da je bila to v srednjem veku prva res polarna ekspedicija, odpravljena z namenom, raziskati severne dežele in priti do tečaja (in ultimum septentrionis axem),1
Nekoliko let potem je poizkusil prodreti nor-manski kralj Harald Hardrade (Strogi) vnovič proti tečaju. Bilo je to najbrže okoli 1. 1060,; popis zopet pri Adamu, Hotel je spoznati kakovost in prostranost morja onostranThule (Islandije), a tudi on je s težavo in z naporom ušel „strašnim prepadom" in vrtincem na koncu sveta, obdanem s temno meglo,
Kakor so se pobratili Frizi okoli leta 1040, v svrho polarne ekspedicije, tako čitamo sto let pozneje o enakem   podjetju   Arabcev2   iz   lizbon-
1  Liber - morje; severonemška beseda libberig pomeni gostotekoče; morje se imenuje zato tako, ker zamrzne in se pokrije z ledeno mešanico (Eisbrei). V to morje so potem tudi prišli in niso mogli naprej, ker je začelo zmrzovati, Vrtinec je pa morebiti tok ob Vzhodni Grenlandiji; zahteval je nekaj žrtev. Nikakor pa ne smemo misliti na plimo in oseko; to je, kakor rečeno, samo odmev takratnega nazi-ranja o različnih pojavih.
2  Peschel: Geschichte des Zeitalters der Entdeckungen, Stuttgart 1877.
skega pristanišča. „Bili so vsi sorodni med seboj, pripravili so si vse potrebno za tako dolgo pot in sklenili so, ne vrniti se prej, dokler ne pridejo do najskrajnejše točke temnega morja," pravi Hum-boldt. Baje so plovili petintrideset dni po morju, a ne v smeri proti severu, temveč proti jugo-zapadu. Imenujejo jih „A1 Magrurim", blodeče brate ali pa ljudi, ki jih je varal up,
V smeri proti zahodu se je pa podal kmalu nato princ waleški, Madoc ap Owen Guineth; prišel je s svojimi tovariši v neznano deželo, južno-zahodno Islandije, videl tam marsikaj čudnega in pripovedoval o tem doma, vrnivši se iz tujine. Rojaki njegovi so hoteli obiskati znamenite nove kraje, vsi skupaj so se odpravili na pot z desetimi ladjami, a nihče več ni slišal kaj od njih. — Zopet sto let pozneje, 1281., ploveta po Atlantiku Ge-nuežana Vadino in Guido Vivaldi, hoteč raziskati meje oceana; izginila sta, nič več se nista vrnila. Ista usoda je zadela najbrže tudi druga dva Ge-nuežana, Teodozija Doria in Ugolina Vivaldija, ki sta šla (1292) morebiti iskat izgubljeno ekspedicijo, zraven pa tudi imela namen, spoznavati morje in njega obale. Ničesar ne slišimo o njihovih uspehih.
(Konec.)
VELI ŠOPEK.
Zložil Leopold Turšič.
^CBCE^3
Pred mano šopek velih cvetov od ljubljenih natrgan rok . . . Bogat sem bil,  ko sem prejel ga, zdaj  šopek je in jaz  ubog.
Srca skrivnostno  hrepenenje, kaj  vračaš  v daljo  se?  —  Zamrii Le solza kane naj na  cvetje, morda ga zopet  —  oživi . . .
OCE IN SIN.
Zložil B, France.
Pa je  izžarelo jutro  in poldan, in ko  se je nagibal že večer, prav tih in lahek in zoran, v srcu je očetovem zaplal nemir.
„Poglej,  sin,  to polomljeno  drevo, kot  megla hipoma je  vstalo in ko nad njim je završalo, vpognilo  ga je in zlomilo na zemljo
„Moj  oče —
zastonj  za sina se bojiš !
Jaz  iščem  daljni,  sveti paradiž
in kdor je mož,
(na čelu  mojem  čitaj,  videl boš)
in  kdor življenje  s  takimi  očmi
zre  kakor jaz  —  poti ne  izgreši
In ko  sem  spet zapustil  krov domači:  en zdihljaj  za me, zaupanje in blagoslov — bolj  močno, bolj veselo je  srce . .
^KSE^