Poštnina
paisallrana.
Uredništvo
in
npravniitvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev. 5.
V Ljubljani, 4. februarja 1922.
Izhaja vsako soboto
\na-
50 D 50 ..
50 „ Fosams je številke _,Jra-čun;j<Tpo 75 p. • *<+ Inseratl se računalo: pol str. 350 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda ?5 p.
Hrvaško vprašanje.
(Informativen članek.)
Hrvaško vprašanje je tista osrednja os okolo katere se vrti ves problem države SHS. Zastavo samostojne, nevtralne hrvaške kmetiške republike je dvignil Štefan Radič takoj po državnem prevratu v 1. 1918. Spočetka na to ni nihče od vodilnih političnih mož v novi državi polagal važnosti. Pozneje pa so državne oblasti Radiča zaprle zaradi „veleizdajniških govorov". Mislili so, da bodo s tem zatrli gibanje, ki se mu je on postavil na čelo. Zaman. Radiča so morali zopet izpustiti in pri volitvah meseca novembra v 1. 1920. je njegova kmetiška republikanska stranka na Hrvaškem dobila absolutno večino glasov.
Sedaj so vsi pričakovali kaj bo v konstituanti. Toda Radičeva stranka je izrekla, da v Belgradu nima kaj iskati; ostala je doma, češ naš Sabor bo v Zagrebu. Poslanci te stranke, nad 50 po številu, so se ponovno sestali v Zagrebu in zborovali kot hrvaška konstituanta. Po vseh pravilih in tradicijah parlamentarnega dela, so v številnih sejah izdelali in sprejeli svojo ustavo. Ta ustava pravi, da je Hrvaška nevtralna kmetiška republika v mejah mednarodno priznanih in z mednarodnimi pogodbami potrjenih mej države SHS. Ta ustava priznava kralja le pogojno. Radič je ponovno izjavil, da Hrvati kralja Aleksandra sicer spoštujejo, da nimajo proti njemu ničesar, da ne ugovarjajo, ako ga hočejo imeti Srbi za svojega kralja, da ga pa Hrvati sedaj še ne priznavajo. Oni so voljni kralja priznati le kot reprezentanta cele države SHS napram inozemstvu, nadalje kot vrhovnega poveljnika celokupne državne vojske, toda hrvaško ljudstvo je suvereno, svobodno daje postave samemu sebi, in:a pravico udeleževati se even-tuelnih vojen države SHS ali pa ostati nevtralno. V tem oziru je Radičeva stranka izdala tudi neko „poruku“ kralju Aleksandru srbskemu...
Radičeva stranka je disciplinirana. Nobeden poslanec ni šel v Belgrad, nobeden od njih se ni polakomnil dijet. Stranka se neprestano širi. Danes segajo njeni agitatorji že v Dalmacijo, Bosno, Vojvodino in celo v Črno goro.. Pod pritiskom tega širokega valovanja Ra-
dičeve politične ideje, so se lansko leto Kmetiški republikanski stranki priklopile še nekatere druge hrvaške politične stranke in ustanovil se je hrvatski blok, v katerem že delujeta politično in kulturno poleg kmeta tudi posvetni inteli-gent in svečenik. Hrvaški narod hoče doseči svoj državno politični ideal. V taktiki hrvaški blok zametuje vsako nasilnost, zavrguje atentate, kmetje plačujejo davke in se odzivajo vojaškim vpoklicem, skratka spoštujejo obstoječe zakone. Obenem pa neprestano poudarjajo, da smatrajo vse to kot nasilje in sproti obveščaio potom listov in njih korespon-dentov zunanji evropski svet. Hrvatje povdarjajo, da nočejo pod Srbe, da hočejo biti enakopravni državljani in na svoji zemlji svoji lastni gospodje. Radič pravi, da je danes tudi pretežni del hrvaške inteligence na njegovi strani. Zadnje občinske volitve v Zagrebu to vsaj deloma tildi potrjujejo.
Sedanji vladni sistem v Belgradu misli, da bo mogel preko tega širokega političnega in družabnega gibanja s silo državne moči in državne avtoritete. Naj-brže tega ne bo dosegel, ker se danes nobenega naroda potlačiti ne more, če zasleduje kakšno politično misel tako enodušno in trmoglavo kakor zasledujejo Hrvati svoj cilj.
Seveda se nobeno juho ne poje tako vročo kot se je skuhala. Tudi v hrvat-skem vprašanju pride prej ali slej do kompromisa. Ta kompromis bo izzvenel v tem, da se bo država SHS federalizi-rala vsaj glede Hrvatov. Vemo, da je del srbske radikalne stranke že pristal na to misel, da naj dobe Hrvati neko iz-vzemno stališče in nazaj svojega bana, ki ga bo volil suvereno hrvaški sabor.
Pri tem položaju v državi moramo tudi mi Slovenci vedno znova in znova povdariti svojo zahtevo po zakonodajni avtonomiji, ki bi odgovarjala federali-začni obliki naše države. Smatramo potrebno povdariti, da bi sc tudi na slovenski strani stvoril slovenski blok. Naj bi naše takozvane napredne stranke pravočasno razmišljale o tem, predno za nje ne bo prepozno.
V	Belgradu se ie pretekli teden začela sodnijska obravnava proti onim komunistom, ki so obdolženi atentata na regenta, sedaj kralja Aleksandra. Razprava je razkrila take nečuvens stvari, da se mora nad njimi zgražati ne le kulturni svet, ampak sploh vsak, kdor količkaj človeško čuti.
Poročilo iz Belgrada o razpravi sa-mi Pripoveduje:
»Razprava proti komunistom je bila vsled pravoslavnih praznikov prekinjena in se je ta teden zopet nadaljevala. Do-sedaj so bili zaslišani že večinoma vsi obtoženci, ki vsi zanikajo krivdo, obenem pa obtožujejo stražnike, da so jih epll In z njimi ravnali nečloveško. Posebno podporočnik Vukoman se je odlikoval v tem poslu.
Poslanec Nikola Kovačevič je obto-
i,	,n'	3.e	Povzročitelj	atentata in da je
•[!	i teroristične organizacije. On
teh. xi naK°varjal Stejiča k aten-•x • vpra^anie» kako si je mislil r^niCenjM komunističnega programa, govoril: „Cilj je spremenitev seda-jega družabnega režima s pomočjo de-avskega razreda. Če pa nastopi revo-ucija, ni treba zato delati krivim delavcev, ampak one, ki danes vladajo in vstvarjajo državne deficite." Obznane, n ne smatra za zakon, temveč za nava-” plakat in je zato kljub njej nadaljeval s svojo komustično agitacijo.
cu Valenti je orožnik izbii zob in so mu populili skoraj vse brke.
Včeiaj so bili zaslišani ostali obtoženci. Obtoženec Stanekovič zanika vsako krivdo. Obtoženka Klara Libisch izpoveduje, da jo je poručnjk Vukoman prisilil, da je popila en liter žganju, na kar je morala podpisati zapisnik.
Mihajlovič je bil tudi aretiran in so ga v zaporu tepli, poročnik Vukoman pa ga je z gorečo cigareto opekel po obrazu. Nato so bile zaslišane razne priče, na kar je bila razprava preložena."
Tako postopanje z ljudmi, ki še vrh vsega niso niti obsojeni, ampak se nahajajo še le v preiskovalnem zaporu, presega vse meje! Vsak človek, ki ima ko-
ličkaj srca, mora proti takemu poživinje-nju najodločnejše protestirati. Kam bomo prišli, če bomo ostali na tem potu?
Pomisliti pa moramo še sledeče: Kakšne razmere v sodstvu bodo zavladale v naši deželi, če uveljavijo take metode tudi pri nas, kjer doslej takih bar-barstev nismo poznali? Če se bo izpeljala centralistična ustava, bo minister v Belgradu pošiljal sodnike zgoraj označene vrste tudi k nam, naše pa na albansko mejo! V to pa ne moremo privoliti nikdar in zato se bomo borili proti centralizmu do zadnjega. Avtonomijo moramo zahtevati tudi v interesu našega pravosodja in v interesu človečnosti. Bikovke v pravosodstvu pa odločno odklanjamo in jih prepuščamo onim, ki so ž njimi zadovoljni.
Kaj govore naši politični možje?
Komunisti v Belgradu pred sodiščem.
Poslanec Vladimir Čopič, časnikar in pravnik iz Senja, je obtožen, da je nagovarjal Stejiča in druge k atentatu in da se je udeležil sestanka 26. junija v Novem Sadu, ko je bilo sklenjeno, da se izvrši atentat. Čopič odločno zanika, da bi bil sploh kedaj govoril o atentatu. 26. junija pa se je vozil v Zagreb in toraj ni mogel biti v Novem Sadu, ki ga še nikdar ni videl. Ze v preiskavi je navedel več prič, ki lahko izpovejo, da se je 26. junija vozil v Zagreb. Sodišče pa jih ni hotelo zaslišati. Opisuje, kako slabo se jim je godilo v zaporu. Na njihove pritožbe je prišel pregledovat njih položaj sam Pribičevič, toda od tega dne se jim je godilo še slabše.
Poslanec Filipovič, profesor iz Belgrada, opisuje značaj komunistične stranke in zanika, da bi komunistična stranka propovedovala krvavo revolucijo.
Od ostalih obtožencev sta zanimivi izjavi čeha Kolačeka in Lazareviča. Ko-iačeka je pretepel poručnik Vukoman z bikovko, nato pa so ga postavili v dimnik, od koder je dobro slišal javkanje neke žene, ki so jo tolkli. Bil je zaslišan petkrat, dočlm stoji v protokolu, da je bil zaslišan sedemkrat in se v njem navajajo stvari, ki jih nikdar ni priznal. I a zarevič je bil konfrontiran s Czakijem, vendar tako, da je bil obrnjen s hrbtom proti njemu, na kar so vprašali, če ga pozna, dasiravno ga ni videl. Obtožen-
Politični položaj v naši državi je bolj in bolj zamotan. Nekako mirno je postalo in površni gledalec bi rekel: politični položaj se stabilizira. Vendar temu ni tako.
Poleg nevzdržne politične kombinacije, ki drži v skupni vladni vpregi psa in mačka — demokrate In radikalcc! — imamo danes akutno prometno krizo. Manjka vagonov, lokomotiv, proge so v desolatnem stanju in železničarji pravijo, da ne morejo živeti ter groze s stavko. Imamo akutno valutno krizo in nobene nade ni, da bi se vrednost našega državnega novca ustalila. Lansko leto osorej je bila naša krona vredna v Švici še pet švicarskih santimov (krajcarjev), letos je vredna le še poldrugi santim. Vrednost našega denarja polagoma, a stalno pada. Imamo vsled tega tudi akutno draginjsko krizo. Lansko leto v januarju je stalo eno jajce eno krono, danes stane eno jajce devet kron. Lanski januar je stal en kilogram govejega mesa 24 kron, danes stane 40 kron. Lanski januar je stal en kilogram moke 12 kron, danes stane 24 kron. Te številke so vzete iz gospodinjske knjižice delavske družine.
Nadalje imamo akutno upravno krizo. Lansko leto je uprava še nekako funkcijonirala, letos beže vsi boljši uradniki iz državne službe in iščejo drugje kruha. Davki naraščajo ter so tudi neenakomerno razdeljeni. Oddaja premoženja sc ni izvršila, pač pa nosi vsa težka bremena mali človek: kmet in delavec, ročni in duševni. Centralizem, pred katerim smo svarili, melje sicer počasi, toda melje korenito ...
Zadnje čase so vrgli v svet vesti, da so se bratje Srbi naveličali dolge in trmaste hrvatske in slovenske opozicije, Pa so zato pripravljeni na „boIno amputacijo", to se pravi: Hrvatje in Slovenci lahko greste svoja lastna pota, mi Srbi bomo šli pa svoja. Naše mnenje je, da ie ta grožnja prazna. Če bi Hrvatje to tudi sprejeli, pa mi Slovenci ne moremo! Enostavno zato ne, ker nimamo iti nikamor več, ker smo za državo SHS enostavno že zato, ker nimamo nobenega drugega izhoda. Če bi Srbi dovolili Hrvatom lastno hrvaško republiko, je jasno, da bi jim ne dali več kot le one štiri znane županije. Te pa bi kot državni organizem ne mogle živeti, zlasti sedaj ne, ko je Hrvaška vsled izgube Reke odrezana od morja kakor Slovenija. Te štiri županije kot država bi postale zopet plen Madžarov, med tem ko bi Slovenci bili razdeljeni med Italijane, Nemce in Madžare (Prekmurje). Zakaj če bi se ..amputacija" res izvršila, je jasno, da bi Srbi ne hoteli dati iz rok niti Dalmacije, niti Bosne in Hercegovine, niti Srema ali Vojvodine, kar vse bi reklamirali za svojo „Veliko Srbijo". Slovenci in Hrvati nočemo nikakršne ..amputacije", temveč hočemo živeti v državi SHS, ki je tu in katero prizna-
vamo kot realno politično dejstvo. Ta država je stvorjena ne le z našim pri-trdilom, temveč tudi z obveznimi mednarodnimi pogodbami, ki jih tudi Srbi — če tudi bi se za to idejo odločili — nimajo pravico razdirati brez našega soglasja. Te mednarodne pogodbe so bile podpisane v Parizu od vseh držav, ki so bile zastopane na mirovni konferenci. Zato je govoričenje o »amputaciji" nesmisel, ker bi se s tem prevzelo v mednarodnih pogodbah predvideno in potrjeno politično — državno ravnovesje v celi Srednji Evropi
Če pa smo za to državo, je tudi naša domovinska dolžnost, da delamo z vsemi silami na njeni notranji konsolidaciji. V centralizmu vidimo nasprotnika te konsolidacije — zato ga pobijamo. Ljudstvo naj se vlada samo, po zgodovinsko utrjenih pokrajinah potom široke samouprave. Uprava mora biti dobra. Ali se to potem imenuje avtonomija, federacija, zvezna država, unitarna država — to je Hekuba! Za ime ne gre, temveč za stvar. Mi imenujemo to avtonomijo, ker upamo z dosego široke samouprave po zgodovinsko, kulturno, gospodarsko in socijalno že zgrajenih in obstoječih pokrajinah doseči več zadovoljnih državljanov kot pa je dandanes, v dobi uniformiranega in biričevskega centralizma, nezadovoljnih... Te pokrajine, ki sestavljajo našo državo, se dado prav lahko ugotoviti: Slovenija, Hrvatska in Slavonija, Srbija, Stara Srbija z Macedonijo, Bosna, Črna gora in Hercegovina, Dalmacija, Srem z Bačko in Banat. V teh pokrajinah naj ljudstvo vlada samo, vso državo skupaj pa centralni parlament z gospodarsko stanovsko zbornico potom okvirnih zakonov.
To bi bila rešitev našega notranjega državnega problema. Naš zunanji državni problem je žal že rešen in sicer ravno z neprimernimi slovenskimi in hrvaškimi žrtvami. Če so v nasprotnem taboru res domoljubni možje — in ne dvomimo da jih je nekaj najti tudi med centralisti — jih prosimo, naj o tem razmišljajo in se spreobrnejo. Predno pa gredo na delo,vnaj pomislijo, da politične stranke žive najdalje petdeset let, domovina, to je narod, ljudstvo pa je za naše običajne časovne pojme večno.
Danes se uveljavljajo v naši ofici-jelni notranji državni politiki tri smeri.
Prva pravi: Letos naj ostane še vse pri starem. Naš kralj se bo ženil in vršilo se bo tudi kraljevo kronanje, zato ne kaže ..razburjati" države z novimi volitvami in ustavno revizijo. Zaradi tega pa, da se pokaže na zunaj enotnost države, naj se država vendarle razdeli na „oblasti po določilih Vidovdanske ustave — čeprav le na papirju.
Druga smer tudi noče letos nobenega »razburjenja", hoče pa do kronanja doseči sporazum s Hrvati in Slovenci,
s tem, da se nameravana razdelitev na nove »oblasti11 molče odgodi do tedaj, ko bo mogoče izvesti nove parlamentarne volitve.
Tretjo smer predstavlja današnja revizionistična opozicija v parlamentu, ki pa je zelo neenotna in zato brez večje moči. Rešitve iz sedanje zagate pričakuje v novih parlamentarnih volitvah, ki jih zahteva na vso moč. Te se naj vrše pod geslom: za ali proti reviziji ustave, za ali proti centralizmu, za ali proti avtonomiji! Malo je upanje, da bo opozicija uslišana od sedanjih vladnih mož. Vendar pa so za njo druge moči na delu, tiste, ki smo jih omenili začetkom članka: akutna politična, prometna in soei-jalno-gospodarska kriza. Če bo opozicija uspela ne bo mogel nihče od nje reči,
Mi bijemo hud boj za revizijo ustave in za drugačno ureditev naše države kakor jo hoče uvesti Vidovdanska ustava. Ena možnost, da se garantira vsem jugoslovanskim plemenom mirno, skupno življenje v skuphi državi, je poleg avtonomije tudi federacija. Federacija (od latinske besede „foedus“ = zveza) je drža\na oblika, kakoršno imajo n. pr. v Švici in v Ameriki in pomeni zvezo držav. Posamezni deli države so skoraj popolnoma neodvisni drug od drugega in urejujejo in upravljajo svoje domače stvari in zadeve po svoje, samo malo število državnih poslov, n. pr. ir-mada, vladar (prezident), denar itd. je skupno.
Misel o federativni obliki skupnega državnega življenja jugoslovanskih plemen: Srbov, Bolgarov, Hrvatov in Slovencev, ni nova. Socialisti so se že zdavnaj pred vojno v takozvani „tivolski resoluciji1* izrekli za jugoslovansko federacijo (danes so to misel opustili, op. ur.), v novejšem času pa jo zastopa znaten del hrvatskih politikov. Veliko privržencev pa ima ta misel zlasti med Bolgari in današnji ministrski predsednik Stambolijski je posebno vnet njen zagovornik.
Okolnost, da ima predsednik današnje bolgarske vlade jako tesne stike z Angleži in z angleškimi državniki, Jate njegovim tozadevnim izjavam velik političen pomen.
O balkanski, oziroma jugoslovanski federaciji je rekel bolgarski ministrski predsednik Stambolijski dopisniku na Reki izhajajočega laškega lista „Voce del Popolo“ (= Ljudski glas) sledeče:
„Novi Balkan mora predstavljati v prvi vrsti zmago slovanske misli. Kdor misli drugače, se moti. Med slovanskimi narodi lahko obstoje nesporazumi in nesoglasja. toda ta se morajo umakniti ideji o slovanski solidarnosti. Dokler je v Bolgariji vladal bivši car Ferdinand, je izgledalo, da so Bolgari pozabili na svoje slovanske brate. Kdor je pa dogodke za časa svetovne vojne pazljivo zasledoval, se je mogel prepričati, da Bolgari kljub vladnemu pritisku niso pozabili, da so Slovani. Pravo mišljenje bolgarskega naroda predstavlja „zemljoradniška“ (= kmečka) stranka, katero vodim jaz. Ta stranka se je vedno borila proti vojni in proti bivšemu carju Ferdinandu11.
„ „Vendar pa obstoji macedonsko vprašanje" “, je pripomnil dopisnik, „ „ki
V	zadnjem času se mnogo govori in piše o zmanjšanju ogromnega števila uradnikov, da se na ta način znižajo državni stroški. Rečeno je bilo, naj se po vseh ministrstvih pregleda število uradnikov in naj se odpuste pred vsem oni, ki nimajo potrebne izobrazbe za izvrševanje svoje službe.
Ob priliki tega pregledovanja so odkrili jako zanimive stvari.
Belgrajski list „Epoha“ ugotavlja, da so prišle pri preiskavi o kvalifikaciji uradništva na dan te-le reči: G. H., načelnik odseka in načelnik v ministrstvu za kmetijstvo je dovršil šolo za rezanje žrebcev v Čupriji; G. U., referent v finančnem ministrstvu, je dovršil tečaj večerne trgovske šole za vajence; G. Dž., okrajni načelnik v Bosni je služil pet let pri Jusufu Džemalu Odže na Baš Pazarju; G. M., okrožni načelnik v Črni gori, je dovršil ljudsko šolo v samostanu Pivu; G. L., sodni pisar v Črni gori, ima izpričevalo o polumaturi pri profe-
da je imel pri tem posebne zasluge, ker bodo to zasluge sedanjih in bodočih težkih dni kmetiškega in delavskega ljudstva.
Zdi se nam, da stojimo na pragu novih političnih orijentacij naših in hrvaških strank v smeri pritrditve političnega državnega ujedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev, toda s trdim, prepričevalnim dostavkom, da je predpogoj notranje državne konsolidacije enakopravnost vseh državljanov, vseh plemen, vseh kultur in vseh verstev. Nismo pripadniki avtonomističnega načela iz kake strankarske vladohlepnosti, temveč iz ljubezni do ljudstva in njegove prirodne, z njegovim soglašanjem in tudi z mednarodnimi pogodbami potrjene nacijo-nalne države!
bi utegnilo ovirati bratski sporazum vsai med Srbi in Bolgari" “.
„To je res, da je Macedonija globoka rana. Mogoče pa bo to rano ozdraviti, če bomo imeli dobro voljo. Državniki, ki se zavedajo svojega slovanstva in ki zastopajo načelo: Balkan balkanskim narodom! se ne brigajo mnogo za to vprašanje. Macedonsko vprašanje bo rešeno, čim se vzpostavijo redne razmere med Belgradom in Sofijo. Upam, da se bo to dalo doseči v razmeroma kratkem času“.
„ „Ali je belgrajska vlada poslala v Sofijo kot svojega odposlanca dr. Ivaniča, da pospeši to zbližanje?““ — je vprašal dopisnik.
„Naše razmerje do Belgrada je kljub neprijetnim nastopom komitašev na ma-cedonski meji prav dobro. Piihod dr. Ivaniča dokazuje to tudi onim, ki nočejo videti tega, kar je. Jaz sem se trudil za sporazum s Srbi in danes za sporazum z Jugoslavijo že v času, ko še nisem bil ministrski predsednik.
Na Balkanu je treba zgraditi močno in miroljubno državo, katero bodo njeni sosedje spoštovali. Ta država mora biti Velika Jugoslavija, jugoslovanska federacija, v kateri se bodo Bolgari čutili ravnotako doma, kot Srbi ali Hrvatje. Ni dvoma, da so se dogodki v Bolgariji po vojni razvijali v smeri federacije z Jugoslavijo. To je program starih bolgarskih rodoljubov, n. pr. Rakovskega, Karavelova in drugih, a tudi program srbskega velikega kneza Mihajla III. Obrenoviča.“
„ „Kakšne koristi pa bi imeli Srbi in Bolgari od take zveze?““ — je vprašal dopisnik dalje.
„Če pride do federacije, bo ta koristila ne samo obema narodoma, ampak tudi ostali Slovani bi mogli gledati na nas z zaupanjem, ker bi bil njihov položaj na jugu zavarovan. Velika jugoslovanska federacija bi obsegula 20 miljo-nov prebivalcev, raztezala bi se med tremi morji (Jadransko, Črno, Egejsko), po svoji velikosti bi bila četrta država v Evropi, glede gospodarske neodvisnosti pa prva. Ureditev „novega“ Balkana je odvisna samo od Jugoslovanov. Jugoslavija bo popolna še-le takrat, ko bodo tudi Bolgari v njej. Od Srbov, Hrvatov in Slovencev z ene in od Bolga rov z druge strani je odvisno, da ustvarimo slovanski Balkan, da ustvarimo jugoslovansko federacijo v pravem smislu te besede."
sorju M. Dragoviču, izdano za časa okupacije; G. N., uradnik v ministrstvu za zunanje stvari je napravil maturo v Nici, pravniško diplomo je izgubil o priliki ladijske nesreče na morju; G. Lj., uradnik v železniškem ravnateljstvu, je bil v drugem razredu gimnazije izključen, dovršil je pa plesno šolo; gospa M., vdova, uradnica v ministrstvu za soci-jalno politiko, ima šolo za dojilje; gospa Lj., ločena žena, uradnica v ministrstvu za šume in rude, ima habiški tečaj; gdč. D., uradnica v računovodstvu, ima krojaški tečaj pri Soki; gdč. Lj., uradnica v ministrstvu za prosveto, je bila tri leta inodistinja pri Smolkovi; gdč. B., uradnica v ministrstvu za vere, je izučena frizerka; gdč. J., uradnica v bančnem odseku v finančnem ministrstvu, je bila blagajničarka pri Kušako-viču in gdč. B., uradnica za narodno zdravje, je dovršila glasbeno večerno in plesno šolo pri Keziču v Carigrajski ulici.
V neki drugi številki pa ugotavlja isti list, da so po vseh ministrstvih napravili čez noč zapisnike, kateri stranki da pripada ta ali oni uradnik. Na podlagi teh zapisnikov pri odpuščanju nepotrebnih uradnikov prav nič ne gledajo na tor če je kdo sposoben ali ne, ampak se ozira edino-le na strankarsko pripadnost.
Pred kratkim smo imeli priliko raz-govarjati se z ljudmi, ki so prišli iz Rusije in sicer iz Petrograda in Moskve. Povedali so nam zelo zanimive reči. Predvsem so ugotovili, da je v Rusiji zopet vzpostavljena zasebna trgovina, seveda pod hudo državno kontrolo, kar nikakor ni ljudstvu v škodo. V petro-gradskih prodajalnah se dobi skoro vse, ker delajo zlasti sosednje Skandinavske države, pa tudi Angleži, že velike kupčije z Rusijo. Tudi banke zopet poslujejo in se denarna nakazila lahko izvršujejo potom bank, ki imajo tam svoje zveze. Primanjkuje pa zelo manufakturnega blaga. Toda tudi v tem pogledu je za bližnjo bodočnost poskrbljeno. Čehi imajo pripravljene velike zaloge manufakturnega blaga za eksport v Rusijo, pa tudi velike tekstilne tovarne v Lodzu na Poljskem hranijo tekstilne zaloge, da jih v primernem trenotku nalože na železniške vozove in odpošljejo na Rusko. Kupčuje se v Rusiji ponajveč v tujih valutah pa tudi s sovjetskimi rublji, katerih pa je treba precejšnje število za vsak nakup, ker so malo vredni. Železnica in pošte zopet funkcijonirajo in sicer primeroma dobro. Moskva je le prav malo razbita,'tramvaj vozi in ulice so živahne. Gledališča so vsak dan prenapolnjena, povsod'je dovolj godbe in tudi drugih zabav. Lakota razsaja predvsem na ozemlju reke Volge, kjer je letošnja suša napravila velikansko škodo odnosno
Eden plačuje
V	nedeljo je priredilo vodstvo krajevne organizacije SLS za Ljubljano velik shod, na katerem je govoril kot glavni govornik poslanec dr. Gosar, ki ima kot poslanec gotovo dovolj prilike, da pogleda nekoliko globlje v naš dr?avni proračun. Iz številk, ki jih je navajal dr. Gosar, je prav lepo razvidno, kdo pri nas plačuje in kdo gospoduje. Naj navedemo iz njegovega govora nekaj najzanimivejših podatkov:
Železnice: Vsi veste, kakšen je danes položaj na železnicah. Spominjate se, da je pred par dnevi sam prometni minister izjavil, da je stanje naših železnic brezupno in da bo čez par mesecev prenehal ves promet. Še lani smo se peljali iz Ljubljane do Belgrada 14 ur z brzo-vlakom, danes se vozimo že 20 do 23 ur, če bo šlo tako naprej, bomo čez tri mesece hodili že peš. Če pa pogledamo proračun, vidimo, da je edino zagrebško ravnateljstvo, kamor spada Slovenija, aktivno za 400 milijonov, vsa ostala ravnateljstva pa so pasivna.
Pošte: Človek bi pričakoval, da bodo vsaj pošte povsod prinašale dobiček. Ali temu ni tako. „Prečanske“ to je pošte v novih pokrajinah, so aktivne z letnih 127 milijonov, pošte v Srbiji in Črni gori so pasivne.
Državni monopoli so znani kot največji vir dohodkov. In res prinašajo pri nas ogromne dobičke na poldrugo mi-ljardo kron letno, v Srbiji pn izkazujejo 88 milijonov kron Izgube.
Državni gozdovi: Znano je. kako drag je danes les in vendar prinašajo državni gozdovi samo pri nas in v Bosni dobiček, v Srbiji pa izgubo.
Kopališča: V Srbiji stanejo kopališča državo 5 milijonov, prinašajo pa samo 300.000. Naša kopališča pa stanejo 10 milijonov in prinašajo letno nekaj manj kot 8 milijonov. Izguba pri srbskih kopališčih, kojili skupni izdatki so polovico manjši od onih za naša kopališča, je dvakrat tolika kot pri nas.
Državne tiskarne: Tiskarne danes na splošno prav lepo zaslužijo. Državni tiskarni v Belgradu in Cetinju Staneti letno nekaj nad 10 milijonov, donašati pa samo 6 milijonov in pol, dočim ima državna tiskarna v Sarajevu letnih 10 milijonov izdatkov, dohodkov pa 15 milijonov. Torej 5 milijonov dobička na-
Star pregovor pravi: Riba smrdi pri glavi. Dokler bodo vrhovno vodstvo državne uprave imeli v rokah ljudje, kot jih je opisala Epoha“, ne more biti bolje. Če bo pa obveljal gentralizem, se utegne zgoditi tudi nam, da dobimo v Ljubljano ali Maribor ..inšpektorje", kateri so dovršili kakšno plavalno šolo, ne pa visokih šol. Potem pa z Bogom, uprava!
deželne pridelke sploh uničila. Tudi v carski Rusiji je bila večkrat velika lakota po nekaterih gubernijah. Zakaj veliki kompleksi ruske države sobrez železnic in daleč, daleč proč od prometa. Zato je dovoz živeža in blaga v takšne oddaljene kraje takorekoč nemogoč in tako drag, da so takšne pomožne akcije največkrat iluzorične. Neka Rusinja, s katero smo govorili zadnje dni, je bila silno ogorčena nad ruskimi poročfli v naših listih in jih je proglasila za silno pretirana, pa tudi nesramno lažnjiva.
Rusija se polagoma konsolidiia in prihaja do sape. Boljševiki se močno reformirajo in revidirajo svoj načelni program. Komunizma, kakor so ga zamislili niso mogli izvesti, zato uvajajo nekak državni socijalizem odnosno pravilneje rečeno državni kapitalizem. Če že preko kapitalizma ne morejo, ga hočejo privesti vsaj iz posesti — posameznih ljudi v posest države. Tudi mednarodni politični ugled Rusije zopet narašča, ker Evropa izprevideva da si brez Rusije tudi sama v gospodarskem življenju pomagati ne more. Seveda bo razvoj ruske revolucije še zelo dolg in posledice bodo trajne. Ruski kmet je prišel do zemlje, ki je bila prej le v rokah fevdalcev in jo bo tudi obdržal. Da bi se povrnile stare ruske razmere, je izključeno. Vsekakor pa je treba biti previdnim, kadar beremo o Rusiji, kajti v večini poročil je več laži kot pa resnice!
drugi gospoduje!
sproti 3.5 milijonov izgube. Tako je v vseh panogah. Pri nas povsod dobiček, ali pa vsaj malenkostna razlika, v Srbiji in Črni gori povsod ogromna zguba
Ista je z davki. Davčni vijak pri nas najbolj deluje, izmozgati hočejo vse do zadnjega vinarja. Kljub temu, da je sedanje davčno breme neznosno, nam finančni minister obeta še nove davke: 100 odstotkov poviška na vse direktne davke, to je enkrtno povišanje in poleg tega pa še poseben davek na premoženje. Danes se pri nas davki ne pobirajo po pravičnem in ustavnem načelu, marveč je pri tem v prvi vrsti merodajna razlika med Srbijanci in „prečani“.
Poglejmo samo, kako se pobira davek na vojne dobičke. Pri nas se je ta davek nabil prav vsem, celo takirr. obrtnikom, ki že po naravi svoje obrti niso mogli med vojno veliko pridobiti. Brivcem n. pr. se predpisuje vojni davek v višini 50 do 100 tisoč, kakor da so mogli z britvami in čopiči priverižiti kake svo-te! S tem davkom se pri nas tirajo v obup trgovci, obrtniki in rokodelci, med tem ko belgrajski miljarderji ne plačajo ničesar.
Pa poglejmo, kam gre vendar ves ta denar. Zanimal sem se pred vsem za ministrstvo za socialno politiko, katerega namen je podpirati bedne in uboge, sirote in reve. V proračunu je to ministrstvo odredilo za Srbijo in Črnogoro 1 miljardo 332 milijonov kron. Že samo tukaj, kjer gre za najbednejše med bednimi, kakršnih tudi v „preku“ ni dosti manj ko v Srbiji, je razlika med Srbijo in pre-čanskimi kraji naravnost ogromna.
Ako se nam očita ..separatistično" mišljenje, tedaj moram reči, da tiči vir vsega separatizma v proračunu. Državni proračun nam jasno kaže, zakaj nam nočejo dati avtonomije, če je kdo v naši državi separatist, tedaj nismo to mi, marveč tisti, ki so krivi neenakosti in krivic v proračunu. Mi nismo separatisti, temveč hočemo samo enakopravnost ne le na papirju, temveč tudi pri skledi!
Avtonomija — naša zahteva po enakopravnosti — je tako upravičena da tu ne more in ne sme biti nobenega meše-tarenja. Mi hočemo, mi moramo to doseči, da bomo imeli vsi enake dolžnosti in vsi enake pravice!
Stambolijski in jugoslovanska federacija.
„Kvalificirani“ uradniki.
»j«
Resnica in laži o Rusiji.
/
Dnevne vesti.
Nikola Pašič za avtonomijo. Ta-ko-Ie je govoril, kakor je priobčila »Politika", ministrski predsednik in minister zunanjih del Nikola Pašič: „Trajni mir je mogoče ohraniti samo, ako se uvede avtonomija na etnografski in zgodovinski narodnostni podlagi. V najskrajnejšem slučaju bi naj bila ta avtonomija urejena po posameznih deželah — po turških vilajetih." — To je priobčila .Politika" koncem septembra 1. 1912. Pripomnimo, da je Pašič privoščil pred 10. leti avtonomijo tudi Macedoniji, ker še ni bila Pašičev vilajet.
Arhitekta Plečnika so pred nedavnim, med drugimi tudi nekateri mladiči, ki imajo več stika z bankami ko z arhitekturo, nadlegovali z očitanjem, da j-? že petdeset let star.
Jadranska banka bo v Belgradu postavila svojo centralo. Načrti te stavbe, ki so bili razstavljeni v oknu ljubljanske podružnice, so s svojo nemško nomenklaturo dokazovali, da jih je po naročilu banke naredil očividno kak — »jugoslo-venski“ arhitekt-----
Amnestija. — Prejeli smo: O tem pišejo časopisi že kakor o mostu čez Savo pri Belgradu ali pa o avanturah bivšega cesarja Karla. — Resnica je k ta, da čaka nanjo toliko in toliko ljudi. Prilike so bile že naslednje: 1. decembra 1918. ob ujedinjenju; 28. junija 1920 ob priliki obiska regenta; 28. junija 1921. ob sprejetju ustave; 16. avgusta 1921. ob smrti Petra Velikega Osvoboditelja in Ujedinjitelja; 1. 1921. ob prisegi kralja Aleksandra na ustavo; 4. decembra 1921. ob godu kralja; 9. januarja 1922. ob zaroki s Hohenzollcrnsko princeso Marijolo. Bodoče prilike: 1. ob poroki:
2.	ob kronanju. V bivši Avstriji so bile amnestije vsake leto enkrat, a pri nas so na vsakih 14 dni — v časopisju! Tudi obljubljeno izplačilo 20% odtegljaja ob priliki žigosanja bankovcev smo že davno »pozabili".
Centralizem. Kako je potreben, čuti r.ajbolj oni, ki nujno čaka rešitve, n. pr. človek, ki sedi v preiskavi naših sodišč. Akt, ki ga pošlješ na Dunaj, dobiš v 14 dneh, iz Belgrada pa morda po štirih mesecih in še to v izrednih slučajih. — Vsled umazane, zanikarnosti oblasti trpi država, predvsem pa dotični državljan, ki se s tem gotovo pridobi za boljševika. — Torej živel avtonomizem in red, ki je Jugoslaviji tako krvavo potreben. —
Preganjanje komunistov v naši državi v nemški luči. »Tagliche Rundschau" od 18. p. m. je priobčila daljši dopis iz Jugoslavije, iz katerega posnemamo: .Jugoslovanska vlada preganja z nenavadno strogostjo in energijo komunistično gibanje. Celokupna žandarme-rija in policija je organizirana samo z ozirom na preganjanje komunistov. To je glavna naloga policije in žandarmerije. Politične oblasti imajo navodila iz Belgrada, da se z vso odločnostjo zavzemajo za to, da se odpuste iz službe vsi komunisti iz privatnih trgovin, obrti in industrij. To se vrši v gla\tiem tako, da kakor hitro izve za kakega komunista, delodajalcu takoj javi, navadno telefo-nično, naj dotičnega delavca takoj odpusti iz službe. Delodajalcu javi oblast, da je dotični delavec »prevraten element", da je državi nevaren in da oblast pričakuje, da bo odpuščen." — Nemški list »Tagliche Rundschau" ni komunistično glasilo, ampak je soliden meščanski list.
Plačevanje davka. Iz belgrajske »Politike": V naši državi živi nekaj sto-tisoč ljudi, ki ne plačajo nikakega davka. Je tudi mnogo okrajnih finančnih uprav (= davkaiij), kjer plačuje država za osobje mnogo več, kakor dobi za davek. So tudi davčne občine, kjer se davek sploh ne plačuje, država pa vseeno tudi v teh krajih vzdržuje davkarije, ker državna avtoriteta ne dopušča, da se davkarije odpravijo v teh okrajih." — Skoda, da takih davkarij ni tudi v Sloveniji. Seveda če bi v Sloveniji kakšna davčna občina ne plačevala davka, bi bili naši državni davčni uradniki prvi, ki bi predlagali, da se pošlje nad občino cela armada vojakov in žandarmerije, že zato, da dobe oni svoje procente! Daleč smo prišli!	v
Kakšna ministrstva imamo v Bel-gradu? V Belgradu izhaja list »Tribuna , cegar solastnik je baje načelnik .iradnega »Presbiroja" (časnikarskega urada). Zato se listu gotovo ne bo dalo očitati protidržavnosti in prevratnosti. la list je objavil 21. januarja t. 1. slede-
čo notico: Naših slabih financ niso krive uradniške plače, ampak neznanje in nepoštenost onih, katerim je bilo zaupano
vodstvo važnih upravnih oddelkov velike države. Prvi in najhujši udarec je zadalo našim financam „zlikovačko“ (— lumparsko) ministrstvo, ki se je imenovalo ministrstvo za prehrano. To je bilo sestavljeno iz hajdukov in apašev (= pocestnih roparjev). V njem so se znašli veliki in mali lopovi, katerim je bila država deveta briga. To ministrstvo je zapravilo tretjino bodočega državnega posojila." — Ta ostra sodba belgrajske-ga lista je popolnoma resnična in točna. M,i bi pristavili, da ne velja le o bivšem ministrstvu za prehrano, ampak da je še danes lepo število uradov v Belgradu, o katerih bi se dalo reči isto.
Zanimiv prizor iz parlamenta. V parlamentu je govoril prošli teden g. Pašič o naši vnanji politiki in se je dotaknil pri tej priliki tudi naših odnošajev do Rusije. Rekel je med drugim: »Ne spuščam se dalje v to vprašanje, ker vidim, da obstoje tudi nasprotna mnenja ( namreč da moramo gojiti boljše razmerje do Rusije nego danes, op. ur.). Zato se v to ne spuščam." Tu je nastal v zbornici nemir. — Dr. Korun, socijaldemokratski poslanec, nekaj ugovarja. — Valerijan Pribičevič, brat ministra Svetozara Pri-bičeviča, odgovarja dr. Korunu. — Tedaj zakliče dr. Korun Pribičeviču: »Uničite nam mandate, vsaj komaj čakate, da jih uničite. Postavite v zbornico policijo, če mislite, da ne smemo govoriti resnice!" — Tu se oglasi minister notranjih zadev dr. Voja Marinkovič in zakliče dr. Korunu: »Vi niste prav nič nevaren človek!" — Posili — mučeništvo ni vedno dobro. (Poročilo smo posneli po belgrajski »Samoupravi" od 27. januarja t. 1.)
Srbski glas o narodnem »ujedinje-niu“. Pri nas imamo lepo navado, da smatramo vsako besedo in vsako misel za mnogo boljšo ali pa celo za edino pravilno, če jo nam pove kdo drugi. Nam je dovolj, če le kdo samo francosko ali angleško govori in mi sveto prisegamo na vsako njegovo besedo, tudi če pove največjo traparijo. Tujcem verjamemo rajše kakor samim sebi in lastnim možganom. Vsled našega klečeplazenja pred Belgra-dom ima tudi to mnogo veljave, kar pove kakšen Srb. Da ugodimo tudi tem ljudem, naj povemo, kako in kaj piše srbski, v Belgradu izhajajoči list »Vreme" z dne 25. januarja t. I. o narodnem »ujedinjenju": »Pri nas so se že začeli ljudje resno vpraševati, ali je to neprostovoljno ujedinjenje res komu koristno? Ali je treh?, da se ljudi s silo goni v neko skupnost, do katere nimaio zaupanja? Ali je treba, da izčrpavamo svoje energije s stvarjo, o kateri že vnaprej vemo, da bo za nas vse težko breme? Jasno je, da vsi trije deli našega naroda niso zreli z.a skupno življenje.*1 — Tako pravi Srb. Kaj mislite, ali ima prav ali ne?
Iz „Jutra“. V demokratsko-centrali-stičnem »Jutru" z dne 2. februarja čita-mo sledečo izvirno brzojavko iz Bel-grada: »Danes se je sestal finančni odbor v plenarni seji, na kateri so predstojniki vseh 5 sekcij podali kratka poročila o svojem dosedanjem delovanju. Vse sekcije soglašajo v tem, da predloženi načrti proračuna poedinih ministrstev ne odgovarjajo faktičnemu stanju. Tako se je n. pr. pri poedinih ministrstvih ugotovilo, da so izdatki nekaterih ministrstev mnogo večji nego so v proračunu predvideni... Poslanec Šumenkovič je poudarjal, da naši zunanji predstavniki ne vrše svoje službe tam. kjer so nameščeni. Tako n. pr. naš poslanik v Was-hingtonu pri reparacijski komisiji v Parizu, dočim njegove posle odpravlja naš penzijonirani washingtonski poslanik. Naš poslanik v Holandiji vrši posle predstavnika v Petrogradu, minister na razpoloženju Spalajkovič pa je poslanik v Parizu. Razven tega ni nikakega fiksnega sistema, po katerem se plačujejo zunanjim^ predstavnikom dnevnice, tako da nihče ne ve, kaj mu gre, in so njegovi prejemki mnogokrat odvisni od vo-je zunanjega ministra." — Ali ni to naravnost božansko-krasna slika reda v našem proračunu in discipline v zunanjem uradu? Ali je potem čudno, če n. p Švica preiskuje naše državljane — kakor smo to nedavno čitali v »Slovenskem Narodu" — še danes na uši?
Moke primanjkuje v Ljubljani in cena moke neprestano raste. Trgovci se
namreč boje, da bo vsled škandaloznih razmer na državnih železnicah blagovni promet kmalu ustavljen in zato zadržujejo blago. Mi ne vemo, kako ta stvar stoji; mogoče pa je. Zato stori vsak prav, če se pravočasno preskrbi, kdor ima namreč denar za to na razpolago. Kdor ga pa nima?
Škandal s 5-dinarskimi bankovci.
Ljubljanski finančni delegat je naznanil, da so 5-dinarski bankovci veljavni. Ljubljanska cestna železnica jih ne sprejema. Državna železnica jih ne sprejema.
Pač pa izplačujejo ta podjetja svojini uslužbencem plačo tudi v »prepovedanih" 5-dinarskih bankovcih in železniške blagajne izplačujejo ljudem, ki sc peljejo n. pr. iz Ljubljane v Vižmarje, na 40-kronski bankovec prebitek brez ugovora tudi v 5-dinarski novčanici. — Ali ni to fletns in luštna uprava? Vsak dela, kar hoče in kakor hoče. Finančni minister pravi: Denar velja! Prometni minister pravi: Ne velja! Ljudstvo pa pravi: Neka Vas poživi veliki Bog vse skup."
Gospodarstvo.
Plačujmo v zlatu!
Največja neprilika in nesreča za vse gospodarske kroge v naši državi začenši od največjega fabrikanta do zadnjega delavca je nestalnost naše valute.
Trgovcem, kmetom in industrijcem onemogoča neprestana menjava vrednosti našega denarja vsak proračun, delavec sili v neprestane mezdne boje, uradnike goni, da vedno pritiskajo na zvišanje plač. Najžalostnejše pa je, da je vsled vednega padanja denarne vrednosti onemogočeno vai:čenje; kajti denar, ki ga danes vložim v hranilnico, je čez mesec dni že mnogo manj vreden pa znaša prirastek na obrestih, tako da se danes mnogo bolj izplača za morebitne prihranke kupiti katerokoli blago, namesto nositi denar v hranilnico.
Ravno zaradi zadnje okolnosti kupujejo ljudje zelo radi tuje valute, to je: dolarje, cekine in švicarske franke, ker na ta način ohranijo svojim prihrankom vsaj ono vrednost, ki ga ima naš denar v trenotku nakupa. Vsled povpraševanja po dolarjih in frankih seveda cena temu »blagu" od dne do dne raste. Tudi v sosedni Nemški Avstriji opazujemo isti pojav. Tudi tam ljudje raje kupujeja tuj denar po neverjetno visokih cenah, kakor da bi ga nosili v hranilnico, da si ohranijo vsaj to, kar imajo. V najnovejšem času pa je tudi Rusija sklenila, da uvede kot podlago za obračunavanje z inozemstvom dolar, to je zlato.
Preko zlate podlage tudi mi ne moremo in ne bomo mogli. Predočimo si le, kaj je pravzaprav denar.
Denar je sredstvo za razmenjavo blaga. Denar je torej merilo. Ce hočem primerjati n. pr. dolgost dveh hlodov med seboj in vedeti, kateri je daljši in koliko je daljši moram položiti na oba neizpremenljivo, enako merilo in preiskovati, kolikokrat položim to merilo na prvi in na drugi hlod. Navadno merilo s katerim merim dolžine in jih primerjam med seboj, je meter, čegar dolžina je ne-izpremenljlva. Ravno tako moram imeti tudi za primerjavo vrednosti raznega blaga enotno in neizpremenljivo merilo ih to merilo je zlato.
V	normalnih časih je zlato nadome-stoval papirnat denar. Ta pa je veljal in velja tudi še danes samo takrat kot neizpremenljivo merilo, dokler n. pr. 20 K v papirju lahko vsak trenotek zamenjam v 20 zlatih kron. Kakor hitro pa so za časa vojske države začele slepariti svoje lastne državljane z izdajanjem ogromnih količin papirnatega denarja, ni bilo mogoče več dati 20 zlatih kron za 20 pa-parnatih, ker je na 20 papirnatih kron odpadlo mnogo manj zlata. Takrat se je začela nesreča za varčne ljudi.
Države so ljudi silile, naj dajejo še zanaprej ravno toliko blaga za popirnate krone kakor so ga dajali prej za zlate krone. Nekaj časa je to šlo. Toda mednarodne trgovine ni mogoče komandirati s postavami. Mednarodna trgovina sodi vrednost človeka in vrednost države po tem, kar ima in kolikor mu da kredita, in na podlagi te presoje pravi Jugoslovanu: Za tvoje papirnate krone ti dam toliko zlata, Lahu pa: Za tvoje popirnate lire pa toliko — zlato je ostalo še vedno neizpremenljivo in edino solidnfr in pošteno merilo za merjenje vrednosti, ker se ne da delati kot papir.
Zato se je zgodilo, da so postali oni, ki so nekdaj hranili in varčevali in vlagali svoj zlati denar v hranilnice, vsled neprestanega tiskanja popirnatega denarja čez noč berači, ker niso sproti preračunavali — in na državno povelje tega tudi niso smeli — svojega zlatega premoženja v novo popirnato vrednost. Uboge služkinje, ki so si prihranile in od ust odtrgavale po 1 ali 2 goldinarja na mesec in si v 20 ali še več letih služ-
be nahranile lepih 400 ali 500 zlatih goldinarjev, kar je bilo že lepo premoženje, imajo danes v hranilnici le še smrkavih 1000 popirnatih kron, za katere uboga reva ne dobi niti enega para čevljev!! Torej 20 let težkega dela in stradanja za ene slabe švarke!
Ali je to prav?! In če je kmet posodil svojemu sosedu 100 zlatih predvojnih goldinarjev, za katere je sosed lahko kupil krasno kravo, kaj dobi danes nazaj? Celih 200 papirnatih kron, za katere pa ne dobi več krave, ampak k večjemu še kravji rep in morebiti še en parkelj ali rog povrhu! Ali je to prav?!
To so strašne gospodarske krivice! Dokler je trajala vojna, smo razumeli, da država uničuje premoženje svojih državljanov, kakor je uničevala človeška življenja in ljudsko zdravje. Takrat smo vedeli in razumeli, da nam bo poleg telesnih invalidov zapustila vojna tudi mnogo »gospodarskih invalidov". Vprašamo pa: Ali je potrebno, da se na tak krivičen način uničuje ljudsko premog ženje še danes, ko je vojne že zdavnaj koenc? Ali je treba, da finančna brez-glavost, ki vlada ne samo v naši, amp^k tudi v drugih državah, ubija temelj in podlago vsega gospodarstva, namreč varčnost?
Mi trdimo, da tega ni treba. Papirnati poplavi in razveljavljenju denarne vrednosti se da odpomoči, če začnemo računati v zlatu.
Recimo, da prinese varčen človek danes v hranilnico 1000 kron. Kaj bo imel čez 1 leto? Imel bo na papirju 1000 kron in 40 kron obresti, skupaj 1040 K. Kaj bo pa dobil za 1040 kron čez 1 leto, če vrednost denarja stalno pada? Danes dobi za 1000 kron še 50 kil moke (če stane kilo moke 20 kron), koliko kil bo pa dobil čez 1 leto za 1040 K? Mogoče le še 40 ali le 30!! Torej občutna zguba. Če pa prinese v hranilnico 1000 današnjih kron in mu tam reko: 1000 današnjih kron je enako 20 kron v zlatu in mu vpišejo v knjižico »vložil 20 kron v zlatu“, bo ostalo njegovih 20 kron neizpreme-njenih 20 kron v zlatu in tudi nekaj krajcarjev obresti bo v zlatu. Če bo vrednost denarja padala še dalje, bo dobil čej 1 leto nazaj 20 kron v zlatu a'i pa tej svoti odgovarjajočo kurzno vrednost v papirju, torej mnogo več kakor 1040 kron; če bo vrednost 'denarja zrastla, bo tudi dobil 20 kron v zlatu ali pa odgovarjajočo kurzno vrednost v papirju, v tem slučaju seveda nekaj manj. V obeh slučajih bo pa dobil za svoj prihranek vsaj toliko blaga koi ga dobi danes in še nekaj malega več, namreč toliko več, kolikor znašajo obresti. Na ta način se bo varčevanje zopet izplačalo. Za posamezno osebo je pri tem načinu računanja vse eno, če država dela dobro finančno politiko, ali pa če s tiskanjem novega papirja svojo nezmožnost zakriva.
Ce bi računali na zlati podlagi, bi odpadli tudi vsi mezdni boji. Delavec n. pr. bi dobival redno 2 goldinarja na dan v zlatu, seveda nc v »zvečečem" zlatu ampak odgovarjajočo vrednost v papirju. Če je papir ničvreden, ga je treba veliko, in delavec ga bo tudi veliko dobi! (danes n. pr. bi dobil okoli 200 K dnevno); če pa sc papir »popravi", ga bo dobil mani, ker v tem slučaju tudi cene blaga padajo. Dekle bi potem vedele, zakaj delajo in hranijo in tisti, ki je posodil svojemu sosedu kravo ali vola, ne bo dobil nazaj samo repa in enega parklja, ampak celo kravo in celega vola, kar je edino pravilno in pošteno.
Izdajate!]: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASN1KA NASL. v Ljubljani.
MANUFAKTURNI ODDELEK
GOSPODARSKE ZVEZE ljubljm«, oun.j.k. cesta štev. 29
mr C na.
Vdiha zbIcub suhna za DicšItE in ženske cblElie, najlepša izbira BSiiiicupsfRBgo spodojrga perila za moške, ženshe in otrobe in UEliba zaloga usnja, £bv1]b» na drobno in defeelo.
Tecdor Horn, Ljubljana
Poljanska cesta št. 8.
se priporoča cenj. občinstvu za izvrševanje vseh
kleparskih In vodovodnih instalacijskih del kakop tudi zet pokrivanje streh.
Vsa stavbinska in kleparska dela v priznano solidni Izvršitvi. Proračun brezplačno in poštnine prosto Popravila točno In po najnižji dnevni ceni. Ambalaža In pločevine.
I
I
H
=m
bbbbbbbbbbbbbi
Naročajte in širite „Avtonomista“! BBBBBBBBBBBBBi
Popolnoma varno naložite svoj denar v
Vzajemni
] posojilnici S v Ljubljani
poleg nunske cerhoe : registr. zadruga z omejeno zavezo.
Hranilne vloge se obrestujejo s
s. oi
5
brez odbitka rentnega In Invalidnega davka. ::	Hranilne
vloge se lahko vpla-| čujejo potoni poštno | ček. urada, vlagate-jj IJem so položnice j brezplačno na raz-| polago. Posojila na j zemljišča, zaznambo 3 na službene prejem-£ ke, proti poroštvu itd. ■
........................................
m
1 Prometni zavrni za premog d. d. v Ljubljani |
|^|	prodaja	iz	slovenskih	premogovnikov	[§J
I mr velenjski, šentjanški in trboveljski premog S
m vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi m ES	za Industrijska podjetja in razpečava	09
j§ la žeiiosloiašlii in angini boliš za livarne in domačo vporabo, kovaški premog in Urni premog, i
Naslov:' PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. Ljubljana, Nunska ulica 1.
m
fF
Vplačana drln. glavnica K 30,000.000 -.
SL0VENSK9 MM
UUBL3BHA, Kredov trs 10, nasproti »Mednega doma“.
Telefon št. 567. Ceh. račun št. IZ 205
Obrestuje najugodneje vloge na knjižice in v tekočem račnnu.
Ima posebni amerikanski oddelek in prvo-vrstne zveze z inozemskimi bankami.
Vb
Izvršuje vse bančne posle Kiajkulamtneje.
J
Oblačilnica za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani
priporoča ogled svoje zaloge manufakture
Izključno češki izdelki!
Ravnokar prispeva blago od mnogih čeških tovarn. Prispela je tudi izbrana zaloga damskega blaga od znane brnske tvrdke Stiassny &, Sohleslnger. Glavno skladišče v »Kresiji«, I. nadstr. Poseben vhod iz LingarjeVe ulice št. 1. Detajlna prodajalna v Stritarjevi ulici štev. 5. — Podružnica v Somboru.
mmm\
■
■
m
m
B
B
B
B
B
B
Q
Zadružna gospodarska banka d. d.
(The Co-operative Economic Bank and Sa»ings Co. Ltd.)
HEAD OFFICE: Ljubljana. BRJSKCHESs Bled (Vetdes), Maribor, Split, Sotnbor, i=.—................... Sarajevo,	Šibenik	and	Djakovo.	—
Affiliations: Sveopča Zanatlijska Banka d. d., Zagreb, with its branch at Karlovac, and Gospodarska banka d. d. at Novisad. ; O pital and resorves. witli affiliations, over SHS K 50,000.000. Dpposits over SHS K 300,000.000.
Telegr. and Cable adress.: Gospobanka. Ali banking and stock exchange transactions prompfly attended to.
m m
o
m
Telephone int. Nr. 21 and 57.
m
m
bbi
■■■IMIIIMIf illlfflillfliHr
Kapital: K 20,000.000
Slov. eskomptna banka
Rezepoe atirogK6.SOO.QOO
Nogo mesto, Rakek, Slamjpilec. LjlihljOni, uCiEllbliryOH3 llfiCO Št. 1.
Telefoni št. 146, 458 Brzojavke: ESKOMPTNA.
izvpiuje vse bančno poale najtočnoje in najkulantnejo
*
ummmm
IS