172.

(102) PRO, FO 371/70227/W 1851; W 3118.

(103) V. Dedijer, Dokumenti 1948, 1 del, str. 204-206.

(104) Idem, Novi priloži, II. del, str. 328, 329; V. Cenčič, II. del, str. 130.

(105) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 381; idem. Dokumenti 1948, I. del,

str. 234; NAUS, 840.50 Recovery/3-248; 800.00 B CI HH/7-848; PRO, FO
371/72582/R 8047; 71649/N 4460; 72585/R 8906; 72573/R 3234.

(106) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 239-251.

(107) Ibid., str. 240.

87

(108) Ibid., str. 249-251.

(109) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 136; M. Djilas, Jahre der Macht, str.
155; PRO, FO 975/10/S 398; 21/S 398.

(110) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 206.

(111) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 231; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 207.

(112) Ibid., str. 210; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 311.

(113) R. O. Freedman, nav. d., str. 26.

(114) V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str. 220-223; idem, Izgubljeni boj, str.
162.

(115) Idem, Novi priloži, III. del, str. 227 , 448 , 449; Dragan Kljakič, Dosije
Hebrang, Beograd, 1983, str. 191.

(116) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 341, 342; Tito-Churchill, str. 133.

(117) V. Dedijer, Novi priloži, II. del, str. 473; III. del, str. 144, 145, 197, 346;
D. Kljakič, nav. d., str. 88; Mile Milatovič, Činjenice i »Slučaj Hebrang«,
NIN, 4. 4. 1982; M. Djilas, Der Krieg der Partisannen, str. 414, 416, 524;
Vjesnik, 27.-28. 7. 1975.

(118) M. Djilas, Der Krieg der Partisanen, str. 528-548; V. Dedijer, Novi prilo¬
ži, III. del, str. 347.

(119) NAUS, Rand A. Report n. 4599, 21. 2. 1948.

(120) V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 409; III. del, str. 325; V. Cenčič, II.
del, str. 54, 55.

(121) PRO, FO 371/72582/R 6646; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 352-
369.

(122) D. Kljakič, nav. d., str. 192, 193-202; I. Kreft, nav. d., III. del, str. 184,
185; S. Clissold, The Yugoslavia and the Soviet Union 1939-1973. A Docu-
mentary Survey, London 1975, str. 44; V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str.
409; Josef Korbel, nav. d., str. 129.

(123) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 227, 353, 372-374.

(124) Ibid., str. 378.

(125) Idem, Dokumenti 1948, I. del, str. 228.

(126) S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 61.

(127) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 225-231.

(128) D. Kljakič, nav. d., str. 202, 203; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str.
369, 383.

(129) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 249.

(130) I. Kreft, nav. d., III. del, str. 184; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str.
385; Informbiro, NIN, 31. 7. 1983, str. 55.

(131) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 132; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 213;
NAUS, 860H.00/7-1248.

(132) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 388.

(133) Ibid., str. 227; PRO, FO 371/72185/R 5456.

(134) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 224; NAUS, 760H.6111/4-1648.

(135) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 252; idem, Novi priloži, III. del,
str. 388.

(136) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 171; idem., Dokumenti 1948, I. del,
str. 253, 254; K. Koralkovd, nav. d., str. 51; Zlatko Čepo, Sukob sa Infor-
mbiroom, Večernji list, 6., 7. ožujak, 1976.

(137) I. Kreft, nav. d., III. del, str. 195; V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str.
253, 254.

(138) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 279; idem, Novi priloži, III. del,
str. 226.

88

(139) NAUS, 860H.00/7-248; 860H.00/7-548; 760H.74/4-248; V. Dedijer,
Dokumenti 1948, I. del, str. 193; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 214.

(140) Ibid., str. 214-216; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 254, 255;
NAUS, 860H.00/7-548.

(141) Ibid.

(142) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 154.

(143) NAUS, 860S.00/3-2448; PRO, FO 371/72448/R 3925.

(144) NAUS, 860S.00/4-348.

(145) L. Mates, nav. d., str. 79, 80.

(146) NAUS, 860S.00/4-948; PRO, FO 371/72448/R 4246.

(147) NAUS, 860S.OO/3-2748; ASME, Jugoslavija, Mapa 34, Rim, 14. 4. 1948.

(148) NAUS, 800.00 B CI/4-1748; TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs
Secretary File, Review of the World Situation as it Relates to the Security
of the United States, CIA, 10. 4. 1948.

(149) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 195.

(150) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 229.

(151) NAUS, 860H.9111 P/4-1348; FRUS, 1948, III., str. 523; TL, Papers of H.
S. Truman, Presidenfs Secretary File, Review of the World Situation as it
Relates to the Security of the United States, CIA, 12. 5. 1948; PRO, FO
371/72490/R 4919; 72489/R 4541; R 4707; L. Mates, nav. d., str. 80.

(152) NAUS, 860S-00/4—1648; A. Bebler, nav. d., str. 183.

(153) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 256, 257.

(154) NAUS, 750H.6315/4-1548; PRO, FO 371/72600/R 5629; 103762/CA
1071/144.

(155) NAUS, 760H.6315/4-2448.

(156) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 256, 257.

(157) Idem, Izgubljeni boj, str. 123; idem., Novi priloži, III. del, str. 390, 391; A.
Ross Johnson, The Transformation, str. 51.

(158) L. Marcou, nav. d., str. 208; NAUS, 860H.00/7-1248.

(159) NAUS, 860H.00/4-2448.

(160) PRO, FO 371/72163/R 5693.

89

Nenačelen boj za načela

Slovestnosti ob 1. maju so za kratek čas ustvarile videz sprave med
Titom in Stalinom. Dan pred praznikom so vsi jugoslovanski časopisi na
najvidnejših mestih objavili gesla, ki jih je bilo treba uporabiti za letake,
transparente in zidne napise. Po vsebini se niso razlikovala od gesel
prejšnjega leta, saj so kot prej poveličevala »zmagoviti pohod proleta¬
riata« in Sovjetsko zvezo, varuhinjo miru in sodelovanja med narodi.
Vendar je vešče oko na manifestacijah v Beogradu lahko opazilo, da
Stalinovih portretov ni bilo več kot Titovih in da Žujovič, formalno še
vedno član CK, ni bil povabljen na častno tribuno. Iz protesta se je pri¬
družil paradi (ki je trajala manj kot prejšnje leto: samo tri ure) in kora¬
kal mimo svojih bivših tovarišev, razkazujoč vse svoje medalje: red
narodne osvoboditve, red partizanske zvezde prve stopnje, red Kutu-
zova, red belega leva druge stopnje. Šele pred nedavnim, decembra
1947, je bil povišan v čin generalpolkovnika in za 1. maj si je dal sešiti
novo uniformo. To je vzbudilo pozornost in ironični komentar nekda¬
njega krojača Rankoviča: »In zakaj si ni dal narediti kar maršalske uni¬
forme?« (1)

Komaj so bili pospravljeni prvomajski lepaki in zastave, pa je že pri¬
šlo Stalinovo pismo, datirano s 4. majem, in sicer kot odgovor na Titovo
in Kardeljevo pismo z dne 13. aprila. Vzrok za ta dolgi presledek je bila
odločitev gruzinskega diktatorja, da je treba vsako trditev Jugoslovanov
pobiti kar se da utemeljeno in natančno. V minulih tednih so v Moskvi
z izvedenci, ki so se pravkar vrnili iz Jugoslavije, do podrobnosti preučili
vse teze iz Titovega pisma. Rezultat tega dela je bilo dolgo besedilo,
napisano v pridigarskem in paternalističnem tonu, v katerem je Stalin
poskušal enkrat za vselej pojasniti, v čem je politika voditeljev KPJ
zgrešena. Še enkrat se je zaustavil pri vprašanju vojaških in civilnih stro¬
kovnjakov ter ponovil razloge, zaradi katerih jih je odpoklical domov.
Navedel je nove dokaze, kako so se Tito in njegovi sodelavci že od leta
1945 vedli protisovjetsko, obnovil je tudi obtožbe na račun »angleškega
špijona« Vladimirja Velebita, skupaj z njim pa je imenoval še diplo¬
mata Leontiča, poslanika v Londonu. Na dolgo je ožigosal stališča polit¬
biroja KPJ o razrednem boju, razmerje med partijo in ljudsko fronto,
pomanjkanje notranje demokracije v sami partiji ter odklanjanje jugo¬
slovanskih voditeljev, da bi sprejeli kakršnokoli kritiko. Kot zgled jim je

90

navedel ponižnost italijanskih in francoskih komunistov, ki so na usta¬
novnem kongresu Informbiroja priznali svoje zmote, in obenem slove¬
sno zatrdil, da imajo za revolucijo večje zasluge kot Jugoslovani. V
sklepu pisma je odklonil, da bi v Jugoslavijo poslal zastopnike CK KP
SZ, namesto tega je predlagal razpravo o celotnem vprašanju na prihod¬
njem zasedanju Informbiroja. (2)

Pismo, ki je bilo podpisano s kratico CK KPSZ (b), čeprav ga je v
glavnem napisal Stalin sam, je torej izzvenelo kot neposredni napad na
Tita, Kardelja in Djilasa, ki so bili sicer še vedno imenovani »tovariši«,
hkrati pa označeni z najhujšimi pridevki: lažnivci, naduteži, malomeš-
čani, primitivci, protisovjeti in infantilneži. V Sovjetski zvezi bi že ena
sama njim pripisana ideološka napaka zadoščala, da bi prišli pred zid.
Pismo jih je primerjalo z menjševiki, Buharinom, Trockim in jih obto¬
ževalo, da so dah partiji birokratsko sektaški pečat in da so iz oportuni¬
zma sledili nevarni teoriji o mirnem prehodu kapitalističnih elementov v
komunizem, da so uvedli v partijo »vojaške« metode vodenja ter zatrli
vsako nesoglasje. Poleg tega je Stalin odrekal Jugoslaviji pravico do
samostojne poti v socializem in trdil, da brez intervencije Rdeče armade
komunistična partija ne bi nikoli prišla na oblast. »Če bi tovariša Tito in
Kardelj upoštevala to neovrgljivo dejstvo, bi se manj postavljala s svo¬
jimi zaslugami ter se primerneje in skromneje vedla.« (3)

Ko je bral Stalinovo pismo, je Tito čutil, kako ugaša še zadnje upa¬
nje na sprejemljiv kompromis. Dejstvo, da so Sovjeti obvestili o svojem
stališču druge članice Informbiroja in da so se te odkrito postavile na
njihovo stran, ni dopuščalo nikakršnega dvoma, kakšna usoda čaka
njega in njegove najbližje sodelavce, če pridejo pred Stalinovo sodišče:
praktično so bili že sojeni, kajti sestanek Informbiroja, na katerem je
hotel diktator razgrniti jugoslovansko vprašanje, bi pač samo potrdil že
izrečeno obsodbo.

Ker poslej ni bilo mogoče več računati na zunanjo podporo, je bila
na področju notranje politike potrebna takojšnja akcija, s katero bi pre¬
hiteli morebitne sovjetske ukrepe, nedvoumno pokazali, kdo krmari
Jugoslavijo in tudi onemogočili delovanje možnih skritih nasprotnikov.
Jugoslovanske voditelje so namreč prav ti najbolj skrbeh, saj se ni vede¬
lo, če povzamemo po Rankoviču, kdo je pravzaprav sovražnik. (4) Zato
je bilo treba odločno nastopiti proti tistim redkim, ki so bili že odkriti,
da bi posvarili in zadržali tiste, ki si še niso upali na piano. Žujovič,
čeprav že razkrinkan kot sovjetski obveščevalec, je bil tudi po seji 13.
aprila še naprej v stikih z ambasadorjem Lavrentjevom, kateremu je. v
pričakovanju svoje aretacije, izročil vse zapiske, ki jih je pisal od
začetka partizanske vstaje. (5) Hebrang pa, kot je trdil Stalin v zadnjem
pismu, ni dal Sovjetom nikoli nobene informacije. Kljub temu je bil

91

zaradi med vojno pridobljene priljubljenosti in zaradi svojih nedvomnih
intelektualnih in organizacijskih sposobnosti nevarnejši od Žujoviča. Za
predvidevanje, da bi prav on zamenjal Tita, če bi v Beogradu prišlo do
prevrata, ni bilo potrebno mnogo domišljije.

Konec aprila je Hebrang naslovil na Kardelja pismo, v katerem je,
očitno v skladu s Stalinovimi tezami, podrobno kritiziral celotno usme¬
ritev komunistične partije. »To je bila nekakšna disertacija za bodočega
šefa KPJ,« komentira Kardelj v svojih Spominih. (6) 6. maja je v pre-
zidiju Ljudske skupščine Tito označil Hebranga in Žujoviča za državi
škodljiva elementa, za nasprotnika njene enotnosti in socializma, zaradi
česar so jima bili odvzeti njuni ministrstvi. Naslednjega dne so to novi¬
co, vendar brez posebnih pojasnil, objavili časopisi. 9. maja pa je
zagrebški Vjesnik  že lahko poročal, da sta prisegla dva nova ministra za
finance in lahko industrijo. (7)

Istega dne je bilo sklicano plenarno zasedanje CK; predloženo mu je
bilo poročilo partijske komisije, ki je 13. aprila dobila nalogo, da preuči
dejavnost in politična stališča Žujoviča in Hebranga. Bila sta obtožena,
da sta rovarila proti državi in partiji in zato razrešena svojih dolžnosti v
KPJ. Nekaj dni pozneje je javni tožilec odkril, da ju je mogoče tudi
pravno preganjati, in izdal zanju zaporni nalog. Po pričevanjih, ki jih je
zbral angleški poslanik, so varnostni organi 13. maja štirikrat obiskali
Hebrangovo vilo in ločeno odpeljali najprej njega, potem ženo in
otroke (najstarejšemu ni bilo več kot pet let) ter nazadnje še vso družin¬
sko imetje. Nekaj podobnega se je moralo zgoditi tudi Žujoviču, ker je
bila njegova hiša, kakor poroča Charles Peake, popolnoma prazna in
pod oboroženim nadzorstvom. (8) Najprej so ju zaprli v neko vilo blizu
Beograda, pozneje pa prepeljali v najvarnejši zapor glavnega mesta, da
ne bi Stalinovi agenti imeli nobene možnosti za njuno osvoboditev. Kot
poroča namreč Kardelj, sta bila Žujovič in Hebrang aretirana predvsem
zato, ker so se jugoslovanski voditelji močno bali, da bi ju Sovjeti odpe¬
ljali iz države in Informbiroju predstavili kot »resnična« zastopnika
KPJ. (9)

Na seji CK 9. maja je Tito prebral osnutek odgovora na Stalinovo
pismo, v katerem je rezko zavrnil povabilo, da bi o vzrokih nesoglasij
med obema partijama razpravljali v Informacijskem biroju. Zaradi
pobude Sovjetov, da s sporom seznanijo druge članice, in zaradi njihove
težnje, da izsilijo kolektivni pritisk na Jugoslovane, se po maršalovih
besedah KPJ ne počuti več v enakopravnem položaju. »Vsebina vašega
pisma za nekatere partije ni ostala notranja stvar, ampak je presegla te
meje in posledica je, da danes v določenih državah, kot na primer na
Češkoslovaškem in Madžarskem, obsojajo ne samo našo partijo, ampak
vso državo, kot je izkusila naša parlamentarna delegacija v Pragi.« (10)

92

Zares je bila v začetku maja delegacija Ljudske skupščine pod vod¬
stvom njenega predsednika Moše Pijada v Pragi kot gost češkoslova¬
škega parlamenta. Obisk, ki je trajal deset dni, pa se je sprevrgel skoraj
v katastrofo: Jugoslovani so bili tarča ostrih kritik in premier Klement
Gottwald jim je v zadnjem trenutku nevljudno odpovedal celo prej
dogovorjeni sprejem. Moša Pijade je bil globoko užaljen in se je uradno
pritožil češkoslovaškemu poslaniku v Jugoslaviji Korbelu, da takšnega
ravnanja ni mogoče dopuščati. (11) Enako žaljivo je bilo tudi vedenje
vodilnih madžarskih krogov do Jugoslovanov: v začetku maja je Rakosi
povabil delegacijo KPJ na IV. kongres KPM, ki naj bi bil zgodovinskega
pomena, ker naj bi potrdil zvezo madžarskih socialistov s komunisti.
Jugoslovani so najprej svojo udeležbo v Budimpešti potrdili, toda
kasneje so se premislili, kajti iz madžarske prestolnice je bilo slišati več
in več neprijaznih glasov. Tamkajšnji partijski in vladni krogi so zdaj
namreč že povsem odkrito imenovali Tita za reformista, ki zasluži naj¬
ostrejšo grajo. Upoštevaje to dejstvo, je KPJ sporočila Madžarom, da
se ne bo udeležila kongresa, ker noče izpostaviti svoje delegacije »neza¬
služenim žalitvam in napadom«. (12)

Jugoslovanski voditelji so izjemno občutljivo reagirali na neprijazno¬
sti, ki so jih bili deležni v tujini, zlasti še, ker so zaradi mučnega razčiš¬
čevanja znotraj lastne partije imeli že čisto zrahljane živce. V drugi
polovici aprila se je namreč tudi na nižjih ravneh partijske piramide
začela razprava o Stalinovih obtožbah. Jugoslovansko vodstvo je — kot
kaže - hotelo pred sprejetjem dokončnih odločitev preveriti trdnost
članov KPJ, da bi videlo, do kam so mu pripravljeni slediti. O hudih
napetostih s SZ so bili najprej obveščeni samo republiški centralni
komiteji, sekretarji pokrajinskih komitejev in CK komunistične mladine
(SKOJ). V Srbiji, Makedoniji, Hrvatski, Bosni in Hercegovini ter Slo¬
veniji je novica vzbudila moreče občutke, vendar med lokalnimi vodite¬
lji ni porodila resnejših dvomov o tem, kakšno stališče je treba zavzeti:
brez posebnega obotavljanja so se izrekli za Tita. Res je sicer, da je
predsednik bosanske skupščine Rodoljub Čolakovič najprej izjavil, da
hoče ostati zvest internacionalizmu. Sovjetski zvezi in Stalinu, s čimer je
tvegal, da ga bo doletela enaka usoda kot Žujoviča in Hebranga; toda
Tito ga je z neposredno intervencijo pridobil za svoje stališče, zato pa je
bil odstranjen z dosedanjega položaja in poklican v Beograd, kjer so mu
zaupali vodstvo ministrstva za znanost in kulturo. (13)

Bolj zapletene so bile razmere v Črni gori, in to zaradi njenih tradi¬
cionalnih zvez z Rusijo in zaradi posebnosti njene politične zgodovine,
katero je zaznamovala prej načelna togost kot pa prožnost, kakršno je
terjal trenutek. Zato so slovenski komunisti, ki so bili Titu med najzve¬
stejšimi, poslali črnogorskim tovarišem svojega delegata, da bi vplival

93

na njihove odločitve. Ta prizadevanja pa so uspela le delno, saj so črno¬
gorske komuniste kljub dolgim in burnim razpravam še naprej mučili
dvomi o pravilnosti politike do Stalina. Vukmanovič-Tempo, ki je bil
povabljen, da se v imenu CK KPJ udeleži njihovega sestanka, poroča,
kako so nekateri poudarjali, da so v Stalinovem pismu tudi uteme¬
ljene obtožbe: partijski kongres v resnici ni bil sklican, čeprav bi
bilo to mogoče, ni bilo plenuma CK, informacije o dejavnosti par¬
tijskih organov so ostajale tajne, javnost ni vedela, kdo so člani
CK . . . (14)

Cim nižja je bila lestvica partijske hierarhije, tem bolj občutene in
odkrite so bile pripombe ter skrbi glede pravilnosti usmeritve, ki so jo
določili v Beogradu. Djilas, tudi sam Črnogorec, piše v svojih spominih,
da so ga lokalni partijski zastopniki pozivali, »naj ne izda socializma in
Sovjetske zveze«. (15) Šok zaradi nenadnega preobrata v odnosih z
Moskvo, ki je po mnenju mnogih imela v zakupu vso resnico, je bil za
ljudi, slepo zaverovane ne samo v Stalina, temveč tudi v TASSova poro¬
čila, kot pravi Marija Vilfan, ena vidnejših zastopnic tedanjega jugoslo¬
vanskega establishmenta, brez dvoma silovit. Ne kaže tudi pozabiti, da
sovjetski agenti v Jugoslaviji niso pasivno opazovali te razprave: kolikor
se je dalo, so razširjali glasove, da bo vsak, kdor se bo opredelil proti
Sovjetski zvezi, ali takoj ustreljen ali pa poslan v sibirska taborišča, brž
ko bo likvidiran Tito. To je bil strašen čas za marsikoga, ki se je znašel
razcepljen med dvema zvestobama in z zavestjo, da napačna odločitev
lahko pomeni ne samo izgube položaja in svobode, ampak tudi življe¬
nja. Gregorju Ravniharju, namestniku ministra za trgovsko mornarico v
zvezni vladi, te tragične dileme, na primer, ni uspelo rešiti. Na predvečer
partijskega sestanka, na katerem bi se moral izreči za Stalina ali proti
njemu, se je ustrelil s svojo lovsko puško. (16)

Tito, ki se je dobro zavedal vse potencialne eksplozivnosti trenutka,
je z zadržanim dihom spremljal preiskovanje in razčiščevanje, zaupano
sodelavcem. Vukmanovič-Tempo poroča, kako je nekoč sredi seje, na
kateri so armadni politični komisarji razpravljali o sporu z Moskvo,
vprašal po telefonu: »Kako ljudje reagirajo?« — »Solze imajo v
očeh . . . nekateri tudi jočejo. Vendar pa vsi v celoti zavračajo pismi.«
— »Da ne bo prišlo do demoralizacije?« — »Ne, Stari, o demoralizaciji
ni niti sledu.« (17)

Toda vse seje niso potekale tako spodbudno in tudi vsa poročila
niso bila tako pomirjujoča. Večina »kadrov« se je izrekla za Tita, on
sam pa je bil zelo previden in je skrbno pazil, da ne bi storil enake
napake kot Stalin, ki je verjel vse tisto, kar so mu njegovi, z željo, da bi
mu bilo všeč, poročali. Zavedal se je, da hodi po ostrini britve in zato se
je temu primerno vedel. Toda stres, ki gaje moral premagati, ni bil brez

94

posledic za njegovo zdravje: v nekaj tednih je občutno shujšal in dobil
prve napade žolča, ki so se ponavljali tudi v naslednjih letih. (18)

Kljub zaskrbljenosti in dvomom pa je našel pogum, da je predal
Sovjetom pismo, v katerem je odklonil obravnavo spora pred sodiščem
jnformbiroja. Odgovor iz Moskve je prišel z obratno pošto. Tri dni
pozneje, 20. maja, ga je prinesel v Beograd član sovjetskega CK Meše-
tov, ki je bil že dalj časa pristojen za jugoslovanske zadeve. Pred vojno
je sodeloval pri »likvidaciji« jugoslovanskih beguncev, ki so pribežali v
Sovjetsko zvezo, po vojni pa ga je bilo v Jugoslaviji večkrat videti v uni¬
formi podpolkovnika NKVD. Pismo s podpisom Suslova, sekretarja CK
KPSZ, ki ga je zdaj prinesel, je znova vztrajno vabilo Jugoslovane, naj
se udeležijo sestanka Informbiroja. Pred sprejemom pri Titu je Mešetov
vneto širil po Beogradu vest, da bo sestanek v Ukrajini in da se ga bo
udeležil tudi Stalin. Prisotnost jugoslovanskega maršala bi bila, po nje¬
govih besedah, več kot primerna. (19)

Če je pripotoval v jugoslovansko prestolnico vsaj z rahlim upanjem,
da bo prepričal Tita, pa je iz nje odšel z neprijetnim občutkom, da je
igra že odigrana in vsi mostovi med beograjskimi »revizionisti« in
moskovskimi »ortodoksneži« dokončno porušeni. O tem so ga prepri¬
čale Titove odločne besede, svoje pa je prispevalo tudi čudno naključje.
V Titovi delovni sobi sta na steni visela portreta Lenina in Stalina.
Nekaj minut pred vstopom Mešetova je Stalinova slika padla na tla in
začasno so jo (morda pa tudi namerno) le naslonili na zid. Sovjetskemu
odposlancu seveda ni moglo uiti to svetoskrunstvo in njegov skriti
pomen. (20)

CK KPJ je 20. maja na rezko vabilo Suslova vendarle pripravil odgo¬
vor, odprt tudi za kompromis. Jugoslovanski voditelji so dolgo razprav¬
ljali o tem, ali vendar ne bi kazalo znova preceniti svoje odklonilno rav¬
nanje, še zlasti, ker je bilo v uglednih partijskih krogih slišati tudi mne¬
nja, naklonjena Informbiroju. »Vsem nam je bilo jasno, da nas hočejo
pahniti v trockizem,« če navedemo Kardeljeve besede, »da nas čaka
gospodarska blokada in da nam ne bo lahko.« (21) Toda mračna figura
Mešetova, še bolj pa zgovorne Stalinove primerjave Tita z »revizionisti«
iz preteklosti so zbujale zastrašujoče asociacije in grozljive spomine.
Med »protiparlijskimi elementi«, ki so jih navajala sovjetska pisma, sta
samo Bernstein in Vollmar umrla v svojih posteljah, in še to le zaradi
tega, ker nista bila Stalinova sodobnika; drugi, od menjševikov do
Buharina in Trockega, pa so doživeli nasilno smrt, ker so si drznili opo¬
rekati »očetu ljudstev«. Tito, kot že rečeno, je imel tisto obdobje, ki ga
je preživel v Moskvi v letih 1937-38, v času »čistk«, za najtežje v svo¬
jem življenju, in te izkušnje ni želel ponoviti, zlasti ne potem, ko so mu
dobro obveščeni in zvesti ljudje odsvetovali udeležbo na konferenci

95

Informbiroja, ker bi z njo tvegal aretacijo. Pa tudi nobenega od sodelav¬
cev ni hotel poslati v volčji brlog. V svojih pismih, in že prej, je Stalin
nenehno skušal sejati seme razdora v vodilno jugoslovansko skupino,
najprej tako, da je ločeval »dvomljive marksiste« od ortodoksnih,
potem pa s spodbujanjem možnega rivalstva med Titom in Kardeljem.
Resda v svojih nakanah ni uspel, toda ali se je Tito mogel zanesti, da
bodo njegovi mladi kolegi daleč od njegove karizme in kontrole enako
trdni in zvesti kot v Beogradu? Ali bi kazalo prisluhniti Djilasovi ponud¬
bi, da gre na sejo Informbiroja? Ali pa je imel nemara prav Berija, ki
je že leta 1946, hlineč pijanost, prišepnil Titu na uho, naj se ne zanese
na nikogar? (22)

Kljub vsem tem dvomom in sumom, ki se jim je zdaj pridružila še
bojazen pred oboroženo sovjetsko intervencijo, je bil odgovor na pismo
Suslova odločno odklonilen, čeprav je vseboval tudi nekaj izjav, na
katerih bi bilo mogoče znova vzpostaviti dialog. Jugoslovanski voditelji
so še enkrat zatrdili, da hočejo z dejstvi zanikati neupravičene obtožbe:
marljivo bodo nadaljevali graditev socializma in ostali zvesti Sovjetski
zvezi ter nauku Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. (23)

Na pismo z dne 20. maja je Stalin odgovoril nemudoma in izrabil pri¬
ložnost tudi za komentiranje pisma z dne 17. maja. Zavrnil je zagotovila
Jugoslovanov o njihovi vdanosti in jih - zlasti Tita — opomnil, da je nji¬
hovo protisovjetsko in protirusko vedenje porušilo zaupanje sovjetske
partije in vlade do njih. Ker je Informbiro organizem, ki oblikuje svojo
politiko na kolektiven način, pomeni jugoslovanska odklonitev njegove
sodbe izdajstvo mednarodnega proletariata ter izraz nacionalizma, glav¬
nega sovražnika delavskega razreda. (24)

S temi besedami se je končalo prvo dejanje spora med Jugoslovani
in Sovjeti. Stalin ga je režiral nadvse spretno, saj se v vsej zadevi ni niti
enkrat odrekel vlogi protagonista: od prvih izrazov nezadovoljstva s
politiko, ki jo je Tito vodil do ljudskih demokracij donavsko-balkan-
skega območja, je prišel v frontalni napad, načel vprašanje dvostranskih
odnosov med Moskvo in Beogradom ter nazadnje pripeljal spor na
njemu najustreznejšo raven, na raven ideologije. Informacijski biro naj
namreč ne bi pretresal niti Titovih ambicij na Balkanu niti vedenja Jugo¬
slovanov do sovjetskih strokovnjakov in agentov, temveč »razmere v
jugoslovanski komunistični partiji«. (25)

Samo nekaj se je v spretno naravnanem mehanizmu zataknilo: Stalin
ni predvidel, da si bodo Jugoslovani drznili zavrniti dodeljeno jim vlogo
in odkloniti sodišče Informbiroja z njegovo že pripravljeno obsodbo. Ta
nepričakovana trmoglavost ga je močno vznemirila: v zadnjih mesecih
je bila vsa njegova politika usmerjena v graditev popolnoma integrira¬
nega sistema v vzhodni Evropi, in sicer na politični, gospodarski in voja-

96

ški ravni. Zdaj pa je trma jugoslovanskih komunistov grozila porušiti
njegove načrte. Zato je bilo treba pridobiti na času, zlomiti odpor in
Tita zlepa ali zgrda prisiliti, da se ravna po scenariju, ki so ga pripravili
v Moskvi. Po Stalinovih načrtih bi se moral Informbiro sestati že maja
in dokončno razrešiti jugoslovanski problem. Zdaj pa, ko so se predvi¬
dene žrtve še vedno upirale, je moral gruzinski diktator dopustiti maj¬
hen, toda nevaren kompromis: »pristal« je na zahtevo češkoslovaških in
madžarskih tovarišev, da se sklic Informbiroja preloži na konec junija.
V Beogradu je očitno zadoščalo že to prvo, skromno znamenje nemoči,
da se je še okrepila odločnost tistih, ki se »gospodarju« niso hoteli uklo¬
niti.

Medtem so nekateri najvidnejši voditelji »bratskih« partij, deloma
samostojno, deloma pa na namig Moskve, poskušali omajati trdnost
Jugoslovanov in jih prepričati, naj za dobro vseh popustijo Stalinu.
Gomulka, generalni sekretar poljske delavske partije, je po zaupnem
človeku poslal Titu pismo, v katerem ga je pozival k razsodnosti. (26) Ponu¬
dil se je za posrednika in bil pripravljen s svojim najožjim sodelavcem
Bermanom priti v Beograd, da bi z jugoslovanskimi voditelji preučili vse
plati vprašanja. Tito je pokazal pripravljenost za razpravo, toda hkrati
je dal poljskim tovarišem vedeti, da se bližnje seje Informbiroja ne bo
udeležil. Njegov odgovor je zvenel tako odločno, da se Gomulki ni
zdelo vredno odpotovati iz Varšave. (27) Hkrati so intervenirali tudi
zastopniki nemške komunistične partije, s katerimi je bil Tito v prijatelj¬
skih odnosih že v času Kominterne. Ti so bili vztrajnejši kot poljski
voditelji in so v Beograd poslali ljudi, ki naj bi pripravili Tita k pamet¬
nejšemu ravnanju. Toda tudi ta poskus se ni posrečil: KPJ, so zatrdili v
Beogradu, ne namerava priti na sestanek, ki ga sklicuje Stalin. (28)

Na seji 20. marca CK KPJ ni samo potrdil pisma z odklonilnim odgo¬
vorom Suslovu, ampak se je tudi odločil, da bo V. partijski kongres 21.
julija 1948. Tako naj bi Sovjetom in drugim članicam Informbiroja
dokazali, da je KPJ pripravljena sprejeti kritike, če so utemeljene, in
tudi spoštovati Stalinovo avtoriteto, vendar do določene meje. Ob tej
priložnosti so določili tudi dnevni red prihodnjega kongresa, posame¬
znim partijskim zastopnikom pa so bile razdeljene teme referatov. Ran-
kovič, Kardelj, Kidrič, Pijade in Neškovič, sama velika im^na iz vod¬
stva, so morali pripraviti razprave s svojih področij, Titu pa je pripadala
naloga, da odpre kongres z zgodovinsko-političnim referatom, v kate¬
rem bodo obravnavani preteklost in razvoj KPJ ter njena vloga v revo¬
lucionarni in socialistični preobrazbi države. (29)

Da bi to delo opravili v miru in daleč od stalnih obveznosti v prestol¬
nici, so se Tito in njegovi najožji sodelavci umaknili na Brdo. Toda tudi
v gozdovih in planinah Gorenjske so jih dosegle grožnje in izsiljevanja

7 - Tito. Stalin in Zahod

97

Stalina, ki je očitno komaj še brzdal svojo jezo. Proti koncu maja se je
po Beogradu razširila novica, da sta Žujovič in Hebrang - uradno samo
odstranjena iz vlade - obsojena na smrt in izročena rabljem. Stalin je
takoj poslal jugoslovanskim voditeljem na Brdo svojega odposlanca z
ustnim sporočilom, v katerem jih je najmanj obtožil, da so »zločinski
morilci«, nato pa je od njih zahteval, da v preiskavi proti obema politi¬
koma sodelujejo tudi zastopniki CK KPSZ. Čeprav so Jugoslovani še
do nedavnega zagotavljali svojo pripravljenost, da o vseh razlogih spora
razpravljajo s Stalinovimi odposlanci, so se zdaj zavedeli, da bi se, če bi
sprejeli diktatorjevo zahtevo, odpovedali svoji suverenosti. Moša Pijade
in drugi, ki so imeli nekaj zgodovinskega znanja, so stanje primerjali z
razmerami v Srbiji leta 1914. Tedaj je namreč dunajska vlada obtožila
Srbijo, da je vpletena v atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda v
Sarajevu. Avstro-Ogrska je z ultimatom zahtevala, da v preiskavi, ki naj
pojasni ozadje usodnega dogodka, sodelujejo tudi njeni sodniki. Toda
vlada v Beogradu je zahtevo odklonila, čeprav se je zavedala, da se bo
zaradi tega zapletla v konflikt s habsburškim cesarstvom, desetkrat več¬
jim od kraljestva Karadjordjevičev. (30)

Kardelj, vselej pripravljen vrednotiti politično težo dogajanja, je
tovariše opozoril, da takšni izrazi Stalinove jeze niso nič v primeri s tem,
kar se bo še zgodilo. Djilas pa je sovjetski korak imel za odkrito prizna¬
nje Moskve, da sta bila Žujovič in Hebrang njena agenta in da so od
njiju veliko pričakovali. Tovariši so ga zadolžili, da na zahtevo Kremlja
pripravi pisni odgovor; ta je bil kratek in brez običajnih fraz o lojalnosti
do Stalina in Sovjetske zveze. Moskovsko podtikanje je bilo zavrnjeno
»z ogorčenostjo«, predlog, da bi v preiskavi sodelovali zastopniki CK
KPSZ, pa rezko odbit. (31) Vendar to še ni bilo dovolj: jugoslovanski
voditelji so se odločili, da bodo javnost obvestili o aretaciji vsaj enega
od obeh Stalinovih agentov. Začeli so z Žujovičem, čigar ime je najprej
izginilo z zidnih napisov, s katerimi so po sovjetski navadi častili režim¬
ske osebnosti. 2. junija je Uradni list  objavil vest, da mu je bil odvzet
čin generalpolkovnika, in sicer »zaradi sovražne in protiljudske dejavno¬
sti, ki škoduje interesom države in ugledu rezervnih generalov jugoslo¬
vanske armade«. S tem je postalo povsem očitno, da so Tito in njegovi
odločili opustiti previdno in zadržano ravnanje minulih tednov, v prepri¬
čanju, da bi zunanjim in notranjim sovražnikom pokazali neomajno
trdnost svoje politične usmeritve. (32)

V Moskvi pa se še niso povsem odpovedali upanju, da se bo našel
izhod iz slepe ulice, v katero je pripeljala odnose z Beogradom Titova
nepopustljivost. V začetku junija je prišlo do zaupnih stikov med jugo¬
slovanskim poslanikom Vladimirjem Popovičem in nekaterimi sovjet¬
skimi civilnimi ter vojaškimi predstavniki, ki so bili radodarni z nasveti,

98

kako preseči krizo. Dovolj je, da Tito vsaj delno prizna svoje zmote ter
se loči od Djilasa in Kardelja - »starih, čeprav prefinjenih trockistov«.
Maršal, ki je v teh manevrih videl še en poskus, s katerim hočejo zlomiti
enotnost njegovega politbiroja, ga osamiti od njegovih najintimnejših
sodelavcev, potem pa mu zadati milostni udarec, pa je ubral drugačno
Pot: hitro je poklical Popoviča v domovino: in ga s tem odtegnil od
moskovskih spletk in skušnjav. (33)

V prvih dneh junija se je potrudil, da razpihne ogenj polemike, tudi
ludin, urednik glasila Za trden mir, za ljudsko demokracijo.  Objavil je
uvodnik, v katerem je ponovno povzel temo, na široko obravnavano že
v  številki z dne 15. aprila, o nujnosti, da komunistične partije strnejo
svoje vrste tako na ideološki kot na organizacijski fronti. Uvodnik je
odločno in v kategoričnem tonu trdil, da se z nadvse pomembnimi nalo¬
gami komunističnega gibanja ne bo mogoče spoprijeti brez takšne utrdi¬
tve. Tiste partije, ki se skrivajo pred očmi množic in se jim boje odkrito
govoriti, je treba najostreje kritizirati. Komunistična partija mora biti
nad vsemi drugimi organizacijami, »tudi nad Ljudsko fronto«, če noče
kršiti osnovnega marksistično-leninističnega načela in s tem storiti hude
napake, ki pač ne bi mogla ostati brez težkih posledic. (34)

Resni opomin Judinovega časopisa še zdaleč ni spravil na pravo pot
Tita in drugih jugoslovanskih voditeljev, temveč je, prav nasprotno,
izzval ostro reakcijo: enkrat za vselej - tako so sklenili v Beogradu -
je treba opraviti s skupino vohunov in agentov NKVD, zbranih v ured¬
ništvu tega lista, ki opravljajo svojo hujskaško dejavnost v državi in
sami prestolnici! 7. junija je CK KPJ poslal Judinu pismo z vprašanjem,
zakaj toliko časa ni objavil nobene novice o razvoju socializma v Jugo¬
slaviji, ampak po zgledu pisem Stalina in Molotova napada KPJ. Poleg
tega ga je odločno pozval, naj v naslednji številki objavi članek, napisan
v istem duhu kot nedavni uvodnik v Borbi,  v katerem je bilo prikazano
navdušenje množic ob novici, da bo sklican V. partijski kongres. (35)
Omenjeni uvodnik je bil prava himna v čast tega kongresa, ki nudi
priložnost, da KPJ končno stopi iz ilegale in se jugoslovanskim narodom
pokaže v vsem svojem ugledu. Zahtevati od Judina, da o tem poroča, je
bilo toliko kot zahtevati, naj pretrga stike z Moskvo in njeno politično
usmeritvijo. Judin je v zgroženi osuplosti sklical uredništvo, prebral
pismo CK KPJ in ga ogorčeno komentiral. Zahteva Jugoslovanov je po
njegovih besedah nesprejemljiva, saj sili urednike, da se odkrito odpo¬
vedo Stalinu. Po tako zastavljenem problemu sodelavcev ni niti vprašal
za mnenje, ampak zgolj za pristanek; kot ponavadi so se vsi brez za¬
držkov postavili na njegovo stran. Samo Giuliano Pajetta in bolgarski
zastopnik sta nekoliko podvomila o primernosti popolnega preloma z
Jugoslovani. Njihov predstavnik v uredništvu, Boris Ziherl, je seveda

99

ogorčeno zavrnil Judinove izjave. Vendar je značilno za tedanje ozračje
dvoma in neodločenosti v srednjih plasteh partije, da je Ziherl govoril
bolj iz uradne dolžnosti kot iz svojega prepričanja, kajti tudi sam ni bil
gotov, ali je prelom z Moskvo zares nujen. Toda v tem trenutku je imel
toliko razsodnosti, da je takšne misli zadržal zase. Ko pa jih je izrazil,
je imel srečo, da je med tovariši naletel na dokajšnjo mero razumevanja
in potrpežljivosti; tako je preživel obdobje »ideološke zmede«, ne da bi
postal žrtev Rankovičevih preiskav. Toda v njegovem primeru je šlo za
izjemo. (36)

Na poveličevanje organizacijske strukture KPSZ, ki se je pojavilo v
glasilu Informbiroja 3. junija, je 12. junija odgovoril v Borbi  Moša
Pijade v članku Mehanizem ljudske demokracije v Jugoslaviji.  Podpred¬
sednik skupščine Pijade, stari kaznjenec in agitator, »ostri in genialni
židovski um«, je bil eden od vodilnih mislecev med jugoslovanskimi
komunisti. Zato je prav on dobil nalogo, da v omenjenem članku prvič
našteje ideološke razlike med sovjetskim in jugoslovanskim režimom.
Prikazal je leninistično in stalinistično naravo KPJ, hkrati pa poudaril
tudi prožnejši in bolj razčlenjen sistem, ki ga je uvedla in za katerega je
značilna predvsem Ljudska fronta. Po njegovih besedah je Ljudska
fronta »vzvod«, s katerim partija izvaja svojo oblast, koristen transmisij-
ski člen, ki prenaša navodila komunistične avantgarde v najširše dru¬
žbene plasti. Pijade se ni pomišljal priznati, da ima jugoslovanski sistem
lahko tudi pomanjkljivosti, toda zanikal je, da bi bila vzrok zanje Ljud¬
ska fronta. Zaradi obstoja te množične organizacije vodilna vloga par¬
tije ni vprašljiva in nihče, ki je vpisan vanjo, ne dvomi o tem. »Partije
ne ogroža nevarnost, ki je nikoli ni bilo.« (37)

Dejstvo, da je Moša Pijade prav pred kongresom tako odkrito načel
občutljivo vprašanje strukturnih razlik med jugoslovanskim in sovjet¬
skim komunizmom, so v beograjskih diplomatskih krogih označili za
»majhno bombo«. (38) Še eno, toda mnogo bolj hrupno, je nekaj dni
pozneje vrgel Judin, ki je v 15. številki svojega časopisa objavil uvodnik
z izrazito programskim naslovom: Samokritika, močno orožje komuni¬
stičnih in delavskih partij.  Da bi pokazal, kako ravnajo pravi marksisti,
je opozoril na kritiko, ki so jo bili v Szklarski Porebi deležni Italijani in
Francozi. Voditelji obeh partij so dokazali, da so kos svoji nalogi;
pošteno so priznali napake in brez obotavljanja sprejeli ostro grajo, ki
so je bili deležni. Drugi komunisti pa, omamljeni od panegirikov in
samopoveličevanja, niso sposobni videti svojih napak in so se vedli anti-
marksistično, ker niso dojeli, da je samokritika za vsako partijo življenj¬
skega pomena. Še več, tako zelo se trudijo zadušiti sleherno nesoglasje,
da jih ni sram preganjati vsakogar, ki bi jim kaj očital. (39)

Članek je bil tako poveden, da za to, na koga meri Judin, sploh ni

100

bilo treba omenjati Tita, Žujoviča in Hebranga. In v resnici so jugoslo¬
vanske oblasti takoj prepovedale srbohrvatsko izdajo časopisa. To je bil
tudi Judinov labodji spev v Beogradu, saj je bilo jasno, da sta postala
njegov položaj in položaj njegove skupine nevzdržna. V naslednjih
dneh je uredništvo lista Za trden mir, za ljudsko demokracijo  zapustilo
palačo v Beogradu, v kateri je imelo svoj sedež, in se preselilo v ulico
Valeriu Braniste v središču Bukarešte, kjer je prav tako tajno in varo¬
vano nadaljevalo svoje delo. (40) Ob odhodu je prišlo tudi do komičnih
dogodkov, ki so jih Jugoslovani zabeležili z zlobno ironijo. V poročilu
tajne službe CK KPJ je namreč govor o naskoku sovjetskih uslužbencev
na diplomatsko skladišče in o njihovem prepiranju, ko so drug drugemu
grabili preproge in telefone, stenske in ročne ure. (41)

Komaj sta Judin in njegovo spremstvo odpotovala, že je 19. junija
Prišel iz Moskve telegram Informacijskega biroja s sporočilom, da bo
seja, na kateri bodo razpravljali o notranjih razmerah v KPJ, v Bukare¬
šti. Če Jugoslovani sprejmejo vabilo, naj pošljejo svoje zastopnike v
romunsko prestolnico do 21. junija. Ti naj stopijo v stik s tovarišem
Dejem v CK romunske delavske partije, da jih bo obvestil o kraju,
izbranem za sestanek. »Pričakujemo takojšen odgovor po Filipovu.
Moskva.« (42)

Telegram je prišel na pisalno mizo Rankoviču, ker je bil ta pristojen
za komunikacijo s sovjetsko prestolnico. Priložena mu je bila zahteva,
da je treba odgovoriti še isti dan do 23 ure. Rankovič je najprej po¬
skrbel za 12 ur odloga. Iz sporočila, s katerim je obvestil Kardelja o tej
podrobnosti, pa je mogoče tudi sklepati, da je sestanek s Filipovim odlo¬
žil v upanju, da bo partija v zadnjem trenutku vendarle zavzela prož¬
nejše stališče do Stalina. Poudaril je namreč, da mora odgovor Inform-
biroju dobiti do 21.30 — »če vztrajamo pri sprejeti odločitvi« - kajti
le tako bo mogoče pripraviti prevod in ga šifrirati; s kančkom poklicne
nejevolje pa je na koncu še pripisal, da bi po njegovem mnenju vse to
moralo biti že pripravljeno. (43)

Če že ne prevod, pa je bil odgovor, ki ga je CK KPJ naslednjega dne
poslal na sejo Informacijskega biroja v Bukarešti, že precej časa izobli¬
kovan. Šlo je namreč za dobro pretehtan dokument, v katerem so jugo¬
slovanski voditelji še enkrat poskušali razložiti svojim tovarišem in sod¬
nikom, zakaj odklanjajo udeležbo na njihovem srečanju. Izjavili so, da
so vedno pripravljeni sodelovati z Informbirojem, toda tema, ki je
tokrat na dnevnem redu, zadeva le razhajanje med KPSZ in KPJ, zato
naj ga partiji rešujeta z dvostranskimi pogovori. (44) Po Djilasovem pri¬
čevanju je Tito poslal to sporočilo kar neposredno, ne da bi ga ponovno
dal v pretres CK. Maršal je očitno želel rešiti vprašanje enkrat za vselej,

101

zato dvomljivcem in omahljivcem ni hotel ponovno dati priložnosti, da
pridejo do besede. Da so bili ti tudi v samem partijskem vrhu, se je
pokazalo še 20. junija, ko je Blagoje Neškovič, eden prvih srbskih
komunistov, med razpravo na Brdu trdil, da bi bil položaj voditeljev v
partiji in na mednarodni ravni močnejši, če bi se udeležili seje Informbi-
roja. Tito, ki je z odločnim zamahom že prerezal svoj gordijski vozel, je
pustil prisotnim, da se zapletejo v široko razpravo na to temo, saj je bil
prepričan, da je za zdaj najbolje, če vsakdo odkrito izrazi svoje misli.
Njega samega so ta hip mučile že čisto druge skrbi: sam pri sebi je raz¬
mišljal o možnosti sovjetske vojaške intervencije in že se je videl spet v
gozdovih in v boju proti Rdeči armadi. Med odmorom, ki ga je izkoristil
za sprehod z Djilasom ob grajskem jezeru, je govoril o tej možnosti s
skoraj starogrškim občutenjem usode. »Pasti na svoji zemlji! Če nič dru¬
gega, ostane vsaj spomin!« (45)

V Titovem sporočilu Informbiroju, polnem visokozvenečih besed, so
bili brez ovinkov navedeni poglavitni krivci za dramatične razmere, v
katerih se je znašla KPJ: na prvem mestu je to Sovjetska zveza zaradi
svojih »neresničnih « obsodb, sledijo ji druge članice organizacije zaradi
svoje apriorne obtožbe beograjskih tovarišev in nazadnje še »protipar-
tijski elementi«, proti katerim so se zdrave sile jugoslovanskega komu¬
nizma bojevale pred vojno, med njo in po njej. »Za CK KPJ je nedo¬
pustno, da so takšni dobro znani ostanki nekdanjega frakcionaštva v
KPJ deležni podpore CK SKP(b).« (46)

V tem stavku je mogoče zaslutiti odjek notranjih bojev, ki so pretre¬
sali KPJ pred Titovim prevzemom tajništva partije in v katere sta bila
vpletena tudi Žujovič in Hebrang. Seveda ju še ni bilo moč javno obdol¬
žiti, da sta se izkazala v nedavnem sporu kot prijatelja in zagovornika
Sovjetske zveze, zato pa se je bilo potrebno poslužiti stare, preizkušene
stalinske metode, po kateri posameznik ali cela partija — če pade v
nemilost — postane predmet vseh mogočih obtožb, utemeljenih in neu¬
temeljenih, brez povezave s pravim razlogom obsodbe. Zdaj, ko sta bila
Žujovič in Hebrang na zatožni klopi, so vsi njuni davni, že odpuščeni
grehi spet prišli na dan. Da bi pokazali Informbiroju in notranjim nas¬
protnikom, kako pri zatiranju »sovražnih elementov« ne bo nikomur
prizaneseno, je bilo 20. in 21. junija pod Djilasovim predsedstvom skli¬
cano plenarno zasedanje zveznega odbora Ljudske fronte. Posvečeno je
bilo javni obravnavi Žujoviča in Hebranga ter obsodbi njunega delova¬
nja. Minister za kmetijstvo Stambolič, ki je bil namesto Žujoviča izvo¬
ljen za generalnega sekretarja fronte, je nastopil kot javni tožilec: za¬
trdil je, da sta oba politika sabotirala petletni plan in ovirala uresničeva¬
nje partijskih in vladnih sklepov. Njuno delovanje je mogoče primerjati
z dejavnostjo najhujših sovražnikov države, mednarodne reakcije in

102

preostalih domačih kapitalističnih skupin, ki hočejo zavreti graditev
socializma. Žujovič in Hebrang sta na srečo že odkrita in odstranjena iz
v lade, zato tudi v Ljudski fronti zanju ni več prostora. (47)

Z izključitvijo teh dveh Stalinovih privržencev je hotelo jugoslovan¬
sko vodstvo poudariti, da se namerava z vsemi močmi upreti »gospodar¬
jevemu« diktatu. Po drugi strani pa je prav v odločilnih dneh, ko so v
Bukarešti razpravljali o njegovih zablodah, hotelo potrditi, da želi ostati
v  socialističnem taboru in na strani Sovjetske zveze. Takšna izpoved
pravovernosti, za katero lahko rečemo, da je bila iskrena, je bila
Potrebna tudi zato, da bi pomirila tiste, ki so s strahom gledali na zadnje
odločitve partijskega vrha in v njih videli znake ideološke zmede. V svo¬
jem članku z dne 12. junija je Moša Pijade dal razumeti, da se sovjetski
>n jugoslovanski sistem ne razlikujeta samo zaradi tega, ker v Jugoslaviji
obstaja Ljudska fronta, ampak da so poleg temeljne razlike še druge.
Tako ni govoril o »diktaturi proletariata«, ampak o »delovnem ljud¬
stvu«, kar je izzvenelo kot oprezno priznanje ne povsem ortodoksne
strukture KPJ, v kateri je bilo precej več kmetov in intelektualcev kot
delavcev. Ta odstop od marksistično-leninistične doktrine ni ostal neo¬
pažen; izzval je številne proteste, tako da je moral Pijade na hitrico
objaviti v Borbi  še en članek (22. junija 1948), v katerem je popravil
prejšnjo tezo in s poudarkom izjavil, da ima vodilno vlogo v partiji le de¬
lavski razred. Skratka KPJ je prav tako pravoverna kot KPSZ. (48)

22. junij, obletnica nemškega napada na SZ, je bila ugodna prilož¬
nost, da jugoslovanski narodi izrazijo svojo veliko ljubezen do prve
države socializma. Na ta dogodek je spomnil članek v Politiki  in ga z
apokaliptičnim izrazjem prikazal kot spopad kozmičnih razsežnosti med
silami dobrega in zla. Leta 1941 je za Nemčijo namreč stal, po besedah
Politike , cel svet nasilja, nevoščljivosti in mračnjaštva. Za Hitlerjem so
bili Savojci in Mussolini, papež in kardinalski zbor, Petain in Lavah
Ouisling, Mosley, Franco, Nedič, Pavelič, Hacha, Široki, Tiso. Beck in
Mikolajczik, Anders, Horthy, Antonescu, Hirohito, Boris, Peter in
Mihael, kralji in bankirji, generali in morilci, vampirji in zajedalci vsega
sveta . . . Jugoslavija s svojimi najboljšimi ljudmi pa ni nikoli pomišlja¬
la, na katero'stran se mora postaviti. Simbol njene odločenosti je bila
neka bosanska žena, ki je, ko so nacisti bombardirali njeno vas, našla v
sebi toliko poguma, da je zavpila: »Kar mečite vaše bombe! Toliko manj
jih bo ostalo za Sovjetsko zvezo!« Jugoslavija - tako je zatrjevala Poli¬
tika  — ne bo nikoli pozabila krvi, ki so jo »Stalinovi borci« prelili zanjo;
ker pa je sama najbolj trpela pod fašistično peto, ljubi Sovjetsko zvezo
bolj kot vsi drugi. (49)

Toda te ljubezni, kot so zvedeli jugoslovanski voditelji komaj pet dni
pozneje, Kremelj ni več ne cenil ne vračal, Kljub vsem svojim zaslugam

103

so bili po Stalinovi volji uvrščeni med vampirje in parazite, med naj¬
hujše sovražnike človeštva, ki jih je treba brez obotavljanja uničiti. Josif
Visarionovič se je torej odpovedal svojim najboljšim učencem, tistim, ki
so najzvesteje sprejemali in skušali prenesti v resničnost njegovo totali¬
tarno in avtokratsko vizijo političnega ter družbenega razvoja.

Sredi februarja 1948, ko je kriza med Stalinom in Moskvo-dobivala
vedno bolj jasne obrise, je angleški poslanik v Beogradu Charles Peake
pisal: »Pri obravnavanju političnih zadev vzhodne Evrope smo, mislim,
v enakem položaju kot znanstveniki 19. stoletja, ko so začeli preučevati
atom: lahko opazujemo nekatere zunanje pojave, nimamo pa fizičnih
sredstev za odkrivanje njihovih vzrokov. Kljub temu pa teorija atoma v
19. stoletju ni bila v praksi nič manj uporabna.« (50)

V naslednjih mesecih so imeli on in njegovi zahodni kolegi mnogo
priložnosti za interpretiranje zunanjih manifestacij konflikta, besnečega
za kulisami. Če vseh teh znakov niso ujeli ali razumeli, je bilo to tudi
zaradi tega, ker Jugoslovani zaradi notranjih nesoglasij, ki so bila odsev
mučnih dilem partijskih in državnih voditeljev, nikakor niso vodili
linearne politike. Po eni strani so zavračali sleherno Stalinovo obtožbo
in dokazovali svojo ortodoksnost in zvestobo, po drugi strani pa so v
vsakdanjem političnem ravnanju s številnimi ukrepi popravljali napake,
ki jim jih je prisodil Stalin, da bi njemu in voditeljem mednarodnega
komunizma dokazali svojo ideološko zgrajenost. Toda ta preplet nas¬
protujočih si teženj se ni kazal samo v zunanjih akcijah: odseval je tudi
v duhu voditeljev, ki so slutili, da se izpostavljajo veliki nevarnosti, ker
se upirajo »gospodarju«, hkrati pa so občutili močno bolečino, ko so
ruvali korenine svoje vzgoje in miselnosti. Čeprav so se zavedali, da so
izbrali edino pravilno pot za ohranitev svojega revolucionarnega dosto¬
janstva, so sami sebi poskušali prikriti strahoto svetoskrunstva, ki ga
počenjajo. Upirali so se Stalinu, istočasno pa so z vsakim vlaknom svoje
biti hoteli ostati stalinisti. Ujeti v tako mrežo so reagirali s prenagljenimi
ukrepi, ki jih je mogel razumeti samo, kdor je bil sposoben videti obe
plati resničnosti: ono zmedeno, ki je polnila časopisne stolpce, in drugo,
zakrito, ki se je oblikovala v trdnjavah oblasti.

Da so se stvari še bolj zapletle, so poskrbeli zahodnjaki; največ, kar
so zmogli dojeti v nemiru jugoslovanskih voditeljev in v protislovjih nji¬
hove politične dejavnosti, je bila stalinska plat, arogantna, agresivna in
nepopustljiva, ki sta jo navdihovala, kakor piše Charles Peake, prezir in
sovraštvo do zahodne civilizacije in njenih institucij. S takšno Jugosla¬
vijo nikakor ni mogoče delati v rokavicah, z njo je treba »govoriti odkri¬
to« in ji ob vsaki priložnosti, ki se ponuja, tudi pokazati svoje naspro¬
tovanje. (51)

104

Odnosi med Jugoslavijo in Zahodom so se še zlasti zaostrili v času
pred italijanskimi volitvami in takoj po njih. Ne samo v mednarodnem
tisku, ampak tudi v vladnih krogih, se je spomladi 1948 vedno bolj širil
sum, da namerava Jugoslavija podpreti morebitno oboroženo akcijo ita¬
lijanskih komunistov. Britanski zastopnik v Združenih narodih, sir A.
Čadogan, je celo na seji varnostnega sveta govoril o domnevnem pre¬
važanju orožja z ene strani Jadrana na drugo. (52) Možnosti vstaje v Ita¬
liji, najšibkejšem členu v verigi protikomunističnih držav, ni izključevala
niti CIA. V poročilu za Trumana, teden dni pred 18. aprilom, je
poudarila, da vztrajnost, s katero italijanski komunisti govorijo o bliž¬
njem fašističnem državnem udaru, daje misliti, ali morda s tem ne
poskušajo opravičiti svoje preventivne akcije. In tega so bili dejansko
saposobni: po računih Foreign Officea so lahko računali na kakih 44.000
vojaško pripravljenih mož in na velike zaloge orožja. (53)

Med te govorice in domneve se je vpletlo še razmišljanje britanskega
poslanika v Beogradu, ki je ob poudarjanju otipljivo zaznavne napetosti
v prestolnici trdil, da se jugoslovanska vlada utegne ujeti v svojo lastno
past. V preteklih mesecih je z vsemi močmi podpirala KPI, zdaj pa se je
začela zavedati, da Togliatti ne bo zmagal na volitvah. Ta zavest bi jo
lahko pripeljala tudi do misli, da tvega vse in skuša ustvariti vsaj v
severni Italiji razmere, podobne grškim, se pravi takšen kaos, ki naj na
apeninskem polotoku onemogoči po Marshallovem planu že začeto
gospodarsko obnovo. »Če je tako, mislim, da moramo storiti, kar je
mogoče, in prepričati jugoslovansko vlado, da bodo posledice takšne
politike na koncu neogibno prizadele njo samo.« (54)

Da bi Jugoslovanom pokazali svojo sovražnost in nasprotovanje,
vladi v VVashingtonu in Londonu prav gotovo nista potrebovali še spod¬
bud ambasadorja Peaka, saj sta že pred časom pripravili proti Jugosla¬
viji več provokativnih akcij. Od začetka leta so ameriška vojaška letala
zopet kršila njen zračni prostor, zaradi česar je beograjska vlada poši¬
ljala Washingtonu in Združenim narodom sicer odločne, a nekoristne
proteste. Z namenom razkriti jugoslovansko nemoč, ameriške oblasti
tudi niso dovolile, da bi jugoslovanska civilna letala, namenjena v
popravilo na Nizozemsko, preletavala njihove okupirane cone v Avstriji
in .Nemčiji. (55)

Toda sovražnost ni ostala le v tem okviru: zadevala je tudi druga, za
Titov režim še posebno občutljiva področja. 24. marca je senator Styles
Bridges na Kapitolu izjavil, da bi morale Združene države podpreti ile¬
galna gibanja onkraj železne zavese. »Z vsemi razpoložljivimi sredstvi
moramo ohraniti pri življenju stike med svobodno Ameriko in tistimi v
zasužnjenih deželah, ki še ohranjajo svobodo v svojih srcih.« Čeprav so

105

to bile zelo splošne besede, so jih Jugoslovani čutili kot neposredno
grožnjo, saj so bile njihove meje s Trstom, Italijo in Avstrijo močno
izpostavljene vsakršnim infiltracijam. Po nalogu svoje vlade je Sava
Kosanovič, poslanik v Washingtonu, protestiral pri državnem sekretar¬
ju, toda v odgovor je dobil le ironičen poduk o ločitvi oblasti v ustavnih
demokracijah. (56)

Vtis, da so bile besede senatorja Bridgesa naperjene predvsem proti
Jugoslovanom, je potrdila tudi razprava v ameriški diplomaciji ob vpra¬
šanju, ali ne bi kazalo rehabilitirati Titovega najhujšega medvojnega
nasprotnika, generala Dražo Mihailoviča. 25. marca je bil četniškemu
poglavarju, ki so ga leta 1946 ustrelili, za njegovo podporo zaveznikom
med vojno podeljen red zaslužne legije. $tate Department je z javno
podelitvijo priznanja hotel opogumiti »demokratične« elemente v Jugo¬
slaviji in na Balkanu, a pozneje je svojo odločitev spremenil, češ da je
»za zdaj« primerneje pustiti odlikovanje v predalu. (57) Toda ta pre¬
vidna usmeritev se ni ponovila pri sprejemu bivšega jugoslovanskega
kralja Petra II, ki je spomladi 1948 obiskal ZDA. Prišel je z upanjem,
da bo pri washingtonski vladi ponovno akreditiral svojo diplomatsko
misijo in si prilastil vsaj del jugoslovanskega zlata, blokiranega v ameri¬
ških bankah. V teh prizadevanjih ni imel sreče, uspelo pa mu je, da ga
je sprejelo več vladnih osebnosti in tudi sam Truman. Ameriškega pred¬
sednika je k temu spodbudilo priporočilo Georga Marshalla, šefa
State Departmenta, ki je hotel na ta način komunističnim režimom
pokazati, da jih ameriška vlada sicer priznava, toda nikakor ne odobra¬
va. (58)

Poleg teh pritiskov propagandne narave so proti Jugoslaviji izvajali
tudi konkretne gospodarske in politične ukrepe. Povod za burno raz¬
pravo je bilo vprašanje zlata, ki ga Združene države imo-hotelc vrniti
beograjski vladi, in čeprav se je vanjo vpletel celo Svet za gospodarstvo
pri Združenih narodih (ECOSOC), ni bilo rešeno v jugoslovansko
korist. (59) Aprila in maja je iz diplomatskih zastopstev v Beogradu pri¬
hajalo vedno več poročil o gospodarskih težavah, ki so zdaj že pre¬
tresale Titov režim. S tem da jih ne kaže olajševati, so se strinjali Ame¬
ričani in Angleži; slednji so celo nameravali pretrgati že več mesecev
trajajoča pogajanja za dolgoročni trgovinski sporazum. (60)

Medtem je Kongres Združenih držav formalno pozval Belo hišo naj
poskrbi za obrambo Trsta, kajti, kot je pisal New York Times , Jugosla¬
vija hoče tudi tam vzpostaviti komunistični režim. V tržaškem prista¬
nišču so se zasidrale ameriške in britanske bojne ladje in tako občutno
okrepile vojaško moč zavezniških sil v coni A. (61) Na londonski kon¬
ferenci o mirovni pogodbi z Avstrijo pa so Angleži in Američani zavrnili
jugoslovanske zahteve, ki so jih Sovjeti tedaj še podpirali in s tem pri-

106

spevali k neuspehu pogovorov. Očem zahodnjakov namreč ni ušlo, da
Koroška in Trst povzročata med Moskvo in Beogradom dokaj huda
nesoglasja in zato se jim je zdelo primerno tudi v zvezi s tema vpraša¬
njema »ohranjati pritisk«. (62)

Izid italijanskih volitev z bučno zmago krščanske demokracije in De
Gasperija je samo deloma ublažil napetost, ki je vladala v zahodnih
krogih spomladi leta 1948. 18. aprila so, kot poroča CIA, italijanski
komunisti »odšli v hribe«, da bi začeli akcijo, toda tri dni pozneje, ko je
prišel iz Moskve nasproten ukaz, so se vrnili domov. (63) Še več: po
vesteh, ki so začele krožiti proti koncu meseca, so se teden dni pred ita¬
lijanskimi volitvami sestali v Zagrebu Togliatti, Ždanov, Malenkov in
Tito, da bi se dogovorili o svojih nadaljnjih potezah. Kot so trdili viri,
se je Tito, upoštevajoč ruska navodila, odrekel oboroženemu udaru na
Trst, ki ga je pripravljal. Da so Sovjeti v tem trenutku delovali kot
pomirjevalci, so potrdile tudi vesti iz Pariza, po katerih je CK KPF pred
18. aprilom prejel iz Kremlja sporočilo, da na italijanskih volitvah ni
predvidevati zmage komunistov. Zato bi neposredna akcija na Apenin¬
skem polotoku sprožila vojno z Ameriko, čemur pa se je treba izogniti
za vsako ceno. (64)

Te vesti pa zahodnjakom niso pregnale dvomov, kajti sumili so, da
Jugoslovani in Sovjeti vodijo pomirjujočo politiko samo zato, da bi bil
sovražnik manj buden in da bi Kremelj lahko spet zbral svoje sile za
novo ofenzivo. Ravnati se moramo - je pisal ameriški poslanik v Mos¬
kvi Beddel Smith — po nasvetu, ki ga je dal sam Stalin Centralnemu
komiteju KPSZ leta 1929: »Ne pozabimo na pregovor, da je krotek
medved nevarnejši od divjega.« (65) Zato je ameriška diplomacija skle¬
nila opomniti sovjetsko vlado, da bo Washington štel vsak njen poskus
širjenja vplivnega območja čez dogovorjene meje za agresivno dejanje.
O tem vprašanju je imel ameriški poslanik vrsto pogovorov z Moloto¬
vom, ki je poskušal pregnati bojazni Zahoda, vendar brez uspeha. Bed¬
del Smith je sovjetskemu zunanjemu ministru ob tej priložnosti ponovil,
kar je nekoč v Londonu rekel njegovemu namestniku Višinskemu: da je
poleg dobre volje Sovjetske zveze treba upoštevati tudi nevarnosti, ki
izvirajo iz dejanj neodgovornih posameznikov in ki lahko zanetijo
požar. S strmoglavljenjem letal in ubijanjem ljudi se ustvarijo žarišča
napetosti, ki jih morajo Združene države in Sovjetska zveza zaradi las¬
tnih koristi na vsak način preprečiti. (66)

Ta zadnja pripomba je bila preveč jasna, da bi Molotov lahko spre¬
gledal namig Beddela Smitha na jugoslovanskega maršala. Od incidenta
z letali, ki so jih strmoglavili Jugoslovani, sta minili že dve leti, toda
čisto svež je bil spopad med italijanskimi in jugoslovanskimi obmejnimi
patruljami 26. aprila, v katerem je bil en italijanski vojak ubit. Dogodek

107

je močno odjeknil po vsej zahodni Evropi in je Jugoslaviji, ki je bila že
tako na slabem glasu, hudo škodil. (67) Bil je tragični vrhunec cele vrste
čudnih in nerazumljivih dogodkov, ki so jih zahodni opazovalci lahko
samo beležili, pri tem pa priznavali, da jih ne znajo ustrezno razložiti.
Ameriška ambasada je sestavila celo seznam takšnih »sumljivih dogod¬
kov«, ki se je začenjal z jugoslovanskim protestom proti »domnevnim«
kršitvam zračnega prostora, v katere so bila zapletena ameriška vojaška
letala. Temu je 7. aprila sledila prepoved vseh jugoslovanskih civilnih
letov na notranjih in mednarodnih linijah. Dovoljen je bil samo vojaški
in transportni zračni promet, ki se je občutno povečal. Ta drastični
ukrep so jugoslovanske oblasti sicer obljubile razložiti, vendar pa tega
niso storile. Vsekakor ga ni bilo pripisati samo pomanjkanju goriva, kot
so domnevali v ameriški ambasadi, ampak tudi nenadnemu umiku
sovjetskih pilotov, o katerem pa na Zahodu niso nič vedeli. O čudnem
dogodku so se začele v diplomatskih krogih jugoslovanske prestolnice
vrstiti najrazličnejše domneve; nekateri vojaški atašeji so prišli na dan
celo s podmeno (ki jo je sam italijanski poslanik v Beogradu imel za
neverjetno), da kaže prepoved letov povezati z bližnjimi italijanskimi
volitvami, češ da so letala rezervirana za morebitno spuščanje padalcev
na ozemlje bližnje republike. (68)

Potreba varčevati z gorivom, do katere je prišlo zaradi sovjetskega
bojkota, je prisilila Jugoslovane tudi k drugim ukrepom, ki so jih seveda
zahodnjaki marljivo beležili: morali so odvzeti ministrske avtomobile,
dodeljene visokim osebnostim v vojski in civilni administraciji, ter
omejiti kopenski in morski promet. (69)

V pričakovanju grozeče nevarnosti se je začela med jugoslovanskimi
voditelji širiti psihoza, ki jo pojasnjuje še en ukrep: po opažanju sode¬
lavcev poslanika Cavendish Cannona so okrog hiš naj višjih predstavni¬
kov režima okrepili straže, vzdolž meja pa zaznamovali cone s površino
desetih milj (na grški meji jih je bilo 54), kamor je bil dostop tujcem
prepovedan. Ker je v trgovinah nenadoma zmanjkalo osnovnega potro-
šnega blaga, so ameriški diplomati sklepali, da so ga uskladiščili za voja¬
ške potrebe. Tako so mislili še zlasti zato, ker je jugoslovanski tisk
prejšnji mesec opravičeval ponovno uvedbo odloka, po katerem morajo
kmetje oddati živino za zakol državi, s potrebo po »preskrbi naše arma¬
de, ki brani našo suverenost in meje«. (70)

V seznamu Cavendish Cannona je tudi podatek, da jugoslovanske
oblasti ne dovolijo ameriški ambasadi imeti za svojo uporabo posebnega
letala. To so utemeljili z namigom, da bi utegnilo rabiti v vohunske
namene, in s trditvijo, da po zaslugi jugoslovanskega letalstva ambasada
nima takšne potrebe (in to prav v trenutku, ko so odpravljali civilne
lete!). Jugoslovani so tudi zahtevali, da se zapre ameriški konzulat v

108

Zagrebu in se sploh omejijo vse konzularne dejavnosti, kar je bil State
Department pripravljen storiti, toda samo, če se zapreta tudi jugoslo¬
vanska konzulata v Chicagu in New Yorku. Cavendish Cannon je menil,
da neprijateljske poteze kažejo na očitno razburjenost beograjske vlade
zaradi izida italijanskih volitev in zaradi neugodnega poteka vstaje v
Grčiji. Pri tem je izražal zaskrbljenost, da bi Jugoslovani ne zašli v sku¬
šnjavo, prikriti svoje mednarodne politične in notranje gospodarske
težave s kakšnim drznim dejanjem navzven; zato je priporočal skrajno
budnost, ob kateri pa je treba Tita kdaj pa kdaj kar naravnost opozoriti,
da bi vsak napad na sosednje države nujno povzročil frontalni in glo¬
balni spopad z Združenimi državami. (71)

Ta analiza ameriškega diplomata ni bila povsem posrečena: zadnje,
na kar bi Jugoslovani lahko mislili spomladi leta 1948, ko so bili zaple¬
teni v spor z Moskvo, bi bila možnost vojaškega spopada z Zahodom. Z
ukrepi proti ameriškim diplomatom so hoteli samo pokazati Stalinu, da
Beograd ni pretirano širokogruden do tujih zahodnih misij. Gruzinski
diktator je namreč, da bi dokazal, kakšni hlapci Zahoda so postali Tito
in njegovi, v enem svojih pisem trdil, da se zastopnik ZDA v Jugoslaviji
vede kot gospodar in da imajo njegovi vedno številnejši obveščevalci
popolno svobodo gibanja po vsej državi. (72)

Čeprav jugoslovanski voditelji niso hoteli priznati utemeljenosti
nobene moskovske obtožbe, so bili vendarle pripravljeni z dejanji doka¬
zati svojo poslušnost Stalinu. Poleg ameriške ambasade so stisnili v pri¬
mež nadzora tudi druge tuje misije, predvsem angleško, in jim tako do
kraja otežili stike z jugoslovansko stvarnostjo. Tudi od Britancev so
zahtevali, da zmanjšajo število konzulatov in se odrečejo svojemu leta¬
lu, nekatere jugoslovanske državljane, ki so imeli službene ali družabne
stike z ambasado, pa so zaprli. Charles Peake piše: »Šofer mojega voja¬
škega atašeja je bil pred nekaj tedni aretiran in tudi moža, ki ga je zame¬
njal, so aretirali, čeprav je zdaj že izpuščen. Kanadskemu ministru so
vzeli kuharja. Skoraj ne mine dan, da se mi ta ali oni kolega ne bi poto¬
žil, da so kakšnega služabnika zaprli. Ozračje okrog nas je vedno bolj
moreče.« (73)

Zdelo se je, da ksenofobija oblasti ne pozna meja. Ni se kazala samo
v zaostritvi ukrepov, s katerimi je omejevala potovanja tujcev v državo,
ampak tudi v izdaji zakona, oblikovanega po sovjetskih, ki je Jugoslo¬
vanom prepovedoval, da bi se brez dovoljenja ministrstva za pravosodje
poročali s tujimi državljani. (74)

Med osebami iz beograjske družbe, ki so bile v dobrih odnosih z
ambasadorjema Združenih držav in Velike Britanije, je bila tudi mati
Vladimirja Velebita, pomočnika ministra za zunanje zadeve. Velebit,
potomec premožne zagrebške meščanske družine, ni skrival svojih sim-

109

patij do zahodnih diplomatov in ti so mu jih tudi obilno vračali. V salo¬
nih ambasad je veljal za enega redkih jugoslovanskih politikov, s kate¬
rim je bilo mogoče govoriti in razpravljati. Drugačnega mnenja pa so
bili Sovjeti, ki so ga - kot že rečeno - obdolžili, da je angleški vohun.
(75) Stara gospa Velebit ni mogla pred Peakom in Cavendish Canno-
nom skriti svoje zaskrbljenosti, ker je moral sin zaradi »bolezni« 28.
aprila nenadoma zapustiti svoje mesto v zunanjem ministrstvu. Napad
jeter, ki je Velebita prizadel, sicer ni bil hlinjen, vendar ni prepričal
beograjskih diplomatskih krogov, da so vzroki za odstranitev pomoč¬
nika ministra v trenutku, ko je njegov kolega Aleš Bebler v Londonu,
drugje. (76) Ker so se prav v tem času začele širiti govorice, da sta
Hebrang in Žujovič padla v nemilost, so mnogi takoj pomislili na ukrep
stalinskega tipa, na klasično čistko tako na levi kot na desni strani. (77)

Takšen vtis so še podkrepile vesti iz Ljubljane, kjer so proti koncu
marca aretirali skupino znanih slovenskih komunistov. Med njimi so bili
generalni sekretar zunanjega ministrstva, namestnik ministra za indu¬
strijo in sekretar pokrajinskega komiteja KP prof. Mirko Košir. Slednji
je veljal za enega najbolj izobraženih in podkovanih jugoslovanskih
marksistov, tako da ga je vlada celo zadolžila za uradni prevod Kapitala.
Aretirani so imeli marsikaj skupnega: že dolgo so bili člani partije, boje¬
vali so se v španski državljanski vojni, bili so pogumni partizani, ko pa
so padli v nemško ujetništvo, so bili internirani v koncentracijskih tabo¬
riščih. Obtožba je temeljila prav na stalinski tezi, po kateri koncentra¬
cijska taborišča niso služila samo uničevanju političnih sovražnikov,
Židov in manjvrednih ras ter krutemu izkoriščanju jetnika, temveč tudi
novačenju gestapovskih agentov. Po besedah javnega tožilca so obto¬
ženi podlegli grožnjam in obljubam svojih tiranov in v taborišču ustano¬
vili skrivno organizacijo, ki je delovala proti drugim zapornikom, proti-
fašistom. Kot je trdila obtožnica, pa so tudi pozneje na svobodi nadalje¬
vali svojo antikomunistično rovarjenje, tako da so stopili v službo
zahodnih imperialističnih sil. Ker so veljali za vzorne partijce, so prišli
na pomembne položaje in tako imeli možnost, da organizirajo obsežno
gospodarsko sabotažo, ki je povzročila neprecenljivo škodo. Po prei¬
skavi — organi OZNE so jo opravljali z metodami, kakršnih so jih nau¬
čili na tečaju v Moskvi, v »Berijevi šoli« — so obtoženi brez obotavljanja
priznali svojo krivdo. Med 21. in 26. aprilom je prišlo pred vojaškim
sodiščem do prvega od tako imenovanih »dachauskih procesov«, ki se je
končal z enajstimi smrtnimi obsodbami z ustrelitvijo in z več hudimi
zapornimi kaznimi. (78)

Proces, kateremu je bila dana velika publiciteta (neposredno so ga
prenašali po zvočnikih, nameščenih na ulicah), je vzbudil v zahodnih
diplomatskih krogih veliko vprašanj pa tudi mnogo jedkih komentarjev:

110

kako so se le mogli gestapovski agenti in nevarni vojni zločinci tako
dolgo izmikati toliko poveličevani budnosti ljudske oblasti? Bilo je
jasno, da so obtožbe kaj malo utemeljene in da so pravi vzroki te dra¬
matične predstave daleč od tistih, ki so jih tako glasno razbobnali. Ali so
hotele oblasti članom partije s tem pokazati, da bo strogo kaznovan vsak
odklon od predpisane linije? So hotele okrepiti revolucijo in pri koreni¬
nah spodrezati vsako kal protesta ali samostojnega mišljenja? Ali pa so
morda želele posredno prizadeti stalinsko vmešavanje v jugoslovansko
politično živjlenje, če je res, kot so sumih v ameriški ambasadi v Beo¬
gradu, da so obtoženi imeli stike s sovjetskimi tajnimi službami? Na vsa
ta vprašanja še ni dokončnega odgovora. Vsekakor pa drži, da so pro¬
cesi proti »komunistom z napako« (to, da so bili nemški ujetniki in da so
prišli živi iz koncentracijskih taborišč) predvsem pomenili pritrjevanje
stalinskemu sistemu in njegovim metodam. Bili so tragična komedija, s
katero naj bi moskovskemu »gospodarju« dokazali, kako strogo zna
KPJ ravnati z agenti vsakršne tuje sile, pri čemer je vseeno, ali so bili
zapleteni z gestapom, z zahodnimi imperialisti ali s sovjetskimi tajnimi
organi. (79)

Aleš Bebler, »mali Litvinov«, kot so mu zaradi njegove sposobnosti
in očitnega prizadevanja, da bi bil »dober Evropejec«, pravili Britanci,
je v zadnji fazi procesa odpotoval v London, da bi zastopal svojo državo
na konferenci za avstrijsko pogodbo; ko je konferenca propadla, se je
brez vidnega razloga zadržal v angleški prestolnici. Bebler sicer ni bil v
Dachau, bil pa je španski borec in še prej v Moskvi osumljen trockizma.
Takoj po vojni so Sovjeti poslali vodji jugoslovanske vojaške misije v
Berlinu seznam jugoslovanskih komunistov, ki naj bi bili najbolj kom¬
promitirani s silami reakcije; poleg oseb, obsojenih v Ljubljani, je bilo
na tretjem mestu tega seznama zapisano tudi Beblerjevo ime. Skratka:
tudi pomočnik zunanjega ministra bi spadal na zatožno klop. Kakor v
groteskni comedii delbarte pa so bile vloge, ki so jih morali v tem tra¬
gičnem letu 1948 igrati jugoslovanski komunisti, polivalentne in zamen¬
ljive. V Londonu potencialni obtoženec Aleš Bebler ni samo razlagal
Angležem, da so restriktivni ukrepi njegove vlade v zvezi z britansko
ambasado posledica dejavnosti Intelligence scrvicea (»kakor je dokazal
ljubljanski proces«), ampak je prevzel tudi dolžnost preiskovalca. (80)
Stalin je namreč obtožil jugoslovanskega zastopnika v britanski prestol¬
nici in tri njegove sodelavce, da so angleški vohuni. Tako je bil ob koncu
Beblerjeve misije Ljubo Leontič odpoklican v domovino, na njegovo
mesto pa je stopil Črnogorec Obrad Cicmil, ki je bil komaj mesec pred
tem akreditiran kot poslanec v Sofiji. (81)

Tej potezi, značilni zaradi pripravljenosti jugoslovanskih voditeljev,
da bi popravili vsaj katero izmed napak, ki jim jih je očital Stalin,

111

seveda če to ni zadevalo njihove oblasti, ni nihče posvečal posebne
pozornosti. Zahodni diplomati so bili v tem času zaposleni s povsem
drugačnimi dogodki. Mnogim zagonetkam v zvezi z Jugoslavijo se je
proti koncu aprila pridružila še vest, da vlada prenaša velike količine
zlata v Švico. Vsaj štiri, če ne pet dakot Swiss-Air je poletelo iz Beo¬
grada v Ziirich, njihov tovor pa je bil ocenjen na dva ali tri milijone fun¬
tov šterlingov. Kam je zlato namenjeno, je bilo neznano, toda po upo¬
števanja vrednih virih je bilo prodano za kritje velikega trgovinskega
primanjkljaja v letu 1947, saj je imela jugoslovanska vlada z vsemi drža¬
vami, razen z Bolgarijo, pasivno plačilno bilanco. (82) Pozneje je švicar¬
ski minister v Beogradu tej razlagi dodal še eno, in sicer, da Jugoslovani
nujno potrebujejo valuto, ker so Rusi nenadoma terjali za svoje blago
in za vzdrževanje številnih jugoslovanskih študentov na sovjetskih viso¬
kih šolah plačilo v dolarjih. (83) Da odnosi med Sovjetsko zvezo in
Jugoslavijo na gospodarski ravni zares niso idilični, je svetovalcu ameri¬
ške ambasade Reamsu potrdil sam načelnik oddelka za zahodne zadeve
pri zunanjem ministrstvu Srdjan Priča. Ko je izrazil veliko željo svoje
vlade po povečanju trgovinske izmenjave .z Združenimi ..državami, je
potožil nad težavami v poslovnih pogajanjih s Sovjetsko zvezo. Ameri¬
čani naj ne mislijo, da je Moskva lahek partner; nasprotno od Jugosla¬
vije poskuša izsiliti v svojo korist vse, kar le more. (84)

Velikih gospodarskih težav, s katerimi se je moral spopasti Titov
režim, pa ni razkrivala samo nenadna prodaja zlata v Švico, ampak tudi
dvig tistega zlata v ameriških bankah, s katerim je Jugoslavija lahko pro¬
sto razpolagala. Še sredi februarja je Kidrič v članku, ki so ga objavili
vsi časopisi, zagotavljal, da je napredek države na področju industrije
»ogromen«, in obljubljali, da bo že konec leta povprečni življenjski
standard kar za 7% presegel predvojnega. Toda račune je delal brez
Stalina, pa tudi brez Zahoda, ki ni z ničimer skušal pospeševati gospo¬
darskega razvoja Jugoslavije. Komaj mesec dni pozneje je moral Kidrič
v skupščini priznati, da je poglavitna naloga v tekočem letu, če naj bi
uresničili plan, »najti in izkoristiti vse skrite in zdaj še neznane rezerve«.
Isti alarmantni ton je bilo mogoče zaznati tudi v Kardeljevem govoru in
v razpravah drugih ministrov, ki so govorili v skupščini. (85) Na tem
zasedanju Tito ni poročal o zunanji politiki kot prejšnja leta, čemur so
se tuji opazovalci sicer čudili, niso pa utegnili razmišljati o vzrokih tega
molka, ker so bili preveč zaposleni s komentiranjem pomembnih novo¬
sti, ki jih je vlada predložila skupščini v potrditev. Najpomembnejši sta
bili 27-odstotno povečanje vojaškega proračuna — predlagal ga je gene¬
ral Gošnjak — in odločitev o nacionalizaciji tistih gospodarskih podjetij,
ki so še bila v zasebni lasti. Ta zakon, ki naj bi razširil in utrdil »socia¬
listični sistem našega gospodarstva«, je bil sprejet brez obotavljanja v

112

komaj pol ure in je začel veljati, še preden je bil objavljen v Uradnem
listu.  (86)

Šlo je za ukrepe, ki so dokaj jasno pričali, v kolikšni meri je jugoslo¬
vanska politika v odnosu do Sovjetov dvolična ali vsaj dvosmerna.
Ruski vojaški izvedenci so Titu in njegovim sodelavcem že dolgo pridi¬
gali, da je njihova vojska »strahotno« velika in da bo ljudstvo le težko
nosilo tolikšno breme. Na poziv, naj jo zmanjšajo, so zdaj v Beogradu
odgovorili s povečanjem vojaških izdatkov, kar je pomenilo odkrito izzi¬
vati Moskvo. (87) Nasprotno pa so z nacionalizacijo podjetij želeli pou¬
dariti, kako trdni so v svojem ideološkem prepričanju ter tako zavrniti
Stalinove obtožbe, da režim ni znal dovolj dosledno izpeljati bitke proti
kapitalističnim elementom v mestih in na podeželju. V nekaj dneh je
bila razlaščena cela vrsta podjetij, ki so ušla prvemu valu nacionalizacij
leta 1946; svoje lastnike je izgubilo 500 hotelov, 30 sanatorijev in bolni¬
šnic, 100 kinematografov. Najbolj znamenita žrtev te socialistične
zmage je bil časnik Politika , ki je bil doslej vsaj na videz v zasebni
lasti. (88) Toda proces se ni zaustavil pri tovrstnih podjetjih, kajti nacio¬
nalizacija je bila takorekoč popolna, saj je zajela tudi male trgovce, ki
so morali dotlej plačevati visoke davke za svoje trgovine.

20. maja zjutraj so pripadniki milice in funkcionarji ljudskih odbo¬
rov brez sleherne napovedi izgnali lastnike iz njihovih trgovin, zaplenili
ključe, inventar in knjigovodski material, tu in tam pa izropali še
zasebna stanovanja. Že dolgo pričakovana akcija (o njej se je šušljalo
od začetka aprila) je potekala učinkovito in brez posebnih obzirov. Tri
dni pozneje je Borba  poročala, da je bilo samo v Beogradu zaradi »špe-
kuliranja in dejavnosti, ki so v nasprotju s trenutnimi družbenimi cilji«,
kar 1150 zasebnikom odvzeto trgovsko dovoljenje. Mnoge so postavili
pred ljudska sodišča, jih obsodili na prisilno delo in jim zaplenili premo¬
ženje, kar je državi prihranilo stroške za odškodnino, ki bi jo morala
sicer plačati. Po novicah v tisku so podobno likvidacijo zasebne lastnine
zelo uspešno izpeljali po vsej državi in predali dve tretjini nacionaliziranih
trgovin v državno in zadružno upravljanje. Časopisi pa niso poročali o
posledicah teh prenaglih ukrepov: sistem preskrbovanja s hrano je doži¬
vel silen udarec, že racionirana prodaja mesa je bila ustavljena in pred
trgovinami so se čez noč pojavile dolge vrste. (89)

Omenjene ukrepe, katerim se je po zgledu sovjetske prakse pridružil
še razpis za novo ljudsko posojilo, so zahodni opazovalci razumeli kot
poskus oblasti, da »postrga sodu dno«. V resnici pa jih je bolj nareko¬
vala potreba dokazati Stalinu, kako zavzeto je KPJ angažirana v razred¬
nem boju. Toda to je bilo le eno izmed dejanj, s katerim so se hotele
jugoslovanske oblasti pokazati pred komunističnim svetom v vsej svoji
ortodoksnosti. Pozno spomladi 1948,je na primer tisk zašel v pravo pro-

8 - Tito. Stalin in Zahod

113

tizahodno histerijo, katere tarča so bile predvsem razmere v Italiji, Mar¬
shallov načrt in nemško vprašanje. Če bi bralec slepo verjel Borbi  ali
Politiki , bi si moral ustvariti naravnost grozljivo podobo o razmerah v
zahodnem svetu. (90) Najbolj občutljiv problem na področju sociali¬
stične preobrazbe države, s katerim se je spoprijela KPJ, je bilo seveda
vprašanje kmetov. Ti so namreč še vedno sestavljali kar 70% prebival¬
stva, da ne omenjamo velikih zaslug, ki so jih imeli za režim, saj so
nosili glavno težo osvobodilnega boja. Njihove vloge in pomena za
gospodarsko, politično in socialno trdnost države so se voditelji dobro
zavedali, zato v prvih povojnih letih z njimi niso ravnali pretirano ostro.
Tito je sicer rad navajal izrek Johna Stuarta Milla, da družbe nima smi¬
sla rekonstruirati po starih obrazcih, če jo je treba zgraditi na novo. (91)
Kljub temu pa je bil revolucionarni zanos KPJ, sicer tako drastičen v
vsem javnem življenju, na podeželju razmeroma previden. Oblasti so se
omejile le na agrarno reformo, ki je zajela tista veleposestva, s katerimi
niso opravili že pod Karadjordjeviči. Tito sam je v govoru v Zagrebu
leta 1947 odkrito priznal, da jugoslovanski komunisti štejejo kmete za
najtrdnejši steber države, vendar ne zato, ker bi se jim hoteli laskati in
si jih tako pridobiti, ampak ker to dejansko so. Ta neprevidna izjava je
bila v tiskani izdaji govora izpuščena, toda sovjetski stenografi je seveda
niso pozabili zabeležiti in Stalin leta 1948 ni zanemaril priložnosti, da bi
mu z njo ne očital, kako zelo se je oddaljil od marksizma — leninizma.
Mar ni samo delavski razred resnično revolucionaren? Ali ni naloga rev¬
nih in srednjih kmetov skleniti zavezništvo z delavci, vendar ostati v
podrejenem položaju? Tito očitno pozablja na to resnico in razglaša
kmete — celo kulake — za temelj nove Jugoslavije! Njegove ideje so
vredne malomeščanskih politikov, nikakor pa ne marksistov! (92)

V dokaz svoje zveste privrženosti marksistično-leninistični teoriji,
kakor jo je razlagal Stalin, bi morali torej jugoslovanski voditelji zani¬
kati svojo strpno politiko do kmetov, ki so jo dotlej razglašali za edino
primerno. Sam Kardelj je v partijskem glasilu Komunist  septembra 1947
z določeno samovšečnostjo poudaril pravilnost jugoslovanske usmeri¬
tve, zlasti še, če jo primerjamo z napakami, ki so jih na tem področju
storile druge ljudske demokracije. Ta usmeritev se je popolnoma razli¬
kovala od sovjetske, ki jo je zastavil Stalin že v tridesetih letih in je
temeljila na prisilni kolektivizaciji zemlje. Jugoslovanskim voditeljem ni
ušlo, kolikšno gospodarsko škodo in kakšne družbene pretrese (da ne
govorimo o trpljenju ljudi) je povzročila kolektivizacija, zato niso imeli
nikakršnega namena, slediti sovjetskemu zgledu. Omejili so se, kot
rečeno, na odpravljanje veleposestniških ostankov in na to, da so med
kmete razdelili zemljo, deloma odvzeto cerkvi, deloma pa nemškim
posestnikom. Opirajoč se na že obstoječo tradicijo, ki je v nekaterih

114

predelih države koreninila v koncu 19. stoletja, so organizirali ali pa oži¬
vili zadruge, usmerjene predvsem v nakup poljedelskih strojev in pro¬
dajo pridelkov na trgu. Poleg njih pa so nastale tudi delovne zadruge
proizvajalcev, kjer so zemljo po vzoru sovjetskih kolhozov obdelovali
kolektivno; toda konec leta 1947 je bilo v vsej državi od 10.254 samo 783
zadrug takšnega »naprednega tipa«. V svojem članku je Kardelj posku¬
šal razložiti to dejstvo in ga opravičiti z nezaupljivo kmečko miselnostjo
ter z močjo navade, pri tem pa se je tolažil, da lahko tudi tradicionalne
zadruge kot propagandna in politično-vzgojna središča uspešno prispe¬
vajo h graditvi socialistične države. Premišljena in intenzivna proizvod¬
nja — tako je pisal — mora zagotoviti živila in prehrambene surovine za
notranjo porabo, njihov izvoz pa naj prinaša koristna sredstva za nakup
strojev, nujno potrebnih za hitro industrializacijo po petletnem planu.

(93)

Na podlagi teh spoznanj so jugoslovanski komunisti, v celoti vzeto,
ravnali s kmeti dokaj obzirno, saj je bilo, kot so se pokazali nekateri
poskusi prisilne prodaje pšenice, zgrda le težko doseči njihovo sodelova¬
nje. Glede na delavce so bili torej kmetje v privilegiranem položaju, ker
so od proste prodaje svojih pridelkov lahko kar dobro zaslužili. Ni
mogoče sicer trditi, da to ni izzvalo nejevolje med najbolj dogmatskimi
komunisti: Hebrang, na primer, je bil med tistimi, ki so ugovarjali
»oportunistični« liniji v zvezi z zadrugami. Ogreval se je za politiko trde
roke in vztrajno ter cinično svetoval, da je treba nastopiti brez vsakr¬
šnega obzira proti kmetom, ki se ne bi hoteli ukloniti kolektivizaciji.

(94)

Na nasprotni strani pa so stali tisti — med njimi tudi hrvaški predsed¬
nik Bakarič — ki so se zavzemali za »kulake«: po njihovem mnenju ne
le, da jih ne kaže preganjati, ampak jih je treba celo organsko vključiti
v gospodarstvo države. Ker je prevladala teza omenjene skupine, je v
prvih povojnih letih prišlo do ponovnega gospodarskega razcveta pode¬
želja. Ta pa se je zahodnim opazovalcem vendarle zdel skrajno negotov,
zakaj vprašljivo je bilo, koliko časa bo lahko v veljavi praksa, ki je tako
daleč od sovjetskega modela. (95)

Ob 1. maj.u se je prvič pokazalo, da režim pripravlja uvedbo nove
politične linije, kajti partija je razglasila, da je treba okrepiti kmetijske
zadruge, ki so »sredstvo za izgradnjo socializma na vasi«. (96) Za natan¬
čnejšo razlago tega programa je poskrbela Borba , ki je vprašanju 24.
maja posvetila obširen članek. V njem je napadla teze zagrebškega
novinarja Dura Potkonjaka, objavljene v reviji Delo,  in jih pri tem tudi
po svoje prikrojila. V aprilski številki tega mesečnika je omenjeni avtor
namreč trdil, da je za kmete glavni problem, kako izboljšati produktiv¬
nost in se gospodarsko okrepiti; pri tem pa je pozabil, je ugotavljala

115

Borba,  obtožujoč ga političnega obskurantizma, da je »danes najvaž¬
nejše vprašanje boj proti ostankom kapitalizma in kapitalističnim tež¬
njam na podeželju«. Vsekakor pa je bilo v Borbinem  pisanju poudarje¬
no, da mora biti socialistična preobrazba postopna in kritike so bili
deležni tako tisti, ki se bojijo težav tega procesa, kot tudi tisti, ki bi
hoteli kar preskočiti nujno in naporno obdobje boja proti kulakom in
takoj doseči končni cilj: popolno uveljavitev delovnih zadrug. (97)
Previdnost, ki je navdihovala politiko oblasti na podeželju v mesecih
pred izključitvijo iz X n form hi ro ja, pa se ni zdela potrebna, ko se je bilo
treba odločiti, kako ravnati s predstavniki možne notranje opozicije. Na
tem področju voditelji niso poznali negotovosti, dvomov in omahovanj.
Pozorni so bili zlasti do partije, ki je pred vojno štela komaj nekaj tisoč
članov, med NOB in po zmagi pa se je tako okrepila, da je postala naj¬
močnejša v Evropi. (98) Člani so imeli od nje mnogo koristi, bila pa je
tudi najkrajša pot do odgovornih in vplivnih položajev. (99) Pred kon¬
gresom jo je bilo treba »obrezati«, ker se je kot grm, zasajen v plodno
zemljo, preveč razbohotila. Treba jo je bilo očistiti vseh ne povsem
zanesljivih in potencialno nevarnih elementov ter si zagotoviti trdno
oporo, s katero bo vodstvo v svojem boju proti Stalinu moglo računati.
Posebno pozornost so posvetili tudi armadi, in to toliko bolj, ker se je
veliko število njenih časnikov šolalo in izpopolnjevalo v Sovjetski zvezi,
kar je upravičevalo sum, da se nagibajo k stalinizmu. (100) Že sredi
maja je ameriški poslanik obvestil State Department, da so samo v beo¬
grajski garniziji degradirali ali zaprli osemdeset častnikov, med njimi
devet generalov. V naslednjih tednih so se novice o čistkah množile in
tako dajale zahodnim javnim občilom obilo gradiva za sarkastične
komentarje o nepotešljivem apetitu »monolitne« države. (101) Čistka
pa je prav kmalu prestopila partijske in vojaške okvire ter se razširila na
vso družbo, v kateri so po enoglasnem mnenju zahodnih opazovalcev
vedno bolj naraščali nezadovoljstvo, razočaranje in ideološka opozicija.
Zdelo se je, da se je celo v samem vrhu režima zamajala vera v hitro
napredovanje v novi svet in da je usahnil čezmerni optimizem, tako zna¬
čilen za jugoslovansko graditeljstvo prejšnjih let. V notranji politiki se
je to kazalo v okrepljenem nadzoru varnostnih služb in policije ter v
naraščanju represivnih ukrepov proti saboterjem in najrazličnejšim špe¬
kulantom, kakor tudi pravoslavni in katoliški cerkvi. (102)

12. aprila je Tito med razpravo v CK KPJ vzkliknil: »Tovariši, naša
revolucija ne je svojih otrok! Otroci te revolucije so pošteni!« (103)
Toda kdo so v resnici bili otroci te revolucije in kaj sploh pomeni ta
izraz? Tito ga je poskusil vsaj implicitno pojasniti, ko je obtožil Žujo-
viča — Črnega, da ljubi Sovjetsko zvezo bolj kot on sam. To ni bilo
dovoljeno, kajti ljubiti Sovjetsko zvezo prek mere, ki jo je določil Tito,

116

nastopiti proti njegovi volji, je pomenilo lomiti enotnost partije, cepiti
vodstvo, zaiti v frakcionaštvo in se odtujiti ljudstvu. Jugoslovanska
revolucija res ni »jedla« svojih otrok, ampak le zavrgla tiste, ki so se
pokazali za izdajalce in sovražnike. S temi pa se je lahko dobro nasitila
po zaslugi Rankoviča in njegovih prizadevnih sodelavcev. (104)

V takšnem ozračju je praznovanje maršalovega šestinpetdesetega
rojstnega dne 25. maja dobilo nove pomenske razsežnosti. Poveličeva¬
nje njegove osebnosti in dela - takega čaščenja je bil doslej deležen
samo Stalin — naj bi dvignilo zaupanje, hkrati pa tudi opomnilo vse
tiste, ki so si, zunaj ali znotraj jugoslovanskih meja drznili misliti, da je
mogoče Titov lik ločiti od ideje socializma. In tako je prispelo iz vseh
delov države na tisoče voščil, ki so jih jugoslovanski narodi poslali svo¬
jemu »voditelju, učitelju, tovarišu«. Delavci, udarniki, študentje so od
vasi do vasi, od mesta do mesta, nosili štafeto in simbolična darila vse do
Belega dvora, da bi jih na slovesni prireditvi predali Titu. On, junak, je
bil s svojimi kipi in oprsji vsepovsod prisoten, njegove povečane foto¬
grafije so prekrivale cela pročelja zgradb in naznanjale ljudstvu, da so
voditelj in njegovi privrženci eno, kakor je razglašalo geslo iz tega časa:
»Mi smo Titovi, Tito je naš!« (105)

Toda praznik so skalila nekatera dejstva, ki so takoj pritegnila
pozornost tujih opazovalcev, vzbudila pa tudi vznemirjenje v partijskih
vrstah. Med toliko čestitkami je manjkala predvsem ena, najbolj zaže¬
lena in najpomembnejša, čestitka generalisima Stalina. Pravzaprav se
nobeden od pomembnejših predstavnikov komunističnega sveta ni
toliko potrudil, da bi poslal Titu voščilno brzojavko. Izjema je bil le
Dimitrov, ki je zbral kanček nekdanjega poguma in mu sporočil lakoni¬
čen, a iskren »bratski pozdrav«. Še več: izbral je športnika, ki je v imenu
bolgarske mladine nesel štafetno palico od Sofije do Beograda. (106)
Med prvimi, ki so opazili, da je v odnosih med Beogradom in Mos¬
kvo nekaj narobe, je bil italijanski poslanik Martino, ki je v zvezi s tem
opozoril svojega ministra na dva članka v čast Titu. Prvega, nepodpisa¬
nega, je objavila Borba,  drugi, manj obsežen, toda z bistveno enakimi
idejami, pa je s podpisom Vladimira Dedijera izšel v Politiki.  Oba sta
poudarjala, kako je Tito še pred vojno vodil boj proti trockizmu ter
tako pripeljal KPJ na stalinsko linijo. Povzdigovala sta njegovo zve¬
stobo naukom Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina ter njegovo nenehno
prizadevanje, da bi partija postala sposobna za opravljanje vodilne
vloge v življenju države. Članka sta se končala z ugotovitvijo, da ima
država, ki jo oblikuje Tito, za temelj avtentično delovno ljudstvo, saj je
oblast v rokah delavskega in kmečkega proletariata. (107)

Ta navdušeni panegirik maršalu je zvenel kot zanosna obramba, ali
če rečemo z besedami ambasadorja Martina, kot antiteza dialektičnega

117

procesa, katerega teza pa ni povsem znana. »Težko je pravzaprav ob
pomanjkanju tehtnejših podatkov reči, ali sedanja kriza v rasti KPJ ni
izzvala ostrega sovjetskega ukora, kar bi bilo upravičeno pričakovati, in
ali omenjena članka nočeta odgovoriti nanj.« (108)

Kljub čistkam v civilni in vojaški administraciji, kljub hudim medse¬
bojnim javnim kritikam nekaterih osrednjih in obrobnih osebnosti o
delu drugih, kljub nezaupanju do birokracije, katerega glasniki so bili
ministri, ki so jo sami ustvarili — vse znamenja globokih pretresov, ki
jih je v partiji povzročila Stalinova kritika — so dejanski odnosi med
Beogradom in Moskvo ostali za zunanje opazovalce težko razumljivi.
Za to so bili krivi tudi zahodnjaki, med katerimi, na primer, nihče ni bil
pozoren rta umik sovjetskih svetovalcev iz Jugoslavije, čeprav so že
marca krožili glasovi o množičnem odhodu Rusov in zaprtju šole, ki je
bila za njihove otroke ustanovljena v Beogradu. (109)

Skoraj vsi zahodni diplomati so se strinjali s političnim načelnikom
švicarskega zunanjega ministrstva, ki je sredi februarja v poročilu o »za¬
devi Dimitrov« ugotavljal, da jugoslovansko glavno mesto nikakor ni
koristen vir informacij. Voditelji, pa tudi člani partije nižjega ranga, so
tudi pozneje ostajali vredni tega slovesa, čeprav jim ni uspelo povsem
prikriti naraščajoče vznemirjenosti, ki se je zaradi političnih in ideolo¬
ških pritiskov začela širiti v njihovih vrstah. Diplomatske brzojavke,
poslane iz Beograda maja in junija, so opozarjale na vedno bolj očitno
napetost v jugoslovanski prestolnici. Razlogi zanjo pa so ostajali zahod¬
njakom skriti in če je sredi junija najprodornejšim med njimi le uspelo
zaslutiti, da so odnosi med Moskvo in Beogradom že zelo blizu razkolu,
se to ni zgodilo zaradi jugoslovanske indiskretnosti, ampak zaradi gro¬
bega in neprimernega vedenja Sovjetov. (110)

Ti so se namreč, sicer tako izkušeni in spretni v diplomatskih zade¬
vah, močno razburili zaradi Titovega odpora, pozabili so na vse obzire
in z Jugoslovani ravnali preveč surovo, da bi bilo to mogoče prezreti. V
prepričanju, »da se morajo jugoslovanski tovariši še marsičesa naučiti«,
kot je dejal ambasador Lavrentjev, so se odločili, da jim dajo strogo
lekcijo. (111) Priložnost zanjo se je ponudila ob konferenci, ki naj bi, po
soglasnem dogovoru štirih velikih iz leta 1946, razpravljala o medna¬
rodnem nadzoru nad Donavo. O tem vprašanju je tekla beseda že leta
1915 na dunajskem kongresu in leta 1919 v Versaillesu, kjer so se tudi
odločili, da bo svobodno plovbo po reki jamčila posebna komisija obdo-
navskih držav in velikih sil. Ker pa je omenjeni mednarodni organ
zaradi vojne razpadel, je bilo potrebno plovbo po tej izjemno pomem¬
bni rečni žili na novo urediti. (112) Moskva, ki je prav posebno vztrajala
pri sklicu takšne konference, je najprej predlagala, naj bi bila v Beo¬
gradu aprila ali maja. Jugoslovani ideje niso sprejeli z navdušenjem, ne

118

samo zato, ker bi bilo delegatom v razrušeni prestolnici težko zagotoviti
ustrezno bivanje, ampak tudi zato, ker je bilo za tako zahtevno nalogo
mednarodnega pomena težko priskrbeti usposobljeno osebje (prevajal¬
ce, tolmače, tajnike). Proti sredini maja, ko so bili odnosi s Sovjetsko
zvezo že nepopravljivo prizadeti, je jugoslovanski zunanji minister
obvestil Sovjete, da konference ni mogoče organizirati v tekočem mese¬
cu, in hkrati predlagal, da je ne bi sklicali pred 7. avgustom, ker je vmes
predviden še kongres KPJ. Ta korak so ugodno sprejeli na Zahodu, ker
so želeli odložiti konferenco, ne pa tudi v Kremlju. Od tam so poslali
Američanom noto, v kateri so soglašali z njihovim prejšnjim predlo¬
gom, da bi konferenco prestavili na 30. julij. Glede na jugoslovanske
težave v zvezi z organizacijo srečanja v Beogradu pa so predlagali nje¬
gov sklic v kaki drugi obdonavski prestolnici. Zahodnjakom se je to
zdelo čudno, saj bi bilo mnogo preprosteje preložiti začetek konference
za teden dni kot pa iskati zanjo drug kraj; kljub temu pa niso ugovarjali.
Očitno, tako so menili v Foreign Officeu, se občasno porajajo podtalni
konflikti tudi med Beogradom in Moskvo. V tem primeru je prišlo do
spora predvsem zaradi organizacijskih neskladij; toda že dejstvo, da so
povzročila nejevoljo v moskovskih vladnih krogih, je bilo treba pozdra¬
viti z zadoščenjem. (113) V resnici pa so bili slabe volje predvsem v Beo¬
gradu, ker jih Sovjeti niso niti obvestili o svojem predlogu, da bi presta¬
vili sedež konference; šlo je za netaktnost, ki je bila preočitna, da bi jo
lahko imeli za nenamerno. O njej je poročala BBC v svojem evropskem
dnevniku 16. junija, na kar je angleški poslanik Peake odhitel v zunanje
ministrstvo, da bi od blizu videl jugoslovansko reakcijo. In ni bil razo¬
čaran: pomočnik zunanjega ministra Bebler, s katerim je govoril, se
kljub spretnosti v prikrivanju svojih misli ni mogel zadržati in je v tre¬
nutku nehotene odkritosti označil moskovsko obnašanje za nezaslišano.
Beograd je prav toliko prikladen za organiziranje konference kot vsako
drugo obdonavsko mesto, vrh tega pa prav Jugoslaviji pritiče, da zaradi
vidne vloge, ki jo ima v slovanskem bloku, pripravi to pomembno sre¬
čanje v svoji prestolnici. Res je jugoslovanska vlada predlagala preloži¬
tev konference na 7. avgust, toda če je za Sovjete tako bistvenega pome¬
na, da se skliče 30. julija, jih bodo pač zadovoljili. Ko se je Bebler spet
zbral, je poskušal z bledim nasmeškom prepričati Peaka, naj njegovih
besed ne jemlje preresno. Navsezadnje gre le za navaden nesporazum,
saj sta jugoslovanska in moskovska vlada v tako prijateljskih odnosih,
da zanesljivo ni mogoče govoriti o namernem nasprotovanju. Te pomir¬
ljive besede pa angleškega poslanika niso prepričale, še zlasti ne, ker ga
je Bebler ob slovesu s poudarkom prosil, naj ima vse izrečeno za strogo
zaupno. (114)

Istega dne je zunanji minister $imič sporočil ameriškim, angleškim.

119

francoskim in ruskim diplomatom, da je, ko je govoril o preložitvi kon¬
ference, izrazil le svoje osebno mnenje. Tehniških težav, ki jih omenja
nedavna nota iz Moskve, v bistvu ni, zato se konferenca lahko brez ovir
začne 30. julija. »Skoraj neverjeten incident« — da rečemo po besedah
ameriškega odpravnika poslov v Beogradu, so na Zahodu imeli za oči¬
ten dokaz latentne sovjetsko-jugoslovanske napetosti. V VVashingtonu
in Londonu so bili enotnega mnenja, da ga je treba izrabiti kolikor je
mogoče, in so zato nemudoma sporočili Sovjetom, da so pripravljeni
priti v Beograd 30. julija. To so storili s tihim upanjem, da bo Moskva
vztrajala pri poniževanju Jugoslavije in obnovila svoj predlog za sklic
konference v kaki drugi prestolnici. Ni bilo izključeno, da bi Tito, ki je
bil po Peakovem mnenju domišljav človek, utegnil na afront celo reagi¬
rati.« V takem primeru bi lahko nastal med jugoslovansko in rusko
vlado položaj, od katerega bi tudi mi imeli svoje koristi.« (115) A nič
podobnega se ni zgodilo: Moskvi se očitno ni zdelo primerno vztrajati
pri tej sporni točki, saj je imela za boj proti Jugoslaviji na razpolago še
vse drugačna sredstva. Tri dni pozneje, 19. junija, je radio Moskva spo¬
ročil, da bo donavska konferenca 30. julija v Beogradu, pri čemer je
bilo mogoče sklepati, da sta zainteresirani vladi premostili medsebojna
razhajanja. (116)

Vendar pu Charles Peake o tem nikakor ni bil prepričan; Beblerjev
izbruh jeze je imel za potrditev svojega suma, da so odnosi med Beogra¬
dom in Moskvo močno napeti. Če doslej o tem ni govoril - tako je pisal
Foreign Officeu — je to počel zato, ker je šlo zgolj za domneve, ki pa
imajo sedaj že tehtnejšo osnovo. (117) V začetku junija so se znamenja
trenj med Moskvo in Beogradom zares tako namnožila, da so se govo¬
rice, ki so krožile po ambasadah, že močno približale resnici. Peake je
torej lahko poročal svojemu ministru, kako je francoski poslanik v Beo¬
gradu dobil v roke zanimiv povzetek pogovora med pariškim predstav¬
nikom v Sofiji in nekim profesorjem s precej visokim položajem v bol¬
garski partiji. Med svojim nedavnim obiskom v Beogradu je bil ome¬
njeni profesor pri Lavrentjevu in ta mu je zaupno govoril o »torpedu«,
ki da ga je Stalin nedavno izstrelil proti Titu. »Gospodar« je ostro grajal
KPJ iz dveh razlogov: zaradi odklonov pri reševanju kmečkega vpraša¬
nja in zaradi napačne organizacije partije. (118)

V luči te informacije pa je Charles Peake že mogel pravilno interpre¬
tirati celo vrsto člankov v glasilu Informbiroja, v katerih so bile obtožbe
KPJ in maršala Tita dokaj jasne. Ali ni sovjetski zastopnik v uredništvu
Grigorjan na primer v 12. številki časopisa objavil članek o nekaterih
»zvezdniških leaderjih«, ki so prenehali slediti zgledu skromnosti in pre¬
prostosti, kakršnega je dal Lenin? Tudi zadeva z Žujovičem in Hebran-
gom je v tem kontekstu dobivala čedalje zgovornejši pomen: odstra-

120

njena sta bila po volji Moskve, ker sta nasprotovala preveč dogmatski
politiki KPJ na vasi, ki jo je Kremelj podpiral z namenom, da oslabi
jugoslovanske komuniste in jih tako čimbolj podredi Stalinu. Razen te
podrobnosti (šlo je za interpretacijo, ki jo je s Peakom delila večina
diplomatov, akreditiranih v Beogradu), je angleški ambasador v resnici
dobro zadel bistvo konflikta, saj je ugotavljal, da po njegovem vzrok za
ukor iz Moskve niso herezije, katerih je KPJ obtožena, ampak dejstvo,
da je zrasla Sovjetom čez glavo. (119)

Govorice, da Tito v Kremlju ni več v milosti, so sredi junija začele
prihajati v obilni meri tudi iz drugih prestolnic vzhodne Evrope.
Posebno razširjene so bile v Budimpešti, kjer tisk že nekaj časa ni pisal
o Jugoslaviji in njenem maršalu. V madžarski prestolnici se je govorilo,
da je v Jugoslaviji izbruhnila vstaja, da je Tito izginil in da je v severnih
predelih države državljanska vojna. (120) V Varšavi je bilo mogoče v
istih dneh zaslediti nekoliko prikrito časopisno gonjo proti Titu, ki pa je
bila prav tako zgovorna kot madžarski molk. Tudi o odnosih med Alba¬
nijo in Jugoslavijo so krožile najrazličnejše govorice, predvsem da so
izbruhnila močna nasprotja med obema državama zaradi skupnega
angažmaja v Grčiji in prevelikega jugoslovanskega vpliva v šiptarski
republiki. (121) Medtem pa je iz Sofije dospela še ena pomenljiva novi¬
ca. 17. junija je Dimitrov praznoval rojstni dan in Tito mu je poslal
brzojavno čestitko, ki pa je bila v primerjavi z dolgimi voščili, ki so jih
sicer izmenjavali komunistični voditelji, ocenjena za precej »hladno«.
Tito je v glavnem ponovil besede, s katerimi mu je čestital Dimitrov ob
25. maju. Čeprav sta bili to le dve protokolarni vrstici, je vendarle šlo za
prijazno gesto, ob kateri je še posebej izstopalo dejstvo, da kot Titu tudi
bolgarskemu voditelju Stalin in Molotov nista čestitala. (122)

Navedeni in še drugi dogodki (v Beogradu se je vztrajno govorilo o
Titovem spravljivem obisku v Moskvo) so bili le slaboten in popačen
odmev dogajanja, ki je postajalo vedno bolj dramatično. Med vsemi
zahodnimi diplomati ga je še najbolje dojel Robert B. Reams, svetova¬
lec ameriške ambasade in v odsotnosti Cavendish Cannona tudi njen
vodja. V dolgi brzojavki z dne 18. junija je obvestil State Department,
da je jugoslovanski odgovor Sovjetom v zvezi z donavsko konferenco po
njegovem mnenju prvi odkriti izziv neke satelitske države kremeljski
oblasti. V Titovi očitni odločenosti, da se postavi Stalinu po robu, je
mogoče videti politični dogodek nenavadnega pomena: prvič v zgodo¬
vini se mora Sovjetska zveza soočati s komunističnim režimom na obla¬
sti, ki je pripravljen tvegati neodvisno ali celo njej nasprotno pot. (123)
Na podlagi tega spoznanja je bilo moč zdaj razložiti, zakaj je Tito v
zadnjih tednih poskušal s tolikšno naglico okrepiti svojo nadzorstvo nad
ključnimi strukturami v državi, pa tudi dejstvo, da so jugoslovanski

121

gospodarstveniki v zadnjih mesecih poudarjali predvsem potrebo po
boljšem izkoriščanju notranjih rezerv ter opozarjali, da ne kaže preveč
pričakovati pomoči od zunaj. To, da si Jugoslovani želijo zagotoviti večjo
neodvisnost od sovjetskega gospodarskega bloka,'se ni razkrivalo samo
v njihovih prizadevanjih za povečanje trgovine z Zahodom, ampak tudi
v njihovi nenadni odločitvi, da bodo rešili spor z ameriško vlado zaradi
zlata, blokiranega v Združenih državah. 2. aprila je Beograd, ki je opu¬
stil običajno prakso pogajanj po svojih diplomatskih zastopnikih, naro¬
čil ugledni pravni firmi Pehle and Lesser, naj ga zastopa v pogovorih s
State Departmentom. Pogajanja so trajala nekaj tednov, ker so Zdru¬
žene države vztrajno in nepopustljivo branile interese tistih ameriških
državljanov, katerih lastnina v Jugoslaviji je bila nacionalizirana brez
odškodnine. Konec maja je beograjska vlada ponudila za odškodnino
sedem in pol milijona dolarjev in predlagala, da ostane v ameriških ban¬
kah še pet milijonov, če bi prišlo zaradi zadnjega zakona o nacionaliza¬
ciji do novih odškodninskih zapetljajev. Združene države pa so vztrajale
pri 17 milijonih dolarjev, čeprav so pogajalci sami v neformalnih stikih
priznali, da bi že 16 milijonov zadostovalo za kritje vseh možnih zahtev.
Zdelo se je, da so se pogajanja zataknila, vendar se je 6. junija, ko so
odvetniki firme Pehle and Lesser stopili v stik z washingtonsko vlado, da
bi zvedeli, kolikšna je njena zadnja številka, nenadoma vse uredilo.
State Department, ki je po »svojih kanalih« ugotovil, da so Jugoslovani
pripravljeni plačati 16 milijonov, je vztrajal pri zahtevani vsoti in jo v
nekaj tednih tudi dobil. Sporazum je bil dosežen 11. junija, toda na
izrecno voljo jugoslovanske vlade je ostal tajen. (124)

Ko se je novica kljub temu razvedela, je močno presenetila tuje
opazovalce, saj so jim Jugoslovani le kak dan prej zagotavljali, da so
ameriške zahteve kar smešno pretirane. Dejstvo, da je jugoslovanska
vlada obilno podvojila svojo začetno ponudbo, ni moglo pomeniti -
rečeno z besedami poslanika Peaka - nič drugega, kot da silno potre¬
buje tujo valuto. (125) Poleg te pa je obstajala še druga možna razlaga:
jugoslovanska vlada je v predvidevanju bližnjega preloma s Stalinom
poskušala na vse načine in tudi za ceno velikih žrtev izboljšati svoje
odnose z Zahodom. V Washingtonu so takoj razumeli to sporočilo, zato
so pohiteli in teden dni pred izobčenjem Jugoslavije iz Informbiroja
olajšali restriktivne ukrepe - zaradi njih so bili gospodarski odnosi med
ameriškimi in jugoslovanskimi podjetji zelo otežkočeni — »ker tako ter¬
jajo interesi zunanje politike Združenih držav«. (126)

V tednih pred izključitvijo iz Informbiroja je jugoslovanska vlada
storila še nekaj korakov za izboljšanje odnosov z Zahodom, poleg tega
pa zavzela do Sovjetske zveze trdno in odločno stališče, ki naj bi vsako¬
gar prepričalo, da bo ravnala kot suverena enota. Preizkusni kamen te

122

nove politične volje je bila še enkrat donavska konferenca. Konec maja
in začetek junija so Sovjeti razposlali vsem satelitskim državam, zainte¬
resiranim za plovbo po Donavi, obsežen osnutek bodoče pogodbe.
Bebler in Kardelj - ta je bil tedaj na oddihu na Bledu — sta ga od točke
do točke natančno preučila in brez posebnih težav odkrila v njem skrito
past: predvideval je namreč ustanovitev upravne družbe z zastopniki
vseh obrečnih držav, ki bi že z večino glasov odločali o graditvi nujnih
tehniških objektov na Donavi. Če bi Jugoslovani sprejeli ta predlog, bi se
avtomatično odrekli suverenosti na delu svojega ozemlja, saj bi jih
večina (Sovjetska zveza in njeni sateliti) lahko prisilila, da gradijo na
reki jezove, prekope in električne centrale. Nekaj mesecev prej jih tak¬
šen predlog nemara ne bi vznemiril, zdaj pa je nosil v sebi grozeča zna¬
menja dobro premišlje ukane.

Konec junija je bila sklicana v Moskvi tajna konferenca donavskih
držav, da bi uskladile svoja stališča še pred beograjskim srečanjem.
Bebler, ki se je je udeležil kot jugoslovanski zastopnik, se je prav hitro
spoprijel s sovjetskim predstavnikom Višinskim. Izjavil je namreč, da
njegova vlada ne more sprejeti predloženega osnutka; če njene pri¬
pombe ne bodo upoštevane, jih bo javno razložila na bližnji konferenci
ter tako branila svojo suverenost. Ta grožnja Rusom seveda ni mogla
biti po godu zaradi svojih propagandnih razsežnosti: Jugoslavija, obto¬
žena ideoloških grehov, je že prisiljena braniti svojo neodvisnost pred
SZ. Stalinu, ki se je prav tedaj pripravljal, da bo s široko mobilizacijo
javnega mnenja sprožil na Zahodu ofenzivo za mir, polemika takšne vrste
nikakor ne bi koristila. In tako je nekaj dni pozneje Višinski že lahko
prebral svojemu jugoslovanskemu kolegu novo besedilo spornih členov,
ki so v vsem ustrezali jugoslovanskim zahtevam. In šlo je, tega ni poza¬
bil poudariti, za »stalinsko odločitev«. (127)

»Stalinska odločitev« pa je bila v resnici še ena Stalinova izgubljena
bitka v vojni, za katero je bil ta hip še povsem prepričan, da jo bo dobil.
Istega mnenja so bili tudi skoraj vsi zahodni diplomati, ki so z vedno
večjim zanimanjem spremljali razvoj dogodkov ter skušali o sporu zve¬
deti čim več, in to s pomočjo dopustnih ali nedopustnih sredstev. »Ne
slepimo se,« je komentiral neki izvedenec Foreign Officea - »zadnjo
besedo bo imela Moskva. Tako vodilni jugoslovanski komunisti kot nji¬
hovi kolegi v drugih satelitskih državah bodo takoj ravnali, kot bo uka¬
zal Kremelj. Tito je užival preveč svobode in bržčas Stalin čuti, tako kot
je bilo v primeru z Dimitrovim ob članku v Pravdi, da je napočil trenu¬
tek, ko ga je treba pozvati k redu.« (128) Charles Peake je iz Beograda
sporočal isto misel, le z bolj slikovito prispodobo: »Ptič ima že pristri¬
žene peruti, pripravljen jc za ponev, pečen ali kuhan pa bo, kadar in
kakor se bo zdelo diktatorju.« (129)

123

Poslanik ni nameraval sodelovati pri tej »kuhi«, še zlasti ne, ker so
bile razmere v Beogradu iz dneva v dan bolj napete in jih je bilo tudi
vedno teže ocenjevati. Njegovi obveščevalci, ki so ga prej dobro infor¬
mirali - tako je poročal v London — so, sicer zgovorni kot nekoč, začeli
padati v protislovja in njihovih zgolj domnevnih zgodb niti ni bilo
vredno posredovati v Foreign Office. Tudi Velebit, s katerim je poslanik
ostal v diskretnih stikih, mu je svetoval, naj odide. Ta je. po nedavni
vrnitvi z daljših počitnic na dalmatinski obali dobil dolžnost ministra
brez listnice za socialno varnost (še en Titov izziv Sovjetom) in njegovi
nasveti so bili seveda upoštevanja vredni. Ob koncu tedna je Peake
preučil razmere z »osebami«, ki so bile v tesnih stikih z beograjskimi
vladnimi krogi. Po teh pogovorih in po posvetu z ameriškim poslanikom
Cavendish Cannonom se je odločil, da je ta hip najbolje, če se sku¬
paj z njim umakne iz jugoslovanske prestolnice. 27. junija je Cavendish
Cannon odpotoval v Washington, 28. junija ob devetih zjutraj pa se je
Charles Peake odpeljal iz Beograda s Simplon-Orient-Expressom. Ob
desetih zvečer, med postankom v Ljubljani, ga je dosegel telefonski
poziv iz njegove ambasade: pred eno uro je BBC posredovala vest, da
je Rude Pravo,  glasilo češkoslovaške komunistične partije, objavilo
novico o izključitvi KP Jugoslavije iz informbiroja. Peake je najprej
mislil, da bi se vrnil v Beograd, vendar tega ni storil, ker bi si njegovo
vrnitev utegnili razlagati, kot da »teka za Titom«. Naslednjega dne je že
ob 7.30 kupil v Trstu časopis, da bi si ustvaril natančnejšo podobo tega,
kar se je zgodilo. (130)

Nenačelen boj za načela

(1) PRO, FO 371/72566/R 5842; 72578/R 5872; M. Djilas, Jahre der Macht,
str. 217; NAUS, Rand A. Report, n. 4599, 21. 1. 1948; 860H.00/6-548;
S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 60-61.

(2) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 122; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I.
del, str. 281.

(3) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 281.

(4) M. Djilas, Tito, str. 171.

(5) M. Djilas, Jahre der Nacht, str. 197.

(6) E. Kardelj, nav. d., str. 129; D. Kljakič, nav. d., str. 194; V. Dedijer, Do¬
kumenti 1948, I. del, str. 279.

(7) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 227-235; M. Djilas, Jahre der
Macht, str. 220; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. L, Beograd,
24. 4. 1948; PRO, FO 371/72566/R 5842.

(8) PRO, FO 371/72578/R 6862/G; J. Korbel, nav. d., str. 288, 289.

(9) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 220; E. Kardelj, nav. d., str. 129;
V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 331-347.

124

(10) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 285; idem, Novi priloži, III. del, str.
365.

(11) PRO, FO 371/71264/N 5418; NAUS, 760F.60H/5-248; J. Korbel, nav. d.,
str. 288, 289.

(12) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 282, 283; idem, Izgubljeni boj, str.
134.

(13) I. Kreft, nav. d., III. del, str. 6; Č. Štrbac, nav. d., str. 85-96; Informbiro,
NIN, 17. 7. 1983, str. 5; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 418, 451,459,
460.

(14) S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 73.

(15) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 218.

(16) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 460; M. Djilas, Jahre der Macht, str.

221 , 222 .

(17) S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 74, 75.

(18) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 127.

(19) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 287; M. Djilas, Jahre der Macht,
str. 225.

(20) V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 496; Borba, 15. 5. 1980, Intervju s
Titom.

(21) E. Kardelj, nav. d. str. 219.

(22) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 228, II. del, str. 339; idem. Izgubljeni
boj, str. 118, 136; idem, Dokumenti 1948,1. del, str. 288; M. Djilas, Jahre der
Macht, str. 225; S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 84.

(23) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 285, 286.

(24) Ibid., str. 290.

(25) M. Lesage, nav. d., str. 18; Č. Štrbac, nav. d., str. 88.

(26) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 291.

(27) Idem, Novi priloži, I. del, str. 497, III. del, str. 226, 227.

(28) Idem, Dokumenti 1948, I. del, str. 293, 294.

(29) PRO, FO 371/72585/R 8906; V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str. 292.

(30) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 29. 5. 1948; V. Dedijer,
Dokumenti 1948, I. del, str. 135; S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče
dalje, II. del, str. 85.

(31) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 226; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del,
str. 85.

(32) PRO, FO 371/72578/R 6146; 72163/R 6461; 72578/R 6668; ASME, Jugosla¬
vija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 18. 6. 1948; NAUS, 860H.00/6-548.

(33) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 354-358.

(34) PRO, FO 371/72585/R 8047; NAUS, 800.00 B CI/6-948.

(35) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 137.

(36) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 18. 6. 1948; V. Dedijer,
Novi priloži, III. del, str. 334, 457; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 159, 223.

(37) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 18. 6. 1948.

(38) Ibid.

(39) FRUS, 1948, IV., str. 1074.

(40) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 158; Das Nato-Biiro des Ostens, Die Welt,
31. 1. 1952, Neue Zeit, 30. 3. 1956; NAUS, 800.00B CI/6-2348.

(41) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 138.

(42) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 295.

(43) Ibid., str. 295, 296.

(44) Ibid., str. 298.

(45) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 229.

125

(46) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 297.

(47) D. Kljakič, nav. d., str. 32; PRO, FO 371/72579/R 7453; 72582/R 6646;
ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 23. 6. 1948.

(48) PRO, FO 371/72582/R 8047; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 210.

(49) ASME, Jugoslavija, Mapa 40, Beograd, 25. 6. 1948.

(50) PRO, FO 371/72571/R 1981.

(51) PRO, FO 371/72620/R 3601.

(52) PRO, FO 371/72619/R 4194; R 4256.

^53) PRO, CAB, 129, C. P. (48) 72, str. 47-50; FO 371/72600/R 4581; 72619/R
4520; 71651/N 9471/G; TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary
File, Review of the World Affaires as it Relates to the Security of United
States, CIA, 10. 4. 1948.

(54) PRO, FO 371/72619/R 4617.

(55) ASME, Jugoslavija, Mapa 42, Beograd, 30. 4. 1948; NAUS, 860H.796/2-
2548.

(56) FRUS, 1948, IV., str. 1064, 1065; V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 478.

(57) FRUS, 1948, IV., str. 1065, 1066.

(58) L. M. Lees, nav. d., str. 135.

(59) NAUS, 800.00 Summaries/2-1148.

(60) NAUS, 860H.50/4-148; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. L, Beograd,
22. 5. 1948.

(61) NAUS, 860S.00/3-1948; PRO, FO 371/72489/R 4486; The New York Times,
12. 3. 1948.

(62) PRO, FO 371/72489/R 4619.

(63) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, Review of the
World Situation as it Relates to the Security of the United States, CIA,
12. 5. 1948.

(64) NAUS, 860H.00/4-1748; PRO, FO 371/72491/R 5432; 71650/N 5036/G.

(65) FRUS, 1948, IV., str. 833.

(66) Ibid., str. 854.

(67) PRO, FO 371/72619/R 5302; 860S.00/4-2948.

(68) NAUS, 711-60H/4-2348; EW 711.00H/4-2348; ASME, Jugoslavija, Mapa
42, Beograd, 30. 4. 1948.

(69) ASME, Jugoslavija, Mapa 55, fasc. I, 15. 4. 1948; V. Dedijer, Novi priloži,
III. del, str. 305.

(70) NAUS, 860H.5018/4— 1648.

(71) NAUS, 711.60H/4-2348.

(72) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 266.

(73) PRO, FO 371/72571/R 6862/G; 72600/R 5569; R 4889; ASME, Jugoslavija,
Mapa 32, fasc. I., Beograd, 21. 5. 1948.

(74) PRO, FO 371/71650/N 5283/G; NAUS, 860H.111/4-2248.

(75) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. II., Beograd, 22. 5. 1948; PRO, FO 371/
102280/WY 1903/9.

(76) PRO, FO 371/72493/R 6862/G; NAUS, 860H.00/5-1248.

(77) PRO, FO 371/72163/R 6461.

(78) ASME, Italija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 1. 5. 1948; PRO, FO 371/72578/
R 5868.

(79) NAUS, 860H.00/6-348; 860H.00/11-1348; PRO, FO 371/72578/R 5868; V.
Dedijer, Novi priloži, II. del, str. 376, 381, 382; Igor Torkar, Umiranje na
obroke, Ljubljana 1984, str. 152, 225, 226; I. Kreft, nav. d.. III. del, str. 86-
88, 519.

126

(80) NAUS, 641.60H 31/5-748; PRO, FO 371/72600/R 5123/G; R 5791; I. Kreft,
nav. d., III. del, str. 119, 120.

(81) PRO, FO 371/72600/R 6248; R 6445; ASME, Italija, Mapa 36, Beograd,
16. 6. 1948.

(82) PRO, FO 371/72574/R 5152; NAUS, 860H.51/4-2048.

(83) PRO, FO 371/72574/R 5577; NAUS, 860H.51/4-3048; V. Dedijer, Novi pri¬
loži, I. del, str. 434; III. del, str. 400, 401.

(84) NAUS, 711.60H/5-748.

(85) NAUS, 860H.60/2-2448; FRUS, 1948, IV., str. 1071.

(86) NAUS, 760H.00/4-2848; 860H.80/4-2848; 860H.5034/4-2948; R. O. Freed-
man, nav. d., str. 26; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 24. 4.
1948.

(87) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 307, 308.

(88) NAUS, 860H.5034/5-548; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd,
1. 5. 1948; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 227.

(89) NAUS, 860H. 5043/4-248; 860H.50/5-2048; 860H.50/5-2548; 860H.00/6-
2548; PRO, FO 371/72574/R 6895.

(90) PRO, FO 371/72574/R 7184; FO 953/271/PE 1832; FRUS, 1948, IV., str.
1071; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 273.

(91) PRO, FO 371/78680/R 649.

(92) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 274.

(93) PRO, FO 371/72573/R 1313; 72584/R 8602.

(94) D. Kljakič, nav. d., str. 191.

(95) PRO, FO 371/72573/R 1313; 72574/R 6340.

(96) PRO, FO 371/72578/R 5872.

(97) NAUS, 860H.61/5-2648; 860H.61/7-1948; PRO, FO 371/72578/R 6646;
Homer Bigart, Vugoslav Rulers Hold Back on Co-operative Form Plan,
New York Herald Tribune, 27. 5. 1948.

(98) PRO, FO 371/72630/R 7300.

(99) PRO, FO 371/72573/R 3234; 72579/R 6863; 72575/R 7225; CAB 129/42/C. P.
(50) 234, 17. 10. 1950; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 217; NAUS,
860H.50/4-148.

(100) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 313, 348.

(101) NAUS, 860H.00/7-2348; 860H.00/5-2048; V. Dedijer, Novi priloži, III.
del, str. 376; PRO, FO 371/72578/R 6668.

(102) PRO, FO 371/72579/R 6863; FRUS, 1948, IV., str. 1071, 1072; ASME,
Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 7. 6. 1948.

(103) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 230.

(104) Ibid.; PRO, FO 371/72630/R 7300.

(105) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 29. 5. 1948; L. Adamič,
nav. d., str. 114.

(106) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 208, 209; PRO, FO 371/72690/R 4300.

(107) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 29. 5. 1948.

(108) Ibid.

(109) Ibid.; PRO, FO 371/72583/R 8407.

(110) PRO, FO 371/71670/N 1937/G.

(111) J. Korbel, nav. d., str. 289.

(112) NAUS, 840.811/7-2048.

(113) PRO, FO 371/70228AV 2923: W 3118; W 3508; 70230AV 3913; NAUS 840.
811/6-948; 840.811/6-1248.

(114) PRO, FO 371/70229AV 3767.

(115) PRO, FO 371/70229AV 3778; W..72630/R 7301; NAUS, 840.811/6-1748.

127

(116) PRO, FO 371/70230AV 3913; W 3896; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc.
I., Beograd, 19. 7. 1948; NAUS, 840.811/6-1848.

(117) PRO, FO 371/70229/W 3817.

(118) PRO, FO 371/72630/R 4300.

(119) Ibid.

(120) NAUS, 860H.00/6-1648; 860H.00/6-2248.

(121) NAUS, 800.00 B CI/6-1749; PRO, FO 371/72611/R 7597/G.

(122) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Beograd, 19. 6. 1948; PRO, FO 371/72630/R
7414.

(123) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Beograd, 19. 6. 1948; FRUS, 1948, IV., str.
1073.

(124) R. O. Freedman, nav. d., str. 26; FRUS, 1948, IV., str. 1069-1074;

FO 371/72563/R 8189.

(125) PRO, FO 371/72568/R 7284.

(126) NAUS, 840.51 FC 60H/6-2248; 840.51 FC 60H/7-948.

(127) A. Bebler, nav. d., str. 183-185; L. Mates, nav. d., str. 109.

(128) PRO, FO 371/72630/R 7300.

(129) PRO, FO 371/72630/R 7301.

(130) PRO, FO 371/72579/R 7655; NAUS, 860H.00/7-148.

128

Tako so spomladi 1946 prebivalci Primorske manifestirali željo za
priključitev k Jugoslaviji (foto Mario Magajna)

Ob zaključku agrarne reforme, Buje, marec 1947 (foto Mario Magajna)

v

Priprave telovadcev za nastop v Beogradu, maj 1947 (foto Mario Magajna)

Vittorio Vidali govori tržaškim delavcem julija 1947 (foto Mario Magajna)

Meja s STO, postavljena septembra 1947 (foto Mario Magajna)

Proslava ob priključitvi Istre k Jugoslaviji 21. 9. 1947 (foto Mario
Magajna)

Festival hrvaške kulture v Bujah, oktober 1947 (foto Mario Magajna)

Priprava na 1. maj 1948. leta v Trstu (foto Mario Magajna)

Zagrebški velesejem maja 1948 (foto Mario Magajna)
Okrasitev Sežane ob V. kongresu KPJ, julij 1948 (foto Mario Magajna)

V. kongres KPJ, julij 1948 (Dokumentacija Dela)


11. oktober 1948 - proslava makedonskega dneva vstaje v Skopju

Skupina grških otrok - beguncev, ki jih je bilo novembra 1948 pri nas
11.600 (foto Mario Magajna)

S proslave 1. maja 1949 (Dokumentacija Dela)

Sir Charles Peake z ženo na sprejemu pri Titu. Na desni Leo Mates,
jugoslovanski diplomat (Dokumentacija Dela)

Vroče beograjsko poletje

Že okrog 20. junija so se začele v zahodnem tisku pojavljati vesti o
skorajšnjem sklicu Informbiroja v eni izmed vzhodnih prestolnic.
Observer  je pisal, da sta Togliatti in Duclos odpotovala v vzhodno Evro¬
po, kjer naj bi potekal sestanek najvišjega organa mednarodnega komu¬
nizma. Rimski časopisi so to domnevo prevzeli in dopolnili, češ, da je
sedež konference nekje na Češkoslovaškem, v Romuniji ali na Polj¬
skem, in ji dodali novico, da so nekateri komunistični voditelji in mini¬
stri skrivnostno izginili iz svojih siceršnjih rezidenc. Zaman je glasnik
poljske vlade, gostiteljice ustanovnega sestanka Informbiroja zatrjeval,
da so te vesti neutemeljene. Čeprav tudi od tajnih služb ni bilo mogoče
dobiti potrditev, je v zahodnih diplomatskih krogih prevladalo mišlje¬
nje, da ni, kakor pravi pregovor, dima brez ognja. (1)

Medtem pa se je v Romuniji, v gradu Voila, ki je bil nekoč last kne¬
zov Stirbey, že 207 fumj'a zbral glavni štab Informbiroja. V velikem
salonu v pritličju so se srečali nekateri najuglednejši predstavniki evrop¬
skega komunizma: Bolgarijo sta zastopala Traičo Kostov, namestnik
predsednika, in Vulko Červenkov, predsednik sveta za znanost, kulturo
in umetnost; Romunijo Ana Pauker, zunanja ministrica, Vasili M.
Luca, finančni minister, in Gheorghiu-Dej, namestnik predsednika;
Madžarsko Matyas Rakosi, namestnik predsednika, Mihail Farkaš,
pomočnik generalnega sekretarja KPM, in Erno Gero, minister za pro¬
met; SZ Andrej Ždanov, sekretar CK SZ, Georgij Malenkov, pomoč¬
nik predsednika ministrskega sveta, in Mihail Suslov, sekretar KPSZ;
Francijo Jacques Duclos, predsednik komunistične parlamentarne sku¬
pine, in Etienne Fajon, poslanec, član politbiroja KPF in partijski teo¬
retik; Poljsko Jakub Berman, podsekretar v predsedništvu, in general
Aleksander Zawadski, vojvoda zgornje Šlezije; Češkoslovaško Rudolf
Slansky, generalni sekretar KPČ, Wiliam Široky in Bedrich Geminder,
namestnika predsednika, ter Gustav Bareš, minister za kmetijstvo; Ita¬
lijo Palmiro Togliatti, generalni sekretar KPI, in Pietro Secchia, senator
in član vodstva KPI. (2)

Skupina je bila, kot se vidi, raznolika po nacionalnosti, a ne po poli¬
tični izkušenosti, zakaj vsi njeni člani so se oblikovali v Tretji internacio¬
nali in prišli na odgovorne položaje po letu 1945. To, da so bili izbrani
za zastopnike svojih partij na najvišjem komunističnem zasedanju, jim

9 - Tito. Stalin in Zahod

129

ni prineslo sreče: od sedemnajstih podpisnikov bukareške resolucije jih
je kar dvanajst neslavno in tragično končalo: Kostova, Slanskega in
Gemindeja so obsodili na smrt njihovi lastni tovariši, Červenkov, Pau-
kerjeva, Luca, Rakosi, Farkaš, Gero, Berman, Bareš in Malenkov so
padli v nemilost in bili odstranjeni, nekateri pa so bili zaradi hudih
obtožb celo zaprti ali izgnani; konec avgusta je umrl tudi Ždanov, in to
po nekaterih glasovih na skrivnosten način. (3)

Našteti politični delavci niso bili poklicani v Bukarešto, da bi raz¬
pravljali, ampak zgolj zato, da bi s svojim podpisom potrdili odločitev,
ki jo je bil že sprejel Stalin, in besedilo, ki ga je bil že napisal Ždanov.
Kljub temu pa je med sejo Informbiroja prišlo do negodovanja zaradi
sovjetskega postopanja in zastavljeno je bilo tudi nekaj neprijetnih
vprašanj. Zdi se, da so Gheorghiu-Dej pa tudi poljski zastopniki naspro¬
tovali javnemu izobčenju Tita in da so slednji kar dva dni odklanjali
podpis resolucije. Nazadnje je vse utišal Ždanov, ko je udaril s staro
obtožbo, ki jo je uporabljal Stalin, kadar se je hotel znebiti svojih
sovražnikov: »Imamo informacije, po katerih je Tito imperialistični
vohun.« (4)

!  Zakaj so se Sovjeti za obsodbo KPJ poslužili prav Informbiroja?
Verjetno, ker je ta omogočal, da ostane razprava vsaj načelno na med-
partijski ravni, in jim dajal možnost dokazati, da se ne vmešavajo nepo-
a  sredno v notranje zadeve neke suverene države. Poleg tega pa je obsod¬
ba, izrečena v Informbiroju, obvezovala voditelje partij članic, da se
»prostovoljno« ločijo od Tita in njegovih nevarnih idej in jih tako še
tesneje vezala na kremeljsko oblast. Toda zakaj se je Stalin odločil, da
bo stopil na plan in seznanil javnost o svojem sporu s Titom? V njegovi
filozofiji zgodovine so bila predvidena nasprotja v kapitalističnem svetu,
v socialističnem pa zanje ni bilo prostora. Pojavil se je torej nov, poten¬
cialno zelo nevaren dejavnik, ki ga je bilo treba čim hitreje odstraniti in
s tem dati komunističnim partijam jasen nauk. Kot je trdil že Kennan v
svojem znamenitem članku, ki ga je podpisal z Mister X in objavil leta
1946, je monolitna struktura sovjetskega sistema temeljila na dveh
osnovnih in neločljivih načelih: na neomajni ubogljivosti in na dogmi o
nezmotljivosti najvišjega vodje. Brez slepe vere v najvišje vodstvo bi
bilo nemogoče znotraj komunističnega gibanja doseči popolno disciplino.
Tito pa je grešil zoper to dogmo in s tem ogrožal same temelje s tolik¬
šnim trudom postavljene zgradbe. Bilo ga je treba odstraniti in od
živega debla odsekati kakor suho vejo. (5)

/ /Ko so Sovjeti dosegli formalno obsodbo Informbiroja, pa se jim
nenadoma ni več mudilo, da bi jo sporočili javnosti. Eden izmed razlo¬
gov za to je bil, da je bila za 23. in 24. junij sklicana v Varšavi konferenca
zunanjih ministrov vseh vzhodnih držav, tudi Jugoslavije. Konfe-

renca naj bi odgovorila na nedavno odločitev zahodnih sil, da sprejme v
program evropske obnove (Marshallov načrt) svoje tri cone zasedene
Nemčije in da zanje ustanovijo skupno nemško vlado. Proti takšni odlo¬
čitvi je Sovjetska zveza reagirala z vsemi možnimi diplomatskimi sred¬
stvi, da bi Zahodu dokazala, kako v komunističnem taboru glede nem¬
škega vprašanja ni razhajanja mnenj in nesoglasij. In tako je jugoslo¬
vanski zunanji minister Simič, ki še ni vedel za obsodbo v Bukarešti,
ubogljivo podpisal varšavsko izjavo, pa kateri so samo Sovjetska zveza
in ljudske demokracije poklicane, da o nemškem vprašanju predložijo
program, ki bo upošteval interese vseh narodov in hkrati služil miru,
demokraciji in socializmu. (6) J

f  Drugi razlog, zaradi katerega so Sovjeti odlašali z objavo jugoslo¬
vanskega izobčenja, pa ni bil toliko povezan z zunanjimi okoliščinami
kolikor s Stalinovo zaverovanostjo v skrivnostni jezik številk. Izbral je
28. junij, Vidovdan, ker ima ta datum v zgodovini Srbov poseben
pomen, saj jih spominja na enega najbolj tragičnih dogodkov iz njihove
preteklosti: na kosovsko bitko leta 1389, ko je bil v spopadu s četami
Murata I uničen cvet srbskega viteštva, poraženo ljudstvo pa je prišlo
pod turški jarem in pod njim trpelo skoraj pol tisočletja. (7) j

Ker sta se sestanka v Bukarešti in Varšavi časovno ujemala, so imeli
zahodni opazovalci precej težav, da bi ločili med obema. Na splošno so
se nagibali k razlagi, da ima komunistično zborovanje namen koordini¬
rati skupno akcijo raznih partij in satelitskih držav v boju proti Marshal¬
lovemu načrtu. (8) Med prvimi, ki so doumeli, da je konferenca Inform-
biroja v resnici posvečena Titovim odklonom, je bil ameriški poslanik
v Budimpešti Cochran, ki mu je v tej pravcati »kovačnici« govoric, kakr¬
šna je bila madžarska prestolnica, uspelo ujeti prave informacije. Tako
je že 25. junija brzojavno sporočil v State Department, da je ena izmed
tem, o katerih razpravlja Informbiro, prav vprašanje odnosa do Tita. Ta
se ima namreč za preveč pomembnega, da bi se sprijaznil z vlogo Stali¬
novega lakaja, veljati hoče za njegovega zaveznika. (9) Potrditev, da je
to sporočilo točno, je prišla 27. junija iz Prage, in to čisto naključno. Po
dogovoru med češkoslovaško tiskovno agencijo in nekaterimi tujimi
agencijami so njihovi zastopniki imeli možnost dobiti na vpogled sporo¬
čila, ki bodo objavljena naslednjega dne. Čeprav so nameravali ohraniti
resolucijo v tajnosti do 28. junija zjutraj, so dogovor med agencijami
spoštovali in tako jcKlopisnik Timtesa  v Pragi izvedel za izključitev KPJ
iz Informbiroja že 27. juriita ob osmih zvečer. Nalednjega dne pa je, kot
rečeno, glasilo CK KP .Češkoslovaške partije Rude Pravo  objavilo
besedilo resolucije, ki ga je praški radio začel oddajati okrog treh popol¬
dne. (10)

Resolucija je bila obširen in dolgovezen dokument, v katerem so se

^<4v*

131

partije članice strinjale s kritikami, ki jih je KPSZ naslovila na KPJ in
še zlasti na »tovariše Tita, Kardelja, Djilasa in Rankoviča«. Jugoslovan¬
ske napake, ki jih je Stalin tako izčrpno prikazal v svojih pismih, so bile
zdaj navedene po vrsti glede na svojo težo in predložene v obsodbo
komunističnemu svetu. Predvsem so Jugoslovani vodili »nedostojno«
politiko do Sovjetske zveze, partije in sovjetskih zastopnikov v Jugosla¬
viji. Poleg tega so se omadeževali tudi s težkimi ideološkimi odkloni, saj
so opustili marksistični nauk o razrednem boju. zašli v revizijo marksi-
stično-leninistične teorije o partiji kot vodilni družbeni sili in nazadnje v
sami partiji ustvarili birokratski režim, ki je dušil notranjo demokracijo.
Njeni voditelji, zaslepljeni od pretiranih ambicij, ponosa in domišljavo¬
sti, niso upoštevali upravičenih opozoril KPSZ niti niso pristali, da bi o
svojem delovanju poročali Informbiroju. Tako so se oddaljili od boljše-
viške poti, se samoizobčili iz družine bratskih komunističnih partij in s
tem tudi iz njene organizacije.

Informbiro pa ni le obsodil jugoslovanskih komunistov, ampak jim
je tudi nakazal, kako naj se vrnejo na pravo pot. Pozval je namreč
zdrave elemente v KPJ, naj prisilijo svoje voditelje, da bodo odkrito pri¬
znali svoje lastne zmote. Morajo se popraviti, se otresti vsakršnega
nacionalizma in s povratkom k internacionalizmu okrepiti skupno fronto
proti imperialističnim silam. Če pa se izkaže, da tega niso sposobni,
tedaj je dolžnost tistih, ki so ostali zvesti marksizmu-leninizmu, da jih
zamenjajo in iz svojih vrst izberejo novo pravovernejše vodstvo. Infor¬
mbiro ne dvomi, da je KPJ sposobna uresničiti to častno nalogo. (11)

Diagnoza jugoslovanskih razmer, ki jo je postavil Informbiro, je bila
radikalno napačna samo v eni točki: popolnoma neutemeljena je bila
trditev, da se KPJ razkraja in vodeni v nekakšno apartijsko maso, ker se
skriva za Ljudsko fronto. Res se je skrivala in vztrajala (iz razlogov, ki
ostajajo nejasni) v nekakšni polilegali, toda popolnoma neresnično je
bilo, da se namerava odreči vodilni vlogi v državi. Partija in njeni vodi¬
telji so kljub temu, da so bili v manjšini, in da so v zadnjih letih izgubili
dobršen del ljudske podpore, ki so jo uživali med vojno, ostali na oblasti
prav zato, ker so tako trdno držali vajeti v svojih rokah. Sicer pa je bila
ta točka v dokumentu Informbiroja protislovna: kako je namreč mogoče
uskladiti tezo o razkroju partije v Ljudski fronti z obtožbo, da v njej
vlada »vojaška« disciplina, nedovzetna za kakršnokoli kritiko?

Da bi poudarili prelom med Informbirojem in KPJ, resolucije niso
niti poslali v Beograd, tako da so partijski voditelji izvedeli zanjo, kot
mnogi drugi, iz poročil radia Prage. Prva sta dobila novico o njej pro¬
pagandni minister Djilas in njegov pomočnik Vladimir Dedijer ter
takoj poskrbela za kurirsko pošto med sedežem Tanjuga, kjer so poslu¬
šali radio, in sedežem CK. Kurirji so postopoma nosili dele prejetega

132

besedila iz enega urada v drugega, kjer so jih prevedli, pretipkali in raz¬
poslali članom politbiroja. Vse to so naredili - nemara bolj iz navade
kot iz potrebe - v najstrožji tajnosti, toda kljub temu se je novica še
istega dne razširila po Beogradu. Djilas, ki je imel za svojo dolžnost, da
te vesti potrdi, je obljubil, da bo naslednji dan proti večeru objavljena
uradna izjava. (12)

Tito je za težko obsodbo, s katero je bil izključen iz komunističnega
občestva, izvedel na Brdu, kjer se je že nekaj časa zadrževal. Še istega
večera je imel s Kardeljem. Rankovičem in Djilasom posvet, na kate¬
rem so se dogovorili, da bodo naslednjega dne na plenumu CK zavzeli
stališče do izobčenja. Obtožbe, ki jih je vsebovalo besedilo, niso bile
nove za nikogar; vendar pa jim je dejstvo, da niso bile izrečene tajno v
partijski korespondenci, temveč javno razglašene, dajalo čisto posebno
težo. Tito se je dobro zavedal, da razkol med Stalinom pomeni zanj
dobesedno boj na življenje in smrt, toda bolj kot to ga je bolela misel,
da je vržen iz boljševiške partije, kateri se je čutil predanega vse življe¬
nje. Noč, ki se je spustila na ta moreči 29. junij, je bila soparna in nabita
z regljanjem žab v bližnjem jezercu. Da bi se pomiril, je Tito vzel
puško, šel v park ter streljal v žabe, dokler ni vseh utišal. (13)

Tudi Djilas to noč ni veliko spal. Okrog enih se je zbudil z mislijo,
da je treba pripraviti na resolucijo pisni odgovor in tako tudi dati Tan¬
jugu osnutek, s katerim jo bo lahko ustrezno komentiral. Delal je do
jutranje zore in pripravil obširno besedilo, ki ga je CK sprejel nasled¬
njega dne le z nekaj obrobnimi spremembami. Djilas, Kardelj in drugi
najvišji zastopniki režima so se popolnoma zavedali, da so ideološke
obtožbe, ki jim jih je naprtil Informbiro, zgolj dimna zavesa. Notranja
demokracija v partiji in ravnanje s kulaki sta bili vprašanji, ki sta še
mnogo bolj kot Jugoslavijo zadevali druge ljudske demokracije in samo
Sovjetsko zvezo. Kar je bilo zares pomembno, a v resoluciji zamolčano,
je bilo vprašanje odnosov med Moskvo in novimi socialističnimi država¬
mi, ki so zrasle okrog nje po drugi svetovni vojni. Ali bodo to prijatelj¬
ski odnosi, bodo temeljili na enakosti ali pa, narobe, na pritisku in
gospodarskem izkoriščanju? (14) Toda govoriti o podobnih stvareh v
trenutku, ko resolucija sploh še ni prodrla v javnost in ko so bile »sta¬
linske iluzije« v mišljenju mnogih jugoslovanskih komunistov še vedno
žive, res ni bilo primerno. Sicer pa, ali niso bila takšna slepila živa tudi
v glavah najvišjih voditeljev in Tita smega?

Odgovor, ki ga je napisal Djilas in potrdil CK, je samo zavračal
obtožbe Informbiroja in vseboval le tiste argumente, ki so bili navedeni
že v pismih, odposlanih v Moskvo marca in maja. Bolj kot zaradi svojih tez
je bil pomemben zaradi trdnega zaupanja v svoj prav, ki ga je izražal in
posredoval bralcu. Dokument je bil prav tako dolg kot resolucija, z ena-

133

kim številom poglavij, napisan jasno, odločno in dostojanstveno. KPJ ni
samo zavrnila sleherne obtožbe, ampak je prešla celo v protinapad ter
poudarila pravilnost svoje politične usmeritve, obtožujoč Informbiro, da
je ravnal proti lastnim pravilom, kajti po njih je izrecno predvideno
soglasje vsake članice s sprejetimi odločitvami. Partiji, delavskemu raz¬
redu in delovnemu ljudstvu Jugoslavije je bila torej storjena največja
krivica, sovražnim silam socialističnega tabora pa dano nadvse učinko¬
vito propagandno orožje. CK KPJ ne sprejema nobene odgovornosti za
posledice, ki bodo nastale; nosijo jo njegovi tožilci. (15)

Odgovor CK je skupaj s kratkim povzetkom resolucije posredoval
radio Beograd 29. junija ob osmih zvečer. Jugoslovani so ravnali enako
kot Informbiro in besedila niso dali dopisnikom TASSa, čeprav so ga ti
vztrajno zahtevali. (16) Naslednjega dne je bilo skupaj s celotnim bese¬
dilom resolucije objavljeno v posebni izdaji Borbe,  ki je izšla v 500.000
izvodih. O tem, ali je primerno z obtožujočim tekstom seznaniti javnost,
je bilo slišati na seji CK precej dvomov, katerim je pritrjeval tudi Tito.
Nazadnje pa sta ga Kardelj in Djilas le prepričala, da bo objava koristila
jugoslovanski stvari. (17)

V Borbi  30. junija sta bila poleg izjave CK in resolucije Informbiroja
objavljena še dva s sporom povezana dokumenta: pismo CK KPJ z dne
20. junija, v katerem so bili pojasnjeni razlogi, zaradi katerih niso
poslali svojih predstavnikov v Bukarešto, in akt o izključitvi Žujoviča in
Hebranga iz KPJ. Drugi jugoslovanski tisk pa je z namenom, da bi doka¬
zal, kako partija hoče ohraniti svojo marksistično-leninistično naravo,
objavil osnutek njenega statuta, ki ga je potrdil politbiro 14. junija in je
bil zvesta kopija sovjetskega. Jugoslovanski voditelji so sicer vedeli, da
velja ta statut tudi v Sovjetski zvezi že za zastarelega, a so se vendarle
zgledovali po njem, da vsaj na tem področju ne bi dajali razlogov za kri¬
tiko. Pri tem pa vendarle niso pozabili poudariti svojih bistvenih prepri¬
čanj, čeprav le med vrsticami: tako so na primer slovesno zapisali, da je
naloga partije biti v dobrih odnosih z vsemi državami, »ki želijo sodelo¬
vati z Jugoslavijo na temelju spoštovanja njene neodvisnosti in enakosti
ter v skladu z načeli listine Združenih narodov«. (18) V zahodnih diplo¬
matskih krogih so razlagali to trditev kot pravo izzivanje Sovjetske
zveze in mnogi so začeli celo razmišljati o možnem vojaškem napadu
Rdeče armade na Jugoslavijo. (19)

Če je Stalin mislil, da se bo našlo med jugoslovanskimi komunisti
dovolj »zdravih elementov«, ki bodo strmoglavili partijsko vodstvo in
državo povedli v krog drugih satelitov, se je hudo motil. Že od 29. junija
je bilo namreč povsem očitno, da Tito popolnoma obvladuje položaj.
Podpirali so ga vsi trije organi oblasti, CK, vojska in policija, v rokah pa
je imel tudi sredstva javnega obveščanja. V Beogradu in po vsej državi

13 '

je življenje teklo kot običajno: mednarodni telegrafski in telefonski pro¬
met ni bil moten, vlaki so vozili redno, prav tako ni bilo opaziti posebnih
vojaških ukrepov in novih cestnih zapor. Predstavniki oblasti so se
obnašali mirno, kot da se ni nič zgodilo. Tito, ki ga že nekaj časa ni bilo
v prestolnici, se je 30. junija spet pojavil v javnosti. Celi dve uri je
posvetil obisku gradbišča, kjer je nastajal »Novi Beograd«, ta nagelj v
gumbnici režima. Da bi poudaril strnjenost jugoslovanskih narodov, sta
ga spremljala dva srbska generala, Vukmanovič-Tempo in Koča Popo¬
vič (o katerem se je sicer govorilo, da bi ga Sovjeti v primeru politične
zarote utegnili izbrati za Titovega naslednika), in dva hrvatska politika,
Bakarič in Stevo Krajačič. (20)

Tokrat tudi prvič ob uradni priložnosti ni nosil nobene svojih pozor¬
nost vzbujajočih uniform, ampak civilno obleko. Bilo je očitno, da hoče
tudi z zunanjimi podrobnostmi pokazati novi obraz KPJ. Mladinske
delovne brigade, ki so po sovjetskem vzoru s prostovoljnim delom gra¬
dile »Novi Beograd,« so ga sprejele z velikanskim navdušenjem. Brez
posebnega varstva je hodil med tisoči deklet in fantov, se pogovarjal s
komandirji brigad ter se zanimal, kako napreduje delo. (21)

Resolucija Informbiroja je močno odjeknila po vserr. svetu. »Kaj
podobnega se že dolgo ni zgodilo,« je pisal Times , »in tudi kaj tako raz¬
diralnega za komunistično skupnost ne, odkar so boljševiki izgnali Troc¬
kega.« (22) in Arbeiderbladet  iz Osla je komentiral: »Ko primerjajo
Tita s Trockim ali Buharinom, hočejo reči, da ni večjega zločinca od
njega, odkar so prvega ubili in drugega postavili pred zid.« (23) Ostrini
napada, ki je prihajal iz Bukarešte, pa so se čudili celo v tistih diplomat¬
skih krogih, kjer na dogodek niso bili povsem nepripravljeni. V zadnjih
šestih mesecih so bili sicer stiki med diplomatskimi predstavniki v Beo¬
gradu in najvišjimi jugoslovanskimi voditelji praktično pretrgani. Uslu¬
žbenci nižjih rangov v zunanjem ministrstvu in drugih ministrstvih, ki so
bili navadno laže dostopni, pa so vztrajno molčali o vsem, kar se je
dogajalo za kulisami. Nihče, razen nekaj izbrancev, si potemtakem ni
mogel zamišljati, da se je napetost med Moskvo in Beogradom stopnje¬
vala do razkola. Tako so v izbruhu novic mnogi tuji opazovalci v Jugo¬
slaviji kar onemeli od presenečenja in niso znali natančneje presoditi,
kaj se pravzaprav dogaja. Na ministrstvu za zunanje zadeve, kamor so
pohiteli po pojasnila, pa so bili funkcionarji nadvse zadržani. Vprašanje
je izključno v kompetenci partije - tako so zagotavljali — in ne zadeva
odnosov med vladama. (24)

Dejstvo, da so bile informacije tako skromne, je pospešilo nastanek
nenavadnih in fantastičnih odmevov. Govorilo se je na primer, da je pri¬
šel v prestolnico kot posrednik maršal Tolbuhin, osvoboditelj Beograda,
pa tudi da so sovjetske čete že prestopile mejo. V beograjskem diplo-

135

matskem zboru je prevladovalo mnenje, da se bo Tito takoj vdal, samo
Američani, Britanci in Nizozemci so napovedovali, da se bo Stalino¬
vemu diktatu postavil po robu. (25)

Hiter, odločen in dostojanstven jugoslovanski odgovor je v Londonu
in VVashingtonu okrepil prepričanje, da Tito ne bo sledil zgledu števil¬
nih, tudi pogumnih komunistov, ki so se v preteklosti sramotno odrekli
svojim idejam, brž ko so bili obsojeni zaradi odklonov od partijske lini¬
je. »Tito je ponosen, drzen, predvsem pa jedo sedanjega položaja prišel brez
neposredne pomoči sovjetske vojske.« (26) To pa je tudi pomenilo, da je
podrl vse mostove za seboj. Šlo je, kot je pisal King, britanski odprav¬
nik poslov v Beogradu, za enega najpomembnejših dogodkov v zgodo¬
vini komunizma. Prvič se je namreč pokazala možnost, da se razvije
herezija, ki lahko računa z ozemeljsko oporo. Krivoverski Trocki, na
primer, ni imel na voljo nič več kot vilo v Mehiki, a ga je bilo treba kljub
temu pobiti s cepinom. Posledice odpadništva, krepko zasidranega v
evropski državi, bodo neprimerno hujše, vzporejati jih je mogoče samo
s tistimi, ki jih je v davni preteklosti povzročil razkol med Rimom in
Bizancem. (27)

Ob misli, da so Sovjeti s tem, ko so prisilili Jugoslovane k odkritemu
uporu, storili eno največjih napak v svoji zgodovini, je spočetka obstajal
tudi sum, ki ga je gojil marsikdo, da gre v resnici za pretanjeno zaroto,
s katero nameravajo komunisti še bolj zaplesti že tako napete medna¬
rodne odnose. Ta domneva je v tisku naletela na dokaj plodna tla, saj
so jo tudi v naslednjih mesecih še pogosto ponavljali. V londonskih in
washingtonskih zunanjih ministrstvih pa so jo imeli za malo verjetno
možnost in jo kmalu opustili. Izvedenci v State Departmentu in Foreign
Officeu so bili namreč prepričani, da je razkol resničen in da je zdaj,
štiri dni po sovjetski blokadi Berlina, vsak dogodek, ki spravlja Moskvo
v težave, za Zahod kot pravcato darilo. (28)

Prva reakcija je bila misel, da bi vso zadevo izkoristili v propagandne
namene, saj je bila propaganda že nekaj mesecev poglavitno ofenzivno
orožje proti Sovjetski zvezi. Zato sta BBC in Glas Amerike odmerila
veliko časa informbirojevski resoluciji v prepričanju, da bo s svojo
surovo in napadalno neposrednostjo poučno vplivala na privržence Mos¬
kve na tej in oni strani železne zavese. Bila je namreč kričeč primer,
kako Kremelj krši svobodo svojih satelitov in jih podreja svoji volji.
»Titov izziv,« je pisal Economist,  namigujoč na pravo »politično vojno«,
ki so jo že nekaj časa vodila javna občila zahodne Evrope, »nam daje
prvo konkretno možnost za protinapad.« (29)

Na Zahodu pa so veliko razpravljali še o eni temi, namreč o tem,
kakšen odnos naj zavzamejo do konflikta med Titom in Stalinom. Bilo
je jasno, kot je pisal King, da bi bila misel o avtomatičnem prehodu

136

Jugoslavije iz enega tabora v drugega ne samo poenostavljujoča, ampak
tudi prenagljena. To, kar je storila KPJ, je odpiralo mnogo pomem¬
bnejše in obetajoče perspektive, saj je poskušala oblikovati lasten
pogled na komunizem, ki je bil v nasprotju s koncepcijo Kremlja. (30)
V tem okviru je bila možnost kakršnekoli intervencije Zahoda izjemno
občutljivo vprašanje, saj bi vsaka napačna poteza utegnila silno škodo¬
vati Titu. Že od 29. junija je svetnik Reams zaprosil državnega sekre¬
tarja za natančna navodila, če bi moral v pogovoru s Titovim predstav¬
nikom pojasniti, kakšno pomoč nameravajo Združene države dati Jugo¬
slaviji. Tudi ameriški vojaški in mornariški ataše sta prosila State
Department in vojaška poveljstva v Washingtonu in Evropi za napotke
v zvezi z naslednjimi vprašanji: Ali je Zahod pripravljen podpreti Tita
proti Rusiji? Če je, kako bo to storil, po diplomatskih poteh, v okviru
Združenih narodov, z ekonomsko pomočjo ali pa morda z neposredno
vojaško akcijo? In kakšna jamstva bi moral dati Tito v zameno za tak¬
šno podporo? Kot Reams sta bila tudi ta dva diplomata mnenja, da je
treba izrabiti ugodno priložnost in pomagati Titu, da preživi, in hkrati
omogočiti Zahodu, da reši »naše največje probleme v Evropi«. (31)
Naivni zanos, s kakršnim so ameriški zastopniki v Beogradu hoteli
priskočiti na pomoč Titu, še preden je ta pokazal, da si to želi, pa v State
Departmentu ni naletel na odobravanje. V Washingtonu so menili, da
ne smejo reči ali storiti nič takega, s čimer bi dali Kremlju povod za obto¬
žbo, da Tito ravna po nasvetih kapitalistične Amerike. (32) 30. junija,
brž ko je postal položaj nekoliko preglednejši, se je zbral v Washin-
gtonu Policy Planning Staff (nedavno ustanovljeni organ za načrtovanje
zunanje politike Združenih držav) in pripravil razčlenjen dokument o
jugoslovanskem primeru. Naslednjega dne ga je odobril državni sekre¬
tar Marshall, osrednji del teksta pa so nato poslali kot vodilo vsem
diplomatskim in konzularnim zastopništvom. V njem je ugotovljeno, da
se je vvashingtonska vlada znašla pred popolnoma novim zunanjepoli¬
tičnim problemom, ki je posledica zdaj že potrjenega dejstva, da med¬
narodno komunistično gibanje zaradi Titovega razkola s Stalinom ni več
monolitno. To pa lahko privede v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti do
novih ločitev. Iz tega razloga bo ravnanje, za katero se bodo odločile
Združene države v sedanjih okoliščinah, pomembno tudi za naprej.
Zato je potrebno delovati pazljivo, upoštevajoč, da je Jugoslavija kljub
vsemu še vedno komunistična država, sovražnica »meščanskega sveta«.
Američani bi storili nevarno napako, če bi se slepili s tem, da je Tito
postal »naš prijatelj« samo zato, ker je pretrgal odnose s Stalinom. Ven¬
dar pa to ne pomeni, da razkol med Moskvo in Beogradom ni nadvse
pomemben: nikoli več ga ne bo mogoče popraviti, pa če bi si obe strani
še tako prizadevali. (33)

137

Ob napotkih Policy Planning Staff so si v Foreign Officeu oddahnili,
kajti bali so se, da ne bi Američani zaradi pretirane vneme naredili kak¬
šnega napačnega koraka in pokvarili nadvse obetaven položaj. 29.
junija je na primer britanski odpravnik poslov v Beogradu King obvestil
svojega ministra, da ambasada Združenih držav predlaga State Depar-
tmentu objavo komunikeja, s katerim Washington podpira težnje malih
narodov po neodvisnosti. To je spodbudilo Bevina, da je od svojega
ameriškega kolega odločno zahteval, naj nikar ne da takšne izjave,
dokler ne bo podoba o resničnih odnosih med Titom in Stalinom jasnej¬
ša. Enakega mnenja so bili na Quai d’ Orsai in na francoski ambasadi v
Beogradu, kjer so trdili, da je zdaj najbolje pustiti, da Tito sam poje,
kar je skuhal. (34)

Zastopniki največjih zahodnih sil v Beogradu so tako dobili vsebin¬
sko podobna navodila: v primeru, da bi se jim jugoslovanska stran
poskušala približati, jo morajo poslušati, predloge pa posredovati svo¬
jim ministrom. Hkrati naj izjavijo, da za sedaj ni mogoče reči več kot
tole: Zahod ne bo ocenjeval Jugoslovanov po besedah, ampak po
dejanjih. (35)

V pričakovanju nadaljnjega dogajanja je potekala v mednarodnih
diplomatskih in vladnih krogih živahna razprava o pomenu jugoslovan¬
skih dogodkov, o Titovih možnostih, da zdrži pred Stalinom, in o posle¬
dicah, ki jih ta nenadni prelom utegne imeti v trenutno tako napetih
političnih razmerah. Svoje stališče je med prvimi izrazil papež Pij XII.,
ko je 30. junija sprejel v avdienco posebnega zastopnika predsednika
Združenih držav pri sveti stolici Myrona Taylorja. Ker so bile zveze
med Vatikanom in škofom Hurleyem, nuncijem v Beogradu, pretrgane,
papež ni imel podrobnih novic o najnovejših dogodkih, vsekakor pa je
gledal na Tita kot na okrutnega in ambicioznega diktatorja, ki je kar-
seda nevaren in nezanesljiv. Nastali razkol je nedvomno rezultat prvega
upora med podrejenimi državami vzhodne Evrope in ima zato poseben
psihološki pomen. Toda kljub temu — je opozarjal papež - pa Titu ni
mogoče zaupati, niti mu ne kaže pomagati, če bi ga Sovjeti hoteli likvi¬
dirati. (36)

Drugačnega mišljenja je bil predsednik Truman, ki je z nekakšno
vdano odmaknjenostjo gledal na mednarodni položaj kot na sodobno
ponovitev ene izmed faz tridesetletne vojne. Predvideval je dolgo obdobje
bojev in spopadov, vendar pa ni bil popolnoma črnogled, saj je tudi
v jugoslovanskih dogodkih odkrival oporo za pomirjujočo misel, da se
lahko tek stvari povsem nepričakovano obrne v drugo smer. »Ne smemo
izgubiti in tudi ne bomo izgubili vsega upanja,« je pisal Taylorju 1. julija
1948, ko je na kratko komentiral dogodek. To, je ugotavljal, je lahko tudi
prva napoved, da se bo železna zavesa kmalu dvignila. (37).

138

Ameriško in evropsko javno mnenje je spremljalo dogodke z veli¬
kim zanimanjem. Časopisi so bili presenečeni, ker je Kremelj izobčil
Tita, ne da bi v pričakovanju njegove hitre odstranitve ali odstopa pre¬
ventivno ukrepal: v glavnem pa se niso predajali iluziji, da je jugoslo¬
vanski maršal zdaj potencialni rekrut Zahoda. Med mnogimi interpreta¬
cijami, ki so skušale osvetliti ozadje izobčenja, je posebno pozornost,
tudi v diplomatskih krogih, izzvala teza Drewa Middletona, dopisnika
New York Timesa,  da je bila bukareška resolucija objavljena še preden
je Sovjetom uspelo doseči svoje cilje v Berlinu zato, ker je divjal v vrho¬
vih KPSZ neprizanesljiv boj med Ždanovim in Molotovom. S spekta¬
kularno Titovo obsodbo naj bi Ždanov posredno obtožil Molotova, da
je s svojo politiko na balkanski šahovnici podpiral Titovo neizmerno slo
po oblasti. (38)

Raznolike, vendar ne tako fantastične so bile tudi razlage jugoslo¬
vanskega razkola, ki so jih dajali poklicni diplomati. Sama od sebe so se
porajala vprašanja, ali bo Tito zmogel zdržati moskovski pritisk, ali
Sovjeti pripravljajo državni udar ali pa morda čakajo, da se bo Tito
zgrudil pod bremenom svoje popolne osamitve od komunističnega sve¬
ta. Na te dileme so bili mogoči zelo različni odgovori, a razlaga vzrokov,
ki so pripeljali do izobčenja, je bila soglasna. Trditev, da se je Tito
oddaljil od ortodoksije, so zahodni politiki in diplomati v glavnem imeli
za pretvezo: če se je motil, se je motil skupaj z drugimi, toda drugim
komunističnim partijam na oblasti ni bilo treba delati pokore. Titove
zablode torej ni bilo iskati v ideoloških odklonih, temveč v njegovi
pokončni upornosti, v njegovi odločitvi, da ne bo podredil svojega mne¬
nja, presoje in politične naravnanosti moskovskim oblastnikom. (39)

Ob vsem tem se je zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo boljše za Zahod:
odstranitev Tita z oblasti ali njegovo politično preživetje. Prva možnost
bi na zahodno javno mnenje prav tako koristno učinkovala (če ne celo
bolj) kot državni udar februarja v Pragi: okrepila bi voljo do odpora
proti Moskvi, zaradi česar bi hitreje prišlo do pogodbe o vojaškem zave¬
zništvu držav severnega Atlantika, o kateri se je že dolgo govorilo. Toda
gledano dolgoročno in celostno, bi bilo Titovo preživetje koristnejše:
njegov padec bi bil namreč usoden za sredobežne sile, ki so se, če ne dru¬
gega iz nacionalnih razlogov, porajale v državah, podrejenih sovjet¬
skemu gospodarstvu. Nadaljevanje spora med KPJ in Informbirojem pa
bi bilo za SZ vir stalnih težav, ki bodo slabile njen obrambni ščit na
izjemno pomembni točki. Celo če bi se Tito pokesal in se vrnil v čredo,
bi si bilo želeti, da ostane na oblasti, kajti bolje je imeti v Beogradu
ponižanega Tita kot sovjetske marionete pod pokroviteljstvom Rdeče
armade. (40)

Na takšna premišljevanja so se navezovala druga, kot na primer

139

tisto, ki je prišlo iz krogov jugoslovanskih emigrantov in na katera je
Foreign Office opozoril ambasador Peake: Tito bi zanesljivo mogel
zdržati sovjetske pritiske, preti pa nevarnost, da v Jugoslaviji izbruhnejo
boji med različnimi, še vedno živimi nacionalističnimi silami, ki bi jih
mogli podpreti Rusi. Če bi se to zgodilo, bi imel Stalin sijajno pretvezo,
da vkoraka v državo in s svojimi četami zaduši notranjo vstajo, kot je to
predvideval jugoslovansko-sovjetski sporazum iz leta 1945. Sicer pa
neposredna sovjetska intervencija sploh ne bi bila potrebna, zanjo bi se
lahko poslužili koga tretjega, na primer Bolgarije. (41) Takšna zaskrb¬
ljenost ni bila povsem neosnovana: Božidar Karvan, tesni sodelavec
Ante Paveliča, ustaškega voditelja, je že 3. julija v prepričanju, da je
Titov padec samo še vprašanje časa, poskušal na skrivaj prodreti iz Avs¬
trije na Hrvaško, toda po zaslugi budnosti in učinkovitosti jugoslovan¬
ske tajne službe so ga ujeli, še preden mu je uspelo, da se oddalji od
koroške meje. (42)

Zaradi izključitve iz Informbiroja se je Jugoslavija znašla v izpostav¬
ljenem položaju tudi v odnosu do svojih neposrednih sosedov. Tisti, ki
so vedeli, po kakšnih pretresih in nasprotovanjih je po dveh svetovnih
spopadih prišla do svojih meja, tega dejstva seveda niso mogli prezreti.
Zahodnjaki so najprej pomislili na tiste probleme, za katere se je Jugo¬
slavija po vojni ob podpori Sovjetske zveze angažirala proti njim v
ostrem diplomatskem boju: to sta bili koroško in tržaško' vprašanje.
Tako v Washingtonu kot v Londonu in Parizu so se mnogi strinjali z
domnevo, da je konflikt med Stalinom in Titom nastal predvsem zaradi
razhajanj pri reševanju omenjenih spornih točk.

Jugoslovanska nepopustljivost je - po tej tezi - Sovjete že občutno
ovirala pri morebitnih poskusih, da bi našli nekakšen »modus vivendi«
z Zahodom. Samo po sebi se je ponujalo vprašanje, ali ne bi kazalo izra¬
biti nasprotij med Moskvo in Beogradom in prepričati Ruse, naj dajo
svoje soglasje za vrnitev Trsta Italiji in za ohranitev avstrijske meje na
Karavankah. Na to možnost so namignili sovjetski zastopniki na Duna¬
ju, ko so v pogovorih s člani ameriškega poslaništva pokazali pripravlje¬
nost za konkretne korake v tej smeri. (43)

Poglavitno vprašanje v odnosih Jugoslavije z mejnimi državami pa je
bilo vendarle drugo: ali razkol, do katerega je nedavno prišlo, na kak¬
šen način pogojuje Titovo podporo Markosu in upornim silam v severni
Grčiji? Že nekaj časa je bilo namreč očitno, da je položaj »komunistič¬
nih banditov« v tej državi vedno slabši in da bi vladne sile lahko hitro
opravile z njimi, če ne bi imeli zunanje pomoči. V Atenah, kjer je bilo
treba seveda najprej premostiti začetna sumničenja, niso izključevali te
možnosti, in so zato jugoslovanske dogodke spremljali s precejšnjim,
čeprav opreznim pričakovanjem. Eden najboljših grških poznavalcev

140

balkanskih razmer, podsekretar v zunanjem ministrstvu Pipinelis, je celo
izjavil, da se utegne položaj v Beogradu v bližnji prihodnosti razvijati v
prid nekomunističnim elementom tako, da se bodo ti lahko vključili v
vlado s perspektivo, da v njej tudi ostanejo, (44)

Precej drugače pa so se počutili v rimskih vladnih krogih, kjer se je
začel porajati tesnoben dvom: če bo Tito v spopadu s Stalinom zmagal,
bo po vsej verjetnosti pričakoval od Zahoda povračilo za svoje uporni¬
ško dejanje ter zahteval za nagrado Trst? Ali je gotovo, da zahodnjaki za
okrepitev njegovega položaja niso pripravljeni na takšno žrtev?

Če pa bo v spopadu zmagala Sovjetska zveza, ali ne bo zahtevala
vojaških oporišč na Jadranu in tako okrepila svoje postojanke na samem
pragu Italije? Sicer je bila po domnevah nekaterih listov informbirojev-
ska zadeva zgolj spreten manever, s katerim naj bi skušali Sovjeti zago¬
toviti svoji floti prevlado v »Mare Nostrum«. (45)

V italijanskih diplomatskih in časniških krogih pa vsi le niso bili mne¬
nja, da je konflikt med Stalinom in Titom za Italijo nujno zlo. Ouarone,
poslanik v Parizu ( bil je prvi, ki je primerjal Tita z Luthrom), je videl
v jugoslovanskem razkolu pravi loterijski zadetek za zahodni svet: če bo
Tito vzdržal, bo izzval notranjo vojno v komunističnem taboru, če bo
moral popustiti - toda pri tem je na kocki njegovo življenje — pa bodo
komunistični blok še dolgo pretresale in slabile čistke. V obeh primerih
bodo torej zahodnjaki imeli dokajšnje koristi. Za Italijo pa so jugoslo¬
vanski dogodki še posebno pomembni, če upoštevamo, da je zanjo v
tem trenutku smrtno nevarna prav ruska invazija. Ustrezno izrabljen
spor med Stalinom in Titom pa lahko oddalji rusko mejo za kakih 200 km
zračne razdalje. »To pa je tolikšna ugodnost, da nobena cena zanjo ni
previsoka,« je pisal Quarone in trdil, da je treba tržaško vprašanje zaen¬
krat potisniti v ozadje in začeti resno misliti na gospodarsko pomoč
Jugoslaviji, saj jo bo Stalin skoraj gotovo napadel prav na gospodar¬
skem področju. Toda treba se je vzdržati prenagljenih dejanj v Titovo
korist — takšno dejanje je bila nedavna odmrznitev jugoslovanskega
zlata - in dopovedati Washingtonu, da je zdaj najbolj pametno mirova¬
ti. »Prava nevarnost tiči v ameriški zagnanosti . . .« (46)

Resnici na ljubo je treba povedati, da so evropski diplomati preveč
zviška gledali na svoje ameriške kolege, kot da bi bili ti sami kavboji —
zgolj nagon in nič razuma. Resda v ameriških vladnih in diplomatskih
krogih tudi »kavbojev« ni manjkalo, toda zadrževali so jih ljudje kot
Marshall in Kennan, ki so se odločili, da v zvezi z jugoslovanskim vpra¬
šanjem vodijo nadvse previdno politiko. 6. julija je vojaški podsekretar
Draper z obiska na Dunaju brzojavno predlagal svojemu ministru, naj
Združene države uradno ponudijo pomoč Titu. Če bo na svoj predlog
dobil pozitiven odgovor, je pripravljen z drugimi uglednimi zastopniki

141

Združenih držav v Evropi oditi v Beograd, kajti »takšen obisk bo imel
psihološki učinek, bil pa bi tudi sijajna priložnost za oceno položaja in
perspektiv za nadaljnje ravnanje«. Državni sekretar George C. Mar¬
shall, na čigar mizo je prišla omenjena brzojavka, sc je zahvalil vojakom
za nezahtevane napotke, zraven pa poudaril, da vmešavanje v »ta
komunistični prepir« za zdaj ni primerno. (47)

Prepričanje, da so jugoslovanske razmere še vedno preveč »negoto¬
ve«, da bi bilo mogoče karkoli ukrepati, in nenehni nasveti zavezniških
držav, da je treba ravnati previdno, so vplivali na vedenje ZDA, tudi ko
je beograjska vlada skušala stopiti v neuradni stik z washingtonsko. 30.
junija, torej tistega dne, ko je Tito javno izzval Sovjete, je prišel k uslu¬
žbencu ameriške ambasade Dragniču tajnik društva jugoslovanskih
časnikarjev, ali po drugi verziji, predsednik združenja pisateljev Ivo
Frol, intimni Djilasov prijatelj. Izjavil je, da Jugoslavijo posebno
zanima reakcija ZDA na obsodbo iz Bukarešte, hkrati pa je želel izve¬
deti, kakšno gospodarsko politiko nameravajo voditi do nje. Veliko mu
je bilo do tega, da bi prikazal trdnost režima: KPJ je enotna, Tito ni
samo njen vodja, ampak tudi njen simbol, saj jo je prav on ustvaril in
rešil propada. Odpadništvo se omejuje le na Hebrangove in Žujovičeve
privržence, ki pa jih je manj kot en odstotek. (48)

Tri dni pozneje, 2. julija, so se pogovori obnovili, toda na višji ravni.
Jugoslovanski posrednik se je povsem neformalno srečal pri kosilu s
svetnikom Reamsom, ta hip najpomembnejšim zastopnikom ameriške
ambasade v Beogradu. Reams je imel vtis, da ima njegov sogovornik,
kljub zatrjevanju, da se pogovarja popolnoma zasebno, natančna navo¬
dila in celo pooblastilo oblasti za navezovanje stikov. Jugoslovani, je
dejal posrednik, nikakor ne razumejo, zakaj se sovražno zadržanje
Združenih držav do njih v zadnjih mesecih ni omililo. Ali je mogoče, da
tajne službe niso opazile vedno hujše napetosti med Beogradom in Mos¬
kvo? Vsekakor pa se je treba zdaj, ko je za spor izvedela javnost, izo¬
gibati pretiravanj v drugo skrajnost: ameriški tisk in radio naj ne dajeta
Jugoslaviji prezgodnjih obljub, po drugi strani pa naj Tita in njegovega
režima ne napadata preveč. Oboje bi samo otežilo nadaljnje ravnanje
partije. Partija in država se — tako je zagotavljal posredovalec - name¬
ravata držati smeri, za katero sta se odločili. V zvezi z jugoslovanskimi
mednarodnimi odnosi se je posebej zaustavil pri treh točkah: zatrdil je,
da balkanska federacija za zdaj ni aktualna; poudaril je, da Jugoslovani
želijo odpovedati pomoč grškim upornikom, ker je za njihovo gospodar¬
stvo preveliko breme, in se zanimal za izboljšanje odnosov med Beogra¬
dom in Washingtonom, pri čemer je dal razumeti, da njegova vlada
načelno ne zavrača sodelovanja pri Marshallovem načrtu. Reams mu je
zelo splošno in previdno odgovoril, da po njegovem ni razlogov, zaradi

142

katerih Jugoslavija in Zahod ne bi mogla razviti pomembnejšega trgov¬
skega sodelovanja. (49)

Ko je postal prelom s Sovjetsko zvezo dokončen, Jugoslovani niso
iskali stikov samo z Združenimi državami, ampak so se poskusili dis¬
kretno približati tudi Italiji. Vodja oddelka za zahodno Evropo pri zuna¬
njem ministrstvu Priča je v začetku julija odšel v Italijo na počitnice, v
resnici pa po Titovem nalogu, da v stikih z neuradnimi zastopniki in
industrialci pretehta možnosti za povečanje trgovinske izmenjave med
državama. V Rimu je s svojo pripravljenostjo za sodelovanje naredil
ugoden vtis na šefa palače Chigi grofa Sforzo. Kot je ta sporočil Ame¬
ričanom in Angležem, v tem trenutku ni primerno ponuditi Titu nepo¬
sredne pomoči, ker bi tako ravnanje lahko zaviralno vplivalo na razvoj
dogodkov, kljub temu pa je potrebno razmisliti o ukrepih, s katerimi bi
opogumili Jugoslovane, toda čimbolj neopazno in tajno. (50)

Vprašanje, ali pomagati Titu, kako in v kolikšni meri, je ostalo tudi
v naslednjih tednih jedro razprav v zahodnih diplomatskih krogih. Med
tistimi, ki so se zavzemali za odločnejšo akcijo, je bil W. Averell Har-
riman, posebni zastopnik Združenih držav v Evropi. Po njegovem pre¬
pričanju Reams ni dovolj opogumil Jugoslovanov in zato se je bilo bati,
da bi takšno navidezno nezanimanje negativno vplivalo na Titove odlo¬
čitve. Državni sekretar George Marshall pa je še naprej zagotavljal, da
je politika previdnega čakanja zaenkrat še najboljša, pri čemer ga je
podpiral Foreign Office, kjer so mnogi le težko zatajevali sovražne
občutke do Tita. Znamenj, ki jih je Tito dajal Zahodu, številni britanski
opazovalci niso razumeli kot odraz iskrene volje po politični spremembi,
temveč kot sredstvo pritiska, s katerim je hotela Jugoslavija pokazati
Moskvi, kako daleč je pripravljena iti, če jo bo Stalin v svoji nepopust¬
ljivosti do tega prisilil. (51)

Možnost za vključitev Jugoslavije v Marshallov načrt, na katero je
namignil Djilasov prijatelj, so seveda pozorno preučili in pretehtali,
toda izid teh pogovorov je bil za beograjsko vlado neugoden. »Titove
nujne potrebe je mogoče zadovoljiti, ne da bi se pridružil načrtu evrop¬
ske obnove,« je 5. julija pisal visoki zastopnik Foreign Officea in s
tipično britansko aroganco dodal: »Ni mogoče niti pomisliti, da bi se ta
barbar pridružil zahodni družbi, dokler ne bo z dejanji dokazal, da se je
poboljšal. (52)

V tem času je bil Foreign Office v resnici precej zaskrbljen, da ne bi
Združene države vendarle prisilile svojih evropskih zaveznic, naj sprej¬
mejo možno jugoslovansko kandidaturo. Na srečo je bila pridružitev k
Marshallovemu planu — tako je razmišljal J. V. Rob, vodja oddelka za
evropsko obnovo — po statutu povezana s prisotnostjo v Organizaciji za
evropsko gospodarsko sodciovan-je (OEEC), ki ji Združene države niso

143

pripadale. Jugoslaviji seveda ne bi bilo mogoče preprečiti vključitve v to
organizacijo, če bi se Washington zavzel zanjo, zato je bilo treba State
Department prepričati, da bi bil kakršenkoli pritisk v tej smeri nadvse
neprimeren. (53) To mnenje so obzirno sporočili v Washington in zra¬
ven opozorili, da bi Jugoslaviji lahko pomagali tudi kako drugače ter s
tem še povečali njena nesoglasja z Moskvo. Jugoslovani so na primer
pred nedavnim zaprosili neko britansko naftno družbo za nakup 20 do
30.000 ton surove nafte. O prodaji so v Foreign Officeu razpravljali,
vendar ji je bila večina izvedencev že naklonjena češ, nafta se hitro
porabi in ne daje trajnejših koristi, po drugi strani pa je za Titov režim
življenjskega pomena. (54)

Skratka, čas je zahteval previdnost, ki je temeljila na ugotovitvi, da
je jugoslovanski maček (če navedemo besede nekega angleškega diplo¬
mata) zdaj sicer zunaj vreče, toda ne ve se še, kam bo skočil. Pridružilo
se ji je tudi prepričanje, da bo Stalin potisnil Tita v naročje Zahoda, če
bo svoj gospodarski pritisk, katerega obrise so le približno poznali,
dovolj odločno nadaljeval. Angleškim diplomatom se je potemtakem
zdelo, da je zaenkrat najmodreje »opazovati in čakati«. (55)

Zagovorniki odločnejše akcije vseeno niso odnehali: Harriman je
poslal v Belo hišo Billa Draperja in svojega pomočnika Williama C.
Fosterja, da bi predsednika Trumana prepričala, naj da Titu nujno
potrebno »injekcijo energije«. Predlagal je, da bi se z maršalom skrivaj
sestali, mu ponudili dve petrolejski ladji, polni goriva za vojsko in letal¬
stvo, ter mu za primer napada obljubili pomoč po morju in zračni poti.
Če bi Tito želel posojilo ali globalne trgovske pogodbe, pa bi zanje
moral zagotoviti določena jamstva, zlasti v zunanji politiki: moral bi, na
primer, ponovno razmisliti o svoji podpori Markosovim partizanom.
Ameriška pomoč pa ne bi imela samo lokalnega pomena, saj ne gre
zanemarjati obsežnejših posledic Titovega upora v odnosih med Zaho¬
dom in Vzhodom: jasno je namreč, da se Sovjetska zveza zlepa ne bo
spustila v vojaško pustolovščino, dokler je njen branik na Balkanu tako
izpostavljen. (56)

State Department je takšne argumente zavračal z odgovorom, da bi
s preveč naklonjeno politiko škodil Titovi poziciji v KPJ, kajti v partiji
je nedvomno veliko iskrenih privržencev Kremlja, ki bodo vsako zna¬
menje zahodne podpore izkoristili za svoje cilje. Zaradi tega, ker ni
povsem jasno, kolikšna je lojalnost večine članov Titovega kroga, je tudi
tvegano navezovati z njim skrivne stike. Upoštevajoč vse te dejavnike,
je treba pomoč začasno omejiti le na uresničitev že začetih pogajanj ter
upoštevati samo tiste pobude, ki jih bo Tito sam imel za primerne. To
stališče je prevladovalo in pogojevalo ukrepe, sprejete mesece julija, s
katerimi so Američani in Britanci skušali omogočiti Titu, da »ostane pri

144

življenju in še naprej brca.« (57) 19. julija so končno podpisali že 6.
junija sklenjen neuradni sporazum med beograjsko in washingtonsko
vlado o nacionaliziranem ameriškem imetju, o povračilu škode za dve
sestreljeni letali ter o drugih finančnih zadevah med državama. S tem je
bilo odmrznjeno jugoslovansko zlato v ameriških bankah in 47 milijo¬
nov dolarjev je napolnilo državno blagajno v resnično kritičnem trenut¬
ku. Tudi prošnja beograjske vlade za nakup nafte na britanskem in ame¬
riškem trgu je bila ugodno rešena: 30.000 ton jo je prodala zavezniška
vojaška vlada v Trstu in prav toliko še neposredno Angleži. (58)

Če je bukareška resolucija izzvala nič koliko govoric, komentarjev in
interpretacij na Zahodu, pa presenečenje tudi v satelitskih državah ni
bilo nič manjše, celo v tistih krogih ne, ki so bili najbližji vrhovom obla¬
sti. Partijska disciplina in zarotniška miselnost sta kot v Jugoslaviji tudi
drugod preprečili, da bi vest o sporu med Titom in Stalinom prišla do
tistih, ki je niso imeli pravice zvedeti. Pomenljivo je v tej zvezi pričeva¬
nje Wolfganga Leonharda, mladega in obetavnega funkcionarja iz CK
KP Nemčije v sovjetski coni. Po njegovem pripovedovanju je bilo v
glavni partijski palači, ko je vanjo prispela vest o izobčenju, tako kot v
čebelnjaku: čeprav so bili v Berlinu in so Sovjeti pravkar odredili blo¬
kado mesta, o njej skoraj ni bilo besede, tolikšno je bilo začudenje ob
resoluciji Informbiroja. Po jugoslovanskem odgovoru, ki ga ni objavil
noben časopis v satelitskih državah, ki pa sta ga BBC in Glas Amerike
posredovala z vsemi podrobnostmi, je bila senzacija še večja. V tem, da
se Jugoslovani niso pokorno podredili in da niso priznali svojih napak,
so komunistični aktivisti povsod po Evropi zaznali nekaj, kar je radi¬
kalno rušilo ne samo dogmo kritike in avtokritike, ampak celotni stalin¬
ski režim. (59)

Razburjenje in zadoščenje, ki sta ob jugoslovanski odločitvi prevzela
marsikoga, sta seveda ostala zaprta v zavesti posameznikov in bila izre¬
čena na glas le včasih, zaupno in med najzanesljivejšimi prijatelji. Po
informacijah, ki jih je zbral francoski poslanik v Moskvi Chataigneau,
so Titu izrazili svojo naklonjenost tudi nekateri sektorji bolgarske in
romunske partije, kar pa so v svoji domovini skrbno skrivali. Prevladu¬
joča ocena resničnih vzrokov spora se v vladnih krogih Vzhoda ni
bistveno razlikovala od one na Zahodu. V Varšavi je - kot je bilo infor¬
mirano ameriško poslaništvo — sam podpredsednik vladnega sveta
Jakub Berman izjavil, da je treba na Titovo izobčenje gledati kot na
poskus, s katerim se skuša Moskva v teh izjemno kritičnih mednarodnih
razmerah znebiti vseh potencialno nevarnih elementov. Njen namen je,
da v satelitskih državah čimprej ustvari skupine Kremlju popolno preda¬
nih komunistov, katerim bi bilo ob konfliktu z Zahodom mogoče pov-

10 - Tilo. Stalin in Zahod

145

sem zaupati. »Titov greh je, da nastopa kot nacionalni leader in kot
satrap nacionalističnega ljudstva, namesto da bi bil anonimni moskovski
knez.« (60) O reakciji javnega mnenja v vzhodnih državah lahko skle¬
pamo samo po brzojavkah zahodnih diplomatov. Vsa njihova poročila iz
Prage, Sofije, Varšave in Budimpešte so govorila o tem, da je objava o
izobčenju kar »naelektrila« neopredeljene množice in porodila celo upa¬
nje v spremembe na celotnem sovjetskem vplivnem območju, ki pa je,
ker se ni zgodilo nič konkretnega, kaj hitro ugasnilo. (61)

Na uradni ravni pa so komunistične partije brez zadržkov soglašale
z bukareško resolucijo. Vso zadevo so obravnavale po natančno uskla¬
jenem postopku, ki ni ničesar prepuščal naključju. V satelitskih državah
in v Sovjetski zvezi so resolucijo objavili 29. junija, in sicer samo v par¬
tijskih glasilih in brez komentarjev, kot bi hoteli poudariti, da se tiče
izključno notranjih odnosov v mednarodnem komunističnem gibanju.
Naslednjega dne so jo povzeli ali navajali drugi časopisi, v katerih so bili
objavljeni tudi prvi komentarji.

Na tej točki je bilo že moč opaziti pomenljive razločke med sovjet¬
skim tiskom in tiskom satelitskih držav oziroma partij: Moskva se je
vzdržala slehernega pojasnjevanja, omejila se je le na objavo TASSovih
brzojavk iz tujine, ki so bralce obveščale o enoglasnem odobravanju, s
katerim je komunistični svet sprejel obsodbo Tita in jugoslovanske par¬
tije. Objavljeni so bili dolgi izvlečki iz časopisov v Bolgariji, Češkoslo¬
vaški, Poljski, Romuniji, Madžarski, Albaniji, Italiji, Franciji, Avstriji,
Veliki Britaniji in Združenih državah, ki so obtoževali nacionalistične
elemente v KPJ zaradi oholosti ter izražali zaupanje v ljudske množice
in v »zdrave sile« komunistične partije. (62)

Poleg tega je 1. julija izšla v Bukarešti 16. številka informbirojevskega
glasila Za trden mir, za ljudsko demokracijo,  ki je bila v vsej zgodovini
tiska zagotovo ena najdražjih in najbolj zapletenih publikacij. Časopisje
bil pripravljen že v Beogradu v drugi polovici junija, le stran in pol so
v pričakovanju resolucije pustili prazno. Po prejemu besedila pa časo¬
pisa niso oddali v tisk v Beograd, ampak vse gradivo poslali v Bukare¬
što, kjer je številka končno izšla. (63) Poleg resolucije sta bila objav¬
ljena uvodnik francoskega komunističnega ideologa D. Charpentiera z
naslovom Voditelji KPJ revidirajo marksistično-leninistično doktrino  in
dolgo besedilo, v katerem je sekretar romunske partije Gheorghiu-Dej
obtožil Jugoslovane, da so izdali revolucionarni marksizem. Dejstvo, da
sta kot prva obsodila Jugoslovane en »zahodni« in en »vzhodni« komu¬
nist, je očitno hotelo pokazati bralcem, kako je z Moskvo v njeni križar¬
ski vojni proti Titovi »kliki« solidarno celotno delavsko gibanje. Izbor
Gheorghiua-Deja pa je imel še dodaten, bolj prefinjen pomen, ki so ga
lahko razumeli le dobro poučeni, saj jim je bilo znano, da je bil Dej v

146

prijateljskih odnosih s Titom in da se je na seji Informbiroja uprl nje¬
govi obsodbi. Poleg tega je veljal za voditelja nacionalističnega toka
romunske komunistične partije, ki je nasprotovala internacionalistični
struji, na čelu katere so bili »moskovčani« kot Ana Pauker in Vasilij
Luca. Iz vseh teh vzrokov izbor Deja torej ni bil naključen, ampak je
vseboval čisto natančno sporočilo: partijska disciplina, ki jo je treba
razumeti kot popolno podreditev Stalinu, je poglavitna sila slehernega
resničnega komunističnega gibanja in obvarovati jo je treba za vsako
ceno mimo vsakega dvoma ali nesoglasja. Prav to je bila osrednja tema
članka Gheorghiua-Deja, ki je obtožil jugoslovanske voditelje zaradi
domišljave misli, da je mogoče graditi socializem brez moskovske pod¬
pore; kdor je tako zaslepljen, izpostavlja svojo državo hlapčevstvu kapi¬
talističnih posojil in Marshallovega plana. (64) Ta trditev je naletela na
širok in ugoden odmev predvsem med tistimi, ki se niso povsem strinjali
s Stalinovo obsodbo Tita, vendar pa so bili na sovjetskega voditelja poli¬
tično in psihološko preveč navezani, da se ne bi postavili na njegovo
stran tudi tedaj, kadar se je motil. Naslednjega dne je Dejevo tezo pov¬
zel Togliatti v članku za časopis Unita,  v katerem pravi, da kakor ni na
teoretičnem področju za komuniste nobenega drugega napotila razen
marksizma-leninizma, tako tudi na praktičnem ni drugega zgleda razen
socialistične države, ki jo vodi v treh revolucijah in v dveh zmagovitih
svetovnih vojnah prekaljena partija. (65)

Teorija o dveh področjih, med katerima je treba izbrati in ni mogo¬
če, rečeno z besedami francoskega intelektualca J. P. Vernanta, »igrati
posebne igre«, je že na začetku pokopala upanje tistih v Jugoslaviji in
zunaj nje, ki so se slepili, da bo mogoče konflikt omejiti na ideološko
razpravo med partijami, medtem ko pa bodo drugi odnosi med drža¬
vami nespremenjeni. To optimistično prepričanje je bilo močno razšir¬
jeno tudi v Beogradu, kjer so ga oblasti načrtno podpirale: osnutek pro¬
grama KPJ, objavljen 30. junija, na primer izraža v poglavju Krepitev
neodvisnosti jugoslovanske republike  željo po tesnejšem sodelovanju z
Albanijo in Bolgarijo, ki naj bi vse tri narode združilo v znamenju
nacionalne enakopravnosti. (66)

Iste dobre namene so, vsaj javno (brez prič se je govorilo drugače),
izpovedovali tudi v Sofiji, kjer so bili sicer prepričani, da bodo »zdrave
sile« kmalu pripeljale Jugoslavijo na pravo pot. KP Bolgarija se je
odločno postavila na stran Kremlja in prva odobrila informbirojsko
resolucijo. Njen CK je že 27. junija, se pravi dan pred objavo resolucije
v Pragi, na plenarni seji pod predsedstvom Dimitrova izdelal poslanico
z ostro obsodbo Jugoslovanov. Dimitrov sam je ob tej priložnosti in
naslednjega dne na seji sveta Domovinske fronte — to je bila množična
organizacija, podobna jugoslovanski Ljudski fronti — silovito in narav-

147

nost napadel Tita, ki je, po njegovih besedah, »megaloman kot Hitler«:
on in njega vredni tovariši Kardelj, Djilas in Rankovič so izdajalci
komunizma in (to je večkrat ponovil) izdajalci Rusije. (67)

Ali je potemtakem spremenil mnenje o pomenu in veljavi jugoslo¬
vanskega upora? Ali pa se je pod sovjetskim pritiskom vdal v prepriča¬
nje, da zunaj cerkve, katere edini papež je Stalin, ni rešitve za nobenega
pravega komunista! Morda se je tako mislil maščevati Titu, ker ga je v
zadnjih mesecih potisnil na stran in prevzel vodilno vlogo med balkan¬
skimi komunisti? Ali pa je tako ravnal v vdanem spoznanju lastne slabo¬
sti, pri čemer ga je mučila slaba vest zaradi prejšnje naklonjenosti do
Tita in bojazen, da ga bodo primerjali z Jugoslovani? V tednih pred izob¬
čenjem je vendarle poskušal rešiti, kar je bilo v odnosih med Bolgarijo
in Jugoslavijo moč rešiti, saj je s svojo avtoriteto preprečil ukrepe sofij¬
ske vlade, ki bi bili Beogradu lahko neprijetni. 28. maja, samo tri dni po
Titovem rojstnem dnevu, so na primer vse bolgarske šole in ustanove pre¬
jele ukaz, naj snamejo s sten maršalove slike, v zadnjem hipu pa je prišlo
dovoljenje, da portreti lahko ostanejo v javnosti, če je tako zaželeno.
Poleg tega je Dimitrov 3. junija izjavil, da se jugoslovanski in bolgarski
narod z vsakim korakom, narejenim v smeri bratskega sodelovanja, pri¬
pravljata za federacijo, ki je zgodovinskega in političnega pomena in do
katere bo prišlo, »ko bosta obe državi sodili, da je čas zanjo dozorel.« (68)

Vlada v Sofiji je v tem smislu tudi konkretno ukrepala in poskušala
oblikovati svojo notranjo ureditev ter svojo armado po jugoslovanskem
zgledu. Tudi po bukareški resoluciji so si Bolgari resno prizadevali, da
bi se ideološki spor med obema partijama ne razširil na odnose med vla¬
dama. Res je sicer, da so 29. junija dokončno odstranili Titove slike in
kipe z ulic, iz uradov in izložb ter zaprli mejo. Toda istega dne je zunanji
minister poslal jugoslovanski ambasadi noto, v kateri je zagotavljal, da
ostajajo prijateljski odnosi med narodi obeh držav in med obema vla¬
dama nespremenjeni. V naslednjih dneh so mejo spet odprli in promet,
ki je bil zaradi poplav na tem področju že nekaj časa zaustavljen, je
ponovno stekel. (69) Za dokaz teh dobrih namenov je prišla v začetku
julija v Beograd bolgarska delegacija, da bi sklenila pogodbo o kultur¬
nem sodelovanju. Kljub trenutkom nelagodnosti, ker se gostje niso
hoteli udeležiti sprejema v svojo čast, da jim ne bi bilo treba nazdraviti
Titu, se je vse srečno izteklo; toda obe strani sta previdno omejili veljav¬
nost pogodbe le na eno leto. (70)

Medtem ko je potekala razprava o odnosih med umetniki in književ¬
niki, pa je izbruhnila med najuglednejšimi zastopniki obeh držav ostra
polemika, ki je onemogočila vsako dogovarjanje. Prvi je nastopil Djilas,
ki je za Borbo  1. julija pripravil dolg komentar na članek CK KPB,
objavljen pred dvema dnevoma v časopisu Rabotničesko Delo  z optimi-

148

stičnim naslovom Zdrave sile v Jugoslaviji bodo zmagale.  Djilasovo
besedilo, napisano po nalogu politbiroja, je veljalo za pomemben odgo¬
vor ne samo Bolgarom, ampak vsem komunističnim partijam, članicam
Informbiroja. »Vsako vrstico tega besedila,« je opozoril neki jugoslo¬
vanski funkcionar svetovalca Reamsa, bi »bilo treba pozorno preštudira¬
ti.« (71)

Dejansko je šlo za resno opozorilo, da spora ni mogoče omejevati na
ideološko raven in ga ločevati od odnosov med narodi in državama. Dji-
las je poudaril politično in zgodovinsko odgovornost tistega, ki je sprožil
gonjo proti KPJ, in zatrdil, da so partija, država, ljudstvo, Ljudska fron¬
ta, Tito in centralni komite eno. (72).

Na Djilasov poziv bolgarskim voditeljem, naj jugoslovanskega
patriotizma, porojenega v narodnoosvobodilnem boju, ne zamenjujejo
z nacionalizmom starega kova, je 3. julija v časniku Otečestven Front
odgovoril Viko Červenkov, ki je z neprikritim hlapčestvom poveličeval
odločilno vlogo Sovjetske zveze pri razvoju socializma v državah ljudske
demokracije. S parafrazo Titovega odgovora je izrazil prepričanje, da ni
mogoče ljubiti svoje države, če ta ljubezen, pa naj bo še tako velika,
nasprotuje ljubezni do Sovjetske zveze. Po njegovem mnenju KPJ nika¬
kor ne bo dovolila, da bi se socializem izrodil, zakaj »ljubezen in preda¬
nost veliki Sovjetski zvezi sta kri in meso jugoslovanskih narodov, kakor
sta kri in meso našega ljudstva«. (73)

Na ta prenapeti slavospev se je ponovno odzval Djilas v Borbi  5.
julija z uvodnikom, ki ga je povzel ves jugoslovanski tisk. Govoril je
Bolgarom, a njegove uravnovešene in politično preudarjene besede
so bile v prvi vrsti namenjene Rusom. V svojem pisanju je izpostavil dve
bistveni točki: zatrdil je, da Jugoslavija ne bo zapustila protiimperiali-
stičnega bloka in da se kljub sedanjim polemikam ne počuti osamljeno,
saj ve, da je Moskva ne more pustiti same v boju z imperialisti; trditi kaj
drugega bi pomenilo obrekovati Sovjetsko zvezo. Jugoslovani niso med
obema blokoma, ampak slej ko prej del demokratične skupnosti, ne
glede na to, kaj pravi Informbiro, in ne glede na napake, storjene
morda pri prehitri graditvi socializma. S teh postavk je izhajala druga
Djilasova trditev: Jugoslovanom se zdi odveč razglabljanje, ali so dejan¬
sko sposobni sami zgraditi socializem, kajti Leninov nauk, po katerem
naj bi socialistična gospodarstva delala skupno, tega vprašanja niti ne
dopušča. (74)

V teh dneh sta se v jugoslovanskem tisku pogosto pojavljala poziv k
sodelovanju s Sovjetsko zvezo mimo partijskih prepirov in priznanje, da
je KPJ morda le delala napake, čeprav drugotnega pomena. Iz njiju se
je dalo sklepati, da poskuša Beograd pokazati Moskvi pot iz krize, v

149

katero sta se obe partiji zapletli. Polemika, ki je potekala proti komuni¬
stom, kot sta bila Červenkov ali Rakosi, in ni vključevala vodij Sovjet¬
ske zveze, je zgovorno kazala, kam je usmerjeno upanje jugoslovan¬
skega vodstva: osredinjalo se je na Stalina in na njegov rešilni poseg v
imenu višjih ciljev socialističnega sveta. Te nade je predvsem spodbu¬
jalo čudno ravnanje sovjetskega tiska v dneh po izobčenju. Medtem ko
so vsi komunistični časopisi na Vzhodu in Zahodu kar prekipevali od
protijugoslovanskih izjav in stališč, so se časopisi v Sovjetski zveži zaprli
v dvoumen molk. Objavili niso nobenega uvodnika o informbirojevski
resoluciji in niti mimogrede niso omenili jugoslovanskih reakcij nanjo.
Čeprav so Sovjeti ponavadi odlašali z uradno razglasitvijo svojih stališč,
pa je trmasti molk vendarle vzbudil presenečenje in sprožil vrsto ugibanj
o nasprotjih, ki da se porajajo v Kremlju ob tem, kako pripeljati Jugo¬
slovane nazaj v komunistično skupnost. (75)

Stalin je bil mojster take dvoumnosti in ovinkarjenja: z odločitvijo,
da ne bo ničesar rekel in ničesar storil, se je izognil temu, da bi stopil na
čelo križarske vojne proti Titu, hkrati pa je naščuval svoje vazale proti
jugoslovanskim upornikom in jim tako javno pokazal, kako daleč je pri¬
pravljen iti, če Beograd ne bo klonil. Med njegovimi glasniki je bila naj¬
bolj napadalna mala Albanija, ki je znala spretno izrabiti priliko, da se
izmakne dušljivemu jugoslovanskemu skrbništvu in se zateče pod okrilje
Kremlja.

V mesecih pred izobčenjem se ni zdelo, da bi polemika med Titom
in Stalinom vplivala na odnose med Beogradom in Tirano. Sicer pa KP
Albanije ni bila niti uradno obveščena o izmenjavi pisem med CK KP
SZ in jugoslovanskim CK, čeprav so Albanci vsaj od 23. februarja, od
incidenta z zdravico v sovjetski ambasadi, vedeli za napetost med parti¬
jama. Osmi plenum KPA februarja 1948 je vsekakor podprl stališče
Kočija Hoxe, zagovornika tesnejšega zbližanja obeh držav in narodov.
Tudi na jugoslovanski strani so delovali v isti smeri, kar dokazuje statut
avtonomnih pokrajin Kosova in Metohije, objavljen maja 1948, ki je
zagotavljal albanskemu prebivalstvu v okviru republike Srbije delno
avtonomijo. To je bil pomemben korak k rešitvi enega glavnih proble¬
mov, ki bi utegnili kaliti odnose med Beogradom in Tirano. (76)

Pozornemu opazovalcu pa po drugi strani ni moglo uiti, da se
Albanci mimo Jugoslovanov zbližujejo s Sovjeti. Proti koncu marca je
TASS z odobravanjem objavil, da so v Albaniji pripravili petletni načrt;
z njim pa Jugoslovani niso bili zadovoljni, saj so v tej politični potezi
videli znamenje osamosvajanja vlade v Tirani. Junija so Sovjeti povabili
Enverja JJoxo, naj se kot zunanji minister udeleži varšavske konference
o nemškem vprašanju. Šlo je za pomembno priznanje albanske suvere¬
nosti in neodvisnosti, ki pa je Molotovu nudilo tudi priložnost, da

150

nakaže Hoxi politično smer, za katero naj bi se Albanija opredelila po
objavi resolucije Informbiroja. Komunike KPA, izdan takoj po izobče¬
nju, je pokazal, da se je Hoxa odlično naučil svoje vloge, kajti med
vsemi je izstopal po svoji besedni napadalnosti. Jugoslovanskega vod¬
stva ni obtoževal samo trockističnega odklona, ampak zaradi metod, s
katerimi si je hotelo podrediti in kolonizirati Albanijo, celo fašistične
miselnosti. KPA pa se je s podporo Stalina in Molotova znala junaško
upreti sleherni grožnji in izsiljevanju . . . (77)

V Beogradu je albanski zasuk vzbudil začudenje in nejevero. »Odlo¬
čili so se prestopiti na drugo stran,« se je pritoževal Djilasov prijatelj v
svojih pogovorih z Američani,« in potem, ko smo jih cela tri leta hrani¬
li!« (78) Vladajoči v Tirani pa so od besed takoj prešli k dejanjem: od¬
stranili so Titove slike z vseh javnih mest, iz učbenikov so črtali vsa bese¬
dila o njem, prepovedali so pesmi, v katerih se je omenjalo njegovo
ime, ter zapovedali učiteljem in profesorjem, naj v naslednjem izpitnem
roku ne postavljajo vprašanj v zvezi z njim. Poleg tega so bili časniki iz
Jugoslavije umaknjeni iz kioskov, njene knjigarne zaprte, njeni držav¬
ljani pa preganjani do take mere, da so otrokom odrekali hrano in,
metali bolnike iz bolnišnic. Železniška dela na progi Tirana—Skader so
bila ustavljena, skrajno so upočasnili pristaniško dejavnost v zvezi z
jugoslovanskimi ladjami in prenehali odpošiljati nafto in bitumen, za
jugoslovansko gospodarstvo tako pomembni surovini. 30. junija je
albanska vlada postavila zahtevo, da vsi jugoslovanski strokovnjaki in
tehniki v 48 urah zapustijo Albanijo. 1. julija pa je preklicala vse
pogodbe in gospodarske sporazume z Beogradom, češ da Jugoslavija ni
izpolnjevala iz njih izhajajočih obveznosti, temveč se je do Albanije
izkoriščevalsko obnašala. (79)

Jugoslovane je takšno vedenje »albanskih pustolovcev« močno raz¬
burilo, pri tem pa se niso zadovoljili, kot ob polemiki z Bolgari, s turob¬
nim premišljevanjem o nezanesljivosti človeške narave, temveč so
Hoxevi vladi zaporedoma poslali štiri ostre note in jih tudi objavili. V
njih so protestirali proti njenemu ravnanju in poudarili, da bi morali
Albanci svoje pritožbe, če jih že imajo, povedati prijateljsko, v duhu še
vedno veljavnega sporazuma o zavezništvu. Vlado v Tirani so tudi
spomnili, da ji je Jugoslavija dala kar dve milijardi in pol dinarjev, da ne
govorimo o milijardi in pol, porabljeni za šiptarsko vojsko. Beograd ne
bo mogel s takšnim ritmom brez poroštva še naprej podpirati Albanije,
zato naj njen zastopnik nemudoma stopi v stike s pristojnimi oblastmi,
da bodo uredili še nerešene zadeve med državama. (80)

V odgovor je radio Tirana dva dni pozneje v svojem večernem dnev¬
niku objavil novico, da je albanska vlada uvedla energične varnostne
ukrepe vzdolž meje z Grčijo in Jugoslavijo, ker hoče sovražnim elemen-

151

tom preprečiti vdor na svoje ozemlje. To albansko odločitev je glasnik
jugoslovanske vlade označil za »očitno pravokacijo«, v naslednjih dneh
pa so se ji pridružili še drugi, resda manjši, a ne manj pomembni ukrepi,
ki jih je socialistični tisk z odobravanjem sprejel, navdušujoč se za malo
jadransko državico in za njeno pogumno stališče do močnejšega soseda.
Kot poroča italijanski poslanik v Bolgariji, so se v mnogih sofijskih izlo¬
žbah pojavile slike Enverja Hoxe in za časa njegovega režima opravlje¬
nih del. (81)

Nova vloga, ki si jo je Albanija priborila v komunističnem bloku
zaradi svojega odločnega razkola z Jugoslavijo, se je v polnosti pokazala
10. julija 1948 ob peti obletnici ustanovitve šiptarske armade: slovesno¬
sti so se namreč poleg bolgarske in romunske vojaške delegacije udele¬
žili tudi kar trije visoki sovjetski častniki. Pred parado je Enver Hoxa,
predsednik vlade in vrhovni vojaški poveljnik, slovesno izjavil, da Alba¬
nija ne bi mogla živeti brez Sovjetske zveze, kakor ne more telo živeti
brez srca. »Ni sile, ki bi mogla odtrgati naše ljudstvo od ruskega. Naše
ljudstvo se je pripravljeno z orožjem v roki boriti za to, da bi ga ne ločili
od Sovjetske zveze.« (82)

Te zadnje besede so bile očiten opomin Jugoslovanom, ki so okrepili
garnizijo v Titogradu in niso skrivali svoje sovražnosti do Albancev.
Mnogi zahodni opazovalci so bili celo prepričani, da Tito zlepa ne bo
odpustil Tirani krivičnih žalitev in da je pripravljen vsak hip odgovoriti
nanje z vojaškimi ukrepi. Če bi do tega res prišlo, so govorili v State
Departmentu, so Hoxovemu režimu dnevi šteti. Drugi pa so v narašča¬
joči napetosti med balkanskima državama videli prekanjeno spletko, s
katero je Kremelj nastavil Titu past, da ga potisne v agresivno dejanje
proti Albaniji, zaradi česar bi ga potem moral obsoditi varnostni svet
Združenih narodov. To pa bi opravičilo stroge ukrepe in celo morebitni
vojaški poseg proti beograjski vladi. (83)

Jugoslovanski maršal gotovo ni bil človek nepremišljenih dejanj;
toda tudi če bi nameraval napasti Hoxo, bi se zdaj, ob nenadnem inte¬
resu, ki so ga začele sovjetske vojaške oblasti kazati za njegove sosede, pre¬
mislil. Visoki častniki Rdeče armade niso bili prisotni v začetku julija samo
v Albaniji, ampak so v precejšnjem številu sodelovali tudi pri vojaških
manevrih v Bolgariji. Manevri so potekali v območju Kystendil-Drago-
min, na jugoslovanski meji, kar ni bilo brez pomena ob dejstvu, da so
bile vse vojaške vaje po letu 1944 vedno na grško-turški meji in da so se
tokrat čete iz Sofije zadrževale komaj dva kilometra od jugoslovanskega
ozemlja. (84)

Odnosi med Beogradom in Sofijo so se še bolj zaostrili, ko se je 12.
in 13. julija sestal XVI. plenum CK KPB, da bi obravnavali pritožbe, ki
so zaradi bolgarskega ravnanja z Makedonci v pirinski dolini že nekaj

152

časa prihajale iz Skopja. 23. maja je predsednik Makedonije Lazar Koli-
ševski izjavil, da so nekateri člani Domoljubne fronte še vedno obsedeni
z idejo o »Bolgariji svetega Štefana«, se pravi šovinisti naj hujše vrste.
12. julija je beograjski tisk objavil resolucijo CK KP Makedonije, s
katero se je ta pridružil drugim jugoslovanskim komunistom proti Inform-
biroju in hkrati polemično zavračal obtožbe KPB, da je KPJ okužena
z nacionalističnimi čustvi: kdo je lahko večji nacionalist kot Bolgari, ki
so leta 1941 poskušali ločiti Makedonce od jugoslovanskega komuni¬
stičnega gibanja in jih spraviti v lastno partijo? (85) ^

Na odgovor iz Sofije ni bilo treba dolgo čakatiC Plenum CK je
namreč sprejel sklepe, ki so očitno kršili sporazume, za katere sta se
odločila Tito in Dimitrov avgusta 1947 na Bledu, zlasti v zvezi z vpraša¬
njem pirinskih Makedoncev. Zasedanje je razkrilo predvsem, da sta se
državnika dogovorila za preoblikovanje Makedonije v avtonomno eno¬
to, brž ko bi prišlo do federacije južnih Slovanov. Do uresničitve te
zamisli naj bi obe strani z vsemi sredstvi pospeševali kulturno integracijo
Vardarske Makedonije s Pirinsko.llz Skopja so poslali v Bolgarijo uči¬
telje in kulturne delavce, da bi okrepili zveze makedonskega ljudstva na
obeh straneh meje. Zdaj pa, julija 1948, je plenum CK KPB nenadoma
odkril, da Jugoslovani izkoriščajo sklenjene dogovore za namene, ki
imajo kaj malo skupnega z bratstvom med južnimi Slovani, in odob¬
ril protiukrepe, ki so seveda bili »patriotični«. Plenum je zatrdil,
da se je treba bojevati proti antimarksistični in nacionalistični politiki
jugoslovanskih voditeljev, še zlasti makedonskih, ter poudaril, da »mo¬
rebitna« združitev ni uresničljiva, če Jugoslavija ne bo ostala zvesta
socialističnim idealom. Poleg tega je naštel celo vrsto predlogov za zava¬
rovanje »suverenosti države« v Pirinu: ukiniti je treba nekontrolirane
prehode čez mejo in preprečiti tudi sovražno dejavnost ljudi, ki so kot
učitelji prišli iz Vardarske Makedonije. (86) s-

Šlo je torej za pravcati politični preobrati Če je bilo prej vse stor¬
jeno za to, da bi se Vardarska Makedonija povezala s Pirinsko, pa je
bila od poletja 1948 vsa dejavnost sofijske vlade usmerjena v njuno loče¬
vanje. Kmalu so bili izgnani osnovnošolski učitelji in začeli so zapirati
kulturne institucije, ki so jih skopske oblasti ustanovile v Pirinu, s poja¬
snilom, da so gnezda, iz katerih agenti razširjajo svoje nacionalistične
ideje in vsiljujejo tamkajšnjemu prebivalstvu svoj jezik. (87) Tako se je
v vsej ostrini znova postavilo »makedonsko vprašanje«, ki je v preteklo¬
sti močno zastrupljalo odnose med Sofijo in Beogradom.

V uvodniku, ki se je pojavil sredi julija v sofijskem štirinajstdnev¬
niku Free Bulgaria,  so bili jugoslovanski voditelji obtoženi najbolj spri¬
jenega nacionalizma: za svoje »cenene šovinistične akrobacije« se poslu¬

žujejo obrabljenega repertoarja, starih srbskih in jugoslovanskih reži-

mov, kar je še en dokaz, da so se razšli s proletarskim internacionali-
zmom. (88)

Bojevito vedenje Dimitrova in KPB do jugoslovansko-sovjetskega
razkola so s posebnim odobravanjem pozdravili v Romuniji, kjer so se
nekoliko bali, da Bolgari dvomijo o primernosti informbirojske resolu¬
cije.

Po prvih časopisnih komentarjih iz Sofije so si oddahnili in jim v svo¬
jih časnikih namenili več prostora kot komentarjem drugih komunistič¬
nih partij. (89) Sicer pa so na Titovo izobčenje reagirali podobno kot v
drugih satelitskih državah: po vsej Romuniji so sklicali partijska zaseda¬
nja, na njih so razpravljali o resoluciji ter jo enoglasno odobravali. 10.
julija, ob sklepu te široke razprave, v kateri so sodelovale vse pomem¬
bne partijske osebnosti, je romunski tisk z zadovoljstvom ugotavljal, da
je ideološka raven množic dokaj visoka, zato v prihodnje ne bo težko
izkoreniniti nacionalističnih odklonov in ideoloških infiltracij, ki
zastrupljajo delavski razred. To priznanje pa je obenem tudi razkrivalo,
da je bukareška resolucija precej vznemirila romunske voditelje, saj bi
si tudi oni zaslužili marsikatero Jugoslovanom namenjeno kritiko. Naj¬
bolj občutljiva točka je bila seveda kmečko vprašanje in partijska poli¬
tika do malih agrarnih posestnikov ter sil, ki so jih zastopale. V prete¬
klosti so romunski komunisti nenehno zagotavljali kmetom, da na pode¬
želju ne bodo uvedli kolektivizacije sovjetskega tipa; zdaj pa je Inform-
biro razglašal boj proti kulakom za bistveni pogoj socialističnega raz¬
voja. (90)

Podobno zadrego je bilo ob tem vprašanju mogoče zaznati tudi v
prvih reakcijah komunističnih voditeljev v Budimpešti in Pragi. Pridru¬
žila se ji je še kolektivna spoved storjenih napak, kakršno je zahteval
Molotov, ko je na ustanovni seji Informbiroja poudarjal nujnost stalne
kritike in samokritike znotraj komunističnih partij. Nazadnje so vsi izre¬
kli zahvalo KPSZ za njene nasvete in pomoč z obljubo, da bodo odpra¬
vili svoje zablode: šlo je, kot je menil britanski poslanik v Sovjetski
zvezi Harrison - za ponižujoče javno priznanje, da se Moskva sme z vso
pravico vmešavati tudi v najobrobnejša vprašanja notranjega življenja
satelitskih partij in držav. (91)

V svojih propagandnih oddajah, namenjenih državam onkraj žele¬
zne zavese, so zahodne radijske postaje to misel seveda izrabile in na
široko ugotavljale, da je nauk resolucije en sam: Sovjetski zvezi ni
dovolj, da uveljavi v satelitskih državah, če je treba tudi s silo, totali¬
tarne režime, ki jih večina prebivalstva sovraži, ampak tudi zahteva, da
podjarmljeni narodi podrede svoje koristi njenim imperialističnim tež¬
njam. (92)

Kot z Bolgarijo tako so se tudi odnosi Jugoslavije z Romunijo, Mad-

154

žarsko in Češkoslovaško izredno hitro in nevarno skalili. Stališča, na
katerih so temeljile protijugoslovanske tirade v časopisih Scanteia, Sza-
bad Nep  in Rude Pravo , so bila več ali manj ista: Tito in njegovi trmasto
vztrajajo pri svoji zmotni politiki in domišljavo zavračajo sleherni brat¬
ski opomin, čeprav prihaja od samega Stalina. Nedvoumna naloga
komunističnih partij je, da dokažejo svojo pravo moč s tem, da jih javno
razkrinkajo: molčati bi pomenilo isto kot izdati socialistično stvar. (93)
Zaradi takšnih izjav je napetost kaj hitro prerasla meje zgolj ideolo¬
škega konflikta in zajela odnose med državama, predvsem pa njihovo
najšibkejšo točko — problematiko etničnih manjšin. Vprašanje, za
katero se je zdelo, da pripada meščanski in reakcionarni preteklosti, se
je tako zopet pojavilo z vsem svojim čustvenim nabojem, tako da ni
poslabšalo samo ozračja med Beogradom in Sofijo, temveč tudi med
Beogradom, Bukarešto in Budimpešto. Romunske oblasti so takoj
ukrepale proti srbski manjšini, v kateri »titovcev« ni bilo malo, enako so
storili tudi Madžari in med drugim že 29. junija zahtevali, da se pred¬
stavnik jugoslovanske manjšine v budimpeštanskem parlamentu odpove
svojemu mestu, ker noče pristati na resolucijo Informbiroja (94). Borba
je na takšno ravnanje reagirala z vrsto člankov o pritisku na jugoslovan¬
sko manjšino na Madžarskem, objavljenih med 8. in 11. julijem. Szabad
Nep  pa je v polemični odgovor 12. julija objavil vest, da je Lajos Dudas,
zastopnik madžarske manjšine v Jugoslaviji in »stari revolucionarni
bojevnik«, z dvema delavcema komunistoma pribežal na Madžarsko, da
bi ušel OZNI, ki da mu je za petami, ker se je izrekel v korist Informbi¬
roja. (95)

Polemika je bila šele na začetku, ko jo je razgibal nov dogodek:
okrog 13. julija je madžarska policija aretirala precejšnje število pripad¬
nikov jugoslovanske manjšine, z obtožbo, da so Titovi privrženci. Poleg
tega so v Budimpešti odkrili truplo novinarja Miloša Mojiča, enega od
voditeljev Demokratične zveze Jugoslovanov na Madžarskem. Oblasti
so za umor obtožile atašeja za tisk v jugoslovanskem poslaništvu Živka
Boarova in trdile, da so bila vzrok za zločin nesoglasja o resoluciji. Od
jugoslovanskega diplomatskega zastopništva so zahtevali, da jim dovoli
zaslišati Boarova, toda ker poslaništvo na to ni pristalo, so ga obkolili s
policijskim kordonom, tako da se je dejansko znašlo v obsednem stanju.
Sledila je izmenjava žaljivih in napadalnih not, v katerih sta si obe strani
očitali, da se poslužujeta metod, vrednih turških sultanov. »Za note, ki
smo jih izmenjavali z Jugoslovani,« je ironično komentiral visoki pred¬
stavnik Foreign Officea v Londonu, »je bila včasih značilna določena
ostrina. Toda nikoli ni bilo ničesar, kar bi bilo podobno nebrzdani izme¬
njavi epitetov, ki smo jim sedaj priče. Mislim, da to lahko koristno upo¬
rabimo za dokaz, kako so besede-prijateljstvo, sodelovanje in vzajemna

155

pomoč, v najboljšem od vseh možnih svetov, v ljudski demokraciji, pov¬
sem prazne.« (96)

Koliko so lahko visoko doneči izrazi prijateljstva in bratstva odvisni
od spreminjanja političnih razmer, je na svoji koži okusilo okrog tri
tisoč jugoslovanskih atletov, ki so v začetku julija šli na velik sokolski
zlet v Prago. Na potovanju čez Madžarsko so njihov vlak na vsaki
postaji obkrožili oboroženi policisti, kot da bi bila v njem napadalna
vojska in ne skupina miroljubnih športnikov. (97)

Sokol je bilo domoljubno športno združenje, ki je nastalo sredi 19.
stoletja na Češkem in se kmalu uveljavilo po vsem slovanskem svetu.
Bilo je tako razširjeno in priljubljeno, da ga komunistični režimi kljub
njegovi očitno liberalni naravi tudi po letu 1945 niso prepovedali. V
prvih povojnih letih je namreč ideja o slovanskem bratstvu, s katero je
hotel Stalin dati patriotično vsebino boju proti Nemcem, še veljala za
pozitivno in gojilo jo je več komunističnih partij, kar je na Zahodu
seveda krepilo staro, a še vedno živo bojazen pred panslavizmom. V
resnici je ideja slovanske vzajemnosti hitro plahnela, saj jo je spodrivalo
uveljavljanje močnejših in vitalnejših interesov med SZ in slovanskimi
državami, ki sta jih bolj kot krvne vezi m zgodovinska tradicija navdiho¬
vala skupna ideološka zavzetost in boj proti imperializmu. »Obe smeri,
obe ideologiji in propagandi,« je pisal Franco Venturi leta 1948, »živita
in obstajata ena ob drugi še naprej, toda medtem ko je bil med vojno
poudarek na slovanski civilizaciji, prevladujejo danes politični in
socialni motivi.« (98)

Središče slovanskega gibanja je bilo decembra 1946 prestavljeno iz
Moskve v Beograd, ki je bil za to častno vlogo izbran zaradi zaslug jugo¬
slovanskih narodov med vojno, vendar ne samo zato. Kot je bilo videti
iz primera Informbiroja, Moskva ni postavljala organizacijskih struktur
»mednarodnih« gibanj, za katere je dala pobudo, v svojo trdnjavo, tem¬
več jih je pomaknila na frontno črto, tja, kjer se je bil najostrejši ideo¬
loški boj. Čeprav med Informbirojem in slovanskim gibanjem - dvema
orodjema, ki ju je uporabljal Kremelj za širjenje svojih direktiv - ni
bilo uradne vezi, je bila ta vendarle implicitno prisotna. Božidar Masla-
rič, predsednik Slovanskega odbora, je še v majski številki časopisa Za
trden mir, za ljudsko demokracijo  na primer trdil, da slovanski narodi in
še zlasti organizacija, katere vodja je, z navdušenjem pozdravljajo usta¬
novitev Informbiroja in ideje, ki ga navdihujejo, saj v njih odsevajo
vsem tako draga hotenja. (99)

Le nekaj dni pred resolucijo so bili Jugoslovani opozorjeni, da jim
grozi izključitev iz družine slovanskih narodov, če se ne bodo podredih
Moskvi. In ko je bila resolucija objavljena, so na Zahodu to plat zadeve
takoj poudarili, čeprav je bila drugotnega pomena. Dan po izobčenju je

156

prvi komentar vplivnega časopisa Manchester Guardian  opozarjal prav
na dejstvo, da je sporočilo Informbiroja z enim samim udarcem raz¬
bilo mit o slovanski solidarnosti. Najhujši zločin jugoslovanskih odpad¬
nikov je bil v tem, da so videli za svojo neodvisnost manjšo nevarnost v
kapitalističnem svetu kot pa v Sovjetski zvezi. (100)

V Pragi pa se je v slavnostnih dneh Sokola pokazalo, kako »slovan¬
ska vzajemnost«, sredstvo moskovskega gospostva, lahko postane tudi
spodbuda podjarmljenim narodom, da dokažejo svojo solidarnost v
sovražnosti do Kremlja. Med parado Sokolov na novem praškem stadio¬
nu, zgrajenem prav za to priložnost, je namreč jugoslovanske športnike
pozdravila navdušena množica, ki je vzklikala Masaryku, Benešu in Titu
in za hip pozabila na polbogove, kot sta bila Stalin in osrednji voditelj
češkoslovaškega režima Gottvvald. Zdelo se je, da se je pod vplivom
Titovega upora v praški množici prižgala iskra vstaje; v resnici je šlo za
priznanje jugoslovanskemu pogumu, združenemu z bridko zavestjo, da
na Češkoslovaškem zahteva Sovjetske zveze po absolutni pokorščini ne
bo naletela na nikakršno nasprotovanje. Manifestacija je dobila še
jasnejše politične poteze ob odkritju, da po stadionu krožijo letaki —
nekaj primerkov so našli tudi v bivališčih jugoslovanskih športnikov - z
režimu sovražnimi gesli. Policija je dogodek takoj pripisala propagandni
dejavnosti Beograda, čeprav je letake pripravila češkoslovaška tajna
služba sama, z namenom, da oteži odnose med državama. V naslednjih
dneh je bilo mogoče prisostvovati novim in še hujšim časopisnim napa¬
dom na Tita in uradnemu protestu češkoslovaške vlade pri jugoslovan¬
skem poslaniku »zaradi vedenja vaših telovadcev«. Odkar so prišli v
Prago, ne počnejo drugega, kot povzročajo nered in izzivajo manifesta¬
cije, ki pa jih oblasti ne nameravajo več pasivno prenašati. (101)

Praški dnevi so potemtakem pomenili začetek konca tiste slovanske
solidarnosti, ki jo je Stalin sam oživil v najbolj tragičnem trenutku
velike domovinske vojne. Sokoli so bili na Češkoslovaškem in drugje
kmalu razpuščeni in slovanski odbori so kmalu povsod prenehali delova¬
ti. Stare kulturne in politične vezi med Češkoslovaško in Jugoslavijo, ki
jih je le nekaj dni pred izobčenjem še potrdila praška delegacija v Beo¬
gradu, so bile tako rekoč v hipu pretrgane. Češkoslovaška vlada je
pomislila celo na gospodarski embargo proti Jugoslaviji, toda predlog so
opustili, ker bi s tem ukrepom preveč škodili lastni industriji. Poleg
Sovjetske zveze je bila namreč Jugoslavija njihov najboljši partner in
najpomembnejši oskrbovalec s surovinami. (102)

Zaradi resolucije Informbiroja je doživel nenadno krizo še en vidik
slovanske solidarnosti. Med pravoslavnimi cerkvami je prišlo v prvih
povojnih letih do obnavljanja stikov, ki jim je dajal svoj placet sam Sta¬
lin, ker je nameraval izkoristiti-religiozna čustva ljudskih množic za

►

157

okrepitev moskovske prisotnosti na evropskem vzhodu. V okviru te je
bil poslan v Jugoslavijo škof Sergej iz Kirovgrada, ki ni stopil v stike
samo z Gavrilom, patriarhom srbske pravoslavne cerkve, ampak tudi
s Titom in jugoslovansko vlado. V Moskvo se je vrnil poln odlikovanj
zase in za Aleksija, patriarha vseh Rusij, in z obljubo beograjskih obla¬
sti, da bodo pospešile sporazumevanje med obema cerkvama. Manj
naklonjen takšnim zvezam, ki so jim botrovali komunisti, je bil patriarh
Gavrilo. Ko je bil povabljen v Moskvo na slovesnost ob petstoti oblet¬
nici avtokefalnosti ruske cerkve, ni pokazal za to potovanje prav nobe¬
nega navdušenja, ker se je bal (vsaj po ameriških informacijah), da bo
v sovjetski p'restolnici prisiljen sklepati dogovore bolj političnega kot
religioznega pomena. Pod pritiskom beograjske vlade je 7. julija s
posebnim sovjetskim letalom vseeno odpotoval; toda zdaj, po Titovem
izobčenju, mu ni bilo treba sklanjati glave pred patriarhom Aleksijem in
lahko se je uprl njegovim poskusom vmešavanja v notranje zadeve
srbske pravoslavne cerkve. Pozneje so se odnosi med cerkvama vzpo¬
redno z zaostritvijo odnosov med državama silovito poslabšali in
moskovski patriarhat je pretrgal stike z beograjskim, pri čemer je po¬
skrbel tudi za to, da je vrnil Titu prejeta odlikovanja. (103)

Edina vzhodna država, s katero Jugoslavija po resoluciji ni prišla v
odkrit spopad na vladni ravni, je bila Poljska. V Varšavi je izobčenje
r Tita izzvalo slabo voljo, bojazen in nesoglasja, ki niso ostala omejena
samo na vrhove političnega establishmenta, ampak so odjeknila tudi
zunaj njega. »To ni nič čudnega,« je komentiral britanski poslanik sir D.
Gainer, »saj so voditelji doslej vztrajno razglašali, da bo komuni¬
stična država, katere temelje postavljajo, poudarjeno poljska«.
(104) Zgovorna priča takšnega občutenja je bila tudi previdnost partije
pri obravnavanju jugoslovanske zadeve, čeprav je tisk zvesto sledil kre¬
meljski liniji. Sele 7. julija je izvršni komite Poljske delavske partije
izdal kratko sporočilo, s katerim je izrazil svoj pristanek na izključitev
KPJ iz Informbiroja. V besedilu je bilo poudarjeno, da se generalni
sekretar Wladislaw Gomulka, ki zaradi bolezni na seji izvršnega komi¬
teja ni bil prisoten, popolnoma strinja s to odločitvijo. (105) Dejstvo, da
so na to posebej opozorili, pa je seveda takoj vzbudilo sum zahodnih
opazovalcev, zlasti še, ker je Gomulka v upanju, da bi zagotovil svoji
državi večjo neodvisnost od Sovjetske zveze, le nekaj tednov prej govo¬
ril o izvirnosti poljskega komunizma. Glasovi, da je padel v nemilost, so
dosegli britanske in ameriške diplomate že sredi julija, ko jim je bilo »iz
različnih virov« sporočeno, da vladajo v poljski vodstveni skupini resne
razlike v pogledih na agrarno politiko: medtem ko sta se Berman in
Mine ogrevala za prilagoditev sovjetskemu modelu, pač po navodilih

158

informbirojevske resolucije, se je Gomulka temu upiral in bil zato dele¬
žen kritike politbiroja. Pozneje naj bi CK dobil celo predlog za njegovo
izključitev iz partije, a ta ni bil sprejet, tako da bi generalni sekretar
lahko še spoznal svoje zmote in se popravil. To so bile vesti — kot je
opozarjal angleški ambasador — ki jih je bilo jemati s pridržki, kajti do
takšnih informacij je bilo silno težko priti. (106) Bile pa so že prvo zna¬
menje čistk, ki so v naslednjih mesecih pretresle ljudske demokracije:
vsi, ki so bili za Moskvo tako ali drugače neprijetni in svojim tovarišem
nadležni, so bili razglašeni za sovražnike internacionalizma, kot ga je
kanonizirala resolucija, in odstranjeni z oblasti.

Medtem ko je »nacionalizem« Titovskega tipa na Poljskem že terjal
svojo prvo žrtev (čeprav je vlada zanikala, da bi bil Gomulka, najbolj
priljubljeni komunistični voditelj v državi, v nemilosti), je v Jugoslaviji
slavil svoje prve zmage. Informbirojevska obsodba je namreč med ljud¬
skimi množicami vzbudila val domoljubja, ki ga Stalin zanesljivo ni
predvideval, ki pa je znatno okrepil Titov položaj. Zaradi napak v prvih
povojnih letih, ki jih je povzročilo naivno prepričanje jugoslovanskih
komunistov, da bodo v pospešenem ritmu popeljali državo na svetle
vrhove socializma, je režim izgubil precej tiste priljubljenosti, ki si jo je
pridobil med vojno s pogumnim bojem proti nacifašistom. Državi je
zaradi pogoste odsotnosti ljudi z dela, bolezni, nadvse kaotičnega razde¬
ljevanja hrane, birokratske neučinkovitosti in upravne nesposobnosti
grozila prava poguba. Med delavci so se začele širiti v zaskrbljujočem
obsegu tuberkuloza pa tudi živčne motnje. Temu so se pridružile še
ujme, kot poplave in napad kobilic in koloradskega hrošča, kar je uni¬
čujoče vplivalo na kmetijstvo. Pri ljudstvu je celo Tito začel izgubljati
nekaj svoje karizme, čeprav so kult njegove osebnosti gojili z vsemi
sredstvi tako vešče kot vztrajne propagande. Fitzroyu MacLeanu, ki je
bil med vojno vodja britanske vojaške misije v njegovem generalnem
štabu in je z njim navezal prijateljske stike, se je maršal leta 1947 zdel
odtrgan od vsakdanje resničnosti malih ljudi, s katerimi je skupno pre¬
našal težave in nevarnosti partizanskega boja: svojo avtoriteto je moral
deliti z osebami, ki niso bile vedno vredne zaupanja in dajal je vtis, da
ni povsem na tekočem o zadevah v državi in po svetu, predvsem pa, da
nima nikogar, ki bi si mu drznil razkriti tudi kakšno neprijetno resnico.
(107) Ko je Stalin v svojih pismih s poudarjanjem odločilne vloge Rdeče
armade pri osvoboditvi Jugoslavije poskušal zmanjšati zgodovinski
pomen partizanskega gibanja, je nedvomno meril na razbitje Titovega
mita. Toda prav s tem je storil največjo napako: narodnoosvobodilni
boj je bil skupna dediščina, ki je združevala voditelje, partijo in široke
ljudske množice. Jemati mu pomen in veljavo je pomenilo prizadeti

159

ponos milijonov Jugoslovanov, ki so bili, ne glede na etnične, religiozne
in ideološke razlike, po pravici ponosni na svojo veliko preizkušnjo,
opravljeno s tolikšnim trpljenjem in žrtvami. »Kar preseneča,« je pisal
King iz Beograda, »je dejstvo, da Rusi niso razumeli, da imajo opraviti
s komunisti, ki so najprej Jugoslovani, in ne z Jugoslovani, ki so pred¬
vsem komunisti.« (108)

V prvem hipu je jugoslovanska javnost z začudenjem in dvomom
reagirala na izključitev iz Informbiroja. Mnogi so celo verjeli, da so
oblasti vso zadevo umetno povzročile, ker hočejo zvabiti na plan skrito
opozicijo in jo potem zlahka uničiti. Toda v glavnem se je Titova pri¬
ljubljenost med ljudstvom občutno povečala. Dejstvo, da je Tito edini
komunistični voditelj, ki se drzne upreti Moskvi, da Jugoslavijo napa¬
dajo države, kot so Bolgarija, Madžarska in Romunija, ki so bile še vče¬
raj Hitlerjeve zaveznice, sovražno in prenapeto obnašanje Albancev —
vse to je prispevalo k ponovni rasti nacionalnega zanosa z iskreno voljo
do odpora. (109) Zgovoren dokaz tega občutja je bila pripravljenost, s
katero se je ljudstvo odločilo za posojilo, ki so ga oblasti pred kratkim
razpisale: komaj enajst dni po razpisu je tisk že poročal o skoraj stood¬
stotnem uspehu pobude. (110) »Titu se spet ponuja priložnost, da
postane resnično ljudski voditelj,« je dogajanje komentiral britanski
odpravnik poslov v Beogradu C. King. »Lepo bi bilo poročati, da je to
priložnost znal izkoristiti, toda iz izjav voditeljev je moč sklepati, da
bodo šli po natanko isti poti, po kateri so pripeljali državo na rob gospo¬
darskega propada in zaradi česar je partija postala skoraj vsesplošno
nepriljubljena.« (111)

Oblasti so na obtožbe z Vzhoda, da se spogledujejo z Zahodom,
dejansko reagirale zelo ogorčeno in izjavljale, da bodo z dejanji potrdile
ortodoksnost svoje politične usmeritve. Kot glavni dokaz njihove neis¬
krenosti so komunistični časniki po Evropi navajali nenadno odmrznitev
zlata v ZDA. Toda, ali naj bi, kot je govoril eden najstarejših jugoslo¬
vanskih komunistov Veljko Vlahovič, KPJ pustila zlato v rokah imperia¬
listov, namesto da ga uporabi za uresničitev svojega petletnega plana?
Vsekakor so tako sovražniki kot prijatelji lahko prepričani, da bo
država ostala v demokratičnem bloku in ne bo nikoli zatajila svojih poli¬
tičnih odločitev. (112)

Takšne nenehne izpovedi zvestobe socialističnim idealom so se roje¬
vale iz iskrenega prepričanja vodilnih krogov, pa tudi iz potrebe pomiriti
tiste člane partije, ki so se spraševali, ali ne bi bilo treba Stalinove
obsodbe vzeti bolj resno, kot so jo vzeli Tito in njegovi sodelavci. Na
srečo vodstva je bilo starih marksistov, indoktriniranih še pred vojno in
vajenih misliti po togih obrazcih Kominterne, že zelo malo. Večina
komunistov se je vpisala v partijo med vojno ali po njej in ti so gojili

160

občutek lojalnosti do Tita in le prek njega tudi do Stalina. Kadar je
maršal opominjal (in to je storil večkrat), da se ljubezen do Sovjetske
zveze ni porodila sama po sebi, ampak jo je vodstvo partiji in ljudstvu
vcepilo z neprestanim vzgojnim delom, ni govoril tjavdan. Skušal je
dopovedati Stalinu, da bi se ta proces lahko zaobrnil tudi v nasprotno
smer. (113) V dneh po 28. juniju pa so v Jugoslaviji vsekakor še prepri¬
čevali bazo, da bo Stalin hitro spoznal lažnost informbirojevskih obtožb
in interveniral v korist KPJ. Zato so v Kremelj naslavljali poslanice, ki
so jih izglasovali na masovnih mitingih, in v njih prosili za odrešilno
intervencijo »očeta ljudstev«, protestirali proti obrekovanju, »ki je pri¬
šlo od tam, odkoder ne bi smelo priti«, in dokazovali svojo neuničljivo
ljubezen do Sovjetske zveze. Toda nad vsemi čustvi je prevladovala
navezanost na Tita in njegove tovariše, utrjena s spomini na skupen par¬
tizanski boj. Na enem prvih mitingov, ki so bili organizirani po resolu¬
ciji, je Rato Dugonjič, sekretar KP za Beograd, zatrdil: »Ni starega bor¬
ca, ki bi ne mogel reči: Bil sem s tovarišem Titom v tem ali onem boju,
bil sem s tovarišem Rankovičem med tem ali onim bombardiranjem, bil
sem s tovarišem Kardeljem v tej ali oni ofenzivi, bil sem z Djilasom in
z drugimi tovariši v metežu bitk, v mrazu in vročini, v zimi in ognju in
naš CK je neločljiv od ljudstva. Tovariši, kadar danes rečemo partija,
mislimo Tito; kadar rečemo Tito, mislimo partija.« (114) Podobnih sre¬
čanj in zborovanj je bilo na tisoče po vsej državi, saj je bila jugoslovan¬
ska partija — če ne upoštevamo sovjetske - najbolje organizirana in
najbolj centralizirana. Od vsepovsod so prihajale v Beograd brzojavke
z izrazi predanosti, s slavospevi Titu, »našemu velikemu borcu, ljud¬
skemu heroju, voditelju, organizatorju socialistične graditve v državi,
našemu učitelju, našemu ljubljenemu tovarišu«. V njih so zavračali
obrekovanja iz bukareške obsodbe, nastala na podlagi »slabih informa¬
cij«, Stalina pa razglašali za »našega prijatelja v preteklosti, našega pri¬
jatelja v sedanjosti, našega prijatelja v prihodnosti«. (115)

Kdor je na tiho mislil, da bi morala KPJ na obtožbe lnformbiroja
reagirati bolj premišljeno in s poglobljeno razpravo, ga je potegnil za
seboj zanos ljudskih množic. V ozadju so seveda vešče delovali in vse
možne dvomljivce nadzorovali Rankovičevi agenti. »Zaradi naše odlo¬
čenosti in trdnosti,« piše Djilas v zvezi s temi nezanesljivimi tovariši, »so
se bili prisiljeni skrivati ali pretvarjati.« (116) Če pa se to ni zgodilo, je
takoj sledila učinkovita in poučna akcija OZNE! Značilen je v tej zvezi
primer komunističnih študentov univerze v Beogradu, ki so preučili
odgovor na resolucijo in ostro kritizirali jugoslovanske voditelje ter
maršala Tita osebno, ker so zavrnili udeležbo na nedavni seji Informbi-
roja. Besedilo njihove izjave ni bilo nikoli objavljeno in z njim tudi niso
bili seznanjeni drugi člani partije. Sfe samo to: ameriška novinarka June

11 - Tito. Slalin in Zahod

161

Furts, že dve leti dopisnica Telepressa  iz Beograda, ki je poslala novico
v tujino in je ni hotela preklicati, je bila nemudoma in brez obzira
izgnana iz države. (117) Njeno reportažo so seveda v tujini dobro izko¬
ristili in s poudarkom jo je povzelo tudi Rude Pravo  kljub ogorčenim
protestom Jugoslovanov, ki niso bili pripravljeni, da bi priznali kakršna¬
koli razhajanja v svoji partiji. Nadzor nad možnimi nasprotniki pa je
postajal iz dneva v dan hujši: v vsakem kraju, v vsaki hiši so bili agenti,
katerih naloga je bila vohuniti, kdo se nagiba k Informbiroju, opazovati,
kaj kdo počne, s kom se druži, ali se udeležuje sestankov celice in par¬
tijskih manifestacij. O vsakem so morali posredovati mesečna poročila,
»karakteristike«, po katerih se je odločalo o njegovi usodi. Metode, ki
so se jih posluževali v boju zoper »meščanske« sovražnike režima, so
bile zdaj še z večjo vnemo uporabljene proti preveč ortodoksnim komu¬
nistom in OZNA je povsem zaslužila, da so jo v pohvalnem član¬
ku, ki je izšel 18. julija v Borbi,  primerjali z zloglasno Čeko Dzeržinske-
ga. Skoraj je sodilo v logiko stvari, da je le malo pozneje avtor te hval¬
nice, Žogovič, sodelavec agitpropa in znan črnogorski pesnik, sam
postal žrtev agentov, ki jih je tako poveličeval. (118)

S stališča agitpropa je resolucija prišla v dokaj ugodnem trenutku.
V začetku julija je bila namreč obletnica Hitlerjevega napada na Sovjet¬
sko zvezo, ob katerem je KPJ poklicala množice, naj z orožjem branijo
domovino socializma. In zdaj, ko so bili »blateni« najslavnejši dogodki v
zgodovini jugoslovanskih narodov in zanikan njihov prispevek »k veliki
osvobodilni fronti naprednega človeštva pod vodstvom Sovjetske zveze
proti fašističnemu barbarstvu«, se je zdelo posebno primerno spomniti
na to obdobje. Tako so 7. julij, dan, ko je leta 1941 v Srbiji izbruhnila
ljudska vstaja, razglasili za nacionalni praznik in ga nadvse slovesno pra¬
znovali. Podobno je bilo s 13. julijem, obletnico črnogorske vstaje, in s
17. julijem, dnevom tankistov. Vsaka priložnost je bila primerna za oži¬
vitev spomina na herojski odpor jugoslovanskih narodov proti navidez
nepremagljivim sovražnim silam. Namen teh praznovanj pa je bil tudi
pokazati, kako se ljudske množice dobro zavedajo koristi, doseženih z
graditvijo socializma, in kako so pripravljene odločno braniti pridobitve
osvobodilnega boja pod vodstvom KPJ, njenega CK in maršala Tita.
»Oni so glava, kri in telo enega samega bitja in ni jih mogoče ločiti.«
(119)

29. junija, torej istega dne, ko je radio Beograd objavil odgovor CK
KPJ Informbiroju, je bilo poslano v Moskvo na CK KPSZ vabilo, naj
se uradna delegacija udeleži V. kongresa jugoslovanskih komunistov,
sklicanega za 21. julij. S tem so Tito in njegovi več kot očitno poskušali
jasno ločevati med Informbirojem in posameznimi partijami, da bi tako
ohranili vsaj eno možnost za ponovno vzpostavitev dialoga. V vrhovih

162

KPJ je torej še vedno tlelo upanje, da bo Moskva spoznala, da ne more
v hipu »likvidirati« spora, kakor je Ždanov trdil še meseca maja. (120)
Ko bo Sovjetsko vodstvo razumelo, da je storilo napačen korak, se bo
vrnilo na staro pot ter svojo politiko prilagodilo konkretni realnosti.

Vendar v teh računih in domnevah nista bila upoštevana Stalinov
maščevalni značaj in njegova silna potreba, da ohrani pred komunistič¬
nim svetom in mednarodno javnostjo nedotaknjeno svojo vzvišeno
podobo. V zadnjem času je njegov ugled zaradi uspehov prozahodnih sil
v Italiji, Franciji in na Finskem, pa tudi zaradi pozitivnih gospodarskih
rezultatov pri uresničevanju Marshallovega plana, že tako in tako doži¬
vel nekaj hudih udarcev. Poleg tega je Titov izziv zbudil v Moskvi obču¬
tek nelagodnosti in bojazen, da bi se »neodvisniško« gibanje moglo uve¬
ljaviti tudi na Poljskem in Češkoslovaškem. (121) Iz vseh teh razlogov je
Kremelj zavrnil roko, ki so mu jo ponujali jugoslovanski komunisti.
Mošetov je že 5. julija obvestil Purišo Peroviča, od leta 1947 zastopnika
KPJ pri KPSZ, ki so ga že dva meseca grobo bojkotirali, da se je nje¬
gova funkcija iztekla in da naj izprazni svojo pisarno na sedežu CK.
(122) To dejanje je praktično pomenilo, da so prekinjeni diplomatski
stiki med partijama, sledila pa so mu še druga. V začetku julija je CK
s kratkim obvestilom v Pravdi  odobril politično linijo, kakršno sta v
Bukarešti zastopala Ždanov in Malenkov. 7. julija pa so vsi časniki brez
komentarja objavili novico, da KPSZ ne bo poslala svoje delegacije na
kongres KPJ. Naslednji teden so moskovskemu zgledu sledile ostale
komunistične partije na Vzhodu in Zahodu. (123)

Stališče Stalinu zvestih krogov je jasno izrazila 14. številka informbi-
rojevskega glasila, ki se je v kioskih po Bukarešti pojavila sredi meseca.
V uvodniku z bojevitim naslovom Visoko dvignite prapor proletarskega
internacionalizma  so bile ponovljene vse obtožbe proti Titu, bližnji kon¬
gres KPJ pa je bil ožigosan s strupenimi besedami: teroristični režim, ki
gospodari v državi, bo »zdravim elementom« preprečil, da bi na njem
sodelovali. (124)

Kljub moralnim udarcem, ki so deževali z vseh strani komunistič¬
nega sveta, je KPJ neomajno nadaljevala priprave na svoj kongres,
prvega po ilegalnem v Dresdenu leta 1928. Trije tedni, od izobčenja v
Bukarešti do začetka zasedanja, so bili natrpani z zasedanji, izjavami in
razglasi, ki so neutrudno in vedno znova ponavljali najmočnejši argu¬
ment KPJ v njeni polemiki z Informbirojem: kljub napakam, pa najsi
bodo kakršne koli, so jugoslovanski komunisti na poti v socializem
napredovali bolj kot katera koli druga ljudska demokracija. Da bi pre¬
hiteli vsako možno obtožbo zaradi svoje strpnosti do meščanskih sil, je
notranje ministrstvo oznanilo formalno razpustitev Socialistične stranke
Jugoslavije, ki je bila leta 1945 izključena iz Ljudske fronte in tedaj tudi

163

prenehala delovati. Poleg tega pa so oblasti začele v Zagrebu spektaku¬
laren proces proti 55 ustašem iz Kavranove skupine, čeprav so se s tem
celo odrekle možnosti, da bi z lažnimi sporočili, ki naj bi jih podpisoval
Paveličev namestnik, zvabile »poglavnika«, da se vrne v Jugoslavijo.
(125)

Medtem ko so bili vsi pomembni politiki zaposleni s pripravo svojih
referatov, so znotraj partije, očitno po navodilih od zgoraj, izbirali ude¬
ležence kongresa. (126) In vendar kongres ni bil zgolj gola predstava,
kajti iskreno je izražal voljo večine Jugoslovanov vzdržati pred posku¬
som stalinistične nadvlade. To so opazili tudi tuji časnikarji, ki so pripo¬
tovali v Beograd, da bi spremljali kongresno delo. Bili so presenečeni
nad ljudsko zavzetostjo ob tem velikem dogodku. »V Beogradu«, je
pisal v Manchester Guardian  Alexander Werth, »so ulice kot kanjoni
rdeče tkanine in vsepovsod so velikanski Titovi portreti, ki jih je več kot
Leninovih in Stalinovih. Če primerjamo razkošje rdečih zastav, je Mos¬
kva ob 1. maju le medla slika Beograda.« (127) Dejstvo, da so ljudje po
starem običaju okrasili okna s preprogami in posteljnimi pregrinjali, se
je zdelo še posebej pomenljivo, saj je pričevalo navdušenje, ki ga ni
naročila propaganda. (128)

2344 delegatov, ki so zastopali 468.175 članov partije, se je zbralo v
palači Garde v Topčiderskem parku. Po svojem socialnem in etničnem
izvoru so bili izjemno raznoliki, saj so med njimi bili delavci, kmetje,
vojaki, študenti in intelektualci kar šestnajstih narodnosti. Kraj zboro¬
vanja je bil izbran deloma iz prostorskih razlogov (to je bila naj večja
dvorana v Beogradu), deloma pa tudi zaradi varnosti. Tito in njegovi
vsekakor niso nameravali končati kot Trocki, zato so uvedli vse nujne
previdnostne ukrepe: kongres so stražile vojaške enote, pred morebit¬
nimi nenadnimi napadi pa varovale tudi protiletalske baterije. Čeprav je
bila obramba dokaj diskretna, ni ušla zvedavim očem časnikarjev in
informbirojevski tisk je vse takoj izrabil za pisanje o obsednem stanju,
ki da se je v njem znašel Beograd, in za dokaz, da se jugoslovanska poli¬
tična elita počuti ogrožena celo v lastni prestolnici. (129)

Dejansko pa je kongres potekal v prazničnem vzdušju, skoraj kot
ljudsko proščenje ali shod starih bojnih tovarišev. Samo 106 delegatov
ni sodelovalo v partizanski vojni in ni moglo ponosno razkazovati zve¬
zde borca iz leta 1941 in drugih vojaških odlikovanj, bilo pa je med
njimi kar 1125 predvojnih komunistov. Pod vodstvom Tita in njegovih
najožjih sodelavcev so opravili dolgo pot, na katero so bili lahko pono¬
sni. Ko je na čelo partije stopil Josip Broz, je ta imela komaj 2000 čla¬
nov. V borbi pa je prerasla v množično gibanje in veliko prispevala k
največji vojni zmagi v zgodovini človeštva.

Eno redkih presenečenj na kongresu je bilo mogoče zabeležiti na

164

samem začetku, ko je bilo predlagano in izvoljeno predsedstvo. Tako se
je končno razkrilo, kakšen je vodilni ustroj znotraj KPJ. Tito, Kardelj,
Rankovič, Djilas in Leskošek so bili predstavljeni kot člani politbiroja,
medtem ko se je izkazalo, da so ostali najvidnejši komunisti Kidrič,
Pijade, Neškovič samo člani CK. Partija je dajala o sebi podobo
strnjene in centralizirane piramide, ki v svojem vrhu združuje številne
funkcije: samo 22 ljudi je namreč obvladovalo kar 833 ključnih položa¬
jev na zvezni in republiški ravni. (130)

Tito je začel kongres z govorom, ki je trajal sedem ur; uspelo mu je,
da ga je kljub hudi sopari, ki je pritiskala na Beograd, dokončal brez
vidne utrujenosti, prav nasprotno, svoj tekst je bral z vedno večjim
zanosom. Njegov govor je bil bolj kot »politično poročilo« (takšen je bil
naslov referata) podroben prikaz zgodovine KPJ, ki s svojimi koreni¬
nami sega daleč nazaj v leto 1860. Tito je poveličal njeno slavno bojno
preteklost, polno žrtev, in poudaril njene zasluge med vojno in pri
povojni obnovi; odločno je zavrnil resolucijo Informbiroja kot nezasli¬
šano obrekovanje, napad na enotnost partije in pozivanje k državljanski
vojni. Kritiziral je sosednje države zaradi njihovih nedavno izraženih
stališč do Jugoslavije in ironično zavračal tiste »velike marksiste«, ki
dogmatično interpretirajo teorijo in pozabljajo, da je njen namen pred¬
vsem dajati napotila za akcijo. Pri pregledu zunanje politike je potrdil
navezanost Jugoslavije na Sovjetsko zvezo in izrazil nespremenjeno
željo KPJ za ohranitev dobrih odnosov s KPSZ. »KPJ je doslej častno
opravila svoje zgodovinsko poslanstvo in globoko sem prepričan, da ga
bo tudi v prihodnje z zmago pri graditvi socializma v naši državi, da bo
s svojo trdnostjo in enotnostjo, s svojo neomajno zvestobo nauku Marxa,
Engelsa, Lenina in Stalina z deli dokazala, da se ni oddaljila od njihove
poti.« (131) •

Govor, ki so ga večkrat prekinili vzkliki in ovacije v čast maršalu, so
po njegovi volji prenašali po radiu v vseh tovarnah, na ulicah in trgih.
Sprejet je bil s pravim delirijskim aplavzom: Titov bojeviti ton in nje¬
gova neomajna vera v svoj prav sta navdušila delegate. »Kdor je ta kon¬
gres doživel,« se spominja Aleš Bebler, »ga ne primerja z nobenim dru¬
gim zborovanjem. Vsa dvorana, več tisoč ljudi, je bila ogorčena zaradi
različnih obtožb ter pripravljena na jasen, odločen, brezkompromisen
odgovor. Zato je bilo toliko vzklikanja in petja, ploskanja in kričanja.
Kot da smo vsi en človek. Kadar se pojavi Tito na govorniškem odru in
kadar kdo kakšno stališče zelo jasno formulira, vzklikom: Tito-partija!
Tito-armija! Tito-CK! ni ne konca ne kraja. Od teh vzklikov je odme¬
vala dvorana od začetka do konca. Nastala so nova besedila na stare
partizanske pesmi: Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne
skrenemo in Što je više kleveta i laži, Tito nam je miliji i draži! (132)

165

Titova karizmatična podoba je popolnoma obvladala kongres, in to
ne samo po zaslugi vešče režije agitpropa - v dvorani je dominiral nje¬
gov portret — ampak tudi zato, ker je večina resnično videla v njem bra¬
nik pred moskovskimi grožnjami, voditelja, ki uteleša nacionalni ponos
nasproti nenadoma sovražnim sosedom. Tako kolektivno občutenje je
prepričljivo izrazila Borba,  ki je — podobno kot Pravda  ob velikih pra¬
znovanjih — 21. julija čez celo četrtino strani objavila sliko voditelja.
Toda to ni bila prava fotografija, kot je bila običajno za Stalina, temveč
posnetek znamenitega kipa, ki prikazuje Tita v vojaškem plašču in z
izrazom neomajne odločnosti na obrazu. Skratka Tito je bil bolj kot
kadarkoli simbol odpora in stremljenja jugoslovanskih narodov po neo¬
dvisnosti. (133) Tega sporočila informbirojevci seveda niso spregledali,
zato so usmerili svoje napade predvsem nanj in poudarjali, da gre za
njegov  kongres, s čimer so namigovali, da jugoslovansko vodstvo poslej
nima nič več skupnega s komunizmom. (134) Medtem ko je Titova
podoba triumfirala po vsej Jugoslaviji, so jo v socialističnih državah
začeli preganjati: na mednarodnem filmskem festivalu, ki je bil prav
tedaj v Karlovih Varih na Češkem, je vodstvo prepovedalo predvajanje
jugoslovanskega filma z naslovom To ljudstvo bo živelo,  ker se je nekaj¬
krat pojavil maršal osebno. Film je nadomestila angleška kriminalka s
pomenljivim naslovom Teden izdajalca.  Jugoslovani so zgroženi in priza¬
deti nemudoma odpoklicali svoje zastopnike s festivala.(135).

Toda to so bili v primerjavi z napadi, ki so po nekaj tednih tišine
začeli prihajati iz Moskve, le strašilni streli. (136) Sovjetska zveza je naj¬
prej poskušala dokazati, da bi se jugoslovanski komunisti, če bi lahko
zares svobodno izrazili svoje mnenje, zanesljivo ne odločili za kliko na
oblasti. 21. julija so Pravda, Izvestja  in mnogi drugi časopisi objavili
sporočilo Centralnemu komiteju KPJ, ki ga je podpisalo šest jugoslo¬
vanskih častnikov, slušateljev na Tehniški fakulteti Akademije Stalin  v
Moskvi. Ti so protestirali zoper sovražno politiko jugoslovanskega vod¬
stva in vlade do Sovjetske zveze in boljševiške partije ter zahtevali, da
CK KPJ odkrito prizna svoje napake. (137) Istega dne je radio Bukare¬
šta sporočil vest, ki jo je takoj objavila tudi Pravda,  da je nekaj članov
jugoslovanskega poslaništva v VVashingtonu in jugoslovanske delegacije
pri Združenih narodih izdalo komunike, v katerem se odločno izrekajo
za Informbiro. (138)

23. julija je ves sovjetski tisk objavil odprto pismo, naslovljeno na
jugoslovanske komuniste. Podpisalo ga je 246 častnikov, ki so študirali
na sovjetskih vojaških akademijah. Njegove vsebine si ni težko zami¬
šljati: odobravalo je resolucijo in obsojalo Tita. Naslednjega dne se je
podpisnikom pridružilo še 86 novih. Dopisnik Pravde  iz Bukarešte pa je
med drugim obvestil svoje bralce, da kongres KPJ, »kot poročajo iz

166

Beograda«, poteka popolnoma ločeno od zunanjega sveta in da so dele¬
gatom zamolčali, da so vse komunistične partije svojo udeležbo odklo¬
nile. Prisotna je edino tako imenovana švicarska komunistična partija,
zločinska trockistična skupina, ki jo financirajo kapitalisti skupaj z
zahodnimi tajnimi službami in ki je v osnovi sovražna mednarodnemu
delavskemu gibanju. (139)

Na takšne vesti, ki jih je z velikim poudarkom povzemal informbiro-
jevski tisk, so Jugoslovani, zadeti v živo, ostro odgovorili. Djilas je pro¬
testiral pri dopisniku Pravde  Barzenku in po nalogu politbiroja napisal
odločen demanti: po njegovem mnenju poskušajo s takšnimi triki pre¬
pričati javnost, da se jugoslovanska komunistična partija povezuje s
trockistično vohunskimi skupinami, ter tako opravičiti svojo obreko¬
valno gonjo proti njej. Demanti so delegati na kongresu pozdravili s
hrupnim in jeznim aplavzom, niso pa dosegli zaželenega učinka. Nasled¬
njega dne, 25. julija, je namreč Barzenko objavil v svojem časopisu
dopis, v katerem ni meril besed: kongres poteka v vzdušju »okrutnega
terorja«, s katerim partijski voditelji nastopajo proti vsem, ki količkaj
nasprotujejo liniji Tito—Rankovič; odstranjeni so z delovnih mest in
aretirani. Skratka, jugoslovanski voditelji si poskušajo zagotoviti slepo
pokorščino s povsem fašističnimi metodami. (140)

Članek je povzel mednarodni komunistični tisk in z njim vzbudil v
zahodnih diplomatskih krogih veliko pozornost. Po mnenju ameriškega
poslanika v Moskvi je ta surovi napad pomenil, da so sneli pokrov s
kotla sovjetske propagande in da se Kremelj poslej ne bo več zadovolje¬
val z naglašanjem lojalnosti in prijateljstva, ki so ju Jugoslovani izpove¬
dali v zadnjih tednih, temveč da bo zahteval popolno podreditev in likvi¬
dacijo nezaželenih »elementov«. (141)

Jugoslovani so seveda odgovorili v istem tonu, kar je Ruse spodbu¬
dilo, da so še okrepili delovanje svojega propagandnega stroja. 28. julija
je sovjetski tisk objavil TASSov dopis iz Madžarske z eksplozivnim naslo¬
vom Zakaj jugoslovanska misija  v Budimpešti daje azil morilcu.  V
članku so bile prikazane okoliščine, v katerih naj bi tiskovni ataše pri
jugoslovanski ambasadi umoril Miloša Mojiča, in diplomatski incident,
ki je temu uboju sledil. Umorjeni je bil poveličan kot zagovornik Inform-
biroja, ki je z življenjem plačal zvestobo svojim idealom. Po pisanju
TASSa je šlo še za en primer teroristične in konspirativne dejavnosti, ki jo
je razvila mednarodna reakcija v škodo demokratičnega gibanja. Tudi
nedavna sramotna atentata na tovariša Togliattija in Tokuda sta zgovo¬
ren dokaz za obstoj zločinskega načrta, proti kateremu ogorčeno prote¬
stirajo delavci vsega sveta. »Dobro je znano, da imperialistični navdiho¬
vala teh terorističnih napadov ne štedijo sredstev ne za novačenje svojih
agentov ne za najemanje plačanih morilcev.« (142)

167

Tako so natanko mesec dni po objavi informbirojevske obsodbe Tito in
njegovi po ocenjevanju Moskve zdrknili na najnižjo možno stopnjo.
Zdaj jih niso imeli več za tovariše, ki jih je po očiščevalni samokritiki
mogoče spet sprejeti medse, ampak za krvoločne služabnike imperiali¬
zma. Skratka, po navadi, ki jo je v komunistično kulturo in mišljenje
uvedel Lenin, so v političnem nasprotniku — tokrat Titu — takoj videli
Judeža.

Informbirojevski tisk na tej in na oni strani železne zavese je seveda
sledil moskovskemu zgledu, dopolnjujoč že znane obtožbe z novimi
sumničenji in podtikanji. Rabotničesko Delo  je članek, posvečen kon¬
gresu KPJ, postavilo pod naslov Na poti propada  in v njem poudarilo,
da Tito govori zdaj jezik meščanskega nacionalista ter da je pripravljen
vreči Jugoslavijo naravnost v žrelo kapitalističnih volkov. (143) Huma-
nite  z dne 27. julija je prilila olja na ogenj, ko je obtožila Tita, da je
organiziral kongres na vojaških in fašističnih temeljih, in primerjala
zahrbtnost jugoslovanskega voditelja z Mussolinijevo in Doriotovo per-
fidnostjo. (144) Madžarski Szabad Nep  pa je trdil, da je kongres zgolj
farsa, kajti delegati ne morejo svobodno razpravljati niti voliti in samo
voditelji se imajo pravico širokoustiti. Kdor kaže takšno arogantnost in
prezir do tovarišev, ni vreden, da se imenuje komunist. (145) Poleg te
besedne polemike, ki so jo povzemale in razširjale tudi radijske postaje,
so se Sovjeti odločili za še bolj radikalno taktiko, s katero bi od znotraj
izpodbijali položaj Tita in njegovih sodelavcev. Po dobro obveščenih
virih, do katerih se je dokopal italijanski poslanik v Sofiji, naj bi sovjet¬
ska ambasada v Beogradu, kakor tudi zastopništva vseh s SZ povezanih
držav v tem mestu, prejeli navodila, kako naj z vztrajno propagando
razkrijejo jugoslovanskim komunistom napake njihovih voditeljev ter
pokažejo na preteče nevarnosti. Prvi kazalec takšne bojne metode je
bila brošura v srbohrvaščini, ki je vsebovala tri Stalinova pisma Titu,
poslana prejšnjo pomlad. Pripravila jo je Pravda,  v Jugoslavijo pa so jo
vtihotapili med kongresom in jo s pomočjo sovjetske ambasade skrivaj
razpečali v več tisoč izvodih. (146) '

Čeprav je SZ zdaj napadla Jugoslavijo znotraj nje same in to tako
nasilno kakor v preteklosti le najhujše izdajalce komunizma, so se jugo¬
slovanski vodtelji še vedno oprijemali iluzije, da se bodo končno le spo¬
razumeli s Sovjeti, iluzije, ki je bila deloma iskrena, deloma pa načrtno
gojena, da bi opogumili tiste, ki so se bali popolne politične osamitve.
(147) Kardelj, podpredsednik vlade, je v šesturnem optimističnem govo¬
ru, posvečenem zunanji politiki, poudaril prav to plat jugoslovanskega
položaja. Ostro je napadel ameriški imperializem in zatrdil, da je mesto
Jugoslavije ob Sovjetski zvezi. Marksizem in leninizem učita, da ljudje
ne delujejo pod vplivom abstraktnih filozofij, temveč v skladu z interesi

168

svojega razreda. KPJ je avantgarda delavskega razreda in njeno vodstvo
se je prekalilo v dolgem revolucionarnem boju. Takšna partija res lahko
dela napake, ne more pa opustiti poti v socializem in prestopiti v tabor
imperialističnih sil. »Res je, da bo dejanje Informbiroja povzročilo
mnoge nepredvidene težave, toda temeljnega dejstva, da naša država
pripada socialističnemu taboru s SZ na čelu, ne more spremeniti.« (148)
Čeprav so bili zahodnjaki deležni ostre kritike in čeprav je bil eden
vodilnih motivov kongresa zagotavljanje, da si bo KPJ z vsemi silami
prizadevala za izboljšanje odnosov s Sovjetsko zvezo, pa v Londonu in
Washingtonu končne ocene tega zborovanja niso bile povsem negativne.
Največji vtis je na zahodne diplomatske opazovalce naredila odločnost,
s katero so Jugoslovani branili svoja stališča in pomen lastne izkušnje, s
čimer so dali razumeti, da je morebitna sprava mogoča samo z upošte¬
vanjem njihovih pogojev. Za tiste, ki so poznali Stalina, pa je to pome¬
nilo, da je sprava poslej nemogoča. (149)

Konferenca se je končala z volitvami, na katerih so bili v politbiro
zmagoslavno izvoljeni Tito (proti je bilo samo pet glasov), Rankovič,
Djilas, Leskošek, Pijade, Vošnjak, Kidrič in Neškovič. Tito je bil znova
potrjen tudi za generalnega sekretarja KPJ, Rankovič, Kardelj in Djilas
pa ob njem za sekretarje. Skratka, partija se je strnjeno zbrala okrog
ljudi, ki jih je napadel Informbiro, in brez pridržkov potrdila njihovo
politiko. Program KPJ je torej ostal v bistvu enak osnutku, pripravlje¬
nem v začetku julija, in ni v ničemer popustil kritikam, ki so se pojavile
v glasilu Informbiroja, kjer je Judin pisal, da gre za nemarksistični pro¬
gram, za program narodnikov, revolucionarnih socialistov in kulakov,
podoben »zmedenemu časopisnemu članku«. (150)

Dejstvo, da mu je kongres plebiscitarno izrazil zaupnico, je na jugo¬
slovansko vodstvo imelo pozitiven učinek, saj je čutilo, da je s tem
dobilo novo legitimnost in okrepilo svojo neodvisnost od Sovjetske
zveze ter mednarodnega komunističnega gibanja. Ta nova zavest moči
je Titu omogočila, da se je na šahovnici zunanje in notranje politike
začel gibati bolj sproščeno in brez obotavljanj. Ostal je sicer iskren
komunist, kot je dejal MacLean, za katerega je bila partija del njega
samega, a uporabljal jo je brez dogmatičnih spon pri oblikovanju svoje
politike, kot učinkovito in prožno sredstvo. (151) Prva znamenja, da
Jugoslovani nameravajo razbiti oklep stalinskega dogmatizma, so se
pokazala že med kongresom, ko je Tito kljub zaposlenosti našel čas za
sprejem bivšega kalifornijskega guvernerja Olsona, ki je bil v teh dneh
na obisku v Beogradu. V pogovoru je maršal poudaril dvoje ter poobla¬
stil Olsona, da to sporoči tisku: jugoslovanska vlada bo z naklonjenostjo
sprejela možne trgovinske dogovore z ZDA, vendar le, če ne bodo vse¬
bovali nikakršnih političnih pogojev; kar pa zadeva spor z Informbiro-

169

jem, vlada ne namerava spremeniti svoje usmeritve, ki ji jo narekujejo
»najvišji interesi« države, pri tem pa je prepričana, da bo čas potrdil
pravilnost njene odločitve. (152)

To je bila dokaj zgovorna opredelitev mednarodnega položaja Jugo¬
slavije, ki je — čeprav ji je grozila osamitev v mednarodni areni - našla
dovolj moči, da uveljavi svojo neodvisnost med obema nasprotnima blo¬
koma. Pod pritiskom dogodkov je začela oblikovati zunanjo politiko, ki
je težila k navezovanju odnosov z Vzhodom in Zahodom, a pod pogo¬
jem, da se ne eden ne drugi ne bosta vmešavala v njene notranje zade¬
ve. Tito je govoril v jeziku, ki je bil precej drugačen od tistega, ki ga je
bilo slišati s kongresne tribune, čeprav je treba priznati, da so bili nje¬
govi prvi koraki na spolzkih tleh mednarodne diplomacije brez podpore
in vodstva Sovjetov zelo previdni. (153) Kljub temu zahodnjaki niso
ostali gluhi za nove poudarke, ki jih je bilo moč razbrati v Titovih bese¬
dah. Dejstvo, da je sprejel Olsona, čigar politična kariera se je v bistvu
že iztekla, so v Washingtonu razlagali kot znak, da želi svoje sporočilo
poslati na povsem drug naslov. To prepričanje se je čez nekaj dni ob sre¬
čanju Tita z ameriškim časnikarjem Stojanom Pribicevichem, ko se je
maršal ponovno zanimal za trgovinske dogovore z Zahodom, še
dodatno okrepilo. (154)

Urad za evropske zadeve pri State Departmentu je pripravil konfe¬
renco, na kateri so razpravljali o stališču, ki ga kaže zavzeti do teh
pobud. Sprejeta je bila odločitev, da je treba ravnati skrajno previdno
in akcijo dan za dnem prilagajati razvoju dogodkov; torej nobenega
skrivnega sestajanja s Titom, temveč običajen diplomatski poseg pri
Beblerju, ki je že posredoval med Olsonom in maršalom. Državni
sekretar je takšen postopek odobril in brzojavno zadolžil Cavendish
Cannona, naj čimprej obvesti jugoslovanskega zunanjega ministra, da je
ameriška vlada z zanimanjem vzela na znanje Titove izjave: poleg tega
pa bo z zadovoljstvom obravnavala vsak nov predlog, ki ji ga bodo v
zvezi s tesnejšimi trgovinskimi odnosi želele posredovati jugoslovanske
oblasti. (155)

Julija leta 1948, na predvečer V. kongresa KPJ, je predsednik češko¬
slovaške republike Klement Gottvvald v pismu Stalinu izrazil svoje
dvome glede prepričanja, razširjenega v Kremlju, da bodo jugoslovan¬
ski voditelji prej ali slej priznali svojo krivdo. Po njegovem mnenju so
možnosti za kompromisno rešitev minimalne, zato bi bilo primerno
strmoglaviti Titovo kliko že med bližnjim kongresom. V svojem odgo¬
voru je Stalin skušal obrzdati Gottwaldovo »revolucionarno zagnanost«,
kajti prepričan je bil, da bo večina jugoslovanskih komunistov v strahu,
da ne ostane odrezana od mednarodnega proletarskega gibanja, prav

170

kmalu stopila v opozicijo. (156) A proti koncu meseca je tudi sam začel
resno dvomiti o bližnjem Titovem padcu, pa tudi o sposobnostih jugo¬
slovanskih informbirojevcih, da bi mogli brez zunanje pomoči uresničiti
direktive bukareške resolucije.

Kongres na videz ni niti najmanj okrnil veličine »očeta ljudstev«:
njegov marmorni doprsni kip je dobrohotno kraljeval na odru velike
dvorane, v kateri so se zbirali delegati, in Tito sam je sklenil kongresno
delo s slavospevom »veliki Sovjetski zvezi pod vodstvom genialnega Sta¬
lina«. (157) Toda že dejstvo, da je prav on kot novoizvoljeni generalni
sekretar partije intoniral hvalnico, je opozarjalo, da se jugoslovanska
kriza razvija popolnoma drugače od moskovskih predvidevanj: Tito —
če citiramo italijanskega poslanika v Beogradu - je zdržal. V partijskih
vrstah ni prišlo do pomembnejših odstopanj in kongres je bil, po enogla¬
sni oceni zahodnjakov, njegovo osebno zmagoslavje. Nastali položaj je
poslanika Martina spominjal na odlomek iz evangelija sv. Luke, v kate¬
rem Janez Krstnik poziva grešnike k resnični pokori: »Sekira je že
nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega
sadu, bo posekano in vrženo v ogenj.« Jugoslovani, ki so se uprli inform-
birojevskim dekretom, so sicer še peli hvalnice Stalinu, vendar samo
zato, da bi bili spet sprejeti v njegovo občestvo, niso pa bili pripravljeni
delati pokore. Povsem logično je bilo torej pričakovati, da bo sekira
zdaj zdaj udarila. (158)

O tem so bili po malem prepričani vsi. Le Monde  je 29. julija objavil
članek z alarmantnim naslovom Ali namerava Stalin uporabiti silo.  Skli¬
cujoč se na brzojavko United Pressa  iz Istanbula, je ugledni pariški list
poročal, da se na jugoslovanskih mejah zbirajo močni kontingenti
sovjetskih čet in da Rusi nameravajo, brž ko se bodo znebili Tita, posta¬
viti na njegovo mesto generala Peka Dapčeviča. V Beogradu so to in
podobne novice sprejeli kot manever »črne sovjetske propagande«,
katere namen je preplašiti voditelje KPJ in mednje zasejati sumničenja.

(159) Mogoče je, da so imeli Jugoslovani prav, saj so dovolj dobro
poznali sovjetsko mišljenje in način delovanja, toda drobec resnice je
vendarle moč najti tudi v teh govoricah. Moskva, ki je bila v tem tre¬
nutku še daleč od misli o oboroženi intervenciji v Jugoslaviji, in prepri¬
čana, da ima še obilo drugih možnosti za poseg, je vsekakor premišljala,
katere vidne osebnosti jugoslovanskega političnega življenja bi bile spo¬
sobne voditi odpor »zdravih sil«. Ta se ni zdel uresničljiv že v bližnji pri¬
hodnosti, ampak glede na izid V. kongresa tudi nujen bolj kot kdaj prej.

(160) V številki z dne 30. julija 1948 je Boljševik , teoretsko glasilo KP
SZ, odkrito pozival jugoslovanske komuniste k brezkompromisnemu
boju proti malomeščanskemu refoimizmu voditeljev. In prav v teh dneh
je tudi Judinov list Za trden mir, za ljudsko demokracijo  v uvodniku

171

Tito and company  s posebno sovražnim tonom napovedoval: »Komuni¬
stična partija in delavski razred bosta imela zadnjo besedo in ne bosta
dovolila, da bi klika izdajalcev žrtvovala življenjske interese jugoslovan¬
skih narodov.« (161)

Za tiste, ki so iskali ugledne informbirojevce, primerne za ustanovi¬
tev celice, okrog katere bi se strnil odpor do Tita, je bilo ozračje po V.
kongresu v nekaterih sektorjih KPJ dejansko ugodno. Mnoge člane par¬
tije je kongres močno razočaral; po resoluciji Informbiroja so se posta¬
vili na stran CK, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljali represalijam
OZNE, a na tiho so upali, da bo v kongresni dvorani zmagalo prepriča¬
nje, da je kompromis potreben. Zgodilo pa se je ravno obratno, prevla¬
dala je odločitev tistih, ki so sklenili, da bodo na obsodbo v Bukarešti
odgovorili nespravljivo, čeprav na spoštljiv način. Kongres je bil namreč
organiziran in voden tako, da ni dopuščal niti najmanjšega nesoglasja:
pokazalo se je, da zmore Titova skupina popolnoma obvladati partijski
stroj in da niti za hip ne dopusti nikakršnega odmika od naprej zamišlje¬
nega scenarija. KPJ je sprejela Stalinov izziv, nadela si je oklep ter se
začela pripravljati na boj. »Naša partija,« je zatrdil maršal, »stoji pred
veliko preizkušnjo in samo če bomo znali ohraniti budnost, enotnost in
granitno trdnost ter če bomo znali ohraniti mirno kri, bo zmaga naša.«
Te besede je vodilna skupina vzela dobesedno in jih s popolnim obvla¬
dovanjem tehniških plati kongresa (izvolitev predsedstva, zaporedje
govorov, imenovanje novega CK) kar najbolj dosledno uresničila. Naj
zadošča podatek, da je bilo od 80 govornikov kar 63 članov predsedstva
in vsi ti so bili potem tudi izvoljeni v partijsko vodstvo. Iz množice pri¬
sotnih je samo 17 delegatov na kratko nastopilo na govorniški tribuni.
(162)

Tisti, ki se niso mogli sprijazniti z mislijo, da bi se zapletli v dvoboj
s Stalinom, se niso obotavljali prisluhniti Moskvi in njenemu podpihova¬
nju proti Titu ter njegovim privržencem. Prvi se je zganil jugoslovanski
poslanik v Bukarešti Radonja Golubovič in objavil v časniku Scanteia  1.
avgusta 1948 dolgo pismo, poslano 28. julija skupščini v Beograd. Pre¬
pričan je bil, tako je pisal, da bosta kongres KPJ in njen CK poskušala
odstraniti razkol v odnosih z drugimi komunističnimi partijami, toda
politična linija, ki sta jo potrdila, je vse še poslabšala. »V naši partiji
vlada neprikrito nasilje. Vsi tovariši, ki se izražajo — pa četudi le plaho
in neškodljivo - proti antimarkističnemu in antisovjetskemu ravnanju
CK KPJ, so iz nje izključeni in z različnimi metodami prisiljeni, da pre¬
kličejo svoja stališča ali, če to ne uspe, vrženi v ječo.« Golubovič nika¬
kor ne namerava slediti vodstvu po poti meščanske degeneracije, kajti
na koncu Jugoslavijo neogibno čaka žalostna usoda kolonije zahodnega
imperializma. Zato se odreka položaju opolnomočnega in posebnega

172

odposlanca pri romunski vladi, svojo filipiko pa sklepa z med vojno
silno priljubljenim geslom »Smrt fašizmu — svoboda narodu«, ki pa je v
tem besedilu dobilo popolnoma nov ton in pomen. (163)

Golubovičeva ostavka je v bukareštanskih diplomatskih krogih
močno odjeknila. Nekaj časa je celo krožil glas, da so ga informbirojevci
ugrabili ter prisilili podpisati pismo, v katerem je dal ostavko. Toda prav
kmalu je prevladalo mnenje, da je ravnal po svoji glavi, iz frustriranih
ambicij, ki pa jih niso spremljale ustrezne intelektualne sposobnosti.
Golubovič, skromen sarajevski odvetnik, je med vojno in po njej nare¬
dil bliskovito kariero, ki pa je že leta 1948 začela drseti navzdol: leta
1943 je bil sekretar AVNOJ, nato notranji minister republike Črne
gore, potem minister za pravosodje in predsednik komisije za plan te
republike, pa še član zvezne skupščine - leta 1947 pa je dobil sicer
ugledni, a politično obrobni položaj jugoslovanskega predstavnika v
Bukarešti. Očitno so bili v Beogradu kot pozneje tudi v diplomatskih
krogih romunske prestolnice mnenja, da gre v bistvu za nepomembno
osebnost. (164)

Njegovo nepričakovano dejanje pa je kljub vsemu spravilo beograj¬
ske oblasti v precejšnjo zadrego. Kot je bil predvidel ob objavi svojega
pisma v Scantei,  so te poskrbele, da vest ni prišla v časnike. Zato pa so
njegov »j’accuse«, v katerem so videli jasno znamenje tedanjih težav
KPJ, povzeli Pravda,  ves mednarodni komunistični tisk in tudi zahodna
množična občila. (165)

Te notranje procese, ki jih uradno poudarjena enotnost ni uspela
povsem prikriti, so že čez nekaj dni potrdili dogodki v Črni gori. Tam so
kar čez noč zamenjali velik del vlade: brez vsakega pojasnila so bili z
oblasti odstranjeni podpredsednik vladnega sveta, predsednik nadzorne
komisije in minister za trgovino, prosveto in industrijo — vsi delegati na
nedavnem kongresu KPJ — na njihova mesta pa so prišli drugi funkcio¬
narji. Čeprav so Črnogorci uživali v novem režimu še dodatne ugodnosti
ter imeli nesorazmerno s svojo številčnostjo mnoge pomembne položaje
v vladi, partiji in vojski, se je nasprotovanje Titu v tej republiki izražalo
posebej močno. (166) Toda »rahle odklone«, kot je zaupal Bebler
zahodnim časnikarjem, je bilo zaznati tudi v sami zvezni vladi. Sicer pa
so se povsod pojavljale bolj ali manj žive kali odpora in prišlo je celo do
primerov, ko so se stari komunisti vrnili v hosto, da bi znova bili parti¬
zanski boj proti novim »fašistom«. V Črni gori se je vstajniška aktivnost
poleti in jeseni leta 1948 tako razmahnila, da so oblasti poslale v boj
proti informbirojevcem celo divizijo OZNE. Drugod, zlasti v Srbiji in
na Hrvaškem, se je delovanje uporniških skupin navezovalo na staro
tradicijo hajdukov, branilcev ljudstva pred oblastjo, in našlo nekaj
odmeva med kmečkimi množicami, ki jih je dušila kolektivizacija. (167)

173

Medtem ko je jugoslovansko partijo od silnih valov, ki jih je dvignil
V. kongres, premetavalo kot ladjo v neurju, pa so njeni voditelji nav¬
zven kazali pravi olimpijski mir. Svetu, ki je upiral poglede v Beograd,
so hoteli pač dati vtis, da znajo obvladati svoje živce. 31. julija se je v
jugoslovanskem glavnem mestu začela mednarodna konferenca o uredi¬
tvi donavskega prometa, o kateri se je v zahodnih diplomatskih in časni¬
karskih krogih že prejšnje tedne veliko govorilo. Združene države,
Velika Britanija in Francija so prišle na konferenco z zavestjo, da se
spuščajo v naprej zgubljeno bitko. Po drugi svetovni vojni si je namreč
SZ zagotovila politični, gospodarski in vojaški nadzor nad večjim delom
Donave, od Dunaja do Črnega morja, in bilo je jasno, da ne bo sprejela
nobenega predloga, ki bi oslabil njeno prisotnost na tem področju. Da
bi v tem uspela, se ji niti ni bilo treba poslužiti kakih surovih metod.
Konference so se namreč poleg štirih velikih sil udeležile obdonavske
države, ki so bile razen Jugoslavije, moskovski sateliti. Iz politične igre
je bila za zdaj izključena Nemčija, medtem ko je bilo Avstriji dovolje¬
no, da pošlje v Beograd opazovalca. Večina, na katero so lahko računali
Sovjeti, je bila potemtakem odločilna: 7 proti 3. (168)

Splošno zanimanje, ki ga je konferenca vzbudila na Zahodu glede na
takšno razmerje sil, nikakor ni veljalo izidu pogovorov, pač pa ga je
izzvalo dejstvo, da so se komunistične države odločile poslati na to sre¬
čanje, ki je bilo navsezadnje le drugotnega pomena, nekaj svojih naj¬
bolj reprezentativnih osebnosti. Že konec junija se je na primer vedelo,
da bo iz Moskve prišel pomočnik zunanjega ministra Višinski, iz Buka¬
rešte pa slavna Ana Pauker - par, ki je oživljal vznemirljive spomine.
Višinski je bil namreč glavni tožilec na velikih procesih v tridesetih letih
proti Stalinovim nasprotnikom, Ana Pauker pa je bila znana kot Stali¬
nov posebni agent, »hijena brez boga in brez domovine«, spretna in
izkušena v vsakršnem spletkarjenju. Bilo je očitno, da ne prihajata v
Beograd samo na donavsko konferenco, temveč z nalogami, o katerih je
bilo ta hip moč samo domnevati. (169)

Radovednost zahodnjakov pa je močno podžigalo tudi vprašanje,
kako se bodo Jugoslovani vedli do Sovjetov in drugih zastopnikov
komunističnega sveta. Ker so Pariz, London in Washington hoteli priso¬
stvovati tej predstavi, niso z ničimer poskušali preprečiti zanimivega
mednarodnega srečanja, ki je bilo sicer zanje brez sleherne perspektive.
(170)

Toda številni časnikarji, ki so prihiteli v Beograd, da bi bili navzoči
pri pričakovanem spopadu med Jugoslovani in Rusi, so bili globoko
razočarani. Že 5. avgusta je dopisnik Timesa  s komaj prikrito nejevoljo
obvestil bralce, da je donavska konferenca potrdila obstoj »tesnih in
posebnih« vezi med Beogradom in Moskvo. (171) Edino zunanje zna-

174

menje, ki bi ga bilo, pa še to z veliko domišljije, moč interpretirati kot
izraz nesoglasij med Sovjeti in Jugoslovani, je bil jezik, ki ga je izbral
Bebler za svoj govor na zborovanju: odločil se je za francoščino, ne pa
za ruščino, kar je, kot se zdi, nekoliko razburilo sovjetsko stran. (172)
Delo, ki je potekalo v veliki dvorani univerze kar tri tedne, ni prineslo
posebnih presenečenj, saj je bilo vsem jasno, da gre za diplomatsko
predstavo, bolj namenjeno časnikarjem kot prisotnim delegacijam. Pri¬
šlo je do besednih spopadov med trdim in napadalnim Višinskim ter izzi¬
valnim Charlesom Peakom, a izzveneli so le kot solistični nastopi brez
prave koristi za razpravo. Višinski je obtožil zahodnjake, da so pred
vojno manipulirali z donavskimi državami kot kuhar s krompirjem v
svoji kuhinji. Peake, ki mu ni ostal dolžan, se je v odgovoru spraševal,
kdo je zdaj kuhar in kdo so krompirji, vendar ga je sovjetski pomočnik
ministra zviška zavrnil, da se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom.
(173)

Stališča zahodnjakov in komunističnega bloka so bila predaleč vsak¬
sebi, da bi bil možen kompromis; razmerje sil pa je bilo za komuniste
preveč ugodno, da bi se jim zdelo potrebno biti obzirni. Višinski je že v
uvodnem govoru izjavil, da kdor ni pripravljen pristati na vnaprej izde¬
lani osnutek pogodbe, lahko mirno odide: vrata so odprta. (174) Med¬
tem ko so se Američani slovesno sklicevali na svobodo prometa ter so
Francozi in Angleži poudarjali svoje nekdanje interese in pravice v
donavskem območju, so sovjetski pomočnik ministra in njegovi privr¬
ženci trdili, da je plovba po reki že lahko svobodna za vse, da pa pri¬
pada nadzor nad njo izključno obdonavskim državam. Te so se pojavile
na konferenci s popolnoma pripravljenim dokumentom, ki je nespreme¬
njen in le z nekaj formalnimi popravki po burnih razpravah in polemi¬
kah bil dan na sklepno glasovanje. Šlo je za edinstven primer v zgodo¬
vini mednarodnih pogajanj, kot je dejal delegat ZDA Cavendish Can-
non, ko je v imenu svoje države zavrnil pogodbo. (175) Časniki komu¬
nističnih držav so seveda posvetili konferenci kar največjo pozornost in
jo prikazali kot nadvse pomemben dogodek v boju proti imperializmu.
»Sovjetski tisk,« je jedko komentiral ameriški ambasador v Moskvi z
brzojavko dne 2. avgusta, »še vedno obravnava donavsko konferenco
kot nogometno tekmo na domačem igrišču ali kot cirkus s tremi mane-
žami, kjer Višinski poka s svojim bičem.« (176)

Čeprav izkušeni »krotilec« Višinski nikoli ni izpustil iz rok vajeti
konference, trije beograjski tedni (kolikor je trajalo delo), še zdaleč
niso bili dolgočasni. Zahodnjaki so najprej opazili, da je pomočnik
sovjetskega zunanjega ministra pripeljal s seboj izredno številno delega¬
cijo: vsi delegati pač niso prišli kot.svetovalci na razpravo, ki je sploh ni
bilo pričakovati. Mnogi med njimi so zares pustili konferenco vnemar in

175

se lotili povsem drugega dela: po Beogradu, kjer je bilo v vsakem izlo¬
žbenem oknu še videti poleg Titove slike tudi Stalinov portret, so razpe¬
čavali »subverzivno« literaturo. Poleg zbirke pisem, ki jih je KPSZ
pisala KPJ, sta začela krožiti še dva eksplozivna dokumenta: Golubovi-
čeva izjava in manifest jugoslovanskih študentov v Moskvi, ki so izražali
vso podporo Informbiroju. (177) Da Jugoslovani ne nameravajo nepri¬
zadeto gledati na te propagandne dejavnosti, je postalo jasno že prve
dni avgusta, ko je Borba  objavila prilogo z vso korespondenco, izme¬
njano med CK KPJ in KPSZ v minuli pomladi. Da bi njihovo sporočilo
prišlo na prave naslove, so brez predsodkov uporabili seznam naročnikov
Judinovega časopisa, kar so informbirojevci interpretirali kot še en
dokaz njihove zlonamernosti in nelojalnosti. (178) Dolg uvodni članek
te priloge je pojasnjeval, kaj je spodbudilo jugoslovanske voditelje, da
jo objavijo. Bila je to predvsem nujnost, da ob sovjetskem prikazovanju
spora navedejo tudi svoje argumente. Prizadevali so si tudi pojasniti raz¬
lične aspekte Stalinovih obtožb in ob njihovem pravilnem vrednotenju
vzpostaviti osrednje vprašanje razkola, se pravi vprašanje nacionalne
suverenosti. Tega izraza sicer niso nikoli uporabili, toda iz tistih odlom¬
kov, kjer so odrekali sovjetskemu ambasadorju pravico, da zbira infor¬
macije za hrbtom voditeljev in partije, je bila ta temeljna misel povsem
razvidna. (179)

Nepričakovana možnost, da se seznanijo s tajnim dopisovanjem med
komunističnima partijama, je bila za zahodnjake seveda dragocena pri¬
ložnost za vajo v tolmačenju Titovih in Stalinovih besedil. Pripeljala jih
je do enoglasne ugotovitve, da je konflikt dosegel svoj vrh že pred nekaj
meseci in da možnosti za spravo zdaj, ko se je sprevrgel v osebni spopad
med generalnima sekretarjema obeh partij, praktično ni. Ko so Sovjeti
začeli ta spor, se očitno niso zavedali, kolikšna je odpornost Jugoslova¬
nov, niti niso predvideli, kakšne razsežnosti bo zadeva dosegla. (180)

Medtem ko je bila razprava o različnih vidikih konflikta najbolj
živahna, se je zgodilo nekaj, kar je povsem preusmerilo pozornost
zahodnih diplomatov. 10. avgusta se je razširila vest, da se je maršal
Tito nenadoma vrnil v Beograd, da bi govoril elitni Prvi proletarski bri¬
gadi. Pred pričetkom donavske konference je odpotoval iz prestolnice
na dopust, ker se je želel izogniti neprijetni dolžnosti, da bi moral gostiti
nekdanje tovariše, zdaj najhujše sovražnike. Kako bi mogel, na primer,
stisniti roko Ani Pauker, ki je komaj pred dvema tednoma pisala, da je
likvidacija njegovega sektaškega, birokratskega in terorističnega režima
za KPJ vprašanje življenja ali smrti? (181)

Po informacijah ambasadorja Peaka je maršal vzel s seboj prtljago z
vsem potrebnim za daljšo odsotnost. Razmere v armadi pa so ga prisi¬
lile, da se je inkognito vrnil v Beograd, kjer naj bi govoril svojim bojnim

176

tovarišem in tako z njimi znova utrdil tiste vezi, ki so se v zadnjih letih
zaradi njegove hieratične distance nujno razrahljale. (182)

Pomladi in poleti leta 1948 je jugoslovansko armado prestresla cela
vrsta travmatičnih dogodkov: nenadnemu odhodu sovjetskih inštruktor¬
jev in čistki na visokih položajih še pred izobčenjem iz Informbiroja je
julija in avgusta sledila postopna vrnitev 6.000 oficirjev in podoficirjev,
ki so bili poslani v Sovjetsko zvezo, da bi se izpopolnjevali na tamkaj¬
šnjih vojaških akademijah. (183) Bukareška resolucija je bila dokaj
težka preizkušnja za stotine in stotine mladih, saj so se kar čez noč
morali odločiti za Tita ali Stalina, in to ob sporu, katerega razsežnosti
niso razumeli, ki pa lahko - tega so se dobro zavedali - usodno vpliva na
vse njihovo življenje. Kljub silnim psihološkim pritiskom so se zaradi
navezanosti na domovino, na bojni prapor in nedavno partizansko iz¬
kušnjo večinoma izrekli za Tita, čeprav so se, zdaj ko so že poznali živ¬
ljenje v Rusiji, dobro zavedali, koliko s tem tvegajo. Vendar so se
sovjetske oblasti omejile le na to, da so izključile jugoslovanske vojake
(in njihove civilne kolege) iz svojih ustanov ter jih poslale domov.
Večina mladih ljudi (ostalo jih je samo 440) je bila še kako zadovoljna,
da lahko odide. Bivanje v domovini socializma je bilo za marsikoga
polno bridkosti, in to ne toliko zaradi slabih življenjskih razmer, temveč
predvsem zaradi oholosti, s katero so Rusi ravnali z njimi. Zdelo se je,
da slavni boj jugoslovanskih partizanov nikogar v Moskvi ne zanima,
kajti vse je prevzemal le ponos zaradi lastne nedavne zmage nad Nemci
in spomin na ogromne žrtve, s katerimi so jo dosegli. Mladi Jugoslovani
so svoje navdušenje ob odhodu iz države, ki so jo tako idealizirali, a jih
je s svojo ravnodušnostjo razočarala, pokazali tako, da so vlake, s kate¬
rimi so se odpeljali domov, svečano okrasili z velikimi napisi v Titovo
čast. Toda v Bukarešti - kot pripoveduje eden izmed povratnikov v
domovino — so jim napise potrgali, vlak pa zastražili, da bi romunsko
ljudstvo zaščitili pred titoistično okužbo. (184)

Oficirji in podoficirji so ob povratku nosili uniformo Rdeče armade
ali pa vsaj kak njen del, kot zgovorno znamenje povezanosti, kakršno je
med sovjetsko in jugoslovansko vojsko načrtovala Moskva. Te vezi so
bile zdaj nasilno pretrgane, kar je globoko vznemirilo mnoge stare
komuniste. Navdušenje povratnikov za Tita so razlagali kot izraz mla¬
dostnega nepoznavanja sveta. Le kakšne perspektive ima jugoslovanska
armada, če izgubi svojo vlogo levega krila sovjetske vojske ter se s par¬
tijo in državo spusti v osamljeno pustolovščino? Jugoslavija je namreč
premogla zelo skromno vojno industrijo, zato je bila v veliki meri odvi¬
sna od oskrbe Sovjetske zveze, ki pri tem ni štedila (čeprav je bilo oro¬
žje, poslano na Balkan, precej zastajelo). (185) Poleg tega pa je do pre¬
loma prišlo v trenutku hude mednarodne krize, ko je bolj kot kdajkoli

1J Tito. Slatin*m Zahod

177

grozila nevarnost vojne med nasprotnima blokoma. Na katero stran bi
se v primeru oboroženega spopada postavili Jugoslovani?

V tem psihološkem kontekstu je Tito torej začutil potrebo, da spre¬
govori Prvi proletarski brigadi, ki jo je kot delegat zastopal na nedav¬
nem kongresu KPJ. Vojakom je predložil skrbno izdelan politični pro¬
gram in mnogo bolj eksplicitno kot pred dvema tednoma s kongresne
tribune ocenil nastali položaj. Stalina je omenil samo enkrat, in sicer ko
je zavrnil njegovo zahtevo, da bi bil on, Stalin, edini razlagalec marksi¬
zma - leninizma. Po Titovem mnenju mora jugoslovanska revolucio¬
narna praksa temeljiti na teoretski osnovi, izdelani na nedavnem partij¬
skem kongresu. Vsemu svetu je treba pokazati, da te politične smeri ne
navdihujejo ozkosrčni nacionalistični interesi, ampak narobe, da lahko
pomembno prispeva k zmagi socializma v svetu. Tito je govoril tudi o
vlogi armade pri graditvi nove družbe, pri čemer je poudaril, da mora
biti enotna ter pripravljena na vse. Zato pa ne zadostuje, da je le dobro
oborožena in izurjena, biti mora tudi politično zrela ter sposobna izločiti
iz svojih vrst tiste, ki sicer vedo, da so obtožbe na račun KPJ lažne, pa
vseeno iz svojih osebnih ambicij delujejo proti njeni usmeritvi. (186)

Ta govor je vseboval močno novo poanto: doslej so Jugoslovani po¬
skušali razložiti nesoglasje z Informbirojem kot posledico napačnih
informacij, katerih žrtev je postal Stalin. Po njihovem zagotavljanju se
spor ni rodil iz herezije, ampak po pomoti, ki jo je treba za vsako ceno
čimprej popraviti. Zdaj pa je Tito pogumno branil pomen in vrednost
jugoslovanske izkušnje ter jo celo poveličeval kot prispevek, ki je izvi¬
ren in za vse delavsko gibanje koristen. (187) S tem pa je javno, čeprav
pred izbranim poslušalstvom, znova predočil tezo, izraženo že v osnutku
prvega odgovora Stalinu, ki pa jo je imel CK v tistem trenutku za preveč
drzno, da bi jo vključil v dokončno verzijo pisma. Vsekakor pa maršal
ni prekinil počitnic samo zato, da bi Prvi proletarski brigadi razlagal
svoja teoretična razmišljanja, pa četudi pomembna; želel je tudi opom¬
niti tiste pripadnike, ki so se zagledani v druge, bolj oddaljene avtorite¬
te, obotavljali sprejeti najvišjo oblast KPJ, slovesno proglašeno na
V. kongresu. Je mar mislil na koga konkretno ali je samo reagiral na
temačen občutek grožnje, ki je vel iz vojske? Na to vprašanje zaenkrat
še ni mogoče odgovoriti, toda dejstvo, da so trije ugledni zastopniki
jugoslovanske armade naslednjo noč poskušali ilegalno prestopiti
romunsko mejo in zbežati v Bukarešto, je verjetno mnogo več kot zgolj
naključje.

Najslavnejši med tremi ubežniki je bil enainštiridesetletni Črnogorec
generalpolkovnik Arsa Jovanovič. Svojo vojaško kariero je začel v kra¬
ljevi vojski in že pred’letom 1941 dosegel čin kapetana. Ob izbruhu
vstaje je bil med prvimi, ki so stopili na Titovo stran. Od julija do

178

decembra 1941 se je bojeval proti Italijanom v Črni gori, potem pa dobil
pomembno funkcijo komandanta Vrhovnega štaba osvobodilne vojske.
Bil je pogumen in zgovoren človek, a ozkih obzorij, fanatik in ksenofob.
Proti koncu vojne je postal eden Titovih glavnih sodelavcev ne samo pri
vojaških, ampak tudi pri politično-diplomatskih zadevah. Ko je leta
1945 prepustil svoj položaj Koči Popoviču, je bil skupaj s 17 častniki
višjih činov poslan v Moskvo na izpopolnjevalne tečaje Akademije
Vorošilov. Tu pa je padel v past NKVD, ki ga je lahko izsiljevala zaradi
njegovega razmerja z mlado hčerko nekega sovjetskega generala (Jova¬
novič je bil poročen, v partiji pa je še vladalo puritanstvo iz vojnih let).
To, kot vse kaže, ni ušlo jugoslovanskim tajnim službam. Leta 1948, ob
povratku v domovino, je bil torej deležen dokaj hladnega sprejema.
Sicer ga je bilo še mogoče srečevati v Titovem ožjem krogu, toda očitno
jugoslovansko vodstvo ni imelo več pravega zaupanja vanj. Imenovan je
bil namreč na dokaj skromno mesto vodje Vojaške akademije, kar ga je
močno razočaralo in ranilo njegov ponos. Že ob aretaciji Žujoviča in
Hebranga so krožili glasovi, ki so njegovo ime povezovali z njima, a so
utihnili, ko se je zdelo, da se je Jovanovič usmeril po Titovi liniji. Z
vsemi petimi generalpolkovniki jugoslovanske armade je sodeloval kot
delegat na V. partijskem kongresu. Tedaj se je prvič po vrnitvi iz
Sovjetske zveze pojavil v javnosti. Čeprav na kongresu ni imel posebno
vidne vloge, so ga vseeno izbrali za člana komisije, zadolžene za pri¬
pravo novega partijskega programa. (188)

Neuspeli pobeg, ki se je za Jovanoviča končal s smrtjo, je izzval
pravo senzacijo in veliko radovednost. Že tedaj so se pojavile govorice,
da sodi pustolovščina nesrečnega generala v premišljen politični načrt,
katerega namen je spodkopati trdnost beograjske vlade in za katerega
naj bi bila zadolžena Višinski in Paukerjeva. Po tej tezi omenjena par¬
tijska in državna voditelja nista prišla v Beograd samo zaradi donavske
konference, ampak tudi zato, da bi pripravila beg nekaterih jugoslovan¬
skih osebnosti, ki bi takoj po prihodu na varno v Bukarešto ustanovile
vlado v begunstvu. To vlado bi priznali Sovjetska zveza in njeni sateliti,
kar bi ji omogočilo, da pozove jugoslovanske komuniste k uporu in po
potrebi prosi vzhodne armade za bratsko pomoč. (189)

Položaj se je, kot je mogoče sklepati iz zahodnih diplomatskih doku¬
mentov in jugoslovanskih komunikejev, naglo zasukal 10. avgusta zve¬
čer, ko se je Titovemu srečanju s Prvo proletarsko brigado pridružil še
en viden dogodek: sprejem, ki ga je priredil zunanji minister Simič za
delegacije na donavski konferenci. To družabno srečanje, na katerem
sta bila prisotna tudi Kardelj in Rankovič, je potekalo v vse prej kot pri¬
jetnem ozračju. »Na galeriji je bil orkester,« poroča eden izmed navzo¬
čih časnikarjev, »ki pa ni igral. Morda je otrpnil zaradi ledenega vzdu-

179

šja.« (190) Še več, v nasprotju s svojo navado jugoslovanski gostitelji
niso poskrbeli niti za sprejemu primerno postrežbo. Takoj po končani
večerji je Višinski, ki se je z vzhodnimi delegacijami zadrževal ob strani,
vstal od mize in odšel, za njim pa je odšla še cela vrsta delegatov. Pri
tem se je samo Paukerjeva zmenila za zahodne diplomate: približala se
je angleškemu ambasadorju Charlesu Peaku, da bi z njim izmenjala
nekaj vljudnostnih fraz, poslovila pa se je od njega z besedami: »Vidimo
se jutri.« Toda naslednjega dne je ni bilo na konferenci, kajti že na vse
zgodaj je z letalom odpotovala v Bukarešto in tam ostala dva dni. Po
Peakovi domnevi sta se Paukerjeva in Višinski še istega večera srečala
z Jovanovičem in njegovima tovarišema in se z njimi dogovorila o
podrobnostih bega. Paukerjeva naj bi naglo odpotovala zato, ker je bilo
treba obvestiti romunsko vlado o sprejetih odločitvah in pripraviti vse
potrebno za ubežnike. (191) Po drugi verziji, ki jo je dopisniku Ekono¬
mista  zaupno potrdil pilot Ane Pauker, pa bi romunska ministrica
morala celo sprejeti ubežnike v svoje letalo. Toda ta načrt naj bi odkrile
v zadnjem hipu jugoslovanske oblasti, tako da Jovanoviču in njegovima
tovarišema ni preostalo drugega kot brezupen beg. (192)

11. avgusta popoldne so se vsi trije napotili proti Vršcu, na romun¬
sko mejo, kjer naj bi se s pomočjo prijatelja, oficirja Božoviča, polastili
tanka, da bi z njim izsilili prestop na meji. Toda niso imeli sreče, kajti
Božoviča tega dne ni bilo v Vršcu, zato so se odločili, da bodo mejo pre¬
stopili peš, pod pretvezo, da gredo na lov na merjasca. Na njihovem
nočnem pohodu skozi gozdove jih je vodil upravnik bližnjega posestva
Sošice, ki je, ne vedoč za njihove načrte, mislil, da hočejo biti na preži
še pred zoro. Okrog polnoči je četverica naletela na patruljo, ki je
nameravala tamkajšnim ciganom preprečiti njihovo tradicionalno tiho¬
tapljenje konj. Na klic »stoj« je Jovanovič začel streljati in patrulja je
odgovorila - general je bil zadet v glavo, ubit pa je bil tudi nesrečni
upravnik. Jovanovičevima tovarišema, polkovniku Vladu Dapčeviču in
generalmajorju Branku Petričeviču, je uspelo pobegniti: prvi se je še
dva tedna skrival, dokler ga niso pri poskusu pobega na Madžarsko v
začetku septembra ujeli obmejni stražarji. Drugi pa se je vrnil v Beo¬
grad, kjer je skušal, seveda brez uspeha, prikazati Rankoviču vso
zadevo kot tragičen nesporazum. (193)

Dogodek je močno vznemiril jugoslovansko vodstvo. Kot Jovanovič
sta tudi njegova tovariša spadala med najuglednejše vojaške osebnosti.
Petričevič je tesno sodeloval z Vukmanovičem-Tempom pri političnem
vodenju vojske in bil na zadnjem partijskem kongresu izvoljen v odbor
za redakcijo partijskega statuta. V istem ključnem uradu vojaške uprave
je delal tudi Dapčevič, ki je bil poleg tega brat enega najbolj znanih
generalov JLA. Vukmanoviča-Tempa je dogodek tako prizadel, da je

180

ponudil Titu ostavko, ki pa, vsaj v tem trenutku, ni bila sprejeta. Seveda
so v Beogradu takoj ukrepali, da se takšna nevarna dezerterstva ne bi
več ponavljala. Povečali so nadzor na mejah in razveljavili vse potne
liste, tako da bi njihovih imetnikov - bili so to samo vodilni predstavniki
režima - niti ne spravljali v skušnjavo pobegniti v tujino. (194) Kljub
vsem varnostnim ukrepom pa je 14. avgusta uspel še en odmeven beg:
Pero Popivoda, ki je bil komaj 17. julija povišan v čin letalskega gene¬
ralmajorja, je s svojim letalom odletel v Bukarešto, odkoder se je ogla¬
sil proti koncu meseca z izjavo, da je zapustil domovino, ker noče biti
žrtev »terorista Rankoviča«. (195) V Beogradu so te dramatične
dogodke tako uspešno zakrili, da je ameriški ambasador Cavendish
Cannon 12. avgusta v svojem poročilu govoril o miru, ki trenutno vlada
v političnem življenju, pripisujoč to ozračje donavski konferenci. (196)
Edino znamenje, ki je nekako dalo slutiti obstoječo napetost, je bila
objava Titovega govora Prvi proletarski brigadi v Borbi.  Nenavadno
dejstvo, da so maršalove besede natisnili s precejšnjo zamudo, je priteg¬
nilo pozornost zahodnih diplomatov. Ti so besedilo pravilno razlagali
kot strog opomin vsem pripadnikom armade, ki bi poskušali podpirati
informbirojevsko linijo, naj pazijo, če nočejo imeti resnih težav. (197)
13. avgusta se je Ana Pauker vrnila v Beograd in obvestila Višin¬
skega o neuspelem Jovanovičevem begu. Višinski je z izgovorom, da se
slabo počuti zaradi velike vročine, zapustil konferenco ter se zaprl v
svoje prostore. Toda še istega večera je pretrgal svoj prostovoljni umik,
ki je sicer trajal nekaj dni, in se udeležil srečanja jugoslovansko-sovjet-
skega kulturnega društva. Ob tej priložnosti je imel govor, zmeren po
tonu, toda v bistvu trd in ne brez sarkazma. Na trditev svojih gostiteljev,
da vodijo v socializem različne poti, je zviška odgovoril, da v resnici
obstaja samo ena, in to široka avtocesta, nikakor pa ne cela vrsta ovin¬
kastih steza. (198) Ob izpovedovanju tega stalinskega prepričanja pa se
je verjetno dobro zavedal, da bodo njegove besede izzvenele v prazno.
Skupaj z delegati vzhodnih držav si je po dveh tednih bivanja v Beo¬
gradu moral biti na jasnem, da ne samo Tito in njegovi, ampak tudi
velika večina ljudstva ne bo klonila pred Stalinom. Zdelo se je, da je
cela država zajeta v nenehno manifestacijo: lan Yindrich, ki je bil tedaj
dopisnik iz Beograda, poroča, da so vsako nedeljo po ulicah prestolnice
korakali v urejenih vrstah tisoči deklet in fantov, ki so, prepevajoč par¬
tizanske pesmi, slavili Tita. Seveda niso pozabili iti mimo hotela Mos¬
kva, kjer je stanoval Višinski, in pod njegovimi okni vihteti zastav, ki so
bile same po sebi dovolj zgovorne: v gozdu jugoslovanskih trobojnic sta
bila namreč samo dva rdeča prapora. Končni pečat so zadevi dali še
jugoslovanski diplomati. Bebler v svojih spominih piše, da so se v odmo¬
rih med njimi in kolegi iz vzhodnih držav vnemale živahne razprave. Vsi

181

vzhodni delegati, razen Clementisa, so se strinjali z Višinskim v obtožbi,
da so Jugoslovani zašli v kontrarevolucijo, Bebler pa, v skladu z novo
razlago spora, ki je izhajala iz Titovega govora, za svojo državo ni samo
zahteval pravice do avtonomne poti v socializem, ampak je celo opozar¬
jal, da so Jugoslovani z uporom proti Stalinu oživili resnični duh marksi-
zma-leninizma v mednarodnih odnosih. (199)

Nihče pa ni, kot kaže, opazil nekega protislovja: dialektika, ki so jo
Jugoslovani zagovarjali v odnosih med socialističnimi partijami in drža¬
vami, je bila za notranje življenje države razglašena kot najhujše zlo. Na
tretjem plenumu Ljudske fronte Črne gore v Cetinju 14. avgusta se je
predsedniku sveta črnogorske republike Blaži Jovanoviču, bratu Arse
Jovanoviča, zdelo umestno, da poudari pomen najstrožje discipline. Ko
je govoril o nesoglasjih, ki so v zadnjem času pretresala republiško vla¬
do, je - gotovo tudi z mislijo na svojo nedavno družinsko tragedijo -
zarisal zelo zahteven portret popolnega člana KPJ. Po njegovih besedah
ni dopustno kritizirati nobene točke v partijski usmeritvi, sprejeti jo je
treba v celoti, kajti tudi če bi jo samo delno postavili pod vprašaj, bi to
pomenilo soglašati s tezo, da jugoslovanski komunisti drsijo v trockizem
in imperializem; kdor pa tako misli, je izdajalec ljudstva. (200)

»Bodimo budnejši v boju za trdnost partijskih vrst.« -  S tako naslov¬
ljenim uvodnikom je Borba  21. avgusta pozivala k čistki, ki naj bi rešila
partijo karieristov, omahljivcev in sovražnih elementov. Tem besedam
so kaj hitro sledila dejanja. S polnim ritmom je začel delati Rankovičev
stroj, ki je dobro preizkušen v letih boja proti četnikom in ustašem,
odlično funkcioniral tudi proti resničnim ali pa samo domnevnim inform-
birojevcem: na stotine častnikov armade in milice ter mnogo visokih
funkcionarjev je bilo aretiranih. V kratkem času je število zapornikov
tako naraslo, da je postalo vprašljivo, ali jim bodo redna sodišča zmogla
soditi. Zato so že avgusta pripravili dekret o tako imenovanih admini¬
strativnih obsodbah, ki je s svojimi štirimi členi odločal, da je mogoče
državi nevarne osebe obsoditi na dve leti zapora (kazen se po potrebi
lahko podvoji) zgolj s sklepom organov javne varnosti. (201)

Čeprav je bil lov na informbirojevce zelo diskreten, ga ni bilo
mogoče dolgo skrivati pred zunanjim svetom. 24. avgusta je Humanite
ogorčeno pisala o terorju v Jugoslaviji in poročala o »množičnih areta¬
cijah v armadnih ter univerzitetnih krogih«. Kar dva dni da je tajna poli¬
cija v obsežni operaciji odstranjevala »vse, ki se strinjajo z resolucijo
Informbiroja«, in tako zatrla »naraščajočo sovražnost« do režima. (202)
Zahodni tisk pa je, prav narobe, pokazal veliko razumevanje in o čistki
govoril kot o sijajni operaciji, ki je v večini primerov potekala brez
nasilnih in krvavih spopadov. Če je jugoslovanska diplomacija med

182

donavsko konferenco s podpiranjem sovjetskih tez vzbudila mnogo dvo¬
mov o tem, ali se Tito resnično hoče osvoboditi Stalina, so ukrepi proti
informbirojevcem odločno prispevali k temu, da so bili takšni sumi
dokončno pregnani. (203) Razmere pa so bile mnogo bolj zapletene, kot
so si lahko predstavljali zahodni časnikarji. Kljub čistki tistih, ki so bili
osumljeni simpatij do Informbiroja, in kljub naraščajoči napetosti med
Beogradom in satelitskimi državami (sredi avgusta so bili na primer vsi
češkoslovaški turisti na jadranski obali nenadoma poklicani v domovi¬
no), so Jugoslovani še naprej upali, da bosta v moskovski politiki prevla¬
dala treznost in previdnost. Veliko so si obetali od obiska Dimitrova v
Sovjetski zvezi, ker so bili prepričani, da mu bo uspelo pripraviti Stalina
in njegove najbolj nepopustljive svetovalce k pametnejšemu ravnanju.
(204) Dokaj značilno je bilo tudi to, da satelitske države niso izvajale
hudega gospodarskega pritiska na Jugoslavijo in da se je trgovinski pre¬
tok po začasnem zastoju spet normaliziral. Zdelo se je, da zmaguje
zdrav razum, okrepljen z zavestjo, da takšne sankcije ne bi prizadele
samo beograjske vlade, ampak tudi vzhodne države, ki so potrebovale
jugoslovansko rudo in les. (205) Ta'dejstva so potrjevala tezo tistih, ki
so zagovarjali premoč gospodarskih interesov nad političnimi in poudar¬
jali življenjsko potrebo socialističnih držav, da v boju proti kapitalistič¬
nemu Zahodu ustvarijo strnjeno fronto.

18. avgusta zvečer se je končala donavska konferenca, in sicer v pou¬
darjeno hladnem vzdušju, z zamorjenim ter bolnim Višinskim in Ano
Pauker, ki je le še s težavo obvladovala svoje živce. (206) Bebler je pri¬
redil sprejem, ki se ga je udeležilo samo sedem delegatov in po službeni
dolžnosti še jugoslovanski zunanji minister ter minister za promet in
elektriko. Slovo na letališču naslednjega dne je bilo še bolj formalno, saj
so bile upoštevane le najnujnejše zahteve protokola. (207) Vse to je bilo
več kot razumljivo, zaradi odločitve jugoslovanskih oblasti, da v slovo
vzhodnim delegatom objavijo novico o smrti Arse Jovanoviča. 18.
avgusta je namreč minister za notranje zadeve izdal komunike, v kate¬
rem je javnost seznanil o tragičnih dogodkih na romunski meji pred sed¬
mimi dnevi. (208)

Na odziv vzhodnih držav ni bilo treba dolgo čakati. Njihova reakcija
je bila silovita in po svojem tonu ter izrazih podobna protizahodni
tiskovni gonji, ki jo je le nekaj tednov prej sprožil atentat na Togliattija.
(209) Že 20. avgusta je neuradna romunska agencija Ager Press  v poro¬
čilu - povzeli so ga vsi časniki - obtožila »izdajalsko kliko Tito-Ranko-
vič« hitlerjevskih metod in trdila, da je Jovanovič padel kot žrtev »pod¬
lega zločina«. Podobne obtožbe (ki jih je bilo med drugim slišati tudi po
Beogradu), so prihajale tudi z drugih strani. Na Madžarskem je sam
generalni sekretar partije Rakosi v naravnost histeričnem tonu protesti-

183

ral proti nasilju jugoslovanskih voditeljev, ki da pobijajo najiskrenejše
demokrate in najslavnejše heroje osvobodilnega boja. »Privrženci
Sovjetske zveze in delavskega internacionalizma so danes v Jugoslaviji
preganjana divjad.« (210) Francoski pisatelj in publicist Pierre Cour-
tade pa je v Humanite  zapisal, da je z Jovanovičevim ubojem dokončno
razkrinkan beograjski režim, in obtožil Tita, da ima s »komunistično
krvjo omadeževane roke«. (211) V naslednjih dneh se je ta tiskovna
gonja, ki pa se je sovjetski časopisi niso udeležili, še okrepila. 24. avgu¬
sta je bukareška Scantia  objavila dolg članek bivšega poslanika Golubo¬
viča, v katerem so voditelji KPJ med drugim označeni kot »banda moril¬
cev in zločincev«, ki uporablja podobne fašistične metode kot Hitler,
Mussolini in Franco. (212)

Ob Golubovičevem članku je bilo jugoslovanske potrpežljivosti
konec. Doslej je beograjska vlada storila vse, da bi kljub nesporazu¬
mom med partijami dokazala svojo trdno zasidranost na strani sociali¬
stičnih držav. Njeno ravnanje na donavski konferenci je bilo neopo¬
rečno in njeni verbalni napadi na imperialistični svet so bili prav tako
odločni kot vedno. Na nedavnem procesu v Zagrebu, ki je bil z nena¬
vadno naglico pripravljen proti ustašem Kavranove skupine - vsi so bili
obsojeni na smrt - so kot organizatorje in pobudnike hrvaškega terori¬
zma ostro napadli »tuje sile« (evfemizem za Anglijo, ZDA in Italijo) ter
Vatikan. (213) Tega niso storili samo zaradi svoje javnosti, temveč tudi
zato, da bi vzhodni opazovalci videli, kako nepopustljivo se Jugoslavija
še naprej bojuje proti zahodnemu imperializmu in fašizmu.

V polemiki z informbirojevskim tiskom pa so jugoslovanski časniki
do sedaj na napade odgovarjali v povsem obrambnem tonu. Toda ob
sramotilnih očitkih, ki so se po objavi novice o Jovanovičevi smrti kot
plaz vsuli iz vzhodnih prestolnic, in to ne samo prek tiska, ampak tudi
v propagandnih radijskih oddajah za jugoslovansko javnost, je beograj¬
ska vlada začutila potrebo, da spremeni svoje ravnanje. Prešla je v ofen¬
zivo, in sicer z uradno noto 25. avgusta 1948, naslovljeno na ministrstvo
za notranje zadeve romunske vlade. Šlo je za pomemben premik v jugo¬
slovanski politični strategiji, ki ga je med drugim omogočila tudi
nedavna notranja utrditev partije. Nota je bila sestavljena tako, da je
bila nesprejemljiva ne samo za bukareško vlado, ampak tudi za Mo¬
skvo, ki je očitno za kulisami manevrirala z Romunijo. Vedenje najvi¬
šjih voditeljev iz Bukarešte je bilo v njej označeno za nedopustno,
začenši pri »gospe« Ani Pauker, ki se je drznila odkrito spodbujati jugo¬
slovanske komuniste, naj strmoglavijo svoje vodstvo. Ker so bili med
podpihovalci najpomembnejši člani vlade ljudske republike Romunije -
tako je pisalo v beograjski poslanici - se bodo odnosi med državama ne¬
izbežno poslabšali. Njihova neopravičljiva dejavnost pa slabi tudi polo-

184

žaj socialistične Jugoslavije v njenem boju proti imperialističnim silam
ter objektivno krepi pritisk na Jugoslavijo kot na socialistično državo.
(214) Podobna nota je bila naslednjega dne poslana tudi madžarski vla¬
di, ki je tako kot romunska v zadnjih tednih poskrbela za silovito časo¬
pisno in radijsko gonjo »proti Jugoslaviji, njenim voditeljem in njenemu
ljudstvu«. (215) Iz obeh sporočil je bilo povsem razvidno: če bo sociali¬
stična fronta na Balkanu in v srednji Evropi razpadla, za to gotovo ne bo
kriva beograjska vlada.

Navedeni diplomatski koraki v tem hipu še niso imeli oprijemljivih
posledic, če izvzamemo odločitev madžarskega vodstva, da Jugoslaviji
ne bo plačalo vojne odškodnine in da bo zaprlo tri pomembne mejne
prehode. (216) Sicer pa so Jugoslovani od začetka želeli, da bi njihovo
sporočilo seglo mnogo dlje od Bukarešte in Budimpešte. Ker niso
marali nobenih dvomov o tem, da KPJ ni pripravljena kloniti v imenu
domnevnih višjih interesov socialističnega tabora, je Borba  objavila 24.
in 25. avgusta dva pomembna uvodnika, od katerih je enega verjetno
redigiral sam Tito, drugega pa je podpisal Boris Ziherl, bivši jugoslo¬
vanski zastopnik pri časopisu Informbiroja. V prvem je bilo prvikrat
jasno povedano, da »bi bilo v našem sistemu hinavsko reči, da so odnosi
med komunističnimi partijami ena, med državami pa druga stvar«; drugi
pa je obravnaval pravico KPJ do samostojnosti na ideološkem področju
in poudarjal nujnost vrnitve k samim izvorom marksizma-leninizma,
kajti samo tako bo mogoče preseči že preživele vplive. Dejstvo, da v
Ziherlovem članku ni bilo nobenega sklicevanja na Stalina kot na enega
izmed klasikov socialistične doktrine, je dalo razumeti, na koga avtor s
tem namiguje. (217)

Skratka, Jugoslovani niso več opozarjali le na škodo, ki jo sovraž¬
nost do njih povzroča vsemu socialističnemu taboru, ampak so si dovo¬
ljevali tudi žaljive izpade zoper Stalinovo avtoriteto, kot da bi se ne
zavedali, da tako a priori zmanjšujejo prepričevalnost svojih besed in da
postaja njihova krivda vedno bolj očitna in neopravičljiva. »Ali ni to,«
se je spraševal minister Martino v zvezi z notama, poslanima v Romu¬
nijo in na Madžarsko, »zadnji opomin, ki ga Tito pošilja zdaj že povsem
sovražnemu in za vsakršno politično in ekonomsko sodelovanje za¬
prtemu svetu ter poslednje izsiljevanje tistih, ki so ga zavrgli? Ali pa je
morda že prvo, implicitno opravičilo za njegovo zbliževanje z Zahodom,
ki ga vsaj na ekonomski ravni ne bo mogoče dolgo odlašati, če do njega
že ni prišlo?« (218) Dokaz, da v Moskvi ne dvomijo o tem, za kateri
tabor se je odločil Tito, je prišel 27. avgusta, ko se je pojavilo v Pravdi
pismo generala Popivode, katerega je Stalin po njegovem uspelem
pobegu iz Jugoslavije počastil tako? da mu je poslal uniformo maršala
sovjetske armade. Pisanje Popivode, ki ga je posredoval tudi radio Mos-

185

kva, je bilo dolg, silovit napad na Tita, Kardelja, Rankoviča in Djilasa
z obsodbo, da so osamili Jugoslavijo in jo pripeljali v skrajno težak
položaj. Če bo sedanje vodstvo trdoglavo nadaljevalo po svoji protiso¬
vjetski in protimarksistični nacionalistični poti, bo povzročilo razkroj
socializma in zapravilo jugoslovanski ljudski republiki njeno neod¬
visnost. (219)

Vedno bolj jasno je postajalo, da stojita Moskva in Beograd na na¬
sprotnih bregovih in da Tito, če se izrazimo z besedami Cavendis Can-
nona, ne bo mogel nikoli več najti poti do Stalinovega srca. (220) Te
resničnosti so se v odločujočem krogu okrog maršala tako zelo zavedali,
da so sprožili celo vrsto političnih pobud, s katerimi so želeli podpreti
režim v napovedujočem se viharju. Z besedami je bilo že mogoče trditi,
da je mesto Jugoslavije v socialističnem taboru, in ogorčeno zavračati
»laži«, ki jih je o domnevnih trgovinskih sporazumih med jugoslovansko
vlado in ameriškim državnim sekretarjem Marshallom z »nespodobnimi
metodami« razširjal romunski tisk. (221) Toda v resnici so v Beogradu
začeli resno misliti, da bi stopili v tesnejše gospodarske odnose z
zahodno EVropo in Združenimi državami. Zato so jim v zameno za
stroje ter industrijsko opremo ponudili svinec, krom, molibden in baker
(rude, ki so jih doslej izvažali na Vzhod). (222) V izvidnico niso pošiljali
le gospodarskih strokovnjakov in poslovnih mož, kmalu je takšno
nalogo dobil tudi sam pomočnik zunanjega ministra Aleš Bebler in lotil
se je je z očitnim navdušenjem. Končno ima Jugoslavija možnost, da
vodi lastno diplomatsko dejavnost, ne da bi zato morala komu polagati
račune! Končno lahko deluje popolnoma neodvisno! (223)

Bebler je svoje delo zastavil previdno, pri čemer je najprej želel
seznaniti zahodnjake z jugoslovanskimi pogledi, kakor so se oblikovali
po V. kongresu. Kot po naključju se je srečal z zahodnimi časnikarji, ki
so v Beogradu spremljali delo donavske konference. 14. avgusta se je
približal dopisniku ameriške revije Time,  »zakaj pomembno je, da Time
dobi pravo podobo tega, kar se dogaja v ozadju«. (224) Nekaj dni
pozneje je povabil na deželo štiri glavne zastopnike anglosaškega tiska,
da bi nadaljevali pogovore »off the record«. V bistvu teh kontaktov je
bila ugotovitev, da je Jugoslavija s svojim uporom začela novo obdobje
v graditvi socializma ter uvedla nove odnose med socialističnimi parti¬
jami in državami. Medtem ko se je Stalin oklepal stališč Tretje interna¬
cionale, so Jugoslovani odkrito priznavali, da postavljajo na prvo mesto
obveznost do lastne države, in s tem izražali potrebo, ki so jo močno
čutili tudi v drugih partijah. Ta težnja bo vsekakor zmagala - je zatrje¬
val Bebler - pojavila pa se bo prej kot drugje na Kitajskem; tamkajšna
revolucionarna izkušnja ima mnogo skupnega z jugoslovansko, saj sta se
obe rodili v boju za osvoboditev, ki ga Moskva ni samo odklanjala,

186

ampak celo ovirala, ter se uveljavili samostojno, brez vsakršne zunanje
pomoči. (225)

Namig na Kitajsko kot na prihodnjo jugoslovansko zaveznico v
odporu do Sovjetske zveze je močno presenetil novinarje, Beblerjeve
goste, pa tudi angleške diplomate, ki so bili takoj obveščeni o pogovo¬
rih. V začetku julija so namreč kitajski komunisti (še vedno zapleteni v
državljansko vojno) poslušno in brez obotavljanja obsodili jugoslovan¬
sko odpadništvo in potrdili svojo zvestobo Moskvi. (226) Toda beograj¬
ski vladni krogi so zaslutili, da gre za bolj ali manj obvezne besede, za
katerimi so na delu drugačne zgodovinske sile, ki oblikujejo ravnanje in
usodo posameznih komunističnih partij. Beblerjeva teza o centrifugal¬
nih težnjah v samostojno uveljavljenih partijah in njegovo prepriča¬
nje, da te partije z dialektiko, ki jo uvajajo v stalinski sistem, bogatijo
socializem, sta bila odgovor vsem, ki so slavili ideal monolitnosti, ter
potrditev vedno trdnejše zavesti o vsesplošnem pomenu Titovega od¬
pora.

Medtem pa so se gospodarske razmere v državi še naprej slabšale,
tako da so morali voditelji za potrebe industrije in vojske načeti celo
razpoložljive denarne rezerve. Svoje sta opravili tudi neizkušenost mno¬
gih funkcionarjev na odgovornih položajih, ki so zdaj ostali brez sovjet¬
skih nasvetov, pa tudi dogmatska togost tistih, ki so vodili ekonomijo.
(227) Geslo trenutka je bilo, da je treba uporabiti brez posebnih ozirov
vsa možna sredstva in tako držati korak s petletnim planom. Zato je
Bebler nadaljeval svoje zbliževanje z Zahodom in za stopničko dvignil
raven svojih stikov, ko se je sestal z britanskim poslanikom v Beogradu
Charlesom Peakom. Njun razgovor dne 24. avgusta je bil »močno pri¬
srčen« in omogočil jima je, da sta na široko pregledala vzroke pa tudi
perspektive jugoslovanskega spora z Moskvo. Bebler se je vrnil k tezi,
da zdaj vladata v socialističnem taboru dve ideologiji: jugoslovanska in
moskovska. Jugoslovanska se je, po njegovih besedah, oblikovala na
osnovi pravilnega udejanjanja marksizma in v skladu z zahtevo, da je
treba realistično upoštevati razmere v državi. Takšno gledanje na stvari,
je poudaril, pa je povzročilo v slovanskih državah in v sami Moskvi glo¬
boke razkole. Toda Sovjetska zveza še naprej ravna z drugimi komuni¬
stičnimi partijami, kot da so manjšine, ki se borijo za oblast, ne pa že
vladajoče politične sile. (228)

Iz Beblerjevih besed sledi, da so izhodišča Titovega govora Prvi pro¬
letarski brigadi že dobila obrise prave doktrine. Še na V. kongresu o
nesporni avtoriteti Kremlja na ideološkem področju sploh niso razprav¬
ljali, zdaj pa so odkrito zanikali Stalinovo nezmotljivost in nasproti nje¬
govi politiki postavili lastno resnico. 'Sicer pa v pogovoru s sir Charlesom
Bebler ni pozabil naglasiti, da bo spor s Sovjeti kmalu rešen. Trdil je, da

187

bo Stalin zaradi jugoslovanskega odpora in zaradi nujnosti, da se v
vzhodni Evropi ne poruši zdaj že utrjeno politično in ekonomsko ravno¬
težje, prjsiljen ponovno preučiti svoje ravnanje ter priznati pravilnost
jugoslovanskih stališč. Vendar pa angleški diplomati Beblerjevega opti¬
mizma niso vzeli povsem resno. V njem so videli predvsem izraz partij¬
ske linije »za tujce«, oziroma navezanost na iluzijo, s katero so si v Beo¬
gradu pač dajali poguma. Toda tisti člani jugoslovanskega politbiroja, ki
so bili v Moskvi - in nekateri so bili tam precej časa - morajo gotovo
vedeti, da možnosti za spravo s Sovjeti praktično ni. (229)

Da so te razlage pravilne, se je pokazalo zadnje dni avgusta, ko so
Jugoslovani spet stopili v diskreten stik z Britanci. Tokrat je kot posred¬
nik nastopil diplomat Nešič, ki je pred časom že sodeloval z angleško
ambasado, a je stike z njo pretrgal, ko je bil prestavljen iz zunanjega
ministrstva v ministrstvo za zunanjo trgovino. Zdaj je, očitno govoreč
po višjem naročilu, izrazil veliko zaskrbljenost zaradi gospodarskih
sankcij, ki jih je pričakovati od držav Informbiroja, in izjavil, da nje¬
gova vlada želi okrepiti in povečati trgovinske stike z Zahodom. Beo¬
grajske oblasti upajo, da jim bodo zahodne sile zaradi njihovih prizade¬
vanj po osamosvojitvi naklonjene ali da vsaj s svojimi ukrepi ne bodo
omajale jugoslovanskega položaja v odnosu do Moskve. (230)

Dejstvo, da Jugoslovani čutijo potrebo po stikih z britanskimi diplo¬
mati in po izmenjavi mnenj z njimi, se je zdelo Foreign Officeu vredno
vse pozornosti. Vseeno pa niso spremenili politične naravnanosti, za
katero so se odločili po resoluciji Informbiroja. V interesu Zahoda je -
tako so menili - da ohrani svojo zadržanost ter ostane v odnosih z Jugo¬
slovani enako previden kot doslej. Res je, da so znamenja, ki so konec
avgusta začela prihajati iz Beograda, napovedovala novo politično
usmeritev: toda njeni obrisi so še nejasni in temelji krhki. Primerno je
torej počakati, da stvari dozorijo. »Zdi se,« je pisal neki uradnik
Foreign Officea, »da se nam zaenkrat še najbolj izplača poslušati in mol¬
čati.« (231)

Vroče beograjsko poletje

(1) NAUS, 800.00B CI/6-2148; 800.00B CI/6-2248; 800.00B CI/6-2248.

( 2 ) The Soviet-Yugoslav Controversy, str. 179.

(3) Ibid.

(4) PRO, FO 371/72579/R 7700; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str.
307; idem, Novi priloži, I. del, str. 49; Savo Kržavac, Dragan Markovič,
Pokušaj razdora u vrhu KPJ, NIN, 21. 3. 1982; Zlatko Čepo, Sukob s In-
formbirojem, Večernji list, 8. 3. 1976.

188

(5) PRO, FO 371/72583/R 8173; 71667/N 8448; Robert R. King, A History of
the Romanian Communist Party, Stanford University Press, 1980, str. 52.

(6) FRUS, 1948, II., str. 1-338; PRO, CAB, 129, 25, C. P. (48) 78; CAB, 129,
27, C. P. (48) 134, 138, 143; FO 371/72583/R 8797/G; NAUS, 740.00119
Council/6-2748; TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File,
CIA Memorandum, 24. 6. 1948.

(7) AA.VV., Istorija Jugoslavije, nav. d., str. 93.

(8) NAUS, 800.00B CI/6-2248.

(9) NAUS, 800.00B CI/6-2548HH.

(10) PRO, FO 371/72579/R 7653; R 7655; 71264/N 7683.

(11) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 299-306.

(12) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 229, 230; V. Dedijer, Novi priloži, I. del,
str. 608; NAUS, 860H.00B/6-2848.

(13) K. Zilliacus, nav. d., str. 226.

(14) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 231.

(15) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 312-319; PRO, FO 371/72579/R
7691.

(16) PRO, FO 371/72582/R 8040; NAUS, 860H.00B/6-2948; V. Dedijer, Novi
priloži, III. del, str. 404.

(17) Idem, I. del, str. 499; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 232.

(18) NAUS, 860H.00/7-148; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 232.

(19) PRO, FO 371/72583/R 8797; NAUS, 860H.00/6-3048.

(20) PRO, FO 371/72581/R 7867; 72583/R 8797.

(21) NAUS, 860H.00/6-3048; 860H.OO/7-148; TL, Papers of H. S. Truman, Pre¬
sidenfs Secretary File, The Controversy between the Kominform and the
Communist Party of Yugoslavia.

(22) Fernando Claudin, nav. d., str. 486; The Times, 29 . 6. 1948; Chip of the
Eastern Block, The Economist, 3. 7. 1948, str. 2-4.

(23) NAUS, 860H.00/7-248.

(24) PRO, FO 371/72579/R 7753; NAUS 860H.00/6-2948.

(25) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, The Controversy
between the Kominform and the Communist Party of Yugoslavia; PRO, FO
371/72581/R 7867.

(26) PRO, FO 371/72579/R 7655; NAUS, 860H.O0B/6-2948.

(27) PRO, FO 371/72579/R 7751.

(28) NAUS, 860H.00/6-2948; 860H.00/7-2048; 860H.00/6-3041; D. Acheson,
nav. d., str. 332.

(29) NAUS, 860H.00/6-3048; PRO, FO 371/72579/R 7655; 72579/R 7752; R
7694; R 7691; Tito’s Defiance, The Economist, 7. 8. 1948.

(30) PRO, FO 371/72579/R 7751.

(31) FRUS, 1948, IV., str. 1076, 1077.

(32) PRO, FO 371/72579/R 7753.

(33) FRUS, 1948, IV., str. 1079-1081.

(34) PRO, FO 371/72579/R 7694; R 7655; FRUS, 1948, IV., str. 1078.

(35) PRO, FO 371/72579/R 7694.

(36) NAUS, 760H.61/6-3048.

(37) TL, State Department, Myron C. Taylor, 1948, Folder 3, 1.7. 1948.

(38) PRO, FO 371/72579/R 7753; 72583/R 8234; 72580/R 7797; NAUS, 800.00B
CI H H/7-148; 760H.61/7-3048; 860H.00/7-1348.

(39) PRO, FO 371/72583/R 8797; 72583/R 8173.

(40) PRO, FO 371/73583/R 8234; 72579/R 7655.

(41) PRO, FO 371/72579/R 7655..

189

(42) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 505.

(43) PRO, FO 371/72580/R 7786; 72584/R 8418; 72495/R 8416; 72583/R 8797;
NAUS, 800.00 Summaries/7-948.

(44) PRO, FO 371/72579/R 7655; NAUS, 860H.00/7-848; 860H.00/7-148.

(45) PRO, FO 371/73191/Z 5333.

(46) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Pariz, 1. 7. 1948.

(47) FRUS, 1948, IV., str. 1085-1087.

(48) PRO, FO 371/72583/R 8252; NAUS, 860H.00/7-148.

(49) PRO, FO 371/72581/R 7877; 72580/R 7861; 72582/R 8163; FRUS, 1948, IV.,
str. 1085.

(50) NAUS, 660H.659/7-248; 860H.00/7-1648; PRO, FO 371/72580/R 7861.

(51) FRUS, 1948, IV., str. 1088; PRO, FO 371/72585/R 8906.

(52) PRO, FO 371/72583/R 8234.

(53) Ibid.

(54) PRO, FO 371/72582/R 8163/G.

(55) PRO, FO 371/72584/R 8418; FO 371/72586/R 9023.

(56) FRUS, 1948, IV., str. 1094, 1095.

(57) Ibid., str. 1096; NAUS, 860H.00/7-1048.

(58) FRUS, 1948, IV., str. 1095; NAUS, 840.51 FC 60H/7-948.

(59) Wolfgang Leonhard, Child of the Revolution, London, 1957, str. 387-390.

(60) NAUS, 860H.00/7-1248; 800.00B CI/7-848.

(61) PRO, FO 371/72579/R 7752; 72580/R 7798.

(62) NAUS, 800.00B CI/6-2948; 860H.OO/6-2948; 860H.00/7-348; 86OH.00B/6-
3048; 860H.OB/6-3048; 860H.00/7-348; PRO, FO 371/ 72581/R 7902.

(63) PRO, FO 371/72583/R 8318; Borba, 10. 6. 1948.

(64) NAUS, 800.00B CI/7-848; PRO, FO 371/72581/R 7865.

(65) L. Marcou, nav. d., str. 221.

(66) PRO, FO 371/72580/R 7820.

(67) PRO, FO 371/72580/R 7848; 72579/R 7746; ASME, Jugoslavija, mapa 32,
fasc. I., Sofija, 2. 7. 1948; NAUS, 860H.00B/6-2948.

(68) NAUS, 860H.00/6-2948; 760H.74/7-448; PRO, FO 371/72580/R 7848.

(69) PRO, FO 371/72163/R 8208; 72582/R 8050; ASME, Jugoslavija, Mapa 32,
fasc. I., Sofija, 2. 7. 1948; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 323.

(70) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 10. 7. 1948; PRO, FO 371/
72163/R 8208; 72582/R 8050.

(71) NAUS, 860H.00/7-248.

(72) Ibid.; PRO, FO 371/72580/R 7821.

(73) PRO, FO 371/72581/R 7899; 72583/R 8335; ASME, Jugoslavija, Mapa 36,
Sofija, 7. 8. 1948.

(74) PRO, FO 371/72582/R 8050; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beo¬
grad, 10. 7. 1948.

(75) PRO, FO 371/72583/R 8318; NAUS, 860H.00/7-948; ASME, Jugoslavija,
Mapa 32, fasc. I., Beograd, 10. 7. 1948.

(76) P. Danylow, nav. d., str. 81; NAUS, 875.00/12-2448.

(77) NAUS, 760H.75/6-3048; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. III., Varšava,
18. 7. 1948; P. Danylow, nav. d., str. 81, 82.

(78) NAUS, 760H.75/6-3048.

(79) NAUS, 760H.75/7-248; 875.00/12-2448; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc.
I., Rim, 10. 7. 1948; Mapa 32, fasc. I., 6. 7. 1948; PRO, FO 371/72581/R
7961; 72583/R 8234.

(80) NAUS, 760H.75/7-348; 660H.7351/7-948; PRO, FO 371/72581/R 7961.

190

(81) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Rim, 6. 7. 1948; Mapa 36, Beograd, 7. 7.
1948.

(82) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Sofija, 10. 7. 1948.

(83) NAUS, 860H.00/7-248; 860H.00/7-1348; ASME, Jugoslavija, Mapa 32,
fasc. I., Washington, 1. 7. 1948.

(84) PRO, FO 371/71651/N 8852/G; NAUS, 874.21/7-948; 874.20/7-1648.

(85) PRO, FO 371/72585/R 8828; NAUS, 860H.00/7-1348; ASME, Jugoslavija,
Mapa 35, fasc. I., Sofija, 1. 7. 1948.

(86) S. E. Palmer and R. R. King, nav. d., str. 126; PRO, FO 371/72163/R 8655;
ASME, Jugoslavija, mapa 36, Beograd, 17. 7. 1948.

(87) PRO, FO 371/72585/R 8828; NAUS, 874.00B/8-1148.

(88) Free Bulgaria, III. del, str. 14, 15. 7. 1948.

(89) PRO, FO 371/72580/R 7853.

(90) PRO, FO 371/72582/R 8150; 72580/R 7857; R 7784.

(91) PRO, FO 371/71264/N 7992; 72580/R 7798; R 7850; 71667/N 8448; NAUS,
800.00 Summaries/7-2148; 800.00B CI/7-1448.

(92) PRO, FO 371/71295/N 8024.

(93) PRO, FO 371/72580/R 7844.

(94) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 421, 422; I. del, str. 503.

(95) NAUS, 860H.4016/7—1248; PRO, FO 371/72583/R 8308; ASME, Jugoslavi¬
ja, Mapa 32, fasc. II., Rim, 5. 8. 1948.

(96) NAUS, 860H.00/7-1548; 701.60H64/7-2348; PRO, FO 371/72605/R 8559.

(97) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 143.

(98) ASME, Jugoslavija, Mapa 14, fasc. II., Beograd, 16. 6. 1948.

(99) Ibid., Moskva, 16. 5. 1948.

(100) Manchester Guardian, 26. 6. 1948; PRO, FO 371/72185/R 5456.

(101) PRO, FO 371/71264/N 7992; 72580/R 7798; 71296/N 7868; The Times,
16. 7. 1948; V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 146; K. Kaplan, nav. d., str. 36.

(102) NAUS, 860H.00/6-2548; K. Kaplan, nav. d., str. 36 in passim.

(103) William C. Fletcher, Religion and Soviet Foreign Policy, 1945-1970, Lon¬
don 1973, str. 18; Stella Alexander, nav. d., str. 193, 194; PRO, FO 371/
72582/R 8149; NAUS, 860H.404/6-2548.

(104) NAUS, 860H.00/7-948 Secret File; PRO, FO 371/72580/R 7833.

(105) PRO, FO 371/72582/R 8148.

(106) A. Ulam, Expansion and Coexistence, Soviet Foreign Policy, New York
1974, str. 467; PRO, FO 371/71651/N 8852/G; NAUS, 860C.0OB/7-1648.

(107) PRO, FO 371/71651/N 8852/G; 72581/R 7867; FO 380/116/R 13091.

(108) PRO, FO 371/72585/R 8906.

(109) NAUS, 860H.00/7-248; PRO, FO 371/72579/R 7655.

(110) PRO, FO 371/72567/R 8271; NAUS, 860H.00/7-1648.

(111) PRO, FO 371/72585/R 8906.

(112) PRO, FO 371/7252/R 7900; R 8050; NAUS, 860H.00/7-148.

(113) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 243.

(114) NAUS, 860H.00/7-1348; 860H.00/7-248; PRO, FO 72585/R 8828; ASME,
Jugoslavija, Mapa 32, fasc. L, Beograd, 6. 7. 1948.

(115) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 6. 7. 1948.

(116) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 235.

(117) PRO, FO 371/72582/R 8050; NAUS, 860H.00/7^148; 860H.00/7-948.

(118) NAUS, 860H.OO/7—1948; Ivo Banac, Yugoslav Cominformist Organisation
and Insurgent Activity: 1948-1951, in Al the Brink of War and Peace: The
Tito-Stalin Split in a Flistoric Perspective, ur. Wayne S. Vucinich, New

191

York 1982, str. 248 in passim; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 237-256; V.
Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 452, 453.

(119) PRO, FO 371/72585/R 8050; 72584/R 8481; NAUS, 860H.415/7-948:
860H.415/7-1948; 860H.415/7-1648; 860H.415/7-948.

(120) V. Dedijer, Novi priloži, III, del, str. 397^103.

(121) TL, Notes on Cabinet Meetings, 23. 7. 1948; NAUS, 874.20/7-1648.

(122) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 405, 415, 417.

(123) PRO, FO 371/72582/R 8050; 72584/R 8433; R 8479; 72583/R 8249; ASME,
Jugoslavija, Mapa 36, Beograd, 17. 7. 1948.

(124) NAUS, 860H.00/7-1748.

(125) NAUS, 860H.00/7-2148; PRO, FO 371/72584/R 8460; FO 370/1931/L 5162;
Vjesnik, 4. 2. 1984.

(126) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 238.

(127) Manchester Guardian, 22. 7. 1948.

(128) NAUS, 860H.00B/7-2248.

(129) NAUS, 860H.00B/7-2248; 860H.00B/7-2348; V. Dedijer, Novi priloži, I.
del, str. 505; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 241.

(130) PRO, FO 371/72587/R 9638; NAUS, 860H.00B/7-2248.

(131) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 368-376; PRO, FO 371/72584/R
8719; Fitzroy Maclean, nav. d., str. 392.

(132) V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 506; III. del, str. 361; A. Bebler, nav.
d., str. 187.

(133) Manchester Guardian, 22. 7. 1948; NAUS, 860H.00/7-2148.

(134) NAUS, 860H.00/7-2248; 860H.00/7-2348; Humanite, 22. 7. 1948.

(135) PRO, FO 371/72567/R 8824; NAUS, 860H.4061 MP/8-648.

(136) NAUS, 860H.00B/7-2348; 860H.00B/7-2448; 86OH.00B/7-3148.

(137) NAUS, 860H.00/7-2148; 860H.00/7-2148.

(138) NAUS, 800.00B CI/7-2248.

(139) PRO, FO 371/72584/R 8694; R 8718.

(140) PRO, FO 371/72585/R 8816; NAUS, 860H.OOB/7-2548 ; 860H.00/7-2748;
V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 475; idem, Novi priloži, I. del, str.
507; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 241.

(141) PRO, FO 371/71265/N 8684; NAUS, 860H.00/7-2648.

(142) PRO, FO 371/72585/R 8773; 72605/R 8914; NAUS, 860H.00/7-2848.

(143) NAUS, 860H.00B/7-2848; ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Sofija, 29. 7.
1948.

(144) NAUS, 860H.00/7-2748.

(145) PRO, FO 371/72585/R 9012.

(146) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Sofija, 29. 7. 1948; PRO, FO 371/72585/R
9001; 72585/R 8982; NAUS, 800.00B CI/8-348.

(147) V. Dedijer, Novi priloži, I. del. str. 502, 503; III. del, str. 296; PRO, FO
371/72582/R 8100/G.

(148) V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str. 481-489; NAUS, 860H.00/7-2948.

(149) NAUS, 860H.00B/7-3148.

(150) V. Dedijer, Novi priloži, I. del, str. 507; M. Djilas, Jahre der Macht, str.
242; NAUS, 860H.00/7-3048; PRO, FO 371/72584/R7388; 72585/R 8863;
72586/R 9082 ; 72587/R 9638.

(151) PRO, FO 380/116/R 13091.

(152) FRUS, 1948, IV., str. 1097; PRO, FO 371/72569/R 8790.

(153) J. O. Iatrides, nav. d., str. 60.

(154) NAUS, 860H.00/7-3048; PRO, FO 371/72569/R 8938. •'

192

(155) NAUS, FW 860H.00/7-2648; 660H.0031/7-2348; 860H.00/7-2048; FRUS,
1948, IV., str. 1099; PRO, FO 371/72569/R 8790.

(156) K. Kaplan, nav. d., str. 36.

(157) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 7. 8. 1948.

(158) Ibid.

(159) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 429.

(160) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 168.

(161) NAUS, 800.00B CI/8-348.

(162) NAUS, 860H.00B/10-2848; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I.,
Beograd, 7. 8. 1948.

(163) PRO, FO 371/72586/R 9297.

(164) PRO, FO 371/72571/R 9077/G; 72586/R 9083.

(165) PRO, FO 371/72586/R 9083; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Buka¬
rešta, 3. 8. 1948.

(166) PRO, FO 371/72586/R 9251; 72587/R 9742 ; 72588/R 9779; NAUS,
860H.00/8-1748; 860H.00/8-1748.

(167) PRO, FO 371/72587/R 9742; R 9433; NAUS, 860H.OO/8-1348; I. Banac,
nav. d., str. 248.

(168) TL, Papers of H. S. Truman, President’s Secretary File, CIA, Future
Danube River Navigation and Control, ORE, 34-48, 9. 6. 1948; PRO, FO
371/70235AV 4726; 70232/W 4486.

(169) NAUS, 860H.00/7-3048; Paul Lendvai, Antisemitism in Eastern Europe,
London 1972, str. 335; V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 168; ASME, Jugo¬
slavija, Mapa 14, fasc. I., Pariz, 13. 8. 1948.

(170) PRO, FO 371/70230AV 4055.

(171) NAUS, 760H.61/8-1348; PRO, FO 371/70238AV 5269.

(172) PRO, FO 371/70235/W 4726.

(173) PRO, FO 371/70234AV 4735; 70235AV 4836; W 4837.

(174) PRO, FO 371/70238AV 5821.

(175) PRO, FO 371/70236AV 4950; 70238AV 5148; NAUS, 840.811/8-248.

(176) NAUS, 840.811/8-248.

(177) PRO, FO 371/70235AV 4836; 72567/R 9964; NAUS, 860H.00/8-1648.

(178) NAUS, 860H.00/8-548 ; 860H.00/8-748; 860H.00/8-2448 ; 800.00B CI/8-
1448.

(179) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 543-558; L. White, nav. d., str.
123, 124; Ghita Ionescu, The Politics of European Communist States, Lon¬
don 1967, str. 35.

(180) NAUS, 860H.00/8-648; 860H.O0/748; PRO, FO 371/72587/R 9438; R 9679.

(181) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 561; NAUS, 800.00B CI/7-2148.

(182) PRO, FO 371/72586/R 9080.

(183) NAUS, 860H.00/7-3048.

(184) PRO, FO 953/571/PE 19.

(185) PRO, FO 371/72585/R 8998; 71713/N 8986; 72586/R 9791; Veljko Mičuno-
vič, Moskovske godine, 1856-1958, Zagreb 1977, str. 33.

(186) NAUS, 860H.00/8-1448; 860H.0O/8-1448; 860H.00/8-1648; PRO, FO 371/
72587/R 9521; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. L, Beograd, 13. 8. 1948.

(187) NAUS, 860H.00/8-2548; A. Ross Johnson, The Transformation, str. 69.

(188) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 350; M. Djilas, Jahre der Macht, str.
247; E. L. Pridonoff, Tito’s Yugo^lavia, Washington 1955, str. 122-126;
NAUS, 860H.221/8-1848; 860H.0O/8-2448; 860H.00/7-3048; PRO, FO
371/72586/R 8816; 82588/R 9791.

13 - Tito. Stalin in Zahod

193

(189) Claude Delmas, Lc »Non« de Tito a Stalin, Defense nationale, letnik 34.
junij 1978, str. 78; V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 171; PRO, FO 371/
72588/R 10129.

(190) J. Yindrich, nav. d., str. 29.

(191) PRO, FO 371/70238/W 5269; 72588/R 9791; R 9964; R 10124/G; NAUS,
840.811/8-1248.

(192) NAUS, 860H.00/8-1958.

(193) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 246, 247; V. Dedijer, Izgubljeni boj, str.
170, 171; idem, Novi priloži, I. del, str. 627.

(194) PRO, FO 371/72588/R 9779; S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče
dalje, II. del, str. 83, 84, 90; I. Kreft, nav. d., III. del, str. 57.

(195) NAUS, 860H.00/8-2548; PRO, FO 371/72588/R 10303.

(196) FRUS, 1948, IV., str. 1100.

(197) PRO, FO 371/72587/R 9521.

(198) PRO, FO 536/17/129; 371/72588/R 9964; NAUS, 860H.42761/8-1748;

(199) J. Yindrich, nav. d., str. 30; A. Bebler, nav. d., str. 186.

(200) NAUS, 860H.00/8-1748; 860H.00/8-2548.

(201) NAUS, 860H.00/8-2548 ; 860H.00/8-2648 ; 860H.00/8-2548; 860H.911/8-
1748; PRO, FO 371/72587/R 9742; 72588/R 9791; V. Dedijer, Novi priloži,
III. del, str. 464.

(202) NAUS, 860H.00/8-2448.

(203) The Observer, 29. 8. 1948; L. M. Lees, nav. d., str. 155.

(204) NAUS, 860H.00/8-2748; 860H.00/8-648; ASME, Jugoslavija, Mapa 32,
fasc. I., Beograd, 4. 8. 1948; PRO, FO 371/72630/R 9808.

(205) PRO, FO 371/72630/R 9640; 72599/R 9420; 72575/R 9792; R 9689; 71321/N
9326.

(206) PRO, FO 371/72588/R 10124.

(207) NAUS, 840.811/8-1948; 840.811/8-2048.

(208) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 559; PRO, FO 72587/R 9627.

(209) NAUS, 860H.00/8-648; PRO, FO 371/72588/R 9789.

(210) NAUS, 860H.00/8-2148; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. II., Bukare¬
šta, 19. 8. 1948; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 247; V. Dedijer, Doku¬
menti 1948, I. del, str. 560.

(211) NAUS, 860H.00/8-1948.

(212) PRO, FO 371/72588/R 10129.

(213) NAUS, 860H.00/8-3048; 860H.00/8-1348; ASME, Jugoslavija, Mapa 33,
fasc. II., Beograd, 14. 8. 1948.

(214) PRO, FO 371/72571/R 10240; NAUS, 760H.71/8-2748; V. Dedijer, Doku¬
menti 1948, I. del, str. 561-568.

(215) PRO, FO 371/72608/R 10454; NAUS, 860H.00/8-2948; 760H.64/8-3148;
ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Budimpešta, 20. 8. 1948.

(216) PRO, FO 371/72575/R 10031; 72605/R 10053.

(217) NAUS, 860H.00/8-2648; 760H.71/8-2748.

(218) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Beograd, 28. 8. 1948.

(219) PRO, FO 371/72588/R 10052; R 10080.

(220) PRO, FO 371/72588/R 9791; R 10242; 72575/R 9901; R 9792.

(221) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 562.

(222) PRO, FO 371/72575/R 10437/G; NAUS, 611.60H31/8-2748; 641.60H31/8-
2648.

(223) PRO, FO 371/72587/R 9432.

(224) NAUS, 860H.00/8-1448; PRO. FO 371/72630/R 9640.

194

(225) PRO, FO 371/72588/R 9969; 107829A¥y 10338/11; G. Ionescu, nav. d., str.
78; Borba, 29. 6. 1953.

(226) PRO, FO 371/71651/N 8852/G. ■

(227) PRO, FO 371/72588/R 9899; R 9791.

(228) PRO, FO 371/72588/R 10032, 10033.

(229) PRO, FO 371/72588/R 10071.

(230) PRO, FO 371/72588/R 9791; R 10242; 72575/R 9901; R 9792.

(231) PRO, FO 371/72588/R 10242; R 10033.

195

V igro stopijo kraljice

Pozno poleti leta 1948 je bila jugoslovanska politika vse bolj
podobna bogu Janušu z dvema obrazoma: z enim je nostalgično in z
intimno navezanostjo gledala na Stalinov svet, z drugim pa zaskrbljeno
in strahoma, toda ne brez zanosa in želje po novem, na še neraziskane
poti v prihodnost. Ta dva obraza jugoslovanske resničnosti sta se jasno
razkrila v govoru, ki ga je 1. septembra imel za Drugo proletarsko bri¬
gado Milovan Djilas. Poudaril je, da bistvo spora z Moskvo ni vpraša¬
nje, ali Jugoslavija priznava vodilno vlogo Sovjetske zveze, kajti te ji
dejansko nikoli ni odrekala, ampak zadeva oblike in metode v odnosih
med socialističnimi državami. KPJ je prepričana, da morajo ti odnosi
temeljiti na medsebojnem zaupanju, brez žalitev in sumničenj ter brez
podcenjevanja nalog, ki jih imajo posamezne partije in države v velikem
protikapitalističnem boju. (1)

Čeprav je Djilas še vedno hvalil Sovjetsko zvezo, pa vendarle ni
pozabil poudariti tudi pravilnosti stališč, za katere se je odločila KPJ.
Namigoval je celo, da jo vodijo boljši marksisti-leninisti od onih, ki so
na oblasti v Moskvi. Toda Tito in njegovi kot da se niso zavedali ali
hoteli zavedati, da tak način razmišljanja prav gotovo ne more ugodno
vplivati na spravo s Stalinom. Ujeti v svoja notranja protislovja so vodili
dvoumno politiko: na eni strani so poudarjali svojo solidarnost s socia¬
lističnim svetom, na drugi pa so se z njim spuščali v vedno ostrejše pole¬
mike. V začetku septembra so poslali svoje delegacije na mednarodni
kongres pravnikov demokratičnih držav v Pragi, na kongres o koordina¬
ciji železniške mreže v Budimpešti in na zborovanje zdravnikov v Var¬
šavi. Jugoslavija se je udeležila tudi kongresa o žrtvah nacizma v Berlinu
in srečanja intelektualcev za mir v Wroclawu. V Romunijo je poslala
novega diplomatskega predstavnika (ki je bil, morda nekoliko zlobno,
izbran med Jovanoviči), Bolgarom pa je ob praznovanju njihovega
nacionalnega praznika izrazila svojo bratsko naklonjenost. Ko je konec
avgusta nenadoma umrl Ždanov, je jugoslovanski CK poslal sovjet¬
skemu sožalno brzojavko, tisk pa je objavil obsežne nekrologe, v kate¬
rih ni bila niti omenjena odločilna vloga znamenitega pokojnika na zad¬
nji seji Informbiroja. Nazadnje so jugoslovanski časopisi soglasno s
sovjetsko propagando zahrumeli proti fašističnemu nasilju v Grčiji in
proti kršitvam albanske meje, za kar so obdolžili atenske oblasti. (2)

196

Na drugi fronti pa je Jugoslavija, obtožujoč Tirano, da preganja
njene državljane, začela ostro polemiko z Albanijo, ponovno pa je zašla
tudi v spor s Sofijo zaradi makedonskega vprašanja. (3) Njeno trdno
odločitev, da bo kljubovala Stalinu, pa so bolj kot vse drugo potrdile
spremembe v zvezni vladi, sporočene 1. septembra 1948. Podpredsednik
izvršnega sveta Edvard Kardelj je bil tedaj imenovan še za zunanjega
ministra, minister za notranje zadeve Rankovič pa povzdignjen v
namestnika ministrskega predsednika, pri čemer je obdržal svoj prvotni
sektor. Okrepitev njunih položajev, ki je bila v očitnem nasprotju z
željo Informbiroja po njuni likvidaciji, je jasno razkrivala, da bodo
voditelji vztrajali v svoji izzivalni drži. Druge spremembe in premiki v
ministrski sestavi so pripeljali na odgovorna mesta osebnosti, ki so bile
še posebno blizu Titu. S tem je maršal še okrepil svoj nadzor nad drža¬
vo, kajti vsi ključni sektorji v upravi so prišli v roke njemu zvestih
ljudi. (4)

Največ zanimanja je vsekakor vzbudilo imenovanje Edvarda Karde¬
lja za zunanjega ministra. Zahodni opazovalci so imenovanje ocenjevali
z mešanimi občutki, saj je bil ta slovenski komunist pri njih bolj malo
priljubljen; zaradi ortodoksnosti, neprožnosti in dogmatizma so ga
namreč imeli za nekakšnega jugoslovanskega Molotova. Neki angleški
diplomat je zanj celo uporabil znani verz, s katerim Goethe označuje
Mefista: »Der Geist der stets verneint« (duh, ki vedno zanika), češ da je
tak duh značiterrtudi za tega politika. (5) Razširjeno je bilo tudi mne¬
nje, da je Kardelj med tistimi voditelji, ki so se najbolj obotavljali pre¬
trgati vse stike z Moskvo. Po drugi strani pa so se vsi oddahnili, da je bil
iz zunanjega ministrstva odstranjen Simič, ki ni bil ne komunist ne Titov
prijatelj in je vodil svoj resor brez prave avtoritete, z odvečno ter pre¬
tirano togostjo, ki naj bi zakrila njegovo politično šibkost. Bilo je jasno,
da je s Kardeljevim imenovanjem dobilo zunanje ministrstvo v jugoslo¬
vanskem političnem življenju posebno mesto in da namerava Beograd
čisto na novo zastaviti svoje odnose z vzhodnimi državami. (6)

Kot bi se hotel opravičiti za implicitno željo po uporu, izraženo v
vladni zamenjavi, je novi izvršni svet poskušal dokazati svojo ortodok¬
snost v notranji politiki s široko odmevno akcijo proti »kulakom«. Že od
pomladi, ko je Stalin v svojih pismih opozoril na to vprašanje, so zavzeto
razpravljali o potrebi po čimprejšnji socialni preobrazbi na vasi. Tako je
junija prišlo do nove pobude za kolektivizacijo zemlje in spet so začeli
ustanavljati delovne zadruge ter državna kmetijska posestva po zgledu
sovjetskih sovhozov in kolhozov. Poleg tega so si zastavili veličasten pro¬
gram za izgradnjo 4.000 zadružnih domov, kar je zahtevalo 9,5 milijard
dinarjev (8% vseh stroškov federacije, republik in pokrajin, predvidenih
za tekoče leto). Omenjeni domovi naj bi bili usmerjevalci družbenega,

197

kulturnega in političnega življenja na vasi, v prihodnosti pa tudi sedeži
uprave kmečkih delovnih zadrug. (7)

Kmečko vprašanje, ki so ga na široko obravnavali na V. kongresu
KPJ, je bilo še naprej eden gordijskih vozlov jugoslovanske družbe. V
svojem govoru 10. avgusta Prvi proletarski brigadi je Tito (kakor tudi Dji-
las 1. septembra) ponovno poudaril, da partijski načrt res predvideva
kolektivizacijo, da pa ta nikakor ne sme biti vsiljena od zgoraj. Uresničiti
se mora na podlagi »ekonomskega prepričanja«, zrelosti kmečkega raz¬
reda in njegove vključenosti v socialistično družbo. (8) Kljub tem modrim
napotkom pa se jugoslovansko vodstvo ni moglo vselej upreti skušnjavi,
da ne bi kdaj pa kdaj pokazalo svoje revolucionarne zagretosti, čeprav mu
je tudi sama resolucija očitala prenagljene ukrepe (npr. ukrep proti malim
trgovcem prejšnjo pomlad), ter se posmehovala njegovi politiki, označu¬
joč jo za avanturistično, antimarksistično in demagoško. Iz dvojnega raz¬
loga - iz ideološke vneme in zaradi velikega pomanjkanja mesa in maščob
na mestnih trgih (o njem so odkrito pisali tudi časopisi) - so oblasti izdale
nov ukrep, s katerim so prizadele premožnejše kmete: 2. septembra se je
začela štiri dni trajajoča akcija odvzema prašičev, od katere ni bilo velike
koristi, povzročila pa je mnogo negodovanja med kmečkim prebival¬
stvom in še zaostrila njegovo nenaklonjenost do režima. Ob zori so moto¬
rizirane miličniške enote v polni bojni opremi prišle v naj bogatejše vasi z
naperjenim orožjem, zaprle cestni promet ter obkolile stanovanjska
poslopja in pristave. Prestrašenim kmetom, ki so bili že tako prizadeti
zaradi nedavno uvedenega davka na dohodek, so vzeli vse prašiče. Pustili
so le po dva ali tri, kolikor je bilo najbolj nujno za prehrano domačih in
za prirejo, in odvzete živali odpeljali na državna posestva. Vso akcijo pa
so spremljale grožnje z zaporom za vsakogar, pri katerem bi našli nepri¬
javljene živali. Za odškodnino so kmetje dobili samo skromno vsoto ali pa
potrdilo, s katerim je bilo mogoče kupiti industrijsko blago v državnih
trgovinah. V resnici so listki ostali v predalih, saj so bile trgovine tako
rekoč prazne. Na vse to so številni kmetje jezno reagirali, tudi z upornimi
dejanji - marsikdo je celo raje zastrupil prašiče, kot da bi jih oddal. (9)
Posledice te premalo pretehtane, slabo pripravljene in slabo izpeljane
akcije - odvzetih je bilo 300.000 prašičev, vendar jih je mnogo poginilo
zaradi pomanjkanja hrane ali zaradi bolezni - so bile težke tudi za potro¬
šnike: kmetje so prenehali nositi svoje pridelke na mestni trg in zato so
cene tako silno poskočile, da so dosegle najvišjo raven v vsem povojnem
obdobju. (10)

Jugoslovanski voditelji so se hudo zmotili, če so mislili, da bodo s
takimi in podobnimi ukrepi pridobili izgubljeno Stalinovo milost. Nas¬
protno, proti koncu poletja je Stalin polemiko s Titom celo zaostril, in
sicer tako, da je začel v satelitskih državah preganjati vse, ki jih je bilo

198

mogoče kakorkoli osumiti protitovske naklonjenosti ali teženj. To je
počenjal, ker pač ni mogel položiti roke na prave in glavne heretike. Prvi
je padel Poljak Wladislaw Gomulka, generalni sekretar partije in names¬
tnik ministrskega predsednika, ki je bil skupaj z dvema somišljenikoma
obtožen nacionalističnih in meščanskih odklonov. (11) V Bolgariji je bil
žrtev čistke poveljnik vojaške tajne službe general Vrancev, ki je poskušal
preprečiti infiltriranje sovjetskih agentov v svojo organizacijo. V Albaniji
so zaradi mnenj, ki so bila v nasprotju z resolucijo, zaprli novinarja in
člana CK Nuri Huta, medtem ko sta bili dve izmed najbolj vidnih politič¬
nih osebnosti Tirane, Koci Hoxe in Pandi Christo, proglašena za »agenta
jugoslovanskih trockistov« ter odstranjena s svojega dosedanjega polo¬
žaja v partijskem aparatu. (12) Tudi KP Madžarske je sporočila, da bo
prenovila svoje vrste: čistko je začela s prestavitvijo Laszla Rajka iz
ministrstva za notranje zadeve v zunanje ministrstvo. To je bila prva stop¬
nica usodnega drsenja navzdol, ki je v komaj dobrem letu pripeljalo tega
»močnega moža« iz Budimpešte na vislice. Toda tudi iz Češkoslovaške in
celo iz zahodnih partij, na primer iz francoske in avstrijske, so prihajali
glasovi o notranjih nesoglasjih in o kritikah tistih, za katere se je zdelo, da
niso slcpo pokorni Kremlju. (13)

Po informacijah, ki jih je zbral francoski poslanik v Moskvi Chataig- j
neau, naj bi se bil Tito takoj po smrti Ždanova še zadnjič obrnil na Stalina '
s pozivom za razrešitev krize, povzročene z resolucijo Informbiroja. Tudi
po Beogradu so krožile takšne govorice, ki jih je še spodbujalo up atije, da
se gospodarju zdaj, po smrti glavnega pobornika bukareškega izobčenja,
končno ponuja možnost nekoliko popraviti svojo politično usmeritev.
(14) Toda te iluzije, ki sojih še gojili v jugoslovanski prestolnici, so se raz¬
blinile 8. septembra, ko je na drugi strani Pravde  izšel dolg članek z naslo¬
vom Kam pelje Jugoslavijo nacionalizem Titove klike.  Besedilo je bilo
brezprizivna obsodba beograjskih voditeljev, ki da se obnašajo nedostoj¬
no, hinavsko in nasprotno Leninovemu nauku. Njihova razvpita ljubezen
do Sovjetske zveze ni nič drugega kot cenena zvitost, s katero hočejo pre¬
varati jugoslovanske narode. V resnici je »Titova klika« prav v dneh V.
kongresa, ko so donele najbučnejše fraze o pripadnosti Jugoslavije
enotni protiimperialistični fronti, prešla v sovražni tabor, se tako odrekla
zavezništvu z revolucionarnim mednarodnim proletariatom ter zapisala
državo propadu. »Nacionalizem Titove klike razorožuje Jugoslavijo pred
zunanjimi sovražniki«, je razglašal članek. Toda to počne samo frakcija,
ki je dejansko v vojnem stanju s partijo in vlada lahko le s pomočjo policij¬
skega administrativnega aparata. (15)

Te nadvse trde besede, najtrše, kar jih je kdaj uporabil sovjetski tisk
zoper Tita, so bile podpisane z velikimi črkami in v mastnem tisku s kra¬
tico ČEKA, kar je samo po sebi sprožalo asociacijo na izgovor kratice, ki

199

je bila v rabi za centralni komite; to pa je seveda dajalo članku še dodatno
težo. Po mnenju izvedencev britanskega poslaništva v Moskvi so se v
besedilu, polnem ostrih ironičnih stavkov in v obrednem ponavljanju
vedno istih misli kazale Stalinove slogovne značilnosti. (16) Tega očitno
tudi voditelji v Beogradu niso mogli spregledati; doslej so se mnogi jugo¬
slovanski komunisti tolažili s tem, da se sovjetski tisk ni angažiral v pole¬
miki proti njim tako sovražno kot tisk v satelitskih državah in so prav
zaradi relativne umirjenosti njegove kritike celo upali na možnost sprave.
Zato je članek v Pravdi  deloval nanje kot hladna prha, kar dokazuje tudi
dejstvo, da ga nista omenila ne tisk ne radio. (17) Da bi bil napad še hujši,
je Pravda  objavila v isti številki tudi življenjepis Arse Jovanoviča, »ne¬
davno barbarsko ubitega v Jugoslaviji«, a »dragega spominu vseh, ki so se
borili proti fašizmu«. Naslednjega dne je članek povzelo glasilo sovjetske
vlade Izvestja , spremljalo pa ga je še proti jugoslovanskim voditeljem
naperjeno pismo generala Popivode, prvič objavljeno v Pravdi  27. avgu¬
sta. (18) Kremelj je očitno hotel poudariti, in sicer z vso svojo avtoriteto,
kakšen neodpustljiv greh je nacionalizem, ter opomniti ne samo Jugoslo¬
vane, ampak tudi druge satelite, da je »internacionalizem«, razumljen
seveda kot popolna podreditev Moskvi, nepreklicni imperativ za vsako
komunistično partijo in socialistično državo.

Obtožbe in klevete, ki so padale po Jugoslaviji že od bukareškega
izobčenja, je Moša Pijade rad komentiral z besedami junaka iz nekega
romana: »Ugotovil sem, da bi lahko postal velik podlež, če bi se le malo
potrudil. Resolucija.« je dodajal, »je naredila mnogo velikih podležev, ne
da bi se j im bilo zato treba sploh kaj truditi.«(19) Kako resnične so bile nj e-
gove besede, se je pokazalo takoj po napadu obeh sovjetskih časnikov:
sprožila sta namreč pravo verbalno ofenzivo, ki jo je z novim zagonom
začel proti Jugoslaviji ves socialistični tabor. Gonjo, kot jo je hotel Stalin,
so verjetno skrbno uskladili on sam, Paukerjeva in drugi voditelji vzhod¬
nih držav, ki so se, kakor so trdile vztrajne govorice, septembra sestali na
Krimu. (20) Že 9. septembra je romunska vlada naslovila na jugoslovan¬
sko poslaništvo noto, v kateri je ogorčeno zavrnila »lažne in obrekljive
trditve« z dne 25. avgusta. Kako bi mogla bukareška vlada podpreti pro¬
tidemokratična stališča Beograda in prepovedati svojim članom, da svo¬
bodno izrazijo svoje prepričanje in svoje politične ocene? Podoben odgo¬
vor je takoj nato prišel tudi iz Budimpešte. V njem so po točkah zavrnili
vse jugoslovanske obtožbe in z licemerskim samozadovoljstvom razglasi¬
li, da se madžarska vlada v nasprotju z jugoslovansko trdno vključuje v
miroljubno fronto protiimperializma in bo zato nadaljevala dosedanjo
politiko v korist obeh držav. (21)

»Psihološka vojna«, sprožena proti beograjskim odpadnikom, je od
besed kmalu prešla h konkretnim dejanjem. Jugoslavija se je že nekaj

200

časa pripravljala na to, da bo v njeni prestolnici potekala velika športna
manifestacija Balkanske in srednjeevropske igre, s katerimi naj bi mla¬
dina vsega donavskega območja utrdila in poudarila svojo bratsko soli¬
darnost. Oblasti so se iskreno zavzele, da bi bila to dostojna prireditev,
zlasti še, ker so se zavedale, kakšno pomembno vlogo ima »fizkultura« na
ideološkem in propagandnem področju.

Beograjski stadion so razširili, da je lahko sprejel 60.000 gledalcev,
pripravili so bivališča za tuje goste in sam Tito je nakazal 50 milijonov lir
za nakup ustrezne športne opreme v Italiji. Pred začetkom iger, ki naj bi
bile oktobra, so celo izdali spominsko serijo živopisnih znamk. Toda ko je
bila sredi septembra na romunsko pobudo sklicana seja pripravljalnega
odbora v Budimpešti, se je niso udeležile ne romunska ne albanska in ne
bolgarska delegacija. Presenečenim Madžarom, Poljakom, Čehom,
Jugoslovanom in Tržačanom, ki so prišli s svojimi delegacijami, so posre¬
dovali predlog iz Bukarešte, da se iger odpovedo, toda razen Jugoslova¬
nov in Tržačanov se temu nihče ni uprl. (22)

Poslabšani odnosi med Jugoslavijo in drugimi državami vzhodnega
bloka, zaradi katerih je bila kmalu za tem odpovedana celo tekma nogo¬
metnega moštva Spartakus iz Prage proti beograjskemu Partizanu, so pri¬
zadeli tudi mnoge jugoslovanske študente na Češkoslovaškem. Od
začetka poletja 1948 so doživljali pritiske in preganjanja vseh vrst, tako da
je morala beograjska vlada odločno protestirati. Polemika, ki je burno
potekala že nekaj tednov, je sredi septembra prerasla v pravcati diplomat¬
ski incident z izmenjavo not in z izgonom odpravnika poslov pri jugoslo¬
vanski ambasadi v Pragi. Domov pa so se morali vrniti tudi vsi mladi, ki
niso hoteli razglasiti Tita za izdajalca socializma. (23) Jugoslovanski mar¬
šal je v tem času podobno kot v preteklosti Trocki, Buharin in drugi
odpadniki, s katerimi so ga primerjali, postal v komunističnem svetu
osebnost, ki jo je treba izbrisati iz zgodovine: splošne obsodbe ni bilo
deležno samo njegovo sedanje delovanje, zanikane so bile tudi njegove
minule zasluge. Do kakšnih nesmislov je pripeljalo takšno vedenje, se je
pokazalo v vzhodnem Berlinu, kjer so tamkajšnje komunistične oblasti
pripravile veliko fotografsko razstavo o »žrtvah fašizma.« Titovo po¬
dobo so s te razstave odstranili, nadomestila pa jo je slika kralja
Aleksandra Karadjordjeviča, ki je bil označen kot »porok kolektiv¬
ne varnosti pred hitlerjevskimi provokatorji in kot žrtev fašistične¬
ga zločina.« (24)

Ob napadih, ki so prihajali z vseh strani in razkrivali v Titu poglavit¬
nega sovražnika vsega proletariata (že se je govorilo o njegovih stikih z
jugoslovanskimi meščanskimi silami in o tajnih srečanjih z ameriškimi
odposlanci) (25), je marsikdo pomislil, da se ga bo Stalin poskušal nasilno
iznebiti. »Umor Tita,« je pisal Reams iz Beograda 15. septembra, tehta-

201

joč Stalinove možnosti za strmoglavljenje maršala, »je za Informbiro ver¬
jetno najbolj konkretna politična možnost.« Toda takoj je dodal, da »bi
bilo najprej potrebno prodreti v enega najbolj čvrstih varnostnih sistemov
na svetu« in da je v primeru Titove smrti sicer mogoče pričakovati nerede
ali poskuse državnega udara, toda na njegovo mesto bi lahko takoj stopil
Rankovič ali kdo drug. (26) Jugoslovanske oblasti, ki so se zavedale, da te
nevarnosti še zdaleč niso izmišljene, so z uvedbo izjemno strogih ukrepov
zagotovile varnost maršala in njegovih najožjih sodelavcev. Tito, Kar¬
delj, Rankovič in Djilas se v javnosti niso več pojavljali skupaj in so se
gibali samo v spremstvu do zob oboroženih enot. Ko je v začetku septem¬
bra Tito obiskal Zagreb, je prišel kar s tremi oklepnimi vlaki, opremlje¬
nimi z mitraljezi in dvema lažjima tankoma. (27)

Jugoslovanski voditelji pa se niso omejili samo na utrjevanje svojih
okopov, ampak so prešli tudi v ofenzivo ter svoj propagandni stroj usme¬
rili na Vzhod. Značilno je, da so po izobčenju podvojili čas, ki ga je radio
Beograd odmerjal za oddaje šestim informbirojevskim državam in Alba¬
niji, in tako sproti odgovarjali na sovražno propagando iz sosednih pre¬
stolnic. (28) Izven te besedne bitke niso ostali niti najpomembnejši pred¬
stavniki režima. Že 19. septembra se je na primer pojavil v Borbi  članek
Moše Pijadeja, Titovega učitelja in mentorja drugih jugoslovanskih vodite¬
ljev, z naslovom Zavrgli so dejstva za dogme.  Članek je izzval pravo sen¬
zacijo, zakaj stari revolucionarje tokrat prvič z vso jedko ironijo, s katero
je bil tako obilno obdarjen, napadel KPSZ in jo implicitno obtožil reak¬
cionarnih teženj. Ni se skliceval na pisanje v Pravdi  pred enim tednom,
pač pa je komentiral dva protijugoslovanska spisa v Boljševiku  in očital
sovjetskim politikom, da so pogreznjeni v morje dogmatskih citatov,
popolnoma nesposobni oblikovati nove ideje in teorije, ki jih zahtevajo
čas in različne razmere v državah na poti v socializem. Na trditev Boljševi-
ka,  da so splošni zakoni prehoda iz kapitalizma v socializem, ki sta jih
odkrila Marx in Engels, preizkusila, uresničila in razvila pa Lenin in Stalin
v okviru sovjetske države in partije, obvezni za vse, je Moša Pijade odgo¬
varjal, da so pogoji za razvoj socializma različni glede na kraj in posebne
okoliščine ter da je resničnemu marksizmu-leninizmu tuj sleherni doktri¬
narni pristop. (29)

Poleg ponosne trditve o vrednosti in izvirnosti jugoslovanske izkušnje
ter ob odklanjanju sovjetskega monopola pri razlagi Marxa in Engelsa pa
je bilo mogoče v besedah beograjskih voditeljev zaznati tudi prva prizna¬
nja, da samostojna pot v socializem ne bo ne lahka ne preprosta. Tako je
bila v Borbi  z dne 19. septembra poleg omenjenega članka objavljena
tudi izjava, v kateri je minister za težko industrijo Luka Leskošek poja¬
snjeval delne neuspehe nekaterih tovarn. Bilo je prvič, da vzrokov zanje
ni iskal samo v ekonomskem bojkotu zahodnih imperialistov, ampak je

202

omenil tudi »težave«, ki jih Jugoslaviji povzročajo demokratične države,
vključene v informbirojevsko gonjo. (30)

Preplet čustev, misli in skrbi, ki je nastal iz zavesti o vrednosti lastnega
upora in zaradi mednarodne osamitve - to je bilo čutiti že v prispevkih
Moše Pijadeja in Luke Leskoška-se je jasno razkril tudi 26. septembra, ko
je imel Tito daljše srečanje z britanskim laburističnim poslancem in zna¬
nim levim publicistom Konnijem Zilliacusom. Svojemu gostu se je Tito
hotel pokazati poln samozaupanja in dobre volje, vendar pa ni mogel pov¬
sem skriti, da ga mučijo kar precejšnje bojazni in da ne goji nobenih iluzij
o posledicah storj enega koraka. Želel j e poudariti, da j e sprava s Stalinom
še mogoča, toda samo na osnovi popolne enakosti obeh vlad, taki osnovi
torej, ki a priori izključuje razmerje gospodar-hlapec. Opozoril je tudi
- in to je bila že nekaj časa priljubljena misel jugoslovanskih politikov -
da je njegov upor pomemben za vse države vzhodnega bloka: tudi zanje
bije ta boj, saj presega jugoslovanske interese in odločilno vpliva na pri¬
hodnost socialističnega gibanja. Še dobro, da je izobčenje zadelo ravno
KPJ, kajti ta se mu je sposobna postaviti po robu, česar nobena druga par¬
tija ne bi zmogla. (31) V tej perspektivi je položaj nemara zares dobival
razsežnosti zgodovinskega dejanja, toda v neposredni resničnosti
je bil videti povsem drugačen. Tito Zilliacusu ni prikrival, da so gospo¬
darske težave ogromne, da bo treba petletni načrt podaljšati najmanj za
eno leto in da bo prihodnja zima še posebno trda. Obtožil je Sovjetsko
zvezo, da vodi šovinistično politiko in hujska eno državo proti drugi. Po
njegovih besedah je Jugoslavija, kljub odločitvi, da bo ostala v vzhodnem
bloku, zainteresirana za vzpostavitev bolj prijateljskih odnosov z zahod¬
nimi silami, ki naj bi vključevali tudi gospodarsko sodelovanje. (32)

Ta zadnji maršalov namig ni bil izraz kakšne nedoločne želje, temveč
odraz jasno začrtane politične linije, ki so jo jugoslovanski diplomati
začeli oblikovati že konec avgusta in septembra. Z Italijani, Američani,
Angleži, Francozi, Švicarji in Avstrijci so navezali vrsto uradnih ali polu¬
radnih stikov, da bi pripravili temelje za nove trgovinske sporazume. Na
Zahodu so te korake spremljali zelo pozorno in živahno razpravljali o
tem, kako najprimerneje reagirati. V areno sta spet stopili vsaka s svojimi
argumenti in tezami stranki, ki sta nastali že julija ob izobčenju, iz zago¬
vornikov odločne ekonomske podpore Titu in iz tistih, ki so pozivali k pre¬
vidnosti. V okviru te razprave se je konec avgusta ambasador Peake
zapletel v kar živahno debato z ameriškim kolegom Cavendish Canno-
nom. Ta seje ob sklepu donavske konference odločil seznaniti Beblerja s
sporočilom, ki je prišlo iz Washingtona že mesec prej, in v katerem je
vlada Združenih držav izrazila pripravljenost razširiti gospodarske
odnose z Beogradom, če bi Jugoslovani tako želeli. Peake, ki je zagovar¬
jal izjemno opreznost, da ne bi škodovali samemu Titu (menil je, da so

203

med njegovimi tovariši še žive simpatije do Moskve), je sicer uspel prepri¬
čati Cannona v svoj prav, ni pa ga mogel odvrniti od namere, da do konca
izpelje prejeta navodila. (33) Po razgovoru z Beblerjem je Cavendish
Cannon odpotoval iz Beograda in zaupal ambasado odpravniku poslov
Reamsu, v katerem pa je imel sir Charles mnogo bolj odločnega sobesed¬
nika. Brž ko je Reams postal gospodar položaja, je poslal.State Depart-
mentu dolgo brzojavko, v kateri je analiziral korespondenco med Titom
in Stalinom iz minule pomladi. Na podlagi zaključkov, ki so se mu ponu¬
jali v omenjenih pismih, je prišel do sklepa, da je na vsak način treba pod¬
preti jugoslovanski upor. Združene države morajo s svojo politiko še
poglabljati prepad med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ter omogočati šir¬
jenje Titovega vpliva v satelitskih državah. »Pripravljeni moramo biti, da
nudimo pomoč vselej, kadar bo potrebno.« (34)

V začetku Reamsovo navdušenje v State Departmentu, kjer je prevla¬
dovala politika previdnega čakanja, ni naletelo na poseben odmev. K
temu so nehote pripomogli tudi sami Jugoslovani, ki so v svojem zbliževa¬
nju z Američani storili napako, da so že na samem začetku prosili za stra¬
teški material, kot na primer opremo za vrtanje naftnih vrelcev. V Was-
hingtonu niso vedeli, da je črpanje nafte v Jugoslaviji močno otežkočeno,
ker ji je Sovjetska zveza poslala vrtalne naprave brez potrebnih motorjev,
zato so polni sumničenj ravnali po ustaljenih pravilih. Razprava v ameri¬
ških vladnih krogih je pripeljala do sklepa, da za zdaj - upoštevaje tudi
jugoslovansko zunanjo politiko, zvesto sovjetski - ni primerno prodati
Titu tega materiala: še vedno je možnost, čeprav majhna, da pride del son-
dažnih naprav v roke Sovjetov, kajti ti takšno opremo nujno potrebujejo.

(35) Ta stališča so se še okrepila v začetku septembra, ko je prispelo v
Washington poročilo o intervjuju, ki ga je imel John Gunter, dopisnik
tednika Time,  s Titom. V njem je Tito sicer poudaril svojo pripravljenost
za dobre odnose z Zahodom in Vzhodom, vendar pa je brez ovinkov izja¬
vil, da bi se v primeru vojne Jugoslavija borila na strani Sovjetske zveze.

(36) Proti stališčem tistih, ki so bili sicer pripravljeni sprejeti tudi druge
jugoslovanske prošnje, a se jim čas še ni zdel zrel za prodajo strateškega
materiala, se je odločno postavil Reams. Iz Beograda je še naprej trdil, da
je interes Združenih držav vzpostaviti aktivnejše politične odnose z Jugo¬
slavijo in ji tako omogočiti, da bo materialno in psihološko zdržala pod
pritiskom Vzhoda. To bi bilo tudi posredno sporočilo satelitskim drža¬
vam, da jih bo Zahod podprl, če bi sledile Titovemu zgledu. Kar pa
zadeva tabor, za katerega bi se Jugoslavija opredelila v primeru vojne, je
bil Reams prepričan, da bi Tito ostal nevtralen, vendar pa bi se mu to
posrečilo samo, če bi mu Zahod nudil primerno gospodarsko podporo.

(37)

Angleži so izmenjavo mnenj med ameriško ambasado v Beogradu in

204

State Departmentom, s katero so bili bolj ali manj seznanjeni, spremljali
precej zaskrbljeno in z nenehnimi pozivi k previdnosti. Po njihovem bi
Zahod s političnega stališča zagrešil velikansko napako, če bi v zbliževa¬
nju z Jugoslavijo naredil prvi korak in začel ponujati svojo pomoč za reši¬
tev režima: »Spor se prav lepo razplamteva in prej ali slej bo moral Tito
nekaj storiti. In tedaj bomo lahko koristni.« (38)

Konec septembra pa se je vendarle zdelo, da bo moralo preteči pre¬
cej časa, preden bodo dozorele takšne razmere. Iz Moskve so prihajale
vedno ostrejše obtožbe in vedno silovitejši napadi, toda Jugoslovani so s
pravim stoicizmom še naprej ponavljali, da je njihovo mesto ob Sovjetski
zvezi. Takšne drže jim ni narekovala samo ideološka vnema, ampak tudi
strah, da bi dali Moskvi pretvezo za oborožen napad, če bi na njene obto¬
žbe odgovorili »z vsemi topovi«. Voditelji v Beogradu so se več kot dobro
zavedali, kaj pomeni nesoglasje s Kremljem, kakor tudi da Stalinova neiz¬
prosna krutost (če uporabimo Kardeljeve besede) ne pozna meja. Rusija
jim ne bo nikoli odpustila njihovega odklona in bo vztrajno kot ptica ropa¬
rica čakala primeren trenutek za maščevanje. (39) Iz vseh teh razlogov so
Jugoslovani, razpeti med sovraštvo in ljubezen, ujeti v mrežo čustev, ki bi
jih bilo težko racionalno razvozlati, zavzeli v zunanji politiki dvoumno
držo, ki jo je poslanik Martino v zanj značilnem slogu slikovito opisal. V
brzojavki, odposlani konec septembra, govori namreč o »jugoslovanskem
gladiatorju, ki zaprt vase, mračen in predrzen, stoji obupno sam v medna¬
rodni areni. S kom se bo povezala, s kom se bo borila Jugoslavija v bližnji
prihodnosti?« (40)

Medtem ko se je Jugoslavija na zasedanju generalne skupščine OZN v
drugi polovici septembra v Parizu, kjer je sodelovala z reprezentativno
delegacijo, hotela na mednarodnem prizorišču na vsak način dokazati,
kako zavzeto podpira Stalinovo protiimperialistično politiko. Kardelj, ki
je pred skupščino govoril 29. septembra, je v hvalnici Sovjetski zvezi
poveličeval njene napore, da bi preprečila vojnim hujskačem novo preli¬
vanje krvi. Jugoslovanska delegacija se je v celoti strinjala z interpretacijo
konflikta Vzhod-Zahod, kakršno je dal Molotov, in v vseh pomembnih
vprašanjih podpirala njegove teze ter teze Višinskega. Pri sprejemu novih
članic v OZN, pri nadzoru nad atomsko energijo, pri grškem in berlin¬
skem vprašanju ter tudi pri deklaraciji o človečanskih pravicah - vedno je
bila pripravljena glasovati po volji Moskve. (41)

Vztrajati na teh stališčih in hliniti soglasnost pogledov in namenov ni
bilo lahko, saj so jo zdaj opravičevale samo še ideološke vezi, ne pa glo¬
boko prepričanje, povezano s konkretnimi interesi. Kardelj sam se spo¬
minja, da ga je bilo sram vloge, ki jo je moral odigrati pred generalno
skupščino: vloge slepega privrženca, cigar hlapčevstvo pa so Sovjeti, da je
bila mera polna, plačevali z žaljivim prezirom. Tovariši iz komunističnega

205

bloka so namreč Jugoslovane popolnoma ignorirali, kot da je njihov upor
zadnje, za kar bi se morala Moskva zanimati. (42)

Medtem ko so jugoslovanski voditelji v Parizu vešče igrali vlogo zve¬
stih Stalinovih pristašev, pa so v Beogradu sprejemali odločitve, s kate¬
rimi so pobijali lastno tezo o možni spravi v imenu skupnih interesov
socialističnega tabora. 27. septembra je bila na izrednem zasedanju zve¬
zne skupščine Hebrangu, Žujoviču in petim drugim poslancem, osumlje¬
nim kominforizma, odvzeta parlamentarna imuniteta, s čimer je bila tudi
formalno urejena njihova aretacija in omogočeno sodno preganjanje.
Toda vrhunec je skupščinska dejavnost dosegla zadnji dan zasedanja, to
je 30. septembra, ko sta se na skupno sejo sestala zvezna skupščina in
zbor narodov. Ob tej priložnosti je bila soglasno sprejeta resolucija, ki jo
je v imenu 59 poslancev predstavil srbski predsednik Petar Stambolič:
zaradi sovražne propagande demokratičnih držav in zaradi njihovega
vztrajnega zavračanja dejstva, da milijoni delavcev podpirajo Tita, skup¬
ščina slovesno izjavlja, da so vsi jugoslovanski narodi z njim in odobra¬
vajo njegovo politično smer. (43) S tem so bile jasno in odločno zanikane
informbirojevske trditve, da v razkolu vztraja samo »Titova klika«, ljud¬
ske množice pa da ji nasprotujejo. Zdaj so te množice prek svojih izvolje¬
nih predstavnikov zavrnile, »kot v času narodnoosvobodilnega boja«,
vsakršen poskus ustvariti med njimi in vodstvom prepad. Kot krivce za
škodo, ki jo taka razdiralna politika povzroča vsemu socialističnemu tabo¬
ru, so označili ne samo satelitske države, ampak - tokrat prvič odkrito -
tudi Sovjetsko zvezo. (44)

Resolucija je bila sprejeta z burnim aplavzom in navdušenimi ovaci¬
jami Titu, kar je navdalo zahodne opazovalce s precejšnjim zadovolj¬
stvom. »Njene nedvoumne besede,« je komentiral Reams, »bodo le
stežka narobe razumeli tako jugoslovanski narodi kot narodi sovjetskega
tabora«. (45) Dvotirnost jugoslovanskega političnega ravnanja pa je bila
takšna, da je vsakdo, ki je poskušal razlagati njen dejanski pomen, tvegal
obtožbo sovražnega delovanja. To se je tudi zgodilo beograjskemu dopi¬
sniku United Press  Janu Holmanu Yindrichu, ki je objavil v Parizu čla¬
nek, kjer v naslovu trdi, da so se Jugoslovani odločili za protisovjetsko
politiko. Jugoslovanska delegacija pri Združenih narodih je zaradi tak¬
šnih »nepravilnih in tendencioznih« informacij nemudoma poslala v Beo¬
grad odločen protest in nezaželeni časnikar je bil podobno kot prej že
nekaj njegovih kolegov takoj izgnan iz države. (46)

Toda prav v času, ko so jugoslovanske oblasti izvajale takšne pritiske,
je v Borbi  2., 3. in 4. oktobra izšel dolg članek z naslovom Še enkrat o
nepravičnih in lažnih klevetah.  Ni bil podpisan, in prav to je še bolj kot
sama vsebina večalo njegov pomen. Takšno besedilo nedvomno ne bi bilo
nikoli objavljeno, če ga ne bi bil napisal ali vsaj v celoti potrdil Tito sam.

206

Maršal se je zares do takšne mere poistovetil s piscem članka, da je v raz¬
govoru z nekim ameriškim obiskovalcem celo namignil, da je tekst nje¬
gov. V resnici pa je samo prebral in odobril, kar je napisal Djilas, pri
čemer je prvi hip vendar imel nekaj zadržkov glede tega, ali je primerno
napadati Stalina osebno in s tem dokončno razbliniti iluzije o možnosti
njegovega odrešilnega posega, ki jih je KPJ tako dolgo gojila. Toda Djilas
je - kakor poroča v svojih spominih - vztrajal pri svojem, češ da je zdaj že
vsem znano, kdo stoji za obtožbami, naperjenimi proti Jugoslaviji, in da
bi molk o tem povzročal le nevarno zmedo med člani partije. »Dobro, pa
naj ostane tako,« se je strinjal Tito, »saj smo še predolgo prizanašali Sta¬
linu.« (47)

V omenjenem članku je Djilas izrazil spoznanja, do katerih je prišel
sam ob poteku dogodkov, pa tudi v razgovorih s Kidričem in Kardeljem.
Trdil je, da ima Jugoslavija posebno mesto v socialističnem taboru, kajti
narodnoosvobodilna vojna je bila hkrati tudi revolucionarni proces, v
katerem je delavski razred prevzel oblast. To pa mu daje pravico, da gradi
socializem na svoj način; tiste države vzhodnega bloka, vključno s Sovjet¬
sko zvezo, ki obtožujejo Jugoslavijo nacionalističnih teženj, pa so se
oddaljile od »pravega internacionalizma«. Jugoslavija nima nobenega
namena prestopiti v imperialistični tabor in se osamiti od demokratičnih
držav, toda nikakor ne soglaša z neutemeljenimi kritikami in od zunaj pri¬
hajajočimi poskusi, ki naj bi ločili njene voditelje od ljudstva. Poleg tega
odločno zavrača sovjetski monopol nad pravilno interpretacijo marksi¬
zma in odreka Stalinu karizmo nezmotljivosti. Doslej v tisku o njem ni
bilo besede, a ne zato, ker bi si delali iluzije o njegovem odnosu do kon¬
flikta, temveč ker se glede na to, da sam ni stopil v areno, ni zdelo pri¬
merno začenjati polemike z njim. Sicer pa so vsi člani partije poznali nje¬
gova stališča. »Stalin je največja živa avtoriteta ne samo mednarodnega
delavskega gibanja, ampak vsega demokratičnega sveta. Toda v sporu
med KPJ in KPSZ pravica ni na njegovi strani.« (48)

Tako jugoslovanska javnost kot tuji opazovalci so v članku takoj raz¬
krili zavestno in odločno hotenje omejiti Stalinov mit ter odkrito prizna¬
nje, da je razkol dokončen. »Jugoslovanska kritika nezmotljivega pre¬
roka iz Moskve ukinja sleherno možnost pomiritve, če je ta možnost sploh
bila,« je komentiral ameriški poslanik v Kremlju. (49) Kritika je, kot trdi
Djilas, spodbudila ponovno preučevanje sovjetskega sistema in pomenila
začetek dejanske ločitve od njegove politične prakse, temelječe na laži in
nasilju. Na monolitno vizijo družbe, negibno v svoji ortodoksiji, je Djilas
odgovarjal s trditvijo, polno etičnega in revolucionarnega zanosa:
»Oblast ni vse, resnica je višja od oblasti!« (50) Sir Charles Peake, ki je
sicer poudaril, da so te ideje že nekako domače, saj so bile izražene že v
pogovorih članov vlade, visokih predstavnikov ministrstva za zunanje

207

zadeve ter Tita samega s številnimi tujimi gosti in diplomati, je takoj oce¬
nil pomen tega članka: dokazuje, da je bitka prestavljena na odprto polje
in da je v celoti postala stvar javnosti. Jugoslovanske dogodke je, po nje¬
govem mnenju, mogoče primerjati s partijo šaha: doslej je šlo komaj za
kaj več kot za premike kmetov, zdaj pa si prvič stojita nasproti kraljici in
začenjata svoje poteze. »Ni lahko napovedati izida, ta hip je mogoče reči
le, da bo Tito težko končal partijo brez boja.« (51)

Pomena in nevarnosti idej, nanizanih v Borbinem  članku, so se dobro
zavedali tudi v informbirojevskih krogih. Dejstvo, da so se Jugoslovani
pri poudarjanju svoje samostojnosti sklicevali na revolucionarno legitim¬
nost in oporekali Sovjetski zvezi, da je edini vir marksizma, ob tem pa še
trdili, da ima njihova odločitev za graditev lastnega socializma vseobčo
vrednost - vse to nikakor ni moglo neopaženo mimo. In tako je že 15.
oktobra v novi številki glasila Za trden mir, za ljudsko demokracijo  na
takšno krivoverstvo odgovoril Judin, in to s člankom, ki naj bi jasno opre¬
delil pravi nauk. Spodbudo je dobil v deseti obletnici objave kratke zgo¬
dovine KPSZ (ki so jo pripisovali Stalinu) in trdil, daje Sovjetska izkušnja
pri socialistični preobrazbi »univerzalni vrelec navdiha« za vse komuni¬
stične partije. Tisti, ki zanikajo njeno splošno uporabnost in veljavnost
ter iščejo svoje poti v socializem, delajo hudo napako in njihov poraz je
neizogiben. (52)

K prepričanju zahodnih krogov, da je prelom zdaj dokončen in da je
Tito opustil vsako upanje, »da bo Stalin stopil iz oblakov«, je prispeval
tudi Aleš Bebler, član jugoslovanske delegacije v generalni skupščini
Združenih narodov. 5. oktobra se je v Parizu zadržal na delovnem kosilu
z enim glavnih predstavnikov Foreign Officea, državnim sekretarjem
Hectorjem McNeilom. Diplomata sta se spoznala že spomladi med
Beblerjevim dolgim bivanjem v Londonu, kar je nedvomno ugodno vpli¬
valo na to, da je med njima takoj stekel dokaj odkrit dialog. McNeil se je
na srečanje skrbno pripravil, pregledal je najpomembnejša Peakova
poročila in tudi besedilo nedavne resolucije jugoslovanske zvezne skup¬
ščine. Tako je poznal tezo o postopnem razvoju režima in o tem, da ga je
v njegovem ločevanju od Moskve potrebno podpreti, toda zelo previdno.
(53) Pripravljen ujeti v Beblerjevih besedah vsakršen pozitivni ton pa je
bil vendarle presenečen nad političnim realizmom in nad odprtostjo za
dialog, ki ju je pokazal njegov gost. Bebler se namreč sploh ni trudil, da
bi prikril, kako je zaskrbljen zaradi političnih težav svoje vlade in osam¬
ljenosti, ki jo doživlja jugoslovanska delegacija v Parizu, kjer sta oba
bloka do nje zelo hladna. Rusi niso povabili Jugoslovanov na nobeno sre¬
čanje z drugimi prijateljskimi delegacijami, prav tako jim niso dali nikakr¬
šnega napotka za njihove govore, kakor se je to dogajalo na prejšnjih
mednarodnih konferencah. Še večjo zaskrbljenost pa je Bebler izrazil

208

zaradi ekonomskih razmer v Jugoslaviji: njegova država trenutno ne
more računati na nobeno zunanjo pomoč in zato je njen položaj zares
težak. Na tej skrajni točki lahko propade celotni petletni plan in vse kaže,
da jugoslovanskemu ljudstvu ne ostaja nič drugega kot neomajna odloče¬
nost. Sleherna pomoč, ki bi jo mogli nuditi Britanci, bi bila torej življenj¬
skega pomena. (54)

Hkrati pa je - po Beblerju - potrebno ravnati skrajno previdno:
Velika Britanija mora premagati skušnjavo, da bi Jugoslaviji nudila poli¬
tično podporo, ker bi bilo to za beograjsko vlado močno neprijetno, pose¬
bej pa se mora izogibati vsakršnemu izrazu prijateljstva v okviru Združe¬
nih narodov, zakaj Jugoslavija, tako zavzeta za uveljavljanje svoje samo¬
stojnosti, mora dokazati, da ni od nikogar odvisna. Ker pa je politična
neodvisnost podrejena ekonomski, je nujno potrebno premagati težave
na gospodarskem področju. (55)

Če bi bil Bebler vedel, da je McNeilov pomočnik Guy Burges, eden od
sovjetskih »krtov« v Foreign Officeu, in da so mnogi dokumenti o jugoslo¬
vanski zadevi prišli na njegovo mizo, bi bil svoj »krik bolečine« nemara
bolj utišal ter z njim izzval skromnejši vtis v vrhovih britanske diplomaci¬
je. (56) Tako pa je imel zaradi svoje dramatične neposrednosti znaten
odmev. Komaj je McNeilovo poročilo o srečanju z jugoslovanskim diplo¬
matom začelo krožiti po ustreznih uradih Foreign Officea, so iz Beograda
potrdili, da Beblerjeve izjave niso sad trenutnega malodušja, ampak izra¬
žajo mnenje naj višjih državnih organov, celo Tita osebno. Prav v teh dneh
je Tito povabil na kosilo predstavnika »American Motion Picture Corpo¬
ration« Erika Johnsona, ki je želel plasirati ameriške filme na jugoslovan¬
skem trgu. Maršal ni samo naklonjeno sprejel tega predloga in odobril
nakup 25 filmov - kar je že samo po sebi pomembno, saj je pokazalo, da
se jugoslovanska množična kultura, doslej povsem podrejena Vzhodu,
začenja odpirati na Zahod - ampak je imel z ameriškim magnatom tudi
dokaj odkrit razgovor. Johnson mu je takoj na začetku povedal, da bo
njegove besede posredoval Thomasu Deweyu, voditelju republikanske
stranke, in maršal, ki se je tako povsem zavedal, da ne govori samo svo¬
jemu gostu, ampak veliko širšemu in bolj vplivnemu avditoriju (kakor se
je dejansko tudi zgodilo), je hotel igrati z odprtimi kartami. Poudaril je,
da živi kot komunist in da bo tako tudi umrl, da pa hoče biti gospodar v
svoji hiši. Vzrok za spore s Kremljem je prav v tem, da mu Stalin to pra¬
vico odreka. V sedanjem občutljivem položaju mora absolutno izboljšati
trgovinske odnose z Zahodom, vendar pa naj ta ne pričakuje od njega
političnih koncesij, ki bi med njegovimi privrženci porodili težko premag¬
ljiv odpor. Odgovoru na odkrito Johnsonovo vprašanje, kaj bi storil, če bi
prišlo do vojne med Sovjetsko zvezo in ZDA, se je Tito najprej izmikal,
nazadnje pa je dejal - v nasprotju z večkrat poudarjeno neomajno zve-

14 Tito. Stalin in Zahod

209

stobo Moskvi - da bi bilo njegovo zadržanje odvisno od okoliščin, v kate¬
rih bi vojna izbruhnila, in od tega, kdo bi jo sprožil. Tako je dal razumeti,
da bi lahko ostal nevtralen, če bi bili napadalci Sovjeti. (57)

Oba razgovora sta široko odmevala v washingtonskih in londonskih
diplomatskih ter vladnih krogih. Ko je britanski zunanji minister Ernst
Bevin prebral McNeilovo poročilo, si je vanj zabeležil, da želi o »politiki«
takoj govoriti s svojimi sodelavci, zadolženimi v Foreign Officeu za bal¬
kansko območje. V teh pogovorih so člani ministrstva z istimi utemelji¬
tvami kot Peake zagovarjali politiko, s katero nikakor ne bi pokazali beo¬
grajski vladi, da jo nameravajo pritegniti v svojo orbito, temveč bi potr¬
pežljivo čakali za njeno formalno prošnjo za pomoč. Rezultat razprave
pa je bil delni preokret britanske politične smeri. Bevin je namreč trdil, da
je treba Titu v njegovih prizadevanjih za ohranitev neodvisnosti od SZ
pomagati. Svoj koncept je izrazil z lakonsko .vendar odločno direktivo, ki je
v naslednjih mesecih postala skoraj geslo, ne samo za Angleže, ampak za
ves Zahod: »Keep him afloat!« (Držite ga na površini!) (58)

Takšna naravnanost je imela takoj praktične posledice: že v nekaj
dneh je bil sklenjen kratkoročni trgovinski sporazum med Veliko Brita¬
nijo in Jugoslavijo, ki je Jugoslaviji zagotavljal najnujnejše vsaj za prvih
dvanajst mesecev. Na ta sporazum so, preden je začel veljati, navezali
pogajanja za odškodnino v zvezi z britansko lastnino, ki je bila v Jugosla¬
viji podržavljena. Dogovarjanje je trajalo nekaj tednov, toda vmes je
Anglo-Iranian Oil »po pomoti« dobila dovoljenje, da lahko proda Jugo¬
slaviji 100.000 ton nafte, s katero naj bi rešila silno, že več mesecev traja¬
joče pomanjkanje goriva. (59)

Do istega sklepa kot Bevin so konec septembra in na začetku oktobra
prišli tudi drugi v mednarodnem okviru pomembni državniki. Medtem pa
so jugoslovanske oblasti, ki so nestrpno čakale na začetek novega obdo¬
bja v gospodarskih odnosih s kapitalističnim svetom, javljale, da so pri¬
pravljene urediti vsa še odprta in nerešena vprašanja nacionalizacije,
zaradi katere so bili oškodovani tuji državljani. Prvi tak sporazum je bil
sklenjen že konec septembra s švicarsko vlado, kateri je Beograd plačal
kot odškodnino 75 milijonov švicarskih frankov. (60) Pogajanja z Italijani
so bila bolj zapletena. Italija je Jugoslovanom postavljala zahteve v zvezi
z zapuščenim ali nacionaliziranim imetjem, ki je prej pripadalo njenim
državljanom, Beograd pa je s svoje strani v skladu z določili mirovne
pogodbe od Rima zahteval 125 milijonov dolarjev kot povračilo za vojno
škodo. Italijanski zunanji minister grof Sforza je takoj na začetku pokazal
naklonjenost za okrepitev gospodarskih stikov med državama, v prepriča¬
nju, da so dober temelj za izboljšanje političnih odnosov. Poudarjal pa je,
da je treba ravnati zelo previdno, brez vplivanja na jugoslovansko notra¬
njo ureditev. Da bi vzdušje boljšega razumevanja, ki se je počasi ustvar-

210

jalo med državama, ne bilo moteno, je poskušal celo zavreti razvnete
nacionalistične in protijugoslovanske strasti nekaterih italijanskih kro¬
gov, pri čemer je šel tako daleč, da je odrekel svojo podporo Istrskemu
odboru za nacionalno osvoboditev, ki je hotel v skupščini Združenih
narodov postaviti vprašanje Trsta in Istre. S tem je kajpak izzval precej
negodovanja in eden izmed predstavnikov tega odbora, prof. Diego De
Castro, je prišel celo potožit na ameriško ambasado v Rimu, da je Sforza
»jugoslovanofil«. (61)

V zvezi z odločnejšo in bolj odprto ekonomsko politiko do Jugoslavije
so, presenetljivo, še najbolj omahovali v Washingtonu, torej tam, kjer so
najprej izoblikovali zamisel, da je treba z varnostno mrežo zavarovati
majajoči se Titov režim. V začetku oktobra je neki britanski inženir
Murdo Mackanzie, svetovalec jugoslovanske vlade pri gradnji plavža v
Zenici, zaprosil ameriško ambasado, da bi podprla prošnjo za dovoljenje,
s katerim bi iz Združenih držav uvozili opremo za proizvodnjo surovega
železa. Za plačilo so bili Jugoslovani pripravljeni priskrbeti ameriškim
družbam v treh letih 600.000 ton boksita, se pravi več kot polovico svoje
proizvodnje. (62) Ponudba je bila važna, kajti to dragoceno rudnino so
doslej izvažali v Sovjetsko zvezo in na Češkoslovaško kot plačilo za oro¬
žje, ki ga je dajala prva, in za strojno opremo, ki jo je zagotavljala druga.
Dejstvo, da je Beograd kar nenadoma razpolagal s tolikšno količino bok¬
sita, je dalo nov pomen Titovemu govoru rudarjem v Boru 9. oktobra, v
katerem je namignil, da Sovjetska zveza in njeni sateliti izvajajo proti
Jugoslaviji gospodarsko blokado. Kljub temu je ameriška ambasada v
poročilu, ki pa ga ni podpisal Reams, odklonila Mackanzijevo zahtevo z
utemeljitvijo, da bi zaprošena oprema »pomenila neposreden prispevek
jugoslovanskemu vojaškemu potencialu«. (63) Po podobnih smernicah je
potekala tudi razprava, ki se je - na Reamsovo spodbudo - začela nekaj
tednov prej v State Departmentu. V Washingtonu so se vsi strinjali, da ni
primerno oskrbovati Beograda s proizvodi, vključenimi v tako imeno¬
vano listo 1-A, ki jo je pripravila vlada ZDA in jo poslala vsem zavezni¬
škim silam. Na tem seznamu so bili navedeni proizvodi, ki bi mogli služiti
v vojaške namene in jih zato ni mogoče prodajati vzhodnim državam.
Washingtonska vlada pa je vendarle sprejela predlog, da Jugoslavijo
vpraša, ali želijo kupiti v Združenih državah kaj drugega, in sklenila, da
se pospeši preučevanje prošenj, ki jih je beograjska vlada že predložila.
Da bi administracija razumela politične razloge za to preferenčno ravna¬
nje z Jugoslavijo, so pripravili posebno poročilo za sekretarja Sawyerja,
vodjo departmaja za trgovino. (64)

^ Medtem ko so potekale živahne razprave o tem, kako pomagati Titu,
da bo čimdlje obdržal ravnotežje, če povzamemo besede nekega izve¬
denca Foreign Officea (65), je dobila beograjska vlada povabilo iz Mos-

211

kve, naj pošlje v Sovjetsko zvezo svojo delegacijo. Ta naj bi se z ministrs¬
tvom za trgovino pogajala o obnovitvi gospodarskega sporazuma med
državama, ki je potekel že 30. maja 1948. Povabilo je prišlo prav v trenut¬
ku, ko se je delna gospodarska blokada, ki jo je uvedel Stalin že pred
nekaj meseci, tako zaostrila, da je začela občutno ogrožati jugoslovansko
gospodarstvo. Z današnjega vidika je mogoče reči, da je šlo za premi¬
šljeno propagandno gesto, s katero je Kremelj hotel dokazati, da Sovjet¬
ska zveza noče prekiniti stikov z Jugoslavijo in kaznovati ljudstva zaradi
grehov njegovih voditeljev. Toda v beograjskih vladnih krogih, kjer so si
na tihem še vedno želeli obnovitve pogajanj, so v tistem trenutku pobudo
sprejeli z olajšanjem, čeprav ne brez dvomov o dejanskih možnostih spo¬
razuma. Za hip seje spet prižgalo upanje, da je še mogoče vzpostaviti nor¬
malne trgovinske odnose s SZ in ljudskimi demokracijami.lCelo zunanji
minister Kardelj je imel sovjetski predlog za tako pomemben, da je nemu¬
doma zapustil Pariz, čeprav bi morala njegova delegacija prav v tistih
dneh predložiti generalni skupščini belo knjigo o Grčiji in memorandum
o Trstu. (66)

V zahodnih diplomatskih krogih, kjer se je ta novica kaj hitro razvede¬
la, je prevladovalo mnenje, da se bodo Titovi pogajalci vrnili iz Moskve
praznih rok, v nekaterih komentarjih pa je bilo vendar mogoče začutiti
rahlo vznemirjenost. »Domnevam,« je zapisal eden od izvedencev
Foreign Officea v svojem poročilu o sovjetskem predlogu, »da bo jugoslo¬
vanska delegacija v Moskvi dobila nedoločen odgovor.« Njegov kolega pa
je lakonično pripisal: »To upam.« (67)

Sodeč po ostrini polemike, ki je od konca septembra in ves oktober
divjala med Beogradom in informbirojevskimi državami, so bile možnosti
za dogovor res zelo skromne. Ugledni ameriški list Christian Science
Monitor  je v članku dne 11. oktobra to vzdušje dobro zadel z ugotovitvijo,
da je posledica Titovega spora s SZ ta, da se komunisti vse vprek vzajemno
obtožujejo tiranije, izdajalstva, nasilja in zločinstva(Konec septembra je
beograjska vlada sporočila, da bo nudila politični azil ubežnikom iz sosed¬
njih socialističnih držav. Izjava je povzročila v Albaniji silovito reakcijo in
namestnik zunanjega ministra Hysni Kapo jo je ožigosal kot »poziv vsem
zlikovcem, vohunom, agentom, sovražnikom ljudskih demokracij in
ostankom reakcije v sosednjih državah, naj pridejo v Jugoslavijo, kjer
bodo ljubeznivo sprejeti«. (68) Takšne trditve - povzeli sojih tudi drugod
- so samo primer surovega in grobega tona, v katerem so odslej ljudske
demokracije napadale »Titovo kliko«. Poslabšali so se celo odnosi z Var¬
šavo, kjer časopisni napadi na Jugoslavijo do tedaj še niso bili pretirano
žalj ivi. V začetku oktobra sta si vladi izmenj ali ostre protestne note zaradi
težavnega položaja svojih študentov, tako na Poljskem kot v Jugoslaviji.
A spor se ni omejil le na te »zbodljaje«, prizadel je tudi bolj konkretne

212

interese: sredi meseca so bila prekinjena srečanja jugoslovansko-poljske
komisije za gospodarsko sodelovanje in Poljska je močno zmanjšala, če
ne povsem ustavila pošiljanje premoga v Jugoslavijojcar je pomenilo za
jugoslovansko industrijo in promet hud udarec. (69) )

V Pragi pa so se medtem odločili za politično iniciativo, ki je bila za
jugoslovanske voditelje potencialno nevarnejša od vsakega gospodar¬
skega bojkota: v češkoslovaški prestolnici je namreč začel 1. oktobra
izhajati tednik jugoslovanskih informbirojevcev v tujini z naslovom Nova
borba.  Sovjetski tisk ga je seveda pozdravil kot list, ki bo razkrinkal
Titovo odpadništvo in združil Jugoslovane v boj proti izdajalcu. (70) Beo¬
grajske oblasti so Novo borbo  takoj prepovedale, toda kljub njihovim pri¬
zadevanjem je prišla v roke tudi privržencem informbiroja v Jugoslaviji.
Vendar pa njen uspeh ni bil tak, kot so si ga želeli sourednik Golubovič in
njegovi pomočniki. Že v tretji številki so potarnali, da se jugoslovanski
komunisti pustijo zavajati svojim voditeljem, ki jim zagotavljajo, da so še
vedno zvesti Stalinu. Ali ti tovariši ne razumejo, da postajajo sokrivci za
protisovjetsko delovanje in da stopajo na pot izdaje, ker molčijo ob takih
lažeh. (71)

Beograjske oblasti pa so do »tovarišev« še naprej vodile dvojni poli¬
tični boj. Po eni strani so hotele prepričati omahljivce, da bi sprejeli par¬
tijsko linijo, po drugi pa neusmiljeno izločale tiste, ki so neprevidno poka¬
zali naklonjenost do resolucije ali bili takšnih simpatij osumljeni. A zato
ni bilo potrebno veliko: zadoščala so, na primer, že pisma, s katerimi je
bukareška vlada obvestila precejšnje število visokih funkcionarjev, da je
njihova prošnja za vstopno vizo za Romunijo zavrnjena. Rankovičeva
policija je takoj zaslišala naslovnike, zakaj so za vizo zaprosili, in zagotav¬
ljanja zmedenih nesrečnikov, da gre za nesporazum, niso mogla pregnati
vseh sumničenj. (72)

V zadnjih mesecih leta 1948, ko je Tito potoval širom po državi in imel
govor za govorom, so uslužbenci UDBE kot panični pozaprli veliko ljudi,
ki so se jim zdeli sumljivi ali ki so bili, pa čeprav anonimno, ovadeni. Proti
koncu poletja je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi »kazenskega in
poboljševalnega doma« za informbirojevce v prepričanju, da je samo s
trdo roko mogoče zadušiti poskuse opozicije. Na predlog hrvaških var¬
nostnih organov so kot najprimernejši kraj zanj izbrali kamniti otok v
Kvarneru, ki ga nazorno označuje že njegovo ime - Goli otok. Brez vode
in vegetacije, brez človeških bivališč, izpostavljen pekočemu soncu poleti
in burji pozimi, je bil ta otok (tudi zato, ker bi bil v primeru napada težko
dostopen Sovjetom) naravnost idealen kraj za jetniški pekel. Jetniki so
morali tu pretrpeti proces »prevzgoje,«, v katerem naj bi jih delo (klesati
so morali kamenje in ga nositi na kup) preoblikovalo v dostojne člane dru¬
žbe. Mnogi niso preživeli: nečloveški življenjski pogoji, pomanjkanje

213

hrane in vode, zverinsko pretepanje, vse to je povzročilo smrt več sto
zapornikov, od katerih so si mnogi tudi sami vzeli življenje. (73)

Nad Golim otokom je dolgo ležal molk. Jugoslovanske oblasti o njem
iz razumljivih razlogov niso govorile, molčala pa sta tudi zahodni tisk in
diplomacija, prepričana, da silna nevarnost, v kateri se je znašla Jugosla¬
vija, opravičuje vsakršne represivne ukrepe proti možni Stalinovi peti
koloni. Na Vzhodu so sicer grmeli proti »rablju« Rankoviču in jugoslo¬
vanskim »banditom«, niso se pa spuščali v podrobnosti njihovega ravna¬
nja. Ko so emigranti poskušali v Moskvi objaviti obtožujočo brošuro o
Golem otoku, sojo tamkajšnje oblasti nemudoma prepovedale: kako naj
bi dovolile obsodbo institucije, ki je v Sovjetski zvezi obsegala celo otoč¬
je? (74)

Koliko je bilo zaprtih v letih 1948-51, je težko ugotoviti, a po vsej ver¬
jetnosti jih je bilo okrog 50.000. Če upoštevamo, da so bile močno priza¬
dete tudi družine (sorodniki zaprtih so izgubili delo, bili so pregnani iz
svojih domov in izobčeni iz družbe, njihove žene pa prisiljene v ločitev) ni
pretirano reči, da so »čistke« zajele trikratno število oseb. Pri tem pa je
treba poudariti, da je imel teror v Jugoslaviji popolnoma drugačno vlogo
kot v Sovjetski zvezi: v Stalinovi državi so ga sprožili predvsem iz psiholo¬
ških vzrokov, z njim so nameravali popolnoma zasužnjiti milijone in mili¬
jone ljudi ter jih podrediti »gospodarjevemu« despotizmu; v Titovi državi
pa sta nasilje izzvala kruta realnost in neizpodbitno dejstvo, da se je v
jugoslovansko KP infiltriralo veliko sovjetskih agentov in simpatizerjev.
Težko bi bilo ugovarjati Edvardu Kardelju, ki v svojih spominih pravi, da
»smo bili surovi do notranjih agentur Informbiroja, toda drugačni nismo
mogli biti, ker bi sicer direktno odpirali vrata Stalinu«. (75) Edini pomi¬
slek, ki se spontano porodi, je, ali je bilo zato potrebno ravnati tako, kot
sta ravnala gestapo in NKVD.

Kljub splošni skepsi o dejanskih možnostih za ponovno vzpostavitev
trgovinskih odnosov s SZ je jugoslovanska delegacija pod vodstvom mini¬
stra Milentija Popoviča prišla 26. oktobra v Moskvo, kjer jo je na letališču
sprejel namestnik ministra za zunanjo trgovino Semičastov. Toda če pro¬
tokolarni drži sovjetskih oblasti ni bilo mogoče ničesar očitati, pa ni bila
posebno prijateljska in obetavna dobrodošlica, ki jo je Jugoslovanom
izrekel tisk, saj je prav v teh dneh s posebnim poudarkom objavil vest, da
se je nedavno neki jugoslovanski diplomat v Budimpešti izrekel za inform-
birojevsko resolucijo. V mesecih po izključitvi je namreč jugoslovansko
diplomacijo prizadela cela vrsta pobegov. Kardelj se spominja, da je
tedaj, ko je bil zunanji minister, zjutraj ob prihodu v pisarno najprej pre¬
veril, ali mu spet ni ušel kakšen diplomat. (76) Budimpeštanski dogodki
pa so bili še prav posebno hudi, toda ne samo zato, ker je bil ubežnik svet¬
nik Lazar Brankov, najpomembnejši funkcionar v jugoslovanskem pred-

214

stavništvu, ampak zlasti zato, ker je madžarskim oblastem izročil vse
zaupno in tajno gradivo, ki je bilo v njegovih rokah. Poleg tega je skupaj
z drugimi člani poslaništva, ki so sledili njegovemu zgledu, razglasil na vse
strani, da so jugoslovanski predstavniki v tujini dobili od voditeljev navo¬
dila, kako naj netijo spore v komunističnih partijah različnih držav. Med¬
tem ko so voditelji KPJ slepili svoje narode s trditvami, da hočejo tudi v
prihodnje sodelovati z ljudskimi demokracijami v boju proti imperiali¬
zmu, pa so po besedah Brankova poskušali z ustanavljanjem protitov-
skih organizacij in z razpečevanjem subverzivnega propagandnega gra¬
diva spodkopati strnjenost komunističnega tabora. Naj vsi vedo za »klavr¬
ne spletke«, ki jih skrivaj kujejo v svojih poslaništvih in ambasadah! (77)

Madžarsko časopisje s Szabad Nep  na čelu je s poudarkom objavilo ta
odkritja, v naslednjih dneh pa mu je skupaj s časopisi v drugih satelitskih
državah sledil tudi sovjetski tisk. V beograjskih vladnih krogih, kjer so
vedeli, da Moskva ne stori ničesar po golem naključju, so pravilno predvi¬
devali, da takšna publiciteta ne obeta za jugoslovansko-sovjetske pogo¬
vore nič dobrega. Kardelj sam je na sestanku z ameriškim ambasadorjem
Cavendish Cannonom sicer izjavil, da informbirojevske države gotovo
ne bodo pritisnile na Jugoslavijo s popolno gospodarsko blokado, vendar
je bil glede uspeha pogajanj precej pesimističen. Kot da bi se sprijaznili z
dejstvom, da je ta igra skoraj zanesljivo izgubljena, je dejal: »Storili
bomo vse, kar moremo, in upajmo, da bo kaj zaleglo.« (78)

V svoji osamljenosti (kot slaba šala je konec oktobra izzvenela vest, da
avstralski komunisti podpirajo Tita!) so se jugoslovanski voditelji zaveda¬
li, da je najpomembnejše ohraniti mirne živce. Zato so razmeroma blago
reagirali na napade budimpeštanskih oblasti, pa čeprav so jugoslovansko
poslaništvo v madžarski prestolnici dejansko obkolili agenti tajnih služb.
Poleg tega sta bila dva diplomata aretirana, dvanajst drugih pa so izgnali
in z njimi med potovanjem v domovino tudi surovo ravnali. Zahodni opa¬
zovalci so imeli občutek, da je vse skupaj dobro zamišljena past, podobna
albanskim provokacijam, s katerimi so hoteli Jugoslovane po izključitvi iz
Informbiroja pripraviti do kakšnega nepremišljenega dejanja. Če bi se ti
odločili za prekinitev diplomatskih stikov z Budimpešto, bi imele druge
ljudske demokracije dober izgovor, da store isto z Beogradom. (79)
Čeprav je bilo jugoslovansko poslaništvo zdaj v bistvu razpuščeno in je
ogorčenje zunanjega ministrstva zaradi madžarskega ravnanja doseglo
višek - »še Nemci se niso tako podlo obnašali« - je Jugoslovanom uspelo
ohraniti mirno kri. Omejili so se na proteste v tisku, hkrati pa izgnali še
nekaj članov madžarskega predstavništva, kar pa so prikazali kot nepo¬
sredno posledico njihovega vohunskega delovanja in ne kot povračilni
ukrep. (80)

Če izvzamemo te in še nekatere manjše polemike, je bilo proti koncu

215

oktobra v jugoslovanskem tisku vse manj protiinformbirojevskih člankov
- očitno zato, da ne bi z n j imi motili razgovorov v Moskvi. Iz istega razloga
in zaradi nenehne skrbi, da bi dokazali svojo neomajno zvestobo boljševi-
škim vrednotam, so pripravili tudi svečano praznovanje 31. obletnice
oktobrske revolucije. Velikanski naslovi v dnevnem časopisju, na prvih
straneh slike štirih apostolov komunistične besede, gosta zavesa rdečih
zastav, ki so plapolale po vseh glavnih mestnih ulicah, ogromni portreti
Lenina, Stalina in Tita, ki so pokrivali cela pročelja zgradb, vse je kazalo
na to, da je politbiro izdal ukaz za čimbolj slovesno počastitev obletnice.
Kljub temu se je zdelo, da je vse skupaj le veličasten okvir brez slike, kajti
mogočna scenografija se je vidno bila s skromnostjo dejanske slovesnosti.
Vtis so potrjevale tudi po mestu krožeče govorice, da so obsežnejši pro¬
gram, ki mu je bila vsa ta scenarija namenjena, opustili v zadnjem trenut¬
ku, ko so zvedeli, da pričakovane sovjetske delegacije ne bo. Slovesnosti
so se skrčile na proslavo v opernem gledališču, kjer je govoril minister
drugega ranga Pavle Gregorič, in folklorno parado mladinskih organiza¬
cij, ki so prišle v prestolnico na festival mladih. Na vseh slavjih je bila
močno opazna maršalova odsotnost. Leta 1947 je poslal Stalinu dolgo
brzojavno čestitko z mnogo lepimi željami, zdaj, leta 1948, pa se je zado¬
voljil samo s hladnim in brezosebnim »izrazom spoštovanja«. Na voščilo
v prejšnjem letu je Stalin že po nekaj dneh odgovoril enako toplo, zdaj pa
z ničemer ni pokazal, da bi bil sploh dobil kakšen telegram, in o njem sta
molčala tudi tisk in radio. (81)

Namesto zahvale je 6. novembra prišla iz Moskve kratka, toda avtori¬
tarna obsodba: Molotov je v uradnem govoru, posvečenem oktobrski
revoluciji, omenil izdajo jugoslovanskih nacionalistov in poudaril, da so
povzročili hudo škodo svojim narodom. Toda, kot je dejal, nihče ne dvo¬
mi, da bo KPJ, zvesta internacionalističnim tradicijam, našla pot, po
kateri se bo Jugoslavija vrnila v bratsko skupnost s SZ in ljudskimi demo¬
kracijami. S temi besedami je sovjetski zunanji minister enkrat za vselej
utišal govorice - prisluhnil jim je tudi marsikdo v Beogradu - da se glede
resolucije Informbiroja ni strinjal z Ždanovom in da jo je imel celo za
napako. (82) Dejstvo, da je tako visok predstavnik moskovske vlade v
tako svečanem trenutku javno obsodil Tita in njegove, je bilo za Beograd
dodatno potrdilo, da od Moskve lahko pričakuje samo še trde udarce.
Jugoslovani pa so tudi ob tej priložnosti pokazali, da nočejo z ničimer pov¬
zročati nadaljnjega poslabšanja odnosov s Kremljem, saj so dnevniki
govor Molotova obširno povzeli, in to z naslovi čez cele strani, izpustili pa
tisti del, ki se je nanašal na odnose med državama. (83)

Medtem ko so v Jugoslaviji še naprej slavili oktobrsko revolucijo,
ponatiskovali stare Stalinove članke in priredili razstavo sovjetske foto¬
grafije, da bi zakrinkali spor s poudarjanjem bratskih čustev ter z visoko

216

donečim razglašanjem nerazdružljivosti jugoslovanskih in sovjetskih
narodov, pa so v Washingtonu poskušali popraviti svoj politični odnos do
Beograda in ga prilagoditi zadnjim dogodkom. (84) To prizadevanje se je
vključevalo v širši koncept, ki je razviden iz poročila CIA, pripravljenega
v prvi polovici novembra za predsednika Trumana. Dokument je na
osnovi bogatih podatkov in informacij temeljil na tezi, da je skorajšnja
sprava med Titom in Stalinom malo verjetna. V njem je rečeno, daje med
prvimi, ki v spravo ne verujejo, Tito sam, saj dobro ve, da mu Sovjeti
nikoli ne bodo odpustili odpadništva in da bodo neizprosno poskušali
strmoglaviti njegov režim. Po drugi strani pa si tudi Stalin ne more privoš¬
čiti, da bi dal Titu prav, pa četudi le delno, ker bi s priznanjem svoje zmot¬
ljivosti usodno škodil lastni pretenziji po nezmotljivosti. Zdi se, da razen
z oboroženo intervencijo Kremelj za zdaj ni sposoben učinkovito ukrepati
proti Titu. Oboroženemu spopadu pa se bo Titu poskušal izogniti za vsako
ceno in zato Sovjetske zveze ne bo izzival preko mere. Torej ne Stalin in
ne Tito v bližnji prihodnosti ne bosta tvegala popolnega razkola, ker oba
upata, da jima bo sam razvoj dogodkov prej ali slej odprl pot iz slepe uli¬
ce. V resnici pa bo pomiritev med državama vedno teže doseči, zakaj vse¬
lej , kadar bo eden od njiju poskušal okrepiti svoj položaj, se bo spor med
njima še povečal pa ne samo na ideološki ravni, ampak tudi v praksi.

Kljub postopnemu poglabljanju razkola bo morebitna odločitev
Kremlja, da z vojaško silo strmoglavi Tita, v resnici veliko bolj odvisna od
mednarodnega razvoja dogodkov kot pa od jugoslovanskega obnašanja.
Dokler se napetost med velikimi silami ne poveča, za Sovjetsko zvezo ni
nujno, da stopi v odkrito akcijo, kajti svoj vpliv more širiti s političnimi
sredstvi, drastični koraki zoper Jugoslavijo pa bi usodno oslabili komuni¬
stične pozicije v drugih državah. Možnosti za neposredno akcijo bi vseka¬
kor postale bolj konkretne, če bi se povečala mednarodna napetost ali če
bi Sovjetska zveza sprožila tretjo svetovno vojno. (85)

In tako je konec leta 1948 v ameriških vladnih krogih prevladovalo
prepričanje, da bodo Sovjeti, če pustimo ob strani hudo berlinsko krizo,
širili svoj vpliv v Evropi s političnimi in ne z vojaškimi sredstvi. Njihov
poglavitni cilj je industrijski potencial zahodne Evrope, zato bodo posku¬
šali zagotoviti in okrepiti svoj nadzor nad satelitskimi državami, zlasti nad
Nemčijo, Poljsko in Češkoslovaško. V tem kontekstu pa so balkanske
države za Moskvo drugotnega pomena, in zato si vsaj začasno lahko pri¬
vošči, da zanemari Titovo Jugoslavijo kljub nedvomno eksplozivnemu
naboju njenega upora. (86)

Takšno videnje evropskih zadev, bistveno drugačno od katastrofične
in apokaliptične vizije, kakršna je še minulo poletje prevladovala v Was-
hingtonu, je omogočalo ameriškim politikom načrtovanje odločnejše in
bolj zavzete intervencije za Jugoslavijo. Razprava, ki je v začetku novem-

217

bra potekala v uradu za južno Evropo State Departmenta, je močno pri¬
spevala k preoblikovanju še pred mesecem prevladujoče težnje, ko se je
George Kennan v zvezi z Jugoslavijo zavzemal za čakanje »križem rok«,
češ da se je ta politična linija izkazala za najboljšo. (87) Glede na željo o
povečani trgovinski izmenjavi med državami, ki so jo izrazili jugoslovan¬
ski voditelji, pa tudi poslanik v Washingtonu Kosanovič, so v State Depart-
mentu priredili besedilo, ki ga je 30. junija pripravil Policy Planning
Staff, in ga razposlali raznim ameriškim misijam kot priročnik za jugo¬
slovanske probleme. Predstavniki ameriške diplomacije morajo poslej
v vsaki razpravi z jugoslovanskimi zastopniki, kadar ti na svojo pobudo
postavijo vprašanje političnih in ekonomskih odnosov med državama,
dati naslednji odgovor: skrb Združenih držav za okrepitev zdravih in mir¬
nih življenjskih pogojev po vsem svetu je splošno znana in zato bo ameri¬
ška vlada z zadovoljstvom pozorno upoštevala vsak jugoslovanski predlog
ah nasvet v zvezi z medsebojnimi odnosi, ki bo prispeval k uresničevanju
tega cilja. (88)

Odprtost in pripravljenost za gospodarsko sodelovanje, za kakršno so
se ogreli v ameriških vladnih in diplomatskih krogih že ob Titovem sreča¬
nju z Olsonom konec julija, sta se zdaj očitno razširili tudi na bolj izrazito
politično področje in bili uradno potrjeni. To je bil pomemben korak
naprej, ki ga sicer ni bilo mogoče uresničiti takoj in brez težav (izjava je
bila namreč poslana ameriškim misijam v tujini šele v začetku decembra),
(89) a je, čeprav komaj začrtan, povzročil spremembo v politični atmosfe¬
ri med Beogradom in Washingtonom, pa tudi med Beogradom in dru¬
gimi zahodnimi prestolnicami. Ameriška odločitev je dejansko precej
vplivala tudi na zavezniške vlade, saj jih je ohrabrila za bolj odprto poli¬
tiko do Jugoslavije. Ni naključje, da so se Italija, Grčija in Avstrija, ki so
bile z Jugoslavijo že od leta 1945 v najrazličnejših sporih, zdaj med prvimi
zanimale za izboljšanje odnosov z Beogradom. Sforza, Pipinelis in Gru¬
ber niso prikrivali, ne za kulisami in ne v javnih nastopih, da nameravajo
kolikor se da izkoristili ugoden splet okoliščin, katerega prva znamenj a so
se že čutila. (90)

Napovedi zahodnjakov, da se bo jugoslovanski režim poskušal gospo¬
darsko okrepiti ter se tako upreti naraščajočemu pritisku Sovjetske zveze
in satelitskih držav in da bo zato iskal druge trgovske partnerje, je avtori¬
tativno podprl v drugi polovici novembra sam Tito. V svoji težnji, da bi bil
vedno opazen v javnem življenju, je sprejel (komaj teden dni potem, ko
je postal srbski častni akademik) tudi imenovanje za častnega člana Slo¬
venske akademije znanosti in umetnosti. Ob tej priložnosti je imel 16.
novembra v Ljubljani govor, v katerem je posredno potrdil po Moskvi
krožeče govorice, da je jugoslovanska gospodarska delegacija v sovjetski
prestolnici deležna »hladnega ravnanja«. (91) Tokrat se nikakor ni omejil

218

na običajne izjave o ortodoksnosti, izvirnosti in mednarodnem pomenu
jugoslovanske graditve socializma, ampak je prvič odkrito govoril o
gospodarskih pritiskih z Vzhoda. Obtožil je ljudske demokracije, da v
političnih odnosih in trgovinski menjavi zavzemajo do Jugoslavije bolj
sovražna stališča kot kapitalistične sile. Če želi vlada premagati sedanje
težave, je prisiljena sprejeti ukrepe, podobne tistim, ki so se jih že poslu-
žile države vzhodne Evrope. Kljub tej zadnji trditvi, s katero je maršal
očitno hotel pomiriti vest najbolj pravovernih članov partije, je bilo nje¬
govo sporočilo povsem jasno: če hoče Jugoslavija preživeti, se mora obr¬
niti na Zahod ter z njim okrepiti gospodarske zveze. Prav tako
nedvoumne so bile tudi njegove obtožbe Moskve in informbirojevskih
držav: to je bila stroga kritika napačnega razumevanja odnosov med
socialističnimi državami, ki ga je maršal označil kot edini pravi vzrok za
spor z Moskvo. »Vidite, v tem je bistvo vsega, ne pa v domnevnem
odklonu od socializma.« (92)

Dva dni pozneje, 18. novembra, je Borba  najavila nove cilje petlet¬
nega plana, povezane predvsem s povečanjem proizvodnje lesa in rud. Te
surovine bi Jugoslavija lahko izvažala na Zahod, v zameno pa bi dobivala
industrijsko opremo in proizvode, kijih nujno potrebuje. (93) 25. novem¬
bra je Tito na sklepnem zasedanju kongresa KP Hrvatske v Zagrebu po¬
trdil, »da se pomoč zavezniških socialističnih držav občutno zmanjšuje« in
opozoril, da se bo moral gospodarski načrt prilagoditi novim razmeram
ter dati prednost tistemu, kar je najbolj bistveno. S tem je posredno
nakazal delno opustitev petletnega plana, pri čemer pa je pazil, da ne bi
obljubljal izboljšanja življenjskih razmer v državi. Priznal je sicer, da so
te izredno slabe, zaradi česar so množice v določeni meri izgubile zaupa¬
nje v oblast, vendar pa ni zakrival, da je treba potrošne dobrine zaenkrat
še žrtvovati industrializaciji. Šele ko bodo položeni njeni temelji, bo
mogoče proizvajati izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, in jim s tem dati
oprijemljiv dokaz, kaj je socializem. (94)

Titovo priznanje slabih življenjskih razmer in njegov odkrit prikaz tre¬
nutnih težav pa sta bila le bled odsev dejanske gospodarske krize, ki je
pretresala državo. Ni primanjkovalo samo vžigalic, čevljev in goriva, kot
je sam dejal, manjkali so tudi drugi življenjsko potrebni proizvodi: sol,
milo, kava, zdravila in še marsikaj. V Beogradu in drugih mestnih središ¬
čih so se ljudje opolnoči postavljali v vrsto, da bi nabavili kruh, meso,
krompir, drva ali nafto, kajti kdor je prišel zjutraj, ni dobil ničesar več.
(95) Čeprav že nekaj časa ni bilo vesti o večjih zastojih v proizvodnji, pa
je vendarle vse kazalo, da poteka silno neurejeno. Številne so bile prito¬
žbe zaradi razmetavanja materiala, nepravilne rabe opreme in pomanj¬
kljivosti v transportu. Vse to je bilo v veliki meri mogoče pripisati neizku¬
šenosti, administrativnemu neredu in pretiranemu revolucionarnemu

219

zanosu, s katerim so oblasti spodbujale k industrializaciji dežele, v pre¬
cejšnji meri pa tudi informbirojevskim državam, ki so počasi »dušile«
Jugoslavijo s tem, da so ji z zamudo dajale obljubljene surovine in izdel¬
ke. Poleg tega so ji dobavljale pokvarjene ali napačne nadomestne dele
ter odklanjale pošiljanje najnujnejšega materiala. (96)

Oktobra sta Romunija in Bolgarija povsem prekinili izmenjavo z
Jugoslavijo, Sovjetska zveza, Poljska in Češkoslovaška pa so jo močno
okrnile in začele ukinjati ali celo ukinile dobavo vojaške opreme. Do tega
je prišlo v nasprotju z gospodarskimi interesi satelitskih držav, toda po
ukazu Moskve, ki je sicer poskušala strmoglaviti Tita, ni pa želela, da bi
preveč oslabila partijo. Njen manever je bil namreč osnovan na misli, da
bo takoj po odstavitvi maršala in njegovih sodelavcev iz že obstoječih
struktur lahko oblikovala novo socialistično vlado. (97)

Jugoslovanski voditelji so se z vsemi silami upirali poskusom, s kate¬
rimi je Stalin hotel spodkopati petletni plan, vogelni kamen celotnega
načrta za socialistično preobrazbo države. Vukmanovič-Tempo se spomi¬
nja, da se je začelo pravo »ropanje« gozdov in rudnikov, zakaj les in ruda
sta bila (poleg hrane, ki so jo - kljub pomanjkanju na domačem trgu -
prav tako izvažali) na zunanjem tržišču zelo iskana, v zameno pa je bilo
mogoče dobiti devize, potrebne za nakup strojev, nadomestnih delov,
bombaža, volne, nafte, gume, kož, jeklenih plošč, papirja - vsega, kar je
rabila industrija. (98) Da bi povečali proizvodnjo, so zaradi nezadostne
mehanizacije mobilizirali kmete in vse ljudi v mestih, ki niso imeli »dru¬
žbeno koristnega dela«. Od oktobra naprej so jih na tisoče (samo iz Beo¬
grada 50.000) poslali v rudnike in gozdove, kjer so morali opravljati težka
dela, čeprav zanje niso bili usposobljeni. Od takih ukrepov so oblasti
imele dvojno korist: priskrbele so si delovno silo po nizki ceni, obenem pa
dobile v mestih nujno potrebna stanovanja za delavce, zaposlene v novih
tovarnah. (99)

Če v Jugoslaviji ni primanjkovalo nekvalificiranih delavcev, pa je bilo
izredno malo tehnikov. Ta problem je postal še posebno pereč, ko je
4.000 Židov odšlo v Izrael in ko so izpustili mnogo nemških in avstrijskih
vojnih ujetnikov. Do obojega je prišlo v zadnjih mesecih leta 1948
na željo oblasti iz izključno političnih razlogov. Tako nastale vrzeli so le
delno zapolnili nemški tehniki, ki so prišli delat pogodbeno, in jugoslo¬
vanski emigranti, ki so se vrnili v domovino iz prekooceanskih dežel. Ob
koncu leta je bilo pomanjkanje strokovno usposobljene delovne sile tolik¬
šno, da je beograjska vlada predlagala rimski dokaj nenavaden dogovor:
če Italijani dovolijo svojim inženirjem, tehnikom in obrtnikom, da se
zaposlijo v Jugoslaviji, bo njihovo delo všteto v plačilo vojne odškodnine.
( 100 )

V razpravi o perspektivah petletke, ki je potekala v začetku decem-

220

bra, Tito svojim sodelavcem ni prikrival težavnosti položaja. Trdil je, da
pritisk Moskve ni samo trenuten, temveč da bo kljub temu, da je KPJ zve¬
sta demokratični fronti, še dolgo trajal. Očitno je, da hočejo Rusi zlomiti
odpor jugoslovanskih komunistov in jim preprečiti samostojno graditev
socializma. (101) V tako dramatičnem položaju Tito ni samo pozival k
železni disciplini, ki mora izkoristiti vse razpoložljive materialne in člove¬
ške sile (leta 1948 je bilo kar 10.000 ljudi kaznovanih, zaprtih ali ustrelje¬
nih zaradi »gospodarske sabotaže«), ampak se je — da bi vsaj malo omilili
osamljenost države - zatekel tudi k drugim, manj ortodoksnim ukrepom.
Že v začetku novembra, ko prizadevanja za gospodarske stike z Ameri¬
čani in Angleži še niso dala pravih rezultatov, se je skušal približati Italija¬
nom. Z njimi so se odnosi že nekaj časa izboljševali, tako da je bilo celo
ob občutljivem vprašanju meje, ki jo je bilo treba na novo začrtati od
Trbiža do Gorice, čutiti pozitiven razvoj. 1. aprila je bil podpisan spora¬
zum o amnestiji, 14. oktobra pa so bili, kljub številnim zapletom, končno
izpuščeni prvi italijanski ujetniki v Jugoslaviji. Oblasti v Rimu so tudi zati-
tisnile oko pred velikimi količinami dobrin, ki so bile po Marshallovem
načrtu namenjene Italiji, a so ilegalno in po najrazličnejših kanalih priha¬
jale v Jugoslavijo. (102)

V tem vzdušju relativne odjuge je Jugoslavija spet predlagala italijan¬
skemu zunanjemu ministru globalna pogajanja o odprtih vprašanjih med
državama (razen vprašanja Trsta). Palača Chigi pa se je poslužila odlaše-
valne tehnike, kajti glede na to, da je bila Italija v težkih gospodarskih
razmerah, se za zdaj ni zdelo primerno načenjati vprašanja reparacij. Ko
je postalo jasno, da Italijani ne želijo začeti pogovorov pred koncem
januarja 1949, se je maršal Tito odločil za oseben poseg. Zaradi večje taj¬
nosti in varnosti ni uporabil običajnih diplomatskih poti, ampak je kot
svojega odposlanca poslal v Rim enega od predstavnikov zunanjega
ministrstva (verjetno Pričo), ki je stopil v stik z nekim podsekretarjem De
Gasperijeve vlade. Odposlanec je bil zadolžen, da De Gasperija obvesti
o tehle stališčih: ob tehtanju vseh razlogov za in proti, je Tito prišel
do ugotovitve, da manj izgubi, če se obrne na Italijo kot na Sovjetsko zve¬
zo. Odnosi z Moskvo so namreč trenutno precej slabši kot z Rimom. Iz
tega sledi, da bo Jugoslavija v primeru vojne za Italijo branik pred sovjet¬
skim napadom, ne pa pot za invazijo na Apeninski polotok. Zato je
pomembno, da obe vladi uredita medsebojna razhajanja, ki niso posebno
velika, in postavita temelje za prijateljske odnose. Vprašanja, ki jih je
mogoče rešiti takoj, zadevajo pravico italijanskih ribičev do ribolova v
jugoslovanskih teritorialnih vodah, izmenjavo ujetnikov in obnovitev
nekaterih jugoslovanskih industrijskih podjetij, ki so pred vojno pripa¬
dala Italiji. Čez čas bi bilo mogoče rešiti celo vprašanje Trsta in Gorice.
Trenutno ga je sicer bolje pustiti ob strani, kajti Tito zdaj potrebuje pod-

221

poro vsega ljudstva in ne more pristati na nikakršne koncesije, ki bi mogle
prizadeti nacionalna čustva širokih množic. Toda tudi ob tem vprašanju
bo njegova vlada v prihodnje bolj spravljiva. (103)

Za ta korak so v Rimu vedeli samo štirje: podsekretar, s katerim je bil
v stikih Titov odposlanec, njegov minister, De Gasperi in zunanji minister
grof Sforza. Čeprav je italijanska stran, kljub odličnim poverilnicam jugo¬
slovanskega odposlanca, gledala na te premike s skepso, je vendarle spre¬
jela ukrepe, ki naj bi olajšali nadaljnja srečanja. Po ukazu samega pred¬
sednika vlade so o zadevi obvestili tudi ameriškega ambasadorja v Rimu
Williama Dunna; dva dni pozneje je novico kot zanesljivo izvedel pred¬
sednik Truman. (104)

Že nekaj časa so Američani z zanimanjem opazovali stike med Beo¬
gradom in Rimom. V začetku novembra se je ameriški poslanik Caven-
dish Cannon sešel v Beogradu s svojim kolegom Martinom, da bi izvedel,
kako napredujejo že nekaj tednov trajajoči italijansko-jugoslovanski
pogovori. Pri tem je celo oblikoval hipotezo, da lahko postane Italija most
med Zahodom in Titom, kar naj bi Jugoslaviji omogočilo, da se posredno
okoristi z ugodnostmi Marshallovega plana. Italijanski zunanji minister
grof Sforza - nacionalisti so ga sumili, da hoče igrati vlogo pomirjevalca
med slovanskim in latinskim svetom - se je takoj zanimal za to politiko
posredovanja. Če se ameriška vlada zavzema za širšo obnovitev trgovskih
stikov med Jugoslavijo in zahodnimi državami, tedaj se italijanska vlada,
po njegovem mnenju, ne more odreči omenjeni nalogi, katere rezultati bi
bili koristni za vse. Tudi zaradi takih, čeprav neuradnih spodbud, so Itali¬
jani v začetku decembra sklenili z Jugoslovani pogodbo, ki je predvide¬
vala vzporedna pogajanja v Beogradu in Rimu. Za zdaj so bila na dnev¬
nem redu, po želji Sforze, samo štiri vprašanja: vrnitev opreme za rafine¬
rijo ROMSA na Reki, ki je bila odpeljana v Italijo; predaja italijanskih
vojnih ladij Jugoslaviji, kakor je to določala pogodba; pravica ribolova v
jugoslovanskih teritorialnih vodah in vprašanje imetja italijanskih držav¬
ljanov, ki je bilo nacionalizirano v Jugoslaviji. (105)

Živahno delovanje jugoslovanskih in tudi zahodnih diplomatov v drugi
polovici leta 1948 ni ušlo pozornosti tiska, zlasti italijanskega, ki je že
nekaj tednov pisal o domnevnih tajnih srečanjih med ameriškimi odpo¬
slanci in Titom na Brionih in o pravi »diplomatski ofenzivi«, ki naj bi jo
vodil Washington. V resnici pa se je skupna politična linija Zahoda do
Jugoslavije oblikovala precej počasneje in manj usklajeno, kot so o tem
poročala javna občila. (106) Posamezne vlade, ki so se sicer strinjale glede
podpore Titovemu režimu, so v odnosu do Beograda še dolgo nastopale z
individualnimi pobudami, ne da bi se o njih medsebojno in stalno obveš¬
čale. Quai d’Orsay je, na primer, še sredi decembra prek zaupnih infor¬
macij prišel do ugotovitve, da so dejansko obstajali tajni jugoslovansko-

222

ameriški stiki (ki jih je razkrila revija Europeo).  Po teh vesteh naj bi Jugo¬
slavija ponudila Američanom vojaško jamstvo, posebej še v zvezi z mejo
Svobodnega tržaškega ozemlja. V zameno je želela industrijske izdelke,
hkrati pa spodbujala vvashingtonsko vlado, naj pri italijanski doseže, da ji
bo ta zagotovila znatno dobavo proizvodnega materiala. (107)

O skupnih italijansko-jugoslavansko-ameriških pogajanjih je 8. in 9.
decembra pisal New York Times  v dveh obširnih člankih, ki sta v Foreign
Officeu povzročila precej vznemirjenja. V novembru sta se britanski
poslanik v Washingtonu Hoyer-Millar in lord Jellicoe, drugi sekretar
poslaništva, večkrat srečala s predstavniki State Departmenta, da bi uskla¬
dili politiko svojih vlad do Jugoslavije. Angleže je do tega koraka privedla
že nekaj časa trajajoča bojazen, da bi se Američani nenadoma ne zapletli
v preveč vidno akcijo v korist Beograda. Razgovori pa so razkrili, kot je
z zadovoljstvom ugotovil eden od funkcionarjev Foreign Officea, da
hodita obe diplomaciji »vštric«, saj se strinjata, da za zdaj še velja politika
»previdnega čakanja in da je potrebno potrpeti, dokler ne bo dal Tito
pobude za podporo. Medtem mu je treba pošiljati le najnujnejšo pomoč,
toliko da »ostane na površini«. (108) Kljub temu pa so dogodki naslednjih
tednov, predvsem pa novice v časnikih, nakazovali, da se hočejo Ameri¬
čani čimprej zbližati s Titom. Sam ameriški poslanik v Beogradu je trdil,
da je treba računati z »navdušenci«, ki uspešno uveljavljajo svoje poglede
znotraj State Departmenta in pozabljajo na vsako previdnost. (109)
Zaradi časopisnih sklepanj o tajnih gospodarskih pogajanjih Jugoslavije
z Zahodom so bili seveda najbolj zaskrbljeni predstavniki beograjske vla¬
de. Sredi decembra je v areno stopila Borba  in ostro obsodila »sramotne
provokacije in klevete italijanskega tiska«. (110) Politični vodja zuna¬
njega ministrstva Priča pa je v razgovoru s sir Charlesom Peakom potožil,
da v trenutku, ko je jugoslovanska vlada v tako občutljivem položaju,
lahko takšne novice izjemno škodujejo ter otežijo razvoj odnosov med
Jugoslavijo in Zahodom. Britanski ambasador se je strinjal, da tuji tisk
ravna neodgovorno, vendar pa je takoj dodal, da nobena vlada, vredna
tega imena, ne bo zaradi žurnalističnih spekulacij opustila svojih že spre¬
jetih političnih usmeritev. Priča je tej ugotovitvi pritrdil, a tako medlo, da
je vzbudil v Peaku dokaj neprijeten vtis: beograjska vlada sicer išče »v
pravo smer«, ne ve pa še, kako naj reši svoje dileme. (111)

In dilem, s katerimi so se Tito in njegovi soočali, je bilo zares veliko,
zadevale pa niso samo odnosov z Zahodom in Sovjetsko zvezo ter njenimi
sateliti, temveč tudi vprašanje, kako v tako težkih političnih in gospodar¬
skih razmerah zastaviti socialistično preobrazbo, ne da bi Jugoslavija
izgubila prvenstvo, ki si ga je - po vsesplošnem mnenju - pridobila med
ljudskimi demokracijami. Te so naglo prehajale v socializem, saj so se vse
osvobajale shem, značilnih za »ljudske demokracije«, in se s svojo zako-

223

nodajo, politično in gospodarsko ureditvijo približevale sovjetskemu
modelu. Konec leta 1948 so bile likvidirane še zadnje social-demokratske
osebnosti na Poljskem in v Bolgariji, povsod, še zlasti na Madžarskem, je
naraščal pritisk na cerkev, kulturna in znanstvena dejavnost pa sta bili
ujeti v pravo ideološko kletko. (112) Napredek na poti v socializem je bil
posebno viden na podeželju. Že v številki z dne 15. oktobra je glasilo
Informbiroja Za trden mir, za ljudsko demokracijo  poudarilo, da je v
vzhodnih državah nujno okrepiti boj proti kulakom ter še naprej socializi¬
rati kmetijstvo, ker agrarna reforma ne zadošča. (113) Da to niso bile le
besede, je dokazala sama Sovjetska zveza, saj je v tem obdobju odločilno
pospešila kolektivizacijo zemlje v baltskih republikah, ki so ji bile priklju¬
čene leta 1945. Njenemu zgledu so sledile satelitske države: vsepovsod so
ustanavljale in organizirale zadruge ter tako »sklepale zavezništvo med
proletariatom in delovnimi kmeti«. (114)

Ali bi lahko Jugoslavija ob teh uspehih zaustavila korak? Ali bi se
mogli Tito in njegovi odreči trditvi, da je njihov marksizem »pravovernej-
ši« od Stalinovega in da so oni tisti, ki znajo graditi socializem hitreje in
bolje? Potrebno je bilo torej pospešiti preobrazbo podeželja, še zlasti
zato, da bi »malodušnežem«, ki so se bali odcepitve od naprednega med¬
narodnega gibanja, dokazali, da je kljub sporom z Moskvo sposobna sle¬
diti smernicam Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. (115)

Odločilen obrat v zvezi s tem vprašanjem sta napovedala sredi novem¬
bra na kongresu KP Slovenije njena najvidnejša predstavnika Kardelj in
Kidrič. Izjavila sta, da si je treba z vsemi silami prizadevati za osamitev
bogatih kmetov od množice kmečkega prebivalstva ter z ustanavljanjem
delovnih zadrug okrepiti socialistični sektor gospodarstva. Ta »agresivni
komunizem«, če uporabimo oznako Cavendish Cannona, je teden
pozneje potrdil tudi Tito na drugem kongresu KP Hrvatske, čeprav z
nekaj opaznimi odtenki in na manj udaren način. Zavedal se je, da bi pre¬
nagljeni ukrepi v kmetijstvu utegnili povzročiti resno škodo državnemu
gospodarstvu, podobno kot se je to zgodilo ob nacionalizaciji majhnih
mestnih podjetij. Tako je sicer napadel »ostanke kapitalizma na podeže¬
lju«, toda v isti sapi dodal, da jih je treba odstranjevati postopno in obzir¬
no, ker bi sicer partija izgubila zaupanje množic. Očitno pa njegovi poslu¬
šalci niso prisluhnili temu vabilu k strpnosti, ampak raje tistim delom
govora, v katerih je soglašal z najbolj radikalnimi silami v partiji. Pre¬
možni kmetje, ki jim je zaradi sedanjih težav zopet zrasel greben, in tisti
maloštevilni »megalomani«, ki so se odločili za Informbiro, ne morejo več
ovirati pohoda večine jugoslovanskega ljudstva v socializem; če tega ne
bodo razumeli zlepa, bodo morali zgrda. (116)

Maršalovo opozorilo, da bodo kulaki, če besede ne bodo zadoščale,
občutili to lekcijo na svoji grbi, so nižji in srednji partijski funkcionarji

224

vzeli čisto dobesedno. Z vso ihto so se zagnali proti bogatejšim kmetom,
kar je že v nekaj tednih doseglo tako zaskrbljujoče razsežnosti, da je
moral hrvatski predsednik Bakarič j avno nastopiti proti nj ihovemu ravna¬
nju. 18. decembra je ta hrvatski voditelj, že dalj časa znan po svojih
zmernih stališčih do politike na podeželju, brez ovinkov zavrnil hrupno
gonjo proti kulakom in obsodil tiste »aktiviste«, ki so se bali, da ne bodo
pravi revolucionarji, če v njej ne bodo dovolj glasni in napadalni. Te »pu¬
stolovske neumnosti« povzročajo neprijetnosti, ki grenijo življenje ne
samo kulakom, ampak tudi drugim kmetom, ter ustvarjajo na podeželju
občutek negotovosti in nezaupanje do politike KPJ. (117)

V tem obdobju je bilo v govorih voditeljev pogosto čutiti zavest, da
široka ljudska podpora, ki jo je partija uživala med vojno in po njej, in ki
jo je, po Kardelju, razločevala od drugih ljudskih demokracij, zaskrblju¬
joče usiha. Da bi popravili to stanje in dvignili moralo množic, so po vseh
republikah organizirali kongrese, ki naj bi predstavili partijo različnim
narodnostim federacije (končno se je zvedelo, kdo je na oblasti in kakšen
je njegov položaj). Prava poplava zasedanj, zaradi katerih so Jugoslavijo
označevali kot državo, ki je nenehno na kongresu - poleg partijskih so bili
še kongresi drugih političnih in strokovnih organizacij - je imela namen
pokazati vsesplošno solidarnost s Titom in pred Sovjeti »kompromitirati«
z njemu naklonjenimi izjavami čim večje število oseb. (118) Poleg
neskončnega ponavljanja ugotovitev, izrečenih že na V. kongresu KPJ,
in poleg slikovitega hagiografskega obujanja zgodovine lokalnih komuni¬
stičnih gibanj, so zborovanja služila tudi za to, da so s spodbujanjem
nacionalnih čustev ponovno okrepila zvezo med ljudstvom in voditelji. To
se je dogajalo zlasti v tistih republikah, v katerih so bila še odprta vpra¬
šanja mej in ki so imele svoje manjšine zunaj matičnega ozemlja. Tako
so bili na kongresu KP Slovenije, posebno v govoru generala Gošnjaka
(edinega aktivnega vojaka v politbiroju in prvega za Titom v poveljstvu
oboroženih sil), na široko razglašeni ideali »Združene Slovenije« s ponov¬
nimi zahtevami po Trstu, Gorici, Benečiji in Koroški. Ob takšnih parolah
grof Sforza ni ostal ravnodušen, toda ker ni želel škodovati politiki pomi¬
ritve med državama, ki se je komaj začela oblikovati, temu vprašanju ni
hotel dati posebne teže z uradnim ugovorom. Protestiral je le ustno ter se
zadovoljil s Kardeljevo razlago, da je šlo pač samo za »kongresni« nastop.
(119)

Toda takšnih govorov je bilo veliko na različnih kongresih, na katerih
je bilo slišati marsikako ostro besedo na račun Madžarov in romunske
vlade ter njenega ravnanja z jugoslovanskimi manjšinami. (120) Najbolj
pa so se razprave razvnele konec leta-.1948 ob makedonskem vprašanju.
Spor je bil deležen javne pozornosti zaradi procesa, ki so ga v Skopju pri¬
redili proti enajstim bivšim kolaboracionistom, obtoženim vojnih zloči-

15 - Tito. Stalin in Zahod

225

nov za časa bolgarske okupacije v vardarski dolini. Šlo je v bistvu za dra¬
matičen odgovor beograjske vlade na bolgarske zahteve po Makedoniji.
V razpravni dvorani niso samo obujali spominov na krutosti, ki so jih
počele čete iz Sofije, ampak so tudi bolj ali manj odkrito trdili, da je socia¬
listična Bolgarija podedovala ozemeljske težnje od svoje fašistične pred¬
hodnice. Iz obsodbe, izrečene 25. novembra, je bilo jasno razvidno, da se
bo Jugoslavija tem težnjam odločno uprla: trije obtoženi so bili obsojeni
na smrt, drugih sedem pa na dolge zaporne kazni. (121)

Sodni postopek je imel v jugoslovanskem tisku podoben odmev kot
veliki procesi iz leta 1946. Uprizorjen je bil kot uvod v kongres Komuni¬
stične partije Bolgarije, napovedan za december, na katerem naj bi bilo
makedonsko vprašanje - tega si ni bilo težko predstavljati - v središču
pozornosti. Da bi mogli učinkovito odgovoriti Bolgarom, so Jugoslovani
z dokajšnjim občutkom za taktiko za kakšen teden celo odložili kongres
komunistične partije Makedonije, tako da bi potekal v istih dneh kot
manifestacija v Sofiji. Bolgari seveda niso križem rok gledali na ta dogaja¬
nja. Dva dni po skopskem procesu se je pojavilo v glasilu Otečestven front
dolgo pismo svetnika jugoslovanskega poslaništva, Blagoja Hadžija Pen-
zova, v katerem je ta diplomat - še en ubežnik - pojasnil vzroke svojega
odstopa. Ponovil je obtožbe kolege Brankova na račun voditeljev KPJ in
zatrdil, da hočejo le-ti omajati enotnost bratskih komunističnih partij.
Zato v njih povzročajo razkole in s tem spodkopavajo protiimperiali-
stično fronto. Poleg tega pa poskušajo v korist svojih šovinističnih ciljev
netiti med Makedonci protibolgarska čustva. (122)

Ob upoštevanju takšnega prologa se ni čuditi, da se je sredi decembra
vnela med Skopjem in Sofijo silovita debata o makedonskem vprašanju,
federaciji južnih Slovanov in o nacionalističnih težnjah ene in druge stra¬
ni. Medtem ko so Jugoslovani obtoževali Bolgare, da odrekajo narodnos¬
tne pravice prebivalcem pirinske doline, so Bolgari trdili, da beograjska
vlada ni bila nikoli zares zainteresirana za federacijo južnih Slovanov,
temveč samo za priključitev pirinske Makedonije k vardarski. (123) )
Spor s Sofijo je dobil tolikšne razsežnosti tudi zato, ker jugoslovanski
voditelji niso več hoteli tvegati, da bi bili nepripravljeni za ustrezen in
takojšen odgovor na napad iz sosednjih držav. Konec novembra je
namreč z velikim hrupom potekal v Tirani kongres albanske KP, ki so se
ga udeležile delegacije vsega socialističnega bloka. Na njem so »trocki¬
stične voditelje iz Beograda« prikazali kot imperialiste in kolonialiste.
Albanske obtožbe so bile še posebno neprijetne, saj so v določenem smi¬
slu odsevale tiste, s katerimi so Jugoslovani obsojali Sovjete. Poglavitna
v Tirani sprožena tema je zadevala odnose med državami z različno poli¬
tično in gospodarsko močjo, to pa je bilo vprašanje, v katero se je vključe¬
val ves splet problemov med Jugoslovani in Sovjeti, še posebej pa sodelo-

226

vanje med partijama ter vojaška in gospodarska integracija obeh držav.
Sum, da so se Sovjeti v pričakovanju jugoslovanskega napada na tej črti
poskušali zavarovati tako, da so sugerirali Albancem obtožbe, kakršne so
pričakovali iz Beograda, še zdaleč ni bil neutemeljen. (124)

Že uvod v korespondenco med KPJ in KPSZ, objavljeno avgusta v
Borbi,  je trdil, da pravi razlogi za spor s Sovjetsko zvezo niso omenjeni ne
v Stalinovih pismih ne v resoluciji Informbiroja. Tudi Tito je v svojem
govoru v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 17. novembra brez
ovinkov povedal, da za zdaj ne bo razkril vseh nelojalnih dejanj in priti¬
skov, katerih žrtev je bila država; prihranil bo to za primernejši trenutek.
Še preden pa je ta trenutek napočil, so v Tirani pred vsem svetom denun-
cirali jugoslovansko politiko do Albanije. Obsodili so Tita in njegove, da
so zakrivili iste napake, kot jih sami pripisujejo Moskvi. Tako so močno
okrnili etični pomen, ki so ga voditelji Jugoslavije dajali svoji revoluciji,
ter jim iztrgali iz rok učinkovito propagandno orožje. (125) Zadeli so v
živo, kar dokazuje nelagodni molk jugoslovanskega tiska o dogodkih v
Tirani; šele v začetku decembra so, na primer, objavili senzacionalno,
toda že mesec dni staro vest, da je bil notranji minister Koci Hoxe odstav¬
ljen in skupaj z drugimi vidnimi funkcionarji aretiran. (126) Toda če je
kdo v Moskvi ali Tirani pričakoval, da bodo ti zvijačni manevri zlomili
smelost Titove skupine, je bil kaj kmalu razočaran. Glede Albancev so se
jugoslovanski voditelji odločili, da jim bodo dali podroben odgovor ter
zadolžili Vladimira Dedijera, da o odnosih med Albanijo in Jugoslavijo
napiše celo knjigo. Hoteli so pač jasno pokazati, kako je njihova pomoč
tej balkanski državi zmeraj slonela na načelih odkritega tovariškega sode¬
lovanja, enakosti in medsebojnega spoštovanja. (127)

Za odgovor Sovjetom pa se je obvezal Moša Pijade, »nestor partije«,
kot so ga ironično imenovali v Pravdi.  To je opravil 28. novembra v slav¬
nostnem govoru, ki ga je imel v Beogradu na predvečer pete obletnice
AVNOJ. Govor se je vključeval v težnje po poudarjenem vrednotenju
odporništva, ki so bile že nekaj časa opazne, in po oživljanju idealov, ki
so prežemali jugoslovanske narode med vojno. Tako je praznovanje 29.
novembra dobilo posebno slavnosten ton, skoraj kot da bi se hotelo meriti
s praznovanjem oktobrske revolucije. Po vsej državi so se zvrstile ševilne
proslave, ki so se začele s slovesno manifestacijo v beograjski Operi. Tam
je Moša Pijade pred maršalom Titom in vsem diplomatskim zborom sko¬
raj celo uro govoril o zgodovini narodnoosvobodilnega boja, pri čemer je
poudaril, da je nova Jugoslavija zrasla iz partizanskega gibanja in se zato
samostojno oblikovala; in iz domačih sil je vzniknila tudi socialistična
revolucija ter utrdila ljudsko oblast. Teh ponosnih trditev o neodvisnosti
in izvirnosti svoje poti - navedene so bile že v Djilasovem članku v začetku
oktobra - niso okrnile niti besede o prispevkih »slavne Rdeče armade«, o

227

kateri je Pijade sicer govoril, niti je niso bremenili običajni izlivi vdanosti
Sovjetski zvezi. Pozornosti zahodnjakov pa ni ušlo, da se je govornik
tokrat odrekel strupenim napadom na imperialiste, brez katerih si sicer
jugoslovanske proslave skoraj ni bilo mogoče zamisliti, in daje po mnogih
letih omenil ameriški in angleški prispevek k osvobodilnemu boju. Dej¬
stvo, da se je maršal Tito pojavil v javnosti brez številnih medalj, s kate¬
rimi so ga odlikovale vzhodne države, in to, da so se ga sovjetski ambasa¬
dor Lavrentjev, kakor tudi drugi predstavniki ljudskih demokracij na
sprejemu naslednjega dne ostentativno izogibali, je bilo za beograjsko
diplomacijo jasno znamenje, da so odnosi med SZ in Jugoslavijo še vedno
zelo slabi. (128) Skrajna hladnost, značilna za vse odnose med državama
tudi na protokolarni ravni, se je potrdila še v Moskvi na razkošnem spre¬
jemu, ki ga je ob 29. novembru priredil jugoslovanski odpravnik poslov.
Sprejema se je udeležil samo namestnik zunanjega ministra S.I. Gusev s
tremi funkcionarji in še ti so se poudarjeno hitro, v desetih minutah, poslo¬
vili. Sovjetski tisk sploh ni omenil jugoslovanskega državnega praznika,
veliko prostora pa je namenil zborovanju, ki ga je prav tako 29. novem¬
bra pripravilo v Leningradu 700 Jugoslovanov in se na njem enoglasno
strinjalo z napadalnim protititovskim poročilom nekega bivšega partiza¬
na. (129) Toda premetena kremeljska režija je pripravila Jugoslovanom
še druga neprijetna presenečenja. Ob praznovanju pete obletnice
AVNOJ je beograjski tisk objavil pregled jugoslovanskih gospodarskih
uspehov, pri čemer jev zmagoslavnem tonu zatrjeval, da bodo cilji petlet¬
nega načrta kmalu doseženi, na nekaterih področjih pa da so celo že pre¬
seženi. A medtem je 1. decembra Judinovo glasilo Za trden mir, za ljud¬
sko demokracijo  objavilo članek N. Puhlova, ki je že v naslovu Politična
pustolovščina Titove klike pripeljala državo v slepo ulico  trdil ravno
obratno. V njem je bil v temnih barvah naslikan jugoslovanski gospodar¬
ski položaj, njegova odvisnost od anglo-ameriškega kapitala in propad
petletnega plana: številke za prvo polovico leta dokazujejo, da so bili
zastavljeni cilji doseženi komaj 31%. (130)

Članek je v informbirojevskem tisku sprožil celo vrsto podobnih,
zaradi česar so bile jugoslovanske oblasti, ki so se še predobro zavedale,
kako resnična je prikazana podoba, močno zaskrbljene in to toliko bolj,
ker so velikanske ekonomske težave, s katerimi so se poleg ideoloških
nesoglasij spopadale, odločilno zmanjševale ljudsko privrženost režimu.
(131)

Čeprav je bilo mogoče opaziti samo opozicijo, ki se je manifestirala v
javnosti, je jasno, da je kljub budnosti UDBE obstajal tudi njen skriti del,
ki nikakor ni bil nepomemben. Informbirojevci so organizirali živahno
propagandno delovanje ter na primer razpečevali protititovske publikaci¬
je, kot je bil članek iz Pravde  z dne 6. septembra, ki so ga razposlali po

228

pošti v tisočih izvodih. Na britansko poslaništvo so prišle vesti, da je bilo
precej beograjskih gimnazijcev aretiranih, ker so bili odkriti pri širjenju
informbirojevskih brošur. Zdi se pa, da hujskaška dejavnost ni bila name¬
njena samo množicam, ampak je poskušala prodreti celo v vladne kroge:
po tajnih informacijah, ki so jih zbrali Britanci, so nasprotniki režima
hoteli tudi Rankoviča oddaljiti od Tita. (132)

Peta številka Nove borbe  -izšla je 18. novembra v Pragi-je bolje kot
prejšnje uspela prikazati vse razsežnosti opozicijske dejavnosti. Med dru¬
gim je objavila vrsto verodostojnih pisem, ki so opisovala ne posebno
demokratične metode, s katerimi so jugoslovanske oblasti izsiljevale od
komunistov izjave, da so naklonjeni CK KPJ in odločeni zdržati Stalinov
pritisk. Toda najučinkovitejše v Novi borbi  je bilo razkritje (ki ga je Kar¬
delj pozneje demantiral), da je 11. oktobra potekalo v Beogradu tajno
zborovanje 104 ljudi, na katerem so zahtevali ne samo samokritiko Tita in
njegove skupine, ampak tudi odstop celotnega CK. Poleg tega so ožigo¬
sali kaos, v katerega je zašlo jugoslovansko gospodarstvo, in trdili, da je
zaradi preveč ambicioznih vladnih načrtov in prenagljenih nacionalizacij
življenjska raven delavcev celo nižja kot med vojno. (133)

Značilno je, da je izvirala večina primerov, s katerimi je praški list sku¬
šal dokazati podporo jugoslovanskih komunistov Informbiroju iz Srbije,
samo eden iz Hrvatske, nobenega pa ni bilo iz Slovenije in Makedonije,
kjer je bilo število informbirojevcev tudi po jugoslovanskih virih najmanj¬
še. V Makedoniji, če se opremo na poročilo sir Charlesa Peaka, ni bilo niti
opozicije druge strani, takšne, ki bi bila meščanska, ta pa se je
začela prebujati drugod, posebno še v Sloveniji. Po informacijah britan¬
skega poslanika - ki pa so bile posredovane s pridržki - naj bi odporniška
jedra prav v Sloveniji pripravila proti koncu leta 1948 v komaj desetih
dneh kar dvajset sabotažnih akcij. (134) Da takšne vesti niso bile povsem
neosnovane, dokazuje med drugim dokument, ki je v drugi polovici
decembra prišel v roke ameriškim oblastem v Trstu. Poslala ga je tajna
skupina iz Slovenije, da bi zahodnjake seznanila s svojim programom in
hotenji. Čeprav so se člani njenega izvršnega odbora realistično zavedali,
da se bodo Združene države poskušale pogajati s Titom, da bi ga čim bolj
oddaljile od Moskve, so zahtevali jasno ločevanje med takšno priložnos¬
tno in oportunistično politiko in med pritrjevanjem notranjemu režimu,
ki se v ničemer ne razlikuje od sovjetskega. BBC je namreč nedavno izja¬
vila, da večina prebivalstva podpira Tita, a to ne ustreza resnici in pov¬
zroča tudi med ljudmi globoko razočaranje, saj se čutijo ob takih izjavah
zapuščeni »od naših demokratičnih prijateljev na Zahodu«. (135)

Tem, navsezadnje umirjenim glasovom slovenske opozicije pa so se
pridružili tudi bolj bojeviti pozivi, naj vvashingtonska vlada pomaga
strmoglaviti osovraženi jugoslovanski režim. V tem smislu je bila zlasti

229

dejavna skupina Vladimira Mačka, bivšega voditelja Hrvatske kmečke
stranke, ki je v tujini nekaj časa delovala proti Titu. Ker so ameriške obla¬
sti vedele, kako beograjski voditelji s sumničenjem gledajo na vsako pod¬
poro, ki jo »imperialisti« dajejo beguncem, niso prisluhnile takšnim pred¬
logom. Da bi že v kali zatrli prošnje za pomoč prevratnikom, ki so se v
nekaterih krogih, zlasti med CIA in med tržaškimi vojaškimi oblastmi
vendarle pojavile, je Cavendish Cannon v nujni brzojavki State Depart-
mentu sporočil, da bi tudi posredna podpora separatističnih načrtov Titu
resno' škodovala. Treba je torej odvrniti Mačka in njegove privržence od
vsakega prevratniškega poskusa; če pa to ni mogoče, mora vlada v Wa-
shingtonu javno izraziti, da nasprotuje takšnim načrtom, »od koderkoli že
prihajajo«. (136)

Konec leta 1948 je jugoslovanski primer že tako močno zapletel med¬
narodno politično igro, da so se zahodnjaki čutili dolžne tudi z lastno pro¬
pagandno akcijo podpreti obrambne poskuse agitpropa v Beogradu, kajti
iz komunističnih držav so vedno močneje napadali Tita in celo grozili inte¬
griteti Jugoslavije. Američane je zaskrbelo, da bi ofenziva informbirojev-
skih množičnih občil, ko je bila osredotočena na težavne gospodarske raz¬
mere v državi, imela uspeh med ljudstvom. Tako sta angleški in ameriški
ambasador priporočila svojima vladama, naj začneta prek BBC, Glasu
Amerike in Radia Ankara popravljati storjeno škodo: treba je poudariti,
da hud gospodarski položaj sploh ni povezan z moskovskim sporom,
hkrati pa opozarjati, da življenjski standard povprečnega Človeka v
Sovjetski zvezi in satelitskih državah, kar zadeva pomanjkanje hrane in
nujnih življenjskih potrebščin ter stanovanjsko stisko, prav v ničemer ni
boljši od jugoslovanskega. (137)

Proti koncu leta pa je bilo mogoče v brzojavkah zahodnih diplomatov
začutiti tudi določeno nestrpnost, ker Tito še ni zaprosil za pomoč, kljub
temu da bi glede na težavnost položaja, v katerega je zabredla država, to
moral storiti. »Njegova največja nevarnost je v preveliki opreznosti,« je
18. decembra pisal angleški ambasador v »osebnem in strogo zaupnem«
pismu. Poskušal jo je razložiti z ugotavljanjem, da je večina njegovih
tovarišev, katerih podporo mora dobiti za vsako politično spremembo, še
preveč zapletena v mrežo laži in prevar, ki jo je Kremelj ne samo stkal
zanje, ampak jih tudi naučil, kako jo je treba plesti. »Tito, o tem sem pre¬
pričan, je mnogo večji realist od vseh, ki ga obkrožajo, razen morebiti
Djilasa.« (138)

Sir Charles očitno ni imel priložnosti, da bi srečeval in pobliže spoznal
Djilasa, ker sicer ne bi tvegal takšne sodbe, ki se temu črnogorskemu poli¬
tiku prilega prav toliko kot Don Kihotu; Tita pa je poznal dovolj dobro,
da se v svoji oceni ni mogel zmotiti, čeprav se verjetno ni povsem zavedal,
kako stvarno zna maršal gledati na situacijo in presojati svoje možnosti

230

manevriranja. Že minulo poletje je Tito namreč spoznal, kakšno korist
ima Zahod od njegovega razkola z Moskvo in kako korenito so se spreme¬
nila razmerja sil v Srednji Evropi in na Balkanu zato, ker jugoslovanska
vojska (370.000 mož), najštevilnejša, najbolj lojalna in najbolje oboro¬
žena na celem področju, ni več organsko povezana z Rdečo armado. Med
obiskom v Splitu avgusta 1948 je odkrito dejal Djilasu: »Američani niso
neumni! Nikoli ne bodo dovolili Rusom, da bi prodrli do Jadrana.« (139)
S tem je izrazil svoje prepričanje, da zahodne sile ne bodo pasivno priso¬
stvovale njegovemu padcu, pa tudi trezen račun, da si ob naraščajoči
napetosti med blokoma lahko zagotovi prostor, v katerem se bo obdržal
in samostojno gradil socializem. Proti koncu leta so ti prvi miselni osnutki
dobili povsem konkretno vsebino in prišli tudi v uradne dokumente. Jugo¬
slovanski CK je razširil namreč takrat v okviru partije okrožnico, ki je pri¬
kazovala razmere na povsem trezen način: nova Jugoslavija želi ostati v
vzhodnem bloku, toda če bodo informbirojevske države še naprej kršile
trgovinske dogovore, bo prisiljena preusmeriti svojo trgovino na Zahod,
pri čemer pa ne bo sprejela nobenih pogojev v zvezi s svojo notranjo in
zunanjo politiko. Pričakovati je, da bodo novi partnerji poskušali priteg¬
niti jugoslovanske komuniste v svoj krog, toda voditelji vedo, da bi jih to
stalo glavo, zato zavračajo vsakršno politično koncesijo. Po drugi strani
pa Rusija ne bo nikoli potisnila Jugoslavije v naročje Zahoda, ker bi to
zanjo pomenil poraz v hladni vojni. Iz vseh teh ugotovitev izhaja misel, da
bi mogla beograjska vlada voditi svojo zunanjo politiko relativno samo¬
stojno, neodvisno od Zahoda in Vzhoda, dokler se odnosi z Informbiro-
jem ne uredijo. »Prej ali slej bomo spet združeni z ljudskimi demokraci¬
jami pod vodstvom Sovjetske zveze.« (140)

Ne glede na bolj ali manj obvezne priložnostne besede je bila vsebina
teh razmišljanj konkretna in dokaj jasna: Jugoslavija se mora navaditi, da
živi, pa čeprav v stalni nevarnosti, med dvema blokoma, krmariti mora
med nj ima tako spretno, da j e ne bo mogoče streti. Tako so presoj ali polo¬
žaj tisti, ki so bili na oblasti in ga, če že ne v uradnih dokumentih, pa vse¬
kakor v zasebnih pogovorih tako tudi prikazovali. Djilas je na primer brez
zadržkov govoril o njem enemu svojih znancev nekomunistov, kar je ta
seveda brž poročal britanskemu poslaniku. Vodja agitpropa je zatrdil, da
ne verjame več v spravo z Moskvo in da Jugoslovanom ne ostane drugega
kot graditev na marksizmu temelječega neodvisnega socializma, ki pa ne
bo izključeval prijateljskih odnosov z Zahodom. To pa bi lahko tudi
pomenilo, da se bo država po švicarskem zgledu odločila za trajno nevtral¬
nost. (141)

Ob takšnih spoznanjih pa je v jugoslovanskih voditeljih še naprej tlelo
upanje, da bo v bližnji prihodnosti Kitajska postala njihova zaveznica v
boju proti Sovjetski zvezi in da se bodo okrog njiju strnile druge svobodne

231

socialistične države. Od tod stalno zanimanje jugoslovanskega tiska za
uspehe Maove revolucije: ko so konec leta 1948 kitajski partizani osvojili
Mukden, so jugoslovanski časopisi poročali o tej zmagi z večjim poudar¬
kom kot sovj etski. V istem času j e Borba  nekaj dni zapored posvečala cele
strani povzetkom iz knjig ameriške novinarke Anne Luise Strong o prese¬
netljivih dosežkih kitajskih komunistov. (142) Tudi takšna upanja so
spodbudila jugoslovanske voditelje pri iskanju lastne poti, čeprav
moramo danes priznati, da so se v svojem optimističnem pričakovanju sko¬
rajšnjega upora Kitajcev moskovskemu gospostvu motili.

Konec decembra je Stalin doživel svojo zadnjo apoteozo v Beogradu,
pa še ta je bila vsaj delno zasenčena s praznovanjem sedme obletnice usta¬
novitve jugoslovanske armade, ki so jo počastili nenavadno slovesno:
poleg običajnih govorov tudi z zastavami, topovskimi salvami, slavnostno
razsvetljavo in ognjemeti. (143)

21. decembra, na Stalinov 69. rojstni dan, je Borba  izšla z uvodnikom
njemu v čast in z njegovo sliko čez tri stolpce. Tito mu je poslal brzojavno
čestitko, prav tako tudi Slovanski generalni komite (čeprav je praktično
že prenehal obstajati). Poleg tega je Društvo Jugoslavija-Sovjetska zveza
pripravilo slavnostno sejo, na kateri je član CK Dobrivoje Radosavljevič
hvalil Stalina, dasi ne brez zadržkov. Navezujoč se na informbirojevske
kritike, da jugoslovanski voditelji v svoji prenapeti oholosti nameravajo
iti po lastni poti v socializem, je spomnil na konflikt med Stalinom in Troc¬
kim, ki je vzplamtel prav zaradi tega, ker je »oče ljudstev« zagovarjal gra¬
ditev socializma v eni sami državi. V zvezi s Titovimi veličastnimi indu¬
strijskimi načrti pa je dejal, da so povsem v skladu z navodili sovjetskega
voditelja, saj je ta v polemiki z Zinovjevom in Kamenjevom v tridesetih
letih vztrajal pri tezi o nujnosti hitre industrializacije. (144)

Radosavljevičevo razpravljanje je izzvenelo kot odgovor Dimitrovu,
ki je pred štirimi dnevi nastopil na drugem zasedanju bolgarske KP v Sofi¬
ji. Tam je imel doktrinaren poseg, očitno navdihnjen iz Moskve (Dimi¬
trov je v zadnjem času živel v SZ), v katerem je bila povzeta že nekaj ted¬
nov trajajoča razprava informbirojevskih partij, ki se je iztekla v obsodbo
jugoslovanske teze o »ločenih poteh v komunizem«. Stari revolucionarje
poskušal teoretično analizirati razmere v vzhodni Evropi v zadnjih letih in
pokazati prihodnost držav, vključenih v sovjetski blok. Ljudske demo¬
kracije - oblikovale so se po zaslugi Rdeče armade, ki jim je izbojevala
svobodo, in SZ, ki jih podpira - so oblika diktature proletariata »sui gene-
ris«; njihov končni cilj je komunistična družba, ki ga hoče doseči tudi prva
socialistična država. Zato so prijateljski odnosi s Sovjetsko zvezo bistvena
značilnost ljudskih demokracij in njihovo obnašanje do Moskve je za vse
komuniste tudi konkretna preizkušnja njihove privrženosti proletar¬
skemu internacionalizmu. »Ne smemo pozabiti, da tvorijo vse komuni-

232

stične partije sveta, čeprav komunistična Internacionala ne obstaja več,
enotno partijo, partijo Lenina in Stalina . . . in imajo enega vodjo, učite¬
lja, ki ga vsi priznavajo: tovariša Stalina.« (145)

Na to slovesno izpoved ortodoksije, ki jo je opravila tako ugledna
osebnost, jugoslovanski voditelji niso odgovorili samo ob Stalinovem
rojstnem dnevu, ampak še bolj avtoritativno in bolj določno zadnje dni
leta 1948 v vrsti govorov pred ljudsko skupščino. Skupščina, sklicana
četrtič v nekaj mesecih, bi se morala na izrednem zasedanju ukvarjati s
potrditvijo zveznega proračuna za leto 1949, dejansko pa je postala tri¬
buna, od koder so najpomembnejši predstavniki režima podali dokaj
popoln pregled razmer, kakršne so so oblikovale v šestih mesecih spora
z Informbirojem. V Beogradu je dozorelo prepričanje, da je prišel čas,
ko je treba začeti z novo politiko, ki ne bo kot doslej samo obrambna,
ampak tudi napadalna. Sprožil jo je Tito 27. decembra, ko je v dveur-
nem govoru pojasnil, kakšne odnose bi Sovjetska zveza in ljudske demo¬
kracije hotele imeti z Jugoslavijo: nameravajo jo izkoriščati ter jo ohra¬
njevati kot dobaviteljico kmetijskih proizvodov in kot vir surovin za
svojo industrijo. Vzroki za nesporazume in gospodarske pritiske, ki jih
izvajajo socialistične države, niso v ideoloških odklonih, temveč v tem,
da je Jugoslavija zavrnila tako podrejeno vlogo. Če pa ljudske demokra¬
cije ne bodo pomagale Jugoslaviji pri graditvi lastne industrije, bo prisi¬
ljena prodajati svoje surovine drugim, saj se odločno namerava rešiti
statusa »necivilizirane in zaostale balkanske države«, v katerem jo
hočejo obdržati. (146) Po maršalovi napovedi, da se bo obrnil na Zahod,
če na Vzhodu ne bo dobil nujno potrebnih stredstev za razvoj, so sledili
prav tako polemični nastopi Kardelja, Kidriča, Vukmanoviča-Tempa in
drugih ministrov. Ti so skupščino seznanili s tem, v kolikšni meri so
Madžarska, Češkoslovaška, Poljska in »nekatere druge države« kršile
sprejete obveznosti. Podoba odnosov med Jugoslavijo in ljudskimi
demokracijami, kakršno so prikazali, skorajda ne bi mogla biti temač-
nejša. Po Kardeljevih besedah je bil celotni propagandni aparat Inform-
biroja mobiliziran proti Jugoslaviji, kajti vsi kulturni stiki z njo so bili
prekinjeni, njeni izdajalci so bili deležni polne materialne in moralne
podpore, njene manjšine pa preganjane. V tistih delih svojega govora,
kjer je obravnaval odnose z Zahodom, Kardelj še zdaleč ni bil obziren
do »imperialistov«, prav tako odločen pa je bil tudi v zagotavljanju, da
Beograd ne bo klonil pod pritiski Vzhoda. V svojem razmišljanju, osre¬
dotočenem na odnose med socialističnimi državami, je poudaril, da
namerava Jugoslavija graditi socializem z ustvarjalnostjo svojih ljudi ne
pa po navodilih od zunaj. Samo neplodni dogmatiki lahko mislijo, da
bodo vse države in narodi v času, ko milijoni delovnih ljudi, različnih po
svojem gospodarskem in kulturnem razvoju, stopajo v socializem, po tej

233

poti lahko hodili vzporedno in se opirali na isti vzorec. Jugoslavija, ki je to
vprašanje načela in išče ustrezno rešitev, opravlja izvirno revolucionarno
dejanje in daje marksizmu-leninizmu novo življenjsko vsebino. (147)

Ponosne izjave najvišjih jugoslovanskih predstavnikov o neodvisno¬
sti in njihova odločitev hoditi po svoji poti brez strahu, da bi prekršili že
zastarele norme ravnanja in mišljenja, so se odrazile tudi v konkretnih
političnih akcijah. Vsekakor se jugoslovanski voditelji v želji, da bi
izboljšali gospodarstvo, niso upali odreči petletnemu planu, zakaj to bi
pomenilo priznati svoj poraz. Prav tako tudi niso mogli prositi za poso¬
jila na Zahodu, da ne bi informbirojevski propagandi, ki jih je že tako
in tako dolžila, da prodajajo državo imperialistom, nudili novih argu¬
mentov za napade. Možna pa je bila navezava tesnejših gospodarskih
stikov z zahodnimi državami in z organi Združenih narodov, s čimer bi
si jugoslovansko gospodarstvo zagotovilo za razvoj potrebne dobrine.

V tej smeri so voditelji Jugoslavije že nekaj časa delovali. Najprej so
se obrnili na manjše države v zahodni Evropi ter sklenili vrsto trgovin¬
skih sporazumov z Avstrijo, Švico, Belgijo, Nizozemsko in Finsko.
Konec novembra so prosili za sprejem v premogovni odbor ekonomske
komisije za Evropo pri OZN, da bi bili glede te pomembne surovine
neodvisni od vzhodnega bloka, 23. decembra so v Londonu, po šestnajst¬
mesečnih utrudljivih pogajanjih in po odločilnem posegu, ki je v zad¬
njem trenutku prišel iz Beograda, podpisali z Veliko Britanijo tri spora¬
zume in kratkoročno trgovinsko pogodbo, ki je Jugoslaviji zagotavljala
dobavo strojev, volne, bombaža in drugega blaga v skupni vrednosti
12.000.000 funtov šterlingov. Teden dni pozneje je bil sklenjen podoben
trgovinski sporazum z indijsko vlado, čeprav je beograjski tisk obtože¬
val Nehruja, da je »žandar imperializma v jugovzhodni Aziji«. Istočasno
so se v Rimu in Beogradu začela vzporedna pogajanja, o katerih se je
mnogo govorilo že od septembra. (148) Italijansko časopisje jim je
posvetilo precejšnjo pozornost in pri tem poudarjalo zlasti njihovo poli¬
tično plat. Skozi isto optiko so na pogajanjih gledale tudi zahodne diplomaci¬
je, ki so se zavedale, da njihov pomen nedvomno presega vprašanje pra¬
vice do ribolova v jugoslovanskih vodah in vračilo opreme iz bivše rafi¬
nerije ROMSA. (149)

Bilo je namreč nemogoče spregledati, da Jugoslavija začenja eko¬
nomsko težiti k Zahodu in da bo taka usmeritev čez čas neizbežno vpli¬
vala na njeno zunanjo in notranjo politiko. Kot je pravilno trdil dopi¬
snik Timesa  v članku s pomenljivim naslovom Titoizem,  je bilo zelo ver¬
jetno, da bo po logiki razvoja dogodkov prišlo do poglobitve protislovja
med jugoslovansko diplomatsko dejavnostjo, vseskozi vezano na
Vzhod, in njeno trgovsko politiko, usmerjeno na Zahod. (150)

Tega se je zavedal tudi Stalin in se ob ugotovitvi, da njegova priza-

234

devanja zoper Titovo kliko niso rodila uspeha, odločil za zaostritev psi¬
hološke ofenzive in ekonomske vojne, v katero se je spustil. 27. decem¬
bra, torej istega dne, ko je Tito govoril v zvezni skupščini, je bila jugo¬
slovanska gospodarska delegacija, ki se je zaradi priprave nove trgovin¬
ske pogodbe že dva meseca mudila v Moskvi, povabljena, da podpiše
dokument, ki so ga pripravili Sovjeti. To je bila ponižujoča pogodba, saj
se je obseg izmenjave, namesto da bi se povečal ali ostal vsaj nespreme¬
njen, po sovjetski volji zmanjšal kar za osemkrat. Jugoslovani te odlo¬
čitve niso sprejeli, toda ne zaradi gospodarskih neskladij, kot je stvar
hotela ob objavi skromnih rezultatov dolgih moskovskih razgovorov pri¬
kazati Borba,  ampak iz povsem političnega računa. 29. decembra zvečer
je o neuspelih pogovorih poročal sovjetski radio, 31. decembra pa je
Pravda  poudarila, da Sovjetska zveza ni pripravljena vzdrževati tesnih
trgovinskih stikov z Jugoslavijo, ker ta vodi do nje sovražno politiko.
(151)

Novica o Stalinovi odločitvi, čeprav jo je bilo pričakovati, saj so v
zadnjih mesecih leta 1948 Sovjetska zveza in satelitske države prekršile
kar 40 sporazumov z Jugoslavijo in začele povzročati tudi izgrede na
meji, je Tita boleče prizadela. Napeti odnosi med državama, na katere
je namignil že Molotov v svojem govoru 6. novembra, so bili zdaj prvič
omenjeni v izjavi sovjetske vlade in ne samo v bolj ali manj uradnih
člankih. V naprotju s svojo navado in gostoljubno naravo je maršal za
Silvestrovo povabil v svojo vilo v Beogradu le najožje prijatelje, pred
katerimi mu ni bilo treba hliniti razigranosti, ki je ni čutil. Slavje je
minilo v težkem vzdušju, nabitem z mučnimi vprašanji o prihodnosti in
s slutnjo grozeče nevarnosti. Jakov Blaževič, eden od povabljenih, se je
mnogo pozneje spominjal, da nikoli ni videl Tita v takšnem duševnem
stanju. (152)

Govor, ki ga je imel maršal ob polnoči po radiu, je dobro odražal
občutek osamljenosti, ki je mučil jugoslovanske voditelje, hkrati pa tudi
njihov odpor do Stalinovega nasilja in globoko prepričanje, da imajo
prav. Leto 1948, je dejal Tito, je bilo leto velikih delovnih zmag, pa tudi
velikih preizkušenj in kot kaže 1949 ne bo nič lažje in nič manj zahtev¬
no. »Težko nam je, a kdaj nam je sploh bilo lahko?« Kljub temu je izra¬
zil prepričanje, da se je takšno ljudstvo, kot je jugoslovansko pod vod¬
stvom »tako enotne in monolitne partije«, kot je KPJ, sposobno spopri¬
jeti z nalogami, ki ga čakajo. Tej mešanici obveznega optimizma in pri¬
merno odmerjenih spodbud je Tito dodal iste moralistične ugotovitve
kot že pred njim Djilas, ki pa so iz ust človeka, ki se je proglašal za
Leninovega učenca, zvenele dokaj nenavadno. Hvalil je jugoslovanske
narode zaradi njihovega mirnega dostojanstva, s katerim so prenašali
vse klevete in poudaril, da je njihova veličina predvsem v ljubezni do

235

resnice in pravice. Z gorečnostjo, vredno preroka iz Stare zaveze, pa je
ožigosal tiste, ki so na svoje prapore zapisali geslo: namen posvečuje
sredstva, zakaj velikih reči ni mogoče ustvarjati nepošteno in z umaza¬
nimi sredstvi. Velike stvari je mogoče doseči samo s pravičnimi meto¬
dami in pravičnimi sredstvi. (153)

Ob pisanju poročila za leto 1948 se je britanski poslanik v Beogradu,
sir Charles Peake, spomnil na karikaturo, objavljeno v satiričnem listu
Punch  kmalu po resoluciji Informbiroja. Na njej sta bila, naslonjena na
oknih, ki so gledala na ozko ulico, drug drugemu nasproti Stalin in Tito.
Stalin je vpil: »Izdajalec!« in Tito je odgovarjal: »Lažnivec!« »Takšne
so,« je trdil Sir Charles, »v bistvu razmere tudi ob koncu leta 1948.«
(154) Toda pozabil je dodati, kolikšno preziranje nevarnosti, kolikšno
občutenje lastnega dostojanstva in zgodovinskega poslanstva je bilo Titu
in njegovim potrebno, da so kljub nenehni in utemeljeni bojazni, da
bodo vsak hip odstranjeni, Stalina mesece in mesece mogli obtoževati,
da je lažnivec. Njihov upor se ni rodil samo iz potrebe braniti lastno
oblast, ampak tudi iz tistega zanosa in tistih moralnih vrednot, zaradi
katerih so v mladosti postali revolucionarji. Ko so se rešili dušečih vezi
moskovske ortodoksije, so potrdili resničnost Marxove teze, da njegov
nauk ni dogma, ampak zgolj napotilo za akcijo, toda niso se omejili
samo na akcijo: navajeni slediti natančnim ideološkim obrazcem, so
skorajda samodejno poskušali oblikovati nove in razložiti z njimi svoja
dejanja. S tem so položili temelje lastnemu nauku, ki je čez čas postal
dejanska grožnja Stalinovemu. Leto, v katerem je Orwel v svojem
romanu »1984« prikazal najresničnejši in najvznemirljivejši portret »ve¬
likega brata«, se je tako iztekalo z njegovim porazom. Tito se v primer¬
javi z junakom iz Orwellovega romana ni dal streti uničevalnim meha¬
nizmom, temveč je neomajno vztrajal v svojem odporu.

V igro vstopijo kraljice

(1) PRO, FO 371/72588/R 10671; NAUS, 860H.00/9-1048; Irena Reuter-Hen-
drichs, Jugoslavvische Aussenpolitik 1948-1968, Koln 1976, str. 56; Politika,
4. 9. 1948.

(2) NAUS, 860H.00/9-1748; 760H.74/9-1448; 760H.74/9-948; 860H. 9111/PR/
9-348; PRO, FO 371/72588/R 10442.

(3) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Beograd, 3. 9. 1948; Borba, 31. 8., 5. 9. 1948;
NAUS, 9111 RR/9-348; 860H.00/9-1048; 760H.74/9-948.

(4) PRO, FO 371/72588/R 10254; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I.,
Beograd, 4. 9. 1948.

(5) PRO, FO 371/72588/R 10254; 78680/R 401.

(6) PRO, FO 371/72588/R 10254; 78680/R 401; NAUS, 860H.002/8-3148;
860H.002/9-148; M. Djilas, Jahre der Macht, nav. d., str. 270.

(7) PRO, FO 371/78676/R 2470; NAUS, 860H.5032/6-2448; Peasants under
Tito, The Hconomist, 10. 7. 1948, str. 62, 63.

(8) PRO, FO 371/72588/R 10671; 72576/R 11210; NAUS, 860H.61/9-1348;
ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. II, Beograd, 11.9. 1948; Borba, 8.-9. 9.
1948.

(9) PRO, FO 371/72575/R 10668; R 10424; 72576/R 11209; R 11552; R 10690;
78719/R 715; NAUS, 860H.6223/9-848; 1. Yindrich, nav. d., str. 39.

(10) PRO, FO 536/17/129; 371/78719/715; NAUS, 860H.5017/9-1548.

(11) NAUS, 860C.00B/9-348.

(12) NAUS, 875.00/12-2448; ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Beograd, 3. 9. 1948.

(13) PRO, FO 371/71713/N 8986; Communist Purges, The Economist, 11.9.
1948, str. 409.

(14) PRO, FO 371/72591/R 13399/78680/R 649.

(15) Pravda, 8. 9. 1948; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Rassegna della
st^mpa sovietica, 25. 9. 1948; PRO, FO 371/72588/R 10439.

(16) PRO, FO 371/72588/R 10439.

(17) PRO, FO 371/72588/R 10442; 72186/R 10886; NAUS, 760H.71/9-1448.

(18) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Rassegna della stampa sovietica, 26.
9. 1948; NAUS, 860H.00/9-1048.

(19) Pero Simič, Sramota za sve vekove, Novosti, 16. 3. 1982.

(20) PRO, FO 371/72571/R 10857/G; 71295/N 9990; N 10137; N 10194.

(21) PRO, FO 371/72571/R 10568; 72572/R 10845; 72605/R 10900; NAUS,
860H.00/9-1648; 760H.64/9-2348; Borba, 15. 9. 1948.

(22) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Beograd, 17. 9. 1948; NAUS,
860H.00/9-1748; PRO, FO 371/71713/N 8986; 953/270/PE 2002.

(23) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 172 , 225; PRO, FO 371/72589/R 10964;
71672/N 10560/G; NAUS, 860H.00/9-2448.

(24) ASME, Jugoslavija, Mapa 32, fasc. I., Beograd, 20. 9. 1948.

(25) PRO, FO 371/72576/R 11209; NAUS, 860H.00/9-348; 860H.OO/9-1048;
860H.00/9-248; 860H.20/9-1848.

(26) FRUS, 1948, IV., str. 1109.

(27) PRO, FO 371/72590/R 12041; 78680/R 649; NAUS, 860H.00/9-648.

(28) PRO, FO 953/570/PE 278.

(29) NAUS, 800.00B CI/9-2348; PRO, FO 371/72589/R 10964; R11211; 71672/R
11195.

(30) NAUS, 860H.00/9-2448; 860H.60/9-2148.

(31) K. Zilliacus, nav. d., str. 227, 228.

(32) PRO, FO 371/72589/R 11057; NAUS, 860H.00/9-2748.

(33) ASME, Jugoslavija, Mapa 52, Beograd, 4. 9. 1948; Rim, 16. 9. 1948; Mapa
33, fasc. I., Pariz, 28. 9. 1948; NAUS, 860H.6363/9-1547; 660H.633/9-2348;
660H.6531/9-1048; PRO, FO 371/72575/R 1043; 72576/R 11209.

(34) FRUS, 1948, IV., str. 1102-1105; NAUS, 800.00B CI/8-3148.

(35) NAUS, 660H. 119/9-2948 CS/A; 660H. 119/9-848; 611.60H31/8-2748; FW
660H. 119/9-1348CS/N.

(36) NAUS, 860H.00/9-348.

(37) FRUS, 1948, IV., str. 1105-1113.

(38) PRO, FO 371/72634/R 10425; 72589/R 10968; 72576/R 11209.

(39) PRO, FO 371/95474/RY 1023/69/G; E. Kardelj, nav. d., str. 132.

(40) ASME, Jugoslavija, Mapa 49, Beograd, 23. 9. 1948.

(41) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 176; E. Kardelj, nav. d., str. 141, 142; Albin

Ki - Tito. Stalin in Zahod

237

Z. Rubinstein, Yugoslavia and the Non-aligned World, Princeton 1970, str.
7-8; I. Reuter-Hendrichs, nav. d., str. 41, 42; NAUS, 860H.00/10-148.

(42) E. Kardelj, nav. d., str. 142.

(43) PRO, FO 371/72589/R 11346.

(44) NAUS, 860H.00/10-148; V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str. 597-611.

(45) NAUS, 860H.00/10-148.

(46) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 611; I. Yindrich, nav. d., str. 78,
79; ASME, Jugoslavija, Mapa 40, Beograd, 4. 10. 1948.

(47) PRO, FO 371/71714/N 11767; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 288; NAUS,
860H.00/10-748.

(48) Borba, 2.^1. 10. 1948; A. Z. Rubinstein, nav. d., str. 8, 9; A. Ross Johnson,
The Transformation, str. 70; Hamilton Armstrong, Tito and Goliath, New
York 1951, str. 96.

(49) NAUS, 860H.00/10-1448.

(50) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 286-288.

(51) PRO, FO 371/72589/R 11692.

(52) Z. K. Brzezinski, nav. d., str. 103.

(53) PRO, FO 371/72744/UN 2612.

(54) PRO, FO 371/72589/R 11501.

(55) Ibid.

(56) PRO, FO 371/72589/R 11402; R 11715; Chapman Pincher, Too Secret too
Long, London, 1984, str. 177, 178.

(57) PRO, FO 371/72589/R 11666; 72590/R 12041; ASME, Jugoslavija, Mapa 53,
fasc. I., Moskva, 20. 10. 1948.

(58) PRO, FO 371/72576/R 12455; R 11209.

(59) PRO, FO 371/72576/R 12455; 71672/N 11915/G; NAUS, 641.60H.31/10-
2248.

(60) V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 590-592.

(61) NAUS, 50.BB/10-148.

(62) NAUS, 660H. 119/10-1248.

(63) PRO, FO 371/72576/R 11750; 72568/R 11753; NAUS, 660H. 119/10-1248.

(64) NAUS, 660H. 119/9-2948; 660H.119/10-1348; 660H. 119/10-2148; PRO, FO.
371/68956BAVE 8755/G.

(65) PRO, FO 371/72589/R 11791.

(66) PRO, FO 371/72567/R 12434.

(67) PRO, FO 371/72576/R 11801; 72576/R 11929.

(68) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Sofija, 9. 10. 1948; R. H. Markham, Tito’s
Defiance Stirs Inter-Communist Rows in Eastern Europe, Christian Science
Monitor, 11. 10. 1948.

(69) NAUS, 860H.00/10-848; PRO, FO 371/72576/R 12459; ASME, Jugoslavija,
Mapa 33, fasc. I., Varšava, 21. 10. 1948; Sunday Observer, 10. 10. 1948; R.
O. Freedman, nav. d., str. 29.

(70) NAUS, 860H.00/10-848; 860H.91/10-548; Ivo Banac, nav. d., str. 241.

(71) ASME, Jugoslavija, Mapa 57, fasc. II., Praga, 8. 10. 1948; PRO, FO 371/
72569/R 12456.

(72) R. H. Markham, Tito’s Defiance, cit., Christian Science Monitor, 11. 10.
1948; I. Kreft, nav. d., III. del., str. 219-316; Savo Kržavac, Dragan Mar¬
kovič, Informbiro: Goli otok, NIN, 28. 2., 14. 3. 1982; V. Dedijer, Novi pri¬
loži, III. del, str. 449—459; M. Djilas, Jahre der Macht, str. 272-
284.

(73) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 272-284; Antonije Isakovič, Tren 2,

238

Zagreb, 1983; Branko Hoffman, Noč do jutra, Ljubljana 1982; V. Dedijer,
Novi priloži, III. del, str. 449-459.

(74) M. Djilas, Jahre der Macht, str. 283.

(75) Bogdan Denis Denitch, The Legitimation of the Revolution. The Yugoslav
Čase, New Haven-London 1976, str. 50; E. Kardelj, nav. d., str. 129, 130;
V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 449.

(76) NAUS, 660H6131/10-2748; 660H.6131/10-2748; E. Kardelj, nav. d., str.
130.

(77) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Budimpešta, 28. 10. 1948; I. Kreft,
nav. d., str. 169-176; PRO, FO 371/72590/R 12563; R 12916; Rudi Čačino¬
vič, Informbiro i diplomati, Novosti, 8.-11. 10. 1982.

(78) PRO, FO 371/72590/R 1128; NAUS, 860H.0OB/10-2948; 711.60H/10-2848.

(79) PRO, FO 371/72605/R 12620; 71713/N 10262; NAUS, 701.60H64/11-248;
Alexander Werth, Hungarian Row with Yugoslavs. Private Cold War, Man¬
chester Guardian, 1. 11. 1948.

(80) PRO, FO 371/72567/R 12667; 72605/R 12298; NAUS, 800.00 Summaries/

11- 248; Daily Telegraph, 1. 11. 1948.

(81) ASME, Jugoslavija, Mapa 34, fasc. II., Beograd, 13. 11. 1948; PRO, FO
371/72591/R 13107.

(82) M. Lesage, nav. d., str. 20; Čedomir Štrbac, Jugoslavija i odnosi izmedju
socijalističkih zemalja, Beograd 1984, str. 361; V. Dedijer, Dokumenti
1948, I. del, str. 615; TL, Papers of H. S. Truman, President’s Secretary
File, Moskva, 23. 12. 1948.

(83) ASME, Jugoslavija, Mapa 54, fasc. II., Beograd, 13. 9. 1948; M. Lesage,
nav. d., str. 20.

(84) PRO, FO 371/72567/R 12965.

(85) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, CIA, The Trend of
Soviet—Yugoslav Relations, ORE 49-48, 18. 11. 1948.

(86) TL, Papers of H. S. Truman, Presidenfs Secretary File, Revievv of the
World Situation as it Relates to the Security of the United States, CIA 11-
48, 17. 11. 1948;

(87) TL, H. S. Truman Papers, NSC Meeting, Folder: Memo for President-Mee-
ting, Discussins, 22 Meeting, 1. 10. 1948.

(88) NAUS, 860H.00/11-948.

(89) NAUS, 860H.00/12-848.

(90) PRO, FO 371/72596/R 13002; NAUS, 501.BB Balkan/l 1-1848; 860S.00/11-
2048; 760H.6315/12-248; 760H.68/12-1348; ASME, Jugoslavija, Mapa 53,
fasc. I., Washington, 15. 11. 1948.

(91) NAUS, 660H.6131/11-1948.

(92) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Beograd, 20. 11. 1948; NAUS,
800.00B CI/11—1748 HH; PRO, FO 371/72567/R 13307.

(93) R. O. Freedman, nav. d., str. 29.

(94) Ibid.

(95) NAUS, 860H.00 (W)/12-1048; PRO, FO 371/72576/R 14119; A. Werth,
Yugoslavia and the Čominform. The Priče of the Deviation, Manchester
Guardian, 4. 11. 1948.

(96) PRO, FO 371/78719/R 715; 72576/R 13099; 72591/13529; NAUS, 860H.50/

12- 448; V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 238-241.

(97) PRO, FO 371/72576/R 14183.

(98) S. Vukmanovič-Tempo, Revolucija teče dalje, II. del, str. 93.

(99) NAUS, 860H.5600/10-2948; 860H.50/12-348.

(100) PRO, FO 371/72619/Z 10457; 72676/R 2470.

239

(101) V. Dedijer, Novi priloži, III. del, str. 238-241.

(102) PRO, FO 371/78676/R 2470; 72619/R 12000; R 12002; R 12704; NAUS,
860H.50/11-3048.

(103) ASME, Jugoslavija, Mapa 52, Beograd, 1. 11. 1948; Rim, 6. 11. 1948; Beo¬
grad, 13. 11. 1948; Rim, 18. 11. 1948; Beograd, 27. 11. 1948; NAUS,
760H.65/11-2448.

(104) TL, Naval Aide, State Department Briefs, 26. 11. 1948; PRO, FO 371/
72619/R 14335.

(105) ASME, Jugoslavija, Mapa 53, fasc. I., Beograd, 13. 11. 1948; Rim, 22. 11.
1948; Beograd, 4. 12. 1948; Rim, 13. 12. 1948; NAUS, 760H.65/12-1648.

(106) NAUS, 860H.00/11-1748; ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. L, Beograd,
20. 11. 1948; PRO, FO 953/570/PE 278.

(107) PRO, FO 371/72569/R 14094; NAUS, 860S.00/11-2048; ASME, Jugoslavi¬
ja, mapa 53, fasc. I., Pariz, 14.-16. 12. 1948.

(108) ASME, Jugoslavija,. Mapa 53, fasc. I., Washington, 8. 12. 1948; PRO, FO
371/72576/R 13903.

(109) PRO, FO 371/72576/R 14230; NAUS, 860H.00/11-3048; ASME, Jugoslavi¬
ja, Mapa 14, fasc. V., Beograd, 11. 12. 1948.

(110) PRO, FO 371/72569/R 14094; 72576/R 14556; NAUS, 611 60H31/12-1148;
760H.65/12-1348; La Voce del Popolo, 16. 16. 1948.

(111) PRO, FO 371/72576/R 14195.

(112) PRO, FO 371/71653/N 12985/G.

(113) NAUS, 800.00B CI/10-1648; PRO, FO 371/71652/N 11597.

(114) PRO, FO 175/9/S 398; TL, Papers of H. S. Truman, President’s Secretary
File, Moskva, 23. 12. 1948.

(115) PRO, FO 371/786080/R 649; 72567/R 12965; 73440/Z 9461.

(116) PRO, FO 371/72591/R 13529; R 12842; M. S. Handler, Rich Peasants and
Clerical Groups Held Fighting Socialism in Slovenia, New York Times, 16.
11. 1948; NAUS, 860H.00/11-2748.

(117) PRO, FO 371/72567/R 14490; ASME, Jugoslavija, Mapa 51, fasc. II., Beo¬
grad, 24. 12. 1948.

(118) PRO, FO 371/72576/R 14183; 72567/R 13502; 72590/R 13001; FRUS, 1948,
IV., str. 1115.

(119) PRO, FO 371/72567/R 12965; R 13302; NAUS, 86OH.0OB/11-2448; M. S.
Handler, Yugoslav Claims on Land to Stand, Nevv York Times, 13. 11.
1948; ASME, Jugoslavija, Mapa 34, Beograd, 13. 11. 1948; Mapa 52,
27. 11. 1948.

(120) M. S. Handler, Disputes Increase in Cominform Rift, New York Times,
26. 12. 1948.

(121) NAUS, 860H.00/11-2648; ASME, Jugoslavija, Mapa 54, fasc. L, Sofija,
4. 12. 1948.

(122) PRO, FO 371/72591/R 13420; R 13841.

(123) PRO, FO 371/78676/R 2470; 800.00 Summaries/12-2848.

(124) PRO, FO 371/71653/N 12985/G; NAUS, 875.00/11-2758.

(125) NAUS, 875.00/12-2448.

(126) PRO, FO 371/72567/R 12667; R 14050; ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Beo¬
grad, 4. 12. 1948.

(127) V. Dedijer, Izgubljeni boj, str. 214-219.

(128) PRO, FO 371/78680/R 401; 72591/R 13576; 72576/R 14183; ASME, Jugo¬
slavija, Mapa 33, fasc. I., Beograd, 29. 11., 4. 12. 1948.

(129) PRO, FO 371/71714/N 11767; 72591/R 14047; ASME, Jugoslavija, Mapa
49, Moskva, 3. 12. 1948.

240

(130) NAUS, 860H.50 Five Year Plan/12- 648; 12-2848.

(131) ASME, Jugoslavija, Mapa 33, fasc. I., Varšava, 28. 12. 1948; Mapa 36,
Beograd, 5. 12. 1984; PRO, FO 371/78680/A 221.

(132) PRO, FO 371/72567/R 13769; 72591/R 14134; 860H.00/11-1848.

(133) PRO, FO 371/72591/R 14090; NAUS, 860H.00/11-2748.

(134) PRO, FO 371/72591/R 14134/G.

(135) NAUS, 660H.6531/1-1149.

(136) PRO, FO 371/72567/R 12667; NAUS, 860H.00/10-2948; 860H.00/12-2248;
E. Barker, The British Between the Superpovvers, 1945-50, str. 109, 163.

(137) NAUS, 860H.50 Five Year Plan/12-1748; PRO, FO 371/72591/R 14090;
78684/R 934.

(138) PRO, FO 371/72576/R 14183.

(139) S. Clissold, Djilas, nav. d., str. 203.

(140) NAUS, 660H.6531/1-1149.

(141) PRO, FO 371/72576/R 14406.

(142) PRO, FO 371/72567/R 13307; 78680/R 649.

(143) NAUS, 860H.00 (W)/12-2548; ASME, Jugoslavija, Mapa 49, Beograd, 24.
12. 1948.

(144) PRO, FO 371/72567/R 14490; I. Kreft, nav. d., III. del, str. 253.

(145) Z. K. Brzezinski, nav. d., str. 105; G. Ionescu, nav. d., str. 160; NAUS,
874.00B/12-3148; W. Leonhard, nav. d., str. 392; J. Jukič, Tito betvveen
East and West, London 1961, str. 10.

(146) NAUS, 860H.032/12-1148; 660H.6131/1-549; 860H.00/12-2948; ASME,
Jugoslavija, Mapa 49, Beograd, 30. 12. 1948; PRO, FO 371/78719/R 715.

(147) NAUS, 860H.00/12-3048; 860H.032/1-1149; A. Z. Rubinstein, nav. d., str.
9-10; V. Dedijer, Dokumenti 1948, I. del, str. 628-638.

(148) PRO, FO 371/78680/R 649; 78676/R 2470; 72576/R 14406/G; 78719/R 715;
78769/R 655; 688/41/GG; NAUS, 860H.6363/12-848; 641.60H31/12-1248;
ASME, Jugoslavija, Mapa 48, Beograd, 5. 1. 1949; 78705/R 141; 72619/R
1446; R 14355.

(149) PRO, FO 371/72619/R 4480; R 14469; 72576/R 72576; R 14195; NAUS,
760H.65/12—3148; ASME, Jugoslavija, Mapa 32, Rim, 30. 12. 1948.

(150) The Times, 30. 12. 1948; NAUS, Rand A. Report, n. 4850, 31. 12. 1948.

(151) PRO, FO 371/78677/R 343; V. Dedijer, Dokumenti 1948,1. del, str. 639.

(152) ASME, Jugoslavija, Mapa 36, Moskva, 31. 12. 1948; Robert Lee Wolff,
The Balkans in Our Time, Cambridge/Mass, 1974, str. 368, 369; Informbi-
ro, NIN, 31. 12. 1983.

(153) NAUS, 860H.00/1-449; PRO, FO 371/78677/R 343; V. Dedijer, Izgubljeni
boj, str. 226.

(154) PRO, FO 371/78676/R 2470.

241

Bibliografija

Acheson, Dean, Present at the Creation, New York, 1969.

Adamič, Louis, Orel in korenine (naslov originala: The Eagle and the Roots),
Ljubljana, 1981.

Adanir, Fikret, Die Makedonische Frage. Ihre Entstehung und Entwicklung
bis 1908, Wiesbaden, 1979.

Adomeit Hannes, Die Sowjetmacht in internationalen Krišen und Konflikten,
Baden-Baden, 1983.

Aleksander Stella, Church and State in Yugoslavia since 1945, Cambridge, 1979.

Amen, Mark Michael, American Foreign Policy in Greece 1944-1949, n. 288,
Universite de Geneve, Frankfurt am Main, 1978.

Anderson, Terry H., The United States, Britain and the Cold War, Columbia,
Mass., 1981.

Antonov-Ovseenko, Anton, The Time of Stalin. Portrait of a Tyranny, New
York, 1981.

Archer, Jules, Red Rebel: Tito of Yugoslavia, New York, 1968.

Armstrong, Hamilton, Tito and Goliath, New York, 1951.

Arnim, Gustav Adolf von, Eine Strukturanalyse der Presse der Volksrepublik
Jugoslawien, 1945-1963, Miinster, 1968.

Artisien, Patrick F. R., Friends or Foes? Yugoslav-Albanian Relations over the
Last 40 Years, Bradford Studies on Yugoslavia, n. 2, Bradford, 1980.

Auty, Phyllis, Tito, biografija, Milano, 1972.

Avakumovič, Ivan, History of the Communist Party of Yugoslavia, Aberdeen,
1967.

Idem, Dissolution of the Cominform, Contemporary Review, vol. CLXXXX,
julij 1956.

Balogh, Sandor, Die Geschichte Urigarns nach dem zweiten Weltkrieg in der
Marxistischen Geschichtsliteratur, Etudes Historiques 1970, Akademiai Tia-
do, Budimpešta.

Banac, Ivo, Yugoslav Cominformist Organisation and Insurgent Activity, v: At
the Brink of War and Peace: The Tito-Stalin Split in Historic Perspective, ur.
Wayne S. Vucinich, New York, 1982.

Barker, Eiisabeth, Macedonia: Its Plače in Balkan Power Politics, London, 1950.

Idem, British Policy in South-East Europe in the Second World War, London,
1976.

Idem, The British bctween the Superpowers 1945-50, London, 1983.

Bartoš, Milan, Yugoslavia’s Struggle for Equality, v: Foreign Affairs, letnik 28,
št. 3, april 1950.

Bartsch, Giinter, Milovan Djilas oder die Selbstbehauptung des Menschcn. Ver-
such einer Biographie, Miinchen, 1971.

Bass, Robert, The Soviet-Yugoslav Controversy, New York, 1959.

Bebler, Aleš, Trois rencontres avec Molotov, Ouestions Actuelles du Socialisme,
letnik 16, januar-februar 1953.

Idem, Peace and Greece, New York, 1949.

Idem, Načelo suvereniteta u medjunarodnim odnosima i radnička klasa, Zagreb,
1949.

242

Idem, Čez drn in strn. Spomini, Koper, 1981.

Belovski, Dimce (ur.), Jugoslavija u svetu, medjunarodni odnosi i spoljna poli¬
tika Jugoslavije 1941-1969, Beograd, 1970.

Bergh, Hendrik van, Genosse Feind-Unveroffentlichte Dokumente iiber die
Rote Armee, Bonn, 1962.

Bernath, Mathias, Das mazedonische Problem in der Sicht der komparativen
Nationalismusforschung, v Siidost-Forschungen, vol. 29, Miinchen, 1970.

Bethel, Nicholas, The Great Betrayal, The Untold Story of Kirn Philby’s Biggest
Coup, London, 1984.

Biber, Dušan (ur.), Tito-Churchill, Strogo tajno, Zagreb, 1981.

Bilainkin, George, Tito, New York, 1950.

Bilandžič, Dušan, Historija Socijalističke federativne republike Jugoslavije.
Glavni procesi, Zagreb, 1979.

Bogosavljevič, Milutin, The Economy of Yugoslavia, Beograd, 1961.

Bombelles, Joseph T., Economic Development of Communist Yugoslavia 1947—
1964, Stanford, 1968.

Borkenau, Franz, Der europaische Kommunismus. Seine Geschichte von 1917
bis zur Gegenwart, Miinchen, 1952.

Božič, J., Čirkovič, S., Ekmečič, M., Dedijer, V., Istorija Jugoslavije, Beograd,
1973.

Brzezinski, Z. K., Štoria delPURSS e delle democrazie popolari. L’evoluzione
dei rapporti tra i paesi comunisti dal 1945 agli anni ’60. Un’analisi critica (na¬
slov originala: The Soviet Bloc-Unity and Conflict), Milano, 1975.

Burkes, Richard Voyies, The Dynamics of Communism in Aestern Europe, Prin-
ceton, 1961.

Cambel, John C., Tito’s Separate Road. America and Yugoslavia in World Poli-
tics, New York, 1967.

Idem, Yugoslavia: The Wreck of a Dream, v: A. M. Halperin (ur.), Policies
toward China: Views from Six Continents, New York, 1965.

Idem, American Policy toward Communist Eastern Europe, Minneapolis, 1965.

Carlyle, Margaret (ur.), Documents on International Affaires, London, 1952.

Cencič, Venčeslav, Enigma Kopinič, I.—II. del, Beograd, 1983.

Christman, Henry, The Essential Tito, New York, 1970.

Claudin, Fernando, The Communist Movement. From Comintern to Comin-
form, Penguin, 1975.

Clissold, Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939-1973. A Documentary
Survey, London, 1975.

Idem, Djilas. The Progress of a Revolutionary, London 1983.

Considerazioni sul conflitto Tito-Stalin. Ministero degli Affari Esteri, Ufficio
Studi e Documentazione, Rim, julij 1948.

Crankshaw, Edward, Tito and the Cominform, v International Affaires, vol.
XXVI, 1950, n. 2, april 1950, str. 208-213.

Ciliga, Anton, La Yougoslavie sous la menace interieure et exterieure, Pariz,
1951.

Colbert, James, L., Continuation of Economic Assistance to Yugoslavia, v The
Department of State Bulletin XXVII, n. 700, november 1952.

Čolakovič, Rodoljub, Zapisi iz oslobodilačkog rata, I.-IV. del, Sarajevo, 1948—
1951.

Dahi, Robert, After the Revolution, New Haven, 1972.

Dallin, Alexander in Breslauer, George, Political Terror in Communist Systems,
Stanford, 1970.

243

Dalmas, Louis, Le communisme yougoslave depuis la rupture avec Moscou,
Pariz, 1950.

Damjanovič, Pero, Tito pred temama istorije, Beograd, 1972.

Idem, Tito na čelu partije, 1968.

Danylow, Peter, Die aussenpolitischen Beziehungen Albaniens zu Jugoslavvien
und zur UdSSR 1944-1961, Miinchen-Dunaj, 1982.

D’Aurora, Elio, Fascino slavo. Inchiesta sulla Jugoslavia di Tito. Carteggio
segreto Tito-Stalin, Torino, 1956.

De Castro, Diego, La questione di Trieste, I,—II. del, Trst, 1981.

Dedijer, Vladimir, Jugoslovansko-albanski odnosi 1939-1948, Beograd, 1949.

Idem, Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948-1951, Ljubljana, 1969.

Idem, Dokumenti 1948, L-III. del, Beograd, 1979.

Idem, Novi priloži za biografiju Josipa Broza Tita, I. del. Reka-Zagreb, 1980; II.
del, III. del. Beograd, 1984.

Idem, Interesne sfere, Beograd, 1980.

Delmas, Claude, Le »Non« de Tito a Stalin, v: Defense nationale, letnik 34, junij
1978.

Denitch, Bogdan Denis, The Legitimation of a Revolution. The Yugoslav Čase,
New Haven-London, 1976

Deutscher, Isaac, Stalin, Penguin, 1966

Dewar, Margaret, Soviet Trade with Eastern Europe 1945-1949, London, 1951.

Djilas, Milovan, Savremene teme, Beograd, 1950.

Idem, Članki 1941-1946, Ljubljana, 1948

Idem, O agresivnem pritisku vlada sovjetskog bloka, Beograd, 1950.

Idem, Yugoslav-Soviet relations, v: International Affaires, april 1951.

Idem, Gesprache mit Stalin, Frankfurt am Main, 1962 (cfr. tudi Conversations
with Stalin, New York, 1963).

Idem in drugi, Jugoslawien. Sozialismus in Osteuropa, Gottingen, 1972.

Idem, Parts of a Lifetime, New York, 1975.

Idem, Der Krieg der Partisanen. Jugoslawien 1941-1945, Dunaj, 1978.

Idem, Tito. Eine kritische Biographie, Dunaj, 1980.

Idem, Jahre der Macht, Kraftespiel hinter dem Eisernen Vorhang. Memoiren
1945-1966, Mtinchen, 1983.

Dogo, Marco, La dinamite e la mezzaluna, la questione macedone nella pubbli-
cistica italiana 1903-1908, Udine (Videm), 1983.

Drachkovich. Milorad M., United States Aid to Yugoslavia and Poland. Analysis
of a Controversy, Washington, 1963.

Dragnich, Alex N., Consultation with International Communism in Yugoslavia,
The Myth of »Titoism«, Committee on Un-American Activities House of
Representatives, september 1958, Washington.

Idem, Tito’s Promised Land, New Brunswick, 1954.

Draskovich, Slobodan M., Tito; Moscow’s Trojan Horse, Chicago, 1957.

Erič, Milivoje, Agrarna reforma u Jugoslaviji 1918-1951, Sarajevo, 1958.

Esche, Matthias, Die Kommunistische Partei Griechenlands 1941-1949, Miin-
chen-Dunaj, 1982.

Etzold, Thomas H. in Gaddis, John Lewis (ur.) Containment: Documents on
American Policy and Strategy 1945-1950, New York, 1978.

Farrel, R. B., Yugoslavia and the Soviet Union 1948—195čj. An analysis with
documents, Hamden, Conn., 1956.

Fletcher, William C., Religion and Soviet Foreign Policy 1945-1970, London,
1973.

Fontaine, Andre, Storia della guerra fredda, I.—II. del, Milano, 1968.

244

Foreign Relations^of the United States 1948, I.—IV. del, Washington, 1973, 1974.

Freedman, Rober Owen, Economic Warfare in the Communist Bloc, Washing-
ton, London, 1970.

Gasteyger, Kurt, Die feindlichen Briider. Jugoslavviens Konflikt mit dem Ost-
block, Bern, 1960.

Gatterer, Claus, Osterreich und seine siidlichen Nachbarn, v: Osterreichische
Zeitschrift fur Aussenpolitik, letnik 16, 2. del, 1976.

Gavranov, V., Stojkovič, M., Medjunarodni odnosi i spoljna politika Jugoslavije,
Beograd, 1972.

Gibson, Michael, Tito, Flove, 1981.

Gribanov, B., Banda Tito - orudje amerikano-angliiskih podžigatelej voiny,
Moskva, 1951.

Grothusen, Klaus-Detlev (ur.), Griechenland, III. del, Gottingen.

Idem, Die politische Entwicklung Jugoslawiens von 1941 bis 1961, v: Herbert
Ludat (ur.), Jugoslawien zwischen Ost und West, Giessen, 1963.

Guerra, Adriano, Gli anni del Cominform, Milano, 1977.

Guikovaty, Emile, Tito, Pariz, 1979.

Haberl, Othmar Nikola, Die Emanzipation der KP Jugoslavviens von der Kon-
trolle der Komintern/KPdSU, Miinchen, 1974.

Idem, Parteiorganisation und nationale Frage in Jugoslavvien, Berlin, 1976.

Idem, Kritische Anmerkungen zu Vladimir Dedijers Dokumentation des jugosla-
vvisch-sovvjetischen Konflikts von 1948, v Sudostforschungen, vol. XLI, 1982.

Halle, Louis, The Cold War as History, London, 1967.

Idem, American Foreign Policy, London, 1960.

Idem, The Ideological Imagination, London, 1972.

Halperin, Ernst, Der siegreiche Ketzer. Titos Kampf gegen Stalin, Koln, 1957.

Halpern, Abraham Meyer, Policies tovvard China. Vievvs from Six Continents,
New York, 1965.

Hamilton, Frederic Edvvard, Yugoslav Patterns of Economic Activity, London,
1968.

Hammond, Thomas Taylor (ur.), Witnesses to the Origins of the Cold War,
Seattle in London, 1972.

Idem, Soviet Foreign Relations and World Communism. A Selected, Annoted
Bibliography, Princeton, 1965.

Idem, Yugoslavia betvveen East and West, New York, 1952.

Hartl, Hans, Nationalitatenprobleme in heutigen Sudosteuropa, Miinchen, 1973.

Hildebrandt, Walter, Darstellung der Ereignisse 1948-49, Osteuropa-Handbuch,
Jugoslavvien, Koln, 1954.

Idem, Der Triester-Konflikt und die italienisch-jugoslavvische Frage, Gottingen,
Tiibingen, 1953.

Idem, Die innenpolitische Abvvendungen vom Stalinismus nach dem Kominform-
konflikt 1948-1953, v: Jugoslavvien. Osteuropa-Handbuch, ur. Markert, Wer-
ner, Koln, 1954.

Hodgkinson, Harry, West and East of Tito, London, 1952 (isto besedilo tudi pod
naslovom: Challange to Kremlin, Nevv York, 1952).

Hoensch, J. K., Sovvjetische Osteuropa Politik 1945-1975, Dusseldorf, 1977.

Hofman, Branko, Noč do jutra, Ljubljana, 1982.

Hoffman, George W., Changes in the Agricultural Geography of Yugoslavia, v:
Pounds, Norman J. G. (ur.), Geographical Essays on Eastern Europe, Rus-
sian and East European Series, 24. del, Bloomington, 1961.

Idem in Neal, Fred Werner, Yugoslavia and the Nevv Communism, Nevv York,
1962.

245

Hoffman, George Walter, Regional Development in Southeast Europe, New
York, 1972.

Idem, The Balkans in Transition, New York, 1963.

Idem, Marxismus oder Titoismus? Titos Versuch zur Neuordnung gesel-
lschaftlicher Beziehungen im Staate, Miinchen, 1953.

Hondius, Fritz W., The Yugoslav Community of Nations, Haag, 1968.

Hoppe, Hans-Joachim, Georgi Dimitrov - Wieder Aktuell, v: Osteuropa, letnik
24, januar 1974.

Hrnčevič, Josip, Svjedočanstva, Zagreb, 1984.

Hunter, Brian, Soviet-Yugoslav Relations 1948-1972. A BibIiography of Soviet,
Western and Yugoslav Comment and Annalysis, New York, 1976.

Iatrides, Joannes O., Balkan Triangle. Birth and Decline of an Alliance across
Ideological Bounderies, Haag-Pariz, 1968.

Ionescu, Ghita, The Politics of the European Communist States, London, 1967.

Idem, Communism in Romania 1944-1962, London, New York, 1964.

Isakovič, Antonije, Tren 2, Beograd, Zagreb, 1983.

Izsak, Lajos, Die Wichtigsten Fragen der Geschichte der ungarischen Volksde-
mokratie in unserer marxistischen Geschichtsliteratur, v Annales Universitatis
Scientiarum Budapestiensis, Sectio Historica, XVI, 1975.

Jackson, George D. Jr., Soviet-Yugoslav-Bulgarian Relations since World War
II, Certificate Essay, Russian Institute, Columbia, 1956.

Jelavich, Charles in Jelavich, Barbara (ur.), The Balkans in Transition. Essays of
Balkan Life and Politics since the End of 18 ,h  Century, Berkeley in Los Ange¬
les, 1963.

Jukič, Ilija, Tito between East and West, London, 1961.

Kalvoda, Josef, Titoism and Masters of Imposture, New York, 1958.

Kaplan, Karel, Dans les Archives du Comite Central. 30 ans de secrets du Bloc
sovietique, Pariz, 1978.

Kardelj, Edvard, The Communist Party of Yugoslavia in the Struggle for New
Yugoslavia, for People’s Authority and Socialism, Beograd, 1948.

Idem, On People’s Democracy in Yugoslavia, New York, 1949.

Idem in Pijade, Moša, Ekspozeji, Beograd, 1949.

Idem, Deset godina narodne revolucije, 1941-1951, Beograd, 1951.

Idem in Djilas, Milovan, O agresivnom pritisku vlada sovjetskog bloka na Jugo-
slaviju, Zagreb, 1951.

Idem in Djilas, Milovan, Nova Jugoslavija u savremenom svetu, Beograd, 1951.

Idem, After Five Years. Socialist Movements and the USSR. Five Years after the
Yugoslav-Cominform Split, New York, 1953.

Idem, Trieste and Yugoslav-Italian Relations, New York, 1953.

Idem, Problemi naše socialističke izgradnje, I,—III. del, Beograd, 1954-1960.

Idem, Spomini. Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944—1957, Lju¬
bljana, 1980.

Kartun, Derek, Tito’s Plot Against Europe. The Story of the Rajk Conspiracy,
New York, 1950.

Kennan, George, Memoirs 1925-1950, London, 1968.

Idem, Russia and the West under Lenin and Stalin, London, 1961.

Idem, Amerikas Aussenpolitik 1900-1950 und ihre Stellung zur Sowjet-Macht,
Zurich, 1952.

Idem, Realities of American Foreign Policy, London, 1954.

Kiefer, Dorothea, Das Mazedonienproblem - neu gestellt?. v: Wissenschaftlicher
Dienst Siidosteuropa, št. 3, 1968.

246

King, Robert R., Minorities under Communism. Nationalities as a Source of
Tension among Balkan Communist States, Cambridge, Mass., 1973,

Idem, A History of the Romanian Communist Party, Stanford, 1980.

Klein, George, Yugoslavia in World Affaires. Ph. D. Illinois, 1960.

Kljakič, Dragan, Dosije Hebrang, Beograd, 1983.

Klugmann, James, Yugoslavia Faces the Future, London, 1947.

Idem, From Trotsky to Tito, London, 1951.

Knič, Vukan, The Titoist Deviation from the Orthodox Bolshevist Doctrine, Ph.
D. Chicago, 1959.

Kofos, Evangelos, Nationalism and Communism in Macedonia, Solun, 1964.

Koliševski, Lazar, Macedonian National Question, Beograd, 1959.

Koralkova, Kveta, Vytvafenf systemu dvoustrannych spojeneckvch smluv mezi
evropskimi socialistickymi zememi (1943-1949), v Rozpravy Ceškoslovenske
Akademie Ved, Rada společenskych ved, Ročnik 76—sešit 3, Praga, 1966.

Idem, Entstehung der Biindnisvertrage der sozialistischen Balkanlander 1946-
1948, Acts du Premier Congres International des Etudes Balkaniques et Sud-
Est Europeens, Sofija, 1970.

Korbel, Josef, Tito’s Communism, Denver, 1951.

Kostelski, Z., The Yugoslavs: A History, New York, 1952.

Kousoulas, D. George, The Truman Doctrine and the Stalin-Tito Rift: A Reap-
praisal, v: South Atlantic Quarterly, poletje 1973.

Kreft, Ivan, Spori in Spopadi, III. del, Ljubljana, 1984.

Kuhi, Joachim, Foderationsplane im Donauraum und in Ostmitteleuropa, Miin-
chen, 1958.

Kuniholm, Bruce Robellet, The Origins of the Cold War in the Near East, Prin-
ceton, 1980.

Lapenna, Ivo, Main Features of the Yugoslav Constitution 1946-1971, v: The
International and Comparative Law Quarterly, št. 21, 2. del, april, 1972.

Laurant, Lucien, Du Komintern au Kominform, Pariz, 1951.

Lazitch, Branko, Tito et la Revolution Yougoslave 1937-1956, Pariz, 1957.

Idem, Cominformists in Yugoslavia v: The Eastern Quarterly, VI. del, št.. 3-4,
oktober-december 1953.

Idem in Drachkovitch, Milorad M., Biographical Dictionary of the Comintern,
Stanford, 1973.

Lees, Lorraine Mary, American Foreign Policy toward Yugoslavia 1941-1949,
Xerox University Microfilms, Ann Arbor, Michigan, 1976.

Lendvai, Paul in Reuther-Hendrichs, Irena, Die sovvjetische Jugoslawienpolitik,
1972-1976, Kol n, 1977.

Lendvai, Paul, National Tension in Yugoslavia, London, 1972.

Idem, Eagles and Cobwebs. Nationalism and Communism in the Balkans, Gar¬
den City, N. Y., 1969.

Idem, Antisemitism in Eastern Europe, London, 1972.

Leonhard, Wolfgang, Kominform und Jugoslawien. Uber einige grundsatzliche
Fragen des Kominform-Konfliktes, Beograd, 1949.

Idem, Child of the Revolution, London, 1957.

Lesage, Michael, Les relations sovieto-yougoslaves (1942-1959), Documentation
Frangaise. Notes et etudes documentaires, 24. 6. 1959, št. 2.553, Serie Inter¬
nationale CCCLXXXIII.

Lukacs, J., A History of the Cold War, New York, 1966.

Lukaszewski. L. (ur.), People’s Democracies after Prague: Soviet Hegemony,
Nationalism, Regional Integration?. Bruge, 1970.

247

MacLean. Fitzroy, Disputed Barricade. The Life and Times of Josip Broz-Tito,
Marshal of Yugoslavia, London, 1957.

Malo, Javer, Dans les prisons et les camps de concentration de la Yougoslavie,
Tirana, 1960.

Markert, Werner (ur.), Jugoslawien, Osteuropa-Handbuch, Koln-Graz, 1954.

Markham, Reuben H., Tito’s Imperial Communism, Chapel Hill, 1947.

Marcou, Lilly, Le Kominform, Pariz, 1977.

Markovič, Moma in Laca, Ivan, Organizacioni razvitak KPJ, Beograd, 1960.

Marovič, Miodrag, Tri izazova staljinizmu. Opatija, 1983.

Mates, Leo, Medjunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije, Beograd, 1976.

McCagg, Wilhelm O., Stalin Embattled, 1943-1948, Detroit, 1978.

McCauley, Martin (ur.), Communist Power in Europe 1944-1949, London, 1979.

McNeal, R. H., International Relations among Communists, Englewood, Cliffs,
1967.

McVicker, Charles P., Titoism: Pattern for International Communism, New
York, 1957.

Medvedev, Roy A., On Stalin and Stalinism, London, 1979.

Mičunovič, Veljko, Moskovske godine, 1956-1958, Zagreb, 1977.

Mihovtlovič, Maroje, Bošnjak Mario in Saračevič, Sead, Sukob s Informbiroom,
Zagreb, 1976.

Milovanov, V. S., Sovetsko-jugoslovanskie ekonomičeskie otnošenija, Moskva,

1978.

Mojsov, Lazar, O južnoslovenskoj federaciji, v: Komunist, letnik 4, št. 4 in 5,
julij-september 1950.

Idem, Bugarska radnička partija (komunista) i makedonsko nacionalno pitanje,
Beograd, 1948.

Miiller, D., Jugoslawien zvvischen Ost und West, Hannover, 1964.

Muhič, Fuad, Staljinizam, Sarajevo, 1981.

Nagy, Laszlo, Democrazie popolari, 1945-1968, Milano, 1969.

National Peace Council, Yugoslavia and Peace. A Study of Comminform Accu-
sations. Report of the National Peace Council Delegation to Yugoslavia, Lon¬
don, 1950.

Neal, Fred Warner, Titoism in Action. The Reforms in Yugoslavia after 1948,
Berkeley-Los Angeles, 1958.

Neškovič, Slobodan, Bledski sporazumi, Tito-Dimitrov (1947), Zagreb, 1979.

Newman, Bernard, Tito’s Yugoslavia, London, 1952.

Nollau, Giinter, Die Internationale. Wurzeln und Erscheinungsformen des prole-
tarischen Internationaiismus, Koln, 1959.

Idem, Zerfall des Weltkommunismus, Koln-Berlin, 1963.

Nowak, Jerzy Robert, Europejskie kraje demokracji ludowej 1944—1948, Varša¬
va, 1972.

O kontrarevolucionarnoj i klevetničkoj kampanji protiv socijalističke Jugoslavije,
Beograd, 1949.

Oneal, John R., Foreign Policy Making in Times of Crisis, Columbus, 1982.

Osolnik, Bogdan, Yugoslav Reality and Chinese Policy, Review of Yugoslav-
Chinese Relations, Beograd, 1964.

Page, Bruce, Philby: the Spy who Betrayed a Generation, London, 1978.

Palmer, Stephen E. in King, Robert R., Yugoslav Comunism and the Macedo-
nian Ouestion, Hamden, 1971.

Paterson, Thomas G., On Every Front: the Making of the Cold War, New York,

1979.

Idem, Soviet-American Confrontation, Baltimore, 1973.

248

Petranovič, Branko, Istorija Jugoslavije 1918-1978, Beograd, 1980.

Philby, Kim, My Silent War, London, 1968.

Pijade, Moša, O tridesetogodišnjici KPJ, Referat održan u Beogradu 30. aprila

1949, Beograd, 1949.

Idem, Ouestions litigieuses, Beograd, 1949.

Idem, Zur Frage der Balkanfoderation, Beograd, 1949.

Idem, La fable de 1’aide sovietique a 1’insurrection nationale yougoslave, Pariz,

1950.

Idem. Izabrani govori in članci, I. in II. del, Zagreb. 1948-1950.

Pincher, Chapman, Too Secret too Long, London, 1984.

Piradov, A., Titovcy, Moskva, 1952.

Penca, Dušan, Borba za nezavisnost i integritet 1941-1948, v: Penca, D. in drugi,
Jugoslavija u svetu. Medjunarodni odnosi i spoljna politika Jugoslavije 1941—

1969, Beograd, 1970.

Popovič, Milentije, Uber die wirtschaftlichen Beziehungen zwischen sozialisti-
schen Staaten, Mainz, 1950.

Popovič, Koča, Revision du Marxisme-Leninisme, Pariz, 1949.

Popovič, Nenad D., Yugoslavia. The New Class in Crisis, Syracuse, 1968.
Pribičevič, B., Sukob komunističke partije Jugoslavije i Kominforma, Beograd,
1971.

Pridonoff, Erič L., Tito’s Yugoslavia, Washington, 1955.

Pupo, Raoul, II »Bastione Trieste«: la Gran Bretagna e la questione giuliana:

1947-1949, v: Oualestoria, NS, letnik XII, št. 1, marec 1984.

Radonjič, Radovan, Sukob KPJ s Kominformom i društveni razvoj Jugoslavije
(1948-1956), Zagreb, 1975.

Razumovsky, Andreas, Ein Kampf um Belgrad. Tito und die jugoslawische Wir-
klichkeit, Berlin, 1980.

Razumovsky, Dorothea, Titos Erbe, Wiirzburg, Freiburg, 1978.

Reale, Eugenio, Nascita del Cominform, Milano, 1958.

Reuter-Flendrichs, Irena, Jugoslavvische Aussenpolitik 1948-1968, Koln, 1976.
Ristič, Dragoljub, Moskovske satelitske trupe, Beograd, 1952.

Robinson, Gertrude J., Tito’s Maverick Media. The Politics and Mass Commu-
nication in Yugoslavia, Chicago-London, 1977.

Ross Johnson, A., The Transformation of the Communist Ideology. The Yugo-
slav Čase, 1945-1953, Cambridge, Mass., 1972.

Idem, Yugoslavia and the Sino Soviet Conflict: The Shifting Triangle 1948-1949.

Studies in Comparative Communism, VIII. del, št. 1-2. 1974.

Rubinstein, Alvin Zaehary, Yugoslavia and the Nonaligned World, Princeton,

1970.

Rullmann, Hans Peter, Tito, Vom Partisan zum Staatsmann, Miinchen, 1980.
Rusinovv, Dennison, The Yugoslav Experiment 1948-1974, London 1977.
Shulman, M. D., Stalin’s Foreign Policy Reappraised, Cambridge, Mass., 1963.
Seale, Patrick in McCoville, Maureen, The Long Road to Moscow, Penguin,
1978.

Seton-Watson, Hugh, Osteuropaische Revolution, Miinchen, 1956 (naslov origi¬
nala: The East European Revolution), London,. 1956.

Idem, The Pattern of Communist Revolution, London, 1960.

Idem, Neither War nor Peace. The Struggle for Povver in the Postvvar World,
London, 1960. „

Idem, Nationalism and Communism, London, 1964.

Idem, The »Sick Heart« of Modem Europe. The Problem of the Danubian
Lands, Seattle, London, 1975.

249

Shoup, Paul, Communism and the Yugoslav National Question, New York-Lon-
don, 1968.

Slijepčevič, Djoko, The Macedonian Ouestion. Chicago, 1958.

Solženicyn, Aleksandr, Arcipelago Gulag III, 1918-1956, Milano, 1978.

Stankovič, Slobodan, Titos Erbe, Die Hypothek der alten Richtungskampfe ideo-
logischer und nationaler Fraktionen, Miinchen, 1981.

Stojkovič, Momir, Spoljna politika Jugoslavije u socijalističkom pokretu, Beo¬
grad, 1971.

Sundhaussen, Holm, Geschichte Jugoslawiens, Stuttgart, 1982.

Šinko, Ervin, Our Second Revolution, v: Review of International Affairs, 3, št.
20-21, 1952.

Štaubringer, Zvonko, Ne stalinizmu, Zagreb, 1980.

Štrbac, Cedomir, Jugoslavija i odnosi izmedju socijalističkih zemalja. Sukob KPJ
i Informbiroa, Beograd, 1975 (glej tudi drugo razširjeno izdajo, Beograd,
1984).

Tadič, B., Istorijski razvoj politike nesvrstanja 1946-1966, Beograd, 1968.

Tamborra, Angelo, Un siecle de collaboration internationale sur le Danube mari-
time 1856-1956, v: Un siecle de cooperation internationale sur le Danube
1856-1956, Rim, 1956.

Taubman, William, Stalin’s American Policy, New York, 1982.

Thayer, Charles W., Hands across the Caviar, Philadelphia-New York, 1952.

Toynbee, Arnold (ur.), The Realignment of Europe, London, 1955.

Thompson, Elisabeth M., Yugoslavia and the Soviet Union 1941-1948, Certifi-
cate Essay, Russian Institute, Columbia University, 1950.

Tomašič, Dinko A., National Communism and Soviet Strategy, Washington,
1957.

Topalovič, Živko, Titoism and the Cominform, Pariz, 1949.

Torkar, Igor, Umiranje na obroke, Ljubljana, 1984.

Truman, Harry S., Memoirs, II. del, Garden City, 1955.

Idem, Off the Record. The Private Papers of H. S. Truman, New York, 1980.

Ulam, Bruno, Titoism and the Cominform, Cambridge, 1952.

Idem, The Rivals. America and Russia since World War II, New York, 1971.

Idem, Stalin. The Man and his Era, New York, 1973.

Idem, Expansion and Coexistence. Soviet Foreign Policy 1917-73, druga izd.,
New York, 1974.

Veyrier, M., Tito et la Revolution, Pariz, 1974.

Vidali, Vittorio, Ritorno alla citta senza pace. II 1948 a Trieste, Milano, 1982.

Vinterhalter, Vilko, Der Weg des Josip Broz-Tito, Dunaj, 1969.

Volle, H., Die Belgrader Donaukonferenz von 1948, v: Europa-Archiv, 1948,
št. 11.

Vucinich, Wayne S. (ur.), Contemporary Yugoslavia. Twenty Years of Socialist
Experiment, Barkly-Los Angeles, 1969.

Idem (ur.), At the Brink of War and Peace: the Tito-Stalin Split in a Historic
Perspective; War and Society in East Central Europe, X. del, New York,
1982.

Vukadinovič, Radovan, Odnosi medju evropskim socijalističkim državama: SEV
i varšavski ugovor, Zagreb, 1970.

Vukmanovič-Tempo, Svetozar, How and why the People’s Liberation Movement
in Greece Met with Defeat, London, 1950.

Idem, Stalin in Jugoslavija. Neki dvajsetletnici na rob, Ljubljana, 1969.

Idem, Revolucija teče dalje (naslov originala: Revolucija koja teče), Mcmoari,
II. del, Ljubljana, 1972.

250

White, Leight, Balkan Caesar, Tito versus Stalin, New York, 1951.

White Book on the Agressive Activities of the USSR, Poland, Czechoslovakia,
Hungary, Rumania, Bulgaria and Albania tovvards Yugoslavia, Beograd,
1951.

Wittner, Lawrence S., American Intervention in Greece 1943-1949, New York,
1982.

Wolfe, Bertram D., Communist Totalitarism, Boston, 1961.

Wolfe, Thomas William, Soviet Strategy at the Crossroads, Cambridge, Mass.,
1964.

Idem, Soviet Power and Europe, 1945-1970, London, 1970.

Idem, The Role of the Armed Forces in the Soviet-Yugoslav Dispute, M. A.
Thesis, Columbia University, 1950.

Wolff, Robert Lee, The Balkans in our Time, Cambridge, Mass., 1974.

Zaccaria, Guelfo, La polemica Tito-Stalin, Documenti Arces 5, Milano, 1978.

Zagaria, Donald S., The Origins and Background of Tito’s Split with the Comin-
form, M. A. Thesis, Columbia University 1950.

Zalar, Charles, Yugoslav Communism. A Critical Study, Prepared for the Sub-
committee to Investigate the Administration of the Internat Security Act and
Other Interna! Security Laws of the Committee on the Judiciary, Washington,
1961.

Zaninovich, M. G., The Development of Socialist Yugoslavia, Baltimore, 1968.

Zilliacus, Konni, Tito of Yugoslavia, London, 1952.

Yindrich, Jan, Tito versus Stalin. The Battle of the Marshals, London, 1950.

Yergin, Daniel, Shattered Peace. The Origins of the Cold War and the National
Security State, Penguin Book, 1980.

251

Jože Pirjevec

TITO, STALIN IN ZAHOD

Zbirka

DRUŽBOSLOVJE
Ureja uredniški odbor:

Mojca Apih-Lamovec, Ciril Baškovič, Adolf Bibič, Danilo Domajnko,
Pavel Gantar, Francka Herga (predsednica), Savin Jogan, Lev Kreft,
Matjaž Maček, Lojze Sočan, Peter Vodopivec, Ivanka Vrhovčak in
Bora Zlobec-Jurčič

Izdala in založila
DELAVSKA ENOTNOST
(TOZD v ČGP Delo)

61000 Ljubljana, Celovška 43

Direktor TOZD Delavska enotnost
Dušan Gačnik

Odgovorni urednik založbe Delavske enotnosti
Danilo Domajnko

Prevedla
Neda Pagon

Lektorirala

Ljudmila Cvetek-Russi in Marjan Dolgan

Ovitek opremil
Andrej Verbič

Tisk

Tiskarna Ljudske pravice
Ljubljana, Kopitarjeva 2

Prvi natis v slovenščini

Naklada 3000 izvodov

KNJIGO JE SOFINANCIRALA KULTURNA SKUPNOST SLOVENIJE
Ljubljana, avgust 1987

© Jože Pirjevec

Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-27/86 z dne 26. 3. 1986
se za to knjigo ne obračunava in ne plačuje davek od prometa proizvodov.

NflPODNA IK UNIVERZITETNA
KNJ12NICA

ces, njegova analiza vodi v po¬
stopno razumevanje temeljne te¬
matike, resničnih vzrokov in po¬
sledic »boja«, na katerega jugo¬
slovanski komunisti niso bili pri¬
pravljeni, in to iz preprostega ra¬
zloga, ker ga niso mogli niti slutiti,
medtem ko je šlo v Stalinovem
primeru za ponovitev tistega ma¬
ličenja ideje in prakse socializma,
ki ga je začel izvajati že v letih
pred drugo svetovno vojno.
Vzrok spopada pa je bil tale: Ju¬
goslavija, ki je zahtevala posebno
mesto znotraj socialističnega ta¬
bora in poudarjala, da je bil njen
osvobodilni boj istočasno tudi re¬
volucionarni proces, bi se morala
podrejati sovjetski izkušnji - viru
navdiha za vse komunistične par¬
tije. Tisti, ki trdijo, da sovjetske
prakse ni mogoče prevzemati
v vsakem primeru, delajo veliko
napako in so obsojeni na propad.
Titov upor tej tezi je pomenil, kot
je danes očitno, začetek konca
monolitnosti socialističnega ta¬
bora, saj je Jugoslavija prva od¬
ločno nastopila proti sovjetske¬
mu monopolu pravilne interpreta¬
cije marksizma ter proti Stalinovi
karizmi in nezmotljivosti.

Študija Jožeta Pirjevca se lote¬
va, kot je razvidno iz naslova, tudi
zapletene dialektike v odnosih
med Jugoslavijo in Zahodom, te¬
me, ki ni nič manj zanimiva in jo
priporočamo bralčevi pozornosti.

Iz ocene Alessandra Damianija,
La voce del popolo. Reka. 12 maja
1987

Jože Pirjevec se je rodil 1940. v Trstu.
Tu je obiskoval slovenske šole in uni¬
verzo. na kateri je leta 1967 diplomiral iz
sodobne zgodovine. Študij je nadalje¬
val na Normalki v Pizi in na Diplomatski
akademiji na Dunaju. Leta 1971 je bil
imenovan za profesorja zgodovine
vzhodne Evrope na fakulteti za politič¬
ne vede v Pizi. Pet let pozneje je začel
na univerzi v Trstu poučevati zgodovi¬
no slovanskih narodov, v letu 1987/88
pa zgodovino vzhodne Evrope na uni¬
verzi v Padovi.

Njegovo znanstveno delo je osredo¬
točeno na vprašanja o sodelovanju
med italijanskimi in slovanskimi patri¬
oti v dobi risorgimenta. na etnične in
socialne probleme zadnjega obdobja
habsburške monarhije, na sodobno
zgodovino Trsta, na odnose med Vzho¬
dom in Zahodom po drugi svetovni voj¬
ni in na zgodovino carske Rusije. Na te
teme so v slovenščini, srbohrvaščini,
nemščini, italijanščini in angleščini iz¬
šli številni njegovi članki in tudi obšir¬
nejše monografske razprave: Niccolč
Tommaseo med Italijo in Slavijo (s tem
delom je leta 1978 doktoriral na ljubljan¬
ski filozofski fakulteti), Zgodovina Ru¬
sije v XIX. stoletju, Tržaški vozel ter
Tito. Stalin in Zahod. Kot publicist in
kulturni delavec pa je tudi zavzeto pri¬
soten v življenju Slovencev v Italiji.

Delavska enotnost

TITO,

STALIN

llN

I ZAHOD

Tito, Stalin
in Zahod

Delavska enotnost

Če hvališ nekatere lastnosti
znanstvenika, ne pomeni vedno,
da mu narediš uslugo, zlasti če
gre za lastnosti - kot so metodo¬
loška natančnost, selektivna in
ažurna raba virov - ki bi morale
biti same po sebi umevne (čeprav
smo priča izrabljanju in podreja¬
nju tako visoke in resne naloge,
kot je znanstveno raziskovanje,
neposrednim in malenkostnim
zahtevam trenutka). Zato ne bo¬
mo v tem smislu ničesar rekli
o prof. Jožetu Pirjevcu, raje bomo
poudarili njegovo pripravljenost
ali bolje odločnost, da se vživi
v probleme, katerih teže in zaple¬
tenosti se povsem zaveda, ne da
bi se kakorkoli odpovedal svoji
samostojni sodbi. Spopad med
KPJ in Informbirojem se v njego¬
vem sintetičnem, a dokumentira¬
nem prikazu ponuja kot vijugast
in notranje kontradiktoren pro-