------   44------
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
210. Ruščuk. Po železnici do Varne.
Pri Ruščuku smo. „Tu se moram razgledati," omenil sem poleg stoječemu Božidaru. „Vele, da je Ruščuk najvažnejše trgovsko mesto na bolgarskej Donavi. Vlak oddrvi še le ob devetih, toraj imam dosta (/asa.
„Da, tudi mene zanima ogledati od blizu, kako se razvija ta najnovejši narod evropski, in naši rodni bratje/
Izkrcavši one potnike, kateri so ostali v Ruščuku, potegnil je nas parobrod malo dalje, kjer stoji kolodvor. Tu nam mitničar v sivej opravi, kakoršna je bitni znak bolgarski, pregleda torbe, pa nas pusti, da se sprehajamo po kolodvoru do devete ure. Ker nas Mayer opozarja, da se na železniških postajah do Varne, razen Tode in ovočja, ne dobiva ničesar, zato se je treba preskrbeti s hrano. . Stopili smo s Francozinjo v bifet. Za kos kruha in sira, pa nekoliko narezkov salame je zahteval trgovec dva franka. Da se je to Francozinji zdelo predrago, podala mu je vendar dva srbska dinarja, katera je na parobodu morala vzeti za dva franka. Ali trgovec moli roko in hoče imeti še dvajset santimov. „Kaj?" zarohni ona. „Fo vsem svetu je frank, frank, ako vi nečete drugače, pa imate nazaj svojo robo" in vrže mu jo na plošček. Ker midva nisva marala za salame, kupila sva od drugega Bolgara nekakih kolačev.
„Kako to," poprašal sem mladega Bolgara, ki je pod verando nosil na sebi celo skladalnico knjig in novin na prodajo, „da srbski dinar nima tu popolne veljave ?*
„Srbi", odgovori mi smejoč se lokavo, „pobijajo naše leve, a mi njihove dinare!"
„E da bi vas koklja brcnila !a Čemu se prepirajo jednokrvni bratje! Naj pazijo, da se jim od teh raz-porov ne izleže kako novo Kosovo!
Kupivši od njega vsak svoje novine za zabavo po potu do Varne, o katerej Mayer veli tole: „Die Bahn (Strecke) bis Varna bietet nichts Anziehendes," hiteli smo navkreber v sam Ruščuk. Ima vojarne, utrdbe, 29 džamij, 2 bolgarski, 1 grško, i katoliško cerkev,   4 bol-
garske in L katoliško šolo, 2 bukvami, 1 bolgarske novine, deset konzulatov, in mnogo evropskih prodajalnic in tvornic. Na posebnem glasu so zlatarske tvornice, v katerih izdelujejo razen lišp od srebra in zlata ; potem lončarske, v katerih izdelujejo črno posodje s srebrnimi okraski opisano. Duš ima Ruščuk do 26.000, polovico Turkov, čez 9000 kristjanov, in 1200 Judov.
Glavna ulica, ki vodi od kolodvora do gostilne Isla Hane, ima enonadstropne hiše ob obeh straneh, nekatere so zidane, nekatere lesene. Pri tleh so navadno prodajalcice. Po ulici leži hud prah, ki ti napravlja bolečine v očeh, tako da mnogi tudi oslepe. Bolgari, pravi velikani, vozijo vodo v sodih z Donave za kuho in perilo. Šli smo v gostilno Isla Hane, katero je neki Srb s Pančeve prav evropski uredil, da si prašno grlo ope-remo z limonado. Sedli smo na velikem vrtu nasproti častnikom bolgarske , vojne, kateri so kavo pili. To so skoro sami Rusi, ker domačinov še ni. Tudi oprava jim je ruska. Govore mej seboj zgolj ruski. Pri drugej mizi so sedeli Bolgari. Poslušali smo napeto, ali skoro jih nismo razumeli. To 80 bili vzhodni Bolgari, kateri se tudi sami težko porazumejo s svojimi zahodnimi brati, kateri stanujejo bližje Sroske.
Kmalu nam strežnik Srb prinese limonade. Take pijače pa še ne. Da se vsi francoski slastičarji zjedinijo, ne napravijo ti tako sladkorezkega in kaj vem tfakoš-nega hladila. Čim več piješ te pijače, tem več je želiš. Okrepljeni smo se spustili proti Donavi, in prišli smo na cesto, ali šetališče, kakor tu vele, od koder je videk na Rumun8ko, zlasti na trgovsko mesto Gjurgjevo, v kateri bi lahko skočil, da imaš orjaške noge. Ta cesta je jamasta z zanikarnimi robinjami, ali akacijami, kakor napečno velimo, obsajena. No nič ne de, šetališče je radi vidika. Ker Ruščuk stoji visoko nad Donavo, in ni zavarovan z nikakoršaim gorjem od severne straui, zato mu je podnebje zelo spremenljivo. Malo ima vedrih in mirnih dnij v etu; vedno ga škropi dež. Ko srno se nagledali te lepote, spustili smo se mej kvakanjem krokarjev, kateri tu mesto golobov hiše oživljajo, k Donavi. Od tu se leze zopet po gričastem svetu na vzhodno stran, koder so se raztresle turške, a dalje po jarku tudi judovske kolibe. Turki, veliisi ljudje, krepkih mišic, leže pred prodajalnicami. Ker nas je prah preveč šče-getal, nismo šli gledat lepih vrtov zunaj mesta, katere hvalijo potopisci, temveč smo jo brzo mahali nazaj proti železnici. S potom »mo videli puste prostore, po-drtine, kupe raznih rečij in smetij. Ker je bilo še dosta časa, začeli smo hoditi po kolodvoru. Ko smo se naho-dili, sedli smo v kupe prvega razreda. Kupe kakor dunajski, prostoreu, priročen, čist, z elastičnimi sedali, da ti ni treba boljšega želeti. Naposled smo oddrdrali; vozili smo malo počasnejše kakor na italijansKih železnicah, a dosta hitrejše kakor na avstroogerskih s kon-dukterjem Bolgarom, ki govori tuli še nemški in francoski.  Francozinja   se  je  stisnila v kot   in jela mižati,
-----    45    —
Božidar se je odmaknil daleč na drugo stran, a jaz sem sedel pri oknu in gledal okolico. Vele, da je to zoprna okolica, ali meni ni. saj je bolgarska! Res so hiše male, ali meni se zde zanimive radi posebne bolgarske stavbe. Zemlja je, dokler oko nese, valovita, dobro obdelana, njive se vrste z gozdiči, livadami in pašniki, po katerih se pasejo čreue. Pred leti se je tu košatila nepregledna hraščina, katero pa so Turki posekali in v Carjigrad zvozili za gradnjo brodov. V štiridesetih letih, ako Bog dade, hočejo se posekani prostori zopet zarasti s sadu-nosnim drevjem. Bolgarska sela so prav taka, kakoršna so do Ruščuka. in nehote odvračaš oči od pomilovanja.
Na postaji Šejtandžiku so vreli potniki v malo hišo, tudi mi smo stopili za njimi z radovednosti. Grizli so in se davili nad bifteki. Mi smo hoteli boljše jesti, zato smo kupili od nemške strežnice pečeno pišče, sira, kruha in steklenico šomlavca, kolikor gre na tri osebe; dali smo za vse vkup pet frankov. Potem smo hiteli koj nazaj v kupe, ker stražar je že držal zvonec, da pozvoni na odhod- Razgrnili smo novine pa začeli mej smehom in vsakovrstnimi šalami srečno zobati ono mr-vico hrane, in jo zalivati iz skupne steklenice. Midva z Božidarom sva se obrisala ob novine, Francozinja pa ob krilo, kakor naše kmetice.
Cim bolje smo se bližali Varni, teaa živejše je Francozinja, ki je že več potov tu se vozila, pripovedovala o divoti Bosfora in o množini brodov v Carjem-gradu. V misel pa je vzela tudi strahote ob vkrcavanju na parobrod v Varni. Kmalu smo obstali na lepem kolodvoru, a Varne še nismo ugledali.
(Dalje prihodnjič.)