RAST - L. I, ŠT. 3 OKTOBER 1990 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA VSEBINA LITERATURA Dloodf ^40 Iz uredniške delavnice * * * (pet pesmi) Svet je moj svet miru Rašamon Balada za blisk in črto Poskusi za potrjevanje KULTURA Ob 70-Ietnici novomeške pomladi DRUŽBENA VPRAŠANJA NAŠ POGOVOR ODMEV! IN ODZtV! KULTURNA KRONIKA Bridko je Dobro jutro Spomin Zimski sonet Pota in razmišljanja — Kitajska Na valovih Jangcekjanga in sanje o tau Slovo Kamen in roža Iz pričevanj o novomeški pomladi Človek z bombami Rekviem za avantgardo Dr. Fran Zwittcr v osvobodilni vojni Trdinov nagrajenec Karel Bačer Juliju Papiču v spomin Politični pluralizem in demokracija Pomen gozdov v ravninskih območjih Slovenije Podeželje in njegove funkcije To je ta roža gabrska »Mala mesta« Mirenske doline Rad bi doživel razcvet kostanjeviškega otoka Pogovor z Ladom Smrekarjem Predstavitev arheološkega dela Toneta Kneza (Ob njegovi šestdesetletnici) Za uspešnejše poslovanje v prihodnje Srečanje v moji deželi Srečanje je tudi priložnost Novo mesto skozi čas — kulturnozgodovinski vodnik Maj —avgust 1990 RAST ŠT. 3/1990 183 JOŽE ŠKUFCA 185 MARJANCA KOČEVAR 186 IVAN GREGORČIČ 187 MARIJA PILKO ŽIVKA KOMAC MARJANCA ŽVAR FANI POŽEK 189 FRANCE REŽUN 197 )ANEZ KOLENC 200 KATJA REŽUN 202 JOŽE ŠKUFCA 208 FRANCI ŠALI 214 LEV KREFT 219 JANKO JARC 228 JOŽE DULAR 230 ANDREJA BRANCELJ 231 FRANCI ŠALI 235 ALEKSANDER GOLOB 238 EVGENIJ AZAROV 241 ALOJZ ČAMPA 243 RENATO REPŠE 248 FRANCI ŠALI 263 TOMO KOROŠEC 265 JANEZ GABRIJELČIČ, )OŽEFA MIKLIČ 268 FRANCI ŠALI 270 TONE JAKŠE 271 ZDENKO PICELJ 275 IVAN ZORAN Sodelavci te številke 282 SLIKOVNO GRADIVO Dr. Fran Zwitter 220, 224 Iz novomeške pomladi 1920 203, 205, 207 Motivi iz Kostanjevice 201, 254, 255, 257, 258, 262, 274, 283 ...sFormevive 184,188,232, 247, 254 ...s pogovora z Ladom Smrekarjem 227, 248, 250, 251, 252,253,256,260 Naslovnica: Eugcn CIUCA (Romunija): DREVO ŽIVLJENJA. Hrastov les, 1968, (foto Branko Babič) IZ UREDNIŠKE DELAVNICE Uredniški odbor Rasti oh treh njenih poganjkih še nima kakšnih posebnih zaslug za opravljeno delo. Ima pa skromne začetne izkušnje in naloge, ki ga iz dneva v dan opozarjajo, da ]e treha vsake tri mescev oblikovati novo številko. Urednikuje v prostem času, kar je spričo delovnih obveznosti posameznikov v matičnih ustanovah edino možno, sprejemljivo in pošteno. Končni izdelek, revija po prepoznavni oznaki, doživi kritične pretrese najprej znotraj uredniškega kolegija. Oh takem razgrinjanju in soočenju mnenj so posebej dobrodošle tudi kritične pripombe, pocvidcntiranc v priložnostnih razgovorih z nekaterimi bralci. Tako pretežno samokritično iskanje in opredeljevanje boljših napotkov za boljšo revijo je koristno in opravičljivo, za uredniško ekipo celo nujno, toda v sklopu teh hotenj in prizadevanj bi bila že možna iti zaželena celovita kritična misel o sončnih in senčnih straneh tega početja. Bere sicer še ni veliko, vendar toliko, da hi se ji že spodobilo nakloniti tako pozornost. Revija ne potrebuje prizanesljivih pritrjevanj, saj nimajo z njimi kaj početi ne uredniški odbor iti ne sodelavci. 3. številka je z rahlo zakasnitvijo doživela ureditev, natis in izid. Nastajala je v času dopustniške razselitve, torej v neugodnem obodbju za kontinuirano delo pri rasti novega poganjka. Kljub tetnu se je zvrstilo, čeprav tie v polni zasedbi, pet sej uredniškega odbora iti nemalo delovnih srečanj za uredniško mizo ali na terenu. Da je bilo tudi nujno opraviti več korespondenčnih in osebnih stikov z avtorji in člani uredniškega odbora, je toliko bolj utemeljeno, ker je bilo sredi julija, ko je bil izdelan predlog vsebinske podobe pričujoče številke, polovica načrtovanih oziroma obljubljenih tekstov šele v nastajanju. Večina avtorjev je obljube do roka izpolnila, uredništvo pa je mimo pričakovanj prejelo precej več prispevkov, oglasili so se tudi novi avtorji, kot jih zmore v svoj obseg sprejeti ena številka. Zaradi tega in zavoljo poudarka nekaterim vsebinskim sklopom znotraj posameznih rubrik v tej številki je moralo priti do neljube začasne odložitve precejšnjega števila tekstov, dasi nikomur od sodelujočih pri zaključni redakciji ni bil tak poseg prav nič simpatičen. Končni izbor je vedno rezultat konsenzne odločitve. Ro takem usklajenem premisleku so bili za objavo sprejeti tudi krajši literarni teksti, katerih avtorji kažejo obetavno nadaljnje potrjevanje na tem ustvarjalnem področju. Revija ni zbornik ali njemu podobna edicija, zato pridejo za objavo v njej v poštev rcviahio prirejeni prispevki, tudi glede obsega. Uredniški odbor bo ta kriterij vnaprej dosledneje spoštoval in upošteval. Slovenski revialni tisk je praviloma v gmotni stiski in tudi Rast, čeprav je v svojem snovanju napravila šele tri korake, to neprizanesljivo občuti. Prvi honorarji, določeni po najnižji veljavni lestvici, so bili avtorjem prispevkov izplačani šele konec septembra. Uredniški odbor ne bo klonil pred sleherno težavo. Vztrajal bo, prav gotovo ne osamljen, da se Rast obdrži pri življenju. Zato naj bo klicaj za obstoj revije, ki se je celo z nevšečnim zamudništvom pojavila v našem kulturnem prostoru, pričujoč na tem mestu že danes. Samo zato, da ji eksistenčne naduhe ne bi odvzele pravice do rasti. Jože Škufca Potem je zmagalo življenje. Obnova gradu vztrajno napreduje. Kostanjevica, 1990. (Foto: Branko Babič) Mar/urieu Hočevar v x x IIIF.RATURA Rast 3/1990 Ao me na/Ješ zaoAroženo met/ Aresn/cam/ /e rvo/ Jor/A sporoč/Zo g/as/ia z zrnom pesAa reče v na/n /n oJšreva čas napo/n/n/e z upan/em /n mm//ivosr/o s srrasr/o m razumom s/am o/i//z/ Aože na/u že/a/o Ja sva raz/ie//en/ mrav//7šč/ neJoreA///v/ ZieseJ/ na Aoncu /ez/Aa goreč/ v n/č zavezu/oč/ m Ao oJrečeš vame s r/sro fna/o smrr; x r/sro ma/o žprema!o moderen«. Moteče je bito tudi razmerje Jakac—Lamut. Največji davek pa je mora) p)ačati prav naši provinci, četudi ji je da) vso svojo tjubezen in ji posveti) vse svoje de)o, a ga je pustita obupanega in praznih rok. Lamut ne more imeti svojega atetjeja (tako kot Štoviček), ker ga preprosto nikoti ni ime). Niso mu ga dati. Sta)no zbirko pa bi vendarte tahko ime) in tudi prostor zanjo je. Treba je te pogtedati s praga Jakčevega doma, pa je vse jasno. Nobenega dvoma ni, da Lamut, ztasti Lamut—grafik, statno zbirko zares zastuži in da je to zadevo treba resno obravnavati. Ati se Ti zdi prav, da so nekateri dobiti kar štiri Prešernove nagrade, pesnik Atojz Gradnik pa ni dobi) nobene? Dobro se spominjam, kako sem pred )eti še) k svojemu prijatetju, Benu Zupančiču, s predtogom, pravzaprav prošnjo, da bi Gradniku dodetiti Prešernovo nagrado. Beno je bi) razumen čtovek in pred njim si tahko misti) nagtas. Reke) mi je: «Ne bodi naiven! Prešernova nagrada ima tudi potitično vetjgvo. )n take nagrade Gradniku ni mogoče dati. RAD H) DOŽIVEL RAZCVET KOSIANIt.VIŠKtt.A OTOKA Ne bo š!o.<< V tem grmu je tičat in še vedno tiči zajec. Tu je začetek in konec vseh pomembnejših, vidnejših kutturnih priznanj, tn Ti si hit dovotj visoko, da hi hi! tahko s tehtno besedo posege! tudi v sračje gnezdo in vsaj poskušat napraviti red. Ati so Franceta Kratja, enega najprimernejših Stovencev za profesorja na Akademiji tikovnih umetnosti, kdaj povabiti nanjo? Je hi) vsaj hahititiran za profesorja? Seveda ne. Samo od zunaj je tahko gtedat to stovensko akademijo, mi pa smo biti ob tem vsi tiho. Stovenci bi si morati gtede marsikoga in marsičesa pošteno izprašati vest. !n se tudi zares pokesati. RAST: /čer rus/ "prosf.iv.ir«, s/ forc/ m/at/, pa bi Te vpraša/, a/i imaš še k.i/ za bregom a/i v mis/ib, kar bi ra J naret/i/ a/i pa vsa/ dočaka/? SMREKAR: Rad hi dočakat, da hi hit grad, v katerem je Gaterija Božidarja Jakca, popotnoma revitatiziran. Pc ne za gostitno iti pijanec, marveč za stoven-ski kutturni Panteon in za častitce umetnosti. Na tisto zamočvirjeno zemtjo okrog gradu pa hi zasadit mogočne hraste, kot so tam že rasti nekoč. Prav tako bi rad dočakat reprezentančno monografijo o Jožetu Gorjupu, našem Kostanjevičanu, ki je pri svojih petindvajsetih tetih že mora) umreti. Rad hi doživet razcvet kostanjeviškega Otoka, seveda primerno, smotrno turistično preurejenega. Rad hi okoti sebe gtedat srečne tjudi, ki ne bi čemeti samo za svojimi ptotovi in premištjevati o hitrem, tahkem zastužku, ati pa se četo bati živeti. Rad bi... RAST.- S/ rud/ pesnik. Kako /e s fo Tvo/o ro/en/co? P/sa/ s/, ob/av//a/ rud/. Se /c čas, vab/ Te /)o/en/ska z.i/ožba/ SMREKAR: Tvoje vprašanje ima števitko ld in prav trinajstega v mesecu Ti tote odgovarjam. Se mi boš smejat, če Ti iskreno priznam, da sem včasih vraževeren ? Ko hruška dozori, sama pade z drevesa. Včasih pa je pametno, če ji vsaj nekotiko pomagaš dot. Utržeš jo, ko je dovotj zreta, paziš, da se med trganjem ne pototčc, in jo potem zaneseš Franciju Satiju v objavo... Tako mi na dušico pihajo prijatetji in znanci. Morda imajo četo prav. Pišem pa še. Če Šati se morda ne šati, da moje pesmi hi izdati... RAST: Za ku/furo /n umefnosf s/ ogrc/ /n van/u usmeri/ rud/ svo/a s/nova. /abo/k: tore/ n/sra gad// da/eč od drevesa; pravzaprav, še m/ada sra že ž/abrm m zre// dreves/, /c ro rud/ duhovna /n /iz/čna dev/za današn/ega /n /urrZšn/ega kosran/ev/škega /n do/en/skega ku/rumega de/a, skrb/ /n nem/ra? B/ ka/ reke/ kor oče? SMREKAR: Oba sinova sta brez domačega "pokticnega usmerjanja« zašta v območje kutturc. Prvi je umetnostni zgodovinar z dvakratnim magisterijem: v t.jubtjani in v Cambridgeu. Prav zdaj se na Ftarvardu poti, da bi si pridobit doktorat. Torej se je zapisat znanosti o umetnosti. Doma pa štejemo dneve, ki še manjkajo do njegove dokončne vrnitve. Po dotgotrajncm študiju na dunajski, pariški in harvardski univerzi bo to težko pričakovan dogodek za vso družino. Drugi pa se je pred meseci vrnit z Dunaja, diptomirat je na treh fakuttetah. S pravom se zanestjivo ne bo ukvarjat, dirigent pa bo vsekakor. Ker sta oba, hvata Bogu, tudi dobro vzgojena, če smem tako reči, pričakujem, da bosta tudi dobra detavca. Da bosta prizadevno detata v btagor stoven-skega naroda. Tako smo spet pri smistu živtjenja. Z Ladom Smrekarjem se je pogovarjat Eranci Sati Poezija arkad v Gateriji Božidarja Jakca. (Foto: Branko Babič) Tomo Korošec Kustos Dolenjskega muzeja, Tone Knez, je večino svojega poklicnega življenja posvetilproučevanjuprete-klosti Novega mesta in situlske Umetnosti v jugovzhodnem alpskem Prostoru, svoja dognanja pa je osvetlil v ogromni množici Strokovnih in Poljudnih člankov v domači in svetovni literaturi. Omenimo naj le nekaj slavljenčevih del: ** Prazgodovina Novega mesta, Novomestot971 ' Novo mesto v davnini, Maribor 1972 * Novo mesto v antiki, Novo mesto 1974 " Arheološko Novo mesto, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 48, Ljubljana 1974 " Keltske najdbe iz Novega mesta, Novo mesto 1977 " La hecropole de Beletov vrt, Novo mesto, Inventaria Archaeo-logica Jugoslavia, fascicule 27 (1981) " Arheološka zbirka Dolenjskega muzeja, Novo mesto 1983 ** Novo mesto 1, Halštatski grobovi, Novo mesto 1986 " Sto let arheoloških raziskovanj v Novem mestu, Novo mesto 1990 ODMEVI IN ODZIVI Rast 3/1990 PREDSTAVITEV ARHEOLOŠKEGA DELA TONETA KNEZA (Ob njegovi šestdesetletnici) Pri Filovcih v prekmurski ravnici so lani potekala melioracijska dela. Melioracija je pri nas ime za dejavnost, s katero je treba v obdelovalno površino spremeniti toliko hektarov četrtorazredne zemlje, kolikor prvorazredne je bilo na kakem drugem koncu Slovenije pozidane. Za mimogrede pa se spravi v red še kaka druga nadlega, ki je na poti t. i. napredku. Tam so lani z buldožerjem skrivaj razrili z zakonom zaščiteno in kot arheološko najdišče tudi lepo označeno gomilo. Nikoli ne bomo mogli vedeti, kakšno zgodbo bi nam povedala njena notranjščina, ali bi zvedeli kaj novega o Ilirih, Keltih, Rimljanih, prvih Slovanih na teh tleh, in če zdaj rečeni, da je gomila morda skrivala veliko senzacijo, recimo, na zahodni rob potisnjeni ostanek kurganske kulture, lahko pretiravam in se motim prav toliko kot tisti, ki bi dejal, da je bila gomila brezvreden hribček. Priložnost, da bi dokazali prvo, drugo ali tretje, je zmeliorirana na veke vekomaj. Tega tukaj ne pravim zato, ker bi se hotel javno škandalizirati spričo poniglavosti neugotovljenih in — seveda — nekaznovanih storilcev kulturnega zločina. Ker smo se zbrali na slovesnosti, s katero odpiramo predstavitev dela našega zaslužnega rojaka in znanstvenika Toneta Kneza, ki že štirideset let svojega življenja posveča arheologiji, ko se torej arheološka veda predstavlja nearheologom, se mi je zdela zmeliorirana filovška gomila prikladna za ponazoritev tistih predarheoloških okoliščin, ki morajo biti ugodne, da bi se arheološko delo sploh lahko začelo. Da bi tja prišli arheologi, geodet bi z vrha gomile natanko izmeril strani neba, po katerih bi odmerjeni kontrolni križ, ki bi neprckopan ohranjal profil gomile in jo delil na štiri segmente, z odkopavanjem, centimeter po centimeter, na svojih stenah odkrival vertikalno stratifikacijo gomile, iz katere bi potem strokovnjak »bral« sporočilo iz davnine. V Filovcih se ni moglo zgoditi nič takega, zakaj buldožer je na mah opravil potrpežljivo in dolgotrajno delo arheoloških strgal in metlic. Naš slavljenec je imel glede tega nekaj več sreče. Nekatera najdišča so sicer uničili pred njegovim prihodom v Novo mesto, a če odmislimo nestrpne palirje, ki so z zazidalnimi načrti postopali okrog najdišč, je bilo Tonetu Knezu dano nemoteno odkrivati eno najpomembnejših vrst arheoloških spomenikov, tj. nekropole, od žarnih grobov izpred leta tisoč pred našim štetjem, prek hal-štatsko-ilirskih rodovnih gomil s skeletnim pokopom, latensko-keltskih žarnih grobišč, pa Jo rimskih, tudi žarnih pokopov prvega stoletja naše ere. Trideset let je zbiral gradivo iz več kot tisočletne preteklosti «novomeškega arheološkega ipsilona«, katerega zgornja kraka sta najdiščni točki v Bršljinu in na Mestnih njivah, njuno stikališče na Marofu in točka spodnjega kraka v Kandiji onstran Krke. Z zbranim gradivom in objavami v domači in tuji strokovni literaturi (če tu odmislimo množico poljudnoznanstvenih besedil, namenjenih nearheologom) je ta del slovenskega ozemlja vpisal v ilirsko-keltski zemljevid Evrope, Novo mesto pa pripisal Hallstattu, La Tenu, Vixu, Man-chingu in drugim slovitim krajem prazgodovinskih najdišč, si pridobil ugled velikega poznavalca tega obdobja, znanstvene časti in članstva tujih učenih družb in — seveda — naše spoštovanje in hvaležnost. V sintagmi »zbrano gradivo in objave« je kajpak zajet celoten posel arheologije, ki jo po Gardinu pojmujemo kot »skupek raziskav o mate- Tomo Korošec PRHDS1AV!THV ARHEOLOŠKEGA DELA TONETA KNEZA ODMEV! IN ODZtVi Rast 3/1990 rialnih ostalinah, ki lahko ob morebitni potnoči drugih podatkov osve-ttijo zgodovino in načine življenja ljudi pretektosti (posamezne dogodke, vsakdanje dejavnosti, institucije, verovanja)«. Laično predstavo o arheologu, ki brska po zemlji za črepinjami in jih, po možnosti zlepljene v nekakšno posodo, postavlja na ogled v muzeju, da bi se ob njih dolgočasili šolarji na obveznih majskih izletih, je treba — če že ne zaradi spoštljivosti do kustosa Kneza, pa vsai kot napotilo za gledanje pričujoče razstave — postaviti v okvir t.i. "intelektualnih postopkov« (Gar-din), se pravi, na eni strani pridobivanja in razvrščanja predmetov (delanje zbirk, seznamov najdišč ipd.), na drugi pa miselnih operacij, razlagalnih postopkov ali komentarjev, ki dajejo trditve. Študije profesorja Kneza se na vsako od faz teh arheoloških postopkov, tj. pridobivanje — gradivo — komentarji — trditve, nadgrajujejo: pridobljeno gradivo sc katalogizira, klasificira, prepoznavajo se oblike in delajo zgodovinske izpeljave, komentarjem se nadgrajujejo predstavitve, ureditve, identifikacije in razlage, trditvam pa opisi, tipologije, strukture in dogodki. Na poti navzgor, od trditev pa do izpeljav, ki so razlage zgodovinskih dogajanj, družbenih razmer v preteklosti in takratne razvojne stopnje življenja, se študij artefaktov širi na — če se izrazim moderno — študij ckofaktov. Za široke zgodovinske izpeljave pa se arheologija začne družiti z drugimi vedami, poleg zgodovinskih še s palcografijo, antropologijo, celo geologijo, fiziko in kemijo, in seveda s primerjalnim jezikoslovjem. V arhivu imam Knezovo pismo iz leta 1967, kjer mi piše: <>Vse kaže, da izpričujejo imena širšega laškega zaledja močan vpliv ilirsko-keltskih staroselcev (npr. vsa imena z laški-, laška-etc., ...), keltska imena pa najdemo tudi na nekaterih rimskih napisnih kamnih.« Seveda gre za kontinuiteto, tudi na tleh današnje Slovenije, dokazov za to nam, tudi po zaslugi Knezovega dela, hvalabogu ne manjka, in zmeraj več jih je, bolj trdni so, čeprav so možnosti za senzacionalna odkritja v prihodnosti zmeraj manjše. Knezovo delo v arheologiji, ki daje svoje izsledke drugim vedam za izhodišče pri sestavljanju dogajanj tisočletnega obdobja, je pomembno ne zgolj v tem, ožje arheološkem smislu. Pomaga pri premagovanju tiste tesnobe zaradi nevednosti, intelektualnega strahu pred praznim prostorom v ozadju, tesnobe zaradi porušenega ravnovesja med zmožnostjo in nezmožnostjo do skrajnih meja prodreti v preteklost človeštva. Ne pravim, da ni pomoči tistemu, ki te intelektualne tesnobe pred prazninami v pretektosti ne občuti, vendar za merilo ne more služiti, takšen namreč lahko mirne duše požene buldožer v filovško gomilo. Za nas je pomembno, da zavest o lastni preteklosti lahko naslonimo na kontinuiteto, na delujoči vpliv časa iti prostora, na veliko več, kot so naši predniki prinesli iz indoevropskega gnezda v Zakarpatju. V krajih zadnje naselitve so se zlivali s kulturo staroselcev, in če v slovitih "Perchtcnlau-fe«, v nebrzdanem rajanju mladeničev v običajih iz krajev med Alpami in Maino, upajo videti sledove nekdanjih ekstatičnih orgij keltskih vojščakov v čast boga vojne Luga, zakaj ne bi mogli domnevati, da so tudi naši laufarji, pa v živalske kože odeti koranti prav tako poganski ostanki izročila Keltov, tega najbolj vznemirljivega ljudstva na prazgodovinskih tleh Evrope, ljudstva, "ki je prišlo iz teme« in je dobra štiri stoletja pretresalo Evropo, ljudstva, katerega vojščaki so vsem vojskam naganjali strah v kosti, pa naj so zmagovali ali v bitkah popadali do zadnjega moža. Kelti, to najbolj pustolovsko med barbarskimi ljudstvi, ki je v enaki meri, z naravnost eksplozivno neracionalnostjo ljubilo življenje in preziralo smrt, si piso nikoli ustvarili lastne države in tja do zatona niso zapustili niti enega pisanega vira, TomoKorošec PREDSTAVETEV ARHEOLOŠKEGA DELA TONETA KNEZA Pozdravni nagovor oh60-[ctnici Toneta Kneza (aprila 1990 v Laškem) Janez Gabrijelčič Jožefa Miklič ODMEVI IN ODZIVI Rast 3/1990 kajti zapisovanje znanja so šteti za greh in so zato posamezniki "imeti v gtavah čete knjižnice« (Herm), ti Ketti so se obnašati kot pustotovcc, vagabund ati boem, ki mu ni mar, kaj si o njem mistijo sodobniki, radovednim potomcem pa sporoča: "Vas nič ne briga, kako sem se imet v življenju, a bito je vznemirtjivo.«. Tisto, kar je znanega iz zapisov takratnih zgodovinarjev, tudi sodobnikov Kettov, n pr. Strabona, Diodo-ra, Pozejdonija, Potibosa in ztasti Cezarja, lahko opremimo z materiah nimi najdbami, zahvatjujoč kettskim običajem, da so dajati pokojnikom v posmrtno živtjenje, kajti smrt so pojmovati te kot premor v dotgem življenju, raztične predmete iz tuzemskega živtjenja, vojakom orožje in opravo, ženskam okrasje, vsem pa posodico s hrano. Kustosa Kneza je usoda nagradita z tepimi tovrstnimi najdbami. Naj-tepša, t.i. kantharos (na tej razstavi tahko vidimo te fotografijo, vrč je v novomeškem muzeju), morda ni tako bahato razkošen kot skoraj dva metra visoki krater iz Vixa, je pa v svoji stihzirani preprostosti neubranljivo prikupen, vetiko botj "kettski«, pa tudi njegov namen se mi vidi prijaznejši, saj je stuži) za mešanje pijač na kettskih krokarijah, v tistega iz Vixa pa so prestrezati kri zaktanih čtoveških žrtev ob daritvah. )n še za mnoge dragocene najdbe, četo unikatne, ki jih je s svojimi ekipami izkopat, je kustos Knez poskrbet, da so dostopne strokovni in širši javnosti. Tako se je pošteno priktjučit svojim stovitim predhodnikom, arheologom Schulzu, Pečniku, Šmidu, Ložarju, katerih zastuga je, da novomeških dragocenosti ni doteteta usoda, kakršna je bita namenjena neizmerni koti-čini grobnih pridatkov, ki jih je na pobočjih HaMstatta in Kranjske teta tH46 izkopata vojvodinja Mecktcn-burška in so vsi končati na dražbah v New Yorku ter se tako izgubiti v brezimnost zasebnih zbirk. K stovesnim pritožnostim, kot je naša, spadajo tudi dobre žetje. Moja, in upam, da tudi vseh Laščanov, je, da bi bito Tonetu Knezu dano na območju Laškega odkriti in nato konservirati kettski oppidum. Nič tako vehkega, kot je Manching pri tngolstadtu, kaj manjšega, totiko, da bo imet deto v domačem kraju, in nam v vesetje. Če pa so nas Laščane gtede tega Ketti pustiti na cedi tu, potem naj vsaj Novomcščanom odkrije staro rimsko ime njihovega kraja, saj je nemogoče, da ni obstaja-to. Nekje mora biti vktesano v kakšnem pozabtjcnem ati vzidanem kamnu. Stavim, da se končuje s kettskim "dunum« ati "nemeton«. Samo v nastednjih tridesetih tetih bo mora) biti pravi čas na pravem kraju. ZA USPEŠNEJŠE POSLOVANJE V PRIHODNJE Sporočita 2. seminarja o postovnem napovedovanju in učinkovitem odtočanju v zaostrenih pogojih gospodarjenja (Otočec 16. in 17. maja 1990) Letos se je na Otočcu zopet potr-dito dejstvo, da je uspešnost deta odvisna od znanja ter strokovnosti in da je za dosego kakovosti živtjenja potrebno pri ustvarjanju in razpota-ganju z materiahiimi dobrinami ste-diti citjem razvoja bogate narodove kutturc. Stavnostni uvodničar na 2. seminarju, akademik Čiri) Ztobec, je dotenjske ekonomiste spomnit na gtobtjo povezavo med gospodarstvom in kutturo naroda, saj sta drug drugi v spodbudo in izziv. Ob težavah stovenskih podjetij vzdrgeta tudi stovenska nacionatna zavest in naš ponos, najbotj izražena v našem kut-turnem detovanju. Kot majhen narod nimamo dovolj ekonomske moči, da bi zagotovili možnosti ustvarjanja najsposobnejšim kadrom v gospo- ODMEVI IN ODZIVI Rast 3/1990 darstvu ati kulturi. Dajati moramo več, kot je samo po sebi umevno in togično z normalnim živtjenjem, hkrati pa ne obupovati, če četo naša realna pričakovanja ne bodo v celoti izpotnjena. Iz take nuje in votje izvira tudi naša narodna zavest, ki deluje v našem življenju kot materialna sila. Slovenska posebnost, tako za kulturo kot za gospodarstvo, je življenjska potreba po dopolnilu, nujnost, da vsako svoje dejanje in dejavnost na ravni družbenega in nacionalnega dogradimo še s čim, kar je zunaj te primarne dejavnosti: gospodarstvo z vsem tistim, kar ustvarja in nudi kultura; kulturo z materialno trdhostjo, ki si je sama ne more zagotoviti in jo mora poiskati v gospodarstvu. To je dovolj trden razlog, da gledamo na svoje in narodovo življenje z več optimizma ali vsaj z manj zagrenjenosti kot doslej. V svojem pisnem prispevku za 2. seminar je dr. Jože Mencinger opozoril, da napovedovanje prihodnjih dogajanj temelji na proučevanju teorij o dogajanjih in njihovem empiričnem preverjanju, poznavajoč ekonomsko teorijo, statistiko in matematiko ter iz te povezave nastajajoče ekonomske modele za opise dogajanj v gospodarstvu. Napačnemu napovedovanju po metodah modeliranja se moramo izogibati tudi tako, da v modele sproti vnašamo spremembe gospodarskega sistema in tem spremembam prilagojeno obnašanje gospodarskih subjektov — kar pa je največkrat stvar sprotnega ocenjevanja dobro poznanega delovanja gospodarstva. Prof. dr. Mulej in E. Kržičnik menita, da je poslovno napovedovanje zavesten vpogled v prihodnost poslovnega sistema. Za ta vpogled moramo imeti dovolj znanja in informacij ter inovativen pristop do dela in upravljanja. Do izraza prihaja ustvarjalnost ljudi (skritih kapita-lov), s pomočjo katere se po principu "marketing—plana« razrešujejo strateški mikro in makro problemi za- ostajanja in neracionalnega poslovanja. Izhodišča novega sistema načrtovanja družbenega razvoja je opredelila mag. Ana Murn in to prikazala na dolenjskih razmerah. Čimbolj točno je potrebno opredeliti smotre, cilje in kriterije načrtovanja, da se dobro zavedamo nasprotij, ki se pojavijo ob uresničevanju plana med interesnimi skupinami z vidika ekonomskih, šocialnih, prostorskih in ekoloških potreb. Načrtovanje zahteva dobre strokovne-podlage in se iz domene politike prenaša v strokovne kroge, kamor dejanško sodi in kjer jo je možno tudi nadzorovati. Vidike organiziranja podjetij, ki zagotavljajo in omogočajo podjetjem večjo ustvarjlanost in poslovnost, je podal prof. dr. Štefan Ivanko. V danih razmerah trženja je za podjetja primarna fleksibilna organiziranost in vsebinska preosnova naših podjetij, ne pa samo prilagajanja organiziranosti novim zakonskim zahtevam. Večno aktualen prof. Viljem Nemec skoraj ni našel besed za izraz protesta proti počasnemu reagiranju naših podjetij na nove razmere po decembru 1989. Medtem ko je Evropa preračunavala pričakovane učinke konvertibilnega dinarja, naša podjetja še niso proučila svoje solventnosti in likvidnosti ter strukturo in stabilnost virov financiranja. Smotrno ne potekajo procesi centralizacije kapitala, poslovne strategije in kadrov ter decentralizacija pomožnih dejavnosti, profitnih centrov in skupnih podjetij. Še neopredeljena odgovornost, opuščeno stroškovno knjigovodstvo in kalkulacije ter neizvedene racionalizacije kažejo, da imamo v naši družbi denarja dovolj. Avtor predloga o "podvojitvi plač«, dr. Ivo Banič, je podal vrsto konkretnih napotkov za strukturne nujne spremembe v gospodarstvu. Meni, da se mora bistveno povečati delež zasebnih podjetij v poslovanju in investicij z zasebnim domačim in tujim kapitalom ter slediti cilju, da ODMEVI IN ODZIV! Kast 3/1990 vsaj 75 odstotkov družbenega proizvoda ustvari zasebni kapital. Prof. dr. Stane Možina je ponovno opozorit, da novih, botjših razmer in botjših postovniti rezuttatov ne bo, če ne bomo imeti dobrih strokovnih in vodilnih detavcev ter zagotovljenega njihovega osebnega razvoja. Kot orodje in pripomoček pri pregtedu kadrovske situacije tahko uporabimo tudi -Portfolio anatize«, še ziasti ko gre za ugotovitev uspešnosti in možnosti razvoja kadrov. Sicer pa je osnovni pogoj za uspešnost vizija vodstvenega vrha o tem, kako naj bo detovna sredina usmerjena v prihodnje, hkrati pa sposobno operativno izpctjati izdetane strategije in ukrepe. Uspeh vedno temetji na dotgoročni viziji. Prihodnost, ki jo prinaša RIP (ra-čunatniška izmenjava podatkov), je predstavil dr. Jože Gričar. RIP je na mednarodnih standardih zasnovana izmenjava podatkov (pri nas se že uveljavlja EDIEAGT) brez človekove intervencije, s čimer se odpravljajo težave v povezavah različnih računalnikov in omogoča konkurenčne prednosti delovnim sredinam. Za vključitev v RIP je najpomembnejša in najbolj bistvena organizacijska prilagoditev podjetja in le 30 odstotkov problemov je tehnološko-teh-ničnega značaja, zato morajo vodje informacijskih sistemov vodstvu pravilno in pravočasno prcdočiti prednosti. V svetu se RIP vedno bolj razrašča in širi, še zlasti na takih segmentih kot je plačilni promet, v katerem se povezujejo mcdorganizacijski sistemi s pomočjo komunikacijskih sistemov, o čemer bo govora tudi na simpoziju na Bledu 4. in 5. junija 1990. Na našo prihodnost bodo imele velik vpliv sedanje družbenopolitične spremembe, je poudaril mag. Emil Milan Pintar. Odprava družbene lastnine in monopola partije, bistveno drugačno upravljanje kapitala in podobne spremembe zahtevajo naš nov pristop do načrtovanja in organiziranja. Nastajajo nove vrednote, boljši pogoji, pa tudi dodatne nevarnosti za poslovanje, kar vse zahteva strokovnejše delo, sistematičnejše poslovanje in dolgoročnejšo strategijo vodenja. Slovenija je na razvojnem razpotju in njena nadaljnja pot bo odvisna od stopnje suverenosti, ki jo bo uveljavila. O človekovih sposobnostih je predavala prof. dr. Jan Meyer z univerze v Minesoti, ZDA. Da bi bilo možno uporabljati čimveč človeških zmogljivosti, morajo vodilni kadri najti način za spodbujanje ustvarjalnosti in poznati znanja psihologije, sociologije, komuniciranja in motivacije, še zlasti pa etike. Poslovno-informacijski sistemi se, glede na prodor računalništva in organizacijskih znanosti, v celoti na novo oblikujejo. Prof. dr. Milton Jenkins z univerze v Baltimoru, ZDA, je posebej naglaševal, da je hitro informiranje predpogoj za ohranjanje konkurenčnosti, oblikovanje cen in nastop na trgu. Naložbe v informacijske sisteme naraščajo hitreje kot druge investicije in zlasti interdisciplinarne delovne sredine, ki bodo svoje baze podatkov znale oblikovati po tržnih potrebah, bodo zmogle zagotoviti svoj trajni razvoj. Pionir — učeče se podjetje, je predstavila dipl. psih. Vlasta Tomazin, vodja izobraževanja tega podjetja. Številna nova znanja konkretno uveljavljajo pri Pionirju tako, da vsak delavec, ki se je pripravljen izpopolnjevati v splošni izobrazbi, dobi vsak mesec v posebni mapi učne tekste in na tak način nastajajo -Rastoče knjige« po različnih strukturah delavcev. Z uvedbo projekta -Pionir — učeče se podjetje« skuša podjetje vzpostaviti atmosfero za podjetniško revolucijo in spodbujati delavce k ustvarjalnosti. Še posebej pa skušajo vplivati na vodilne in vodstvene ljudi, ki se morajo izreči M skupno vizijo in obliko vodenja, ki mora imeti značaj -vzora« v pomenu sodobnega voditeljskega koncepta, katerega značilnosti so pristojpost, samozavest, pripravljenost za akcijo in na sodelova- Eranci Šati nje, pogum tudi za nepoputarne izjave in odtočitve ter resnično skrb za dobro sodetaveev. Predsednik repubtiškega izvršega sveta Lojze Peteric je v svojib razmi-šijanjiii in pogicdih na priiiodnost Dolenjske in Siovenije poudari), da je giavna skrb siovenskc viadc zagotoviti ravnovesje znotraj gospodarstva, ne da bi se viada vmešavata v podjetja. Siabo stoječa podjetja naj rešujejo neodvisne strokovne institucije, ki bodo zato od viade dobite potrebna sredstva. Pomoč bo vtada namenita te tistim, kjer bo učinkovita, kjer bodo upoštevati nove pogoje gospodarjenja in inovativno detovati. Sto-venska vtada bo izpopotnita pogoje za skupna vtaganja, še ztasti v turizmu. Zavarovati bodo družbeno premoženje pred razprodajo. Vtada ne bo data nobenega sogtasja za povečanje davkov, prizadevata pa si bo tudi za njihovo zmanjševanje. Predsednik se je po imenovanju najprej ogtasit v rodni Dotcnjski. Metli, da bi Dotenjska morata proučiti svoje programe in probteme zastaretosti opreme, vodenja in organiziranosti. Vidi možnost hitrejše izgradnje nove avtoceste iti možnosti hitrejšega razvoja turizma na Dotenj-sketn. Sporočita 2. seminarja dotenjskih ekonomistov o postovnem napovedovanju in učinkovitem odtočanju v zaostrenih pogojih gospodarjenja moremo strniti v nastcdnjc ugotovitve: — narod se identificira in ohranja svojo samobitnost v svoji kutturi, zato je vsako izbotjšanje gospodarjenja prispevek h kakovosti SREČANJE V MOJ! DEŽEL! Menda sc je takrat dati skrčit in ugreznit vase, da ga je bilo komaj videti, ko je beseda zorita novo SREČANJE. Tisto, prvo, pikniško, tatu živtjenja iti k bogatejšemu razvoju kutture na Stovenskem, — demokratičnim spremembam mora stediti strokovnejše načrtovanje skupne prihodnosti in uspešnejšega pustovanja detovnih sredin, — organiziranost se naj pritagaja opredehtvam o skupnem živtje-nju, racionatizaciji, sodobnim metodam deta in novim obtikam tast-nine, — te inovativnejše deto bo izbotjšato rezuttate postovanja in uvetjavito pozitivno prakso tujine pri nas, — izkoristiti je potrebno demokratične procese za uvetjavtjanje strokovnosti in odgovornosti v vodenju, za kar pa je nepogre-štjivo statno izobraževanje vodit-nih kadrov, — v vsaki detovni sredini se mora obvtadovati probteme kapitata, postovne strategije, kadrov, cen, normativov deta, stroške, zatoge itd. Znotraj detovnih teamov se mora najti moč in sposobnost za hitrejši in kakovostnejši razvoj, — spoznavati moramo prednosti novih računatniško-informacijskih možnosti in jih koristno ter racio-natno uporabtjati z več organizacijskega in strokovnega poguma, — voditni tjudje morajo obvtadovati znanja ved za ustreznejše spodbujanje sodetaveev pri detu, za ustreznejše medsebojno komuniciranje in za spoštovanje načet etike v postovanju, — postanimo vsi >