Ptičice po zimi.
,,B°g skrbi za vsako tudi oajmanjšo stvarco, niti najraanjSe ptičice ne pozabi, vsem stvarem je pripravil in dal, kar jira je treba v življenje." Tak<S je učila pobožaa mati svoje jedino dete. — ,,Oprostite, ljuba mati, da ae vernjem teni vašim besedam," pretrgal jej je nežni sinek besedo, ,,le poglejte, kakšen mraz io sneg je zuaaj na dvorišči, io kdo se briga za ubožne ptiCice, ki niraza zmn.ujejo in lačns živeža ne dob5do." — ,,MotiŠ sesinko," odgovori mati, ,,ali ne vidiS v tej svojej domišljiji modre previdnosti bo*je? Idi z menoj !u — Iu Šla sta. Mati je vzela prgišče prosd v zastor iu aa dvorišče stopivši, potresla je zrnje na tla. Urno prileti ptiček, za njim drugi ia tretji, ia kmalu jih je cela množina na dvorišci, ki so s svojimi drobnirai kijunfieki pobirali zrnica po Ueh. — ,,A-li vidiš zdaj, Ijubo moje dete, kako Bog skrbi za življenje teh Živalic v hude.j zimi? Ravno tako skrbi tudi za vse druge svoje stvari na zeinlji. Nam se sicer dozdeva, kakor da bi bil Bog tega ali 6nega prezrl, ker je svoje darove različno razsipal med nas, svoje otroke. Temu je dal mnogo, 6iiemu malo; tega jo prezrl na premožeuji, 6uega na telesu, druzega zopet na ujegovcm umu. A ravuo sto modro svojo naredboje vzbudil na tisoCe lepih Čednosti v na§ih srcib, ter je vse Ijudf skupaj povezal 8 sladko vezj6 sočutja iu bvaležnosti. Resuičuo, ako bi ae bilo uboštva, telesnih pomaujkljivosti in trpljenja, polovica pleinenitih občutko? ia lepih dejaaj bi počivala še daudanes popoluem nezoaria v človeških srcih."                 -ki—.