214
Prijela je kupico in pila z žejnimi požirki. Kapljica se je razlila na njeno belo obleko.
„Ah, Mara! Poglej, polila sem! Če se prehladim! Zebe me, na prsih čutim mrzlo kapljo!"
„Srcek, ne prehladiš se ne! Veruj mi, da se ne prehladiš! LLzi in spančkaj!"
Mara je sedla k njej. Malči se je pa dvignila, oklenila ji bele roke krog vratu in pričela ihteti . . .                                  (DALJE.)
ZVONIMIR:
TOPLIH DIHOV...
1 oplih dihov, toplih sapic duša si želi,
da vzbudi se iz turobne zimske žalosti. ..
Sem čez morje lahno diha pomladanji dih, v barčico so sedli fantje srčec žalostnih.
Barčica čez morje plava, jadra se bleste, fantje sem se čez valove radostni smeje . ..
Tudi jaz bom v barko stopil, jadral čez morje, da iz mračne zimske tuge se vzbudi srce . . .
ZVONIMIR:
SREČA.
/lašumeli temni lesi pesem so veselo, o pomladi in o sreči vse je zašumelo.
Stal sem na parobku gozda in sem prisluškaval, tamkaj v lesih nekdo tiho je po temi taval.
Kdo je hodil tako plaho, kakor bi se skrival? Sreča moja, o kateri tolikrat sem snival?
Sreča moja po temini gozdni je hodila, duša v temi je življenja žalostna blodila . ..