MESTO  V DEŽJU
IVO   BRNČIČ
Iz gluhih, puščobnih temin dež monotono curlja; že davno več niti spomin do sinje višave neba ne seže iz gluhih temin.
Poredkoma le pod večer odpre za trenutek begoten zarje se čudežna dver; potem še bolj mračen in moten umira deževni večer.
Vse dni in noči brez miru vode klokotajo v žlebovih, kakor da onkraj zidu trop bebcev prepeva surovih vse dni in noči brez miru.
Umazane cunje megla
v gole lovijo se veje. —
Kdo se neviden roga,
kdo se za hrbtom nam smeje
iz temne zasede megla?
Tako po teh blatnih poteh že dolgo, predolgo potujemo; kako nam v teh strašnih dneh mladost je šla v nič, premišljujemo, na blatnih, samotnih poteh.
Z vsem ognjem srca za ta svet nekoč smo plamteli — življenje okrutno nam zmedlo je sled, nam dalo najtežje trpljenje: ljubiti ta žalostni svet.
Iz gluhih, puščobnih temin dež monotono curlja. Nov dan samo naš spomin pozdravil nekoč bo morda iz gluhih zagrobnih temin.
225