Ljudski učitelj in kmetijstvo. Poroča Fr. Vendramin. (Konec.) Presoja mu sedaj k večjemu še miza, da igra po nji, ter vzbuja nekdanje spomine ; glasovi pa mu tako in tako še done po ušesih samo ob sebi, tako da prve čase še strun ni patreba. Ali tudi to preide počasi. Izgubljen je ves tiud nekdanjih mladih dni. Končno me vendar kdo potolažl in poreče: Dandanes imajo že skoro po vseh, tudi po najbolj zapuščenih krajih v cerkvi orgle, in dober pianist bo počasi tudi dober orglavec 1 Če se še ni dovolj naučil na učiteljišču, se lahko vežba tu — in slednjič : orglanje je jako častno za učitelja ; vsaj Ijudstvo še dandandanes, hvala, Bogu bolj ceni učitelja, ki je obenem tudi orglavec, nego vrlega učitelja-pedagoga ! In to je resnica! Ljudstvo še dandanes vidi v učitelju najprej 'orglavca, drugo je postranska stvar. No, saj ni čudo, kaj naj pričakujemo od navadnega človeka; saj nas tudi višje šolske oblasti ijje sodijo bolje, drugače bi ne stavile tolike važnosti na predmet, ki je za učitelja tako neznaten in dandanes brez izdatnega pomena ! Bili so pač časi, ko so učitelji poučevali kakove 3 kvečjemu 4 ure na dan. Takrat se je učitelj pač lahko bavil s postranskimi opravili, saj mu ni bilo treba popravljati ne vaj ne nalog, a vse drugače je danes. Učiteljstvu daje dandanašnji že sama šola toliko posla, da mu je naravnost nemogoče, baviti se s postranskimi opravili, bodisi pa že z orglanjem ali tajništvom ali celo s podobnim opravilom — mežnarijo. Drugi časi — drugi običaji! Naše ožje oblasti, menim, da nič kaj rade ne gledajo učitelja, katerega delokrog se razteza preko ljudske šole na postranske zaslužke, in pazijo kolikor mogoče, da mu to zabranijo in večkrat, če le mogoče, tudi prepovedo. Vprašal bi pa naše višje šolske oblasti, ki priznavajo in vidijo, da so na škodo šoli vsa postranska opravila, od katerih najobičajneje je orglanje — čemu ne vplivajo pri višjih oblastih, da se učiteljiščniki niti ne uče tega. Čemu mučite uboge kandidate s tem, česar ne bodo smeli rabiti, kar bi imelo škoditi šoli satni ! Čemu ne zahtevajo, da se muzika spravi med neobligatne predmete, a na isto mesto pa postavi kmetijstvo, ki je eden najvažnejših predmetov za šolo, kjer je 99% otrok s kmetov, kjer večkrat »pišče več od pute ve.« Oblasti naj bi zahtevale, ko poznajo praktično potrebo kmetijstva, da se prične praktično poučevati že s prvim tečajem. Najimenitnejše bi tedaj bilo v tem oziru, da bi se premestilo moško učiteljišče v bližino kake dobre kmetijske šole in profesor kmetijstva naj bi imel vsaj toliko prakse v kmetijstvu, kolikor je ima dobro izurjen kmet ter naj bi poučeval gojence teoretično in praktično v tem predmetu. Ne pa, da se popolni takovo mesto z osebo, ki ima v praksi komaj majhen pojem, a v teorijiin metodi pa še tega ne. Abiturijenti takega učiteljišča bi bili brezdvomno dobri substituti sedanjih deželnih kmetijskih učiteljev. Na to se mi pa poreče : Kaj pa mi ? Ali naj se damo med staro šaro? Ne, tudi za nas ostane nekaj, tudi mi se lahko pokažemo sposobne, samo ako nam pojdejo oblasti na roko, vsaj kolikor jih veže zakonita dolžnost. § 47. drž. zakona naroča pač, naj se ustanavljajo tečaji za nadaljno izobrazbo učiteljev. Čemu se tega tedaj ne stori ? Cemu se oblasti ne prijemlje v deželnem zboru, a ne učiteljev, kakor se jih je, češ, da učitelji ne znajo kmetijstva. Ali mar konja obračamo pri repu ali pri glavi? Poglejte malo višje in našli boste mogoče vzrok nedostatnosti. Premotrite malo učiteljišča, presodite malo natančneje sposobnosti njihovih profesorjev; premislite, kako ogromne podpore dajejo učiteljem za nadaljno izobraževanje, in poglejte, koliko tečajev ustanavljajo vsake počitnice! — Potem, ko ste vse dobro premotrili, sodite ! Obsojajte nas I Kako morate pač zahtevati, da vam damo, česar nismo nikdar imeli in nimamo niti upanja, da prejmemo. Od učitelja bi zahtevali, da bi bil v vsem strokovnjak. Predmetov ima kakih 16, a v vseh naj bi bil strokovnjak. Pred vsem seveda, bodi učitelj pedagog! Bolje pač malo, a to temeljito. Na drugi strani se nam očita tudi stanje naših šolskih vrtov. Ko se zgradi novo šolsko poslopje, se v najnovejšem času prepusti lep kos vrta v vzorno obdelovanje učiteljevo. Vrt je treba prekopati, zasaditi itd., da je za rabo. A kdo naj to dela, najbrže učitelj sam, da ukrepi ob svojih prostih urah svoje itak izmučene ude, ali naj zalaga iz svojega, da ne rečem praznega žepa in to v tujo last, kef je lahko mogoče, da bo danes ali jutri zapustil to mesto ter prepustil svojemu nasledniku, kojega morda še od daleč ne pozna. Res, da se dajo podpore, ki so pa, žal, tako neznatne, da tega imena niti ne zaslužijo, a jih je treba še takorekoč priberačiti. Za obdelovanje vrta bi moralo dobivati učiteljstvo pavšal, kakor za snaženje in drugo. Ta pavšal naj bi se mu Ie takrat odtegnil, kadar bi vrt sam toliko donašal čistega dohodka, da se bi zamoglo z njim obdelovati ga brez posebnih stroškov. Pri takih odnošajih je lahko pričakovati, da, celo zahtevati vzorno uravnanih vrtov. V boljši prospeh in povzdigo kmetijstva bi bilo tudi jako umestno, to posebno v slučaju, da se uresniči moja želja, da bi ljudski učitelji bili tudi namestniki sedanjih potovalnih kmetijskih učiteljev, ki pa naj bi imeli še pozneje vendar nadzorstvo in vodstvo nad učiteljstvom tega javnega kmetijskega pouka, da bi se pri vsaki šoli skrbelo za tako obsežen šolski vrt, da more imeti v njem vsaka občina svojo drevesnico, vinograd in svoja poizkuševališča, da bi ne bilo treba na ta način izdavati več podpor za posamezna kmetijska društva, ki imajo v veliki večini le malo uspehov in jako omahljiv obstanek. Mnogo umestnejše bi bilo, da bi oblasti te podpore obrnile rajše v ta namen, nego v podporo društvenih vinogradov in drevesnic. Uspehi bi bili gotoyo izdatnejši in cenejši. Take naprave bi bile gotovo v povzdigo našega ugleda 1 To bi bila po mojem tedaj pot, to bi bila naša politika, ki naj bi jb odslej nastopili v povzdigo svojega stanu, do stopnje samostojnih, uglednih mož. Edino tem potom bi bila dana učitelju najugodnejša prilika, da more iz šole med občinstvo, da jim tu podaja dušne hrane za stan, s katerim se žive ; za stan, ki jim je najljubši. Učitelj, ki bi bil obenem tudi kmetijski učitelj, umevno, da bi imel ves drugi ugled, nego ga ima učitelj — tajnik — ali učitelj — organist. »Enak se brati z enakim,« pravi pregovor. Kmet se toraj brati najrajši s kmetom. Vprašam pa, koliko rajše se bo bratil z vzorom kmeta, s kmetom — učiteljem. Tak učitelj se prav lahko v kratkem času in z malim trudom natanko seznani z ležo in podnebjem svoje občine ter z drugimi okolnostmi, tako da more podajati svojim soobčanom jako dobrih in vzornih naukov. Kako bi se tem potom s priljubljenostjo učitelja povzdignila tudi šola ! Tak učitelj bi bil v občini kmetu najboljši svetovalec, da ne rečem, rešitelj ubogega kmeta, posebno v sedanjih časih, ko mora biti kmet že skoraj učenjak, če hoče prav in uspešno voditi svojo kmetijo. Takemu učitelju bi se ljudstvo ne upiralo izboljšati njegovega stanja in omejiti mu skrb za vsakdanji kruh! Šola naj je še tako vzorna, nikdar ne bo v očeh našega kmeta to, kar bi morala biti, zakaj ideali so dandanes izbežali s sveta in njim sledi realizem. A kako naj govorim pri takšnih razmerah kmetu o idealih, ki so bili pač pri njem od nekdaj jako malo v čisli ! Naš kmet želi in hoče naukov, ki jih lahko prime. To se pa doseže edino z nauki o kmetijstvu. Predstavimo si slučaj, da mu svetujemo kako napravo, ki mu mogoče takoj čez leto dni obrodi zaželeni, občudovanja vreden sad. V takem slučaju ne bo kmet svoje žive dni več pozabil svojega svetovalca. S šolo pa ne moremo nikdar doseči teh uspehov, zakaj s šolo se vidijo uspehi šele po desetih ali celo 20. letih ; med tem časom pa je kmet že pozabil na preteklost, ker živi v sedanjosti in ne vidi blagodejne premembe, ki se vrši okrog njega. Če so drugi realni, bodimo tudi mi, — pa idealno realni ter skrbimo, da pride sčasoma v naše roke predmet in trud, ki nam obeta tako bogate obresti! Naloga je stanovski predmet, ki se ne cepi od našega stanu, kakor drugi dosedanji ravnoomenjeni predmeti, ampak sodi k našemu stanu, ki nikakor ne more veljati kot postransko opravilo učitelja, marveč le kot nadaljna in temeljitejša izobrazba dosedanjih njegovih ved. Zato kličem: Proč z orglanjem, proč s tajništvom in inštrukcijami in na njih mesto stopi kmetijstvo v povzdigo splošne blaginje in v povzdigo našega ugleda posebej !