Džungla. • Roman iz afriških pragozdov. Angleški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 14 Živo si je vtisnil v spomin sliko, ki je pojasnjevala besedo, oziroma po njegovem pojmovanju skupino znakov, natisnjenih v začetnici pod sliko. Kadarkoli jc naSel kje v knjigah spet tisto skupino znakov, koj mu je stopiia v spomin tudi slika. Če je na primer našel kje natisnjeno skupino »deček«, je v duhu koj videl sliko ki je kazala bitje njemu podobno, z golim obrazom, z velikimi očmi, z drobnim nosom, čisto drugačno nego so bili Kršak ali Kala ali katerikoli njegovih, džungelekih tovarišev. In vedel je, da je to d-e-č-e-k. Kaj je »deček*. tega seve izpočelka ni vedel, to mu je mnogo let pozneje povedal še le slovar, ko je znal že gladko brati. V začetnici in v slovarju je bilo nmogo slik. Tekom let si jih je vse vtisnil v spomin, se jih je naučil, in z njimi tudi skupine črk, tiskane besede, ki so jih sliike pojasnjevale. Seveda ni našel v svojih knjigah slik za vse besede. Pa brihten je bil, bujno domišljijo je imel in oster razum. Iz dveb. znanih besed si je sam sestavil sliko o tretji itd. Njegovi pojmi o vseh teh nepoznanih rečeh so bili Szpočelka seve zelo napačni in nejasni. Pa popravil si jih je in izpopolnil tekom let. Čim več je bral, tem več je znal. Branja se kajpada ni naučil v enem dnevu ali tedjiuj, tudi ne v enem mesecu ali letu. Leta in letai je hodil v k<očo, leta in leta je tuhtal in premišljeval in ugibal in si uglabljal y spomin skupine črk in iz znanih besed ugibal nove. Pa sčasoma je res znal brati, to je, umeval j« besede po slikah, ne da bi seve pri vsem tein znal jezik, v katerem so bile knjige pisane. O nekaterih skupinah Črk, na primer o glagolih, o zaimkih, o predlogib je vobče imel le čisto nejasne in negotove pojme. Mnogo mu je pri ucenju koristil slovar. K vsaki besedi je v njem našel razlago, včasi tudi sliko. S pomočjo besed, ki je njihov pomen poznal iz slik, je našel pomen drugih besed, ki jih niso pojasnjevale slike. česar ni razumel, je odložil pa poznejši čas in je pri ponavljanju prišel na pnvi pomen. Cesar pa Vobče ni mogel uganiti, si je razlagal po svoje.. In končno, po mnogih, mnogih letih in trudih, se mu je zasvetil tudi pomen posaineznih. ork. V slovarju je namreč našel razložeBe tudi črke cele abecede in tudi kako se izgovarjajo. Tega se seve ni mogel naučiti, ker še nikdar ni čul člc*eške govorice, pa zvedel je iz slovarja, da je število črk omejeno, da same zase nič ne pomenijo, da pa, zložene v skupine, v besede, dajejo pomene, kakršnih se je naučil iz slik in po lastnem ugibanju. Odslej je šlo branje že precej gladko. Treba je bilo le, da se nauči tudi pisanja. In tudi tega se je naučil. Nekega dne, štirinajst let je imel tistikrat, je našel v miznici zalogo svinčnikov. Nekaj jih je bilo obrezanih in koj je poskusil ostro konico na mizi. Zlomila se mu je sicer, ker je pretrdo pritisnil, pa kako se je veselil, ko je zagledal čmo črto, ki jo j<" potegnil svinčnik po mizi! Z veliko vnemo je koj začel risati in črlati po mizi, da je bila. kmalu polna vseh mogočih črt in vijug in da je obrabil svinčnik do lesa. Pri teh prvih poskusih mu je šinila v iznajdljivo glavo sijajna misel. Kaj ko bi se dalo s tem orodjem posnemati črke —? To je bil seve prav težek posel. Kajti držal je svinčnik v pesti, kakor ti držiš šilo ali dleto, in njegovi prvi poskusi v pisanju so bili zelo okorni. Pa vztrajno se je vadil cele mesece, kadarkoli je mogel priti v kočo, in po dolgem poskušanju je našel končno pravi način, kako jč treba držati svinčnik. črez leto in dan je znal vse črke pisati, ne da M seve vedel, kako se izgovarjajo. Tako se je naučil pisanja. Pisal je, na kar je mogeL po mizi, po knjigah, po papirjih, ki jih je našel v predalih, po tleh, v pesek in glino, kjcrkoli se mu je nudila prilika. Izpočetka je risal in pisal le posamezne besede. Pa kmalu je storil korak naprej. Zapisoval je iz spomina cele stavke, kakor jih je bral v knjigah. In storil je še en korak. Dolg je sicer bil in težaven, pa posrečil se mu je. Začel je zapisovati lastjie misli, slike pojmih, ki si jib je zapomnil iz knjig. To je bil vrhunec njegovega učenja. Dvanajst let je imel tistikrat. Pa to so dogodki, ki segajo predaleč naprej v naSe pripovedovanje. Omenimo jih, da razumete doživljaje mladega Claytona, ko pride vrsta nanje. Dejstvo je, da je z osemnajstim letom gladko bral fcajige, ki jih je našel v očetovi koči. Seveda je bolj razumel ko bral, ker ni znal izgovarjati nc črk in ne besed. Ves nov svet se mu je odprl. Iz knjig je izvedel, da leži onstran njegove džungle in onstran morja velik in prostran svet, da so v njem gore in doline in ravnine, zvedel je, da živijo v tem svetu bitja, ki se imenujejo »Ijudje«, da so ta bitja drugačna, višja, popolnejša nego »živali«, med katerimr je živel on. Knjige so ga tudi poučile, da ne živijo Ijudje v gozdih in ne plezajo po drevju, ampak da stanujejo po hišah, po mestih in trgih in vaseh, da se vozijo na vozeh in po železjiici in po ladjah na morju, da se oblačijo v lepe obleke, da berejo, pišejo, se učijo itd. In spoznal je tudi samega sebe. Zavest, da se razlikuje od svojih živalskih »tovarišev«, da je pametnejši, razumnejši, da jih nadkriljuje še v marsičem drugem, to zavest je nosil seboj že dolgo. Kar pa je bilo dotedaj le nejasno in negoto^o v njegovi zavesti, to so mu razjasnile knjige. Sp-oznal je, da je »človek«. Kršak, Kala, Tublat in drugi pa so bili le »živali«. Istega rodu je bil z »Ijudmi«, z bitji, ki so živela daleč zunaj v svetu, v mestih, ki so brala knjige in pisala in delala še mnoge druge, njemu čisto nerazumljive reči, z bitji, ki so se oblačila, v lcpe obleke. Obleka, tako je zasodil, je najvažnejša razlika med Ijudmi in živalmi. — Njegovo razmerje do rodu Kršakovega je postajalo vedno bolj čudno, deloma napeto, njegovo življenje med živalmi bolj in bclj nemogoče in nevzdržno. Živel je še kolikortoliko med njimi, ker je bil od mladega lako vajen, in ker je še imel Kalo. zvesto varuhinjo. Pa njegove »študije« v očetovi knjižnici so mu vzele mnogo časa. Po cele tedne je zanemarjal svojo »družbo« in čepel med knjigami. Še bolj pa ga je odtujevala dosedanjim »tovarišem« zavest, da je -višje, popolnejše' bitje, da je človek. Ponos se mu je vzbudil, vzbudila se mu je samozavest, ki jo ima le človek, krona stvarstva. Odslej; je rad sameval. Poleževal je po mehkem mahovju in premišljeval o čudovitih rečeh, ki je o njih bral v knjigah. Njegova-domišljija je delovala in si slikala življenje ljudi daleč tam za morjem, onstran divje džungle —. Ni se še zavedal, da je tam njegova domovina, ni še čutil domotožja, pa videti je bilo, da ni vcč daleč dan, ko pride tudi to. Iskal pa je prilike, da bi se popolnoma ločil od živalske družbe, da bi postal kolikonmogče podoben človeku, kakor ga je poznal iz knjig. VIII. T r z a n s i ž e 1 i o !¦ 1 e k e. . Na nizko viseči veji stoletnega orjaka džungle jesedel Trzan in razmišljal. čreda Kršakova se je leno in počasi pasla skozi pragozd proti morski obali, obirala sadje, razdirala ptičja gnezda t«r brskala po listju in preperelem vejevju za žuželkami. Trzan je bil globoko zamišljen. Mislil je na knjige, ki jih je bral v samotni koči, na bitja, ki so o njih knjige pripovedovale, na »ljudi«. Tudi on sam je bil clovek, ni bil žival kakor njegovi tovariši pa so bili črez in črez poraščeni s črnikasto dlako. Ni ga ftilo več sram njegove gladke, gole kože kakor nekdaj, tistikrat, ko še ni bral knjig. Ponosen je bil nanjo, saj je dokaz,ovala, da je potomec mogočnega plemena, ki piše knjige, stanuje v velikih hišah — videl je hiše na slikah! — in ima še mnogo drugih čudovitih reči, ki jih pa ni prav razumel. Pa še nekaj so imeli, ti »Ijudje«, to je tudi videl v knjigah. In tega on, Trzan, ni imel. Pa želel si je tudi tega, da bi ibil čisto podoben človeku. 2elel si je obleke. Vsi ljudje, kar jih je videl na slikah, vsi so nosili obleko. Le živali po džungli so bile brez nje. Obleka torej, tako je sklepal, je bila znak, da so Ijudje bitja višje vrste nego živali. Kajti drugega vzroka je mislil, pač ljudje ne morejo imeti, da nosijo tiste nerodne reči na sebi. In Trzan je razmišljal, kako bi si preskrbel obleko. — V goščavi pod njim je zašumelo. Rablo, komaj slišno sicer, pa Trzan je živel v divjini, njegovo uho je frilo bistro in ostro in je natančno razločevalo, kedaj šušti veter po listju, kedaj pa se •plazi po njem sovražna žival. Obrnil se je — in glej, lamle spodaj skoro trdo pod njim, se je vlekla Sabora, njegova smrtna sovražnica. Njeno silno, pa lepo in mačje gibčno telo se je komaj slišuo zvijalo 'skozi gosti spodnjl les. Tiho se je vzravnal Trzan, odtrgal zrelo ananasjabolko in jo zagnal iz varne višine stari nasprotnicl v glavo. Kakor da je udarilo vanjo, tafco je obstala. Dvignila je mogočno okroglo glavo in pogledala v drevo. Jezno je zavihtela dolgi rep, sunkoma je otepala z njim, ko je opazila hudonmšnega zlobneža, mačji obraz se ji je spačil v strašno režanje, da so se ji vzravnale ščetinaste brke na levi in desni pod nosom kokor igle, in njene hudobne oči so se zožile v dvoje ozkih precepov, iz katerih je sršalo sovraštvo i'n maščevanje^ (Dalje prihodnjič).