Liist 42.
X petik O* §ieeana
M 849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold za polleta 3 gold in V /i ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold , polletno 4 gold., za ene kvatre 3 gold.	1	& ' r"'"-1""
gold. 3S5
Pri nas se dani.
(Iz Stajerskiga.)
Kolikorkoli si nasprotniki našega jezika in naroda, njegove omike ino sreče prizadevajo da bi nam lepo po malim zadobljene pravice enakopravnosti pa podkopali, vse na staro kopito okovali ino vesele iskre mladiga narodnega življenja zadušili, jim vender ne gre več vse od roke. Ne veljajo več zvijače — ne očitne — ne skrite. Ljudstvo se, hvala milim Bogu! vedno bolj prebuja ino spoznava, kar mu po cesarski obljubi gre ino kar zamore njemu ino zarodu k sreči ino časti biti.
Od več krajev prihajajo veseli glasi, kako ljudstvo svojim zvitim sovražnikom ino zatiravcem roge odbija ino mreže terga. — V Šent Lenarškem tergu zvun Maribora se jc podstopil školnik, terdi nemec, gospoda kaplana zavoljo iskrene domorodnosti tožiti in ino terjati, da bi jih od ondot prestavili!! Ali drugače se mu je zatrobilo. Razžaljeni farmani zdignejo tožbo zoper njega — ker na Slovenskim ne ve besede slovenske, — ino višje solno ogledištvo mu odkaže, da si ima mahom slovenskega pomočnika napraviti ino potem — prej ko slej -— slovensko službo zapustiti. — Naj gre za černe gore!
Po ministerialski zapovedi se morajo slo-venskimu ljudstvu vsi razglasi, ukazi itd. po slovensko oznanovati, tudi vse druge pisma, odpisi, odkazi itd. slovensko spisati, če pred-ložnik tako terja. Ta zapoved je našim nemškim ali nemškutarskim uradnikom tern v peli. Kako čejo oznaniti, razložiti, spisati, česar nič ali malo kaj vejo ino česar učiti se njim gabi ino vnoža?! Drugači si vodo na inlin napeljujejo, Slovenšino grajajo, da se vse kadi; njo krivijo, da še nič ne velja, mesto sain sebe. Nektere se ve de zmotijo, ker š njimi v en rog trobijo; ino ako že morajo kaj slovensko spisati, napra-skajo navlaž tako gerdo, da bi kakoš lepše, ino tako smešano, daje prava godi,t. Dobrim ljudem se ta zmotnjava vnoža, ino jih včasi vkrene, kamur smotnjavci žele. — Tako so se ne predavno v Jareninskem gradu zvun Maribora župani ino možje iz cele komisije sošli — ali povabljeni ali ne — ne vemo, ino so — ali iz tih zrokov — ali enakih — tudi ne vemo, Bog ve, pred gosp. oskerb-nikom ino pisarjem, ki sta oba terda nem-ca, dali v zapisnik (protokol) sapisati ino v prošnjo na kresijo: 1) naj bi jim za naprej mesto slovenskih razglasov ali kurend nemške pošiljali, ker nihče zmed njih slovenskih ne razumi; ino 2) naj bi gospodska sker-bela, da bi se prihodnič nemšina v šoli bolj pridno učila, kakor zadnje čase; slovenski tak zdomi vejo. Čelarna prošnja! — ku-rende se ji vundar hitro obljubijo. — Kdo pa se smeji? Ali glede šol smehu mimo pokaže. Kresija pozve pri g. tehantu. Ljudem se zve-dri; se podpisov kesajo. G. tehant odpišejo, ker je tožba debela laž, od katere bi se grajska gospodska lehko sama prepričala, ako bi po svoji dolžnosti pri izpisih nazoča bila, rekoč, da sc je ne nemšini temoč le slovenšini krivica godila, kar pa pristavijo zlo resnobno ne bode več ino ne sme več biti! Ino od tiste ure se je vse bolj domorodno začelo. Živili prečasiili g. domorodec! živio tudi priden
g. šolni učenik ! Mila ino verna sta narodnosti podpornika ravno tam, kjer se ji nemškutar-stvo naj huje grozi!
Se bolše so jo nemškutarstvu prerezali v Blešteinskem gradu niže Radgone 22. p. m. Ze dolgo popred so se vsimi sladkarijami ino zlatimi obljubami kmete snubili ino sleparili — naj bi k nemškem sodništvu privolili. Ze pojejo nekteri župani, kakor gospoda žvižga. Tu povzdigne vam znani verli domorodec Jakob Kreft, kteri že je na dežcl-skem zboru našemu narodu tak skerbno pravice branil, svoj domorodni glas ino tako jasno ino krepko razloži krivico — velko krivico, ktero bi s tim sebi, svojem narodu ino zarodu storili, da dajo enodušrto vsi v zapisnik zapisati, ker Rog obvarji! nečejo k nemškem sodništvu priti, temoč v terdo slovensko, gder se vse čisto slovenski govori ino piše. — Hvala iskrenemu domorodcu! —
Nadamo se, da bodo pametni Slovenci tudi drugod raji lažljivim prerokom ravno lako zagodili, kakor da bi morali po njihovim pa ne milo tancati ali plesati!
Tudi v grajšinali že imamo nektere verle domorodce. Vsim izgled je Negovski g. Brat-kovič. Lepa hvala gre tudi Hraslovskeniu g. oskerbniku. Bog daj dosta takoršnih! Zaupamo, da bode nova ministerialska zapoved še druge zdramila, celo terdovratne preober-nila, ptujce pa ino nespokorljive spodila! Vnovič oznani, de bo tudi postava ino sodba či-sko slovenska; da mora vsaki, kteri hoče na Slovenskim službo imeti, p o pol nama slovenski znati. Kdor se na skorem neče ali ne more dobro slovenski naučiti, mora odstopiti. Rojaki! hitro tedaj slovnico ino novine v roke!
To zapoved že bi Graške novine lehko oznanile — ali ni jim všeč; kar je za nas prav ino dobro, ne povejo, če ni truška sila! — Vse nemške novine le kričijo ino ter-dijo: kar jc za Nemce prav, ni pa za Slovence. — Po tem jim verujte! —
Z novo zvoljenim poslancem Mariborske okolice, z gospodom Franjom Radušekom. mladim oskerbnikom, še smemo zadovolni bili, nadajoči sc da se mu bo v Kromerižu v sredi iskrenih Slavjanov serce ino duh po domače oživel! Saj je po kervi ino rojstvu Slovenec, mlad, bister, učen ino pošten. Bog daj srečo!
Živkov.
Raj je Nemcam za Austrio.
Celovške novine so prinesle v br. 12 in 13 govor gosp. Dr. od Wiirtha austrijanskega poslanca v Frankobrodu, iz kterega Slovencam lete verstice podam:
„Kaj je Germanija brez Austrije? Je borna, razceplena, slaba Germanija! Ne rečem slaba dežela, ampak slaba Germanija, Je deržava brez natornih in varnih mej; deržava na jugu vojniško (strategiseh) vselej odvisna od Austrije, ktera ima v rokah vse važne voj-niške položaje (militarisehen Posilionen); deržava austrijanskega varstva vselej potrebna, kedarkolj sovražnik na zahodu proti. Kdo varje mejo na Renu per Strassburgu in Kelu, če niso naši (austrijanski) žolnirji? deržava odločena od jadranskega morja, per vsim svo-
jim teržtvu proti izhodu od Austrije odvisna. Namesto velike, po svetu kraljevajoče Ger-manije prinesete svojim volivcam majhno deržavo, krivično Germanijo imenovano, zakaj: „Nemca dom mora veči biti."
„Kako velike so pa koristi za Germanijo, kedar Austrija pristopi in svoje nenemške dežele za doto alj juterno prinese! Prinese jadransko morje, tergovaški pot skoz Terst in Benedke; — Polo, naj prikladnejši vojniško pristanišče (Kriegshafen), Istrijanske in Dalmatinske brege s svojmi izverstnimi mornarji, s svojim dragocenim lesam za ladjetesanje in svojmi slovečimi tesarji, naj bolšimi po celimu srednimu morju; — Austrija vam odpre vde-Ieženje na tergovini v Vogersko, ktera je bila dosihmal izklučljivo v oblasti nemško-austri-janskih dežel, in je vsako leto IOO miljonov rajnišov donesla; Austrija nam odpre pot za preselovanje proti izhodu v bogato deželo, v kteri je še kraja za miljone, — glavno žilo nemške tergovine, Dunajo in rodovitne podu-navske dežele, ktere edino le Austrija ruskemu napadu odteli zamore; — ona prinese k nemški armadi junake od 24 milijonov večidel hrabriga plemstva." •—
Tako prerokuje gosp. Dr. od Wiirth. Je
vender torej resnica, da je le Austrija Ger-manii, ne pa Germanija Austrii potrebna. Oba! sedaj vemo, zakaj Nemci s tako širokoustnim kričanjam terdijo, de Austrija ne sme na nobeno vižo stopiti iz nemške zaveze: „brez Austrije je borna, razcepljena, slaba Germanija."
Austrijanski narodi! zakaj ste poslali svoje poslance v Frankobrod ? zakaj jih plačujete s svojim denarjem; sedaj ste slišali, zavolj tega, da se postreže nesitni sebičnosti Nemcov!
Gosp. Dr. Wurth, zakaj le kaj molčile od dobičkov, izvirajočih iz nemškiga bunda za Austrijo? saj ste austrijanski poslane, za blagor in slavo Austrije se morate naj prej in naj bolj truditi.
Bom pa jez nekterih dobičkov naštel: dobili bomo nemško sromaštvo (Proletariat), ktero se po nemških deželah strašno perkazuje in množi, dobili bomo nemško obertnost in terž-tvo in z njima mnogoverstnega blaga ko trave in listja; dobili bomo nemške naselnike, ki bojo naše kraje in druge rodovitne dežele poplavah'; dobili bomo nemške bukve, nemške postave, nemške uradnike, in clo nemško vero itd. še drugih vražjih nemčarij, da Bog poni agej! Te nevarnosti in nesreče dobro spo-znavši prebrisani Čehi niso poslancov za Frankobrod volili; verli Slovenci svoje poslance nazaj iz Frankobroda kličejo, junaški Hrovati uništenje zvezniga pisma od leta 1815 tir-jajo; ja clo sami Nemci pravijo, da mora biti Austrija zraven Nemčije v lepi zastopnosti. Tukaj pri nas v Celovcu, ker je pred nekte-rimi mesci nemška zastava s tako slavo in s tako gromovitim vriskanjem Ida na visok zvonik obešena, je ta zastava te dni iz turna zibnila clo na tihim, in vse terdi: „da je to prav, mi smo zvesti Austrijanci, mi hočemo močno, samostalno, edino Austrijo."
Tudi naše ministerstvo je večkrat izreklo, da hoče napraviti edino, močno, neodvisno Austrijo; alj njih dela so besedam nasprotne: vpitju zvunajskih in nekterih domačih Nemcov zadovoljiti ne posluša prošinj vsih, vselej
zvestih Slavjanov; gospodi, le teptajte z no gami nevsmileno korist in voljo narodov, le naprej! morebiti da vam bolj od rok pojde kakor pa Frankfurtistam, Madjaram in Ta. ljanam! —	Svečan.
Deržavni zbor.
V	seji 31. Prosinca je deržavni zbor naslednji (zdaj 8. popred 10.) razdelik prijel
„Pravica preselitve osebe in premoženja v deržavi je samo v občinskih redih zapopa-denim overkam podveržena. Zastran deržave se svoboda izselovanja ne krati. Nobena iz-selitnina se razun potrebne nasprotnosti (vzajemnosti) terjati ne sme."
Besede „razun potrebne nasprotnost" (rc ciprocitat) je g. Ulepič predložil.
V	seji 1. Svečana je polski poslanec Dilevski poprašal zastran ministerialne vrav-nave šol po Galicii, kaj de si ministerstvo pod enakopravnostjo narodov misli? odkod ono ve, de imajo Rusini rajši nemški jezik kot polski? ali ne bo skerbelo tudi za polsko mladost?
Krainski poslanec Geier je povedal, de ga je Kerški sodnik, opiraje se na kresijsko povelje, zapreti hotel, ker se je z kmeti po menkoval; terja od ministerstva, de naj uzrok tega neustavniga ravnanja poiše.
Šuzelka je predložil, ministerstvu ome niti, de bi že zdaj razsodbe, ki smertno kazen izreko, vstavljene bile, zbor pa je ta predlog overgel. —
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Lubljana 8. Svečana o poldne. Ravno je prijelo slovensko družtvo po posebnim poslancu g. A. Lok a r j ii, vodja krajnske narodne straže, žalostno novico, de je slavni pesnik gosp. Dr. France P r e š e r i n, pravdosred nik v Krajnju, danas ob osmih zjutri vrnerl. Pogreb bo v sa-boto ob deseti uri dopoldne, k kterim se spoštovavci in znanci rajnkiga in vsi udje slovenskiga družtva povabijo, slavnimu rojaku poslednjo čast skazati.
Ljubljana. — Slava, komur slava. Že večkrat sim bil slišal, de naš slavni do-morodni učenik naravoslovstva gosp. Janez Kersnik ob nedeljah od dveh do treh popoldne naši pridni mladosti loč bo ali kemijo v maternim jeziku razlaga. Poln radovednosti, kako de se kaj gosp. učenik in pa poslu-šavci obnašajo, grem pretečeni dve nedelji poslušat. Predragi bravci Slovenije! Zastonj išem primerjenih izrazov vam počutleje popisati, ki so mi pOslušajočimu v sercu igrali. Sivi starček, ki že 44 let uči in je potrebo učenja mladosti v ljubim maternim jeziku dobro spoznal, ki se je vedno za blagor domovine po vsi moči trudil, — sivi starček, od vsih svojih zdajnih in nekdajnih učencov, ki so že fajmoštri in dekani, visoko poštovani učenik se vede ko mladeneč od 20 let okoli na-depolnih učenčkov. Kako lepo, kako po domače in kako razumevno jim razlaga po neprecenljivi Vertovcovi kemii skrivnosti narave (natore)! In kar se z besedo dobro dopovedal! da, kako po domače jim vse natanjko pokaže! Kdor ne ume, mora zagrabiti. Kar me je pa nar bolj razveselilo — kako razumevno zna on vsak prikazek (Erscheinung) na djansko življenje (praktisehes Leben) ober-niti in otrokam dopovedati, v kakšno korist in v kakšno škodo de je kaj. —
Veselje je pa tudi slišati, kako dobro pridni učenci v dragim maternim jeziku odgovarjajo in kako de so že z vsimi povedanimi kemijskimi izrazi soznanjeni, ki jih je
učeni pisatelj tako lično in scer skoro vse iz domače korenine izpeljal, kar Nemcu ni bilo moč storiti, ampak si je moral le z gerškimi in latinskimi besedami iz nadlog pomagati
O ko bi pač vsi naši učeniki z slovenšino in za blagor domovine tako vneti bili, kot g prof. Kersnik. O ko bi pač kmalo kmalo vsi spoznali, de — kakor je za dete nar bolji perva jed materno mleko, de mu ravno tako za pervi uk nar bolj vtekne materni jezik. — Slava, stoterna slava Vam torej, visokospoštovani, od učencov ko oče ljubljeni doniorodni in domoljubni gosp. profesor Bog Vas poživi domovini v prid še dolgo dolgo let!	—r
*	V pondeljk (o. t. m.) je g. Dr. Orel o petih popoldan napovedano kmetijsko šolo v slovenskim jeziku začel. Serce nam je od veselja poskakovalo, pervikrat iz mesta, na kterim je dozdaj le ošabna Neinškuta kralje vala, naš materni jezik zaslišati. Tužna žalost nas je pa tudi prevzela, od pogleda na druge Ljubljanske učenike in šole, ker se še zdaj pohlevno Nemškuti uklanja, in domači hčeri Slavi še vedno nar svetejši pravice kratijo. Rog pomagaj, kdaj bojo ti gospodje enakopravnost narodov zapopadli!?! Imajo vsaj toliko lepih posnemanja vrednih izgledov! De ne opomnim verle Čehe na Češkim in Mo-ravskim, Rusine v Galicii itd. ker se je že domači jezik v nižji in vikši šole vpeljal, jim hočem raji izgled v naši deželi pokazati, po kterim naj se ravnajo če ravno jih osramoti. Ta lepi izgled je visoko častila družba nun v Ljubljani. Te gospe so s tim, de so v djanju naš slovenski jezik v njih šole vpeljale, svetu pokazale, de so, če ravno nikdar v zvunajni svet ne pridejo, visoki poklic in gibanje se-dajniga časa desetkrat bolj zapopadle, ko visoko in nizko učeni gospodje učeniki Ljubljanskih šol. Hvala in slava Vam zato
isoke častite nune, rodoljubne Slovenke!
A.
V Ljubljani. To nedeljo smo pokopal iskreniga rodoljuba g. Martina Semrajea pravnika iz Dunajskiga vseučiliša
Ristre glave in nar boljšiga serca je bil ranjki vedno le za blagor in povzdigo naše slovenske domovine ves vnet, in je vsled tega marsiktero pesmico ali drugi zbudivni sostavek zložil, in večdel z imenam „Tomačevski ali Semrajcov" v časopisih na svitlo dal. Iz verslni sostavek: „Kaj bomo cesarja prosili", kteriga je družba Slovenija na Dunaji lansko spomlad v 6 tisuč listih med Slovence razdelila, je bilo njegovo delo. — Pogreb je bil prav priserčen. Od sv. Petra, kamor so ga iz Tomačeviga kmetovski fantje prinesli, so ga spremili proti sv. Krištofu, bogoslovci (njegovi so-učenci) po duhovske oblečeni, in premilo pevajoči, na straneh truge, ktero so kmetovski fantje iz njegove vasi nesli, so svetili z svečenimi bakljami prijatli rajnkiga in znanci, vse z narodnimi surkami oblečeni, in za trugo dolga versta ljudi, ktero so sklenili milo jokajoči oča, bratje in sestra rajnkiga, kterim se še lanska, ko jim je brat v sedmi šoli, in predlanska rana, ko jim je mat umerla, ni zacelila. Naj v miru počiva in naj njegova nevtrudljiva gorečnost za naš narod kot Fe-niks v stoternih mladih persih oživi! — G.
*	Terdi se tu in tam, de so naši gg. uradniki po deželi še premalo v slovenšini izurjeni, de bi jo De la zaderžik m pvsureu, prepričati iz naslednjiga odkaza, kije iz prošnje za oprostenje vojašnje natanko prepisan:
Gospodu J—ču s to naročbo nazaj, de naj c. k. postave, katere pri nas v kanclijah do zdaj še zmeram nemški pisavni jezik za-jovedujejo, spoštuje ino torej prošnjo v nemškim jeziku ponovi — v maternim jeziku pa koj povem, de naprejpoloženo šolsko spričalo jo vojaški postavi 5. Grudna 1848, ino posebno po postavah let 1804 in 1827 za oprostenje od vojašnje malo kaže.
v pisarnice sprijeii zamogli. ni povsoten, se je lahko
C. k. kantonsko opravništvo v Kraj nji 2 Sveč. 1849.
Iz tega se vidi, de ne okornost v maternim jeziku, ampak le zaljubljenost v stare zlate čase in malo spoštovanje ustave, de se te besede poslužimo, ki se v odkazu bere, slovenšini pot zastopuje.
V	19. listu Slovenije od 30. Prosenca se znajde sostavek od Soče, s čerko P. nazna-movan, kateri od slovenskih reči in mnogih drugih zadev govori. Ker se nekteri tukajšnih prebivavcov nad to znamenko spodtikajo, ter mene ko pisavca tistiga sostavka natolevajo, sim primoran tukaj v svojo opravičbo vsim na znanje dati, de se nisim tega dela nikakor vdeležil.
Per leti priložnosti pa moram tudi opomnili, de se učenci slovenske šole v Gorici ne le samo za silo s slovnico in z gramatikalno pravilnostjo soznanujejo, kakor to gospod P. brez lastniga prepričanja terdi, ampak de se tudi slavjansko jezikoslovje, spremijeno s prostim izdelovanjem slovenskih sostavkov uči, kar se od perviga začetka, kar je ta učilnica osnovana bila, v drugim za bolj izobražene učence odločenim oddelku po dve uri v tednu zgodi.
V	Gorici 4. Svečana 1849.
Jožef Premru, c. k. gimnazjalni profesor in začasni učitelj slovenskiga jezikoslovja.
Zopet nekaj od k. apelacije v Celovcu, ktero Novice v 4. listu tak ojstro grajajo. Namesto gosp. Dr. H. je bil novi rano-celnik za tukajšno kaznovališce (Kriminal-liaus) potreben. Mislili smo, da se bo kon-kurs za to službo po novicah oznanil. Alj kakor blesk iz jasnega neba pride k nam glas, da je že Dr. Š. izvolen in poterjen za tisto mesto. Jez nimam nič zoper tega gospoda, ga spoštujem in častim; alj kaj pomaga, ker ne zna in ne zastopi slovenske besedice. Med vsimi sodniki mende le jeden sam slovenski zna; — med vsimi postrežniki (Warter) in hlapci le jeden nemalo slovenščino lomi; — med zdravniki še eniga Slovenca ni, alj saj Nemca, da bi slovenski zastopil. Oj! borni slovenski jetniki, ki pridete iz Koroške, Šta-jarske in Krajnske dežele, vi ne morete svoje bolečine nobenimu človeku v svojim maternim jeziku potožili, ne morete povedati svojimu zdravniku: „Kje vas boli!" Vsmilenja vredne sirote, brez serca je vsaki, kdor je te krivice kriv! —
Tako moramo Slovenci brez strahu odkrili vse naprave in naredbe, ktere se ne slo-žijo s ravnopravnostjo vsili narodov.
Eniga imaino že spet na muhi, dolgo smo molčali, alj sedaj ga bomo pretresovali ne na rešeto, ampak na sito. Že lani je nektere iskrene mlade Slovence po svoji dehantiji s „Stekbrifami" lovil kakor nevarne „Emissare"; ministerialnih ukazov zavolj šol clo nič ne porajta, po starini kopitu le nemščino pripo-ročuje, in sedaj še le slovensko družtvo černi in podkopuje, in duhovniče svoje dehantije pred tim družtvam ojstro svari. Gospod, gospod v spodni rožni dolini! listi „e.vcentrische Sprudelkopfe" bojo ti v kratkim enoglasno — pa malo slavno — pred celini svetam zagodili!
Iz Celovca 3. Svečana 1849.
Svečan.
Serliska vojvotlina.
Stari greh Slavjanov, razpertija, ne-složnost, že začenja, kakor se vidi, glavo vzdigovati. Patrijarh Rajačič je vkazal, Stra-timiroviča, ki le po vojvodski časti in ne po sreči naroda hrepeni, kjer si bodi zapreti; glavni odbor v Karlovcih pa razglasi to samovoljno, brez odbora izdano povelje Raja-čiča za nepostavno in neveljavno; in tedej so Serblji v dve nasprotne versli razdeljeni.
Ravno taka je pri Rusinih, toliko Polake sovražijo, de Rog ve za kaki dar ministerialni
vkaz derže, de naj se v šolali po nemško uči. —
IHoravia in Silezia.
Iz Kromeriža. V pretresu in glasovanju čez 10. razdelik pod,slavnih pravic je imela zbornica naša nekaki predboj zastran federacije in centralizacije, obe strani ste svojo moč skušale, — mi smo jo vžugali. Predlog slavjanske družbe (kluba) od Jonaka storjen, de bi namreč prijemanje novih udov v občine (srenje) odvisno bilo od posameznih občinskih redov, ne pa od splošne občinske postave, kakor centralizacija misli, je z dosti veliko večino prijet. Polska levica je z nami glasovala. Ta postava bo slavjanske občine varovala pred povodnjo iz natlačenih nemških krajev in Judov.
Premagali smo tedej v mali bitvi, vendar ne vem, če nam bo kaj pomagalo, kakor sploh celo naše pogovarjanje od podstavnih pravic, in zares ne morem zapopasti, zakaj tu lepi čas tratimo in diete dobivamo, ker hoče ministerstvo razglasiti Frankobrodske podstavne pravice, kakor to nektere novine iz dobrih virov terdijo. Gode se čudne reči zares. Ravno tiste novice povedo, de je austrijansko ministerstvo izreklo, de ne da svojih nemških dežel iz nemške zveze ločiti, de se hoče z mečem vsiliti Frankobrodskimu zboru, ki jih je pregnal. Kakšne spremembe! Poprej nas je hotel zbor siliti z mečem, zdaj nasproti to hoče ministerstvo, ravno tisto ministerstvo, ktero je nedavno izdalo svoj protifrankobrod-ski program. Gre tu zdaj za cesarsko nemško krono, ktero hoče večina v Frankfurti z Gagernovimministerstvam pruskima kralju dati; — to vloviti za Austrijo, je zares velika vada za naše ministerstvo, ktero toliko na lesk krone derži. N3m se pa vendar dozdeva, de k lesku krone gre tudi narod in radovedni smo, kako se boste poravnale politika krone in politika narodov, in kako se bode sedelo na ministerski klopi zedinjene, močne Austrije, ko ne bo samo Lah in Madjar stanovitno opozicijo delal, ampak tudi vsak prav Slavjan. Odkod se bode vzela večina? Iz Nemcov ali iz štukov?
Tri reči bi rad vedil, de bi se spolnile! Narpopred program našiga ministerstva z liči-lam svobode in federatisma, program, kije že v nekterih mestih počil. Druga reč je ze-dinjena Nemčija, kjer se dve deržavi za vikši vodstvo poganjate in čez trideset kosov samo-stalno očetovsko vlado si ohraniti trudi. Tretjič bi rad vidil, kako se bomo iz labirinta austrijanske politike izmuzali!
To je velika vganjka! Narpopred se je bombardiralo v Pragi Slavjanstvo, in se je preiskovala tista imenitna, velika, globoko in široko razprostranjena zakletva; kmalo na to se je mogla ravno tista bombardirajoča moč oberniti proti temu, proti komur so naši nameni merili; domišljeni kaznovavci domišljene izdaje so postali deležniki ravno tega hudodelstva. Ofieialni puntarji ne le češki temuč tudi serbski in hervaški so se premenili v nar zvestejši sinove domovine in nar vdaniši podpore deržavne. Zdaj bi pač radi vedli, kdaj se bo Zagreb bombardiral? (Narodni Nov.)
Iz Kromeriža i. Svečana. Danaspo-poldne ob treh je prišlo okoli 56 Hanakov na čilih moravskih konjičih z muziko k zbornici, kjer so predsedniku Smolku izročili pismo zaupanja in zahvale v češkim jeziku z veliko sto podpisov.
Predsednik jim je v polskim jeziku odgovoril.
Po tem so se podali Hanaki pred hišo, kjer imajo Slavjani svoje sliodiše, ki so skorej vsi skupej bili. Postavili so se po versti pred hišo, in muzikaje igrala narodno pesem. Trikrat so zaupili Slava deržavnimu zboru in slavjanskim poslancam, in na to so poslali tri odbornike v izbo, Slavjane pozdravit.
Palacky jim je odgovoril po priliki tako: Nenavadno je vaše pozdravljenje, kakor je nenavadno, de v tem slavjanskim mestu deržavni zbor dela, ali za to nam je toliko pri-jetniši. Veseli nas, de nas z narodno pesmijo pozdravite, zakaj tudi mi smo se sosebno za to potegovali, de bi se edinstvo cesarstva ohranilo. Ali vender ljubi prijatli! kakor je poprej pred Sušcam le nekoliko gospodov okoli cesarja mu svetovali htelo, ko se ni gledalo na glas narodov, lako bi tudi zdaj ti gospodje postali radi sami svetovavci, če prav je zdaj naloga zbora, oznaniti cesarju voljo ljudstva. De bi sc pa tisti gospodje znebili teh, kot mislijo, nepoklicanih svetovavcov, čemijo zbor in mu zaupanje odvzeli skušajo. Vendar če bi bili hotli gospodje taki poboljšati stan narodov, so vtegnili, so imeli toliko stoletij čas za to; ali svoboda je prišla zdaj našim in vašim prizadetjem nasproti. Za to nas mora vezati vzajemna vera in zaupnost, moramo združiti se, de si ob-deržimo v naš in cesarja prid, kar že imamo. Za to se vam serčno zahvalim za vašo zaupanje, skušajte taisto tudi med svojimi rojaki zbuditi. Na vaše zdravje — na zdravje naroda moravskiga Vam napijem jaz Moravan. Naj živi deržavni zbor!
Na to jih je ogovoril Štrobah Čeh, Pra-žak Moravan, Lomnicki ltusin; naš poslanec g. Černe iz Primorja jim je rekel po priliki; Tudi jaz od slavjanskiga morja pozdravim Vas v imenu Jugoslavjanov na slavjanski zemlji.
Kozakievič Polak: Narbližji sosedje Mo-ravanov so Polaki in vendar se dozdaj poznali niso in si niso podali rok.
„Pa si jih zdaj podajmo!" mu seže zali Hanak v besedo in stisne goreče Polaka. Na to povzame Kozakievič:
„Kadar se spoznamo, bomo pervi narod na svetu, in če prav se zdaj še natanjko ne razumemo, se bo to v kratkim zgodilo. Zato Slava narodu slavjanskimu!" —
Solze radosti sosevderle pričijočim iz pred-čuta prihodniga bratinstva slavjanskiga in slave slavjanske.	(N. L. SI.)
Iz Kromeriža zvemo, de pri pervim branju ustave v odseku ni bilo moč zedinje-nja Slovencov v eno deželo naprej spraviti; vse kar so ti gospodje dovoljili, je, de se štajerski Slovenci v en slovensk okrog od Nemcov ločijo, od Koroških Slovencov se jim mende še senja ne. Vse kaže na centralizacijo; to de, če Rog da, ne bo na večne čase zidano, kar nam naši poslanci napravljajo. —
Iz Kromeriža podamo bravcam pregled zborovih odborov (Ausscluisse), de bi po osebah , ktere so v odboru soditi zamogli, kakšna de je in koliko (le se od tega ali uniga odbora pričakovati zamore.
1.	Odbor ustavni. •— Predsednik: Feifa-lik. — Namestniki predsednika: Ivaučič, Pa-lacky. — Pisar: Lasser. — Referenti: Hein, Rieger, Fischhof, Goldmark, Violand, Hal-ter, Vacano, Pinkas, Ambroš, Šoli, Pfretsch-ner, Ratz, Turco, Majer Kaj., Jachimovvič, Smolka, Ziemalkovski, Cabalcabo, Krainz, Miklošič, Gobbi, Goriup, Madonizza, Filippi, Petranovič, Plenkovič.
2.	Odbor za prošnje. •— Predsednik: Pie-zykowski. — Namesti predsednika: Kreil, Do-tzauer, Forster, Ingram, Marin, Musil, Paj-toni, Plaček, Pitteri, Polaček, Scherzer, Sza-szkiewič, Thiemann, Tomiček, Trojan, UJe-pič, Vidulič, Zajaczkowski.
3.	Odbor za denarstvo. — Predsednik: Hagenauer.—Namestnik predsednika: Sclunidt. — Pisari: Latzel, Szabel, Bilinski, Borroscli, Brestel, Dylewski, Hein, Ivanski, Klaudi, Ivlebclsberg, Konigshofer, Lasser, Lohner, Machalski, Mayer, Meindl, Neuberg, Petro-wič, Račk, Robert, Schuselka, Sitka, Škoda, Spangler, Stark, Trzecieski.
4.	Odbor za pregledovanje zborovih računov. — Predsednik: Klebelsberg. — Pisar:
Mucha. — Referenti: Demel, Frantzl, Hu-scher, Kowar, Plikor, Seherl, Uchatzy.
5.	Od bor zakonodajavni z posebnim oziram na razmere bivši podložnosti. — Predsednik: Pretiš. — Namestnik predsednika: Brauner. — Pisari: Motyka, Kudlicli, Eich-ler, Krause, Marcher, Schuselka, Steinin-ger, Herndl, Huemer, Klausner, Meindl, Peitler, Forster; Hawelka, Plaček, Uchatzy, Demel, Hiibner, Oberal, Dolanski, Jaruntowski, Po-piel, Stobnicki, \Vinkovvski, Cabalcabo, Micki, Plicker, Sturm, Wiesenauer, Ambrož, Janes, Lanner, Laufenstein, Ulepič, Bernadelli, Haszl-\vanter, Klebelsberg, Zwickle, Černe, Au-tonin, Defranceschi, Goriup, Spangher, Blah, Grabovvac, Ivikjevič, Michelli-Vitturi, Petro-wič, Badmilli.
6.	Odbor za deržavno in narodno gospodarstvo. — Predsednik : Vacano. — Namestnik predsednika: Robert. — Pisari: Forcher, Jonak, Borkovvski, Goldmark, Hagenauer, Hubicki, Ingram, Ivvikjevič, Konigshofer, Kudler, Langie, Lanner, Oberal, Smarewski, Stark, Wagner, Watzel.
7.	Odbor za pretresovanje natolevanih volitev. — Predsednik: Krainski. — Namestnik predsednika: Lohner. — Pisari: Eckl, Hel-fert, Klaudi, Pretiš, Sieber, Smarzewski, Wežnicky.
8.	Odbor v rečeh javniga učenja. — Predsednik: Haimerl. — Namestnik predsednika: Wocel. — Pisari: Prašak, Zimmer, Fiister, Honig, Kaubek, Krause J., Kudler, Lohner, Madonizza, Miklošič, Oheral, RaUmilli, Ru-lic, Schneider, Strasser, Trummer, Wiser.
9.	Odbor za nabero vojašnje. — Predsednik: Škoda. — Namestnik predsednika: Kaučič. — Pisari: Polaček, Bilinski, Dune-wic, Majer Yaj, Miiller, Scbuster, Strasser.
10.	Odbor za vravnavo občin še ni zvolen.
11.	Častna sodba v rečeh štadiona in Hubickiga.
12.	Častna sodba v Kaimovih rečeh.
Ogerska dežela.
Po eden in dvajsetim razglasu se je 2. Svečana terdnjava Leopoldstadt brez pogojev vdala.
Od armade fcm. Nužana sle brigade Palfi in Ditrih Eiinfkirchen (Pečuj) brez vpora obsedle.
Gm. Trebersburg je 30. Prosinca zjutro ob 5 tri predmestja terdnjave Oseške (Ossek) prijel in ob 6. uri z napadam v svojo oblast dobil.
F. m. 1. naglo naprej gre čez Veliki To-polčan, Nitro in Verebeli, de bi rudarske mesta oblegel; med tem ko Gm. Gtitz z brigado Jablonovskiga, po obsedi Neosola, pun-tarske trume pod Gorgeam in Balogam preganja.
Fcm. Nužan je pustil Madjare pod Ne-megiejam zbrane, ki so proti Oseku pobegnili, nasledovati, in je tudi nekoliko vojakov proti Moliaču poslal, de ga posedejo in tako zvezo z Serbi na levim bregu Donave odpro.
Ptuje dežele.
Francozka. V Parizu je že zopet vse za boj pripravljeno bilo. Zbudila seje velika nezaup-nost zoper sedajno ministerstvo, posebno, odkar je taisto vse politiške družtva (Clubbs) prepovedalo; ono pak odstopiti ni hotJo, ampak je rajši boj poskusilo in je z pomočjo vojakov in narodne straže tudi premagalo. Francozi so se že republike zlo naveličali; v glediših se vsaki napad na republiko z pohvalo sprejme; zvunajne mesta, če tudi oslabljene od nesrečne centralizacije, se pa čez Pariz če dolje bolj hudujejo, in priti zna ura, ko bodo deželani frančožki čez to stanovitno ognjiše revolucije planili.
Ravno taka Austrijane čaka, ako bo ministerstvo vžugalo, ktero kakor se vidi vso moč na Dunaju zediniti, deželne poglavitne mesta pa ob veljavo pripraviti in izmolzti želi.
I c p o 1 i t i n k i d e 1.
Slovenca zakladi.
Jak narod svoje varje,
In vnukam izroči, Premaga vse viharje —
Pravica ga krepi. Nikar naj-kdo ne meni, De, kar za sveto ceni, Pusti kedaj v nemar! Porok je oka žar!
Kaj je Slovencu sveto,
Kaj ne pusti v nemar? Zakaj njegovo vneto
Oko bojari žar? Se na zaklade svoje Opira in si poje: Ne zruši jih orkan, Stoje kot skale slan!
Slovenec vero blago
Za pervi ima zaklad, Za njo posledno srago
Ker vi prelije rad; Brez nje nikjer ni sprave, Miru in sreče prave;
Ne zruši je orkan, Stoji kot skale stan.
Slovenec ljuhi Cara
V zvestobi nevmakljiv, To mu je slava stara;
In dokler bode živ, Zvestobo bode hranil In Cara svoga branil Ne zruši je orkan , Stoji kot skale stan.
On ljubi domovino,
Slovensko narodnost; V prepada globočino
Pogleda straha prost. Junaško si prepeva, In serčno razodeva: „Ne zruši ju orkan, „Stojte kot skale stan."
Slavjanske ljubi brate,
Ki ž njim so ena kri, De veže kri, vsi znate;
In v sercu kar gori Za blagor in pravico, Ne zgine pred strelico; Ne zruši ga orkan, Stoji kot skale stan.
On vsaki narod ljubi,
Pravičen kteri je, Pravičnost mu obljubi, Pomoč zvesto daje; Ce Austrijo svobodno, Mogočno bleskorodno; Ne zruši je orkan, Stoji kot skale stan.
To je Slovencu sveto,
Tga ne pusti v nemar ; Za to njegovo vneto
Oko bojari žar. Na te zaklade svoje Opira se in poje: ;r\Te zruši jih orkan, „Stoje kot skale stan."
Martin Semrajc.
Narodne pripovedke Bistriške doline. Od Janeza Terdina. II.
Ogrinovo znamnje.
Ogrinovo znamnje se imenuje razdertje, ki leži na hribu zraven Mengša. Že od deleč ga popotnik zagleda. Imenuje se po prej-šnimu posestniku tega zeinljiša. Enkrat je tukaj grad stal, ki je bil od sovražnikov razsut. Več od razsipa tega gradu, od kteriga še dve steni spricujete, ki ste Ogrinovo znamnje imenvani, v ti pripovedki:
Ze več let so bili Slovenci od Turkov nad-legvani. Pa naši spredniki so se hrabro deržali, brez ptuje pomoči so vender vselej sovražnika s kervavini nazaj zagnali. Med drugim, ki so sosebno Turke z straham navdali, je bil tudi vitez Barbo, jaki vojšak in ravno tako blagi človek. Kar so drugi njegoviga stanu storli, podložne zatirat, ni bila Barbo-tova navada. Srečno je živel s svojo ženo, in dvema otrokama, hčerko in sinkam. Zopet so neverniki 1484 napad ponovili. En oddelk je Kočevje, drugi Novo mesto oblegel, treti je pa proti Gorenskim vihral; kjer je bil od kmetov vničen. še druge trume so se proti Štajerju zagnale, po posavju in v Bistriški do-
lini divjale, vasi požigale, ljudi morile ali jih v sužnost odtirale. Tudi Barbov grad je bil obležen. Turški vojvoda reče, de ga ne bo razderl, ako mu Barbo hčerko za ženo da. Ta odreče. Zbral ji je že pošteniga, juna-škiga mladenča. Bil je ta na Gorenskim, ko je bil grad odležen, tudi Barbov sin je bil tam. Mislilo se je, de bodo Turki samo kje vdarili. Ko bi bil ta boj končan, je še le Barbo namenil, mladenču zalo Fran jo v zakon dati. Pred pa ne. Ta odrekba Turke silno razkači. Dan na dan grad napadujejo. Zastonj. Barbo je imel scer le malo tovaršev, pa ti so bili pravi korenjaki. Serčnost mu je povikšal list, s kterim se je neki hlapec v grad splazil. To pismo je bilo od sina. Ta je obljubil, de bota kmalo z mladenčam, ki je imel Franjo vzet, veliko trumo gradu v pomoč pripeljala. Ali neki zdajavec je to Tur-škimu vojvodu sporočil. Ta vidi de mora hitro ravnati; drugač nič ne opravi. Z štirih velikih topov je jel noč in dan na grad streljati. Zraven pa so bili njegovi napadi zmiraj hujši. Zgodi se, de krogla Barbota zadene. Smertno ranen pade v naročje prestrašene hčerke. Njegove zadne besede so bile: „To me veseli, de sim jez zadnja žertvaTurkov na gornim Kranju. Povem vam, več jih sem ne bo." To reče in vmerje. Bratje, pravi zdej vikši hlapec tovaršem, oblubite mi, de bote z mano to smert mašovali. „Bomo" odgovore tovarši, „bomo" odgovori tudi hčerka, v kteri se je smertna žalost čez osodo očeta v divji občutlej osvete premenila.
Tudi Turki zvedo po ravno tistim zdajavcu novico Barbove smerti. Vzdignejo se tedej, nej velja, kar hoče, grad pridobiti. Boj jc bil strašili, pa sovražniki zadnjič predrejo. Barbovi tovarši vsi padejo v bitvi, kaj se je pa z hčerko zgodilo, nihče ni vedel. Ko Turki v grad pridejo, je njih perva skerb, jo iskati. Išejo in išejo, ker je ne najdejo, se k poje-dni vsedejo, kar se na enkrat strel, kot grom oblakov, zasliši. Strelu sledi plani in nov pok. Zemlja se strese in velik kos hriba in grad v zrak zleteta. Le dva terdna zidova ostaneta, stojeta še dan današni. Vse to je bilo delo Barbove hčerke. Ko so vražniki v grad pri-derli, jo je v spodni klet pobegnila, kjer je bilo veliko smodnika, ki je bil že takrat zlo v rabi. Franja vtakne baklo va-nj — in ona in grad sta bila končana. Veliko Turkov je pri tem smert našlo. Ki so še ostali, se bili pa od Barbovga sina in tega sestre ženina vničeni.
Vmerjoči Barbo je prav prerokval, Turkov po tem ni bilo več na Gorensko. Veči del so bili že pobiti, na predin so še mogli stopnjo na slovensko zemljo storiti.
Knjiga splošnih derzav^jaiiskih postav.
§. 20.
Tudi deržavniga glavarja zadevajoče opravila, ktere se pa na njega privatno lastnino ali na načine pridobljenja v derzavljanski pravdi vstanovljene nanašajo, se morajo od sodnih oblast po postavali presojevati.
21.
Tisti, ki zavoljo pomanjkanja let, slabosti duha, ali zavoljo drugih zadev niso zmožni, svojih reči sami prav oskerbovati, so pod posebnim varstvam postav.
K tem se štejejo: otroci, ki sedmiga, ne-dorašeni, ki štirnajstiga, maloletni, ki štir in dvajsetiga leta svojiga življenja niso spolnili; dalej besni, blazni in bebci, kterim je raba pameti popolnama odvzeta, ali ki so saj nezmožni, nasledke svojih djanj sprevidili; dalej tisti, kterim je sodnik kot spoznanim za-pravljivcam oskerbništvo njih premoženja za naprej prepovedal; zadnjič nepričijoči in občine.
22.
Clo nerojeni otroci imajo od dobe svojiga spočetja pravico do varstva postav.
Kar njihne, ne pa pravice tretjiga zadene, se imajo za rojene; mertev rojen otrok se derži glede pravic, ki so mu na primer življenja prihranjene, kakor de bi nikdar spočet ne bil. 23.
V dvombi, ali je otrok bil živ ali mertev rojen, se pervo predumi. Kdor nasprotno ter-di, mora taisto dokazati.
§. 24.
Ce dvomba vstane, ako je nepričijoč ali pogrešen še živ ali ne, se smert njegova le v naslednjih okolišinah predumi:
I ) če je od njegoviga rojstva osemdeset let preteklo, in kraj njegoviga prebivaljša deset let neznan ostal;
2)	bres obzira na čas od njegoviga rojstva pretečeni, če je celih trideset let neznan ostal;
3)	če je bil v vojski težko ranjen, ali na ladji, ko se je razbila, ali v drugi bližnji smertni nevarnosti, in se od tega časa tri leta pogreša.
V	vseh teh primerlejih se.zamore spoznanje smerti prositi in po (§. 277.) odločenih previdnostih predvzeti.
25.
V	dvombi, ktera dveh ali več oseb je pred vrnerla, mora, kdor prednjo smert eniga ali drugiga terdi, svoje terdenje dokazati; ako tega ne zamore, se predumi, de so vsi ob enim času vmerll, in od prenosa pravic eniga na drugiga se ne more govoriti.
§. 26.
Pravice udov pripušene družbe med sabo se ustanovijo po pogodbi ali namenu in posebnih za-njo obstoječih predpisih. V razmeri z drugimi vživajo pripušene družbe pravdama enake pravice kot posamezne osebe. Nepripu-šene družbe nimajo ko take nobenih pravic ne proti udain ne proti drugim in so nezmožne, pravice pridobivati. Nepripušene družbe pa so taiste, ki so po politiških postavah sosebno prepovedane, ali ki se očitno varnosti, občimu redu ali dobrimu zaderžanju protivijo.
§. 27.
Koliko so občine glede svojih pravic posebnimi! oskerbljenju javniga opravništva pod-veržene, je v politiških postavah zapopadeno.
§. 28.
Polni vžitek deržavljanskih pravic se za-dobi z derzavljanstvam. Deržavljanstvo je v teh dednih deržavah otrokam austrijanskiga deržavljana po rojstvu lastno.
§. 29.
Ptujci zadobijo austrijansko deržavljanstvo z vstopam v javno službo, z nastopam kake obertnije, ktere oprava redno stanovanje v deželi tirja; z izpolnenim desetletnim stanovanjem v teh deželah, vender le s tem pogojem, de si p tujec v tem času zavoljo kakiga hudodelstva ni nobene kazni navlekel.
§. 30.
Tudi brez nastopljenja obertnije ali rokodelstva in pred pretečenimi deset leti se zamore deržavljanstvo pri politiških oblastih prositi, in od taistih dodeliti, potem, kakoršno je premoženje, pridobitnost in zaderžanje pro-snjika.
§. 31.
Z samim imetjem ali časnim vžitkam kmetije, hiše ali zemljiša; z napravo kupčije, fa-brike, ali z deležem pri enim izmed nju brez osebniga stanovanja v kaki deželi teh deržav se ne zadobi austrijansko deržavljanstvo.
(Dalje sledi.)
Nove bukviee.
Naš verli rojak in nevtrudljivi rodoljub g. Peter Kozler je ravno na svitlo dal na Dunaju nemško knjižico s naslovam:
Das Programm der Linken des osterrei-chischen Reichstages mit Riicksicht auf Slo-veniseh- unil Italienisch-Oesterreich, von Peter Kosler, v kteri terdno dokaže z zemljo - in narodopisnimi spričbami, kteri kraji se slovenski deželi zvezne austrijanske deržave prišteti morajo in načert levice overže.
Na prodaj je ta knjižica, ktero rodolju-bam prav priporočimo, pri g. Lereherju v Ljubljani zvezik za 12 kr.
Dopis vredništva: — gu v G...: Nikoli.
				
	V		V	
	Jjjubljani		Krajnji	
#iitni Kup.	3.		5.	
	Svečana.		Svečana.	
Srednja cena 1 mernik.	gold.	k.	gold.	kr.
Pšenice domače ,	2	21	2	36
» kanaške . . .	2	30	2	52
	1	21	1	35
	—	—	—	—
Beži.......	—	--	1	40
	—	—	—	—
	1	26	1	25
	—	—	1	9
Ovsa.......	—	—	—	50