Kako je nastala marjetica
Narodna pravljica.
Presveti Dcvici je ppsvečcnih mnogo cvetic polja jn travnikov, gozdov in livad. A pred vsemi nosi ena njeno ime, in to je marjetica.
Morda ne poznate Ijubke cvetke s tem imenotn ? Skoro v vsaki   deželi ima drugo ime.   RaziHrjena je, iz-
vzemši Avstralijo, po celi zemlji. Ali če vam povem, da se ji pravi tudi riglec ali iskrica, porečete brez dvoma: »Ah, saj to pa poznamo! To je ona mala zvezdnata cvetka, ki ima v sredi rumen cvetni krožček, obdan od dolgih, ozkih, belih lističev, ki stoje v ličnem zelenem košku in kažejo večkrat rožnat rob. Raste po travnikih, kraj potov in zlasti pomladi po vrtovih, kjer se zgri-njajo zelene trate . . .«
Vidite, to je marjetica, in sedaj vam lahko povem, kako je nastala . . .
Presveta Devica je sedela zimskega dne v mali so-bici v Nazaretu in je šivala, dočim je sveti Jožef, rednik božjega dečka Jezusa, pridno rabil žago in stružec — kakor veste, je bil tesar.
Jezušček je slonel svoji božji Materi na kolenu in si je neizrečeno želel kake cvetke, da bi se igral ž njo. Rožice so bile njegova najljubša igrača.
Toda Marija božjemu Detetu ni mogla izpolniti te želje. Zunaj je bila zima, in polje in travnik sta bila prazna in gola. To je silno bolelo predobro Mater božjo. In ko je ugibala, s čim bi razveselila svoje božjc Dete, se spomni, da ima še krpico zlatožolte svile od kraljevega plašča svojega deda Davida. To poišče in mu poda še tudi več koscev snežnobele tkanine, ki jo je ravnokar šivala.
Jezušček je izrezljal iz belih koscev okrogle, zvezd-nate cvetke, iz rumene svile pa manjše krožce in jih pritrdil sredi zvezdic, kar je bilo prav ljubko videti. Ker se je pa pri tem s škarjami malce ranil v prstek, je pro-drla kapljica rožne krvi, po nji so pa dobile bele cvetke snežnordeč rob.
Nato je odhitel božji deček na polje in je raztrosil cvetke po polju in travniku, da bi cvele ondi nele po-leti,  ampak tudi v hladnem zimskem času.
Volja božjega Deteta se je izpolnila. Zato bo našlo pozorno oko ne le ob toplih poletnih dneh, ampak celo v zgodnjem pomladnem in poznem jesenkem času kako cvetočo marjetico kraj pota. Svetlo se blesti sredi suhih, porumenelih trav in bilk, kakor da je mal odsev one čudežne zvezde, ki je stala nekoč nad betlehemskim hlevom . . .                                                  Ljudmtla P—ič