Neil White: NASLEDNJA ŽRTEV Naslov izvirnika: Next to die Prva knjiga trilogije o Joeju in Samu Parkerju. Prevod: Matejka Križan Lektura: Saša Šega Crnič Prelom: Matejka Križan Naslovnica: EVING, Trebnje Urednica: Matejka Križan Založništvo in distribucija: LYNX, Matejka Križan s. p., Braslovče 70, 3314 Braslovče GSM: 040-717-445 www.beremknjige.si Braslovče, 2023 Elektronska izdaja. ©Neil White, 2013 © za Slovenijo: Lynx, 2022 Prvič objavljejo v Veliki Britaniji pri Sphere, 2013. Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov. Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna. URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617207057 Cena: 17,99 € Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 155673091 ISBN 978-961-7207-05-7 (ePUB) 1 Korakal je sem in tja, zaskrbljeno, a vznemirjeno. To je torej to, tukaj si je želel biti, to je bil del njegovega načrta, nov začetek. Bilo je tiho, slišalo se je le hreščanje izpod njegovih podplatov, ki pa je spominjalo na oddih, na premor, noč je bila namreč polna vika in krika, nekdo se je tepel in upiral, in jeznih glasov. Jutro je bilo drugačno. Jutro je pomenilo nov začetek. Na to se mora osredotočiti. Začeti znova. Zaživeti znova. Ustavil se je, roke uperil v boke in pogledal v tla. Opazil je svoje čevlje, preprosto rjave, brez vezalk in leska, iztrošene in obrabljene do mere, da so se zlili v eno s tlemi in postali skoraj neopazni. Premikal jih je naokrog, delal majhne kroge zgolj zato, da so ostali vidni. Podplati so ustvarjali mehke šelesteče zvoke. Sedel je in se sklonil. Pripravljen je. Mora biti pripravljen. Globoko je vdihnil in si z dlanmi pokril obraz, kožo je vlekel navzdol, da je pordela, za hip si je zastrl prizor pred seboj. Blažena temota, a kaj kmalu so jo napolnili njihovi obrazi, zamegljene poteze, zevajoča usta, žgoči pogledi. Njihova izmaličena telesa, a dovolj ni bilo nikoli. Sunkovito je odprl oči. Pospešeno je dihal, na čelo so mu stopile kaplje potu. Kako je prišel do sem? Vedel je, kako se je vse začelo, toda ne bi smel končati tukaj. Roke je umaknil z obraza in jih iztegnil predse, dlani je obrnil navzgor. Le koža, mišice in kosti. Roke je počasi obrnil, dlani navzdol, da je namesto s prstjo umazanih gub videl zgolj tanke prste. Tudi nohte bi imel umazane, če ne bi imel pogrizenih, pa tudi kožico ob njih, tako da so njegovi prsti spominjali na štrclje z otečenimi konicami. A še vedno ga je osupnilo, česa so bili zmožni. Na videz tako običajni, a v njih se je skrivala neverjetna moč, prestopili so vsakršno mejo. Kako je mogoče, da so videti tako normalni? Bile so le roke, a ni šlo le zanje. Šlo je zanjo. Vedno je šlo zanjo. Spet je zaprl oči. Mora jo pozabiti, a težko bo, namreč, vedno ko je hotel izriniti njo, so se vrnile druge. Med svojimi prsti je občutil njihove lase, dolge in mehke, podobne nežnim poljubom na koži, zaradi statike so prasketali kot iskrice. Debelo je pogoltnil. Ampak spomini so bili zelo živi, švigali so po njegovih mislih in mu glavo polnili z zvoki upiranja in ječanjem, nato še s kriki, dokler niso pridušeno utihnili. Med spominjanjem je sopel. Prazen prostor, poln odmevov, v rokah mehki lasje, ropot plastike, prevrnjen stol, topot lesa na betonskih tleh. Roke je sklenil okoli kolen. Obdržati mora vajeti v rokah, tako ne sme več razmišljati. To je preteklost. Mora naprej. To je nov začetek. Prvi dan. 2 Joe Parker se je zibal na stolu in gledal skozi okno, opazoval je vse živahnejši trg. Poklical je policijske postaje v Manchestru in v nekaj okoliških krajih, preveril je, kdo so nedavni priporniki. Meje v kazenskem pravu so precej zabrisane. Pravna pisarna potrebuje merico vsakodnevnega osnovnega posla, pijance in nočne izgrednike, ki polnijo praznine med večjimi primeri in firmi ustvarjajo ime. In Joe vsako jutro pokliče vse pripore v radiju dvajsetih kilometrov že samo zato, da preveri, ali je kdorkoli omenil njegovo ime. Nihče ga ni, kot ponavadi, a z vsakodnevnim pomenkovanjem je izvedel, ali se je dogodil kak velik primer. Umori. Detomori. Posilstva. Manchestrske čenče so bile del njegove vsakodnevne rutine. Če že kaj drugega ne, so mu pomagale širiti sloves. V mestu je bilo nekaj pomembnih igralcev in Joe se je moral boriti, da je ostajal opažen. Za njegove šefe v komercialnih in civilnih oddelkih, v elegantnih oblekah in z zateglimi nasmeški je bilo bistvo prava vedno in samo denar. Za Joeja je bila najpomembnejša borba, drama. Joe se je s stolom vred nagnil proti oknu. Pogled je imel na majhen park, zaplato trave in dreves ter asfaltnih poti ob stari cerkvi, mirnega kotička, obdanega s stavbami iz rdeče opeke, v katerih so imeli svoje pisarne odvetniki in pravniki, računovodje in nepremičninski cenilci. Visoka okna z belimi lesenimi rešetkastimi okvirji so gledala proti zelenim železnim ograjam, popestrenim z rožnatimi rododendroni, spomenik na sredi parka – kamnit križ na podstavku v spomin na še vedno tam pokopana trupla – je bil komajda viden, okoli njega so v majhnem krogu stale klopi. Tako se je začel vsak Joejev dan. V pisarno je prišel že pred sedmo in se lotil na mizi nakopičenega dela, njegove načrte so motile stranke, ki jim v njihovem kaotičnem življenju dogovorjeni sestanki niso pomenili ničesar. Povečini se dogovora niso držale, razen ob petkih popoldan, ko je obisk Joejeve pisarne običajno pomenil izgovor, da so ga prosili za denar, s katerim bi prebrodili še en vikend v svojem propadlem življenju. Odvetniška zbornica je kazenskim odvetnikom prepovedala dajati svojim strankam darila, toda Joe se je trudil ravnati prav. Bistvo pravil je, da te ne ujamejo. Joe je gledal, kako se je mesto pred njim obujalo v življenje. Geranije, vrtnice in ognjič so z vijoličnimi in rumenimi cvetovi krasili trate, drevesne krošnje so v zgodnjem poletju bujno zelenele. Park je predstavljal majhen kotiček miru, ločen od trgovinic in prometnih cest, po katerih so se delavci in prodajalci drenjali v središče mesta in ki so se nekako trudile zaokrožiti ostanke industrijske revolucije. Bilo je kar nekaj nasprotovanj, na primer zaradi visokih stekel Beetham Towerja, povsem nepremišljeno visokih in tankih, ki so samo čakala, da se bodo sesula na opečnate viadukte in mrežo kanalov. Kadar je bilo vetrovno, so ta stekla ropotala kot zbor flavt. Okoliške trgovine so se gnetle v pritličjih nekdanjih skladišč, preteklost se je spremenila v prihodnost, a čeprav se je mesto z vsakim letom spremenilo in na novo rodilo, je park ostajal enak. Joe je bil pri Honeywellih že dobro leto, odkar je zapustil Mahone, eno od največjih kazenskih pravnih firm, kjer je delo narekovala skupina garaških odvetnikov, a kot partnerja ga niso hoteli sprejeti. Začel je zagnano in naivno, pridružil se jim je takoj po diplomi, želel si je samo pridobiti licenco in ustvariti ime. Hotel je spremeniti svet in popraviti nekaj krivic. Pri Mahonih je spoznal, da ni važno, kako dober si, temveč koliko denarja lahko prineseš. Joeju za to ni bilo mar, prepričan je bil, da zmore oboje. Vedel je, da je dober odvetnik. To je vedel že vse od otroštva, ko se je s sosedom prerekal, da mu je dovoljeno nabijati žogo v ograjo, ker se morajo otroci igrati zunaj, pa tudi žogo je brcal samo na svojo stran ograje. Joe se je spominjal, kako se je starec obrnil, zmajeval z glavo in si med vračanjem v hišo mrmral nekaj o tem, da je 'prebrisan fantič', a zanos mu je dala zmaga v prepiru. Zdaj je opazoval Monico, pripravnico v firmi, ki je prečkala park in zaobšla skupino taj čija, pogost jutranji ritual, s katerim so pisarniški delavci v sredo mesta poskušali vnesti alternativni utrip, in delovalo je. Monica se je ustavila in si ogledovala telovadce, a bolj zato, da bi se izognila pisarni kot zaradi razgleda. Ko je spet zavila proti pisarni, je Joe pogledal stran od okna. Čas je, da se osredotoči na delo pred seboj. Odprla so se vrata. Gina Ross, upokojena detektivka, se je kot preiskovalka firmi pridružila istočasno kot Joe. Kot večina škifov je po upokojitvi pogrešala igro, pri petdesetih je bila premlada, da bi preostanek svojih let čakala, da mine čas. Na svojem telesu ni imela nobenih brazgotin, ki so jih tako ponosno nosili njeni kolegi. Nobenih obtolčenih členkov od premnogih sobotnih večernih turnej ali popokanih žil na obrazu iz bojnih podvigov v pubih. Namesto tega je imela temne lase, kratko, a čedno ostrižene in na strani počesane na prečo, prepredene z nekaj sivimi; postavo je imela športno in vitke noge, ki so kljubovale njeni starosti. Vendar pa službe ni dobila zaradi izgleda. Joe je dobro vedel, da je zaposliti osebo, ki pozna večino, najkrajša pot do policijskih trikov, in Gina je bila na svojem področju strokovnjakinja. S spogledljivostjo in nasmeškom si je zapornike pridobila na svojo stran, poslušali so njo in ne svojega odvetnika, še preradi so ji bili pripravljeni povedati zgodbo kljub nasvetu, naj molčijo. Ampak Gina ni bila zgolj lepa ženska na policijski postaji. Bila je bistra in marljiva. Bila je tudi vodilna detektivka v primeru, v katerega je bila vpletena Joejeva lastna družina, umoru njegove sestre Ellie, ki se je zgodil nekaj let prej, preden je postal odvetnik. Njena smrt je kot senca spremljala Joejevo življenje, čutil se je Gininega večnega dolžnika, četudi preiskava na koncu ni pokazala ničesar. V roki je držala košček papirja, majhen lepljiv listič. »Jutro, Gina,« jo je pozdravil. »Kaj imaš?« »Pravkar sem prejela klic iz celic na sodišču. Eden od zapornikov želi, da ga odslej zastopamo mi.« Joe se je skremžil. Takšne zamenjave ponavadi pomenijo le tratenje časa. Tisti, ki jim je bila odvzeta možnost plačila varščine, so se zanašali na druge, pogosto na odvetniško pisarno. »Kdo ga je zastopal na zaslišanju?« »Mahoni.« Joe je privzdignil obrv, Gina pa se je nasmehnila. »Sem si kar mislila, da te bo zanimalo.« »Kljub temu voham težave. Zakaj pa želi v zamenjavo?« »Ne vem, a izveva lahko samo na en način.« »Imeti mora hudičevo dober razlog. Mahoni se zlepa ne odrečejo stranki.« »Zdaj pa že zveniš, kot da te mika.« »Saj veš, kako deluje sistem, vendar ja, poslušam.« »Še bolj zainteresiran boš, ko ti bom povedala, za kakšen primer gre.« »Nadaljuj.« Gina mu je podala listič. »Za umor. In obtoženi zahteva tebe.« Joe je zamalo zažvižgal. Umor. Mahoni tega ne bi izpustili iz rok, za nobeno ceno. Umori sicer ne navržejo največ denarja, ker nimajo vnaprej določenih postavk kot zapleteni primeri prevar, kjer obsežna papirologija ustvarja veliko višje račune. Umor je pravzaprav zgolj napad z eno pričo manj, vendar pa je visoko cenjen, ker ponese firmino ime v nebo. Joe je pogledal listič. Na njem je bilo zapisano samo ime: Ronnie Bagley. »Bi ga moral poznati, glede na to, da zahteva mene?« »To pa boš moral vprašati njega,« je odvrnila Gina in se obrnila proti vratom, nato pa obstala v dišavnem oblačku, ki ga je pustila za seboj. »Morda pa ima zate rojstnodnevno voščilnico.« Joe je dvignil pogled. »Hvala, Gina. Nisi pozabila.« »Boš obiskal svojo mater?« »Kaj, da bi dan preživel v počasnem dušenju?« Pomahal je z lističem. »Obiskal jo bom kasneje, ko sem vrnem s sodišča.« »Kar se je zgodilo tvoji sestri, jo je močno udarilo, Joe. Tvojega očeta tudi. Bila sem zraven, spomnim se. Danes ji je zagotovo hudo.« Joe je molčal, čutil je, kako njegova dobrovoljnost puhti, preplavili so ga slabi spomini. »Tudi zame je, Gina. Vsi se borimo na svoj način.« Gina je prikimala, potem pa odšla iz pisarne. Joe se je še enkrat zavrtel na stolu in pogledal na trg. Monice ni bilo več tam, sedaj je bila nekje v stavbi, pa tudi udeleženci taj čija so se počasi odpravljali. Spet se je obrnil in s pogledom ošinil svoj odsev na steklu uokvirjene slike na steni – na njej je bil viktorijanski sodnik, tam pa je visel le zato, da bi pridodal resnosti prostora. Obleka, kravata, manšete. Odvetnik. In to uspešen. Bila je le fasada, vse to. Joe je imel skrivnost, temo, ki jo je poznal le on. Proti njej se je boril, a prišli so trenutki, ko ga je nadvladala. S prsti si je pritisnil na sence. Za naslednjih nekaj ur mora tisto utišati. Iti mora na sodišče. 3 Joe se je približal okrožnemu sodišču, visoki stavbi iz stekla in rdečega peščenjaka v zadnjem delu Crown Squara, nekoč odprtega tlakovanega prostora, za mnoge edinega preostalega trenutka svobode, na drugem koncu je namreč bilo kronsko sodišče. A nič več. Nekdanje sodišče so porušili, nadomestili so ga trendovski butiki in restavracije, ki so dale mestu pridih velemest, ko so odvetnikom, računovodjem in bankirjem, ki so posedali pred njimi, pili drago kavo in grizljali žitne ploščice, zagotavljali razvedrilo. To je ustvarilo čudno mešanico obtožencev in visoko čislanih posameznikov. Mimo je šel mlad par. Ona je bila odvisniško suha, nosila je umazane črne kavbojke in majico s kratkimi rokavi. On je bil vitek in mišičast, nosil je belo majico brez rokavov, na rokah je imel tatuje, a njegova drža je bila prej preteča kot športna. Zrinila sta se mimo dveh moških v poslovni obleki, z velikima sijočima urama na roki. Tadva sta imela povsem drugačno držo, samozavestno in uglajeno, z namenom privabiti poglede, medtem ko je mladi par izgledal zastrašujoče, da bi ljudje gledali proč. Monica je bila z Joejem, molče je hodila ob njem. Na sodišču ni mogla storiti ničesar, ne dokler ne bo zaključila pripravništva, lahko pa je posredovala sporočila, sodne sluge obveščala o Joejevem prihodu, pogosto je namreč bil v dveh sodnih dvoranah hkrati, ali od tožilcev sprejemala gradivo. To bo pripomoglo njeni prepoznavnosti, ljudje bodo poznali njen obraz in tako bo lažje premagala nervozo novopečene odvetnice. Del pripravništva je že opravila v precej bolj uglajeni atmosferi kronskega sodišča, kjer je vodila zapise in spoznavala, kako je treba odigrati velike primere, a če si želi delati v kazenskem pravu, ji bo posel zagotavljalo le vsakodnevno obiskovanje okrajnega in okrožnega sodišča. »No, katero področje prava boš izbrala, ko boš kvalificirana?« je vprašal Joe. »Ne vem,« je odvrnila Monica. Nekaj pobeglih pramenov si je popravila za uho, z drugo roko pa se je še močneje oklenila majhne aktovke, ki ji je v resnici služila kot torbica. »Všeč so mi telesne poškodbe in zapuščine.« Joe je razočarano zmajal z glavo. »Zgolj prelaganje papirjev. Zločini so zabavnejši.« »Zabavnejši?« »Ja, zabavnejši,« je ponovil. »Nihče se ne odloči za kazensko pravo zaradi denarja, a zanimivih anekdot ti ne bo nikoli zmanjkalo. Pomoč bi mi prav prišla. Razmisli.« Monica se je nasmehnila. »Hvala. Bom.« Nasmejana je vstopila tudi v okrožno sodišče, kjer sta se postavila v vrsto obtožencev in njihovih zagovornikov, da bi ju pregledali varnostniki, četudi so Joeja vsi poznali. Obleka še ni pomenila, da lahko preskoči vrsto. Monica je sproščeno hodila mimo gruč postopaških obtožencev, običajne množice brezdelnih zlikovcev s povešenimi rameni in jeznih pogledov, smola jim je kar vela iz nikotinskih gub na obrazu in piškavih zob. Joe jo je v firmi opazil ravno zaradi njene prisotnosti – v temni obleki in beli bluzi je bila zadržana in umirjena, vedno enaka na pogled, a Joe je opazil rdeče-zelen rob tatuja, ki ji je gledal izza ovratnika, pa tudi drobne luknjice od pirsingov na ušesih, čez dan namenjenih le nošnji uhanov. Izstopala je in privlačila prodajalce raznoraznega blaga. Kaj dobrega bi pomenila samo še ena siva obleka? Z dvigalom sta se odpeljala v drugo nadstropje, v bleščeč odprt prostor z visoko stekleno streho, po katerem so se ponosno sprehajali odvetniki firme Mahone. Bila je ena največjih pravnih firm v Manchestru, pomenila je status, zato so zagnani mladi odvetniki vsem vneto stresali roke in se priliznjeno nasmihali, počeli karkoli, da bi svojim strankam dali vedeti, da niso zgolj prijazni srednjerazredni otroci, katerih pravna kariera jih je pahnila na dno pravniškega sveta. Joe se je zrinil skozi skupinico ljudi, ki je postopala pred vrati sodniške stavbe, v ponedeljek zjutraj je bila vedno gneča. Mlade ženske so se pogovarjale z odvetniki svojih fantov, zanimalo jih je, kdaj se bodo vrnili domov. Nekaj novinarjev se je nadejalo, da bodo ujeli kak potencialno odmeven primer. Prevare in ilegalno priseljenstvo so se vedno dobro prodajali, a povečini so našli le ruševine človeških življenj. Alkohol, mamila in nasilje – temeljna trojica kazenskega prava. Ko se je približal vratom, ki so vodila do celic – centralni pripor – je pred njimi zagledal postopati moškega z mapo firme Mahone pod roko. Matta Liverja. Redki lasje in ozka očala, očitno je menil, da je biti odvetnik pomenilo imeti sijoče čevlje. Matt se je togo vzravnal, ko se mu je Joe približal. »Jutro, Matt,« je pozdravil Joe. »Zdi se, da si enega izgubil.« »Ronnie še ni tvoj.« »Torej, zakaj si tu? Mislil sem, da boš na sodišču in nudil pro bono usluge. Saj nočeš, da bi ti kdo speljal stranko, še preden jo ožigosaš s svojim imenom?« Matt je stisnil ustnice. Joe ga je debelo pogledal in se zasmejal. »Še nimaš podpisanih obrazcev? Staremu Mahonu to ne bo všeč, še posebej ne, če bom prevzel Ronnieja.« Matt je pristopil bliže. »Ves vikend, Joe. V soboto zvečer sem mu bil na voljo, pa tudi včeraj. In kje si bil ti?« »Spanca ti manjka,« je odvrnil Joe. »Zadah imaš po utrujenosti.« Še preden se je Matt lahko odzval, je Joe potrkal po oknu ob vratih, ki so vodila do celic. Okence se je odprlo, Joe pa se je nasmehnil krepkemu možakarju v beli srajci, s pasa mu je visela veriga. »Prišel sem k Ronnieju Bagleyju.« »Živijo, Joe. Pričakuje te.« Vrata so zabrnela, Joe in Monica pa sta vstopila. Matt jima je hotel slediti, toda Joe ga je ustavil. »Nikar se ne ponižuj. Staremu bom povedal, da si dal vse od sebe.« Matt je zaklel, ko so se mu pred nosom zaprla vrata, dokončnemu kliku elektronske ključavnice je sledila dobrodošla tišina. Paznik je pogledal Joeja. »Videti je precej zdelan.« »Kdo, Matt?« je vprašal Joe. »Naučiti se mora, da zgolj opravlja službo. Pri Mahonih ne bo nikoli postal partner.« »Si ti zato odšel?« Joe ni odgovoril. Razlog za njegov odhod ni bil z ničimer povezan z njegovo kariero. Pazniku je podal obrazec. »Ken, boš dal tole Ronnieju v podpis?« »Ni problema.« Protokol sicer ni bil takšen, ampak Joe je vedel, koga mora imeti na svoji strani. Tisti, ki so spremljali zapornike, so bili ljudje, ki so lahko tistim brez odvetnika prišepnili njegovo ime. Potrebnih je bilo le nekaj božičnih steklenic viskija. Paznik ju je pospremil v majhen steklen kiosk v kotu, Joe in Monica sta se stisnila vanj, njen parfum je napolnil majhen prostor. Za stekleno pregrado pred seboj sta videla prazen stol. »Še nikoli nisem srečala morilca,« je tiho pripomnila Monica. »Ne veva še, ali je morilec.« Monica je našobila ustnice. »Toda policija misli, da je nekoga umoril, zatorej zagotovo ima tehten razlog.« »Odvetnika sva, za naju so pomembni le dokazi in priče. Naučila se boš racionalizirati zadeve; vsak najde svoj način. Ne postani pa ena tistih odvetnic, ki zavzemajo strani, ker ne znajo prepoznati meje in se pustijo zvleči na napačno stran ter postanejo služabnice barabinov. Storil sem veliko vsega, česar ne bi smel, a odločilno je védenje, kaj te lahko udari nazaj. Bodi prijazna, vendar ohrani distanco, večina bi te namreč prodala v hipu, ko se znajde v težavah.« Monicino pripravniško lekcijo je zmotil hrup nekoga, ki se je na drugi strani pogovarjal s paznikom, potem pa je na stol na drugi strani stekla sedel zanemarjen moški. V vseh ozirih je bil povprečen. Povprečne višine, postave, bledikav, na kratko ostriženi lasje, a ne obriti, so mu štrleli v zrak, posledica dveh noči na priporniški vinilni žimnici. »Ronnie Bagley, sem Joe Parker. To je Monica Taylor.« Ronnie se je podrgnil po glavi. »Vem, kdo ste, gospod Parker. Jaz sem zahteval vas, če se spomnite.« Zvenel je utrujeno in poklapano. Ker Joe ni odgovoril, je nadaljeval: »Kaj ste pričakovali? Širok nasmeh? V kehi sem pristal zaradi umora.« »Prav, začniva od začetka,« je odvrnil Joe. Ponavadi svojim strankam ni popuščal, a sprevidel je, da je Ronnie pod velikim pritiskom. »Povejte mi, zakaj želite mene in ne Mahonov?« »Ko sem zahteval Mahone, sem mislil, da bom dobil vas.« »Ne delam več pri njih.« »Ja, zdaj to vem. No, kaj pa zdaj?« Joe je motril Ronnieja Bagleyja. Videti je bil jezen in ne nervozen ali prestrašen, kot bi komaj čakal, da se sojenje prične. Večina si želi vsem povedati, da so nedolžni, četudi to ni res. Joe je opazil še druge stvari. Ronniejeva levica je počivala v njegovi desnici, s palcem je nenehno drgnil po dlani, kar je izdajalo, da v resnici je nervozen. Med kazalcem in palcem je imel tetovaže, narejene doma, le majhne sive črtice, podobne praskam. Joe še vedno ni spregovoril, tišina je naraščala, Ronnie pa ga je še naprej vztrajno grdo gledal in se na stolu izmenično nagibal naprej in nazaj, pri miru ni mogel biti. Na njegovem obličju so bili obrisi nekdanjih čednih potez, zabrisanih z udarci pesti in življenja. Okoli ust je imel kadilske gubice, oči pa vdrte in pod njimi temne kolobarje. »Danes se ne bo zgodilo veliko,« je spregovoril Joe. »Nocoj boste premeščeni v zapor. Jutri ali bolj verjetno naslednji dan bo sodnik kronskega sodišča razmislil o varščini, a odobril je ne bo. In potem boste čakali na sojenje.« Ronnie je debelo pogoltnil in pogledal v tla. »Je res dokončno, da ne bom dobil varščine?« »Ja, ker ste obtoženi za umor.« »Ali obtoženim za umor nikoli ne odobrijo varščine?« »Ponavadi ne. Ronnie, ne bom vam vzbujal lažnih upov. Lahko vam povem resnico ali pa tisto, kar si želite slišati, toda dejstva se ne bodo spremenila.« Ronnie je še naprej gledal v tla in prikimal, bolj samemu sebi, kot bi slišal pričakovano novico. Ko je spet dvignil glavo, se je njegov pogled ustavil na Monici, ki si je za uho popravila lase in se nemirno presedla. »In vi ste?« »Monica Taylor,« je rekla in se odhrkala. »Pripravnica sem.« Joe je potapkal po steklu. »Tukaj sem, Ronnie,« je rekel in pokazal nase. »Povejte mi o primeru. Koga naj bi umorili?« Ronniejev pogled je še nekaj sekund počival na Monici, preden je odgovoril: »Svojo punco Carrie in Grace, najino hčer.« Joe si je tole zabeležil, čeprav je v resnici samo potreboval čas, da bi dojel slišano. »Kaj ste povedali policiji?« je nato vprašal Joe. »Ničesar. Le zakaj bi ji? Trupla niso našli nobenega. Če ni trupla, kako sem potem lahko obtožen za umor?« 4 In zdaj je bilo pomembno le čakanje. Glavo je naslonil na steno. Bila je hladna. Najhujši del je bila negotovost. Je prav ravnal? To je počel iz pravega razloga, ljubezni, ampak kaj, če se moti? Izkusil je vznemirjenje, tega se je zavedal, a vsemu mora narediti konec. Izgubil je nadzor. Toda v tihih trenutkih se je spominjal; spominov je bilo toliko, da jih ni moglo zmanjkati, misli so se mu vrnile k prvemu. Prvič je bilo po njegovi izbiri. To mu je bilo obljubljeno, ko je pristal. Videl jo je priti iz majhnega frizerskega salona nasproti počrnelega obzidja, ki je teklo okoli železniške postaje, v večni senci kamnitih hišk na položnem, nekoč s travo preraščenem kamnitem griču, najvišji točki mesta. Predstavljala je sijoče nasprotje temačnosti, ki ji je jemala žar. Lase je imela točno takšne, kot so mu bili všeč, dolge in ravne, nenavite in nepobarvane. Bili so naravni in mehki, četudi odrezani strogo ravno, da je skoraj lahko videl reze škarij. Poskušal se je upreti, to si je namreč obljubil, a se ni mogel, želja je bila premočna. Začela se je kot šepet, potem pa se je spremenila v ječanje, ob katerem mu je naraščal pritisk v glavi, kri mu je bíla po lobanji, pritisk je moral sprostiti. Odpravil se je za njo. Slišal je lahko le drsenje las po bluzi iz najlona, mehko prasketanje, ko so se zibali sem in tja. Bil je očaran, hipnotiziran. Vsakič ko se je ustavila in si ogledala izložbeno okno ali pogledala na mobilnik, je prečkal cesto, bal se je, da ga bo opazila, toda ona se je posvečala le svojemu odsevu. Popravljala si je pričesko, dolge in ravne lase je hotela imeti na obeh straneh enakomerno poravnane. Spominjal se je hladu škarij, majhnih škarjic v žepu, stiskal jih je med prsti, a skrite v dlani je čuval vse do trenutka, ko so zarezale svoj cilj. Njegovi prsti so bili pripravljeni, upajoč so čakali na priložnost. Na nagneteno trgovinico ali morda gnečo na ulici. Bil je spreten, kot žepar. Potem se je ustavila. Srce mu je razbijalo v prsih. Stala je na avtobusni postaji. Popolno. Ustavil se je ob njej. Ni ga opazila. Ko je pripeljal avtobus, je napel ušesa in slišal, kam je namenjena, sam je kupil vstopnico za daljšo pot. Videl bo, kam bo šla. Sedež za njo je bil prazen, sedel je nanj. Lasje so ji padali čez rob stola, gledal je, kako med zibanjem avtobusa nihajo pred njim, dihal je plitko, a sunkovito, usta je imel suha. Za njim ni bilo nikogar, spredaj je sedela le starka, a ga ni pogledala. Ne bo se ga spomnila. Iz žepa je potegnil škarje. Bile so njegovo orodje, majhno in ostro, naoljeno in neslišno. Le en hiter, brezhiben rez. Ko je avtobus ustavil na postaji, so se njeni lasje prenehali premikati. Približal jim je roko, škarje so bile pripravljene, tudi druga roka pod njimi, da bi jih ujela. Potreben je bil le en rez, rezili sta se združili in v njegovi dlani je pristal tri centimetre dolg pramen, mehak in lahek, da je zgolj požgečkal konice njegovih prstov. Stisnil je pest, občutil je prav vsak lasek. Spominjal se je, kako se mu je zameglil vid, čutil je silno željo, da bi bil čim prej doma, da bi lahko bil sam z njimi, potem pa je stresla z lasmi, zdelo se mu je, da se vse odvija v počasnem posnetku, dolgi prameni so se zibali kot mehka zavesa v vetriču. Videl ga je, le obris, a bilo je dovolj. Nežno krivuljo njenega tilnika, kjer so bili lasje najmehkejši, tako rahli kot rosa. Nagnil se je naprej. Tvegal je, kajti na vratu bi lahko začutila njegovo sapo, a moral se ji je približati. Krajše lase, na paža, je oboževal, zadaj visoko na kratko ostrižene, da si je lahko predstavljal, kako frizerske škarje drsijo po koži, kako lasje padajo na tla, kako nežno polzijo med prsti. Ampak kratki lasje so predstavljali težavo, ker bi se s škarjami lahko dotaknil kože, opozoril nase in na svoje škarje. Odrezani prameni, ki jih je zbiral, so bili tolažba, bližje brez dotikanja ni mogel. Ob pogledu na njeno zatilje ni mogel jasno razmišljati. Vstala je, da bi izstopila. Bluza ji je zaprasketala, ko so jo ošvrknili njeni dolgi lasje. Padali so ji po hrbtu in se nežno zibali v ritmu bokov, toda vsi vendarle niso bili poravnani. Krajši prameni so se dotikali ramen, zaradi statike so poplesovali. Želel si je več. Opazoval jo je, ko je stopila z avtobusa in zavila na dolgo ulico kamnitih hiš. Na koncu ulice so bila le prostrana polja, torej je tukaj živela. V tistem trenutku je vedel, da bo šel dlje, imel je namreč njene lase in vedel je, kje živi. Bila je prva. 5 Prizorišče na hodniku sodišča je bilo takšno kot ponavadi – odsotni obrazi so sede na umazanih, v tla pritrjenih modrih stolih čakali na zaslišanje, medtem ko so mimo njih hodili tožilci s prenosniki pod rokami. Večina branilcev je bila mladih, na njihovih mapah so se bleščali logotipi njihovih pravnih firm – naročeno jim je bilo, da morajo mape držati tako, da bo ime podjetja vidno, bili so neke vrste reklamni panoji. Joe se je prebijal proti sodni dvorani, Monica pa je capljala za njim. Za pogovore na hodniku se ni zmenil, obtoženi so si dajali duška o čemerkoli, kar jih je privedlo na sodišče, četudi so odvetniki njihove zgodbe priredili in omilili, jih obložili s kesanjem, da so bile pripravljene za pred sodnika. Joe je hitro preletel obraze, zgolj preveril je, ali koga prepozna, še posebej so ga zanimale nekdanje stranke Mahonov. Da so zamenjale zagovornika, ni bilo potrebno veliko, včasih le steklenica cenenega šerija, a danes ni videl nikogar poznanega. »Torej, kaj sledi?« je skoraj šepetaje vprašala Monica. »Od tožilstva bova dobila dokumentacijo, kasneje pa bova Ronnieja obiskala v zaporu. Zdaj mu preostane le dolgo čakanje na razplet, ki bo odločil o preostanku njegovega življenja.« Kramljanje je zamrlo, ko je Joe odrinil vrata sodne dvorane in ju je objela tišina. Vrste na videz lesenih miz in klopi so se vrstile proti sprednjemu delu dvorane, privzdignjenemu podiju, kjer so sedeli sodniki in od koder se je po dvorani širila pravica. Lev in samorog. Kraljevski grb. Dieu et mon droit. Klopi so polnili branilci. Eni so se pogovarjali, drugi so prebirali dosjeje ali reševali križanke. Joe je zastokal. Očitno bo gneča. Pogledal je na uro, moral bi biti nekje drugje. Pomislil je, da bi odšel, zamuditi ni hotel, ampak Ronniejev primer je bil preveč pomemben. Spet ga je zajela temota, njegovo razpoloženje se je v hipu spremenilo, ko ga je prešinilo, kaj se bo zgodilo kasneje. Ko ga bodo preplavili spomini in bo na površje spet priplavala skrivnost, ki jo je že petnajst let nosil s seboj. Ampak to bo prišlo kasneje. Zdaj in tukaj je bil pomemben Ronnie. Monici je pomignil, naj sede v zadnjo klop, sam pa se je odšel pogovorit s tožilko. Ko je zagledal Kim Reader, se je nasmehnil. Kim je bila stara kolegica s pravne fakultete, a nekoč sta bila nekaj več, skupaj ju je pripeljalo nekaj prepitih noči. Obrnila se je, izraz na obrazu je imela naveličan, pričakovala je tarnanje še enega branilca, ko pa je zagledala Joeja, se ji je obličje razjasnilo. »Joe Parker,« je rekla. »Lepo te je videti.« »Ja, tebe tudi. Kaj počneš tukaj? Mislil sem, da zdaj že igraš na velikih sodiščih.« »Dobila sem primer umora, ki ga ne dam iz rok, le da to pomeni, da moram obdržati tudi preostali del seznama.« Skremžila se je in pokazala na računalnik na leseni mizi, na katerem so bili vsi jutranji primeri, ki jih je morala predstaviti, ob njem pa je bil še kupček map nočnih primerov. »Ronnie Bagley?« je vprašal Joe. »Jaz ga zastopam.« Debelo ga je pogledala. »Ti si ga dobil?« Obrnila se je in pomignila proti človekoma, ki sta sedela na stolih ob steni, ženski in moškemu. Joe je ugibal, da sta detektiva. O tem so pričala njuna oblačila. Pastelna srajca, natančno zlikana, in čista obleka. Odvetniki so nosili ali dodobra iztrošene ali izjemno drage in elegantne. Vstala sta in prišla bliže, identifikacijski kartici sta jima bingljali z modrega traku okoli vratu. »Detektivka inšpektorica Evansova,« se je predstavila ženska, smeje, a Joe je takoj videl, da prisiljeno. Za zdaj je bila njegova sovražnica. »Policist Bolton,« je rekel moški za njo in iztegnil roko. Joe jo je sprejel, četudi je vedel, zakaj mu jo je ponudil. Da bi se ob močnem stisku spačil. »Dobro jutro, inšpektorica,« je pozdravil Joe. »Mislila sem, da Bagleyja zastopajo Mahoni,« je pripomnila Evansova. »Nič več.« »Me ne preseneča. Svetovali so mu, naj molči, a če bi imel kaj povedati, bi to tudi povedal. In morda ne bi bil obtožen.« »Potemtakem bi verjeli vsemu, kar bi povedal, inšpektorica?« je posmehljivo vprašal Joe. »Morda pa bi povedal, da tega ni storil in bi ga lahko izpustili.« Ob Joejevemu sarkazmu je Evansova zardela. Še preden je mogla kaj odvrniti, so se odprla stranska vrata in v dvorano so prišli sodniki – dva upokojenca v obleki in mlada ženska, pretirano privlačna za sodišče. Vsi v dvorani so ubogljivo vstali in se priklonili, potem pa je prostor napolnilo rožljanje ključa v ključavnici. Joe se je obrnil nazaj, proti stekleni celici za obtožence. Za neprebojnim steklom se je prikazal prepoten možakar v petdesetih in z lisicami na rokah, prvi nočni opitež. Na majici in spodnjem delu trenirke je imel sledove rigorozne noči v celici. Sodni sluga je začel govoriti, preveril je možakarjevo ime in datum rojstva, Joe pa je sprevidel, da primer Ronnieja Bagleyja potrebuje, da bi se zamotil od vsakodnevnega rovarjenja po uničenih življenjih. Odpravil se je proti klopi, da bi sedel, ob tem pa je opazil, da se detektiva šepetaje pogovarjata in prikimavata ter si ga ogledujeta. Potem sta vstala in odšla iz dvorane, toda Joe je dobil občutek, da je njegova vpletenost v primer samo še povečala njegovo pomembnost. 6 Joe je s pogledom ošinil materino hišo in se malce močneje oklenil volana. Na zunaj je bila hiša tiha polovica dvojčka z velikimi okni in majhno vrtno ograjo, privoz je vodil do garaže s precej zdelanimi lesenimi vrati. Joe je vedel, kaj ga čaka notri – rojstnodnevni banerji, torta, družinska zabava. A vse skupaj je bila farsa, s katero so ohranjali vtis, da je vse v najlepšem redu, da so srečna družina. Le ožji družinski člani so vedeli, kako globoko je družino pretresel Elliejin umor. Oče je zapadel v depresijo, ki je ni nikoli prebolel, tolažbo je iskal v steklenici. Pred petimi leti je možganska kap končala njegovo življenje. Joejeva mati je s pitjem nadaljevala, kjer je oče končal, in odtlej je hiša propadala. Njegova starša sta hišo kupila od mestne občine na višku nepremičninskega razcveta, pričakovala sta, da se bo izkazala kot naložba. Ostali lastniki nepremičnin na njihovi ulici so svoje hiše redno vzdrževali, a njegova mati je pustila, da je povsod rasla trava, streha je zamakala in tudi okenski okvirji so bili nagniti in že skoraj brez barve. Joe je hotel najeti dekoraterja, nekega dne se je celo sam prikazal s čopičem v roki, vendar mu mama ni dovolila, da bi se česarkoli dotaknil. Bilo je, kot bi ne prenesla misli, da življenje teče dalje, četudi je morala misliti na Ruby. Skrb za hišo bo morala počakati na drug dan. Zdaj ga je notri čakala šarada, v kateri je moral odigrati svojo vlogo, se pretvarjati, da obžaluje, ker je eno leto starejši, številka se je neprestano višala. Ampak to so pač počeli v družini Parker. Prav vse so praznovali skupaj, kot da bo družina razpadla, če ne bodo na vseh pomembnih dogodkih skupaj. Vendar pa ni bilo samo to. Šlo je za Ellie. Vse od takrat je bil vsak dan posvečen njegovi sestri. Vrnili so se spomini in bili so boleči, kot vedno, temna odeja je pretila, da ga bo zadušila. Njegov rojstni dan je večno pomenil skrivanje žalosti. Joe je pričakoval, da bo čas ublažil bolečino, a namesto tega jo je samo še krepil. Kriv je bil sam, ker je spomin nanjo ohranjal živ in bil jezen, kadar je imel občutek, da je pozabil in zaživel naprej. Pogledal se je v vzvratno ogledalo. Biti mora pripravljen, si nadeti najboljši nasmeh, a zavedal se je, da bo v trenutku, ko bo vstopil v domačo hišo, žalost spet postala odprta rana. Še posebej na njegov rojstni dan, na obletnico njene smrti. Ne, to ni res. Ni bilo točno tako. Ni umrla. Bila je umorjena. Hladnokrvno in okrutno. O tem ne bi smel razmišljati. Danes ni imel veliko na urniku, kajti vsako leto se je ponavljal isti vzorec – njegova mati je pripravila zabavo, četudi je zelo dobro vedela, da dan ne bo ostal slavnosten. Stopil je iz avta, dan je bil topel. V Manchestru je bilo pogosto vlažno, prekrivali so ga sivi oblaki dežja, ki ga deževna Irska ni uspela posrkati. Danes je bil eden redkih pozno spomladanskih dni, ptice so prepevale, običajno mrki penninski griči pa so se lesketali nad mestom. Železna ograjna vratca so zaškripala, ko jih je odprl in odkorakal po privozu in po tlakovani potki do hiše. Skozi okno je pogledala njegova sestra Ruby. Pomahala mu je. Pomahal ji je nazaj, potem ko je za steklenimi vhodnimi vrati uzrl njen obris, se je prešerno nasmehnil. Ruby je bila najstnica v polnem zamahu, visoka in vitka. Imela jih je komaj trinajst, razlika med njima je bila ogromna. »Vse najboljše,« je zacvilila in ga cmoknila na lice. »Mislila sem že, da te sploh ne bo.« »Tega pa res ne bi zamudil,« je odvrnil in se zasmejal, prisiljeno. Prijela ga je za roko in ga vlekla za seboj v hišo, takoj so ga preplavili prizori in vonjave otroštva – vonj po domačih piškotih, ki se je vil iz kuhinje, kičasti počitniški spominki na polici ob televiziji – pepelnik z Malte, zvonček iz Španije, nekaj šilc iz različnih krajev na Škotskem. Na polici nad kaminom so bile slike njega in njegovega brata, skupaj z Ellie, njegovo prvo mlajšo sestro. Pogled se mu je ustavil na Elliejini sliki. Praznovanje njegovega rojstnega dne je bilo vedno zgodaj dopoldan, preostanek dneva je bil namenjen Ellie. Umrla je na svoj osemnajsti rojstni dan, bila je posiljena in zadavljena, našli so jo v visoki travi nedaleč od šole. In tako je bil vsak njegov rojstni dan posvečen Ellie, in znebiti so se ga hoteli čim prej. Joeja je presenetilo, kako zelo je Ruby podobna Ellie. Po nasmešku, precej navihanem, lesku v očeh, kako si je grizla ustnico. Včasih ga je ta podobnost prav presunila. Preplavila ga je žalost in moral se je opomniti, da je Ruby samostojna oseba in ne zgolj zamenjava za sestro, ki jo je izgubil. »Si vendarle prišel?« Spregovoril je Sam, njegov brat. »Zabava je vendar moja,« je odvrnil Joe in se obrnil. »Moram biti pozen, to je moderno.« Sam se mu je nasmehnil. »Vse najboljše, brat.« Bil je detektiv, a drugačen od večine, ki jo je poznal Joe. Sam je bil tih in zamišljen, vitek, s čedno ostriženimi kratkimi lasmi, a nemiren, oči je skrival za očali. Bil je družinska vest, tisti, ki se je trudil vse obdržati skupaj, kot bi bilo življenje le niz resnobnih dolžnosti. In tako je ob rojstnih dnevih, praznikih in včasih zgolj zato, ker je bila vremenska napoved ugodna, poskrbel, da se je majhna skupinica zbrala in momljala med seboj. »Ja, hvala,« je rekel Joe. »Kje je mama?« »V zadnji sobi, hrano pripravlja. Saj jo poznaš, z nečim mora biti zaposlena.« »Kdaj greste na pokopališče?« »Ti ne greš zraven?« Joe je zavzdihnil. Vsako leto isto. »Delam.« Sam je sprva molčal. Nekaj sekund ga je jezno gledal in si pretegnil vrat, da je škrtnilo, potem pa rekel: »Če bi eno leto šel zraven, ti ne bi škodilo. Zaradi mame.« Joe je stopil bliže k njemu, da ga Ruby ne bi slišala, govoril je šepetaje. »Na Ellie mislim nenehno, ampak raje razmišljam o njenih srečnejših trenutkih, na primer o njenem rojstnem dnevu, ne pa o obletnici smrti. Spominjati se hočem lepih trenutkov, ne pa, kako je umrla.« »Nakladaš.« Še preden se je Joe lahko odzval, je v prostor vstopila njuna mama s pladnjem sendvičev v roki. Pladenj je zarožljal po mizi, ko ga je odložila zraven klobasic v testu in škotskih jajc. Tresavica njenih rok je postajala vse hujša. Približala se je Joeju, slabotno se je nasmihala. Joe je videl, da se pretirano trudi. Moral se je skloniti, da ga je lahko poljubila na lice. Ustnice je imela hladne in tudi drgetala je bolj kot kdaj prej. »Kako si čeden,« je rekla in ga prijela za roko, tudi prste je imela hladne in šibke. »Moj mlajši fant je star že triintrideset let. Kdo bi si mislil? Res sem že stara.« »To naj te skrbi, ko boš videti takšna,« je odvrnil in jo spravil v smeh. Bila je laž, to sta vedela oba, a zaradi nje se je počutila bolje. Veliko let se mu je zdela nespremenjena. Vseskozi je imela enak stil – krilo in pulover. Lase je imela kratke, spreminjala se je le njihova barva, ko so sivi prameni začeli prevladovati, jih je nadomestil niz svetlo rjavih. Nekateri so bili videti naravni, drugi ne. Zdaj je bila podobna ženski, kakršna bo postala. Starejša, slabotnejša. Pod očmi je imela popokane žilice, na licih je imela trajno rdečico. Joe je dobro vedel, da je zanjo kriva pijača, a nesmiselno bi ji bilo kaj reči. Pila je zato, da bi našla pozabo, kadar jo je potrebovala, njegov rojstni dan pa je bil vedno najhujši. Bila je pod pritiskom, da bi se potrudila zanj in mu pripravila slavje, četudi ji je Joe večkrat rekel, da to ni potrebno. Toda če bi prenehali praznovati njegov rojstni dan, bi bil dan posvečen izključno Ellie in mama je morala piti, da ga je preživela. »Pridi z mano,« jih je zmotila Ruby in Joeja odvlekla k stolu pred kaminom. Četudi je bil maj in je bilo zunaj toplo, je v kaminu gorelo. Prepustil se je Ruby in sedel na stolu, medtem ko so mu zapeli Vse najboljše za te. Joe se je po najboljših močeh trudil biti veder, zavoljo Ruby, potem pa je Ruby izginila in se vrnila z majhnim kupčkom daril. Joe je uprizoril prav veselo predstavo, ko jih je odvijal in se smejal šalam na voščilnicah, za vsako darilce se je spodobno zahvalil. Srajca, lonček, pivo in nogavice. »Vse najboljše,« je ponovila njegova mati, po licu ji je stekla solza. »Počasi moram iti,« je rekel Joe in se zdrznil, ko se je za sekundo na materinem obrazu narisala bolečina. Želel si je, da bi besede lahko vzel nazaj, a bilo je prepozno. »Torej, katero zanikrno življenje je danes pomembnejše od tvoje družine?« je vprašal Sam. »Zveniš, kot bi bil ti tisti, ki je večno na dolžnosti,« je odvrnil Joe in zavzdihnil. »Poskusi ne biti ves dan škif. Morda ti bo všeč.« »No daj, povej mi, da so tudi oni ljudje, kot jaz in ti.« »Ne bova spet o tem.« »Prepričal sem se, kdo so tvoje stranke v resnici, ko sem jih videl vklenjene pljuvati in psovati, le da ti dobiš očiščeno verzijo, kadar prosijo za varščino ali karkoli pač.« »Še vedno so ljudje.« »Fanta, ne prepirajta se,« se je oglasila njuna mati. Oba sta se ji nasmehnila, kot bi se le šalila, se bratsko ravsala, zadnja leta sta to počela bolj besedno kot telesno. »Očitno mu služba pomeni več,« je pripomnil Sam. »Joejevo delo resnično je pomembno,« je rekla mama. »In nanj sem zelo ponosna.« Sam je stisnil čeljusti. On jih je spravljal za zapahe, Joe pa na prostost, ampak v materinem svetu se je uspeh meril s ceno obleke in ne z dobrim delom, ki si ga opravil. »Kasneje bom poklical, obljubim,« je povedal Joe. Tokrat je bil materin nasmešek samo še bolj prisiljen. Vedela je, da se izogiba obiska pokopališča. Samu je zazvonil telefon. Obrnil se je proč in se oglasil, a Joe je kljub temu poslušal. »Danes ne delam,« je rekel Sam. Poslušal je, potem pa s precej spremenjenim glasom dodal: »Pridem takoj.« »Kaj pa je?« je vprašal Joe, ko se je brat spet obrnil k njemu. Sam je znova pogledal telefon. »Na postajo moram. Z mano bi se radi pogovorili o umoru.« »Se ne ukvarjaš s finančnim kriminalom?« »Se,« je potrdil Sam. »In zakaj se potem želijo s tabo pogovoriti o umoru?« »Ne vem.« Joe ni dobil odgovora, ko je segel po sendviču in vprašal: »Ni prijetno, kaj, ko ti delo prekriža načrte?« 7 Sam Parker je v vzvratnem ogledalu preveril svojo kravato in jo poravnal, a je bila samo še bolj zavita. Spet jo je poravnal, na koncu je bila takšna kot na začetku. Sam ni bil pripravljen tako kmalu obiskati Elliejinega groba, toda inšpektorica iz enote za umore je hotela govoriti z njim. Ne sme je pustiti čakati. Enota za umore ni bilo uradno ime, temveč ekipa za najhujše zločine, a Sam je vedel, da so egi raje imeli staro poimenovanje. Pogledal je stavbo. Stanmoška policijska postaja je bila stara in zgrajena iz rdeče opeke, na vsaki strani je imela dodano krilo. Obdajali so jo obroči peščenjaka, da se je zdelo, da je ovita v zlato, čeprav je v resnici propadala, pročelje pa je nosilo pečat desetletij prometa. Ostani miren, si je ponavljal, morda ni nič. Če pa je umor potreboval finančno preiskavo, potem je to morda njegova priložnost. Toda bolje bi bilo, če bi se zgodilo katerikoli drug dan. Vso svojo kariero je garal za tak trenutek, da bi za hip dobil vpogled v enoto za umore, ampak spomin na pokopališče je zabrisal vsako veselje. Ellie je bila vedno ob njem, svojo mlajšo sestro je zadnjič videl, ko je tisti dan odšel na univerzo. Kot lušten petnajstletnik je bil nanjo izjemno navezan, potem pa mu jo je vzel nekdo, ki mu za vse to sploh ni bilo mar. Zvenelo je kot kliše, tega se je zavedal, ampak Ellie je potrebovala nekoga, ki se bori za pravico. In ne samo zanjo, pač pa za vse podobne njej, tiste, ki so šle od doma, a se niso nikoli vrnile. Še en globok vdih. Za kakorkoli že gre, je to samo še en primer. Umori in prevare so enaki. Pomembno je tisto, kar izstopa, predstavlja drugačnost od rutine. Drugačen vzorec trošenja ali druga pot v službo. Sam je preiskoval že veliko prevar. Vložil je veliko truda, a bil le pičlo nagrajen. Ljudje so šli v zapor, a ne za dolgo. Včasih je imel občutek, da je vloženi trud poplačan, kadar so papirne poti vodile do hiš, kupljenih z opranim denarjem, in so prevaranti izgubili imetje. Povečini pa so bili vpleteni povsem vsakdanji ljudje, ki so iskali pota, kako si zagotoviti denar za kockanje ali za zabavanje žensk, ki so jim lagali o svojem imetju. Morda pa je to priložnost za sodelovanje v pomembnem primeru, s tem razlogom se je pridružil policiji. Zaradi Ellie. Kar poskočil je, ko mu je zazvonil mobilnik. Na zaslonu je pisalo 'skrita številka'. Prešinilo ga je, da se sploh ne bi oglasil, ugibal je, da spet kliče tisti, ki ga je klical že več tednov. Ampak to številko je dajal pričam, zato se je moral oglasiti. »Kriminalist Sam Parker, prosim?« Sledila je tišina in za hip je pomislil, da gre za avtomatično sporočilo z obljubo kompenzacije, če bi se kdaj spotaknil ali imel prometno nesrečo. A ni bilo. Zaslišal je glasove, kot vedno. Hrup prerivanja, krike, zamolklo stokanje od napora in potem še krik, ki mu je sledil udarec, temu pa hlipanje. Telefon je izključil in vtaknil v žep. Domneval je, da gre za posnetek iz neke popolnočne grozljivke. Razlog je pripisal dejstvu, da je detektiv in je zato bil tarča ljudi, ki jim njegovo delo ni bilo všeč. Pridaničem je zasegel veliko umazanega denarja in nekateri so bili jezni. Klicev ni prejemal vsak dan, temveč v intervalih. Nekaj dni ni bilo nobenega, potem jih je nekaj dni zapored dobil štiri ali pet, sporočilo je bilo vedno enako. Sam je stopil iz avta in se za hip nastavil soncu, potem se je počasi odpravil proti vhodnim vratom postaje, ob tem je svoj izgled preveril še v odsevu stekla. Nosil je elegantno ukrojeno sivo obleko – domov se je šel preobleč – in rumeno-modro srajco ter temno modro kravato. Izgledal je, kot da gre na razgovor za službo, ampak tako se je tudi počutil. Vrata so se z donečim treskom zaprla za njim. Razgledal se je po hodnikih z visokim stropom, osvetljenim z žarki dnevne svetlobe. Žaluzije so bile polne umazanije in prahu, radiatorji nanosov barve. Sam je iskal osrednjo pisarno, a povečini so bili prostori videti prazni, spominjali so na skladišča, polna kupov škatel, ki so čakale, da jih nekdo odstrani. Hodil je naprej in že je pomislil, da ga je nekdo potegnil za nos, ko je zaslišal pridušene glasove. Sledil jim je in zavil za vogal, kjer je pred seboj zagledal odprt prostor. Srajce in kravate so mu povedale, da je vendarle našel ekipo za umore. Sam je debelo pogoltnil in se jim približal. Ko je potapkal po vratih, so ga vsi pogledali. Prostor je bil poln miz z monitorji, ki so na mape in zapiske metali modro luč. Na steni in beli tabli so viseli lističi z načečkanimi datumi in imeni. Ker ni nihče spregovoril, je to storil Sam. »Sem kriminalist Parker, prišel sem k inšpektorici Evansovi.« Zdaj so vsi pogledali proti zadnjemu delu prostora proti ženski, ki je govorila po telefonu. Pogledala ga je, potem pa govorila naprej, Sam pa se je razgledal naokrog po sobi. Na vsaki steni so bili plakati štirih najstnic, dve jih nista imeli še niti osemnajst. Prepoznal jih je, ker so viseli na vsaki okrožni policijski postaji. Tukaj, v družbi večjih fotografij, so plakati še bolj izstopali. Ko se jim je približal, da bi si jih pobliže ogledal, so glasovi v prostoru skoraj zamrli, kramljanje je preglasila potrta žalost, ki jo je občutil vsakič, ko je pomislil, kaj vse prestajajo njihove družine. Štiri mlade ženske iz različnih delov Manchestra, povezane niso bile z ničimer, vsaj kolikor je bila obveščena javnost, vse pa so bile pogrešane, domnevno mrtve. Zadnja ženska je bila pogrešana dva meseca. Vzorec je zagotovo obstajal. Le najti ga je bilo treba. Ampak bile so si popolnoma različne. Dve sta bili belki, ena visoka in rdečelasa, druga je imela dolge rjave kodre. Tretja je bila črnka, petnajstletno dekle, čeprav se je s svojim spogledljivim nasmeškom zdela starejša; in potem še Indijanka z vranje črnimi lasmi, ki so kar žareli na fotografiji. Kaj so spregledali? Za seboj je zaslišal korake. Detektivka inšpektorica Evansova. Obrnil se je k njej. Bila je majhna in drobna, imela je kratke sive lase, nasmeh rahlo jeklen. »Sam Parker?« »Ja,« je odvrnil, ko pa je opazil rahlo trzanje njenih nosnic, je hitro dodal: »Gospa.« »Sem Mary Evans,« je nadaljevala. »Tukaj me kličejo Mary. Vesela sem, da ste uspeli priti.« »Se opravičujem,« očitno si je vzel preveč časa, »danes imam prost dan.« »Zdaj ste tukaj. Pridite z mano.« Odkorakala je mimo njega in iz osrednje pisarne po hodniku do manjšega prostora, najbrž pisarne. Na mizi sta bili umazana kavna skodelica in slika mlade ženske. Pisarna se je na pogled zdela začasna, ob steni so namreč bili kupi od starosti porjavelih map, kot da bi morala najprej odstraniti ostanke nekdanjih uporabnikov pisarne. Tudi papirji na mizi so bili raztreseni in Sam je moral potlačiti željo, da bi stegnil roke in jih poravnal v čeden kupček, da bi jih lažje pregledala. »Sedite,« je rekla Evansova in pokazala na stol, ki je zgledal, kot da se bo vsak čas sesul in se je nevarno zamajal, ko je Sam sedel nanj. Nekaj trenutkov je strmela vanj, Sam pa se je zamalo nemirno presedel. »Gre za pogrešane ženske?« je vprašal in pokazal proti sosednjemu prostoru. »Videl sem plakate.« »Ne,« je odvrnila. »Ste slišali za Ronnieja Bagleyja?« Sam je v mislih preletel mape na omarici v svoji pisarni, kot bi listal adresar, ker pa tega imena na njem ni bilo, je pomislil še na vse pridaniče in zlikovce, s katerimi je imel opravka skozi leta. »Ne, gospa. Ime mi ne zveni znano.« »Vašemu bratu pa.« »Joeju?« je zbegano vprašal Sam. »Ja, Joeju Parkerju. Branilec je, kajne?« »Ja. Nekoč je delal pri Mahonih. Zdaj je pri Honeywellih.« Namrščil se je. »In kaj ima to opraviti z mano?« Evansova je rahlo oklevala, preden je odgovorila, kot bi hotela v Samu zbuditi nelagodnost, ga opomniti, kdo je šef. »Želim, da od njega pridobite določene informacije,« je naposled rekla. »V zvezi s čim?« »V zvezi z eno od njegovih strank.« Sam jo je debelo pogledal. »Hočete, da vohunim za svojim bratom?« »Lahko bi se reklo tudi tako.« Sam je glasno izdihnil. Ni bil prepričan, da mu bo preostanek tega pogovora všeč. 8 Joe je pred pisarno pobral Monico, potem pa odpeljal naravnost do zapora. Med vožnjo se je pomenkoval, da bi odmislil opomnike na Elliejino smrt, in delovalo je. Monica je bila polna zanosa, ki ga je imel kot začetnik tudi sam, v pogovoru z njo je užival, všeč so mu bili njeni nasmeški. Zapor Strangeways je s svojim visokim obzidjem in opečnatim jedrom senčil lepoto mesta. Ni bil več takšen kot nekoč, ko so ga zaradi nevzdržnih pogojev bivanja in večnega zaklepanja v samice za petindvajset dni prevzeli zaporniki, a še vedno je predstavljal temačno liso na glavni mestni ulici. Pročelje je bilo z lesketajočimi se kovinskimi stebri in novo opeko urejeno moderno, pred njim je bil nov prostor za obiskovalce. Ampak vse to je bila le fasada. Znotraj obzidja so še vedno vladali ostanki viktorijanske mrakobe. Stolp in od glavnega vhoda oddaljeni deli so v okrušenih in poškodovanih stenah še vedno prikazovali svojo preteklost, polno usmrtitev in izgredov. Joe v zapor ni več hodil tako pogosto kot nekoč, to je bila Ginina skrb, se je pa po težji poti naučil, da zaporniku ne sme verjeti na besedo. Nekoč mu je neka stranka rekla, da se bo izrekla za krivo, rešetke in ključavnice so jo primorale, da bi storila karkoli, samo da bi prišla ven. Joe je obvestil tožilca, pričam pa je bilo naročeno, da lahko ostanejo doma. Po koncu tedna z amaterskimi odvetniki v zaporu si je stranka premislila. Joe je izgubil stranko in pokasiral sodnikov prezir. Odvetniki ves čas delajo napake. Dobri jih ne ponavljajo. Tokrat je bilo drugače. Ronnieja Bagleyja ni prišel obiskat samo zato, da bi slišal njegovo zgodbo, temveč da bi ga obdržal kot stranko. Prvi zagovorniški firmi je že pokazal hrbet. Joe ni hotel, da bi ga tudi njemu. »Grozen kraj,« je pripomnila Monica, ogledovala si je zidove. »Pot mimo zapora je bila vedno najtežji del vožnje z avtobusom v mesto.« Joe jo je pogledal. Ni vedel, ali je tako mislila zaradi estetskega videza stavbe ali zaradi zaprtih ljudi. »Zapora se raje kar navadi,« je rekel. »Še velikokrat se boš znašla v njem.« Nasmehnil se je. »Uživaj v človeški drami, le malo je takšnih, ki si ne zaslužijo, kar jih je doletelo. Na sodiščih je bore malo nedolžnosti, so le različni odtenki krivde.« Med varnostnim pregledom in na poti skozi elektronski skener sta molčala, za to so poskrbeli strogi pogledi varnostnikov, potem pa so ju odvedli v zgornje nadstropje na oddelek za pravne posvete. Tam sta bili dve vrsti steklenih kioskov. Odvetnikom ni bilo treba prenašati hrupa glavnega prostora za obiskovalce, kjer so partnerji in otroci poskušali v eno uro stisniti dogajanje preteklega tedna, niso pa uživali zaupanja, ki bi jim omogočilo popolno zasebnost. Pazniki so imeli pregled nad vsem, kar se je dogajalo v odvetniških kioskih. Joe jim tega ni zameril. Poznal je veliko poštenih odvetnikov, poznal pa je tudi takšne, ki so bili pripravljeni narediti karkoli, da bi stranke obdržali – konec koncev so mamila vendarle nekako prišla v zapor. Joe je s prsti bobnal po mizi. Mimo je šla mlada ženska v minikrilu, pod roko je nosila mapo. Delala je za Mahone. Imeli so pravo ekipo, podobno njej, mlado in čedno, katere vloga je bila, da je zgolj spremljala zagovornika. O pravu se jim ni veliko sanjalo, ampak stranke so se v svoje celice vrnile precej bolj sijoče, kar Joeju samemu ne bi nikoli uspelo. »Kaj boš rekel Ronnieju Bagleyju?« je zanimalo Monico. »Iz njega bom izvlekel njegovo zgodbo.« »Ali sploh že kaj veva o primeru?« »Dobil sem dokumente in prebral sem povzetek, še preden pa se seznanim s podrobnostmi, bi rad slišal, kaj mi ima za povedati. Ko bova slišala njegovo plat, bova preverila, ali se ujema z dokazi.« »Je to običajen postopek? Mislila sem, da bova preverila obtožnico, namreč, ali ni naloga tožilstva, da zagotovi dokaze primera?« »Težava z umori je, da nikoli ne izginejo,« je povedal Joe. »Ne gre zgolj za odsluženje kazni, potem pa vsi zaživijo naprej. Družine so nekoga izgubile. Zapornik večno nosi krivdo, da je nekomu vzel življenje. Ali je tako vsaj stigmatiziran, ljudje ga sovražijo. Zato se mnogi pritožijo in zahtevajo vnovično preiskavo, in potem ko ljudje že davno pozabijo na primer, se ta znajde na pritožbenem sodišču, ki se vtakne v vsako napakico. Na plano pridejo stvari, ki si jih spregledal ali jih nisi preveril. Najprej bodo poskušali mene prikazati kot slabega zagovornika in me okriviti, da sem mu v usta položil besede, ki so ga obsodile. Zato morava najprej slišati njegovo zgodbo.« Preden je Monica lahko kaj odvrnila, so se odprla vrata na koncu prostora in proti njima je zakorakal zaporniški paznik. Nekdo je hodil za njim. Ronnie Bagley. Oči so mu nemirno švigale naokrog, ramena je imel povešena, kot bi se trudil biti čim manjši, celo neopazen. Prvi dan v zaporu ni hotel izstopati nihče. Ko je prišel bliže, je Joe v njegovem pogledu zaznal strah. Grožnje ali nevarnosti ni zaznal, čeprav ni bil prepričan, da ga to preseneča. Videl je že dovolj morilcev, da je vedel, da neki poseben tip ne obstaja. Včasih je veljalo, da mirnejša kot je oseba, večjo grožnjo predstavlja, zato ker se zna resnična zloba dobro skriti. Paznik je odprl vrata kioska. Ronnie mu je v zahvalo prikimal in sedel za mizo. »Kako ste, Ronnie?« je vprašal Joe. »Slabo,« je odvrnil in zmajal z glavo. »Kasneje pride na vrsto moja predstavitev, kot bi bil neka nova pridobitev. Čemu? Naj me že vtaknejo v celico in pustijo pri miru.« »Ostanite močni,« je pripomnil Joe. »Lotiti se moramo vašega primera. Govoril sem s sodno administrativno službo, vaš primer bo jutri na seznamu in do takrat moram vedeti vse.« »Zakaj bi se sploh trudili?« je zanimalo Ronnieja. »Zato ker je predaja edina druga možnost. Za samopomilovanje nimate časa. V meni morate videti svojega edinega prijatelja, ker za vas ni mar nikomur drugemu. Ne dovolite, da vas ta kraj posrka vase.« Ronnie se je zamislil, silovito je stiskal čeljusti. »Iz pogledov paznikov se mi dozdeva, da o meni sploh ne razmišljajo.« Oči so mu napolnile solze. »Nisem ju ubil. Ubil nisem nikogar. Ampak od tod ne bom prišel, kajne?« »Obtoženi ste za umor. Če vas zanima moje mnenje, vam lahko povem, da do konca sojenja ne boste šli nikamor.« »Vi se boste vrnili v svoje fensi stanovanje, mene pa pustili še eno noč v zaporniški postelji. Nisem kriv.« »Takšen je zakon, Ronnie. Nisem si ga jaz izmislil.« Joe je vzel pisalo in uprizoril pravo predstavo, preden ga je usposobil. »Torej, zakaj mislijo, da ste morili vi?« »Najbrž sem jaz najboljša izbira, ampak kako lahko sploh vedo, da sem kogarkoli umoril, če ni nobenega trupla? Brez trupla ni umora, je tako?« Joe je odkimal. »Ne, ni tako. Povejte mi svojo zgodbo. Vedeti moram prav vse.« 9 »Vas to moti, vohunjenje za svojim bratom?« je vprašala Evansova. Sam se je skoraj zasmejal. Ja, moti ga. Očala si je na nosu popravil više. »Vem, da vam zaradi svojega dela ni všeč, ker pomaga zločincem,« je povedal Sam, »toda da bi od njega pridobival informacije? To pa se mi ne zdi prav.« »Povedala vam bom, kaj ni prav, Sam, in sicer da se ljudje kot Ronnie Bagley izmuznejo z umorom svoje punce in svojega otroka. In zakaj? Zato ker ljudje kot vaš brat posvetijo svoje življenje trudu, da takšni morilci ubežijo roki pravice.« Sam jo je razumel, tudi sam se je o tem večno prerekal z Joejem, a za svojim bratom ni nameraval vohuniti. »To je Joejevo življenje, ne moje. O tem sva veliko govorila, toda on je na svoje delo ponosen. In jaz sem ponosen nanj, gospa, na neki način. Dobro si je postlal.« »Ampak?« »Ne vem, kaj imate v mislih.« »Zaznala sem 'ampak'.« Sam je molčal in razmišljal, potem pa rekel: »Ponosen sem nanj, si pa želim, da bi izbral drugo vejo prava. Da bi postal na primer tožilec.« »Torej, vi jih spravljate za zapahe, on pa na prostost?« »Nekaj takšnega.« »To bi rada spremenila,« je povedala Evansova. »Vaš brat mi je že velikokrat prekrižal načrte in vi ste mu lahko brezmejno zvesti, ampak on misli, da zanj veljajo drugačna pravila.« Sam je že hotel nekaj reči, toda Evansova je dvignila roko. »Vem, to je naloga branilcev, ampak on gre še dlje.« »Ampak kako je vse to povezano z mano?« Evansova se je nagnila naprej. »Ronnie Bagley je morilec. Umoril je svoje dekle in svojega otroka. Napadel ju je v njihovem stanovanju, potem pa se je nekako znebil njunih trupel. Ne moremo ju najti. Svojo hčerko je verjetno ubil zato, da bi bilo videti, kot da ga je punca skupaj s hčerko zapustila. Uspelo nam je dobiti obtožnico, a tudi tožilstvo se enako kot mi dobro zaveda, da bo primer veliko trdnejši, če najdemo trupli.« »Imate umor brez trupel?« »Ja, torej razumete, zakaj je tako zelo pomembno, da trupli najdemo. Saj ne želite, da bi Ronnie odkorakal na prostost samo zato, ker ju je dobro zakopal, kajne?« Sam je za hip zaprl oči, počasi je v njem vzniknilo razočaranje. Sploh ni šlo zanj, temveč za njegovega brata Joeja. »Kaj torej želite od mene?« je vprašal tiho in mirno. Vedel je, kam pes tišči taco, in to mu ni bilo niti malo všeč. »Mislili smo, da Bagleya zastopajo Mahoni,« je nadaljevala Evansova, »ampak danes zjutraj se je na sodišču kot njegov zagovornik prikazal vaš brat.« »Kako to veste?« »Bila sem tam. In vaš brat je zdaj z njim, v zaporu.« Sam si je prste močno pritisnil na sence. Razočaranje je zamenjala jeza, to je bil torej razlog, zakaj Joe ni mogel iti na pokopališče – ker je šel obiskat morilca. »Sam, z vašo pomočjo lahko svoj primer okrepimo, preko vas imamo dostop do Bagleyjevega odvetnika. Najti moramo trupli.« Sam je odkimal. »Joe mi ne bo povedal ničesar.« »Potemtakem je on tisti, ki ima pomisleke, ne vi?« »Ne razumem vas.« »Rekli ste, da vam ne bo povedal ničesar, jaz pa sem mislila, da boste rekli, da ga ne boste niti vprašali.« »Zveni nepošteno, gospa.« »Kot zveni nepošteno umor dekleta in otroka. Zagotovo veste, kako mu razvezati jezik. Mogoče mu morate zastaviti le prava vprašanja.« »Toda, da bi vohunil za svojim bratom?« »Vsi odvetniki govorijo, še posebej z drugimi odvetniki in policisti,« je pripomnila Evansova. »Mislijo, da so na varnem teritoriju, ker imajo vsi prisotni svoje bojne zgodbice.« Sam je pogledal v tla, ona pa se je spet nagnila naprej in z mehkejšim glasom dodala: »Vem, da je težko, a ne pozabite na svojo zvestobo. Menite, da bi morali biti bolj lojalni bratovi stranki kot policiji? Žrtvam?« Sam je dvignil pogled. »Zato ste me poklicali sem? Da bi vohunil za svojim bratom?« »Kako to mislite?« »Mislil sem, da me želite v svoji ekipi, da me boste premestili.« »Si to želite?« »To sem si vedno želel. A ne na tak način.« Evansova se je na stolu naslonil nazaj. Molčala je in ga gledala s priprtimi očmi. »Uradno ne morete biti del ekipe.« »Zakaj ne?« »Pomislite. Kaj, če Ronnieja oprostijo in se razve, da je bil brat njegovega zagovornika na strani policije? Križali bi nas.« »Potemtakem sem kaj?« »Le detektiv, pripravljen poročati o vsem, kar utegnete slišati, to je vse.« Iz naprsnega žepa na jakni je potegnila majhno srebrno škatlico. Odprla jo je in iz nje vzela vizitko. Podala jo je Samu. »Pokličite me, če boste kaj slišali. Kadarkoli, če je povezano z Ronniejem Bagleyjem, hočem vedeti.« Sam je med prsti obrnil vizitko. »In če odklonim?« »Boste zgolj detektiv s črno piko v svojem dosjeju. Ne bodite ta oseba, Sam. Mislite na svojo kariero.« Strmel je vanjo, ni mogel verjeti, kaj sliši, a ni umaknila pogleda. Sam je vstal. Nadvse se je trudil zajeziti jezo. »Lahko grem, gospa?« »Če se le razumeva.« Prikimal je. »Se.« Ko je stopil na hodnik, se je ozrl proti osrednji pisarni. Nihče ga ni niti pogledal. Ni bil del njihovega sveta. Obrnil se je stran, pordela lica so mu žarela, ko je hrupno odšel s policijske postaje proti svojemu avtomobilu. 10 Ronnie Bagley je strmel v svoje roke, s palcem je drgnil po dlani. Ko je znova dvignil pogled, je povedal: »Nihče ne ve, ali sta mrtvi. Kako bi ju lahko umoril, če sta morda nekje še živi? Mislim, samo zato, ker so me obtožili umora, še ne pomeni, da bom zagotovo spoznan za krivega.« Joe je stisnil ustnice. Za umor mu lahko sodijo tudi brez trupel, bo pa krivdo veliko težje dokazati. »Porotniki ljubijo skrivnosti, še posebej morilske,« je pripomnil Joe. »Lahko se igrajo detektive in rešijo primer. Ampak ne gre za vlom ali barski pretep. Tožilstvo je prepričano, da sta dva človeka umrla. Če bo porota enakega mnenja, bo morilca hotela ujeti. Če ne boste mogli dokazati, da niste morilec, vas bo porota obsodila.« »Mislil sem, da sem nedolžen, dokler mi krivde ne dokažejo.« »Takšna je zakonodajna teorija, ampak porota deluje drugače. Porotniki so samo ljudje, kot vi in jaz, ki nočejo, da bi morilec odkorakal na prostost. Da bi vas spoznali za nedolžnega, se boste morali izjemno potruditi. In zato mi morate povedati svojo zgodbo. Začnite pri dnevu, ko ste Carrie zadnjič videli živo.« Ronnie je globoko vdihnil in debelo pogoltnil. Na pogled je bil živčen, ampak Joe ni bil prepričan, ali zaradi spominov na tisti dan ali ker je bila to njegova priložnost, generalka za sojenje, da bi preveril, ali lahko koga prepriča o svoji nedolžnosti. Joe je s pogledom ošinil Monico, na stolu se je nagibala naprej, kar čutil je njeno vznemirjenost, ker prvič sodeluje pri velikem primeru. »Carrie je vpila name,« je povedal Ronnie in si obrisal oči. »Carrie je pogosto vpila. Živimo v pritličnem stanovanju zelo vlažne hiše. Imel sem službo, a z denarjem smo bili na tesnem. In Carrie je veliko popivala. V bistvu preveč, četudi sva imela otroka.« »Imela?« »Kaj?« »Preteklik, Ronnie. Morali bi reči imava.« »Saj veste, kaj mislim,« je odvrnil in zardel. »In mislila bo tudi porota, ko bo tožilec ves dan pritiskal na vas. To besedo bo uporabil v svojem zaključnem govoru in porota je ne bo pozabila. Menila bo, da veste, da sta Carrie in Grace mrtvi. Le majcena napaka ali spodrsljaj sta dovolj, da do konca življenja pristanete v zaporu.« Ronnie je prikimal. »Najino življenje je en sam večni prepir. Skupaj sva zaradi Grace. Carrie me ni ljubila, to vem.« »Ne ljubi, Ronnie, ne ni ljubila.« Ronnie ga je prestrelil s pogledom. »Ali vi ljubite njo?« je zanimalo Joeja. »Bolj kot lahko povem,« je odvrnil, potem pa se mu je glas zlomil. S hrbtiščem dlani si je obrisal solze. »Nič žalega ji ne bi storil. Pomeni mi vse na svetu. Lepa je in zabavna in, no, saj veste ...« »Koliko je stara?« »Trideset.« »Povejte mi več o vpitju.« »Vpila je zaradi denarja, saj veste, kako je. Carrie je bila …« Obmolknil je. »Carrie je obsedena z denarjem,« se je popravil. »Nabavi prav vsako kreditno kartico, ki jo lahko dobi, potem pa kupuje neumnosti, na primer oblačila in čevlje, vse, zaradi česar jo ljudje radi pogledajo, in te račune je treba plačevati, kupovati hrano in plačati najemnino. No, tisto jutro sva ostala brez denarja na kartici za elektriko in očitala mi je, da nisem dovolj dober, da sem jaz kriv, da nimava ničesar. Toda ona je bila tista, ki je venomer pila. Prišlo je že tako daleč, da si je zjutraj najprej nalila kozarec. Oblačila je imela sicer lepa, a izgledala je klavrno.« »Ni vam najbolj všeč.« »Kako to mislite?« »Ljubite jo, nisem pa prepričan, da vam je tudi všeč. Morda jo celo sovražite.« »Ne dovolj, da bi jo ubil.« Joe si je nekaj zabeležil. »Na hitro sem si ogledal vaš dosje, prebral sem povzetek. Nekdo po imenu Terry Day je policiji povedal za prepire. Kdo je on?« »Najin najemodajalec. Živi v vrhnjem stanovanju. Prasec čudaški. Nenehno je postopal pred hišo in opazoval ulico. Komaj je čakal, da policiji pove, da sva se prepirala.« »Med sojenjem mu ne recite prasec čudaški,« je pripomnil Joe. »Maščevalnosti si ne morete privoščiti, pač pa morate s široko razprtimi očmi rotiti, da gre za nesporazum.« Ronnie je prikimal. »Vpila sva drug na drugega, potem pa sem šel v službo.« »Kje ste delali?« »Zakaj vsega tega še ne veste?« Ronnie je pogledal Monico, potem spet Joeja. »Vam Mahoni niso predali informacij?« »Slišati jih hočem iz vaših ust. V prostoru za priče ne bom poleg vas, da bi vas držal za roko. Delo boste morali opraviti sami.« »Radi bi me dobili na limanice.« »Tole ni še nič, Ronnie. Počakajte, da vas bo v sodni dvorani tožilec raztrgal na koščke. Samopomilovanje potisnite na stran in mi povejte svojo plat zgodbe.« Ronnie je na prsih prekrižal roke. »Vidim, da mi ne verjamete.« Obrnil se je k Monici. »Pa vi? Mislite, da sem zmožen koga ubiti?« Še preden je Monica odgovorila, se je Joe nagnil naprej in s tišjim glasom rekel: »Ni važno, kaj misliva midva, Ronnie. Kar zadeva mene, bi lahko bil prepričan, da ste hladnokrven morilec, pa bi vas še vedno branil. Moj interes ni, da bi se vi v svoji celici počutili bolje. Moj interes je braniti vas na sodišču.« »To je rekel tudi tisti od Mahonov.« Joe je razumel namig – tisti, ki je izgubil primer. Vstal je. »Čas je, da greva,« je rekel Monici, ki je vstala, Joe pa je v kovček pospravil papirje. »Kam pa gresta?« ju je debelo pogledal Ronnie. »Če bi zgolj radi nekoga, ki vas bo držal za roko in vam ponavljal, kakšna smola vas je doletela, poiščite koga drugega. Za obžalovanje boste morda imeli časa na pretek.« »Počakajta!« je planil Ronnie. »Ne začnite prositi, naj vam verjameva. Mene zanima zgolj vaša obramba, nič drugega.« Monici je pomignil, da odhajata. Še preden sta odšla, je Ronnie iztegnil roko in zgrabil Joejev kovček. »Prosim, ne odidita.« Joe je postal. Blefiral je in zmagal. »Takšna so pravila,« je pojasnil. »Vi upoštevate moj nasvet. Vaš odvetnik sem, ne glas vaše vesti.« Ronnie se je nekaj sekund kujal, potem pa tiho rekel: »Prav, žal mi je. Kot vsak dan sem delal v pakirnici, v proizvodni liniji. Zaslužil nisem veliko, zato smo živeli v tistem bednem stanovanju.« Joe ga je pogledal, potem pa sedel. »Nadaljujte.« Ronnie je strmel vanj, stiskal je čeljusti. »Moj delovodja je rekel, da nisem pri stvari.« Besede je pravzaprav zasikal. »Pa res niste bili?« »Na neki način.« Joe se je na stolu naslonil nazaj in vrgel pisalo na mizo. »Zdi se mi, da vam tudi tukaj ne gre najbolje. Nadaljujte, povejte mi, kaj pomeni 'na neki način'.« »Zvenite kot oni.« »Oni?« »Policisti,« je odvrnil Ronnie. »Stvari so mi nenehno padale iz rok, škatel nisem uspel pravočasno razvrščati, zato so morali vedno znova ustaviti trak. Z naročilom smo zaostajali, zato je bil odgovorni vodja pod pritiskom.« »Tole ne zveni dobro, da z mislimi niste bili pri delu, je le voda na mlin tožilstva.« »Bil sem razburjen, tik preden sem šel v službo, sva se drla drug na drugega.« »Mislil sem, da sta se vedno drla. Zakaj je bilo tisto jutro drugače?« Ronnie je pogledal mizo in si začel meti roke. Čeljusti je izmenično stiskal in sproščal. Naposled je le dvignil pogled in rekel: »Vpil sem nanjo, da si želim, da bi bila mrtva in, no, tudi udaril sem jo.« Pogledal je Monico, potem pa takoj spet proč, od sramu je zardel. Joe je za trenutek zaprl oči. Ronnie je zahteval drugega odvetnika, ker so mu Mahoni prav tako povedali, da je obtožnica tožilstva nadvse trdna; da je čas, da pove, kje je zakopal trupli in da si s priznanjem poskusi izpogojevati uboj, milejšo kazen. »Potemtakem le ni bil običajen prepir,« je rekel Joe in spet odprl oči. »Pa je bil, še nikoli pa je nisem udaril, to morate vedeti,« je nadaljeval Ronnie, pogled pa mu je švigal od Joeja k Monici. »O njej sem izrekel grde besede, rekel sem celo, da bi jo lahko ubil, a to so samo besede. To še ne pomeni, da sem to storil.« »Zakaj ste jo udarili?« »Izgubil sem živce, kaj drugega vam ne morem reči. Kričala je name, jaz pa sem jo tresnil po nosu. Povsod je bila kri. Po steni. Po kaminu.« »Ste kri počistili?« »Ja. Mudilo se mi je v službo, a sem kljub temu počistil. Svojega početja sem se sramoval. Ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo doma.« »Nobenega sporočila ali sms-ja?« »Ničesar.« »Ali v stavbi živi še kdo?« »Ne, samo lastnik. Živi v mansardi, sredinsko stanovanje pa je prazno.« »Kaj ste naredili, ko ste prišli domov in videli, da je ni?« »Mislil sem, da je šla ven ali k svoji materi ali pa kam drugam. Ne bi bilo prvič. Ampak najbrž je bilo tokrat drugače, ker sem jo udaril.« »Kaj ste naredili, da bi jo našli?« »Sprva ničesar. Bilo me je sram. Potem pa sem postajal vse bolj zaskrbljen. Nisem je mogel najti. Poklical sem njene prijateljice, njeno mater.« »Koliko časa je minilo, odkar je odšla?« »Trije tedni. Grace je vzela s seboj in skrbelo me je, ali bo sploh zmogla skrbeti zanjo. Postajal sem vse bolj nervozen in ko postanem nervozen, ne morem jasno razmišljati. Začnem si domišljati raznorazne stvari in se prepričevati o stvareh, ki me plašijo. In tako sem se začel spraševati …« Pomolčal je in globoko vdihnil. »Začel sem se spraševati, ali sem jaz kaj storil, ali sem šel prej iz službe in jo ubil.« »Zakaj ste tako razmišljali?« je zanimalo Joeja. »Pozabljate stvari? Ste v preteklosti že izgubili spomin?« »Včasih, a le kadar me zgrabi panika, in potem imam luknje v spominu.« »Ste med temi izgubami spomina že kdaj bili nasilni?« »Mislim, da ne in niti pod razno ne bi nikogar ubil, pa vendar, kaj pa, če sem moril in se tega ne spomnim? Zato me je skrbelo za Grace, le kje bi lahko bila. In potem sem storil nekaj neumnega.« »Dozdeva se mi, da mi tole ne bo všeč.« »Šel sem na policijo in izjavil, da sem ubil Carrie.« Joe ni mogel skriti presenečenosti. »Kaj ste storili?« »Kot sem rekel, nisem razsodno razmišljal. Nisem vedel, ali sem jo ali ne. Vse je bilo tako …« Zmajal je z glavo. »Se spomnite, kaj točno ste rekli policiji?« Ronnie je glasno izdihnil. »Ne najbolj. Le megleno se spominjam. Mislim, da sem rekel 'morda sem ubil svojo punco'.« Joe se je na stolu naslonil nazaj. »Torej, dokazi proti vam so jutranje vpitje, da si želite, da bi bila Carrie mrtva. V stanovanju so našli njeno kri in v službi ste bili raztreseni. Sprva niste ukrenili ničesar, potem pa ste odkorakali na policijsko postajo in priznali umor.« Iztegnil je roke. »Sem pravilno razumel?« »Bo držalo, ja.« »Slišal sem dovolj,« je rekel Joe. »Kaj, a ne boste sprejeli primera?« »Tega nisem rekel. Potrebujem čas, da v miru preberem vaš dosje, to je vse.« »Potrebujem vas,« je roteče izjavil Ronnie. »Nikogar nisem ubil. Zdaj to vem. Vem, da vse skupaj izgleda slabo, ampak morate mi pomagati. Mislil sem, da bom prenesel zapor, vendar ga ne.« Joe ga je pogledal, v očeh mu je prebral obup. Joe je sprevidel, da bo ta primer še pošteno izčrpljujoč. Veliki primeri so vedno takšni, ker ga vsega posrkajo vase. »Se vidimo jutri na sodišču,« je rekel. »Lahko vam rečem le to, da bodite ponižni.« Na hodniku med steklenimi kioski se je prikazal paznik. Ronnie je počasi vstal. Po licu mu je drsela solza. Solza krivde ali žalosti, Joe bo potreboval kar nekaj časa, da bo ugotovil, katera. Preden je Ronnie izstopil iz steklene celice, se je ozrl k Joeju. »Ne spomnite se me, kajne?« Joe je obstal. »Ne. Bi se vas moral?« Ronnie je skomignil. »Verjetno ne.« In potem je odšel. 11 Sam Parker je vozil mimo policijske postaje, kjer je delal, veliko sodobnejše od tiste, ki jo je uporabljala enota za umore – podolgovata opečnata zgradba je z modrimi okenskimi okvirji in ograjo, visoko in koničasto, da bi odgnala morebitne maščevalneže, kar vpila, da ima v njej sedež policija. Stala je ob eni od cest, ki so vodile iz Manchestra, nasproti zelene zaplate, ki ji je gospodovala siva kamnita cerkev, a razgled so kvarili vrhovi nebotičnikov na obzorju. Sklenil je, da se bo oglasil na postaji. Obisk ekipe za umore ga je pahnil v deloholično stanje, ko pa je vstopil, je sprevidel, da njegovo razpoloženje vendarle ni pravo. Še vedno je bil jezen in čutil je zadrego, ker so ga poklicali samo zaradi enega razloga: njegovega brata. Sam je delal v majhni pisarni v pritličju, stisnjeni med dva prostora za pisanje poročil, pogled pa je imela na parkirišče za stavbo. Cesta pred poslopjem je bila mirna, ko se je povzpel po stopnicah, od koder je lahko videl skozi okna, ki so segala vse do vrha stopnišča, zdela so se izpostavljena in ranljiva. Že čez slabo uro, ko se bo proti vzhodnemu Manchestru vila kača avtomobilov, bo razgled povsem drugačen. Okno v njegovi pisarni je bilo odprto, da je skozenj uhajalo vsaj nekaj vročine, zato so bele žaluzije v lahnem vetriču žvenketale po šipi. Z nohti je potrkal po odprtih vratih. Helen, ena od finančnih raziskovalk, je dvignila glavo. Ogledovala si je neke pole, očala pa so ji tičala na konici nosu – njeno branje je spremljalo nenehno trzanje, s katerim si je popravljala očala. Sam je pogledal v pisarno in takoj se mu je posvetilo, v kaj se je spremenila njegova pisarna – v piflarsko zatočišče. »Mislila sem, da imaš danes dopust,« je presenečeno izjavila Helen. »Res ga imam,« je odvrnil Sam in že ji je hotel povedati za srečanje z Evansovo, potem pa si je premislil. Bilo je brez pomena. »Le mimo sem šel, ko sem se spomnil, da mi nekaj v zvezi s primerom avtobusa ne da miru.« »A ne more počakati?« »Najbrž lahko,« je pripomnil Sam in odšel k svoji mizi. Pogledal je reči na njej. Lonček s pisali. Uokvirjena fotografija njegove žene in dveh hčerk. Vse je bilo na svojem mestu, nihče ni ničesar premaknil. »In kakšen je ta tvoj avtobusni primer?« je zanimalo Helen. »Skrajno dolgočasen,« je odgovoril. Ni se obrnil in pogledal map, lepo zloženih na polici za njegovim hrbtom. V pisarno je prišel, da bi se opomnil, kje je obtičala njegova kariera. Delal je dobro, to je vedel, a dobival je primere, ki jih ni hotel nihče drug. Nobene krvi, ničesar zanimivega, kar je mantra večine policistov, in tako je vse, kar je bilo kakorkoli povezano z računi, dokumenti in papirnatimi sledmi, pristalo na njegovi mizi. Tudi primer avtobusa je bil takšen – suhoparen primer prevelikih zahtevkov za povračilo stroškov goriva, s katerimi je avtobusno podjetje opeharilo naročnika. Treba je bilo zbrati poročila in račune in preveriti plačila, na podlagi katerih je oškodovanec lahko zahteval vračilo denarja, seveda če je bilo prevaro mogoče dokazati. Edina pozitivna stvar je bila, da je imel svojo pisarno, prostor za svoje stvari, ampak policiji se ni pridružil zato, da bi sledil denarju. Pogledal je Helen in za hip ga je prešinilo, kako drugi ljudje vidijo njega – zakopanega v poslovodske knjige in tihega. Dlje kot bo delal, kar dela sedaj, bolj bo na koncu podoben Helen. Tega pa si ni želel. Čutil je, kako v njem narašča odločenost. Zato je prišel v pisarno, hotel se je prepričati, ali si resnično želi to – papirologijo, duhomorno delo – ali bi rad kaj več, četudi je to pomenilo, da bo počel, kar je od njega zahtevala inšpektorica Evansova. »Premislil sem si,« je rekel. »Glede avtobusnega primera?« »Rešil ga bom kak drug dan. Moj brat ima danes rojstni dan, pozdravit ga grem. Ne bi bilo prav, če bi bil danes sam.« In potem se je nasmehnil in se obrnil, da bi odšel. Ko je za seboj zaprl vrata, je imel občutek, da je v tem trenutku spremenil svojo kariero, da je storil korak naprej. Po stopnicah se je spustil precej hitreje, kot se je prej po njih povzpel, in ko je planil na parkirišče, je bil odločen. Naredil bo, kar je treba, da na Evansovo naredi vtis, kajti enota za umore je bila točno tisto, kar si je vedno želel. To je bil njegov trenutek. 12 Joe je hodil skozi park blizu svoje pisarne, razmišljal je o Ronnieju Bagleyju. Za aretacijo je bilo dokazov dovolj. Dovolj, da so prepričali tožilstvo, da je izdalo obtožnico za umor. In dovolj, da je sodnik Ronnieja do sojenja pahnil v zapor. Ampak Joe je v sebi čutil dvom, ohranil ga je zase. Danes ni bil pravi dan za primere, kakršen je bil Ronniejev, zaradi Elliejine obletnice smrti je preveč razmišljal o ukradenih mladih življenjih. Teh misli se je poskušal otresti. Ronnie je imel pravico do priložnosti. Takšen je bil sistem, ki ga je zastopal; sam s sabo je sklenil kupčijo, da se bo porogal in ne sodil. Od strani je pogledal Monico, ki je hodila ob njem, iskal je nekaj, s čimer bi preusmeril tok svojih misli. »Ni tako glamurozno, kot si mislila,« je pripomnil. Ker ga je zmedeno pogledala, je dodal: »Videla si le nekaj zaporniških hodnikov, sem pa opazil, kako si se radovedno ozirala naokrog.« »Po zaporu?« je odvrnila in se zasmejala. »Nisem pričakovala, da bo glamurozen, temveč nekaj novega.« »Včasih se mi je zdel razburljiv, tam sem hodil po tanki črti med krivdo in nedolžnostjo in nagajal policiji.« »Pa zdaj?« »Zdaj pa je le velika stavba, polna uničenih življenj. Nekateri morda dobijo hujšo kazen, kot si jo zaslužijo, nekateri so mogoče celo nedolžni, lahko pa mi verjameš, da ima večina na vesti več, kot jim je bilo dokazano.« Monica je zardela. »Imaš me za naivno.« »Ne nalašč, toda živiš urejeno življenje, zelo drugačno od ljudi v zaporu. Nedvomno se ti zapor zdi vznemirljiv, vendar je le ohišje zločinov.« »Bo Ronnie prišel ven?« »Najverjetneje ne.« Hodila sta mimo cvetličnih gredic, na klopeh so sedeli tisti, ki so si vzeli pozen odmor za malico. »Kaj si ti misliš o Ronnieju?« je vprašal, ko sta prečkala cesto pred pisarno. »Ne vem. Nevaren se mi ni zdel in presenetilo me je, da ni bil videti kot nekdo, ki je storil nekaj slabega. Pravzaprav se mi je zdel pomilovanja vreden.« »Pomilovanja vredni ljudje so prav tako lahko morilci.« »Najbrž res.« Nasmehnila se je. »No, kaj pa si ti opazil?« »Grace,« je odvrnil Joe. »Hčerko? Kako to misliš?« »Komajda jo je omenil,« je pojasnil Joe. »Če razmisliš, obstajata le dve resnici. Ali je ubil Carrie ali pa je ni. Če jo je ubil, potem je zagotovo ubil tudi Grace, ker sama ne bi mogla preživeti. Pomisli, kakšen bi bil, če je ne bi ubil. Kar ve, je to, da Carrie ni nikjer mogoče najti, prav tako ne Grace. Ne bi pričakovala, da bo malce bolj iz sebe? Ostal je brez svoje hčerke, morda je ne bo videl nikoli več. Toda nič od tega nisva videla. Le pomilovanje in zbeganost.« Monica je nekaj sekund molčala, potem pa pripomnila: »Torej ti misliš, da ju je umoril?« »Sploh ni važno, kaj mislim jaz.« »Pa je.« »Je res? Misliš, da pravica pomeni resnico?« Joe je zmajal z glavo. »Pravica je zgolj izid in jaz moram misliti le na izid, ki ga lahko dobim za Ronnieja. To je dogovor, ki ga skleneš sam s sabo, ko postaneš kazenski odvetnik. Zlobnim ljudem, ki so storili grozne stvari, pomagaš ubežati roki pravice.« Monica ni odgovorila, Joe pa se je zavedal, da ga je ta kruta resnica vsak dan oropala še malce človeškosti, da je postajala zgolj izziv, način za preizkušanje sistema. Joe je bil namreč prepričan, da se je sistem izneveril njemu in njegovi družini. In kar je bilo še pomembnejše, izneveril se je Ellie. »Ronnie misli, da bi se ga moral spomniti,« je pripomnila Monica. »Imel sem že veliko strank. Prebolel bo.« »Ni samo to.« »O čem govoriš?« »No, jaz vem, kje živiš, in res je, da živiš v fensi stanovanju.« »In zakaj je to pomembno?« »Zato ker to ve tudi Ronnie. Rekel je, da se boš nocoj vrnil v svoje fensi stanovanje.« Joeju je za hip zastal korak, potem pa je komaj opazno odkimal. »Le ugibal je,« je rekel, pa vendar se je začel spraševati, ali je morda kaj spregledal. Vstopila sta skozi stranska vrata. Firma je bila specializirana za komercialno in družinsko zakonodajo, kazenski oddelek je ohranila zgolj iz navade. Stranke, ki so plačevale zasebne pristojbine, so uporabljale glavna dvojna hrastova vrata med belimi stebri, tla sprejemne pisarne so bila obložena s črnimi in belimi ploščicami. Hiša je bila zgrajena za imenitnejše čase in ne kot sedež mestnega pravniškega podjetja, toda glavni vhod ni bil namenjen Joejevim strankam. Stranke kazenskega oddelka so vedno bile oporečne in vstopati so morale skozi stranski vhod, da si tatovi in spolni napadalci glavne čakalnice ne bi delili s pomembnimi poslovneži in hlipajočimi ločenci. »Sem kaj zamudil?« je Joe vprašal Marion, receptorko, žensko v elegantno ukrojenem kostimu in ostrega jezika, ki je strankam dal vedeti, kje so meje nesramnega negodovanja. »Dopoldan je bil miren,« je povedala. Ko se je začel vzpenjati po stopnicah, je dodala: »Vse najboljše, gospod Parker.« Obrnil se je, Marion se je smehljala, celo rahlo zardela je. »Saj veste, da se vedno spomnim.« Joe ji je vrnil nasmešek, potem pa pohitel po stopnicah, ki so se vile v prvo nadstropje, in na hodnik z mnogimi vrati, za vsakimi je bila majhna pisarna, ostanek dni, ko je hiša veljala za imenitno. Honeywellovi so zasedali dve sosednji štirinadstropni hiši, povezani v enoten kompleks hodnikov in majhnih prostorov. »In kaj lahko storim sedaj?« je vprašala Monica. »Zagotovo si lačna, zamudila si kosilo. Vzemi si odmor.« Monica je bila videti potrta, kot da bi raje ostala z njim, a Joe se je že obrnil proč. Nekaj časa je hotel biti sam. Ko je Monica odšla, se je namestil na stolu. Zeleno usnje je bilo domačno in udobno, za trenutek je zaprl oči. Monico bi moral prepričati, da bi izbrala drugo področje prava. Zločini ne zanimajo več nikogar. Nikogar, ki ima vsaj kanček pameti. Še vedno se je dalo nekaj zaslužiti, če si se dobro podkoval v prometni zakonodaji in imel vsaj toliko premožne stranke, da so zmogle plačevati račune, a za večino mladih odvetnikov je pomenilo veliko garanja in nobenih nagrad. Monicin zanos bi moral ceniti in jo v njeno dobro poslati nekam drugam. Oči je odprl, ko je v pisarno stopila Gina. Gina je imela pisarno dve nadstropji više, na stari podstrehi, stisnjeni pod napuščem, kjer so imeli svoje prostore še ostali vajenci. Ona je bila tam, da jih je imela na očeh in poročala, kdo je resnično predan delu in kdo želi le potrdilo o opravljenem pripravništvu. Včasih so bili najhrupnejši in najbolj nastopaški najbolj opaženi, toda ti so bili tisti, ki so opravili ure, ki jih je bilo mogoče zaračunati in so firmi prinašali denar. »Kako je potekal pogovor z Ronniejem Bagleyjem?« je vprašala in se naslonila na podboj vrat. Joe je nekaj sekund s prsti tapkal po mizi. »Ne vem,« je odvrnil. »Misliš, da bi lahko bil nedolžen?« »Vedno mislim tako.« »In to je tvoja napaka. Vedno iščeš stranko, ki bi pomenila tvoje odrešenje, ker bi jo rešil in s tem dokazal, da bistvo sistema ni le v ljudeh, ki se izmuznejo.« »In v tebi je še vedno preveč nekdanje policistke.« Zavzdihnil je. »Kadar gre za številke, ni važno nič od tega. Mi se bomo odločili, kaj je najboljše za Ronnieja in mu to zakasirali.« »Takšna je igra, Joe. To nenehno ponavljaš. In govorila sem s tožilstvom. Še nekaj dokumentov imajo za nas, na sodišču si dobil le povzetek. Kasneje jih bo prinesel sel, tako da jih boš do jutri lahko prebral.« »Javi, ko bodo prispeli. Monica bo sodelovala pri primeru.« »To sem si tudi mislila.« »Kaj misliš s tem?« Gina se je zasmejala. »Daj no, Joe, opazila sem, kako jo gledaš. Ne krivim te, zelo lepo dekle je.« »Nič je ne gledam,« se je branil Joe, a v lica se mu je prikradla rdečica. »Ženska sem, Joe, vem, kako moški gledajo druge ženske. Le nekaj mi obljubi: ne osmeši se,« je še dodala, se obrnila in odšla. Joe ni odgovoril, le proč je pogledal, ko so se vrata počasi zaprla, Ginini koraki pa so zamrli na hodniku. Joe se je zavrtel na stolu in pogledal skozi okno. Monica je sedela na klopi in s plastičnega pladnja jedla solato. Vsakič ko je nagnila glavo, da bi si v usta ponesla vilice, si je za uho popravila lase, ko pa je glavo nagnila nazaj, so ji spet zdrseli izza ušesa, ona pa je pogledala pladenj. Joe se je nasmehnil. V njeni družbi je užival. Monica je pogledala gor, Joe pa se je hitro umaknil, zgrabila ga je panika, da ga je opazila. Ni hotel, da bi dobila napačno predstavo. Zaprl je oči. To je bilo njegovo okno, z dobrim razgledom, tako da je bilo vse normalno. Joe se je sprostil in spet pogledal skozi okno, zdaj je bila Monica na nogah, hodila je proti košu za smeti. Že se je hotel obrniti od okna, ko je nekaj pritegnilo njegovo pozornost. Nagnil se je naprej in si podrobno ogledoval park. Potem ga je zagledal. Malo naprej je na drugi klopi sedel moški. Videti je bil urejen, nosil je modro majico na V-izrez in sive hlače, lase je imel lepo počesane na prečo. Ampak Joeja niso pritegnila njegova oblačila, temveč način, kako je gledal Monico. Ne, ni bilo samo to. Ni je samo gledal, proučeval jo je. Sedel je togo vzravnano, roke so mu počivale na kolenih, glavo je imel obrnjeno proti njej, motril jo je, ko je pladenj vrgla v smetnjak in se odpravila nazaj v pisarno. Monica je šla mimo vrtnih vratc in prečkala cesto, Joe pa je še vedno opazoval možakarja. Ko se je povzpela po stopnicah, Joe je skozi odprto okno slišal pozvanjanje njenih petk, je moški vstal in odšel. 13 Joe je za seboj zaprl vrata stanovanja, zaznal je tišino. Nobenega tiktakanja ure ali zvokov pogovora v sosednji sobi. Slišal je glasove od drugod po stavbi – momljanje televizije v stanovanju nad njegovim, nekaj nadstropij niže pa je nekdo vpil – toda v njegovem je vladala tišina. V rokah je nosil škatlo dokumentov, Ronniejev dosje, pred eno uro ga je prejel od tožilstva. Rojstnega dneva nikakor ne bo proslavil. Odšel je v dnevno sobo in škatlo odložil na tla. Odprl je žaluzije, prostor so napolnili žarki zahajajočega sonca. Njegovo stanovanje je bilo sijoče, a minimalistično opremljeno, čeprav bolj po naključju kot po dizajnu. Opremljanje ga ni zanimalo. Kavč. Televizor. Računalnik. To je bilo vse, kar je potreboval, domov je namreč prihajal zaradi razgleda. Stanovanje je bilo v Castlefieldsu, nekdanjem osrčju industrijske revolucije, štabu tistega, kar je zgradilo Anglijo; kjer se križajo vodni kanali in železniške proge, končnemu cilju prvega industrijskega kanala na svetu, cilju bombaža, poslanega z globokega juga, razloženega v Liverpoolu in po kanalih odposlanega v peninska mesta, ki so se razprostirala vse do Yorkshira, kjer so se globoke zelene doline dušile v dimu, barjansko rastje pa so zamenjali dolgi nizi vrstnih hiš, temačne lise podeželja. Preteklost je pokrajino posejala s skladišči in pristaniškimi stavbami, nekatere so bile zgrajene na novo, a v enakem slogu, da so se zlile z drugimi, povečini pa so se sodobne hiše gnetle med starimi in ustvarile čudovit preplet vode, opeke in jekla, zgrajen po načrtih rimske utrdbe Mancunium. Mestno središče in najprometnejše poti so bili tik nasproti stanovanjskega naselja, a razgled je ponujal spokojno umirjenost kanalskih voda, bark in vrb žalujk, ki so s svojimi vejami nežno drsele po gladini, mir in tišino so občasno zmotili le tramvaji, ki so vozili po viaduktih. Manchester je zrasel na tekstilstvu, a ne zlahka. Mesto je raslo prehitro, kar je pomenilo, da so se ljudje morali gnesti v majhnih hiškah, cele družine, včasih celo več, so se stiskale v eni sobi in tako se je mesto kar nekaj časa dušilo od dima in človeških iztrebkov, ulice so bile zgolj mreža revnih četrti, polnih tovarn, v katerih so mnogi prezgodaj umrli, pa tudi izbruhi kolere so desetkali prebivalstvo. Toda Joe se je zavedal ponosa Manchestra. Nečloveški pogoji bivanja so napajali delavsko gibanje in prebivalci Manchestra so skoraj pomrli od lakote, ko so med ameriško državljansko vojno podprli blokado uvoza bombaža z ameriškega Juga. Vedeli so, kaj je prav, in za tem so stali. Mlini in tovarne so danes preteklost, nekaj preostalih nudi le zavetje umetniškim studiem in sejmom, ampak ravno miselnost je bila tista, ki je vplivala na odraščajočega Joeja. Joe je to stanovanje izbral zaradi kanala. Užival je v večerih na majhnem balkonu, ko je gledal lesketajoče se žarke zahajajočega sonca na gladini, opazoval sijaj mrakobnih voda, kadar se je vanje ujela svetloba. Odprl je hladilnik in našel steklenico sauvignona blanca, izdelek internetnega vinskega kluba, ki se mu je pridružil pred nekaj meseci in ostal njegov član. Odpiranje balkonskih vrat je pospremil švist, zvoki zgodnjega večera. Žvenket kozarcev in smeh iz odprtih restavracij na Catalan Squaru sta se mešala s cviljenjem in ječanjem tramvajskih koles. Nalil si je kozarec vina in se posvetil Ronniejevemu primeru. Škatlo je odložil na balkon in dvignil kozarec. »Vse najboljše,« si je voščil, sedel in srknil požirek. Nekaj trenutkov se je predajal večerni toploti, vedel je, da jo bo kmalu zamenjal hlad, kajti ko bo začel brati, ga bo dosje posrkal vase. Vedno je bilo tako, mislil je samo na zmago. Ni bilo važno, kakšen je primer, ali zgolj malenkosten pretep ali umor kot tale. Važen je bil rezultat. Zazvonil je domofon. Pričakoval ni nikogar. Pomislil je, da se sploh ne bi odzval, a radovednost ga je premagala. Vrnil se je v stanovanje in pritisnil gumbek, zaslišal je bratov glas, Samov. »Joe, jaz sem. Za rojstni dan pa res ne boš sam.« Joe je razmišljal, ali naj sploh odgovori. Uganil je, da Sam ni prišel zaradi njegovega rojstnega dne, pač pa najbrž zaradi tistega dopoldan, ko ni šel z njimi obiskat Elliejinega groba. Ampak nanjo je mislil ves dan in godilo mu je slišati poznani glas. Pritisnil je gumb za odpiranje vhodnih vrat, da bi Sam lahko prišel gor. Joe se je vrnil na balkon. Ko se je prikazal Sam, je v rokah držal pločevinke piva, smehljal se je. »Vse najboljše. Še enkrat.« »Ponavadi nisem deležen vsega tega.« »Dopoldan sva slabo začela,« je pojasnil Sam, »pa bi se ti rad odkupil.« Sam je eno pločevinko piva ponudil Joeju, ta pa je dvignil kozarec vina. »Tole imam.« »Mislil sem, da si pivec piva,« je pripomnil Sam, pogled pa mu je begal od kozarca k pločevinki. »Sem, a včasih se mi prileže kozarec vina.« Sam je sedel na stol nasproti Joeja, pločevinke je odložil na tla. Tisto v roki je poskusil vtakniti nazaj v obroč, Joe pa ga je z nasmeškom opazoval. Ko je bil četverček spet popoln, se je Sam namrgodil in rekel: »Spreminjaš se.« »Ljudje to pač počnemo.« Sam si je ogledal razgled, potem je spet pogledal kozarec z vinom. »Joe, lahko se ponovno najdeš.« Joe je globoko zajel sapo. »O čem govoriš?« »O tem,« je odvrnil Sam. »Stanovanju ob kanalu, vinu, kot bi bil neki mestni imenitnež. Tak si kot jaz, prihajaš iz istega zakotnega dela mesta, najina družina je uničena. To nisi ti.« »Mojo izbiro pijače si obrnil v razredno vojno,« je odvrnil Joe. »Motiš se.« »Si prepričan?« je vprašal Sam. »Zato danes nisi prišel na pokopališče? Ti greš strumno naprej, nas pa puščaš zadaj?« »Ne bodi neumen,« je rekel Joe. Nasmešek je izginil. Čutil je, kako ga cuka tema. Ellie. Gozdna potka. »Mislim le, da bi ti družina morala pomeniti več,« je povedal Sam. »Saj mi pomeni več, ampak …« Umolknil je. Na svojih plečih je nosil veliko vsega, skrivnost, ki je s Samom ni mogel deliti. »Nekam sem moral iti. Takšna je moja služba, Sam. To počnem. To plačuje moje račune.« Sam je vzdihnil. »Skrbi me za mamo. In Ruby. Mama je ne zmore več krotiti. Nenehno hodi ven, ne dela domačih nalog, mama pa ji vse to dovoli, ker nima moči, da bi se z njo borila.« »Bi se morala midva pogovoriti z njo?« je vprašal Joe. »Najstniki, ki jim je prepuščeno sprejemati lastne odločitve, pogosto zaidejo v težave, in resnično si ne želim, da bi me s policijske postaje poklicali zaradi nje.« »Ja, mislim, da bi se morala.« Joe je molčal, Sam pa je gledal na kanal. Nekaj ga je mučilo. Naposled je rekel: »Verjetno bi se bilo lažje pogovoriti z Ruby kot z morilcem. To te najbrž pošteno tare po tem, kar se je zgodilo Ellie.« Joe je spet srknil požirek vina. To je torej bil razlog za njegov obisk. »Si rekel z morilcem?« »Ja, sem.« »Misliš Ronnieja Bagleyja?« »Tako je.« Sam se je na stolu naslonil nazaj. »Zakaj je bil danes toliko pomembnejši od tvoje družine, da si družinsko srečanje stisnil pred obisk v zaporu?« »Ne gre za tekmovanje,« je odvrnil Joe in odložil kozarec. »Kako sploh veš, da sem vpleten v Ronniejev primer?« Sam ga je presenečeno pogledal. »Prav imam, kajne?« »Ja, vendar šele z današnjim dnem. Kako si izvedel?« »Nekdo je omenil to na postaji,« je čez nekaj trenutkov povedal Sam. »Vprašali so me, kaj se dogaja.« »In kaj si jim povedal?« »Nič. Kaj pa bi jim lahko povedal? O tvojih primerih ne vem ničesar.« »Kako to, da so se o tem pogovarjali s tabo? Kolikor vem, delaš na finančnem oddelku, brskaš po papirjih. Torej? Si prejel mail ali telefonski klic? Ali si zgolj slišal govorice v kantini?« »Ni bilo tako.« »Nisem neumen, Sam. Imel sem eno sodno zaslišanje in stranko sem samo enkrat obiskal v zaporu, pa si izvedel, čeprav se jaz ne morem domisliti niti enega razloga za to. Torej, kako? So ljudje nervozni, ker sodelujem pri primeru? Ker dosegam rezultate?« »Ne bodi tako prekleto aroganten.« »Ali v zvezi s primerom obstaja še kaj, česar mi ne poveš?« »Zdaj pa si že smešen. Nekdo je zgolj omenil, da si prevzel primer, ker pa si moj brat, ljudje pač ogovarjajo in tako sem izvedel.« Joe ni odgovoril. Očitno Sam ne bo razkril ničesar. »Pa vendar ne razumem, kako ga lahko zastopaš,« je nadaljeval Sam. »O tem sva že večkrat govorila.« »Pa kljub temu. Ti zagovarjaš morilce in posiljevalce, tatove in prevarante. Kako moreš? Kako lahko ponoči spiš vedoč, da takšnim ljudem pomagaš ostati na prostosti?« Joe je zaprl oči in globoko vdihnil. To vprašanje ga je dolgočasilo. Dobivali so ga vsi kazenski branilci, še posebej s strani policije. Njegov odgovor se je spreminjal glede na spraševalca. Včasih je odgovoril iskreno, in sicer da je eden od temeljev civilizacije pravica posameznika do poštenega sojenja, ker bo baraba na podlagi dokazov obsojena ne glede na to, kaj je storila. Policija je morala upoštevati pravila, kot tudi vsi drugi, in ravno pravila so pomenila red. Kdaj drugič je s svojim odgovorom hotel osupniti, češ da mu sploh ni mar, da gre zgolj za zabavo in pretresanje sistema, a v resnici ni mislil tako. Zaradi primerov je kdaj pa kdaj prečul noč, kadar je bil primoran hoditi mimo družin žrtev in je storilec odkorakal na prostost, a to so bile izjeme. Četudi se je zelo trudil, se je večina obtožencev spustila po dolgem in mrzlem stopnišču, a vrnila se ni več nikoli. Toda tokrat mu je vprašanje postavil Sam. »Hočeš reči, kako ga lahko branim po Ellie?« je vprašal Joe, misli pa so mu švignile petnajst let nazaj, na praznovanje osemnajstega rojstnega dne v ozaljšani dnevni sobi, ki so jo polnili policisti in materini kriki. »Morilec je še vedno nekje tam zunaj,« je rekel Sam in s prsti ritmično bobnal po mizi, kar je bil znak vznemirjenosti. »In ko ga bodo končno ujeli, bo dobil nekoga, kot si ti, ki mu bo pomagal izmazati se.« Joe najprej ni odgovoril. Poznal je skrivnosti, ki jih je čuval petnajst let, in zdaj je bilo prepozno, da bi karkoli spremenil. Naredil je še en požirek vina, tokrat večjega. »Ne vem, kaj ti naj povem v bran,« je rekel. »Vse to sem že pustil za seboj. Le ljudem pomagam.« »In kaj misliš, da bi rekel oče, če bi vedel?« Joe je pogledal brata, v očeh se mu je iskrila jeza. »Tole pa je bilo podlo.« Sam je pogledal v tla. »Čas je, da greš,« je dodal Joe. »Kaj, a niti rojstnodnevne pijače ne moreva spiti skupaj?« »To ni razlog, da si prišel sem.« Sam ga je pogledal, obličje je imel kamnito. »Prav, če tako želiš.« Joe je strmel v gladino kanala, Sam pa je odrinil stol. »Ne zanemari družine,« je pripomnil Sam, potem pa odšel iz stanovanja. Ko je Joe slišal, da so se vrata stanovanja zaprla, je vzel pločevinko piva in jo odprl. »Vse najboljše, Joe Parker,« si je nazdravil. Joe je večer preživel med pregledovanjem dokumentov, ura je bila skoraj enajst, ko je škatlo odnesel nazaj noter. Piva ni bilo več, vina tudi ne in malce se je opotekal, tako da je vedel, da bo zjutraj rahlo mačkast. Primer je bil točno takšen, kot mu ga je opisal Ronnie – zgolj sklepanje in ugibanje, Carriejinega in Graceinega trupla namreč niso našli – toda dokazi so bili močnejši, kot se je nadejal Ronnie. Ronnie in Carrie sta živela v pritličju visoke viktorijanske hiše s kamnitimi polkrožnimi okni in vitražem na vratih. Na fotografijah je bilo stanovanje mrko in polno krame, imelo je le eno spalnico, v kotu katere je bil tik ob zakonski postelji stisnjen Gracein pograd. Drugi osrednji prostor je bila dnevna soba, iz katere se je prišlo v kuhinjo, kopalnica je bila le majhna izbica na drugi strani kuhinje. Vrata so bila preprosta in gladka, na spodnjem delu se je luščila barva, nekoč bela, zdaj umazano krem. Dnevna soba je bila temačna, vsa oprema je bila v odtenkih rjave, edina svetloba je prihajala skozi okno nasproti kamina. Umazanija in pajčevine na zunanji strani so pričale, da so okno le redko očistili. Tudi preproga je bila rjava in zbledela, blizu vrat precej zdelana. Carrie se je sicer trudila, da bi bilo stanovanje videti prijetnejše – na stari in popokani omarici je bila vaza s cvetjem. V preprostih okvirjih so bile slike malčice Grace, a ozračje na sliki je bilo polno cigaretnega dima, četudi deklica ni imela več kot dve leti. Pepelniki so bili polni cigaretnih ogorkov, iz koša za smeti v kotu sobe pa je molel vrat steklenice vodke, vidna je bila rdeča etiketa. Preiskovalci kraja zločina so delo opravili temeljito. Gladka površina vrat je predstavljala odlično podlago za jemanje prstnih odtisov in iskanje ostankov krvnih madežev. Napad se je zgodil na pragu spalnice, na njenih vratih so našli ostanke razmazane krvi, kot bi nekdo malomarno počistil. Sledove so našli tudi na granitnem kaminu, ki je bil oškropljen s krvjo, kot bi Carrie z glavo udarila ob trd kamen. Lastnikova izjava je bila zelo nazorna, prepir je označil kot drugačen, veliko silovitejši od običajnega prerekanja. Primer tožilstva je bil preprost: Ronnie je Carrie ubil v njunem stanovanju, potem pa je truplo odstranil in ga nekam odvrgel. Težava je bila le v tem, da tožilstvo ni vedelo, kam je Ronnie skril trupli svojega dekleta in hčerke. Če bi uspeli najti Carrie, so domnevali, da bi ob njej našli zakopano tudi Grace. In potem je bil tukaj še obisk policijske postaje, ko je Ronnie izjavil, da je ubil svojo punco. To je bilo za Ronnieja zelo obremenilno. Porotnike je treba prepričati le o tem, da jo je Ronnie ubil. Brez trupla je primer težji, ampak porota morilca ne bo spustila na prostost. Joe je zaprl drsna vrata, poltih hrup tramvajev je zamrl, slišalo se je le še brnenje računalniškega ventilatorja. Odšel je k pisalni mizi in premaknil miško, da je oživela slika na zaslonu, njegova najljubša družinska fotografija, posneta na počitnicah na Portugalskem. Bili so na plaži, vsi oblečeni v kratke hlače in kratke majice, za njimi so se dvigale mehke peščene pečine Algarvea. Starša sta se smejala, okoli ramen sta z roko objemala Ellie, na drugi strani sta stala Sam in Joe. Joe je ob pogledu na sliko za hip obstal. Četudi jo je videl vsakič, ko je vklopil računalnik, je pogovor s Samom obudil spomin na te počitnice, manj kot leto kasneje je Ellie umrla. Globoko je vdihnil, potem pa kliknil na ikonico internetnega iskalnika. Vedel je, kaj bo naredil. Trezen tega ni storil nikoli, toda rahlo okajeni prsti so šli naravnost tja. Internetne zmenkarije. Registriral se je, nikoli pa se ni zmenil za nobeno prošnjo za srečanje, pomemben je bil le občutek, da je spet v igri, to je potreboval, ni pa imel nobene želje, da bi se obvezal. Brskal je po straneh in prebiral profile, si predstavljal, kaj bi se zgodilo, če bi s kom stopil v stik zgolj zato, da bi občutil ščemenje pričakovanja, ki je že davno izginilo. Vstal je, da bi zagrnil zavese, ob oknu je postal. Na drugi strani vode je zagledal nekakšen blisk, kot bi se soj luči ob kanalu ujel v nekaj kovinskega. Joe je pomislil na moškega, ki ga je dopoldan opazil pred pisarno. Da bi bolje videl, je ugasnil luč v stanovanju. Obraz je prislonil k šipi in potem se je nekaj zganilo – nekdo se je hitro premaknil. Stopil je proč od okna. Nekdo ga je opazoval. 14 Njegovo hlipanje je preglasilo zvoke jutra. Nobenega ptičjega petja, nobenega vpitja, nobenega hrupa prometa. Zgolj njegovo enakomerno ječanje. Roki je sklenil nad glavo in poskušal odgnati hrup svojih spominov, kajti vso noč so se vračali v valovih vika in krikov, da ni mogel zaspati. Bo večno tako, ne bo nikoli pozabil? Je bilo preveč prositi za izbris vsega, kar se je zgodilo, da ga ne bi mučili njihovi zadnji trenutki? Strah v njihovih očeh, ko so se ovedele svojega konca. Želel se jim je opravičiti, pojasniti, da ni nikoli hotel, da bi bilo tako, a v tistih nekaj zadnjih sekundah bi bilo to povsem brez pomena. Hrepenel je po tišini, ki pa ni nikoli napočila. Niso ga plašili le spomini. Plašilo ga je vzburjenje, ki ga je čutil, ko so se njegove misli vrtele okoli tistega, kar se je zgodilo. Preganjalo ga je vso noč, se kopičilo v njem, odvzelo mu je še tisto malo užitka, ker se je zavedal, da je napačno. Le v kakšno pošast se je spremenil? Pa vendar se je s tem spoprijemal ravno z užitkom, a nekaj minutk naslade sta zamenjala sram in gnus. Temu je pravil mrtva faza, strast je izginila, ostala sta mu le panika ali val obžalovanja. Danes je namesto užitka opazoval žarke svetlobe, ki so se plazili po mrzlih tleh, se kot obsojajoči prsti kradli proti njemu. Odejo si je potegnil do vratu, zvil se je v klobčič in poskušal zaspati vsaj za nekaj trenutkov. Strmel je v steno, vedel je, da spanca ne bo. Vse je bilo tako zelo narobe, tega se je zavedal, in upal je, da bodo spomini zadoščali, ampak spomini niso bili enaki doživljanju, želja po novem ga je gnala naprej. Zaprl je oči, na robu vek je občutil solze, lica so mu žarela. Spet je bilo tukaj, obžalovanje, temna senca, ki se mu je prikradla v misli in razkrajala užitek. Prav vsak dotik svilenega lasu je spremljal bodljaj strahu ali panike. Spomin na vlečenje vrvi, grozo pod prevezo, dokler ni zadnjim pridušenim stokom, zadnjim trzljajem nog končno sledila tišina. Ob teh spominih je močno stiskal zobe. Ni šlo za to, nikoli ni šlo za to, ampak le kako bi jih lahko izpustil, če bi to potem pomenilo konec? Na koncu mu je osamljenost prišla do živega, ker ni bilo nikogar, ki bi omilil njegovo bolečino, izrekel besede, ki bi mu pomagale živeti naprej, nobenega zanosa. V to ga je pripeljala čudovita, nežna in strastna ljubezen. Ali ni zaradi tega vse bolje in ni kriv izključno on? Sedel je pokonci, odeja je padla na tla. Biti mora močnejši. To bi moral biti nov začetek. Besede so se mu zdele plitke. Ni bil dovolj močan. Svetloba v sobi je naraščala, on pa je znova silovito zamižal in se prijel za glavo. Zmotil se je. Tega ne bo zmogel. 15 Sama je zbudilo brnenje mobilnika na majhnem predalniku ob postelji. Pogledal je na uro. Šele 5.30. Pomel si je oči. Bilo je prezgodaj. Segel je po telefonu. Že se je hotel oglasiti, ko je na zaslonu opazil, da nekdo spet kliče s skrite številke. Sedel je pokonci. Telefon mu je vibriral med prsti. Alice ob njem se je zganila, a Sam se ni oglasil in čez nekaj časa je telefon umolknil, klic pa je sprejela avtomatska tajnica. Sam je legel nazaj na blazino in poskusil pozabiti na klic. Ko bo vstal, bo klic še vedno tam. Morda pa je bilo kaj drugega, morda je šlo za odškodnino ali pa lažen računalniški virus, a klica ni mogel odmisliti. Bil je kot srbečica, bolj kot je nanj poskušal pozabiti, težje je bilo. In tako je skozi zavese opazoval, kako se zunaj dani, z vsako minutko je postajal bolj buden, Aliceino umirjeno dihanje pa je bil edini zvok, ki mu je preprečeval, da bi takoj preveril glasovno pošto, ali ga čaka kakšno sporočilo. Obrnil se je in si pod brado nagnetel odejo, poskusil je znova zaspati, toda misli so se mu vračale k minulemu večeru. Končal se je klavrno, ampak Sam ni bil jezen na Joeja. Brata sta. In to nekaj pomeni. Alice se je spet premaknila. »Kaj je narobe?« je zaspano vprašala. Pomislil je, da ji ne bi povedal ničesar, ker pa se je privzdignila na komolec, razmršeni lasje so ji padali na obraz, in ga nepremično gledala, je vedel, da ne bo odnehala, dokler ne bo dobila odgovora. »Nič. Služba pač.« Alice je nekaj trenutkov molčala, potem pa nadaljevala: »Je kaj v zvezi z Joejem?« »Kako to misliš?« »Včeraj si bil rahlo odsoten, ko si prišel iz službe, pa tam sploh nisi bil dolgo. Mislila sem, da ti bo obisk Joeja dobro del, a vrnil si se še hujši. Z mano skorajda nisi spregovoril in tudi ko si se igral s punčkama, nisi bil pri stvari. To ti ni podobno.« Sam ni vedel, kaj naj odgovori. Emily je bila v kadi, imela je tri leta, kodraste lase in bila je vsa nasmejana, Amy pa se je šele plazila, igrala se je v sosednji sobi. Ponavadi je bil to njegov najsrečnejši del dneva, ko se je ob svojih hčerkah sprostil. Zdaj se ni mogel niti spomniti, kako je bilo sinoči. »Sicer nisem del ekipe, ampak inšpektorica želi, da storim nekaj, kar mi ni povšeči. Hoče, da vohunim za njim.« »Za Joejem?« Alice je sedla pokonci. »Zakaj? Kaj pa je naredil?« »Za eno od njegovih strank gre. Obtožena je umora. Ubila je svoje dekle in hčerko, toda ne moremo najti trupel.« Alice ga je osuplo gledala. »Pa je to sploh mogoče, umor brez trupla?« »Ja, če smo prepričani, da je žrtev mrtva.« »In kaj vaši pričakujejo od Joeja?« »Da bo spregovoril, izdal zaupanje svoje stranke samo zato, ker sem njegov brat. Tega ne bo storil, to bi moral vedeti. Če bi se razvedelo, da je z mano delil strankine skrivnosti, bi oplel.« »In kako boš opravil z inšpektorico?« »Preprosto ji bom rekel, da mi Joe noče povedati ničesar, da je boljši človek, kot misli, in potem se bom vrnil v svojo majhno pisarno.« Alice mu je na prsi položila roko, Sam je ob sebi začutil toplino njenega telesa. »Dober človek si, Sam Parker.« Nekaj minut sta tako ležala, Aliceino dihanje se je upočasnilo, ko je spet potonila v sen. Tudi Sam je hotel zaspati, a vsakič ko je pogledal na uro, je videl tudi zeleno utripajočo lučko na mobilniku. Glasovno sporočilo. Radovednost ga je držala popolnoma budnega in po kakšnih petih minutah vzdihovanja in upiranja je smuknil iz postelje in se oblekel, potem pa vzel telefon. Odšel je dol k računalniku. Imel ga je v kotu jedilnice, na precej neopaznem mestu. Alice ga je uporabljala za nakupovanje in ogledovanje hiš v tujini, večno je sanjala, da bi eno kupila, čeprav je zelo dobro vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Medtem ko se je računalnik zaganjal, je Sam pobrskal naokrog za kablom, ki bi povezal vhod za slušalke na telefonu z računalnikom. Vse kable je imel v ločenih in označenih vrečicah, da se niso zapletali med seboj, kljub temu pa jih je nekaj še bilo v stari pločevinasti škatli za piškote. Prav na dnu je našel tistega, ki ga je iskal. Majhen črn kabel. Na računalniku je poiskal vhod za slušalke in vanj vtaknil kabel. Brskal je med programi, dokler ni našel programa za snemanje in spremenil nastavitve. Zdaj je bil pripravljen. Poklical je svoj poštni predal in preveril, ali je pravilno ugibal, kdo ga je klical. Ko je zaslišal pridušene krike in rotenje, ga je stisnilo v prsih. Drugi konec kabla je vtaknil v telefon in znova predvajal sporočilo, a tokrat ga je posnel na računalnik. Opazoval je graf, ki je označeval posneti zvok, pretežno zelen, občasno pa rdeč, to so bili kratki vrhunci, ob katerih ga je grabilo v želodcu. Potem so ti vrhunci trajali dlje, dvajset, tudi trideset sekund. Ponavadi se je klic končal že prej. Po petdesetih sekundah je bil graf še vedno rdeč. Snemanje je prekinil. Sam je odklopil telefon in ga prislonil k ušesu. Glasovna pošta je ponujala več možnosti. Sporočilo je shranil. Karkoli že je to sporočilo bilo, posnetega je imel na računalniku. Bil je utrujen, a nervoza, ki mu je žarela iz želodca, mu je preprečila, da bi se vrnil v posteljo v topel Alicein objem, ki bi mu zdaj, ko je vedel, kaj ima shranjeno na računalniku, še posebej dobro del. Zaslišal je klik in potem še šum, ko se je vključilo centralno ogrevanje, pravega poletja še ni bilo. Zunaj so začele peti ptice, radostno so oznanjale nov dan, ampak Sam je slišal le brnenje računalniškega ventilatorja. Poiskal je slušalke, si jih nadel, potem pa odprl zvočno mapo, v katero je shranil posnetek. Prst mu je za sekundo zastal nad miško, da bi se pripravil, nato je kliknil gumbek za predvajanje. Zaprl je oči. Če hoče posnetek slišati natančno, mora vse druge zvoke izločiti. Najprej je zaslišal hlipanje, toda ni bilo žalostno, zvenelo je zgroženo, deloma roteče. Potem je zaslišal prvi krik. Zdrznil se je. Krik je hipoma ponehal, kot bi ga nekdo odrezal, v ozadju je slišal ravsanje. Potem je sledil drugi krik, glasnejši, uho prebadajoč, še bolj obupan. Slušalke je vrgel na mizo. Roke so mu trepetale. Na čelo so mu stopile kapljice znoja, koža se mu je naježila. Kriki so bili resnični, o tem je bil prepričan. Ni šlo za filmski posnetek, kjer je krik zgolj glasen hrup, enakomeren zvok. Strahu ni mogoče popolnoma posnemati, ker prihaja iz globin, ki jih ni mogoče nadzorovati. Ampak kriku se ni mogel izogniti. Moral ga je znova poslušati. Če je šlo za resničen krik, je bil z razlogom poslan njemu. Bil je policist, toda njegovo področje so bile prevare in skrivni računi. To je bilo nekaj drugačnega, nasilnega. Slušalke si je še enkrat nataknil na glavo, osredotočil se je na misel, da mora tokrat sporočilo poslušati do konca. Predvajal je posnetek in sklonil glavo. Zvoki so bili enaki, prvi krik ga je pretresel kot električni šok. Stisnil je čeljusti in poslušal naprej. Razločil je, da zvok prihaja skozi nekakšno prevezo, bil je pridušen, razločil pa je še nekaj drugega, še en glas in zvoke premikanja, kot bi se nekdo ruval, potem pa mu je v ušesih zadonel drugi krik. S široko razprtimi očmi je togo vzravnano obsedel, kot bi še sam občutil strašljivo grozo, ki ga je iz kota jedilnice ponesla tja, kjer se je slišano dogajalo. Nato je zaslišal brnenje motorja. Je bilo blizu ceste? A brnenje se je premikalo počasi. Tudi hrup. Bil je enakomeren. Posnetek se je končal in Sam je spet odložil slušalke na mizo. Usta je imel suha, dihal je globoko. Klic je nekaj pomenil in namenjen je bil njemu. Vedel je, da ga čaka slab dan. 16 Joe si je dal roko pred usta in dahnil. Zaudarjal je po alkoholu. Pod očmi je imel kolobarje, glavo pa težko. Manj bi moral piti, pa vendar, imel je rojstni dan. Zbistriti se mora in se pripraviti na sodno zaslišanje. Sodniki tolerirajo slabe odvetnike, ne tolerirajo pa nepripravljenih. Zvoki Monicinih pet so glasno odmevali po Crown Squaru, preglasil jih je le hrup čistilnika cest, ki je pometal ostanke pred švicarsko restavracijo v centru. Joe se je med hojo oziral naokrog, večkrat je pogledal nazaj. Nič sumljivega. Opazil je le poslovneže, ki so zajtrkovali kavo za zraven, in pred vhodom v sodišče majhne skupinice ljudi, nervozne in nagnetene skupaj – družine in podpornike, obtoženci so bili očitni zaradi oblek, ki jim niso bile najbolj prav, in silnega kajenja. »Kaj je narobe?« je vprašala Monica in zardela, ko jo je Joe pogledal. »Oprosti, nočem biti nevljudna, le rahlo napet se mi zdiš.« Odkimal je. »Ne, vse je v redu,« se ji je pomirjujoče nasmehnil, čeprav ni pozabil na moškega pred pisarno in občutka, da ga je sinoči nekdo opazoval. Namenjena sta bila na kronsko sodišče. Videlo se ga je z okrožnega sodišča, toda to je bil povsem drug svet. Okrožno sodišče je bilo kaotično, opravka je imelo z manjšimi zločini, njegov obisk pa je za mnoge pomenilo le nadležno nujo, ki so jo opravili brezbrižno. Kronsko sodišče je bilo resno sodišče, odvetniki so nosili lasulje in halje, ljudi pa je pošiljalo za dolgo časa za zapahe. Pred njim so nervozno postopali tudi redni igralci. Navzven je bila stavba sodobna, ujeta v sedemdeseta, zgrajena pretežno iz betona, pročelje je bilo polno velikih oken, tako da so mimoidoči lahko videli tiste, ki so čakali na hodniku. Vsi vhodi v sodne dvorane s trga niso bili vidni, a vidnih je bilo dovolj, da so bili vsi oropani zasebnosti. Znotraj je bila stavba tradicionalna, sodne dvorane so bile brez oken in opažene z lesom. Joe je odšel naravnost k računalniškemu terminalu, da bi se čim prej prijavil. »Kdo je tožilka?« je zanimalo Monico. »Te ljudi bom morala spoznati.« Joe je pogledal na zaslon. »Kim Reader, kot včeraj,« je rekel, nasmešku se ni mogel upreti. »Kdo je ona?« »Stara prijateljica. Primer je njen.« »Je to dobro?« »Ne. Tukaj ni nobenih uslug. Kim se zna trdo boriti, zato te naj prijateljstvo ne zavede. Ambiciozna je in zelo dobra, in če lahko s tem pomaga primeru, te bo pred sodnikom ponižala.« »Je to storila tebi?« »Oh ja, kaj kmalu sem občutil, da se z njo ne smem šaliti. Igra pošteno, a nikar ne pričakuj, da ne bo izkoristila šibkosti, če jo zazna.« »Zveniš, kot bi jo precej dobro poznal.« Joe se je trudil ne izdati preveč o tem, kako dobro jo pozna v resnici, ko je odvrnil: »Skupaj sva študirala, le da je imela višje cilje.« »Kaj misliš s tem?« »Lahko vidim, da si polna pravnega zanosa. Tudi sam sem bil takšen. Ampak zdaj pravo ni več tvoje bistvo. Ko boš zaključila pripravništvo, boš začela firmi služiti denar. Tako pač je. Kim Reader je drugačna. Tožilka je, ne počne ničesar drugega, zato lahko razmišlja kot odvetnica. Vendar pa ima slabost.« »Kakšno?« Joe se je nasmehnil. »Vse mora imeti pod nadzorom. Primer si želi voditi sama.« »Pa ga lahko?« »Lahko, a le kot mlajša odvetnica. Strategijo bo vodil kraljičin svetovalec, kljub temu pa se bo Kim morala spoprijeti s težavnimi deli. In ta želja po nadzoru pomeni še nekaj drugega – ne mara izgubljati. Borila se bo trdo, a če bo menila, da je primer izgubljen, ga bo opustila. Vsi tožilci niso takšni. Nekateri se do zadnjega oklepajo trohice upanja in se nadejajo, da jim bo uspelo. Ponavadi jim ne.« »Pa ti?« je vprašala Monica. »Boš tudi ti primer zagovarjal kot mlajši branilec?« Joe je odkimal. »Lani sem dobil licenco samostojnega odvetnika, nisem pa še vodil dovolj samostojnih primerov, da bi se lahko kosal z umorom. Zadeva je resna, ne gre zgolj za petelinjenje. Pridi, pojdiva poiskat Kim.« Odšla sta v oblačilnico, vanjo so vodila zgolj še ena preprosta vrata, a izdajala jo je številčnica za vnos gesla. Tukaj so potekali najsilovitejši spopadi, tukaj je lahko pravšnji nastop vodil v poravnavo. Tod je bilo prav tako območje staromodnih bitk, v katerih so odvetniki počasi, a vztrajno premagovali branilce, ki so nekoč uživali izključno pravico zagovorništva na višjih sodiščih. Stara garda se je zbirala v klikah, nosila od cigar porumenele lasulje in zbledele črne halje, umazano in scefrano znamenje časti v primerjavi z elegantno ukrojenimi oblekami odvetnikov. To je pomenilo, da je kronsko sodišče pridobilo nekaj ulične modrosti, izgubilo pa malce prefinjenosti. Joe je odprl vrata, vsi v prostoru so ga pogledali. Večina se je obrnila proč. To ga ni motilo. To je pričakoval. Prostor je bil dolg in ozek, na eni strani so bile omarice na ključ, na drugi police pravniških knjig. Po vsej dolžini sobe so stale mize, večina je bila zasedenih, pred zagovorniki so bili kupi dokumentov, ob njih lasulje iz konjske žime, predstavljale so tenkočutno ravnotežje, s katerim so ščitili lastne interese in pazili, da niso preveč razjezili ljudi, po navodilih katerih so delovali. Ampak Joe jih je slišal govoriti, kadar so mislili, da jih nihče ne sliši, da so njemu podobni zgolj nastopači in posredniki brez pravega pravnega znanja in spretnosti, ki jo premore dobro izvežban branilec. V tem je bilo nekaj resnice – dober branilec je vreden vsakega zaračunanega centa – toda Joe je videl še preveč primerov, ki so splavali po vodi, zaradi tistih, ki so hoteli najprej zaslužiti, potem pa so sklenili poravnavo. Če je Joe hotel boj, je boj tudi pričakoval in zagotovo ne bo tisti, ki bo popustil, ker se je moral spopadati z vsakodnevnim tarnanjem strank zaradi sodnih zamud ali slabe zaporniške hrane. Torbo je vrgel na stol in iz nje potegnil poškrobljen ovratnik. Z zlato iglo si ga je pritrdil na belo srajco, potem se je ozrl po sobi. »Je kdo videl Kim Reader?« Zaslišalo se je šumenje, ko so ga ostali pogledali, potem pa se vrnili k papirjem pred seboj, nato pa je nekdo s konca sobe vendarle zavpil: »V sodno dvorano je šla.« Joe si je nadel črno haljo in odšel k vratom, Monici je pomignil, naj mu sledi. V teh oblačilih se je počutil tuje, prvih deset let je po hodnikih okrožnega sodišča patruljiral v ceneni obleki. V arhaičnih in formalnih oblačilih kronskega sodišča se je počutil neudobno. Vsaj nedostojnost lasulje mu je bila prizanesena, ko pa je prišel do glavnega hodnika, je opazil, da jo mnogi mlajši odvetniki, ki so hiteli sem in tja, vendarle nosijo, pod rokami pa zvitke papirjev, povezane z roza trakom. Starejšim se ni tako zelo mudilo, a bili so le njihova počasna in še bolj toga verzija. Malo naprej je opazil Kim Reader, pogovarjala se je z dvema moškima v obleki, detektivoma, a ne z istima kot prejšnji dan. Kim je nosila elegantno temno obleko in čevlje z visoko peto, na temnih laseh, ki so ji padali na ramena, se ji je svetila lasulja. Joe je upočasnil korak in si v usta vtaknil pepermint, potem se je obrnil k Monici. »Si dobila Ronniejevo mater?« »Ja, rekla je, da bo prišla,« je odvrnila in pokazala na dro-bno ženico, ki je sedela sama. Torbica ji je počivala na kolenih in nosila je velik rjav plašč, čeprav je bilo zunaj prijetno toplo. »Najbrž je ona.« Ko sta se ženski približala, ju je pogledala. »Gospa Bagley?« jo je nagovoril Joe. Prikimala je. »Ronniejeva zagovornika sva.« Ker se ni odzvala, je Joe vprašal: »Ali lahko Ronnie ostane pri vas?« »Kaj, a mislite, da bo prišel ven?« »Verjetno ne,« je priznal Joe, »a za vsak primer bi rad vedel.« Ženska je pogledala Joeja, potem še Monico. »Ja,« je oklevajoče dejala. »Prav, seveda. Ime mi je Winnie.« »Hvala vam, Winnie,« je odvrnil Joe, potem pa odšel do Kim. Ko se ji je približal, je pogledala stran od detektivov in se mu nasmehnila, papirje je prestavila pod drugo roko. »No, Joe, še vedno mi nisi povedal, kako si s tega primera zrinil Mahone.« »Takšna je bila želja klienta,« je povedal Joe in detektivoma pomignil v pozdrav. Odzdravila mu nista. »Sem zgolj Ronniejev služabnik. Bo danes odkorakal s sodišča?« Kim se je zasmejala. »Dobro veš, da morilci ne dobijo varščine.« Tudi detektiva sta se nasmehnila. »Morda pa bo sodnik ustvarjalno razpoložen,« je pripomnil Joe, potem pa odrinil vrata sodne dvorane. Domisliti se mora nekakšnega argumenta, četudi samo zavoljo šova. Obtoženci pričakujejo, da bodo njihovi odvetniki udarili po mizi, četudi zaman. Monica je vstopila za njim in na galerijo za javnost pospremila Winnie. Joe ni hotel, da bi Kim vedela, kaj načrtuje, zato je počakal, da so se vrata dvorane zaprla. Potreboval je nekaj časa zase. Nekaj stvari še mora ugotoviti. 17 Ko je Sam Parker zakorakal v osrednjo policijsko pisarno, je v očeh že čutil utrujenost zgodnjega vstajanja. Inšpektorica Evansova je stala v kotu prostora, pogovarjala se je z moškima v temnih oblekah. Sam ju je prepoznal, videl ju je včeraj. Po njunih oblekah je sklepal, da imata nižji položaj, tudi rokave sta imela zavihane. Evansova je pogledala Sama, potem pa nekaj prišepnila moškima ob sebi. Oba sta se obrnila. »Kako je potekal pogovor z bratom?« je vprašala. »Ste izvedeli kaj koristnega o Ronnieju Bagleyju?« »Ne, ničesar, žal,« je odvrnil Sam in odkimal. »Joe o svojih strankah ne bo spregovoril, kot sem predvidel. Povedal sem mu, da sem slišal, da zastopa Ronnieja Bagleyja, a rekel ni ničesar. Kar zadeva njega, je ta pogovor zaključen.« »Odvetnik z moralnim kompasom?« je zajedljivo vprašala Evansova. »To sem pričakovala, a vredno je bilo poskusiti.« Ker je Sam samo stal, negotovo, ker ni vedel, kaj naj reče, se je Evansova spogledala s policistoma in rekla: »Pridite v mojo pisarno.« Sam ji je sledil v majhno sobico, v kateri je bil dan prej. Zdaj je bila še bolj razmetana, obilici papirjev so družbo delali še omoti od hrane in dve kavni skodelici. Evansova je pokazala na stol, ko je sedel, je pripomnila: »Vas zanima, zakaj sem hotela, da mi to poveste osebno?« »Res sem se spraševal, zakaj,« je odvrnil. »Verjetno zato, da bi me lahko pogledali v oči in presodili, ali sem pretirano lojalen svojemu bratu.« »Pa ste?« »Ne, mislim, da ne,« je odvrnil. »In mislim, da si tega vprašanja ne zaslužim, gospa.« Evansova se je na stolu naslonila nazaj in stisnila ustnice, Sam pa se je nelagodno presedel, a pogleda ni umaknil. »Prav imate, vem, da vas ne bi smela postaviti v takšen položaj,« je rekla čez nekaj trenutkov. »Pravzaprav je šlo za šarado, zgolj za preizkus, da preverim vas, in priložnost sem dobila, ko se je kot Ronniejev zagovornik prikazal vaš brat.« Spet se je nagnila naprej in na mizo položila roke. »Pravi razlog, zakaj sem želela, da pridete sem, je Ben Grant.« Ime ga je osupnilo. »Prosim? Tisti Ben Grant?« »Je še kak drug? Ker je bil to vaš trenutek slave, se ga nedvomno dobro spominjate.« Sam je glasno izdihnil. »Da bi ga pozabil, mi ni bilo dovoljeno,« je pripomnil, misli pa so mu poletele v nočno izmeno pred osmimi leti, zgolj rutinsko patruljiranje v označenem avtu, preden je postal detektiv. Celotna policija je bila na nogah, ko so v parkih okrog Manchestra našli trupla treh deklic, dve sta bili stari devet let in ena deset. Vse tri so bile ugrabljene, zadavljene in posiljene, brez oblačil, gole in okrvavljene so bile odvržene kot smeti. Pogrešanih otrok je bilo še več, a njihovih trupel niso našli, ozračje v mestu je postalo napeto. Sam je vozil mimo parka južno od mestnega središča, ko je nekoliko naprej, tik ob železniškem nasipu, v grmičevju opazil premikanje. Ni videl veliko, le lesk nečesa svetlega in premikanje listja, a bilo je dovolj. Lahko bi bilo nekaj skrajno malenkostnega, morda se je nekdo samo olajšal, a šesti čut mu je pravil, da ni tako. Skočil je iz avta in naglo stekel tja, medtem pa po radiu obvestil centralo. Ko je prišel bliže, je mirno in z dvignjenimi rokami iz grma počasi prišel Ben Grant. Sama je najprej prešinilo, da se je zmotil, ker Grant ni poskušal ubežati, pa tudi upiral se ni. Preprosto se je obrnil k Samu, se še zadnjič ozrl proti grmovju in počasi prišel k njemu. Sam je v roki držal solzivec in lajal na Granta, naj leže na tla. Pričakoval je, da bo zdrvel skozi park, toda Grant se je samo spustil na kolena in nastavil roke, da bi ga vklenil. Samu se je zdelo, da ob železniškem nasipu sliši še nekaj, da s kotičkom očesa vidi nekakšno premikanje, a osredotočen je bil na Granta. Potem ko ga je vklenil, je Sam posvetil v grmovje. Zagledal je bledikavo kožo in začel trepetati po vsem telesu, svetilka mu je zamalo padla iz rok. Soj svetlobe je osvetlil dekliške noge, povsem brez življenja, oblačila je imela slečena in stlačena v plastično vrečko. Sam je prvič videl truplo, na vse kriplje se je ves poten v obraz trudil ostati miren in obrzdati tresavico, Grant pa je bil ves ta čas miren, skoraj spokojen. Mrtvo dekle je bila četrta Grantova žrtev, za katero so bili prepričani, da jo je ubil on. Zvabil jo je v svoj kombi, jo zadavil in posilil, umori pa so ga iz tovarniškega delavca spremenili v lik tabloidov. Njegova zloglasnost pa ni zadevala samo njegovih zločinov, četudi so bili grozljivi, temveč tudi to, kako izjemno je užival v pozornosti, mahal je in se smehljal v kamere, ki so ga ujele na kratki poti iz zaporniškega vozila, sojenje pa je izkoristil za natančen opis, kako je vsako dekle ugrabil in ubil. Branil se ni. Hotel je le, da bi ga vsi slišali. Sam je bil deležen pohval, a ponosa ni čutil. Vse, kar je kakorkoli spominjalo na umor njegovo sestre, ni bilo vredno proslavljanja. Pogledal je Evansovo. »Zakaj Ben Grant? Pod ključem je.« »Ste videli mladenke na plakatih na stenah?« »Na vsaki postaji so,« je odvrnil Sam, spomnil se jih je od včeraj, pa tudi s televizijskih pozivov. »Vse štiri so pogrešane, domnevno mrtve,« je nadaljevala Evansova. »Na začetku smo mislili, da med prvima in drugima ni nobene povezave, da so zgolj naključne žrtve istega storilca, toda zdaj smo drugačnega mnenja. Kar vam bom povedala, mora ostati med temi stenami, ker javnost o tem še ne ve ničesar, je pa povezano z vami.« Sam jo je debelo pogledal. »Z mano? Ja, seveda, razumem.« Nadaljevala je tišje. »Vse žrtve so povezane z nekom, ki je bil vpleten v primer Bena Granta.« »Povezane? Kako?« Evansova se je sklonila in s tal ob mizi pobrala enega od plakatov, pokazala je na čedno in nasmejano rdečelasko. »Samantha Crane je bila prva. Eden od detektivov, ki je raziskoval primer, je bil Jimmy Crane. Na Bena Granta sploh nismo pomislili. Samantha Crane je bila pogrešana hči enega od naših. Samo to je bilo pomembno.« Potem je Evansova pokazala na mlado blondinko s sijočimi lasmi v modri svileni plesni obleki. »Naslednja je bila Gilly Henderson. Eden od tožilcev je bil Bill Henderson. Še vedno nam ni kliknilo. Primer Bena Granta ni bil edini, pri katerem sta sodelovala, in zakaj nismo pomislili na Bena Granta? Ker je v zaporu, ven pa najbrž ne bo prišel nikoli.« »Zakaj ste vendarle pomislili nanj?« »Zaradi Emily Brooker,« je pojasnila Evansova in pokazala na črnko na plakatu, kodraste lase je imela dolge, zobe izjemno bele, obraz pa nasmejan in spogledljiv. »Je hči ene naših preiskovalk zločina. Takrat smo dojeli povezavo. Vedeli smo, da se dogaja nekaj, kar je povezano s policijo, zato smo naredili seznam primerov, pri katerih sta sodelovala Emilyjina mati in Samanthin oče. Seznam smo dali Gillyjinemu očetu, tožilcu, ki je seznam preveril, in edini primer, pri katerem so sodelovali vsi trije, je bil primer Bena Granta. Našli smo povezavo.« Sam je pomislil, nato pa vprašal: »Ste govorili z Grantom?« »Poskusili smo, ampak z nami noče govoriti. Prisiliti ga ne moremo, prav tako ne vemo, ali sploh ima kakšne informacije.« Evansova se je rahlo zagrenjeno nasmehnila. »In tudi aretirati ga ne bi mogli, ves čas je bil namreč v zaporu, tako da ima dokaj trden alibi.« »Kaj pa četrta žrtev, mlada Indijanka?« »Arshafi Devi,« je povedala Evansova. »Če smo za hip menili, da gre zgolj za nenavadno naključje, je bilo to le bežno, kajti Arshafi je bil eden od porotnikov, ki so obsodili Granta. Porotnikova hči? Ta povezava nas je osupnila.« »Kako dolgo je pogrešano zadnje dekle, Arshafijeva?« »Dva meseca,« je odvrnila Evansova. »Kot pri ostalih se je tudi pri njej sled hitro ohladila. Vemo le to, da se ni vrnila domov, ne vemo pa, kam je tisti večer šla. Potem pa se je nekaj spremenilo in zato sem na plano hotela izbezati vas, vas podrobneje spoznati.« »Nadaljujte,« jo je spodbudil Sam, a malce oprezno. »Včeraj smo prejeli klic. Iz zapora. Grant si je premislil. Končno je pripravljen govoriti z nami, a pogojno.« »Zakaj si je premislil?« »Ne vem. Upamo, da bo to uspelo ugotoviti vam.« Sam je bil zmeden. »Ne razumem vas.« »Njegov pogoj je, da bo govoril izključno z vami.« 18 Joe je sedel v sodni dvorani, komolca je naslanjal na mizo pred seboj. Na videz je bil povsem miren, a z nogo je v hitrem ritmu tapkal po tleh. Monica je sedela za njim, opazovala je in se učila. Ura je bila skoraj deset. Tišina je bila čudaška. Sodni sluga se ni zmenil za Joeja, sodna zapisnikarica pa je nad čipkastim ovratnikom bele bluze zardela vsakič, ko je pogledal proti njej. Malo naprej v prvi klopi je sedela Kim, na telefonu je nekaj brala. Joe je vedel, zakaj, in sicer da ji policija ne bi mogla očitati, da prelahkotno jemlje primer. To držo je prevzela vedno, ko so bili prisotni še drugi ljudje, ki bi lahko poročali. Sodno dvorano so sestavljale dolge vrste lesenih miz in preklopnih stolov, dvigale so se proti prostoru za obtožence v zadnjem delu, za njim sta bili dve vrsti stolov, prekritih z rdečim semišem, to je bila galerija za javnost. Tam je sedela Ronniejeva mati, strmela je predse, kot bi ne mogla verjeti, kaj se dogaja njenemu sinu, kaj se mu bo zgodilo. Joe se je obrnil in se ji pomirjujoče nasmehnil, a se ni odzvala. Joeju je pogled odtaval do televizorja na steni. Ko se je primer znašel pred sodnikom, so bili zaporniki vidni na zaslonu, a v tem trenutku je bil siv, na njem je bil le logotip manchestrskega zapora – uradno ime Strangewaysa. Minilo je še nekaj minutk tišine in na zaslonu se je prikazal Ronnie v sivi majici, s pordelimi očmi je nepremično strmel v kamero, sam lahko videl le prazen sodnikov stol. Joe se je spet ozrl naokrog po dvorani. Ponazarjala je, kako bedno je postalo Ronniejevo življenje. Joe je že bil priča razburljivemu življenju kronskega sodišča z oboroženimi policisti pred vrati, ki so pazili na najhujše zločince in morebitno maščevanje. Ronnie se je soočal z življenjem za rešetkami, edini ljudje, ki bodo videli njegov prvi korak, pa so bili njegova mati, odvetnika, pripravnica in sodna uslužbenca. Potem se je zaslišal hrup. Joe se je obrnil in videl moškega, ki je vstopil v dvorano in odšel proti zadnji vrsti galerije za javnost. Sedel je v kot, kot bi želel ostati neopažen, ker pa mu to ni uspelo, je samo buljil v Joeja. Joe ga je prepoznal. Bil je moški, ki ga je včeraj videl pred poslopjem firme. »Ga poznaš?« je vprašal Joe. Kim ga je pogledala, Joe pa je z glavo pomignil proti zadnjemu delu dvorane. »Moškega, ki sedi v kotu.« Kim se je ozrla, potem pa odkimala. »Ne. Je važno?« Joe je pomislil, nato pa odkimal. »Ne.« Kim je pokazala proti televizijskemu zaslonu. »Nikoli niso takšni, kot pričakuješ,« je rekla. Vedela je, da ju Ronnie ne more slišati, na zaslonu je bila ikonica, ki je sporočala, da je mikrofon izključen. »Kdo, morilci?« je vprašal Joe in znova pogledal Ronnieja. »On še ni eden od njih.« »Ne igrajva se igric, Joe. Trdo se bori, ko naju Ronnie lahko sliši, na štiri oči pa sva lahko bolj realistična. Dokaz krivde se razlikuje od dokaza nedolžnosti, in to veš. Le to je, da vedno pričakujem, da bo krivda vidna kot kakšen madež.« Joe ji je vrnil nasmešek, nekaj samozavesti se mu je vrnilo. Šlo je le za uvodno zaslišanje. »Posebnih značk ne nosijo,« je rekel. »Morilci živijo poleg nas in se gibljejo med nami. Tako pač je. Kdo je kdo, ne moreš predvideti.« »Ampak da je ubil svojega otroka? Nesrečnik. Česa vsega je še zmožen?« »Naivno zveniš, Kim. Še noben morilec, s katerim sem imel opravka, ni bil popolnoma odkrit. Obstaja tisto, kar je mogoče dokazati, in tisto, kar mi ljudje povedo. Kaj se je resnično zgodilo, vesta le dva človeka, enega pa ni več med nami.« Še preden je Kim kaj odvrnila, je Joe dodal: »Torej, kako ga nameravaš obdržati v priporu?« Kim je prhnila. »Računaš na varščino? Se šališ?« Nagnila se je bliže k njemu. »Jebeni morilec je, Joe. Morilci ne dobijo varščine.« Ob tako bogokletnem govorjenju prefinjene izobraženke se je Joe moral nasmehniti. »Prav,« je rekel. »Potem pa opazuj, kako ga bo sodnik spustil na prostost. Če ne boš pristala na varščino, bom zahteval, da primer ovrže.« »Nakladaš. Ne bo ti uspelo.« »To vem, sodnik me bo zavrnil, morda pa mu bom v glavo vtepel, da je primer šibek. Sama veš, kaj sodniki naredijo s primeri, ki jim niso všeč – cefrajo jih na koščke, dokler tožilstvo nima ničesar več za ponuditi poroti. In tako boš primer izgubila samo zaradi tega, kar bom povedal.« Joe je videl, da Kim tehta njegove besede, nosnice so ji trepetale, ustnice so ji trzale. Trudila se je ugotoviti, kaj bi bilo huje – da Ronnie na podlagi varščine odkoraka s sodišča ali da bi sodnik primer označil kot trhel. »V primeru umora moraš zahtevo za varščino še posebej dobro utemeljiti,« je spregovorila Kim. »S tem ne bo težav. Vaša obtožnica je šibka in takšna bo ostala, dokler ne najdete trupel.« »Imamo dovolj.« »A res? To je torej to? Novih dokazov ne pričakuješ?« »Če se primer krepi, ne pomeni, da je na začetku šibek.« »Ne,« se je strinjal Joe, »a vse, kar imaš, je sestavljanka. Če boš izgubila en delček, bo ostala nesestavljena. Na primer kri. Je le en delček sestavljanke, Ronnie pa ima zanjo dobro pojasnilo.« »O tem sploh ne dvomim, Joe. In kdaj se je tega pojasnila spomnil? Takoj zatem, ko si ti prevzel primer? Zakaj vsega tega ni povedal policiji?« »To boš pa morala vprašati Mahone,« je odvrnil Joe. »Človeka ne moreš kaznovati samo zato, ker opravi slab nastop.« Kim je nekaj trenutkov molčala, potem pa vprašala: »No, in kako se glasi to pojasnilo krvi?« Joe je odkimal. »Ni še čas, se pa strinjava, da bo vaš primer postal zelo trhel, če ima Ronnie dobro pojasnilo, kajne?« Joe jo je poskušal prepričati, da primer sploh ne obstaja. To sojenja sicer ne bi končalo, a kasneje bi Kim lahko lažje prepričal, da primer opusti, če bi izgubila samozavest. Joe je pokazal na televizijo. »Iskala si znamenje krivde. Misliš, da bi ta človek lahko ubil svojega otroka? Resno?« »Morilec je lahko kdorkoli. Pred dvema minutama si to sam izjavil.« »Ampak umor lastnega otroka je nekaj drugačnega. Takšna oseba bi izžarevala neko temačnost, na Ronnieju pa ni nobene. Zaradi sojenja je prestrašen, sicer pa ni videti, da bi ga karkoli preganjalo.« Kim ni imela časa, da bi odgovorila, kajti odprla so se vrata za privzdignjeno klopjo in vstopil je sodnik z žimasto lasuljo na glavi in v svileni togi z rdečim trakom, kot kakšen ekstravaganten gizdalin. Bil je višji sodnik, sodeloval je pri najresnejših primerih. Joe se je opomnil, da ga mora nazivati 'vaša milost' in ne 'gospod sodnik'. Naziv je bil bolj stvar navade, z njim so zapolnjevali praznine v govoru, a če bi ga zanemaril, bi dal sodniku razlog, da ga pred vsemi poniža. Vsi so vstali in čakali, da bo sodnik prikimal in jim dovolil sesti. Joe si je zapel suknjič. Zapetega bi moral imeti ves čas, ampak Joe je vedno uprizoril predstavo, da bi sodnik lahko opazil njegovo spoštljivost. Naklonjenost se osvoji z malenkostmi. Sodnik je sedel in grdo pogledal Joeja. Uvodne zadeve so hitro obdelali. Ronniejevo ime. Obtožnico. Ronniejev izrek, da ni kriv. Joe je dobil možnost navesti, katere priče želi zaslišati. Ko so prišli do določanja datuma začetka sojenja, je prišlo na plano vprašanje, ali mora Ronnie počakati v priporu. Če bi Ronnie ostal v priporu, bi se sojenje lahko začelo hitreje. Sodnik je pomignil Kim, naj ostane na svojem sedežu. »Gospod Parker, imate vlogo?« Joe je razumel sporočilo med vrsticami – z vlogo za varščino ne tratite mojega časa. Ampak Joeja so bolj zanimali Ronniejevi občutki. Vstal je. »Imam, vaša milost.« Sodnik je privzdignil obrvi, košate in bele. »Obtožnico sem prebral.« »Me veseli, vaša milost, luknje v obtožnici so namreč očitne.« Sodnik se je na stolu naslonil nazaj, zdelo se je, da se zabava. »Prosim, razsvetlite me.« Joe je pogledal proti zaslonu. Ronnie se je nagibal naprej, na obrazu se mu je risalo zanimanje. Zadaj sta sedela detektiva, na obrazu se jima je slikal posmeh, bila sta prepričana, da je sodnik na njihovi strani. Nista pa vedela, da je bil Joe prvi v dvorani in da je njegov prijazen nasmešek pomagal, da je sodni slugi ušlo, da primer na sodnika ni naredil posebnega vtisa. To morda ni bilo dovolj, da bi Ronnieja spustil na prostost, je pa bilo vredno poskusiti. »Obtožnica temelji na treh stvareh,« je povedal Joe. »Krvi, prepiru in priznanju.« »In dveh pogrešanih ljudeh.« »In to je ključen izraz, vaša milost – pogrešanih, ne mrtvih. Kaj, če bo moja stranka več mesecev preživela pod ključem, potem pa bo domnevno preminula prikorakala v sodno dvorano z njuno hčerko v otroškem vozičku? Ta možnost obstaja. Kri? Našli so ostanke krvi, z ničimer pa ne moremo dokazati, koliko je ta kri stara, in ne pozabimo, da je njegova punca živela v istem stanovanju. Prepirala sta se, a ne prvič. Od prepira do domnevnega umora svoje punce, kaj šele hčerke, je resnično izjemno velik preskok.« »In priznanje?« je zanimalo sodnika. »Prišel je na policijsko postajo in priznal, da je ubil svojo partnerico.« »Odvisno, katero priznanje imate v mislih,« je nadaljeval Joe. »Jaz sem naštel vsaj tri: Ubil sem jo, Mislim, da sem jo ubil ali Jaz sem kriv, ubil sem jo. Ne želim, da bi se ponovil primer Dereka Bentleyja in bi zaradi napačno razumljenih besed za življenje ponovno prikrajšali nedolžnega človeka. Ima tožilstvo morda posnetek njegove izjave?« Sodnik je pogledal Kim. »Gospodična Reader?« Kim je vstala. »Če vaša milost sprašuje, ali imamo posnetek kamere, potem je odgovor ne.« »Ampak tri izjave?« je vprašal sodnik. »Eno od osebe, ki jo je slišala, dve od oseb, ki jima jo je prva oseba ponovila. Njun spomin morda ni brezhiben, vendar imamo izjavo osebe, ki je obtoženčevo izjavo slišala.« »Ki bi jo lahko slišala narobe, kot se zdi.« Kim ni odgovorila. »In kri?« je nadaljeval sodnik. »Ali lahko dokažete, da je nedavna?« »Kolikor vem, je starost krvi mogoče določiti. Analizo bomo priskrbeli, toda primer je še preveč svež, da bi jo že opravili.« »Torej v tem trenutku ne morete določiti starosti krvnih madežev?« Kim je odkimala. »Ne, vaša milost.« V lica ji je udarila rdečica. »Potemtakem ne moremo biti prepričani, kaj je obtoženi izjavil, prav tako ne vemo, kako dolgo je bila kri v stanovanju?« »Tako je, vaša milost.« Kim je govorila precej tišje. »Torej imate le prepir in dve pogrešani osebi.« Joeja je preplavilo veselje, ko je začutil, da se primer obrača na njegovo stran. Sodnik je nekaj trenutkov molčal, obrnil se je k zaslonu in motril Ronnieja, ki se je nagibal naprej in zaskrbljeno čakal razplet. Joe je nekaj načečkal na listič papirja in ga podal Kim. Kim ga je pogledala in prebrala: Privoli na varščino, pa ne bom rekel ničesar več o dokazih. Naj odloči sojenje. Kim je nekajkrat globoko vdihnila, potem se je ozrla proti detektivoma, ki sta sedela na galeriji za javnost. Roke sta naslanjala na medeninasto ograjo in se nagibala naprej. Potem je pogledala Joeja, pomežiknil ji je. Vedel je, da ji v mislih še vedno odmevajo njegove besede, da bo poskusil sodnika prepričati, da sploh nimajo primera. »Vaša milost, tožilstvo ne zahteva, da obtoženi ostane v priporu,« je izjavila. Govorila je tiho, ob zvoku jeznih korakov detektivov, ki sta naglo odšla iz dvorane, je trenila z očmi. »Varščina se zdi primerna, a pogojna, če se vaša milost strinja.« »Je bil obtoženi že kdaj obsojen?« »Pred nekaj leti za manjši napad.« »In ima kje živeti?« Joe je vstal. »Biva lahko pri svoji materi v Martonu. Njegova mati je med prisotnimi.« Sodnik je prikimal, a bolj samemu sebi. »Prav,« je rekel čez nekaj trenutkov. Ko se mu je Joe z nagibom glave zahvalil, je dodal: »Upam, da bo partnerica tega moškega kmalu prikorakala na policijsko postajo, če pa bodo trupli našli, bo varščina razveljavljena.« Joe se je znova priklonil v zahvalo. »Razumem, vaša milost.« S pogledom je ošinil Monico, ki ga je občudujoče gledala, potem je pogledal še Ronnieja, ki je osuplo zeval. Prost je. Ko se je Joe ozrl po dvorani, mu je pogled odtaval v kot galerije za javnost. Kdorkoli je že bil tisti moški, zdaj ga ni bilo več. 19 Sam je bil zbegan. »Ben Grant želi govoriti z mano?« je vprašal Evansovo. »Zakaj ravno z mano?« »Ugibam, da zato, ker ste ga vi ujeli,« je odvrnila. »Ve, kdo ste in da ste pomembni za primer, čeprav morda še vedno misli, da ste uniformirani policist in lahka tarča, ki jo bo vrtel okoli prsta. Benu Grantu je pomemben le njegov ego.« »Prav, lahko se soočim z njim,« je rekel Sam in prikimal. »Odlično, me veseli, a hiteli ne bomo. Grant ničesar ne sovraži bolj kot ignorance. Morda nam bo povedal več, če bo moral na svoj trenutek še malce počakati. Torej, seznanite se s primeri štirih pogrešanih deklet. O njih morate vedeti vse, prebrati vse, vse morate imeti tukaj.« Potapkala se je po glavi. »Kraje, datume, tako da bomo takoj vedeli, kaj ne drži in katere so dodatne informacije, ki jih nismo javno objavili in so morda pomembne. Še več, morda nam bo povedal še kaj, česar sploh ne vemo.« »Zmogel bom,« je odvrnil Sam. »Vendar pa vi njemu ne smete povedati ničesar. Ne boste ga obiskali zato, da bi se on lahko predajal svojim bolnim fantazijam, kar počne, ko je sam v svoji celici. Tok informacij bo le enosmeren.« »Razumem, nekaj pa mi še vedno ni jasno.« »Nadaljujte.« »Tole naključje. Vključili ste me zaradi Ronnieja Bagleyja, ker je moj brat prevzel njegov primer, zdaj pa me zahteva še Ben Grant. Ne razumem, zakaj sem postal tako priljubljen.« Evansova je nekaj sekund s prsti bobnala po mizi, potem pa zavzdihnila. »Ni naključje.« »Prosim?« »Obstaja povezava s primerom Ronnieja Bagleyja, čeprav dokaj neopazna,« je povedala Evansova. »Bagley je ubil svojo partnerko Carrie Smith in tudi njunega otroka. Takšen je naš primer, vendar pa Carrie nekaj pomeni Benu Grantu. Vam njeno ime zveni znano?« Sam je našobil ustnice in pomislil. »Ne.« »Carrie je nekoč delala skupaj z Benom Grantom,« je pojasnila Evansova. »V Grantovem primeru je bilo njeno ime omenjeno kar nekajkrat, ker se je šušljalo, da je imel punco, le da tega ni hotel priznati.« »In šušljalo se je o Carrie?« »Ja, in še nekaj: zadnjih pet let je Carrie Granta obiskovala v zaporu. Bila je edina, ki ji je to dovolil.« Sam je bil vidno presenečen. »Le zakaj bi kdorkoli želel obiskovati Bena Granta? Punca gor ali dol, posiljevalec in morilec otrok je, za božjo voljo.« »Ne vem in nikoli ne bomo izvedeli, ker menimo, da jo je Ronnie ubil, vendar pa pomeni še eno povezavo z Benom Grantom, prav tako še nismo našli njenega trupla.« »Ampak če je ona še ena z Grantom povezana pogrešana ženska, ali potemtakem ne bi mogla biti žrtev iste osebe, zaradi katere so izginila druga dekleta?« »Morda, vendar ne mislimo tako. Je drugačna vrsta žrtve. Za začetek je veliko starejša. In obstajajo še drugi dokazi, ki povezujejo Ronnieja z njenim umorom. Kri. Priznanje. Grožnje. Carrie se od drugih žrtev še posebej razlikuje, ker je dejansko povezana z Grantom. Ostale žrtve so povezane z ljudmi, ki so pomagali Granta spraviti v zapor. S tožilcem. Detektivom. Preiskovalko kraja zločina. Porotnikom. Zdi se, kot bi šlo za neko maščevanje Bena Granta. Carriejin umor je drugačen.« »Kaj torej bi Grant lahko vedel? In kdo bi moril zanj?« »Sam, vrnite se v trenutek, ko ste v tistem grmičevju ujeli Granta. Vi ste edina oseba, ki pozna odgovor, ujeli ste ga namreč sami.« »OK.« »V svoji izjavi ste povedali, da ste bili popolnoma osredotočeni na Bena Granta.« »Res sem bil. Preprosto sem vedel, da se dogaja nekaj nevarnega. Oči sem imel samo zanj. In priznam, bilo me je strah.« Evansova je Sama pogledala naravnost v oči. »Sam, dobro razmislite. Bi se lahko v tistem grmovju skrival še kdo?« To vprašanje ga je presenetilo, pa vendar se je v mislih še enkrat vrnil tja. Temno zelenje, prizorišče je osvetljevala le njegova svetilka. Usmerjal jo je v Granta. Slišal je zvoke, mehko šelestenje. »Nekaj sem res slišal, a nobenih glasov, nobenega vpitja, nikogar nisem slišal teči. Slišal sem le nekakšno premikanje, neko šelestenje. Mislite, da bi lahko obstajal sostorilec?« »Morda. Te štiri žrtve niso delo posnemovalca, kajti trupel nismo našli, a povezava obstaja. Vse so sorodstveno povezane z ljudmi, ki so sodelovali pri primeru Bena Granta. In zdaj je pogrešana, domnevno mrtva, njegova obiskovalka.« »Več kot samo domnevno,« je pripomnil Sam. »Nekdo je dejansko obtožen za njen umor.« Ponovil je vprašanje, na katero mu Evansova ni odgovorila. »Mislite, da je Ronnie Bagley njegov pomočnik?« »Ta možnost obstaja.« Sam se je zamislil. Primer Bena Granta je spremljal, ker je bil osebno vpleten, a omembe imena Ronnie Bagley ni slišal nikoli. »Ampak če je bil Ronnie na neki maščevalni Grantovi misiji, zakaj bi ubil Carrie? Bila je njegovo dekle, mati njegovega otroka.« »Enako vprašanje smo si postavili mi. Mogoče gre zgolj za naključje. Ronniejev primer spominja na hišni umor, napad se je zgodil v stanovanju, in morda se je zgodil ravno v času, ko so ta dekleta postala pogrešana.« »Vi temu verjamete?« je zanimalo Sama. Evansova je odkimala. »Noben dober policist ne mara naključij. Kaj je bolj verjetno, da gre za naključje ali da tole nekaj pomeni? Carrie je poznala Granta. Bila je njegova zaupnica. Je preko njega spoznala Ronnieja? Ga je hotela naznaniti kot Grantovega pomočnika? Ji je Grant povedal kaj, česar ni vedel nihče drug? Je Carrie privlačila Ronnieja, ker je preko nje lahko ostal v stiku z Grantom? Scenarijev je toliko, da sploh ne vemo, kje začeti. Zato obiščite Granta, vaša naloga je, da ga primorate do tega, da bo z vami delil informacije.« »Storil bom, kar lahko,« je odvrnil Sam, in čeprav je Evansova odobravajoče prikimala, se je pri sebi spraševal, le kako se bo lahko soočil s človekom, ki je storil, kar je pred petnajstimi leti nekdo storil Ellie. Tega srečanja se ni veselil. Evansova se je nasmehnila. »Me veseli, da sodelujete z nami.« Sam se ji je zahvalil. To je bila njegova priložnost. 20 Joe je pred Strangewaysem stal poleg avta in čakal, Monica je bila ob njem, medtem ko je Ronniejeva mati sedela na zadnjem sedežu s torbico na kolenih, kot je sedela na sodišču. Joe je avto parkiral izven označenih parkirišč, tako da je z enim očesom opazoval vrata zapora, z drugim pa prežal za patruljami in upal, da ne bo dobil kazni. Joe je zapornikom le redko ponudil prevoz, a po drugi strani je bil Ronnie osumljen umora, zato je bil deležen posebnih ugodnosti. »Te lahko nekaj vprašam?« se je oglasila Monica. Zvenela je oklevajoče. »Ja, karkoli,« je odvrnil Joe. »Nočem biti nesramna in žal mi je, če misliš, da sem, ampak, no,« nervozno se je nasmehnila, »všeč si mi in s tabo se lahko pogovarjam.« Joe ji je vrnil nasmešek. »Kar vprašaj, kar te zanima. Ne boš me užalila.« »Odkar smo prišli s sodišča, si zelo tih. Mislila sem, da boš srečnejši, ker si dobro opravil. Ronnieja si spravil iz pripora, kar večini ne bi uspelo. Obtožen je umora. Te morda skrbi, da si storil napako? Moram vedeti, kako se naj spoprimem s takšnimi stvarmi, torej, kako naj pomagam ljudem, ki so storili nekaj slabega.« Joe je bil presenečen. Sploh se ni zavedal, da izgleda odsoten, je pa res, da je bil zamišljen. Tujec v kotu galerije za javnost ga je razdražil, torej ista oseba, ki je dan prej postopala pred pisarno. To je pomenilo, da se dogaja nekaj neznanega. Tega pa ni maral. Ampak nič od tega ni hotel deliti z Monico. »Gre za odgovornost,« je rekel. »Potem ko bo odšel iz zapora, je vse v zraku. Obljubil je, da bo prišel na sojenje in da ne bo silil v težave, ampak praznih obljub ni težko dati.« Pred nadaljnjim pogovorom ga je rešil hrup, škripanje tečajev. Majhna siva vrata zraven velikih jeklenih, namenjenih zaporniškim kombijem, so se odprla. Najprej je zagledal plešasto glavo paznika v beli srajci, potem pa je na prostost stopil Ronnie. Ronnie je pomežiknil in si zakril oči. Osuplo se je oziral naokrog, kot bi niti najmanj ne pričakoval, da se bo današnji dan odvil, kot se je. Ko je zagledal Joeja, mu je pomahal, a nekoliko zadržano. Ko je prišel bliže, ga je Joe vprašal: »Kako se počutite?« Ronnie je globoko vdihnil. »Ne vem. Vesel sem, da sem zunaj. Vendar pa še ni konec.« »In ravno zato me morate ubogati,« je odvrnil Joe. »Če bo sojenje šlo po zlu, boste spet pristali tukaj, le da brez vseh privilegijev.« »Potrebujem pijačo.« »Za to boste imeli čas kasneje.« »Ne, zdaj. Samo eno,« je vztrajal Ronnie. »Težka noč je za mano. Pijačo si zaslužim.« Joe je vzdihnil. Tako ali tako se je z Ronniejem moral pogovoriti. Da bi se stranke držale dogovorjenih sestankov, je bil eden od izzivov njegove službe, živele so namreč kaotično življenje in čas jim je tekel drugače. Vsak nov dan je pomenil napor, ki so ga morali nekako premagati, in dogovorjeno srečanje je bilo čez teden dni samo še medla misel, da bi tisti dan morali nekam iti. Joe je upal, da bo z Ronniejem drugače, se je pa tej možnosti hotel izogniti. »Prav,« je privolil, »potem pa naravnost k vaši materi.« »Je tam?« Ronnie je pomignil proti avtu. »Je ključ do vaše prostosti,« je rekel Joe. »Če se danes ne bi prikazala na sodišču, ne bi prišli ven.« Winnie je pogledala skozi okno avtomobila. Ronnieju ni pomignila, ni se mu nasmehnila ali mu pomahala. Odšel je na drugo stran in sedel k njej. Pogledala ga je in ga pozdravila, Ronnie pa je samo nekaj zamomljal. Joe je sedel za volan in pogledal v vzvratno ogledalo. »Torej, Ronnie, kam gremo?« »Lahko gremo v Morton?« Joe je prikimal. »Dobro. Povedal vam bom, ko bomo tam.« Joe se je spogledal z Monico, ampak šlo je za Ronniejevo prostost, ne njegovo. Vsaj toliko mu lahko gre na roko, da si sam izbere, kje bo spil svoje prvo pivo. Morton je majhno mestece izven manchestrske obvoznice, ena zadnjih postojank pred prostranim barjem okrog Peninov. Najprej je bil trg s trgovinami in prodajalnami alkohola, kasneje se je razširil in povezal z okoliškimi naselji v mestece ob avtocesti, ki je obkrožala Manchester. Vožnja je bila mirna, Ronniejeva mati je ves čas molčala, Ronnie pa je gledal skozi okno ali na telefon, ki ga je držal v roki, odkar je zapustil zapor. Bolj kot so se približevali Mortonu, bolj zeleno je postajalo, zadnji del poti je tekel navkreber ob kamnitem obzidju in drevesih, ki so rasla ob cesti. Veje so ropotale po avtobusih in senčile asfalt, vrhovi hribov so bili zgolj obrisi med drevesi. Ko so zapeljali v mestece, se je vzdušje spremenilo. Rdečo opeko Manchestra je zamenjal siv peninski kamen, ulice so bile veliko strmejše, vrata hiš pa manjša. Sonce je mestecu dajalo nekaj šarma, ko so se sončni žarki odbijali z zloščenih stopnic hišk, ki so gledale na cesto. Toda tu zgoraj je močno pihalo in tudi na najtoplejše dni je bil v bližini siv oblak, pripravljen, da zatemni svetlobo. Joe je pogledal v vzvratno ogledalo na zadnji sedež. Ronnie je strmel naprej v Monico, nenadoma ga okolica ni več zanimala. »Torej, kje bi radi spili pijačo, Ronnie?« je vprašal Joe, ko so se mimo hišk pripeljali do prodajaln. Ronnie je pogledal skozi vetrobransko steklo. »Tam,« je pokazal. »V Brittanii, blizu postaje.« Joe je sledil nakazani smeri in na glavni cesti zagledal pub, okrašen z zastavami sv. Jurija, pred njim je bilo nekaj miz in klopi. Iz bara je bil pogled na glavno ulico, Joe pa je ugibal, da svežina barja zadošča ravno toliko, da pobija prometni izpušni dim. Ampak pijače si je zaželel Ronnie, ne Joe, in tako je poiskal mesto, kjer je lahko ustavil. »Imaš vozniško dovoljenje?« je Joe vprašal Monico. Presenečeno ga je pogledala. »Ja.« »Dobro. Pelji gospo Bagley domov, potem pa se vrni sem.« Joe je stopil iz avta, Ronnie se mu je pridružil na pločniku. Ko je Monica odpeljala, se je Joe obrnil k Ronnieju. »Naj vam bo jasno, da ne bom pritekel vsakič, ko me boste poklicali.« »Pa saj vendar vodite mojo obrambo.« »Kar še ne pomeni, da sem vaša varuška. Jaz sem odvetnik, ne vi, zatorej bo obveljala moja. Če bom od vas potreboval kakšno informacijo, mi jo boste dali. Če vas bom poklical, boste pritekli. Se razumeva?« Ronnie je skomignil, precej kujavo. »Če mene ne morete dobiti, pokličite Monico Taylor.« »Tako ji je ime?« »Pripravnica je. Ne skrbite, vse, kar ji boste povedali, bo posredovala meni in odločitve bom sprejemal jaz, bo pa tako šlo hitreje.« Ko sta vstopila v bar, je Ronnie postal nemirnejši, oziral se je naokrog in debelo požiral. »Zdi se, da si to pijačo resnično zelo želite,« je pripomnil Joe. »Ja, res si jo. Se lahko začneva pripravljati?« »Zakaj pa ne,« je odvrnil Joe in se razgledal naokrog. »Toda počakajte, da bova spet zunaj,« je šepetaje dodal. V pubu je bilo mračno, tla je prekrivala debela rdeča preproga, stene so krasile slike. Dišalo je po hrani, bil je čas malic. Joe je videl starca s časopisom. Skupina mladcev v odsevnih jopičih je jedla s krožnikov, polnih ocvrtega krompirja. Temnolasa ženska je čudaško strmela v svojo pijačo. Joe je naročil pijači, potem pa odšel za Ronniejem ven. Sedla sta na leseno klop, Joe je imel pred seboj kozarec pomarančnega soka. Opazoval je Ronnieja, ki je srknil dolg požirek razpenjenega piva. »Torej, Ronnie, kakšna noč je za vami?« Ronnie je nekaj sekund strmel v svojo pijačo. »Mislil sem, da bom zmogel, ampak …« Utihnil je in zmajal z glavo. »Ali kdaj razmišljate o svojih strankah, ki so v zaporu?« Joe je pomislil, kako bi odgovoril na to vprašanje. Resnica je bila, da ja, ker je na to gledal kot na svoj poraz, toda Joe je vedel, da sistem ni popoln, niti približno, se je pa po najboljših močeh trudil delovati. Zapor je bil del igre, in ko je zaporniški kombi odpeljal, se je Joe tolažil, da je vajeti prevzela pravica. »Ja, venomer,« je odvrnil. »Ampak dokler zapora ne izkusite, ne morete resnično vedeti, kako je,« je nadaljeval Ronnie, gledal je v tla. »Poln je zvokov, odmevov. Tla so trda, stene tudi, tako da se zdi, da se vsak zvok odbija od povsod. Ne moreš se skriti, občutek imaš, da napadajo prav tebe.« Počasi je zmajal z glavo. »Mislil sem, da bom zmogel.« »Zato pa poskrbite, da bova ves čas v stiku,« je rekel Joe. »Če se nočete vrniti v zapor, potrebujeva dober načrt vaše obrambe. In tudi vaša mati je vesela, ker vas je dobila nazaj.« »To je laž, kar zelo dobro veste. K sebi me je vzela, ker ste jo vi prosili.« Ronnie je spet srknil pivo. »Kaj pa zdaj?« »Nocoj boste pri materi. Če bom z vami hotel govoriti, vas bom poklical, zato imejte telefon ves čas pri sebi. Ne vem, kdaj vas bom potreboval.« »Kaj nameravate storiti?« »Kasneje bom zbral svojo ekipo in naredil načrt.« »Nekaj pa vas vendarle moram vprašati,« je rekel Ronnie in Joeja pogledal naravnost v oči. Joe ni umaknil pogleda. Vedel je, kaj bo sledilo. »Mislite, da sem kriv? Da sem ubil Carrie in najino hčer?« Joe je imel prav. Ronnie je iskal potrditev, da mu nekdo verjame, da se nekdo bori zanj. »Ni važno, kaj si mislim jaz,« je odvrnil Joe. »Pomembni so dokazi, pomembno je to, ali vas zaradi njih lahko obsodijo.« »Ampak pravico imam vedeti. Zagotovo imate svoje mnenje in rad bi vedel, kakšno je.« Joe je pomislil, kaj naj reče, potem pa je odkimal. »Ne, mislim, da tega niste storili.« Nato je pogledal proč. Joe v resnici ni vedel in najbolj ga je plašilo, da ima opravka z izjemno nevarnim človekom, če je Ronnie zmožen zagrešiti nekaj tako skrajnega, kot je detomor, da bi prikril drug zločin, in v njegovih očeh ne more najti nobenega obžalovanja. 21 Sam je sedel za mizo ob oknu, bila je edina prosta, ker ni imela žaluzij, ki bi zastrle sončne žarke, ki so padali naravnost na računalniški zaslon, zaradi vročine pa se mu je srajca že lepila na kožo. Je pa imel pogled na celoten osrednji prostor in lahko je ocenil, kdo bi mu lahko pomagal in kdo mu zagotovo ne bi. Takšne ekipe so bile vedno mešanica trojega – osivelih oldtajmerjev, kantinskih čvekačev in talentiranih nadobudnežev. Kantinskih čvekačev, ki so menili, da sta hrup in lažno tovarištvo v teliranih pastelnih srajcah ključ do uspeha, se je bilo treba izogibati. Sam je nekaj minutk opazoval dogajanje v prostoru, da bi presodil, kdo je bil priljubljen in kdo ne – iskal je nasmeške, ki so izginili takoj, ko je izzvenela šala – potem pa se je prijavil na policijski server. Poiskal je povzetek vseh štirih primerov pogrešanih deklet. Našel ni ničesar izjemnega, prav tako ničesar nenavadnega o dekletih. Vse so bile podobne starosti, najstnice. Niso bile več deklice, a tudi ženske še ne. Vse so izginile brez opozorila in brez sledu. Če so bile ugrabljene, je zagotovo bilo prisotno tudi orožje, na primer nož, ali grožnja. Imel je tudi seznam klicev na postajo, ki so jih prejeli na večer posameznega izginotja, a nihče ni poročal o ravsanju in kričanju. Zaradi tega je bila povezava med primeri samo še očitnejša. Ni jih povezoval le Ben Grant, pač pa tudi način, kako so izginile. Ljudje so izginjali, a posredi ni bil vedno zločin. Sam je to vedel, a ti primeri so se zdeli drugačni. V večini je mogoče najti vzrok. Pretekli pobegi ali opravki s policijo. Mamila. Fant ali napačna družba. Če nihče ni prijavil vika in krika, potem so pobegnile ali odšle prostovoljno. Ampak v teh primerih se je pobeg zdel malo verjeten. V njihovem ozadju niso našli ničesar, kar bi bilo narobe. Dekleta niso bila iz slabih družin. Niso imela skritih težav z odvisnostjo ali s fanti, ki bi njihovim družinam krivili lase. Njihovi starši so vedeli le to, da so hčerke šle ven, a se niso nikoli vrnile. Nekaj dni so se v glavnih medijih pojavljali pozivi njihovih najožjih družinskih članov, potem pa se je vest počasi ohladila, oživela je le, ko je spet izginilo novo dekle. Sam se je spominjal medijske pozornosti po Elliejinem umoru, to je bilo še pred množično uporabo spleta. Pred ograjo okoli hiše so bile kamere, reporterji so vpili, da bi dobili izjavo, njihovi roki so bili pomembnejši od žalovanja družine. Toda le kako bi lahko nekaj besed povzelo, kaj so čutili? V teh primerih žrtve niso bili otroci, a prvi dve sta bili lepi in belki, to pa je pritegnilo zanimanje tiska. Spet je pomislil na Ellie. Njen umor je oblikoval njegovo odraslo življenje. Ko je umrla, je bil študent, študiral je angleščino, toda njena smrt je vse spremenila. Študij je opustil, da je lahko skrbel za starša, bil je najstarejši sin. Tisto leto se je njegova kariera spremenila, kajti na lastne oči je videl, kaj je policija naredila za njegovo družino, in čez dvanajst mesecev se ji je pridružil. Če se je iz vsega tega izcimilo kaj dobrega, je bil to preobrat na njegovi poklicni poti. Za Joeja je bilo drugače, zdelo se je, da je Elliejina smrt nekaj, pred čimer želi ubežati. Vedno je bil Sam in ne Joe tisti, ki je staršema stal ob strani, ju v najtežjih trenutkih držal za roko, jima pomagal nekako zaživeti naprej. Joe je zgolj šel študirat in pustil vse za seboj. Sprva mu je Sam to zameril, a odraslost ga je naučila, da se ljudje na različne načine spoprijemajo z žalostjo. Elliejin morilec ji je v njenih zadnjih trenutkih storil ostudne stvari, Samu pa se je zdelo, da Joe o tem noče razmišljati. Sam se je znova poskusil osredotočiti na primer. Štiri privlačne mladenke z dolgimi valovitimi lasmi in sijočih nasmehov, a razen primera Bena Granta niso imele prav ničesar skupnega. Bile so iz različnih koncev Manchestra, imele so različno ozadje, niso bile prijateljice. Brez povezave z Benom Grantom bi bile zgolj naključne žrtve, ki so prekrižale pot tistemu, ki jih je ugrabil. Nobena ni niti črhnila o svojih načrtih. Dve sta preprosto odšli iz hiše in se nista nikoli vrnili. Ena je postala pogrešana, medtem ko je šla po opravku. Preostala je lagala o tem, kam gre. Pred seboj je zaslišal hrup. Dvignil je glavo. Bil je eden od detektivov, ki jih je opazil prejšnji dan. Nosil je le majico, suknjič mu je visel na stolu, a potreboval bi večjo, bicepsi so mu namreč silili izpod rokavov. V rokah je držal pladenj s skodelicami. »Živijo, novinec,« ga je pozdravil. Ob tem se je ozrl, Sam pa je sprevidel, da gre za šalo. »Nisem 'novinec',« je odvrnil Sam in si potisnil očala po nosu navzgor. »Ime mi je Sam Parker. In vi ste?« »Lahko mi rečeš Ged,« je odvrnil Ged in pladenj odložil na mizo. »Privilegij novinca. Vsem nam pripravite kavo.« Sam je pogledal mimo njega. Nekateri so ga opazovali, čakali so njegov odziv. Vedel je, da gre za preizkus, kako se bo vklopil. Sama kantinska politika ni zanimala. Ali je dovolj dober zanje ali pa ni. »Takole bom rekel, veliki fant,« je odvrnil Sam. »Ker sem jaz vaš gost, zakaj ne bi bil ti dober gostitelj in skuhal kave meni? Le skodelico potrebuješ.« Sledil je trenutek napete tišine, potem pa se je nekdo zahehetal. Sam se je obrnil nazaj k zaslonu in se nasmehnil. Vsaj nekomu se je zdelo smešno. In potem je zadonel hrup glasno odložene slušalke. Vsi so se obrnili. Bila je inšpektorica Evansova, krčevito je stiskala čeljusti. Strmela je v Sama, ki je za hip pomislil, da je nekaj storil narobe. »Zunaj je!« je zavpila. »Bagley?« je nekdo vprašal. »Ja, dopoldan so ga izpustili. Sodnik je pritisnil na tožilko, ki je stisnila rep med noge in mu dovolila oditi.« Brcnila je v nogo mize. Vsi so molčali, so pa vsi gledali Sama. Hotel je nekaj reči, a Evansova je odkimala. »Ni potrebe. Niste vi krivi.« Skozi nos je globoko vdihovala. Oči je zaprla. »Fak!« Sam se je znova obrnil k zaslonu, ne iz zanimanja, pač pa je v njem našel zatočišče. Detektiv, ki ga je ogovoril prej, ga je sedaj še intenzivneje motril, pladenj je še vedno držal v rokah. V Samu je navdušenje nad preiskavo splahnelo, zamenjala ga je zamera. Nemirno se je presedel in zardel, a ne iz zadrege. Čutil je nemoč. Šlo je za Joeja, kot vedno, in ne zanj. 22 Joe je v svoji pisarni čakal, da se mu pridružita Monica in Gina. Stal je ob oknu in gledal proti parku, v mislih je že načrtoval Ronniejevo obrambo, ko je nekaj opazil. Nekdo je sedel na klopi na koncu parka. Bil je isti moški kot dan prej, tisti, ki se je prikazal na sodišču. Nosil je majico na V-izrez, noge je imel prekrižane in strmel je v cvetlične gredice pred seboj, a glavo je nagibal proti pisarni. Joe je za seboj slišal škripanje tal, obrnil se je in zagledal Gino. Nekaj korakov za njo ji je sledila Monica s pladnjem dišeče kave v rokah. Joe se je spet obrnil k oknu, da bi Gini pokazal moškega, a zdaj je bila klop prazna. Gina je sedla na stol, ki je bil najbliže Joeju. »Kako je potekala zadeva z Ronniejem?« je vprašala. Joe je pomislil, potem pa s pladnja vzel skodelico kave. »Kaj ti meniš, Monica?« jo je vprašal. »Mislila sem, da bo bolj vesel, ker je zunaj. No, po tistem pivu se je malce sprostil, ko pa sva ga odložila pred materino hišo, se mi je zdel malce …« »Oklevajoč?« se je oglasil Joe. »Ja, tako je, kot ne bi najbolj želel vstopiti.« »Tudi meni se je zdel takšen,« je dodal Joe, Monica pa je zardela, bila je vesela, da je pravilno sklepala. »O Ronnieju Bagleyju moramo izvedeti več. Gina, lahko ti poskrbiš za to? Malo prevetriš svoje policijske vire?« »Lahko, ampak tožilstvo nam ne sme nastavljati nobenih pasti,« je odvrnila. »Pokazati nam morajo vse, kar nameravajo uporabiti.« »Raje bi izvedel prej, da se lahko pripravimo. Morda bomo odkrili kaj, kar nam lahko pomaga, na primer, zakaj ga spremlja sloves slabega človeka. Nevaren se ne zdi, imam pa občutek, da nekaj prikriva. Sprejeti moramo dejstvo, da porotnikom morda ne bo všeč. Lahko ga oblečemo v obleko, a v njej se ne bo dobro počutil, če pa bo pričal, na porotnike prav gotovo ne bo naredil vtisa.« »Ali vemo, zakaj so mu Mahoni svetovali, naj med zaslišanji molči?« je zanimalo Gino. »Zato je videti samo še bolj kriv. Moral bi le reči, da ne ve, kam je odšla Carrie.« »Ne še,« je odvrnil Joe. »Držimo se tega, kar nam pove Ronnie. Če bodo Mahoni kaj izvedeli, lahko spremenijo svoje zapise, da bo njihov nasvet videti boljši. S tem lahko udarimo tik pred sojenjem.« »Kaj, če jim je povedal, da je kriv, da je ubil Carrie in njuno hčerko?« je vprašala Monica. »Potem bodimo srečni, da tega ni povedal tudi meni.« Monica je sedla. »Tole se mi ne zdi prav. Verjamem mu, ker sem prepričana, da bi bil drugačen, če bi ubil svojo hčerko. Ne mislim, da mi je všeč, mu pa verjamem.« »Če boš ostala v kazenskem pravu, te bodo stranke vedno znova osupnile, pa če jim boš verjela ali pa ne,« je nadaljeval Joe. »Vendar pa ne smeš dovoliti, da bi to vplivalo na tvoje delo. Če se s takšno miselnostjo ne moreš sprijazniti, potem si izbrala napačen poklic. Na prostost boš pomagala priti morilcem in posiljevalcem, iskala boš opravičila za izmečke, ki jim sploh ne bo mar, kakšno nesrečo so povzročili. To je težko. Ampak takšno kupčijo moraš skleniti sama s sabo, ko sprejmeš posel.« »Lahko za trenutek prekinemo to filozofsko debato?« je precej nestrpno vprašala Gina. »Kako se bomo lotili Ronniejevega primera?« »Najprej ga moramo razčleniti,« je odgovoril Joe. »Namigi niso očitni. Nobenega trupla v kleti ni, nobenih prič. Tožilstvo mora zgraditi primer, tako da se bo ujemal z njihovo verzijo dogodkov, mi pa moramo odviti vsako nit njihovega primera, ker se ne moremo zanesti, da se bo Ronnie ubranil sam. Do takrat, ko bo vstopil na prostor za priče, če sploh bo, bo naša obramba kolikor je mogoče trdna, ker ko bo Ronnie začel govoriti, se bo samo še krhala. Moral bo priznati, da je nasilnež in moral bo pojasniti svoje priznanje, zato moramo izpodbiti obtožnico, da bo sodnik ovrgel primer, še preden bo Ronnie prišel na vrsto.« »In kako bomo to storili?« je zanimalo Gino. »Prva težava je kri. Imamo krvne madeže in ne analize krvnega pršca. Policija je zasegla več predmetov, za katere sumi, da je na njih kri, tudi žago. Če se bo izkazalo, da je na žagi resnično kri in da je Carriejina, potem bo njihova teorija trdila, da se je Ronnie trupel znebil.« »Morda bo še huje,« je tiho pripomnila Monica. »Kri bi lahko bila tudi od male Grace.« Vsi so molčali, dokler ni Joe rekel: »Upajmo, da ni, ne samo zavoljo Ronnieja, ki bo v tem primeru šel naravnost v zapor, pač pa tudi zaradi nas. O določenih stvareh enostavno nočem razmišljati. Dokler je, kot je, ga zagovarjamo. Če bodo na žagi našli Carriejino kri, bomo potrebovali drugačno pojasnilo. Gina, o tem se ti pogovori z njim. Če je na žagi res njena kri, potem potrebujemo prekleto dobro razlago, zakaj je pristala tam. Kar zadeva tožilstvo, ima primer le eno razlago, mi smo tisti, ki moramo zagotoviti drugačno možnost.« »Ampak dokazi se kopičijo in vsi kažejo na en izid,« je ugovarjala Gina. »To vem, ampak različna pojasnila omogočajo različne izide. Naša naloga je, da porodimo dvom.« Joe je začel korakati po pisarni. Ta del je imel najraje, boj z dokazi je bil zanj izziv. »Monica?« Na stolu se je pozorno vzravnala. »Loti se strokovnjakov,« je hitro nadaljeval. »Poišči nekoga, ki se spozna na kri. Bi lahko bila stara? Ni nam treba dokazati, koliko je stara, temveč le to, da je tam morda dlje, kot trdi tožilstvo. Primer tožilstva moramo porušiti, da Ronnie ne bi pristal v prostoru za priče.« Monica si je nekaj zapisovala, Joe pa se je spet obrnil k Gini. »Najti moramo Carrie. To je najpomembnejše. Če lahko dokažemo, da ni mrtva, potem sploh ni primera. Policija je govorila z njeno družino in prijatelji. Pogovori se z ljudmi, ki se morda izogibajo policije, s tistimi, ki so morda bili v kakšnih težavah. Prečeši ulice, tudi rdeče. Preveriti moramo, da ni samo pobegnila in v neki luknji služi denar.« »In ti?« je zanimalo Gino. »Jutri se bom pogovoril z najemodajalcem. Morebiti ve kaj več. Lastnik je priča in ne osumljenec, a to se lahko spremeni. Ali pa morda ve, če je kdo obiskoval Carrie, ko Ronnieja ni bilo doma. Bila je pijanka, a brez denarja. Morda je našla druge načine, kako plačati za svojo pijačo.« »Ne bi policija tega že ugotovila?« je vprašala Monica. »Lahko bi, a policija je nagnjena k potrjevanju svojih teorij, naša naloga je, da jih ovržemo. Biti moramo bolj ustvarjalni.« »Previden bodi,« je rekla Gina. »Najemodajalcu lahko uničiš ime, če bodo ljudje mislili, da je morilec.« »V tem trenutku je moja skrb namenjena Ronnieju.« »Zakaj pa boš šele jutri govoril z njim?« »Zato ker moram poprej obiskati še nekoga.« »Povezanega z Ronniejevim primerom?« Joe je prikimal. »Nekaj mi ne da miru, nekaj v zvezi s to-žilko.« »Kaj?« »Preveč zlahka je popustila. To ni podobno Kim.« Izvlekel je mobilnik in med stiki poiskal številko, ki jo je le redko uporabil. Pritisnil je ikono za klic in čakal. Ko je zaslišal njen glas, se je moral močno potruditi, da se ni tudi nasmehnil. »Kim, jaz sem, Joe Parker. Si za pijačo?« Ko je privolila, ji je povedal, kje in kdaj se dobita, potem pa prekinil zvezo. Imel je nekaj vprašanj in hotel je, da Kim nanje odgovori. S telefonom se je tapkal po bradi. Dan je postajal resnično zanimiv. 23 Pub City Arms je bil eden Joejevih najljubših v mestu, majhen lokal iz lesa in s pestro ponudbo piva za tipično manchestrsko zunanjostjo iz zelenih ploščic. Glasba je igrala tiho, prostor so polnili zvoki pogovorov in pozvanjanja kozarcev. Dolge lesene mize so bile prazne, delavci, ki so po službi prišli na kozarček, so polnili pločnik pred barom. Joe je pogledal na uro. Kim Reader je zamujala, a tako je bilo vedno. Nekdo je vstopil in Joe je pričakujoče dvignil glavo, vendar ni bila ona. Pred seboj je imel kozarec piva, penasti obročki so nakazovali njegove požirke, z vsakim je bilo piva manj. Ravno je pogledal na telefon, pomislil je že, da si je Kim premislila, ko je vendarle prišla. Bila je malce zasopihana, kot bi hitela iz pisarne, ki jo je imela le nekaj ulic proč. Joe je vstal, da bi ji kupil pijačo, toda z zamahom roke ga je ustavila. K njemu je prišla z dvema kozarcema, malo pivo zase in veliko zanj. »Bi bilo znamenje šibkosti, če bi jaz tebi kupil pijačo?« je smeje pripomnil Joe. Kim je odkimala in sedla. »Gesta bi bila gostoljubna, kar dobro veš, le da jaz od branilcev ne smem sprejeti ničesar, če pa častim jaz, sva le dva stara prijatelja na pijači.« Joe se je nasmehnil in izpraznil svoj kozarec, potem pa predse postavil novega. »Hvala, ker si prišla. To cenim.« Kim se je ozrla naokrog. »Mislila sem, da se bova dobila v lepšem lokalu.« »Kaj pa temu manjka? Meni je všeč.« »Ti izbiraš lokale kot pivec, jaz pa si želim malce glamurja.« »V pravih pubih človek sreča zanimivejše ljudi. Kakorkoli, menil sem, da ti bo bolj všeč mračen kraj, če bi te slučajno kdo videl.« »Na primer?« »Kateri od tvojih šefov. Tvoj izbranec.« Joe je nagnil kozarec in opazoval njen odziv. Rdečica mu je povedala, da jo skrbi, kaj bi si mislil njen fant. »Vendar pa, kot praviš, sva le stara prijatelja na pijači.« »Ni tako, kot se zdi,« je rekla in se poskusila otresti rdečice. Bilo je točno tako. »Danes te je bilo lepo videti.« »Tebe tudi.« »Kako kaj posel?« »Dobro, in če vi ne boste prenehali pisati obtožnic, mi ne bo hudega.« »Brez skrbi.« Joe se je naslonil na v usnje oblečeno hrbtišče klopi. »Kako kaj tvoj fant? Sean je, kajne?« Kim je pogledala svoj kozarec. Ko je spet dvignila pogled, so ji oči sijale nekoliko manj. »Včasih se srečava na hodniku.« Joe se je zasmejal in zavrtel oči. »Joj, saj menda ne boš rekla 'moj partner me ne razume'? Mislil sem, da smo moški tisti, ki izjavimo kaj takšnega.« »Dobro veš, da sem jaz precej bolj neposredna,« je odvrnila Kim in ga pogledala v oči, zenice v zelenih očeh je imela razširjene. Za nekaj trenutkov je tožilka v temni obleki in z urejenimi nohti izginila in vrnila se je študentka, ki jo je poznal Joe, srečna mladenka, v katero je strmel v predavalnici, večno v kavbojkah, ki so ji visele z bokov, in v razvlečenem puloverju. Trudil se je ne misliti na njune občasne trenutke, ko so njena oblačila ležala na tleh, ona pa je mižala, ko sta bila dva mlada človeka v postelji. Te spomine je senčil alkohol, tako se je namreč zgodilo, skupaj sta prišla le občasno, ko sta bila opita. Tu in tam jo je samo pospremil domov, ji pijani pomagal hoditi, kdaj pa kdaj pa ga je povabila naprej na žimnico na tleh v študentski sobici, ki je dišala po marihuani. »Veš, nisi se spremenila,« je pripomnil Joe, »razen ko si v sodni dvorani.« »Kako to misliš?« Joe je nagnil kozarec, odgovoru se je hotel izmakniti, ker pa ga je Kim gledala s privzdignjenimi obrvmi, je rekel: »Precej silnejša si, kot bi bilo vse moralni križarski pohod. Spominjam se te takšne, kot si bila, in bila si resnična ti, ni ti bilo treba igrati določene vloge.« »Morda pa sem to resnična jaz in sem samo potrebovala službo, da sem prišla do izraza.« »Ne, postala si takšna, kot želi sistem, drugačna. Si doma ali kadar nisi v službi tudi tako nepopustljiva?« Kim je umaknila pogled, Joeju je postalo jasno, da jo je razburil. »Včasih je službo težko odklopiti,« je povedala. »Sprejemam odločitve, ki uničujejo življenja ne glede na to, kakšne so, in včasih je breme veliko, Sean pa pričakuje, da bom prišla domov in bom vsa sladka kot med, kot kakšna hišna boginja, jaz pa sem povečini samo strašno utrujena.« Globoko je zajela sapo in si k ustom ponesla kozarec. »Tega sem potrebna še preveč, vem pa, kako bo, ko bom prišla domov.« Srknila je požirek in dodala: »Spremenil si se.« »Kako?« »Bolj odrasel se mi zdiš. Bolj resen. Ne smejiš se več toliko kot nekoč.« »Morda pa življenje ni več tako zabavno kot nekoč,« je odvrnil, slekel suknjič in ga obesil na sosednji stol. »No, da slišim,« je nadaljevala Kim. »Prepričana sem, da me sem nisi povabil zato, da bi jadikovala, kako sta se najini življenji spremenili na slabše, zato kar povej. Ronnie Bagley?« »Prosim?« »Vidiva se dokaj pogosto, pa me običajno ne povabiš na pijačo. Zakaj je danes drugače?« Joe je že pomislil, da bi zanikal, a vedel je, da je razlog še preveč očiten. »OK, Ronnie Bagley,« je priznal. »Je tole neuradno ali bi si morala pogovor beležiti?« »Zgolj pogovarjava se,« je odvrnil Joe. »Če boš karkoli tukaj povedanega uporabil na sodišču, s teboj ne bom spregovorila nikoli več.« »Veš, da se trdo borim, veš pa tudi, da nikoli nisem podel.« Kim je molčala, kot bi razmišljala o slišanem. »Prav, kaj te zanima?« je rekla nato. »Današnji dopoldan,« je povedal Joe. »Kaj, a sodno zaslišanje?« »Ja.« »Kaj v zvezi z njim?« »V bistvu gre zate. Kot tožilko te poznam, odkar sva diplomirala, in če o tebi kaj vem, vem, da si borka.« Kim je nekaj sekund strmela v svoj kozarec in vrtela tekočino v njem. »Kdaj pa kdaj preprosto ne moreš zmagati.« »Ne, to ne drži. Ronnie Bagley je obtožen umora. Jaz sem samo opletal z jezikom in za Ronniejevo dobrobit zganjal hrup. Nisem pričakoval, da se boš tako hitro vdala.« »Saj se nisem vdala.« »Pa si se. Dobila si občutek, da izgubljaš sodnikovo podporo in namesto da bi ga pregovorila, si se raje predala. Ampak ti ne bi človeku, za katerega misliš, da je umoril svojo punco in otroka, nikoli dovolila oditi iz zapora samo zato, da ne bi izgubila sodnikove naklonjenosti. To nisi ti, Kim. Lahko bi se borila, ker če resnično verjameš v svoj primer, bi sodnika prepričala.« »Kaj poskušaš povedati?« »Da se dogaja še nekaj, in to me žre že ves dan.« »Na primer?« »Možnosti sta le dve. Ali misliš, da Ronnie ni kriv in si v ključnem trenutku poslušala svojo vest, ampak videl sem dokaze in zdijo se dobri.« »In kakšen bi lahko bil še drugi razlog?« »Da hočeš Ronnieja na prostosti, četudi veš, da je kriv.« »In zakaj bi hoteli to?« »A zdaj ste pa vi?« »Sploh te ne razumem.« »Mislim, da se danes dopoldan ni odločila tožilka Kim,« je izjavil Joe, »ampak Kim, ki sodeluje s policijo, zato ker mislim, da tvoja odločitev ni bila pravniška. Popustila si, da bi pomagala preiskavi, ker si prepričana, da so Ronnieja prekmalu obtožili. Hotela si, da bi bilo videti, kot da sem izključno jaz prepričal sodnika, v resnici pa hočeš najti trupli, ker ga bo potem veliko lažje obsoditi. Hočeš, da se Ronnie sprehaja po ulicah, da bi vas pripeljal do trupel.« Kim je izpraznila kozarec. Iz njenih oči je izgini lesk, izraz na njenem obrazu je postal trd. »Na tak način se ne moreva pogovarjati,« je rekla. »Zveniš, kot da imam prav.« »Morda pa si ga le dobro branil, Joe. Vsaj enkrat bi morda lahko bila zasluga tvoja.« Vstala je, se sklonila in pobrala torbico. »Iti moram.« »Nočem, da bi tako hitro zaključila,« je odvrnil Joe in jo prijel za roko. Nagajivo se mu je nasmehnila. »Če bi me hotel samo pozdraviti in kramljati o starih časih, ne bi imela nič proti, tega pa žal ne morem.« Poljubila ga je na lice, ustnice je imela hladne od piva. »Se vidiva, Joe.« Gledal je za njo, hlad njenega poljuba je izginil. Joe se je sesedel na stol, počutil se je praznega. Vajen je bil, da ga ženske zapuščajo, si je pa želel, da bi v sebi našel nekaj bojevitosti, s katero bi jih ustavil. »Ja, tebe tudi,« je rekel in dvignil kozarec, a pivo je izgubilo svoj čar. 24 Zaprl je oči in nagnil glavo nazaj, pretegnil se je. Globoko je vdihnil mrzel nočni zrak, dan je zamenjala noč, modra temota zgodnje poletne noči. Po hrupnem dnevu se je želel naužiti tišine. Spet je bil tam, kamor spada. To je bil njegov prostor, njegovo vesolje. Mestni vrvež ni bil daleč, avti in tramvaji, občasen zvok razbite steklenice, tu in tam opiti krik. Bil je drugje, za zidovi, na visokem in varnem. To je bil njegov kraj, poznal je vsako senco in vsak teman kotiček, mir so motili le njegovi lastni koraki. Sem je prihajal, da bi bil z njimi, z dolgimi nočmi spominov, kot bi to pomenilo, da v resnici niso umrle, da jih je njegova prisotnost nekako ohranjala žive. Bil je njihov varuh, skrbel je zanje, dokler jih ni k sebi vzela narava in spremenila v prah. Zrak je imel čudovito domačen okus. Mrzlo jeklo, vlažen beton, sladkoben vonj praproti, ki je preraščala obzidje. Ti vonji so ga spominjali na vse tiste noči, ki jih je tukaj preživel sam, ko je korakal sem in tja, označeval točke ter občasno poskočil v zrak, ko je zaslišal nenaden zvok v temi, ki ga je ohranjal čuječega, dokler ni svit začel odrivati groženj, ki so se potuhnile do naslednje noči, ko so se spet prikradle na plano, vsakič bolj drzne. Vendar pa ni šlo samo za noči, ker vsaka noč ni bila dolga in samotna, ko sta mu le tema in domišljija delali družbo do jutra. Bile so še druge noči. Kriki. Lov. Upiranje. Tresoča se telesa pod njegovimi rokami, trepet vek, spomini, podobni utripajočim lučem. Odprl je oči. Skozi razpoke v strehi so sijale zvezde, zgolj pikice v mraku, njihov popoln soj so slepili robovi polomljene kovine, nalomljenih valovitih plošč, včasih posledica vandalizma, včasih zgolj posledica propadanja. Tam, kjer je stal on, je bilo mesto nedotaknjeno že šestdeset let, poznalo se je le minevanje časa, ki je terjalo delček za delčkom. Vsakič ko je prišel sem, ga je kraj polnil z občudovanjem, ni mogel verjeti, da kaj takšnega obstaja v osrčju mesta. Srce mu je otrpnilo, zamrznilo, čakalo je na pozornost. Kraj je bil zgovoren, simboličen, za vsem zunanjim bliščem in sijajem se je skrivala zapuščena in pozabljena slava, prepuščena propadanju. A kraj nikakor ni bil prijeten. Okužen je bil s sencami, ki jih je skozi razpoke ustvarjala svetla mesečina. Nekateri deli pred njim so bili različnih sivih odtenkov, v soju svetlobe je videl mrčes, medtem ko so bili drugi povsem črni. Spet je zaprl oči. Želel si je zvokov. Ta kraj so oživili. Nekateri so bili resnični, drugi zelo oddaljeni. Občasno je na betonu slišal nalahno praskanje krempljev, ki so hiteli v zavetje šopov trave, ki je preraščala ta kraj. Ali pa prhutanje kril ptic, ki so gnezdile pod streho, zvoke poskakovanja in kroženja nad seboj, da se je moral hitro obrniti v smeri zvoka, pripravljen za umik, kadar ga je kakšno bitje preletelo preblizu in je na laseh občutil umazana krila. Ob tej misli je zadrhtel in takoj pomislil na drugačne zvoke, nežne za uho, nikoli dovolj glasne, da bi preglasili druge zvoke izza zidov, a lahko jih je slišal. Bili so duhovi preteklosti, v opeko ugnezdeni spomini. Premikanje ljudi, kot nenehno mrmranje. Koraki na betonu, kriki, obračanje velikih koles, žvižgi, ki so spominjali na krike. Stopil je naprej, le toliko, da je lahko slišal svoje korake, prekinil tok misli, v konicah prstov je namreč začutil drhtenje, zavedal se je, kam vodi, k njegovim lastnim spominom. Tja ni mogel, ne še. Ni še prelomil uroka. Zaslišal je prhutanje kril, ptice so zasedale svoja mesta med trami. Hitro se je obrnil in svetilko usmeril navzgor. Srce mu je divje razbijalo. Kar poskočil je. Samemu sebi se je zasmejal, nato pa dvignil roke visoko v zrak in z njimi zaobjel svoje kraljestvo, svojo oazo niča. Proti njemu je zavel zvok strahu. Zvok tihega stokanja, pridušenega s prevezo. Pogledal je tja. Ležala je, osvetljeval jo je le snop mesečine, srebrn žarek ji je padal po laseh, razpuščenih po hrbtu, svetloba se je odbijala z njih kot z gladine. Debelo je pogoltnil. Tam je ležala že dobro uro, tihi stoki so se utapljali v hlipanju. Temu je hotel ubežati, ko pa se je spet obrnil k njej, je vedel, da tega ne bo zmogel. Zibala se je na stolu, lesene noge so v hitrem ritmu udarjale po betonskih tleh. Za hip je pogledal svoje noge. Umrljive, slabotne, nosile so le rjave čevlje z mehkimi podplati, povsem neslišnimi na trdem betonu. Vedel je, kaj bo sledilo. Neslišno je odšel k njej, premikal se je počasi, ni je hotel vznemiriti. Svetilko je ugasnil. Najbolj so se bale neznanega. Čez oči je imela temno prevezo, tako tesno zategnjeno, da se ji je zažirala v kožo, in na robovih premočeno od solza strahu. Preveza čez usta, tesno prevezana čez lica, ji je na mestu držala manjši kos tkanine, zatlačen v usta. Toda privlačilo ga je nekaj drugega. Ne preveza ali silovito dviganje in spuščanje njenih prsi, ko je panično hlastala zrak. Privlačili so ga njeni lasje. Dolgi, bujni in razkošni, ki so ji kot val padali po hrbtu. Približal je obraz. Zagotovo je občutila njegovo sapo, kajti zdrznila se je in se umaknila, potem pa hitro obrnila glavo in se skozi temno prevezo trudila kaj razločiti. Koža se ji je naježila, zagledal je kapljice potu. Moledujoče je ječala, se poskušala osvoboditi, ropotanje stola je postalo glasnejše in še hitrejše. Usta je približal njenemu ušesu in zašepetal: »Bi šla rada domov?« Njegov glas je zvenel sikajoče. Najprej je zacvilila, potem ko je dojela pomen njegovih besed, je prikimala, sprva negotovo, potem obupano, skozi prevezo na ustih se je slišalo momljanje. Pogledal je mimo nje proti podobi ob zidu. Ko je zagledal pomig, je v žep segel po nož. Rezilo je bilo ostro. Segel je k vrvi, s katero je imela zvezane roke na hrbtu, in jo prerezal. Roki sta ji omahnili, pritisk je popustil, še vedno pa je imela zvezani zapestji. Sklonil se je in prerezal vrv okrog gležnjev, takoj je brcnila predse. Bila je osvobojena stola, še vedno pa je imela zvezani roki in prevezi na očeh in čez usta. »Poleti, ptičica,« je rekel. Čisto tiho je stopil proč od stola, spet ni vedela, kje je. Še enkrat je pogledal v temo, čakal je na dovoljenje. Dobil ga je. Nasmeh. Napočil je trenutek za njegovo igro. 25 Sam Parker je zaslišal telefon in hitro odprl oči. Pogledal je Alice, tiho je potarnala, preden se je obrnila na drugo stran. Radijska ura je sporočala, da je 6.30. Razmišljal je, da se ne bi oglasil, najbrž je spet skrita številka, nov val kričanja, a vedel je, da klic mora sprejeti, zaradi radovednosti tako ali tako ne bi več zaspal nazaj. Izpod kupa včerajšnjih oblačil je izbrskal telefon in se spet zleknil na blazino. »Prosim?« Zvenel je zaspano. »Mary Evans tukaj.« Sam je planil pokonci, v hipu je bil popolnoma buden. »Še nekdo je pogrešan,« je rekla. »Še eno dekle. Takoj pridite na postajo.« In potem je telefon umolknil. Pomel si je utrujene oči. Ponoči ni dobro spal, podobe pogrešanih deklet mu niso dale miru. Vse so bile dolgolase, nedolžno so se smehljale. Ampak o tem ni smel razmišljati, ker je to vodilo v razmišljanje o Ellie ali kako bi se počutil, če bi bila pogrešana ena od njegovih hčerk. Tako ne sme razmišljati. Loti se dela, opravi ga in naredi vtis. Lastni spomini in strahovi so mu le senčili presojo. Alice se je obrnila in ga z roko objela. »Nič ne reci,« je zamrmrala. »V službo moraš.« »Oprosti,« je šepnil in jo poljubil na lase. »Še eno dekle je pogrešano.« Alice se je odmaknila in se privzdignila na komolec. Sam je opazil, da gleda proti vratom spalnice, proti sobicama njunih hčerk. »Ti je prav, da sodeluješ pri tem primeru?« je vprašala. »Absolutno,« je odvrnil in smuknil iz postelje, ustavil se je le toliko, da se je pretegnil. »Zato sem se pridružil policiji.« »Prav, a mene nisi prepričal, Sam.« Molče se je uredil. Hitra prha, zajtrk bo preskočil. Inšpektorica Evansova ga je tako zgodaj poklicala, da bi prišel čim prej. Če se bo predolgo obotavljal, bo menila, da v resnici ne želi biti del ekipe. Vožnja do postaje ni trajala tako dolgo kot ponavadi, prometna konica se še ni začela. Ko je prišel na postajo, je takoj zaznal napeto ozračje. Prostor je bil poln kot včeraj, a nekaj je bilo drugače. Na hodniku so v skupinicah stali uniformirani policisti v črnih čevljih in mornariško modrih oblačilih, šepetaje so se pogovarjali. Iskalne ekipe. Ob oknu v osrednji pisarni so se pogovarjali višji detektivi. Sam je stopil k najbližji osebi, Gedu, detektivu, ki ga je prejšnji dan dražil s kavo. »Kaj se dogaja?« je vprašal Sam. »Se je pojavilo truplo?« »Ne. Še eno dekle je pogrešano, a bojimo se najhujšega.« »Gre za povezavo?« Zdelo se je, da Ged ne bo odgovoril, še vedno je Samu zameril, ker se je včeraj postavil zase, čez nekaj sekund pa je vendarle rekel: »Ja. Ime ji je Julie McGovern, njen oče je okrajni sodnik in je Benu Grantu prvi odredil pripor. Prav tako mislimo, da je nekdo nekaj povedal medijem, ker se zbirajo zunaj.« Zmajal je z glavo. »Zadeva nam polzi iz rok.« Detektiv se je vrnil k svojemu računalniku, Sam pa je stal in mu gledal čez ramo. Prepoznal je modro Facebookovo pasico. Na profilni sliki je bila privlačna rjavolaska, širok nasmeh je razkrival bele in lepe zobe, čez ramena so ji padali bujni lasje. Ogledal si je objave pod sliko, fotografije deklet, ki so se držale pod roko, ter prebiral komentarje pod njimi. »Lepo dekle,« je pripomnil Sam. »Pregledujem njeno stran,« je povedal Ged, »hočem preveriti, ali je kdorkoli objavil kaj, česar še ne vemo.« Pogledal je Sama. »Včeraj sem se samo šalil, saj veste, kako je.« »Ne gre za naju, pomembne so one, toda hvala.« Še preden je detektiv lahko kaj odvrnil, je Sam odkorakal k Evansovi, ki je urejala neko dokumentacijo. Pred seboj je imela zemljevid, videti je bilo, da iskalnim ekipam določa območja poizvedovanja od vrat do vrat. Ko se ji je približal, ga je pogledala, hkrati pa dvignila roko. Sam se je ustavil. Imela je delo, motnje niso bile zaželene. Obrnil se je in odšel k svoji mizi. Opomnil se je na njene včerajšnje besede, da mora o primeru vedeti vse, zato je začel iskati včerajšnje zapise. Za seboj je zaslišal korake. Obrnil se je in zagledal Evansovo. »Glede Julie morate biti na tekočem,« je rekla. »Zjutraj sem bila spet na zvezi z zaporom. Z Grantom ne smemo več odlašati. Ker je pogrešana še Julie McGovern, je zadeva še toliko bolj pereča.« »Kaj se je zgodilo Julie?« »Dobila naj bi se s prijateljico, a to je bila laž. Z njeno prijateljico smo že govorili, povedala je, da nista bili zmenjeni.« »Ima fanta?« je vprašal Sam. »Ne, nič resnega. Pridna študentka je, prijazen otrok, če lahko zaupamo njenemu profilu. Veliko se uči, rada posluša glasbo in počne druge običajne stvari.« Sam se je ozrl po slikah pogrešanih deklet na stenah. Pridne punce iz urejenih družin. »Morda gre zgolj za napako, morda ima fanta, za katerega ne ve nihče in je prijateljico izrabila kot alibi,« je odvrnil Sam. »Družine so zapletene. So zadeve ušle iz rok in je zunaj ostala dlje, kot bi smela? Si zdaj morda ne upa domov, ker se boji očetove jeze, in je še vedno pri fantu ter tuhta, kaj naj naredi?« Inšpektorica Evansova se je namrščila. »Na ta scenarij smo že pomislili in upajmo, da imate prav, a nekaj mi pravi, da nimate. Povezava s primerom Bena Granta je premočna.« Pomahala je proti iskalnim ekipam. »Vse to je morda preuranjeno, toda če ne bom naredila ničesar in se bo pokazalo, da se motimo, me bodo križali.« Od nog do glave je premerila Sama. »Vaš inšpektor ve, da ste danes z nami, kajne?« »Ve, gospa.« »Dobro. Ostanite tukaj. Dodatna moč nam bo prav prišla.« »Hvala, z veseljem pomagam.« »Začnite sprejemati klice. Danes boste obiskali Bena Granta in hočem, da o primeru veste vse. Čakamo le še privoljenje zapora.« Naglo je odšla k skupini uniformiranih policistov. Sam se je rahlo nasmehnil. Že res, da se bo oglašal na telefon, a to je veliko bolje od duhomornega pregledovanja finančnih poročil. * Jutro je bilo jasno, sonce je vzšlo kmalu po četrti in se počasi dvigalo proti jutranji konici, mesto za obzidjem je počasi oživelo. Dihal je globoko, razburljive urice so še prehitro minile, toda zdaj se je spuščal in se bojeval s sramom, ko se je oklepal tistega, kar se je pripetilo v vrhuncu vznemirjenja. Ležala je na tleh, zvijala se je, belo bluzo je imela strgano in umazano, komolce okrvavljene. Kavbojke je imela mokre, polulala se je, in lase polne prahu in umazanije od tekanja naokrog, ko je poskušala ubežati. Zdaj je bila mirna, povsem brez življenja, lase je imela razmršene, mrtvi in čisto brez nekdanjega sijaja so ji padali čez obraz. Še nedavno, ko se je oklepala zadnjih nitk življenja, je bila tako zelo drugačna. Sklonil se je in ji z obraza umaknil lase. Nežno jih je dvignil z globoke rane, ki jo je staknila, ko se je zaletela v staro cev, ki je polomljena štrlela iz stene. Ob trku je padla na tla, od bolečine je sopla in cvilila. Zdaj se je kri sušila, srce je ni več črpalo. Njeno mrtvo telo si je zaslužilo nekaj dostojanstva. Globoko je vdihnil, sedel je na tla. Z dlanjo ji je šel čez obraz, ji z njega obrisal znoj. Ob zori je njegovo početje postalo drugačno. Preveč obremenilno, preveč resnično. »Preveč mehkega srca si.« Pogledal je gor, pred bleščečim soncem si je zakril oči. »Ja, vem,« je rekel in prijel za dekletov otečen gleženj, spotaknila se je ob stopnico in padla meter globoko. Na čelu je imela rano, z glavo je udarila ob steber. Dlani je imela krvavo rdeče od prask, ko se je plazila po ostri resasti travi. Pogled mu je zastal na bledikavi koži njenih prsi, vidnih skozi raztrganino na bluzi. Pogledal je proč. To ni bilo bistvo. Pri nobeni ni šlo za to. »Pohiti, znebiti se je morava.« Skobacal se je na noge. Spet je segel k njenim lasem, tokrat jih je zbral v čop in naredil vozel, da bi ostali lepo poravnani. Segel je v žep in izvlekel škarjice. Bile so majhne in ostre, odrezal je čop in se nasmehnil, ko so mu dolgi lasje ostali v dlani. Na dotik so bili svilnati. »Zvrni jo.« »OK, OK,« je odvrnil in jo zgrabil za roko. Odvlekel jo je do luknje malce naprej. Poleg drugih. Še enkrat jo je vešče potegnil za roko, da je zdrsnila v grob, potem pa je vzel lopato in jo začel prekrivati s prstjo. Ko je končal, je z nogami poteptal zemljo. Kmalu jo bo prerasel plevel. Narava je to počela. Čistila je, začenjala znova. »Z vsem tem sem hotel narediti konec,« je rekel. »Nocoj spet.« »Moralo bi se nehati, to veš.« »Nikoli se ne bo nehalo.« Stisnil je čeljusti. Prav je imel. »Če želiš, jo lahko sam izbereš.« Debelo je pogledal. »Res lahko?« »Ja. Nocoj bo zate.« Tega je bil vesel. »Odlično, hvala ti.« »Že veš, katera bo?« »Ja, vem.« V prsih ga je stiskalo. Od navdušenja. »Definitivno vem.« 26 Joe je zapeljal na ulico, kjer je živel Ronnie Bagley, da bi obiskal prizorišče zločina, kot ga je označilo tožilstvo. Bila je dolga ulica viktorijanskih hiš s polkrožnimi okni, tlakovana, kamnite kocke so bile tople in sijoče. Na eni strani je mimo tekla prometna cesta, na drugi je bila slepa ulica, od koder se je travnato pobočje spuščalo proti tovarni v dolini, med zelenimi griči so bile vidne valovite kovinske strehe. Jutranji mir je motilo premikanje viličarja. Tudi tokrat ga je kraj zločina osupnil. Vedno se je zdel tako običajen, pa vendar je pričakoval kakšno znamenje, senco nad stavbo, vir groze, ker je za enim od teh oken nasilno preminilo življenje. Vsakič ko je šel mimo potke, kjer je umrla Ellie, se mu je zdela bolj mrakobna, čeprav je vedel, da je za to kriva njegova domišljija. Ulica, kjer je živel Ronnie Bagley, je bila le še ena normalna ulica v mirnem severnem delu mesta. Joe je preskočil poklicno pravilo, da bi moral najprej obvestiti tožilstvo. To pravilo ni bilo strogo zapovedano in želel si je videti odziv priče in ne slišati vnaprej pripravljenih odgovorov, ki bi jih bil deležen, če bi svoj obisk napovedal. Joe ni namerno iskal slabega slovesa, po drugi strani pa mu zanj ni bilo mar. Obstajalo je tveganje, da bi priča o njem širila laži, ga obtožila, da ji je grozil, a to bi bila le beseda enega proti besedi drugega, zelo verjetno pa zadeva dlje ne bi šla. Dobro ime so ustvarjali rezultati, sicer si kot odvetnik slabo poskrbel za svojo stranko. Hiša, v kateri je Ronnie živel s Carrie, je bila trinadstropna in zgrajena iz počrnelega kamna, imela je velika polkrožna okna z belimi okvirji, a umazana in polna pajčevine, zavese so bile porumenele. Zakorakal je k velikim lesenim vratom, pobarvanim bledo modro, in že je hotel potrkati, ko je zagledal tri zvonce. Spodnja sta bila brez imen, na vrhnjem je pisalo Terry Day. Joe je pritisnil nanj in čakal, obrnil se je k ulici. Na njej so bili parkirani avtomobili, a vse je bilo mirno. Ta soseska sicer ni bila premožna, a tudi za slabo ni veljala. Avtomobili so bili družinski, skoraj nove fieste in nissani, na nekaterih oknih so bile rože. Joe je zaslišal škripanje vrat in se obrnil, zagledal je visokega moškega s sivimi lasmi, padali so mu na čelo, nosil je majhna žičnata očala. Ko je zagledal Joeja, je bil presenečen in že je hotel vrata zapreti, ko je Joe iztegnil roko. »Terry Day?« Možakar je postal in pogledal gor in dol po ulici. »Ja?« »Ime mi je Joe Parker. Z vami bi se rad pogovoril o Ronnieju Bagleyju, njegov odvetnik sem.« Pomežik in: »Ja?« »Smem vstopiti, da se bova lahko pogovorila?« Moški ni odgovoril. Joe je pričakoval, da mu bo pred nosom zaprl vrata, a tole ga je samo še bolj razburilo. Vklopil je diktafon, ki ga je že prej vtaknil v žep. Če bo zaradi tega obiska sledila pritožba, želi imeti dokaz o resničnem pogovoru. »Ste vi Terry Day?« Joe mu je podal vizitko. Možakar jo je vzel, ne da bi jo pogledal. Moški je stisnil ustnice in pogledal po ulici. »Ja, jaz sem Terry Day. Kaj hočete?« Govoril je tiho, a razločno, kot bi hotel poudariti prav vsak zlog. »Rad bi se pogovoril.« »Policija ve, da ste tukaj?« »Ne, ne ve.« »Lahko pogovor z vami zavrnem?« Joe ni takoj odgovoril. S Terryjem Dayem se je pogovarjal šele nekaj sekund, a je vedel, da je pogovora konec. »Seveda ga lahko zavrnete,« je odvrnil Joe in se nasmehnil, da bi se tudi možakar malce sprostil. »Sem nisem prišel zato, da bi vam povzročal težave. Le nekaj vprašanj bi vam rad postavil.« »In če zavrnem?« »Bom poklical policijo in jo prosil za dovoljenje, da se vrnem.« Joe je stopil korak naprej. »Ampak tole lahko opraviva brez policije. Si želite policijo ponovno vpletati?« Terry Day je strmel v Joeja, potem pa rekel: »Počakal bom,« preden mu je pred nosom zaloputnil vrata. Joe je nekaj trenutkov gledal v vrata, le nekaj centimetrov oddaljena od svojega obraza. Terryjevo pričanje na papirju morda res zveni prepričljivo, se mu je pa dozdevalo, da se na sodišču kot priča ne bi dobro odrezal. Tole mora podrobneje raziskati. Obrnil se je in po kamnitih stopnicah odšel nazaj na ulico, diktafon je izklopil. Ko je hodil proti avtu, je srečal mlado mamico, ki se je trudila v voziček spraviti upirajočega se malčka. Ko se ji je Joe približal, ga je pogledala, potem je pogledala še proti Terryjevi hiši. »Ste iz mestnega sveta?« je vprašala. »Ne, nisem,« je odvrnil Joe in na avtomobilskih ključih pritisnil gumbek za odpiranje vrat. Potem pa ga je nekaj prešinilo, mogoče se je v vprašanju skrivalo kaj več od radovednosti. »Zakaj vas zanima?« Spet je pogledala proti hiši. »Ste prijatelj gospoda Daya?« »Ne, nisem.« Joeja si je ogledala od nog do glave. »Ne, res niste videti kot njegov prijatelj.« »Kakšni pa so videti njegovi prijatelji?« »Kolikor vidim, jih nima veliko,« je prezirljivo odvrnila. »Kaj več mi povejte o njem.« »Le kaj bi vam lahko povedala? Nihče ga ne mara.« »Zakaj ne?« »Zaradi njegovega obnašanja.« Joe je sledil njenemu pogledu proti hiši. »Kaj mislite s tem?« »Tod naokrog vam bodo vsi povedali isto, kar vprašajte jih. Obnaša se, kot bi bila ulica njegova, vsem ukazuje, kaj lahko in česa ne smejo početi, če pa se mu kdo postavi po robu, sledijo nevšečnosti.« »Kakšne?« »Neumne. Stoji pred hišo in si zapisuje, kaj počnemo, kot bi nekomu poročal, ker pa ne vemo, kaj piše, ne moremo ničesar ukreniti. Je pa strašljivo.« Nagnila je glavo. »Torej, kdo ste?« »Sem odvetnik Ronnieja Bagleyja, moškega, ki je živel v pritličnem stanovanju.« Ženska je močno zardela in hitro odšla naprej po ulici, da so kolesa vozička glasno ropotala po neenakomernem pločniku. »Z vami ne bi smela govoriti,« je še povedala čez ramo. »Takoj bi morali povedati, kdo ste.« »Zakaj?« Toda rekla ni več ničesar. Joe je gledal za njo, ko se je naglo oddaljevala, sprevidel je, da se na tej ulici dogaja nekaj, kar je treba podrobneje raziskati. Obrnil se je nazaj proti hiši in pogledal proti vrhnjemu stanovanju. Ob oknu je stal Terry Day in ga motril. Joeja je preplavil čuden občutek, kar zadrhtel je. Nekaj je bilo narobe. 27 Sam je skozi okno gledal na naraščajočo množico novinarjev, ki se je zbirala pred policijsko postajo. Zgodba je postajala odmevnejša, priložnost pridobiti sliko pogrešanega dekleta je bila prevelika, da bi jo spustili iz rok. Eden od fotografov je pogledal gor, Sam pa se je takoj umaknil in se ozrl po prostoru. Včeraj so se lahko šalili, a zdaj je bilo tega konec. Ljudje so bili osredotočeni na zaslone ali telefone, nekateri so poskušali priti v stik z ljudmi na Facebookovem profilu Julie McGovern, predvsem s tistimi, ki so objavili tudi svoje telefonske številke. Sam je odprl beležko, ki jo je našel na sosednji mizi. Prvo stran je oštevilčil in z ravnilom podčrtal datum, preden se je posvetil policijskim zapisom o prejetih telefonskih klicih. Inšpektorica Evansova je hotela, da se loti klicev, a veliko jih ni bilo. Sam je začel pri prvem. Policija je bila prvič obveščena sinoči ob 23.30, klicali so Juliejini starši, potem ko so preklicali vse hčerine prijateljice in izvedeli, da nihče ne ve, kje je. Ostala pogrešana dekleta so v zadostni meri polnila naslovnice časopisov, da so Juliejini starši imeli dober razlog za strah pred najhujšim. Od doma je odšla ob 20.30, torej tri ure niso vedeli, kje je. Takrat klic ni veljal za prioritetnega, je pa novica zaokrožila in policisti so jo začeli iskati. Ampak njen opis je bil zelo splošen. Visoka 157 centimetrov, zelene oči. Dolgi rjavi lasje, bela bluza in kavbojke. Sam je v mislih preletel zemljevid Manchestra z vsemi cestami in potmi javnega prometa – Julie bi lahko bila kjerkoli. Iskalne ekipe so bile zgolj kozmetični dodatek. Lahko bi kaj našle, v bistvu pa je šlo bolj za pomirjujoč učinek na starše. Zmotilo ga je brnenje mobilnika v žepu. Pogledal je na zaslon, bila je Alice. »Hej, gužvo imamo,« je šepnil. »Je vse OK?« »Ja, oprosti, tvoja mama me je klicala. Jo lahko zvečer obiščeš? Na poročilih je slišala za pogrešano dekle, za tole novo. Spomnila jo je na Ellie in je čisto potrta. Tudi Joeja bi rada videla.« »Ja, ni problema. Poklical ga bom.« Premor. »Ne boš imela nič proti? Mislil sem, da greš zvečer ven.« »Grem, ti pa jo le obišči.« »Prav, hvala.« Spet isto, Ellie, vedno znova. Mediji so lahko naredili korak naprej, se lotili nove zgodbe in drugi ljudje bodo pozabili, toda člani prizadetih družin ne bodo pozabili nikoli. Na telefonu na mizi je začela utripati rdeča lučka, prikazala se je številka. »Sam Parker, enota za hude zločine,« se je oglasil in prijel za pisalo. Zaslišal je nekakšno šelestenje in hehet, potem pa je najstniški glas zašepetal: »Tukaj jo imam, lepo zavito, da ji je toplo.« Sledilo je še nekaj hahljanja, potem se je zveza prekinila. Sam si je zabeležil telefonsko številko klicatelja. Na večino pozivov so se odzvali idioti. Ni jim bilo jasno, da jih bo policija na podlagi številke izsledila in obiskala, sicer pod pretvezo, da raziskuje namig, v resnici pa jih bo prestrašila. Največkrat so naleteli na ljudi, ki so kar naenkrat sprevideli, zakaj njihovo početje ni niti malo smešno. Evansovo je slišal zavpiti njegovo ime, dvignil je glavo. Z nagibom glave mu je nakazala, naj se ji pridruži. Ostali detektivi so se pretvarjali, da ga ne opazujejo, a na hrbtu je čutil njihove poglede. »Ja, gospa?« Roke je potegnil iz žepov in jih sklenil pred seboj. Stopila je bliže k njemu, pogledala naokrog in mu prišepnila: »Ne pozabite, da boste danes govorili z Benom Grantom, in to takoj, ko bo privolil. Zato boste danes z mano. Pojdiva.« Sam je bil presenečen, a če je hotel ostati del ekipe, je obstajal samo en dogovor: »Razumem.« Evansova se je obrnila in odšla iz osrednje pisarne, Sam ji je sledil. Pri vratih se je obrnil. Nekaj jih je gledalo za njim, toda Ged, mišičasti detektiv, ga je jezno motril. Sam je mislil, da sta vse razčistila, a očitno je Ged še kuhal zamero. Sam mu je rahlo pokimal. Ustrahovati se ne bo pustil. Ko sta z Evansovo hodila po hodniku, je Sam povprašal, ali je že bila tiskovna konferenca. »Ne. Najprej moram govoriti z družino, da izločim vsa druga možna pojasnila. Vsako leto imamo dovolj rutinskih ubežnic od doma, da ne delamo prehitrih zaključkov. Ponavadi se pojavijo v minici na Piccadillyju, le da niso iz normalnih družin. Preden družini dovolimo pred kamere, jo moramo dobro izprašati, kajti odgovoriti bo morala znati na kakršnokoli vprašanje.« »Je zdaj kdo tam?« »Ja, policistka, usposobljena za pomoč družinam v stiski. Kmalu bova izvedela, ali nama ima kaj za povedati.« Sam je prikimal. Nekateri so te policistke in policiste podcenjevali, a bili so visoko usposobljeni detektivi, ki so ves čas od prijave spremljali družino. Večina umorov se zgodi v družini in ti detektivi so pod pretvezo sočutja in mirnega prigovarjanja iskali sumljiva znamenja zločina. Sam je vedel, kaj bo sledilo. Preiskali bodo Juliejino sobo, preiskali bodo njeno življenje. Govorili bodo z njenimi prijatelji, prevetrili njeno univerzo, pregledali njen računalnik. Razkrili bodo vse njene osebne skrivnosti. »Ste našli kakšne sledi, ko ste preiskali stvari drugih deklet?« je zanimalo Sama. Evansova je odkimala. »Upali smo, da nam bodo računalniki kaj razkrili, na primer kakšnega zalezovalca ali snubca, a našli nismo ničesar.« »Kaj si mislite vi, gospa?« »Če ugibam?« je vprašala. »Da so bile ugrabljene, le da jih še nismo našli, kar je čudno. Če nekdo nekoga ugrabi in umori, v nekem gozdu zakopano truplo slej ko prej najdemo.« Joe je stisnil čeljusti, spet ga je preplavila žalost. Bila je zgolj vsakdanja opazka, izrečena med dvema policistoma, ampak Sam je spet pomislil nanjo. Na Ellie. Naučil se jo je odmisliti, a vsakič se je počutil kot izdajalec. Evansovi je sledil na zadnje dvorišče, kjer je bilo parkirišče, sedla sta v sivo astro. Ko sta se odpravila, ga je Evansova posvarila: »Ne recite ničesar. Ko bova šla mimo reporterjev, morava biti mrka in odločna.« Avto je zapeljal na cesto, Sam pa je strmel predse. Nekaj reporterjev je pogledalo proti njima, ker pa nista imela vključene sirene in utripajočih luči, se jim nista zdela preveč zanimiva. Ko sta novinarje pustila za seboj, je Evansova nadaljevala: »Jaz se bom pogovorila z družino, vi pa preiščite Juliejino sobo. Temeljito.« »Če je Julie mrtva, je njena soba vse, kar jim bo ostalo od nje,« je odvrnil Sam. »Zatorej ničesar ne uničite, le preglejte vsak kotiček. Pod žimnico, predalnike. Iščite dnevnik, karkoli skritega. Koščke papirja. Prečešite njen računalnik. Najdite karkoli, kar utegne namigovati, da je imela skrivnosti.« Sam je moral potlačiti nasmešek. Bil je v osrčju preiskave. Zdaj je bilo od njega odvisno, ali bo naredil dober vtis, četudi si je v ekipi že pridobil sovražnike. Zavedal se je, da išče neko odrešitev zaradi Ellie, da je njen starejši brat, ki vsak dan podoživlja krivdo, ker je ni obvaroval. A če bo zato nekemu drugemu morilcu preprečil, da ubeži kazni, potem njegovi razlogi niso pomembni. Pomembno je bilo samo to, da ne umre nihče več. 28 Joe se je vrnil v pisarno in se hitro povzpel v vrhnje nadstropje. Tam je v nakopičeni mansardni sobici nasproti hod-nika, kjer so se pripravniki šalili in spogledovali, občasno pa tudi kaj naredili, delala Gina. Zasopel je zakorakal naravnost noter in opravičljivo dvignil roko, ko je opazil, da se pogovarja po telefonu. Gina je z roko prekrila slušalko. »Kje si bil?« »Nekoga sem obiskal.« Z roko je nakazala, da mora dokončati klic. Medtem ko se je poslavljala, je Joe nemirno hodil sem in tja po pisarnici. Ko je odložila, je rekla: »Poskušam se povezati z glavnim tožilcem. Vem, da je še zgodaj, ampak kot si rekel, tožilstvu moramo nagnati strah v kosti.« Joe je odobravajoče prikimal, Gina pa je vprašala: »No, zakaj si tako razburjen?« »Imam zasilni načrt.« »O čem govoriš?« »Naša glavna obramba mora temeljiti na dejstvu, da sta Carrie in Grace še vedno živi, na to moramo biti osredotočeni. Iskati ju moramo. Pogovoriti se moramo z vsemi, ki so poznali Carrie, in slediti namigom. Če je pobegnila, ker jo je Ronnie udaril, potem ne želi, da bi jo kdorkoli našel. Poskusi najti sredstva za preiskovalnega agenta, ki bo vso noč sedel pred hišo, če se Carrie slučajno skriva pri kateri od svojih prijateljic.« »In če ju ne bomo našli?« je zanimalo Gino. »Potem se bomo oprli na strokovnjaka za kri, ki ga bo našla Monica.« »Ampak Ronnie je kri že pojasnil.« »Ja, le da se meni zdi, da samo išče izgovore,« je odvrnil Joe. »Oklestiti moramo obtožnico do mere, da si Ronnieju ne bo treba izmišljati pojasnil. Doseči moramo ovržbo primera, ne pa se zanašati na Ronnieja.« »Kakšen predlog, kako bomo to dosegli?« Joe je pomislil. »Potrebujemo laboratorij, s katerim doslej še nismo sodelovali.« »Zakaj pa? Morda nam njegovo mnenje ne bo všeč.« »Bo, ker nam bodo želeli ustreči, da bi jim priskrbeli še več dela. Tistim, s katerimi redno sodelujemo, ni mar, kakšno mnenje podajo, ker nam dajo dovolj zadovoljivih. Nekdo nov bo videl priložnost, da pokaže, kaj zmore. Najdi kak manjši in od velikih korporacij neodvisen laboratorij. Če našega denarja ne potrebuje, nam ne bo dal mnenja, ki ga potrebujemo.« »V tej službi se včasih počutim prav umazano.« »Iskanje resnice ni več tvoje poslanstvo,« je pripomnil Joe. »Si v poslu ustvarjanja dvoma, za resnico v njem ni prostora.« »To je tvoj zasilni načrt? Mešetarsko mnenje strokovnjaka za kri?« »Ne,« je odvrnil Joe in se zasmejal. »Kot sem rekel, sem nekoga obiskal.« »Imam občutek, da mi tole ne bo všeč.« »Mi bomo trdili, da sta Carrie in Grace živi, a če bo porota mnenja, da sta mrtvi, ji bomo morali zagotoviti drugačno pojasnilo. Ni nujno, da je morilec Ronnie.« Ker se Gina ni odzvala, je dodal: »Lahko bi bil Terry Day, Ronniejev najemodajalec.« Gina se je na stolu naslonila nazaj in nagrbančila čelo. »Zakaj me pa tako grdo gledaš?« »Zdaj res delam zate, ampak trideset let sem bila policistka.« »Nadaljuj, da slišim,« je pripomnil Joe in zavil z očmi, »pridigo o tem, kaj vse sem storil narobe.« »Ne gre za to,« je nadaljevala Gina. »Priča je, ne moreš kar tako neposredno dostopati do nje.« Ko je Joe segel v žep, je dodala: »Snemalnika niti ne jemlji ven. Z njim ne posnameš svojega obnašanja, temveč le besede, ki jih izrečeš. Tako ne boš mogel dokazati vsega.« »Daj no, Gina, ni samo to, kajne? Vidim, da te glede Terryja Daya daje vest.« »Mogoče pa res, ker je Ronniejev najemodajalec v vsem tem morda zgolj nedolžna duša in iz lastnih izkušenj ti povem, da se priče in žrtve med zločinskim procesom počutijo umazane, kot bi bile tudi same krive za to, kar se je zgodilo.« »In tebe moti, ker bomo navrgli nekaj zavajajočih informacij?« »Ja, to me je vedno motilo, kar zelo dobro veš. Zate je vse to le taktika, oportunistična priložnost, Terry Day pa bo dobil madež, ki ga bo spremljal do konca življenja. In četudi bo Ronnie obsojen, se bo čez deset let našel nekdo, ki bo trdil, da je bil deležen krivice in bo spet na plano privlekel Terryja Daya.« Zavzdihnila je. »Oprosti, Joe, vem, da bi zdaj, ko delam zate, morala razmišljati drugače, a na lastne oči sem videla posledice, ki jih obrambne taktike pustijo na pričah in žrtvah, in povem ti, da niso lepe.« »Nič se ne opravičuj,« jo je pomiril Joe. »Človeška si, tega nikar ne izgubi, vendar pa nas čaka primer in moramo zmagati, zato moramo to storiti.« Sledilo je nekaj trenutkov tišine. »Torej, kaj bomo ukrenili v zvezi s Terryjem Dayem?« je potem vprašala Gina. »Izvedeli bomo, kar lahko. Rad bi izvedel vse o njegovi preteklosti, o njegovem odraslem življenju. Če obstaja karkoli – in mislim resnično karkoli – kar bi lahko uporabili, potem hočem za to izvedeti.« »Že vemo, ali je bil že kdaj obsojen?« »Ne še. Sami se bomo morali pozanimati in ti si najboljša oseba za to nalogo. Uporabi tisti svoj mehak glas, ki si ga uporabljala, ko si še delala pri policiji. Pozanimaj se. Tebi se bodo ljudje odprli.« Gina je zmajala z glavo in se zasmejala. »OK. No, vsaj za nekaj časa mi ne bo treba biti tukaj.« »Ne pozabi, da nisi več policistka. Ta posel je še celo bolj umazan.« »Kaj pa Monica?« »Sodelovala bo z Ronniejem. Zdi se mi, da mu je všeč,« je odvrnil, potem pa odšel iz pisarnice. Ko se je Joe spuščal po stopnicah, je občutil upadanje samozavesti. Tudi njegova vest se je oglašala kot Ginina, a se je izvežbal, da je ni poslušal. V žepu mu je zabrnel telefon. Pogledal je na zaslon, številke ni prepoznal. »Joe Parker,« se je oglasil. Zaslišal je hehet. »Kako si uraden.« Bila je Kim Reader, klicala ga je s službene telefonske številke. »Samo trenutek, da pridem v svojo pisarno,« je rekel in hitel po stavbi, dokler ni zaprl vrat svoje pisarne, kjer je imel vsaj malce zasebnosti. »Oprosti, Kim. Kaj lahko storim zate?« »Rada bi se ti opravičila za sinoči.« »Ni potrebe.« »Pa je. Prijatelja sva že zelo dolgo, nekaj časa sva bila več kot samo to, ampak jaz … No, služba nama je prekrižala načrte.« »Jaz pa vidim zadevo ravno obratno, najino prijateljstvo je prekrižalo pot najinemu delu. Jaz sem izkoristil najino prijateljstvo, zato bi se moral jaz opravičiti tebi.« »Jaz tega ne vidim tako.« »Kim, najine preteklosti ne moreva napisati na novo, se pogovarjati o delu in se pretvarjati, da je nimava. Enako velja za sedanjost. Ne moreva se preprosto dobiti in se pretvarjati, da primer Ronnieja Bagleyja ne obstaja.« »Zakaj ne? Lahko bi se dobila kot stara prijatelja in se pogovarjala o drugih stvareh, ne o službi.« Zvenela je oklevajoče, Joe pa je nekaj trenutkov molčal, ko je poslušal besede, ki jih sicer ni izrekla, so pa obvisele v zraku. Povabilo, želja, da bi se spet sestala. Še preden bi se lahko ustavil, je odvrnil: »Z veseljem. Nocoj.« »No, to bi bilo tudi meni všeč. Vendar pa ne v istem lokalu.« Joe je lahko videl, kako se smehlja. »Kaj, a nisi prava ljubiteljica piva? OK, ti izberi.« »Duke 92?« Točno nasproti njegovega stanovanja. »Ne,« je odvrnil. »Dobiva se v The Oxu, za naprej pa se bova zmenila.« »Se že veselim,« je rekla Kim in odložila. Joe je strmel v mobilnik. Dobro je vedel, da se loteva nečesa, kar ni prav, a noben delček njega si ni želel reči ne. Zazvonil je namizni telefon. Dvignil je slušalko, bila je Marion z recepcije. »Gospod Bagley je tukaj.« »Pošlji ga gor.« 29 Sam je hodil za inšpektorico Evansovo, ko se je približevala vratom doma Julie McGovern. Hiša je bila velika in samostojna, nekdanji sprednji vrt je prekrival grušč, prvo nadstropje so podpirali stebri, kopija tudorskih. Pred ograjo se je zadrževala skupinica reporterjev in tako se je moral vsakdo, ki je prišel ali odšel, zriniti mimo njih. Ko so se vhodna vrata odprla, je mir zmotilo klikanje fotoaparatov, trenutek obupa so hoteli ovekovečiti prav vsi. Vrata je odprla policistka za pomoč družinam v stiski. Bila je starejša ženska z dolgo detektivsko kariero, zatorej tudi visoko usposobljena. Ko sta bila na varnem v hiši, je Evansova vprašala: »Kako se drži družina?« »Juliejina mati je zgoraj, sedi na dekletovi postelji in joče. Oče koraka sem in tja, trudi se biti močan, a postaja vse bolj jezen.« »Naj pride mati dol, sobo moramo preiskati.« Policistka se je obrnila in odšla po stopnicah navzgor, Evansova je odšla v osrednji prostor, Sam ji je sledil tik za petami. Potvorjen starejši videz hiše se je nadaljeval tudi znotraj, hiša je spominjala na kočo. Lesena tla, počrnelo ognjišče, rumene stene in rustikalne vazice s cvetjem naokrog po prostoru. Prostor je spominjal na fotografijo podeželske predmestne hiške iz revije Ob njunem vstopu se je Juliejin oče obrnil. »Si pa vzamete čas,« je zalajal in roke uperil v boke, lica pa mu je zalila rdečica. Nosil je sive hlače in rumeno golf majico. Evansova je nekaj trenutkov počakala, preden je umirjeno odgovorila. »Razposlali smo iskalne skupine, prav tako smo na zvezi z vsemi njenimi prijatelji.« »In, ste izvedeli kaj novega?« Evansova je pomolčala. »Ne še.« Vstopila je ženska. Juliejina mati. Nosila je kratko sivo majico in razvlečen spodnji del trenirke. V obraz je bila bleda, oči je imela pordele. Pogledala je svojega moža, a ta se je obrnil proč, ona pa je sedla. Nato je vstopila še policistka za pomoč družinam v stiski in pomignila proti stopnicam, češ zrak je čist. »Z mano je detektiv Sam Parker,« je povedala Evansova, »pregledal bo stvari vaše hčerke.« Sam jima je prikimal v pozdrav. »Se strinjata s tem?« Gospa McGovern je že hotela nekaj reči, a Sam jo je prehitel in ji zagotovil, da bo nadvse spoštljiv. Komaj opazno se je nasmehnila in v očeh so se ji nabrale solze, Sam pa se je odpravil proti stopnicam. Juliejina spalnica je bila v zadnjem delu hiše, pogled je imela na lepo urejeno zavito zelenico z rastlinjakom na enem koncu in na polno sijoče cvetočih gredic. Sobica je bila zanimiva mešanica mlade ženske, ki je še vedno živela doma, ostanke otroštva je počasi zamenjevalo odraslo življenje. Na blazini so bili plišasti medvedki, na omarici kipec balerine, še malo naprej kozmetični kovček in škatlica tamponov. Sam je najprej odšel k predalniku, pretipal je zadnji del posameznega predala. Za vsakdanjo vsebino le-teh se ni zmenil, zanimale so ga neobičajne stvari, kak papirček ali beležka. Našel ni ničesar. Enako je bilo z vsebino drugih predalov. Puloverji, majice, kavbojke in kratke hlače. Spodnjega je izvlekel in preveril dno predalnika, tudi prostor med njim in tlemi, kjer bi lahko kaj skrila, toda bil je prazen. Vzravnal se je in odšel k postelji, ob tem je vključil računalnik. Nad njim je bila polica, polna knjig Harryja Potterja in Somraka. Vsako knjigo je vzel v roke in jo pregledal, a bile so samo knjige. Dvignil je žimnico. Nič. Juliejin računalnik je stal na mizici ob oknu. Ta je bila pospravljena, a ni šlo zgolj za urejenost. Zdelo se je, da je bila pozornost posvečena prav vsaki podrobnosti. Sama je pogled na mize ponavadi vznemiril, ker so bile običajno polne raztresenih papirjev in pisal. Juliejina miza je bila drugačna. Podloga za miško je bila natanko na sredini mize in poravnana z robovi. Zraven sta bili dve pisali, modro in črno, lepo poravnani. V enem kotu je bila beležka, prav tako popolnoma poravnana. Sam sicer ni bil psiholog, a tako pospravljena miza je malo verjetno pripadala nekomu, ki bi storil nekaj hipnega in nepremišljenega. Julie je v svojem življenju rada imela red, živela je po nekem načrtu. V mizi sta bila dva predala. Noben ni bil zaklenjen. Sam je pogledal v zgornjega. V enem kotu je bila škatlica za pisala, v drugem adresar. Adresar je vzel ven in ga odložil na mizo. Natančno ga bo pregledal na postaji. Računalnik je prenehal brneti, na zaslonu se je prikazala slika namizja, fotografija treh objetih deklet, ki so se smejale v kamero, Julie je bila na sredini. Tri srečne najstnice, ki so se veselile življenja. Sam je najprej odprl elektronsko pošto. Na hitro je preletel maile, a opazil ni ničesar sumljivega. Iskal je kak zapis, ki bi pričal, da je bila Julie sinoči potrta ali da je bila s kom dogovorjena. Našel je le račune za nekaj spletnih nakupov in običajne prijateljske klepete. Pregledal je še mapo z dokumenti, toda izstopalo ni nič. Potem si je ogledal še računalniške mape in preveril, ali je kaj skrila, ampak imena map niso izdajala ničesar. Odprl je internetni brskalnik, da bi preveril zgodovino brskanja, zanimalo ga je, ali si je ogledala kakšne strani o samomorih ali sumljive forume. Ali če je kje iskala možnosti nastanitev. V hotelu ali hostlu. Zgodovina je bila prazna, izbrisana. To se je Samu zdelo čudno. Pričakovano je, da so najstniki nekoliko skrivnostni o svojem spletnem početju, toda to je pomenilo, da je Julie izbrisala zgodovino brskanja, preden je odšla ven. Je bilo to pomembno? Kasneje bodo računalniški strokovnjaki pregledali trdi disk, našli bodo strani, ki jih je obiskovala, tudi pogovore v klepetalnicah, a na to bo treba počakati. Nič od tega ni pomenilo nič dobrega. Če bodo našli karkoli, kar bo namigovalo na kakšne globlje probleme, bo postala pobegla najstnica, ki se je znašla v stiski, a veljala bo za živo. Če pa se bo ta alternativa izkazala za napačno, preostane samo še ena možnost – da je bila ugrabljena in umorjena. Ko je od spodaj zaslišal vpitje, je obstal. Odšel je na hodnik in pogledal čez ograjo. Bila je Evansova. »Ja, gospa?« Evansova je prišla po stopnicah navzgor. »Pravkar sem govorila z zaporom,« mu je prišepnila. »Ben Grant je pristal na pogovor. Tja morate. Boste zmogli?« »Ja, gospa, name se lahko zanesete.« In v trenutku, ko je te besede izrekel, je prvič tudi iskreno tako mislil. 30 »Ronnie, vstopite,« je rekel Joe in pokazal na stol pred svojo mizo. Ronnie je zakorakal v pisarno, zdelo se je, da mu je nelagodno. S pogledom je ošvrknil slike na stenah, fotografije starega Manchestra v belih in pozlačenih okvirjih, pisarna je spominjala na edvardijansko sobico. Na knjižni polici so stale pravniške knjige, celotna enciklopedija prava, a bile so zgolj okras. Joe je do vseh pravnih aktov dostopal preko računalnika. Pisarna je bila namenoma urejena tako, da je naredila vtis, kajti kazenske stranke ne marajo, da jih zagovarja nekdo, ki ima sedež v zanikrni pisarni, temveč si želijo najboljšega odvetnika, zato je fensi pisarna v mestnem središču nujni del prepričevanja. Stol je rahlo zaječal, ko je Ronnie sedel nanj. Joe je sedel nasproti njega, med njima je bila miza. Nekatere firme so imele zofe, da se je stranka lahko med pogovorom udobno namestila in sprostila. Joe ni bil pristaš tega, zato ker njegovim strankam v prostoru za priče ne bo lahko. Na vprašanja bodo morale odgovarjati pod pritiskom, to pa se je začelo že v njegovi pisarni. Joe je vzel mobilnik in poklical Monico, naj se jima pridruži. »Bi kaj popili, Ronnie? Čaj ali kavo?« Odkimal je. »Lahko kadim?« Joe je že hotel reči ne, potem pa se je spomnil, kako gladko je Ronnie že zamenjal odvetnika, zato ni hotel tvegati. Vstal je, da bi odprl okno, Ronnie pa je iz žepa potegnil škatlico cigaret. Joe je ravno hotel dvigniti drsno okno, ko ga je zagledal. V parku na klopi, gledal je gor. Isti moški kot prejšnji dan. Isti, ki ga je videl na sodišču. Takoj ko sta se spogledala, je možakar vstal in odkorakal stran. »Počakajte tukaj,« je Joe rekel Ronnieju in pohitel iz pisarne, stekel po hodniku in navzdol po stopnicah. Planil je na ulico in se ozrl gor in dol po njej. Bilo ni nikogar. Odšel je naprej proti parku, vratca so glasno zazvenela, ko jih je naglo odprl in se napotil proti klopi, kjer je bil videl sedeti moškega. Bila je prazna. Joe je dal roke na boke, bil je besen. Nekdo je opazoval njegovo pisarno, spet. Prečkal je cesto in odšel nazaj v pisarno. Ronnie je še vedno sedel na stolu, a žaluzije so bile ukrivljene, kot bi gledal ven. Tudi Monica je bila tam, sedela je na stolu ob steni z odprto beležnico pred seboj. »Kaj ste videli?« je vprašal Ronnie. Joe je bil zadihan. »Le stranko, s katero bi moral govoriti,« je bilo vse, kar je povedal. Ronnie je sedel pokončno. »Torej, to je začetek, kajne? Kaj si mislite o mojem primeru?« Joe je pogledal proti kupu dokumentov na koncu mize. »Ja, tole je začetek.« Trudil se je osredotočiti na Ronniejev primer. »Kako se počutite, Ronnie? Čaka vas dolga in naporna pot.« »Utrujeno,« je odvrnil Ronnie, kar je Joeja presenetilo. Ronnie se sploh ni zdel srečen, ker je prišel iz zapora. Večina ljudi bi ostala zaprtih do sojenja. Zdelo se je, da je Ronnie na svoj čas za zapahi gledal kot na trenutno nevšečnost. »Torej, kako se bomo branili?« je vprašal Ronnie. »Če niste ubili Carrie in Grace …« »Nisem,« ga je prekinil Ronnie. Joe je dvignil roko. »Če ju niste ubili, bo naša obramba temeljila na dejstvu, da sta še vedno živi.« »Pa lahko to dokažete?« »Ne še,« je priznal Joe. »Bomo pa poskušali.« Ronnie je pogledal v tla. »Kaj je narobe, Ronnie?« je vprašal Joe. »Saj sta še vedno živi, kajne?« »No, jaz ju nisem ubil,« je odvrnil. Pogledal je Monico. »Saj mi verjamete, a ne?« Monica je pogledala Joeja. »Naša naloga je, da vas branimo. In to bomo tudi storili.« »A pripraviti se moramo na najhujše,« je nadaljeval Joe. »Kaj, če sta Carrie in Grace resnično mrtvi? Porota bo morda takšnega mnenja, zato moramo najti še druge osumljence. Povejte mi kaj več o svojem najemodajalcu, Terryju Dayu.« »Ne.« Joe ga je presenečeno pogledal. »Kako to mislite ne?« »Kot sem rekel.« Ronnie je stisnil ustnice. »Terryja ne vpletajte.« »Obstaja dovolj dokazov, ki bodo poroto prepričali, da sta Carrie in Grace mrtvi,« je povedal Joe. »Če morilec niste vi, je nekdo drug. Na primer samotar nad vašim stanovanjem, ki je slišal vajine prepire? Jo je obiskal, da bi jo potolažil, ker ga je zanjo skrbelo, pa so šle stvari po zlu? Jo je osvajal? Je Carrie osvajala njega?« »Ne, Carrie tega ne bi storila.« Ronnie je zvenel jezno. »Da ne bi? Vi ste bili ves dan v službi, ona pa je bila osamljena in življenje je težko. Imata majhnega otroka in nista se najbolje razumela. Je pogrešala telesno plat, moško moč? Ga je Carrie hotela zapeljati, on pa jo je odrinil in je Carrie udarila z glavo?« »Ne!« »Morda pa jo je opazoval in videl, kako zelo osamljena je. Slišal je vajin prepir in zaznal svojo priložnost. Šel je k njej. Jo tolažil. Morda si je domišljal preveč, si dovolil preveč in sta se zravsala. Ubil jo je. In preden ste prišli domov, se je njenega trupla znebil.« Ronnieju so se roke divje tresle. »Ne, ne,« je vztrajal in v Joeja uperjal prst. »Pa Grace, moja hčerka? Kako se ona sklada z vsem tem?« »Na isti način, kot tožilstvo trdi, da se sklada z vašim primerom, Ronnie. Ljudi zgrabi panika. Če je Terry ubil Carrie, Grace ne bi pustil same. Moral je poskrbeti, da bi bilo videti, kot da je Carrie pobegnila, da vas je zapustila. Ko ste odšli na policijsko postajo, ste mu naredili uslugo. Okrivili bodo nekoga drugega, ne njega.« Ronnie se je na stolu naslonil nazaj in dal roke pod stegna. »Tega ne moremo narediti. Na Terryja ne moremo zvaliti krivde.« »Zgolj za teorijo gre,« je rekel Joe. »Ni treba, da je resnična, dovolj je, da zveni verjetno.« »Ampak to ni moja teorija,« je zasikal Ronnie. »Terryja ne vpletajte.« Joe se je zamislil. Odvetnik je in on je tisti, ki sprejema odločitve, ampak klientovih želja ne sme zanemariti. »Če se ne moremo lotiti Terryja Daya, nam ne preostane drugega, kot da poskušamo porušiti primer tožilstva, ki pa je vendarle trden. Če odmislimo Terryja Daya, bo vaša obramba veliko šibkejša.« Ronnie je skomignil. »OK,« je popustil Joe. »Preglejmo dejstva. Krvne madeže. Kako močno ste udarili Carrie?« »Ne vem. Kako to mislite, kako močno? Boksnil sem jo. Kako močan je udarec v obraz?« »Je ostala na nogah?« Ronnie je pomislil. »Ne vem.« »Kako ne veste? Saj ste vendar rekli, da ste jo prvič udarili.« »Kot sem rekel, ne vem.« Joe je z dlanjo udaril po mizi, da je Ronnie kar poskočil. »'Ne vem' ne bo zadoščalo, Ronnie.« Bil je jezen. »Carrie je pogrešana, Grace je pogrešana, Carriejina kri je na vratih in stenah, vi ste jo razmazali. Porota bo mnenja, da so madeži nastali, ko ste jo ubili, in če se ne bomo domislili alternativne teorije, je z vami konec.« Ronnie je pogledal v strop in zaprl oči. Močno jih je stiskal, kot bi zadrževal solze, ko pa jih je znova odprl, so bile suhe. »Udaril sem jo, to je vse,« je mirno rekel. »Zakaj?« je zanimalo Joeja. »Kaj je naredila, da ste izgubili nadzor?« »Bila je, no …« Ronnie je zmajal z glavo. »Izvedel sem, da so k njej prihajali drugi moški, ko me ni bilo doma. Da jih je, no, saj veste, zabavala. Terry Day je slišal prepir v zvezi s tem.« »Se je prodajala?« Ronnie je počasi prikimal. Joe si je nekaj zabeležil. »Kdo so bile njene stranke?« »Ne vem, nisem bil njen zvodnik, pač pa le naiven siromak, ki je hodil v službo, medtem ko je ona v najini postelji fukala z drugimi, da je dobila denar za vodko.« »Kdo je bil njen zvodnik? Kdo ji je priskrbel stranke?« »Ni povedala. Prepir je bil preveč poln besa, da bi lahko prišla do podrobnosti.« »In vi ste jo udarili.« »Ja. Na to nisem ponosen, vendar me je izzivala. Preprosto sem izgubil živce. Si lahko predstavljate, kako je, če izveš nekaj takšnega?« Joe se je ves zamišljen počasi zavrtel na stolu, obrnil se je proti oknu. Zbodel ga žgoč občutek nezvestobe, vendar ne zaradi Ronnieja. Pogledal je proti parku, za vsak slučaj, a tam ni bilo nikogar. Spet se je obrnil k Ronnieju. »Se zavedate, da bi tole lahko vodilo v dve smeri?« »Kako?« »Morda bi lahko bilo dovolj. Ste hoteli, da Carrie preneha s svojim početjem?« »Ja, seveda. Kdo pa ne bi? Spala je z drugimi moškimi, Grace pa je bila z njo v stanovanju. To ni bilo prav.« »In od nje ste zahtevali, da mora s svojim početjem prenehati?« »Ja.« »Morda pa je Carrie dala odpoved, če se tako izrazim,« je nadaljeval Joe. »Pa jo imamo, novo teorijo. Njen zvodnik jo udari ali pa katera od njenih strank in jo ponesreči ubije. Zgrabi ga panika in znebi se trupla. Toda v vsem tem je nekaj, kar izstopa.« »Nadaljujte.« »Če vse to drži, potem morate sprejeti dejstvo, da kdorkoli je že ubil Carrie, je ubil tudi Grace.« Ronnie je globoko zajel sapo. »Razumem.« »In obstaja še druga plat,« je dodal Joe. »In to je?« »Da ste bili zaradi Carriejinega početja, torej da je spala z drugimi moškimi, medtem ko ste vi delali, tako zelo besni, da ste jo napadli. Ta teorija bi lahko bila vaše pojasnilo, hkrati pa vam daje motiv za umor.« »Da bi ubil lastno hčerko?« Ronnie se je na stolu naslonil nazaj in prekrižal roke. Joeja je grdo motril. »Za kako bolnega me pa imate?« »Kako dolgo se je prostituirala, Ronnie?« Ronnie je začel počasi odkimavati. »Mislim, da ne dolgo.« »Pri tem poslu človek ne izpolni prijavnice na zavodu za zaposlovanje. Če je delala od doma, je dobro vedela, kaj počne. Potemtakem Grace morda ni vaša,« je nadaljeval Joe in opazoval, kako Ronniejeva lica postajajo rdeča. »Se je to zgodilo? Vam je v jezi rekla, da Grace ni vaša? Vas je potem popadel bes in ste se znesli nad ubogo Grace, na ljubko in nemočno deklico?« »Prasec.« »Ne, Ronnie, nisem. Rad bi le, da okusite, kaj vas čaka, če bomo s to teorijo šli na sodišče. Že res, da pojasnjuje dokaze, a daje vam tudi motiv za umor. In to prekleto dober.« Ronnie ni odgovoril. Joe je nagnil glavo, poskušal je ujeti Ronniejev pogled. »Ronnie?« Ronnie je dvignil glavo. Joe se je omehčal. »Povedal vam nisem nič takšnega, na kar ne bi pomislili že sami, je tako?« Ronnie se je spačil. »Torej, kaj bomo ukrenili?« »Pozanimali se bomo o Carrie, poizvedeli, kako je delala in kdo ji je pošiljal stranke. Če bomo uspeli najti ljudi, ki bodo pričali, da se je gibala v nevarnih krogih, bomo dobili teorijo, na kateri bo temeljila naša obramba.« Ronnie se je nekoliko razvedril. »A lahko ne bo, tega ne pozabite. Težko bo najti prostitutke, ki ne poslujejo v toplem stanovanju, temveč pod mrzlimi oboki Piccadillyja, voljne pričati proti nasilnemu zvodniku, da bi pomagale nekomu, ki ga niso še nikoli srečale.« »Ampak kaj drugega nam ne preostane,« je odvrnil Ronnie. »Ja, to je vse, kar imamo.« 31 Sam je globoko vdihnil. V prostoru pred njim je bil Ben Grant. Sam se je spomnil navodil, ki jih je dobil. Grantu mora pustiti govoriti, sam pa ne sme izdati ničesar. Grant je zahteval Sama, Sam pa ni hotel podžigati njegovih fantazij. Naj se Grant zadovoljuje na besede koga drugega. Sam je Granta zadnjič videl med sojenjem, kot priča v častni uniformi, Grant pa ga je opazoval iz prostora za obtožence. Sam v njem ni zaznal ne sovraštva ne zamere, ker ga je ujel. Zdelo se je, da se Grant med sojenjem zabava, uživa v trenutkih slave, ko je polnil naslovnice časopisov, sicer kot antijunak, a to je samo še dodatno napajalo njegovo ošabnost. Le kaj bi Granta prizadelo bolj kot obstoj nekoga še zlobnejšega, zaradi katerega bi Grantovo poglavje v seriji resničnih zločinov postalo nekaj strani krajše? Paznik je odprl vrata in Sam je vstopil. Ben Grant je stal pri oknu, z rokami se je naslanjal na okensko polico in na poznopomladanskem nebu opazoval bele oblačke. Sam je na mizo odložil beležko in izvlekel stol. Bila je le igra. Šele ko je Sam sedel, se je Grant obrnil. Najprej je pogledal Sama, potem še beležnico, nato pa se mu je obraz razlezel v širok nasmeh. »Tako lepo vas je videti, po vseh teh letih.« Nagnil je glavo. »Zahteval sem vas, vedel sem namreč, da ženske ne bodo poslali. Mislijo, da gre za nadzor, to odrekanje, za neko igrico.« »Vse se ne vrti okoli vas,« je pripomnil Sam in gledal v beležko. Trudil se je zveneti brezbrižno, na vrh strani je zapisal datum in čas. »Prišel sem, ker ste hoteli govoriti z mano, a ne obetajte si preveč.« Grant je stisnil ustnice, Sam pa se je nasmehnil. »Tako je, niste več pomembni.« Grant se je naslonil na steno, prekrižal je roke in stiskal čeljusti. Sam ga je pogledal, opazil je, kako zelo se je spremenil. Ostanki zloglasne podobe, ki je krožila med policisti – deški nasmeh, pramen temnih las na čelu, sijoče majhne oči za očali s temnim okvirjem – so bili še vedno vidni, a bil je spremenjen. Izgubil je nekaj kilogramov, v zdaj kratko pristriženih laseh je imel že nekaj sivih. Tudi očal ni več nosil. Videti je bil manj preteč, a Sam se je zelo dobro zavedal, kako zavajajoč zna biti videz. Grant je pomahnil proti oknu. »Mislite, da sanjam o prostosti in sem vas zato poklical? Če so pošasti za zapahi, bolje spite, kajne?« Sama je vedno najbolj presenečal njegov glas. Bil je miren in nežen, šepetajoč in skoraj šarmanten, ampak njegov pogled je ostajal neomajen, strmeč, glavo pa je nagibal naprej. »O ničemer nisem razmišljal.« »Ne verjamem,« je odvrnil Grant in odkimal. »Vi te rešetke vidite kot zaščito, morda celo kot maščevanje. Jaz ne. Opominjajo me, koliko nas je še zunaj.« »'Nas'?« »Zveri,« je rekel Grant in se zlobno nasmehnil, njegov glas pa je postal globlji, renčeč. »Domnevam, da vam je ta beseda všeč, ker se vam potem zdim manj človeški, nepodoben vam.« »Meni niste podobni niti malo,« je pripomnil Sam. Trudil se je, da v njegovem glasu ne bi bilo sovražnosti, a to je bilo mučno, misli so se mu nenehno vračale k Ellie, žrtvi človeka, kakršen je Grant. »Sedite, prosim.« Grant je še nekaj sekund stal, potem pa je popustil in sedel na stol, ki je zaškripal. Sedel je pokončno, roke so mu počivale na kolenih. »Torej, kaj te zanima, Sam? Saj te ne moti, če se nazivava z imeni. Lahko mi rečeš Ben.« Sam je razmišljal, kaj bi lahko povedal o pogrešanih dekletih, potem pa se je odločil za popolnoma drugačno potezo. »Kaj veste o Carrie Smith?« Grantu so za hip trznile veke. »O Carrie?« »Ja, o Carrie. Bila je vaša redna obiskovalka.« »Pravkar ste si sami odgovorili. Bila je moja redna obiskovalka. No, to pa res ni nobena skrivnost.« »Pogrešana je.« »Vi trdite, da je mrtva,« je odvrnil Grant in si obliznil ustnice. »Berem časopise. Ronnie je obtožen za njen umor. In za umor Grace. Nesrečno majhno bitjece. Sploh še ni prišla v tista popolna leta.« »Poznate Ronnieja?« je vprašal Sam, za Grantovo provokacijo se ni zmenil. Nekaj časa Grant ni spregovoril. Zibal se je na stolu in skozi priprte oči strmel v Sama, kotički večno nasmejanih ust so mu trzali. »Vztrajali ste, da boste govorili le z mano,« je rekel Sam. »Tukaj sem, torej govorite. Kaj veste?« »Do tega bom še prišel,« je odvrnil Grant. »Najprej ti bom povedal zgodbico.« »Sem nisem prišel poslušat vaših spominov,« ga je zavrnil Sam. »Če nimate nobenih informacij, grem. Tukaj nisem zaradi vašega ega. Prišel sem, da bi pomagal nam. Zdaj imate edinstveno priložnost, da poveste kaj uporabnega, vrednega zabeleženja.« Iznenada so se Grantove oči razširile, iz njih je zavel bes. »Odjebi, detektiv, tukaj si, ker sem jaz tako hotel, in če ne boš z mano govorili vsaj malo spoštljivo, bom molčal. Nikar ne pozabi, da ni dovolj, da se samo prikažeš. Poslušal me boš in z menoj ravnal jebeno občudujoče.« To je to, je pomislil Sam, nagla spozaba morilca, zloba, ki tli tik pod površjem. »Občudujoče?« je vprašal Sam. »Ja, občudujoče,« je zasikal Grant. »Kar mislim si, kakšno navdušenje te preplavlja danes, ko si se vrnil v moj svet. Nocoj boš prišel domov in rekel: 'Ugani, s kom sem se danes pogovarjal' in tista tvoja lepa ženka bo ob odgovoru 'z Benom Grantom' kar zazevala od občudovanja, in povedal ji boš ravno zato, da bi nanjo naredil vtis. Izvedeti bo hotela vse. Kakšen sem? Ali sem te plašil?« S prsti je hitro bobnal po mizi. »Vse to jo bo rahlo vzburilo in nocoj bo splezala nate, vsa mokra in potrebna kot že lep čas ne, a mislila ne bo nate. Mislila bo na to srečanje, name, se spraševala, kako bi bilo, če bi bila tukaj v sobi zaklenjena z mano. Tako da uživaj, detektiv.« Sam se je nagnil naprej, roke je položil na mizo, prste je stisnil v pesti. »Morda pa bom jaz gledal svoji hčerki in si mislil, hvala bogu , da ste tukaj, da sta vsaj malce bolj varni.« Takoj ko je besede izrekel, se je Sam ovedel, da je povedal preveč. Grant je spet zožil pogled in se porogljivo nasmehnil. »Kakšni pa sta, ti tvoji deklici?« je vprašal smeje, ustnice je imel rahlo razprte. »Bi mi bili všeč?« Sam je nekajkrat globoko vdihnil. Ostani miren, si je prigovarjal. »Ničesar ne veste, Grant,« je rekel in zaprl beležko. »Carrie bo pač ostala pogrešana. Nobene želje nimam biti tukaj, za zabavo si poiščite koga drugega.« Sam je vstal in odšel k vratom. »Stvari so se spremenile,« je povedal Grant. Sam je obstal. »Kako to mislite?« »Še eno dekle je pogrešano. Čedno. Dolgi temni lasje. Podobni konjskemu repu. Iz dobre družine.« Sam se je obrnil. »Vem, da nisi prišel zaradi Carrie,« je nadaljeval Grant. »Zanimajo te pogrešana dekleta.« »Kako veste, iz kakšne družine je pogrešano dekle?« »Videl sem poročila. V celici imam televizijo.« »V poročilih sta bila objavljena le njeno ime in fotografija, od kod veste ostalo?« »Poznal sem njenega očeta,« je nadaljeval Grant. »Tožilec je in sodnik in tvojo šefico bo za uho, tebe pa bo pošteno oštel, če boš zdaj odkorakal.« Grant je posmehljivo prhnil. »Zato kar lepo sedi in mi ustrezi, če jo želiš najti. Morda je še živa, a dolgo ne bo več. Ne bodi ti tisti, ki bo vse zašuštral.« Sam je dobro vedel, da se Grant z njim poigrava, da bi Sam mislil, da ve o izginotju Julie McGovern več, kot je vedel v resnici. Uradne tiskovne konference še ni bilo. Na televiziji so objavili samo ime, fotografijo in zadnjo znano lokacijo v upanju, da bo to zadoščalo za pravi telefonski klic. Tiskovno konferenco bodo prenašali mediji, potem bo zaokrožila še po družbenih omrežjih. Medijski poziv javnosti je potreboval možgane dobrega oglaševalca. Sam je beležko odložil nazaj na mizo in spet sedel. »Le glejte, da me ne boste razočarali.« »Brez skrbi,« je odvrnil Grant, ki je užival v svojem trenutku. 32 Joe je potreboval odmor. Ronniejev primer ga je že preveč prevzel. Znova in znova je prebiral časopise in upal, da bo odkril nekaj novega, vendar ni. Videl je le močan primer posrednih dokazov. Da bi obtožba postala neposredna, so potrebovali le dve trupli. In Joe je potreboval le dva živa človeka, da bi dosegel ovržbo. Glavo je zakopal med dlani. Ko je zaprl oči, je zagledal Ellie. To se je dogajalo, kadar ni pričakoval, kot bi jo iz svojih misli lahko izrinil le s pomočjo lastne volje. Ellie je bila senca nad njegovim življenjem, razjedala ga je krivda, ki je grozila, da ga bo uničila, če je ne bo držal proč od sebe. Pomislil je na tisti dan pred petnajstimi leti, spet jo je videl. S slušalkami na glavi je hodila, sveta okoli sebe se ni zavedala, in zavila na prodnato potko, ki je med drevesi tekla proti domu. In tam je bil tudi moški, vsakič ko je Joe pomislil nanj, se mu je njegova podoba še malce bolj vžgala v spomin. Izjemno modre oči, rahlo priprte, svetli lasje pod kapuco. Obrnil se je in sledil Ellie. Ampak mučila ga ni samo njegova podoba, pač pa tudi lastna šibkost, ker je samo gledal, ukrenil pa ni ničesar. To je bila njegova sramota. Njegova skrivnost. Zdrznil se je in odprl oči. Čelo je imel potno. Zaradi spominov. Spomini s časom niso zbledeli, val temote, ki ga je zaobjel, kadar se je spozabil, ni pojenjal. Njenega morilca bi lahko ustavil. Lahko bi jo rešil. Joe je umiril svoje dihanje in se spet osredotočil na Ronniejev primer. Monica je dobila zadolžitev peljati Ronnieja domov. Gina je šla z njo, da bi se po poti nazaj pogovorila s sosedi Terryja Daya. Morda vedo kaj več o tistem dnevu, ko je Carrie postala pogrešana. Če je kdo drug nesel Carriejino truplo iz hiše, je morda kdo kaj videl. Še pomembnejše pa je bilo, kaj so povedali policiji, če jih je ta sploh obiskala. In kljub temu, kar je trdil Ronnie, se Joe še ni bil pripravljen odpovedati Terryju Dayu. Zdaj ko je Joe izvedel, da je Carrie prodajala svoje telo, je na primer gledal z novega zornega kota. Iskal je način, kako bi o tem izvedel več. V mislih je preletel svoje aktivne primere, ali bi mu lahko kdo povedal kaj več o temnejši plati mesta. Potem se je nasmehnil. Nekdo bi mu pa res lahko pomagal. Odšel je k omari in poiskal želeno mapo. Šlo je za napad in žrtev je pred štirinajstimi dnevi poklicala Joeja, obtožnico je hotela umakniti. Ampak stvar ni bila tako preprosta, tožilstvo bi žrtev namreč lahko primorala, da nadaljuje, če bi izvedela, da si tega ne želi. Joe v srečanje napadalca in žrtve ni privolil, ker bi lahko šlo za past, kar je svoji stranki tudi povedal. Obtožba za napad je bila rutinska, ampak Joejeva stranka se je gibala v pravšnjih krogih, da bi lahko vedela, kaj se dogaja z mestnimi prostitutkami. Če bi se Joeju uspelo dogovoriti za srečanje, kajti osebno bi zadevo lažje uredil, bi mu stranka dolgovala uslugo. Joe je v mapi poiskal žrtvino telefonsko številko in poklical. »Daniel? Joe Parker tukaj, pravna pisarna Honeywellovi,« je povedal. »Nedolgo nazaj ste me klicali. Govoril sem s svojo stranko, pripravljena vam je prisluhniti. Lahko zdaj pridete v mesto?« Ko je Daniel privolil, je Joe dodal: »Pridite v kavarno Acropolis za Bridge Streetom.« Prekinil je zvezo in poklical svojo stranko, povedal ji je, kam naj pride. O tem sta že govorila in takrat ji je Joe svetoval, naj odkloni. Tveganje je bilo preveliko. Ampak zdaj bi Joe s tem lahko nekaj pridobil. Do srečanja je bilo še kar nekaj časa, Joe pa se je vse težje osredotočil na delo. Lahko bi se posvetil drugim primerom, ker pa je bil v pisarni sam, je s prsti zgolj bobnal po mizi in se v mislih vračal k sinočnjemu večeru. Njegovi občutki do Kim in njune študentske intime so zamenjali občasni odvetniški spori, ker sta zastopala nasprotni strani. Večkrat sta skupaj spila kavo, se srečala na zabavah, veliko časa sta preživela skupaj na sodišču in uživala v napetih spopadih, se spogledovala med primeri, a do sinoči je bila samo Kim. So se zbudili stari občutki ali je šlo za kaj drugega? Za praznino v njegovem življenju, zaradi katere je brskal po spletnih straneh za samske? Joe je strmel v svoj mobilnik. Najraje bi poklical Kim in preveril, ali še velja, da se kasneje dobita, da se ni nič spremenilo, a si je premislil. Česa pa se nadeja? Da si bo premislila, on pa se bo lahko opomnil, da takšna romanca sploh ni zanj? To ni bilo povezano s Kim. Potem pa je spet pomislil nanjo, kot danes že večkrat, in v želodcu je občutil poznano ščemenje. Podoba Kim v njegovi glavi, kot jo je videl, kadarkoli sta se srečala, je bila pomešana s starimi spomini, z njenim sopenjem, njenim premikanjem na njem, ki mu je sledila umiritev, potem pa je Kim gola obležala v njegovem objemu. In potem je sprevidel še nekaj drugega – ko je razmišljal o Kim, je čutil, kako se temota, ki ga je večno obdajala, rahlo dviga. 33 Sam je odprl beležnico in s pomigom prsta Grantu, ki se je režal in kazal sijoče bele zobe, nakazal, naj nadaljuje. Grant je očitno opazil, da si Sam ogleduje njegove zobe. »Lepi so, kaj, moji zobje? Prejšnji so me boleli in bili so piškavi. Kvarili so mi samozavest, kar ni dobro za mojo rehabilitacijo. Tudi očala. Poslovil sem se od njih. Laserska operacija. In zdaj sem lep. Bolj podoben človeku. Tega mi ne morejo odreči. To je moja pravica.« Sam se je zdrznil, Grant pa je nadaljeval. »Bilo je zabavno, časopisi so me oboževali. Pošast Grant deležna preobrazbe. Že zaradi naslovov se je splačalo. Jih ne bo nikoli izučilo?« »Kaj mi želite povedati?« je vprašal Sam in se trudil izpeljati sestanek. S pisalom je tapkal po beležki. Za Granta je bilo vse samo igra. Grant se je še vedno smehljal, ko je rekel: »Povedal ti bom zgodbico, kako vzgojiti pošast. Biva v vseh nas. Vsi imamo neko svojo čudaškost. Jaz? Meni so všeč mlade. Kaj pa ostale stvari?« »Grant, očitno mi nimate ničesar za povedati.« »Lasje,« je hitro pripomnil Grant. Pogled mu je švignil proti Samovi beležki, nasmešek mu je izginil z obraza. Ker je Sam molčal, je Grant dodal: »Obstaja zgodbica o laseh, o tem, kako pomagajo vzgojiti pošast. To te zanima, kajne?« Sam je zamišljeno motril Granta. Že res, da je ves čas izzival, a govoriti si je resnično želel. »Nadaljujte.« »Predstavljaj si, kako bi bilo, če bi bili tvoja stvar lasje,« je nadaljeval Grant. »Če bi se jih želel samo dotakniti, čutiti, kako ti drsijo med prsti. Pramen bi hotel obdržati, ker samo dotikanje ne bi bilo dovolj, zato bi si jih nekaj želel zase, da bi postali tvoji. Prej so njihovi, potem pa postanejo tvoji, in kaj sledi?« Nagnil se je bliže in šepetaje dodal: »Želel bi si še preostale.« Ker se Sam ni odzval, je Grant nadaljeval: »Saj to razumeš, kajne?« »Ne, ne razumem.« »Daj no, Sam, ne bodi sramežljiv. Dobro veš, kako je, ko si človek želi več. Praviš, da še nikoli nisi pogledal ženske in pomislil, kakšna je gola?« Grantov pogled se je pomračil, ko je režeče dodal: »O tem si razmišljal in to si si želel, nisi pa imel poguma, da bi kaj ukrenil. Jaz sem ga imel. Jaz. Ben Grant. Zato bodi spoštljiv.« Sam je debelo pogoltnil. Tukaj je bil, na svoji prvi nalogi v ekipi za umore, da bi izvedel, kaj ve Grant, pa se je soočal s hvalisavim ošabnežem, in tudi v njegovih očeh je opazil sledi strupa, ki je vzel življenje njegovi sestri. Ampak za to se ne sme meniti. Te priložnosti ne sme zapraviti. Za hipec je zaprl oči, zgolj toliko, da se je opravičil Ellie, ker ni Granta zgrabil za vrat in iz njega iztisnil življenja. In posledično sploh ne bi veljal za tako slabega človeka, kot je bil Grant, ker bi bil zgolj postranska žrtev v bitki za boljši svet. Sam je odprl oči. »Če nekatere stvari veljajo za poželjive in normalne, to še ne velja za vse. Določiti je treba pokazatelje.« Grant ga je zadovoljno gledal. »Debatirati znaš. To mi je všeč, vendar se motiš, zveniš izumetničeno. Morjenje v imenu politike je dovoljeno – sprožati vojne, v katerih umirajo fantje – a moriti iz užitka pa je narobe? Pojma nimaš.« Grant je dvignil roke in jih iztegnil. Spregovoril je šepetaje. »Poseben trenutek je, veš, ko življenje izgine, ko pod rokami začutiš zadnji zdihljaj. Deloma gre za strah, deloma za olajšanje, ker je po vsem zadanem smrt odrešitev. Čudovita in radosti polna pot v onostranstvo, pobeg pred doživetim tukaj. Veš, nekateri te poskušajo prepričati, da so ozdravljeni in da jih je varno spustiti na prostost. Mene ne. Ostati moram tukaj, sicer bom spet moril. To vem, ker o tem sanjam, o tisti blaženosti, o tremorju svojih rok, drhtenju v dimljah, ko sem popolnoma osredotočen na svoj cilj. Toda vse mora imeti svoj začetek.« »Kaj res?« je vprašal Sam, ukrivljene ustnice so izražale gnus. »Mogoče pa gre samo za slabo napeljavo in bi v vsakem primeru končali tukaj.« Grant je odkimal. »Ne, vedno obstaja sprožilec.« Njegov pogled je za trenutek postal odsoten, kot bi odtaval k nekim spominom. »Da se vrnem k zgodbi o laseh in starejši sestri Sally.« »Čigavi sestri? Vaši?« Grant se je spet nagnil naprej, da je Sam občutil toploto njegove sape. »Sally je bila le malce starejša od mene. Pet let. Jaz sem jih imel enajst, ona šestnajst. Takrat sem prvič opazil njene lase. Bila je takšna kot vse pri teh letih, spogledljiva in izzivalna, imela je dolge temne lase, nenehno si jih je popravljala ali se z njimi igrala, zvijala v čopke. Jaz sem imel kratke in štrenaste lase, štrleli so v vse smeri, kadarkoli jih je bilo treba umiti, me je mama zgrabila zanje, bila je groba, bolelo me je. Prhe takrat še nismo imeli, zato mi jih je s pomočjo skodelice umivala nad umivalnikom, držala me je za vrat in me polivala z vodo, da mi je milnica tekla v oči.« Debelo je pogoltnil in si obliznil ustnice. »In potem sem nekega dne zalotil Sally.« »Moram vse to vedeti?« »Te skrbi za čas?« je vprašal Grant. »Brez potrebe, jaz ga imam ogromno. In ja, vse to moraš vedeti.« Sam je začutil pospešeno Grantovo dihanje, zato se je na stolu naslonil nazaj. »Torej, zalotil sem jo,« je nadaljeval Grant. »Bila je v kopalnici, bila je gola in čudovita, umivala si je lase, a drugače, kot jih je mama umivala meni. Umivala si jih je počasi in razkošno. Najprej sploh ni vedela, da sem tam, a nisem se mogel zganiti. Stal sem kot prikovan, bil sem očaran.« »Za božjo voljo, pa saj je bila vaša sestra.« »To še ne pomeni ničesar. To je tvoj problem, detektiv, da vidiš omejitve tam, kjer jaz vidim priložnosti. Zame je bila ženska. Suha, a imela je obline, zadnjico kot breskvico in majhne štrleče prsi.« Zarežal se je. »Tudi tvoja sestra je prihajala ravno v ta leta.« Samu se je zdelo, da je v prostoru zmanjkalo zraka. V prsih ga je stiskalo, usta je imel suha. Ni mogel spregovoriti ali se odzvati. »Ja, o njej vem vse,« je nadaljeval Grant. »O svojih sovražnikih se dobro pozanimam. Povej, ali kdaj razmišljaš o njej? Ne mislim na družinske stvari, kot so fotografije, pač pa o tem, kakšna je bila, ko je bila sama.« Sam je glasno izdihnil. »Se zabavate?« je hripavo vprašal. »Če to počnete, da bi se mi gnusili, se nikar ne trudite, ker se mi že gabite.« »Ti kar zanikaj, detektiv.« Grant se je smehljal. »Vrniva se k moji veliki sestri Sally. Veš, njeni lasje so krivi. Mislil sem, da te bo to zanimalo, ker bi rad našel pogrešano dekle. Vse se nekje začne, no, in moj začetek je bila Sally. Imela je lepo telo. Kožo je imela svetlo in popolno, od vode ji je pordela, in jaz sem jo gledal, nisem si mogel pomagati. Strmel sem v njene prsi. Bile so majhne, a ne ploske, lasje pa so ji kot valovi padali nanje.« »OK, pa se igrajva vašo igrico,« je pripomnil Sam. »Kaj se je zgodilo, ko vas je opazila?« »Kar poskočila je, bila je osupla, potem pa sem jo vprašal, ali ji lahko jaz umijem lase.« »In vam je pustila?« Grant je pogoltnil. »Ja. V kadi je počepnila, jaz pa sem stal nad njo, ji na glavo zlival vodo in opazoval, kako ji teče po laseh in hrbtu nazaj v kad. Sploh nisem mogel dihati, a takrat še nisem vedel, zakaj ne. Vedel sem, da sem dotik njenih las na prstih občutil kot iskrice, ob pogledu na njeno pordelo kožo me je zvijalo v želodcu. Star sem bil enajst let, niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni.« »Kaj je sledilo?« »Torej te vendarle zanima, detektiv?« Grantu so zasijale oči. »Vedel sem, da se ne boš mogel upreti.« »Ne, le igram se in čakam, da boste prišli do pomembnega dela.« »Zveni sprejemljivo,« je pripomnil Grant. »Zgodba je dolga, to je namreč postala najina stvar, moja in Sallyjina, vzorec. Sally se je ob meni počutila posebno, kot bi se igrala neko salonsko igrico, zato ker si najini starši niso mogli privoščiti spodobnega umivanja in striženja las. Živeli smo v majhni vrstni hiški, vhodna vrata so se odpirala neposredno v dnevno sobo, zgoraj pa sta bili le dve spalnici. Dvakrat mesečno mi je dovolila, da sem ji umil lase, kadar ni bilo v hiši nikogar drugega. In tudi meni je bilo lepo, ker sem lahko gledal njene lase in potem o njih sanjaril.« »Potemtakem za vse svoje početje krivite neko neumno igrico, ki ste se jo kot mlajši bratec igrali s svojo sestro?« Grant je odkimal. »Ko sem se je dotaknil, se je vse spremenilo.« Sam je za hip zamižal. Lahko je slišal Grantovo vznemirjeno dihanje skozi nos. »Ja, dotaknil sem se je. Kako bi se ji lahko uprl? Takrat se nisem znal obrzdati. Pa veš, kako se je odzvala?« »V vsakem primeru bom izvedel.« »Tako je, izvedel boš,« je potrdil Grant. »Zahihitala se je.« Sam se je na stolu naslonil nazaj in prekrižal roke, a Grant je kljub temu nadaljeval. »Ko sem ji umival lase, se je nagnila nazaj. Lase sem ji poravnal nazaj, kot to počnejo v frizerskih salonih, in si ogledoval njeno telo. Gledal sem njene prsi, njen trebuh in v vodi sem lahko videl dlačice med njenimi nogami. Otrpnil sem. Zeval sem, lica so mi gorela, Sally pa je odprla oči, da bi videla, v čem je težava. Ko je videla, da jo gledam, je rekla, da se je lahko dotaknem. In sem se je. Nežno, samo s konicami prstov, Sally pa je zardela. Dotikati sem se je hotel še naprej, vendar me je ustavila.« »Torej je premogla vsaj nekaj zdrave pameti.« »Morda pa ji je bilo preveč všeč. Kot sem rekel, ljudje vidijo meje in omejitve. Jaz jih ne. Jaz vidim želje, cilje. Do konca sem ji umil lase in to je bil vse, bilo je zadnjič. Storil sem napako in od takrat me ni več spustila v kopalnico. Namesto tega sem lahko samo gledal, kako si pred spanjem češe lase, spala sva v isti sobi vsak ob svoji steni. Včasih je bila svetloba od zunaj dovolj močna, da je obsijala njeno spalno srajco in sem lahko videl dolgo linijo njenih nog in obris njenih prsi. Svetloba je osvetlila tudi pramene njenih razpuščenih las.« »Otroka sta bila, raziskovala sta,« je rekel Sam, a iz glasu mu je vel prezir. »In to ni noben izgovor za vaše početje. Hvalisate se s pogumom, hkrati pa se skrivate za lastno zgodbo.« »Morda,« je odvrnil Grant. »Vendar boli, zavrnitev. Ko je odšla od doma, sem bil star štirinajst let. Zanosila je z moškim, s katerim se je začela videvati v službi, in se preselila v majhno stanovanje nad neko trgovinico. Tega, kar se je dogajalo, ni nikoli omenjala, kot bi šlo za umazano skrivnost, jaz pa tudi nisem rekel ničesar, a nenehno sem mislil na tiste dni v kopalnici in na razkošen občutek njenih mokrih las.« »Torej ste presedlali na ubijanje mladih deklet, ker vas je vaša sestra zapustila?« Grant se je začel smejati in skimavati z glavo. »Ni ti jasno, kaj?« »Jasno kaj?« »Sally je bila moja prva. Moj deviški umor.« 34 Joe je čakal v temačni kavarni, eni najstarejših v mestu, v kateri je postarani Grk stregel mlečno kavo, še preden jo je nekdo poimenoval bela kava. Stoli so bili prevlečeni s svetlozeleno plastiko, na plastičnih mizah so bili zasušeni okrogli kavni madeži, spominjali so na gube, in sladkor v steklenih kozarčkih, vse to pa je obdajal moder mozaik Akropole. Lastnik Andreas si je ime ustvaril z ogromnimi zajtrki za fizične delavce in z omletami za poslovneže, ki so menili, da bodo z mastno žlico ohranili stik z vsakdanjimi ljudmi. Za Joeja je bil lokal preprosta enačba. Andreas je Joejevim strankam dovolil uporabljati zadnja vrata v zahvalo, ker mu je Joe pred nekaj leti pomagal, da mu niso odvzeli vozniškega dovoljenja in je lahko naprej posloval. To pač počnem, je pomislil Joe. Ljudem v stiski je pomagal živeti naprej in to je bilo njegovo plačilo, v kavarnici se je lahko sestajal z ljudmi, ki si niso želeli biti videni na bolj javnih in obljudenih krajih. Pred seboj je zagledal Andreasa. »Kdaj pride tvoj fant?« je vprašal s še vedno močnim grškim naglasom. Joe je pogledal na uro in s kovancem potapkal po mizi. »Upam, da kmalu,« je odvrnil, potem pa se obrnil, ko je zaslišal zvončkljanje nad vrati. Vstopil je mladenič. Nemirno se je oziral naokrog in s pogledom preiskoval temačne kote kavarne. Joe ga je prepoznal s slik poškodovane žrtve, ki mu jih je poslalo tožilstvo. Joe je dvignil roko in mladenič je prišel k njemu. »Točen kot ura,« je Joe pripomnil Andreasu, ki se je pod sivimi, od kajenja cigar, kadar ni bil v kavarni, rahlo porumenelimi brki, smehljal. »Še eno kavo, prosim.« Mladi moški je nosil platnene hlače in pulover s kapuco, temne lase je imel čiste in sijoče, kožo zdravo. Na njem ni bilo nobenih trdih potez težkega življenja, ki jih imajo ljudje, ki z obtožnicami v žepu ponavadi obiščejo Joeja. »Gospod Parker?« je vprašal in sedel. »Živijo, Daniel,« je odvrnil Joe. »Vam lahko rečem Daniel?« Mladenič je prikimal in se nervozno nasmehnil. Lepo vzgojen, a prestrašen. »Odlično,« je nadaljeval Joe. »Rad bi vas opomnil, da ste vi želeli govoriti z mano.« »Vendar ne tukaj.« »Ampak bo moralo biti tukaj. Nihče me ni videl priti ali oditi, tako da lahko tale pogovor v celoti zanikam.« »Zveni, kot da mi grozite.« »Ni bilo mišljeno tako,« je odvrnil Joe, ki se je situacije zavedal. Mladenič je bil žrtev napada ene od njegovih boljših strank, lokalne barabe, ki misli, da je zaradi prodaje tablet v klubih mogočna, ne sprevidi pa, da mu resnični mogočneži pustijo nadaljevati s poslom, ker privablja policijo in z njih osredotoča pozornost nase. »Torej, Daniel, kaj mi želite povedati?« Daniel je gledal v mizo, roke je prekrižal in se rahlo pozibaval naprej in nazaj. »Ven iz tega hočem,« je rekel čez čas. »Kaj, a bi radi umaknili obtožnico?« Daniel je prikimal. »Zakaj?« »Ali moram navesti razlog?« »Le radoveden sem.« »Nočem iti na sodišče.« »Ste govorili s policijo?« »Poskušal sem, vendar jih ni zanimalo. Pravijo, da moram na sodišče in da me lahko prisilno privedejo, in tudi moji starši pravijo, da moram narediti, kar je prav, da je pravica pomembna.« Skimal je z glavo. »Ne vem, kaj naj naredim.« »Če ne boste šli na sodišče, se bo izmazal,« je rekel Joe. »Saj to veste, kajne? Edina priča ste temu, kar se je zgodilo.« »Ja, vem.« Joe je segel v žep in izvlekel ovojnico, položil jo je na mizo. »Če boste še naprej gnjavili policijo in ponavljali, da nočete na sodišče, vas lahko s sodnim pozivom privedejo,« je pojasnil Joe. »Če se nanj ne boste odzvali, boste na sojenje čakali v zaporniški celici, četudi ste žrtev.« Daniel je prebledel. »Kaj naj torej naredim?« »Sodelujte, recite, da boste prišli, potem pa se preprosto ne prikažite. Tožilec bo hotel prekiniti sojenje, da bi ugotovil, kje ste, vendar mu ne bo uspelo, zato ker morajo tudi sodišča dosegati cilje, odložen primer pa slabo vpliva na njihovo statistiko.« Proti njemu je potisnil ovojnico. »Moji stranki je zelo žal zaradi vašega nosu. Čeden mladenič ste in ni vam ga hotel zlomiti, resnico o tem, kaj se je dogajalo, pa vendarle poznate.« Daniel je zožil pogled. »O čem govorite?« »Repenčili ste se zaradi kupčije, ki ste jo sklenili, kajti kupovali ste na zalogo in upali, da boste še nekaj zaslužili, a ste se ušteli. Izbruhnili ste in jih dobili po nosu, le da tega niste povedali policiji. Policija misli, da vas je moja stranka udarila neizzvano, midva pa veva, da ni bilo tako. Zato nočete na sodišče, se bojite, da bo to prikapljalo na plano?« Daniel je močno zardel, Joe je takoj vedel, da mu je stopil na žulj. Daniel je svojo verzijo priredil in ni hotel, da bi njegovi starši izvedeli, kaj se je zgodilo v resnici. »Kot sem rekel, brez prič tožilstvo nima primera in življenje bo teklo dalje,« je nadaljeval Joe. »Če se boste odločili, da na sodišče ne boste prišli, bi se vam moja stranka za svoje početje rada oddolžila. Zatorej, sprejmite denar, dva tisoč funtov, in pojdite na počitnice.« Daniel je pogoltnil. »In če zavrnem?« »Se ne bo zgodilo nič. Nihče vam ne bo storil nič žalega. Za mojo stranko ste zgolj mulec, ki ga je zaneslo, ker pa je na pogojni, si dodatnih težav ne želi.« »Na pogojni?« »Na pogojnem izpustu, zaradi nasilja. Zato lahko razumete, da je v skrbeh. Nihče vam ne grozi. Moja stranka samo želi narediti, kar je prav.« »Pa me policija ne bo poskušala pregovoriti, da naj pridem na sodišče?« »Pojdite proč, nekam izven njenega dosega. Imate kakšnega prijatelja, h kateremu bi lahko šli? In ne oglašajte se na telefon, če ne veste, kdo kliče.« Daniel je segel po ovojnici in prikimal, globoko je zajel sapo. Ovojnico je stisnil k sebi in rekel: »Hvala vam. Cenim vaš nasvet.« Nato je vstal in vtaknil denar v žep. Preden je odšel od mize, je Joe dodal: »Denar ste vzeli, vaš je, a če se boste prikazali na sodišču, ga bo moja stranka želela nazaj.« »Ja, razumem.« Daniel se je obrnil in odšel. Ko so se vrata za njim zaprla, je Joe za seboj zaslišal premikanje, potem pa še močan stisk na ramenu. Bil je njegov klient, nizke rasti, a kitast, v črni obleki in z obrito glavo. »Hvala ti, Joe, tvoje početje cenim, je pa bilo tvegano.« »Ne, ker sem mu dal, kar je hotel. Vedno obstaja pot, ki osreči vse. V tem primeru sem jo našel.« »Meni je všeč. Pa zdaj?« »Prihodnji teden boš prišel na sodišče, v elegantni obleki in ves poštirkan,« je odvrnil Joe. »Ko se tožeči ne bo prikazal, boš hlinil presenečenost, potem pa boš odšel domov.« Ko je njegova stranka prikimala, je Joe dodal: »Zdaj pa jaz potrebujem tvojo uslugo.« »Ustreli. Kaj potrebuješ? Kokain? Tablete?« »Ne, nič od tega. Tega se niti ne dotaknem. Za primer gre. Za umor, le da nisem prepričan, da je žrtev mrtva.« »Nekdo pa res ima smolo.« »Ja, tudi jaz sem teh misli. Pijanka je in troši denar, ki ga nima. Govori se, da je postrani služila s prodajo spolnih uslug v svojem stanovanju. Če je v resnici res samo pobegnila, potem si je morala poiskati način služenja denarja, prav tako pa je že imela redne stranke.« »Bi rad, da se pozanimam?« »Vem, da zate nekaj punc že razpečuje po ulicah.« Klient je nedolžno dvignil roke, Joe pa je nadaljeval: »Tvoj odvetnik sem in v delovnih oblačilih nikoli ne obsojam. Torej, povprašaj, ali se je pojavila kakšna nova. Visoka blondinka, Carrie. S sabo ima majhno hčerko. Tukaj je njena slika.« Joe mu je podal odrezek iz časopisa prejšnjega dne, ko se je nekje na sredini pojavil Ronniejev primer. »Če jo kdo pozna, bi mi zelo prav prišlo tudi ime njenega zvodnika.« Njegova stranka se je nasmehnila in spravila odrezek v žep. »Ti javim.« Potem je odkorakala iz kavarne, Joe pa je po njeni drži ocenil, da se je dan končal dobro za vse. 35 Sam je korakal sem in tja po zaporniškem hodniku. Granta je pustil samega, da bi poklical Evansovo, a že trideset minut se jo je zaman trudil doklicati, telefon je imela nenehno zaseden. Ko se je naposled le oglasila, je rekel: »Grant ne pove ničesar. Zgolj hvalisa se, kot bi mu godilo, da ima občinstvo.« »Hvalisa o čem?« »Da je ubil svojo sestro.« »Resno?« je vprašala Evansova. »Za tole pa prvič slišim.« Kratek premor, potem pa: »Kaj imate v mislih?« »Da si izmišlja. Razpreda o svojih fantazijah, da bi nas zavedel. Vse skupaj sploh nima nobenega smisla.« »Vztrajajte,« je rekla Evansova. »Da vidimo, kam tole vodi.« In potem je odložila. Na hodniku je spet zavladala tišina. Sam se je trudil zbrati, da bi se vrnil h Grantu. V zaporu nikakor ni užival, a moral je nadaljevati, da bi dobil vsaj nekaj, kar bi lahko odnesel s seboj. Sam se je vrnil v dodeljeni prostor in rekel: »Torej ste ubili svojo sestro?« »O tem pa nisi bral, kaj?« je odvrnil Grant in pomežiknil. »Pozoren moraš biti na podrobnosti, v njih se namreč skrivajo odgovori.« »Pripovedujte mi o njej.« »Sally je vedela, da sem jo iz svoje postelje opazoval.« »Kako?« »Po mojem dihanju.« »In vam ni rekla, da prenehajte?« Grant je odkimal. »In zato ste jo ubili?« »Ne, ne, ne. Misliš, da je tako preprosto? To me je naučilo zgolj potrpežljivosti. Ko sem se je dotaknil, sem tvegal in izkazalo se je, da sem storil napako. Zato je opazovanje postalo pomembno. Bolje si je vzeti čas, ker tveganje vodi v napake. Ampak Sally ni bilo lahko. Vedno sem bil tam, gledal sem jo, ko je prišla iz kopalnice ali se preoblačila ali zgolj delala domačo nalogo. Storila je najokrutnejšo stvar.« »In to je bilo?« Grant se je na stolu naslonil nazaj, roke je sklenil za glavo. »Ležal sem v postelji. Sally je bila v kopalnici in zame je bilo mučeniško, ker sem z vsakim pljuskom vode občutil sram pred njenimi prsmi, se spomnil, kako sem se odzval jaz, kako me je ona zavrnila. Občutil sem močno vzdraženost kot še nikoli prej, bil sem namreč v letih, ko moškega preplavljajo hormoni. Ko je Sally prišla iz kopalnice, je imela ogrnjeno samo brisačo in zagotovo je v mojem pogledu nekaj zaznala, nekaj, kar je morda opazila v očeh drugih moških, Sally se je takrat svoje moči že zavedala. No, in potem je spustila brisačo, da je padla na tla. Jaz sem ji sledil s pogledom, gledal njen ploski trebušček, ona pa je gledala mene. Pustila je, da sem jo gledal.« »In takrat ste jo ubili?« Grant je pogledal Sama in tleskal z jezikom. »Spet se ti mudi. Ne, nisem je ubil takrat. Naredil sem nekaj veliko preprostejšega. Otipaval sem se. Nisem se mogel ustaviti in Sally me je videla. Ne vem, kaj sem naredil, najbrž sem dahnil ali zastokal, ona pa je planila iz sobe. Čeprav se je v spalnici smehljala, zmagoslavno in prezirljivo, pa je zvenela jezno, ko se je spet pokrila z brisačo in stekla iz sobe. Po stopnicah navzdol je zavpila, da se otipavam, in to zaradi nje, da sem umazan perverznež.« Grant je zmajeval z glavo, kot bi se izgubil v spominih. »Mama je pritekla navzgor. Zvlekla me je v kopalnico in mi glavo potisnila pod pipo. Voda je bila ledeno mrzla. Kako misliš, da sem se počutil?« »Ponižano,« je odvrnil Sam. »Še najbolj pa jezno.« »Počasi le dojemaš, ker nas večno spremljajo umazane družinske skrivnosti. Vsi jih imamo. Moj oče se je poskušal postaviti zame, rekel je, da je to normalno, ker so pri teh letih vsi najstniki zmedeni, ampak pozabljeno ni bilo, kot so mi dali vedeti postranski pogledi in občasne Sallyjine opazke. In tudi prijateljicam v šoli je povedala, kaj se je zgodilo. Jaz sem bil v razredu zelo tih, sem se pa trudil vključiti. Opazoval sem druge fante, ki so se delali frajerje, kadar so bile zraven punce, in kako so se nekatere odzvale, kot bi jim bile te neumnosti všeč. Občasno sem se poskušal pošaliti, se pridružiti dohajanju, ampak dekleta so se samo spogledala, v zadregi, drugi fantje pa so me dražili, vedno pa se je končalo enako, in sicer da mislim na svojo sestro, ko se igram s seboj.« »In kaj ste storili?« »Kot sem rekel, naučil sem se biti potrpežljiv. Sally je odšla od doma in dobila dojenčka, jaz pa sem bil še vedno pripravljen čakati. Ko je bil njen sinek star šest mesecev, jo je fant zapustil in potem je bila vseskozi sama, jaz pa sem jo opazoval. Nasproti njenega stanovanja je bil park in ko se je stemnilo, sem tam sedel in jo opazoval. Ni vedela, da sem tam.« Grant je zožil pogled. »A ni to najboljši del? Priprave. Opazovaje. Še preden sem storil, kar sem storil, sem vedel, kaj bom naredil in temu se nisem poskušal upreti, ker človek se svojim željam ne bi smel upirati. To nas ločuje od čred.« »Temu pravimo družba,« je povedal Sam, »kjer ljudje ne počnejo okrutnih stvari, ker bi bilo to točno to – okrutno.« »Oslarija,« je odvrnil Grant in z dlanjo udaril po mizi, da je Sam kar poskočil. »Le posledic se bojite. Kadar je to do-voljeno, na primer na vojnih območjih, moški stalno posiljujejo in morijo, zato ne serji s temi visoko čislanimi in mogočnimi nesmisli.« »Potem pa nadaljujte, povejte mi, kako ste jo ubili. Zgodbo bom preveril in če mi lažete, potem zgolj trativa čas. Če samo želite svetu povedati svojo zgodbo, obstaja veliko piscev kriminalk, ki vam bodo z veseljem ustregli.« »Kot pravim, dajem ti odgovore v zvezi s pogrešanim dekletom. Moja zgodba govori o Sally.« Grant je stišal glas. »Bilo je na začetku jeseni. To je najboljši letni čas, ko dolgi lasje v vetriču valovijo okoli volnenih šalov, vlažni in razmršeni. Poletje je preveč obremenilno, vročina lase posvetli, jih preveč izsuši in jim jemlje lesk. Ko pa vročina popusti, izgine tudi lažna posvetlitev in spet lahko vidiš čudovite mladenke takšne, kot so bile ustvarjene. Razen da je mene takrat povsod spremljala Sally, zaradi nje sem se sramoval. Glede tega sem moral nekaj ukreniti.« »Kaj ste torej ukrenili?« »Bil sem v parku nasproti njenega stanovanja. Bilo je temno, zato me ni mogla videti, sem pa jaz lahko videl njo, sicer zgolj moten obris skozi steklo, a bilo je dovolj. Videl sem njene prste, ki so ji med prho poplesovali med lasmi, iz njih izpirali šampon, jih ravnali.« Grant je spet začel s prsti bobnati po mizi. »Vrata so bila odklenjena in po prstih sem se odkradel gor. Ni me slišala. Odprl sem vrata kopalnice. Njen otročiček je v tankem modrem pajacu spal v sosednji sobi.« Zasmejal se je. »Takrat sem jo skoraj ucvrl. Tudi jaz imam svoje šibkosti.« »Ali človeškost. Ta fantiček je bil vaš nečak.« »Meni ni pomenil ničesar, slišal sem lahko le vodo, ki je tekla po njej. Pomembna je osredotočenost.« Potapkal se je po glavi. »Odprl sem vrata in jo zagledal. Obrnjena je bila stran od mene. Stala je v kadi, po njej je tekla voda, z rokami si je gladila lase. Kožo je imela rožnato in mokro, zadnjico širšo kot takrat, ko je živela doma, a me je kljub temu zaščemelo v želodcu.« Grant je plosknil, da se je Sam silovito zdrznil. »Stekel sem proti njej in jo zgrabi za lase. Sally je kričala, a vlekel sem jo močno in potem je padla vznak. Z glavo je udaril v kad. Pok je preglasil njene krike. Slišal sem ga kljub tekoči vodi in zdrsu njenih nog. Podoben je bil meloni, ki se razpoči na tleh, potem je samo še dahnila in utihnila. Ostal je le curek vode, ki ji je bobnal po trebuhu.« »Takšen je bil vaš načrt?« Grant se je zasmejal. »Ne. Nameraval sem jo zadaviti, ker me je ta prizor vzburjal, ko sem si ga predstavljal, ko pa sem gledal, kako rdečkasta voda teče proti odtoku in sem tipal za njenim pulzom in občutil le mokro kožo, sem vedel, da je popolno. Zdrsnilo ji je v kadi. Nihče ne bo vedel.« »Koliko ste bili stari?« Grant je pomolčal in zaprl oči. Majhni gibi z glavo so nakazovali, da računa. »Šestnajst. Star sem bil šestnajst let.« Sam je nekaj sekund molčal. »Zakaj ste mi tole povedali, po vseh teh letih?« je vprašal nato. »Raziščite in poiščite resnico.« »Če lahko dokažemo, da ste jo umorili, boste obtoženi njenega umora.« »In zato bom samo še bolj priljubljen.« »Priljubljen?« »Oh, ja, moral bi videti moj fan mail. Mlade ženske, stare ženske. Poredni fantje so jim všeč. Gole fotografije, prošnje za srečanje. Zablodeli mladi fantje ali celo takšni, ki mislijo podobno kot jaz in me želijo spoznati, kot bi bil njihov idol.« Sam je zmajal z glavo. »Naveličan sem vašega ega. Se lahko pogovoriva o pogrešanem dekletu?« Grant se je držal ošabno, kot bi zmagal igro, katere pravil Sam sploh ni poznal. »Povedal sem ti vse, kar sem ti imel. Vsi odgovori so tukaj, na tebi pa je, da jih najdeš.« Sam je z mize vzel beležnico in pisalo, glasno je odrinil stol in vstal. Pokazal je proti oknu. »Poglejte skozi okno, Grant. Parkiral sem spodaj ob cesti. Zdaj bom odkorakal k svojemu avtu, duhal bom svobodo. O tem razmišljajte, ko boste v svoji celici.« »Mogoče pa bom raje razmišljal o tvoji sestri.« Sam je za trenutek zaprl oči, da bi se umiril. Na takšne provokacije bi moral biti pripravljen. »Moje sestre ne omenjajte.« »Zakaj ne? Zato ker jo je doletela ista usoda?« Grant se je na stolu naslonil nazaj in prekrižal roke, smehljal se je. »V njej je užival nekdo drug podoben meni. Si tudi? Si kukal, ko je postala zrela?« Sam je odšel k vratom in zaropotal po njih. Mora ven. Grant se je zasmejal. »Kaj pa tvoja mlajša sestrica?« Sam se je sunkovito obrnil. »Kaj si rekel?« »Malo Ruby imam v mislil, ampak ni več majhna, kaj? Ima dolge noge in lase. Ljubka je.« Samu je šinila kri v glavo, stisnil je pesti in se komaj zadržal, da se ni zapodil v Granta, da bi v njegovih očeh zagledal strah in bolečino. Srce mu je divje razbijalo, na čelo mu je stopil znoj. Vrata so se odprla in Sam je pohitel ven. Ko so se vrata za njim začela počasi zapirati, je Grant zavpil: »Ne pozabi me omeniti svoji ženi, dala ti bo nepozabne trenutke.« Ko so se vrata končno zaprla, je Sam stekel po hodniku, čim prej je hotel priti ven, še vedno pa je slišal glasen in maničen Grantov smeh. 36 Joe se je vrnil v pisarno in pogledal na uro. Pet popoldan. Napočil je čas za srečanje s Kim. V pisarno se je vrnil, da bi tukaj pustil diktafon, posnel je sestanek v kavarni, za vsak slučaj. Pogledal se je v steklo stenske uokvirjene slike. Pod očmi je imel temne kolobarje in lica rahlo upadla, toda za njim je bil dolg in naporen dan. Bolje ne bo izgledal. Ravno je hotel prijeti za kljuko, ko je v pisarno planila Gina, Monica je bila tik za njo. Gina je pogledala na svojo uro. »Danes pa se zgodaj poslavljaš, Joe.« »Za mano je kar nekaj dolgih dni,« je odvrnil. »Včasih ne moreš storiti drugega, kot zgolj znova in znova brati iste besede.« »Našla sem strokovnjaka za kri,« je nadaljevala Gina. »Ponavadi se ukvarja s pršci krvi in do neke mere lahko določi njeno starost. Krvni madeži po preteku dveh mesecev dobijo črn rob, ki se s časom povečuje, dokler ni madež star približno devet mesecev.« »Torej lahko dokažemo, da sta Carrie in Grace živi več kot dva meseca,« je povzel Joe. »Če lahko dokažemo obstoj črnega roba, lahko njegov nastanek izločimo iz jutra prepira?« »Točno,« je odvrnila Gina. Joe se je nasmehnil. »Tole mi je všeč.« Obrnil se je k Monici. »Kako so se izkazali Terryjevi sosedje?« »Zanimivo,« je rekla Monica. »Terry Day ni na svoji ulici niti malo priljubljen.« »Več mi povej,« jo je spodbudil Joe. Do iste ugotovitve je prišel že sam, ni pa poznal podrobnosti. Monica je odprla beležko, ki jo je imela s seboj. »Sam sebi je določil zadolžitev nekakšnega varuha soseske, le da ne gre za nič uradnega, najtežje pa je najti karkoli o njem, ker so vse samo čenče. Večina stanovalcev tam ne živi dolgo. Soseska je postala najemniška, najemniki pa se pogosto menjujejo. Govori se, da Terry Day tam živi že od rojstva. Njegova hiša je bila nekoč last njegovih staršev, ko pa sta umrla, je postala zanj prevelika. Preselil se je v vrhnje stanovanje, preostali dve pa dal v najem, a pokazalo se je, da ni dober najemodajalec. Večina najemnikov se je čezenj pritoževala sosedom.« »Glede česa?« »Da je strašljiv. Ena od sosed, ki živijo na drugi strani ceste, je nekoč bila njegova najemnica, dokler se ni izpraznilo drugo stanovanje. Izselila se je, ker je bil čuden. Na začetku je oddajal posamezne sobe, najemnikom pa ni dovolil uporabljati kuhinje. V vsako sobo je namestil majhen štedilnik, podoben tistim za kampiranje, posodo pa so morali pomivati v umivalniku v kopalnici. Povedala je, da je bil venomer tam, vsakič ko se je vrnila, in je samo opazoval. Kmalu so začeli odhajati tudi drugi najemniki, on pa je namesto sob začel oddajati stanovanji.« »S čim pa se preživlja?« »Zdi se, da ne dela ničesar. Govori se, da živi od velike dediščine. S kolesom se vozi v mesto, kjer se zadržuje v kavarnah in pubih. Kadar ne počne tega, nadleguje sosede, tolče po njihovih vratih in jih gnjavi s kakšnim problemom. Da puščajo kolesa na ulici, se predolgo v noč zabavajo in podobno.« »Lokalni čudak torej. Ampak s tem ni nič narobe,« je pripomnil Joe, korakal je sem in tja, imel je občutek, da to še ni vse. »Ali bolje prevarantski fantast?« je izjavila Monica. Joe je obstal in jo debelo pogledal. »Nadaljuj.« »Drži se ga sloves nekakšnega vojnega heroja,« je povedala Monica. »Nekoč se je vsako leto v sijočem telovniku in baretki udeleževal spominskih pohodov. Na ulici nihče ne živi tako dolgo, da bi se ga spominjal kot mladeniča, zato menijo, da je najbrž falklandski veteran. Star je koliko, okrog petdeset? No, navado ima hoditi okrog in ukazovati ljudem, oni pa ga zaradi te njegove vojaške drže prenašajo.« Joe se je nasmihal. Lahko je že videl, kam vse to pelje. »Upravičeno se nasmihaš, Joe,« je nadaljevala Gina. »Takšnim se podre življenje. V svojih policijskih dneh sem srečala kar nekaj njemu podobnih, ki so zaradi pozornosti lagali o svojih podvigih. Dobili so vikend v celici, dokler se nismo prepričali, da niso povezani z zločinom. Težava je, da v svojih fantazijah postanejo pohlepni, ker se tudi sami naveličajo svojih izmišljotin. In to se je zgodilo Terryju Dayu. Užival je v svojih fantazijah, se je pa o svojih pustolovščinah pretirano hvalisal in si nadel preveč medalj. In niti ena ni bila resnična. Imel je le suknjič in medalje iz druge roke, toda nekdo ga je slikal in fotografijo poslal časopisom, češ, le kdo je ta vojni junak s slave polnimi prsmi. Nekaj dni je bil najljubši vojni veteran vseh, dokler ga ni videlo nekaj pravih vojakov, ki so takoj spregledali prevaro.« Gina je pogledala Monico, ta pa je iz ovojnice v roki izvlekla list papirja. »Obiskali sva lokalno knjižnico,« je povedala Monica. »Zgodbe so se spomnili, v krajih, kakršen je Morton, se govorice zlepa ne pozabijo. Knjižničarka je poiskala arhivski izvod lokalnega časopisa in naredila kopijo.« Joe je vzel list, da bi prebral prispevek. Na osrednji fotografiji je bil možakar, ki ga je dopoldan obiskal, le da je bil veliko lepše oblečen. Terry Day, s katerim se je pogovarjal, je nosil razvlečeno trenirko, lase pa je imel nepočesane. Terry Day na sliki je imel baretko peščene barve z grbom bodala in plamenov in eleganten mornariški suknjič, iz stisnjenih čeljusti in oči za očali s temnimi okvirji je vel ponos. Na prsih je imel pripet niz medalj, videti so bile impresivne, izkaz poguma, za katerim so korakali moški za njim. Starci so nosili makov cvet, na njihovih obrazih se je ponos mešal z žalostjo, bil je dan, ko so se spominjali tistih, ki niso imeli takšne sreče. Pod fotografijo je bil seznam medalj, ki jih je nosil Terry Day, vse od južnoatlantske do NATO-ve, skupaj z medaljami za izjemne dosežke in zasluge, pa še mnogo drugih. Skupaj jih je bilo sedemnajst. Mortonov samooklicani junak. »Nič od tega ni res,« je nadaljevala Monica. »Poskušal je narediti vtis na žensko, ki je živela na sosednji ulici, pa ga je nekoliko zaneslo, v pozornosti je začel uživati. V pubih in kavarnah si je izmišljal vojne zgodbice, ko pa se je razvedelo, da je prevarant, je njegovo življenje postalo precej mučno. Izločili so ga. Še vedno hodi v iste pube, vendar v njih sedi sam.« »Tole je odlično,« je rekel Joe. »Da je lažnivec, še ne pomeni, da je morilec,« se je oglasila Gina. »Ne, ne pomeni,« je odvrnil Joe, »potrjuje pa, da je neiskren.« »Torej naj še naprej raziskujeva o Terryju?« je zanimalo Monico. »In ne odnehajta, dokler ne bosta izbrskali vsega,« je rekel Joe, spet je pogledal časopisno objavo in se nasmehnil. Ta primer je pravkar postal še malce zanimivejši. 37 Joe je vstopil v pub in se ozrl naokrog. Ponavadi ni hodil v takšne lokale, vendar pa ni hotel, da bi ga kdo prepoznal. Bil je v The Oxu, belo prebarvanem vogalnem baru blizu Muzeja znanosti, kjer je bila ulica polna turistov in skupin šolarjev, ni pa bilo nobenih odvetnikov in računovodij, ki so polnili pube ob Deansgatu. Kim Reader je že bila tam. Sedela je ob oknu, a skozi motno steklo je pronicala le pičla svetloba, v baru je bilo mračno. Mizice so bile tudi zunaj na pločniku, polnila jih je poslužbena množica, a zdelo se je, da je Kim razmišljala podobno kot Joe – da je bolje, da ju nihče ne vidi skupaj. Kim je strmela v mizo in pila iz steklenice. Ko je sedel nasproti nje in je usnje v barvi burgundca zaškripalo, je dvignila glavo. »Mislila sem že, da si me pustil na cedilu,« je rekla, potem pa se je nasmehnila. »Ne, nikoli,« je odvrnil in se široko nasmehnil. »Bi še eno? Lahko jo dodaš v svojo knjižico gostoljubnih gest, če želiš.« Kim je za hip pomislila, potem pa rekla: »Zakaj pa ne?« Ko se je z dvema steklenicama vrnil od pulta, je vprašal: »No, kakšen je bil tvoj dan?« »Takšen kot vsi,« je odvrnila. »Premalo časa, da bi naredila vse, kar bi hotela.« Nekaj časa sta kramljala o svojem dnevu, oba sta se izogibala omembi Ronniejevega primera. Kim je govorila predvsem o pisarniški politiki, kdo vse jo je vznemiril zaradi kakšne malenkosti, o delovnem pritisku zaradi zmanjševanja števila zaposlenih. Za Joeja se je dan vrtel okoli poslovnih skrbi, kako si kot kazenski odvetnik z vsakim letom težje zagotovi plačo. »Opraviva s tem,« je nato rekla Kim. »Včeraj nama je pokvaril večer, zato se raje pogovoriva. Ronnie Bagley.« »Kako to misliš?« »Slej ko prej ga bova omenila, opraviva s tem in lahko se bova pogovarjala kot stara prijatelja. Ampak vse ostane za to mizo.« »Odvisno od tega, kaj mi boš povedala,« je odvrnil Joe. Kim se je namrgodila, zato je dodal: »Ne moreš pričakovati, da bom molčal o nečem, kar lahko pomaga Ronnieju.« »OK, to razumem, a ne skrbi, ne vem ničesar takšnega, česar ne bi vedel tudi ti.« »No, potem pa te bom nekaj vprašal. Misliš, da je kriv?« »Še nikoli nisem tožila nikogar, za kogar ne bi menila, da je kriv.« Joe je privzdignil obrvi. »Nikoli?« Kratka tišina, potem pa: »No, odvisno od zornega kota, obstajajo namreč različni načini vodenja primera. Včasih moraš preprosto zaupati pričam. Če govorijo resnico, potem ja, verjamem, da je nekdo kriv. Drugače se bom izrazila – še nikoli nisem tožila nekoga, za kogar sem menila, da je nedolžen.« »Pa sojenje? Izgubil sem že primere, za katere sem bil prepričan, da so dobljeni.« »Ti govoriš o nedolžnosti, ne o krivdi.« »Ne, ti govoriš o njej,« se ni dal Joe. »Jaz nisem uporabil besede 'nedolžen'. Jaz govorim o tem, ali misliš, da je nekomu mogoče dokazati krivdo.« »Joe, tvoja vest se oglaša,« je rekla Kim, »ker racionaliziraš svoje početje. Zate je krivda koncept in če ni mogoče dokazati, da je nekdo storil nekaj slabega, potem je to zate moralni vakuum, ampak resnično življenje ni takšno. Krivda je občutek, ne razsodba.« »Potemtakem ti tožiš čustveno?« »Drugače skorajda ni mogoče.« Kim se je nagnila bliže k Joeju, s komolci se je naslonila na mizo. »Naj ti povem nekaj, česar nikoli ne vidiš, in sicer koliko tožb proti resnično slabim ljudem moramo zavrniti, ker vemo, da porote ne bomo prepričali, ker se priče nočejo vpletati ali ker ne moremo financirati ključne forenzične preiskave. So primeri, ki mi ponoči ne pustijo spati, a primer Ronnieja Bagleyja ni med njimi, z njim bomo vsaj poskusili. Porota se včasih zmoti. Vraga, včasih se vsi motimo, ker nečesa ne opazimo ali spregledamo obrambno taktiko, se pa vsaj trudimo.« »Torej ti misliš, da je Ronnie kriv?« »Ja, absolutno, in mislim, da je kriv tega, česar je obtožen, in ne, ali smo prepričani, da bo obsojen. Pa ti?« »Rečeno med nama?« »Seveda.« Joe se je nasmehnil. »Vem, da je moje delo pristransko, ampak mislim, da obeh ni ubil. Te sence na njem preprosto ne zaznam. Dokazi mi pravijo, da je kriv, ampak dokazi so včasih zavajajoči.« »Kako to misliš?« Joe je srknil požirek. Razmišljal je, ali bi Terryja Daya sploh omenil. Na neki točki bo moral razkriti, kaj je odkril, ker zakon napadov presenečenja ne dovoljuje več, ampak je bil The Ox pravi kraj za to? Lahko pa bi poizvedel, ali Kim vse to že ve. »Pa Terry Day?« je vprašal. Kim je molčala in v mislih prečesavala seznam prič. »Lastnik? Kaj v zvezi z njim?« »Kako veš, da ni storilec on? Vse dni je sam v hiši. Ona je imela navado veliko piti. Morda jo je on ubil.« »Lastnik je čist,« je povedala Kim. »Kartoteke nima, spodoben možakar je.« »Torej nimaš ničesar, kar dokazuje, da ni vedno iskren? Se ti ne zdi rahlo čudno, da samotar živi v mansardi stavbe, ki jo daje v najem?« Kim se je na stolu naslonila nazaj. »Imaš ti kaj, kar nakazuje, da ni iskren?« Joe je dobil odgovor, ki ga je iskal. Kim ne ve, kaj so videli njegovi sosedje, sam pa z izdajanjem skrivnosti ni hotel na cedilu pustiti svoje stranke samo zato, ker je gledal dolge trepalnice bivše punce. »Zgolj namig,« je odvrnil in zamenjal temo. »Sinoči te je bilo lepo videti.« »Ja, tebe tudi.« Zardela je, potem pa je opazil tisto. Da njuna stvar še ni zaključena. Videl je majhne iskrice v njenih očeh, v temni senci njenih zenic. »Le nekaj je,« je rekel Joe. »Ne zapletam se z ženskami, ki so v zvezah.« »Prosim?« »Slišala si me.« Kim je z nohti trkala po vratu steklenice. »Joe, sem lahko iskrena s tabo?« »Želim si, da bi bila.« »Vedno izbereva slab trenutek. Vem, da na naju gledaš kot le na nekaj zabavnih trenutkov, nekaj črtic na posteljnem okvirju, jaz pa zase vem, da se ne prepustim zlahka. No, tebi sem se in pomenilo mi je veliko, potem pa sem te bila primorana gledati, kako živiš naprej, kot bi se zgodilo samo zaradi opitosti. Morda sva bila prava drug za drugega, a v napačnem trenutku.« Te beseda so Joeja presenetile. »Ja, morda,« je odvrnil. »Nisem vedel, da si tako čutila. Oprosti.« »Če bi vedel, to ne bi ničesar spremenilo. Če tega nisi čutil, ti ni imelo smisla povedati.« Pobožala ga je po roki, potem pa dvignila steklenico. »Nič ne skrbi, nobena zalezovalka nisem. Vedela sem, da bova spoznala druge ljudi. Ko si se prikazal v Manchestru, sem bila v zvezi, in potem ko sem bila samska, si bil v zvezi ti. Tako pač je. Takšno je življenje. Sem pa o tebi razmišljala več, kot bi smela.« »Kako pa veš, da jaz nisem razmišljal o tebi?« Kim ga je nekoliko očitajoče pogledala. »Nisem mislila takrat, ko si poln sle in sam. V mislih sem imela nekaj več. Nekaj tukaj,« potrepljala se je po prsih. »Ampak ne gre za to,« je vztrajal Joe, »ni važno, kako čutiš. Če bi bila s Seanom srečna, ne bi bilo važno nič od tega.« »Kako pa veš, da s Seanom nisem srečna?« »Ker potem ne bi bila tukaj, z mano, in se ne bi pogovarjala o tvojih čustvih.« »Sva le dva človeka, ki se nikoli ne vidita,« je rekla, potem pa zmajala z glavo. »Se lahko pogovarjava o nečem drugem, ostajava namreč samo prijatelja, kajne?« »Tako se zdi.« »In če ne bi bila s Seanom?« »Ne obljubi, da ga boš zapustila samo zato, da bi se jaz bolje počutil,« je odvrnil Joe. Medtem ko jo je gledal, se je je spomnil iz študentskih dni. Njenega poljuba. Njene strasti. »Če bi te poiskal, me ne bi zavrnila, kajne?« »Ne, ne bi te. Zate, Joe, bom tukaj. Vedno.« Zdrsnil je s sedeža. Moral je odtočiti, in kar je bilo še pomembnejše, moral je ugotoviti, kaj se dogaja. Stranišče je bilo prazno. Niz popokanih porcelanastih pisoarjev in na steni umivalnik. Postavil se je pred enega od pisoarjev in razmišljal o nedavnem pogovoru s Kim. Čutil je vznemirjenost, vedel je, da se bo nekaj zgodilo, toda on se je želel umakniti. Kim je bila z nekom drugim. Za zvok odpiranja vrat za seboj se ni zmenil. Zapiral je zadrgo, ko je na s ploščicami prekritih tleh zaslišal korake. Obrnil se je k umivalniku in zaslišal premikanje. Šelestenje oblačil, korake, stok od napora, ki mu je sledil udarec po njegovi glavi. Potem je vse obmolknilo, svet se je zavrtel, noge ga niso več ubogale. Med padanjem se je ovedel, da rok ni stegnil v bran in da bo zgrmel točno na obraz. Nato je bila samo še tema. 38 Ko je Sam prišel domov, sta bili njegovi hčerki že v postelji, Alice je bila zgoraj z njima. Za hip je prisluhnil. Alice je Emily brala pravljico Zelena jajca in krača. Pomislil je na pivo, a vedel je, da v njem ne bo našel utehe. Njegov oče je po tej poti iskal odrešenje, končal pa s kapjo in v grobu ob Ellie. Avtomobilske ključe je vrgel na kuhinjski pult in se prijel za glavo, za hip se je predal popolni tišini. Zaradi sestanka z Benom Grantom se je počutil umazano, imel je občutek, da je vdrl v njegovo življenje, ko je govoril o njegovih hčerkah in ženi. Vzravnal se je in se naslonil na steno, glava mu je počivala na ploščicah. Ta del policijskega dela, prinašanje službe domov, je najbolj sovražil. Tudi ko se je ukvarjal s finančnimi primeri, je bilo enako, neprestano je tuhtal, ali je kaj spregledal, povezavo z računom, ki bi razkrila skrivni vir sredstev za nakup vile v Španiji. In zakaj? Da bi ga mučili psihotiki kot Ben Grant, medtem ko sta šla njegova otroka spat, ne da bi videla svojega očeta? Trudil se je narediti, kar je prav, samo to, opravljati delo, na katero bosta njegova otroka ponosna in se bosta čutila varna, a to je zahtevalo dolge urnike. Ni mogel kar tako vstati in sredi preiskave oditi, zato ker vedno obstajajo tisti, ki so pripravljeni delati do zadnjega atoma energije. Včasih je šlo samo za to, da bi bili opaženi, nekaterim pa je bilo za službo resnično mar. In to je pomenilo večere, podobne današnjemu, ko je prišel domov in sta se njegova otroka že poslovila od dneva. Ampak tako ne sme razmišljati. Bilo je uničevalno in pomenilo je, da Ben Grant zmaguje. Slišal je Alice, počasi se je spuščala po stopnicah, ko je prišla dol, je zaslišal še drobencljanje majhnih nogic, ki mu je sledilo cviljenje, ko je starejša hčerka v roza pižami stekla proti njemu. Počepnil je in jo dvignil. Dišala je po milu, pudru in obilici nedolžnosti. Objela ga je okoli vratu in ga stisnila, svoje lice je prislonila k njegovemu. Požgečkal jo je, ona pa se je zahihitala, Sam se je trudil malce razvedriti, toda minuli dan ga je preveč težil. Alice ga je cmoknila na lice. Nosila je široke kavbojke, lase je imela spete. Videti je bila utrujena. »Emily te je slišala,« je rekla. »Vem, da ne bo zaspala, dokler te ne pozdravi.« Sam se je nasmehnil. »Me veseli,« je rekel. »Oprosti, ker sem pozen, v službi je neznosno.« »Kako napreduje primer?« Sam ji je že hotel povedati, kje je bil ves popoldan, da je obiskal Bena Granta in kako zlobno bitje je, a spomnil se je Grantovega draženja, da bo Alice uživala v poslušanju o njem, da jo bo to vzburilo. »Rutinsko. Ne dogaja se veliko.« Alice mu je Emily vzela iz naročja. »Če si lačen, je v hladilniku že pripravljen obrok, lahko ga pogreješ v mikrovalovki.« In tako je v istem ritmu njuno življenje teklo naprej. Sam je služil denar, Alice je skrbela za dom. Sam ni bil vedno prepričan, da si Alice to želi, toda njegova služba je bila predobra, da bi se ji odrekel, ko sta dobila prvega otroka, razumneje se je zdelo, da ostane Alice doma, kot pa da bi plačevala varstvo. A zadnje čase je zaznaval dolgočasje in skrbelo ga je, da Alice preveč časa samo čaka, kdaj bo prišel domov. Njuno življenje je bilo rutinsko, ampak življenje pač takšno je, dolga obdobja enoličnosti, ki jih občasno prekinejo srečni trenutki. »Amy spi?« je vprašal. »Ja.« »Kljub temu jo grem gor pogledat.« Med vzpenjanjem po stopnicah si je zrahljal kravato. Vstopil je v Amyjino sobico, ležala je na trebuhu, kolena je imela povlečena k sebi, svetli kodrčki so ji padali po licu. Ob posteljici, svetu nedolžnosti, je imela plišaste igrače. Sam jo je pobožal po laseh. Ravno se je hotel skloniti in jo poljubiti na lička, ko mu je v žepu zapiskal telefon. V sebi je preklinjal hrup in pogledal na zaslon. Bila je njegova mati. Spomnil se je, da je obljubil, da jo bo obiskal. Odšel je iz sobe in se oglasil: »Živijo, mama, kmalu pridem.« »Sam, takoj pridi sem.« Njegova mati je vpila, bila je v stiski. »Mama, kaj je narobe?« Pomolčala je in nekajkrat globoko vdihnila. »Za Ruby gre,« je dahnila nato. Sama je zmrazilo. »Za Ruby? Kaj je narobe?« »Ruby pravi, da ji je nekdo sledil. Strah jo je, Sam.« Sam je zaprl oči. Misli so mu švignile petnajst let nazaj, ko se Ellie ni vrnila iz šole. V želodcu je spet občutil tisto slabost, zavedanje, da v bližini preži nevarnost. In spomnil se je tudi Grantovih besed. »Takoj pridem,« je rekel in stekel po stopnicah navzdol. Monica je sedela na svoji postelji in obračala strani revije, na televiziji se je predvajal neki večerni resničnostni šov. Med tednom so bili Monicini večeri bolj ali manj takšni, minimalna pripravniška plača ji razkošja namreč ni omogočala. Njeno stanovanje je bilo precej manj petično, kot se ga je nadejala med študijem, živela je v najemniški garsonjeri v Lower Broughtonu, nekoč polnem veličastnih hiš, zdaj pa so prevladovale najemniške in študentske sobice. V njenem svetu je to pomenilo, da nima dnevne sobe, temveč le spalnico in kuhinjo. Zazvonil ji je telefon. Pogledala je na zaslon. Številke ni poznala. »Prosim?« »Monica? Ronnie tukaj.« Za hip se je zmedla. Potrebovala je nekaj sekund, da je dojela, da pozna samo enega Ronnieja, njen um je znal potegniti ločnico med službo in zasebnim življenjem. Ko je sprevidela, kdo jo kliče, se je spomnila tudi, da je Ronnieju dala svojo telefonsko številko za vsak primer, če bi se pojavilo kaj novega. Počasi se je že navadila, da kazensko pravo deluje ob nenavadnih urah. Kriminalci ne delajo od devetih do petih, prav tako si ne vzamejo prosto med prazniki. »Kako vam lahko pomagam, Ronnie?« »Nekaj vam moram pokazati. Pomembno je. Za Carrie gre. Mislim, da sem jo videl.« »Resno?« Monica je sedla pokonci, zdaj je bila povsem osredotočena. »Ja, a priti morate takoj.« Monica je pogledala revijo v naročju, potem skozi okno proti ulici opečnatih hiš in polomljeni ulični svetilki. Zadnje dvorišče je bilo polno smetnjakov, namenjenih vsem stanovanjem v stavbi. Njen večer ni bil nič kaj razburljiv, pomislila pa je tudi, da Joe pričakuje, da se odzove. Joe si želi, da bi ostala pri njem, potem ko bo usposobljena, kljub temu pa se mora truditi še naprej, da si ne bi slučajno premislil. »Kako zelo ste prepričani?« je vprašala. »Popolnoma, in tudi Grace ima s seboj, ampak meni ne bo verjel nihče. Bodo pa verjeli vam.« Monica je vedela, da ima prav. Ona ni imela prav nobenega razloga za laganje, bi pa firma manj zaslužila, če bi se primer prehitro zaključil. »Kje ste? Drugače zvenite, komajda vas slišim.« »Pred postajo Victoria. Tukaj sem jo videl. Mislim, da vem, kam je namenjena, a morda se motim, zato se bojim iti tja.« Monica je pomislila na preostanek večera, na svojo utrujenost, toda takšno bo njeno življenje, na željo zločincev bo tekala naokrog. Pripravnica je bila šele nekaj mesecev in navadila se je že biti taksistka in kupovati cigarete. In postaja Victoria je bila nedaleč proč. »Čez pet minut bom tam. Počakajte me.« V žep je vtaknila diktafon in v torbico beležko ter se odpravila proti vratom, ko je pomislila na fotoaparat. Fotografija se bo kot dokaz veliko bolje obnesla. Za hip je postala. Prav postopa? Poklicala je Joeja, da bi za vsak primer preverila, a takoj se je oglasila avtomatska tajnica. To je bila priložnost, da dokažejo, da sta Carrie in Grace živi. Pogledala se je v ogledalo in si lase spela v čop. Oblečene je imela kavbojke in dolg črn pulover. Potem se je odpravila k vratom. Zunaj je bilo še vedno toplo in med potjo po prodnati potki, ki je vodila do pločnika, se je morala otepati drobnega mrčesa. Zvečer je bila cesta, ki je povezovala severni Manchester s Salfordom, mirna, a nocoj je bila še tišja kot ponavadi. Nikjer ni bilo nikogar. Toda bila je previdna, kajti Ronnie jo je razdražil. Že nekajkrat ga je zalotila, kako strmi vanjo, a ni šlo za običajno moško ogledovanje, ocenjevanje postave. Bilo je intenzivnejše, bolj neposredno, vsaj njej se je zdelo tako, pogleda pa ni nikoli umaknil. In nekajkrat se ji je tudi preveč približal, kot bi jo hotel poduhati. Monica se je zavedala, da tvega, ampak Ronnieja je poznala in vedela je, da ga bo znala obrzdati. Avtomobilske ključe je imela v roki, minija je imela parkiranega pred hišo. Pritisnila je gumbek za odklepanje in opazila, da luči niso posvetile. Najbrž je avto pustila odklenjen. V sebi se je tiho zahvalila Ronnieju, sicer bi bila zjutraj brez avtomobila. Preveč je bilo posameznikov, ki so ponoči patruljirali po ulicah, prijemali za kljuke vrat in avtomobilov. Slišala je že govoriti o prepirih med različnimi rivalskimi grupami, ki so si delile ulice in soseske na območjih nekdanjih tovarn, kjer so zdaj stali novi bloki in hiše, vsak privoz pa sta polnila dva avtomobila z iPodi in navigacijami. Zlezla je za volan in zaklenila vrata, torbico je odložila na sopotnikov sedež. Monica se je v svojem avtu počutila varno. Predvsem zaradi tišine, ki je vladala v njem in jo ločevala od vseh nevarnosti, ki so prežale zunaj, na drugi strani šip, pridušene. V ogledalu je preverila svojo frizuro. Četudi je nosila oblačila za prosti čas, je še vedno bila v službi. Ključ je potisnila v odprtino. Roka ji je zastala. Za seboj je zaslišala zvok. Šelestenje, kot bi se nekaj premaknilo. Pogledala je proti torbici. Morda se je prestavila. In potem je spet zaslišala isti zvok. Nato še hehet. Osuplo je vdihnila, da bi zakričala, ob tem je zaslišala naglo premikanje. Okoli vratu jo je zgrabila roka in onemogočila njen krik. Monica je z očmi poblisnila proti ogledalu, zagledala je režeče se zobe. Na ušesu je začutila vročo sapo. Z rokami je segla za glavo, poskusila se je ubraniti, se rešiti oprijema, ko jo je nekaj zadelo v sence. Vse je utihnilo, Monica pa se je zvrnila na stran. 39 Joe se je sveta okoli sebe znova ovedel v Ginini hiši. Spominjal se je hladu straniščnih tal na svojem licu, kako mu je nekdo pomagal vstati, mu podal ostanke njegovega mobilnika, ki se je med padcem polomil. Ni vedel, kdo ga je pospremil v taksi, a v njem je pristal in se naslanjal na Kim, ki ga je z roko držala okoli ramen. Šepetala mu je spodbudne besede, da bo vse v redu, in spomnil se je tudi svojega upiranja, da noče v bolnišnico. Kim je rekel, da mu je spodrsnilo, vendar mu ni verjela. Rekla je, da je videla nekoga hiteti iz lokala. Hotela je poklicati policijo, a Joe je bil proti. Toda Kim ga ni hotela pustiti samega, zato si je priskrbela Ginino telefonsko številko in jo poklicala. Joe je imel nad očesom rano, bolj otečeno kot okrvavljeno, krvavel je tudi na zatilju. Zdaj je Gina sedela ob njem in mu na otečeno oko držala krpo z ledom. Kim je odšla. »Ni ti spodrsnilo, kajne?« je zelo nežno vprašala Gina. Odprl je oči. Videl jo je megleno, njen glas je slišal, kot bi prihajal od daleč, lahko pa je jasneje razmišljal. »Ne. Nekdo me je udaril.« »Si si ga ogledal?« »Bil sem pri umivalniku. Slišal sem nekoga prihiteti mi za hrbet, naslednje, česar se spomnim, pa so ljudje, ki so mi pomagali.« »Želiš, da obvestim policijo?« Joe je odkimal, ob tem se je skremžil. »Ne, kot sem rekel Kim, policija bi preveč uživala, ker je žrtev kazenski branilec.« »Ja, si kar mislim,« se je strinjala Gina. »No, pa pred tem, zakaj si se sestal s Kim?« Joe se je medlo nasmehnil. »Stara prijatelja sva.« »Več kot samo to sta, Joe, to sem ji prebrala iz oči, ko te je pripeljala sem. Zakaj pa te ni odpeljala k sebi?« »Njenemu fantu morda ne bi bilo všeč.« Gina je tlesknila z jezikom. »Če se tako obnašaš, me sploh ne čudi, da si jih dobil.« »Ni bil ljubosumni fant. Storil nisem ničesar, da bi si zaslužil batine. Je pa nekaj drugega – nekdo se je zadrževal pred pisarno.« »Moral bi kaj reči.« »Park je javen kraj. Ne morem zganjati panike vsakič, ko nekdo bulji v pisarno.« »Toda ta je izstopal, opazil si ga. Kako dolgo že traja?« »Od ponedeljka. No, takrat sem ga prvič opazil.« »Od dne, ko si prevzel Ronniejev primer.« Joe je pomislil, spomnil se je še nečesa. »Včeraj je bil na sodišču. Sedel je čisto zadaj.« »Joe, zakaj tega nisi niti omenil?« »Zato ker sojenja privlačijo čudake.« »In kaj nameravaš ukreniti?« »Glede nocoj?« Zmajal je z glavo. »Ničesar. Rane se bodo zacelile, odslej pa bom na stranišču vedno preveril, kdo je za mojim hrbtom.« »V zvezi s tem ne bi smel zbijati šal, lahko bi utrpel resne poškodbe. Naslednjič jih bom morda skupila jaz. Ali Monica.« Joe je poskusil sesti, a prebodla ga je neznosna bolečina, kot bi ga kdo brcnil v glavo. »Kar počasi,« je rekla Gina. Joe je samo zamahnil z roko in poskusil še enkrat. »Prav imaš, oprosti. Policije ne bom klical, vidve z Monico pa storita, kot se vama zdi prav. Previdni bodita. Na sodišču sem možakarja videl dovolj dobro, da ga bom prepoznal, če ga bom spet opazil. In ko ga bom znova videl, se bom z njim soočil.« Gina je molčala in Joe je vedel, da z njegovim odgovorom ni zadovoljna. Ko mu je končno uspelo sesti, je nekajkrat globoko zajel sapo in se ozrl naokrog. V Ginini hiši ni bil še nikoli prej. Bila je nova, vse je bilo urejeno, vrata sijoča. Na enem koncu prostora je bila majhna mizica, na njej pa vaza z enim samim cvetom. Osrednji del dnevnega prostora je bil kamin, televizija pa je skromno čepela v kotu. Ognjišče so krasile sveče, ob steni je stala knjižna omara s knjigami z iztrošenimi hrbti. Joe si je predstavljal Gino, kako zleknjena na zofi s kozarcem v eni roki in s knjigo v drugi uživa mir in samoto. »Čedna hiša,« je pripomnil. »Hvala.« Pogledala je naokrog. »Včasih sem se tukaj počutila malce osamljeno, zdaj pa sploh nočem pomisliti, da bi bil v njej še kdo, tako prijetno tiha je.« »Srečo imaš,« je rekel Joe. »Našla si svoj kotiček.« »Kaj je gospodična Reader povedala o primeru?« »Nič kaj. Misli, da je Terry Day dobra priča.« »Kaj, a si ji povedal, kaj smo odkrili? Da je fantast?« »Ne, saj nisem neumen, le navrgel sem ga kot osumljenca, nje pa ni to vznemirilo.« »Ti je kaj povedala?« »Ni dobila priložnosti, preveč sem bil zaposlen s prihajanjem k zavesti. Kakorkoli, na pijačo nisva šla, da bi jo opil in se dokopal do informacij. Le stara prijatelja sva.« »Samo to?« Joe se je nasmehnil. »Imela sva nekaj trenutkov.« »Čudi me, da to sploh premore.« »Ni takšna, kot je v službi. Prikupna je.« »Prikupna?« Gina se je zasmejala. »Kako močno pa te je udaril?« »Ne dovolj,« je odvrnil Joe. »Hvala ti, Gina, odpravil se bom.« »Ne, ostani,« je odvrnila. »Močan udarec po glavi si dobil.« »Hvala, Gina,« je rekel in vzdihnil. »Pijača bi se mi res prilegla.« Monica se je upirala, poskušala si je osvoboditi roke. Privezana je bila h kovinskemu stolu, na vse kriplje se je upirala, da je stol glasno ropotal po tleh. Roke je imela zvezane za hrbet, zapestji tesno povezani, vrv je imela tudi okoli gležnjev. Čez oči je imela prevezo. Smrdela je po znoju in umazaniji, rezala jo je v oči. Ampak koža se ji ni ježila samo zaradi neudobja. Monica ni mogla verjeti, v kaj se je prevesil njen večer. Nekdo je stal za njo. Poskusila se je obrniti, a zaman. Bil je čisti nagon, nuja, da bi poznala smer, od koder bo prišel napad. Slišala je korake, plitko dihanje, vohala je znoj in alkohol. Monica je začela pospešeno dihati. »Kdo ste?« Nobenega odgovora. Njene besede so odmevale. Bila je v nekem velikem in praznem prostoru, a v daljavi je slišala šum prometa in nekaj razločnejših zvokov, celo glasbo in delčke pogovorov, ki so ji pravili, da je nočno življenje blizu. In slišala je tudi vlake, tisti nezamenljivi ropot in občasen pisk, ki se je mešal s hrupom tramvajev v bližini, ko so vagoni drseli po tirnicah. Monica se je močno zdrznila, ko je zaduhala še nekaj, nekaj drugačnega. Manj možatega, bolj je bilo podobno parfumu, slabotnemu vonju rož. Spomnila se je roke, ki jo je v avtu zgrabila za vrat. Bila je vitka in mehka, čeprav jo je močno stiskala. Ni bila robustna, kot bi pričakovala od moške. »Kdo ste?« je ponovila Monica, a tokrat mehkeje, bolj roteče. Kar poskočila je, ko je tik ob desnem ušesu zaslišala šepet. Ženski. »Živijo, Monica,« je rekel glas. Zvenel je hladno in hudobno, zloba je vela iz vsakega sikajočega zloga. Monica je zahlipala, ni si mogla pomagati, potem pa se je razjezila sama nase in se spet poskušala osvoboditi, da je stol glasno zaropotal. Ne bo se vdala. Ampak ženska, kdorkoli je že bila, je poznala njeno ime. Tole ni bilo naključje, kar jo je še bolj plašilo. In potem se je spomnila Ronniejevega klica. No, vsaj mislila je, da jo kliče Ronnie, očitno se je ta ženska predstavila z njegovim imenom, in glas se ji je zdel nekako drugačen. Monica je silovito napela vrvi, sopla je, solze pa so ji močile prevezo. »Zakaj to počnete?« Zaslišal se je smeh, glasen in robat, donel je po praznini, in Monico je spet prešinilo, da je v ogromnem prostoru. Glavo je obračala na vse strani, ker ni poznala vira grožnje, potem pa je nekajkrat debelo pogoltnila in se poskusila umiriti. Ne sme paničariti. Glavo je sklonila in se trudila zbrati. Toda kako naj se spoprime z dejstvom, da jo je nekdo udaril, da je izgubila zavest, potem pa jo zvlekel iz njenega avta v kombi, parkiran za njim? Upirala se je, toda bila sta dva, prevezala sta ji oči ter zvezala roke in noge. Potem sta jo privezala na stol in pustila tukaj, da sploh ni vedela, koliko je ura, vsak trenutek pa je bil poln groze, ko je čakala, da jo bo nekdo tik ob njej in neviden napadel. Zdrznila se je ob vsakem prhutanju kril, padli kapljici vode na beton, ropotanju odprtih ograjnih vratc. Vsake toliko je zašelestela trava, kot bi se po njej potikali glodavci. Monica je vlekla za vrvi, a zvezane so bile premočno. »Na stranišče moram,« je rekla, a ženska za njo se je samo zasmejala, Monica pa se je ovedela, da je bil to le usmiljenja vreden poskus zavajanja. »Kar izvoli,« je posmehljivo rekla ženska. »Kar poščij se, če misliš, da se boš bolje počutila, a to te bo samo oviralo.« »Pri čem?« »Pri tem, kar sledi.« Monica je kriknila in se zdrznila, ko je na vratu začutila roko. Prsti so bili bolj grobi od tistih v avtu. Roka je bila moška. Čutila je otrdelo in zadebeljeno kožo, praskala jo je po koži, močil jo je le njen pot. Poskusila se je je otresti, brado je potisnila navzdol, da bi si obvarovala vrat, ko je sprevidela, da roka ni namenjena tja, temveč k njenim lasem. Grobi prsti so ji božali mehke lase na zatilju, nato so začeli zajemati večje šope, da so drseli med prsti. Monica je občutila rahlo cukanje. Roka je zdrsela po vsej dolžini njenih las, nato je zastala nad njenimi prsmi, do koder so ji segali. Prestrašeno je zastokala, nehote. Zaslišala je zvok. Rez kovinskih rezil. »Kaj je bilo to?« je vprašala Monica, ob novem nepoznanem zvoku je njen strah še dodatno narasel. Roka jo je zgrabila za lase, močno. Monica je dahnila, nato pa zaslišala mokro mlaskanje, preden sta rezili kliknili in je pritisk na lase popustil. Sledil je cmok zadovoljstva, na temenu pa je začutila toplo sapo in vdih. Na obrazu je občutila vročo sapo. Moško, zagotovo. Kislo, vlažno. Obraz je obračala proč, ni vedela, kaj še bo sledilo, a zgodilo se ni nič drugega, le nekdo je še vedno dihal nad njo. Monica je zatisnil oči in zaškrtala z zobmi. Prevezo čez oči je imela premočeno od solz. »Prenehajte, prosim,« je rotila, bila je obupana. »Bojim se. Pozabavala sta se, zdaj pa me izpustita. Prosim.« »Pozabavala?« Oglasila se je ženska, glasno in vreščeče. »Misliš, da sva te zato zvezala? Zabava se šele začenja.« Nekdo je pokleknil ob Monicinih gležnjih, čutila je vlečenje, potem pa je vsa presenečena dojela, da ima levi gleženj prost, nato še desnega. Misli ji je napolnila mešanica upanja in strahu, sledilo bo še nekaj hujšega, morda pa nekaj boljšega in se bo vendarle osvobodila. V prsih je začutila brco, škorenj jo je sunil tako močno, da je od bolečine in šoka glasno dahnila, potem pa padla po tleh. V strahu pred novim udarcem se je zvila v klobčič. Ko je stol udaril v tla, ji je glava omahnila nazaj in butnila v beton, noč je napolnil glasen pok. Monici se je vrtelo, od bolečine je pačila obraz, na zatilju je čutila mokroto. Stol je odropotal proč, Monica pa je obležala na tleh, sopla je in se kremžila, roki je imela še vedno zvezani na hrbtu, na očeh prevezo. Kolena je nagonsko potegnila k sebi, da bi se zaščitila. Nekdo je pokleknil k njej. Spet je bila ženska. Monica je zaduhala njen parfum. »Zdaj imaš priložnost, da greš domov,« je nežno pripomnila ženska. Monica sprva ni rekla ničesar. Samo ležala je in sopla. Med nogami je začutila mokroto. Ob nepričakovanem udarcu se je polulala. Ženska jo je gledala. To ji je izdajalo njeno umirjeno dihanje, potrpežljivo in počasno. »Ne razumem,« je dahnila Monica. »Zakaj to počneta?« Smeh. »Ni ti treba razumeti, le igrati se moraš igro.« »Kašno igro? O čem govorite?« »To igro. Najino igro. Igro, ki se jo vedno igrava.« »To ni nobena igra,« je odvrnila Monica in napela vrv, a brez koristi. »Igra je preprosta. Čez trideset minut te bova ubila. Rešiš se lahko le tako, da ti uspe priti od tod.« Monica je zahlipala, solze so ji tekle skozi prevezo. »Saj sploh ne vem, kje sem. Nič ne vidim.« Spet smeh, nato pa šepet v ušesu: »In zato, moja mala princeska, nama je ta igra tako zelo všeč.« 40 Sam je preklel semafor, ko je malo pred materino hišo naletel na rdečo luč. Izvlekel je telefon in poklical Joeja, ki pa je imel telefon izklopljen. »Joe, jaz sem,« je zalajal, ko se je oglasil odzivnik. »Takoj pridi k mami. Za Ruby gre.« Zasvetila je zelena in Sam je telefon odvrgel na sedež. Pot je trajala predolgo, spremljal ga je rdeč val in zastoji. Ceste okrog Manchestra preprosto niso bile nikoli zadostne, hitre poti ni bilo. Ko je zavil na ulico, na kateri je odraščal, je skozi okno zagledal mater. Nemirno je korakala sem in tja in gledala ven. Sam se ni trudil z zaklepanjem avta. Ko je hodil proti vratom, ga je mati spremljala s pogledom, ko pa je vstopil, je že sedela na kavču ob Ruby, ki je jokala, in jo držala za roko. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal Sam, bil je zadihan. Ruby je pogledala Sama, potem še svojo mater, preden je rekla: »Rada bi govorila s Samom. Na samem.« Mati je vstala, na obrazu ji je pisalo, da je užaljena, a ravno zato ga je poklicala, kajti vedela je, da se bo Ruby zaupala svojemu starejšemu bratu, ki je predstavljal očetu najbližjo podobo v njeni družini. Sam je iz njenih stisnjenih ustnic in lesketajočega pogleda razbral, da ni tako močna, kot se dela. Ko so se vrata zaprla, je vprašal: »Povej, kaj se je zgodilo?« Takoj so jo polile solze. »Jaz nisem naredila ničesar narobe.« »Vem, ampak če mi ne poveš, za kaj gre, ti ne morem pomagati.« Ruby je noge dvignila na kavč, jih sramežljivo pokrčila in objela. Po licih so ji tekle solze, ko je z lomečim se glasom rekla: »Domov sem šla po potki.« Sama je zmrazilo. Sedel je na stol ob kavču. »Po potki?« je vprašal, čeprav je odgovor že poznal. Ruby je prikimala. Sam je zaprl oči. Po potki, kjer je bila umorjena Ellie. Glavo so mu napolnile Elliejine podobe. Že tolikokrat je poskušal sestaviti zadnje trenutke, ko jo je videl živo. V šolo je odšla čila in vedra, bila je visoka in sramežljiva kot Ruby, čez ramo ji je visela platnena torba, tista, ki je pristala v grmovju, šolske knjige pa so bile mokre in umazane. Sam se nikakor ni mogel spomniti, kakšna je bila tisto jutro – bilo je samo še eno običajno jutro, kako bi se ga potem spomnil? – še vedno pa je imel nekaj, česar se je oklepal – njen nasmešek in pozdrav, ko je odšla iz hiše. Odprl je oči in pogledal Ruby. Jokala ni več, s svojimi velikimi temnimi očmi ga je gledala iznad kolen. »Zakaj pa si hodila tam?« je mirno vprašal. »Dovoljkrat smo ti rekli, da tam ne hodi.« »Misliš, da tega ne vem?« je jezno odvrnila. »Moje življenje se večno vrti okoli Ellie, pa je sploh nisem poznala. Hočem, da se moje življenje vrti okoli mene, zato ne vem, zakaj ne bi smela po tisti potki hoditi domov. Najhitrejša je.« »Zato ker je nevarna,« je odrezal Sam. »Veliko ljudi hodi po njej!« »Ampak oni zaradi nje ne hodijo vsako leto na grob!« je zavpil. Ruby je planila v jok in stekla iz sobe, Sam pa je zastokal, ko je na stopnicah zaslišal topot njenih korakov. Ko je slišal še tresk vrat njene sobe, je vedel, da mora za njo. Odšel je gor in nalahno potrkal, ker se ni odzvala, je vrata počasi odprl. Ruby je ležala na postelji, obraz je zakopala v blazino, z rokami se je teatralično najstniško držala za glavo. Sam je razumel njeno stisko. Vse njeno življenje je bilo zasenčeno zaradi tistega, kar se je zgodilo Ellie, kot bi bila Ruby zgolj njena senca. Nadomestno dekle. Sam se je omehčal. »Nisem prišel zato, ker si šla po tisti potki,« je rekel. »Mama mi je povedala, da ti je nekdo sledil.« Ruby se ni premaknila. »Povej mi,« jo je priganjal. »Skrbi me zate.« Dvignila je glavo in ga pogledala, potem se je privzdignila in sedla. »Zakaj te skrbi zame?« »Ker sem tvoj brat in odkar je umrl oče, ti moram stati ob strani. Zato sem tukaj.« Ruby si je otrla solze. »OK,« je rekla. »Iz šole sem šla kot ponavadi. Povsod je bila gneča, pa sem pomislila, da bi šla po potki. Dan je bil kot vsi drugi, zakaj bi bilo danes kaj drugače?« »Kaj, a si že prej hodila domov po njej?« Ruby je samo skomignila. To je bil njen odgovor. »Nadaljuj.« »Mislila sem, da bo deževalo, vse druge poti pa so veliko daljše, zato sem šla po bližnjici.« »Kdo ti je sledil?« »Ne vem, saj to je tisto. Nisem dobro videla. Zavila sem, saj veš, potka je zavita in zato zelo tiha, in obdajajo jo drevesa, zato korakov nisem slišala. Nato pa sem zaslišala nekaj drugačnega. Kot bi nekdo hodil med drevesi, šelestenje, kot bi nekdo hitel.« Sam je dlani stisnil v pesti, močno se je trudil, da ne bi pokazal jeze, deloma uperjene proti Ruby, ker je počela ravno tisto, pred čimer so jo vedno svarili. »Kaj se je zgodilo?« Ruby je debelo pogoltnila, brada ji je rahlo zatrepetala. »Prestrašila sem se. Ozrla sem se nazaj po potki, da bi videla, ali je kdo tam, pa ni bilo nikogar, ampak začetka poti nisem mogla več videti, zato se nisem hotela vrniti. Gledala sem med drevesa, če bi koga videla tam, in res sem zagledala neko premikanje, obris, zato sem stekla. Jokala sem in vpila in zvoki so mi nekaj časa sledili, potem pa sem pred seboj zagledala konec potke in na vso moč stekla do naše ulice.« »Ti je kdo sledil do ulice?« Odkimala je. »Lahko osebo opišeš?« Spet je odkimala. »Niti višine, oblačil ali barve las?« »Ne, kot sem rekla, videla sem le obris.« Sam se je za nekaj trenutkov zamislil. Ruby je vedno iskala pozornost. Znala je izigravati in provocirati. Mora se prepričati. »In prepričana si, da ti je nekdo sledil?« »Kaj, a mi ne verjameš?« »Vem, da ti ni lahko, Ruby, ker se počutiš, kot bi živela v Elliejini senci, veš pa, da takšnih stvari ne smeš govoriti samo zato, da bi bila deležna pozornosti.« V oči so ji stopile solze. »Potem pa se jebi.« »Ruby.« »Ne, odjebi, Sam. Tebi je mar samo za Ellie. Isti si kot mama.« »To ni res, Ruby. Le to je, da ljudje včasih govorijo stvari, da bi dobili pozornost, jaz pa se moram prepričati, da ti tega ne počneš. Vem, da ti je težko, ker očeta ni več, veš pa, da sem zate vedno tukaj.« »Resnico ti pravim,« je rekla, zdaj precej mirneje. »Nekdo je bil tam.« Sam jo je motril. V njeni sobi so bili še vedno ostanki otroštva, ki ga je puščala za seboj, plišasti medvedki na postelji, a počasi je vajeti prevzemala mlada ženska. Ličila, parfumi, sušilec za lase, od radijski budilki slika najstniškega fanta, čednega in atletskega. Morda njenega, je ugibal Sam. Glasno je izdihnil. »OK, pozanimal se bom. Mi obljubiš, da ne boš nikoli več hodila tam?« »Ne govori mi, kaj naj počnem.« »Ruby?« »Ne, prenehaj. Ne boš vodil mojega življenja. Nisi moj oče, ker, kot si rekel, ga sploh nimam, kar pa še ne pomeni, da si ti glavni.« Sam je šel k njej in jo poljubil na teme. »Ti si ti, ne Ellie, tega ne pozabi. Le to je, da ne bi prenesli, če bi izgubili tudi tebe. Zato pazi nase, zavoljo nas.« Potem je odšel iz sobe in dol v kuhinjo, kjer je mama v skledo za mešanje dodajala moko. Kadarkoli se je hotela zamotiti, je pekla. Sam jo je objel okoli ramen. Zgoraj je zazvenela glasba, pretirano glasna. »Vse se bo uredilo,« je rekel. »Naj te ne skrbi.« Prikimala je, rekla pa ni ničesar. »Se je Joe oglasil?« Mešati je začela še siloviteje. Sam je uganil odgovor. »Pogovoril se bom z njim,« je še dodal. Mama ga je pogledala. »Trdo dela, veš.« »Vsi trdo delamo, mama,« je odvrnil, »vsi.« 41 Monica je globoko dihala, po padcu se je poskušala otresti vrtoglavice. Lase je imela mokre in lepljive od krvi, ki ji je mezela iz zatilja. Tik ob sebi je slišala škornje, kriknila je in se umaknila, zapestji je imela še vedno zvezani. Škornji so ji sledili, pod njimi je hreščalo, ona pa se je s pomočjo nog kot kača plazila naprej, potem pa se zvila v klobčič, da bi se obvarovala. In potem je zaslišala smeh, tih in preteč, posmehljiv. Glavo je položila na tla. Na sencih je začutila hlad, na kožo se ji je lepila umazanija. Z glavo je podrsala po tleh, poskušala se je znebiti preveze, a zavezana je bila pretesno. Preplavila so jo čustva. Groza. Bolečina. Ni in ni mogla verjeti, da se to resnično dogaja. Želela si je, da bi se končalo, potem pa je bila jezna nase, ker si je dovolila, da jo premaguje šibkost. Bila je borka, a čutila je, da bojevitost puhti iz nje. »Zakaj to počnete?« je vprašala, iz glasu ji je vela poraženost. »Izpustite me. Prosim.« Monica se je zavedala, da zveni nemočno. Želela si je, da bi bila močnejša, bolj kljubovalna, a bila je na smrt prestrašena, ker ni vedela, kaj se dogaja. Spet je zaslišala hreščeče korake, tik ob svoji glavi. Nato je na laseh začutila dotik prstov, zdrznila se je in umaknila glavo. Smeh. Ženski. Bila je malce proč. Opazovala je, kot je domnevala Monica. »Povejte mi, zakaj?« je rotila Monica. Tišina, potem pa je ženska rekla: »Si že kdaj izkusila ljubezen?« Še preden je Monica lahko odgovorila, je dodala: »Ne takšno, kot jo imaš ti v mislih, rožice, držanje za roke in vse druge romantične stvari iz romanov. Govorim o pravi ljubezni, zaradi katere te stiska v želodcu, ki te vsega prevzame, o ljubezni, za katero bi naredila vse. Si izkusila takšno ljubezen?« »Ničesar ne razumem,« je odvrnila Monica, njeno dihanje se je umirilo. »Če bi jo doživela, bi vedela, o čem govorim.« »Le kako je lahko to kakorkoli povezano z ljubeznijo?« Monica je napenjala vrv, s katero je imela povezani zapestji. »Ne bom ti razlagala, ker ne razumeš.« Ženska je zvenela jezno. »Nihče ne razume. Vsi samo obsojajo. Tebe naj samo skrbi, kako boš ostala živa, kajti čas teče.« Monica je zaznala spremembo v njenem glasu, iz zamišljenega se je spremenil v zloveščega, sprevidela je, da s pogovorom ne bo dosegla ničesar. Skobacala se je na noge, zanašalo jo je, zato je stopila narazen, da bi ulovila ravnotežje. Počasi se je obrnila in previdno stegnila nogo naprej in potapkala naokrog, če bi bila kje kakšna prepreka. Nekaj je planilo mimo njene glave, ptica, morda netopir ali pa jo je morda dražil eden od ugrabiteljev. Sklonila je glavo in sključila rame, potem pa je otrpnila, ker ni vedela, kaj je ob njej. Tema je bila grozljiva. Slišala je lahko le zvoke, ti pa so se premikali naokrog, zato nikoli ni vedela, kje moški in ženska sta, dokler ni začutila njunega dihanja ali tik ob ušesu zaslišala šepeta. »Spustita me,« je poprosila, »nikomur ne bom povedala.« Za seboj je zaslišala smeh, moški, spet se je obrnila, zvrtelo se ji je, nato pa se je nekdo znašel ob njej. »Bežati moraš,« se je oglasila ženska, zlovešče in sikajoče. »Zakaj me ne bi preprosto izpustili?« »Ker ne bi bilo enako.« Ženski glas je krožil okoli nje, Monica je slišala mehko premikanje nog. Poskušala mu je slediti, toda spet je postala omotična, ker si ni mogla pomagati z rokami. Začutila je, da se ji nekdo približuje, zdrznila se je. Na lakti je začutila ostro bolečino, žgočo, nato mokroto, ko je vročino zamenjala bolečina, ob kateri je glasno kriknila. Nekdo jo je z nečim porezal. Počasi se je umikala, od bolečine je škrtala z zobmi. »Kaj, jebenti, se gresta?« »To je le majhna spodbuda,« je rekla ženska. »Nikar samo ne stoj in ne kljubuj. Druge so to že poskusile, pa ni nikoli delovalo.« »Druge?« Monica je slišala, da ji glas trepeta. Ženska se je zasmejala. »Si mislila, da si posebna? Da si prva?« Potem je stopila še bliže k Monici, ki se je zdrznila. »Če bi rada bila prva, ki bo ubežala, začni teči. Potem boš res edinstvena.« Monica je spet začutila, kako ji solze močijo prevezo, sprevidela je, da nima izbire. Nočni zrak ji je zavel čez rano, da se je od bolečine skremžila, kri na njeni koži se je ohlajala. Če ostane, bo umrla. Če bo bežala, bo umrla. Še vedno pa je obstajala možnost, da bo imela srečo, da se bo nekako znebila preveze in si osvobodila roke. Če ne bi imela zvezanih, bi se celo spopadla. In Monica je vedela, da bi lahko zmagala. Monica je začela teči. Kremžila se je, pričakovala je, da bo vsak čas v nekaj zadela, a to je bilo bolje od stanja in čakanja. Ni tekla hitro, tega se je zavedala, a hitro, kot si je upala. Videla ni ničesar razen teme, zato je tekla z ramo naprej, da bi v oviro najprej trčila z njo. Za seboj je slišala korake, glasno in odločno so topotali po tleh, kot bi se ji posmehovali. Monica je zakričala, glasno in uho parajoče. Zvok se je odbijal od strehe. Upala je, da jo bo nekdo slišal. Koraki za njo so postali hitrejši, zdaj so tekli. Nekdo jo je sunil, da je omahnila naprej. Rok ni mogla iztegniti predse, zato se je poskusila zviti, da bi s telesom prestregla udarec, a zaman. Z glavo je udarila v nekaj trdega in kovinskega, zaslišal se je glasen zven, preden je padla po tleh. Globoko je dihala, da bi si zbistrila glavo, a zdelo se ji je, da ima obraz povsem otrpel. Ličnica jo je bolela tako močno, da jo je zapuščala zavest. Zagotovo je imela zlomljeno. Monica se je kljub omotici spet postavila na noge, poskusila je zakričati. Stala je, a kljub temu je vedela, da se svet vrti okoli nje. Iz lica je krvavela. »Ne bom več tekla,« je skozi stisnjene zobe izjavila Monica, komaj slišno, toda kri je brizgnila naokrog. Silovito je dihala skozi nos in se spustila na kolena. »Ne grem se vaše igrice.« Na glavi je začutila roke in kriknila od bolečine, nekdo ji je snel prevezo. Nekajkrat je mežiknila, četudi je bila svetloba tako pičla, da je ne bi mogla zaslepiti. Ozrla se je naokoli. Videla je visoko streho, tu in tam luknjo v njej, podpirali so jo kovinski stebri, tla so bila betonska. Nekaj se je premaknilo. Pogledala je v tisto smer, tam sta bila dva človeka, le obrisa v mesečini. »Kdo sta?« je vprašala Monica. Eden od njiju je stopil korak naprej. Bila je ženska, imela je ožja ramena, četudi je Monica lahko videla le njen obris. »Izpustite me, prosim,« je rekla Monica in sklonila glavo, kri in solze so ji kapljali na tla. Ženska je prišla k njej. »Njemu si namenjena. Kot moje darilo. Ne morem te izpustiti, če si on tega ne želi.« Obrnila se je. »Si želiš, da jo izpustim?« Monica je dvignila glavo, zdaj je videla ženskin obraz. Nejeverno je zazevala, toda zaradi ostre bolečine v licu je usta spet zaprla. Spet je nekajkrat mežiknila, od bolečine se ji je iskrilo pred očmi. Ko je spet lahko govorila, je vprašala: »Ne razumem. Zakaj?« Tudi moški je prišel bliže, a bil je za Monico, zato ga ni mogla videti. »Tale je zate,« mu je rekla ženska. Monica je zaprla oči, za seboj je zaslišala odpenjanje pasu. Začela se je umikati, toda moški jo je zgrabil za lase, da ni mogla naprej. Slišala je, kako je začel pospešeno dihati, vedela je, kaj počne, hitro premikanje roke je stresalo tudi njo. »Prenehaj,« je zavpila Monica, njegovo početje se ji je gnusilo, vsa prestrašena se je trudila umakniti glavo, toda on je nadaljeval, stokal je in jo vlekel za lase, vse bolj je drhtel. Monica je pogledala proti ženski, ona pa se je smehljala, v gledanju je uživala. Potem je moški glasno zaječal in vdihnil, oprijem njegove roke je popustil, ženska pa je planila naprej, v rokah je držala prozorno plastično vrečko. Dala jo je Monici čez glavo in jo močno zategnila. Monica je osuplo vdihnila, da je vrečko potegnila v usta, plastika se ji je kot koža prilepila na obraz. Izdihnila je, vrečka se ji je odlepila od obraza, ko pa je znova vdihnila, je bil zrak bolj vroč in v pljučih jo je stisnilo, ker ji je začelo zmanjkovati kisika. Skozi plastiko je lahko videla, gledala je moškega, ki si je zapenjal hlače in se umikal. Potem je pred seboj zagledala žensko. Od napora je stiskala zobe in zavijala z očmi. Monica je spet poskusila vdihniti, a postajalo je vse težje. To je torej to, umrla bo. Zaradi njene smrti bodo ljudje žalostni in zato se jim je hotela opravičiti. Svojim staršem. Svojemu bratu. Začutila je, kako ji trepeta telo, ker so se pljuča naprezala, da bi prišla do zraka, a izginjalo je še tisto malo, kar so ga premogla. Monica se je trudila oči obdržati odprte, da bi videla še zadnje trenutke svojega življenja, a videla je lahko samo žensko, njene široko razprte oči, manične in navdušene, potem pa je počasi začela izgubljati zavest. Pljuča so jo bolela, toda Monica je že začela čutiti spokoj. Ličnica je ni več bolela, prizor pred njo je začel bledeti, kot bi nekdo uravnaval kontrast. Slišala je smeh, nekoga zavpiti in nedaleč proč še otroški jok. Škripanje tramvaja, mestne zvoke, a tako kot jo je zapuščal vid, jo je zapuščal tudi sluh. Padla je vznak in vse je izginilo. Ko je trčila ob beton, se ji je zdelo, da se pogreza vanj, da jo skozi tunel nosi s seboj v temo. 42 Zjutraj je Joeja še vedno zelo bolelo. Poskusil je sesti v postelji, a se je samo skremžil od ostre bolečine v glavi. Na rami je začutil roko. »Ne vstajaj, ne še.« Bila je Gina, govorila je mehko. Odprl je oči, vrtelo se mu je. Čez nekaj trenutkov se mu je vid malce zbistril in pred seboj je v Ginini roki zagledal kozarec vode in tablete. »Vzemi jih,« je rekla, »ublažile bodo glavobol.« Joe je izpod odeje potisnil noge. »Zjutraj res ne izgledam najbolje,« je povedal zaspano, potem pa zakašljal, ob čemer ga je glava samo še bolj zabolela. Gini se je zahvalil za tablete in jih pogoltnil. »Zjutraj nihče ne izgleda najbolje,« je pripomnila Gina, potem pa vstala, da bi odgrnila zavese. Joe jo je opazoval in mežikal z utrujenimi očmi. Nosila je svileno spalno srajco v barvi smetane, kratko in seksi, ko je segla po zavesah, ji je splezala gor, da so se videle bele spodnjice. Kljub glavobolu je Joe občudoval njeno postavo. Ko se je obrnila, je pogledal proč, a njen nasmešek mu je povedal, da ga je zalotila. »Očitno si si dovolj opomogel,« je rekla in odšla k vratom. »Zajtrk bo čez deset minut. Se vidiva spodaj.« Joe se je sam pri sebi zasmejal in se skobacal iz postelje. Prespal je v Ginini dodatni sobici, postelja je bila majhna, namenjena le nujnim primerom. Spomnil se je prejšnje noči, spet se je skremžil od bolečine. Potem ko se je Joeju prenehalo vrteti, je Gina odprla steklenico vina. Joe sicer ni menil, da je to pametno, glede na njegovo stanje, ampak alkohol je vsaj malo otopil bolečino, tako da zdajšnje pomanjkanje energije ni bilo zgolj posledica udarca v zatilje. Opotekel se je v kopalnico. Ogledalo na steni mu ni prizanašalo. Okrog očesa je bil otečen, podplutba je postajala vijolična. Vprašanjem se ne bo mogel izogniti, a tudi prekrivanje modrice bi bilo nesmiselno. Z vodo si je splaknil obraz in se spačil, potem pa je odšel iz kopalnice, da bi se oblekel. Nadel si je včerajšnja oblačila. Gina mu je oprala srajco in jo obesila na vrata spalnice, da bi se posušila. Madeži od krvi so bili še vedno vidni, a veliko manj kot po včerajšnji grozi. Ko je prišel dol, je bila Gina že oblečena, pripravljala je hrano. Slanino in jajčka ter pečene klobasice. Joe je sedel na stol, spet se je kremžil od bolečine, Gina pa mu je postregla s hrano. »Torej, kaj boš naredil?« je vprašala. »Res ne bi obvestil policije?« »Že sinoči sem ti povedal, da ne,« je odvrnil Joe. »Na očesu imam modrico in boli me glava. Morda sem si to celo zaslužil. Ne vem, kdo mi je to storil in prepričan sem, da se bo policija samo smejala, če bo k njej pritekel neki odvetniček.« »Veš, policisti niso tako slabi,« je povedala Gina. »Večina jih je zelo razumevajočih.« »Ja, ampak to so tisti bolj tihe sorte.« »Toda mi moramo vedeti,« je vztrajala Gina. »Jaz, Monica in vsi drugi, vpleteni v Ronniejev primer.« Joe se je namrščil. »Vem, oprosti. Zadevo prepusti meni.« Začel je jesti, prešinilo ga je, da sinoči ni zaužil ničesar. Klobasico je ravno pomočil v jajček, ko je zazvonil Ginin telefon. Iz Gininega nasmeška je razbral, da je klic namenjen njemu. Njegov telefon se je uničil med napadom. »Zate je,« je šepnila Gina. Joe se je oglasil, bila je Kim. »Si v redu?« je vprašala, a dokaj šepetaje. »Malce zdelan sem, a bom preživel. Kje si?« »Doma. Sean je pod prho, zato te zdaj kličem, drugo priložnost bom dobila šele, ko bom v službi.« »Da ne boš zaradi mene zašla v težave.« »Skrbi me zate, Joe,« je rekla, zvenela je iskreno zaskrbljeno. »Nekdo te je napadel.« Joe je pogledal Gino, ki se mu je smehljala. Pogledal je stran. »V redu sem, naj te ne skrbi.« Sledila je tišina, potem pa: »Joe, kasneje bi te rada videla. Se lahko dobiva?« »Kot odvetnika?« »Ne,« je odvrnila, »kot prijatelja.« Zaprl je oči, preplavili so ga spomini. Na ton njenega glasu, mehak in nežen, niti malo odrezav kot na sodišču. Joe se je spominjal Kim s študija, mehkih šepetov v temi, nežnega stokanja in njenih rok na svojem hrbtu. »Se ti zdi to prav, zaradi Seana mislim?« je vprašal. »Se tebi ne zdi prav?« Pavza in potem: »Ne.« Na drugi strani je sledila tišina, nato: »OK. Oprosti. Pazi nase, Joe.« Zveza se je prekinila. Joe je nekaj sekund strmel v telefon, potem pa glasno izdihnil. »Si dal svoji dami košarico?« je vprašala Gina. Ker se ni odzval, je nadaljevala: »Bojiš se žensk.« »Kako pa si to pogruntala?« »Zato ker se res dodobra namučiš, da se z nobeno ne zapleteš.« Joe sprva ni odgovoril. Lahko bi se branil s čustvenimi zadevami, na primer kako še ni našel prave, tiste posebne, in napolnil tišino, a se je zavedal, da je v Gininih besedah še preveč resnice. »Partnerja že ima,« je rekel. »In če z njim ni srečna? Ali ni odločitev o tem, kako čuti, njena?« Joe je odkimal. »Te meje ne bom prestopil. Le težave prinaša.« »Si jo želiš?« Joe ni odgovoril. Osredotočil se je na hrano. Gina je čez mizo segla z roko in prijela njegovo. »Boljši človek si, kot misliš.« Nasmehnil se je. Pravkar je pridobil vrlino. Sam Parker se je jutra načakal. Poskušal je zaspati, zavedal se je, da mora biti naslednji dan zbran in spočit, toda ker je nekdo sledil Ruby, ni in ni mogel zaspati. Sam ni bil prepričan, da svoji sestri verjame, a zadevo mora preveriti, ker ne bi prenesel, če bi ga tokrat občutek prevaral. Napotil se je k potki, na kateri naj bi nekdo sledil Ruby, da bi preveril, ali bo opazil koga sumljivega. Sedel je na klopico blizu konca potke, kot bi počival, bil je vsem na očeh, zato ni bilo očitno, da opazuje. Med dvema hišnima parcelama je bil gaj, na eni strani je bila posest njegove matere, na drugi moderna hiša iz rdeče opeke, zgrajena na porušeni vrstni hiši, ki jo je pokopala modernizacija mesta. Skozi gaj se je vila prodnata potka, obdana z drevesi, ob njej je tekel potoček s strmim nabrežjem, ki se je spuščalo proti hiši njegove matere. Z majhne klopi je imel dober pogled proti drevesom, če bi se tam kdo skrival, bi ga opazil. Spet je pomislil na Ellie, kako je nekoč hodila po tej isti potki. Zato ker jo je poznala in se ji je zdela domačna, se je znašla v nevarnosti, kajti prehodila jo je že neštetokrat, zakaj je ne bi potem še enkrat? Na glavi je imela slušalke, zato korakov ni mogla slišati. Potka je bila zavita, zato so bili določeni odseki skriti, glasove pa so pridušila drevesa. Pri enem od njih so našli Ellie, nekdo jo je zvlekel tja in odvrgel kot smet; spodnjice je imela pri kolenih, majico strgano z ramen. Sam je zamižal. Na to ni hotel pomisliti nikoli več, ampak slišal je opis Elliejinega trupla in njegov um si je ustvaril sliko, veliko večjo in podrobnejšo, lahko je videl praske na njeni koži, mladi in bledi, od udarca okrvavljen obraz. Le en napačen korak, enkratno neupoštevanje pravil in za večno je izgubil sestro. Ne bo dovolil, da bi se to ponovilo. Pločniki malce naprej so bili polni šolarjev v temnomodrih uniformah. Nekateri so uporabljali potko skozi gaj, Sam pa je začutil željo, da bi jim povedal, naj ne hodijo tod, a vedel je, da bi ga nekdo opazil. Samotnega moškega, ki nagovarja najstnike. Samu se je zazdelo, da nekaj sliši. Škripanje grušča. In potem je zagledal šolarki, ena je potko izkoristila za cigareto. Sam je vzdihnil. Tole nima smisla. Bila je zgolj običajna potka v bližini šole, priljubljena bližnjica, ampak Ruby je vedela, da njemu pomeni nekaj drugega. Vstal je. Bil je jezen na Ruby. Spomin na Ellie je izrabila, da bi izigravala njegova čustva in pridobila njegovo pozornost. Sam se je odpravil proti svojemu avtu, roke je tiščal v žepe, ko je zaslišal krik. Sunkovito se je obrnil. Šolarki sta se ozirali po potki. Sam je zdirjal proti hrupu. Slišal je krik mlade ženske, glasen in predirljiv. Zavil je v prvi ovinek in zagledal drugega, slišal je le topot lastnih korakov ter žvenketanje ključev in drobiža v svojem žepu. Ko je pred seboj zagledal prizor, je obstal. Prijatelj, morda celo njen fant, je v zrak držal šolarko, kričala je in se smejala. Sam je nekajkrat globoko vdihnil, da bi umiril zasoplost. Dekle v zraku ga je opazila in si spodobno poravnala krilo, ki ji je zlezlo nad kolena, Sam pa je opravičljivo dvignil roko. Par je pohitel mimo njega, Sam pa se je obrnil in gledal za njima. Zavedal se je, da tole ne izgleda dobro. S sklonjeno glavo se je po potki odpravil nazaj, ko je zaslišal nekaj med drevesi na levi. Nekakšno premikanje, slišalo se je šelestenje podrasti. Samu se je zdelo, da med drevesi vidi neko podobo, delčke zelene, skoraj nerazločljive, toda nekdo je bil tam. Tekel je. Sam je spet stekel, hitro je preskakoval drevesne korenine, a sledil je le sencam in zvokom premikanja. Bil je močno zadihan, predolgo je že opravljal pisarniško delo, toda ta predel je zelo dobro poznal. Na vrhu griča so bila v ograji majhna vratca, vodila so na otroško igrišče, za njim je bila novejša soseska. Od tam bo imel zelo dober pogled na tistega, ki ga je lovil. Trudil se je teči hitreje, čeprav ga je v pljučih skelelo, a gledal je predse in ne pod noge. Z desno nogo je zadel v kamen. Padel je, ob tem pa z rebri udaril v štrlečo korenino, da je od bolečine osuplo vdihnil in se prijel za bok. Pogledal je po pobočju navzgor. Kdorkoli je že bil, je ušel. S peto je udaril ob tla in zavpil: »Fak!« Nato je pomislil na Ruby, zdaj je bil prepričan, da mu ni lagala. Nekdo je resnično opazoval potko. 43 Ko je Joe odšel iz svojega stanovanja, osvežen od prhe in v čistih oblačilih, se je poskusil predati sončnim žarkom, da bi njihova toplota ublažila glavobol. Kdorkoli že ga je sinoči udaril, zadel ga je učinkovito, kadarkoli je namreč Joe obrnil glavo, se mu je vid nekoliko upočasnil, kot bi gledal upočasnjeni posnetek. Šel je po isti poti kot vsak dan. Začela se je ob vodi, dve vrbi žalujki sta se nagibali nad gladino, naprej tekla po idilični podeželski pokrajini izven nekoč industrijskega središča in čez dolg kovinski most, ki je stanovanjske soseske povezoval z opečnatimi železniškimi oboki, ki so ropotali pod mimo vozečimi vlaki in cviljenjem električnih tramvajev. Med hojo po tej poti je Joe običajno užival, toda danes se mu je zdela drugačna. Nekdanja industrijska preteklost se je spremenila v temačne mostove, polne senc in odmevov. Kdor ga je udaril, ga je zagotovo opazoval, zato je bila grožnja morebiti še vedno prisotna. Joe se je med hojo oziral, hodil je precej hitreje. Medtem ko je bil pri Gini, je zlahka odmislil napad, toda zdaj je bil sam in blizu kraja, kjer se je zgodilo. Pogum ga je zapuščal, njegov strah pa je postajal vse večji, koža se mu je ježila. Čakal je, da bo vsak čas zaslišal korake za seboj ali vpitje ali pa ga bo doletel nov udarec. Bo tokrat več kot samo pest? Zakorakal je proti St. Johns Gardens, v katerem je ponavadi užival v zelenju dreves in miru, preden bi se začel nov delovni dan. Ko je za seboj zaprl kovinska vratca, se mu je park zdel prazen, tišino je motil le hrup njegovih korakov. Vsak drug dan bi v tem zvoku užival, po sinočnjih dogodkih pa je povsod videl grožnjo, domišljal si je oči, ki v grmičevju prežijo nanj. Dejstvo, da ga je točno od tod prejšnji dan nekdo opazoval, mu ni bilo v pomoč. Ustavil se je in se obrnil, potem pa odšel iz parka in se v pisarno odpravil naokoli po daljši poti. Ko je vstopil v službeno stavbo, ga je Marion, receptorka, debelo pogledala, rekla pa ni ničesar. »Spodrsnilo mi je,« je povedal Joe in se odpravil po stopnicah navzgor. Ko je prišel v nadstropje, je zaslišal hitro tipkanje po tipkovnici. Marion je nedvomno nekomu pisala mail v zvezi z njegovo modrico. Vstopil je v pisarno in zaprl vrata. Dobro je vedel, da bi sicer vsakdo našel izgovor, da bi ga prišel pogledat. Ovedel se je, da sunkovito diha, pogledal je še svoje roke, tresle so se. V tem trenutku si res ni želel, da bi ga kdo videl. Odšel je k oknu, takšno je imel navado, a deloma je hotel tudi preveriti, ali je kdo spodaj v parku. Bilo ni nikogar. Umaknil se je od okna. Na minuli večer mora pozabiti. Dopovedoval si je, da je bil zgolj tepen v pubu, morda ga je mahnil neki naključni opitež ali kdo, ki ga je pregrobo navzkrižno zaslišal in je pograbil priložnost za maščevanje. Naključja se dogajajo. Toda moški, ki je bil prisoten v sodni dvorani in je opazoval njegovo pisarno, mu ni dal miru. In če je bil na sodišču, pomeni, da je povezan z Ronniejevim primerom. Zaslišalo se je trkanje, vstopila je Lisa, njegova tajnica, s skodelico kave v roki. Ko ga je zagledala, se je skremžila. »Hvala,« je rekel, potem pa še: »Spodrsnilo mi je.« »Ja, mi je Marion povedala.« Še preden je lahko srknil požirek kave, je zazvonil namizni telefon. Bila je Marion. »Nekdo čaka v sprejemnici,« je povedala. Pogledal je na uro, malo čez devet. »Ga lahko Monica sprejme?« »Ni še prišla.« To je bilo nenavadno. »Kdo pa je?« »Noče povedati.« Nato je šepetaje dodala: »Pravi, da je povezano s sinoči.« Joe se je potipal po očesu, analgetiki so popuščali, roko je hitro umaknil. »Reci mu, naj sede in počaka.« Joe je odložil telefon in zavzdihnil. Sinočnjo zadevo je hotel povsem odmisliti, zdaj pa ljudje prihajajo v njegovo pisarno, da bi mu povedali, kaj se je zgodilo. Joe je odšel po hodniku prvega nadstropja in zavil k stopnišču, od koder je imel pogled na čakalnico. Ustavil se je. Spodaj je zagledal visokega moškega v sivih hlačah in mornarsko modrem puloverju. Joe se je spustil po stopnicah. Moški je pogledal proti njemu, ko pa ga je zagledal, si je z roko prekril usta, v oči so mu stopile solze. »Tako zelo mi je žal,« je začel. Joe je dvignil roko in ga ustavil, stiskal je čeljusti. Pred njim je stal moški, ki je opazoval pisarno in bil v sodni dvorani. »Najbolje, da pridete gor,« je rekel. Joe je možakarju pridržal vrata pisarne. Moški ga je še enkrat pogledal, potem pa hitro pogledal proč in vstopil. Joe je z roko nakazal na stol in ko je prišlek sedel, je še sam sedel na drugo stran mize. Nanjo je gledal kot na prepreko, ki ga lahko zavaruje. Moški se je nekaj trenutkov samo nelagodno presedal in vil roke, edini zvok je bilo škripanje stola pod njim, Joe pa je pustil, da je tišina naraščala. Tega pogovora ne bo začel sam. Možakar je roke spustil ob telo in rekel: »Žal mi je, gospod Parker, zaradi vašega očesa.« Po licu mu je stekla solza, brada mu je trepetala. Joe je bil zbegan. »Ničesar ne razumem.« »Jaz sem vas udaril. Žal mi je.« »Ja, to razumem, ampak zakaj, hudiča? Zakaj ste me udarili?« Moški ni odgovoril, Joe pa je pustil, da je nekaj trenutkov hlipal, preden je rekel: »OK, začniva z vašim imenom.« Mož ga je pogledal in si s hrbtiščem dlani obrisal solzo. »David Roberts.« »Imena ne poznam,« je odrezavo siknil Joe, postajal je vse bolj nestrpen. »Nat Roberts je bil moj sin.« Joe je za hip zaprl oči. Lahko bi uganil. Že lep čas je dobival razglednice s poudarjenimi nazivi dogodkov, ki bi se jih Nat Roberts lahko udeležil, če ga ena izmed njegovih strank ne bi ubila v bedastem uličnem pretepu. Nat se je znašel na napačnem kraju in iz oči v oči z napačnim človekom, besnim in pijanim, ki je iskal pretep, potem ko so ga vrgli iz kluba. Nat je šel mimo njega, nekaj naj bi zavpil, za svoje besede pa je prejel udarec, zaradi katerega je padel po tleh in z glavo usodno udaril ob rob pločnika. Natovo mlado življenje je ugasnilo v neki manchestrski ulici, njegov napadalec se je izrekel za krivega, da so mu za uboj kazen znižali. Dobil je le pet let zapora, ko bo prišel ven, bo imel pred seboj še desetletja življenja – desetletja, ki jih Nat ne bo deležen nikoli. Torej, Joe je prejel fotografije Natovega groba, rojstnodnevno čestitko na dan, ko ni dopolnil dvajset let, fotografije nečakinje, ki je ne bo nikoli spoznal. »V ponedeljek bi Nat dopolnil enaindvajset let,« je povedal David. »Prišel sem sem, da bi vam to povedal, da bi vpil na vas, ker se vam niti ne sanja, kako jezen sem, kako prevaranega se počutim. A tega nisem zmogel. Strahopetec sem.« »Zelo mi je žal za Nata,« je mirno odvrnil Joe. »Vem, da mi ne boste verjeli, a zaradi svoje službe nisem manj človeški.« »Vi ste Natovo smrt predstavili kot nepomembno, da je šlo samo za neki prepir in da moramo biti do njegovega morilca prizanesljivi.« Joe ni odgovoril. Njegova stranka ni nameravala ubiti Nata. Šlo je za pretep pod vplivom alkohola, za zgolj rutinsko sobotno večerno dogajanje. David Roberts ni videl solza, ki jih je točila njegova stranka, kako ni mogla Joeja pogledati v oči, kadarkoli je omenil Natovo smrt, toda Joe je zelo dobro vedel, da Natov oče tega noče poslušati. Ne več. Joe je morilca njegovega sina dovolj zagovarjal. David je pogledal v strop, po licih mu je steklo še več solza. »In zdaj sem točno takšen kot on, prasec, ki je ubil Nata. Bil sem besen. Na nekaj sem se moral osredotočiti. Natove izgube ne morem preboleti. Nikoli nisem pomislil, da bo starševstvo vključevalo tudi pokop svojega sina, in ne vem, kako drugače kot z jezo naj se s tem spoprimem. Zato sem vas udaril, gospod Parker. Zdelo se mi je, da sva midva edina, ki jima je mar.« »Zato ste me opazovali?« »Hotel sem vam povedati, kako se počutim, da bi vedeli, kaj ste mi storili. Kaj mi je storil on, vaš klient, meni in Natovi materi, njegovi družini. Svet je pozabil na naju, jaz pa ne vem, ali še zmorem živeti naprej. In potem sem izvedel, da spet počnete isto, spet pomagate nekomu izmazati se z umorom. Tega nisem prenesel.« »In zakaj ravno sinoči?« »Ker sem se hotel z vami soočiti, takšen je vsaj bil moj namen. Hotel sem vam povedati, kakšni so moji občutki, da bi potem morda razumeli. Potem pa sem vas videl popivati in se veseliti, kot da je osvobajanje morilcev za vas nekaj čisto normalnega, da ljudje, kot sem jaz, sploh nismo pomembni, da potonemo v pozabo. In potem se nisem mogel ustaviti. Sledil sem vam na stranišče in vas udaril s pestjo, med padcem pa ste z glavo udarili v umivalnik. Pok je bil strašno glasen, postalo mi je slabo, vi pa ste negibni obležali.« »Dovolj je bilo povedanega,« je rekel Joe in dvignil roko. »Ne, zato ker moje početje ni nič drugačno od tega, kar je vaša stranka storila Natu, in zato sem jaz enak njej.« »Človek je, kot sem jaz ali vi, kot vsi drugi, ki so v življenju naredili nekaj neumnega z zelo resnimi posledicami, čeprav to ni bil njihov namen.« David si je obrisal oči. »Zdaj razumem in zelo mi je žal. Ne bom vam spet pisal. Šel bom na policijo in povedal, kaj sem naredil.« »Po tem ni nobene potrebe. Policije nisem obvestil.« David ga je zmedeno gledal. »Če vas je to, da ste me udarili, pripeljalo do boljšega razumevanja in boste zdaj lažje žalovali, potem sem vesel, da ste me udarili. Lahko bi me sicer malce manj močno, a na koncu se je vse uredilo.« David je debelo pogoltnil, nato je prikimal. »Hvala vam.« Joe je vstal in pokazal proti vratom, češ, sestanek je končan. David je vstal, a ni odšel. »Rad bi vas posvaril, da nisem bil edini, ki vas je opazoval.« »Prosim?« »Včeraj v parku. Sprva se mi ni zdelo pomembno, a videl sem nekoga hoditi proti vaši pisarni, potem pa je zavil proč, kot bi si premislil. Korakal je sem in tja, zdel se je nervozen in ves čas je pogledoval gor k vašemu oknu. Takoj sem pomislil, da nekaj ni v redu.« »Kakšen je bil?« »Visok, suh, lase je imel skuštrane, oblečen pa suknjič z nečim na prsih. Čudna pojava.« »Suknjič?« »Zdel se je precej zdelan, a se mu ni prilegal. Možakar se je držal kot neki pomembnež, kot bi bil kak vojni junak.« Joeju je bil ta opis znan. Pobrskal je po mizi, po papirjih, ki sta mu jih včeraj prinesli Gina in Monica. Izvlekel je časopisni članek s sliko Terryja Daya, posneto na spominski paradi, z baretko na glavi in obilico medalj, pripetih na prsi. »Je to on?« David si je pobliže ogledal fotografijo. »Ja, to je on. Na tej sliki je sicer res podoben vojnemu heroju, a včeraj ni bil tak.« Joe se mu je zahvalil in ko je v pisarni ostal sam, je sedel za mizo in tehtal, kaj je pravkar izvedel. Terry Day ga je imel na očeh in zdelo se je, da se želi pogovoriti. Čemu? Izvedel je odgovor na eno skrivnost, a ta je razkrila obstoj še druge. 44 Ko je Sam vstopil v osrednji policijski prostor, se je izogibal strmečemu pogleda detektivke inšpektorice Evansove. Na podlagi mastnih papirčkov po mizi je vedel, da so bili nekateri policisti tam že precej časa. Naglo je sedel za svojo mizo in vtipkal geslo, a minila ni niti polovica minute, ko je na rami začutil roko. Sam je pogledal gor. »Pogovoriva se, Sam,« je prijazno rekla Evansova, potem pa se obrnila, češ naj ji sledi. Nihče ga ni pogledal, ko je hodil med mizami, pa vendar mu je ravno to povedalo, kaj si mislijo o njem – da je zavozil. Enota za največje zločine je pričakovala predanost. Pogrešano je bilo dekle, on pa se je privlekel malce po deveti, kot bi šlo za povsem mirno in običajno delo. Ko sta prišla do njene mize, je Evansova pomenljivo pogledala na uro. »Govorite.« Sam je gledal v tla, tuhtal je, kaj naj reče, ko je končno spregovoril, je Evansovo pogledal naravnost v oči. »Dobil sem nekaj novih informacij,« je povedal. »Včeraj sem obiskal Bena Granta, kot ste želeli.« »Nadaljujte.« »Omenil je mojo sestro Ruby.« Globoko je vdihnil. »Imel sem še eno sestro, Ellie. Pred petnajstimi leti je bila umorjena.« Zdelo se je, da bo Evansova nekaj pripomnila, potem se je samo sočutno nasmehnila. »Žal mi je, nisem vedela.« »Ruby se je rodila dve leti po Elliejini smrti. Grant ve zanjo.« »Ben Grant je v kehi. Ven ne bo prišel nikoli.« »To vem,« je odvrnil Sam, »sami pa veste, da so vsi ti primeri nekako povezani s primerom Bena Granta in Grant jo je omenil. In potem je včeraj nekdo sledil Ruby, ko se je vračala iz šole.« Evansova je rahlo nagnila glavo, bila je presenečena, v očeh se ji je risalo zanimanje. »Zakaj mi niste tega povedali že sinoči? Nekdo bi vam prav gotovo dal mojo telefonsko številko.« »Ruby bi se lahko motila. Zdi se ji, da večno živi v Elliejini senci, zato počne različne stvari, da bi dobila pozornost, dva dni nazaj pa je bila obletnica Elliejine smrti. Vse se je vrtelo okoli Ellie, Ruby pa je poskrbela, da se zdaj vse vrti okoli nje. Nisem bil prepričan.« »Nekaj se je spremenilo,« je rekla Evansova. »Danes zjutraj sem šel tja, na potko, ki vodi proti Rubyjini šoli. Kjer je bila umorjena Ellie.« »Vaša sestra še vedno hodi po njej?« Evansova ga je gledala s široko razprtimi očmi. »Njej ne pomeni isto. Ellie ni nikoli poznala. Kakorkoli, mislim, da se ni motila. Med drevesi sem res opazil neko premikanje, kot je rekla Ruby.« »Ob kateri uri naj bi nekdo sledil Ruby?« »Včeraj okrog štirih popoldan.« »Poklicala bom v šolo in prosila, da učence opomnijo, naj ne hodijo tam,« je dejala Evansova. »Nekoga bom poslala tja za vsak primer, če bi se kdo prikazal. Morda gre za kakšnega lokalnega voajerja, ki si izza dreves ogleduje noge najstnic, a kdorkoli že je, ga hočem tukaj na postaji in ga zaslišati.« Sam je prikimal, bil je zadovoljen. »Potemtakem želite nadaljevati?« je zanimalo Evansovo. »Vi ste vez med Benom Grantom in Ronniejem Bagleyjem in ker Grant zahteva izrecno vas, se mu bo morda kaj zareklo.« Sam je znova prikimal. »Ja.« »Nazaj k Benu Grantu,« je nadaljevala. »Je povedal kaj koristnega?« »Kar zadeva primer, ne,« je odvrnil Sam in odkimal. »Potemtakem se zgolj hvalisa in hrani svoj ego?« »Nekaj podobnega. Kot sem vam povedal včeraj po telefonu, mi je povedal, zakaj je začel moriti, in sicer ker mu je sestra nekoč pustila umivati lase, nato pa jo je ubil.« »Le vaš čas je tratil.« »Prosim?« »Po vašem klicu sem ga preverila. Ben Grant ni imel nobene sestre. Bil je edinec.« Sam jo je zmedeno gledal, zato je nadaljevala: »Pozabite na Bena Granta, ničesar ni, kar bi nam lahko povedal. Povezava še vedno obstaja, a zdi se, da on o njej ne ve ničesar.« Ko je Sam hodil nazaj proti svoji mizi, je bil globoko zamišljen. Ben Grant morda res nima sestre, ampak njegova zgodba nekaj pomeni. Le ugotoviti mora, kaj. 45 Joe je sedel v avtu in po telefonu klical Monico. V predalu mize je našel star telefon, SIM-kartica je bila še uporabna. Nobenega odgovora. Potem je poklical Kim Reader. Ni bil prepričan, da se bo oglasila, lahko bi bila na sodišču, a po nekaj zvonjenjih je zaslišal: »Joe, zdaj se ne morem pogovarjati. Ne, če je povezano z najinim jutranjim pogovorom. Glej, oprosti, da sem sploh kaj rekla.« V ozadju je slišal hrup, odmevanje mu je povedalo, da je na sodniškem hodniku. Za hip si jo je predstavljal v črni halji in z belo lasuljo na glavi. »Kličem te v zvezi s primerom,« je rekel. »Poklicna obveza.« »Prepoznam tvoj sodniški glas,« je rekla, Joe pa je v njenem glasu razločil trohico razočaranja. »Nadaljuj, kaj lahko storim zate?« »Obiskal bom Terryja Daya.« Tišina, potem pa: »Ne moreš.« Iz njenega glasu je izginila vsa toplina. »Je priča tožilstva.« »Priča ne pripada nikomur, kot veš.« »Kar sploh ni bistvo, kot veš.« »In zato te kličem, da te obvestim.« »Joe, ne bodi osel,« je rekla, zdaj je bila jezna. Joe je zavzdihnil. Želel si je, da bi ta pogovor potekal drugače, da bo privolila, ampak Kim je bila izjemno dobra tožilka. »Trudim se, da ne bi bil,« je prijazno odvrnil Joe. »Kasneje te bom poklical in ti povedal, če bom izvedel kaj, kar bi morala vedeti tudi ti.« »Joe!« »Ne skrbi, Gina bo šla z mano. Priča bo, za vsak primer, če bi me kdo hotel česa obtožiti.« »Ali pa bosta skupaj napletla zgodbo, da bi se izmazala iz težav.« »Dobro veš, da nisem tak,« je odgovoril in prekinil zvezo. Nekaj sekund je strmel skozi okno, oklepal se je volana, pravkar je povzročil spor. Toda trajal ne bo dolgo, poklicni spori niso nikoli, je pa malce ohladil njuno nepoklicno zvezo. »Tole pa je zvenelo, kot da je konec romance,« je pripomnila Gina. Joe jo je pogledal, smehljala se je. »Napake so mi vedno šle dobro od rok,« je rekel in prijel za kljuko vrat. »Ne bi ti ji bilo treba povedati, zadnjič ji nisi.« »Mislim, da bo tokratni obisk drugačen.« Spet je pogledal hišo Terryja Daya, Gina se mu je pridružila na pločniku. Hodila je pred Joejem, boki so se ji zibali med hojo po stopnicah, in pozvonila. Čakala sta kar nekaj časa in že sta se hotela obrniti in oditi, ko so se vrata končno odprla in sta zagledala Terryjevo glavo. Joe se je nasmehnil in rekel: »Dobro jutro, gospod Day.« Terry Day se sprva sploh ni zganil, le pogledoval je od Joeja do Gine. »Mislim, da se moramo pogovoriti, je tako?« je nadaljeval Joe, Terry pa je stopil od vrat in jih na široko odprl. Terry se je odpravil proti stopnišču, Joe in Gina sta mu sledila. Joe je na vratih Ronniejevega stanovanja opazil policijski trak. Namenil se je tja, Terry pa je zavpil: »Ne!« Joe je obstal. Terry je debelo pogoltnil. »Policija mi je zabičala, da tja ne smem dovoliti vstopiti nikomur, vsaj dokler ne bo sojenje končano.« »Zakaj pa?« »Če bi si obramba želela ogledati kraj zločina.« »Jaz sem obramba.« »Ne, mislili so strokovnjaka za krvne madeže ali nekaj podobnega. Rekli so, da če ne bom pazljivo čuval kraja zločina, bi lahko obramba kaj izrabila v svoj prid, če bi kdo kakorkoli skvaril dokaze, ker jih potem obramba ne bi mogla proučiti.« Joe je stopil stran od vrat. Pojasnilo je bilo razumno. Terry se je vzpenjal naprej po stopnicah, Joe pa je vprašal: »Torej ste zdaj v hiši ostali sami?« »Tako mi je všeč,« je odvrnil Terry. »Želim si le, da ne bi potreboval denarja od najemnine.« Joe je še enkrat pogledal proti vratom Ronniejevega stanovanja, potem pa je sledil Terryju v prvo nadstropje. Srednja etaža ni bila enotno stanovanje, na hodnik se je odpiralo več vrat posameznih sob, očitno Terryju ni bilo v interesu, da bi jih preuredil v stanovanje, ki bi ga lahko oddajal v najem. Terry se je povzpel še po naslednjem nizu stopnic, ki so vodile v mansardo, Joeja pa je preplavil občutek utesnjenosti. Tukaj je bilo precej temno, svetloba, ki je pronicala skozi stekleni del vhodnih vrat, ni prodrla tako visoko, pa tudi stopnišče je bilo veliko ožje. Vrata na vrhu so se zdela narejena doma, kot bi Terry med strop in tla zgolj namestil podboj, ki se je zamigal, ko je Terry odprl vrata stanovanja. Pomignil je proti dnevni sobi na levi strani majhne predsobe in zamrmral nekaj o tem, da bo pripravil pijačo. Joe in Gina sta vstopila, Terry pa je odhitel pripravit kavo. Sedla sta na nizek kavč, prekrit z modrim blagom, podobnim futonu. Soba je premogla le majcena podstrešna okna, zato je bilo v njej precej mračno, še toliko bolj zaradi temne preproge in od kajenja porumenelih tapet. »Imam solzivec, če se bo slučajno vrnil z žago ali s čim podobnim,« je šepnila Gina. »Zagotovo ne bom popil niti kapljice tega, karkoli že nama bo pripravil,« je odvrnil Joe. Čez nekaj minutk se je Terry vrnil s pladnjem v roki, na njem so bile tri skodelice in krožnik s piškoti. Joe je vzel skodelico in jo odložil na tla, Gina je storila enako. Ko je Terry sedel, je pokazal na Joejevo oko: »Kaj se vam je pripetilo?« »Ne veste?« Terry ga je zmedeno pogledal. »O čem govorite?« »Sledili ste mi, me opazovali.« »Nisem,« je zanikal Terry, čeprav je zardeval. Joe je počasi prikimal. »Pa ste. Nekdo vas je videl. In rad bi, da mi poveste, zakaj ste me opazovali. Kaj mi želite povedati?« Terry je pogledal skodelico, držal jo je v naročju, Joe pa ni prekinil tišine. Čez nekaj trenutkov je Terry dvignil glavo in rekel: »Z vami ne bi smel govoriti. Tako so mi naročili.« »Kdo?« »Policija.« »Če bi mi radi povedali nekaj, kar mi lahko pomaga, potem ste upravičeni govoriti z mano.« Joe je segel v žep in izvlekel snemalnik, tako da ga je Terry lahko videl. »Morate spregovoriti.« Terry je z nohtom praskal po skodelici in molčal. Gina se je nagnila naprej. »Gospod Day, če kaj veste, nam to morate povedati.« Pogledal jo je, potem še Joeja, in globoko vdihnil. »Prav, povedal vama bom. Za Carrie gre in za majhno deklico.« »Nadaljujte.« Spet je pogoltnil slino in zravnal ramena, kot bi si hotel vliti poguma. »Živi sta,« je izjavil. Joe ga je pogledal s široko razprtimi očmi. »Živi? Kako to veste?« »Videl sem ju.« 46 Sam je ostal prepuščen samemu sebi. Ostali so med seboj kramljali in se skupaj prebijali čez papirje, ki so pristali na njihovih mizah. Nekaj policistov je telefoniralo, iskali so kakršnekoli nove informacije, karkoli koristnega, toda večina klicev se je zaključila z vljudnim hvala. Osredotočeni so bili na iskanje osebe, ki je zadnja videla Julie živo, a zdelo se je, da prav nihče ne ve, kam je šla, ko je odšla iz hiše svojih staršev. Sam je spet pregledoval dosjeje ostalih pogrešanih deklet. Iskal je omembo zasledovanja, podobnega tistemu, ki ga je opisala Ruby, tistemu, kar je zjutraj doživel tudi sam. Bolje rečeno, upal je, da ne bo našel ničesar, da bi v resnici šlo samo za Rubyjin klic po pozornosti in je tisti v gozdu le nedolžno bežal pred njim – da je šlo zgolj za otroško šalo. Toda misli so se mu nenehno vračale v Juliejino spalnico. Za to ni bilo nobenega posebnega razloga, tam je bil le kratek čas, na hitrico je pregledal tudi njen računalnik, a nekaj mu ni dalo miru, kot bi mu pravilo, da je nekaj spregledal. Zaprl je oči in poskusil odmisliti druge zvoke v prostoru. Tapkanje prstov po tipkovnicah, šepete, momljajoče telefonske pogovore. Vse to je poskusil nadomestiti z Juliejino sobo. Postelja je bila ob steni pri vratih, na njej so viseli posterji, slike pop zvezd in živali. Če Julie ne bodo našli, bo njena soba ostala takšna – časovna kapsula. V mislih se je premikal po sobi, naslednja reč je bil predalnik, na njem parfumi, pudri in fotografije, na sredini je stala igrača balerina. Sledila je omara s knjigami in potem računalniška mizica z majhnim monitorjem in računalnikom na tleh. Na mizi so bili učbeniki, delovni zvezki in zvezki z zavihanimi ušesi. Na eni strani je bil MP3-predvajalnik. Je bilo to pomembno? Če svojega MP3-predvajalnika ni vzela s seboj, potem se je možnost, da bi se ji nekdo neslišno približal, zmanjšala. Zakaj ni potem nihče prijavil krika ali ravsanja? Sam je globoko vdihnil. Obstajalo je še nekaj. Misli so se mu nenehno vračale k računalniškemu zaslonu, a ni šlo za računalnik. Maile je prebral. Izstopalo ni prav nič. Ne, bilo je nekaj na računalniku. Sam je vstal in odšel v kot sobe, kjer je mlada detektivka razvrščala stvari, ki so jih zasegli v Juliejini sobi. Njeno življenje se je spremenilo v niz plastičnih vrečic, razporejenih po mizi. Detektivka ga je pogledala. Bila je mešane rase, imela je eksotične temne kodre, ki so ji padali na svetlo sivo obleko. Samu se je nasmehnila. »Živijo, Charlotte sem.« Previdno je pogledala naokrog, kot bi se hotela prepričati, da ju nihče ne posluša, in dodala: »Všeč mi je bilo, kako si včeraj porihtal Geda.« Pomignila je proti njemu, strmel je v monitor in s pisalom tapkal po mizi. Sam se je sprostil prvič, odkar se je pridružil tej ekipi. »Takšnih preprosto ne prenesem.« »To ni nič slabega,« je rekla. »Kaj lahko storim zate?« Sam je prijel za stol pri sosednji mizi in ga prestavil bliže, obrnil se je k Charlotte. »Včeraj sem bil v Juliejini hiši in ogledal sem si njeno spalnico. Nekaj mi ne da miru. Si lahko ogledam stvari, ki so tukaj?« »Upam, da veš, kaj iščeš,« je rekla Charlotte in pokazala na vrečice. »Nekaj, kar je bilo v bližini računalnika. Vedno ko pomislim na tisto sobo, pred očmi zagledam monitor.« Charlotte je pobrskala med vrečkami, eno je izvlekla in jo položila na mizo. »To so stvari, ki so bile v bližini monitorja,« je rekla, odprla vrečko in vsebino stresla na mizo. Sam si je ogledal predmete, vsak je bil v svoji vrečici. Povečini so bili to papirčki, na enih so bili izračuni, na drugih zgolj skice rož in srčkov. In potem je zagledal tisto. Kar mu ni dalo miru. Bila je fotografija. Pritrjena je bila na poličko za monitorjem, na njej je bil fant, čeden in nasmejan. Ampak njena starša sta rekla, da ni imela fanta. Samu se je nekaj na fotografiji zdelo znano, ni pa vedel, kaj točno. »Je ta fant na njeni Facebook strani?« Charlotte je na zaslon priklicala Juliejin profil, pustila je odprtega, če bi kdo objavil kaj koristnega. Odprla je zavihek 'prijatelji' in skrolala med njimi, iskala je osebo s fotografije. Pri eni ali dveh se je ustavila in še dodatno preverila podobnost, potem pa je iskala naprej. Ko je prišla na konec seznama, je odkimala. »Tukaj ga ni.« Sam je fotografijo prijel v roko. »Nazaj moram.« Charlotte je pogledala Sama, potem še fotografijo. Očitno je zaznala njegovo odločnost, kajti rekla je: »Z vami grem,« in zgrabila svoj plašč. * »Kje ste videli Carrie in Grace?« je vprašal Joe. »Ne smem povedati.« »Kdo vam je to rekel? Carrie? Ker poskuša pobegniti od Ronnieja?« Terry je odkimal, potem pa pogledal v tla. »Ničesar ne smem povedati.« »Pa morate, Terry, ker tole bo na sodišču prišlo na plano, pa če mi zdaj poveste ali ne.« Terry je počasi prikimal. Joe ga je opazoval, kako zbira pogum. »Policija mi je naročila, da moram molčati,« je naposled le povedal. Joe in Gina sta se spogledala. »Policija? Zakaj pa bi vam policija to naročila?« »Rekla je, da se bo Ronnie izmazal, če ne bom molčal.« »Izmazal? Če sta Carrie in Grace živi, potem Ronnie ni ničesar zagrešil.« »To sem tudi jaz rekel policiji, a je odgovorila, da naj nič ne skrbim, ker je skrb za takšne stvari njihova stvar, in da se bo na koncu vse uredilo.« Joe je bil zbegan. Vedel je, da v policijskih vrstah obstaja obsesija s številkami in cilji, a prikrivanje dokazov, ki bi lahko osvobodili nedolžnega človeka, je pomenilo korak nazaj v sedemdeseta. »Vse mi povejte,« je rekel Joe. Terry je samo stisnil čeljusti, zato je dodal: »Radi bi mi povedali, kajne? Zato ste me opazovali, prišli vse do moje pisarne, potem pa se obrnili in odkorakali proč. Ta zadeva vas muči, radi bi jo delili z mano.« Še vedno nobenega odgovora. »Terry, spregovorite,« je vztrajal Joe. »Prosim.« Terry je debelo pogoltnil. »Prav, povedal vam bom.« »Kje ste ju videli?« je spet vprašal Joe. »V centru mesta.« »Kdaj?« »Prejšnji teden.« Joe je pokazal na majhen diktafon, vklopil ga je in ga odložil na majhno kavno mizico, rdeča lučka je svetila. »Zdaj se pogovor snema. Povejte svojo zgodbo.« Terry je globoko vdihnil. »Šel sem v mesto. Včasih grem, zgolj toliko, da vidim ljudi, ker tam me nihče ne pozna in se lahko sprehajam naokrog, lahko sem jaz.« Ali kdo drug, na primer vojni junak, je pomislil Joe, a je misel obdržal zase. »Z vlakom sem se peljal do Victorie,« je nadaljeval Terry. »Hodil sem proti trgovinicam in tam je tudi nekaj sedežev, saj veste, v prenovljenem delu, ki so ga zgradili po eksploziji IRI-ne bombe blizu velike steklene stavbe.« »Vem, mislite Muzej nogometa ob Cathedral Gardens.« »Tako je. No, tam mi je všeč, ker se veliko dogaja, tik za stavbo pa je zelo mirno, ob katedrali in glasbeni šoli. Torej, tam sem samo sedel in opazoval ljudi, ko sem za seboj nekaj zaslišal. Bil je glas majhne deklice. Stala je ob tamkajšnji fontani in se smejala, najbrž so jo presenetili curki, ki so ne-pričakovano začeli teči. Obrnil sem se in ju zagledal, Carrie in Grace. Ampak Carrie je bila drugačna.« »Kako?« »Lase je imela krajše in temnejše.« »In kako ste bili potem prepričani, da ste videli njo?« »Prepoznal sem deklico. Tako prikupna je. Težko je verjeti, da je njuna. Pijanca sta, oba, ampak ona je presladka. Ima svetle kodre in prikupen nasmešek, ni ga še zabrisalo vse sranje, ki sta ga v njeno življenje prinesla Carrie in Ronnie. In veliko se smeji. Velikokrat sem slišal Grace, celo sem gor, ko si je pela in se smejala.« Terry je utihnil, kot bi se prepustil spominu, Joe in Gina pa sta se debelo spogledala. »Kako blizu ste jima bili, ko ste ju videli?« je zanimalo Joeja. »Dovolj blizu, da sem prepričan.« »Ta odgovor ne zadošča. Zanima me razdalja. Metri.« Terry je pomislil. »Petnajst metrov.« »Je bilo tam veliko ljudi?« »Veliko ljudi se je sprehajalo naokrog, vendar sem ju videl. Pili sta na drugi strani fontane.« »Torej ste ju videli petnajst metrov stran, skozi množico ljudi in padajočo vodo, Carrie pa je imela drugačno frizuro?« Terry ga je grdo pogledal. »To me je vprašal tudi detektiv, ko sem mu povedal. Zvenel je, kot da mi ne verjame, enako kot vi.« Joe je potlačil nasmešek. Dobro je vedel, da bo naslednje vprašanje uničilo Ronniejev primer, namreč, če se je iz svojih sodnih izkušenj karkoli naučil o pričah, se je tega, da se bodo po najboljših močeh potrudile odstraniti vsakršen dvom, če jih izzoveš, ker si resnično želijo pomagati. S pogledom je ošinil diktafon, da bi se prepričal, da snema, potem pa vprašal: »Ampak, ali ste resnično prepričani?« Terry se je nagnil naprej, iz oči mu je vela odločnost. »Popolnoma prepričan, stoodstotno,« je rekel, potem pa se je na stolu naslonil nazaj in prekrižal roke. Joe se je nasmehnil. Igra je bila končana. Odločnosti Terryja Daya ne bo omajal nihče, brez Terryja Daya pa je tožilstvo izgubilo prepir kot Ronniejev motiv za umor Carrie. Joe je moral še razmisliti, kako bo tole odigral, ker če bo tožilstvu kaj namignil, še ni nujno, da se bo primer zaključil; še vedno bi se lahko oklepalo iskanja trupel, če bi se Terry morda zmotil. Posnetek bi lahko hranil vse do začetka sojenja, a po drugi strani je tudi to predstavljalo tveganje, ker bi tožilstvo vseeno lahko prepričalo poroto, da se Terry moti. Prepoznava je precej težaven dokaz, ker je priča lahko prepričana v svoj prav, pa se kljub temu lahko moti; mantra, ki jo porotnikom že desetletja vcepljajo v glavo. A za Ronnieja ni izgledalo slabo, Joe je moral zgolj ustvariti dvom, potem pa odločitev prepustiti porotnikom, kar je bilo podobno načrtovanju piknika med angleškim poletjem en mesec vnaprej. Joe je z mizice pobral snemalnik in ga izključil. »Hvala vam, Terry, ker ste govorili z nama. Tole bom poskusil uporabiti. Naredili ste dobro stvar.« Terry se ni odzval. Joe in Gina sta se poslovila, on pa je še kar sedel na stolu. Molče sta se spuščala po stopnicah, šele ko sta bila spet v avtu, je Gina vprašala: »Ja kaj hudiča pa je bilo tole?« Joe je pogledal gor proti oknu. Terry ju je opazoval. »Ne vem. Nekdo se bo znašel v težavah, naša obramba namreč temelji na dejstvu, da je Carrie še vedno živa, kar je ključna priča tožilstva pravkar potrdila.« »Nisem prepričana,« je odvrnila Gina. »Kako to misliš?« »Bo Terryjeva prepoznava obveljala na sodišču?« »Prepričala ne bo nikogar. Razdalja, drugačna pričeska, padajoča voda. Prepoznavo je vedno najlaže ovreči. S pravimi vprašanji jo je mogoče spremeniti v domnevo in ugibanje. In potem sledi vprašanje, ali je priča že kdaj koga pozdravila na cesti, potem pa v zadnjem trenutku sprevidela, da se je zmotila, in primer se poruši. Če odgovori da, potem se njena izjava znajde pod vprašajem; če odgovori ne, pa ji porota ne bo verjela, ker se je to zgodilo že vsem.« »Ampak mi ne poskušamo nikogar prepričati.« »Točno,« je pritrdil Joe. »Mi moramo samo poroditi dvom. To bo zadoščalo, da Ronnieju ne bo treba v zapor.« »Mogoče pa nam lahko še kako drugače koristi,« je rekla Gina. »Kaj imaš v mislih?« »V svoji policijski karieri sem govorila z mnogimi morilci, z več kot ti. Videla sem, kako se vedejo, preden jih dobijo. Terry me spominja nanje, dela se pomembnega. Spomni se vseh ponarejenih medalj. Takšen pač je, hoče biti v središču pozornosti, a pravi Terry Day je prišel na plano, ko je govoril o Grace. Oči so mu zasijale, postal je čuječ, hkrati pa odsoten. Deklico si je ogledoval, stavim, in takšni moški … No, kaj ti misliš?« Joe je bil presenečen. »Mislil sem, da si proti, da bi krivdo naprtili Terryju Dayu?« »Bila sem, ampak zdaj sem ga spoznala in zdaj vem več o njem.« »Potemtakem misliš, da bi storilec vseeno lahko bil Terry?« »Zakaj pa ne?« »Zato ker potrebujemo strategijo, ne pa slepo zasliševanje, ne da bi vedeli, kdo je naš in kdo ne. Mu verjameva? Poroto moramo samo prepričati, da mu bo verjela. Če jo bomo poskušali prepričati, da je lažnivec, ker je morilec, bomo veliko tvegali, ker je edini dokaz tvoj sum. S tem bi se še Ronnie strinjal.« »Kaj torej predlagaš?« »Preprosto rešitev. Poizvediva, zakaj nam je bilo tole zamolčano. Zase vem, kam grem, pa tudi tebe bi nekaj prosil. Pozanimaj se, kje je Monica, čuden občutek imam. Ni poklicala, da je zbolela, in to ji ni čisto nič podobno.« »Vem, tole tudi meni ni všeč,« je tiho odvrnila. »Nekaj je narobe.« 47 Sam je molčal vso pot do doma Julie McGovern, Charlotte, mlada detektivka, je sedela ob njem na sovoznikovem sedežu. Poskusila je začeti pogovor, da bi prelomila čudaško tišino. »Slišala sem, da je tvoj brat kazenski branilec,« je rekla. »Ja.« Charlotte je čakala, da bo povedal kaj več, ker pa je Sam vztrajno molčal, je obupala in raje strmela skozi okno, v mešanico starega in novega, ulice vrstnih in skupke novozgrajenih hiš, kjer so stare porušili, da bi naredili prostor novim. Dolge nize hiš ob tlakovanih ulicah so nadomestile samostojne pritlične opečnate hiše, obdane s trato, vse pa so povezovale ozke uličice, odlična skrivališča za razpečevalce mamil. V najtemnejših kotih so bile ulične svetilke razbite, pot je kazal le brezobličen asfalt. Ko sta prišla bliže predmestju, so ulice postale širše, hiše so stale dlje od ceste. »Se opravičujem, če sem nesramen,« je rekel Sam. »Danes sem zelo zamišljen. Sinoči sem imel incident s svojo sestro, no, in to mi ne da miru.« Pogledal jo je. »Midva z bratom te zanimava? Nimava istega pogleda na svoji karieri. Povrhu je še odvetnik Ronnieja Bagleyja. Težko bi se razumela.« »Te to moti?« »Rekel bom le to, da sem že naveličan, ker se večno prepirava zaradi ene in iste stvari.« Charlotte se je zamislila, potem pa rekla: »Je tvoj brat iskren?« »Ja,« je brez oklevanja odvrnil Sam. »Včasih igra umazano in mislim, da ne upošteva vseh pravil, ampak je pa iskren, brez vsakršnega dvoma.« »Zakaj te potem moti, da zastopa Ronnieja Bagleyja? Kaj, če bi Ronnie izbral katerega drugega odvetnika, ki se z jezikom prebije čez primer in primora priče k laganju samo zato, da bi zmagal? Zdaj vsaj vsi igramo pošteno in dobili bomo pošten izid, kakršenkoli že bo.« Sam se je zamislil nad povedanim, potem pa se je zasmejal. »O tem nikoli nisem razmišljal na takšen način.« »Vedno obstaja drugačen način,« je rekla. Sam se je smehljal, ko sta prispela do Juliejine hiše. Opazil je, da je novinarjev manj, prisoten je bil le en televizijski kamerman. Ko je Sam zapeljal na privoz in sta s Charlotte splezala iz avta, so se objektivi obrnili proti njima. Skupaj sta odšla k vhodnim vratom, uniformiran policist pri ograji je skrbel, da so vstopali le policisti in družinski člani. Pri vratih ju je pričakala policistka za pomoč družinam v stiski. »Kakšno je stanje?« je šepetaje vprašal Sam. »Manj jezno kot včeraj.« Ko je Sam vstopil, je takoj doumel, kaj je mislila policistka. Včeraj je vladalo mrzlično stanje, vsi so hoteli vedeti, kje je Julie, ozračje je bilo jezno, deloma je odražalo stisko. Danes je bilo vse mirno in tiho, Juliejina starša sta sedela na stolu in strmela predse. Čakala sta. Sama sta oba pogledala z očmi, polnimi obupa, spraševala sta se, ali jima je prišel povedat slabo novico. Sam je obžalujoče odkimal. »Žal mi je, nobenih novih informacij nimam.« S Charlotte sta sedla in Sam je iz žepa potegnil prozorno plastično vrečico. V njej je bila fotografija. »Povedali ste nam, da Julie ni imela fanta.« Juliejina starša sta se spogledala. Sam ju je pozorno opazoval, če bi s pogledom karkoli izdala, če bi kateri od njiju kaj prikrival, a videl je le zmedenost. Prvi je spregovoril oče. »Domov ni nikoli pripeljala nobenega fanta, prav tako ni nobenega omenila.« Sam jima je pokazal fotografijo. »Poznata tega fanta?« Juliejinemu očetu so trepetale roke, ko si je ogledoval sliko. Stisnil je čeljusti in sliko podal svoji ženi, ki je samo odkimala. »Ne, še nikoli ga nisem videl,« je povedal oče. »Fotografija je bila pritrjena na poličko za računalniškim monitorjem,« je povedala Charlotte. »Na mizi je imela tudi nekaj papirčkov z risbami srčkov.« »Najstnica je,« je spregovorila Juliejina mati. »Normalno je, da ima simpatije.« Potem se je namrščila. »Zadnje čase je bila Julie zelo tiha. Skrbelo naju je že, vendar je najstnica, takšne pač so, kajne? Čemerne, tihe. Ampak tega fanta ne poznava.« »In kdo je?« je vprašal Juliejin oče. »Mislite, da je povezan z Juliejinim izginotjem?« Sam je pomislil, kako bi odgovoril, ker v resnici tudi sam ni vedel. Le nekaj je bilo na sliki, kar mu ni dalo miru. »Včasih moramo posamezne možnosti izločiti, da vidimo, katere bodo ostale. In to počnem tudi jaz, tega fanta poskušam izločiti.« Sam je vstal, da bi se poslovil, Juliejina starša sta še naprej sedela. Sam je prepoznal pogled v njunih očeh. Čakala sta in njuno življenje bo eno samo čakanje, dokler ne bodo našli Julie. Čakanje, razmišljanje, upanje, predstavljanje, groza, dokler ne bosta sčasoma prišla do dokončnega zaključka – ko bosta sprejela, da Julie ni več. * Joe je korakal sem in tja pred sodno dvorano številka 4. Gina je šla do Monicinega stanovanja, da bi preverila, ali je tam, Joe pa je čakal Kim Reader. Na hodniku je bilo tiho. Bil je že skoraj čas kosila, ljudje so se porazgubili, ostali so le še tisti, ki so bili najnižje na plačilni lestvici. Skozi visoka okna je imel Joe pogled na Crown Square, sončni žarki so sijali na restavracije s steaki in na stopnišče pred sodiščem, kamor so pisarniški delavci hodili na toplo, njihov položaj so izdajali oblački cigaretnega dima. Joe je za seboj zaslišal hrup, glasove in potem še odpiranje vrat. Ko se je obrnil, je zagledal branilca, lasuljo je imel postrani poveznjeno na glavo, pogovarjal se je s stranko, ki mu je sledila in bila videti zadovoljna z razpletom v dvorani. Kmalu bo prišla še Kim. Imel je prav. Kim je prikorakala iz dvorane, v roki je nosila majhen kovček, v katerem je imela vse svoje primere. Ko je šla mimo branilca in njegovega klienta, sta obmolknila, obtoženčev nasmešek je postal posmehljiv. Ko je Kim zagledala Joeja, je pogledala proti obtoženemu in zavila z očmi. »Najlepše jutro v njegovem življenju, kaj?« je pripomnil Joe, ki je sledil njenemu pogledu. Obtoženca je zdaj objemalo dekle v hipsterskih kavbojkah. »Še ena zadnja priložnost,« je rekla Kim. »Če si boš natančno ogledal blondinko, ki ga objema, boš nad njenim očesom opazil brazgotino. On ji jo je zadal, s steklenico. Pisala je sodišču, da želi prevzeti del krivde nase, zdaj pa sta spet vsa zaljubljena. A trajalo ne bo dolgo in nihče ne ve, kaj bo utrpela, ko bo alkohol spet povzročil nejevoljo.« »Njihovih življenj ne moremo spremeniti, Kim. Tu in tam se samo prikažemo, potem pa spet poniknemo. Naj ti ne pride do živega.« Nasmehnil se je. »Torej še vedno govoriš z mano?« »Kaj, a zato, ker si se me zjutraj po hitrem postopku znebil ali zaradi Terryja Daya?« Vrnila mu je nasmešek. »Moje srce te bo preživelo, Joe Parker, kar pa zadeva Terryja Daya, sem vajena tvojih igric. Želim si le, da bi bil Joe-odvetnik malce bolj podoben Joeju … no, saj veš.« Zardela je. »In ko sva že pri nasilju,« je nadaljevala in se ozrla k pobotanima ljubimcema, »tvoje oko danes ne izgleda nič bolje.« »Zacelilo se bo. In izvedel sem, kdo me je napadel.« »Kdo?« »Oče žrtve, ki jo je ubila ena od mojih strank. Mislim, da se ne bo ponovilo, me je pa opozoril na Terryja Daya.« »No, potem pa mi povej, kaj je povedal Terry Day, razen če si prišel samo zato, da bi me počastil s kosilom.« Joe se je zasmejal. »Najbrž res zvenim malce … kako se že reče?« »Sfokusiran?« »Ja, sfokusiran, vendar pa mi s tabo ni treba govoriti o tem, kar mi je povedal Terry Day.« »Nisi mogel poklicati na tožilstvo?« »Ne.« »Zakaj ne?« »Zato ker bi rad videl izraz na tvojem obrazu, ko ti bom povedal.« »Dobro veš, da ne maram trikov. Mislila sem, da drug drugega bolje poznava.« »Saj se. Poznam Kim Reader, ki ne nosi obleke, a med deveto in peto si drugačna.« Kim je postala zamišljena, ko je videla proti njima prihajati obtoženega in njegovo punco, ki se ga je oklepala za roko. »Lahko greva kam drugam?« je vprašala in odšla v drugo smer, Joe pa ji je sledil. Rob halje se ji je dvigal, da je spominjal na netopirjeva krila, in tudi rep lasulje se ji je med hojo zibal sem in tja. Pristala sta v majhni posvetovalnici, premogla je le mizo in štiri stole. Joe je zaprl vrata, Kim pa je snela lasuljo in jo odložila na mizo, potem pa si je vzela trenutek in si poravnala lase. »Bedasta reč,« je pripomnila. »Zaradi nje me vse srbi in sploh nima smisla, da si urejam pričesko, ker sem zaradi nje večno skuštrana.« »Tudi tako si dovolj čedna,« je rekel Joe. Nasmehnila se je. »Mislila sem, da jaz osvajam tebe.« »Včasih si želim, da bi ti uspelo.« »Pa sicer?« »Se spomnim na tvojega zaročenca.« Kim je začela na prstu vrteti zaročni prstan. »No, povej, kaj je tako nujnega?« »Bi mi v zvezi s Terryjem Dayem rada kaj povedala?« »O čem pa govoriš?« »Tožba temelji na domnevi, da sta Carrie in Grace mrtvi.« »Za umor gre, mislim, da izbira drugačnih besed ni pomembna.« »Zakaj ti ni potem nihče povedal, da je ta Terry Day videl tvoji preminuli žrtvi, odkar sta domnevno mrtvi?« Kim je odprla usta in že hotela nekaj reči, a si je premislila. Nagubala je čelo. »Kaj hočeš povedati?« je vprašala nato, zvenela je zbegano. »Zgolj to, da je Terry Day prejšnji teden v Cathedral Gardens videl Carrie in Grace. In preden me obtožiš, da sem mu jaz te besede položil v usta, naj povem, da sem pogovor posnel, in med drugim je povedal, da je o tem obvestil policijo. Če jo je res, te je zagotovo obvestila.« Kim so se lica obarvala rdeče, ustnice je stiskala še malce bolj kot prej. »Prvič slišim za tole.« »Se strinjaš, da primer sploh ne obstaja, če ima Terry prav? Ostane ti le ženska, ki je zbežala od pijanskega in nasilnega partnerja.« Kim je izvlekla stol in sedla. Joe je sedel nasproti njej. »Kako veš, da govori resnico?« je vprašala. »To sploh ni važno, kajne? Če govori resnico, je tvoj primer splaval po vodi. Če laže, je patološki lažnivec, iskalec pozornosti, zato ne more biti zanesljiva priča.« »Za tole prvič slišim. Če bi za tole vedela, bi informacijo delila s teboj, to veš.« »Zakaj ti potem policija tega ni povedala?« »To bom pa še ugotovila,« je rekla, lesk v njenih očeh pa je Joeju pravil, da bo nekdo prav kmalu dobil klic, ki mu bo pokvaril kosilo. 48 Sam je izstopil iz avta, Charlotte tudi. Sam si je zapel suknjič, ob pišu hladnega vetra je zadrhtel. Bila sta na barju med valečimi se golimi hribi, ki so obdajali mesto. Gledala sta proti hiši Gilly Henderson, drugega pogrešanega dekleta. Domove preostalih treh sta že obiskala in Sam je v vseh hišah pokazal fotografijo mladeniča, ki so jo našli za Juliejinim monitorjem. Vsakič ko so se odprla vrata, sta na obrazu staršev zagledala enak izraz – mešanico strahu in upanja v pričakovanju, da bodo izvedeli novico, ki jih je je bila groza. Njihova reakcija je bila prav tako podobna, deloma polna olajšanja, ker je njihovo čeprav pičlo upanje še vedno ostajalo živo. Tudi njihovi odgovori so bili enaki – fanta niso videli še nikoli prej. Charlotte se je pridružila Samu, ki si je ogledoval hišo Gilly Henderson. Parkirala sta na kolovozu, dveh blatnih kolesnicah v temni robustni travi. Na travniku ob njima so se pasle ovce, niže spodaj ob vznožju pobočja je stala dvonadstropna kmečka hiša s temno streho. Zgornja okna so spominjala na line, na nekdanjem podstrešju so bile spalnice. »Si prepričana, da sva prav prišla?« je vprašal Sam. Vsenaokrog, kamorkoli je pogledal, ga je obdajalo temno zelenje, močvirsko ločje in trava, ki je valovalo v vetru, saj ni bilo nobenih dreves, ki bi ga upočasnila. Tu in tam so stali kamniti suhozidi, gladine mlak, rezervoarjev, ki jih je ustvarila dolina, so se lesketale. Ena pot je vodila čez vzpetino in se spustila v Yorkshire na drugi strani. Na drugi strani se je razprostiral siv Manchester, kot madež za pustimi zelenimi hribi. »Nekoč sem že bila tukaj,« je povedala Charlotte. »Dekletov oče je bil eden od tožilcev v Grantovem primeru. Bill Henderson. Prijeten možakar. Rekel je, da bi se lahko upokojil, ampak pravniška služba mu je nudila varnost, da se je lahko predajal temu, ovčji farmi, in se občasno umaknil pred vsem.« »Težko bi mu zameril,« je pripomnil Sam, ki se je še vedno razgledoval. »Pridi sem novembra, ko brije veter in lije. Morda boš drugačnega mnenja,« je odvrnila Charlotte. »Kaj bova, če bova dobila še en ne?« »Obiskala bova Juliejine prijatelje,« je rekel Sam. »Če nihče ne ve, kdo je, potem bo postal samo še bolj sumljiv.« »Mogoče pa je samo neki lušten fant, ki ga je nekje videla, na kakšni spletni strani ali kaj podobnega. Punce počnejo takšne stvari.« »Mogoče,« je odvrnil Sam, a občutek mu je pravil, da ni šlo samo za to. Odpravila sta se po poti, ki je vodila k hiši, vrata so se odprla, še preden sta prispela do njih. »Sem detektiv Parker,« se je predstavil Sam, »in to je detektivka Glover.« Oba sta v rokah držala izkaznico in se smehljala, da bi Gillyjini materi dala jasno vedeti, da ne prinašata slabih novic. »Oprostite,« je rekla, »za hip sem pomislila … no, saj veste.« »Razumeva,« je nežno rekel Sam. »Prišla sva vas nekaj vprašat.« Izvlekel je fotografijo. »Poznate tega fanta?« Fotografijo mu je vzela iz rok in si jo skozi prozorno plastiko natančno ogledala, preden je odkimala. »Ne, ne poznam ga.« Za njo se je zaslišal hrup, koraki na stopnicah, in Sam je zagledal mlado žensko, starejšo različico pogrešane. Gillyjina sestra. Mama je proti njej pomolila sliko. »Rachel, ali poznaš tega fanta?« Rachel je prišla bliže in vzela sliko materi iz rok. Najprej se je namrščila, potem pa je jezno prhnila. »Kakšen čudak. Kaj pa hoče?« »Ga poznate?« je z zanimanjem vprašal Sam. »Ne, ne poznam ga, je pa on poskušal spoznati mene,« je rekla. »Lahko pojasnite?« »Ni veliko za pojasniti. Z mano je stopil v stik na internetu, preko mojega profila, rekel je, da me je že večkrat videl, da mu je všeč, kar počnem, jahanje in podobno, vendar mu nisem verjela. Pa tudi rahlo strašljiv je bil. Sprva mi je laskalo, a od vsega začetka je bil preveč domačen, kot da bi se mu strašno mudilo izvedeti vse o meni.« »Kdaj je bilo to?« Pomislila je, potem pa rekla: »Pred kakšnim letom. Zdi se mi, da je mislil, da sem mlajša, slika je bila starejša. Takrat sem imela daljše lase, bolj sem bila podobna Gilly. Morda je mislil, da sem ona.« In potem se ji je posvetilo, zakaj postavljata ta vprašanja. »Je to povezano z Gilly? Mislite, da je vpleten v njeno izginotje?« »Ne vemo,« je odvrnil Sam, »želimo pa raziskati.« Sam ji je vzel fotografijo. »Se spomnite kakšne osebne podrobnosti o njem? Ime? Od kod je bil?« »Hotel je, da bi se dobila,« je povedala Rachel, njena mati pa jo je gledala s široko razprtimi očmi. »Zakaj nisi nič povedala?« je vprašala. »Kaj pa bi lahko povedala? Da sem nekemu fantu všeč in da bi me rad povabil ven? Tudi to se dogaja, veš, zgodilo pa se je več mesecev pred Gillyjinim izginotjem. Ali obstaja povezava?« »Kje je hotel, da bi se dobila?« je vprašal Sam. »Ne spomnim se. Od tega je že dolgo.« »Kaj je rekel, ko je prvič stopil v stik z vami?« »Da me pozna preko ene od mojih prijateljic, Claire, ko pa sem jo o tem povprašala, je rekla, da ga ne pozna. Le za prijateljstvo na profilu jo je prosil, saj veste, kako je. Lepo je imeti veliko prijateljev, zato je njegovo prošnjo sprejela, jaz pa tudi, ampak potem se je spustil na preveč oseben nivo.« »Kako to mislite?« Zardela je. »Postavljal mi je vprašanja. Kaj mi je všeč in podobno.« »Glede spolnosti?« Pogledala je mater. »Nameravala sem ga blokirati, vendar ga nisem mogla najti. Najbrž je on blokiral mene.« »Lahko preverite Clairin profil, če je morda še vedno na seznamu njenih prijateljev?« »Če me je blokiral, ga ne bom mogla videti, lahko pa ji pošljem sporočilo,« je rekla. »Grem po telefon.« Rachel je odšla po stopnicah navzgor, njena mati pa je pogledala Sama. Bila je presenečena. »Vse to prvič slišim. Resnično mislite, da bi lahko bil povezan z Gillyjinim izginotjem?« Sam si je želel reči, da ga v zvezi s sliko resnično nekaj muči, vendar pa še ni vedel, kaj. Prvo pravilo pri delu s pričami je zapovedovalo, da ne sme vzbujati lažnega upanja, zato je molčal. Dobro novico se sme povedati šele, ko je dokončna, 'morda-je' pa je treba prepustiti času, da ga zabriše. »Vse preverjamo,« je odvrnil Sam. »Tole fotografijo smo našli, skupaj z drugimi stvarmi.« Sam je videl, da je ženska opazila njegovo izmikanje, a je molčala, dokler se ni Rachel vrnila po stopnicah. »Poslala sem ji sporočilo, ali ona kaj ve,« je povedala Rachel. »Povedala vam bom, kaj mi bo odpisala.« »Raje vas bom prosil za Clairine podatke, da se bom lahko osebno pogovoril z njo.« Rachel je vzela listič papirja in potem ko je v predalu našla pisalo, je zapisala prijateljičino ime in naslov. Sam je pogledal listič, potem se je obema zahvalil, nato pa sta s Charlotte stopila ven v svežino barja. Med hojo proti avtu je Charlotte vprašala: »Kaj si misliš?« »Da gre za neko povezavo.« »Ampak kako to, da si opazil fotografijo?« »Ne vem, nekaj na njej mi ne da miru,« je odvrnil Sam. »Prepričan sem, da sem v bližini računalnika videl nekaj pomembnega, nikakor pa ne morem dojeti, zakaj sem to opazil. Zdaj imam občutek, da moram to ugotoviti.« »Gre za klasično snubitveno vedenje,« je povedala Charlotte, govorila je tiho. »Cilj so najstnice in počasno napeljevanje na spolnost, da bi razkrile svoje skrivnosti. Priskrbijo si nekaj fotografij, intimnih, in ne mine dolgo, ko se najstnica odpravi na zmenek s seksi fantom, le malce starejšim od sebe, ko pa pride tja, se pred njo pojavi starec, ki jo lahko z izsiljevanjem primora v vsakršno početje, ker pozna vse njene skrivnosti.« »Torej misliš, da je ta fotografija zgolj vaba?« Charlotte mu je vzela fotografijo iz rok in si jo natančno ogledala. Potem je obstala in privzdignila obrvi. »Zagotovo,« je rekla. »Ni mi jasno, kako nismo tega opazili že prej.« »Česa?« »Poglej slike na steni za fantom.« Sam je gledal slike in se trudil ugotoviti, kaj je opazila Charlotte. Fotografija je prikazovala mladega fanta z moderno pričesko, na vitkem telesu je nosil majico s kratkimi rokavi, zaradi bliskavice še bolj sijočih barv. V kontrastu se je stena za njim zdela temna, ves sijaj sta nase potegnila njegovo telo in obraz. »Ničesar ne opazim. Na slikah so le športne ekipe. Zabavajo se, proslavljajo.« »Ja, ampak ekipe katerega športa?« »Ne razločim ga.« »Ne vidi se dobro, ampak nekateri igralci v rokah držijo čelado,« je pojasnila Charlotte. »Podobne so hokejskim, na polici pa je viden del žoge. Žoge za ragbi.« »Si prepričana?« je vprašal Sam in pogledal pobliže. »Ali je ameriški nogomet?« Sam jo je pogledal. »Mislim, da imaš prav.« »Ta fant je Američan,« je nadaljevala Charlotte. »Profila ni težko ponarediti. Na spletu je potrebno le poiskati sliko čednega najstnika z javnim profilom in skopirati njegove slike, potem pa ustvariti nov profil in te slike naložiti kot svoje, pa že imaš povsem novo osebnost. Mlad je in čeden. Vse ostalo je samo raziskovanje. Izbereš svojo tarčo, poizveš, kaj ji všeč, in jo pritegneš.« »Pa so najstnice res tako lahkoverne?« »Najstnice so takšne kot najstniki. Čustva in potrebe odraslih jih zadenejo kot topovska krogla, postanejo zmedeni in nerazsodni. Zato potrebujejo nekoga, ki jih usmerja, tako pa se hitro znajdejo v pasti. Nekoč sem delala v enoti za spolne prestopke in vsi neuravnovešenci so enaki. Nase gledajo kot na učitelje, vsi si želijo, da bi se njihove žrtve iz deklet prelevile v ženske, ko pa se to končno zgodi, jim ženska, v katero se je spremenilo dekle, pogosto ni všeč, ker te ženske sprevidijo, kdo je njihov snubec v resnici – zlorabljevalec. Ti pomilovanja vredni posamezniki si želijo občudovanja, zato izbirajo žrtve, ki jih zlahka zavedejo in prisilijo v početje, zaradi katerega si ga potem ne bodo upale naznaniti.« »Ampak v teh primerih ne gre samo za zapeljevanje,« je rekel Sam. »Dekleta so izginila.« 49 Joe je pogledal Gino, ki je planila v pisarno. »Kaj je narobe?« »Za Monico gre. Doma je ni in vsakič ko jo pokličem, se takoj oglasi avtomatska tajnica, kot bi imela telefon izključen.« »In v firmo zagotovo ni poklicala?« »Ne, z vsemi sem govorila.« Joe se je namrščil. »To ji ni niti malo podobno.« »Mlada je, mesto pa je veliko. Je morda sinoči predivje žurirala?« »Se ti zdi takšna?« Gina ni odgovorila. »Tudi meni ne.« »Skrbi me, Joe.« »Kaj misliš, da bi morala narediti?« »Policije še nima smisla klicati,« je odvrnila Gina. »Kaj ji lahko poveva? Da mlada samska ženska ni prišla v službo?« »Bi pa morala obvestiti njene starše. Imamo njihovo telefonsko številko?« »Nekje prav gotovo,« je pripomnila Gina. »Prepričan sem, da je z Monico vse v redu,« je rekel Joe in se pomirjujoče nasmehnil. »OK, verjamem ti,« je rekla, potem pa: »Povej, kako je bilo s Kim? Kaj pravi tvoja ljubica?« »Ni moja ljubica.« »Pa še bo.« »Kot načrtovalka zvez me menda ja ne bi potiskala proti zaročeni ženski?« »Prav, če se zanjo nočeš boriti.« Joe je smeje zmajal z glavo. Všeč mu je bilo, kako se Gina pogovarja z njim. Vsi drugi so se do njega vedli kot do šefa, a vedel je, da Gina v njem še vedno vidi vzpenjajočega se mladega odvetnika, ki je pretresal njene preiskave. »Kim ni vedela, da bi Terry Day govoril s policijo.« »Ji verjameš?« »Poznala si jo že, ko si še delala pri policiji. Kaj ste si mislili o njej?« »Da je dobra, kadar si to želi, a merila je rahlo preveč naravnost, če me razumeš. Želeli smo si, da bi nas bolj podprla.« »Ampak to ni njena služba, je tako, in zato jo kot odvetnico občudujem. Kim zna biti brezobzirna, je pa poštena.« »Torej je policija Terryjevo novico ohranila zase?« je vprašala Gina. »To je poredno.« »Nisi pa presenečena?« »Preseneča me le to, da misli, da se bo izmazala. Ko delaš pri policiji, moraš znati prepoznati, kaj se lahko vrne in te udari. Terry Day bi spregovoril slej ko prej. Je policija hotela, da bi tole prišlo na dan med sojenjem, da bi sodnik lajal na policijo, zakaj jih o tem ni obvestila že prej?« Izdihnila je. »Torej, kaj zdaj?« »Pogovorila se bova z Ronniejem. Povedal mu bom, kaj nama je povedal Terry, in rad bi izvedel, ali so za to vedeli Mahoni. Sama veš, kako delajo – s pričami so govorili, še preden je bil Ronnie obtožen. Obrambo so imeli že pripravljeno, pa vendar jih je Ronnie zašil, ko je hotel mene. Nekaj se ne ujema.« Pogledal je na uro. »Ronnie bo vsak čas tukaj.« Na Joejevi mizi je zazvonil telefon. Dvignil je slušalko in nekaj sekund poslušal, nato je rekel: »Pošlji ga gor.« Nasmehnil se je Gini. »Ronnie je, točen kot vedno, torej ima vsaj eno dobro lastnost.« Gina je stopila proč od vrat, da je Ronnie lahko vstopil. Obliznil si je ustnice in si šel z roko skozi lase, da bi si jih pogladil. Pogled je imel divji, celo vznemirjen, oči pa pordele, kot bi včeraj dolgo bedel. Joe je pomignil proti stolu. Ronnie je sedel, Gina pa je sedla na okensko polico za Joejem. »Kaj je tako nujnega?« je vprašal Ronnie in se nemirno presedal. »Terry Day,« je povedal Joe. Ronnie je globoko vdihnil. »Kaj v zvezi z njim?« »Pripovedovati zna nadvse zanimive zgodbice. Ena od njih vam bo pomagala in pomislil sem, da boste dobro novico hoteli slišati osebno.« Ronnie je prebledel in pogledal v strop. Joe je opazoval njegove drhteče nosnice, Ronniejev odziv ga je zmedel. Ko je Ronnie spet pogledal dol, je rekel: »Lepo sem vam povedal, da ga pustite pri miru,« je zasikal. »Ampak saj sploh ne veste, kaj vam bom povedal.« »Nočem slišati.« »Moja naloga je, da pripravim vašo obrambo. In zdaj jo imate.« »Ne, vaša naloga je, da naredite, kar vam rečem,« je odvrnil Ronnie, glas je povzdignil in s pestmi udaril po naslonjalih stola. »Jaz sem stranka. Tako to gre.« »Ne, ne gre tako, Ronnie,« je odgovoril Joe, nadvse mirno in nekoliko počasneje, kar je bila krinka za jezo, ki je naraščala v njem. »Če želite nekoga, da po vaših navodilih skače okrog, lahko to počnete sami.« Joe je na rami začutil Ginino roko, a se je je otresel. »Naj vam nekaj povem, Ronnie. Za vas mi je vseeno. Mar mi ni za nobeno stranko. Takšni pač smo odvetniki. Mar mi je le zase in ni mi vseeno, kako opravljam svoje delo. Če boste obsojeni, me bo zanimalo samo to, ali sem storil vse, kar sem lahko. Če sem, boste pač morali sprejeti sodbo, ki vas bo doletela. Če bom svoje delo opravil dobro, me ne bo niti malo skrbelo za vas, ko vas bo beli kombi odpeljal nazaj v Strangeways.« Ronnie je molčal. »Zato nikar ne mislite, da bom počel samo to, kar si želite vi, ker bi to pomenilo, da slabo opravljam svoje delo.« Ronnie je samo prekrižal roke, Joe pa je jezno udaril po mizi. »Zdaj boste vi poslušali mene, Ronnie,« je rekel. »Danes sem vam pomagal. Govoril sem s tožilko, povedal sem ji, kar je Terry povedal meni. Tega ni vedela, zato to sedaj vpliva na celoten primer, namreč, če Terry govori resnico, obsodbe ne more doseči, kar pomeni, da bo tožbo umaknila. Tako da bi mi lahko pokazali vsaj malce hvaležnosti.« »Jaz nisem hotel, da bi govorili s Terryjem Dayem,« se ni dal Ronnie. Joe je nekaj trenutkov samo strmel v Ronnieja, potem je zmajal z glavo. »Vdam se. Za vaše življenje gre, ne za moje. Jaz bom dobil plačilo in živel naprej.« »Spremenili ste se,« je pripomnil Ronnie. »Ne poznate me,« je odvrnil Joe. »Pa vas, bolje kot mislite. Le spomnite se ne.« »Kaj hočete povedati? Sva se že kdaj srečala? Sem vas zastopal?« »Če se ne spomnite, ni pomembno.« Joe ga je jezno motril. Za uganke res ni bil pri volji. »Zakaj me niste vprašali, kaj mi je povedal Terry Day?« Ronnie je stisnil čeljusti, odgovoril ni. Joe se je potrudil in omehčal ton svojega glasu. »Terry Day je rekel, da je prejšnji teden videl Carrie in Grace.« Na Ronniejevem obrazu je zaznal komaj opazen odziv. Le veki sta mu rahlo trenili. »In to ne pomeni le tega, da vas ne morejo tožiti, pač pa tudi, da je vaša hčerka morda še vedno živa.« Ronnie je pogledal v tla. Joe je spet zmajal z glavo, na stolu se je naslonil nazaj. Pogledal je Gino, zdela se je enako zmedena. Ronnie je spet pogledal gor. »Rekel sem vam, da ne govorite s Terryjem Dayem.« »Tega, kar mi je povedal, ne morem preprosto pozabiti.« »Torej sva zaključila.« »Prosim?« »Slišali ste me. Konec je.« Ronnie je vstal. »Kam greste?« »Če vam povem, boste komu povedali?« Joe si je šel z roko skozi lase. Iznenada je postal silno utrujen. »Ne, ne bom.« »Grem, odhajam. Dovolj imam.« »Vam to, da je vaša hčerka morda še živa, ne pomeni prav nič?« Ronnieju je zastal korak. Pogledal je Joeja, potem še Gino. »Kje pa je druga lepotička? Monica.« »Prosim?« »Prijetna za oko. In imela je tako ljubke lase.« Zarežal se je. »Pardon, ima tako ljubke lase. Kot ste rekli, paziti moram na preteklik.« In potem je odšel skozi vrata. »Ronnie, vrnite se,« je zaklical Joe. V odgovor je dobil le odmev Ronniejevih korakov na stopnicah. Ko je Joe pogledal Gino, je opazil, da je bleda kot stena. Kako je Ronnie vedel, da Monica ni prišla v službo? »Poklical bom brata. Vključiti morava policijo.« 50 Sam je iz avta poklical inšpektorico Evansovo. Ko se je oglasila, je rekel: »Morda imamo nekaj.« Povedal ji je za povezavo v zvezi s fotografijo. Ko je Sam končal klic, je Charlotte vprašala: »Kaj je rekla?« »Naj slediva sledi in jo sproti obveščava.« »Torej greva k prijateljici Gillyjine sestre?« Pogledala je v beležko. »Claire?« Sam je prikimal. »Slika je vez in kdorkoli že se skriva za tem profilom, je najprej stopil v stik s Claire in šele nato z Gilly.« Vozila sta se molče, skozi mestno središče in gnečo avtobusov, taksijev in nakupovalcev, ki so obžalovali, da so se v mesto odpravili z avtomobilom, preden sta zapeljala v prostrano predmestje in potem na ulico dvonadstropnih dvojčkov, spodnja etaža je bila iz rdeče opeke, zgornja obdana s kamenjem, obrnjeni pa so bili proti zelenemu igrišču lokalne osnovne šole. »Imava pravi naslov?« je zanimalo Charlotte. »Zakaj?« »Poglej okoli sebe. Rachel Henderson je ljubiteljica konjev, odvetnikova hči. Ta soseska se mi ne zdi takšna, da bi v njej živele njene prijateljice.« Ko sta upočasnila in ustavila pred številko hiše, navedeno na lističu, je Sam pomignil proti paru črnih jahalnih škornjev pred vrati na strani hiše. Na njih je bilo blato, zdelo se je, da jih je njihova lastnica namerno pustila zunaj, da bi se posušili. »Pri teh letih jih vežejo skupna zanimanja. Razlike bodo prišle bolj do izraza, ko bodo starejše.« »Zelo globoko,« je pripomnila Charlotte in se rahlo nasmehnila. Ko sta hodila po privozu, so se vrata na strani hiše odprla, skoznje je stopila rdečelaska, njena polt pa je sporočala, da je kljub mrazu veliko časa preživela zunaj, kajti lica je imela zelo pordela. »Vama lahko pomagam?« je vprašala. Sam ji je pokazal službeno izkaznico. »S Claire bi se rada pogovorila.« Ženska je bila osupla. »Kaj pa je naredila?« »Nič, upava, da nama bo lahko pomagala v zvezi z izginotjem Gilly Henderson.« Ženska je žalostno zmajala z glavo. »Strašna reč. Uboga Gilly. Sicer je nisem dobro poznala, toda njena sestra, Rachel, je prijetno dekle. Pametna je, bistra.« Zavpila je proti kuhinji. »Claire? Policija te išče, v zvezi z Gilly.« Čez nekaj sekund se je prikazalo dekle z živo rdečimi lasmi, razmršenimi od jahalne čelade, še vedno je imela oblečene blatne jahalne hlače. »Dobila sem Rachelino sporočilo.« Sam je pogledal Clairino mater. »S Claire bi se rada pogovorila na samem.« »Raje bi videla, da sem prisotna.« »Claire, koliko si stara?« Pogledala je svojo mamo. »Šestnajst.« »Bi se raje pogovorila na štiri oči?« Claire je spet pogledala mater in odkimala. »Ne, v redu je.« Sam ji je podal fotografijo mladeniča. »Ga poznaš?« Claire je rahlo zardela, njena mama pa je jezno pihnila. »Njega?« je vprašala Clairina mati. »Vedela sem, da se bo spet znašel v težavah.« »Vi torej poznate to osebo?« je bil presenečen Sam. »Jaz ne,« je odvrnila, »vi pa bi jo morali, ker policija ve o njem vse.« Sam in Charlotte sta vstopila v dnevni prostor z roza preprogo in črtastimi tapetami s cvetlično borduro. Na vseh vidnih policah so bile družinske slike, eno steno so krasile trofeje in rozete. Ko sta sedla, je Sam pokazal na razstavljene reči. »Očitno zelo dobro jezdiš.« Claire je sledila njegovemu pogledu. »Rada imam konje. Tako sem spoznala Rachel in Gilly, prihajamo v iste hleve. Onidve imata svojega konja, jaz pa samo pomagam, ampak Rachel ve, da znam dobro jezditi.« Sam je proti njej pomolil fotografijo. »Pripoveduj mi o njem.« Claire je pogledala svojo mamo, ki je odobravajoče prikimala. Claire je globoko vdihnila in si z obraza popravila lase. »Z mano je stopil v stik na spletu. Rekel je, da me je videl pri hlevih in da ve, da sem Rachelina prijateljica. Povedal je tudi, da mu je Rachel všeč in se opravičil, ker me izrablja, da pa si želi preko mene spoznati Rachel.« »Kako si se počutila?« »Izkoriščeno, ampak fantje so včasih pač takšni, najprej govorijo s tabo, če jim je všeč kakšna tvoja prijateljica, da bi jo lažje spoznali.« »In kaj si naredila?« »Klepetala sva, saj veste, s sporočili in potem v klepetalnici, on pa me je neumorno gnjavil, naj ga omenim Rachel.« »Pa si ga?« »Sčasoma. Ampak Rachel ni bil všeč, zdel se ji je strašljiv. To ga ni osrečilo, njegova sporočila so postala jezna.« »Kdo je on?« »Rekel je, da mu je ime Billy, priimka se ne morem spomniti.« »In sta še vedno prijatelja?« »Ne.« »Tebi je bil všeč, kajne?« se je s prijaznim glasom oglasila Charlotte. »Všeč mi je bil tale,« je odvrnila Claire in pokazala na fotografijo. »Bil je seksi in zabaven, zdelo se je, da točno ve, kaj mi je všeč, potem pa mi je policija povedala, da sploh ni takšen, da je veliko starejši in nižje rasti. In da mu v resnici sploh ni ime Billy.« »Kaj se je zgodilo z njim?« je zanimalo Charlotte. Claire je pogledala svojo mater, potem pa v tla. »Pristala sem, da se dobiva. Šla naj bi nekam na prijeten sprehod, ampak …« Skomignila je. Clairina mati se je kratko in zagrenjeno zasmejala. »Jaz sem to preprečila,« je pojasnila. »Claire ni vedela, da preverjam, kaj počne na spletu, kadar je ni bilo doma, ravno zaradi takšnih stvari. Nekatere reči, o katerih sta govorila, so bile nagnusne. Claire zanje sploh vedeti ne bi smela.« »Mama!« Njena mama je samo zamahnila z roko. »Vesela bodi, da sem pravočasno izvedela.« »Kaj ste storili?« je vprašal Sam. »Dogovarjala sta se za srečanje, zato sem obvestila policijo. Vedela sem, da nekaj ni v redu.« »Kako to mislite?« Claire se je na stolu naslonila nazaj in prekrižala roke. »Povedati hoče, da takšnim fantom niso všeč dekleta, kakršna sem jaz.« Sam je pogledal Clairino mater, ki je samo stisnila ustnice. Claire je imela prav, čeprav je bilo boleče. »Torej, povej mi, kaj se je zgodilo s policijo?« je vprašal Sam. Spet je spregovorila Clairina mati. »Policija je rekla, da sta se za srečanje samo dogovarjala in da zato ne more narediti ničesar. Nič se še ni zgodilo. Kako je mogoče, da mora nekdo nekaj izpeljati, preden ga ujamejo? Torej se mora moja hči znajti v resnični nevarnosti, preden lahko kaj ukrenete.« Sam se je z njo strinjal, a diskutiranje o pravnih teorijah ga ni zanimalo. »Si Rachel povedala, da ni ta, za kogar se izdaja?« »Mama mi je rekla, da ne smem,« je odvrnila Claire. »Rekla je, da sem jo že brez tega dovolj osramotila.« Sam je zaprl oči, najraje bi se razjezil. Upal je, da se ni Gilly znašla v nevarnosti samo zato, ker ni bila posvarjena. »Mislil sem, da se je zanimal za Rachel,« je pripomnil Sam. »Kako to, da sta se za srečanje dogovarjala vidva?« Claire ni odgovorila, le prste je prepletala in gledala v tla. Tišino je prekinila njena mati. »Ker se mu je ponudila na pladnju,« je rekla in z gnusom v očeh pogledala svojo hčer. »Ponujala se mu je, mu obljubljala, kaj vse mu bo naredila.« Claire je planila pokonci in odvihrala iz sobe, za seboj je silovito zaloputnila vrata. Njena mati sprva ni rekla ničesar, Sam in Charlotte pa sta čakala, prepričana, da dolgo ne bo molčala. Nista se motila. »Oprostita,« je rekla, glas se ji je omehčal, »ampak res nisem mogla verjeti, da se je tako ogrozila, kljub vsem svarilom v zvezi z internetom in tujci; opozorilom, da slabi ljudje lahko zvenijo nadvse prijazno, kadar se skrivajo za tipkovnico, pa je vseeno nasedla.« Zmajala je z glavo. »Tudi sama sem bila nekoč v njenih letih, a bilo je drugače.« »Takrat svet ni bil takšen,« je odvrnil Sam. »Hvala vam za vaš čas. Zelo ste nama pomagali.« »Sem vama res?« »Res. Poiskali bomo vašo pritožbo in tako dobili njegovo ime.« »Samo še nekaj,« je rekla. »Povejte.« »Rekli ste, da ste prišli zaradi tega, kar se je zgodilo Gilly in pokazali ste sliko tega fanta. Mislite, da je povezan z Gillyjinim izginotjem?« »Fotografija je le še en delček preiskave,« je odgovoril Sam. Prijela se je za obraz. »Ne pravite ne, kar pomeni, da bi se to, kar se je zgodilo Gilly, lahko zgodilo Claire?« Sam ni zanikal dovolj hitro, ta možnost je namreč obstajala. Claire ni bila povezana s primerom Bena Granta, a to še ni pomenilo, da je ne bi mogla doleteti enaka usoda. Clairina mati je začela jokati in Sam je sklenil, da je čas, da se s Charlotte poslovita. Sama sta odšla iz hiše in ko sta se po potki oddaljevala od hiše, sta lahko slišala vpitje v njej. »Mislim, da sva pravkar odprla staro rano,« je pripomnila Charlotte. »In izvedela nekaj novega,« je odvrnil Sam. »Takoj ko se vrneva na postajo, bova preverila prijavo.« 51 Joe pol ure ni počel ničesar, le vrtel se je na stolu in razmišljal o Ronnieju Bagleyju. Dogajalo se je nekaj, kar mu ni bilo niti malo všeč in česar ni razumel. Zakaj se je Ronnie otepal vsega, kar bi lahko povedal Terry Day, četudi bi to zanj pomenilo najboljše? Njegova hčerka je bila živa, prav tako bi se otresel dosmrtne kazni. Morda zaradi krivde, ker je vedel, da se Terry Day moti? In če je Ronnie res bil kriv, zakaj ni tega preprosto priznal? Joe je odšel iz svoje pisarne, iskat je šel Gino. S telefonom v roki je sedela za svojo mizo. Ko se je prikazal na njenih vratih, ga je pogledala. »Monicina starša sta na poti v Manchester. Zaskrbljena sta.« Opazila je, da v roki drži jakno. »Kam greš?« »K Mahonom.« Gina ga je presenečeno pogledala. »Imajo informacije o Ronniejevi preteklosti,« je pojasnil. »Najbrž, ampak da greš k njim?« »O Ronnieju moram izvedeti več.« »Zakaj? Primer vodiš po svojih pravilih in ne na podlagi tega, kar je povedal njim.« »Ronnie je dvakrat omenil, da bi se ga moral spomniti. In zdaj je z mano zaključil. In tista pripomba o Monici, v pretekliku? Hoče, da nekaj izvem, iz nekega razloga pa mi tega noče povedati sam.« »Pa te bodo spustili noter?« »Gina, od njih sem samo odšel, nič drugega se ni zgodilo.« »Saj veš, kaj mislim. Vsi ne odidejo tako, kot si odšel ti.« Joe se je nasmehnil. »Hvala za skrb.« Ko je stopil na ulico, mu ni bilo treba pogledati gor, da bi se prepričal, da Gina gleda skozi okno. Hodil je mimo majhnega parka in ko je pogledal vanj, je presenečen opazil Ronnieja, ki je stal in gledal proti pisarni. »Usrane malo,« je pri sebi zamrmral Joe, potem pa zavil in odšel proti njemu. Ni bil prepričan, kaj se bo zgodilo in ali bo Ronnie sploh govoril z njim, ampak Ronnie se ni premaknil, ko se mu je približal. »Povejte mi, kaj veste o Monici,« je rekel Joe. Ronnie je najprej molčal, čez nekaj trenutkov pa je rekel: »Vse je vaša krivda.« »Kako to mislite, moja krivda?« »Zadevo bi morali preprečiti.« »V ugankah govorite, Ronnie. O čem govorite? Kaj bi moral preprečiti?« Ronnie je sedel na klop in glavo potisnil med kolena. »Ali veste, kako je, če izgubiš nadzor? Ko misliš, da si nekaj želiš, potem pa nekdo drug prevzame vajeti?« »Ali ni življenje takšno?« »In tudi smrt.« Joe je stisnil čeljusti. »Bi mi radi kaj povedali?« Ronnie je odkimal. »Ne, storiti ne morete ničesar. Zdaj ne več.« »Pa Monica?« Spet je odkimal. »Ničesar pomenljivega nisem mislil.« Vstal je. Ronnie je hotel odkorakati proč, a ga je Joe zgrabil za roko. »Povejte mi za Monico.« »Z vami mi ni treba govoriti,« je odvrnil Ronnie in mu odtegnil roko, nato pa hitro odšel iz parka. Pri vratcih se je obrnil in zavpil: »Za vse ste vi krivi.« Joe je gledal za njim. Bil je jezen, celo besen, potem pa se je odpravil naprej proti Mahonom. Upal je, da bo tam našel odgovore. Odvetniška pisarna Mahone ni bila daleč, na poti na sodišče je šel vsak dan mimo nje, je pa pazil, da je vedno hodil po drugi strani ceste in gledal v tla. Naključnega srečanja si ni želel. Pri njih se je usposabljal in preživel dve odlični leti, ko je senčil izkušenejše odvetnike, in potem ko si je ustvaril lasten portfolio, mu je bilo dovoljeno vstopiti v grob in buren svet policijske postaje, kjer so ga pričakali detektivi, veseli 'svežega mesa', ker so bili naveličani večnega 'nimam komentarja', nasveta, ki so ga obtoženim dajali starejši odvetniki. Tam se je naučil svojega poklica, precej bolj kot na sodišču, kjer je bil deležen vsaj trohice spoštovanja. Na policijski postaji so stvari lahko postale precej grde, zaprte stranke so bile jezne, ker jih je zastopal neki novopečeni zelenec. Detektivi so bili še zlobnejši, spraševali so ga, kako lahko ponoči spi, ker zagovarja takšne izmečke. Od začetka je svoje delo opravičeval, sčasoma pa je dojel, da so vprašanja zgolj retorična. Spoznal je, da jih bo posmehljiv nasmešek še bolj jezil. Joe je ugotovil, da je sodišče zgolj igrišče. Le prava vprašanja je moral postavljati in uživati v zaslišanju, kadar se je v prostoru za priče pojavil kak detektiv, ker tam ni mogel odgovarjati zgolj s prezira polnim in posmehljivim izrazom na obrazu. Ampak odšel ni zaradi napornega urnika ali skrbi v zvezi s kariero. Odšel je zaradi nečesa popolnoma drugega. Odprl je vrata veže in opazil, da je sprejemni prostor povsem preurejen. Nizke mize, od koder so receptorji videli prav vse, ni bilo več, zamenjal jo je visok pult. Joe je ugibal, da iz varnostnih razlogov, nekatere stranke si preprosto niso mogle pomagati, da ne bi v žep vtaknile vsega, kar jim je bilo na dosegu roke. Receptorka ga je pogledala, bila je pretirano naličena, tanki sivi lasje pa so samo še dodatno poudarjali njena leta. Ko ga je prepoznala, se ji je obraz razlezel v nasmešek. »Joe Parker!« ga je pozdravila. »Nisem si mislila, da boš še kdaj stopil skozi ta vrata.« »Živijo, Isla. Tudi jaz ne. Prišel sem zaradi primera, težav nočem povzročati.« »Ah, nič ne skrbi. Od takrat je minila že cela večnost.« Joe se je ozrl naokrog, naenkrat se je počutil domačno. Leta, ko je delal za Mahone, so bila prijetna, slovo je bilo tisto, ki je spominom pridodalo grenak priokus, Joe namreč tukaj ni začel le svoje kariere. Tukaj se je tudi zaljubil. Slepo, na smrt. Ime ji je bilo Susie. Kot pripravnica se je firmi pridružila ravno, ko je Joe zaključil usposabljanje, in tako ga je spremljala na sodišču. Sodišča so pač takšna, da odvetniki med čakanjem na poziv veliko časa preživijo skupaj, in tako sta s Susie imela ogromno časa, da se spoznata. In Susie je bila dekle, ki si jo je iskreno želel spoznati. Polt je imela olivno, lase temne, v kodrih so ji padali na ramena, lepo postavo in sijoč nasmeh, izžarevala je samozavest. Bilo je po dolgem dnevu na starem sodišču v Salfordu, veličastni stari stavbi iz lesa, preden so jo zaprli in so se vsi preselili v bližnjo sodobno stavbo v barvi magnolij. Šla sta na pijačo in potem še na eno. Susie ves teden ni šla domov, čez en mesec pa se je preselila k njemu. Na žalost pa je kazensko pravo Joeja predolgo in prepogosto zadrževalo, Susie pa je začel tavati pogled. A odtaval ji ni daleč. Le dve pisarni naprej po hodniku, kjer je delal eden od partnerjev, odvetnik za civilno pravo. Neki večer med premorom med policijskimi zaslišanji je Joe odšel v pisarno, da bi nadoknadil papirologijo. Ko je prišel tja, je bil deležen vala nezvestobe, ko je izza bližnji vrat zaslišal poltiho stokanje, v hipu ga je prepoznal. Počasi in neslišno je odprl vrata, v roki je držal telefon in naredil tri posnetke, preden ga je kateri od njiju opazil. Susie je ležala na mizi, njena bluza in modrc na tleh. Krilo je imela privzdignjeno, med njenimi razkrečenimi nogami je stal njen novi ljubimec. Joe ni rekel niti besede, po tem ni bilo nobene potrebe. Odkorakal je iz pisarne in iz firme, in to je bilo zadnjič, ko je bil tam. Nekaj tednov ni počel ničesar, le Susiejine stvari je spravil iz stanovanja, potem pa so ga poklicali Honeywellovi. »Kako se imata velika ljubimca?« je vprašal. Isla se je nasmehnila in pogledala naokrog, preden mu je prišepnila: »Napeto. Mislim, da njegova žena v ločitvenem postopku postavlja dokaj skrajne zahteve.« Joeja je ta misel zabavala. »Za fotografije mi je pa malo žal,« je rekel. »Ne, pa ti ni. Jaz bi bila nanje ponosna.« Imela je prav. Telefon je imel dokaj dober fotoaparat, Joe ju je perfektno ujel. Videle so se Susiejine porjavele prsi in Mikove bele noge, temne hlače je imel spuščene do gležnjev, na tretji sliki pa sta se videla njuna zgrožena obraza, ko sta zagledala Joeja. Kasneje tisti večer je Joe v opitem besu fotografije po mailu poslal vsem zaposlenim v firmi, na vrata pa je namestil verigo, tako da Susie ni mogla domov. Pravo škodo pa je povzročila fotografija, ki jo je poslal Mikovi ženi. Joe je na lastni koži občutil, kako zelo boli nezvestoba, in tega ne bo povzročil nikomur. Zanj so obstajale le samske ženske, a pri njegovih letih jih ni bilo veliko. Najbrž bo moral počakati, da se bodo začeli krhati prvi zakoni. »Govoriti moram s komerkoli, ki pozna Ronnieja Bag-leyja,« je povedal Joe. Isla ga je nekaj sekund zmedeno gledala. »Je morilec?« »Pravi, da ni.« »Ljudi sem slišala govoriti o njem. Ko si prevzel Ronniejev primer, si jih razburil kar nekaj.« »V tem ni nič slabega. Bi kdo sploh govoril z mano? Na primer Matt?« »Naj preverim, ali je tukaj?« »Prosim. Nisem prišel zaradi nostalgije.« Isla je opravila klic, potem pa rekla: »Kar pojdi gor, še vedno je v isti pisarni.« Joe je okleval, zato je dodala: »Mika ni v hiši.« »Pa Susie?« »Je tu, a večno se ne boš mogel skrivati.« »Ne, verjetno res ne,« je odvrnil in se odpravil proti stopnicam. Spraševal se je, kaj bo odkril. Prepričan je bil, da so nekje v tej stavbi zakopane skrivnosti Ronnieja Bagleyja. 52 Sam je odšel naravnost k računalniku, Charlotte mu je sledila. Zanju se ni zmenil nihče. Čeprav se je Charlotte morala izkazati, da je postala detektivka, je še vedno veljala za mlado policistko. Sam se je zavedal, da je njegova vrednost še manjša. Sam se je logiral in poiskal Clairino prijavo. Medtem ko se je dokument nalagal, se jima je pridružila Evansova. »Kako vama gre danes?« je vprašala. Sam se je obrnil. »Počasi napredujeva,« je odvrnil in ji povedal za povezavo v zvezi s fotografijo. »Našla sta novo povezavo?« Za nekaj sekund se je zamislila, potem pa dodala: »Nadaljujta, a potrebovala bosta še nekaj ljudi.« Še preden se je Sam lahko odzval, je Evansovo zmotilo vpitje z drugega konca sobe. »Mary, tožilstvo kliče.« »Takoj,« je rekla in odšla k telefonu. Sam se je obrnil nazaj k zaslonu, podatki so se še vedno nalagali, ko se je zaslišal glasen tresk slušalke. Evansova je motrila vsakega posebej. Vstala je in besno odrinila stol, da je butnil v steno. »Čas za priznanje,« je rekla, besede so zvenele kot strup. »Kdo je govoril s Terryjem Dayem?« Tišina. Nekaj ljudi se je spogledalo med seboj, nekaj glav je odkimalo. Evansova je stopila izza svoje mize. Stala je sredi sobe in roke uperjala v boke. »Pazite se. S Terryjem Dayem se bom osebno pogovorila,« je nadaljevala in se obrnila, da si je ogledala prav vsakega posebej. »Klicala je tožilka. In kaj mi je povedala? Da je Terry Day obrambi povedal, da je videl Carrie in Grace živi po tem, ko naj bi ju Ronnie Bagley ubil. Naši žrtvi. Prepričan je, da nista mrtvi.« Zaslišali so se vdihi, odlaganje pisal na mize, detektivi so se s široko razprtimi očmi začudeno spogledovali. Vsi so se zavedali, kaj to pomeni. Brez potencialne žrtve ni bilo primera. »Tega ne bi smela izvedeti tako, od tožilstva, zato naj tisti, ki vse to že ve, spregovori. Kdo je govoril s Terryjem Dayem?« Spet se je ozrla naokrog, s pogledom je ukazovala, naj nekdo spregovori, in glasno dihala skozi nos, oči so se ji jezno bleščale. Zaslišalo se je odkašljevanje. Bil je Ged. Detektiv z mišicami, kofetkar. Evansova se je zasukala na petah. Ged se je oziral po svojih kolegih, iskal je podporo, a nenadoma so bili vsi z nečim zaposleni. »Jaz sem govoril z njim, med vikendom,« je krotko izdavil. »Kaj je povedal?« »To, kar ste pravkar povedali vi.« Dvignil je roke. »Hej, ni tako, kot se zdi. Rekel je, da misli, da je videl Carrie, a nič se ni ujemalo. Imela naj bi drugačno frizuro, lase veliko temnejše, videl pa jo je z dovolj velike razdalje, da bi se lahko motil. In točno to sem mu tudi povedal, da se je zmotil. Mislil sem, da se strinja z mano.« »Očitno je zdaj prepričan,« je odvrnila Evansova rahlo vreščeče. »Kaj, za božjo voljo, si pa razmišljal? Ves konec tedna smo prepričevali tožilstvo, naj vloži obtožnico, ves ta čas pa je naša priča prepričana, da je žrtvi videla živi.« »Mislil sem, da tega ni smiselno prijaviti, ker bi se obramba lahko okoristila, čeprav brez tehtne osnove. Z razdalje se človek lahko zmoti. In on se je zmotil.« »Sploh ni važno, kaj misliš ti,« je rekla, stopila bliže k njemu in se nagnila naprej. »Zamolčal si informacijo in zdaj nas bremeni prikrivanje podatkov, izjava priče, ki je prepričana, da sta žrtvi živi.« Prsi so se ji silovito dvigale in spuščale, dihala je skozi nos. »Morda si uničil primer, Ronnie Bagley pa bo ostal na prostosti.« Ged je pogledal v tla, lica mu je zalila rdečica. Evansova se je obrnila in pokazala na Sama. »Obiščite Terryja Daya in zabeležite uradno izjavo. Hočem, da jo tožilstvo dobi še danes.« Ozrla se je po drugih. »Moj način dela poznate. Zanima me resnica, ne rezultati. Zato sem postala detektivka, da iščem resnico. Da se kaj takšnega ne ponovi nikoli več. Ste me vsi razumeli?« Zaslišalo se je momljajoče pritrjevanje. Evansova je odšla v svojo pisarno, Ged pa je med kolegi iskal razumevajoče poglede. Deležen ni bil niti enega. Sam je spet pogledal na zaslon, osredotočil se je na povezavo ob Clairini fotografiji, z njenim imenom je bilo povezanih več vnosov. Opis dogodka. Poročilo. Izjave policistov, ki so obravnavali prijavo. Toda poročilo o zločinu je bilo tisto, ob katerem je Sam debelo pogledal. V njem je bil povzetek prijave in kako je napredovala preiskava. V povzetku je pisalo, da je osumljenec prejel nasvet, kako uporabljati splet. »Iti morava,« je rekel Sam in hitro vstal. »Obiskala bova Terryja Daya, še prej pa moram nekam drugam.« »Kam?« »K svojemu bratu. Pogovoriti se morava.« Sam je pokazal na zaslon. Charlotte je dahnila. Prebrala je ime osumljenca, osebe, ki se je skrivala za spletnim profilom, ki je preko fotografije mladeniča stopil v stik z Gilly Henderson. Ronnie Bagley. 53 Joe je hodil po stavbi Mahonov in preplavili so ga mnogi spomini na začetke svoje poklicne poti. Spomnil se je začetne nervoze novopečenega pravnika. Opitih noči, ki so se končale v družbi kake mlade tajnice. Ti časi so se končali, ko je v njegovo življenje prišla Susie. Kot mnoge pravniške hiše v mestu je imela tudi Mahonova sedež v veličastni stari stavbi. Hodniki so se vili med pisarnicami, nekdanjimi spalnicami, s starinskimi okni. Dišalo je po laku za pohištvo, vse je bilo izjemno čisto. Hodil je mimo pisarn, tu in tam katero ošinil s pogledom, tisti, ki so ga poznali, so mu pomahali. Nekaj jih ga je celo poklicalo po imenu, a Joe je hodil naprej. Ni hotel, da bi prav vsi vedeli, da je v hiši. Matt Liver je imel pisarno na koncu hodnika, s pogledom na majhno parkirišče. Joe ni vedel, kakšnega sprejema se lahko nadeja. Ko sta se zadnjič videla, je Liver prevzel njegove stranke. Joe je potrkal na vrata in jih počasi odprl. »Ti si pa upaš,« je pripomnil Matt, ko ga je zagledal. Oči so mu sijale za majhnimi okroglimi očali, siva obleka mu je bila malce pretesna, kot ponavadi, zdelo se je, kot bi jo prerasel. »Ne gre za družaben obisk,« je odvrnil Joe. »Hej, brez zamere, Ronnie je zahteval mene. Nisem ga namerno prevzel.« »Stari Mahone tega ni videl tako.« »Nisem vam hotel povzročati težav.« Matt je pokazal na Joejevo pomodrelo oko. »Zdi se, da si pred kratkim dobil še nekaj sovražnikov.« »Zgodba je dolga in tukaj je kar nekaj ljudi, ki bi v njej še preveč uživali.« »Misliš Susie?« »Ona je zagotovo ena izmed njih. In, kako se ima?« »Spanje z enim od partnerjev ji je dalo moč, ki si je ne zasluži, prav tako je ne zna dobro uporabiti.« »Njene ambicije so bile vedno večje od mojih.« Matt je zavzdihnil. »Torej, če nisi prišel zaradi moje duhovitosti, zakaj si tukaj?« »Ronnie Bagley.« »Kaj, a bi ga rad vrnil?« »Ves čas ponavlja, da me pozna, ampak jaz se ga ne spomnim. Zveni, kot bi šlo za nekaj zelo pomembnega, kot bi hotel, da vem, kdo je.« »Se ga res ne spomniš?« je vprašal Matt. »Ronnieja Pričeske?« Joe je odprl usta, že je hotel nekaj reči, potem pa ga je prešinil spomin. »Ronnie Pričeska je Ronnie Bagley?« »Nisi vedel?« »Pa saj to je šest, sedem let nazaj. Od takrat sem imel veliko strank.« Joe se je v mislih vrnil k primeru, bil je eden tistih lažjih, šlo je zgolj za čudaško zgodbico, stisnjeno med običajne pripovedke o smoli in čisti zlobi. Ronnie je bil obseden z lasmi, okrog univerze je zalezoval študentke. V žepu je nosil škarje, s katerimi je rezal delčke las. Policija je dobila kar nekaj prijav, ko mu je sledila, ga je ujela pri delu, Ronnie je svoje početje priznal. Joe je bil z razpletom zadovoljen, okrivili so ga namreč lahko le za en napad. Se je pa spomnil, da Ronniejev pogled na zadevo ni bil tako razumen. Karkoli si je že Ronnie takrat mislil o njem, hotel je, da ga znova zastopa. »Spremenjen je,« je rekel Joe. »Nisem ga prepoznal.« »Ljudje se staramo.« »Zdaj razumem, zakaj bi se ga moral spomniti,« je izjavil Joe. Mattu se je zahvalil. »Naslednjič pa bi lahko šla na kako pijačo. Lepo te je bilo videti,« je še dodal in se odpravil proti vratom. »Grem, preden me zaloti kdo, ki me noče v tej hiši.« »Ja, prav. Naslednjič pa se drži svojih strank.« Zmajal je z glavo. »Pazi nase, Joe.« »Ti tudi.« Joe si je želel čim prej oditi. Dobil je informacijo, ki jo je iskal, čeprav ni bil prepričan, kaj pomeni. Ko je po hodniku hitel proti stopnicam, ki so vodile dol v sprejemnico, je zaslišal znan glas. Malo naprej so se odprla vrata tajništva in zagledal je Susie, pod roko je držala mapo. Joe se je naglo ozrl, a v tisti smeri ni bilo izhoda. Izbire ni imel, moral je naprej. Ko je prišel bliže, se je Susie obrnila. Sledil je trenutek tišine, potrebovala je nekaj sekund, da ga je prepoznala, sekunde, ki sta jih oba izkoristila in se nekoliko zbrala. »Joe, kaj pa počneš tukaj?« je vprašala, ko se je približal vratom tajništva. Hitro je zaprla vrata, da bi se izognila ogovarjanju, ki se je že začelo. »Le na nostalgičen obisk sem prišel,« je odvrnil. Pokazala je na njegovo oko. »Kaj se ti je zgodilo?« »Vse stranke z mojim delom niso zadovoljne.« Ob tem se je nasmehnila in za hip je uzrl tisto, kar ju je pripeljalo skupaj. Lesk v njenih očeh, pod mirno zunanjostjo skrita ognjevitost. Za Joeja prevroča. »Lepo izgledaš,« je bleknil, še preden bi se lahko ustavil. Odkar sta se razšla, je v bistvu sploh ni videl. Ko je prišla po svoje stvari, ga ni bilo v stanovanju, in tako je bil omejen le na tiste hipne trenutke, ko jo je videl skozi okno pisarne. Susie je zardela. »Hvala,« je rekla, potem pa pogledala proti vratom pisarne malo naprej po hodniku, kjer jo je takrat zalotil. Pobesila je ramena. »Še vedno mi je zelo žal, da si izvedel na tak način. Morala bi ti povedati.« »Meni je žal za tisto, kar sem storil potem.« »Jaz bi ravnala enako,« je odvrnila. »Kako vama gre z Mikom?« Susie je zmajala z glavo. »Potem ko je izvedela njegova žena, je postalo stresno. Nikoli ni bilo mišljeno trajno. Bilo je samo … no, saj veš.« »Iskala si objem, ker mene pogosto ni bilo?« »Nekaj takega.« Glas se ji je omehčal. »Zakaj se že kdaj prej nisva takole pogovorila?« »Zato ker zdaj manj boli.« »OK, oprosti. Torej, zakaj si tukaj?« »Zaradi Ronnieja Bagleyja.« Susie je nagubala čelo, potem pa rekla: »Oh, Ronnieja Pričeske?« »Kako to, da se ga spomniš? Jaz sem bil njegov odvetnik, ne ti.« »Ker je hotel pridobiti prepoved približevanja, da bi ga punca pustila pri miru, sam pa je hotel obdržati hčerko. Prišel je k meni.« Joe jo je presenečeno gledal. »Proti Carrie?« »Ja, tako je.« »Zakaj pa je hotel zanjo prepoved približevanja?« »Ravno to je bil glavni problem: ni hotel povedati, zato mu nismo mogli pomagati.« »Veš, da je obtožen umora Carrie in svojega otroka?« »Ja, slišala sem Matta, ki je negodoval o tem,« je odvrnila, potem pa: »Ampak nekaj se ne ujema.« »Zakaj tako misliš?« »Ker se je je bal, toda svojo hčerko je imel iskreno rad. Spomnim se, kako je govoril o njej.« »In kaj se je zgodilo?« »Potem ko je sprevidel, da bo moral plačati ogromno denarja, dosegel pa ni ničesar, je prenehal prihajati.« Susie je zaskrbljeno pogledala Joeja. »Je kaj, česar nisem storila? Če bi zahtevala sodno prepoved, potem sploh ne bi imel možnosti, da bi ju ubil.« »Ne, ni to. Saj veš, da mi ne vodimo življenja naših strank, sem in tja jim le pomagamo.« Nasmehnil se je. »Hvala ti, Susie, zdaj imam vse, kar potrebujem.« Obrnil se je, da bi odšel, toda Susie ga je prijela za roko. Ustavil se je in se obrnil k njej, ona pa je stopila k njemu in ga poljubila, njene ustnice je začutil na svojih in v njem je spet zagorel nekdanji plamen. Odmaknila se je in počasi odprla oči. »Nikoli se nisva spodobno poslovila, Joe. Saj veš, še zadnjič, zgolj iz kljubovanja, da narediva konec.« Spustil je njeno roko in stopil korak nazaj. »Zdaj si z drugim. Nezvestoba boli.« Potem se je obrnil in odšel, tokrat ga Susie ni ustavila. »Prasec si, Joe Parker,« je rekla. Oporekati ji se ni potrudil. Prezaposlen je bil z razmišljanjem o Ronnieju Bagleyju. Zapustil je poslopje Mahonov in odšel nazaj proti svoji pisarni. Torej je bil Ronnie pred leti njegova stranka in Ronnie je hotel, da Joe to ve, kot bi bilo to nekako pomembno. Kaj mu je že rekel? Da je sam kriv? Kriv česa? Pred pisarno je opazil parkiran bratov avtomobil, na sovoznikovem sedežu je sedela mlada ženska. Joe je zavil z očmi. Samooklicani patriarh bo spet pametoval. Vstopil je v stavbo in zagledal Sama, ki je sedel v sprejemnici. »Kako ti lahko pomagam, Sam?« je vprašal Joe in se trudil prikriti naveličanost, ki jo je čutil. Sam je pokazal na Joejevo oko. »Kaj pa se ti je zgodilo?« »Le še ena nezadovoljna stranka.« »Si zadevo prijavil?« »Ne, nisem in je tudi ne bom. Se pač zgodi.« »Včeraj sem te poskušal doklicati.« »Med tem jo je moj telefon skupil,« je odvrnil Joe in pokazal na svoj obraz. Sam se je sprva zdel napet, a zdaj se je vidno sprostil. Za Joeja je bilo ravno nasprotno. »Kaj je narobe?« je vprašal. Opazil je, da ju Marion z zanimanjem posluša, zato je pokazal na stopnice. »Pogovoriva se bolj na samem.« Ravno sta prišla po stopnicah navzgor, ko se je pred njima pojavila Gina. Sam je pogledal Gino, potem še Joeja, presenečeno ju je gledal. »Gina že kakšno leto dela tukaj,« je pojasnil Joe. »Živijo, Sam,« je pozdravila. »Vi ste nam stali ob strani, ko je umrla Ellie,« je povedal Sam. »Navdihnili ste me, da sem postal policist, vi pa zdaj počnete tole?« »In kaj je 'tole'?« »Pomagate barabam.« »Pomagam ljudem.« »Ste kot policistka tudi tako razmišljali?« »Ne, v bistvu nisem.« »Torej ste imeli prav takrat ali imate prav zdaj?« »Zdaj poznam tudi drugo plat. Zadeve niso vedno črno- -bele.« Joe se je odkašljal, da bi ju prekinil. »Kaj hočeš, Sam? Bi rad izvedel še kaj več o Ronnieju Bagleyju?« Sam je stisnil čeljusti. »Mislim, da se morava pogovoriti na štiri oči,« je odvrnil Sam in pogledal proti Gini, kot bi hotel reči, da je bolje, če določene stvari ostanejo med njima. Gina je Samu na ramo položila roko. »Lepo vas je videti, Sam. Pustila vaju bom sama.« Moška sta molčala, dokler ni odšla, potem sta vstopila v Joejevo pisarno. »Prišel si v službenem času, torej je povezano z delom. Bi spet rad kaj izmolzel iz mene?« Sam si je potisnil očala po nosu navzgor. »Nisem se prišel prepirat, Joe. Če si še vedno jezen, kar uživaj v svoji slabi volji. Tvoja igra je drugačna od moje, kajti jaz stvari odkrivam, ti pa le iščeš pot, kako bi prelisičil dokaze. To počnete odvetniki, kajne, ljudem pomagate, da se izmuznejo? Zato svoja moralna načela kar lepo obdrži zase, Joe, ker mojega početja ne moreš niti približno primerjati s početjem svojih strank. Ampak ti ne obsojaš, kajne, razen če gre zame?« »Torej si prišel upravičit svoje početje?« je vprašal Joe in sedel. »No, uspelo ti je. Zbogom.« Brata sta nekaj trenutkov strmela drug v drugega. Sam je stal, Joe pa sedel, roke je imel na mizi. Minilo je še nekaj sekund, potem pa je Sam rekel: »Prišel sem v zvezi z Ronniejem Bagleyjem.« »Odjebi, Sam. O svoji stranki ti ne bom povedal ničesar.« »Ne gre za primer,« je odvrnil Sam, rahlo je povzdignil glas. »Za Ruby gre.« Joe je malce postal. »Ruby? Kaj v zvezi z njo?« »Najprej mi povej vse o Ronnieju Bagleyju.« »In zakaj je Ronnie pomembnejši?« »Skrbi me, da je grozil Ruby.« »Ronnie? Kako to misliš, grozil?« »Ruby je nekdo zasledoval. Včeraj.« Joeju bratov otrpli obraz ni bil niti malo všeč. »Zasledoval? Kje?« »Po potki.« Joe si je šel z roko proti čelu, potem pa se je spomnil modrice in roko hitro umaknil. »Misliš potko, kjer je Ellie …?« Sam je prikimal. Joe je pogledal v mizo. Misli so mu napolnili prizori – podoba Ellie, ki je zavila na potko, s slušalkami na glavi, podoba moškega s kapuco. Joe je pogledal Sama. »Je Ruby videla, kdo ji sledi?« »Ne, videla je le obris, ki se je premikal med drevesi, a se je pošteno prestrašila. Rekla je, da je imela občutek, kot da jo tisti želi dohiteti. Najprej sploh ni hotela ničesar povedati, ker se je bala maminega odziva, toda bila je nenavadno tiha, mami pa je sčasoma le uspelo izvleči iz nje, kaj se je zgodilo.« »Kaj bova torej naredila?« »Pregledal bom prijave zadnjih nekaj tednov, hočem preveriti, ali je kdorkoli opazil koga, ki bi se zadrževal tam. In zaskrbljen sem zaradi Ronnieja Bagleyja.« »Ampak če Ruby svojega zasledovalca ni dobro videla, ne boš mogel dokazati, da je bil med drevesi on.« »Razmišljaj kot škif in ne kot odvetnik,« je rekel Sam. »Če vemo, kdo bi ta oseba lahko bila, ji lahko življenje precej otežimo. Če je bil Ronnie, bomo dosegli razveljavitev varščine.« »Kaj, a misliš, da je bil Ronnie?« Sam je na dolgo izdihnil. »Jaz ti naj povem vse, ti pa ga boš ščitil?« »Ne, ni tako.« »Če ti povem in se iz vsega skupaj ne bo izcimilo nič, bo vse ostalo med nama. Če bomo Ronnieja zaprli in boš to kakorkoli uporabil pri obrambi, sva zaključila.« »Brata sva,« je odvrnil Joe, »in če gre za Ruby, je vse drugo nepomembno.« Sam je še malce molčal, potem pa rekel: »Nečesa ne veš. Ni še prišlo v javnost, ampak medijem bo kmalu prišlo na uho, še preveč jih postopa okrog policijske postaje.« »Nadaljuj.« »Imamo primere pogrešanih deklet. Trenutno pet. Ena je izginila nedavno. Med njimi obstaja povezava, in sicer da so njihovi starši sodelovali v primeru Bena Granta. Porotnikova hči. Tožilkina. Odvetnikova. Detektivova. Vsa ta dekleta so pogrešana.« Joe ga je zbegano gledal. »Kaj, njihova izginotja so povezana z Benom Grantom, ki si ga ti aretiral? Morilcem otrok?« Sam je prikimal. »Carrie, preminula punca tvoje stranke, je v zaporu redno obiskovala Bena Granta.« »Punca, za katero Terry Day trdi, da je še vedno živa.« »Nimam se namena prerekati.« »OK, razumem, ampak zakaj tega niste objavili?« »Ker nočemo, da bi tisti, ki je za vsem tem, vedel, da smo povezavo opazili. In tudi Ronnie je vpleten.« »Kako?« »Edina druga povezava, ki smo jo našli med pogrešanimi dekleti, je spletni profil, ki ga je za zapeljevanje uporabljal Ronnie Bagley.« »Ronnie? Zapeljivec?« Joe je bil iskreno presenečen. »Zapeljivec, ki so mu všeč otroci. Mislim, da tole ni podobno Ronnieju.« »Okusi se spreminjajo,« je odvrnil Sam. »Vse kaže na Ronnieja. Ruby pravi, da ji je nekdo sledil, in kdo drug je z Grantovim primerom povezan bolj kot jaz? Jaz sem ga aretiral.« Joeja je preplavil strah. Srce mu je hipoma začelo biti hitreje, v želodcu ga je stiskalo. »OK, ker si izmenjujeva informacije, naj ti povem, da sem pravkar nekaj izvedel. Pri Mahonih smo mu pravili Ronnie Pričeska.« Sam je prebledel. Sedel je na stol nasproti Joeja. »Pričeska? O čem govoriš?« »Ronnie Bagley je bil obseden z lasmi. Zalezoval je študentke in jim strigel delčke las, policija pa ga je ujela na delu. Kako to, da tega ne veš?« Sam je pogledal proč, prijel se je za glavo. »Sam, kaj je narobe?« »Včeraj sem govoril z Benom Grantom. Povedal mi je zgodbico, da je zaradi nekega fetiša z lasmi ubil svojo sestro, ko pa sem zgodbo hotel preveriti, se je izkazalo, da sploh ni imel sestre.« Sam je iz žepa potegnil telefon. Poklical je Evansovo. Ko se je oglasila, je rekel: »Ponovno moram videti Bena Granta.« Pojasnil ji je, kar je izvedel, čez nekaj sekund je dobil njeno privoljenje. »Iti moram,« je rekel Sam. Pri vratih je dodal še: »Mama je v skrbeh. Lahko bi jo obiskal.« In potem je odšel. Samovi koraki so odmevali po hodniku, Joeja pa je težila tišina. Pomislil je na moškega, ki je pred vsemi temi leti sledil Ellie. In zdaj Ruby. Vrata njegove pisarne so se počasi odprla, Gina je skoznje pomolila glavo. »Je vse v redu?« je vprašala. »Ne,« je odvrnil Joe. »Prav nič ni v redu.« 54 Ko sta v spremstvu hodila po zaporniškem hodniku, je Charlotte vprašala: »Misliš, da ti bo Grant danes povedal kaj novega?« »Včeraj je užival,« je odvrnil Sam, z robčkom si je čistil očala. »Si prepričan, da je tole dobra zamisel? Zdiš se precej razrvan, lahko ti pride do živega.« »Včeraj je lagal. Povedal mi je nesmiselno zgodbo, zdaj pa se sprašujem, ali se v njej skriva še kaj. Si že kdaj srečala Granta?« »Ne, me pa matra firbec.« »To mu bo všeč,« je rekel Sam. »V pozornosti uživa. Včeraj sem prvič po aretaciji govoril z njim, bil je točno takšen, kot se ga spominjam. Zdi se, da je zlobna plat prevzela njegovo celotno osebnost. In zdi se mi, da se tega zaveda in da mu je to pri sebi najbolj všeč.« Vrata pred njima so se odklenila, vstopila sta v sobo. Ben Grant je bil že tam, z nohti je tapkal po mizi, hitro in nestrpno. Ko ju je pogledal, se je njegov pogled takoj osredotočil na Charlotte. Na stolu se je naslonil nazaj in jo s pogledom premeril od nog do glave, odkrito, da bi ga ja opazila. »Nisem pričakoval, da boš pripeljal prijateljico.« »To je detektivka Glover,« je povedal Sam. »Danes delava skupaj.« »Prav gotovo imaš ime,« je odvrnil Grant, ne da bi s Charlotte umaknil pogled. Odkimala je. »Detektivka bo v redu.« Grant je našobil ustnice. »Bom že izvedel,« je rekel, potem pa še: »No, zame si tako ali tako prestara.« Charlotte je bila močna in samozavestna ženska, je pa Sam opazil, da si je tesneje ovila suknjič, ko je sedla, da Grant ne bi mogel buljiti v njene prsi. Grant je to opazil, pripomnil je namreč: »Ne bodi taka, detektivka.« Teatralično je pogledal levo in desno, kot bi se hotel prepričati, da ga nihče ne sliši, in šepnil: »Nocoj bom tebe uporabil, če veš, kaj mislim. Tukaj bi se lahko s tabo malce pozabaval.« S prsti se je potapkal po glavi. »Dovolj, Grant,« se je oglasil Sam, zvenel je neučakano. »Oh, zakaj pa?« Grant si je dal roko pred usta in hlinil presenečenost. »Ali ni v umu vse boljše, v njem človek lahko doživi svoje fantazije, ne da bi mu bilo treba trpeti vse tisto dotikanje, potrebo po naklonjenosti, v rokah držati sopečo lutko? Povej mi, gospod Parker, si me omenil svoji ženi?« Sam ni odgovoril, Grant pa mu je pomežiknil. »Bi rekel, da ne, ker bi to pomenilo, da sem ti prišel pod kožo in da svoje delo nosiš domov. Torej si jo pustil tam samo sedeti in gledati televizijo, sploh se ji nisi hotel približati? Napaka.« Sam je odprl beležko, kot bi se z njo hotel zamotiti, a Grant ni odnehal. »Pa tvoja sestrica? Ruby?« Sam se je napel, a je ostal osredotočen na zapiske. »Je še vedno na varnem? Najbrž že, sicer ne bi bil tukaj. Spet bi žaloval, tokrat bi ostal brez vseh sester, in tvoja mati, no, prestara je, da bi ti poskusila priskrbeti novo sestrico.« Grant je iskal Samov pogled, glavo je spuščal vse niže. »Ali da bi jo priskrbela meni?« Sam si ni mogel kaj, da mu ne bi v lica šinila kri, krčevito je stisnil beležko. Prostor se mu je zdel pomanjšan, kot bi bil v njem le Grant. Sama je stiskalo v prsih. Mislil je lahko le na Granta, kako bi se počutil, ko bi ga podrl na tla in bi na svojih členkih občutil njegovo kri. Zadrževalo ga je le védenje, da si je Grant točno to želel. Nežna roka ga je prijela za laket. Sam je pogledal v tisto smer. Videl je Charlotte. Rahlo je odkimala. Ne dovoli, da ti pride do živega. Charlotte je spustila Samovo roko in rekla: »No, torej, deležni ste najine pozornosti, zdaj pa se pogovorimo.« Grant je posmehljivo prhnil. »No, povejta, zakaj sta želela ponovno govoriti z mano?« »Rad bi vedel, zakaj ste mi včeraj lagali,« se je oglasil Sam. Grant je nepremično gledal Charlotte. Sam ni vedel, ali vanjo bulji, ker ga vzburja ali je samo hotel, da bi ji bilo neprijetno. Sam je udaril po mizi. »Sem glejte, Grant,« pokazal je nase, »z mano govorite.« Grant se je na stolu naslonil nazaj in prekrižal roke. »Kaj te zanima?« »Včeraj ste rekli, da ste ubili svojo sestro,« je nadaljeval Sam. »Upam, da vam je zgodba prijala. Meni ni. Moji šefici tudi ne. Nikoli niste imeli sestre, tako da nam ne zamerite, če s tem ne tratimo časa. Trenutno imamo kar precej dela. Prepričan sem, da razumete. Vi imate časa na pretek, kot ste povedali včeraj, za nas pa je malce bolj dragocen.« Sam je nagnil glavo. »Morali mi boste oprostiti, žal ne premorem takšnega intelekta kot vi.« »Ne bodi sarkastičen,« je odvrnil Grant. »A ni ravno to tisto, zaradi česar hočete, da prihajava sem?« je nadaljeval Sam. »Da vas občudujeva? Tako da, prosim, povejte, kaj smo spregledali?« Grant je molčal. »Vse to o moji sestri,« je Sam govoril naprej, »ne samo o mrtvi, pač pa tudi o tej, ki jo še imam. To je samo vaš način, da mi poveste, da me poznate, kar ni pretirano težko, kaj? Dandanes je svet odprt, do informacij vas ločuje le klik miške.« Sam je začel počasi ploskati. »Impresioniran sem. Je pa še nekaj, kajne, Grant? Česa ne sprevidim?« Grant je zardeval, a še vedno je molčal. Sam je pogledal Charlotte, ki je zgolj rahlo skomignila. Oba sta vstala. »Se vidiva, Grant,« je rekel Sam in se obrnil, kot da odhaja, potem pa se je ustavil. »Aja, se opravičujem, ne bova se videla, ker vi ste tukaj, jaz pa ne.« »Tudi tam zunaj sem s tabo,« se je oglasil Grant, tiho in ledeno. »Tega ne pozabi.« »Le kako bi lahko bili z mano?« je odvrnil Sam. »Ker mi poskušate priti v glavo?« Posmehljivo je pihnil. »Oslarija.« »Veš, kaj je navdih ultimativne moči?« je vprašal Grant. »No, kar razsvetlite me.« »Sedi, pa se bova pomenila.« Sam je za hip odlašal, potem pa sedel, Charlotte tudi. »Zmanjkuje nama potrpežljivosti.« Oba sta gledala Granta, on pa njiju, jezno. Sam ga je razdražil. »Te je že kdaj kdo izdal?« je vprašal Grant. »Zaradi izdaje ljudje ponorijo. Morda pa je izdaja kriva, da tako govorim s tabo.« »Kdo vas je izdal?« je zanimalo Sama. »Veš, ubijanje ni to, kar misliš, da je,« je povedal Grant. »In kako je to povezano z izdajo?« »Prav vse je povezano z njo. No, povej mi, kaj misliš, kakšen je občutek nekoga ubiti?« »Kako pa veš, da razmišljam o ubijanju?« »Ker to počneš. Vsi to počnejo. Zdaj in tukaj bi me najraje ubil, na obrazu ti piše. Zadržuje te le človeška spodobnost, kot ji praviš ti. Ampak užival ne bi.« »Zakaj ne?« je vprašal Sam. »Ne morem si kaj, da ne bi mislil, da bi v vašem trpljenju užival.« »Ne, ne bi, zato ker je celotno bistvo v načrtovanju in pomnjenju. Pričakovanje je tisto, zaradi česar imaš metuljčke v trebuhu, navdušenje nad tem, kaj se bo zgodilo, ko pa bi se dejansko zgodilo, bi te trenutek preveč posrkal vase. Tega ne moreš spremeniti, ker človeka preplavi adrenalin, pred seboj vidiš le val slik, kot bi se vse skupaj dogajalo nekomu drugemu. Ne, bistvo je v pričakovanju in potem v podoživljanju. Dejanski umor je zgolj sredstvo za doseganje cilja, spoznanje.« »In kaj torej je navdih ultimativne moči?« »Nekomu dovoliti, da uživa s tabo.« Sam se je zdrznil. Spet ga je prešinil spomin na tisto noč, ko je aretiral Granta. Grant je bil veliko mlajši, Sam precej manj izkušen. Grant se je nasmehnil. »To si vedel ves čas,« je rekel, »vse od tistega trenutka, ko si me ujel, ko sem odložil svoj zadnji paket. Ves ta čas veš, da je bil z mano še nekdo, da se je nekdo skrival v grmu.« »Ne, ne bo držalo,« je odvrnil Sam. »Da ne? Spomnim se, kako si me gledal. Bil si prestrašen, svetilka ti je trepetala v roki, pa si vseeno pogledal proč, ko si nekaj slišal. Posvetil si v tisto smer, potem pa si spet pomislil name in posvetil vame. Kaj si slišal? Šelestenje listja? Korake? Si mislil, da je vzletel ptič, da je samo veter? Da si tvoj um samo domišlja premikajoče obrise v sencah noči? Bil si kot prestrašen fantek. Spomnim se sojenja. Se spomniš vprašanja, ali sem bil sam? Se spomniš svojega odgovora?« Sam je debelo pogoltnil. »Seveda se ga spomnim, povedal sem resnico, samo resnico in ničesar drugega kot resico. Tam ni bilo nikogar drugega. Jaz nisem videl nikogar. Nobenega dokaza ni bilo, da bi bil tam še kdo.« »Dokaza? Dokaze zahtevajo krivi, to veš, nedolžni le ugovarjajo. Potemtakem tebe, policist, zanimajo samo dokazi? Ne poslušaš namigov in občutkov ali česarkoli že, zaradi česar se imaš za tako posebnega?« Grant se je spet potapkal po glavi. »Ampak tu notri ne gre za dokaze, zato ker to podoživljaš vsakič, ko slišiš moje ime.« Grant je zožil pogled. »Spomnim se, kako si se zdrznil, ko sem se ti približal, ko sem pokleknil predte. Pogled ti je švignil proti grmičevju, ker si slišal isto kot jaz. Premikanje. Razlika je le v tem, da sem jaz vedel, kaj slišim.« »Tam ni bilo nikogar.« Grant je samo zamahnil z roko. »Priznal ne boš nikoli. Ujel si zverino, pošast. Zakaj bi svoj dosežek pokvaril s priznanjem, da pa ti je drugi ušel?« »To je torej vaša nova taktika, kaj, Grant? Preusmerjanje pozornosti. Hočete omiliti svojo krivdo. Čemu? Da bi vam zmanjšali kazen? Poskušate kogarkoli prepričati, da niste baraba, za kakršno vas vsi imajo, in da ste bili zavedeni?« »Oh, seveda sem baraba, in to najslabša. Ravno to, kar lahko počnem drugim, me vzburja.« Zarežal se je. »Ko vidim še druge, kako se predajajo svojim fantazijam, vsakdanje ljudi, ki jih pritegnem in se spreobrnejo, to je pravo vznemirjenje. Pričakovanje, premišljevanje in potem še dejanje, ampak samo zato, ker trenutno nisem glavni, še ne pomeni, da ne uživam. Kasneje dobim spomine. Še več, vidim, kako se oseba razvija, kako se spreminja. Občutim vzhičenost. In to, gospod Parker, je moč.« »Bolni ste.« »Jep, prava zverina. Nečesa pa le ne veš, in sicer da so nedavni spreobrnjenci največji navdušenci, ker so zadovoljni, da lahko svoje vznemirjenje delijo z mano.« »Torej ste imeli ves čas pomočnika?« je vprašala Charlotte. »Vsi imamo pomočnike, draga moja, tisto drobceno reč, zaradi katere se vedemo, kot se. Včasih je to naša preteklost ali način življenja, morda celo tihi glasovi, ki se oglašajo iz podzavesti, kot simfonija tvojim fantazijam, še vedno pa so pomočniki v zločinu.« »Prav, je bil vaš pomočnik resnična oseba, gospod Grant?« je vprašala Charlotte, glas ji je zvenel odločneje. »Ronnie Bag-ley?« »Ne pozabita na izdajo,« je rekel Grant in spet zožil pogled. »Izdaja je bistvo.« Sam je zmajal z glavo. »Ne razumem. Kdo vas je izdal?« Grant je prekrižal roke. Tišina je naraščala, postalo je očitno, da jima ne bo povedal ničesar več. »Vrnil se bom, Grant,« je rekel Sam. Grant je še naprej strmel v Charlotte. »Kdaj, ko se bo število žrtev spet povečalo?« Nasmehnil se je. »Se že veselim.« 55 Joe se je ozrl proti hiši, v kateri je živela mati Ronnieja Bagleyja. Hiška je bila majhna in kamnita z debelimi okenskimi policami iz kamna in nizkimi vrati, za Joeja prenizkimi, da bi lahko skoznje stopil vzravnan. Ronnieju je varščina določala, da mora živeti tukaj, na telefon se ni oglašal. Joe je zaropotal po vratih, potem pa nemirno korakal sem in tja in čakal. Ruby je bila v nevarnosti in v središču vsega je bil Ronnie. Ronnie je zahteval Joeja, pa tudi krivil ga je za nekaj, česar Joe ni razumel. Hiša je stala v spodnjem delu Mortona, blizu železniške proge, mestece je delil velik hrib, ob vznožju je bil dolinski del mesta. Del mesta na vrhu hriba je premogel razglede in imenitne stare hiše, tam sta živela Ronnie in Carrie. V spodnjem delu, na dnu doline, so stale hiške delavcev, njihovi prebivalci so se v dneh, ko so še obratovale tovarne in predilnice, dušili od dima. Vrata so se odprla, na pragu se je prikazala Ronniejeva mati. »Gospa Bagley, je Ronnie tukaj?« Pogledala je gor in dol po ulici, potem pa odkimala. »Pravzaprav ne živi tukaj,« je rekla, glas je imela tih in tresoč. »Kako to mislite? Moral bi živeti tukaj. Tako je odredil sodnik.« »To je med Ronniejem in sodnikom.« »Kje potem je?« »Ne vem. Meni ne pove ničesar.« »Pogovoriti se morava,« je rekel Joe. Postala je, potem pa se je obrnila in odšla v hišo. Joe ji je sledil, ko so se vrata za njim zaprla, se je zdrznil, tako mračno je postalo. Hiša je bila vseskozi rjava. Rjava preproga, svetlorjave tapete, od starosti porumenele slike. Ko je vstopil v dnevno sobo, je opazil srebrno cigaretno škatlico, porumenelost ni bila zgolj posledica starosti. Sedel je, gospa Bagley pa je iz škatlice vzela cigareto. Prižgala jo je in puhnila dim, da je v sobi postalo še mračneje. »Zagotovo se vam vsaj malo svita, kje je,« je spregovoril Joe. Odkimala je. »Jaz ne sprašujem, on pa mi ne pove.« Joe se je namrščil. »Nisem prosila, naj pride sem. To je bila vaša zamisel ali pa od tistega dekleta, ki me je klicala. Rekla je, da bo Ronnie ostal v zaporu, če mu ne bom pomagala. Kaj bi lahko storila?« »Vaš sin je. V takšnih primerih se obrnemo na družino. Kaj, ali vam povzroča težave?« Na dolgo je potegnila iz cigarete. »Ni pri ta pravi. Je … kako naj se izrazim? Nenaraven.« »Kako to mislite 'nenaraven'?« »Da ima nenaravne nagone. Vam ni povedal zanje? Kako sem mogla trpeti ljudi na svojem pragu, ljudi, ki so vpili, da vznemirja druge ljudi, mlade ženske, ker jim je sledil? Jih na avtobusih božal po laseh, v trgovinah, ali pa stal pred njihovimi hišami in jih opazoval? Ni pri pravi. Nikoli ni bil. Vse odkar, no,« pomolčala je, »vse odkar se je zgodilo.« Joe se je ozrl po sobi, majhni, polni cenene krame in fotografij v okvirjih. Ronnieja ni bilo na nobeni. Je pa bila na njih mladenka. Čedna, z dolgimi lasmi, nasmejana. »Kdo je to dekle?« je vprašal Joe in pokazal na fotografije, spomnil se je Samovih besed. Gospa Bagley je pogledala slike, Joe je opazil, da je stisnila čeljusti. »To je Ronniejeva sestra.« Spet je na dolgo potegnila. »Del njegovega nenaravnega obnašanja.« »O čem govorite?« »Morate vedeti, kakšnemu človeku pomagate,« je rekla in v Joeja uperila prsta, med katerima je držala cigareto, da je pepel padel na tla. »Ni pri pravi.« Joeju je postalo še nelagodneje. Kakšnemu človeku je pomagal na prostost? »Kaj se je zgodilo?« je vprašal. »Ronnie si jo je ogledoval. Svojo lastno sestro. Dobila ga je, ko se je igral sam s seboj, perverznež umazani. Si lahko predstavljate, kako smo se počutili? Moj Frank, on se s tem ni mogel sprijazniti, odšel je. Z njim ni mogel biti pod isto streho.« »Kje pa je? Je Ronnie pri njej?« Počasi je odkimala, oči so se ji orosile. Prekrižala se je. »Želim si, da bi bil.« Z lomečim se glasom je dodala: »Ime ji je bilo Sally. Umrla je. Spodrsnilo ji je v kadi.« 56 Ko je paznik Samu vrnil mobilnik, je opazil, da ima zgrešen klic. Telefone so morali predati tudi policisti. Klicala je detektivka inšpektorica Evansova. Ni je takoj poklical. »Tole v zvezi s pomočnikom ni bila samo provokacija,« je Sam rekel Charlotte. »In zakaj naj bi bila bistvo vsega izdaja?« »Ne vem,« je odvrnila. »Naj uživa v tej majhni zmagi, zanj vsaj vemo, kje je, na varnem pod ključem.« Ob tem se je Sam nasmehnil. »Je imel prav, ko je trdil, da je bil še nekdo tam, kjer si ga ujel?« je vprašala nato. Sam je okleval, le za sekundico, a za Charlotte je bilo to dovolj. »Torej je res?« je presenečeno vprašala. Sam je stisnil čeljusti. »Ne,« je rekel, potem pa glasno izdihnil. »Ne vem, ali je res. Na sodišču nisem lagal. Vprašali so me, ali sem videl še koga in odgovoril sem, da ne. Ali sem kaj slišal. Nisem. Ali vem, da bi bil tam še kdo. Ne.« »Glede česa pa se potem ni motil?« »Da tega ne morem popolnoma izključiti.« Charlotte se je ustavila. »Govori z mano, Sam.« Nekaj sekund Sam ni odgovoril, potem pa je rekel: »Bil je zgolj občutek. Slišal sem neko šelestenje in imel sem občutek, da nisva sama, Grant pa se je obnašal tako, da sem moral biti ves čas pozoren nanj. Hodil je proti meni, govoril, pokleknil pred mano.« »Da bi nekomu drugemu priskrbel čas za pobeg?« »Morda.« »Potemtakem je Grant imel pomočnika v zločinu?« »Mogoče.« »Si to komu povedal?« »Povedal sem inšpektorju, ki je vodil primer, a mi je rekel, naj tega ne zapišem. Imeli so svojega človeka in če so se z Grantovim zaprtjem umori prenehali, čemu bi špekulirali? In prav je imel, čému bi to koristilo? Videl nisem ničesar. Bil je zgolj občutek, nič drugega. Zakaj bi obtoženemu ponujal izhod, možnost, da okrivi nekoga drugega?« »Ta služba je včasih res prehuda,« je rekla Charlotte. »Njeno bistvo bi naj bila resnica, ampak ravno zaradi resnice smo se včasih prisiljeni obrniti proč, ker se bojimo, da se bo nekdo drug okoristil. Zdi se, da gre bolj za osebno dojemanje resnice.« »Torej so pogrešana dekleta morda delo njegovega sostorilca,« je rekel Sam. »Kar pomeni, da je moj takratni molk vodil do vsega tega.« »Ključ do odgovora je Ronnie Bagley,« je odvrnila Charlotte. »On je vez. Umoril je Grantovo redno obiskovalko in on ima fetiš na lase, o čemer je včeraj govoril Grant. Če je Grant samo odigral vlogo, opisoval nekoga drugega, je ta druga oseba Ronnie?« Sama je nekaj prešinilo. »In kako lahko vemo, da ni bil Grant samo pomočnik, ki je nase prevzel celotno krivdo?« »Zakaj bi storil kaj takšnega?« »Ker je tisto osebo občudoval ali pa zato, ker je tako sam požel vso slavo? Videla si ga. Pomilovanja vreden je, naslaja se v pretvarjanju, da je nekdo drug. Kaj je bil pred aretacijo? Delal je v tovarni, bil zgolj niče za tekočim trakom. Pa zdaj? Ves svet ga pozna. Že res, da je za rešetkami, a dobil je nekaj drugega – zloglasnost.« »Ampak zakaj zdaj? V zaporu je že nekaj let, potem pa so začela izginjati dekleta. Obstaja povezava z Grantom, ampak zakaj se je začelo zdaj, zakaj je Grant začel govoriti ravno zdaj?« »Govoril je o izdaji,« je odvrnil Sam. »Se počuti zaradi nečesa izdan, ker se sooča z dosmrtno zaporno kaznijo, medtem ko njegov pomočnik ali vajenec ali mentor ali kdorkoli že nadaljuje s tem početjem? Hoče nam izdati, kdo je, ne more pa se upreti vsemu temu draženju, ker kljub izdaji še vedno hrepeni po pozornosti.« »Ugotoviti moramo identiteto njegovega sostorilca in potem bomo morda ugotovili tudi, kdo je kriv za vsa ta pogrešana dekleta.« »Ronnie Bagley,« je izjavil Sam. »Le kdo drug bi lahko bil? Je zato Ronnie pritegnil Carrie? Ker je bil drugi najboljši za Grantom? In Ronnie naj bi domnevno ubil njo in njunega otroka. Ga je hotela izdati? Ju je ubil, da bi jo utišal?« Charlotte ni odgovorila, bila je zamišljena. »Obvestiti moram Evansovo,« je še dodal Sam. Sam je poklical detektivko inšpektorico Evansovo, povedal ji je za sestanek in kaj sta izvedela o Ronniejevem zapeljevanju. »Takoj moramo najti Ronnieja Bagleyja,« je rekla Evansova, zvenela je vznemirjeno. »Kje naj ga začneva iskati?« je vprašal Sam. »Vidva nikjer,« je odvrnila Evansova, »za to bomo poskrbeli mi. Vidva pojdita k Terryju Dayu in pridobita njegovo izjavo,« je dodala in prekinila zvezo. Sam je jezno gledal telefon. »Kaj pa je?« »Pravkar sva nazadovala, priskrbeti morava izjavo,« je povedal Sam. Dolga vožnja do hiše Terryja Daya je potekala v tišini, zaradi te naloge sta bila oba nejevoljna, potem pa je Sama nekaj prešinilo. V križišču, kjer bi morala zaviti levo, si je premislil, odpeljal je naravnost in motril hrib pred seboj. »Kam pa greva?« je vprašala Charlotte. »Zaviti bi morala.« »Zaupaj mi,« je odvrnil Sam in vozil dalje, čez kakšen kilometer je ostro zavil levo. Molče sta se vozila naprej, dokler nista prispela do konca ulice vrstnih hiš, kamnitih in počrnelih od stoletij smoga. Sam je stopil iz avta. »Kaj počneš?« je zanimalo Charlotte, ko se mu je pridružila na pločniku. Sam je pokazal na dolg niz hiš, ki se je vil po strmem hribu. »Pridi,« je rekel. Njuni koraki so odmevali, njegovi so bili topotajoči, njeni pozvanjajoči. Hiše so bile dvonadstropne, imele so bele podboje in pred pragom stopnico, na kateri so pred nekaj desetletji ženske, utrjene od dela in večnega dima, čistile in loščile. Ko sta prišla na konec ulice, se je Sam ustavil. Pokazal je na dolino, ki se je odpirala pred njima, za koncem ceste se je strmo spuščalo pobočje, preraščeno z grobo resasto travo. Tam je bila majhna tovarna, slišal se je glasen hrup viličarja, ki je vozil naprej in nazaj. »Tam je delal Ben Grant,« je rekel. »Na to sem se spomnil med potjo, nekoč sem kratek čas tudi sam delal tukaj.« Obrnil se je in pokazal na majhno vrstno hiško, zgrajeno iz sivega peninskega kamenja. »To je hiša Bena Granta, v njej je ubil svoje žrtve, preden jih je odvrgel.« Charlotte je postala in dala roke na boke. »Tako vsakdanja se zdi,« je tiho pripomnila. »Vedno je tako,« je rekel Sam. »Od Grantove aretacije je prazna. Grant je njen lastnik, a je noče prodati. Postala je tarča vandalov, potem pa so zanjo začeli skrbeti sosedje. Očistili so grafite in popravili okna, ker jih je sicer preveč spominjala na tisto, kar se je v njej dogajalo. Upali so, da bo tako lažje dobila novega lastnika in da bodo potem lahko vsi zaživeli naprej.« »Zakaj je vse to pomembno?« je zanimalo Charlotte. Sam jo je pogledal. »Že nekaj mesecev dobivam klice. Nisem jih mogel raziskati, ukvarjal sem se namreč s finančnim kriminalom. Ben Grant je davna preteklost.« »Kakšne klice?« »Posnetek kričanja, kot bi bilo nekoga strah ali bi ga bolelo, a zveni pridušeno. Mislil sem, da gre za posnetek iz filma, da se nekdo poigrava z mano, ker sem ga spravil za zapahe ali kaj podobnega, in se mi maščuje. Zdaj pa mislim, da je povezano s tem, z Benom Grantom.« »Zakaj?« »Zaradi nekega zvoka. Posnetek sem prenesel na računalnik in ga poslušal. Slišal sem piskanje, podobno piskanju tovornega vozila, ki vozi vzvratno.« Spet je pokazal na tovarno. »Kot bi tovornjak vzvratno vozil na tisto dvorišče. Sliši se le bežno, a odmev je enak, kot bi prihajal od daleč, vendar ga ne moti noben drug zvok. Noben hrup prometa. Kot bi prihajal od nekod na samem, kot je tukaj.« Pokazal je na Grantovo hišo. Charlotte je bila presenečena. »Še imaš posnetek?« Sam je izvlekel telefon in skrolal med sporočili avtomatskega odzivnika, dokler ni našel iskanega. Pritisnil je predvajanje in dal telefon Charlotte. Medtem ko je poslušala, se je obrnil proč. Molče mu je vrnila telefon. »Resničen je, kajne?« je tiho dejala. »Zdaj mislim, da je. Ben Grant je privolil govoriti izključno z mano. Ne s katerimkoli policistom, temveč z mano. In jaz sem prejemal te klice. Iz zapora jih ne more opraviti.« »Sostorilec,« je rekla Charlotte in prikimala, ko jo je zadelo spoznanje. »Mislim, da je še huje,« je odvrnil Sam. »Če je za vsem tem resnično Ben Grant in je bil zvok posnet tukaj, potem je svoje žrtve zagotovo snemal, kar pomeni, da nekje obstajajo posnetki njegovega početja. Si lahko predstavljaš, kako bi se počutili starši žrtev, če bi izvedeli zanje?« »Kdo je potem njegov pomočnik?« Sam je pokazal na ozko potko, ki je tekla ob hiši Bena Granta. »Pridi z mano.« Hodila sta po potki, dokler se ta ni spremenila v blatno sled, na eni strani se je proti tovarni spuščalo strmo pobočje. Po njej sta šla mimo dveh podobnih ulic, dolgih nizov vrstnih hiš z majhnimi vrtički. Sam se je ustavil in pokazal na hišo pred njima, visoko in trinadstropno, s pajčevino na umazanih oknih. »To je hiša Terryja Daya,« je rekel. »V njej je živel Ronnie.« Charlotte je pogledala hišo, potem še nazaj po potki, po kateri sta prišla. »Blizu sta.« »Le dve ulici narazen in od zgoraj se zaradi lege ulic zdita bolj narazen. V bistvu ju ločuje le kratek sprehod.« »Torej je povezava med njima še močnejša,« je rekla Char-lotte. »Vsi namigi nas vodijo nazaj k Benu Grantu in Ronnieju Bagleyju. Pogrešana dekleta. Kraj umora Carrie, Grantove redne obiskovalke. Ronnie ima fetiš na lase, Grant mi ga je opisal. Grant me je vodil do Ronnieja Bagleyja.« »In Ronnie je hotel ostati blizu Grantu, blizu kraja, kjer sta počela grozodejstva,« je pripomnila Charlotte. »Če je hotel izživeti svoje fantazije, je moral ostati blizu, da se mu je tudi čutil bliže.« Charlotte se je spet obrnila k hiši Terryja Daya. »Tako turobna se zdi. Le kakšen človek si želi živeti v takšni hiši? Morda pa je imel Ged prav, ker se ni zmenil za Terryjeve besede.« »Ko nama bo dal izjavo, ga opazuj, bodi pozorna, ali se ti zdi iskren. Ged je neumno ravnal, razumem pa, zakaj. Prvo vprašanje, ki bi ga obramba postavila Terryju Dayu, bi se glasilo: Ali ste videli Carrie Smith, odkar naj bi bila domnevno mrtva? in dogovor bi se glasil: Ja. To bi spodkopalo primer, Ronnie Bagley pa bi z nasmeškom na licu čakal sodbo, ki bi ga spoznala za nekrivega.« »Midva sva torej dobila nalogo, da spodkopljeva vse, kar je bilo v tem primeru narejenega,« je povedala Charlotte. »Takoj ko bova potrkala na ta vrata in naju bo poskušal prepričati, da je videl mrtvo Ronniejevo punco, bo vsega konec, še preden se je dobro začelo.« »Če tega ne storiva, se ne bo nič spremenilo,« je odvrnil Sam. »Narediva, kar je prav. To je vse, kar lahko narediva.« Po kamnitih stopnicah sta se povzpela do vrat, Sam je pritisnil na vrhnji zvonec. Med čakanjem na korake na stopnišču sta se oba ozirala naokrog. »Morda pa je pokvarjen,« je rekla Charlotte in potolkla po vratih. Ob stiku z roko so se vrata odprla. Sam in Charlotte sta se spogledala. Vstopila sta, a nekaj je bilo narobe. Veža je bila prazna. Sam je zavpil. Nobenega odgovora, a občutek mu je pravil, da nista sama. Čutil je neko prisotnost, ki je ni znal pojasniti. »Gospod Day?« je spet zavpil. »Policija.« Veža je bila mračna, edina svetloba je prihajala z ulice. Pred njima se je navzgor vilo stopnišče, proti temačnemu prvemu nadstropju. Na desni so bila vrata, zapečatena s policijskim trakom. »Ronniejevo stanovanje,« je šepnila Charlotte, ko je sledila Samovemu pogledu. »Greva gor?« je vprašal Sam. Charlotte se je začela vzpenjati po stopnicah. »Gospod Day?« je zavpila. Nič. In potem sta kar poskočila. Zgoraj sta nekaj zaslišala. Korake, lahkotne in hitre, škripanje tal. Težka lesena vrata so se z glasnim klikom zaprla za njima, na hodniku je zavladala tema. Sam je tipal po steni, iskal je stikalo za luč. Ko ga je našel, je pritisnil nanj, a zgodilo se ni nič. Izvlekel je telefon in vklopil svetilko, metala je le ozek snop svetlobe. Posvetil je proti stopnicam in pogledal gor, zagledal je prazno grlo za žarnico. »Gor morava,« je rekel. Charlotte je globoko vdihnila, potem pa prikimala. Sam se je odpravil naprej, s telefonom je svetil predse. 57 Pogledal je na uro. Kmalu bi morala priti. Vse se je odvijalo prehitro. Dekle še ni bilo pripravljeno za srečanje, a moralo je biti zdaj. Tako mu je bilo rečeno; da je konec blizu. Za hip je zaprl oči, preplavili so ga spomini na prejšnjo noč. Nadejal se je vzburjenja, zato se ni umaknil. Lahko bi odšel, to je vedel. Bil je v kombiju, za volanom. Lahko bi se odpeljal in se vozil v nedogled, ker konec ni bil takšen, kot ga je načrtoval. Njegov konec je bil drugačen, posvečen je bil le njej, ker ljubezen je pač takšna. Žrtvovanje. Toda vedel je, da se ne bo umaknil. Predaleč je že prišel. Nenehno bi se opominjal, kaj je zamudil, pa tudi prešibak je bil. V primerjavi z njo je vedno bil slabotnejši. Bila je njegova šibka točka, krč v želodcu, pospešek v koraku. To je poskušal spremeniti, ampak ona si tega ni želela. Pomislil je na Monico, z njo ga je obdržala tam. Bila je nepričakovana, posladek zanj, odmik od načrta, in bilo je točno tako, kot mu je bilo obljubljeno. Ko je na svoji dlani začutil njene lase, so bili mehki, kot je pričakoval, na koži je občutil rahlo prasketanje, iskrice. Od strahu je globoko dihala, da so se ji prsi silovito dvigale in spuščale. Začel je hitreje dihati. To je bil njegov cilj. Tam ga je obdržalo vzburjenje. Ko se je poleglo, je začutil krivdo, skoraj prehitro, kot bi stal pred velikim valom, premočnim, da bi ga lahko nadzoroval. Za ohranjanje mirnih živcev je potreboval slo. Odprl je oči in s pogledom prečesal ulico, hotel se je prepričati, da ga nihče ne opazuje. Ta del je bil najbolj tvegan. Če bi policija izvedela, bi ga opazovala, dekletu je namreč dal uro in kraj. Izbral je slepo ulico, da je lahko opazoval dolgo ulico hiš, ki so stale dovolj daleč v notranjost, da ga njihovi prebivalci ne bi opazili. Če bi ga, bi se vdal v usodo. Predal bi se, se pustil prijeti. To bi bilo edino prav. Ampak policije ni pričakoval. Kot vse druge je tudi ta čuvala svoje skrivnosti, nekaj jih je poznal. Takšen je bil sistem. Dokoplji se do skrivnosti in dokopal se boš do dekleta. In potem jo je zagledal. Hodila je proti njemu, visoka in vitka, glavo je sklanjala, roki je držala prekrižani na prsih. Posvetil je z žarometi. Opazila jih je, pogledala gor, naprej je hodila počasneje. Ne ustavi se, je pomislil. Pogledala je naokrog, kot ji je naročil. To je bila njuna skrivnost. Skrb, da nihče nič ne opazi. Sklonila se je k odprtemu oknu in pozdravila. »Billyjev oče sem,« je rekel. »Si dobila sporočilo, da te bom jaz pobral?« »Ja, mi je omenil.« Spet je pogledala naokrog, nervozno. »Komaj čaka, da te vidi,« je dodal. Nasmehnila se je, hitro in živčno. Nagnil se je proti sopotnikovim vratom in jih odprl. »Prisedi, da naju ne bo Billy predolgo čakal.« »Ne vem, če bi …« »Zakaj ne? Kaj pa je narobe?« »Še nikoli prej te nisem videla. Ne zdi se mi prav.« »Tvoja družina je zelo zaščitniška, le to je, ampak zdaj si že velika punca. No, prisedi, stara si dovolj, da se lahko sama odločaš.« »Ja, to že, vendar se mi zdi nevarno.« »Se ti zdi Billy nevaren?« »Ne, to ne. Prijeten je.« »Se ti jaz zdim nevaren? To hočeš reči?« Videti je bila rahlo osupla. »Ne, nisem mislila tega. Oprostite.« »Potem pa je vse v redu,« je rekel in potrepljal sovoznikov sedež. »Prisedi. Vsaj enkrat stori, kar si želiš ti.« Za hip je še oklevala, potem pa prisedla. Krilo ji je zlezlo malce gor, ji razkrilo kolena in koščena stegna. Ko jih je pogledal, si je krilo potegnila dol. »Si storila, kot ti je naročil Billy, in si izbrisala vsa sporočila?« je vprašal. Prikimala je. »Vsa?« Spet je prikimala. »Ne bodi nervozna,« je rekel. Roko je iztegnil proti njej, zdrznila se je, a kljub temu se je dotaknil njenih las, umaknil ji jih je z ramen in ji razkril vrat. »Billy je dober dečko,« je povedal. »OK,« je plašno odvrnila. »Lahko zdaj greva?« Nasmehnil se je in zagnal motor. »Seveda lahko, Ruby, seveda lahko.« 58 Sam se je ozrl proti vhodnim vratom, bila so lesena, pičla svetloba je prihajala le skozi steklo nad njimi. »Bi jih priprla?« »Zdijo se pretežka in tečaji premočni,« je odvrnila Charlotte. »Ta hiša je prava luknja, kako sploh lahko zaračunava najemnino?« Oba sta bila na stopnišču, vzpenjala sta se proti stanovanju Terryja Daya in svetila s svetilko na telefonu, ki pa je metala le šibko svetlobo in ustvarjala premikajoče se sence. »Gospod Day?« je zavpil Sam. Besedi sta odmevali. Čakala sta na odziv, a bilo ni nobenega. »Ni ga doma,« je rekla Charlotte. »Vrniva se kasneje.« »Ne, je tukaj,« je ugovarjal Sam. »Vem, da je.« »Ampak zakaj bi ga morala najti prav zdaj?« Sam je postal. Charlotte je imela prav, zadeva ni bila nujna. Izvedeti morata le, kaj je povedal Joeju, preveriti, ali ima obtožnica proti Ronnieju Bagleyju še osnovo. Obrniti bi se morala in oditi. Ampak nekaj v zvezi s hišo mu je pravilo, naj hodi naprej. Ni bila le tema ali tišina. Hiša je bila preveč mirna, kot bi zadrževala sapo in ju opazovala. Zaslišala sta zvok, zapiranje vrat, in se vsa osupla sunkovito obrnila. Sam je s telefonom posvetil dol, a videl je le temo. »Odidiva,« je rekla Charlotte, zvenela je prestrašeno. »Ali pa vsaj pokličiva okrepitev.« »Ne, greva dalje,« je odvrnil Sam. »Nekaj ni v redu.« Stopil je korak naprej, tla so glasno zaškripala. »Zakaj nima luči?« Sam je naredil še en korak, spet je zaškripalo, tokrat tišje. Tla je prekrivala preproga, na mestih strgana in obrabljena. Charlotte je stegnila roko, dotaknila se je Samovega hrbta, kot bi iskala uteho. Ko sta prispela na vrh stopnic, sta se hotela razgledati okoli sebe. Charlotte je s telefonsko svetilko iskala stikalo za luč, Sam je svetil predse. Na koncu majhnega hodnika je zagledal sobo, zaradi odseva kovinskih ročajev na elementih je pomislil, da je tam najbrž kuhinja. Tik pred njo je bil še en prostor, ozek lesketajoč odsev vrvice je namigoval, da je tam kopalnica. Sam je odšel tja in potegnil za vrvico. Nič. »Ni elektrike,« je rekel. Na vratu je začutil Charlottin dah. »Vrniva se,« je dejala. »Ne, naprej greva.« »Tega ne bi smela početi sama,« je ugovarjala. »Ne veva, kaj je tu zgoraj.« »In če ni ničesar?« je vprašal Sam. »Se bova toliko trudila zaradi nekega samotarja, ki mu je zmanjkalo denarja za elektriko?« »OK,« se je vdala Charlotte. »Razumem, nadaljujva, da ne bova izpadla bedaka.« »Če se resnično ne moreš soočiti s tem, pojdi nazaj, toda jaz grem naprej.« Sam je lahko slišal njeno dihanje, tako tiho je bilo. Oba sta molčala, dokler ni Charlotte vprašala: »Je tu kaj takšnega, s čimer bi lahko podprla vhodna vrata?« Sam se je ozrl naokoli, a spet ju je zmotil hrup, ki je prihajal od zgoraj. Stok in premikanje nečesa težkega po tleh. »Kaj je bilo to?« je hripavo zašepetala Charlotte. »Ne vem, a prišlo je od tam,« je odvrnil Sam in se odpravil naprej, v eni roki je držal telefon, z drugo je drsel po ograji. Telefonska svetilka je osvetlila dvoje vrat, kot bi srednja etaža sploh ne imela vhodnih vrat, pač pa so bili prostori nanizani ob hodniku. Prijel je za kljuko prvih vrat, bila so zaklenjena. »Gospod Day?« je spet zaklical. Še vedno tišina. Z eno roko se je držal za ograjo in pogledal gor. Stal je ob vznožju stopnic, ki so vodile v vrhnje nadstropje. Bile so ožje in bolj strme. Posvetil je navzgor. Videl je premikanje. Ali je bila zgolj senca, ki jo je ustvarila svetloba? Samovo dihanje je postalo plitko in pospešeno, od živcev ga je stiskalo v želodcu, zaradi teme ga je bilo samo še bolj strah. »Gor grem,« je izjavil, usta je imel suha. »Obvestila bom centralo,« je rekla Charlotte. »Tukaj se nekaj dogaja.« Sam je stopil naprej, Charlotte pa se je umaknila, da bi poklicala. Sam je svetil predse. Stopnice so vodile do steklenih vrat. Za njimi je bilo temno, ker se je svetloba telefona odbijala od šipe, ki je spominjala na belo rjuho. Sam je pomislil, da je Terry Day morda odšel ven in da sta s Charlotte slišala le zvoke, ki so prisotni v vseh starih hišah. Potem pa je spet zaslišal klik. Telefon je potisnil še bolj naprej, da bi bolje videl v smer, iz katere je prišel zvok. Charlotte je govorila po svojem telefonu, centralo je prosila za pomoč patrulje. Sam je stopil še eno stopnico više in obstal. Za steklenimi vrati se je prikazala temna senca. Sam je prisluhnil. Sledil je še en klik, potem so se vrata odprla, počasi in škripajoče. Nekdo je stal na pragu. Po višini je presodil, da moški, lase je imel razmršene, nagibal se je naprej. »Gospod Day?« je vprašal Sam, zdaj zaskrbljeno, in stopil še eno stopnico više. Zaslišal se je cvileč stok, podoba na vrhu stopnic se je hitro premaknila naprej, a nenaravno, glava se ji je zibala sem in tja. Zdelo se je, da bo planila po stopnicah, a noge je premikala čudno, kot bi jih vlekla za seboj. Spet so se slišali zvoki napora, podoba pa se je še naprej premikala. Sam se je umaknil, zdelo se je, da se bo moški vsak hip odrinil in skočil, zato se je umaknil, ampak možakarju sta roki viseli ob telesu, glavo je imel omahnjeno na prsi. Sam je dvignil roke v bran, a to ni bilo dovolj. Možakarjeva glava je zadela Sama v prsi, izgubil je ravnotežje in začel padati. V tisti polovički sekunde, ko se je ovedel, da bo padel, ga je prešinilo, da se tole lahko zelo slabo konča. Potreben je le nesrečen udarec z glavo. Sam je z glavo zadel ob steno, ob tem pa sključil rame. Od silne bolečine je dahnil, potem pa je na njem pristal padli moški. Bil je moker, tekočina je bila mrzla, a lepljiva. Sam je mukoma lovil zrak, moški na njem je bil neverjetno težak, kot mrlič. Od zgoraj se je spet zaslišal zvok, podoben prejšnjemu stoku, le da je bil tokrat bolj jezen. Nekdo je hitro stekel po stopnicah navzdol. Sam je s sebe odrival moškega, a bil je pretežak. Zaslišal je Charlottin glas, vpila je. Telefon mu je padel na tla, svetilka je svetila proti stropu. Zagledal je lesk nečesa kovinskega. Poskusil se je umakniti, a premakniti se ni mogel. Znova je zaslišal rezki stok, sledil mu je zamah. Sam je v roki začutil pekočino, potem še ob strani, ostal je brez daha. Sledilo je še več zvokov. Charlotte je vpila, hitro se je premikala. Vsepovsod so bile le sence. Koraki na hodniku. Ravsanje. Krik bolečine in strahu, preden ga je nekaj v hipu odrezalo, nadomestilo ga je osuplo zajemanje zraka, nato je spet sledilo kričanje. Sam se je trudil razločiti, kaj se dogaja, a bilo je pretemno. Videl je, da nekdo pada proti njemu. V soju svetlobe telefona je prepoznal Charlottine kodre, z glasnim treskom je pristala ob njem, težka, brez življenja. Sam je iztegnil roko in segel proti Charlotte, da bi jo prijel za roko, da bi ji pomagal, a dotaknil se je njenega obraz. Dlan ji je dal čez usta, če bo na prstih občutil njeno sapo. Bila je komaj zaznavna, a je dihala. Z dlanjo je podrsal po njenem telesu, bluzo je imela mokro. Vedel je, da od krvi. Pogledal je proti svojemu telefonu. Doseči ga ni mogel, ležal je naprej po hodniku. Začel je lesti izpod človeka, ki je ležal na njem, ob tem pa mu je ramo prestrelila tako silna bolečina, da je kriknil. Omahnil je na tla. Pogledal je Charlotte, vedel je, da ne sme odnehati. Še enkrat je napel vse sile in se začel plaziti proti telefonu, vsakič ko se je z desno ramo dotaknila tal, je mukoma vdihnil. Samu se je uspelo prebiti do telefona. Poklical je reševalno službo, potem pa je popolnoma izčrpan padel po tleh. Njegov vid je postajal meglen, tudi sam je imel premočeno srajco. Nezavesten je čakal na zvok siren. 59 Joe se je vozil nazaj v pisarno, ko ga je poklicala Alice. Večkrat je poskušal doklicati Sama, toda telefon je imel izključen. Ko mu je Alice povedala, da je Sama nekdo zabodel, je obrnil in oddrvel proti bolnišnici, med iskanjem prostega parkirnega mesta je preklinjal. Bolnišnica je bila podobna ostalim, velika in grda kocka iz opeke in stekla, polna modrih označb in brnenja klim. Stala je na koncu ulice, kot bi ne hotela nikomur izdati, kje je. Potke okrog bolnišnice so bile polne medicinskih sester in zdravnikov, ki so hodili z enega oddelka na drugega, ter bolnikov, ki so čakali na obravnavo. Mimo je krevsal mladenič na berglah, nogo je imel v mavcu. Možakar v petdesetih je bil priklopljen na kisik, plastične cevke je imel speljane v nosnici, sedel je v invalidskem vozičku in kadil, modrikast odtenek na njegovih licih je izdajal, da prenehanje ne bi pomagalo. Njegova razvada ga je že ubila. Zdaj je samo še čakal konec. Joe je tekel, sledil je označbam do urgence in planil v čakalnico z modro preprogo in stenami v barvi magnolije, v kateri so bili poškodovanci in njihovi zaskrbljeni sorodniki. Zagledal je Alice, stala je ob steni in v roki stiskala robec, strmela je v tla. »Alice.« Pogledala ga je in v hipu začela hlipati, kot bi že predolgo zadrževala solze in samo čakala, da bo nekdo prišel in da bo lahko dala žalost iz sebe. Joe jo je objel, svojo glavo je naslonil na njeno, ko mu jo je zakopala v ramo. Srajco je imel premočeno od solz. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal Joe, v želodcu ga je stiskalo od skrbi in strahu. »Kako je s Samom?« Odmaknila se je in si s hrbtiščem dlani obrisala obraz. »Oprosti,« je rekla. »Rekli so, da bo z njim vse v redu, ampak ne spustijo me k njemu. Tudi njegova sodelavka je resno poškodovana. Nekdo jo je zabodel v prsi. Bila sta v neki hiši. Nekdo ju je napadel. Tudi Sama je zabodel, vendar v ramo.« Počasi je zmajevala z glavo. »To je vse, kar vem. Ne spustijo me k njemu.« »Kdo? Policija ali zdravniki?« »Policija. Zdravnik je rekel, da so ga oskrbeli. Policisti nadzorujejo njegovo sobo.« »Kje je?« »Blizu oddelka 6.« Joe se je odpravil. »Ne bodo te spustili k njemu,« je zaklicala za njim. Joe ni odgovoril. Alice se je pred prepreko ustavila. Joe se ne bo. Hodil je po bolniških hodnikih, sledil je številkam, se izmikal čistilcem z vozički in pacientom v invalidskih vozičkih. Vsenaokrog je videl le bolezen in slabotnost. Vedel je, da bo nekega dne to doletelo tudi njega, toda ne danes. Ne, dokler ne bo v življenju dosegel zastavljenih ciljev. Še malo naprej po hodniku je zagledal skupino uniformiranih policistov, stali so pred vrati. Bratove sobe ni bilo težko najti. Ko se je približal policistom, mu je eden prišel naproti, proti Joeju je iztegnil roke. »Obrnite se in pojdite nazaj. Sem ne smete.« »Je v tej sobi Sam Parker?« Policist se je ustavil. »Njegov brat sem,« je dodal Joe. »Me sploh ne briga, kdo ste. Odidite.« Policist je Joeja ustavil z dlanjo na prsih, da se je Joe kar malce zamajal. Joe je začutil, kako mu je v glavo šinila vroča kri. Pamet mu je pravila, naj odide, jeza, ki mu je utripala v žilah, pa naj si ne dovoli, da bi ga kdo potiskal naokrog. Še preden bi se lahko zgodilo še kaj, so se odprla vrata bolniške sobe, ven je prišel detektiv, Joe pa je na postelji zagledal Sama. »Sam!« je zaklical. Vrata so se zaprla, Joe pa je rekel: »Moj brat je. V tej bolnišnici je bolnik in jaz ga bom obiskal.« Odšel je proti vratom. Policist ga je močno prijel za roko, ampak Joe je kljub temu odprl vrata. Sam ga je zagledal. »V redu je, spustite ga noter.« Joe se je otresel policistove roke in vstopil. Vzdušje v sobi je bilo resnobno. S Samom sta bila dva detektiva, žensko, detektivko inšpektorico Evansovo, je prepoznal, videl jo je v sodni dvorani med uvodnim zaslišanjem glede Ronniejevega primera. Z njo je bil še moški, po razširjenem vratu sodeč pošteno jezen. Sam je sedel na robu postelje, na prsih je imel velik obliž, roko pa v prevezi. »Slišal sem za tvojo sodelavko,« je povedal Joe. »Upam, da bo z njo vse v redu. In upam, da boste storilca ujeli.« »Da ga boste vi lahko branili?« je vprašala detektivka. Joe se ni odzval. Zdaj ni bil čas za prerekanje. »Kako se počutiš?« je Joe vprašal Sama. »Živ sem.« Pogledal je proti detektivoma. »Se lahko pogovorim s svojim bratom? Na samem?« Detektiva sta se spogledala, potem pa odšla proti vratom. »O primeru ne razpravljajte, razen če veste kaj, kar bi nam lahko pomagalo,« je na poti iz sobe pripomnila Evansova. »Moj brat je,« je odvrnil Joe. »Ne gre vedno za službo.« Sam in Joe sta ostala sama v sobi. Sam se je kremžil, medtem ko se je poskušal udobneje namestiti. »Vse tole je precej usrano,« je pripomnil skozi stisnjene zobe, očitno ga je rana zelo bolela. »Alice je zunaj. Ne spustijo je k tebi.« »Ji boš povedal, da sem v redu?« »Kje si bil?« »V hiši Terryja Daya,« je povedal Sam. »Tožilki si povedal, da naj bi Terry videl Ronniejevo punco živo. Potem ko sva s sodelavko odšla od tebe, sva šla k njemu po uradno izjavo.« Joe je zaprl oči in se uščipnil v nos. Sam je molčal, dokler ni Joe spet pogledal. »Ti je Terry to storil?« je vprašal Joe in pokazal na povoje. »Ne. Terry je mrtev. Umorjen. Najbrž sva tja prišla kmalu po njegovem umoru. Nekdo je po stopnicah name vrgel njegovo truplo.« »Njegovo truplo? Jezus.« Joe je zmajal z glavo. »Ronnie Bagley ni hotel, da bi uporabil Terryjevo trditev, da je videl Carrie živo.« Sam ga je zmedeno pogledal. »Zakaj pa ne?« »Ne vem. Ne morem ugotoviti. Povedal sem mu, kar je meni povedal Terry, Ronnie pa se je razjezil, noče, da bi to prišlo na plano.« »Kje je Ronnie?« »Ne vem. Pravkar sem bil v hiši njegove matere, povedala mi je nekaj, kar bi lahko bila povezava z Benom Grantom.« »Kaj?« »Rekel si, da se je Ben Grant hvalisal, da je ubil svojo sestro, potem pa se je izkazalo, da je sploh ni imel.« »Drži.« »No, Ronnie pa je imel sestro in umrla je še zelo mlada.« »Kako?« »Spodrsnilo ji je v kadi.« Sam ga je debelo pogledal. »Sranje,« je zamrmral in umaknil pogled. »Je to pomembno?« »Ja, zelo.« Sam je pogledal Joeja. »Veš, da bom tole predal naprej? Če ima Ronnie karkoli z današnjim napadom, te ne bom zaščitil.« »Prav.« »Mislil sem, da ti ščitiš njemu podobne?« »Če je Ronnie kakorkoli povezan s tem, kar se ti je pripetilo, povej komurkoli hočeš.« »Od kod ta sprememba?« »Ko si me zadnjič obiskal, nisi prišel zato, da bi nekomu rešil življenje ali storil kaj častnega. Šlo je zgolj za cenen trik, da bi samo zato, ker sva brata, iz mene izvlekel, kaj vem. Prišel si iz napačnega razloga, le izkoristiti si me hotel.« Sam ni rekel ničesar, Joe pa je sedel na posteljo. »Zaradi tega je sedaj drugače,« je nadaljeval Joe in pomignil na Samovo prevezo. »Policist si postal zaradi tistega, kar se je zgodilo Ellie. To vem, dovoljkrat sem te slišal to reči.« »In ti si šel svojo pot, vem.« »Misliš, da sem izdal Ellie?« Sam je molčal. Joe je sklonil glavo in zaprl oči. Zdaj je pravi trenutek, bil je prepričan. Kar se je zgodilo Samu in njegovi sodelavki, ki je hudo poškodovana, je bilo nekako povezano z njegovim primerom. Samu mora povedati. Joe je iskal besede, s katerimi bi obelodanil skrivnost, ki jo je čuval petnajst let. Vsa ta leta je bila njegovo gonilo, prešinilo ga je, da bo svoj elan izgubila, če jo bo delil. Ampak zdaj ni bil čas za dvom. Bil je čas, da Samu pove, kar ve. Odprl je oči in globoko vdihnil. »Odvetnik sem postal iz enakega razloga kot ti policist – zaradi Ellie.« »Ne razumem te.« »Povedal ti bom nekaj, česar nisem povedal še nikomur. Morda ti ne bo všeč.« »Nadaljuj,« je odvrnil Sam, a precej tiše. Joe je debelo pogoltnil, zaželel si je, da tega sploh ne bi omenil, a zdaj poti nazaj ni bilo več. »Videl sem moškega, ki je ubil Ellie,« je rekel, »malo prej, preden se je zgodilo.« »Prosim?« Joe je molčal, misli so mu odtavale nazaj v tisti dan. »Hodil sem iz šole domov,« je nadaljeval Joe. Zdelo se mu je, da je v prostoru zmanjkalo zraka, vse je bilo tiho, slišal je lahko le svoj glas. »Nisem bil daleč za Ellie. Na glavi je imela slušalke, zato je nisem mogel poklicati, a zakaj jo tudi bi? Le kdo si želi domov hoditi z nadležno mlajšo sestro? Videl sem jo zaviti na potko skozi gaj. Tam je nekdo postopal, malo naprej po cesti. Mislim, da ga Ellie ni videla, gledala je v tla in z glavo kimala v ritmu glasbe. Takoj sem vedel, da nekaj v zvezi z njim ni v redu, ko je tako brezdelno tam stal, kot bi nekoga čakal.« »In kaj je ta osebek storil?« »Sledil je Ellie. Čez glavo si je poveznil kapuco in odšel po potki, nedolgo zatem ko je nanjo zavila Ellie. Hotel sem zavpiti, vedel sem, da nekaj ni v redu, pa nisem. Bilo me je strah, kaj, če bi se motil? Zakaj bi se Ellie sploh kaj zgodilo? Bila je samo še ena hoja iz šole domov.« »Sranje,« je polslišno pripomnil Sam. »Ja, sranje.« »Zakaj nisi ničesar rekel?« »Ker sem se bal. Kaj bi porekli ljudje, če bi vedeli, da bi lahko preprečil, kar se je zgodilo? Niti predstavljati si ne moreš, kakšna krivda me je razjedala. Še vedno me. Vsak dan me zvija zaradi nje, želim si, da bi lahko čas zavrtel nazaj in drugače ravnal, vpil bi, ga ustavil. Ellie bi bila živa. Vse bi bilo drugače. Mogoče bi bil tudi oče še vedno živ, ker bi bilo življenje vseh nas drugačno.« Sam je molčal. Bilo je, kot bi se vse ustavilo. Naprave so prenehale brneti, občasni kliki v radiatorju so potihnili. Niti Samovega bolečega dihanja ni bilo slišati. Naposled je Sam rekel: »Ampak kako si zaradi tega, kar se je zgodilo Ellie, postal odvetnik? Tega ne razumem.« »Tukaj ga vidim vsak dan.« Joe se je potapkal po glavi. »Kazenski branilec sem postal, ker sem mislil, da ga bom nekega dne znova srečal, to namreč počnem vsak dan – iščem ga. Vedno ko vstopim na policijsko postajo zaradi nove stranke, upam, da bom zagledal njega. Vedno poskrbim, da si ga najprej dobro ogledam. Vsako jutro obiščem vse policijske postaje in prebrskam novice na spletu, vedno iščem njegov obraz.« »Nadvse plemenito,« je pripomnil Sam. »In kaj boš naredil, če ga boš nekoč zagledal?« »Odgovor je preprost,« je odvrnil Joe. »Ubil ga bom.« 60 Alice je vso pot domov molčala, Joe je vozil, soj uličnih svetilk ji je na obrazu risal bežeče sence. »Z njim bo vse v redu, veš,« je rekel Joe. Alice se je obrnila proti njemu, obraz je imel solzen. »Opomogel si bo. Močan je.« Alice je odkimala. »Ni, le opravka je imel s težko zadevo. To ni isto.« Spet se je obrnila k oknu, Joe pa jo je prepustil njenim mislim. Hotel je reči, da je Sam njegov brat, da med njima obstaja vez, družinska in krvna, a zavedal se je, da je to pravico izgubil tisti dan, ko se je Alice pred oltarjem pridružila Samu. Sam ni bil niti priča. To čast je dobil neki Samov sošolec, s katerim se od poroke skorajda nista videla, le tu in tam sta si poslala božično voščilnico. Zamera, kako se je odzval na Elliejino smrt, je bila otipljiva že takrat. Joe je zapeljal pred hišo in ustavil, pričakoval je, da bo Alice takoj odšla v hišo, a zdelo se je, da je to sploh ne mika. »Pridi naprej, če želiš,« je rekla čez nekaj sekund. »Nočem biti sama.« Joe je ugasnil motor in sledil Alice v hišo. Hodila je počasi, ramena je imela pobešena. Očitno je čutila, o čem razmišlja, kajti rekla je: »Emily in Amy sta pri mojih starših,« potem pa je odšla k hladilniku in vzela ven pivo. Podala ga je Joeju, ki ga je vzel in v zahvalo dvignil v zrak, zase je iz vrat hladilnika vzela steklenico vina z zamaškom na navoj. Joe je srknil požirek piva, Alice pa si je natočila kozarec vina. »Punci se bosta kmalu vrnili,« je povedala Alice. »Ne vem, kaj naj jima rečem.« Joe je vedel, kaj je imela v mislih. Novica o življenjski ogroženosti Samove sodelavke je že bila na naslovnicah, četudi imena niso objavili. Zgodbice o junaškem očetu bosta deklici za trenutek sicer veseli, ko pa bosta starejši, se bosta v nočeh pogosto spomnili, da je bil njun oče poškodovan, kar ju bo opominjalo, da opravlja zelo nevarno delo. »Bojim se, da ti ne znam pomagati,« je odvrnil Joe. »O starševstvu nimam pojma, sem pa prepričan, da boš ravnala pravilno.« Alice ga je pogledala, Joe pa je sedaj prvič opazil, da zaradi tega, kar se je zgodilo, ni samo osupla, temveč da se tudi boji in je zato tako molčeča. Gubala je čelo, dihala je hitreje kot ponavadi. Prvič je tragedija zamalo obiskala tudi družino, Joe je na njenem obrazu lahko prebral spoznanje o tem, kar sta s Samom odkrila pred petnajstimi leti – kako občutek varnosti v trenutku izpuhti. Alice je sedla in izpila požirek vina, preden je rekla: »Sebe bo krivil.« »Vem, takšen je človeški značaj.« »Ne, ni samo to. Prepričan bo, da je krivda njegova, ker si preveč žene k srcu. Poskušam mu dopovedati, da je to samo služba, da je najpomembnejši del dneva, ko se vrne k nam domov, ampak me ne posluša. Kadar se kak primer ne razpleta po pričakovanjih, se zapre vase, pogosto po več dni skupaj, kot da samo čaka, da se bo pojavil nekdo, ki bo okrivil njega. Službe ne more kar tako odmisliti, kot to zmorejo drugi. Zanj je to misija, ker se ne sme izmazati nihče, ki je kriv. Ti je to znano?« Joe je zaprl oči. Vse to je poznal. S Samom je odraščal. »Pravim mu, da je to neumno,« je nadaljevala Alice in si obrisala solzo. »In tudi sam ve, da je tako in da ni prav, ampak neuspehi ga žrejo. In tole, kar se je zgodilo, ga bo mučilo še bolj.« »Takšen je, vse dojema zelo intenzivno,« je odvrnil Joe. »In policist je postal iz čustvenega razloga, da bi našel odrešenje za Ellie.« »Želim si, da bi bil drugačen,« je rekla in naredila še en požirek. »Majhne stvari, na primer molčečnost, lahko prenašam, a vsakič je daljša. In potem ko molk preneha, pa sploh ne neha govoriti, zanj je vsak neuspeh znamenje večjega problema. Na primer, če gre v trgovino in nekaj pozabi kupiti, je to posledica izgorelosti ali nezmožnosti, sploh noče sprejeti, da je pač pozabil, kot pozabljamo vsi. In zdaj bo postal nemogoč, jaz pa mislim, da tega ne bom zmogla.« »Le ob strani mu stoj,« je rekel Joe. »Pa ti? Ne, ti boš odšel, ker to vedno narediš. Živel boš naprej, kot da je vse drugo nepomembno. Tudi Sam bo živel svoje življenje, jaz pa mu bom stala ob strani. Kaj pa jaz? Kdo pa bo meni stal ob strani?« Joe je odložil pivo. Prepirati se ni hotel. Morda je Alice imela prav. Joe je dobro vedel, da bo odšel in jo pustil samo, in četudi mu je to povedala v obraz, ni bilo dovolj, da bi ostal. »Reci Samu, naj me pokliče, ko bo prišel domov,« je rekel in odšel proti vratom. Potem se je ustavil. Spet je bežal. Obrnil se je. »Sam ni edini, ki se bo moral spoprijeti z marsičim.« Alice ga je pogledala, po licih so se ji valile solze. »Kaj hočeš reči?« »Preiskoval je moj primer, primer Ronnieja Bagleyja. V tisto hišo je šel v zvezi z nečim, kar sem jaz povedal tožilki. Terry Day, ki je živel v tisti hiši, mi je povedal nekaj, kar bi lahko pomagalo moji stranki. Samo primer je in še veliko jih bo, ampak zaradi tega sem skoraj izgubil brata. Tudi Terry Day je mrtev in mlada detektivka bo morda izgubila življenje. Vse to zaradi informacije, ki mi je ni bilo treba podati naprej. Zdaj pa mi povej, kako naj preprosto samo odkorakam od vsega tega? Ne morem. Jaz nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Zato o meni ne delaj prehitrih zaključkov.« Alice je pogledala kozarec, jezno in užaljeno. Tišino je prelomilo zvonjenje Joejevega telefona. Obrnil se je in se oglasil. Bila je njegova mati. »Joe, takoj pridi domov.« Jokala je, bila je na robu histerije. »Če gre za Sama, je z njim vse v redu. V bolnišnici je.« »Ne, ne gre za Sama, pač pa za Ruby.« Joeja je spreletel srh. Alice je zagotovo nekaj začutila, z odprtimi usti ga je osuplo pogledala. »Kaj je narobe?« je vprašala. Sledila je tišina, ko je Alice ponovno spregovorila, ga je preplavil obup izpred petnajstih let. »Za Ruby gre,« je rekla in zahlipala. »Ni se vrnila domov.« 61 Sam je vstopil v osrednjo policijsko pisarno in se spačil od bolečine, ko so ga vrata udarila po rami. »Lahko bi mi jih pridržal,« je rekel in grdo pogledal Geda, ki se je samo zrinil skoznje. Evansova je odredila, da mora sedeti v kotu, stran od oken. Sam je sedel in se skremžil. »Povejte, kaj se je zgodilo?« je vprašala Evansova. Iz predalnika je potegnila prazen obrazec in ga dala na mizo. Pisala ni imela. Sam je dobro vedel, da bo najprej hotela slišati, kaj ima za povedati, preden bo karkoli zapisala. Sam je pogledal list pred seboj. »Ne bi raje iskali Ronnieja Bagleyja?« je pripomnil. »Zakaj je tole pomembnejše? Ali bi samo radi dobili verzijo, ki jo bodo slišali ljudje?« »Kako to mislite?« »V tej ekipi sem res novinec, toda v teh vodah sem že kar nekaj časa. Vem, kako deluje sistem. Vi ste naju poslali v tisto hišo in zdaj bi radi izvedeli, ali ste soodgovorni za to, kar se je zgodilo, ker v tem poslu se vse vrti okrog otepanja krivde. No, povedal vam bom le eno različico, resnično. Če vam ne bo všeč, res nisem pri volji za popravke.« Evansova je pogledala Geda in zavzdihnila. »Ronnieja iščemo, ampak včeraj smo skoraj izgubili eno od svojih. Še vedno jo lahko izgubimo. Govorite, morda lahko ujamemo storilca. Samo za to gre.« Sam je sklonil glavo. Tega si ni želel. Hotel je iti domov, k Alice, Amy in Emily, pogoltniti nekaj analgetikov in se smiliti samemu sebi. Bil je utrujen, se je pa zavedal, da Evansova opravlja nalogo policistke in da od njega pričakuje, da bo sodeloval. Ko se je pridružil policiji, je prav kmalu ugotovil, da se vse vrti okoli hierarhije, če se nekomu kaj zgodi, to občutijo vsi. Pomislil je na Charlotte, spomnil se je njenega sopenja od bolečine, kako jo je bilo strah, ko jo je držal za roko in se spraševal, ali bo umrla. »Kot sva vas obvestila, sva raziskovala sled, fotografijo,« je začel pripovedovati Sam. »Obiskala sva družine vseh pogrešanih deklet in jim pokazala fotografijo, ki smo jo našli za monitorjem Julie McGovern. Sliko mladega moškega. Nekaj v zvezi s sliko mi ni dalo miru, le da nisem mogel ugotoviti, kaj. Torej, sliko sva kazala naokrog in nekdo jo je prepoznal. Bila je lažna, namenjena zapeljevanju, uporabljal pa jo je Ronnie Bagley in z njo zapeljal vsaj dve žrtvi. Ampak na sliki je še nekaj drugega, kar me muči in še vedno ne vem, kaj to je. Mučilo me je že, še preden sva odkrila povezavo z Ronniejem Bagleyjem.« »Kje sta našla povezavo?« »Pri Gilly Henderson, odvetnikovi hčerki. Govoril sem z njeno sestro, Rachel, prepoznala ga je. Povedala mi je, da se je poskušal z njo spoprijateljiti, a ga je zavrnila. Gilly je bila najbrž manj izbirčna.« »Ronnieja Bagleyja ne moremo izslediti,« je povedala Evansova. »Iščemo ga, toda ničesar ne najdemo.« »Mislim, da sta z Grantom sodelovala,« je povedal Sam. »Grant nas je zavajal, ker je opisoval Ronnieja Bagleyja, ne sebe. Ronniejeva sestra je umrla v kadi, ne Grantova. Ronnie Bagley ima fetiš na lase, ne Grant.« Sam se je spačil. »Za vse to sem morda sam kriv.« Na drugem koncu sobe je Ged zmajal z glavo in nekaj zamomljal. »Kako hudiča pa bi bili krivi vi?« je vzrojila Evansova in grdo pogledala Geda. »Zato ker mi je Grant povedal, da je bil izdan, in ker je bil morda nekdo z njim, ko sem ga aretiral, sostorilec, jaz pa sem molčal.« Evansova ga je presenečeno gledala. »Od kdaj veste to?« »Resnično vedel nisem nikoli. Preprosto nisem bil prepričan. O tem razmišljam že vsa ta leta, ker me nenehno spremlja občutek, da sem nekaj spregledal. Ben Grant se ni upiral in ni poskušal bežati. Pokleknil je predme in pustil, da ga vklenem. Popolnoma osredotočen sem bil samo nanj, zato ne vem, ali je bil tam še kdo, če se je kdo skrival v grmovju, gledal sem le Granta. In ko sem ga obiskal v zaporu, me je dražil, povedal mi je, kako je ubil svojo sestro in da je obseden z lasmi, v resnici pa je govoril o Ronnieju Bagleyju. In potem je rekel še nekaj, kar me je presenetilo.« »Ali to sploh kam vodi?« se je oglasil Ged. »Ne vem, in to je ravno tisto,« je razdraženo odvrnil Sam. »Ben Grant mi je poskušal nekaj povedati, to vem, toda vse je zavil v uganko. Ampak danes je bil bolj neposreden. Govoril je o izdaji, povedal nama je, da se pravo vznemirjanje skriva v pridobivanju nekoga novega. Rekel je, da so nedavni spreobrnjenci najbolj navdušeni.« »Je to vse?« »Ja, ampak kaj je s tem mislil? Povedal vam bom. Govoril je o sostorilcu. Tega ne morem izključiti. In če je za vsem tem res njegov pomočnik, potem sem za vse kriv jaz, ker takrat nisem bil dovolj prepričan. Namesto tega me je samo mučil dvom. Ničesar otipljivega ni bilo, ničesar, kar bi lahko pokazal, samo dvom. In to je bistvo.« Na stolu se je naslonil nazaj, bil je potrt. »Ampak Grantova prijateljica je bila Carrie, ne Bagley,« je rekla Evansova. »Carrie je privlačil Grant,« je pojasnil Sam. »Jo je Ronnie privlačil iz enakega razloga kot Grant? Je bil naslednji najboljši? Kaj, če ga je hotela naznaniti? Jo je zato ubil? Eno je loviti neke bolne sanje, nekaj povsem drugega pa, če se tvoj partner vrne domov s krvavimi rokami. Stvar se spremeni v preveč bližnjo, preveč resnično.« »Če smo mi prepričani, da je Carrie mrtva,« je rekla Evansova, »Terry Day ni bil.« Zavzdihnila je. »Res prava zmeda.« Nihče ji ni oporekal. Evansova je iz žepa vzela pisalo. »Vrniva se v hišo Terryja Daya. Hočem vedeti, kaj se je dogajalo.« In Sam ji je povedal. Kako sta s Charlotte vstopila v vežo in ugotovila, da luči ne delajo. Za zvoke, kot bi ne bila sama. O počasnem vzpenjanju po stopnicah, kako se je na vrhu zadnjega stopnišča prikazal Terry Day, preden je nekdo proti Samu potisnil njegovo truplo. Evansova je s pisalom tapkala po praznem formularju, še vedno ni zapisala ničesar. »Torej, če je vez Ronnie Bagley, vaju je on napadel?« Sam sprva ni odgovoril, razmišljal je. Potem je odkimal. »Ne.« »Kako to veste? Ste že srečali Ronnieja Bagleyja?« Spet tišina, Sam se je vzravnal na stolu, ob tem pa široko razprl oči in se skremžil, ko ga je rama opomnila na poškodbo. »Ne,« je odvrnil, »nisem ga srečal, vem pa, da ni bil on.« »Kako?« Samove misli so se vrnile na temačne in ozke stopnice. Spomnil se je okornega premikanja Terryjevega trupla, počasnega in mučnega, potem pa še hitrih korakov za njim. Napadalec je bil suh in lahek, toda hiter in močan. In tam je bil tudi vonj, dišava. Zaduhal je cvetje, parfum. Ramena je imel ožja in tudi linija čeljusti, ki jo je v soju telefonske svetilke uzrl od strani, je bila nežnejša. »Ni naju napadel Ronnie Bagley,« je ponovil Sam. »Kdorkoli že naju je napadel, ni bil on, temveč ona.« 62 Joe je stekel v materino hišo, avta sploh ni zaklenil. Ulica je bila prazna, malo naprej se je zadrževala le skupinica otrok. Joejeva mati je kot samotna čuvajka stala na pragu, v roki je stiskala robec. »Joe, prišel si,« je rekla, ko je prišel do nje. Gledala ga je pričakujoče, kot bi si želela, da jo objame, kar je Joeja osupnilo. Svoje mame ni objel od tistega popoldneva, ko je bila umorjena Ellie. »Povej, kaj se je zgodilo?« je vprašal, takoj ko sta vstopila v hišo, mati je pridrsala za njim. Zavohal je, da je pila. »Ni se vrnila iz šole,« je rekla, v oči so ji stopile solze. Jezik se ji je zapletal. Joe je pogledal na uro. Devet. Čas, ko se je njen dan začel megliti. »Si prepričana, da nisi zgolj nečesa pozabila? Da ti je povedala, da bo šla k prijateljici?« »Zakaj bi pozabila?« Joe je odkorakal v kuhinjo in s pulta vzel stekleničko vodke. Bila je majhna, kot bi bila velikost le krinka in bi skrivala resničen problem, Joe je namreč vedel, da jih je v omarici še več. »Zato?« »Name ne vpij, Joe,« je rekla, se obrnila in sedla na stol v sosednji sobi. Glavo je zakopala med dlani, Joeja pa je žgoče zapekla vest. Toda opravičil se ni. Namesto tega je stekel gor, v Ruby-jino sobo. Minilo je že kar veliko časa, odkar je bil zadnjič tukaj – vse družinske stvari je prepustil Samu – Rubyjina soba je bila bolj odrasla, kot se je je spominjal. Na tleh so ležali izdelki za nego las, iz predalnikov so molela oblačila. Na mizici ob oknu je opazil vžigalnik. Pobrskal je naokrog, iskal je papirčke in delčke debelejšega papirja, ki služijo kot filter pri zvijanju jointov, kar bi nakazovalo na težave z mamili, a jih ni našel. Vsaj po tej poti je še ni zaneslo. Na stenah so viseli plakati filmskih igralcev, Ruby so bili bolj všeč starejši. Mladi Marlon Brando na kolesu, na skedenj naslanjajoči se James Dean. Nostalgični klišejski posnetki. Joe je vklopil računalnik, medtem ko je čakal, da se zažene, se je razgledal po sobi. Dobil je občutek, da svoje sestre v resnici sploh ne pozna, kot bi odrasla, ne da bi on to sploh opazil. Prešinilo ga je, da o njej pravzaprav ne ve ničesar. Kam je hodila? Kdo so bili njeni prijatelji? Odšel je ven na stopnišče in zavpil: »Kdaj ponavadi pride domov?« Kratka tišina, potem pa objokano vpitje: »Različno. Včasih okrog šestih, a nikoli tako pozno.« »In kam hodi?« »Le k prijateljicam iz šole. V bistvu mi sploh ne pove.« Joe je stisnil čeljusti in se vrnil v Rubyjino sobo. Kako so prišli tako daleč? Njihovo družinsko življenje je bila le pretveza, popestrena z rojstnodnevnimi tortami in skupinskim žalovanjem, v resnici pa je bila njihova družina v razsulu, vsak je živel v svojem oblačku. Računalnik je prenehal mleti in ropotati, Joe je odprl spletni brskalnik. Ogledal si je zgodovino brskanja in zagledal link do družbenega omrežja. Kliknil je nanj in čakal, da se stran naloži. Na zaslonu so se prikazale Rubyjine fotografije, Joe je zagledal punco, ki je skorajda ni prepoznal. Bila je spogledljiva, odrasla. Nato je odprl sporočila, iskal je kakršenkoli namig. Bilo je še huje, našel je namreč sporočila njenih prijateljic, ker se jim ta večer sploh ni oglasila. Bil je četrtek, čas dogovorov, kaj bodo počeli konec tedna. Joe je natipkal nekaj odgovorov. Pojasnil je, kdo je in vprašal, ali kdorkoli ve, če je imela nocoj kaj v načrtu. Potem je nemirno hodil sem in tja, dokler se ni pojavil odgovor. Ne. Je vse OK? Joe si je z dlanmi pomel obraz. Spoznal je, da nekaj resnično ni v redu. Spet je pogledal naokoli po sobi, iskal je karkoli. Njenega telefona ni bilo, torej ga je vzela s seboj, ko se je odpravila ven; a po drugi strani je bila v šoli in morda je telefon vedno nosila s seboj. Na majhni omarici ob postelji je zagledal sliko, prilepljeno na radijsko budilko. Sliko mladeniča, najstnika, čednega. Spet je odšel na stopnišče. »Je Ruby imela fanta?« Kratka pavza, potem pa: »Omenila ga ni.« »OK,« je zavpil v odgovor in se vrnil v sobo. Na njenem profilu je odprl seznam prijateljev in med njimi iskal fanta s fotografije. Skrolal je navzdol po seznamu in se spraševal, kako je mogoče, da Ruby pozna toliko ljudi, potem ga je čisto na dnu zagledal. Joe je odprl njegov profil. Zagledal je enako fotografijo. Ogledal si je njegovo stran in presenetilo ga je, da ima le peščico prijateljev. Sedem. Joe je dobro vedel, kako delujejo spletni portali, ko si enkrat notri, te sistem posrka in kar naenkrat imaš celo vrsto prijateljev, ki jih sploh ne poznaš. Prijatelje prijateljev. Na hitro je prebral osebne podatke. Billy Bridge. Všeč so mu nogomet, glasba in zabave. Ne mara oblasti in ukazovanja. Le še en normalen mlad moški. Ampak Joeju se ni zdel takšen. Nekaj v zvezi z njim ni bilo v redu. Na svoji strani skorajda ni imel objav, skoraj nobenega prijatelja in nobenih pravih informacij. Joe je poklical Sama. Včeraj je govoril z Ruby, ker je mislila, da ji je nekdo sledil. Zvonilo je v prazno. Ko se je oglasil odzivnik, je pustil sporočilo: »Sam, jaz sem. Pokliči me. Nujno. Z mamo ne veva, kje je Ruby.« Ko je prekinil zvezo in je v sobi zavladala tišina, je čutil, kako se nadenj spušča tema. Še enkrat so ga preplavili spomini izpred petnajstih let. 63 Sam je hodil po potki proti hiši, Alice ni bilo na spregled. Privoz je bil prazen, svoj avto je imel še vedno blizu hiše Terryja Daya, kjer sta ga pustila s Charlotte. Šel je v kuhinjo in na pultu zagledal steklenico piva, le napol prazno. Odprl je hladilnik. Steklenica vina je bila odprta, a nikjer ni videl kozarca. Kozarec je vzel še sebi in si natočil vino, ko je na stopnicah zaslišal korake. V kuhinjo je vstopila Alice, v rokah je držala kozarec in Sam je videl, da je jokala. »Si v redu?« je vprašala. Prišla je proti njemu, on pa je iztegnil roko s kozarcem. »Prosim, nobenih objemov,« je rekel in se skremžil. Prijela ga je za roko in mu jo poljubila. »Punci bosta nocoj pri mojih. Nočem, da te vidita takšnega.« »Jutri bom še vedno tak, tako da se bosta pač morali navaditi.« »Ni samo to. Jaz ju ne morem obvarovati pred tem, kar se ti lahko zgodi.« »O čem govoriš?« »Ko si še delal v patrulji, me je nenehno skrbelo zate, potem pa si se začel ukvarjati s finančnim kriminalom, zdel se je varnejši. Zdaj sodeluješ z enoto za umore, jaz pa se znova sprašujem, kdaj bom sredi noči prejela klic, ki mi bo sporočil, da se ne boš več vrnil domov. Med opravljanjem tvoje službe ljudje umirajo. S to mislijo se ne morem pomiriti.« »Takšno službo imam,« je odvrnil Sam. »Tega ne morem spremeniti.« Alice je odšla k hladilniku in si dotočila vino, potem je nekaj trenutkov strmela v kozarec. »Je bil glede Ruby lažen alarm?« Samu je zastala roka, ko si je k ustom ponesel kozarec. »Prosim?« »No, tukaj si, potemtakem je zagotovo vse v redu.« »O čem govoriš?« Kozarec je odložil. »O Ruby,« je pojasnila. »Joe te je klical.« Sam je bil pošteno zbegan, potem se je spomnil. »Ko sem prišel v bolnišnico, sem ga izključil.« Segel je v žep in izvlekel mobilnik, vključil ga je. »Torej sploh ne veš?« je vprašala Alice, ko pa je Sam odkimal, si je z roko prekrila usta. Samu je zabrnel telefon. Glasovno sporočilo. Poslušal ga je. Bilo je Joejevo. Joe ga ni pogosto klical. Ko je slišal sporočilo, mu je roka začela trepetati. »Sam, jaz sem. Pokliči me. Nujno. Z mamo ne veva, kje je Ruby.« Prekinil je zvezo in se odpravil v noč. Ruby je pogledala moškega za volanom. Rekel je, da je Billyjev oče. Ni ji bilo všeč, kako je kradoma pogledoval k njej, si ogledoval njene lase, pa tudi noge. Zaželela si je, da bi oblekla hlače. »Kje je Billy?« je vprašala. Zavedala se je, da zveni čemerno, a čakala sta že zelo dolgo, vmes sta pojedla le obrok hitre hrane. Pogledal jo je. Kolena je stisnila skupaj in prekrižala roke. Ob njem se je počutila nelagodno. S prsti se je poigravala s kljuko od vrat, toda bila so zaklenjena. Najbrž jo je slišal, kajti pripomnil je: »Kmalu bo prišel. Vadba se je verjetno zavlekla.« Nasmehnil se je. »Odkupil se ti bo.« Ruby mu ni več verjela. Nekaj ni bilo v redu. Bila je sredi Manchestra, da bi se srečala z nekom, s komer je klepetala samo po spletu, in temnilo se je. Samo paranoja jo daje. Videla je Billyjeve slike, prebrala njegovo zgodovino. Ne, vse je v redu. Le Billy mora priti. Ampak sedenje v kombiju ni bilo prijetno. Smrdel je po cigaretnem dimu in znoju. Billyjev oče je spet kadil. Hotela je odpreti okno, da bi noter spustila malce svežega zraka, a tega ji ni dovolil storiti, in tako je bila primorana trpeti, kako se ji cigaretni dim zažira v obleko in lase. Pogledala ga je od strani. Videti je bil zanemarjen. Oči je imel utrujene, pod njimi temne kolobarje. Na dlani je imel čudna znamenja, podobna majhnim tetovažam, bilo jih je šest, podobnih črticam. Ampak misel na Billyja jo je gnala naprej. Ogromno sta si povedala. Zaupala mu je svoje skrivnosti, svoje želje, in on je z njo delil svoje. Tole srečanje sta načrtovala skupaj, tega se je zavedala, a do njega je prišlo prej, kot je pričakovala. Bila je navdušena, ampak tudi nervozna, neučakana in nemirna. Iz kombija ni hotela oditi. Zunaj se je vse zdelo preteče, rumena svetloba uličnih svetilk je sijala na opečnate stavbe in oboke viaduktov, temo je lomil le občasen ropot železniških tirov. Billyjev oče se je nagnil naprej. Nekdo je hitro hodil po cesti. »Tukaj je,« je rekel. Tudi Ruby se je nagnila naprej, bliže k vetrobranskemu steklu, odleglo ji je. Zamalo se je zasmejala. Billyja ni še nikoli videla. Klepetala sta po internetu, a nikoli iz oči v oči. Njena živčnost se je spremenila v vznemirjenje, ker ga bo končno srečala v živo. Res je nekoga zagledala, a zdel se ji je manjši. Čez glavo je imel poveznjeno kapuco, obraz zakrit in rokave predolge. Obraza ni mogla videti, pa tudi ramen ni imel tako širokih kot na sliki. Billyjev oče je posvetil z žarometi. Postal je bolj veder, smehljal se je in veselo prikimaval. »Kdo je to?« je vprašala Ruby. »Je Billy?« Ko je podoba prišla do kombija, je Billyjev oče spustil okno. »Zadaj prisedi.« Ruby je stegnila vrat, da bi bolje videla, a tisti je bil prehiter. Zadnja vrata so se odprla, zaslišal se je ropotajoč zvok. »Billy?« Vsa nasmejana in navdušena se je obrnila. »Jaz sem, Ruby.« Potem pa je Ruby osuplo vdihnila, ko jo je za vrat zgrabila roka. Zastokala je. »Jaz nisem Billy, ljubica.« Spregovoril je ženski glas. Ruby se je upirala, brcala je in z nogo zadela v predal pod armaturno ploščo. Zagledala je lesk kovine, nato pa na vratu, tik pod ušesom, občutila konico rezila. »Če te kar tukaj zabodem, boš takoj umrla,« je rekla ženska. »Bi to rada?« Ruby je obmirovala in debelo pogoltnila. »Bojim se,« je dahnila. »Ničesar ne razumem. Kje je Billy?« »Ničesar ti ni treba razumeti. To je to. Morda konec. Zdaj je vse odvisno od tvojega brata. Te ima dovolj rad?« »Moj brat? O kom govorite?« »O Samu. Njega hočem. Za zdaj boš šla z nama. Prav? Če boš mirna in boš molčala, boš preživela. Če se boš upirala, te bom ubila. Ne boš prva.« Ruby je globoko dihala, v oči so ji stopile solze. Pomislila je na Sama. Jezen bo nanjo. Morala bi ga poslušati. Spravila se je v nevarnost in kriva je čisto sama. In zdaj je bil v nevarnosti tudi on. »Vi niste Billyjev oče, kajne?« je vprašala Ruby. Možakar se je zasmejal. Ženska ji je še močneje pritisnila konico rezila ob vrat. Moški je izstopil in stekel na sopotnikovo stran. Odprl je vrata, zgrabil Ruby za vrat in jo potegnil iz kombija. Kriknila je, a le za hip. Možakar jo je sunil v hrbet, da se je opotekla naprej, njeni koraki so bili komaj slišni. Ulice, po katerih so hodili, so postajale vse temnejše, ulične svetilke so bile polomljene. Upirala se je, a moški je bil premočan. Ženska je hodila tik za njima. Prispeli so do vratc v stari kovinski ograji, prekriti s kovinskimi ploščami, po vrhu je tekla bodeča žica. Naprej niso mogli. Morda ji bo pa le uspelo pobegniti, a potem je moški brcnil valovito železno ploščo in zazevala je odprtina, popolnoma črna. »Gremo,« je rekel in jo zrinil skozi ozko odprtino. Z nogo je zadela v nekaj ostrega in kriknila, toda moški se ni ustavil. Kmalu so prišli na drugo stran, moški jo je potiskal naprej skozi robustno travo in plevel, da se je spotikala čez kupe odpadkov proti drugemu koncu, kamor ni prodrla nobena svetloba. Ženska je izvlekla telefon, ga obrnila proti Ruby, ki je ob močni svetlobi bliskavice zamižala. Potem si je ogledala sliko in rekla: »Odpelji jo noter, mene čaka klic.« Spet se je zaslišalo škripanje kovine, temo je zamenjal modrikast soj s ploščicami prekritih stopnic. »Hodi naprej,« je velel moški. Ruby se je uprla. »Ne, ne bom!« Potem pa jo je nekaj udarilo po glavi. Padla je. Zvoki so postali bolj medli, ozrla se je navzgor. Videla je zvezde in sij meseca, bili so veliko svetlejši od prostora, v katerem se je znašla. Spet so jo zgrabile roke, močne in grobe, rekla je oprosti. Svoji materi, svojemu očetu, človeku, ki ga ni nikoli resnično poznala, in svojima bratoma, ki sta se zanjo potrudila po najboljših močeh. Zmotila se je in vse pokvarila. Kovinska plošča se je spet premaknila, Ruby je obdala popolna tema. 64 Joe se je zdrznil, ko je pred hišo zaslišal avto. Odšel je k oknu. Zagledal je taksi. In Sama. Sam je planil v hišo, kljub povojem in prevezi. »Povej mi vse, kar veš,« je rekel ves zaskrbljen. »Ruby ni prišla domov.« »Si poklical policijo?« Joe je odkimal. »Ne še. Za Ruby gre. Rad bi ugotovil čim več, da bi policijo prepričal, da ne gre samo za najstnico, ki je predolgo ostala zunaj.« »Misliš, da gre zgolj za klic po pozornosti?« je vprašal Sam. »Temu lahko rečeš, kakorkoli želiš.« »Si poklical njene prijateljice?« »Vse, za katere vem, ampak mama pravi, da jih sem ne pripelje veliko.« Joe je stopil na stran, da je Sam lahko vstopil. »Storil sem vse, da bi jo našel, Sam. Vse, kar bi storil ti.« »Kje potem je?« »Ne vem. Obvozil sem vse običajne kraje, kjer bi lahko bila. Trgovine. Družabni center. Tam je veliko otrok, a Ruby ni bilo med njimi.« Sam je molčal, bil je napet. »Morda ne gre samo za iskanje pozornosti,« je rekel čez nekaj trenutkov. »Saj veš, da ji je nekdo sledil.« »Ruby pravi, da ji je. Kar ni isto, kot če bi ji nekdo resnično sledil.« »Nekoga sem videl med drevesi.« »Morda pa je nekdo bežal pred teboj, ker se je bal, da ga boš aretiral?« Sam ni odgovoril. »Pregledal sem njene spletne račune in maile, našel nisem ničesar, kar bi namigovalo, da namerava narediti kaj neumnega,« je povedal Joe. »Se nama spet maščuje? Še nekaj dni nazaj se je vse vrtelo okrog Ellie in dobro veš, kakšna postane, ko se približuje obletnica, ker ni več v središču pozornosti. Ve, da so dekleta pogrešana. Morda nalašč hoče, da bi naju skrbelo, potem pa se bo vrnila domov in bo vsa vesela, ker sva tukaj, njena velika brata, ki se posvečata le njej. Kako naj obvestim policijo, če obstaja takšna možnost?« »Zato ker že nekaj časa izginjajo najstnice, vse pa so povezane s primerom Bena Granta,« je odvrnil Sam, ki je postajal vse bolj jezen. »In zato je še kako prekleto pomembno, kje je Ruby. In kje je Ronnie?« »Ne vem,« je odvrnil Joe. »Iskal sem ga, ker naša pri-pravnica danes ni prišla v službo, on pa je namignil, da o tem nekaj ve. In rekel je še nekaj. Da bi ga moral jaz ustaviti.« Sam je stisnil ustnice, Joe pa je lahko videl, da tehta, kako daleč bi bil zmožen iti. »Če je Ruby v nevarnosti, si morava informacije izmenjati.« »Mislim, da bi Ronnie Bagley lahko bil sostorilec Bena Granta,« je izjavil Sam. »Ronnie Bagley?« je bil presenečen Joe. »Grant je govoril o fetišu na lase. To sicer ni njegov fetiš, ampak mislim, da nas je le zavajal, Ronnieja je izdal, ne da bi ga dejansko imenoval.« »Obstaja možnost, da ima Ruby fanta,« je rekel Joe. »Mo-rda je pri njem.« »Si o tem prepričan?« »Ne, nisem. Le sliko sem videl v njeni sobi, prilepljeno na radijsko budilko.« Sam je stekel iz sobe, Joe pa za njim, planila sta po stopnicah navzgor. Ko je Joe pritekel v Rubyjino sobo, je Sam že držal fotografijo v roki. Sliko čednega najstnika, gladko obritega. Sedel je na postelji, na steni za njim so viseli plakati. »Ja, točno ta,« je rekel Joe. »Kdo je to?« Sam je debelo pogoltnil. »Ne kdo, pač pa kaj je to?« »Ne razumem te.« Sam je globoko zajel sapo. »To je Ronniejeva slika, s katero zapeljuje najstnice. S katero je zapeljal vsa pogrešana dekleta – na pogled nepovezana, razen kar zadeva primer Bena Granta in to sliko.« »Fak,« je dahnil Joe. »Pokliči policijo. Naredi, kar moraš.« Sam je izvlekel telefon, a ravno v tistem trenutku je začel zvoniti. Sam je sprejel klic. Joe ga je opazoval, Sam je vse bolj razširjal oči. »Kdo si?« je besno vprašal Sam. Joe je gledal Sama, na čelo so mu stopile kapljice potu, potem je telefon odmaknil in samo strmel vanj, kot bi ne mogel verjeti, kaj je slišal. »Kaj pa je?« vprašal Joe. Sam ga je pogledal. V očeh so se mu zaiskrile solze, solze jeze, ne žalosti. »Imajo jo,« je rekel. 65 Moški in ženska sta Ruby vlekla navzgor po nekakšnih stopnicah. Ruby je slišala telefonski pogovor, vedela je, da je ženska poklicala Sama, kajti izgovorila je njegovo ime. Zdaj se je Ruby umirila, jokala je, bila je obupana, toda spet je prejela močan udarec, tokrat v roko. Glasno je zatulila. Tako močno je ni udaril še nihče, bolečina je bila neznosna. Kam jo vodita, ni videla. Vsenaokrog je bila tema, osvetljevala jo je le svetilka, katere snop se je odbijal od umazanih belih ploščic, praproti in maha, ki sta rasla v razpokah. Spotikala se je, še vedno so hodili navzgor, bolje rečeno sta jo moški in ženska nosila. Na vrhu stopnic je bil ogromen prazen prostor s stebri, spominjal je na nekdanjo tovarno, le da je bila na sredini betonskih tal ogromna luknja, preraščena s travo in plevelom. Streha je bila na mestih polomljena, skozi špranje so se videle zvezde. Ruby je slišala prhutanje kril, nekaj je poskakovalo z enega trama na drugega. »Kje sem?« je vprašala Ruby. »Bi kaj spremenilo, če ti povem?« je vprašala ženska. Ruby ni odgovorila. Moški jo je potisnil proti kovinskemu stebru, roke ji je dal za hrbet in ji jih zvezal s šalom, ki ga je ženska potegnila iz žepa. »Na beg sploh ne pomisli,« je rekla ženska. »Tečem hitreje kot ti, ujela te bom.« Ruby je prikimala, tiho je hlipala, potem pa se je počasi spustila na tla. Glavo je naslonila nazaj, železo je bilo hladno in trdo. Pogledala je po prostoru, na drugem koncu je zagledala luči. Ena stran stavbe je bila povsem odprta. Prisluhnila je. Po prostoru je odmevalo enakomerno ropotanje vagonov vlaka, slišala je tudi cviljenje koles. Ruby je poskušala ostati mirna. Čim bolje se je hotela seznaniti s svojim okoljem, kajti če bo hotela zbežati, mora vedeti, kam iti. Ženska je korakala sem in tja, glavo je sklanjala in se ukvarjala s telefonom, kot bi tipkala sporočilo. Lase je imela kratke, ostrižene na paža, in temne, zdela se je suhcena, kavbojke je imela okoli stegen ohlapne. Moški se je obrnil k ženski. »To je torej to. Kaj je naslednje?« Ženska se je ustavila. »Šla bom k Benu in mu povedala.« »Pa midva? Ben bo izvedel v vsakem primeru. Kaj pa najina prihodnost?« »Tega ne počneva zase, to veš.« »Obljubila si, da je to zadnjič.« Prišla je k njemu in roke uperila v boke. »Nikoli nisi popolnoma dojel, kaj? Tole ni bilo nikoli povezano z nama.« »Zame je bilo,« je odvrnil on. Odkimala je. »Pomilovanja vreden si.« »Ti si govorila o globoki ljubezni. Morda jo jaz premorem, zato namreč to počnem. Tega ne počnem zaradi nje.« Pomahal je proti Ruby. »Ampak za naju. Tole mora biti konec.« Ženska se je obrnila stran in odhitela k Ruby. Pokleknila je prednjo. Stegnila je roko in Ruby pobožala po licu. Ruby se je zdrznila in umaknila glavo. »Veš, da je tole konec, kajne?« je nežno rekla ženska. »Ne,« je ugovarjala Ruby in stresla z glavo. »Če mi bosta storila kaj hudega, vaju bosta moja brata našla.« Ženska se je nasmehnila, njen pogled je postal sočuten. »Mene ne bosta našla. In tebe morda tudi ne.« Nagnila se je naprej in Ruby poljubila na čelo, kot v slovo. Potem je segla v žep in izvlekla črno tkanino. Ruby je stresala z glavo, medtem ko ji je ženska čez oči zavezovala prevezo. Uspelo ji je in za Ruby je vse postalo črno. V nosnice ji je udaril ženskin parfum, ko se je nagnila k njej in ji v uho šepnila: »Tema je vznemirljiva, kajne? Ne boš vedela, kje sva, a ves čas te bova opazovala. Če boš poskusila pobegniti, se bo tvoje življenje končalo. Hitro in neboleče, ampak tega si ne želiš, a ne? Izbrala boš življenje.« Ruby je debelo pogoltnila, potem pa prikimala. Ženska je odšla proč, na betonskih tleh so bili njeni koraki skoraj neslišni. Ruby se je otepala strahu. Ne bo se vdala. Nato je Ruby slišala šepetanje, posameznih besed ni mogla razločiti, potem pa je na stopnicah zaslišala lahkotne korake. Prepoznala jih je. Bili so ženskini. Poskočni in mehki. Zatem je slišala še škripanje kovine, ko je ženska odšla iz stavbe. Ruby je ostala sama z moškim. Boljše priložnosti za pobeg ne bo dobila. »Kako to misliš, da jo imajo?« je vprašal Joe. Sam je pogledal telefon. »Ruby. Ugrabili so jo.« Joe je ostal brez besed. »Ti ime Monica kaj pove?« »Ja. Pri nas je pripravnica, omenil sem ti jo. Nanjo je namigoval Ronnie.« Joe je zaprl oči. »Mislili smo, da je samo zbolela in da nam tega ni javila.« »In zdaj misliš, da je pogrešana?« »Ja.« Sam je zaprl oči in nekajkrat globoko vdihnil. »Pravijo, da bo Ruby doletela enaka usoda kot Monico.« Samov telefon je zapiskal. Pogledal je na zaslon. Sporočilo. Slikovno. Ko ga je odprl, se je od osuplosti zamajal, na obrazu se mu je risal strah. Prejel je sliko Ruby, ujete in prestrašene. Pokazal jo je Joe-ju. »Joj, fak, fak, fak,« je šepetal Joe. Dejstva so se nizala prehitro, v glavi mu je divjal vihar različnih misli, čelo se mu je orosilo. Prešinile so ga slike Monice, mlade pravnice, ki je šele stopila na svojo poklicno pot, mešale so se s podobami Ruby, nadležne najstnice z dolgimi nogami. »Kdo so?« »Klicala me je ženska,« je rekel Sam. »Ženska, ki je bila v Terryjevi hiši, ki mi je storila tole.« Pomignil je proti svoji roki. »To je omenila. Rekla je, da me je bilo v Terryjevi hiši lepo srečati, le da se ne bi smelo končati tako, temveč z Ruby.« »Ničesar ne razumem.« »Gre za maščevanje za Bena Granta. Kdorkoli že je, zagotovo sodeluje z Ronniejem.« »Takoj pokliči policijo,« je zahteval Joe. Ker se je Sam obotavljal, je izvlekel svoj telefon. »Jo bom pa jaz poklical, če je ti nočeš.« Sam je iztegnil roko. »Ne, ne smeš.« »Zakaj ne?« »Zaradi običajnih groženj, ki se jih takšni ljudje domislijo. Če bom obvestil policijo, bodo ubili Ruby.« Joeja so te besede zadele kot brca v trebuh. Postalo mu je slabo. »Kaj torej hočejo?« Sam ga je pogledal, Joe je v njegovi očeh zagledal nekaj nepredstavljivega, česar ni videl, odkar je umrla Ellie. Zmeda, pripadnost, odločnost, strah, vse to je bilo nagneteno v napetih gubicah kotičkov Samovih oči. »Mene,« je povedal Sam. »Tebe? Kako to misliš?« »Iti moram v Piccadilly Gardens. Če bom storil, kar zahtevajo, bodo izpustili Ruby. Če ne bom ubogal, jo bodo ubili.« »In kaj hočejo, da narediš?« Sam je sklonil glavo, roke je položil nanjo. »Sam?« Ko je spet dvignil glavo, je imel v očeh solze. »Sam, kaj hočejo, da narediš?« »Hočejo, da se ubijem.« 66 Joe je hitro vozil proti Ginini hiši, od nenehnega stiskanja ga je bolela čeljust. Sama je odložil na čakališču za taksije, ker ti lahko uporabljajo pasove za avtobuse in uberejo bližnjice skozi mesto. Ko je taksi odpeljal, je Joe poklical Gino in ji povedal, da prihaja. Kaj več ji ni povedal, a dobro je vedel, da je iz tona njegovega glasu doumela, da je zadeva nujna. Zdelo se je, da se je prav vsak semafor zarotil proti njemu in tudi promet se je gostil. Joe je s prsti nemirno bobnal po volanu. Gledal je naprej po cesti in potem še nazaj, pričakoval je, da bo vsak hip zagledal modre policijske luči. Bilo ni nobenih. S prsti je bobnal vse hitreje, v želodcu ga je vse bolj stiskal krč. Ob teh semaforjih ne bo prišel nikamor. Čakati ne more več. Zavil je iz vrste in se skremžil ob močni bleščavi luči nasproti vozečih vozil, ki so se mu naglo umikala. Približal se je semaforju, gorela je rdeča. Hitro je peljal naprej, za troblje in cviljenje pnevmatik se ni zmenil. Osredotočen je bil le na eno – rešiti mora Ruby. Ko se je približal Ginini hiši, se je promet že malce zredčil. Dvakrat je glasno potrobil, Gina je pritekla iz hiše in sedla v avto. Joe je speljal, še preden se je uspela pripeti. »Kaj se dogaja?« je vprašala vsa zasopla in si zapenjala plašč. »Za Ronnieja gre. Ugrabil je Ruby.« Gina ga je sunkovito pogledala. »Ronnie Bagley? Ničesar ne razumem,« je zmedeno rekla. »Tudi jaz nisem prepričan, da razumem, a počasi se mi svita.« »Pojasniti boš moral.« In ji tudi je. Da je prejšnji dan nekdo sledil Ruby. O Samovem prepričanju, da je Grant imel pomočnika. O napadu na Samovo sodelavko, ko sta preverjala Joejevo informacijo. Gina je skimavala z glavo. »Ampak če se je to zgodilo po pouku, je bil Ronnie z nama, ko jo je nekdo ugrabil.« »Nekdo mu pomaga, neka ženska,« je odvrnil Joe. »Čakaj malo, pomočnik ima še pomočnico?« »Tako se zdi.« Gina je nekaj trenutkov molčala. »Kam torej greva? In zakaj potrebuješ mene?« »Od Sama so zahtevali, da pride v Piccadilly Gardens. Priti morava v center, čim bliže.« »Ampak za to ne potrebuješ mene.« Joe je globoko vdihnil, komaj je zadrževal solze. Ostani zbran, si je rekel. »Potrebujem te ob sebi, če bi Ruby, no, če bi …« Zmanjkalo mu je besed. Gina je svojo roko položila na njegovo. »Razumem,« je rekla precej nežneje. »Zate bom vedno tukaj, Joe.« Njegovo roko si je ponesla k ustnicam in jo nalahno poljubila, prijateljsko, v podporo. Joe se je moral rahlo nasmehniti. »Rad bi, da pokličeš inšpektorico Evansovo,« je rekel Joe in na dolgo izdihnil, nekajkrat je pomežiknil, da bi ustavil solze. Joe ni jokal, vse od Elliejinega pogreba ne, a zdaj je komaj še zadrževal solze. Žarometi avta pred njim so se spremenili v zamegljene packe. Gina je izvlekla telefon. »A še ni obveščena?« »Klicateljica je Samu prepovedala, da bi poklical policijo, Sam pa se boji storiti karkoli narobe, da ne bi ubili Ruby. Ti boš vedela, kako priti do pravih ljudi.« Joe je vozil dalje, Gina pa je poklicala policijo. Joe je poslušal, kako je zahtevala svoje stare kontakte, da bi primer obravnavali prioritetno. Ko je zaključila klic, je stegnil roko, da bi mu dala telefon. Podala mu ga je in rekla: »Previden bodi, voziš.« Za njene besede se ni zmenil, poklical je Samovo domačo številko. Oglasila se je Alice. »Joe tukaj. Pokliči Sama.« »Zakaj? Kaj je narobe?« »Mislim, da bi rad slišal tvoj glas.« Alice je začela jokati. »Govori z njim, Alice,« je še rekel in odložil. »Kaj misli narediti, Joe?« je vprašala Gina. »Rekli so mu, da bodo Ruby izpustili, če se bo ubil.« Gina si je z roko prekrila usta. »Pa saj tega ne bo storil, kajne? Hočem reči, poklical si njegovo ženo. Skrbi te.« »Ja, skrbi me.« Gina je postala zamišljena, Joe pa je dodal: »Še nekaj je. V zvezi z Monico.« Gini je roka omahnila v naročje, debelo je pogledala Joeja. »Pravijo, da so jo ubili.« Gina je zastokala. Ko sta se približala središču mesta, sta obmolknila. Joe je pogledal Gino in opazil, da je tudi njen izraz na obrazu otrdel, da je tudi v njej vzniknila odločnost. Tole bosta izpeljala. Sam je nenehno pogledoval na uro, medtem ko se je taksi prebijal skozi mesto. Vozil je prepočasi. Sam je zaprl oči in glavo naslonil na naslonjalo. Dan se je odvijal nenadzorovano. Spomnil se je teka skozi gaj blizu Rubyjine šole, potem Charlotte. In zdaj tole, vse to pa se je dogajalo zaradi aretacije izpred osmih let, ko je v parku po naključju naletel na zločinca. Zadeva bi se morala takrat in tam zaključiti, a se ni, ker je nekaj spregledal. Slutnja, da je bil tam še nekdo, ga je preganjala vsa ta leta. To je bila njegova skrivnost, skrivnost, ki je ni upal povedati na glas. Zakaj se vse to dogaja njemu? Po Ellie? Po vseh teh letih? Ni pošteno. Krčevito se je stisnil za kolena. Je bil kriv način, kako je počel stvari? Je kaj storil narobe in je bila to kazen? Ne, ni bilo to, to je neumno. Logični del njegovih možganov je vedel, da se vse ne zgodi z razlogom, določene stvari se preprosto zgodijo. Ampak tihi glasek, večno prisoten, mu je šepetal, da bo njemu vedno šlo vse po zlu. Sam se je trudil ne razmišljati o tem. Ostati mora zbran, ugotoviti mora, kako rešiti Ruby. Z roko si je pokril obraz, za hip sta ga mehak dotik dlani in tema, ki je sledila, pomirila, a vedel je, da je občutek zavajajoč. Takoj ko se je malce sprostil, je njegove misli preletela podoba Ruby. Na smrt prestrašene, zato mu ni preostalo drugega, kot da stori, kar je od njega zahtevala ženska. Ni važno, kaj namerava storiti Joe, Sam bo sledil ukazu. Do takrat pa je bil primoran poslušati ropotanje dizelskega motorja, medtem ko se je taksi prebijal skozi mestno središče, vedno znova ustavljal in speljeval. Ko je Sam občutil, da se vozi po tramvajskih tirih, je odprl oči. Zdaj je že blizu. Opazil je, da si ga voznik ogleduje v vzvratnem ogledalu, zato se je obrnil k oknu. Pogovarjati se ni hotel. Raje je strmel v visoke opečnate stene postaje Piccadilly. »Tukaj ustavite, prosim,« je rekel Sam in šoferju podal bankovec, ki je več kot samo zadoščal za plačilo voznine. Počakal ni niti toliko, da bi se mu možakar zahvalil. Stal je na pločniku in se oziral naokrog. Pred seboj je videl mestni vrvež, za hip si ga je ogledal, če bi kdo izstopal, bil preveč statičen, a videl je le ljudi, ki so hiteli v različne smeri. Postopači so se raje zadrževali na obrobjih. Bilo je temno, okolje se je zdelo preteče. Ta kraj že čez dan ni bil videti prijazen, ponoči pa se je zdelo, da se v parku zadržujejo samo tisti, ki želijo nekomu škodovati. V parku je bilo veliko mladih tolpašev, vsi drugi so hiteli, da bi park čim prej pustili za seboj. Sam je stal le nekaj metrov proč od mostov pod tiri, kjer so ženske le za nekaj funtov prodajale svoje telo. Naročeno mu je bilo, naj pride v Piccadilly Gardens, mešanico novih kamnitih cvetličnih korit in fontan, obdano s trgovinicami in majhno avtobusno postajo. Park je dolgo veljal za srečališče pijancev in odvisnikov, potem pa je mesto park z vseh strani odprlo, da bi bil videti manj nevaren. Sam je razumel rutino. Ugrabitelji so se hoteli prepričati, da mu nihče ne sledi, da je sam. Tik do parka se s taksijem ni hotel pripeljati, da ne bi preveč vidno oznanil svojega prihoda. Hotel se je prikrasti, videti, ali kdo izstopa, in tako je med hojo vsakogar pogledal v oči, če bi koga prepoznal. Nekateri so mu vrnili pogled in se obračali za njim, ko je odšel naprej. Črni taksiji so vozili skozi semaforje, za dvonadstropnimi avtobusi so se dvigali oblaki dima. Prišel je do prostranih vrtov, čeprav se to ime ni več uje-malo z novimi tlakovanimi potmi, med katerimi so bile le še majhne zaplate trave in cvetlic ob steklenem avtobusnem postajališču, in večno prisotnim hrupom prometa. Ko je prispel v vrtove, se je ozrl, da bi preveril, ali ga kdo gleda, a to je bilo nemogoče ugotoviti. Proti parku so gledale trgovine, hoteli, pubi, kavarne in butiki. Kdorkoli ga je že opazoval, bi lahko bil kjerkoli. Zazvonil mu je telefon, naglo ga je potegnil iz žepa. Sam je pogledal naokrog, poskušal je ugotoviti, kdo ga kliče. Očitno ga je videl priti. Iskal je soj telefona, kogarkoli, ki bi roko držal k ušesu. A videl je lahko samo promet in reko ljudi. Telefon je pritisnil k ušesu, da bi v splošnem hrupu bolje slišal. »Ja?« »Prišel si.« Spet je bila ženska. »Kje ste?« je zavpil Sam. »Kje smo mi, sploh ni važno.« Sam je napenjal ušesa, komajda jo je slišal, a trudil se je ujeti kak namig, kje bi lahko bila. Oziral se je naokrog za avtobusi in taksiji, kakršnimkoli zvokom, ki bi mu pomagal ugotoviti, od kod ženska kliče, morda iz kakšnega puba, ampak zvokov je bilo preveč. Potem pa je vendarle nekaj zaslišal. Cviljenje, postajalo je vse glasnejše, potem še kovinski odmev, ki mu je sledil glasen hrup zavirajočih koles. Obrnil se je, če bi kje videl tramvaj, toda proge so tekle v vse smeri. »Kako lahko vem, da je Ruby še živa?« Na odgovor je moral počakati, hrup je bil preglasen. »Tvegaj,« je sčasoma rekla ženska. »Je živa ali pa ni. Ampak povej mi, kaj je zmaga? Da ti umreš in Ruby živi, ali boš stisnil rep med noge in pokopal še eno sestro?« Sledil je smeh, nesramen in posmehljiv. »No, si pripravljen na igro?« Spet je slišal samo odmev njenih besed. »Kakšno igro?« »Igro strahopetcev.« Sam je zaprl oči. Preplavil ga je adrenalin, usta so se mu osušila, čelo se mu je orosilo. »Kaj hočeš, da storim?« »Saj to že veš.« »Da se ubijem?« Mimoidoči v obleki je Sama začudeno pogledal, Sam pa se je obrnil proč. »Veš, da tega ne morem storiti.« »Potemtakem je to zadnjih trideset minut Rubyjinega življenja.« Zvenelo je, kot da teče, med govorjenjem je sopla. »Kaj misliš s tem? Kakšnih trideset minut?« »Takšna je igra. Traja trideset minut, potem pa je končana.« Samu je telefon trepetal v roki. V kotičkih oči je začutil solze, solze besa, skoraj neukrotljivega besa. Mora ostati miren. »Kaj naj torej naredim?« »Pojdi na postajo Piccadilly, na peron številka štirinajst,« je rekla. »Tvoja naloga je preprosta – skoči pod vlak.« Sam je zmajal z glavo. Tega ne bo zmogel. Hitro se je obrnil, iskal je kakršenkoli namig. »In če skočim, boš izpustila Ruby?« »Ja.« »Kako ti lahko verjamem?« »Ne moreš mi, si pa lahko prepričan, da jo boš slišal umreti, če ne skočiš.« Spet smeh, potem pa: »Pohiti, Sam, vlakov ni veliko, na voljo pa imaš le trideset minut. Takšna je igra. In ostalo ti je le še osemindvajset minut.« In nato je telefon umolknil. Sam je spravil telefon v žep, srce mu je divje razbijalo. Zagledal je tramvaj, ki se je približeval postaji Piccadilly, svetlozelen in bel, potresavajoče se je zibal sem in tja. Zagotovo je klicala od tam. Sam je začel teči. 67 Ruby je sprevidela, da je prepuščena sama sebi. Poslušala je možakarjeve korake, počasne in enakomerne, hreščali so, ko je hodil sem in tja po betonskih tleh. Zdelo se je, da nekaj čaka. Ali nekoga. Hitrejši, bolj mrzlični ženski koraki se še niso vrnili. »Pride nazaj?« je vprašala Ruby. Treslo jo je. Postajalo je hladneje, še vedno je imela oblečeno le šolsko uniformo, na golih nogah se ji je ježila koža. Moški se je ustavil. »Ženska,« je dodala Ruby, precej drzneje. »Zakaj je tako okrutna do mene? Dokler ni prišla, ste bili prijazni. Nočem, da se vrne.« Spet je zaslišala njegove korake, obrnili so se proti njej. Bili so počasnejši, bolj odločni. Stisnila se je k stebru. Začutila je tresljaje, ko se je ustavil pred njo. Čutila je, da jo gleda. Zaslišala je pokanje v kolenih, ko je pokleknil, zaduhala je njegov vonj. Po cigaretah in znoju. Spačila se je, ko je na licu začutila dotik njegovega hrapavega prsta, potem je zadrgetala, ko ji je šel z roko skozi lase. Skozi nos je globoko dihal. »Zakaj to počnete zanjo?« je Ruby spraševala naprej in se trudila umiriti glas. Hotela ga je pridobiti na svojo stran, opazila je namreč, kako se je spremenil, ko se jima je pridružila ženska. Postal je nasilnejši, žensko je slepo ubogal. Ruby je skrivala odpor, ki ga je čutila do njega, pustila mu je, da jo boža po laseh. Oči je zaprla, čeprav je imela čeznje še vedno prevezo. Moški je zadrževal sapo, medtem ko so mu med prsti polzeli lasje, se ločevali na pramene. S hrbtiščem dlani jo je pobožal po vratu. »Niste odgovorili,« je vztrajala Ruby. »Iz ljubezni,« je rekel šepetaje. »Premlada si, da bi razumela.« »Pa razumem. Poznam ljubezen. Zato sem prišla, se dobila z vami, ker ljubim Billyja.« »To je bila le neumna igrica, nič od tega ni bilo resnično.« »Ja, zdaj to vem.« Moški ni odgovoril. »Zebe me,« je rekla, potem pa je takoj zaslišala odpiranje zadrge. Svojo jakno ji je kot odejo ogrnil okoli ramen, ona pa je zanemarila smrad in sprejela toploto. Ko so ji noge prene-hale dreveneti, se ji je posvetilo še nekaj. Jakna je skrivala njene roke. Ruby je premikala zapestja, dokler ni na stebru občutila roba, bil je raskav od rje. Roke je premikala počasi, da moški ne bi opazil, kaj počne. »Bi mi sneli prevezo, prosim?« je vprašala. »Pogovarjava se, rada bi vas videla.« Tišina. »Prosim,« je ponovila. Možakar je spet pokleknil, Ruby je čutila, da je vozel popustil. Prevezo ji je potegnil navzgor, Ruby pa je mežikala, četudi je bilo temno. Klečal je pred njo, rekel pa ni nič, le gledal jo je. »Hvala,« je rekla in se prisilila k drobnemu nasmešku. »Torej, kaj vam pomeni ljubezen?« »Žrtvovanje,« je odvrnil. »Narediti nekaj, kar osvobodi drugega človeka. To je prava ljubezen.« »Ne razumem.« »Sem rekel, da ne boš razumela.« »Pa mi pojasnite,« je odvrnila Ruby. »Kako vam je ime?« Nekaj sekund je molčal, potem pa rekel: »Ronnie.« »Kako pa je ime njej, ženski?« Spet je nekaj trenutkov molčal, kot bi tehtal, ali bi sploh odgovoril. »Ime ji je Carrie,« je naposled povedal. »In tam na drugi strani je najina hčerka, Grace.« Pokazal je proti kotu stavbe. »Deklice ne vidim.« »Spi, zavita je v odejo.« »Torej, Ronnie, kaj ste mislili z žrtvovanjem?« Po turško je sedel prednjo in se spet dotaknil njenih las. Ruby se je komaj zadrževala, da se ni umaknila. Samo oči je zaprla, na trepalnicah je čutila solze. V nosnice ji je udaril smrad njegovih rok, umazanih in neumitih, s katerimi jo je božal in ljubkoval. »Zanjo sem šel v zapor,« je nežno rekel. »Moški to naredijo za Carrie. Posebna je.« »Kako to mislite?« Zmajal je z glavo. »Zdaj zveni bedasto, a vse sva namestila tako, da bi vsi mislili, da sem jo ubil. Razmazala sva nekaj njene krvi, potem pa je Carrie odšla. Jaz sem se vedel sumljivo, vpil sem, v službi sem slabo opravljal svoje delo. Mislila sva, da me bo policija obiskala prej, da jo bo poklicala njena družina, toda nekdo jo je videl, zato sem odšel na policijo in rekel, da sem jo ubil. Moral bi iti v zapor, da bi Carrie lahko nekje drugje zaživela znova, ampak …« Skomignil je. »Pa saj to je skrajno.« »Moralo je biti tako.« »Kaj je šlo narobe?« »Nisem zmogel. Mislil sem, da bom zapor lahko prenesel, pa ga nisem mogel. Tvojega brata sem najel za odvetnika. Mislil sem, da se me bo spomnil, ker mi je nekoč že pomagal. Vem, kakšni so odvetniki, med seboj si vse povedo. Mislil sem, da se bodo razširile govorice in da bo tudi policiji prišlo na uho, da celo moj odvetnik misli, da sem kriv, četudi bi me porota oprostila. Le šest mesecev bi moral zdržati v zaporu, potem pa bi se spet pridružil Carrie, in sploh ne bi bilo važno, kaj vse sva zakrivila, ker bi vsi mislili, da sem Carrie in Grace ubil in se z njunim umorom izmazal. Prenehali bi jo iskati. Ampak vsi bi morali biti prepričani, da sta mrtvi, sicer nama ne bi uspelo.« »In načrt se je izjalovil?« »Za to je kriv tvoj brat. Joe. Spravil me je na prostost. Ko sem prišel ven, je Carrie rekla, da morava nadaljevati, da je to znamenje.« »Nadaljevati s čim?« je vprašala Ruby, glas se ji je lomil. »Kaj pa sta počela?« Ronnie je roke umaknil z njenih las, podrgnil se je po doma narejenih tatujih na dlani. Šestih črticah. Potem je vstal in odšel stran. »Kaj mi bosta naredila?« je vprašala Ruby. »Če vi tega nočete storiti, potem vam ni treba.« »Ni še čas,« je rekel. Pogoltnil je slino in stisnil čeljusti, da se mu je na licu naredila izboklina. »Ampak zakaj to počnete zanjo? Če to počnete proti svoji volji, potem ste tepec.« Moški je samo strmel vanjo, za hip je Ruby pomislila, da je šla predaleč. Pripravila se je na nov udarec, toda on se je samo nasmehnil, skoraj obžalujoče, Ruby pa je preplavilo olajšanje, da ga bo morda vendarle pridobila na svojo stran. »Odvežite me, prosim,« je rekla. »Izpustite me. Nikomur ne bom povedala ničesar. Pridite z mano, če želite. Vsem bom povedala, da je ona kriva za vse.« »Za to je prepozno. Povedal sem ti resnico, a to ne spremeni ničesar. To je tvoj konec.« Zazvenel je zvok kovine, sledili so hitri koraki po stopnicah. Moški je hitro skočil k Ruby in ji zavezal prevezo. Spet je bila v temi. Ženska, Carrie, se je vrnila, bila je zasopla. Ko je spregovorila, je zvenela navdušeno: »Igra je v teku. Prihaja. To je to, Ronnie, konec.« »Kaj sledi?« Zasmejala se je, vreščavo in glasno. »Jaz grem ven, da ga bom videla to storiti. Sama Parkerja, kako bo umrl. Samo pomisli, kaj bo rekel Ben.« Ruby je glavo naslonila na steber, ustnice so ji zatrepetale, solze pa so ji začele močiti prevezo. Sam je tekel, a oblečen ni bil primerno. Kravata mu je plapolala čez ramo, krajci suknjiča so opletali ob njem. Desno roko je imel še vedno v prevezi, ob vsakem gibu ga je prebodla bolečina. Ampak moral je teči naprej. Ko je prišel do semaforjev, je postal, na novih kamnih mu je skoraj spodrsnilo. Z desne je proti njemu zavijal avtobus, a ocenil je, da bo dovolj hiter, planil je čez cesto. Zaslišal je trobljo in cviljenje pnevmatik, da bi se opravičil, se ni ustavil. Pogledal je svoj mobilnik, potem pa spet takoj predse, da se ne bi v koga zaletel, zatem pa je malce upočasnil, toliko da je poklical Joeja. Ko se je oglasil, je Sam sopeče dahnil: »Nekje blizu Piccadillyja so.« »Kje? Ali veš?« »Ne, toda lahko so me videli, ko sem prišel v vrtove. Blizu so.« Sam se je prebijal skozi množico, za vpitje in zmerjanje vsakič, ko je koga zadel v ramo ali brcnil v vrečko, se ni zmenil. »Si prepričan?« »Rekla mi je, naj pridem v vrtove, zdaj pa mi je naročila, naj grem na Piccadilly. Videla je, kdaj sem prišel tja in zdaj bo videla, ko bom prišel na peron. Blizu je, vem, da je.« »Na peron si namenjen?« »Ja. Nameravam rešiti Ruby. Manj kot trideset minut časa imava.« »Za kaj?« »Rekla je, da bo čez trideset minut ubila Ruby, če se ne bom vrgel pred vlak.« Sledila je tišina in nekaj trenutkov je Sam poslušal le topotanje svojih čevljev in lastno sopenje. »Evansovo sem obvestil,« je potem povedal Joe. Sam se je ustavil, od napora je silovito dihal. »Izrecno sem ti rekel, da tega ne počni,« je panično rekel. »Ne bom dovolil, da bi to storil. Ne boš se žrtvoval.« »Zakaj ne?« »Ker imaš ženo in dve čudoviti hčerki. In samo pomisli, kakšne posledice bi to imelo za mamo.« »Svoje sem dosegel,« je odvrnil Sam. »Ustvaril sem življenje, preživel sem nekaj dobrih let. Zdaj je na vrsti Ruby.« »Oslarije govoriš,« je jezno pripomnil Joe. »Ruby bodo ubili v vsakem primeru. Tebe hočejo mrtvega. Zakaj bi Ruby izpustili?« Sam ni odgovoril. Samo strmel je v gnečo pred seboj in stekleno postajo Piccadilly na koncu niza okrepčevalnic s hitro hrano in trafik. »Kaj bova rekla mami?« je besno nadaljeval Joe. »Da bo izgubila sina in verjetno tudi hčer? Ustavi se in razmisli, Sam. Kaj bi storil, če ne bi šlo za tvojo sestro?« »Zadevo bi prepustil policiji.« »In zakaj tega ne storiš?« »Zato ker nekaj moram ukreniti!« je zavpil. »Ampak to ni edino, kar lahko storiš. Naredi, kar moraš narediti, Sam, vendar ostani živ. Ni se ti treba iti mučenika. To ne bo ničesar spremenilo. Evansovi bom sporočil, kje si.« Sam je počasi prikimal, nekajkrat je globoko vdihnil, da bi se vsaj malce zbral. »Prav, ampak njihovim navodilom bom sledil. Sledil jim bom in ti sporočil, kam me bo sled pripeljala.« »Prihajam tja. Moram ti pomagati. Ne naredi tega, kar zahtevajo, Sam. Ne naredi česa neumnega. Počakaj me.« »Nimam časa čakati. Pet minut sem že izgubil,« je odvrnil in prekinil zvezo. Sam je poskušal sprintati, ampak noge ga niso hotele ubogati in pljuča so se upirala, od sopenja ga je peklo grlo. Po pobočju navzgor je težje tekel in pred vhodom na postajo se je ustavil. Z zdravo roko se je držal naprej, sklonjen je lovil sapo, s čela mu je kapljal pot. Pogledal je proti postaji. Bila je gneča, v barih, kavarnah in butikih se je trlo ljudi, ki so delovni dan podaljšali v pijačo s prijatelji. Samov pogled skakal od ene skupine ljudi do druge, iskal je žensko, ki bi bila sama in ga opazovala. Tudi ona bi morala šele prispeti, kajti klicala ga je z nekega tišjega kraja. Ali pa je tukaj kdo drug, ki ga opazuje? Sam je obupano zaškrtal z zobmi. Videl je zgolj zdolgočasene ljudi, ki so v svoji pijači še preveč uživali. Pohitel je naprej k zaslonu z odhodi vlakov. Eden naj bi kmalu pripeljal na štirinajsti peron. Ta je bil na drugi strani postaje, ločen od ostalih tirov, tekel je malce navkreber. Sam je globoko zajel sapo in se spet spustil v tek. Obregoval se je v ljudi s torbami in kovčki, nekomu je razlil kavo. Pred seboj je zagledal pobiralca vozovnic, zapiral mu je pot, pred njim se je nabrala vrsta. Sam je segel v žep po policijsko značko. Pokazal jo je možakarju in dirjal naprej. Nekdo ga je močno sunil. Zaslišal je vpitje, nekdo ga je vlekel za rokav, ampak Sam se je otresel oprijema in tekel naprej. Pričakoval je, da bo za seboj zaslišal topot nog, namesto tega pa je zaslišal dobro poznano piskanje in hreščanje voki-tokija. Kmalu ne bo več sam. Stekel je po dolgem premičnem peronu, ki se je vil navkreber, mimo slepih peronov, ob katerih so stali rdeči medkrajevni vlaki. Za seboj je zaslišal glasno vpitje, a Sam se ni ustavil. Tekel je in se prerival proti mostu, po katerem bo prišel do štirinajstega tira. Nato se je hitro spustil po stopnicah navzdol, ob tem pa zgrešil stopnico, da se je kotalil naprej, dokler ni pristal na trdih betonskih tleh. Zagledal je vlak, ki se je oddaljeval, hrumel je proti Oxford Roadu. Enega je že zamudil. Globoko je dihal, srce mu je razbijalo, po licih mu je tekel pot. Pogledal je naokoli. Vse je bilo mirno. Na plastičnem stolu je sedel starec, zgrbljen in zavit v star plašč, tri ženske z nakupovalnimi vrečkami pa so klepetale, Sama, ki je strmel vanje, so le bežno pogledale. Takrat mu je spet zazvonil telefon. Pogledal je številko. Bila je skrita. »Ja?« »Prišel si. Dobro.« »Kje si?« je zavpil in se hitro obrnil. In potem se mu je posvetilo. Odšel je do roba perona, namenjen je bil vlakom, ki so samo peljali skozi mesto, tir je po starem viaduktu tekel nad postajo. Sam je gledal pretežno v temo, v daljavi je prepoznal luči mesta. Tukaj je bilo nekaj pisarn in stanovanj, predvsem študentskih, v družbi rumenih uličnih svetilk ob cesti, po kateri so vozili predvsem taksiji. Tod ni nihče hodil peš. Vsenaokoli je bilo veliko temačnih zaplat s propadajočimi poslopji, kjer se je odvijala prostitucija in so se razpečevala mamila. Zato je izbrala ta kraj. Ona je lahko videla njega, on pa nje ne. »Torej, kaj naj naredim?« je vprašal. Spet se je premikala. »Povedala sem ti. Ko pripelje vlak, skoči predenj. In potem bo Ruby šla domov. Samo še dvajset minut imaš. Tesno bo.« »Zagotovo obstaja drug način,« je ugovarjal Sam. V ozadju je zaslišal neko premikanje, ravsanje, potem pa: »Ne, prosim, prenehajte, boli me. Ne, ne, ne,« nato še krik, kratek, a poln groze in obupa, glasen in vreščeč. Sam je v njem slišal tudi solze in strah, potem je zvok odrezala zaušnica. Kričanje je nekaj pridušilo, kot bi ji v usta stlačili kos blaga, a kljub temu je glas prepoznal. Zamenjal ga ne bi z nobenim. Bil je Rubyjin. Sam je zaprl oči. Niti pomisliti si ni upal, kaj ji počnejo, kakšne posledice bo to pustilo Ruby kasneje, če kasneje zanjo sploh obstaja. »Kako naj ti verjamem, da jo boš res izpustila?« »Ne moreš mi,« se je glasil odgovor. »Lahko pa mi verjameš, da jo bom ubila, če ne boš storil, kar sem ti naročila.« In potem je telefon umolknil. Sam je buljil vanj, ni in ni mogel verjeti, potem se je spet ozrl naokoli. Le kje je? Tri ženske so se oddaljile od njega, prenehale so se pogovarjati. Ko jih je spet pogledal, so pogledale proč. Zatem ga je zmotil topot težkih čevljev. Ozrl se je in zagledal zeleni uniformi. Varnostnika. 68 »Nekje blizu Piccadillyja so,« je rekel Joe in pritisnil na plin. »Zmanjkuje nama časa.« »Kaj, a jih je videl?« je presenečeno vprašala Gina in si z obraza obrisala solze, vest o Monici jo je močno pretresla. »Ne, so pa oni videli njega pri Piccadilly Gardens.« Približal se je avtu pred seboj in stegoval vrat, da bi videl, ali ga lahko prehiti, toda tudi naprej je bila gneča. Joejevi členki so bili beli, tako srdito je stiskal volan. »Zakaj Monica?« je vprašala Gina. »Le kaj je ona kdaj naredila Ronnieju Bagleyju?« »Ne vem,« je odvrnil Joe in mrko strmel predse. »Moral bi jo zaščititi.« »Tako ne smeš razmišljati. Bil je le stranka.« »Obtožena umora. Biti bi moral opreznejši. Moral bi se ga spomniti. Zato je hotel mene, nekoč sem mu že pomagal. Zakaj mu je to, da bi se ga moral spomniti, toliko pomenilo?« »Vendar pa ne gre samo za Ronnieja, kajne? Kdo je ženska? Če ima Ronnie pomočnico, vemo, kdo je?« Joe jo je pogledal. »Meni se zdi, da ni on glavni.« »Kako to misliš?« »Razmisli,« je odvrnil Joe. »Prav imaš, Ronnie je bil z nama, ko je nekdo sledil Ruby, zatorej mora biti vpleten še nekdo, ki poskrbi za težje stvari. Za ugrabitev. Zasledovanje. In kaj sva danes izvedela o ženski, za katere umor je obtožen Ronnie?« »O Carrie? Da je še vedno živa.« Joe je prikimal. »Terry Day mi je povedal, da je videl Carrie in Grace. Kako se je odzval Ronnie?« »Jezno.« »Te to ni presenetilo? Obtožen je umora in namesto da bi mu odleglo, ker se bo znebil obtožbe, ali da bi bil srečen, ker je njegova hčerka živa, je postal besen in rekel, da ga ne bom več zastopal. Nemalo zatem je nekdo umoril Terryja Daya. Sam pravi, da je bila ženska. Kaj ti to pove?« Gina se je namrščila. »Ne vem.« »Da Ronnie ni hotel, da bi kdorkoli vedel, da je Carrie še vedno živa,« je povedal Joe in s pestjo udaril po volanu. »In zakaj? Če bi sodeloval z nekom drugim, bi bilo važno, ali je Carrie živa ali ne? Sam meni, da je Ronnie morda ubil Carrie, ker je izvedela za njegovo početje, da je ugrabljal najstnice, hčerke ljudi, ki so sodelovali pri sojenju Benu Grantu, in jo je zato utišal. Ampak zakaj bi ona imela kaj proti? Bila je Grantova redna obiskovalka. Obstajajo govorice, da sta nekaj imela. Ne, ona ne bi imela nič proti.« Nagrbančil je čelo. »Ne, mislim, da gre za nekaj drugega.« »Oprosti, ker sem počasna, Joe, ampak meni zadeva resnično ni jasna.« Joe je nekaj trenutkov molčal, tehtal je bližnjice, medtem ko se je počasi prebijal skozi center mesta, kjer so se nove stanovanjske soseske skrivale za visokimi ograjami, v primerjavi s starimi opečnatimi stavbami so bile sijoče. »Se spomniš barjanskih umorov?« je vprašal Joe, ko se je ob zeleni na semaforju vrsta vozil spet premaknila. »Myra Hindley je bila ključnega pomena za Iana Bradyja, ker je ugrabljala otroke. Vsi njeni podporniki, ki so se zavzemali za njeno izpustitev, so trdili, da je prijazna in iskrena. Morda si opazila, da so bili med njimi le moški, ki jih je privlačila. Ampak niso bile ravno te lastnosti tiste, s katerimi je prepričala otroke, da so vstopili v kombi in na koncu pristali v Bradyjevih rokah? Bi v kombi vstopili, če bi bil v njem samo Ian Brady? Nikakor.« »Kaj, a misliš, da je bila Carrie Grantova Myra?« »Se ti ne zdi logično? Sam je prepričan, da je imel pomočnika. Zakaj ne Carrie? Šušljalo se je o romanci med njima. Pogosto ga je obiskovala. Ona je tista, ki drži vajeti v rokah. Zato ker pogreša vznemirjenje.« Gina je zmajala z glavo. »Carrie je ženska, mati. Tega ne bi storila.« »Myra Hindley je.« »Ker je bila pod vplivom Iana Bradyja, zaslepljena.« »In morda je Carrie pod vplivom Bena Granta. Hindleyjevo in Bradyja so v zaporu ločili in sčasoma je njegov vpliv zbledel. Vez med njima se je pretrgala. Carrie in Grant nista bila nikoli ločena, ne dokončno. Redno ga je obiskovala. In Sam je rekel, da so bila dekleta zapeljana preko spleta. Zakaj za tem ne bi mogla biti Carrie? Ali ni ravno ona tista, ki ve, kaj si mlada dekleta želijo? Se ti zdi, da ve Ronnie?« »Ampak zakaj bi se pretvarjala, da je mrtva, če sta z Ronniejem sodelovala?« je vprašala Gina. »Mogoče ima Sam prav. Morda je Ronnie že ves čas glavni in si je poiskal novega pomočnika. Morda je bila Carrie ves čas le Grantova prijateljica in je izvedela več, kot bi smela? Je izginila zato, da bi pobegnila od Ronnieja, zaradi njegovega početja?« Joe je molčal, razmišljal je, a do jasnih misli se ni mogel dokopati, ker so mu te ves čas begale k Ruby in kaj vse bi ji Ronnie lahko storil. Zmajal je z glavo. O teh stvareh ne sme razmišljati. Našel jo bo. Samo o tem mora razmišljati. Joe je spet vzel v roke telefon. Brskal je med zadnjimi klici, iskal je določenega včerajšnjega, pogled mu je ves čas uhajal gor, da je spremljal promet. Našel je iskano številko. Poklical je in čakal. Klical je stranko, s katero se je včeraj dobil v Acropolisu. »Joe, zgoden si,« je rekel moški. »Kdaj potrebuješ informacijo? Povprašal sem naokrog, a do zdaj še nisem izvedel ničesar, te ljudi vidim le tu in tam. Saj sam veš, kako je. Nihče nima ravno urnika.« »Ne, ne gre za to,« je rekel Joe. »Primer je isti, le nekaj drugega me zanima.« »Kar ustreli, tvoj dolžnik sem.« »Kam v bližini Piccadillyja bi peljal nekoga, ki bi mu hotel storiti kaj žalega? Na neki tih kraj, a blizu železniških prog.« »Hej, kaj pa je tole? Joe, ali snemaš pogovor?« »Ne, resno mislim. Pravkar se dogaja točno to, nujno je.« Sledila je tišina. »Ne briga me, kaj si počel v preteklosti. Tvoj odvetnik sem. Moram vedeti.« Joe je s telefonom v roki prijel za volan, da je lahko zavil in menjal prestavo. Ko je slušalko spet prislonil k ušesu, je njegova stranka povedala: »Odgovor je preprost, če seveda govoriva hipotetično.« »Pretvarjaj se, da se.« »Postaja Mayfield.« Joe je bil zbegan. »Postaja Mayfield? Ne poznam je.« »Ko jo boš videl, jo boš prepoznal. Vsak, ki se je kdaj peljal z vlakom, jo je videl. Veliko opuščeno postajo. V uporabi ni že šestdeset let, a še vedno stoji. Peroni, prodajalna vstopnic, ko se približaš postaji Piccadilly, lahko vidiš celo tire. Zdi se, kot bi nekdo pravkar zaprl vrata in odšel. Ljudje tja vodijo ljudi. Tam je tiho in tega se bojijo. Tam spregovorijo.« »Hvala ti,« je odvrnil Joe in prekinil klic. Pogledal je Gino. »Si slišala?« »Vem, kje je,« je rekla Gina in pokazala na desno. »V naslednjem križišču zavij desno, potem pa vozi naravnost.« Na semaforju je svetila zelena luč. Kmalu se bo spremenila, zato je Joe pohodil plin in ostro zavil, ravno ko se je prižgala rdeča. Pnevmatike so zacvilile, bližnja skupina najstnikov je veselo zavriskala, Joe pa je spet brskal med klici in hkrati pazil na cesto. Iskal je Samovo številko. Mora mu javiti. Joe je upal, da še pravočasno. 69 Sam je zaklel, ko sta se mu približala varnostnika. Tega ni potreboval, ne zdaj. Pogledal je na uro. Ostalo mu je še petnajst minut. Varnostnika sta roke držala za pas, bila sta kot kakšna kavboja iz filmov. Manjši možakar je hodil spredaj, hitro, višji pa za njim, belo srajco mu je napenjal trebuh. Sam je izvlekel značko. »Je že v redu, delo opravljam,« je rekel, ko sta prišla do njega. Hotel se ju je čim prej znebiti. »Ja, veva,« je spregovoril manjši. Njegov kolega je stal za njim, ves plečat je grdo gledal in glavo nagibal nazaj, da mu je brada izginila v tolšči okoli vratu. »Kondukter, mimo katerega ste se zrinili, nama je povedal. Torej, kaj se dogaja?« Sam si je obliznil ustnico, razmišljal je, kakšno zgodbico naj jima naplete. »Pričakujem, da bo osumljenec vsak čas tukaj izstopil,« je rekel. »Če bosta v teh uniformah stala tu, bosta vse pokvarila.« Varnostnika sta se spogledala. »Kdo je osumljenec?« Sam je odkimal. »Ne morem vama povedati. Podatek je zaupen.« Opravičljivo se je nasmehnil, a čutil je, da ga napetost izdaja. »Kako pa veste, da bo izstopil ravno tu?« je vprašal varnostnik. »In če je zadeva tako zelo pomembna, zakaj ste sami?« »Zato ker ne vemo, kam je namenjen,« je odvrnil Sam, ki ga je minevala potrpežljivost. »Vemo, da je na poti in če bo prišel v mesto, bo najverjetneje izstopil tukaj.« »In če bo res?« »Mu bom sledil. Zato sem sam.« »Zakaj pa se vam je potem tako mudilo?« je vprašal varnostnik in pokazal na stopnice. Sam se je trudil ostati miren. Vztrajna pa sta. »Ker me ne bi spustil skozi, vlak pa bo vsak hip pripeljal. Kaj, če bi ga zgrešil samo zaradi nekega štempljanja kart? Če ga bom opazil, moram obvestiti še druge in prišla bo okrepitev.« »Pa so ostali potniki varni?« Sam je prikimal. »Popolnoma.« Varnostnika sta se spogledala, kotički ustnic so jima rahlo trzali. »OK,« je rekel manjši in stopil narazen, da bi še zadnjič pokazal svojo veljavo. »Naslednjič pa nas obvestite, da bomo lahko pomagali. In bodite prijaznejši do uslužbencev. Zaslužijo si boljše ravnanje.« »Ja, se opravičujem,« je odvrnil Sam in jima prepustil trenutek. Počakal je, da sta odšla, potem pa se je spet obrnil k robu perona. Strmel je v luči in temo. Nekje tam zunaj je bila Ruby in tam nekje je bil tisti, ki ga je opazoval. Zaprl je oči. Preplavili so ga spomini na Ruby. Iskal je neki lep spomin, ki bi mu vlil moč, da bi naredil, kar mora narediti. Ampak Sam se je težko osredotočil, v glavi mu je divjal vihar podob Ruby, ki so se mešale s podobami njegovega življenja. Podobami njegovih hčerk, ki sta mu spali v naročju. Svoje poroke. Alice zjutraj, še vse zaspane ali pozimi zavite v odejo in z rdečim nosom. Po svojem spominu je iskal Ruby, a vse je objemala žalost. Elliejina senca je bila prisotna tudi, ko se je Ruby rodila, radost njegovih staršev je kazilo zavedanje, da živi, ker jima je prva hčerka umrla. Kaj je sledilo? Še več bolečine? Ruby se je rodila dve leti po Elliejini smrti, starša sta bila že v štiridesetih. Ko je Ellie umrla, je Sam prvič videl svojega očeta jokati. Ko se je rodila Ruby, je videl svojega očeta prvič resnično prestrašenega. Ne zaradi odgovornosti. Temveč zaradi strahu pred tragedijo, ki bi se lahko ponovila. Stres je bil tisti, ki je na koncu pokončal očeta. Sam je to razumel, ko je dobil svoja otroka. Očeta je pahnil v kap, mater v alkohol. Ruby. Drobcena, čudaška Ruby. Vedno prevelika, rahlo nerodna, a večno nasmejana. Življenje si je oteževala, ker se je vedno znova znašla v težavah in tudi v šoli se ni dovolj trudila, ampak Sam je vedel, da si želi le več materine pozornosti. Takšni so najstniki. To bo prerasla. Morda bo nekoč celo v nečem uspešna in bo na svet spravila novo življenje, kot ga je on. Svoj cilj je dosegel, ko je dobil dve prečudoviti deklici. Je zdaj na vrsti Ruby? Zazvonil mu je telefon. Pogledal je mobilnik. Alice. Zamižal je. Alice ga potrebuje, Emily in Amy ga potrebujeta. Spet je pogled na zaslon z odhodi vlakov. Naslednji naj bi pripeljal čez dve minuti. Počasi je izdihnil. Vidi ga. Kdorkoli že je, videla bo, kaj bo storil. Sam je pogledal k svojim nogam, stal je tik ob rumeni črti. Le meter stran. Le naprej mora iti. Ženska je hotela njega, ker je aretiral Bena Granta. Ni šlo za Ruby, zakaj bi potem ubila njo, če ne bo skočil pod vlak? Zazdelo se mu je, da sliši svoji hčerki. Misli se je otresel. Nekomu je reševal življenje. Oprosti ne bi nikoli zadoščal, a morda bosta nekega dne razumeli. Pod nogami je začutil rahlo tresenje. Pogledal je k svojim nogam. Videl je svetlobo vlaka, ki se mu je približeval. Zaslišal se je pisk, potem pa je posneti glas oznanil, da vlak ne bo ustavil. Sam je stopil bliže k robu. Zdaj je bil le za stopalo proč. Tiri so bili počrneli, med njimi so ležale smeti. Hrup je naraščal. Spet je pogledal proti vlaku. Na tirih se je pozibaval sem in tja. Pet vagonov. Vlak je drvel z enako hitrostjo naprej. Sama je v želodcu zgrabil krč. Pomislil je na svoji hčerki, ki bosta odraščali brez očeta. Na žalujočo Alice. Ampak vedele bodo, zakaj je to storil. Ga bodo zato še bolj sovražile? Kako se bo Ruby spoprijemala s krivdo? Spet je pogledal progo, vibrirala je, ogromni žeblji so pozvanjali. Vlak je prihajal vse bliže. Hrup je postal oglušujoč. Sam se je spačil. Napočil je trenutek. Vlak bo kmalu odpeljal mimo in Ruby ne bo več. Mišice v nogah so se mu napele, hotele so skočiti, njegovo telo je bilo pripravljeno. Tega ne bi smel narediti, a delček njega mu je pravil, da je tako prav. Sam je dvignil pogled, pogledal je proti mestu. Proti semaforjem in uličnim svetilkam, proti mehkemu soju zvezd nad rojstnim mestom. Še zadnjič ga je pogledal. In potem je zaslišal doneč zvok. Nekdo za njim je zavpil. Sam je pogledal dol. Konici čevljev sta mu gledali čez rob perona. In potem je zagledal še nekaj. Nekdo je stopil iz sence. Zagledal je droben soj. Sam je hitro stopil nazaj, vlak pa je zdrvel mimo, zaradi hrupa koles je skoraj oglušel, piš, ki so ga ustvarjali brzeči vagoni, mu je mršil lase. Nekoga je videl. O tem je bil prepričan. In zdaj mora priti tja, preden bo prepozno. 70 Ko je zaslišala zven kovinske plošče in potem še korake na stopnicah, je Ruby sedla pokončno. Ves čas je ob steber drgnila tkanino, s katero je imela zvezani roki. Malce se je zrahljala, tako da je lahko zapestji bolj premikala. Ko je zaslišala, da nekdo prihaja, je prenehala. Ronnie je bil tih in miren, ampak nekaj se je spremenilo. Koraki na stopnicah so bili izjemno nagli, to je Ruby plašilo. Tkanino je začela še hitreje drgniti ob steber. »Ni skočil,« je rekla Carrie, ko je planila k njima. Zvenela je jezno, njene besede so odmevale, še naprej je besno hodila sem in tja. »Strahopetec je samo gledal vlak, kako je odpeljal mimo. Vedel je, kakšne bodo posledice, pa kljub temu ni skočil.« Koraki so se približali Ruby, hitro, Ruby pa je kriknila, ko je prejela zaušnico. Zaradi preveze ni videla ničesar, zato udarca ni pričakovala. »Hej, prenehaj s tem,« se je oglasil Ronnie. Ruby je glava omahnila na stran, na ustnici je začutila kri, a Ronnieja je slišala. Postavil se je na njeno stran. Jakna ji je zdrsnila z ramen. Carrie je nekaj opazila, rekla je namreč: »Ti psica mala,« in zgrabila Ruby za lase, da je spet kriknila. »Kaj pa si počela?« Potegnila je za tkanino okoli Rubyjinih rok. Ruby je začela jokati. »Žal mi je, ampak bilo mi je nepri-jetno. Ničesar ne počnem, le roke so me bolele. Ne udarite me, prosim.« Carrie se je obrnila. »Iz kombija prinesi vrv,« je zalajala na Ronnieja. Ronnie ni odgovoril, samo obrnil se je in odšel. Ko so njegovi koraki zamrli, se je ženska približala Ruby in ji zasikala v uho: »Te zanima, kaj se bo zgodilo? Povedala ti bom. Tvoj starejši brat se bo ubil, jaz pa ga bom gledala, ker če se ne bo ubil, bom jaz ubila tebe. In ne misli, da ti samo grozim, ker ne boš prva.« »Tega ne smete,« je skozi solze dahnila Ruby. »In kaj mi-slite s tem, da nisem prva?« »Saj ni težko ugotoviti, tako bistri deklici, kot si ti. Tukajšnja tla so polna takšnih, kot si ti, neumnih deklet, ki mislijo, da je življenje zgolj zabava, pravega vznemirjenja pa sploh ne razumejo.« »Ampak zakaj? Ne razumem. Nekoč ste bili tudi sami dekle. Bom na koncu tudi jaz takšna?« »Te sreče ne boš imela, četudi bi ti uspelo priti od tod. Misliš, da veš vse o odraslih zadevah, videla sem namreč sporočila, ki si jih pošiljala Billyju.« Ruby se je zdrznila, ko ji je Carrie popravila pramen las, ki ji je padal čez obraz. Poteza ni bila ljubeča, pač pa je Carrie hotela, da bi Ruby sprevidela, kako nemočna je, da lahko Carrie počne, karkoli jo je volja. »Ampak v resnici ne veš,« je nadaljevala Carrie z nežnim glasom, v katerem se je skrivala grožnja. »Pretvarjaš se, da veš, a veš le tisto, kar si prebrala na internetu in v knjigah. To ni isto kot resnična izkušnja, ker ne ustvariš vezi, nečesa tako globokega, da bi bila za to pripravljena storiti karkoli. In mislim resnično karkoli. Ne zgolj prostaške obljube, ki si jih dala, čeprav obe dobro veva, da ne bi storila ničesar, samo fantazirala si. Kar jaz čutim, večina ljudi ne izkusi nikoli.« »Kaj, a do Ronnieja?« Carrie se je zasmejala. »Ne, ne do njega. On je zgolj začasen, nekdo, ki mi pomaga dobiti, kar si želim.« »S prevezo na očeh se ne morem pogovarjati, preveč me je strah,« je rekla Ruby. »Potegnite mi jo dol, da bom lahko videla, prosim.« Sledila je tišina, potem je Ruby na glavi občutila njene roke. Prevezo so ji umaknile z oči. Ruby je pomežiknila. Končno je lahko videla Carrie. Nekoč je bila najbrž lepa, a zdelo se je, da je zelo shujšala, kar ji ni pristajalo. Ličnice so ji izstopale, oči je imela velike in utrujene, pod njimi črne podočnjake. Ustnice je stiskala skupaj, okoli ust so se ji naredile gubice. »Hvala,« je rekla Ruby. »No, kaj bi rada povedala?« je vprašala Carrie. »Ne vem,« je odvrnila Ruby in smrknila. »Rada bi vedela več. Zakaj jaz?« Carrie je rahlo nagnila glavo, potem se je nasmehnila. »Ti torej misliš, da se vse vrti okoli tebe?« Smeh. »Ne gre zate. Nikoli ni šlo zate, mala Ruby.« »Potem pa mi povejte, da bom razumela. Tukaj si ne želim biti, zebe me in strah me je, in očitno sploh ne gre zame.« Carrie je iztegnila roko in Ruby pobožala po laseh. »Ali obstaja kdo, za kogar bi naredila karkoli? Tvoja brata? Prijateljica? Tvoja mati? Ali si vedno pomembna samo ti, mala Ruby, otrok družine?« Carrie je zmajala z glavo. »Ne, verjetno ne, in po tem se razlikujeva.« »V čem se razlikujeva? Podučite me.« »Obetaš, Ruby. Znaš manipulirati. Ampak pri meni ti ne bo uspelo, zato ker poznam trike. Dober poskus.« Ruby je dvignila pogled, Ronnie se je vrnil, v roki je nosil dolgo vrv. Carrie je vstala. »Tokrat jo močneje zveži,« je rekla. »Nazaj ven grem, vsak čas bo pripeljal naslednji vlak.« Ruby je gledala za Carrie, dokler ni izginila v temnem ustju stopnišča in so tudi njeni koraki zamrli. Šele takrat je bila prepričana, da sta z Ronniejem sama. Nasmehnila se mu je, čeprav mukoma. »Ne zvežite me, Ronnie, prosim. Ne bom pobegnila. Zebe me in roke me bolijo.« Odkimal je. »Moram, Carrie je tako naročila.« »Povedala mi je, da vas ne ljubi,« je nadaljevala Ruby. »Vse to počne za nekoga drugega, ne za vas,« je še prišepnila. »Misliš, da tega ne vem? Ampak jaz ljubim njo in samo to je pomembno. Ti si zadnja. Potem bova odšla.« »Kako to mislite?« »Pobegnila bova nekam, kjer naju ne bo nihče našel.« Vrv je zategnil okoli Rubyjinih zapestij. »Tako kot sta načrtovala, ko bi jo naj vi ubili, da bi ona lahko pobegnila?« Ronnie je močno zategnil vrv, da je Ruby samo nemočno dahnila. »Vidiš tole?« Ruby je pod nos pomolil široko dlan, med palcem in kazalcem je bilo šest črtic. »Šest jih je. Za vsako ena. Ampak še eno bom dodal, tvojo.« Ruby je začela pospešeno dihati, po licih so ji polzele solze. »Prosim, ne,« je hlipajoče izdavila, njeni poskusi, da bi Ronnieja pridobila na svojo stran, so se izjalovili. Ronnie je sunil Ruby, da je padla po tleh. Ležala je na boku, roke je imela zvezane za hrbet. Spet ji je nataknil prevezo. Ruby se je poskušala orientirati, ugotoviti, s katere smeri lahko pričakuje nov udarec, a slišala je le njegovo enakomerno dihanje. Gledal jo je, Ruby pa se je spraševala, ali je tema za prevezo zadnje, kar bo v svojem življenju videla. 71 Sam se je obrnil in gledal za vlakom, ki je brzel v daljavo, potem je pogledal ulico pod viaduktom. Videl je soj, o tem je bil prepričan. Za seboj je zaslišal korake. Bila sta varnostnika. »Kaj jebenti pa počnete?« ga je nadrl višji. Sam ni odgovoril. Še samega je bilo strah ob misli, kaj je hotel narediti. Bil je tik ob vlaku, a zaradi bežnega soja si je premislil. Zazvonil mu je telefon. Skrita številka. Sam se je obrnil stran in se oglasil. Bila je ona. »Nisi skočil,« je rekla, iz glasu ji je vela sovražnost. »Zmanjkuje ti časa.« Sam je stopil še nekaj korakov proč od varnostnikov. »Ja, trenutek ni bil pravi. In nisem dobil zadostnih zagotovil glede Ruby.« »Ruby bo umrla. To je gotovo. Nimaš časa, da bi lahko postavljal pogoje. Imel si trideset minut. Čas je vedno omejen na trideset minut. Vse druge so umrle.« Sam je globoko vdihnil, v prsih ga je grabila panika. »Ampak zakaj? Jaz sem tisti, ki ga hočeš.« »Potem pa skoči, pičko materino!« »To ni tako preprosto,« je odvrnil in še sam povzdignil glas. »Otroke imam. Odgovornosti.« »Kaj pa življenje, ki ga lahko daš svoji mlajši sestri?« »Psica! Prekleta, zlobna psica!« Potniki na peronu so ga pogledali, Sam pa se je obrnil proč. Manjši varnostnik mu je na ramo položil roko, a Sam se je je otresel. Roko je dal čez mobitel. »Če ji boš kaj naredila, te bom našel.« »Ne, ne boš, ker razen krivde ne boš občutil ničesar. Strahopetni Samuel Parker. On vedno vse naredi po pravilih. Ima prijetno ženo. In dve svetlolasi hčerkici.« Sam je čutil, da je prebledel. Zdelo se mu je, da stoji v vodi. »Mojih hčerk ne vpletaj.« »Zakaj ne? Ne pogajava se. In mogoče Ruby ne bo zadnja. Morda pa bom nadaljevala, dokler ne boš ostal samo še ti. Strahopetni Sam, zavit v obžalovanje in krivdo. Nobenega življenja ne boš imel. Tako da ne bo nič narobe, če ga končaš že zdaj.« »Zakaj to počneš?« Tišina, potem pa je skrajno osorno odvrnila: »Ko nekomu vzameš nekaj tako dragocenega, se ti to maščuje. Za ravnotežje gre.« Sam je s pogledom prečesaval ulico pod peronom, iskal je kakršnokoli svetlobo, zdaj ni bil več prepričan, da ni videl zgolj odseva ulične svetilke. Morda pa je videl sij njenega telefona. Glavo je sklanjal, a z očmi je skeniral območje pod peronom. In potem ga je zagledal, le bledikav žarek. Imel je prav. Videl je svetlobo telefona, ki je osvetljevala lice. »Kdo sta ta dva zelenca poleg tebe?« je vprašala ženska. »Varnostnika,« je odvrnil in pogledal po peronu. Sam je hodil proč od njiju, lahko pa je slišal, da govorita po radiu. »Rekla sem, da pridi sam.« »Se ti ne zdi, da sem sumljiv, ker sem pravkar hotel skočiti pod vlak?« »Naslednji pripelje čez štiri minute. Tvoje mesto je pod njim, sicer bo Ruby čez pet minut mrtva, potem pa se bom lotila še tvoje preostale družine.« »Rekla si trideset minut. Še deset jih imam.« »Nisi skočil, zato sledi kazen. In Ruby zebe. Rada bi šla domov. Zmogel boš.« »Počakaj, ne odloži!« je zavpil Sam. »Kdo si? Povej, če že moram umreti.« Smeh. »Veš, kdo sem.« Sam je zaprl oči. Res je vedel. »Carrie.« Stopil je proti robu perona. Pogledal je dol in zagledal telefon, ki je sijal proti njemu. »Bravo, detektiv,« je rekla. »Obetaven bi bil.« »Zakaj si spet z Ronniejem? Tega ne razumem. Nasilen je do tebe.« Zasmejala se je. »On ni nasilen, nikoli me ni udaril.« »Kaj pa kri?« »Vem, da bi rad pridobil čas, a vlaka ne boš ustavil.« Ker Sam ni odgovoril, je dodala: »Težava takšnih, kot si ti, je, da ne premorete ustvarjalnosti. Kri je bila podtaknjena. Iz žile sva jo potegnila z injekcijo in oškropila vrata, potem pa jo razmazala, da bi vi mislili, da me je ubil, ko je šel na postajo in priznal umor. Vedela sva, da boste blazno navdušeni in da boste videli le eno stvar.« Zavzdihnila je. »Ta trapasta ideja je bila njegova. Edina stvar, ki sem jo naredila zanj. Mislil je, da bom pobegnila in prenehala služiti svojemu čudovitemu Benu, če bo videti, kot da me je ubil.« »Potemtakem so bili ti umori, umori pogrešanih mladih žensk, tvoja zamisel, da bi ugodila Benu Grantu?« »Ti si ga zaprl v zapor, ampak jaz ga lahko ohranjam svobodnega.« »Ampak nameravala si prenehati, hotela si izginiti.« »Ne, le Ronnieja sem hotela zapustiti. Načrt je bil popoln, ker bi vsi mislili, da sem mrtva. Le kdo bi iskal mrtvo žensko?« »Ampak tvoj dragi Ben pa nad tem ni bil navdušen,« je rekel Sam. »O čem govoriš?« »A ne veš? Ta teden te je izdal.« Na drugem koncu je zavladala tišina. Sam jo je poskušal zamotiti, pridobiti čas, upal je, da bo s tem nekako preložil usodo, ki je čakala Ruby. »Ben ne bi tega nikoli storil,« je rekla, Sam pa je zaznal, da je njen prej navdušen glas postal jezen. »Storil je točno to, zato ker si ga izdala, ampak on ti je vrnil strahopetno, dajal mi je namige, ki so me vodili do Ronnieja, ko pa smo prišli do njega, smo prišli do tebe. Veš, njegovo igro si končala, ko si vpletla Ronnieja, se mu predala, da bi lahko pobegnila. Ben misli, da boš odšla in vse pustila za seboj. Novi začetek ni vključeval Bena, on to ve, ker si poskrbela, da je njegov pomočnik pristal za zapahi, dokler ga ni moj brat spravil na prostost. Ali zato nadaljuješ s svojim početjem, ker je Ronnie na svobodi?« Začela se je smejati, glasno in vreščeče, Sam je slišal, kako njen glas odmeva. »Ti misliš, da je bil Ronnie Benov pomočnik?« Spet smeh. »Jaz sem bila takrat v grmu, Sam, ne Ronnie.« Sam je zazeval. »Ti?« »Ja, jaz. Gledala sem, kako si ga vklenil, mojega dragega Bena. Počela sva nekaj zelo dragocenega, ti pa si mi vse vzel. Spomni se, Sam, jaz se namreč spomnim jasno, kot bi bilo včeraj, tisti prizor se mi nenehno vrti v glavi. Opazovala sem te, Sam, že takrat si bil strahopetec. Svetilka ti je trepetala v roki, na smrt te je bilo strah, da bo Ben vsak hip skočil nate in te udaril.« Sam ni odgovoril. Pomislil je osem let nazaj. Na šelestenje listja. Na lahne korake. »Ben je to storil zame,« je nadaljevala. »Predal se je, da bi jaz lahko pobegnila. In zato me Ben ne bi nikoli izdal.« »On misli, da si ti izdala njega.« »Ne, takoj ko bi mu pisala, bi mu postalo jasno. Da bom spet služila njemu. Ben se je žrtvoval zame. In tudi Ronnie se je žrtvoval zame, dokler ni tvoj brat opravil svojega dela in ga spravil ven. In ti moraš to storiti za Ruby. Če imaš svojo sestro rad, se boš žrtvoval. Vendar je nimaš, ker globoka ljubezen je nekaj, česar ti ne razumeš.« »Da ne razumem?« je nejeverno in besno ponovil Sam. »Niti ne poskušaj iz tega narediti romance, kot bi šlo za Bonnie in Clyda. Ben Grant ima vso moč. Ti je nimaš. In če bi te ljubil tako globoko, kot misliš, da te, bi ti pustil oditi. To je ljubezen, to je žrtvovanje.« »Videla sem ga, kako se je žrtvoval zame, takrat ko si ga aretiral.« »In kako daleč ga je to pripeljalo? Zaklenjen je v celici, medtem ko ti spiš z nekom drugim, imaš njegovega otroka in se pripravljaš na beg? In ti še dvomiš, ali je jezen nate?« Na drugem koncu je spet zavladala tišina, potem pa je zalajala: »Skoči in reši Ruby,« in je prekinila zvezo. Sam je strmel v mobilnik, roke so mu trepetale. Pogledal je dol, kjer je prej videl soj, a bilo ga ni več. Kar poskočil je, tako se je ustrašil, ko mu je telefon spet zazvonil. Bil je Joe. »Joe! Si kaj izvedel?« »Ne morem te doklicati. Koliko časa še imaš?« Sam je pogledal na razpored vlakov. »Dve minuti.« »Preveri postajo Mayfield. Morda so tam. Prihajava.« Sam se je obrnil k varnostnikoma. »Kje je postaja May-field?« Eden od njiju je pokazal proti temi, kjer je Sam videl soj. »Tam spodaj,« je rekel. »Linija za Eccles teče točno mimo nje. Včasih moramo tja, da odženemo klateže.« Sam je pogledal v tisto smer. Bilo je temno, preteče, kot bi odeja prekrila vsakršno svetlobo okoliških stavb. Ampak tam je bilo še nekaj, česar prej ni bilo. Leski svetlobe, premikajoči se žarki v temnem prostoru, praznina, v katero ulična svetloba ni prodrla. Tok njegovih misli je prekinila glasna najava prihajajočega vlaka. Sam se je osredotočil na stavbo. Zdaj ko je vedel, kaj gleda, je lahko razločil obris strehe. Dolge plošče, na mestih polomljene, skozi odprtine nekdanjih oken je pronicala svetloba. Dlje kot je gledal postajo, bolj razločno jo je videl. Postaja Mayfield. Spala je dlje, kot je on živel, bila je zgolj senca za sijočimi lučmi, prazna, obiskoval je ni več nihče. Nobeni vlaki. Nobeni potniki. Potem je zagledal luči. Snope svetlobe, ki je pronicala skozi luknje v strehi. Dve svetilki. Točno zdaj je bil nekdo tam. Sam si je telefon spet prislonil k ušesu. »Prav imaš, tam so. Videl sem jo. Tudi ona lahko vidi mene, mislim pa, da ne ve, da sem jo našel.« »Nisva več daleč.« »Ne bosta prišla pravočasno.« Nekaj sekund je bilo vse tiho, nato pa: »Ne naredi česa neumnega.« Sam ni odgovoril. Za seboj je zaslišal hitre korake. Obrnil se je in zagledal detektivko inšpektorico Evansovo, tekla je po peronu, izkaznico je molela v zrak, sledila sta ji še dva detektiva, očitno v manj dobri formi, kajti bila sta vsa zasopla. »Na postaji Mayfield je!« je zavpil Sam in jim šel naproti. Evansova je pogledala proti postaji. Očitno je tudi ona videla svetlobo, pokazala je namreč nazaj po peronu. Sam ji je sledil, a ga je odločno ustavila. »Ne, preveč ste vpleteni. Ostanite tukaj.« Sam se je ustavil in se na mestu obrnil, bil je popolnoma izčrpan. Ozrl se je proti stari postaji, lase mu je mršil lahen vetrič, potem pa mu je pogled po tiru odtaval proti prihajajočemu vlaku. Ni imel časa, da bi razmislil, kaj naj naredi. 72 »Sva že blizu?« je vprašal Joe in se nagnil bliže k vetrobranskemu steklu, ko je vozil mimo postajališč za taksije na Piccadillyju. Na eni strani je gledal dolg niz črnih taksijev, pred seboj dolgo vrsto bleščečih uličnih svetilk. »Še malo naprej, potem pa na desno,« je rekla Gina. Joe jo je zagledal, ogromno propadajočo opečnato stavbo kvadratne oblike. Zapeljal je k robu cestišča, nekoliko preblizu, s pnevmatiko je zadel v rob pločnika. Hitro je odprl vrata in hkrati ugasnil motor. »Pridi! Zmanjkuje nama časa.« Stekla sta proti postaji Mayfield, na široki in prazni ulici so njuni koraki glasno odmevali, preglasili so celo ropot enakomerno vozečih taksijev in pisk najave prihoda vlaka s postaje nad obokom. V soju rumene svetlobe je bila rdeča opeka videti mračna. Ko sta prišla do vogala, se je Joeju posvetilo, zakaj so sem prihajali tisti, ki so iskali mir in tišino. Postaja je bila velika kot nogometno igrišče, dve nadstropji visoka, glavni vhod pa je spominjal na veličastno staro hišo. Tiri so bili skriti za poslopjem in so se izgubljali v daljavi. Pročelje je bilo polno plakatov, ki so oznanjali koncerte, in raznih letakov, v razpokah je rasel plevel. Vsak bi raje prečkal cesto kot šel tod mimo. »Kje se pride noter?« je vprašala Gina in se mrzlično ozirala naokrog. »Ne vem,« je odvrnil Joe. Kakršenkoli vhod je bilo težko razločiti. Streha se je rušila, tu in tam so se videli tramovi, a zunanjost se je zdela trdna, nekdanja okna so bila zazidana, zidovi debeli. Medtem ko se je razgledoval, je Joeju pogled odtaval navzgor, pritegnil ga je hrup vlaka. Tam zgoraj je tekel tir, ljudje so ju gledali. In potem je zagledal Sama, kazal je predse. »Sama vidim,« je rekel in prijel Gino za roko. Ozrla se je. »Hvala bogu, ni skočil. Zdaj pa poiščiva Ruby.« »V katero smer?« »Skozi glavni vhod ne moreva vstopiti, najti morava drug način,« je rekla in spet začela teči. »Kam greš?« »Tja dol, kamor kaže Sam,« je zaklicala in tekla naprej, dokler je ni pogoltnila tema, kajti ulične svetilke so bile polomljene. Joe se je pognal za njo, da bi jo dohitel. Ne zato, ker bi bil kavalir. Gina je bila policistka, njegove zaščite ni potrebovala, ampak Ruby je bila njegova sestra, dolgoval ji je, da prvi priteče k njej. Ko sta se oddaljila od luči, je hrup njunih korakov postal glasnejši, odmeval je med visokimi stenami postaje in študentskega naselja na drugi strani ceste. Joe je med tekom z roko drsel po zidu, bal se je, da bo v temi kaj spregledal – razrahljane opeke ali skrito odprtino. V temačni senci stavbe ga je vodila le svetloba neba. Potem se je ustavil. »Počakaj,« je zaklical. »Tukaj se konča zid.« Globoko je dihal, medtem ko je tipal po steni, dokler ni zatipal težke kovinske plošče. Pogledal je gor in zagledal bodečo žico. In zagledal je še nekaj. Premikajoči se žarek svetlobe. »Tukaj,« je rekel in začel na stran potiskati težko kovino. »Policijo bom poklicala,« je rekla Gina. »Jaz je ne bom čakal.« Gina je govorila po telefonu, Joe pa je s prsti tipal ob robu plošče, iskal je način, kako bi jo premaknil. Premakniti je ni mogel niti za centimeter. Pogledal je Gino, v temi njenega obraza skorajda ni prepoznal. Potem pa je zatipal nekaj drugačnega. Tudi zvok je bil drugačen, visoko zveneč. Valovita plošča. In kar je bilo še pomembneje, premaknila se je, sicer ne za veliko, a dovolj, da se je lahko z vso močjo uprl vanjo. Zaslišalo se je glasno škripanje kovine po kamnu, plošča se je vdala. »Tukaj je vhod,« je rekel. Z Gino sta stala v temi, poskušala sta ugotoviti, kam naprej. Zvoki z ulice so zamrli, naprej pred sabo sta videla le grmovje in drevesa, narava je zavzemala prostor. Na eni strani je bilo nizko obzidje in slišala sta enakomerno šumenje potoka. Šla sta lahko le naprej v temo. Joe je spet zagledal snope svetlobe, prihajali so skozi luknje v strehi. »Naprej morava,« je rekel. »S telefoni bi si lahko osvetlila pot.« »Ne, lahko bi naju videli. Presenetiti jih morava, da ne bi storili česa prenagljenega. Ni mi mar, kam bodo odšli, le Ruby hočem dobiti nazaj.« Počasi sta se premikala naprej, z nogami sta tipala pot. Tla so bila neenakomerna, posejana z majhnimi kupčki smeti in šopi trave. Joeja je listje oplazilo tudi po obrazu, pričakoval je, da ga bo vsak hip nekdo zgrabil. Tema se je še poglabljala, ko sta se približala stavbi, ki se je dvigala pred njima in zastirala svetlobo ulice in postaje na drugi strani. Gina ga je zgrabila za jakno, da se ne bi ločila. Njegovi koraki so bili tihi in previdni, toda zaradi glasnega bitja srca in sopenja se mu je zdelo, da glasno naznanja njun prihod. Dolge kovinske palice, ki je molela iz kamna in počasi rjavela, ni opazil. Z golenico je zadel obnjo in od silne bolečine kriknil. Obstala sta, Joe se je pačil, bal se je, da ju je izdal. Potem pa je skozi eno od zgornjih oken zasijala svetloba in ju zaslepila. Opazili so ju. »Tukaj sta,« je zavpil Ronnie in panično stekel nazaj h Carrie. »Kdo je tukaj? Kje?« se je odzvala Carrie. »Joe Parker in tista ženska iz njegove pisarne.« »Sranje.« Tišina, potem pa: »To je to, Ronnie. Konec je.« Ruby je začela jokati, a to so bile solze upanja. Joe je prišel ponjo. Potem pa se je spet prižela k stebru. Nekdo je stal pred njo. Slišala je dihanje, tik ob sebi. »Kaj je?« je vprašala Ruby. Kriknila je, ko ji tisti z oči potegnil prevezo. Nekajkrat je mežiknila, da bi se ji zbistril vid. Pred seboj je zagledala Carrie, čepela je in sopla. Zdela se je prestrašena. »Tvoj rešitelj je prišel,« je rekla Carrie, »a prepozno.« »Kako to mislite?« Ruby so trepetale ustnice. »Ne, prosim, bojim se. Samo izpustite me. Lahko pobegnete. Povedala mu bom, da ste mi prizanesli.« »Ne,« je odvrnila Carrie. »Sam ni dovolj trpel.« Carrie je segla v žep in izvlekla plastično vrečko. Videti je bila močna, debelejša od nakupovalne. »Če te tvoj brat želi najti, pa te naj.« Ruby je zavreščala na ves glas, krik je odmeval po praznem prostoru, potem pa v hipu utihnil, ko ji je Carrie čez glavo poveznila plastično vrečko. Za Ruby je vse postalo zamegljeno, jasno je videla le režeč se Carriejin obraz pred seboj. Znova je poskusila zakričati, toda krik ji je zastal v grlu, dihati ni mogla. 73 Joe je slišal krik, kratek, a glasen. Zadel ga je, kot bi ga kdo stisnil za vrat. »Ruby!« Gina ga je potegnila za roko. »Pridi!« je dahnila in stekla hitro, da se je spotikala čez kupe grušča in šope trave. Joe ji je sledil, zaradi bolečine v nogi se je pačil. Gina je hitela proti temačnemu kotu, telefon je potegnila iz žepa in pritisnila tipko, da je zasijal. Svetloba je poskakovala sem in tja in na stene in tla metala migetajoče sence. Gina se je čez nekaj spotaknila, telefon ji je odletel iz roke, toda Joe je tekel naprej, ob tem pa jo je zgrabil za jakno in ji pomagal vstati. Joeju se je zazdelo, da pred seboj vidi okvir velikih vrat, na slepo je tekel naprej, ne da bi vedel, ali bo trčil v kaj trdega. Roke je stegnil predse, pripravljen na udarec. Zatipal je še več kovine in zagodrnjal. Ampak ta se je premikala. Z ramo se je z vso silo uprl v ploščo, vpil je in renčal. Kovina je med premikanjem škripala po tleh, a premaknila se je samo za nekaj centimetrov. Gina se mu je pridružila, močno je pritisnila, da se ji je obraz krčevito pačil. »Na drugi strani je nekdo nastavil kamen,« je povedala skozi stisnjene zobe. Ploščo jima je uspelo premakniti dovolj, da sta se lahko mimo ostrih robov zrinila skozi odprtino. Joe je šel prvi, strgal si je jakno, potem pa je ploščo tiščal nazaj, da je skozi prišla še Gina. Ko sta bila oba na drugi strani, je Joe poskušal ugotoviti, kje sta. Bilo je temno, a razločil je stopnice, ki so vodile navzgor, pičla svetloba, ki je prihajala od zgoraj, je osvetljevala ograjo. Nekje je enakomerno kapljala voda, hrup se je odbijal od ploščic. Joe je prijel za ograjo in se začel vzpenjati. »Le ena pot je,« je rekel, potem pa zavpil: »Ruby!« Nobenega odziva. Pognal se je v dir. Sam je slišal krik. To je vse spremenilo. Pogledal je po tiru. Vlak se je bližal, pozibaval se je, kolesa so škripala, močne luči so ga zaslepile, a vse to ni bilo več važno. Ruby ga potrebuje. Stekel je po peronu, za bolečino v rami se ni zmenil. Evansove in drugih dveh detektivov ni bilo več, vlak se je približeval. Na drugi strani perona je bila gneča, ljudje so izstopali z vlaka, ki je pripeljal iz druge smeri. Videl je še več varnostnikov in potnikov. Mora priti mimo njih na drugo stran vlaka, časa mu je zmanjkovalo. Sam se je ozrl proti prihajajočemu vlaku. Vozil je že ob peronu, skozi steklena vrata je videl obraze ljudi, ki so čakali na izstop. Prerival se je med potniki, potiskal jih je levo in desno, da so krilili z rokami. Samu je zmanjkovalo sape, takšnega napora ni bil vajen. S poškodovano ramo je v nekoga zadel in zakričal od bolečine, oni pa je padel po tleh. Nekdo je zavpil za njim, a Sam je tekel dalje. Pogledal je čez tire na drugo stran, kjer se je končala postaja Mayfield, gledal je njeno temačno odprtino. Kjer je nekoč vodila pot do Mayfielda, je bila zdaj samo prostrana praznina, čez katero so tekli tiri do Piccadillyja. Bili so črni in mastni, povsem drugačni od sijočih na zgornjih tirih. Na drugi strani je zagledal tlakovan pločnik, tik ob žičnati ograji, za njo je bil prepad do ulice spodaj. Če bi mu uspelo priti na drugo stran, bi imel prosto pot. Še enkrat se je ozrl proti prihajajočemu vlaku. Bil je vse bliže, a je upočasnjeval. Sam je skočil s perona, na mastnem tiru mu je spodrsnilo. Nekdo je zakričal za njim. Sam se ni ustavil. Zadonela je sirena vlaka, zaslišal je oglušujoče zaviranje. Vlak je bil bliže, kot je ocenil, močne luči so ga slepile. Na tlakovan robnik je stopil ravno, ko je vlak švignil mimo njega, da mu je močan piš lase dvignil v zrak, Sam pa se je krčevito skremžil. Ni se ustavil. Spet je pogledal proti Mayfieldu in zagledal migetajočo svetlobo, ki je uhajala skozi luknje v strehi. Začel je teči. Nenehno mu je spodrsavalo, a ni omahoval. Karseda hitro je tekel navkreber in se dvigal nad ulične svetilke, dol si ni upal pogledati, pred padcem ga je ščitila le žičnata ograja. Pred seboj je videl še druge vlake, a vozili so po drugih tirih. Spet je pogledal proti Mayfieldu. Tekel je ob stavbi. Po tej poti bi lahko prišel noter. V prsih ga je peklo in noge so ga bolele, a napel je še zadnje moči. Uspelo mu bo. Ruby je z glavo stresala sem in tja in brcala, da Carrie ne bi mogla dovolj močno stisniti vrečke. Plastična folija se ji je lepila na obraz. »Zabodi jo,« je rekel Ronnie, stal je za Carrie, zvenel je panično. »Predolgo že traja.« »Hočem, da Sam vidi, da je ta mala psica vedela, kaj se dogaja.« »Iti morava.« Zazvenelo je: »Ruby!« Carrie se je sunkovito obrnila. Oprijem plastične vrečke je popustil in Ruby je zajela sapo, dolg vdih, potem pa je sunila z nogo in zavpila, ko se je Carrie zvrnila po tleh. »Prasica!« je jezno zasikala Carrie. Ruby je spet zavpila: »Joe! Joe!« Carrie se je pobrala s tal in iz žepa potegnila nož, pravzaprav je bilo bodalo, dolgo in ostro, rezilo se je lesketalo v soju svetilke, ki ji je padla iz rok. »Ronnie, imaš svoj nož?« je vprašala Carrie. »Ja, tukaj,« je odvrnil in ga dvignil. »Ko prideta gor, ju ubij.« Carrie je zgrabila Ruby pod roko, ker je imela zapestji zvezani, jo je lažje dvignila. »Ti greš z mano.« Ruby se je otepala, potem pa je pod brado začutila konico noža in osupnila. Po rezilu je stekla kapljica krvi. »Ali boš šla z nama ali pa te bom kar tukaj odrla,« je besno rekla Carrie in jo spet potegnila za roko. Tokrat je Ruby šla z njo. »Kam greš?« je zavpil Ronnie, ko je Carrie začela teči in s konico noža v hrbet dregala Ruby, da bi pohitela. »Ona je moje edino sredstvo za pogajanja.« »Pa jaz?« »Ubij tista prasca, potem pa se mi pridruži.« »In če ju ne bom ubil?« Carrie se je ustavila in rekla: »Potem pa se žrtvuj, kot se je Ben. Če me ljubiš, se boš.« Spet se je obrnila k Ruby in jo z nožem dregnila v hrbet. »Teci.« Ruby je kar poletela, ko jo je Carrie prijela pod roko in jo začela vleči, nož ji je tiščala pod rebra. Namenjeni sta bili proti izhodu, proti železniškim tirom. * Joeja so od teka bolele noge, v pljučih ga je peklo. Ko je prihitel na vrh stopnic, se ni ustavil. Planil je v ogromen odprt prostor, kjer so bili nekoč peroni, zdaj pa so območje preraščali grmovje, trava in plevel. »Ruby!« »Tam,« je zavpila Gina in pokazala s prstom. Joe je zagledal dve podobi, hiteli sta proti velikanskemu izhodu, kjer so se videli tiri. Obsijala jih je luč mimo vozečega vlaka. Joe je prepoznal Ruby. Njene dolge vitke noge. Zakaj se ni obrnila in poskusila pobegniti? Zakaj se ni upirala? Joe je spet stekel, pot je osvetljevala le mesečina, ki je svetila skozi luknje v strehi, a sten ni dosegla, zato se je zdelo, da se izgubljajo v sencah. Za seboj je slišal Gino, od napora je sopla. Tekla sta mimo nekdanje prodajalne vstopnic, še vedno nedotaknjene, bila je kot duh, proti dolgemu peronu. Ruby in še nekoga – najbrž Carrie – je osvetlila svetloba, ki je prihajala z drugih prog, spominjali sta na črni piki, ki sta hiteli v temo. Kje je Ronnie? Joeju se je zdelo, da ju dohiteva, toda Ruby je bila dvajset ali še več metrov pred njim, njemu pa je telo sporočalo, da ne bo moglo več dolgo teči. Ob vsakem koraku ga je rana na goleni zabolela, kot bi ga prestrelila puščica. Potem pa je opazil premikanje na svoji desni. Nekdo je bil v temi. Joe je uzrl delček svetleče se kovine in zaslišal hrumeče rjovenje, ko se je nekdo pognal proti njemu. Joe je osuplo vdihnil, ko je tisti z ramo trčil vanj in ga pahnil po tleh. Pogledal je proti Ruby, oddaljevala se je. Potem je spet zaslišal rjovenje in nad seboj je zagledal senco z dvignjeno roko, v kateri se je lesketal nož. Joe je dvignil roke v bran, da bi se umaknil, ni bilo časa, in v grozi čakal na vbod. Nato pa je zaslišal še nekoga. Gino. Zapodila se je v napadalca, ga udarila v brado in zbila na tla, med padcem je nož glasno zažvenketal po mrzlih betonskih tleh. Gina je skočila nadenj in sopla od napora, roko mu je silovito zvila za hrbet, da je kriknil od bolečine. Joe je prepoznal glas. Bil je Ronniejev. Pogledal je Gino, ki je sedela na njem. »Pojdi za njima, Joe!« je zavpila. »Imam ga.« Joeju ni bilo treba dvakrat reči. Skobacal se je na noge in stekel. Zdaj je bila Ruby na odprtem, tekla je naravnost proti tirom. Ne bo mu uspelo. Sam ju je videl, ko sta pritekli s postaje, Ruby in Carrie, tekli sta proti tirom, skozi travo in grmičevje, ki je preraščalo vhod, je videl njun obris. Poti naprej ni bilo. Tam so bili le tiri, nekateri električni. Samu se je posvetilo, da se Carrie ne bo ustavila, čeprav je vedela, da po tej poti ne moreta pobegniti. Ruby je vodila na tire. Sam ju ni mogel dohajati. Svoje policijsko delo je opravljal za mizo, ukvarjal se je s poročili in bančnimi izpiski, z eno roko v prevezi pa je tekel še težje. Po licih so mu začele teči solze. Ne bo ju ujel. Še eno sestro bo izgubil. Hotel ji je reči oprosti, tudi svoji materi, ker je vedel, kaj vse bo morala znova pretrpeti. Še en pogreb. Še en mrtev otrok. Moral bi skočiti, zdaj je to vedel. Do tega je prišlo, ker je mislil, da jo lahko reši. Upočasnil je in se ustavil, z zdravo roko se je prijel za žičnato ograjo in gledal, kako se drobna silhueta približuje tiru. Sopel je, v pljučih ga je bolelo, mišice na nogah so ga pekle. Mislil je, da bo bruhal od sile, ker je Ruby pustil na cedilu. Potem pa je zagledal še nekaj. Še en vlak, neumorno je hitel po progi brez postajališča, potniki so bili namenjeni nekam drugam. Za seboj je zaslišal najavo vlaka. Kompozicija se je bližala postaji. Carrie in Ruby sta tekli proti njej. Tja mora priti prvi. Spet je stekel. Ruby je prestrašeno kričala, ko sta tekli proti tirom. Ženska jo je čvrsto držala za roko in Ruby je pod rebri še vedno čutila konico noža. Trave in plevel so jo rezali po nogah. Poskušala se je osvoboditi, ampak Carrie jo je zabodla, nož ji je zarinila deset centimetrov globoko, da je Ruby samo omahnila na kolena. Njena bluza je v hipu postala premočena in lepljiva. »Teci naprej,« je zarenčala ženska in jo potegnila na noge. Ruby je tekla, zaradi krvavenja je izgubljala zavest, vse bolj je podlegala grozi in bolečini. Tekla je na slepo, naprej jo je gnal le strah, kljub bolečinam v rani in pljučih, kljub zarezam od vrvi na zapestjih. Približali sta se tirom. Ruby je razločila lesk kovine in betona, žice nad glavo. »Dalje ne moreva,« je rekla Ruby, besede je izdavila med sopečimi vdihi. Carrie se ni zmenila zanjo. Ruby je upočasnila, toda Carrie jo je vlekla naprej. Prišli sta povsem do sijoče jeklene proge, Ruby je pričakovala, da bo Carrie naprej tekla ob potki, ki jo je zagledala ob tiru. Ampak Carrie je stopila na prvi tir, potem še na masten grušč drugega in na gladko zdrsljivo jeklo. Ruby se je spotaknila in padla na tir, udarec ji je vzel sapo, roke je imela zvezane za hrbet, zato padca ni mogla ublažiti. »Vstani, vstani,« je vpila Carrie in jo vlekla za roke. Ruby je kriknila od bolečine in se nekako postavila na noge, zdaj je krvavela tudi iz kolen, obraz je imela umazan od smoga in moker od solz. Od bolečine in joka ji je postalo slabo. Ni se mogla več upirati. Želela si je samo, da bi se vse skupaj končalo. Pred njima je zadonel hrup, pod nogami sta čutili tresljaje, v daljavi se je prikazala bleščeča svetloba. »Vlak!« je zavpila Ruby, klečala je na tleh. »Proč morava.« »Ne,« je odvrnila Carrie in prijela Ruby okoli pasu. Ruby se je zvijala, strah pred novo grozo ji je dal novih moči. »Proč morava!« Carrie jo je prijela še močneje. »Ne, tukaj ne smeva ostati,« se ni dala Ruby, še naprej se je zvijala in upirala, bila je obupana. Kričala je in cepetala, stopila je Carrie na prste in jo brcnila v golen, ampak Carrie je ni izpustila. »Tole je za Sama,« je Carrie zavpila Ruby v uho, zvenela je jezno, ne prestrašeno. »Hočem, da te najde tukaj, da bo vedel, kakšno grozo si občutila pred smrtjo.« »Obe bova umrli.« »Jaz nimam več življenja. Pripravljena sem.« Vlak se je približeval. Zazvenel je pisk, glasen in svareč. Še en. Sledilo je uho parajoče zaviranje koles, slišalo se je butanje vagonov enega v drugega, ampak vlak je vozil prehitro, bil je preblizu. Ruby se je na vso moč upirala, obračala se je, suvala in brcala, ampak Carriejine roke so ostale sklenjene. Hrup je postal oglušujoč, močna svetloba jo je slepila, zato je morala pogledati proč. Močni tresljaji so ji stresali vse telo, da je spet skoraj padla. Ruby je kričala, a krik je ostal neslišen. Hlipajoče se je poslovila. Od svoje matere. Od svojih bratov. Zakričala je, da ji je žal za vse, potem pa je zaprla oči in čakala na trčenje. Molila je, da bi bilo hitro mimo. Sam je vedel, da mu ne bo uspelo. Med tekom je vpil. Klical je Ruby, v soju luči vlaka jo je videl na tiru. Slišal je cviljenje koles, pisk sirene. Vlak je vozil prehitro. Še zadnjič je stekel, v pljučih ga je stiskalo od napora, na prepoteno čelo so se mu lepili lasje. V soju luči je gledal Ruby, gledala je proč in čakala, da jo zadene vlak, Carrie jo je držala. Sam je bil le še nekaj korakov stran, slišal je samo oglušujoč hrup in videl slepečo svetlobo, slišal je kričanje in zaviranje koles, toda vlak je vozil prehitro, da bi se lahko ustavil. Iztegnil je zdravo roko, ukrepal je nagonsko, časa za razmislek ni imel. Zgrabil je Ruby, jo močno potegnil proti sebi in padel po tleh, z vso težo je pristal na poškodovani rami. Na ves glas je zakričal, toda njegov krik se je izgubil v donečem hrupu mimo vozečega vlaka. Sam je ležal na sosednjem tiru, zvit od bolečine, kolesa so še vedno cvilila. Le za hip je uzrl potnike na vlaku, Ruby ni bilo ob njem. Bila je izgubljena v temi vlaka. Sam je dvignil glavo in pogledal naprej po progi, proti postaji, kjer se je vlak ustavljal. Zagledal jo je, tako kot on je ležala ob ograji, obraz je imela umazan, okrvavljen in obtolčen. Roke je imela še vedno zvezane. Potem pa je Ruby dvignila glavo, hlipala je in sopla in tudi Sam je začel jokati, od navdušenja in olajšanja so mu solze lile po licih. Rešil jo je. Ne, zvezane roke so jo rešile. Ker je imela zvezane, jo je lahko dobro zagrabil in zalučal stran, proč od tira. Sam je zaslišal korake in nekoga vpiti Rubyjino ime. Dvignil je glavo. Bil je Joe, tekel je ob tiru. Kravata mu je plapolala, na srajci je imel kri, hlače raztrgane. Ko je pritekel do Ruby, je padel na kolena in jo močno stisnil k sebi. Pogled mu je odtaval navzgor proti nebu, silovito je dihal. Ruby ga je objela okoli pasu in pokrčila noge, da bi mu prišla bliže. Z njo bo vse v redu. »Carrie?« je zavpil Sam in se spet ozrl po tirih. Ob sosednjem tiru so ležali delčki blaga, lesketali so se. Samu se je posvetilo, da je vlak ujel Carrie in jo vlekel s seboj, raztrgal jo je na koščke. Še malo naprej je videl teči ljudi, varnostnike v zelenih uniformah. Sam je legel nazaj na prijetno hladno kamenje. Gledal je zvezde nad seboj, prsi so se mu hitro dvigale in spuščale. Konec je. 74 Čez teden dni je bil Monicin pogreb, potem ko so opravili obdukcijo in je bil zakonski postopek zaključen. Primer Ronnieja Bagleyja so spet prevzeli Mahoni. V znak žalovanja za Monico so poslali žalno vizitko in cvetje, ampak Joe je vedel, da počnejo samo to, kar bi storil tudi sam, če bi prevzel takšen primer. To so pač počeli, Joe in Mahoni, pomagali so zlobnim. Joe si je nalil čistega vina, dvomil je, da bo še lahko opravljal ta poklic, a globoko v sebi je vedel, da ga bo. Ta svet si je izbral, v dobrem in slabem. Pogreb je bil mučen. Joe je spoznal Monicina starša. Bila sta dobra človeka, Joeju sta povedala, da ga ne krivita, a med vrsticami je zaznal zamero. Če bi Monica kje drugje opravljala pripravništvo, bi bila še vedno živa. Kratkotrajna zaposlitev pri Joeju jo je stala življenja. Bili so na južnem pokopališču, na prostranih travnatih kvadratih, posejanih z nagrobniki, blizu ene glavnih poti, ki je vodila iz mesta. V daljavi so hrumeli avtobusi in avtomobili, ko pa se je Joe obrnil naprej, proti odprtini v tleh, Monicinemu počivališču, je vse postalo mirno in spokojno. Monicina družina je stala blizu groba, Gina je bila z njo, medtem ko se je Joe držal bolj zadaj, Sam je stal ob njem. Joe se je obrnil k Samu. »Hvala, da si prišel.« Sam je prikimal. Roko je imel še vedno v prevezi, prask in modric je imel več kot prej, toda bil je živ. Ruby je bila živa. »Moral sem priti,« je rekel. »Počutim se enako odgovornega kot ti. Če bi takrat, ko sem aretiral Bena Granta, vedel, da je tam tudi Carrie, se nič od tega ne bi zgodilo.« »Če in ampak,« je tiho pripomnil Joe, oba sta gledala krsto ob grobu. Vikar je nekaj govoril, a bil je predaleč, da bi Joe lahko razločil besede. »Poznal nisem nobenega od njih,« je rekel Joe in pokazal proti Monicinemu bratu, nekdanjim študijskim prijateljicam in staršema, ki sta bila v oporo drug drugemu. »Imela je povsem svoje življenje, njena pot se je le za kratek čas prekrižala z mojo, pa poglej, kako se je končala. Kakšna škoda.« »Si se s kom pogovoril?« je vprašal Sam. »S kakšnim svetovalcem ali zdravnikom?« »Zakaj?« »Zaradi stresa, ki si ga doživel. Pri policiji imamo ljudi, ki nam pomagajo, ti pa nimaš nikogar.« Joe je skimal z glavo. »Sam bom to prebrodil, kot sem prebrodil vse ostalo.« »Da boš vse držal v sebi.« »Točno tako. Edino, kar me skrbi, je to, ali bom zmogel. Če bom koga obiskal, bo na dan prišlo marsikaj in potem se bom moral s tem soočiti. Raje vse zaklenem vase, tako ne trpi nihče drug.« »Obiskal sem Bena Granta,« je rekel Sam. »Zakaj pa?« je bil presenečen Joe. »Da bi mu dal vedeti, da je vsega konec. Zdaj je postal nihče. Carrie je mrtva. Ronnie Bagley bo šel v zapor. Ben Grant zelo verjetno ne bo nikoli prišel ven.« »Bi me to moralo potolažiti? V vsem tem je težko videti kaj dobrega, še posebej ker pravkar gledam Monicina starša.« »Obiskal sem ga zase in za Ruby, morda deloma tudi za Ellie, ugrabil jo je namreč nekdo podoben njemu.« »To razumem,« je odvrnil Joe. »Vem, da bi moral biti vsaj malo vesel, ker je Ruby živa, vendar mi je hudo. In potem je tukaj še mala Grace. Njena mati je mrtva, oče pa v zaporu.« »Odraščala bo v dobrem domu,« je rekel Sam. »Za zdaj bo šla v rejništvo, a kjerkoli že bo pristala, bo zanjo bolje, kot če bi ostala v strupenem okolju poleg svojih staršev.« »Kar ni isto kot odraščati z njimi.« »Se ti ne zdi, da je to odvisno od tega, kdo so tvoji starši?« Joe ni odgovoril, namesto tega je vprašal: »Kako se je Ben Grant odzval?« »Sploh se ni. Samo strmel je vame, a v njegovem bolščavem pogledu sem prebral, da so njegove misli enake mojim. V življenju ni imel ničesar več, razen majhne celice in obilico prezira. Nobenih igric več, ki bi se jih lahko igral.« »Kaj pa zdaj?« »Nič. Zadeva je končana.« Nekaj trenutkov sta stala molče, dokler ni Joe rekel: »Kupili bomo klop za park, nasproti pisarne. Monica je včasih sedela tam. Tako se je bom spominjal.« »A po drugi strani gre življenje naprej,« je pripomnil Sam. »Res je, ampak spomini ostanejo. Midva se spominjava Ellie. Večno se bova spominjala, da sva zamalo izgubila Ruby. Najino breme je samo še večje.« »Pridi z mano,« je rekel Sam. »Kam?« »Dobro veš, kam,« je rekel in se odpravil. Joe ga je dohitel in skupaj sta hodila po asfaltni potki mimo čedno urejenih vrst črnega granita, okrašenega z zlatimi črkami. Grobovi otrok so bili najbolj oddaljeni, označevali so jih plastični mlini na veter in igrače, ki so visele z drevesnih vej. Mestni svet je hotel mline porušiti, češ da kvarijo spokojnost, ampak le kdo se ima pravico vmešavati v žalost staršev? Elliejin grob je bil na koncu vrste. Ko sta se mu približala, je Joe uzrl sveže bele vrtnice – Elliejino najljubše cvetje. Joe se je ustavil ob grobu, globoko je vdihnil. Nagrobnik je bil iz črnega granita kot večina, a ganil ga je zlat napis: »Eleanor Parker, ljubljena hči in sestra. Umrla 19. maja 1998.« Pisalo je samo to, ampak le kaj bi še lahko pisalo? Joeja so spet preplavili spomini, podoba Ellie, ki je s šolsko torbo na rami zavila v gaj. Na glavi je imela slušalke, kabel od walkmana ji je visel iz torbe. In potem je nedaleč proč zagledal moškega, samo postopal je. Roke je tiščal v žep sivega puloverja, čez glavo je imel poveznjeno kapuco, četudi je bil dan vroč. Moral bi zavpiti, kajti zaslutil je nevarnost, toda ni. Ves prestrašen je samo molčal in gledal za Ellie, ki je izginjala med drevesi. Ko je šla mimo moškega, ga je za hip pogledala in hodila naprej, moški pa se je odpravil za njo. Joeju so se v očeh nabrale solze. Stegnil je roko in se dotaknil nagrobnika. »Oprosti, Ellie,« je rekel. To je v sebi večno ponavljal. Pustil je soncu, da mu suši solze. Sam ni rekel ničesar, ko je Joe zadrževal solze, a ko jih je obrisal, so jih nadomestile nove, skupaj s spomini na Ellie, na njene v vetru valujoče zlate lase na enem tistih družinskih izletov, ko se je zbrala vsa družina. S Samom sta se ravsala v travi, Ellie pa se je smejala in vreščala. Še nekaj minutk je tako stal. Pogledal je proti tlom. Bila je tam spodaj, dva metra pod rušo. Mora se prisiliti, da ne bo več tako razmišljal. O njej noče razmišljati na tak način. Toda vse težje se je spomnil Ellie, njen obraz je zamenjal Rubyjin. Kadar je pomislil na Ellie, je zagledal Ruby. Nekajkrat je globoko vdihnil in si obrisal oči. Na rami je začutil Samovo roko. »Ko si mi povedal za Elliejinega morilca, da ga vsak dan iščeš – si mislil resno?« Joe je prikimal. »In ga resnično nameravaš ubiti?« Joe je znova prikimal. »Potem bom izgubil tudi tebe, kajti pristal boš v zaporu z ljudmi, kakršen je Ben Grant. Zakaj ne bi svojega truda pravilno usmeril? In postal tožilec?« Joe je odkimal. »Počnem, kar počnem. In to bom vedno počel.« »Pa midva? Za brata imaš detektiva.« »Saj vendar ne misliš zapustiti policije?« »Seveda ne.« »Potem pa bo vse v redu,« je rekel Joe in se nasmehnil. »Brata sva, to nekaj pomeni.« Sam mu je vrnil nasmešek in se odpravil nazaj proti skupini ob Monicinem grobu. Preden se je Joe obrnil in se mu pridružil, se je dotaknil Elliejinega nagrobnika. »Ne bom pozabil,« je zašepetal. »Napako bom popravil.« ZAHVALE Na naslovnici je zapisano moje ime, a pisanje knjige ni samo preprosto sedenje pred računalnikom in tipkanje zgodbe. Pojavljajo se napake in zamisli včasih potrebujejo nov razmislek, zato so nenehni nasveti in pomoč marljivih ljudi pri Sphere neprecenljivi, še posebej urednic Jade Chandler in Thalie Proctor. Posebno velika zahvala gre moji agentki, prečudoviti Sonii Land pri Sheil Land Associates, ki mi je omogočila sodelovanje z ljudmi pri Sphere. Kar pa zadeva ostale, ki prenašajo moje utrujene oči, razdražljivost in večno zamišljenost, vem, kdo ste. In vam bom večno hvaležen. Neil White se je rodil in odraščal v West Yorkshiru. Pri šestnajstih je pustil šolo, v svojih dvajsetih pa je doštudiral pravo in nato začel leta 1994 pisati. Zdaj je čez dan kazenski odvetnik, ponoči pa piše kriminalke. Njegovi prejšnji romani so bili prevedeni v nemščino in poljščino, zelo priljubljene so tudi njegove e-knjige. Preberite še: Skrajno okruten umor zloglasnega milijonarja vodi v razkritje sveta mamil, dolgo zakopanih skrivnosti in obstoja kulta s smrtonosnimi prepričanji. Nesrečni oče, odvetnik alkoholik in policijski inšpektor na robu živčnega zloma se spopadejo s temačnimi silami zla, a nekdo je ves čas korak pred njimi. Trilogija o Danu Grantu Le dva tedna pred začetkom sojenja odvetnik Dan Grant prevzame obrambo Roberta Carterja, obtoženega za okruten umor mlade, bistre in čedne učiteljice. Na prvi pogled se zdi primer jasen in zapečaten, sledila naj bi hitra obsodba, potem pa se nepričakovano pojavijo novi dokazi in z njimi grožnje. A Dan se ne vda. Kdo se skriva v sencah, preži in čaka na pravi trenutek? Potem ko je le za las ušla iz krempljev nasilnega fanta, Lizzie Barnsley najdejo umorjeno ob kanalu. Obrambo domnevnega morilca, ki je priznal zločin, prevzame Dan Grant, a kaj kmalu se pokaže, da nedavni umor ni osamljen. Obtoženi vztrajno molči, zato Dan podvomi v njegovo krivdo. Je resnično zakrivil umor ali je posredi kakšna druga temačna sila? Čas teče … za naslednjo žrtev se počasi izteka. Čez dan v parku odmeva otroški smeh, v zgodnjih jutranjih urah pa se samotno igrišče spremeni v popoln kraj za okruten umor. Londonskega novinarja najdejo umorjenega daleč od doma, dokazi so jasni – prstni odtisi in ukradena denarnica obtoženega tatu neposredno povezujejo s prizoriščem zločina. Danova obramba je že pripravljena, a zmage se ne nadeja, dokler se iz povsem nepričakovanega vira ne pojavi pomoč, primer pa se pošteno zaplete, ko se izkaže, da je Markov umor povezan z nizom umorov otrok izpred dveh desetletij. Dan in Jayne v razkrivanju zlovešče skrivnosti še zadnjič združita moči.