Sv. Martin pod Vurbergom. V nedeljo dno 9. t. m., so se vršile volitve v cerkveno-konkurenčni odbor za našo župnijo .ter so bili izvoljeni: Škofič Franc, posestnik in cerkv.eni ključar, Zgornji Duplek; Lešnik Anton, pose3tnik in župan, Spodnja Korena; Kle-: menčič Janez star., veleposestnik, Sv. Martin; Pihler Anton, posestnik in kovač, Ciglence; Lorger Anton, posestnik in župan, Sp. Dup-. lek. — Tukajšnja slovenjegoriška sadjarska zadruga: je pričela dobro poslovati ter je pripomogla našemu kmetu, da so jabolke dobile boljšo ceno ia da si razni gospodje iz našega lepega sadja ne delajo norca. — V Spodnj Koreni je umrl Jožef Ivanuš, priden in dober mož, kateri je rad prebiral naše časopise. Svoječasno je bil skrben gospodar, sedaj je bil prevžitkar pri svojem sinu. Naj v miru počiva! Zgornji Žerjavci. V globoki žalosti naznanjamo tužno vest, da je goapod Fran Polanec veleposestnik in vinogradnik, v starosti 51 let po kratki in mučni bolezni dne 15. t. m., spreviden s tolažili sv. vere, izdibnil svojo blago dušo. Kako zelo priljubljen je bil pokojnik, je pokazal njegov pogreb, katerega so se udeležili sorodniki, vsi sosedje, prijatelji in znanci. Zapušča žalujočo vdovo in štiri odrasle otroke. Naj počiva v miru! Sv. Bolfenk v Slov. goricah. Na posledicah težkih poškodb pod kolesi tovornega avtomobila je umrl v ptujski bolnici v pondeljek 17. oktobra obče priljubljen mož Martin Korent, kmet iz Črmle. Nesrečnežu je bil zlomljen prsni koš, počila je lobanja in zlomljena je bila noga. Po silnih mukah v bolnici je črez nekaj dni moral zapustiti v najlepših letih do žalosti obupano ženo in tri nedoletne otroke. Želji domačih, da se pokoplje na našem pokopališču, je bilo ustreženo. Umrlega so prepeljali na domači dom v Črmle, odkoc.T ee je vršil v četrtek dopoldne zelo lep sprevod k cerkvi in nato na pokopališče. Tega moža so res vsi radi imeli. O tem priča vse*plošna žalost, ki je zavladala v župniji, ko ee je zvedelo o smrti tega zavednega moža. Bil jq tako mirnega in lepega krščanskega ^načaja, da mu je kar nehote bil prijatelj vsak. ki ga je poznal. Vzgled je lahko mnogim z lepim družinskm življenjem. Kot sosed je bil zelo miroljuben in ustrežljiv kot malokdo; bil pa je tudi vnet naročnik in bravec aSlovenskega Gospodarja«. Žalujoči vdovi, otrokom in vsem ostalim kličemo in želimo: Nad zvezdami bo zopet svidenje! V miru počivaj, blagi mož! Sv. Barbara v Slov. goricah. Hvala Bogu, Ietos imamo v obilici lepega sadja, katero nima prave cene, ker bi radi razni prekupci zaslužili yeč kot kmet za pridelovanje. Letos jvidimo, da je potrebna organizacija. Treba bo ustanoviti zadrugo za vnovčevanjc kmetijskih pridelkov, s katero bomo lahko naravnos. prodajali naše sadje in druge pridelke bren mešetarjev. Sosedje pri Sv. Martinu imajo svojo zadrugo, katera že posluje v zadovoijno_t članstva in v veliko jezo raznih ljudi. — V zadnjero času so doneli zvonovi iz cerkvenih lin ter oznanjali, da jc šla duša za dušo k svojemu Stvarniku. V Spodnji Koreni sta umrli Antonija Pulko in Antonija Zorko, obe na en dan. V Zgornji Koreni se je ponesrečil Rudolf Kurnik, star še le 26 let. Vozil se je na kolesu ter tako nesrečno padel, da jc umrl na licu mesta. Bil je tihe narave, rad je čital »Slovenskega gospodarja«, »Kmetovalca« in knjige Mohorjeve družbe. V Žikarcah sta umrla mlad posestnik Goznik Franc in M. Kokol, posestnica in mati 6 otrok. Vsem naj bo zemljica lahka, Bog pa milostljiv sodnik! — Šolski upravitelj je odšel na Ptuj, njegovo mesto pa jo prevzela vrla in požrtvovalna učiteljica Katika Švajger, katera poueuje že 25 let naše mlade Barbarčane. Dal Bog, da bi še mnogo let vzgajala naš mladi rod! — Imeli smo tudi več požarov in so bili nekateri posestniki hudo prizadeti. Večina pa je bila zavarovana pri naši domači Vzajemni zavarovalnici in je bil vsak s plačilom škode zadovoljen. Breg pri Eonjicah. Od srčne kapi zadet je nagloma umrl dne 22. oktobra zjutraj Anton Cernec, prevžitkar na Bregu, v 79. letu. Dan prej ,je še bil čil in zdrav, drugi dan mu je že pel mrtvaški zvon. Počivaj v miru, dragi oče, na svidenje nad zvezdami! Nova Štifta pri Gornjemgradu. Pri nas so žalostno zapeli zvonovi, ko je umrl dne 12. t. m. ob 10. uri zvečer Jože Laznik, ki je bil vzor celi naši ob.ini, kakor tudi za druge občine. Bil je tajnik Kme.ke hranilnice in posojilnice v Gornjemgradu, tajnik pašniške adruge in cerkveni ključar in pred leti tudi šolski načelnik. Za njim žaluje ne samo njegova družina, marveč tudi ljudje daleč naokoli. Bil je v resnici dober krščanski oče svojim otrokom, dober mož svoji ženi in dober sin svoji ljubeznivi materi, vsem dober svetovalec. Naj počiva v miru, blagi mož — družini in sorodnikom naše sožalje! Sv. Jurij ob južni žel. V preteklem letu se ie število umrlih kar za 4 zvišalo. Saj so že skoro cel teden žalostno odmevali zvonovi. V sredo so jokali starši Zupanc; p. d. Čater, i? Črnolice pri pogrebu svoje šestletne hčerkice Naslednji dan je bil pokopan 4 mesece star' otrok vdove Labotar-Mulec, kateri je šele v juniju umrl mož, ki se je bi) žalostno ponesrečil. V petek smo pa v velikem številu pospiemili na njegovi zadnji poti Janeza Oset, p. d. Martinca, posestnika v Črnolici. Pokojnega so nad dve leti mueile razne bolezni, Sedaj je dobil še raka v grlu in je bila vsaka zdravniška pomoč brezuspešna. Previden _ sv. zakramenti je dne 12. t. m. niirno v Gospodu zaspal. Kakor prej v 3vojem življenju, je še v težki bolezni rad uganjal šale in 6i lajšal svoje bolečine. Bil je več kot 25 let vedno zvest naročnik in čitatelj »Slovenskega Gospodarja«. Tudi nabožne liste je bilo vedno vidite v njegovi hiši. V bolnici je umrla v minulem tednu blaga žena Verce, mati g. Verceta, računovodje na tukajšnji Kmetijski šoli. Sveti naj jima večna luč! Preostalim naše sožalje! Eonjice. Zadnjič sem bil na trgatvi. Bilo je zelo veselo. Med raznimi pogovori, ki smo jib imeli, mi nekdo zastavi vprašanje, kaj je to: denuncijant: G. urednik! Kako bi mu vi odgovorili? Tuje besede razlagati je včasih težko. Toda jaz sem imel tokrat posebno srečo. Slučajno sem imel pri sebi »Novine«, list Slovenske Krajine, ki izhaja v Murski Soboti. Vzel sem ga iz žepa in rekel: »Takoj vam bom raziožil, kaj so to denuncijanti.« In prebral sem trgačem pri južini sledeči članek iz Novin« z dne 25. septembra t. 1.: Naše uredništvo je dobilo zanimivo vprašanje, da naj razložimo, kaj so to denuncijanti. Med ljudstvom se baje govori, da je dandanes mnogo denuncijantov in da se jih je treba varovati. Celo poslanec Pavlič je v belgrajskem parlamentu rekel, da imamo mi Slovenci mnogo denuncijantov. Kaj so torej denuncijanti in zakaj se jih je treba varovati? Denuncijanti, to so ljudje. Denuncijanti, to so taki ljudje, ki svojega bližnjega pred oblastjo po krivici ali pa po pravici zatožijo z namenom, da bi mu s tem škodovali, sebi pa koristili. Denuncijanti so bili že od nekdaj na svetu pri vseh narodih in bodo vedno ostali, dokler bodo hudobni ljudje na svetu. Denuncijanti so večinoma skoro sami hudobni in sebični ljudje. Če vam kdo o kom pove, da je denuncijant ogibljite se ga, četudi ne veste gotovo, da je denuncijant, Narod, ki je moralno na nizki stopnji ali nepošten, ima navadno vedno več denuncijantov med seboj kakor pa pošteni narod. Po številu denuncijantov lahko sodi- mo moralno višino kakegai naroda. 0 Italiji beremo, da tam dandanes skoro nihče ne upa javno ust odpreti. Tam nihče ne sme grajati vlade in njenega delovanja. Siromaštvo in revščina je velika, pa se nihee ne sme nad tem pritoževati. Vlada pobira od revnega Ijudstva ogromne davke, nazaj med ljud-lvo pa skoraj nobeden denar ne pride. Pa Bog varuj, da bi se ljudje zaradi tega kaj prito- ževali! Vlada ima nied l.judstvom vse polno Bvojih zaupnih ljudi, ki jim ie preskrbela razne bogato plačane službe. Ti vladni zaup- niki hodijo okrog in nategujejo ušesa, da bi kje kaj sl-išali od koga in ga lahko zatožili. Ce nič ne poizvedo, si pa sami kaj izmislijo. Navadno ti zaupniki ali denuncijanti gledajo na to, da bi škodovali tistim ljudem, ki od- kritosrčno povedo, dj?, je to ali ono dejanje nepošteno ali državi in ljudstvu škodl.jivo. Velikokrat pa denuncijant koga po krivici za- toži samo zaradi tega, ker je drugi drugega mišljenja iri prepričanja kakor pa on. To je delo denuncijantov. Kadar denuncijanti koga spravijo ob službo, tedaj pogosto radi nare- dijo zelo sveti in nedolžni obraz in se držijo tako, kakor bi se to zgodilo brez njihove ved- jiosti in celo proti njihovi volji. Sladko ho- dijo okrog ljudi in sesajo iz njih, če bi kje kaj mogli za sebe dobiti in odnesti višjim na nos. Denuncijanti so 'zmeček vsakega naro- ila. Pošteni človek i_;ši pljune pred njim, ka- kor pa da bi se že samo z njegovo bližino za- mazal. — Ko sem končal, so rekli trgači: »Zdaj pa vemo vsi, kakšno pleme je to.« In zopet so odšli veseli na svoje delo, jaz pa jo sem mahnil preko vinogradov prot: Konji- cam. Čim bolj sem se bližal trgu, tem bolj ži- ve so vstajale pred menoj misli o —