Leto XXXVII Št. 35 Murska Sobota 10. september 1987 Cena 350 din Veliko besed je bilo izrečenih ob sprejetju zveznih interventnih zakonov konec februarja, s katerimi naj bi drugače urediti delitev dohodka. Med njimi je za družbene dejavnosti najpomembnejši zakon o začasni prepovedi razpolaganja z delom družbenih sredstev v družbenopolitičnih in interesnih skupnostih. V interesnih skupnostih torej ne smejo porabiti vsega zbranega denarja iz prispevkov iz dohodka delavcev in delovnih organizacij, ampak morajo upoštevati rast ugotovljenega dohodka F Sloveniji. Poraba v zdravstvu, šolstvu, sociali in drugih družbenih dejavno- GOSPODARSTVO LENDAVSKE OBČINE Polletna bilanca V primerjavi z lanskim polletjem je v prvih šestih mesecih letošnjega leta 34 organizacij združenega dela s skupaj 6152 delavci ustvarilo za 53 odstotkov višji prihodek. Na povečanje so sicer precej vplivale višje cene, vendar se je v tem obdobju povečala industrijska proizvodnja, zlasti v Primatovem tozdu Skladiščna oprema (12 odstotkov), Gorenju Varstroj (6,8 odstotka) in še nekaterih tozdih. Porabljena sredstva so bila višja za 51 odstotkov, dohodek pa je višji za 96 odstotkov. Medtem ko so lani ob polletju imele izgubo tri temeljne organizacije gospodarstva lendavske občine, je tokrat negativni rezultat prikazala Naftina temeljna organizacija združenega dela Petrokemija, in sicer 3 milijarde 491 milijonov 82 tisoč dinarjev. V primerjavi z lanskim polletjem je negativni rezultat v tej organizaciji več kot osemkrat večji in predstavlja 60 odstotkov vseh pomurskih izgub. Povprečni osebni dohodek je v prvem polletju znašal 172.192 dinarja. S. S. GORNJA RADGONA: Sklad za zaposlitve nepotreben Ker se v delu Slovenije zadnja leta otepajo med drugimi tudi s težavami, ki se jim z eno besedo reče brezposelnost, je pomurska gospodarska zbornica vsem štirim občinam v regiji posredovala predlog, naj v vsaki posebej oblikujejo sklad prek katerega bi zbirali sredstva za kakovostne naložbe in s tem posredno za nove zaposlitve. Pobuda povsod ni naletela na odmev, kar je spričo specifičnih razmer v vsaki občini tudi pričakovano, posebej zaradi zelo različne dolžine vrst na občinskih zavodih za zaposlovanje. RUDNIK PREMOGA LENDAVA KMALU PRVE LOPATE PREMOGA Za raziskovalna dela in objekte, ki so jih že zgradili na območju Benice, kjer so odkrili nahajališča premoga, so doslej porabili 1,5 milijarde dinarjev. Zgradili so dva vhodna jaška, napeljali vodovod, elektriko, telefon, tam pa je tudi že nekaj strojev. Te dni pa so prišli tudi prvi rudarji, sicer člani kolektiva Geološkega zavoda Ljubljana — deset po številu — katerim se bo do konca meseca pridružilo še 20 sodelavcev. Rudarji bodo povezali oba vhodna jaška in s tem izkopali prve tone premoga. Predstavnik rudnika Lendava Ludvik Jerebic nam je povedal, da bodo do konca tega leta ročno nakopali približno 100 ton visokokaloričnega premoga, ki ga bo prodajalo lendavsko trgovsko podjetje Univerza!. Z izkopom bi začeli že prej, vendar Avtoradgona ni pravočasno poslala 25 naročenih zabojnikov, ki jih bodo uporabljali za nastanitev prvih rudarjev, za priročno delavnico in pisarno ter sanitarije. Seveda pa je čas za reden izkop premoga še daleč — omenjajo tri leta —, pač pa bodo vso pozornost namenili raziskovalnim izkopom, ki bodo predvidoma trajali poldrugo leto. Ta dela naj bi potrdila domnevo strokovnjakov o ekonomski upravičenosti izkoriščanja nahajališča premoga, pa tudi o dejanskih možnostih, kajti treba je upoštevati, da je v neposredni bližini reka Mura in s tem večja možnost za močnejšo prepustnost zemeljskih plasti oziroma za vdor vode, čeprav je tudi res, da ni rudnika, kjer ne bi imeli težav z vodo. Za zdaj pa tudi še ni odgovora s Hrvaške na pobudo Slovenije, da bi bil rudnik premoga na območju Benice oziroma kraja na hrvaški strani skupna naložba sosednjih republik. Š. Sobočan stih se sme večati 10 odstotkov počasneje, kot je rast dohodka. Leta pa se je skozi teto povečeval toliko, da interesne skupnosti pomurskih občin ter izvajalske organizacije vseeno niso zašle v hujše KRIZA denarne težave, čeprav brez teh ni šlo niti do sedaj in so se na tako imenovanih zaprtih računih zbira- ZAČETEK RAZISKAV TOPLE VODE SREDI MURSKE SOBOTE - Brez slavnostnega nagovora in kulturnega programa, ne da bi prerezali rdeči trak ali razbili steklenico šampanjca, so minuli petek delavci ljubljanskega Geološkega zavoda sredi Murske Sobote med Mojstrsko in Vrtno ulico zavrtali v globino. Začela se je raziskava tople vode, ki bo stala okrog 450 milijonov dinarjev, in če bodo količkaj pohiteli, se bodo Sobočani v naslednji kurilni sezoni 1988/89 že mogli ogrevati z geotermalno energijo. Kogar zanimajo podrobnosti, naj pogleda na tretjo stran. 1 B. Ž. Foto: Albert ABRAHAM V radgonskem primeru je že tako, da pretiranega navdušenja za predlog ni. O morebitnem podpisu samoupravnega sporazuma o ustanovitvi, financiranju in delovanju sklada za nove zaposlitve v gospodarstvu občine Gornja Radgona, kot bi se dokument uradno in v celoti imenoval, so nedavno razpravljali v občinski vladi. Tako rekoč vsi, vključno s predsednikom, Jankom Slavičem, so ocenili, da česa podobnega pri njih ne potrebujejo, ker problema brezposelnosti tačas ne čutijo. Prijavljenih li presežki ali omejena družbena sredstva. Te dni pa na strokovnih službah interesnih dejavnosti ugotavljajo, da je kritično, saj rast dohodka v Sloveniji v zadnjih mesecih ni bila tolikšna kot f prvi polovici leta in kot je bilo pričakovati. To pa pomeni, da se poraba mora še bolj zmanjšati, pa če- na zavodu za zaposlovanje naj bi že bilo nekaj, vendar gre zgolj za »težje zaposlitve« profile ali celo take državljane, ki si dela v bistvu niti ne želijo. Verjetno bi bilo tako prvo kot drugo postavko dobro nadrobneje analizirati, ker gre verjetno za »površinski« resnici. Vseeno pa kaže mnenje izvršnega sveta sprejeti in ugotoviti, da so pobudo medobčinske gospodarske zbornice vsaj v Gornji Radgoni zavrnili. Čeprav so člani izvršnega sveta vseeno sklenili, da bodo o vsem seznanili radgonsko združeno delo. Toda kolikor so znane poti odločanja v našem sistemu, je skoraj iluzorno pričakovati, da bi se gospodarstveniki odločili drugače, kot so menili v izvršnem sve'tu. Zakaj? Ker bi denar za morebitni sklad prispevalo prav občin- ŠE ENKRAT MDA Stroški akcije in vrednost del Vprašanje, ali mladinska delovna akcija Goričko 88 bo ali ne, nekateri že postavljajo. Vendar pa, če se držimo vrstnega reda v poročanju o akciji, sledijo po mnogih takih in drugačnih ocenah še izračunane vrednosti del, ki so ga mladi opravili, in sami stroški akcije. Delo mladih so ocenili na 193 milijonov dinarjev, nekaj več kot 118 v prvi izmeni in skoraj 75 milijonov v drugi. Rezultati druge so posledica slabega vremena in nepopolnih brigad. Stroški akcije pa so 39 milijonov dinarjev. Temu pa bo treba prišteti še stroške beljenja in čiščenja dijaškega doma v Murski Soboti, kjer so imeli mladi brigadirsko naselje. Denarja za pokritje stroškov akcije še ni, po besedah predsednika skupščine akcije Geze Farkaša pa imajo zagotovila koordinacijskega odbora, ki spremlja izvajanje samoupravnega sporazuma in družbenega dogovora o mladinskih delovnih akcijah, ter z republiške konference mladih, da bodo denar dobili. Tako kot leta poprej pa bo tudi letos problem, da denar ne bo prispel pravočasno in po dogovorih. M. H. prav je- bilo že sedaj denarja le za najnujnejše in so si ga interesne skupnosti med sabo posojale. Pomurske občine, prejemnice solidarnostnih sredstev, pa obremenjuje še to, da šteje zakon med dovoljeno porabo tudi solidarnostna sredstva, torej od njih ni popolne koristi. Na interesnih skupnostih razmišljajo o zmanjšanju prispevnih stopenj, in kar je najpomembnejše, najti bo treba izhod iz sedanje krize oiroma denar za življenje družbene nadstavbe. M. H. sko združeno delo. Vsak podpisnik sporazuma bi namreč moral izločiti v ta namen odstotek od ustvarjenega dohodka. To pa je v času, ko gospodarstveniki že tako ali tako godrnjajo zaradi prevelike obremenjenosti (beri: visokih prispevnih stopenj za različne interesne skupnosti), kaj nepopularno dejanje. Čeprav je v končni fazi nedvomno, da je dolgoročno tovrstno združevanje sredstev ena od možnih poti za rešitev mnogih (tudi socialnih) problemov. A časi so žal taki, kot so, in noben ozd se ne odloča za naložbe, ki se takoj ne obrestujejo. Vse drugače pa je v drugih pomurskih občinah, posebno tam, kjer brezposelnost z vsemi problemi, ki jih implicira, že kar močno trka na vrata pisarn odgovornih. n . _ . , Bojan Peček Kje dobiti 5,2 milijarde? Prva faza ukrepov za odpravo posledic, ki je vključevala predvsem pomoč živinorejcem, se izteka. V kmetijstvu, kjer je bila škoda največja, je zdaj osrednja naloga pomagati vsem, ki so utrpeli škodo. Za drugo fazo je namreč značilno, da lahko računajo na regrese prav vsi kmetje, tako živinorejci kot poljedelci. Na KZ Panonka so nam povedali, da je zdaj osrednja in prednostna naloga regresiranje jesenske setve (gnojila in semena), pogovoriti pa se bodo morali še o nakupu silaže. Kot se pri nas rado zgodi, se je tudi tokrat zataknilo pri denarju. Po izračunih bi namreč za drugi del odprave posledic, ki so ga načrtovali v kmetijstvu, potrebovali okrog 9 milijard dinarjev. Na soboškem izvršnem svetu pravijo, da te vsote še zdaleč ni uspelo zbrati, saj se številka tačas vrti okrog 3,8 milijarde. Manjka torej kar 5,2 milijarde dinarjev, kar bo občutno spremenilo program sanacije v drugi fazi. Zdaj bodo nujno morali preveriti prizadetost posameznih območij, še enkrat bodo razpravljali o kriterijih, ki določajo višino regresov. Vsekakor pa bo prvotno sprejeti strokovni program ukrepov spremenjen, zaradi premalo denarja — žal na slabše za vse prizadete. Ker pa je jesenska setev pred vrati, bodo še do konca tega tedna morali izdelati nov program ukrepov v drugem delu. Del republiških solidarnostnih sredstev je dobil tudi Rdeči križ v Murski Soboti. Petintridesetim socialno ogroženim družinam in posameznikom, prizadetim zaradi toče, so razdelili milijon dinarjev. Programe pomoči prizadetim pripravljajo tudi pri posameznih interesnih skupnostih. Pri zdravstveni naj bi- odpisovali del prispevkov za zdravstveno varstvo, prav tako za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v izobraževalni skupnosti pripravljajo programe posebnih oblik funkcionalnih pomoči, prav tako tudi pri skupnosti otroškega varstva. Še ta mesec morajo pripraviti poročilo, koliko dodatnega denarja bodo potrebovali za to, saj bo o tem tekla razprava na septembrski seji republiške skupnosti socialnega varstva. MHZ, BOP DESET DNI »ZA TEM« Negotov sij Bliskovega bliska Referendum za odcepitev Bliska od Panonije je torej uspel, delavci so se množično odopčili »za«. Vsaj po obljubah naj bi jim to prineslo mirnejši jutri. Čeprav deset dni po odločitvi še vedno ni čisto jasno, kako naj se (po novem enovita DO) Blisk razvija. Edino, kar je gotovo in kar lahko štejemo med efekte »razdružitve«, je 10-odstotno zmanjšanje režije. Toda, kaj to pomaga, če se v ozdu ne morejo pohvaliti s kakovostnimi kadri (strokovnjaki so lep čas to delovno okolje trumoma zapuščali, čeprav se je to med pripravo na referendum vsaj malo ustavilo), razvojne službe nimajo (čeprav v vodstvu poudarjajo, daje oblikovanje razvojne službe prednostna naloga), nasploh pa velja, da strategije praktično ni. Kaj si lahko delavci obetajo (pa čeprav je oblikovno nova) od delovne organizacije, kjer niti direktor ne ve natančno, kaj bodo delali jutri (ali naslednji meseč). Že zdaj so zmogljivosti slabo zasedene, montaže dela praktično nima, pa tudi proizvodni del bi zmogel več — če bi seveda imeli kaj delati. Z novo organiziranostjo se vse to ne bo izboljšalo, to je skoraj gotovo. Direktor Jože Kouter namreč tudi meni: »Dela ne bo ne več ne manj, vse kar se da narediti, je zmanjšanje poslovnih stroškov. Vendar pa bomo zdaj o vsem odločali v lastni hiši — tako o poslih, prodaji, pa tudi izvajalci bomo sami. Doslej smo bili le to. Poslej torej odpadejo izgovori na skupne službe, za vse bomo odgovorni sami, s tem pa se bo tudi okrepila pripadnost Bli-skovemu kolektivu. Od preorga-nizacije ne pričakujem veliko, kakšnega bistvenega preobrata ne bo. Vendar pa po mojem slabše, kot je bilo, ne more biti.« Po tovrstnem razmišljanju torej velja, da gre v primeru ločitve Pa-nonija-Blisk za poskus slednjega, da bi preprečil še težje čase, ne pa da bi napredoval. Tako kot pri ljudeh tudi pri gospodarskih subjektih ločitev prinaša vrste neljubih postopkov, kamor sodi tudi delitev pre- Znano je, da so pisarne tozdovske DO na »Bliskavem ozemlju«, zgradbo pa so zgradili z denarjem Kmetijske mehanizacije (Panonije). Postavlja se čisto pragmatično vprašanje, kako bodo delali naprej? Rešitev: v 30 dneh mora Blisk prostore odkupiti in vsi iz Panoni-. je se bodo preselili v stare prostore, kjer so tudi njihove proizvodne dvorane. Gneče bo nedvomno veliko... moženja. Razdelili ga bodo po stanju, kot je bilo 31. 8. Prerazporediti pa morajo še 116 režijskih delavcev, ki bodo odslej zaposleni v Panoniji (okrog 85), deloma pa v Blisku. Službe gotovo ne bo izgubil nihče, s tem da bodo nekateri Panonijini režijci morali delati v proizvodnji. Nato (konec septembra) bodo v obeh starih-novih DO razpisali nosilce funkcij, ki bodo imeli predznak v. d. Po razpisu vodstvenih delovnih mest bo polagoma steklo po novem. A kako komu? Vprašanja se gotovo zastavljajo marsikomu, posebej je veliko dvomov o Blisku. Kmetijska mehanizacija, oziroma bodoča Panonija, ima namreč bolj ali manj jasno pot razvoja, čeprav tudi tu stvari ne gre idealizirati, saj so razmere v slovenski kovinskopredelovalni industriji daleč od idealnih. Vsekakor pa v Panoniji uspešno prestrukturirajo programe, manj se bodo ukvarjali s kmetijskim stroji in bolj s strojegradnjo in izdelavo rezervnih delov za šivalne stroje. Vsekakor misel o odcepitvi ni nova, čeprav so delali skupaj samo dve leti. Sodelovanje Bliska s službami na ravni DO je bilo ves čas slabo (ali vsaj obratno). Vodstvo Bliska je vsaj po ocenah Emila Zelka, direktorja (bivše tozdovske) Panonije, delalo dokaj svojeglavo, porajali so se številni konflikti. To je tudi vodilo do predloga, naj se vodstvo Bliska zamenja. Do tega ni prišlo, delavci pa so se kasneje na referendumu celo odločili za samostojno nadaljevanje, kar je gotovo podpora obstoječemu vodstvu. Kljub temu pa so tovrstno odločitev mnogi sprejeli z dvomi. Tudi sozd IMP namreč meni, da ekonomskih utemeljitev za izlo- Emil Zelko, direktor še tozdovske Panonije: »Panonija z izločitvijo Bliska ne bo zgubila, saj bodo zdaj delavci, ki so delali za oba tozda, razmišljali le za Panonijo. Po moje so bili delavci Bliska napačno informirani o nadaljnjih možnostih razvoja. V proizvodnji bodo ob 20 do 25 odstotkov programov, razvoja praktično nimajo. Vendar pa bodo to. kar so si skuhali, morali pojesti delavci sami, saj so se odločili za samostojnost.« čitev ni, zato so proti le-tej. Vendar pa so v isti sapi pustili 250-delavcem, da se sami odločijo, saj je to njihova pravica. Zdaj se je zgodilo, kar se je, vendar jih je malo, J;i verjamejo v močnejši sij Bliskovega bliska. Kajti argument, da bodo s preorganizacijo zmanjšali poslovne stroške, je prešibak in preveč osamljen, da bi opravičil tako pomembno odločitev. Posebej ob spoznanju, da sta se isti’ delovni okolji »poročili« šele pred dvema letoma! Poleg tega pa so tudi s preorganizacijo določeni stroški, v času, ko bi bilo v prvi vrsti nujno razmišljati o proizvodnji in poslovanju, se bodo ubadali z drugimi, zdaj tudi nujnimi zadevami. Skratka, pred novim Bliskom je zahtevna samostojna pot. Če jo bodo zvozili, bo mogoče hitro ugotoviti. Česa velikega pa gotovo ne gre pričakovati, saj — kot smo že zapisali — v teh slabih časih ne pričakujemo drugega, kot da ne bi bilo še slabše. Bojan Peček aktualno doma in po svetu Skupina Američanov, ki se ne strinja z Reaganovo politiko v Srednji Ameriki, je poskušala \ neki ameriški vojaški bazi preprečiti odhod vlaka z orožjem za nikaragovske kontraše. Pri tem je vlak do smrti povozil demonstranta Briana Wilsona. Od vietnamske vojne sem se na nekem omejenem prostoru še ni zbralo toliko vojnih ladij kot sedaj v Perzijskem zalivu. Pred dnevi je skozi Hormuško ožino priplul 12 navtičnih milj dolg konvoj Tudi banke upnice Generalni guverner NB Jugoslavije Dušan Vlatkovič je ocenil kot nesprejemljivo stališče bank in izvršilnega odbora jugoslovanskega trga denarja in vrednostnih papirjev, da bi kreditirali sarajevsko Gospodarsko banko in tako konsolidirali njeno likvidnost. Za nastalo stanje so namreč poleg Agrokomerca in temeljne banke v Bihaču krive tudi poslovne banke upnice in jugoslovanski trg denarja in vrednostnih papirjev. Pri menicah je bankirje vodil predvsem interes, kako plasirati prosta sredstva, da bi kaj zaslužili. Pri tem pa niso preverjali kako »stoji« Agrokomerc in banka, ki je menice avalirala. Narodna banka Jugoslavije je od narodnih bank v republikah zahtevala, da pri vseh temeljnih bankah proučijo, kako poteka menično noslovanje. 58.880 ljudi ima aids ŽENEVA, 6. septembra — Ta hip ima aids 58.880 ljudi, torej 2.485 več kot pred tremi tedni, je sporočila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki je dobila do 2. septembra podatke o bolnih iz 123 držav. Med temi so še vedno na prvem mestu ZDA s 40.845 primeri, na drugem Francija, ki jih ima 1.964, na tretjem pa Brazilija, ki je registrirala 1.695 takih bolnikov. V sporočilu jih je bilo že v začetku aprila več kot 100.000. Vlade namreč niso dolžne poročati o njih, zato je mogoče domnevati, da so registrirani primeri le polovica dejanskega števila. Rust na štiri leta Devetnajstletnega zahodnonemškega državljana Mathiasa Ru-sta. ki je maja letos z letalom spektakularno pristal na moskovskem Rdečem trgu, so v Moskvi obsodili na 4 leta prisilnega dela. Sodišče obtoženemu ni verjelo, da se je odpravil v Moskvo zato, »da bi se sestal s sovjetskimi voditelji« in da je to njegova oblika »boja za mir in razorožitev.« Sodišče je menilo, da je Rust grobo kršil sovjetske in mednarodne predpise in zavestno ogrozil številna človeška življenja, saj je bilo ob njegovem pristanku v Moskvi na Rdečem trgu veliko ljudi. Kazen bo Rust prestajal v delovni ustanovi tako imenovanega milejšega tipa. Nov zemljiški zakon S L septembrom je na Madžarskem začel veljati nov zemljiški zakon, ki ga je skupščina sprejela že spomladi. Po novem je državnim posestvom in zadrugam dovoljeno, da medsebojno preprodajajo zemljo, s čimer omogočajo zaokroževanje večjih površin. Zasebniki imajo lahko 0,6 hektarja na družinskega člana, krajevni sveti pa lahko to površino povečajo, če je zemljišče neplodno. Madžarska družina sme imeti največ 15 hektarjev obdelovalne zemlje; vsak družinski član sme imeti hišo in počitniško hišico — kaj več bi pomenilo bogatenje brez dela. VEDNO VEC LADIJ ameriških vojnih ladij. Po nekaterih agencijskih vesteh plujejo iranske vojne ladje kakšni dve milji stran od ameriških, ki spremljajo kuvajtske in liberijske tankerje. Med nedavno prispelimi ameriškimi ladjami sta tudi bojna ladja Missouri, veteranka iz druge svetovne vojne, in letalonosilka Ranger z 90 letali. V Zalivu je tudi šest britanskih bojnih ladij in ena francoska. BOJKOT ZA KELMENDIJE Prejšnji teden je v jugoslovanski javnosti boleče odjeknila vest, da je 21-letni Aziz Kelmendi, sicer vojak v vojašnici v Paračinu, ponoči med spanjem ubil štiri in ranil pet vojakov, potem pa sodil tudi samemu sebi. Kelmendi, do- PRVI TOVOR V koprskem pristanišču je začel poskusno delati silos za žitarice in živinsko krmo z zmogljivostjo 60 tisoč ton. Prvi tovor, ki ga je silos sprejel, je 26 tisoč ton sojinega zdroba, ki so ga pripeljali iz ZDA. Z novim silosom bo koprska luka močno povečala letni pretovor žita in živinske krme, in sicer od sedanjih 200 tisoč na 500 tisoč ton. Ob silosu so zgradili tudi 180 metrov obale in do njega pripeljali železniške tire. Silos bo namenjen tudi jugoslovanskemu izvozu koruze in tranzitu žitaric za Maržarsko, v Avstrijo in na Češkoslovaško. Na nekoliko nenavaden način se je tudi zvedelo, da Italija obo-rožuje Iran. V sobi neapeljskega hotela so odkrili aktovko z dokumenti, imeni, zvezami, količinami orožja, denarjem in mamili, ki je bila last znanega trgovca z orožjem Alda Anghessa. S tem je potrjen sum, da italijanska vojna industrija skoraj neovirano oskrbuje z orožjem tudi države, za katere velja prepoved trgovanja. ma iz Dušanova na Kosovu, pred odhodom k vojakom študent pravne fakultete v Prištini, je, po podatkih občinskega SNZ v Prizrenu, leta 1984 poskušal pobegniti v Albanijo in je bil za to obsojen na 15 dni zapora. V zaporu je preživel 15 dni tudi zato, ker je skupaj z nekaterimi starejšimi polnoletnimi osebami pisal sovražna gesla. V krajevni skupnosti Dušanovo so sklenili, da bodo družino Kelmendi po stari albanski navadi osamili in bojkotirali. V ŽARIŠČU DOGODKOV NISMO TO, KAR SMO Eden največjih paradoksov razvoja jugoslovanske družbe je dejstvo, da je po daljšem zelo dinamičnem obdobju po vojni prišla v zdajšnjo fazo dolgotrajne sistemske negibnosti z neznatno sposobnostjo za resnejše, korenite spremembe temeljnih inštitucij. Kje je razlog za ta preobrat, se sprašuje Mihailo V. Popovič v Ninu. Jugoslovanski družbeni sistem je po vsej verjetnosti prišel do skrajne meje svojega razvoja, ki je ni mogoče preskočiti, ce se prej ne izpolnita dva temeljna pogoja: najprej je treba odkriti pravo naravo zdajšnjega družbenega sistema, potem pa biti pripravljen spremeniti — to velja še posebej za tiste, ki v največji meri odločajo — tisto, kar je pač treba spremeniti. Pri nas namreč še vedno bolehamo za napačnimi ideološkimi domnevami in si obstoječi družbeni sistem mnogo bolj zamišljamo tako, kot ustreza ideološko-političnim projekcijam kot pa resničnim družbenim odnosom. To se vidi tudi pri dveh inštitucijah, ki bi morali biti v razviti socialistični družbi temeljni: družbeni lastnini in nagrajevanju po rezultatih dela. Ali naša družba temelji na teh dveh inštitucijah, ali sploh delujeta? Kar zadeva družbeno lastnino, je treba reči, da je ta kot pravna norma do skrajnosti nedefinirana, v praksi pa se kaže zgolj kot imetje brez lastnika, pa pogosto neodgovorno razpolaganje z »družbenimi« sredstvi. V resnici so resnični lastninski odnosi skrajno heterogeni, predstavljajo čudno mešanico državne lastnine, ki de facto prevladuje, neformalnega skupinskolastninskega vedenja, ki je pogosto v nasprotju s pravnimi predpisi, in zasebnega prilaščanja ter kraj, česar ni mogoče niti prikazati. Popolna teoretska misterioznost o tem, kaj je pravzaprav družbena lastnina, v tem smislu ustreza njenemu skrajno nedefiniranemu stanju v praksi. Volilni golaž Vsem, kar se je zanimivega zgodilo okrog kladuškega Agroko-merca, je najbrž najbolj zanimiva zadrega beograjskih novinarjev, ki ne vedo, kako to, da v Veliki Kladuši tudi navadni delavci na vse kri-plje hvalijo Fikreta Abdiča, prvo osebo zdaj že propadlega Agroko-merčevega podviga z nepokritimi menicami. Stvar je. seveda za poznavalce naših razmer, zelo enostavna: tako imenovane koristne malverzacije so pravzaprav izum tistih, ki so na ta način delili volilni golaž, oziroma ustvarjali svojo popularnost na podlagi dobrin, ki so jih prisvajali od drugod, na račun drugih. Fikret Abdič pravzaprav ni izumil ničesar novega, saj je ravnal tako kot mnogi drugi prej, le da na mnogo višji ravni, ati morda na mnogo višji tehnološki, da ne rečemo računovodsko-knjigovodski ravni. To, česar mladi novinarji ne vedo, je pravzaprav zgodovina tako imenovanih koristnih malverzacij, ki sega mnogo dlje Kot naš jugoslovanski socializem nasploh. Spomnimo se samo Ufa in Petrova v Zlatem teletu, ko gre sin kapetana Smita v tekmo z geslom: »Ideja naša — bencin vaš!« To geslo je na las podobno postopanju Fikreta Abdiča in njegovih kompanjonov iz istega taksija, kajti vsi skupaj niso začeli z ničemer svojim, temveč z našim. Zgodba o Ostapu Benderju v naših časih ni nič manjša beda kot tisto, kar popisujeta Ilf in Petrov. le da je naš prostor mnogo manjši od tistega neskončnega prostranstva takratne benderevščine (bede), v kateri se je lahko izgubilo celo marsikaj večjega, kot ta naš kladuški Agrokomerc. Presenetljivo pa je, da si je ta naš Bender iz Velike Kladuše ali z Reke ali kje je že stoloval. drznil trditi, da ni bilo nobene drugačne možnosti za zbiranje denarja od tiste goljufive na račun nepokritih menic. Vprašanje, ki iz tega izhaja, je: ali mož sploh ni prebral naše jugoslovanske ustave in vsega drugega, kar je tej ustavi sledilo, ali pa je bil toliko neumen, da se je dal voditi od nekoga, komur je bilo za ustavnost in zakonitost malo mar?! V zvezi s tem je tista prislovična Titova vera v človeka, ki je v Ab-dičevem primeru ni nikjer videti, saj celo ni dovolil delavcem govoriti o razmerah v Agrokomercu, dokler on sam ne bo o tem spregovoril za javnost, kakor da komunistov v Jugoslaviji ni in kakor da ne obstaja nikakršna odgovornost kogarkoli naši delavki bazi, kakor temu sicer rečemo in na kar se sicer nenehno sklicujemo. Dejstvo je, seveda, kakor sem že prej rekel, da vsa ia zgodba o Abdiču ni od včeraj, in zdi se mi da sem jo že pred petindvajsetimi leti opisal v Delavski enotnosti pod naslovom: »Živel je od idej, in sicer zelo dobro ...« kar je zelo lepo ilustriral Milan Maver že v naslovu — tako da se je zadnji del stavka pogreznil navzdol. Nauk iz tega je, da so bile stvari, ki so potekale negativno, že od nekdaj znane, le da so dolgo časa veljale za tabu teme, češ da se s popravljanjem zgradbe da izogniti njenemu propadanju. Sedanje stanje nas poučuje, da s popravljanjem stare zgradbe ali starega avtomobila ne moremo narediti ničesar novega, kajti za vsako novo stvar je potrebna nova konstrukcija, novi temelji, ne pa Q zgolj nekakšno poceni krpanje. Res da nimamo dovolj denarja, toda jasno je. da imamo dovolj deta, le če hočemo zares temeljiti na njem ct kot temelju ustvarjanja novega. ' Glede Abdičevske filozofije investiranja so že v tujih časnikih 2” ugotovili, daje to poraz koncepcije reševanja problemov Jugoslavije z AJ usmeritvijo na tako imenovane velike konstrukcije gospodarskih UJ tvorb po zgledu konstrukcij kapitala. V naši majhnosti seveda take velike konstrukcije nimajo nikakršne možnosti, kot se vidi iz prakse NAgrokomerca. smedereske železarne in podobnih »gigantov«, ki so zdaj praktično pred stečajem. To rahlo spominja na naša sedanja prizadevanja, da bi z ustav- Tudi nagrajevanje po delu ni uvedeno kot socialistično načelo. Kot so pokazale različne raziskave, v delovnih organizacijah povečini velja uravnilovka, med delovnimi ki .................... olektivi, ki pripadajo različnim gospodarskim vejam in sektorjem, pa so pogoji gospodarjenja tako razlicni^da ze zato marsikdaj onemogočajo uveljavljanje tega načela. Poleg tega — to pa je verjetno najbolj važno — tržni zakoni niso tako uveljavljeni, da bi bilo rezultate dela mogoče objektivno meriti. Zato se sklicevanje na nagrajevanje po rezultatih dela kot socialističnega načela v glavnem kaže kot ideološka mistifikacija in samo prevara. Družbena praksa, življenje, ne more v nedogled prenašati ideoloških zablod in zgrešenih predstav o lastni družbi. Tembolj, če se že leta, od sprejema dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije, pa tudi prej, sprejema uradna orientacija odpiranja k trgu, večjega uveljavljanja zakonov blagovne proizvodnje in nadaljnjega razvoja socialističnega samoupravljanja. Ta stališča so ' trčila ob trdo lupino obstoječega družbenega sistema, ki temelji na nasprotnih načelih, na zagotovljenosti delovnega razmerja, dohodka ne glede na rezultate dela in ustrezne politične inštitucije. Povečini pac živimo v sistemu vrednot, kateremu je tuje vsako tveganje, predvsem pa tveganje trga in tveganje političnega boja. Zato nam tudi boli ustreza enopartijski sistem in državno administriranje v gospodarstvu. Politični voluntarizem, ki ga razglašajo za »glavnega krivca«, je zgolj najbolj vidna oblika nasprotovanja obstoječega' družbenega sistema poskusom, da bi ga temeljito spremenili. Za tem voluntarizmom ni le »politična elita« ali njeni pomembni deli, temveč vsi, katerim je več do tega, da so zaposleni, kot pa do dela, do tega, da dobivajo plače, namesto da si prislužijo dohodek, da odločajo, ne pa tudi odgovarjajo za sprejete odločitve. Takih pa v naši družbi ni malo. Tako je prišlo v naši družbi do temeljnega konflikta med politično zagotovljenostjo dela in zaslužka za vsako ceno (ki se sicer ideološko ne sprejema, vsaj v celoti ne) in politiko oziroma ideološko težnjo k svobodni delovni iniciativi in nagrajevanju po rezultatih dela, ki se ideološko spodbuja, v praksi pa se ne izvaja. Družba, ki v resnici sprejema zagotovljenost delovnega mesta in plače za vsako ceno kot temeljni načeli, je tako seveda morala pasti v daljše obdobje splošne družbene negotovosti in nestabilnosti, v katerem sicer prihaja do predlogov sprememb, ki pa jin v obstoječem družbenem sistemu ni mogoče uresničiti. Družbene neenakosti med sloji in znotraj njih se povečujejo, pa čeprav je uravnilovka ostala najmočnejša varianta socialistične ideologije. Še več. prav naraščanje socialne diferenciacije je povzročilo, daje privržence teorije »enakih želodcev« več. »Stari socializem« se zelo žilavo upira »novemu socializmu«. K vsemu temu je prispevalo stanje, v katerem ie že dalj časa socialistično samoupravljanje. Če se je v 50. in 60. letih bolj ali manj uspešno razvijalo, čeprav je tudi takrat doživljalo zelo močne odpore in odstopanja, je v 70. letih prišlo v etapo hiperinštitucio-nahzacije in skrajne formalizacije. V bistvu je prišlo do inštitu-cionalnega konzerviranja samoupravljanja, do stanja, v katerem globus PEKING — U Jinanu, glavnem mestu pokrajine Shandong na Kitajskem, so poplave terjale 51 žrtev, medtem ko je bilo ranjenih na stotine ljudi. Voda je zalila tudi 144 tovarn. Takšnega neurja v teh krajih ne pomnijo že 25 let. LONDON — Konzorcij 140 bank je objavil deklaracijo, da je LDR Koreja prenehala odplačevati dolgove. To je zadnje opozorilo pred zakonito zahtevo zahodnih bank za zap'embo severnokorejskega premoženja na tujem, zlasti zlata in srebra, ki ga LRD Koreja prodaja na londonski borzi kovin. Zadnji obrok svojih obveznosti nad 770 milijonov dolarjev je Koreja plačala marca 1984. BRUSELJ — Po 10-letni razpravi je s L septembrom začel veljati zakon o prepovedi kajenja v javnih zgradbah. Izvzete so restavracije in kavarne. Kazen za kršilce znaša — preračunano — 411 dolarjev. BUDIMPEŠTA — Madžarsko podjetje Raba je sklenilo z ameriško družbo Dana pogodbo o petletnem izvozu šasij za tovornjake v vrednosti 20 milijonov dolarjev. Raba že 15 let prodaja šasije v ZDA. Po podatkih LONDON Lloydovega pomorskega registra je svetovna trgovska flota v letu 1986 izgubila 265 ladij, polovico od tega v Perzijskem zalivu. STOCKHOLM - Še pred koncem tisočletja bo dobila Švedska novo povezavo s celino — med Švedsko in Dansko bodo zgradili 17,5 kilometra dolg predor pod morjem, v katerem bo prostora za cestno štiripasovnico in dvotirno železniško progo. TRIPOLI — Polkovnik Gadafi je pozval Arabce, naj si pospešeno prizadevajo izdelati lastno jedrsko bombo. Po njegovem bi bil to edini način, da Arabci ohranijo samostojnost, ker je več kot očitno, da Izrael že ima jedrsko bombo. RIM — V zaporu Porto Azzu-ro na Elbi so zaporniki več kot teden dni strahovali osemindvajset uslužbencev zapora. Oblasti so upornikom obljubile, da jim bodo olajšali prestajanje kazni. je bilo treba ohraniti premoč države in ideološki privid »učinkovitega samoupravljanja«. Najjasnejši dokaz, da je stanje tako, je nenehno zmanjševanje materialne samostojnosti delovnih kolektivov, neskončni gozd samoupravnih in zakonskih predpisov, izrinjanje realnih ekonomskih kategorij in odnosov v obliki t. i. dogovorne (ne)ekonomije, povečano število delavskih stavk. V takih razmerah se je samou-pravtjanje moralo konzervirati, ker se de facto ni najprej razvijal politični sistem socialistične demokracije. Uvajanje delegatskega sistema je privedlo do take zapletenosti političnega sistema, da so bili doseženi prav nasprotni rezultati od zaželenih. Povečala se je razdalja med »politično bazo« in »političnim vrhom«, še bolj se je zaostril problem politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij do volilcev. V dozdevno demokratični obliki se je ohranil stari način forum-skega vodenja — varnost opravljanja političnih funkcij ne glede na odgovornost do »baze« — oziroma odgovornost samo do sebi enakih in do političnega vrha. Tako se je še naprej krepil stari sistem odnosov,, v katerem poleg varnosti dela in zaslužka za vsako ceno deluje tudi načelo varnosti opravljanja funkcij ne |lede na rezultate vodene politi- Treba se je varovati iluzije, da je prehod iz sedanje družbe, v kateri prevladuje politična prisila, v družbo, v kateri bi bila prevladujoča ekonomska prisila, samostojnost delovnih Kolektivov in učinkovitejša oblika družbene (samoupravne) lastnine, lahak. Toda še nevarnejša je zabloda, da je mogoče zgraditi nov sistem odnosov orez resničnega znanja o obstoječem sistemu. Ce bomo še naprej verjeli, da smo družba, kakršna v resnici nismo, je malo možnosti, da bomo postali razvita socialistična družba, kakršna, vsaj večinoma, želimo postati. STRAN 2 VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 PRI TGPLI VODI PO SLEDI FRANCOZOV? Pomanjkanje zdravil Kaj decibeli, pomembne so stopinje Po več letih prepričevanj, moledovanj, dokazovanj so naposled le začeli (tudi) v Murski Soboti z raziskavami geotermalne energije. Inženir Stanko Juršič z Zavoda za ekonomiko in urbanizem zatrjuje, da je v t. i. murskosoboškem bazenu trenutno nakopičenih kakih 500 milijonov kubičnih metrov termalne vode, kar ustreza najmanj osmim milijonom tonam nafte, če bi vodo ohladili od 50 na 45 stopinj Celzija. Večstranska korist podzemnega bogastva Med alternativnimi energijskimi viri sodi geotermalna energija na tretje mesto, za sončno in biomaso. Zanimive izkušnje imajo v tej zvezi Francozi, Madžari in Čehi, predvsem pa Islandci, Italijani, Filipinci, Američani in Japonci. Francozi bodo, recimo, leta 1990 ogrevali s toplo vodo že čez milijon stanovanj in poslovnih prostorov. V Pomurju segajo začetki geotermije v 60. leta, ko so delavci ljubljanskega Geološkega zavoda na območju Moravskih Toplic iskali nafto, naleteli pa na vročo vodo s 73 stopinjami Celzija in zelo ugodno mineralizacijo. Moravska vrtina Mt-o tudi zajema termalno vodo iz t. i. murskosoboške formacije, ne da bi bili problemi pri izločanju kamenca. Uporabljajo jo za gretje hotela Termah medtem ko se voda iz globljih slojev 1200 m več metrov — rabi v balneolo-ške namene. So pa še nekateri drugi načrti, kot. recimo, ogrevanje rastlinjakov in podobno. Po pričakovanjih geologov je iz murske formacije do globine okrog tisoč metrov računati s toplo vodo s temperaturo čez 60 stopinj Celzija z izdatnostjo tudi do 40 litrov na sekundo. Vsebuje pod en gram soli in je torej zgolj termalna, ne termalno-mineral-na. Voda s takimi značilnostmi se lahko po mnenju strokovnjakov neposredno rabi v prehrambeni industriji, klavnicah in drugje, kjer potrebujejo ogromne količine vode za pranje, v industrijske namene, za napajanje parnih kotlov z določeno poprejšnjo obdelavo, skratka, ob energiji za ogrevanje prostorov in sanitarne vode bomo dobili surovino za nadaljnji razvoj. Do leta 1995 kar devet raziskovalnih vrtin Preden se ustavimo pri soboški raziskovalni vrtini, naj omenimo, da so 18. avgusta delavci Geološkega zavoda iz Ljubljane začeli vrtati za hotelom Radin v Radencih. Globina vrtine bo 800 metrov, pričakujejo pa termalno-mineralno vodo s temperaturo 45 do 50 stopinj Celzija in izdatnostjo tri do štiri litre vode na sekundo. Sredstva v višini 380 milijonov dinarjev sta zagotovili republiška energetska skupnost, njej delež je 80-odstoten, in Radenska. Dela bodo opravljali do novembra, ko bodo tudi znane vse podrobnosti. Soboška raziskovalna vrtina je nastala po naročilu občinske stanovanjske skupnosti in na osnovi številnih proučevanj inž. Jurši-ča. Raziskava bo obsegala vrtanje, raziskovanje vodonosnih slojev in njihovo testiranje glede izdatnosti, temperature in kemične lastnosti vode. Ko bo to opravljeno, bodo na voljo podatki za sistem izkoriščanja, projektiranje in vse drugo. Na pomislek. če hrup, ki ga pri vrtanju povzroča vrtalna garnitura, ne bo pretirano motil bližnjih stanovalcev Vrtne in Mojstrske ulice vrtali bodo noč in dan je inž. Juršič odvrnil, da lahko postreže z ugotovitvami zavoda za KDAJ SE BO ODMOTAL KLOBČIČ OSEBNIH DOHODKOV? Obeta se vroča jesen. Vsaj tako bi lahko rekli za soboško občino, čeprav bi podobna ocena veljala tudi za druge pomurske občine. Poslovna politika v gospodarstvu in negospodarstvu, ki se je znašlo v velikih finančnih težavah, namreč jasno opozarja na resnost trenutka. Vsakodnevno smo v krizni situaciji, ki se nenehno zaostruje, saj je mnogokje ogrožen materialni položaj delavcev oziroma njihova socialna varnost. Ker kupna moč prebivalstva upada, se zadeve nenehno zaostrujejo, nezadovoljstvo ljudi pa se med drugim kaže tudi v vse večjem številu prekinitev dela. Vprašanje pa je, koliko se na ta način lahko urejajo zadeve v praksi. Verjetno katera že, toda večina problemov se vendarle prenaša na daljše časovno obdobje. In prav v tem grmu tiči zajec, za katerega nikoli ne vemo, kdaj bo skočil na piano in znova povzročil zmedo v svoji okolici. Problem izplačevanja osebnih dohodkov se je zadnje čase zaostril, kar velja tako za gospodarstvo kot družbene dejavnosti. Pri tem sindikat opozarja na strpno ravnanje, da ne bi v posameznih delovnih okoljih zabredli še v večje težave, iz katerih bi težko našli ustrezno rešitev. Povsod je namreč treba zagotoviti vsaj minimalne osebne dohodke za do- varstvo pri delu. Meritve so namreč pokazale, da znaša pri sami vrtini hrup čez 90 decibelov oz. da sme znašati — če vzamemo to primerjavo — na delovnem mestu največ 80 decibelov. Ker je prvi stanovanjski blok v Vrtni ulici 3 oddaljen od vrtine čez 30 metrov, bo hrup znaša! do 20 decibelov, to je toliko, kot ga povzroča motor osebnega avtomobila. Sicer pa, kaj decibeli, pomembnejše so najbrž stopinje in dejstvo, da se bo moglo iz ene take vrtine brez toplotnih črpalk ogrevati 700 stanovanj! Celotna raziskava naj bi stala okrog 450 milijonov dinarjev, od tega znaša delež republiške energetske skupnosti iz sklada za raziskave alternativnih energetskih virov 370 milijonov, republiške raziskovalne skupnosti 15 milijonov in posojilo Ljubljanske banke, Temeljne Pomurske banke 70 milijonov dinarjev. Po vrtini v Vrtni in Mojstrski ulici bodo z vrtanji nadaljevali pri hotelu KOMENTAR ločene dejavnosti, ki so jasno opredeljeni v samoupravnih splošnih aktih, ki pa seveda morajo biti usklajeni z družbenim dogovorom in branžnimi sporazumi. Prav vloga sindikata je, da sproti sledi ravni osebnih dohodkov, ki mora biti navsezadnje usklajena z resolucijskimi določili. Na to ne bi smeli pozabiti, saj je treba najkasneje do 25. septembra letos v organizacijah združenega dela in skupnostih ne referendumih sprejeti spremembe samoupravnega sporazuma o osnovah in merilih za razporejanja dohodka in čistega dohodka ter sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Časa očitno ni na pretek in ker se panožni sporazumi komajda urejujejo, je vprašanje, kako bodo v roku uspeli uskladiti samoupravne splošne akte. Pa tudi čas za izvedbo referendumov je sila neugoden, ker je problem, če referendum ne bi uspel, saj ga je po zakonskih določilih možno ponoviti šele po treh mesecih. Kot rečeno, je nepreklicni rok za sprejem teh sprememb že 25. september. Delovna organizaci- Diana, nato ha območju stanovanjskega kompleksa Lendavska, pri bolnici in klavnici. Tako naj bi do leta 1995 na območju mesta in okolice zvrtali kar devet raziskovalnih vrtin. Perspektive, ambicije Kar smo poslušali, pripovedovali in pisa(ri)li dneve, tedne in mesece in kar so pomurski delegati predlagali na letošnji problemski konferenci slovenske Socialistične zveze o ekologiji, energiji in varčevanju, se začenja uresničevati. Ne dobesedno in vse, a kljub temu. Pomurci so namreč dali tudi pobudo, da bi v pokrajini oblikovali posebno skupino strokovnjakov, ki bi problematiko geotermije spremljala, raziskovala in razvijala, kar bi se — kot je prepričan inž. Stanko Juršič — zanesljivo obrestovalo. Prva raziskava tople vode v Murski Soboti bo trajala štiri mesece, pri čemer naj bi bilo tveganje glede ekonomskih učinkov minimalno. Sploh pa: brez tveganja ni nič, tudi napredka ne. Branko Žunec ja, ki do tega roka ne bo izvedla celotnega postopka pri obravnavi in sprejemu samoupravnega sporazuma, pa se bo znašla v veliki godlji. Rečeno je namreč, da za mesec september lahko v takih primerih izplačajo le do 80 odstotkov povprečnega lanskega osebnega dohodka, povečanega za stopnjo rasti življenjskih stroškov. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali ne bodo te težave privedle do novih prekinitev dela v združenem delu. Na to opozarjajo tudi v soboških družbenih dejavnostih, kjer obstaja resna bojazen, da bosta v kratkem blokirani 102 milijardi dinarjev, namenjeni za izplačilo osebnih dohodkov. Kaj bi to lahko pomenilo za zdravstvo in šolstvo, ki sta najbolj prizadeti, pa si v tem trenutku težko zamišljamo, ob tem, da so že itak okrnjeni programi dejavnosti, ustavljene vse naložbe, razen bolnišnice in soboške večnamenske telovadnice, okrog 20-odstotno zaostajanje osebnih dohodkov za republiškim povprečjem pa povzroča dodatno nezadovoljstvo. Pa tudi razkorak v materialnih stroških družbenih dejavnosti se povečuje. To pa seveda ne pomeni, da bi se s tako neprijetno ugotovitvijo zgolj sprijaznili, ampak bo treba čim prej storiti odločnejše premike v politiki razdelitve dohodka in osebnih dohodkov. Resnost položaja naravnost sili k takim rešitvam! Milan Jerše Ni leka za ozdravitev lekarništva Krajša obdobja pomanjkanja zdravil so nam znana že iz prejšnjih let, sedanja kriza pa skoraj neprekinjeno traja že od lanske jeseni. Skrb zbujajoče je, da sedanje razmere ne obetajo nič boljšega. DOLGA POT OD TOVARNE DO LEKARNE Če za nekatera področja življenja in dela še lahko razumemo in sprejemamo zakonske prepovedi, omejitve v porabi in uvozu, je nelogično, da enaka pravila igre veljajo tudi za uvoz surovin za izdelavo zdravil. Devizni problemi farmacevtskih tovarn so torej osnovni vzrok pomanjkanja zdravil. Protislovno je že to, da morajo farmacevtske tovarne poslovati kot gospodarske organizacije — kot vemp, tudi zanje ne veljajo tržne zakonitosti zdrave ekonomske politike — njihovi izdelki pa nimajo le tržne vrednosti, ampak tudi vrednost ohranjanja zdravja in življenja. Če farmacevtske tovarne morajo razmišljati kot delovne organizacije, ki morajo za vsako ceno dobro poslovati, potem ne morejo biti solidarne z bolniki, oziroma razmišljati o tem, kako dolgo nekega zdravila že ni bilo mogoče kupiti in koliko ljudi zdravilo nujno potrebuje za življenje. V poslovno razmišljanje jih silijo tudi cene, saj za nekatere izdelke dobijo povrnjene le stroške pakiranja — povišanje cen je namreč le povprečno. Čeprav sp se cene zdravil letos dvignile že dvakrat, tudi s tretjo podražitvijo, ki jo napovedujejo, ne bodo spremenili razmer. Lekarne lahko le posredno vplivajo na delo v tovarnah, saj se ob nakupu zdravil ne pogovarjajo s tovarno, ampak le s posredniki ali velikoprodajno mrežo — grosisti. V Sloveniji so kar trije — za primerjavo lahko omenimo Švedsko, ki ima le enega, le-ta pa je tesno povezan z lekarniško dejavnostjo. Problem nepreskrbljenosti pa tokrat niti ni toliko odvisen od odnosov lekarna—grosist. Lekarne že poslujejo kot zdravstvena dejavnost, prizadevajo pa si, da bi zdravila kupili v zalogo vsaj za dva meseca. Spet pa se ponovi že znano: v bogatejših regijah, kjer imajo zdravstvene skupnosti višje dohodke, tudi lekarne lahko kupijo zdravila za zalogo odvisno seveda od vrste zdravil. Tako lahko vsaj delno omilijo nihanja pri izdelavi zdravil. Problem pomurskih lekarn pa ni le v denarju, ampak tudi v prostoru, saj nimajo pravih prostorov za shranjevanje zdravil. Zaradi prostorske stiske si pomagajo s centralnim skladiščem v Murski Soboti ter z lastnim izdelovanjem zdravil v Galenskem laboratoriju. V njem izdelujejo preko sto zdravil, odvisno pač od tega, kakšno surovino dobijo za delo, zdravila pa kontrolirajo prav tako kot v tovarnah zdravil. Kontrolo vodi specialist za analizo zdravil. KAJ JE IN KAJ NI Verjetno bi bil seznam zdravil, ki jih imajo stalno na lekarniških policah, krajši, kot pa tistih, ki jih v teh dneh ni mogoče dobiti. Največ zdravil primanjkuje iz skupine zdravil za bolečine in krče, potem za duševne bolezni, za zdravljenje žleze ščitnice, prekr-vavitvene težave, srčna obolenja, za zdravljenje epileptičnih napadov, nekateri antibiotiki in še mnoga druga. Primanjkujejo pa tudi zdravila v injekcijskih oblikah. V pomurskih lekarnah pravijo, da je preskrba iz leta v leto slabša, pa tudi podražitve zdravil pomenijo le krajše in malenkostno izboljšanje založenosti. Ni problem, ko imajo na razpolago enakovredna zdravila po sestavi in učinku. Če tega ni, se z zdravniki posvetujejo o sorodnem zdravilu iz iste skupine, nekateri pa morajo po zdravila v tujino. ZDRAVILA IZ TUJINE Po določilih samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva si lahko bolnik kupi zdravilo v tujini in mu zdravstvena skupnost povrne stroške. Seveda pa le v primeru, če zdravila, ki se izdaja ha recep. ni mogoče dobiti doma in je nujno potrebno za zdravljenje. Lekarne na hrbtni strani recepta potrdijo, da zdravila ni mogoče kupiti doma, da ni ustreznega enakovrednega zdravila ter da je nujno potrebno za zdravje. Te pravice povračila pa nimajo za tista zdravila, ki doma niso priznana ali registrirana ter jih lahko predpišejo le na Univerzitetnem kliničnem centru, Onkološkem inštitutu, Vojaški bolnišnici, Inštitutu za načrtovanje družine ter na Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Na soboški zdravstveni skupnosti se oglasi z recepti za povračilo stroškov približno 23 do 25 uporabnikov na mesec, ali letos približno 140. Vrednost izplačanega pa je 3 milijone in 399 tisoč dinarjev. Zaradi oddaljenosti od Avstrije pa je teh zahtevkov manj v lendavski in ljutomerski občini. V slednji so za povračilo stroškov izplačali nekaj več kot 614 tisoč dinarjev, v Lendavi pa 306 tisoč dinarjev ali za šestnajst primerov. Tudi v radgonski občini se na zdravstveni skupnosti na mesec oglasi 5 do 8 bolnikov. Število res ni veliko, so pa zdravila, kupljena v tujini, mnogo dražja kot doma. Majda Horvat Kmet in politik Franc Fašalek o ustavnih spremembah SLEHERNA PRISILA ROJEVA ODPOR Če smo odkriti: gre za to, da bi zvezna vlada dobila več vpliva, več pristojnosti. — Ogrevam se za 30-hek-tarski zemljiški maksimum, ki bi ga tudi ustavno opredelili. — Pred novo agrarno reformo? Član republiške komisije za ustavne spremembe in delegat družbenopolitičnega zbora slovenske skupščine Franc Fašelek iz Lastomerec pri Gornji Radgoni hoče biti predvsem kmet. »Zelo težko je namreč združevati funkcije kmeta in politika. Je pač tako: če si dalj časa v tem kolesju, te preveč potegne in skoraj ne moreš iz njega. Je pa tudi res, da si na ta način o marsičem seznanjem iz prve roke,« dodaja pogosti razpravljalec v republiških forumih. RAZLOGI NA MAJAVIH NOGAH Ker je v republiški komisiji za spremembe in dopolnitve ustave najpogosteje govoril o zemljiškem maksimumu (ZM) in ker se je v raziskavi slovensko javno mnenje ’87 čez 65 odstotkov anketirancev izreklo za odpravo 10-hektarskega ZM, se najprej ustavimo pri tem vprašanju. Leta 1953 je bil ZM z ustavo zmanjšan od 30 na 10 hektarov. Razlogi niso bili ekonomski, ampak politični. V 8. členu zdai veljavne ustave je zapisano: »Kmetom je zajamčena lastninska pravica na kmetijskem obdelovalnem zemljišču, ki meri največ 10 hektarjev na kmečko gospodarstvo.« Delovno besedilo osnutka dopolnil k ustavi SFRJ pa v 15. amandmaju pravi: »Kmetom je zajamčena lastninska pravica na kmetijskem obdelovalnem zemljišču, ki po površini na gospodinjstvo ne sme biti večje od površine, ki jo določa zvezni zakon.« S tem se Fašalek ne strinja. Hoče imeti črno na belem v ustavi zapisano, koliko zemlje lahko imajo kmetje. Kako-razčlenjuje in utemeljuje to svoje mnenje? Če bomo ostali pri desethektarskem zemljiškem maksimumu, se bodo kmetije gotovo še naprej drobile in imeli bomo vedno več mešanih gospodinjstev. V takih primerih proizvodnja ni tako gotova ne tako velika, saj Je vir dohodka v združenem delu ali kakšni obrti. Če sem pošten, bi bile mešane kmetije razvojni dejavnik ob določeni specializaciji »Verjetno se večina čistih slovenskih kmetov strinja, da ni razlogov zoper povečanje zemljiškega maksimuma. Preprosto ne vem, koga se bojimo. Žemlja ni poceni. Je draga in bo še dražja. Zakaj nekoga onemogočati, ki bi rad dokupil, če recimo sosed prodaja. Desethektarske kmetije so danes ekonomsko uspešnejše, pridobijo več dohodka. So tudi primeri, ko bi se lahko z dedovanjem dve kmetiji združili, toda čim bi zdajšnji maksimum presegli, po veljavni zakonodaji združitev ni mogoča. Ni prav, če slovenski kmetje 85 odstotkov hrane pridelamo težje kot družbeni sektor, saj zanj vemo, da ima zemljo na ravnini večidel zloženo (komasirano). Tudi ni prav, da ima prednostno pravico pri nakupu zemlje družbeni sektor, kar povezujem z morebitno sprostitvijo zemljiškega maksimuma. Mislim, da bi v primeru, kjer je posredi čista kmetija, morala imeti enake pogoje, oz. bi moral biti kmet v še boljšem položaju, saj je tisti, ki se ukvarja zgolj s kmetovanjem, specializiran, zagotovo dosega boljše rezultate na svojem posestvu kot družbeni sektor na svojem. Menim skrat ka, da so vzroki, zakaj ni maksimum številčno opredeljen v predlogu ustavnih sprememb, na trhlih nogah. Zakaj rabimo v državi še en zakon, če bi to tako pomembno področje lahko opredelili samo z zamenjavo številke v zvezni ustavi? Napisali bi 30 ali 50 hektarjev. Ogrevam se za 30 hektarjev, ker se mi zdi stvarno.« PROPADANJE TRETJEGA RAZVOJNEGA KONCEPTA KMETIJSTVA V državi so ljudje, ki se pečajo z »agrobiznisom«. Fašalek tu ne ovinkari. »So taki, ki bi znali priti — če bi sprostili zemljiški maksimum — do znatno več zemlje in presežkov ter na lahek način do denarja. Ti bi sicer lahko uredili z davčno politiko, a vemo, kakšna je; ali z njo nimamo preveč srečne roke ali nismo dovolj dosledni. Če so naši ekonomisti izračunali, da je smotrno, gospodarsko obdelovati kmetijo, ki ima 30 ali 50 hektarjev zemlje, sprašujem odgovorne v naši zvezni komisiji za ustavne spremembe, čemu v Jugoslaviji politično trmasto vztrajamo na preživelem. Ker gre za spremembo temeljev naše kmetijske politike, moramo tako pomembno vprašanje, kot je zemljiški maksimum, doreči v ustavi, ne pa da ga prepuščamo zveznemu zakonu. Vemo, kako zakone spreje-mams. izvajamo, dopolnjujemo, spreminjamo, in zna se zgoditi, da bi tudi tega iz nekih političnih potreb hitro spremenili.« Vemo, zakaj sta propadla prva dva koncepta razvoja kmetijstva. Zakaj nam propada tudi tretji? »Prvih 20 let je bil zemljiški maksimum tabu tema, drugih 20 let smo o njem govorili šepetaje, šele zadnji dve, tri leta naglas,« sodi kmet-politik Franc Fašalek. Sloviti agrarni teoretik, avtor dela Agrarno vprašanje v Jugoslaviji, dr. Dragan Veselinov, pravi: »Sistem >združevanja< je uničil kmečko zadružništvo in si je izmislil novo obliko zadružništva, ki temelji na enačenju ekonomskih odnosov delavskega razreda s kmeti. To pa je popolnoma nesmiselno . .. Izenačevanje zadrug z industrijskimi podjetji tudi pri lastninskih vprašanjih .. . je popolna kopija organizacije ekonomskih odnosov v industriji, ki je umetno cepljena na zakone ekonomije kmečkega pose stva.« Fašalekov komentar: »Z dr. Veselinovim se moram povsem strinjati. Pred leti je izšel zakon o združevanju dela, sredstev in zemlje. Takrat smo hoteli na silo, kar povprek, na hitro — kljub številnim razpravam po zadrugah, v Socialistični zvezi in še kje — združiti kmete in zemljo. Ne rečem, da se nekaterih kmetijskih proizvodenj ne da združiti, vendar je kmetov proizvod zelo veliko odvisen od truda in dela posameznika, pri čemer smo si zelo zelo različni. Že zato nekatere zadeve, prisiljeno deklarirane, prej ko zaživijo, propadejo. Kmetje se bodo združili v strojno skupnost, če bodo imeli interes za lažje, cenejše nabavljanje strojev in podobno. V Sloveniji je tudi nekaj hlevskih skupnosti, a o njih ni veliko slišati. Vsaka prisila rodi odpor.« ČE SE OBLAST BOJI KULAKA A mislite, da se ne utegnejo — predvsem zavoljo takih razmer v kmetijstvu, ko bi tudi kmetje najraje štrajkali — vrniti časi, ko so kmetje preselili svojo kmetijsko proizvodnjo dobesedno v globoko ilegalo, vprašujemo Franca Fašaleka. Tedaj so redili prašiče in kokoši v »zemljankah«, hlevih, ki so bili nekaj metrov pod zemljo. Šlo je za to, da oblast ne bi pobrala vsega, kar so priredili in pridelali. Danes mislimo z oblastjo zlasti inflacijo oz. cene. »Najbrž bi res lahko štrajkali, toda povsem v svojo škodo. Včasih se sliši, da namerno zadržujemo živino, je nočemo prodati, češ čakamo na višje cene in podobno. Mislim, da je to nekoliko za lase privlečeno,« pojasnjuje. »Ko je namreč proces pitanja živine končan, mora ta iz hleva. Kmetje smo tudi premalo organizirani in če bi že hoteli štrajkati, bi morali imeti nekoga, ki bi nad tem bedel, recimo kmečki sindikat, ki ga nimamo, ali zadružno zvezo.« Vedno znova se vrača k problemu zemljiškega maksimuma, ki se ga — kot je to večkrat komentiral na sejah komisije za ustavne spremembe v Ljubljani — oblast loteva bolj z levo roko. »Najbrž se boji ekonomsko močnega kmeta ali da poenostavim: kulaka. Vzhodnoevropske države imajo močno razvito kmetijstvo, saj so vanj veliko vlagale, in ekonomsko trdne kmete. Žal pri nas ni tako. Do 70. let smo dali nekaj več za kmetijstvo in so se kmetije začele razvijati, zdaj zanimanje za kmetovanje oz. večjo pridelavo hitro upada. Vse je strahovito drago in so kmetije v Sloveniji, predvsem manjše, kjer razmišljajo, če naj kupijo štiri vreče umetnega gnojila ali dve vreči moke. To je seveda docela zgrešeno, a pri taki ekonomski politiki je žal tako. Zahodni kmet na ta način ne bo razmišljal.« BI BILA POTEMTAKEM POTREBNA NOVA AGRARNA REFORMA? Fašalek: »Da, bila bi potrebna, da bi oblast vsem tistim kmetom, ki jim je leta 1952 zemljo vzela, le-to vrnila. Žal to ni mogoče, saj na prenekaterem zemljišču danes namesto viničarij stojijo vikendi. (Poglejmo samo na Goričko, Slovenske gorice ali Haloze! — op. pis.) In to vikendi tistih, ki so še sedaj na oblasti. , Zato je nadaljnje razglabljanje o tem problemu brez smisla,« meni pomurski kmet in politik Franc Fašalek. Branko ŽUNEC VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 STRAN 3 ZVEN — KOT PO PRAZNEM SODU? Iz razprave na letošnjem partijskem plenumu slovenskih komunistov o drobnem gospodarstvu: »Drobno gospodarstvo je treba graditi v verigah. Doslej tega principa nismo poznali, saj so bili edini, ki so se razvijali na ta način Kosovčani s svojimi bureki in slaščičarnami.« NEUGLEDNI REPNI POLOŽAJ Celjski 20. mednarodni sejem drobnega gospodarstva je povod razmisleku o inovacijah na tem področju, o čemer so sicer tehtno besedovali na okrogli mizi konec junija (tudi) v Celju v okviru prvega tovrstnega sejma Ideja ’87. Svetovalec predsedstva SR Slovenije Viktor Žakelj je z njemu lastno erudicijo in (za zdaj) rahlo heretično presojo seciral našo (ne)inovativno naravnanost, rekoč: »... da bi se oddaljili od neugledne repne pozicije, ki jo zasedamo v Evropi glede patentov, uporabnih modelov, industrijskih vzorcev, blagovnih in storitvenih znamk, je potrebno v družbi vzpostaviti ustvarjalno, demokratično klimo, ki spodbuja iskateljstvo na vseh področjih človekove dejavnosti. To terja tolerantnost in kritično distanco do prakse, ekonomsko spodbudo in prisilo ter spremenjen odnos do ustvarjanja in ustvarjalcev. Družba, ki želi biti inovativna, mora spodbujati individualizacijo, teme- DESET »ZAPOVEDI« INOVIRANJA DROBNEGA GOSPODARSTVA 1. Tesna povezanost inovacij z izjemnim dohodkom. 2. Oblikovanje enotnega informacijskega sistema. 3. Več poudarka tržnim zakonitostim. 4. Oblikovanje rizičnih sredstev za financiranje posameznih projektov. 5. Ustanavljanje svetovalnih centrov po zgledu svetovalnega centra v Mariboru. 6. Zavzemanje za tržno opredeljevanje inovacij. 7. Prilagoditev davčnih predpisov. 8. Temeljita proučitev določb patentnega zakona. 9. Ažurnejše delo Zavoda za patente v Beogradu. 10. Sprostitev uvoza opreme za enote drobnega gospodarstva. Iječo na prirojenih in. pridobljenih sposobnostih. V tem procesu egalitarna idilika izginja. Materialna, interesna, nazorska homogenost se razblini. Tudi politična sfera se v tem procesu postopno diferencira in postaja priznano zahtevno profesionalno opravilo.« Kako v naši lokalni skupnosti (ne)inovativno razvijamo (ne)inovativno drobno gospodarstvo, smo že večkrat obelo-danjali. Zdi se, da niti Kosov-čanov nismo sposobni posnemati, čeprav td ne pomeni, da ni izjem, ki pa žal zgolj potrjujejo pravilo. RAZGLEDI PO SLOVENIJI V nekajkratnih pogovorih z Jožetom Janom, svoječasnim direktorjem agencije Novum v Ljubljani, dolgoletnim strokovnjakom za inovativnost, smo slišali, da bi lahko v naši republiki s politiko, ki bi bila bolj naklonjena naložbam zasebnikov, kmalu pridobili nekaj tisoč, specialistov. Z dvema od teh je nanesla priložnost za pogovor na nedavnem srebrnem mednarodnem kmetijskem in živilskem sejmu v Gornji Radgoni. Gre za obrtnika-inovator-ja Štefana Kobala iz Ljubljane — dobil je zlato plaketo za molzišče za ovce in koze na re- -s pnosti Cepina. Toda prizadeti občan je že pred tem (!) seznanil obe kraSew1' vljal naš rogov orni Nič manj zanimivo ni dejstvo, da značaj občinske, iavne poti neha veljati Mar s helikopterjem do doma? Na Bejiinem v Budindh deti pravico „sveti birokracij' ..Doslej gramoza Se ni vide- inouoEi[e duktorski pomik in bil v ožjem izboru za šampionsko odličje — ter kmeta-inovatorja Jožeta Bidra iz Rečice ob Savinji, ki je dobil zlato plaketo za razmeto-valnik za seno, srebrno za vijačni cepilnik za drva in bronasto za pobiralnik ter priznanje za. inovativni dosežek — traktorsko vlečno kljuko. Takih, inovatorjev je po Sloveniji še veliko. Po Gospodarskem vestniku povzemamo nekaj prodornejših. Zasebni obrtnik Stane Špindler iz Črnuč izdeluje avtomatske ventile za Gorenjeve pralne stroje. Svojo proizvodnjo si je celo robotiziral. Emil Mlakar iz Slovenske Bistrice pošilja naročnikom v Maribor, Zagreb in na Reko na desetine mehanskih in elektronskih regulacijskih delov, s katerimi uspešno nadomešča siceršnji uvoz. Inženir Matjaž Florjančič iz Plamasa dobavlja Francozom precizne elemente iz plastike. Dela izključno za izvoz. Matija Jager v svoji delavnici v Ljubljani izdeluje kakovostne vijačne kompresorje. Gre za enote z močjo nad 500 kilovatov. Jager, sestavlja take agregate, ki jih v povezavi z računalniškim krmiljenjem ne premorejo niti največje firme v Evropi’ (Viktor Žakelj: »V tej luči tudi gledam nujnost ustanavljanja tehnoloških parkov. Pri tem gre po moje za oblikovanje visoko inovativnih enot drobnega gospodarstva, ki so neke vrste vezni člen med univerzitetno in inštitutsko produkcijo novih znanj in industrijsko množično proizvodnjo. Ustvarjalnost teh enot naj bi bila dvojna. Najprej bi morale razviti polindustrijski oz. industrijski način produkcije novih tržno zanimivih proizvodov, hkrati pa bi v teh enotah tekle temeljne raziskave, povezane s to novo produkcijo. Ta »vmesna« pozicija teh enot bi se morala kazati tako v organizaciji, kadrovanju in financiranju. Svet te oblike pozna, krizne razmere pri nas pa so po moje prava priložnost, da to svetovno izkušnjo izkoristimo tudi mi.«) KAJ PA POMURSKI OBRTNI KI-INO V ATORJI? Pri nekaterih se bomo prav gotovo oglasili, četudi bo tu in tam zvenelo — naj gre za katerikoli vidik drobnega gospodarstva — kot da bi trkali po praznem sodu. Ovir je namreč veliko, v okvirčku ponujamo nekaj bistvenih stališč, sprejetih na že omenjeni okrogli mizi. Branko Žunec takoj odstopilo občinskemu komi- in komunalo, medtem pa te Sočič dobrih Jest mesecev — o vsem obvestil še soboSko skupnost za cest- omenjenemu komiteju, komite pa je sporočil Sočiču. da je po zakon o cestah dolžna ustre sili pri predsedniku vaškega ra Dolenci Karlu BediCu, ,.P gotovo mejni lastniki ne bi uničevati ali poškodovati pa že to počnejo, bi ji ji. zlasti v neugo kih razmerah, od od kot prav po občinski pori ut smeri Budinci ni mogoč.” P predsedniku sveta krajevi ----LENDAVA----__--.----------- ' ' ZVEDAVI NOVINARJI Okrog 30 novinarjev, ki imajo svoj sedež na Dunaju in spremljajo dogajanje v vzhodnih socialističnih državah ter Jugoslaviji, je minulo nedeljo obiskalo Lendavo, da bi se seznanili z življenjem in delom pripadnikov madžarske narodnosti v Pomurju. Njihov 3-dnevni obisk v naši republiki sta pripravila Društvo novinarjev Slovenije in Republiški komite za informiranje. Potem ko so predstavniki lendavske občine in madžarske narodnostne skupnosti seznanili goste z razvojem občine in z uresničevanjem narodnostne politike, so novinarji postavljali različna vprašanja, na primer: Ali obstaja asimilacija in kako dolgo še? Koliko je bilo v Pomurju Madžarov pred 2. svetovno vojno in koliko jih je ostalo po njej? Kako so pripadniki mdžarske narodnosti zastopani pri odločanju in na vodilnih položajih? Kako je glede stikov z matičnim narodom na Madžarskem? Ali zaradi dvojezičnega pouka ni problemov? Kako je urejen polo- Z NADALJEVANE SEJE STANOVANJSKE SKUPNOSTI GORNJA RADGONA Delegati sprejeli sklep Nedokončana ponedeljkova seja zbora uporabnikov stanovanjske skupnosti Gornja Radgona je v petek dobila epilog, in kar je pri vsej stvari najpomembneje, so delegati sprejeli sklep — čeprav tokrat lahko s preglasovanjem — da se denar, namenjen za kreditiranje zasebne stanovanjske gradnje po treh mesecih razdeli med čakajoče, ki so že dobili odločbe o odobrenem posojilu. Pri delitvi talo ne bodo upoštevali nobenih faktorjev za zadružno gradnjo, oziroma ne bodo upoštevali vsebine dopolnila k pravilniku o delitvi posojil, ki ga niso objavili v uradnem listu. Sicer pa so se v petek sestali delegati obeh zborov, saj so morali uskladiti sklep, ali naj dosedanji vodja strokovne službe materialnih dejavnosti še naprej opravlja to delo ali ne. Delegati uporabnikov so menili, da naj delo opravlja za tri mesece kot vodja dolžnosti, delegati izvajalcev pa so bili drugega mnenja. Usklajevalna komisija je pripravila predlog, da naj dosedanji vodja to delo opravlja še naprej, vendar pa mora odpraviti pomanjkljivosti, ki so se dogajale pri delu strokovne službe. Takega predloga delegati niso sprejeli, zato bodo o tem ponovno razpravljali na naslednji seji, ki bo morala biti že pred koncem septembra. Delegatom zbora uporabnikov pa je od ponedeljka ostala še ena nedokončana točka, in sicer obravnava pritožb na delitev solidarsnostnih stanovanj. Prednostna lista za solidarnostna stanovanja je še iz lanskega leta, vendar pa so delegati skupnosti na septembrski seji lani sprejeli sklep, da se dvema socialno ogroženima družinama dodeli solidarnostno stanovanje, oziroma se ju postavi n ’ vrh prednostne liste. Nekateri čakajoči so se pritožili zoper ta sklep. Na petkovi seji so tako razveljavili sklep iz lanskega leta o spreminjanju prednostne liste za solidarnostna stanovanja ter sprejeli drug sklep, da se tema družinama takoj, mimo prednostne liste za solidarnostna stanovanja, da stanovanje, ki se bo izpraznilo. Vsebine že sprejetega sklepa iz lanskega leta niso spremenili, zadostili pa sp pravnim zahtevam, ki določajo, da se socialni primeri morajo reševati na drug način in ne s sistemom solidarnostne delitve stanovanj. Majda Horvat Ali družina Sočič iz Dolenec na Goričkem — o primeru smo se razoisali 30, avgusta 1984 (Vestnik, štev. 34/84) — ki se je ob urejanju dovozne poti do domačije znašla v kolesju moči in vpliva vaških in občinskih veljakov, izsiljuje? Kakorkoli že, v letošnjem avgustu je 42-letni Koloman Sočič uradno zaprosil za trimesečno bivanje v Monoštru, središču slovenskega Porabja na Madžarskem. Njegov sin Franc je s l. septembrom začel obiskovati prvi razred monoštrske osnovne šole, žena Ana se bo zaposlila v tamkajšnji tekstilni tovarni, medtem ko se bo sam kot poklicni voznik, vajen sezonstva v Avstriji, moral znajti. Na domačiji v Dolencih ostajajo brat Jože, mati Angela in 79-Ietna babica Helena. Ostaja pa tudi dovozna pot, taka kot doslej. OBLJUBE TREH OBČINSKIH VLAD Primer se zdi glede na predmet spora vsakdanji, kajti ceste so tako rekoč povsod kamen spotike. Goričancev s tem ni treba dražiti. Vendar je to pot posredi šolski zgled, kako zna lokalna birokracija dolgoročno in temeljito zmanipulirati »malega« človeka, ki mu po vse mogočih obljubah in t. i. samoupravnih procedurah odpovedo živci. Komu ne bi? A naj spomnimo zgolj na bistveno! Nekaj sto metrov dolga dovozna pot med njivami do Sočiče-vih je na meji med vasmi Dolenci (v krajevni skupnosti Šalovci), kjer tudi domujejo, in Budinci (v krajevni skupnosti Čepinci). Po zakonu o cestah in občinskem odloku so oboji odgovorni za njeno vzdrževanje oz. upravljanje, prav tako kot so sam Sočič in mejni lastniki. Ker je bila ob dežju in snegu tako rekoč neprevozna, jo je Koloman hotel usposobiti: poskrbeti za izmero in zakoličenje ter navoz gramoza. Pisalo se je leto 1982. Do začetka letošnjega septembra se ni kaj prida spremenilo, čeprav je bil Sočič, kot ves čas zatrjuje, pripravljen sam poravnati stroške izmere in gramoza. Očitno so najprej na vaški in krajevni, nato pa na občinski ravni prelagali žaj drugih pripadnikov narodnosti v Sloveniji (Hrvatov, Romov)? Da, lahko bi govorili o asimi-alciji, saj se je število pripadnikov madžarske narodnosti po statističnih podatkih v zadnjih desetih letih v lendavski občini zmanjšalo za 273, vendar pa je število tistih, ki so ob popisu odgovorili, da je njihov materni jezik madžarščina,' ostalo skoraj nespremenjeno. Dvojezična vzgoja in izobraževanje v vrtcih in osnovnih šolah (na.narodnostno mešanem območju) ter na srednji šoli v Lendavi, delovanje samoupravne interesne skupnosti za prosveto in kulturo pripadnikov madžarske narodnosti, informiranje v maternem jeziku in sploh zakonska določila, ki jih je za uresničevanje narodnostnih pravic sprejela širša družbena skupnost, pa so jamstvo, da asi-mialcije ne bi smelo biti. Glede števila Madžarov v Pomurju pred 2. svetovno vojno in po njej pa smo slišali podatek, da jih je bilo pred osvoboditvijo 2-krat ~ >OBUPAL SEM. ODHAJAM !< kot brezštevilne druge na Goričkem; pa Problematična dovozna pot Sočičevih — vseeno z drugačnim zakulisjem. odgovornost drug na drugega. Seveda bi lahko naštevali in povzemali dopis za dopisom, ki jih imamo lepo po vrsti zbrane-v zajetnem dosjeju, toda ne bi bilo pošteno (po)igra(vajti se s potrpežljivostjo bralstva. O tem, da so si cesto večkrat ogledali občinski možje, marsikaj obljubljali in odhajali, so na voljo zapisniki in pričevanja občanov. V tem času so se v Murski Soboti menjale tri občinske vlade. PO PRAVICO V ZVEZNO SKUPŠČINO Decembra lani je Koloman Sočič pisal na republiški izvršni svet in podrobneje pojasnil, kaj vse ga žuli; seve s svojega zornega kota. Med drugim je omenil, da je po rodu Rom, kar naj bi po njegovem bistveno oviralo reševanje problema. Dodal je tudi, da je žena Ana porabska Slovenka z Gornjega Senika, ki se je leta 1979 primožila v Dolence in dobila jugoslovansko državljanstvo. »To je zanjo pomenilo prihod v matično domovino, vendar se je žal morala soočiti z vsemi težavami, ki jih navajam,« je zapisal. Jasno, da so njegovo vlogo oz. pritožbo vrnili občinski skupščini v Mursko Soboto, s čemer se je vse skupaj ponovno začelo. »Kot na vrtiljaku,« je komentiral. Letos so bili občinski možje spet na ogledu ceste, tolažili, mirili, obljubljali — in pri tem je ostalo. več. Danes pa jih živi v občini Lendava okrog 7100, v občini Murska Sobota blizu 1550, skupaj z drugimi kraji pa jih je v Sloveniji okrog 9500. Sicer pa se po ustavi nobenemu pripadniku narodnosti ob popisu ni potrebno izjasniti, kaj je. Kar se tiče možnosti odločanja pripadnikov narodnosti, pa je bilo poudarjeno, da smo to dokaj dobro uredili z ustanovitvijo sisa za prosveto in kulturo pripadnikov narodnosti, saj ta enakovredno odloča kot četrti zbor občinske skupščine. Sicer pa lahko najdemo pripadnike narodnosti tako na vodilnih položajih v delovnih kolektivih kot v družbenopolitičnih organizacijah. Tudi ŠE O SEJMU Razsežnosti sejemskega medija Izmeriti vrednost(i) in razsežnosti) srebrnemu sejemskemu jubilantu v Gornji Radgoni gotovo ni preprosto. Tem bolj, če je vatel mednaroden, kot hoče biti mednarodna vsakoletna sejemska prireditev v obmejnem mestu, ki se sicer uvršča med letošnjih 150 sejmov doma in med kakih 1300 po svetu. Gre ne le za oddajanje prostora, ampak bolj za privabljanje visokih marketinških strokovnjakov; za trg prodajalcev, kjer ne ponujajo samo izdelkov, ampak skušajo rešitve problemov, predloge za postopke in vse do storitev; za kraj, kjer je na enem mestu možen prerez nad vsem pomembnim, kar se tisti hip dogaja v stroki; za srečanje ljudi iz številnih držav, ko moremo govoriti o svetovnem trgu: za nov medij in hkrati vse zahtevnejši, hitro se razvijajoč, prodoren del svetovnega tržišča. V kolikšni meri se radgonski sejem prilagaja tem/takim tokovom? Novinarski kolega je presodil, da je zrasel v »malega«, toda prilagodljivega »velikana«, ki je pisan na dušo vrhunskemu agroživilskemu strokovnjaku in najbolj preprostemu kmetu. Slišali smo tudi primerjavo: kot je Sita lokalnih birikratov sta konec avgusta Koloman in Ana krenila za tri dni v Beograd, tam obiskala službo za vloge in pritožbe v skupščini SFRJ in madžarski konzulat. Zagotovili so jima pomoč, le potrebno dokumentacijo naj pošljeta. To sta te dni storila in zdaj čakata na Madžarskem na odgovor, ki bi moral priti v 30 dneh. Koloman: »Če se bo ta moja pot do pravice še naprej Zavlačevala, bom v obupu prisiljen zapustiti rojstni kraj in zahtevati takojšen deport iz države.« Izsiljevanje? Morda res, saj druge poti ne vidi. DO SPODOBNE CESTE OKROG LETA 2000 Ko smo leta 1984 zbirali gradivo in podatke o tem problemu, nam je tedanji podpredsednik soboškega izvršnega sveta Edvard Perhavec kratko, jasno in jedrnato povedal: »Zadoščala bi že naročilnica krajevne skupnosti Čepinci, naslovljena na geodetsko upravo v Murski Soboti za novo odmero ceste in nekajletni spori bi zanesljivo kmalu dobili epilog. Toliko prej, ker je menda Sočič pripravljen, da kar sam poravna stroške okrog tega, kar sicer ni potrebno.« Predsednik sveta krajevne skupnosti Čepinci, Aleksander Abraham, nam je te dni na to takole odvrnil: »Cest, ki vodijo na njive, imamo čez 30 kilometrov, imamo pa tudi kakih 15 kilometrov takih, ki sodijo — po katastrskih mapah za stike z matičnim narodom na Madžarskem je bilo poudarjeno, da so le-ti dokaj dobri, trenutno pa nekoliko ovira pretok ljudi čez mejo obvezna menjava na madžarski strani. Pri uveljavljanju dvojezičnega pouka pa smo imeli probleme in tudi danes se tu in tam najdejo nasprotniki, ker takšen model zares predstavlja dodatno obremenitev, vendar prinaša tudi več znanja in vzgaja mlade za sožitje ter za uveljavljanje funkcionalne dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju. To pomeni, da lahko vsak govori v svojem maternem jeziku, pa se vsi razumejo. J. Graj raslo in se razvijalo združeno delo, tako se je razvijala razstavna dejavnost. O njej bi bilo vredno premisliti! Kako je torej s 25-le-tnim profiliranjem sejemskega obraza? Predvsem se zdi, da v okviru kmetijstva in živilstva preveč ekstenzivno sega na vsa mogoča področja. Premalo je selektiven, premalo se specializira, v večji meri bi moral pridobivati razstavljalce iz tujine, še preprič-Ijiveje naj bi sledil novim smerem v razvoju kmetijstva in kmetovanja; s slednjim merimo na problematiko biološko-ekološke-ga kmetovanja ter nove, alternativne programe. Zakaj ne bi organizatorji po tolikih letih pripravili temeljitejše študijske razčlembe, kako doslej in kako naprej? Verjetno bi z njo samo pridobili in sejemsko prireditev v obmejnem mestu čvrsteje zasidrali v strategijo razvoja agroži-vilstva do leta 2000. Dodajmo še predlog enega od obrtnikov-ino-vatorjev, da bi organizatorji sejma v Gornji Radgoni za prihodnje leto razpisali natečaj novih zamisli na področju kmetijskega gospodarstva oz. kmetijske politike. Dajmo priložnost mladim strokovnjakom, naj se izkažejo! Branko Žunec — v kategorijo obč. pot. Na eni lanskih sej smo sprejeli sklep, da bi jih urejali po nekakšni prednostni listi; najprej tiste, ki peljejo do petih, šestih hiš, nato do dveh, treh, pa do ene, in nazadnje tiste, ki vodijo na njive. Lani smo jih nekaj uredili, vedeti pa morate, da nas pride na Goričkem prevoz enega kamiona tri stare milijone dinarjev. Če bi hoteli vzdrževati vse ceste tako, da bi bile prevozne, bi rabili 120-od-stotni samoprispevek.« Tako bi torej po tej logiki dovozna pot k Sočičevim prišla na vrsto tam nekje leta 2000. Od predsednika vaške skupnosti Dolenci smo zvedeli, da so za 130 metrov »svojega dela ceste« h Kolomanovi domačiji pripeljali deset kubičnih metrov gramoza. Oprostili so ga letne osemdnevne delovne obveznosti za potrebe vasi, saj je oddaljen od glavnih cestnih povezav in v tem času more skrbeti za svojo dovozno pot. »Sli smo mu na roko tudi zato, ker je vselej prispeval svoj delež v raznih nabiralnih akcijah,« je izjavil Bedič. ŠE LEGALIZIRANJE ČRNE GRADNJE? In kaj pravijo v občinski skupščini Murska Sobota, kjer je Koloman Sočič o svojem primeru marca 1984 zastavil delegatsko vprašanje. Nam so rekli, naj vendar ne pogrevamo zadeve, ki bo kmalu (kdaj?) rešena. Predsednik občinskega komiteja za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve Silvij Podlesek pa je dobesedno izjavil, da bodo poskrbeli za izmero dovozne poti, čeprav jim tega po zakonu ne bi bilo treba. Samo da bo enkrat tega že konec, smo.ga razumeli. Moti ga tudi Sočičev (izsiljevalski!?) odnos db širše družbene skupnosti. Ob tem je ponovil že znano dejstvo, da so hiši na t. i. Bejčinem bregu Sočičevi v 60. oz. 70. letih postavili brez potrebnih dovoljenj in bi ju bilo treba legalizirati. Toda ti se sklicujejo na »gospoda Kereca iz občinske uprave«, ki jim je baje — tako mati Angela, op. pis. — črno gradnjo, zavoljo socialne ogroženosti (osem otrok v družini), enostavno dovo-lil.(!?) Sicer pa je bila, če se strogo držimo predpisov, vselej možnost rušenja. No, naj bo tako ali drugače, nekaj se bo moralo zgoditi. Koloman, očitno povsem na koncu z živci, je izbral svojo alternativo: »Obupal sem! Odhajam na Madžarsko!« Branko ŽUNEC STRAN 4 VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 kmetijska panorama LETOS SLABŠA KROMPIRJEVA LETINA LE ZA POTREBE DOMAČEGA TRŽIŠČA Po številnih zapletih v lanski jeseni, ko mnogi pridelovalci niso vedeli, kam s krompirjem, kaže, da letos teh težav ne bo. Krompirja bo letos manj, pravijo poznavalci, pa ne le zaradi nekoliko zmanjšanih površin, ki so jih pridelovalci namenili tej poljščini, pač pa predvsem zaradi slabšega pridelka. Zaradi lanskih težav pri prodaji se mnogi pridelovalci spomladi niso odločali za nakup kakovostnega semena, sadili so mer-kantilni krompir, tudi vremenske razmere niso bile najugodnejše — in vse to bo seveda vplivalo na pridelek. V Kmetijski zadrugi Panonka, ki ima tržno pridelavo krompirja organizirano na območju temeljne zadružne organizacije Beltinci, so nam povedali, da bodo po prvih ocenah letos pridelali približno 40 odstotkov manj krompirja kot lani. Pogodbeno so ga kmetje zasadili na 450 hektarjih, odkupili pa bodo okrog 6 tisoč ton pridelka. Zaradi manjših količin letos krompirja tudi ne bodo izvažali, saj želijo v prvi vrsti zadovoljiti potrebe domačega tržišča in tako obdržati nekatere stalne kupce. V Kmetijski zadrugi Lendava, ki tržno pridelavo organizira na območju temeljne zadružne organizacije Turnišče, pričakujejo Krmilo v letu in pol dražje za 433 odstotkov Cene krmila rastejo iz dneva v dan — tako rekoč vsaka pošiljka ima novo, višjo ceno. Slednje je dvignilo preplah med rejci in mesarji sozda ABC Pomurka. Izračunali so namreč, da bi lastna proizvodna cena kilograma žive teže prašiča znašala 1.950, z drugimi stroški pitanja pa 2.800 dinarjev, kar pomeni, da bi ob današnjem razmerju cen živega prašiča svinjski zrezki znali stati tudi do 15.000 dinarjev za kilogram. Ob takih cenah bi kilogram žive teže pujskov moral stati 3.000 in mladega pitanega goveda 2.560 dinarjev. Ob vsej draginji mora tačas rejec krmiti 35 prašičev, da zasluži za kilogram kruha. Ob tem mora dati še hlev, vodo in elektriko. Cene vseh surovin za izdelavo krmil so od 31. decembra 1985 do septembra 1987 v povprečju porasle za 433 odstotkov. Cena mesne moke je od konca leta 1985 do septembra letos porasla za 379, mleka v prahu 405, koruze za 433, premiksov od 460 do 570 in soje celo za 530 odstotkov. Res je, da Zis uradno priznava le za polovico nižje cene, zato se porabniki in proizvajalci znajdejo po svoje. Tisti, ki se ne, pa krmila ne dobijo. Kmete, rejce klavne živine v Pomurju, pa je najbolj prizadelo, da je potemm, ko so oddali pšenico po 160 dinarjev, zdaj koruza znatno dražja, čeprav bi moralo biti obratno. Ze zdaj, pred žetvijo prodajalci iz Sirele, ki so še najcenejši, ponujajo koruzo po 180 dinarjev. Drugi bi radi še več, k temu je treba prišteti stroške sušenja, prevoza, skladiščenja in obresti za zaloge, tako da bo koruza stala 280,90 dinarja. Kmetje pravijo, da so ob taki moralni neodgovornosti, ko so v Pomurju oddali 30.000 ton pšenice, ki bi jo lahko tudi pokrmili z večjim učinkom in ceneje, kot bodo zdaj krmili z dokupljeno koruzo, zadnjikrat nasedli obljubam in lepim besedam. letos povprečne pridelke, le na nekaterih območjih,, kjer je bilo več vode, bo krompir slabše kakovosti in tudi nekoliko manj ga bo. Tudi v tej zadrugi se letos za izvoz niso odločili, saj bodo s pridelkom od 2.500 do 3.000 ton komaj zadovoljili potrebe domačega tržišča. Pridelovalce seveda v tem trenutku najbolj zanimajo cene. V kmetijski zadrugi Panonka plačujejo krompir po akontacijski ceni 100 dinarjev za kilogram, prizadevajo pa si, da bi bila cena nekoliko višja. Sicer pa bo izkop letos nekoliko poznejši in pridelovalci upajo, da bodo do takrat že znane dokončne cene. L. Kovač Društva vinogradnikov se združujejo V okviru sejma Vino 87 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bil tudi zbor vinogradnikov iz vse Slovenije. Društva vinogradnikov (tačas jih je devet, na Primorskem pa ga ustanavljajo), se namreč pripravljajo na ustanovitev Zveze vinogradniških društev Slovenije. Na posvetu vinogradnikov je bilo le 70 članov slovenskih vinogradniških društev. Vzrok za tako slabo udeležbo lahko iščemo v slabi obveščenosti vinogradnikov (odpovedala je agencija Slo-venijaturist kot organizator prevoza ter seveda sama društva, ki so napravila premajhno reklamo med svojimi člani). Največ govora je bilo o problemih slovenskega zasebnega vinogradništva navzoče pa je tudi pozdravil predstavnik republiške konference SZDL inž. Niko Rihar. Predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije pa je pojasnil zakonske predpise, ki urejajo promet z vinom s posebnim poudarkom na predpisih o stekleničenju le-tega. V sklopu dneva vinogradnikov je bila tudi podelitev diplom in medalj za najboljše ocenjena vina zasebnih vinogradnikov. Na ocenjevanje je poslalo svoja vina 37 slovenskih zasebnih vinogradnikov, ki so se tudi letos zelo dobro odrezali. Kajti od 94 vzorcev je 10 vin dobilo veliko zlato medaljo, 24 zlato. 39 vin srebrno medaljo in 14 vin častno diplomo. Prvič v zgodovini sejma je bilo nagrajeno vino iz prekmurskih goric, in sicer iz podokoliša Goričko, kar je dobra spodbuda, da bo v prihodnje več vinogradnikov z Goričkega poslalo svoja vina na mednarodno ocenjevanje v Ljubljano. Naj na koncu omenim, da je po številu članov Društvo vinogradnikov prekmurskih goric Goričko drugo najštevilčnejše društvo vinogradnikov v Sloveniji in tudi po svoji aktivnosti ne zaostajamo za drugimi društvi v Sloveniji. Tako obveščamo vse člane društva, ki so se prijavili in plačali izlet članov društva na Madžarsko ali v Metliko in Pleterje, da bo odhod 12. septembra ob 5. uri zjutraj z avtobusne postaje v M Soboti. Ernest Novak -SPODBUDNO ZA POMURSKE REJCE PLEMENSKIH TELIC- Kakovost zagotavlja prodajo Zaostrene razmere gospodarjenja se v zadnjih letih negativno odražajo tudi v kmetijstvu, težave pa še posebej čutijo živinorejci, saj jim cenovna nesorazmerja odžirajo dohodek. Če je na nekaterih območjih v Jugoslaviji v zadnjih letih prišlo do občutnega zmanjšanja staleža plemenske črede, to ne velja za Slovenijo. Z ustreznimi spodbudami nam je v govedoreji uspelo ohraniti stalež osnovne plemenske črede, ta pa je tudi porok za kakovostno obnovo v prihodnjih letih. V Sloveniji je trenutno v A kontroli proizvodnosti 30 tisoč krav lisaste pasme in 19 tisoč krav rjave pasme, če želimo zagotoviti kakovostno obnovo črede in vzrejati še plemenske telice za jugoslovanski trg in izvoz, pa ne smemo dovoliti, da bi šla ena telica v pitanje in zakol. Zdaj v Sloveniji 'zredimo okrog 2.800 plemenskih telic, od tega 2.000 lisaste pasme, lahko pa bi jih vzredili od 4 do 5 tisoč. Takšno število ni neuresničljivo, vendar bi morala biti vzreja plemenskih telic deležna še večjih spodbud. V Sloveniji dajemo letno poldrugo milijardo dinarjev za pospeševanje kmetijstva, ob tem pa še 300 milijonov za pospeševalno delo, zato bi kazalo v prihodnje večji del teh sredstev usmerjati — HLEV - UMETEN EKOSISTEM-------------------------------------------- Kako vpliva okolje na zdravje živali? Predavanje prof. dr. Marka Amona (Mikrobi in prah v hlevskem zraku na perutninskih in prašičerejskih farmah ter vplivi na zdravje živali), predstojnika inštituta za zoohigieno na ljubljanski Biotehniški fakulteti (vtozd za veterinarstvo), bi lahko ob dnevu veterinarjev na radgonskem sejmu slišalo kaj več tistih, ki se ukvarjajo s farmsko vzrejo živali. Dr. Amon je posebej za nas strnil nekaj bistvenih ugotovitev. »V zadnjih desetletjih se je živinoreja v kooperacijskih hlevih oz. na kooperacijskih posestvih zelo intenzivirala, kar pomeni. POPRAVEK V prejšnji številki Vestnika je v prispevku Rekordni pridelki pšenice prišlo do tiskarske napake v prvem stavku. Na KG Rakičan so na požetih 1802,85 ha pridelali povprečno 63,35 dt pšenice na hektar in ne 62,25, kot je bilo narobe zapisano. Za napako se opravičujemo! tudi na področje vzreje plemenskih telic. Možnosti prodaje so kljub občasnim oscilacijam velike, saj jugoslovanski živinorejci letno kupijo na domačem tržišču okrog 5 tisoč plemenskih telic, veliko pa jih morajo še uvoziti. Na področju selekcije je Slovenija dosegla največji napredek, še posebej pa pri tem izstopajo pomurski rejci, saj kar 45 odstotkov vseh plemenskih telic, ki jih prodajo slovenski rejci, vzredijo v Pomurju. Prav kakovost v Pomurju vzrejenih telic pa je tudi najboljši porok za prodajo, saj po teh živalih sprašujejo tako jugoslovanski rejci, kot tudi rejci v tujini. Možnosti izvoza so se povečale predvsem v zadnjih letih, po plemenskih telicah pa povprašujejo predvsem italijan da je prevzela lastnosti industrijske proizvodnje z velikim številom živali na zelo majhnem bivalnem prostoru. Posledice so negativne za ekonomiko živinoreje, kajti prizadete so vzreja in zdravje živali ter poraba krme. Govorili smo o mikrobizmu zraka in prahu v hlevih. Pokazala se je povezanost med številom klic v hlevskem zraku in številom prašnih delcev ter vzrejo živali, kar smo dokazovali z obsežnim raziskovalnim delom na neki perutninarski farmi v Sloveniji. Obstaja, skratka tesna povezanost med številom oz. gostoto naseljenosti živali in številom klic v DANES POMISLITE NA VAŠ DIMNIK! GRADNJA Z vami sta m ŽALEC schiedel ® tel. (063) in ZEt 701 011 ski kupci. Italija letos uvaža okrog 50 tisoč plemenskih telic vseh pasem, kot že rečeno, pa se v zadnjih letih ta država vse bolj usmerja na uvoz iz Jugoslavije. Samo iz Pomurja so v zadnjih štirih letih izvozili v Italijo 1.500 plemenskih telic, na zadnjih pogovorih z italijanskimi kupci pa so ie-ti zagotovili, da bi dolgoročno lahko izvozili na italijansko tržišče letno od 4 do 5 tisoč plemenskih telic lisaste pasme. Res, da je trenutno največje povpraševanje predvsem po nebrejih telicah, vendar poznavalci zatrjujejo, da cene le-teh niso bistveno nižje in je izvoz zato zanimiv. Čeprav reja plemenskih telic v tem trenutku, ko se je povečala cena klavnih govedi, za rejce ni posebej zanimiva, organizatorji rejskega in selekcijskega dela trdijo, daje to le začasno, saj se bo sodeč po vseh omenjenih potrebah položaj že kmalu izboljšal. Najpomembnejše v tem trenutku je, da s prodajo ni težav, vse, kar bo kakovostno, pa tudi v prihodnje ne bo težko prodati. L. Kovač hlevskem zraku. Zlasti je to nevarno za živali takrat, ko ne spoštujemo higienskih normativov, opuščamo dezinfekcijo hleva, ne skrbimo za prezračevanje in podobno. Pri poskusu smo se tudi prepričali, da je smrtnost živali v večjih gostotah naseljenosti večja, kot pri bolj redko naseljenih živalih. V prihodnje bi ' morali več pozornosti nameniti higienskim problemom in klimatizaciji hlevov. Hkrati se mora v tem smislu spremeniti tehnologija, da bo upoštevala spoznanja raziskovalne prakse,« je bil jedrnat dr. Marko Amon. B. Žunec Tone Slavič, inž. agr. DESETLETJE UREJANJA KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ V POMURJU 6.3. Izdelava projekta melioracij za izvedbo Potem ko je glavni financer melioracij v Sloveniji, Odbor za melioracijo pri Zvezi vodnih skupnosti Slovenije, uvedel dvofazno revizijo projektov, so izvedbeni načrti za melioracijo, ko se pridobi gradbeno dovoljenje, lahko takšni, kakršne želimo in po katerih bomo dela izvedli. Izkušenj pri projektiranju in izvajanju melioracij smo si tudi že nabrali, toliko da lahko govorimo o ustaljenem in strokovno zelo dobrem delu. Morda bi morali v fazi projektiranja in izvajanja dati že nekoliko več poudarka posebni zahtevi agromelioracije. Večja rodnost tal je končni cilj melioracije. Zaradi tega je nujno podrobneje že v fazi projektiranja in izvajanja poleg vodnega režima v tleh ter apnjenja in založnega gnojenja zagotoviti še druge tehnološke rešitve: način obdelave, čas obdelave, globino obdelave, raba tal itd. Prav gotovo ni vseeno, če bo meliorirano zemljišče postalo sadovnjak, njiva ali travnik, zato se posebne zahteve morajo odraziti že v projektu in pri izvedbi. 7. OHRANJANJE TRAJNE VREDNOSTI MELIORACIJSKIH SISTEMOV Doseči in ohranjati trajno rodovitnost tal in načrtovano proizvodnjo je cilj investitorja, ki je svoje zemljišče malioriral. Za to je investiral. 7.1. Vzdrževalna dela Tudi za izvajanje t. i. vzdrževalnih del na melioracijskih sistemih nimamo nekih enotnih načel, niti načina ocenjevanja. Nekateri so celo mišljenja, da ohranjanje rodnosi melioriranih tal, vzdrževanje melioracijskih sistemov ni stvar in strošek lastnika — uporabnika zemljišča, ampak zopet naloga neke »širše« družbe. Povsem zmotna je tudi ocena tistih, ki poročajo, da so vzdrževalna dela lepo izvedena, če vidijo lepo pokošen melioracijski jarek. Vlogo »vzdrževanja« je treba razumeti drugače: po doseganju načrtovane proizvodnje na melioriranem zemljišču. Vzdrževanje osnovne in detaljne odvodne mreže je le pogoj, da ne bo ponovno prišlo do zamočvirjenega osušenega zemljišča, pa nič več. 7.2. Obdelava in raba melioriranega zemjišča Ohraniti rodnost melioriranih tal je kompleksno vprašanje. Odpravili smo vzrok za zamočvirjanje melioracijskega območja in začeli z novim načinom kmetijske rabe tal. Že ko smo se odločali za melioracijo nekega zemljišča in pozneje moramo vedeti: — da z izvedeno melioracijo po projektu še ne zagotovimo trajne dobre rodovitnosti melioriranega zemljišča; — nujna je pravilna raba melioriranih tal, pri čem bi ne smeli podcenjevati kolobarja; — meliorirana tla terjajo posebno, globoko, dodatno obdelavo in dodatna vlaganja. Zaradi navedenih dejstev mora investitor v program »vzdrževanja« vključiti tudi dodatne naloge, pa tudi strošek, če hoče imeti trajno korist od osnovne naložbe. Za ta namen pa je tudi pomoč širše družbe (n. pr. dodatno apnjenje zelo dobrodošla in upravičena. Vedeti moramo, da je meliorirana »nova njiva« v razvoju, v »procesu nastajanja«, in še dolgo ne bo nakovredna tisti, ki je že od »vekomaj njiva. 8. VARSTVO OKOLJA IN KULTURNE DEDIŠČINE Skrb za varstvo okolja in kulturne dediščine je izredno upravičena in utemeljena obveza nas vseh — celotne družbe. Škoda, da smo z načrtnim in strokovnim delom začeli šele tedaj, ko so že storjene marsikatere nepopravljive napake. Žal se pogosto zadeve obravnavajo in tudi rešujejo premalo argumentirano in z dobršno mero nestrpnosti. Narobe je tudi to, da nekateri, tudi pooblaščene organizacije s tega področja, ne ločijo v dovoljšnji meri posledic v naravi, ko atomska, kemična in plinska vsebnost v prostoru brez zadostne obrzdanosti pustoši naravo, ter objektivnih posledic, ki nastajajo z izvajanjem melioracij, ko bistveno ne spreminjamo prirodnih danosti. Da bi se vedno ne sklicevali na tiste, že nekako obrabl jene dokaze nastalih katastrof zaradi nespametnega ravnanja človeka v prirodi: pustinje, puščave, kras, Černobil itd., bom navedel dva zgleda iz domače vsakdanjosti: L ali bi ne bilo bolje, če bi na gozdnatem in z vodo bogatem ter dobro poseljenem Pohorju ohranili tistih nekaj 100 žag »venecijank«, ki so domala ves posekan les na Pohorju zrezale tako kakovostno, da je ustrezalo tudi izvozu. To je bilo dodatno delo, ki je dalo zaslužek Pohorcu in mu zagotavljalo eksistenco in perspektivo. Pustili smo, da so žage na Pohorju propadle, kmetu na Pohorju smo odvzeli delo in zaslužek, voda teče v dolino, ne da bi izrabili ceneno energijo. Pohorca smo »pregnali« v dolino, sedaj pa razmišljamo in delamo študije, kako ohraniti poseljenost Pohorja in zadovoljiti tudi narodnoobrambne in druge interese. Varstvo okolja in kulturne dediščine je bilo v tem primeru v celoti zanemarjeno, posledice pa so nepopravljive. 2. V Pomurju je bila velika polemika v zvezi z gradnjo elektrarn na Muri. Lovili smo se v dveh ekstremih. Skrajneži zaščite okolja so zahtevali nedotakljivost pokrajine ob Muri, načrtovalci elektroenergetske izrabe te reke pa so dokazovali absolutno prednost akomula-cijsko-pretočnega sistema verige elektrarn na Muri. Ocena: resnica je verjetno kje v sredini. Verjetno so hidroelektrarne najbolj »čisti« proizvajalci energije, brez katere ne moremo in nismo pripravljeni živeti. Verjetno pa bi lahko tudi energetiki predložili kakšen variantni izvedbeni projekt kot najoptimalnejši poseg v pokrajino, tako da bo Mura dala koristno energijo ob čim manjšem rušenju prirodnih danosti. Nauk iz teh dveh primerov je v tem, da se o posegih v pokrajino, ki povzročajo dolgoročne posledice, moramo dogovoriti vsi uporabniki prostora in uskladiti svoje interese. Ko pa kompromis ni možen, če skrajneži ne popustijo, mora z zakonom pooblaščena organizacija na podlagi strokovnih argumentov dokončno odločiti. Če se sedaj omejimo na področje melioracij, moramo izhajati iz družbene potrebe in optimalne odločitve o rabi tal — te prirodne danosti. Ali bomo te absolutno kmetijske površine prvenstveno namenjali intenzivnemu kmetijstvu ali lovstvu, ribištvu, turizmu? Ali hočemo odpraviti poplave in zamočvirjenost? Če smo se odločili za intenzivno rabo tal, če smo to sprejeli z družbenimi plani v občini in republiki in če za te namene zbiramo posebna sredstva, potem ni več alternative. Če hočemo pridelovati v Ščavniški dolini pšenico, sladkorno peso itd., moramo zamočvirjeno pokrajino, s šaši in grmovjem poraslo travinje, spremeniti v njive. Če hočemo odpraviti poplavo, moramo me^ndrirani Ščavnici brez ustreznih padcev dati novo urejeno strugo, s ustreznim padcem in nezaraščeno. Projektanti melioracije in regulacije, načrtovalci novega stanja v naravi, pa so dolžni upoštevati (in to tudi počno) vsa pozitivna in sprejemljiva stališča in predloge vseh drugih uporabnikov in tudi tistih, ki bdijo nad kulturno dediščino. Razumljivo pa je, da oboje, intenzivno poljedelstvo in dosedanje — obstoječe stanje na istem prostoru, n. pr. v pokrajini ob Ščavnici, ni možno. Zaradi tega je edino sprejemljiva alternativa dobro sodelovanje med vsemi zainteresiranimi ob upoštevanju strokovnosti in širših družbenih interesov. 9. SKLEP Urejanje kmetijskih zemljišč je gospodarska nuja Pomurja, ki ima za to naravne in še velike neizkoriščene možnosti. Lasten gospodarski razvoj je najzaneslivejše jamstvo za napredek. Neizkoriščeni dohodek, ki ga ponuja narava, je največja škoda. Da bo človek v Pomurju bolje živel, mora izkoristiti lastne možnosti, ne pa se prepuščati odvisnosti od drugih. Kmetijstvo v Pomurju se ne more uspešno razvijati, če ne bomo zagotovili intenzivne rabe tal. Razvoj kmetijstva je torej odvisen od urejenosti in čim boljše izkoriščenosti kmetijskih zemljišč. Od razvoja kmetijstva v Pomurju pa,je odvisen celoten gospodarski razvoj Pomurja. Naš cilj je torej večji dohodek ob izrabi naravnih danosti in lastnega dela. To velja od davno, danes in bo veljalo v prihodnje: Pri tej gospodarski skrbi pa nočemo in ne smemo zanemariti skrbi za čisto, urejeno in predvsem zdravo okolje. KONEC VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 STRAn 5 naši kraji in ljudje SOUSTVARJALEC SODOBNEGA KRAJA Očitno je, da so ceste tisti osnovni problem vsake krajevne skupnosti, ki imajo največjo težo v vseh referendumskih programih. Vsaj za občino Ljutomer bi lahko veljala ta trditev. In če pogledamo v katero koli krajevno skupnost, bodo papirji in storjeno potrdili povedano. Tudi v Krajevni skupnosti Železne Dveri je tako. To skupnost sestavlja devet naselij: Železne Dveri, Redomerje, Radomerščak, Slamnjak, Cuber, Plešivica, Jeruzalem, Ilovci in Gresovščak. Predsednik sveta KS in obenem naš sogovornik je Milan Ščavničar, to je človek, ki je seznanjen z večino problemov in težav, pa tudi s tem, kar je bilo doslej narejeno v teh devetih vaseh. Referendumski program so sprejeli pred tremi leti, doslej pa so naredili že veliko; CESTE, CESTE, CESTE ... Napredek, ki so ga dosegli naši kraji, je resnično velik. To najbolj opazijo ljudje, ko se po dvajset ali trideset letih vrnejo v rojstni kraj, na primer iz čezmorskih držav. Tako sta bila presenečena tudi brat in sestra Matije Sobočana iz Žižkov, ko sta po več letih življenja v Kanadi spet prišla v domači kraj. »Saj tu je lepše kot v Ameriki,« sta dejala oba v en glas. smo imeli še ročno brizgalno in delali vaje s sekiricami.« Matija Sobočan ni le spremljal razvoja kraja, ampak je pri tem prispeval svoj delež. V vasi ga zelo cenijo in ni ga, ki ga ne bi poznal. Vsekakor pa zanj dobro vedo starejši ljudje, saj so svojčas često zahajali na njegov dom. »Veste, da sem bil dolgo let čevljar?« Tega seveda nisem vedel. Niti pomislil nisem na to možnost. No, ja, če bi bil doma v Turnišču, potem že, ampak vaščan Žižkov pa čevljar... »Ko sem končal šolo, sem imel tri možnosti za izučitev poklica: mizar, krojač ali čevljar. Poklica sem se izučil pri mojstru Hozjanu, potem sem bil pomočnik pri Neradu v Črenšovcih, leta 1956 pa sem opravil mojstrski izpit in postal samostojen obrtnik. Dela ni manjkalo in zaposloval sem celo pomočnika. Sčasoma pa se je stanje spremenilo: ljudje so začeli kupovati cenejšo v tovarnah narejeno obutev, zato sem orodje odložil in se oprijel kmetije.« Čevljar je postal kmet. Lastne zemlje sicer nima veliko, pač pa je je nekaj hektarjev najel pri tistih, ki je ne morejo obdelovati. Zdaj ima v hlevu 18 pitancev in 2 mlekarici. Čez slabo ceno prireje ni potožil. Miren človek pač. »Glave res ne smeš zgubiti za vsako malenkost!« Saj res! V življenju so lepi trenutki. Ne manjka pa seveda tudi hudih. Ko so Matijo Sobočana izvolili za »sogarja« v domačem pogrebnem društvu, je to nalogo sprejel kot veliko moralno obveznost. V Žižkih vsa gospodinjstva temu društvu letno prispevajo po 600 dinarjev, da potem — v primeru smrti — nimajo večjih materialnih obveznosti. Funkcionarji društva urede vse, kar je potrebno za zadnje slovo od pokoj, ka. Matija Sobočan pa je tisti, ki opravi najbolj boleče dejanje — zabije krsto. Čeprav sem »vrtal«, da bi povedal kar največ o sebi, se je znova in znova vračal k svojim sovaščanom; poudarjal je veliko slogo, ki vlada med njimi, govoril o sosedski pomoči, o »svojem« gasilskem društvu, pa o obratu Toka. Ni pa pozabil tudi poudariti, da mu je listina Osvobodilne fronte resnično veliko priznanje. »Boste še kdaj šli v Kanado na obisk k bratu oziroma sestri?« »Najbrž ne, saj nimam po svetu videti več ničesar novega, saj imamo vse to doma — tudi v Žižkih.« Š. Sobočan Večina programa je že opravljena V referendumski program so zapisali, da bodo dali največji poudarek obnovi in asfaltiranju nekaterih cest, izboljšanju električnega omrežja, nekaj denarja pa bodo namenili tudi za ureditev igrišča. In kaj je bilo doslej storjeno? »Vsako leto smo za vzdrževanje cest namenili večino denarja, ki smo ga zbrali s samoprispevkom, odplačali Matija Sobočan iz Žižkov V Žižkih imajo skoraj vse, kar sodi v sodobno vas. Imajo celo to, česar ni v vsakem kraju: vaško tovarnico. Pred kratkim, ko so predali v uporabo prizidek, so podelili tudi priznanja Osvobodilne fronte. Matija Sobočan, eden izmed soustvarjalcev sodobnega kraja, je bil med prejemniki. »Zelo dobro se spominjam dnevov, ko smo podrli staro šolo in z opeko, ki smo jo dobili od nje, gradili kulturni dom. Celo stare, onemogle ženice so pomagale. Potem smo dom dali tovarni Toko, ki je v njem uredila proizvodni obrat. Ljudje so dobili delo doma. Nato smo začeli graditi nov va-ško-gasilski dom,« je dejal 64-letni sogovornik. »Ste vi že dolgo gasilec?« »Že od mladih let. Gasilec sem bil že tedaj, ko NE NUDIMO VAM POPUSTA DAJEMO PA VAM MOŽNOST ZA NAKUP OKEN, IZDELANIH PO DOLGOLETNI TRADICIJI sodobna izvedba, vrhunska kakovost, prihranek energije, izdelava po meri in montaža na domu To so odlike pravih oken iz KLI Logatec smo tudi nekaj anuitez iz prejšnjega referunduma za cesto v Slamnjak. Preplastili smo cesto skozi Radomerščak, zgradili transformatorske postaje Slamnjak, Radomerščak I, Ilovci, pripravljamo pa se na gradnjo transformatorske postaje Radomerščak II. Nekaj denarja smo namenili ureditvi igrišča, a ga še nismo dokončali.« Kako pa je z vašim domom gasilcev in krajanov — niste ga načrtovali v referendumskem programu. Kako je bil zgrajen? »V krajevni skupnosti smo imeli že od nekdaj željo, da bi imeli prostore za delo krajevne skupnosti in prostor, v katerem bi krajani lahko imeli tudi kakšne kulturne prireditve in v katerem bi imeli možnost za športno rekreacijo — recimo tenis in podobno. Odločili smo se, da obnovimo naš gasilski dom. Denar za obnovo so prispevali poleg širše družbenopolitične skupnosti še krajani, nekaj pa ga je šlo iz sklada za funkcionalno delovanje krajevne skupnosti iz krajevnega samoprispevka. Seveda pa so krajani veliko prispevali tudi s prostovoljnim delom. Celotna naložba je stala okoli dva milijona in pol dinarjev. Tako smo sedaj prišli do primernih prostorov, v katerih se sestajajo delegacije, komisije, družbenopolitične organizacije in drugi.« Načrtov je še veliko Do konca referendumskega obdobja je ostalo še leto in pol. Kaj vas še čaka? »Kot sem že omenil, moramo preplastiti cesto skozi naselje Radomerje in cesto Ra-domerje—Železne dveri — BELTINCI Zamude pri uresničevanju plana Na začetku leta so na zboru občanov v Krajevni skupnosti Beltinci med drugim sprejeli program dela in finančni načrt v višini 151,526.870 dinarjev. V njem so predvidene investicije, ki naj bi bile uresničene v letošnjem letu, nekatere večje pa le začete. Ena večjih je napeljava telefonskega omrežja, ki se bliža h koncu, ni pa nobenih znamenj za začetek ali izvedbo ostalih s programom predvidenih investicij. Med njimi naj omenimo razširitev mreže kanalizacije, za kar naj bi združevali sredstva krajani, SIS in OZD, to pa poteka zamudno in v tem naj bi bil tudi razlog, da z deli še niso začeli. Predvidena je tudi dograditev ulične razsvetljave Pokličite 061/741-711 — informacije in prodaja KLI Logatec telex 31656 yu kli (Mladinska, Vrtna, Ribiška ulica), popravilo asfaltnih cestišč v posameznih ulicah in hidrantnega omrežja. Še bi lahko naštevali, toda če tudi drugih manjših del ne upoštevamo, bo za že naštete investicije zamujeno v letošnjem letu v prihodnje težko nadoknaditi. A. H. to je okoli 3100 metrov. Ta druga cesta je sicer že drugič v občinskem referendumskem programu in sedaj moramo zbrati 20 odstotkov od naložbene vrednosti, to pa pomeni okoli 10 milijonov. Upamo, da bomo do konca leta to uspeli narediti. Čaka pa nas še asfaltiranje ceste v Ilovcih (850 metrov). Kot sem že prej povedal, bomo zgradili transformatorsko postajo Radomerščak II, ki jo gradimo skupaj s KS Ivanj- Milan Ščavničar (predsednik sveta KS Železne dveri): Naši krajani so pripravljeni žrtvovati marsikaj, ker se zavedajo, da je napredek odvisen predvsem od njih. Železne Dveri so dvorec, ki je stoletja dajal zatočišče najrazličnejšim premožnikom in po katerem je okolica in tudi pozneje krajevna skupnost dobila ime. Sedaj ga obnavljajo in postal bo reprezentančni objekt sozda Slovin iz Ljubljane. kovci. Kot zadnja naloga pa nas čaka še ureditev športnega igrišča in poti do rojstne hiše Frana Miklošiča in njene okolice. Nekaj dela nas čaka tudi pri izkopu vodnih zajetij za protipožarno vodo, ki jih sedaj zaradi slabega vremena nismo uspeli urediti. Imamo tudi eno stalno nalogo: urejevanje virov pitne vode, saj smo krajevna skupnost, ki tega vprašanja še nima dokončno rešenega. »Radi bi razvili tudi zimske športe.« V KS imate nekaj aktivnih V avgustu je bila uresničena letošnja najpomembnejša planska naloga Krajevne skupnosti Cven — asfaltirane so bile krajevne ceste v Spodnjem Krapju. Sredstva so krajani zbirali s samoprispevkom, dodatno pa še s prispevki po pogodbah. V organizirani delovni akciji so sami navozili gramoz in uredili bankine. S ponosom so predali cesto -svojemu namenu; trak je prerezal domačin Jožef Babič. . V letošnjem letu nameravajo v okviru finančnih možnosti obnoviti še gasilski dom. Silva Kosi JEKLO Vtehna društev, nekaj jih je tudi prenehalo z delom (folklorna skupina kot zametek kulturnega društva), kako ste nasploh zadovoljni z delom teh društev? »Poleg gasilcev imamo še nekaj aktivnih društev, recimo letos ustanovljeno turistično društvo, ki se je nekaterih del lotilo z veliko zagnanosti, omeniti pa moram tudi našo društvo TVD Patrizan. O igrišču sem povedal že dosti, kot zanimivost pa naj povem, da zadnja leta dosti vlagajo v opremo zimskega športnega centra. To se sliši sicer smešno, pa je vendar res. V Gresovščaku imamo primeren teren za slalom, veleslalom in smuk (seveda to niso proge, ki bi ustrezale pogojem fis), ki so ga nekateri navdušenci opremili z vlečni co. Seveda bi radi imeli malo boljšo vlečnico za več smučarjev kot sedaj. Obljubili so, da bodo do letošnje sezone to uredili. Zasluga za tak razvoj gre predvsem vodstvu TVD Partizan, saj je dosedanje delo pokazalo že nekatere uspehe, radi pa bi tudi začeli s šolo smučanja in šolo v naravi pozimi.« In če bi sam ocenjeval, kakšno je življenje v krajevni skupnosti Železne Dveri? »Mislim, da s stanjem, kot je sedaj, ne smemo biti nikoli zadovoljni. To pravijo tudi krajani. Novi referendum bo verjetno moral dati odgovore na nekatera vprašanja, kot so: hitrejši razvoj krajevne skupnosti, več asfaltiranih cest, telefonija in vse drugo. Ugotovili smo tudi, da ena vas brez druge ne more, saj so naselja premajhna. Le vsi skupaj se lahko lotimo kakšnih večjih akcij. Mislim, da so naši krajani — tako so pokazale tudi nekatere akcije (referendumi in podobno) — pripravljeni žrtvovati marsikaj za razvoj kraja, saj se zavedajo nečesa: če si sami ne bodo naredili — jim drugi ne bodo.« Dušan Loparnik STRAN 6 VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 MBS kulturna obzorja OD KOD PODATKI? To vprašanje se nam je zastavilo ob prebiranju članka Knjižnice v delovnih organizacija, objavljenega v Vestniku št. 32 z dne 20. 8. 1987. V tistem njegovem delu, v katerem je omenjena knjižnica v DO Gorenje Varstroj, smo prebrali tudi avtorjevo ugotovitev, daje čudno »da nimajo knjig v madžarskem jeziku, čeprav je v DO 50 % zaposlenih pripadnikov madžarske narodnosti. Ta spodrsljaj bodo odpravili v kratkem. Knjižnico nameravajo v prihodnje razširiti' tako prostorsko kot po knjižnem fondu.« Taka informacija je netočna, in sicer v večih ozirih. Predvsem v naši DO odnosa do jezika oz. kulture narodov in narodnosti nikoli nismo postavljali v odvisnost od števila pripadnikov teh narodov in narodnosti med nami. Zaradi tega tudi nikoli nismo začutili potrebe, da bi ugotavljali odstotek pripadnikov madžarske narodnosti med zaposlenimi ter se sprašujemo, da kod avtorju navedeni podatek. Isto vprašanje se nam zastavlja v zvezi z napovedjo razširitve knjižnice. Zaradi materialnih ovir te namreč ne načrtujemo. Po preverjanju smo ugotovili, da avtorju prispevka, informacij, bolje rečeno dezinformacij, ni posredoval nihče od pristojnih v DO; Da si ne bi bralci Vestnika ustvarili napačne podobe o stanju mednacionalnih odnosov, pa tudi o naših prizadevanjih za kakovostno rast knjižnične dejavnosti v naši DO, želimo opozoriti na nekatera dejstva, ki zgovorno pričajo o nepopolnosti objavljene informacije. Strokovna knjižnica v DO Gorenje Varstroj je uradno pričela z delovanjem v preteklem letu. Tedaj smo med prvimi v Pomurju, še ne celo prvi in edini, vzpostavili računalniško vodeno knjižno kartoteko, katere bistvenih prednosti tukaj ne bomo navajali. Glede na to, da so se vsi uporabniki strokovne literature izobraževali v jugoslovanskih izobraževalnih ustanovah in glede na to, da gre v našem primeru za strokovno knjižnico, je seveda razumljivo, da so usposobljeni za uporabo slovenske, srbohrvaške, angleške, ruske ter nemške strokovne literature. Temu pa prilagajamo tudi ponudbo v naši knjižnici. V okviru naših prizadevanj, da bi čimbolj približali knjigo in kulturo našim delavcem, smo vzpostavili tudi sodelovanje z matično knjižnico v Lendavi ter del njenega leposlovnega knjižnega sklada, ponujamo v lastni knjižnici. Tovrstna ponudba zajema, poleg slovenskih in srbohrvaških, tudi knjige v madžarskem jeziku. Naj poudarimo, da smo tudi na tem področju ustrezno samoupravno organizirani ter o nabavi knjižnega sklada odloča knjižni odbor. Temu je med drugimi tudi naložena naloga, da skrbi za ustrezno jezikovno sestavo knjižnega sklada; ocenjujemo, da to svojo vlogo dobro opravlja. LEON ALT LOGAR V LOS ANGELESU, REYKJAVIKU, UDINAH, LIEGU IN HAVANI Akademski slikar Lojze Logar dosega pri svojem delu v tem letu ponoven vzpon. S skupino slikarjev je junija in julija razstavljal v Design Center Art Gallery v Los Angelesu (Kalifornija). Slikarji so bili gosti tamkajšnjega umetnostnega inštituta. Razstava je naletela na veliko zanimanje pri ameriški kritiki, ta- ko da bodo avtorji ponovno predstavljeni decembra na veliki razstavi Art Los Angeles 87. V Revkjaviku na mednarodnem bienalu grafike pa so Logarja nagradili z odkupno nagrado. Ta bienale je predstavljal soočenje evropske in ameriške umetnosti. Logarjevo sodelovanje na bienalu pomeni vključitev v evropsko selekcijo, ki so jo izvedli evropski strokovnjaki za grafiko. Razstava je bila julija in augusta. V Vidmu (Udine) v Italiji je bila razstava Integraf Alpe Adria, na kateri so sodelovali umetniki iz Avstrije, ZR Nemčije, Italije in Jugoslavije. Jugoslovanski izbor sta pripravili Moderna galerija iz Ljubljane in Muzej savremene umetnosti iz Zagreba. Dela za to razstavo sta izbrala Davor Matičevič, kustos Muzeja savremene umetnosti iz Zagreba, in Jure Mikuž, direktor Moderne galerije v Ljubljani. Sedem jugoslovanskih umetnikov, — Miroslav Šutej, Julije Knifler, Boris Bučan, v,-ido Martek, Bojan Gorenc, Klavdij Tutta in Lojze Logar - je po mnenju k e predstavljalo kakovostni vrh te mednarodne razstave. Lojze Logar se je uvrstil med pet jugoslovanskih grafikov, ki so jih izbrali za gostovanje v Havani. Razstava bo po Havani obiskala še druge prestolnice južne Amerike. Tam razstavlja pet grafičnih listov, ki so mu tudi do sedaj prinašali mnoge nagrade in priznanja. Logar si je z novim konceptom v grafiki odprl velike možnosti in danes predstavlja enega najnaprednejših delujočih grafikov v Jugoslaviji. Nagrade pa potrjujejo njegov prodor v širši evropski prostor. Te dni pošilja Logar svoja dela v MUSEE D’ART MODERNE v Liege (Belgija). Belgijski muzej moderne umetnosti ga je povabil, da se v času bienala predstavi z desetimi deli, ki so jih strokovnjaki te ustanove videli na dosedanjih mednarodnih razstavah, kjer je Logar v zadnjem času razstavljal. Na posnetku: Lojze Logar te dni v svojem ljubljanskem ateljeju. Rade Bakračevič S šolskimi vrati so se odprla tudi vrata šolskih knjižnic. Bilo naj bi jih toliko, kot šol v Pomurju; o tem, kakšen je položaj in vloga knjižnic v osnovnih in srednjih šolah ter status knjižničarjev, pa smo se pogovarjali z najaktivnejšo v Aktivu knjižničarjev Pomurja Vero Gorički, slavistko — svetovalko Zavoda za šolstvo Cilko Jakelj in predsednikom društva bibliotekarjev ter vodjo Pokrajinske in študijske knjižnice Jožetom Vugrincem. Kako se knjižnice vključujejo v vzgojno-izobraževalni proces, oziroma kakšna sta mesto in vloga knjižnic pri vzgojno-izobraževal-nem delu. VERA GORIČKI: »Mesto in vlogo šolske knjižnice pri vzgoj-no-izobraževalnem delu določata Zakon o osnovni šoli in Zakon o usmerjenem izobraževanju. Vključitev teh knjižnic v slovenski knjižno-informacijski sistem pa določa zakon o knjižničarstvu. Ob reformiranju osnovnega šolstva leta 1972 in kasneje srednjega šolstva je knjižničarska stroka pripravila standarde za delovanje šolskih knjižnic, ki jih je republiški zavod za šolstvo tudi verificiral. Glavna vsebina teh standardov pravi, da je šolska knjižnica informacijski center, ki knjižnično gradivo zbira, strokovno obdeluje in ga s skupinskimi ter individualnimi oblikami dela z učenci vključuje v osvajanje učne snovi. Obenem pa knjižničarjevo delo usmerja od strokovne obdelave gradiva v pedagoško domišljeno, servisno in tudi asistentsko službo učencu in učitelju. Tako je šolska knjižnica nujni sestavni del celotnega vzgojnega in izobraževalnega dela na šoli, in to v materialnem, organizacijskem in vsebinskem smislu. Standardi opozarjajo, da le urejene materialne in kadrovske-razmere zagotavljajo nemoteno delo teh knjižnic, in to: zadosten knjižni fond (8 do 10 knjig v osnovni in 10 do 14 knjig v srednji šoli) ob dokupu knjige na učenca, ustrezno avdio-vizualno gradivo (plošče, kasete, filme itn.), strokovno in pedagoško usposobljen kader ter domišljeno strokovno in pedagoško izdelan program dela. Z manjšimi ali večjimi odstopanji je tako opredeljeno knjižničarstvo povsod po Jugoslaviji.« Torej tudi v Pomurju in je tu v praksi tako? »Standardi in zakonodaja dajejo čudovito podobo življenja šolskih knjižnic, vendar je v praksi močno drugače tudi v Pomurju. Od ustreznih prostorov, preko finančnih sredstev za knjige, periodiko in avdivizualno gradivo, izposoje, raznih oblik dela z učenci, kadra, do vključevanja v življenje in delo šole. Šole iščejo izgovor v pomanjkanju denarja za nesanirane knjižnice, je pa v večini primerov to neutemeljeno, ker strokovna ureditev knjižnice ne stane ogromno. To potrjuje tistih šest osnovnih šol, ki so v Pomurju knjižnice uredile tudi s katalogi, ter vse srednje šole. Predvsem pa ni izgovora tudi zato, ker je preteklo že petnajst let, od kar se to terja od osnovnih šol in v sedemdesetih letih ni bilo gospodarske stabilizacije!« Ker očitno status šolskih knjižnic v Pomurju ni povsem rešen, je treba analizirati, zakaj je temu tako. Je to strokovna neusposobljenost, ali je krivo pomanjkanje kadrov, ali kaj tretjega. O tem na Zavodu za šolstvo gotovo razmišljate, tovarišica Jakljeva? CILKA JAKELJ: »Strokovna neusposobljenost menda ni os- Položaj in vloga šolskih knjižnic ter status knjižničarjev novni vzrok, kajti slavisti, ki velikokrat opravljajo vlogo knjižničarja, so strokovno usposobljeni za to delo. Gotovo je največji vzrok v pomanjkanju sredstev.« Pred dvema letoma je bila opravljena anketa o stanju in delovanju šolskih knjižnic v Pomurju. Nosilca sta bila Zavod za šolstvo in Aktiv knjižničarjev, na pobudo izobraževalne skupnosti soboške občine. Zajeli pa ste celotno Pomurje, ko ste to anketo izvajali. Do kakšnih rezultatov ste prišli? j VERA GORIČKI: »Ta anketa me je zelo presenetila v negativnem smislu. Življenje šolskih knjižnic, predvsem osnovnih, je prikazala slabše, kot sem do takrat mislila in trdila. Če začnem s prostorskimi problemi, le tri večje osnovne šole v Pomurju zadostijo standardom (Lendava, Beltinci in Gornja Radgona) ter tri ali štiri od manjših šol. Problematične so tudi novogradnje, kajti šole v Radencih in Puconcih na primer, so bile grajene Jože Vugrinec brez knjižničnih prostorov. Samo petnajst šol v Pomurju ima čitalnico, od teh dvanajst v knjižnici. So pa šole iskale izhode in jih največkrat našle po kabinetih, izpraznjenih razredih, ropotarnicah. Na marsikateri šoli bi se dalo najti ustreznejše prostore, ne trdim pa, da na vseh šolah.« Pomeni to, da za knjižnice šole nimajo posebej planiranih sredstev, ali da jih ne namenjajo za to dejavnost? »Šole dobivajo finančna sredstva ža svoje knjižnice, je pa vprašanje, kam jih prekanalizira-jo, ker nihče ne nadzoruje tega. Odmerjanje finančnih sredstev za knjižnice je zelo neenakomerno po šolah tudi v okviru iste občine. Tako je na primer šola ž 870 učenci pred tremi leti namenila za knjige 800 000 dinarjev, šola z 240 učenci pa enak znesek, šola s 450 učenci 170 000 dinarjev, druga šola z istim številom učencev pa za 100 000 manj. Pri tem izpostavljam ljutomersko občino, kjer osnovna šola v Ljutomeru s 690 učenci ni namenila za knjige niti dinarja. Podoben je problem knjižničarja v tej šoli, kjer je bil knjižničar v knjižnici nameščen le za dve uri.« Ker prihajate prav iz ljutomerske občine, lahko, tovarišica Jakelj, to gotovo pokomentirate? CILKA JAKELJ: »Razmere so v ljutomerski občini res naj bolj kritične, če gledamo na pomursko območje. V vseh osnovnih šolah so po občinah dva, trije ali celo več knjižničarjev, v ljutomerski občini pa tega ni. Podobno je tudi v srednjih šolah in tudi v tem šolskem letu problem ni ustrezno rešen.« Ker le 17 šol pokriva obvezno branje, je verjetno toliko večji naval na javne knjižnice. Kako se s Vera Gorički tem problemom spopadate v Pokrajinski in študijski knjižnici? JOŽE VUGRINEC: »Verjetno bo res držalo, da učenci osnovnih šol v zadnjem času bolj pogosto obiskujejo oddelke tako naše knjižnice v Murski Soboti in (kot sem obveščen) tudi v drugih občinskih matičnih knjižnicah. Obisk narašča, vendar bi rad ob tej priložnosti opozoril na neke vrste nerazumevanje oziroma razhajanje med nami in šolskimi knjižnicami, ko le-te od Cilka Jakelj občinskih splošnoizobraževalnih knjižnic zahtevajo, naj bi imele v svojem fondu veliko izvodov nekega dela, ki je v učnih programih predpisano za tako imenovano obvezno ali domače branje. V tem jim seveda ne moremo ugoditi, ker ne moremo nabavljati na primer trideset ali celo devetdeset izvodov nekega dela, pa tudi smotrno ne bi bilo zaradi morebitnih sprememb učnih programov. Skrb za nabavo take literature in v tolikih izvodih je pač njihova stvar, ali pa domena slavista, ki mora program obveznega branja razširiti z drugimi, novimi deli.« Kako pa je z medbibliotečno izposojo v tem prostoru? JOŽE VRUGRINEC: »Nekatere šole in v njih knjižničarji (največkrat slavisti) si v občin skih matičnih knjižnicah izposojajo precej gradiva, predvsem za obvezno branje in gradivo za razstave. Nekatere šole pa te možnosti ne izrabljajo oziroma se ne poslužujejo medbibliotečne izposoje.« Kakšni pa so pravzaprav standardi za šolskega knjižničarja in kako se uveljavlja pri nas? VERA GORIČKI: »Republiški zavod za šolstvo je verificiral standarde za osnovno šolo, in sicer 500 do 600 učencev in enega knjižničarja, vendar izobraževalna skupnost tega standarda ne priznava, ampak je postavila svojega — 800 učencev in en knjižničar. Na šolah, kjer je manj kot 600 učencev in ni nameščenega knjižničarja, je glede teh ur v Pomurju porazno stanje. Glede na tiste šole, ki imajo polno zaposlenega knjižničarja v knjižnici, bi morale šole s 300 do 600 učenci zaposliti knjižničarja s polovično obvezo, največ kar dosegamo, je 11 ur, največ šol pa nameni za knjižnico le po dve uri tedensko. Toliko, kot neki učiteljici manjka do letne kvote ur. V teh urah ni mogoče knjig niti strokovno obdelati, kaj šele izpeljati izposojo, sploh pa moramo odmisliti kakršnekoli druge oblike knjižnične vzgoje. Najbolj boleče je to za otroke vaških šol, kjer bi morala biti knjižna vzgoja večja kot v mestih, kjer imajo učenci na voljo tudi javno knjižnico z raznimi oblikami tovrstne vzgoje in tudi učenci v večjih središčih več berejo kot tisti na vasi. In ob tem se strahovito začudimo ali posmihamo ob podatku, ki ga je dala slovenska raziskava Knjiga in bralec, da v letu 1984 82 odstotkov anketiranih kmetov ni prebralo niti ene leposlovne knjige. In ni nam všeč, da otrokom kmetov in delavcev nihče ni dokazal, da niso manj inteligentni od otrok uslužbencev, vendar imajo šestkrat manjše možnosti za nadaljnje šolanje. Pri tem bi rada dodala še nekaj o sedanji gonji okrog odkrivanja talentov: Jan Makarovič v svoji raziskavi Šolanje in talenti dokazuje, da je pomanjkanje informacij, oprema šole, kultura šole, kar ima zanj tercialni pomen, tudi eden izmed bistvenih razlogov, da se inteligentnost ne realizira in da v Sloveniji izgubimo vsako leto 3000 potencialno nadarjenih strokovnjakov in namesto njih pridobimo 5000 povprečno nadarjenih. Nekaj jih gotovo izhaja iz Pomurja! In tudi zato knjižničarji tarnamo in prosimo za drugačen odnos do šolskih knjižnic, ne pa iz kake knjižničarske megalomanije.« Tarnanje pa očitno ne bo dovolj, s stanjem ne moremo biti zadovoljni in zato kot poznavalci gotovo razmišljamo tudi o spremembah. VERA GORIČKI: »Na aktivu šolskih knjižničarjev se že šest ali sedem let pogovarjamo o teh spremembah. Velikokrat smo jih že zapisali, bili smo tudi na aktivu ravnateljev osnovnih šol, razmere smo jim konkretno predo-čili, vendar kakšnih posebnih sprememb ali pomika na bolje ni bilo. Niso pa knjižničarji tisti, ki so prvi poklicani, da se trudijo in vlagajo svoje sile, da stvari spremenijo. Najprej so za to zadolžene šole same, potem Zavod za šolstvo, pedagoški delavci na šolah, če pa povzamem povzetke zapisnika z aktiva, pa so ti naslednji: Poenotili naj bi kriterije za vse šolske knjižnice, višina finančnih sredstev za nakup knjig glede na število učencev, določili ure knjižničarju, kjer je manj kot šeststo učencev na šoli, prenesli izposojo knjig iz razredov v knjižnico, knjižničarjem pa ustrezno zvišati število ur za delo v knjižnici ter uveljaviti planiranje sredstev posameznih šol za knjižnice in, ne nazadnje, da naj skrb za šolske knjižnice prevzame svetovalec za knjižničarstvo, ki pa ne sme biti v isti osebi s svetovalcem za slovenski jezik. Mogoče samo za nekaj ur tedensko.« Zahtevki so jasni, seveda je vprašanje njihove realizacije odprto, droban pa je korak, ki so ga naredili lani pri seznanjanju s knjigo v vrtcih. Verjetno je to prava smer v težnji uvajanja knjige najmlajšim, ki si jo lahko izposodijo tudi na dom. Brigita Bavčar ' kulturni i koledar PETEK, 11. SEPTEMBRA LENDAVA - Ob 18.00 bo v galeriji Lendava otvoritev pregledne razstave del domačina — akademskega slikarja Štefana Galiča. SOBOTA, 12. SEPTEMBRA LENDAVA — V okviru Lendavske trgatve bodo nastopile folklorne skupine: Veriga (Lesce), Ungareska (Szombathely). Kud Ivan Knez Koto-riba, Bečej (Vojvodina), Beltinci z nepogrešljivo Bando Kociper-Baranja in mestni pevski zbor Lenti. Iz Monoštra bo prišla godba na pihala, otroške igre bodo uprizorili otroci iz Za-laegerzsega, skeče sosedi iz Murskega Središča, na voljo pa bodo poleg dobre kapljice tudi domače jedi. NEDELJA, 13. SEPTEMBRA DOLNJI SLAVEČI - Na slovesnosti v počastitev 250-letnice rojstva Mikloša Kuzmiča mu bodo ob 15.00 odkrili spominsko ploščo, Pokrajinska in študijska knjižnica pripravlja razstavo o življenju in delu prvega prekmurskega katoliškega pisatelja, nastopili bodo združeni cerkveni zbori in zapel Prekmurski oktet. Sumljiva oseba Gledališka skupina kulturnoume-tniškega društva Štefan Kovač v Murski Soboti pripravlja pod vodstvom režiserke Duše Škof in okriljem občinske Zveze kulturnih organizacij predstavo Sumljiva oseba. Besedilo Branislava Nušiča so po besedah tajnice Zveze Grete Škerget prilagodili jezikovnim zahtevam in pričakovanjem porabskih Slovencev na Madžarskem, kjer naj bi gledališka skupina. po uprizoritvah doma, gostovala. Izkušnje s Totovimi so bile namreč dobre, in ker bo večino sredstev za predstavo prispevala Zveza kulturnih organizacij Slovenije, prav zaradi napovedanega gostovanja v Porabju in po narodnostno mešanem območju Prekmurja, pripravljajo predstavo v narečju. Uprizoritev je napovedana za prve dni oktobra, bb ABONMA Zveza kulturnih .organizacij Murska Sobota bo tudi v sezoni 1987/88 organizirala kolektivne oglede gledaliških, opernih in baletnih predstav v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Edini možni termin je upokojenski abonma, ker so predstave praviloma ob nedeljah popoldne, takrat pa možen tudi posebni avtobusni prevoz za vse navdušence gledališča. V jesensko-zimski sezoni napoveduje SNG Maribor naslednje gledališke predstave: Čehov: Tri sestre, Dan-hert: Dediščina za dediščino, Linhart: Matiček se ženi, Novak: Vojaki zgodovine in predstava Slovenskega stalnega gledališča Trst. Opera in Balet pa napovedujeta Asafjeva Bahči-sarajsko fontano, Hercigonje Hlapca Jerneja in njegovo pravico, Smetane Prodano nevesto, Wassermana Človeka iz Manche in Verdija Ples v maskah. Na sedežu Zveze kulturnih organizacij v soboškem gradu se lahko prijavite do 25. tega meseca, željene informacije pa dobite tudi po telefonski številki 21957. JEZIK NI/ JE MAČEHA Za nami je gornjeradgonski sejem, ki je, kot pravijo, že zdavnaj prerasel prvotne okvire. Morda jih je v širitvenem in še kakšnem pogledu res, v jezikovnem pa nam primerjava pokaže, da se z leti prav nič ne spreminja. Povsod po svetu je normalno, da so napisi ob razstavljenih izdelkih (tudi) v jeziku, ki ga govorijo v deželi raz-štavljalca. Pri nas seveda ne. Zanima me, ali jugoslovanska podjetja tudi na sejme v Nemčijo, Ameriko, Afriko .. . pošiljajo napise z imeni, oznakami, zmogljivostmi in drugimi tehničnimi podatki v srbohrvaščini. Gotovo da si česa takega ne morejo in ne smejo privoščiti. In če so te napise že pripravili v domačih tovarnah izven Slovenije (ali pa celo tu), potem bi moral nekdo vendarle dodati napise v slovenščini. Ali pa si tega morda obiskovalci ne zaslužijo? Se bo spet potrebno sklicevati na zakon in citirati, kakšen mora biti jezik na območju Socialistične republike Slovenije? Borimo se za jezik, ki naj bi ga govorili naši rojaki v Porabju in jih pri tem kar se da podpiramo. Zato smo v prejšnjem Vestniku tudi zapisali besede (ki pa bi si jih moral prebrati tudi kdo v matični domovini) o jeziku: »... ne smete ga pozabiti, ker je siromak tisti človek, ki pozabi svoj materni jezik . ..« — Če se ga kdo sramuje, je siromak dvakrat. (mm) VESTNIK« 10. SEPTEMBRA 1987 STRAN 7 ne zgodi se vsak dan Sikstinska kapela novega Ribe so naša prihodnost — —i > rlnrntlnt;,, _1 -7 4 -7- . ...... .. . Michelangela? V preteklem desetletju, ko je Pravijo, da je to najzahtevnejši restavracijski projekt 20. stoletja. V osmih letih naj bi očistili Michelangelove freske v Sikstinski kapeli v Rimu, od tega pa traja že čiščenje tri leta. Stenske slike se bodo znebile umazanije, ki se je na njih nabirala 478 let. Tri od devetih scen Poslednje sodbe so že očistili. Očiščeni deli se svetijo in napovedujejo novo rojstvo Michelangelovega dela. Ves trud pa je treba priznati slikarjem, ikonografom in ostalim strokovnjakom, ki se trudijo z intenziviranjem barv in čiščenjem. Zaposlili so na primer posebnega strokovnjaka, ki usklajuje samo barve. Hkrati z restavriranjem pa so se pojavila tudi nasprotovanja čiščenju Sikstinske kapele, še posebej močna, ko se je restavratorska skupina približala najbolj slavni Michelangelovi sliki, sliki Adama. Pojavili so se nasprotniki, ki delajo na področju zgodovine umetnosti, kritike umetnosti itd. V čiščenju vidijo nevaren korak, ki so se ga po njihovem mneriju lotili brez realnega znanja. Prava freska je ena najobstoj-nejših slikarskih tehnik. Slika se na svež omet z barvami, ki so topljive v vodi. Poznamo pa tudi nepravo fresko, Italijani jo imenujejo »al secco«. Na nepravih freskah se barve hitreje odrgnejo. Tega se je zavedal tudi Michelangelo, zato nobene druge freske »al secco« ne vsebujejo lepila, kot ravno Michelangelove. Vedel je, da tovrstna freska brez lepila ne bo vzdržala. Nasprotniki so prepričani, da je nekatere zatemnjene dele Michelangelo že sam načrtoval in naslikal. Zagovarjajo tudi mnenje, da restavratorji niso dovolj preštudirali Sikstinske kapele, pa tudi čistilno sredstvo, ki ga uporabljajo, da je še vedno negativno testirano. Nov videz fresk pa žaljivo primerjajo z nanovo popleskanim stanovanjem. Dvignili so toliko 'hrupa, da so k stvari morali resno pristopiti strokovnjaki renesančne umetnosti in največji poznavalci Michelangelove umetnosti, ki so z argumenti podprli čiščenje in zavrnili trditve nasprotnikov o naglici in nezadostni raziskavi. Obiskali so delovno skupino in se na lastne oči prepričali, da le ni tako in da sproti proučujejo in testirajo vsak del freske. Poudarili so, da je svežina barv in oblik na sikstinskem stropu povsem v skladu z italijanskim slikarstvom iz 16. stoletja. Popolnoma zagovarjajo blišč »novega Michelangela«. Eden izmed dobrih poznavalcev Michelangela trdi, daje Michelangelo hotel svoje slike še re-tuširati in nekatere ornamente poudariti v zlatu, toda to mu je preprečil Julij II., ki je zahteval, da mora biti kapela končana na dan vseh svetih, novembra 1512. leta. Nekdo pa je razgrnil tudi Michelangelovo etiko ali, bolje rečeno-, Michelangelov odnos do Leonarda da Vincija. Pravijo, da je Michelangelo prevzel delo v Sikstinski kapeli samo zato, da bi pokazal .moč, kakršne njegov tekmec Leonardo ni zmogel. Baje je tudi vseskozi godrnjal čez to veliko nalogo, vendar ne zaradi tega,, da je ne bi bil zmožen kot najboljši mojster freske. Takoj ko je Vatikan predložil to restavracijo, je prišlo do raznih sumničenj, kljub objavljenim znanstvenim analizam. Leta 1984 je reportažo o tem objavila tudi italijanska televizija. Toda vsa nasprotovanja so bila zaman, sedaj sta očiščeni že dve tretjini stropa. Očiščeni predeli so ob isti svetlobi zdaj jasnejši in svetlejši, pri vsem skupaj pa so ohranili tudi slavno prostorsko kakovost. Obnovljena kapela bo privabila tudi več ljudi, ki si bodo prišli ogledat veličastno Michelangelovo stvaritev. Že zdaj jo je obiskalo po 18.000 ljudi na leto. Nov videz Sikstinske kapele pa bo privabil tudi veliko firbcev. v ravnanju ljudi prevladovala filozofija čimvečjega izkoriščanja naravnih virov, so ribiške flote po vvsem svetu močno zredčile ribje jate v svetovnih morjih. Kjer so bili bolj učinkoviti, tam je zdaj ribje bogastvo toliko manjše. Nikogar torej ne bi smelo čuditi, zakaj italijanski ribiči vdirajo k nam. Bolje opremljeni in bolj učinkoviti od naših so na svojem koncu Jadranskega morja temeljito počistili z ribami, školjkami in mehkužci, zdaj pa se podajajo v krivolov v naše morje, kjer je več življenja. Marsikje po svetu pa ribiči nimajo možnosti krasti sosedu. Čilski in perujski ribiči so skoraj iztrebili bogate in velike ribje jate v južnoameriškem tihomorskem obalnem pasu, podobno pa je močno osiromašen tudi severni Atlantik. Vse od leta 1979 se vsakoletni svetovni ulov rib,.izračunan na prebivalca, zmanjšuje, čeprav je ulov iz leta v leto večji. Po grobih ocenah je v zadnjih letih morska »žetev« znašala okrog 74 milijonov ton in več. Ribolov po starem torej nima prave prihodnosti. Znanstveniki, mednarodne organizacije, posamezniki in vlade posameznih držav pospešeno raziskujejo, uvajajo in spodbujajo nov način ribištva, se pravi akvakulture. Že zdaj so ribe pomemben vir hrane v svetu, saj pokrivajo 23 odstotkov potreb po živalskih beljakovinah. Ribe so v mnogih deželah sploh glavni vir beljakovin v prehrani prebivalstva. Poleg tega je ribištvo pomembno tudi z gospodarskega stališča. Po podatkih Svetovne banke 20 milijonov ljudi živi od lova in gojenja rib, milijoni pa žive od transporta, predelave in prodaje rib. Z razvojem sodobnega morskega ribo-gojništva pa se pomen rib v svetovni prehrani in gospodarstvu še povečuje. Sedaj je delež, ki ga predstavljajo ribogojnice v svetovnem ribištvu, sicer majhen, se pa veča in bo nekega dne zanesljivo vsaj tolikšen, kot je zdaj delež ulova rib iz morja. Ribogojništvo ni nova zamisel. Ribe so gojili že stari Kitajci, in to že pred 4000 leti. Kitajska je še danes vodilna sila na tem področju in močno prekaša vse druge. Na drugem mestu je po gojenju rib, školjk in alg Japonska, sledijo ji Indija in nekatere druge azijske države. Razviti svet Zahoda je daleč za njimi, medtem ko je v Južni Ameriki in Afriki ribogojstvo na začetni stopnji. Na Kitajskem pridobe iz ribogojnic več kot četrtino rib, ki jih vsako leto pojedo, medtem ko velja za svetovne razmere, da iz ribogojnic krijejo le šestino potreb po ribah. Ribe so sploh primerne za gojenje. Izkazalo se je, da precej bolj učinkovito kot toplokrvne domače živali pretvarjajo rastlinsko hrano v meso. Govedo požre sedemkrat več hrane, da pridobi kilogram na teži, kot nekatere ribe, ki jih gojijo v ribnikih in na ribjih farmah. Mamica pri petinpetdesetih letih Ni še dolgo od tega, ko smo brali, da je neka južnoameri-čanka rodila dvaintridesetega otroka. Sedaj je prišla v svet novica, da v angleškem Nottinghamu pričakuje otroka neka petinpetaesetletna babica (ima že vnuke, stare od 16 do 22 let). Poročena je s 65-le-tnim upokojencem. Po Guinnessovi knjigi rekordov je najstarejša mati neka Američanka, ki je leta 1956 rodila'otroka, ko ji je bilo 57 let in 129 dni. In še en nenavaden dogodek: 104 upokojenci iz nekega kraja blizu Leipziga so pripravili svojemu učitelju slovesnost ob njegovi stoletnici. V Egiptu se je močno razpaslo trgovanje s človeškimi organi. Neznanci so ugrabili šestletno dekletce, ki so jo starši čez štiri dni vso izmučeno našli na domačem stopnišču. Otrok je imel ob sebi za skoraj 33 milijona dinarjev egiptovskih bankovcev, kar naj bi bilo plačilo za nasilno odvzeto ledvico. Preprodajalec je ledvico prodal za Mnogi prodajajo svoje organe zgolj zato, da bi prišli do denarja, drugi zato, da bi si z izkupičkom ohranili golo življenje. Na vožnjo z računalnikom Že dvajset let je minilo, odkar so ljubitelji in oboževalci Jamesa Bonda in njegovih akcij videli, kako je ta najmoški vozil rolls roycea z vgrajenim zaslonom, ki je prikazoval zemljevid, premikajoča točka pa njegov trenutni položaj. Sedaj pa je napredek računalniške tehnologije obrnil hollywoodsko fantazijo v resničnost. V Ameriki sta se pojavila kar dva zelo podobna izuma. Prvi se imenuje Navigator ali po naše Pomorščak, ki pomaga vozniku najti njegovo končno postajo. Poleg volana je na armaturni plošči vgrajen ekran, na katerem se z zeleno barvo pokaže elektronska karta mestnih ulic, ki jih vsebuje zapis na disketi. S pomočjo kompasa, ki je montiran na strehi in kolesih, se določa smer in pošljejo informacije v računalnik, ta pa navodila prek zaslona vozniku. Na zemljevidu se pokaže mreža ulic ih avenij, in ko se avto začne premikati, se na zaslonu izpiše tudi ime ulice, po kateri vozi. Druga podobna naprava — imenuje se Šoferski vodič in jo propagirajo Kalifornijci — ravno tako pokaže na zaslonu mrežo ulic in križišč, vsebuje pa tudi raznovrstne cestne omejitve in semaforje. Pra- vijo, da bodo vozniki z bolj tekočo vožnjo prihranili gorivo in čas. Trenutno naprav še’ ne prodajajo, vendar piedvidevajo, da jo bodo vozniki kmalu lahko našli na tržišču, še pred letom 1990. Načrtovalci pripravljajo tudi kup disket z različnimi mestnimi omrežji, žal ne našimi, ker so preskromna. Kivi in njegova jajca Jajca znese samica r jamo, ki jo prav v ta namen skopljeta skupaj s partnerjem. Slednji je tudi sicer nepogrešljiv. Edino on vali in ob teh priložnostih se ves čas posti, saj vstane kvečjemu enkrat na teden. To je zgledna skrb, če upoštevamo, da mladi kivi prekljuje lupino po 80 dneh. Se pa očitno pozna na mladiču, saj ima že ob rojstvu popolnoma razvito perje. Kivi je posebnež med ptičjimi vrstniki že po omenjenih lastnostih, vendar nenavaden še v čem. Perje bolj spominja na žimo, rep- nih peres sploh nima in tudi v krilih so zastopana prav skromno. Tako bo nepoučeni kivija le težko imel za ptiča. Vendar je ptič, in to takšen, da bi pred njim zardevali mnogi pernati lepotci, da o domačih kurah niti ne govorimo. Vsaj v zvezi z jajci. V Tibetu mrtvi za hrano jastrebom Med posebnostmi, ki ločujejo posamezne človeške kulture z različnih koncev sveta, sodi med vidnejše način pokopavanja mrtvih. Današnji Evropejec bi enako nerad pristal na mumificiranje, ki je bilo navada starih Egipčanov, kakor Hindujec za pogreb brez sežiga. Za prebivalce Tibeta je značilen obred, imenovan nebeški pogreb, v katerem telesa mrtvih prepuščajo jastrebom. Očividci so popisali ta običaj v Lhasi, svetem mestu lamitskih budistov in tibetanski prestolnici. Obred se začenja tako, da dovažajo trupla s kamioni na griček zunaj mesta. V belo platno zavita telesa umrlih zložijo na kamnito mizo, nakar začnejo z delom »pogrebci«. Režejo trupla, sekajo jih na.čim manjše koščke, drobijo kosti in vse skupaj mešajo z močnato hrano. Potem kličejo jastrebe. S tem imajo še najmanj dela, saj leži kralj bogov, kar pomeni Lhasa po tibetansko, na nadmorski višini okrog 3600 metrov, poleg tega so ujede navajene na te vrste plen in prežijo v bližini. Ko se spustijo na razsekana trupla, se odvali pogrebcem kamen od srca, saj so jastrebi Tibetancem svete ptice, ki ustrežejo mrtvecem. V tibetanski veri namreč velja, da mora telo nečemu služiti še potlej, ko ga s smrtjo zapusti duša. Čeprav se zdi početje nena- vadno, ga je vendarle mogoče tudi pojasniti. V Tibetu je premalo drv, da bi mrtve sežigali, Evropejcem poznane grobove je težko kopati zategadelj, ker so tla zamrznjena; torej naj pride na pomoč narava s krdeli roparskih ptic. Če se jastrebi ne spustijo z bližnjih vrhov, imajo domorodci to za slabo znamenje. Zato se bojijo vsega, kar bi spodilo ujede, in tako odganjajo tudi radovedne turiste, ki trumoma romajo na ihaške pogrebe. Tamkajšnje oblasti si na moč prizadevajo zaustaviti nezdržano reko obiskovalcev ali jo zadržati dovolj daleč stran, da ne bi motila obredov. Za zdaj so uradno prepovedale pristop h kraju nebeškega pogreba. nhambum NtakaMraVK Arina, bujon, emrigakr, rtom id s nad. Na dvorišče domačije s številko 79 v Selu še najbolj zvit nebodigatreba ne bi prišel neopažen. Samo nekaj korakov s ceste in že se z vseh strani pripodijo dlakasti ljubljenci gospodinje Marije Hari in lajajo tako dolgo, dokler se tudi sama ne pojavi z gorjačo. Pa niso napadalni. Lajajo iz nekakšne varnostne razdalje, glasni pa so, da po obisku rabiš nekaj počitka za bobniče. Marija je v preteklosti vzredila že množico psov in psičk, ki so ji v veliko veselje in težko se loči od vsakega, ki ga komu podari. Trenutno jih ima »samo« dvanajst in pri prehrani niso preveč izbirčni — posebno jim teknejo kuhane svinjske glave, jajčka, pa tudi sveže klobase kakršne imamo včasih za malico ... Mjon.inuoakr,i*lnM Ato«. utri E MESNA INDUSTRIJA n .Ota MURSKA SOBOTA ...JEPAC PAŠTETA KEKEC! Zdpro san se v vouske okvire, takše so gnesden naše manire. Deca pdlik idejo v šoule, starišon furt so vekše nevoule. Tej šteri mislijo ka so že velki, ploudijo se po sakšen zaselki. Z mopedi se okouli naganjajo, v nevarnost malo deco spravlajo. Senje v Radgoni bilou je srečno, škoda pravijo ka nej je večno. Sakši lokal je dnevno bio pun, dosta toga na državni račun. Nejvrejdno guča je pravo moj Janoš, gnes je najboukše biti cinkaroš. Sto md na vladi strice, lejko vd davle nejkrite menice. V Madridu se je kakšnih 30 tisoč ljudi dve uri obmetavalo s paradižniki. Uničili so kakšnih 50 ton paradižnikov. Udeleženci te »paradižniške bitke« so se oblekli v belo, da bi se zadetki bolje videli. Nenavadna prireditev je tradicionalna. XXX Neki kaznjenec v kaznilnici Bartow na Floridi je bil obsojen na dodatnih 15 let drugje smo prebrali zapora, ker je hotel v kaznilnico pritihotapiti osem pločevink piva. XXX Sovjetski znanstveniki trdijo, da bo neki velikanski asteroid, ki je na poti proti Zemlji, leta 2115 uničil naš planet, če ga ne bodo pravočasno razstrelili. Suši Mounth (21) iz Arkan-sasa je že izbrala garderobo za prve jesenske dneve. znak ki vam daje GARANCIJO kvalitete *•*•*•*•* ii IZOLACIJE SERVIS li & CO | PTUJ i SLAVKO FURMAN — PTUJ JJ pri železniški postaji HAJDJNA generalne vseh znemk zamnovdniltov in HoMov ZA OBNOVO OHIŠJA DAJEMO TRILETNO GARANCIJO vaša cenjena naročila lahko oddate nonstop po telefonu št. 062/771-637 za storitve v vaiem domu ne zaračunavamo KILOMETRINE STRAN 8 VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 za vsakogar nekaj KROMPIR ZA POTENCO Če imate težave s potenco, jejte čim več krompirja, priporoča neki angleški zdravnik. Krompir je uvrstil med najučinkovitejše afrodiziake. O tem je napisal tudi knjigo. V njej trdi, da je zdaj tudi znanstveno dokazana učin- kovitost krompirja na moško potenco, in to zaradi vitamina E, ki ga vsebuje. Poleg krompirja štejemo med afrodiziake tudi poper in paradižnik, ki je bil nekdaj znan kot »jabolko ljubezni«. Angleški zdravnik piše, da so KAKŠNA OČALA POTREBUJETE? Kdaj in zakaj potrebujemo očala? Ljudje, ki morajo nositi očala, so zaradi njih nejevoljni in po mačehovsko ravnajo s korektivnimi stekelci. A je škoda! če očala uporabljamo, da z njimi spreminjamo svoj tip, lahko postanejo modni okras. Najpogostejši primeri slabovidnosti in kako se kažejo? Kratkovidnost: Na kratko razdaljo vidimo brez težav, nerazločno pa vidimo oddaljene predmete. Slika na televizijskem zaslonu je medla, ne razločimo obcestnih napisov, ne prepoznamo ljudi na drugi strani ceste. Daljnovidnost: Teže jo prepoznamo. Pri branju imamo občutek, da rporamo zelo napenjati oči, ali nas glavobol opozori, da nekaj ni prav. Daljnovidno oko razločno vidi samo na daljavo, za vse kar je bliže, pa se očesne mišice samodejno napno in od tega glavobol. Starostna daljnovidnost prizadene ostrino vida okrog 45 leta. Kdor opazi, da lahko bere časopis, če ga odnese bliže k svetlobi in če pri branju potrebuje »daljše roke«, si bo precej pomagal z očali. Slabo vidijo tudi nekateri otroci, a tega ne opazimo zmeraj pravočasno. Človek, ki nosi očala, mora na pregled k okulistu. Do 35. leta je priporočljivo, da si gre pregledat vid vsake štiri leta, po tej starosti pa na dve leti. Kratek tekst, s katerim ugotovite vašo vidnost: Tett za odrasle. Razdalja petih metrov. Na katero stran je odprt E? Gornja vrsta 80-odstotni, spodnja 100-odstotni vid. Test za otroka. Razdalja petih metrov. Gornja vrsta 80-odstotni vid, spodnja 100-odstotni. V medicini se čedalje bolj uveljavlja prepričanje, da pomanjkanje telesnega dela kvari ožilje in povzroča nevarna obolenja srca. Potepanje po hribih in hoja po mestnih ulicah — vseeno je, kaj si kdo lahko privošči, le hoditi mora RADIO MURSKA SOBOTA 5 NAJ Glasbena lestvica 5 NAJ 1. / 1VA/VAM DANCE WITH SOMEBODY — Whitney Huston 2. 3. 4. 5. : LIVING DAYLIGHTS - Aha . NINA — Komet / CANT STOP LOVING YOU — Michael Jackson BELI PORSHE — Finese Skladbe lahko slišite v oddaji 21-232, 11. septembra 1987. Lestvica nastaja v sodelovanju s hi-fi videostudiem na Kidričevi 21, 69000 Murska Sobota, telefon: 25-577. Glasovnice — dopisnice — pošljite na naslov: Radio Murska Sobota, Titova 29/1, 69000 Murska Sobota, s pripisom: za 5 naj. NAŠA RISBA VAS PRIPIS prvi krompir, ki so ga v 16. stoletju uvozili v Evropo iz Južne Amerike, propagirali predvsem kot afrodiziak, temu primerna pa je bila tudi cena. Ko so kasneje začeli krompir pridelovati tudi v Evropi, mu je cena padla, tako da so ga lahko jedli tudi manj premožni. Posledica tega je bila, da je začelo število rojstev v deželah, kjer so jedli veliko krompirja, skokovito naraščati. Diuretiki slabijo srce Nekatere ženske so zelo lahkomiselne, ko brez zdravnikovega nadzorstva jemljejo diuretike, da bi shujšale. Diuretiki so sredstvo za lažje izločanje seča. Zloraba diuretikov lahko pripelje do izgube kalija, začne se zapeka, ženska je izčrpana in nazadnje ji tako nevarno hujšanje oslabi srce. Hkrati organizmu lahko primanjkuje tudi kuhinjske soli, zato se preveč zniža krvni tlak, mišice se boleče krčijo, postajajo šibke, ženska je brez volje, delo ji ne gre od rok, pogosto jo muči glavobol. Diuretiki pri zdravem človeku res povzročajo, da shujša, ker se pod njihovim vplivom iz tkiv izločata voda in sol. Toda ko ta sredstva neha jemati, se spet zredi. Zdravnik lahko s krvnim testom ugotovi, ati ženska jemlje diuretike. NOVO NA TRGU BIOPED V trgovinah s semeni in gnojili so začeli prodajati naravno biološko gnojilo bioped, izdelek deževnikov, ki se hranijo z organskimi odpadki. Bioped je primeren za gnojenje sobnih, balkonskih in okrasnih rastlin, zelenjave, sadnega drevja, vinske trte, zelišč in za pogozdovanje. Ugodno vpliva na presajevanje, rast, zorenje sadov in obilnejši pridelek. Je brez vonja, uporaben je takoj in tudi pri občutljivejših rastlinah ga ni mogoče predozirati. Dobro zadržuje vlago in omogoča zračnost zemlje. Novo biološko gnojilo bo najbolj razveselilo vrtičkarje, saj ga prodajajo tudi v manjših količinah. Kaj je pasja Pasjo mast, ki jo sedaj zelo redko uporabljamo, so nekoč priporočali v domačem zdravilstvu. Domnevali so, da so v njej neki'hormoni in zdravilne snovi. Vendar to ni bilo nikoli dokazano. V zgodovini domačega zdravilstva so še najbolj cenili pasjo mast v čarovništvu. Uporabljali so jo kot nadomestek za svinjsko mast. Pasja mast je po sestavi najbližja sestavi človekove kože. Pasja mast naj bi bila bele barve, precej zrnata in mehka, sčasoma pa naj bi se razdelila na tekoči in trdni del. Strokovnjaki domnevajo, da v tej masti ni posebno zdravilnih učinkovin, lahko pa seveda bolnika psihološko pripravi do prepričanja, da mu mast v resnici pomaga. ZDRAVNIKI PRIPOROČAJO hitro — sta rehabilitacija za vse, ki imajo bolno ožilje. Zdravniki pravijo, da nenehno gibanje povečuje gmoto mišic, poleg tega se oovečuie število žil. Tudi pljuča se med hitro hojo okrepijo, svež zrak pa je predvsem RECEPT ZA VAS NABODALO Priprava: Ponev z debelim dnom segrejemo na plinskem ali električnem štedilniku. Na ploščo naložimo marinirane sestavine za nabodalo. Opečemo in na leseno ali kovinasto nabodalo nataknemo po vrsti: meso, zelenjavo, meso. Pred pečenjem mariniramo meso in zelenjavo, tako da vse posolimo, potresemo s česnom, namažemo z gorčico, pokapljamo z oljem in pustimo vsaj pol ure na hladnem. Najprej pečemo meso in krompir, dodamo čebulo, nato papriko, slanino in na koncu paradižnik. Potrebujemo (za dve osebi): 20 dag svinjske ribice, 2 krompirja, 2 rezini slanine, 1 čebulo, 1 papriko, 1 paradižnik, sol, papriko v prahu, 1 dag olja in 2 dag gorčice. MODNI NASVET nov model Stara srajca Srajca je tudi letos pomemben del garderobe, še zlasti za mlade. Predlagamo vam, da iz stare srajce klasičnega kroja z majhnimi popravki naredite nov model. Na primer: srajco lahko skrajšate do pasu in ji dodaste bele čipke ali v pasu našijte širok pas, ki se lahko veže v bogato pentljo. Če želite imeti daljšo srajco prek bokov, ji prišijte trak v pasu, skozi katerega lahko potegnete gumo. Možnosti so velike in vaša iznajdljivost pride do veljave. Odvisno od tega, kaj srajci dodaste, bo le-ta dobila novo podobo: športno, romantično, elegantno in jo lahko nosite podnevi ali za večerne izhode. za astmatike nenadomestljivo zdravilo. Najnovejše raziskave so pokazale, da se med hojo razkraja holesterol. Med naporom zajemamo veliko kisika, zato krvna maščoba hitro izgoreva. Hoja je potemtakem tudi sredstvo, ki človeku ohranja vitalnost. Zdravi in bolni navadno delajo podobne napake. Večina precenjuje svoje zmožnosti in se zažene v hribe enkrat na leto, sicer pa samo sedijo, ne ukvarjajo se niti s športom niti ne obdelujejo vrta, tudi pešačijo ne, ampak se vozijo. Zadostovalo bi, če bi šli peš v službo in na tej poti vsaj pet minut tako hitro hodili, da bi pospešeno dihali. Če bi to delali vsak dan, bi bili pripravljeni za planine. MNOGI, K! SO GA ŽE POSKUSILI, PRAVIJO: TO JE. IZDELEK, KI SE HVALI SAM! MURSKA SOBOTA SESTAVIL MARKO NAPAST OPERA MUSORG-SKEGA; RUSKI CAR GRŠKI OTOK OBREDNA OPRAVA DUHOVNIKOV INDONEZIJ- SKI DEL MOLUKOV DOMAČA ŽIVAL MOČNO USPAVALO NAJVEČJI OTOK V OTOČJU RIUKIU PLANOTA V SREDNJI DALMACIJI ORNAMENT ITALIJANSKI POPEVKAR (MASSIMO) IRSKA REVOLUCIONARNA ARMADA KAMBOŠKI DRŽAVNIK PISATELJ DAVIČO GOSPODINJSKA POTREBŠČINA NATRU LUKA V JUŽNI ITALUI GALIJ POLOŽAJ, DRŽA BESEDNJAK KISIK KAMNITA GMOTA ZASLOMBA DENARNA ENOTA V ZDA MESTO V ŠVICI, V KANTONU BERN ITALIJANSKA TISKOVNA DRUŽBA RABA NARODNOOSVOBODILNA VOJSKA SRBSKI TEDNIK NIKELJ ŠPANSKI TENIŠKI IGRALEC (MANUEL) ČRNE KOZE REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE - Vodoravno: huriska, one-step, Limpopo, MA, anis, eter, CT, N, stvar, katar, O, Orr, Tof, Liam, PA, Ladoga, enakost, Na, Asta. VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987 STRAN 9 Dragi šolarji! Mogoče ste nekateri že prelistavali prejšnjo številko Vestnika in iskali, če je spet kaj za vas, saj se je vendar začelo novo šolsko leto. Da, kako tega ne bi vedel in tudi sam čutil! Torej sem še kako mislil tudi na vas. Toda čakal sem, da mi boste kaj poslali, in to se je zgodilo šele minuli petek, ko mi je naša tajnica prinesla pošto in dejala: »No, pionirčki so ti spet začeli pisati!« Verjemite mi, da sem bil te prve vaše pošte v novem šolskem letu še kako vesel. O štorkljah pa mi niste med počitnicami nič napisali in zdaj se tudi ne trudite več, saj so že odletele iz naših krajev. In kaj naj torej pišete? Zaenkrat si želim le to, da bodo vaši prispevki zanimivi, aktualni in originalni; pa da bodo, če se le da, napisani s pisalnim strojem. Tudi risarji se boste imeli priložnost izkazati — toda le s črno-belimi risbami. zato se ne trudite z barvanjem. Kakšne domače naloge pa vam zaenkrat še ne bi rad dal, saj imate zdaj najbrž še polno drugih skrbi. Toliko za začetek, saj bo še priložnost, da si kaj povemo. V novem šolskem letu pa obilico nove- P.S.: Prvo pošto sem prejel z osnovnih šol na Šafarskem in v Odrancih. Ker Klavdija Žabot še ne zna pisati, je svoj prvi šolski dan opisala z risbo. ga znanja in nobene enice — to vam želi in vas pozdravlja vaš (stric urednik) Jože Graj-Jožko ZA NOVE PROGRAME IN RAZMERJA Zadnja razširjena seja Odbora za kulturno sodelovanje z zamejskimi Slovenci in s tujino v Murski Soboti ni bila najuspešnejša v dogovoru za sestavo vsebinskih in finančnih programov pripadnikov madžarske narodnosti v soboški in lendavski občini za naslednje leto. Zato, ker so navzoči ugotovili, da na tem področju ni novih programov, ki bi zagotovili več sredstev, in ker na terenu še ni bilo pogovorov s predstavniki društev. Na območju soboške občine so samo štiri: v Prosenjakovcih, Domanjševcih, na Hodošu in Motvarjevcih. V slednjih nažira namenska sredstva občinske kulturne skupnosti za obnovo kulturne oziroma večnamenske dvorane v gasilskem domu inflacija, namesto da bi bila koristno uporabljena. Tako kot posnetek stanja pa bo potrebno pripraviti tudi analizo upadanja finančnih sredstev za kulturno dejavnost pripadnikov madžarske narodnosti, ki so v primerjavi z italijansko narodnostno skupnostjo v vedno večjem razkoraku. Razlog je med drugim tudi v razdrobljenosti in sla- bi obveščenosti ter neorganiziranosti v soboški občini, kjer ni poklicnega tajnika sisa pripadnikov madžarske narodnosti in prave koordinacije ter odziva intelektualcev tako pri organizaciji kot spremljanju prireditev. Tako je bilo več kot o vsebini programov (za kar je odbor za kulturno sodelovanje pravzaprav pristojen) izrečeno o tem, kako odpraviti napake v preteklosti in poživiti dejavnost ter aktivirati društva, predvsem pa mlade v njih in po šolah. Za pripravo programov in njihovo finančno ovrednotenje pa se bo potrebno ponovno sestati, preseči občinsko razmejitev in s skupnimi močmi zaprositi za večji kos, na osnovi dejavnosti seveda. B. Bavčar MARIBOR SE JE PREDSTAVIL NA VINSKEM SEJMU V LJUBLJANI S PROGRAMOM sadnih sirupov & Styria Quality® kar zagotavlja vrhunsko kakovost Proizvodnja pijač, kisa in specializiranih prehrambenih proizvodov, p. o., Maribor, 62000 Maribor, Kardeljeva cesta 65, pp 178, telefon (062) 302 711, 33 550. Kmetijski kombinat Radgona, TOZD Radgonske gorice, Gornja Radgona 1 RADGONSKI PENI M M FRANCOZI JI' PR A V I.B ŠAMPANJEC Pravi šampanjec iz radgonske kleti je zlata radgonska penina čemeriti<, ker sva tudi midva z možem govorila le madžarsko. On je namreč po rodu Madžar. Torej si nisem uspela najti toliko časa, da bi jih naučila tudi slovensko ... pa mi je zelo žal. Mislim, da bi bilo to zelo dobro. Jaz sem, na primer, hodila v Rusijo pa na Češko in tam sem se lahko sporazumela s slovenšči- Najstarejša Dolnjeseničanka Marija Sulič s hčerko Kristino. Obe lepo govorita slovensko, njuni vnuki oziroma otroci pa bolj malo. poskušamo uganiti. Bolj v šali smo dejali, da nekaj čez 60 let; pa seje tako nasmejala, kot če bi ji povedali dober vic. Mogoče ji je laskalo, da smo jo naredili tako mlado. »Že 88 let sem stara. Dobro bi bilo, če me ne bi bolela noga, da bi lahko več delala. Ko sem bila mlada, se mi ni preveč dobro godilo. Zdaj nisem lačna in hčerka zame lepo skrbi. V mladih letih pa sem kosila, mlatila, orala . .. Zanimalo nas je tudi, ali je doživela kaj posebnega. »Ja, v Ameriki sem bila. Šla sem na obisk k svojemu sinu in sestrama. To je bilo leta 1972. Tam se mi je zares dobro godilo, toda vseeno sem se raje vrnila domov.« Povedala nam je tudi, da je v mladosti znala samo slovensko, saj so doma vedno tako govorili. Tudi Kristina (po možu Mo-nek Joszefne) je govorila samo slovensko, preden je začela obi- no. Da, to je žalostno, da naša slovenska reč >dol pride«« In ko smo menili, da so temu precej krivi tudi starši, je odgovorila: »Da, res smo krivi tudi mi, toda pomislite, ves dan delaš, prideš domov, pa nimaš moči, da bi še otroke učil. Ko so moji hodili v šolo, še niso imeli slovenskega jezika. Samo pri verouku so se učili po domače. Zdaj pa imajo v šoli celo dvojezični pouk. Otroci se morajo učiti tudi slovensko. To je dobro.« Šola zares poskuša naučiti mlade Porabce slovenski jezik, vendar zaenkrat velikih sprememb ni čutiti, ker se otroci v šoli učijo knjižno slovenščino, pogovorni jezik pa je prekmursko narečje, zato se starši izgovarjajo, da jim ne morejo pomagati. Vendar, zakaj jih ne učijo domačega narečja, ki je del slovenskega knjižnega jezika. To pa je najbrž že vprašanje zavesti. Jože GRAJ STi-AN 16 VESTNIK, 10. SEPTEMBRA 1987