GLASILO ZZB ZA
VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Anovember 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana
ZZ
B 
 NO
B  SLOVENIJE
1941 194
5
O    F
9
772463
821805
V
stopili smo v nov 
mandat delovanja 
Združenja zveze 
borcev – v obdobje 
2019–2023. Naše 
delo poteka v prelo-
mnih zgodovinskih 
okoliščinah, povsem primerljivih z okoliš-
činami, s katerimi so se zavedni Sloven-
ci soočili leta 1941. Temeljna usmeritev 
novega vodstva je aktualizacija vrednot 
NOB za današnji čas. Gre torej za to, 
da se poglobimo v stanja, načine raz- 
mišljanja, vizijo naših predhodnikov. Gre 
za večstoletno pot rasti slovenske identite-
te, ki se je gradila na temelju ponosa in 
upornosti. Svet ZZB nadaljuje tradicijo, 
ki sta jo vzpostavila Janez Stanovnik in 
dr. Matjaž Kmecl. Vodstvu in članom na 
terenu bomo pomagali s poglobljenimi 
analizami in predlogi o smereh delovanja.
   Podobnost med stanjem leta 1941 in sta-
njem danes je: za življenje gre. Leta 1941 
nam je grozilo uničenje, genocid, ki nam 
ga je Slovencem namenil Hitler. Danes 
nam grozijo izginjanje naše nacionalne 
identitete in vse slabše razmere za življe-
nje in delo naših državljanov. Potrebu-
jemo jasen, strokoven, pošten pogled na 
to, kdo so naši dejanski zavezniki, kdo so 
sovražniki, kdo so izdajalci, kolaboraci-
ja, peta kolona. Kje so vzroki problemov, 
ki jih državljani vse bolj zgroženo opazu-
jejo v slovenskem družbenem okolju? Za 
okrog 55 milijard evrov so nas državlja-
ne opetnajstili z noro denacionalizacijo, 
orožarskimi posli, certifikatsko priva-
tizacijo, neoliberalnim stanovanjskim 
zakonom, s TEŠ 6, z delno namišljeno, 
delno povzročeno bančno luknjo, z uniče-
njem slovenske trgovske mreže, slovenske 
industrije hrane, pijače, s privatizacijo 
energetike, vode, s hiranjem slovenske 
Pošte, Telekoma, Petrola, z izgubo letali-
šča, letalskega prevoznika. Začelo se je z 
uničenjem Službe družbenega knjigovod-
stva. Zavedati se moramo, da je med žrt-
vami neoliberalne ofenzive na slovensko 
družbo tudi slovenska Ustava. S spreje-
mom fiskalnega pravila in s sprejemom 
3. a člena Ustave smo se Slovenci odpo-
vedali temeljnim vzvodom upravljanja 
svoje države, temeljnim sestavinam svoje 
nacionalne suverenosti. Banka Slovenije 
se v svojem delovanju ne ravna po inte-
resih državljanov Slovenije, ampak po 
direktivah Evropske centralne banke. Po-
sledično smo Slovenci izgubili svoj bančni 
sistem, denar in informacije o stanju in 
poslovanju vseh slovenskih državljanov in 
vseh slovenskih gospodarskih subjektov.
   Morda je tudi nedavno posneti film Pre-
boj spodbuda za skupno razmišljanje in 
delovanje starih in mladih, za ustvarjanje 
razmer za preboj v nov pristop k upravlja-
nju Slovenije v interesu njenih državljanov 
in ne več v interesu tujega kapitala.
Za življenje!
UVODNIK
NADALJEVANJE NA STRANI 2
Slovenija 
ni podprla 
resolucije 
AKTUALNO
Ob obletnici mednarodnega 
dneva boja proti fašizmu in 
antisemitizmu, ki ga zaznamujemo 
9. novembra, Slovenija v OZN 
znova ni podprla resolucije proti 
poveličevanju nacizma. Proti 
resoluciji, ki jo je predlagala 
Rusija, so bile le ZDA in 
Ukrajina. Vzdržale so se vse 
članice Evropske unije, Kanada 
in Avstralija. Izrael je resolucijo 
podprl.
S T R A N  1 0
Ilustracija: Ciril Horjak
MEDGENERACIJSKI DIALOG
Franc Rozman - Stane
»Od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane!«
Poslali smo te na Štajer-
sko, poslali smo te v zimo, v 
mraz, poslali smo te v mrežo 
najgostejših sovražnih posto-
jank, v najhujši sovražnikov 
teror, poslali smo te, da oku-
patorju dokažeš neuničlji-
vost in nepremagljivost obo-
rožene partizanske borbe.
(Boris Kidrič – Slovo od
komandanta Staneta)
Letos mineva 75 let od tragične 
smrti proslavljenega poveljnika 
slovenske partizanske vojske in na-
rodnega heroja Franca Rozmana - 
Staneta. Njegova osebnost je glo-
boko povezana z narodnoosvobo-
dilnim bojem slovenskega ljudstva. 
Njegov poveljniški pogum, bogate 
bojevniške izkušnje in nezmotljiv 
vojaški talent so pripomogli k šte-
vilnim zmagam slovenske parti-
zanske vojske, med drugimi tudi v 
boju na Jančah.
   Franc Rozman se je rodil v kmeč-
ki družini na obrobju Ljubljane v 
Spodnjih Pirničah. V mladosti je 
izkusil vse težave življenja na vasi 
in v revščini. Očeta je izgubil že na 
začetku prve svetovne vojne. Nje-
gov skrbnik v najstniških letih je bil 
Valentin Rožanc, odločen in na-
predno usmerjen človek na širšem 
območju Medvod, ki je na mlade-
niča prenesel proletarsko zavest. 
Franc se je pri strogem in tudi na-
prednem mojstru v Ljubljani izučil 
za peka. Pri njem je tudi delal kot 
pekovski pomočnik.
   Med prvimi Slovenci in sploh 
internacionalci se je že leta 1936 
pridružil španski republikanski 
vojski. Zaradi njegovega poguma 
in vztrajnosti je postal poveljnik 
čete in pozneje bataljona v 15. 
internacionalni brigadi s činom 
stotnika. Ob porazu republikan-
ske vojske je s svojo pregovorno 
iznajdljivostjo vešče izmaknil ves 
bataljon in se umaknil v Francijo. 
Iz Francije se je poleti 1941 prek 
Nemčije vrnil v domovino.
   Takoj se je povezal z OF v Lju-
bljani in se pridružil kamniškim 
partizanom kot vojaški inštruktor. 
V začetku septembra je postal po-
veljnik 1. štajerskega bataljona in 
z njim uspešno za nekaj ur zavzel 
Šoštanj, kar je bila prva odporniška 
zmaga v Hitlerjevem rajhu. Pod 
Rozmanovim poveljstvom se je 
bataljon spretno izmikal nemške-
mu pregonu in se zaradi zime po 
manjših skupinah izmaknil v Lju-
bljano in na domove.
   Poveljnik Stane je takoj odšel na 
Dolenjsko in 15. decembra 1941 
iz borcev Mokronoške, nekaj bor-
cev Novomeške, Stiške in Molniš-
ke čete oblikoval 2. štajerski parti-
zanski bataljon. Na Kremenjku se 
je zbralo nekaj več kot 80 borcev. 
Znova so se napotili na Štajersko. 
Ob prestopu razmejitvene črte so 
se zaustavili v Tisju nad Litijo. Tu 
so jih Nemci obkolili. Stane je ba-
taljon znova spretno izmaknil na-
zaj na italijansko stran meje, in to z 
majhnimi izgubami.
    Zgodaj spomladi leta 1942 so 
mladi na Dolenjskem in iz z bode-
čo žico obdane Ljubljane množično 
Narodni heroj Franc Rozman-Stane
mag. Blaž Kavčič
podpredsednik ZZB NOB Slovenije
Milan Gorjanc
vstopali v partizanske vrste. Obli-
kovali so se novi bataljoni in odre-
di. V 2. štajerskem bataljonu je v 
začetku aprila bilo več kot 300 bor-
cev. Tako so na Kremenjku 5. apri-
la 1942 oblikovali 1. slovensko par-
tizansko brigado, ki so jo sestavljali 
3 bataljoni. Brigadi so poveljevali 
Franc Rozman - Stane kot povelj-
nik, Dušan Kveder - Tomaž kot 
politični komisar in Peter Stante - 
Skala kot namestnik poveljnika.
   V začetku maja 1942 se je slo-
venska partizanska vojska reorga-
nizirala in oblikovanih je bilo več 
odredov in skupin odredov. Tako 
se je 1. slovenska partizanska 
brigada preimenovala v 2. grupo 
november 20192
dr. France Križanič
O plačah
P
lača je po definiciji vrednost dobrin, ki jih delavec dobi na uro (lahko 
tudi za daljše obdobje) dela. Plače so neizogiben pogoj produkcije. Po 
Adamu Smithu je plača nadomestilo delavcu za neugodnosti (trud), ki 
jih ima v zvezi z delom. Za razliko od merkantilistov, ki so ocenjevali, 
da nizke plače spodbujajo delavce k povečanju dela (da lahko preživi-
jo), je Adam Smith ocenjeval, da višje plače vodijo v dodatno ponudbo dela in v 
izboljšanje njegove kakovosti. 
David Ricardo je plače delil na naravne in tržne. Naravna plača zaposlenemu in njego-
vi družini omogoča reprodukcijo in zagotavlja dolgoročno stabilno ponudbo dela. Če 
so tržne plače višje od naravnih, sledi rast prebivalstva, če so nižje, sledita izseljevanje 
in upadanje rodnosti. 
Na realne plače vplivajo tudi cene dobrin, ki sestavljajo porabo delavcev in njihovih 
družin (t. i. »košarica potrošnikovih dobrin«). Rast teh cen, kaže jo indeks življenjskih 
stroškov, realne plače zmanjšuje, upadanje teh cen pa realne plače povečuje. Zgodo-
vinsko je bila najpomembnejša med tovrstnimi dobrinami hrana. Njene podražitve so 
lahko povzročile, da so realne plače padle pod svojo naravno raven, in začela sta se 
lakota in izseljevanje ljudi iz danega narodnega gospodarstva. Sicer so že klasiki oce-
njevali, da raven naravnih plač ni povezana le z golim preživetjem, ampak je odvisna 
od zgodovinskih, kulturnih in drugih dejavnikov. Določa jo družbeni konsenz.
Karl Marx je Ricardovi teoriji naravne in tržne plače dodal tendenco trga dela, na 
katerem plača ostaja blizu ravni naravne plače (in se nad njo ne more dvigniti). 
Vzrok je tako imenovana rezervna armada delovne sile, ki povečuje ponudbo dela in 
zmanjšuje njegovo ceno. Ferdinand Lassalle je tendenco, da plače ostajajo na ravni 
naravnih plač, poimenoval železni zakon plač. Veljal je v razmerah industrializacije, 
množične selitve ljudi iz vasi v 
mesta in potreb po nekvalificira-
ni delovni sili. Posledica delova-
nja tega zakona je bila težava z 
realizacijo (prodajo) produkcije 
na trgu oziroma potencialna 
kriza hiperprodukcije z zlomom 
gospodarskega sistema, kar se 
je leta 1929 tudi zgodilo.
Klasično teorijo plač je zaokrožil 
Alfred Marshall, ki je povezal 
produktivnost dela in kapitala 
z njunimi dohodki in s tem spre-
minjanje (rast) plač s spreminja-
njem (rastjo) produktivnosti. Po 
tej teoriji realne plače ustrezajo 
produktivnosti zadnjega za-
poslenega, ki se ga še izplača 
zaposliti v dani proizvodnji. Ob danem obsegu kapitala in naravnih danosti je na-
mreč produktivnost vsakega dodatno zaposlenega manjša od produktivnosti prej za-
poslenih. Po tej teoriji delavci dobijo dohodke v višini plače zadnjega še produktivno 
zaposlenega, celoten dohodek nad to ravnijo pa gre kapitalu (tako dobimo nazoren 
prikaz izkoriščanja). Tehnološki napredek povečuje produktivnost in razmerja na trgu 
dela s tendenco rasti povprečnih plač. Vzemimo primer Slovenije v enaindvajsetem 
stoletju oziroma v obdobju od leta 1999 do 2018. Bruto domači produkt se je realno 
povečal za 56 odstotkov, število delovno aktivnih za 11 odstotkov, produktivnost dela 
za 41 odstotkov in realne plače za 35 odstotkov. Mimogrede, tudi število prebivalstva se 
je povečalo za dobre štiri odstotke.
Na raven in rast plač vpliva tudi znanje zaposlenih. Leta 2018 je imelo na primer v 
Sloveniji 34 odstotkov zaposlenih višjo ali visoko izobrazbo, 56 odstotkov pa srednješol-
sko izobrazbo. Jacob Mincer, Theodore Shultz in Gary Becker so za pojasnitev vpliva 
znanja na plače razvili teorijo človeškega kapitala. V skladu z omenjeno Smithovo 
predpostavko, da daje plača nadomestilo delavcu za neugodnosti v zvezi z delom, so to 
nadomestilo razširili na kritje stroškov šolanja ter na pridobivanje znanja z delovnimi 
izkušnjami (te so lahko specifične, omejene na določena opravila ali splošne in uporab-
ne pri široki paleti del). Rezultati kažejo, da se zaposlenemu za izkoristek človeškega 
kapitala izplača vlagati nadpovprečno veliko dela v začetku kariere, pokrivati z delom 
vrhunce povpraševanja po svojih storitvah sredi kariere ter zmanjšati napore v zadnjem 
delu svoje kariere. Vrednost človeškega kapitala ni odvisna le od stroškov, ki jih ima 
zaposleni s pridobivanjem znanja, ampak tudi od povpraševanja po zaposlenih z zna-
njem in delovnimi izkušnjami. Povečanje vloge javnega sektorja pri organizaciji šolske-
ga sistema in odprtost šol za široke kroge prebivalstva povečujeta ponudbo človeškega 
kapitala in zmanjšuje njegov donos (višje plače ljudi z znanjem). Po Ernestu Bendtu je 
bil v ZDA ta pojav statistično zaznaven v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Raču-
nalniška revolucija in z njo povezano povečano povpraševanje po človeškem kapitalu 
sta njegov donos že v naslednjem desetletju spet povečala.
Alternativno teorijo pojasnitve vloge znanja pri določanju višine plač je razvil Kenneth 
Arrow s tako imenovano »presejalno hipotezo« (angleško »screening«), po kateri je 
dokončano šolanje kandidatov za zaposlitev delodajalcu samo signal, da ima določen 
človek nadpovprečne sposobnosti in produktivnost.
Vrednost človeškega 
kapitala ni odvisna 
le od stroškov, ki 
jih ima zaposleni 
s pridobivanjem 
znanja, ampak tudi 
od povpraševanja 
po zaposlenih z 
znanjem in delovnimi 
izkušnjami.
KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1
Stanetove poveljniške ukane
Pred 75 leti se je blizu vasi Lokve 
nedaleč od Črnomlja zgodila tragič-
na nesreča, v kateri je umrlpovelj-
nik slovenske partizanske vojske, 
generallajtnant narodni heroj Franc 
Rozman - Stane. Poleg osebnega 
poguma in požrtvovalnosti je med 
partizani in ljudmi, ki so ga pozna-
li, veljal tudi za zelo sposobnega in 
neustrašnega poveljnika. O njegovih 
poveljniških podvigih in zmagah je 
dosti zapisanega. V nekaj naslednjih 
pripovedih bomo opisali nekaj nje-
govih poveljniških ukan, s katerimi 
je ukanil prekaljene, izkušene in vo-
jaško izšolane nemške poveljnike.
Brežiški pohod
1. štajerskega bataljona
1. štajerski partizanski bataljon je 
bil ustanovljen 5. oktobra 1941 na 
Grmadi nad Plešivcem blizu Šošta-
nja. Zbrali so se borci Pohorske, Sa-
vinjske in Revirske čete. Glavni štab 
slovenskih partizanskih čet je za po-
veljnika imenoval Franca Rozmana 
- Staneta. Dva dni pozneje je bata-
ljon napadel nemško posadko v Šo-
štanju in za nekaj ur prevzel mesto, 
kar je dejansko bilo prvo osvoboje-
no mesto na tleh velikega nemške-
ga rajha. Po uspešnem napadu so se 
partizani umaknili na Dobroveljsko 
planoto, kjer so se 26. oktobra v ve-
čurnem frontalnem boju spopadli z 
Nemci in nato uspešno izmaknili iz 
obroča v dolino Bolske. Po pohodu 
v dveh skupinah so se znova zbrali 
blizu Griž pri Žalcu.
Sredi oktobra leta 1941 so Nemci 
začeli množično izseljevati Sloven-
ce iz Posavja in Obsotelja. Da bi za-
ustavili izgon domačinov, se je slo-
vensko partizansko vodstvo odloči-
lo, da na to območje napoti skoraj 
vse razpoložljive uporniške sile. Na 
Dolenjskem naj bi se zbralo šest čet 
– Novomeška, Mokronoška, Stiška, 
Grosupeljska, Belokranjska in Rib-
niška, na štajerski strani pa bi se 
1. štajerski bataljon z Radomeljsko 
četo na Bohorju sešel z Brežiško 
četo. Zaradi izjemno slabega vre-
mena z visokim snegom se komaj 
oblikovane enote niso uspele pra-
vočasno zbrati. 1. štajerski bataljon 
se je napotil na Bohor, da bi se sešel 
z Brežiško četo. Stane je izbral dalj-
šo in na prvi pogled nevarnejšo pot. 
odredov. Znova se je ta skupina 
borcev napotila na Štajersko. To 
je bil Stanetov 3. poskus preboja 
na nemško okupirano območje. Po 
boju na Jančah in sijajni zmagi Sta-
netovih partizanov so se spretno iz-
maknili nazaj na Dolenjsko.
  Stane ni odnehal v nameri, da po-
speši odpor na Štajerskem, in sredi ju-
nija se je 2. grupa odredov znova na-
potila na Štajersko po daljši poti čez 
Notranjsko, Gorenjsko in Koroško v 
zahodni del Štajerske. Po težkih bojih 
na Gorenjskem se je del grupe prebil 
na Štajersko in tu je Stane postal po-
veljnik vseh partizanov na Štajerskem 
kot poveljnik 4. operativne cone.
   Ob nastanku prvih divizij (14. in 
15.) je Staneta politično vodstvo 
predlagalo in vrhovni poveljnik 
Tito z ukazom potrdil za poveljni-
ka Glavnega štaba NOV in POS. Na 
tem položaju je ostal vse do svoje 
tragične smrti 7. novembra 1944. V 
tem času je slovenska partizanska 
vojska zelo narasla, predvsem pa 
sta se povečali bojna moč in ope-
rativna sposobnost. Oblikovanih je 
bilo 18 brigad, pet divizij in dva kor-
pusa. Začelo se je bojno sodelova-
nje z zavezniki in njihova pomoč je 
bila vse obilnejša. In prav pri preiz-
kusu novega orožja je Stane s tova-
riši zadobil težke rane in je izgubil 
svojo poslednjo bitko.
  Tovariš Stane, slavni poveljnik, bo 
večno živel v slovenskem ljudstvu, 
spomin nanj in zmage njegovih 
partizanov ne bo nikoli zamrl. Na 
to nas bodo spominjale tudi bese-
de partizanske pesmi, posvečene 
njemu: »Od zmag do zmag nas 
vodil je tovariš Stane!«
28. oktobra zvečer so se podali na 
pot. Pri Levcu (pet kilometrov za-
hodno od Celja) so prečkali Savinjo, 
regionalno cesto in železniško pro-
go Celje–Dravograd. Pri Medlogu 
so čez mostič prestopili večji potok 
Ložnico. Nad Šmarjeto (pet kilome-
trov severno od Celja) so prečkali 
regionalno cesto Celje–Maribor in 
reko Hudinjo. Pred zoro so prišli v 
zaselek Bovše (tri kilometre vzhod-
no od Vojnika), kjer so predanili. 
Zvečer so se premaknili v Dramlje, 
kjer so jih domačini zelo prisrčno 
sprejeli. Pot so nadaljevali zvečer 
in prečkali najprej železniško progo 
Celje–Maribor južno od Ponikve in 
nato še progo Grobelno–Rogatec 
nedaleč od Grobelnega ter se zjut-
raj ustavili na Javorju pri Slivnici. 
Tu jih je neki domačin izdal nemški 
policiji, ki je z več orožniških vodov 
skoraj obkolila partizane. Iz obroča 
so se prebili z tveganim jurišem čez 
čistino in skozi visok sneg. Umaknili 
so se na severne obronke Bohorja 
in pričakovali zvezo z Brežiško četo. 
Po enodnevnem počitku v lovski 
koči Federmaus je Stane odločil, da 
se vrnejo v Savinjsko dolino. Z Bo-
horja so se spustili južno od Plani-
ne, kjer so prestopili cesto Planina–
Jurklošter in močno naraslo Grač-
nico, se povzpeli na planino Voluš 
in pri Šmarjeti pri Rimskih Toplicah 
prestopili železniško progo Zidani 
Most–Celje in Savinjo. Pri rudarjih 
v Zgornji Rečici so se odpočili in 
naslednjega dne so bili na izhodišču 
pri Grižah. Pohod je bil dolg okrog 
160 kilometrov po visokem snegu 
in zadnje dni z nenehnim zasledo-
vanjem močnih nemških sil.
Stane izbral tvegano pot
Zakaj se je Stane odločil za tako tve-
gano pot? Nemci so imeli ob poti 
močne sile. V Celju je bila policijska 
četa iz 72. rezervnega policijskega 
bataljona. V vseh večjih krajih (Ža-
lec, Šentjur, Kozje, Sevnica, Laško) 
je bil najmanj po vod orožnikov in 
vod vermanov – oboroženih članov 
strankarske vojske Štajerske domo-
vinske zveze. Prestrašeno prebival-
stvo je nem ško policijo nenehno ob-
veščalo o premikih partizanov. Preč-
kati je bilo treba štiri večje reke, Savi-
njo kar dvakrat, tri regionalne ceste 
in tri prometne železniške proge.
   Zakaj ni izbral krajše poti čez za-
hodne zasavske hribe, prestopil Sa-
vinje pri Rimskih Toplicah in se po-
dal v Bohor? Tako bi pohod trajal 
največ 3–4 dni. Na poti ni bilo večjih 
nemških sil. Zaradi redke poselje-
nosti je bila tudi možnost izdaje veli-
ko manjša. To se je pokazalo ob vra-
čanju bataljona z Bohorja v Griže.
   Toda poveljnik Stane je ocenil, 
da se mora po akciji v Obsotelju z 
bataljonom vrniti v Savinjsko doli-
no. Na Kozjanskem ni bilo možnosti 
za daljši obstanek in bojevanje ba-
taljona, preboj na Pohorje bi bil po 
tej akciji preveč tvegan, vrnitev v 
Savinjsko dolino po isti poti mimo 
Celja pa nemogoča. Ocenil je, da 
bodo Nemci ob tako drznem po-
hodu partizanov mimo Celja pov-
sem presenečeni, kar se je dejansko 
tudi pokazalo vse do Slivnice, ko so 
bili partizani izdani. Lažjo in manj 
tvegano smer je Stane prihranil za 
umik v zavetje zasavskih hribov, od 
koder je bila tudi večina borcev.
   Poveljnik Stane je ukanil nem-
ške politične oblastnike in vojaš-
ko tudi njihove častnike v Celju in 
na Štajerskem in se s 1. štajerskim 
partizanskim bataljonom sprehodil 
mimo njihovih straž in garnizij. Med 
Štajerci je zanetil iskro upora.
   Čeprav akcija vojaško ni povsem 
uspela, je imela veliko politično 
in propagandno težo – Nemci so 
za nekaj dni ustavili preseljeva-
nje naših ljudi v Nemčijo. K temu 
so pripomogli odločna akcija vseh 
slovenskih partizanov, ko sta No-
vomeška in Mokronoška četa vdrli 
v rajh in napadli nemško postojan-
ko na Bučki, pogumni boj Milana 
Majcna in Jančija Mevžlja v rajhu 
na Murencah pri Šentjanžu, boj Ra-
domeljske čete na Golčaju pri Bla-
govici prav tako v rajhu, predvsem 
pa vstaja v Poljanski dolini in boj v 
Dražgošah na Gorenjskem. Nem-
ci so spoznali, da ne bodo izpolni-
li Hitlerjeve naloge, da »to deželo 
naredijo spet nemško«. Partizanske 
akcije in boji na Štajerskem in Go-
renjskem v letu 1941 so dejansko 
bili prvi in edini oboroženi upor ne-
kega od Nemcev okupiranih naro-
dov v Evropi.
CELJE
Hrastnik
Žalec
Polzela
Štore
Laško
Grobelno
Vojnik
Dramlje
Šentjur
Griže
Rimske Toplice
Ložnica
H
udinja
Voglajna
S a v i n  a j
nča ir caG
Slivnica
Javorje
Jurklošter
B  o  h  o  r
Franc Rozman-Stane (v sredini)
november 2019 3
KOLUMNA
Jože Poglajen
Ko Mahnič sodi sodnikom 
T
eorija pravi, da je naloga opozicije nadzorovati vladajočo koalicijo. Kot 
pri številnih drugih stvareh pri nas ta prijazna teorija odpove na vsej črti. 
Zlasti največja opozicijska stranka je bolj kot k nadzoru nagnjena k dis-
kreditiranju s pomočjo polresnic, tudi laži, tračev in zmerljivk. Na to smo 
se v letih ždenja SDS v opoziciji že navadili in je postalo kar nekakšen 
zaščitni znak rumeno-modrih dresov. Pomembno pa je, da če izvzamemo vernike stran-
ke, to početje SDS dokazano nima kakšnega posebnega učinka na preostalo množico 
poldrugega milijona volivcev. A tudi če bi do padca vlade zaradi tega vendarle prišlo, 
je za državo in njene državljane lahko veliko bolj usoden naskok SDS na pravosodje. 
Če je obkladanje političnih nasprotnikov z lažmi, prirejenimi dejstvi in klevetami mo-
goče pojasniti s precej pritlehno politično in siceršnjo kulturo javnega obnašanja večine 
funkcionarjev, članov in podpornikov SDS, je precej bolj zapleten odgovor na vpraša-
nje, zakaj so se v Janševem štabu s tako ihto lotili pravosodja. Po kmečki pameti bi lah-
ko zapisali, da v sodnih postopkih eden vedno izgubi in je zato s »krivosodjem« polovi-
ca vpletenih v postopke po definiciji nezadovoljna. SDS torej zgolj priliva olje na ogenj 
tega nezadovoljstva računajoč, da bi to nezadovoljstvo izboljšalo volilni izid SDS. 
Drugi razlog se nemara skriva v tem, da so tožilci in sodniki po maratonskih sojenjih v 
zadevi Patria vodjo SDS spravili za zapahe. Janša pa take stvari zlepa ne pozabi. Gre 
torej za zmes njegove osebne zamerljivosti in priložnosti, da vse skupaj izrabi za do-
datno mobilizacijo svojih sledilcev, 
ki so seveda sveto prepričani, da je 
»sodna mafija« njihovega boga na 
sodni križ pribila po krivici. 
Ali je Janša uradno kriv ali nedol-
žen, ne bomo nikoli izvedeli, ker je 
zadeva zastarala. Toda Janša in 
SDS še naprej kurita pod kotlom 
pravosodja, ko zahtevata izplačilo 
milijonskih odškodnin. Janšev od-
vetnik Matoz zagotovo ve, da lahko 
izterja le nekaj deset tisoč evrov, a 
še to je negotovo. Toda za Janšo 
je pomembneje, da se pravosodni 
cirkus nadaljuje. Pri tem ima vsaj 
dva zvesta sledilca: svetnika Kan-
glerja in državljana Vilija K. Prvi 
je s pomočjo državnega sveta fron-
talno napadel pravosodje, poleg 
tega tudi od države zahteva astro-
nomsko visoko odškodnino, drugi 
pa meni nič, tebi nič vlaga kazenske 
tožbe zoper ustavne sodnike. Potem 
je tu še milo rečeno kontroverzni sodnik Radonjić, ki je v drugem sojenju Noviča op-
rostil vsake krivde in pri tem spustil kar nekaj krepkih o iluminatih med sodniki. Pri tem 
ne gre prezreti, da je SDS ves čas uprizarjala velik cirkus prav okrog tega sojenja in pri 
tem brez pomisleka podpirala umora obtoženega Noviča. 
Poskusom demontaže pravosodnega sistema vsaj pasivno asistirajo tudi poslanci. Ti 
navadno soglasno – menda v imenu politične korektnosti – vedno potrdijo imena po-
slancev dvomljivega slovesa, ki jih na vodilna mesta za državo zelo pomembnih odbo-
rov in komisij pogosto nekorektno predlaga SDS. Zadnji tak primer je, da je Janša za 
šefa preiskovalne komisije za obrambo svetnika Kanglerja pred sodniki in tožilci posta-
vil svojega poslanca, znanega po kratki pameti, a zato po toliko daljšem jeziku, Žana 
Mahniča. Tako se je v še hujši obliki ponovila farsa iz prejšnjega mandata, ko je Janša 
Mahniča postavil za šefa odbora za obrambo, poslanci pa so s tem mirno soglašali. 
Sledila je blamaža za blamažo. Nekaj podobnega, če ne hujšega, se dogaja zdaj, ko 
Mahnič kot podpredsednik skupaj z Janšo in Černačem očitno komandira tudi eni naj-
bolj občutljivih komisij, to je komisiji za nadzor tajnih služb. Da ta nadzorna komisija 
zdaj služi predvsem podtalnim interesom SDS, ni treba posebej razlagati.
Nekaj novega in še bolj nevarnega pa je naskok SDS na ustavno sodišče. Sodbe ustav-
nega sodišča tudi do zdaj marsikomu niso bile všeč, a tega, da bi se sodniki med seboj 
javno obtoževali, da so lažnivci in neumneži, pa še nismo doživeli. S tovrstnimi ob-
tožbami in zmerljivkami sta dvojni doktor Jaklič in Šorli obračunala s predsednikom 
ustavnega sodišča dr. Knezom in sodnikom dr. Accettom. Oba, zlasti še Jaklič, sta zna-
na po navijanju za Janšo in SDS. Še dlje v neotesanosti je šel golobradi poslanec SDS 
Mahnič, ko je ustavno sodišče ozmerjal z mafijo samo zato, ker so ustavni sodniki s 
prepričljivo večino začasno ustavili Mahničeva zasliševanja tožilcev in sodnikov, ki naj 
bi se »mafijsko« lotili svetnika Kanglerja. V ZDA, na primer, bi za kaj takega dobil 
znatno denarno kazen in še kaj za povrh. Pri nas pa, kot rečeno, vse skupaj dobiva 
resne dimenzije razpada sistema, država, sodni organi in ne nazadnje mediji namreč 
vse to mirno gledajo. Še dobro, da imamo Krivica.
www.svobodnabeseda.si
B E S E D A
MEDGENERACIJSKI DIALOG – Prekmurski Judje niso pozabljeni 
Tlakovci spomina za žrtve holokavsta
Po srednjeveških izgonih Judov 
iz slovenskih dežel (leta 1496/97 s 
Štajerskega in Koroškega, leta 1515 
pa še s Kranjskega) zasledimo na 
zdajšnjem slovenskem ozemlju vno-
vično močnejšo prisotnost Judov v 
drugi polovici 18. stoletja v Prek-
murju. Tretjina jih je živela v Murski 
Soboti, tretjina v Lendavi in tretjina 
po vaseh, kjer so delovali predvsem 
kot trgovci, mesarji in krčmarji. 
 
V obeh prekmurskih mestih so ime-
li sinagogi, ki sta bili pomembni 
središči judovskega verskega, kul-
turnega in družbenega življenja. Si-
nagogo so zgradili tudi v Beltincih. 
Leta 1889 je bilo na območju Pre-
kmurja skupaj 1107 Judov. Pospe-
ševali so razvoj številnih panog in 
z denarnimi vložki omogočili gra-
ditev in razvoj industrijskih obra-
tov, trgovine in veletrgovine ter 
tiskarstva v Murski Soboti in Len-
davi. Ustanavljali so tudi denarne 
zavode in se vključevali v posojilno 
politiko za razvoj obrti in industri-
je, zlasti na lendavskem območju. 
Nekaj se jih je ukvarjalo tudi s svo-
bodnimi intelektualnimi poklici. Bili 
so nosilci številnih kulturnih pobud 
in kulturno-družabnega življenja in 
so pripomogli k napredku pokraji-
ne ob Muri. V politično življenje in 
aktivno politiko se v glavnem niso 
vključevali. Z večinskim katoliškim 
in evangeličanskim prebivalstvom 
so živeli v sožitju in brez omembe 
vrednih konfliktov.
   Po prvi svetovno vojni se je šte-
vilo Judov v Prekmurju zmanjša-
lo. Nekateri Judje so iz Prekmurja 
odšli tudi zaradi priključitve te pok-
rajine k novi državi SHS, saj so bili 
močno navezani na Madžarsko. Na 
odhode so prav tako vplivali števil-
ni nemiri in poznejše revolucionar-
no vrenje po koncu prve svetovne 
vojne, ko so po trgih in vaseh na 
veliko ropali judovske trgovine in 
uničevali drugo judovsko premo-
ženje. Judje se zato niso več poču-
tili varne in so se iz Prekmurja izse-
lili, v glavnem na Madžarsko. 
   V času holokavstu med drugo 
svetovno vojno so prekmurski Jud-
je doživeli skoraj popolno uničenje. 
Od njih so ostali le še ostanki ostan-
kov. Žive priče teh grozodejstev se 
počasi poslavljajo, le še redki so 
med nami in nam lahko povedo o 
trpljenju, razčlovečenju in poniža-
nju, ki so jih doživljali v koncen-
tracijskih in uničevalnih taboriščih. 
Večina prekmurskih Judov je kon-
čala življenjsko pot v koncentra-
cijskem taborišču Auschwitz-Bir-
kenau. Peščica preživelih, ki so se 
vrnili v domače Prekmurje, je bila 
po letu 1945 močno stigmatizirana 
in za nameček potisnjena na sam 
rob javnega in zgodovinskega spo-
mina, v katerega so se Judje začeli 
vračati šele v samostojni Sloveniji.
   Pred kratkim so doživeli novo 
priznanje in spoštovanje v javnem 
spominu. V Lendavi in Murski So-
boti so namreč postavili tlakovce 
spomina na nekatere žrtve holo-
kavsta, kar je del vseevropskega in 
tudi vseslovenskega spominjanja 
na žrtve genocida med drugo sve-
tovno vojno. V Murski Soboti so 
enajst tlakovcev spomina položili 
pred tremi judovskimi hišami, pred 
hišo Bergerjevih, družino trgovcev, 
v Ulici Staneta Rozmana 1, in to 
Belu, Lauri in Lizi, štiri v Slomško-
vi ulici 23 družini Hahn, ki je ime-
la tiskarno, Izidorju, Ireni, Šariki in 
Andreju, ter še tri v Slovenski ulici 
47: Sigmundu, Ladislavu, Katarini 
in Nikolaju Frimu, ki so prav tako 
imeli trgovino. Umetniški projekt 
kamni spotikavci, tlakovci spomi-
na, koordinirata Center judovske 
kulturne dediščine Sinagoga Mari-
bor in Judovski kulturni center Lju-
bljana. Do danes je bilo po Evropi 
vgrajenih okoli 70 000 z medenino 
prevlečenih kamnitih tlakovcev, 
tudi v Ljubljani in Mariboru. Ča-
stni pokrovitelj projekta v Sloveniji 
je predsednik republike Borut Pa-
hor. Tlakovce spomina je Gunther 
Demnig, avtor vseevropskega pro-
jekta, ki je že leta 2012 položil prve 
tlakovce spomina v Mariboru, ob 
prisotnosti potomcev Judov ali 
drugih posameznikov, ki se ukvar-
jajo z Judi, položil najprej v Glavni 
ulici 13 Ludviku, ženi Magdi in Li-
viji Blau. Ludvik Blau je edini član 
ožje družine, ki je vojno preživel in 
se je pozneje zavzel za postavitev 
spomenika žrtvam holokavsta na 
dolnjelendavskem judovskem po-
kopališču. V Glavni ulici 46 so se 
spomnili Dore, Aleksandra in Eli-
zabete Balkányi. Balkanyijevi, prvi 
je bil Aleksandrov oče Ernest, so 
imeli v Lendavi znamenito tiskar-
no in papirnico, kjer so med dru-
gim tiskali Ljudsko pravico, ki jo je 
urejal Miško Kranjec, časopis je bil 
predhodnik vseslovenskega časo-
pisa Delo. Pet tlakovcev spomina 
so položili še v Glavni ulici 68, in 
sicer Rozi, Josipu, Rozi, Tomislavu 
in Veri Schwarz. Preživel je edino 
Tomislav, ki se je preselil v Izra-
el in tam o svoji življenjski zgodbi 
napisal roman Tibi. Ker je Lendava 
na dvojezičnem območju, je vsaka 
oseba dobila po dva tlakovca, s slo-
venskim in madžarskim zapisom.
Slovesnosti so se udeležili števil-
ni visoki predstavniki obeh mest, 
rabin Ariel Hadad iz Trsta, pred-
stavniki judovskih skupnosti iz 
Slovenije, Hrvaške in Madžarske, 
predstavniki diplomatskega zbora, 
znanstveniki in drugi raziskoval-
ci judovske zgodovine, še živi so-
rodniki žrtev holokavsta, in kar je 
najpomembnejše, veliko mladih in 
mnogo meščanov Lendave Murske 
Sobote. Vsi so se še enkrat častno 
spomnili nekdanjih someščanov, ki 
so še kako pomembno zaznamovali 
zgodovino obeh mest in pokrajine 
ob Muri kot celote. 
Na slovesnosti je rabin Ariel Hadad iz Trsta, ki pokriva tudi Slovenijo, molil za žrtve holokavsta v Prekmurju. 
Tlakovci spomina za trajni spomin 
na žrtve holokavsta v Lendavi
(arhiv Občine Lendava)
dr. Marjan Toš
Tlakovci spomina – kamni, prevlečeni s slojem 
medenine in z vklesanimi osebnimi podatki 
posamezne žrtve – so že postavljeni v več kot 610 
mestih v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Ukrajini, na 
Nizozemskem, Češkem, Madžarskem in Norveškem. 
V Sloveniji so bili najprej položeni v Mariboru, nato 
v Ljubljani in zdaj še v obeh največjih prekmurskih 
mestih. In znova tudi v Ljubljani. Projekt pa s tem 
še ni končan in se bo nadaljeval.
Nekaj novega in še 
bolj nevarnega pa 
je naskok SDS na 
ustavno sodišče. 
Sodbe ustavnega 
sodišča tudi do zdaj 
marsikomu niso bile 
všeč, a tega, da bi se 
sodniki med seboj 
javno obtoževali, 
da so lažnivci in 
neumneži, pa še 
nismo doživeli.
CELJE
Hrastnik
Žalec
Polzela
Štore
Laško
Grobelno
Vojnik
Dramlje
Šentjur
Griže
Rimske Toplice
Ložnica
H
udinja
Voglajna
S a v i n  a j
nča ir caG
Slivnica
Javorje
Jurklošter
B  o  h  o  r
november 20194
KOLUMNA
dr. Martin Premk
Sveti Urh
S
veti Urh je kraj groze in trpljenja, kraj mučilnice in množičnega morišča. Tu-
kaj so pokopane nedolžne žrtve, ki so morale dati svoje življenje, da so drugi 
dočakali svobodo. Tukaj so pokopani tisti partizani, ki so umrli v boju za 
svobodo. Pokopanih je več kot sto žrtev, ki so bile pobite po mučenju samo 
zato, ker so želele svobodo. 
Vse žrtve te mučilnice niso bile nikoli najdene, ne ve se, koliko jih še leži v okoliških 
gozdovih. Tukaj so pokopani borci Cankarjeve brigade, ki so padli v napadu na to 
postojanko septembra 1943, in tisti, ki so umrli v domobranskem pokolu na Javorovici 
marca 1944. Pozablja pa se, da je tu pokopan tudi Franc Mojškerc, poslanec ljudske 
skupščine Slovenije, ki ga je leta 1948, tri leta po vojni, ubila Matjaževa vojska, sku-
pina nekdanjih domobrancev, ki so se vrnili iz Avstrije. Na tukajšnje žrtve se ne da 
pozabiti, te žrtve bodo večno pričale o tem, kakšna je bila cena svobode in miru. Tisti, 
ki so tu izgubili svoje najbližje, jih ne bodo nikoli pozabili in se bodo vedno vračali na 
ta žalostni kraj. 
Kar pa se danes pozablja, je, kdo so bili storilci teh zločinov, kdo so bili ti domobranci, 
katerih žrtve ležijo v tej grobnici. Ne samo pozablja, nekateri to celo želijo izbrisati, 
spremeniti zgodovino, namenoma zamolčati ta kraj in tukajšnje žrtve. Izbrisani so že 
bili sledovi bojev na cerkvi in izbrisana oziroma odstranjena je bila muzejska razstava 
v cerkvi. Izbrisati se želi, da je Slovensko domobranstvo ustanovil in mu poveljeval 
SS-general Erwin Rösener ter da so domobranci delovali v okviru zločinske organi-
zacije SS. Na terenu so delovali pod neposrednim poveljstvom esesovskih oficirjev in 
skupaj z esesovskimi policijskimi polki. Nič več se ne govori, da je bil to čas, ko je 
nacistična Nemčija zasedla naše ozemlje z jasnim namenom izbrisati vse, kar je slo-
venskega, ter da je uničenje tako Slovencev kot vseh drugih »manjvrednih« ljudi vodila 
prav zločinska organizacija SS, katere del so bili domobranci. Organizacija SS je bila 
zato skupaj s celotno svojo sestavo na povojnih procesih v Nürnbergu razglašena za 
zločinsko organizacijo. Pred vsem svetom so bili spoznani za krive, da so povzročili 
najgrozovitejšo vojno, v kateri je umrlo čez petdeset milijonov ljudi. Zaradi esesovcev 
in raznih »domobrancev« za milijoni ljudi niso ostali ne pepel ne grobovi. Vseh teh 
zločinov so krivi tudi slovenski domobranci, ki jih je njihova zgrešena in sprevržena pot 
vodila v izdajo lastnega naroda in v prisego Hitlerju. Ker so delovali v imenu zločina 
in proti lastnemu narodu, so si s svojimi neštetimi zločini sami prekleli svojo usodo. 
Svojih zločinov, tudi teh na sv. Urhu, ne sami domobranci ne tisti, ki so jih ustanovili, 
niso nikoli obžalovali ali se zanje komu opravičili. Svoje zločinsko početje so celo z 
Matjaževo vojsko nadaljevali še po drugi svetovni vojni. Tega vsi tisti, ki imajo polna 
usta besed, kot je »povojno«, »protipravno« in »izvensodno«, nikoli ne omenjajo. Ne 
samo to, določeni politiki celo žalijo narodnoosvobodilni boj in s tem žalijo in zanika-
jo vse žrtve, ki so padle za svobodo in mir. Dogodke iz druge svetovne vojne še vedno 
uporabljajo za netenje novih delitev in za spodbujanje sovraštva. Zločince želijo spre-
meniti v žrtve in žrtve v zločince. Del politike, države in medijev to ne samo spodbuja, 
ampak to počne namenoma, »levi 
del« politike, ki bi moral to prepre-
čevati, pa to dopušča zaradi svoje 
mlačnosti oziroma »všečnosti na vse 
strani«, včasih pa zgolj zaradi lastne 
samovšečnosti. 
Prav druga svetovna vojna, najbolj 
pa Sveti Urh, nas spominja in opo-
zarja na to, kam nas pripelje nete-
nje sovraštva, ki se ga začne netiti 
prav z zanikanjem resnice, z lažmi 
in zaničevanjem drugih. Zato mo-
ramo čuvati spomin na vse žrtve, ki 
so dale svoje življenje za svobodo in 
mir, zato ker smo dolžni prav njim, 
ki so žrtvovali največ, da naredimo 
vse, da se kaj takega nikoli več ne 
ponovi. Zahtevati je treba, da se 
bo o drugi svetovni vojno govorilo 
pošteno in na podlagi dejstev in da 
država jasno opredeli, da je bil boj 
za svobodo plemenit boj, na katerem temeljimo, ter da je bilo izdajstvo sprevrženo 
dejanje. Vse žrtve okupatorja in tistih, ki so se borili z njim, pa bi morale dočaka-
ti opravičilo in obžalovanje tistih, ki so vse to povzročili. Partizanska stran se je ne 
večkrat, ampak prevečkrat opravičila za vse vojne in povojne zločin in nepravilnosti, ki 
so jih povzročili partizani, in jih tudi obžalovala. Ne glede na to, da je vojna že sama 
po sebi zločin in da so slovenski partizani ena redkih zavezniških vojsk, ki se je za svoje 
delovanje med drugo svetovno vojno celo opravičevala, kajti medvojne in povojne zlo-
čine lahko pripišemo vsem zavezniškim vojskam. Nikoli pa nismo in ne bomo dočakali 
opravičila in obžalovanja nasprotne strani za izdajo in vse zločine. Ker je Sv. Urh zdaj 
nazaj pod osrčjem edine zveličavne cerkve, bi bilo prav, da se tudi Ljubljanska nadško-
fija opraviči vsem svojim žrtvam in obžaluje vse, kar je zagrešila med drugo svetovno 
vojno, vključno z izdajstvom in zločinskim početjem knezoškofa Rožmana. Ker jim to 
seveda ne pade na pamet, morda ne bi bilo nič narobe, da s kakim odprtim pismom 
pozove samega papeža, naj našim cerkvenim dostojanstvenikom končno razloži, kdo 
je bil med drugo svetovno vojno napadalec in kdo napadeni, kdo je bil zavezniška 
vojska in kdo vojska sil osi ter kdo zločinec in kdo žrtev.
Ravno druga 
svetovna vojna, 
najbolj pa Sveti 
Urh, nas spominja 
in opozarja na to, 
kam nas pripelje 
netenje sovraštva, 
ki se ga začne netiti 
prav z zanikanjem 
resnice, z lažmi 
in zaničevanjem 
drugih.
Fo
to
: I
zt
ok
 P
ip
an
POGOVOR
Predsednik ZZB NOB Slovenije  Marijan Križman
Za prepoved 
nacifašističnih 
simbolov
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je 
septembra dobila novega, dvanajstega predsednika, 
Marijana Križmana iz Kopra. Do zdaj je bil podpred-
sednik Zveze, pred tem pa tudi predsednik koprske 
občinske organizacije Zveze borcev. Ob začetku 
mandata smo mu postavili nekaj vprašanj, tako da ga 
bodo naši bralci in člani ZB bolje spoznali. Pogovor 
z njim je pripravil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar 
ZZB NOB Slovenije.
Postal si predsednik ZZB NOB 
Slovenije. Si zdaj tovariš ali 
gospod? 
Bil sem tovariš in tudi po prevzemu 
tako pomembne funkcije ostajam 
tovariš. 
Kaj ti pomeni tovarištvo?
Tovarištvo med partizani ni bilo 
samo fraza ali beseda, bilo je prija-
teljstvo in veliko več od tega. Tova-
rištvo je pomenilo tudi reševanje ra-
njenca, marsikdo je dal življenje za 
tovariša in tovarištvo je bilo lepilo, ki 
je skupaj držalo partizansko vojsko. 
Na Primorskem je bil 
narodnoosvobodilni boj močno 
utrjen, še preden se je vojna 
začela. Kakšne vezi imate Primorci 
z narodnoosvobodilnim bojem, kaj 
vam pomeni protifašizem? 
»Na Primorskem je protifašizem 
zelo močan. Po prvi svetovni vojni 
je Istro, del slovenskega Primorja, 
Dalmacijo in seveda nekatere oto-
ke okupirala Italija. Že takrat se 
je začela kalvarija Primorcev. Naj 
omenim samo Bazovico, kjer so bili 
ustreljeni prvi protifašisti! Seveda 
gre za TIGR, ki je znanilec upora 
slovenskega in hrvaškega naroda. 
Moji starši so zaradi poitalijanče-
vanja morali spremeniti svoj prii-
mek, hodili so v italijansko šolo, pa 
ne zato, da bi jih kaj naučili, ampak 
zgolj zato, da bi se naučili italijan-
skega jezika. Italijani so spreminjali 
priimke na pokopališčih, tako da sta 
bila njihova krutost in poniževanje 
Primorcev, Slovencev tako močna, 
da se je protifašizem naselil tudi v 
naslednje generacije Primorcev.
Kakšne so tvoje vezi 
s partizanščino? 
Dejstvo, da je bil oče partizan, je 
tudi mene zaznamovalo. Nanj sem 
zelo ponosen, saj je po razpadu Ita-
lije stopil v partizane in seveda je 
sodeloval v narodnoosvobodilnem 
boju vse do konca vojne, ki jo je do-
čakal v Trstu. Mesto je zapustil po 
45 dneh. 
   V naši hiši se je velikokrat govo-
rilo o partizanih, vrednotah, načinu 
življenja in nikoli pozabljenem po-
nosu na boj za pravice nas samih. 
Veliko se je govorilo tudi o vseh 
tistih prijateljih in znancih mojega 
očeta, ki so žal padli na bojiščih, za 
kaj so bili zaslužni, kaj so dosegli s 
svojimi dejanji. Tako je oče v meni, 
bratu in sestrah samodejno utrjeval 
protifašizem. 
Kot član predsedstva in tudi 
podpredsednik osrednje zveze 
si imel že do zdaj veliko stikov s 
terenom. Kako ti bo to koristilo pri 
tvojem delovanju?
Dejstvo, da sem bil predsednik Zdru-
ženja protifašistov, borcev za vred-
note NOB in veteranov Koper, je 
prav gotovo odlična popotnica, kajti 
tukaj sem spoznal delovanje na te-
meljni ravni. Spoznal sem vsa zdru-
ženja, ki na Primorskem delujejo v 
pokrajinskem svetu, in tukaj sem za-
čel uveljavljati vse tisto, za kar se mi 
je zdelo, da manjka v tem združenju.
Zlasti si sodeloval pri pobudi 
o prepovedi nacističnih in 
fašističnih simbolov. 
Zaradi nevarnega pojava novodob-
nih oblik fašizma in nacizma v naši 
družbi sem predlagal pobudo za 
prepoved nacifašistične simbolike. 
Ta pobuda je logičen odgovor na 
(vnovični) fašizem, ki se dogaja v 
Italiji in tudi drugod ter ga občuti-
mo Primorci, zlasti živeči v Italiji, 
kjer je nezadovoljstvo ljudi zaradi 
tamkajšnjih slabih gospodarskih 
razmer zelo veliko. Veliki kapitalisti 
»zbudijo« fašizem, zato da ljudem 
preusmerijo pozornost drugam, da 
se med seboj prepirajo, tekmujejo 
in se ne ukvarjajo z aktualnimi teža-
vami na gospodarskem, političnem 
in socialnem področju. 
   Najbolj me je spodbudilo to, da je 
nekdanji predsednik italijanske dr-
žave z najvišjim državnim odlikova-
njem nagradil nekdanjega fašista, 
ki se je po Sloveniji bojeval, mučil 
ljudi in nato padel v bitki na Mostu 
na Soči. Zato ga je pred petimi leti 
(2014) nekdanji predsednik Repu-
blike Italije nagradil z najvišjim dr-
žavnim odlikovanjem. 
   Ostro sem se zavzel proti takemu 
priznavanju fašističnih zločinov in 
moram priznati, da je bilo na moje 
presenečenje po pritiskih borcev, 
italijanskih partizanov in Zunanje-
ga ministrstva Republike Slovenije 
toliko posluha, da so nazadnje faši-
stu priznanje odvzeli. 
  Za konec lahko opozorim še na 
izobešeno zastavo nekdanje oku-
patorke Nemčije s kljukastim kri-
žem v Ljubljani na enem izmed 
stanovanjskih blokov in seveda na 
težave, ki so jih ljudje imeli, da se 
je policija sploh odzvala, da so to 
zastavo odstranili. Zame je bila to 
kaplja čez rob. 
   Zato sem se odločil, da predsed-
stvu Zveze borcev napišem pobu-
do, se potrudim in naredim vse, 
da ta pobuda pride v parlament, z 
namenom, da bi sprejeli zakon in 
normativ, po katerem bi se morali 
obnašati in po katerem bi bilo pre-
povedano nošenje fašističnih in na-
cističnih simbolov, tako kot je to v 
Italiji, Avstriji pa tudi Nemčiji. Akci-
ja poteka in upam, da se bodo stran-
ke, ki sedijo v parlamentu, resnično 
zavzele in omenjeni zakon sprejele.
Kaj pa si sicer počel, preden si 
začel delovati v Zvezi borcev?
Od leta 1990 najprej sem bil od-
bornik in potem sem bil pet man-
datov izvoljen za svetnika Mestne 
občine Koper, bil sem tudi dolgole-
tni predsednik Odbora za družbene 
dejavnosti. Takrat sem bil zaposlen 
v kulturi, nekaj časa sem delal tudi 
v Ameriki, v Washingtonu, kjer sem 
zbiral gradivo o nekdanjih interni-
rancih tistih taborišč, ki so jih Ame-
ričani osvobodili. Tam so preslikali 
vse zapiske o pokojnih, ta gradiva 
sem zbral, da so pozneje služila 
vsem tistim, ki so uveljavljali status 
žrtev vojnega nasilja. Vse to sem 
povezal v poznavanje in znanje, ki 
ga imam o pretekli in polpretek-
li zgodovini, kar mi je seveda zelo 
koristilo. Pozneje sem bil izvoljen 
tudi za poslanca državnega zbora. 
Kot poslanec sem bil aktiven, dose-
gel sem noveliranje dveh zakonov 
in eno uredbo, ki je koristila ljudem. 
Moje delo v državnem zboru ni bilo 
zgolj tipkanje in dvigovanje rok. Bil 
sem zelo zavzet. Najbolj sem pono-
sen na novelacijo Zakona o agrarni 
skupnosti, s čimer sem omogočil 
vsem članom agrarne skupnosti, 
da s to novelacijo lahko prodajajo, 
kupujejo, gradijo gozdne ceste in še 
marsikaj drugega. Najpomembnej-
še pa je dejstvo, da smo se v tem 
segmentu približali standardom, ki 
jih imajo drugod po Evropi. Sloven-
ci smo velika izjema glede agrar-
nih skupnosti. Leta 1995 je bil za-
kon sprejet v taki obliki, da je bila 
november 2019 5
Agrarna skupnost fizična oseba, 
kar je nesmisel. Agrarna skupnost 
bi morala biti pravna oseba. Pravno 
osebo so z novelacijo tega zakona 
dobili tudi Slovenci v Italiji, ki ima-
jo v lasti zemljišča tudi na slovenski 
strani. Tudi za ta uspeh so mi pode-
lili priznanje za zasluge.
Pred letošnjim poletjem si postal 
tudi predsednik uprave Ustanove 
Franca Rozmana - Staneta. Kakšno 
je poslanstvo te fundacije? 
V humanitarni organizaciji sem 
sodeloval in bil njen predsednik v 
Kopru sedem let. Poznam lik Stane-
ta Rozmana, njegov profil človeka 
oziroma njegov značaj, zato je bila 
odločitev lahka. Fundacija Stane-
ta Rozmana temelji na humanitar-
nosti, zato je nekaj povsem logič-
nega in meni v čast, da sem imel 
priložnost sprejeti funkcijo predse-
dnika uprave, kajti tudi tukaj lahko 
udejanjam svojo pomoč tistim, ki 
so socialno šibki, tistim, ki potre-
bujejo pomoč. Ponosen sem, da je 
ta organizacija v okviru naše Zve-
ze, kajti kdor koli potrebuje pomoč 
in izpolnjuje kriterije, lahko računa 
na nas tudi v tem delu našega de-
lovanja, je pa žal omejeno zaradi 
sredstev, ki jih vedno težje prido-
bivamo. In ne nazadnje je prav ta 
humanitarna organizacija, ki nosi 
ime po Stanetu Rozmanu, zelo po-
membna, kajti Stane Rozman je bil 
humanitarec, bil je priljubljen bo-
rec in zelo priljubljen komandant, 
sodeloval je v španski vojni. Stane 
Rozman je že v rani mladosti začu-
til, da je treba stopiti v bran vsem 
tistim, ki so oškodovani in ki so bili 
oropani svobode in svojega dosto-
janstva. Žal je takrat nastopil faši-
zem. Stane Rozman je te vrednote 
prenesel v partizane in bil je najbolj 
priljubljen komandant v Sloveniji.
 
Kakšno vizijo ponujaš kot 
predsednik ZZB NOB Slovenije, ki 
ima več kot 70-letno tradicijo? 
Da sem stopil na čelo te organiza-
cije, je bila po mojem pravilna od-
ločitev, in to z enim samim ciljem: 
organizacijo je treba pomladiti tam, 
kjer je to potrebno, treba ji je dati 
novo vizijo, ki bo s seboj ponesla 
vse vrednote narodnoosvobodilne-
ga boja in tudi štiriletni boj za svo-
bodo in socialne pravice. Moja vizi-
ja je prenesti te vrednote na mlajšo 
generacijo (kar ni lahka naloga), 
kajti kot društvo moramo ohranjati 
te vrednote. Ne moremo pričakova-
ti, da bodo te organizacije še nap-
rej vodili nekdanji partizani – (ko bi 
le) – a žal biološka ura bije za vse. 
Zato se moramo izjemno potruditi 
za spremembo zakona o šolstvu, da 
bi vendarle imeli ure zgodovine, pri 
katerih bi se učenci in dijaki veliko 
več učili o drugi svetovni vojni. Da 
bi proslave, ki so pravzaprav gonilo 
za članstvo, prinesle novo vrednost 
in novo vizijo, ki bi nam odprla vra-
ta v naslednje generacije. To lahko 
pomeni tudi prenovo nekaterih or-
ganizacij po Sloveniji, ki žal skro-
mno delujejo. In mladi ljudje, ki so 
nosilci prihodnosti, bi s časom mo-
rali začeti zasedati odgovorne po-
ložaje, da bi ta organizacija še nap-
rej živela. Moj cilj je, da z velikim 
skupnim trudom ustavimo padanje 
članstva na način, da bo naše števi-
lo vsako leto večje, kar pa gotovo 
ne bo lahka naloga. 
Katere se ti zdijo tiste ključne 
vrednote v današnji družbi, ki bi 
jih morali kot člani Zveze borcev 
najbolj poudarjati? 
Prav gotovo tovarištvo, iz njega iz-
hajajo spoštovanje, humanitarnost, 
vse, kar se je v boju rodilo med par-
tizani. Brez tovarištva, humanitar-
nosti, skrbi za sočloveka sporočil-
nost partizanskega boja ne bi bila 
to, kar je. Vrednote se ne spremi-
njajo, spremenilo se je le to, da jih 
danes predstavlja in udejanja nova 
generacija, in treba ji je dati prilož-
nost. Danes lahko govorimo tudi o 
različnih mnenjih, o različnem raz-
mišljanju. Vse to se da spraviti na 
skupni imenovalec, vendar vedno z 
vrednotami, kot sta spoštovanje in 
seveda upoštevanje drugače misle-
čih. To sporočilo našim članom je 
lahko sporočilo za vse čase. Brez 
tovarištva, brez spoštovanja, brez 
tolerance in brez kulture dialoga je 
vsaka družba ali vsako društvo prej 
ali slej obsojeno na propad.
Kako ocenjuješ nastanek novega 
partizanskega filma Preboj? 
Film Preboj je korak naprej, da pri-
tegne mlade ljudi, da dejansko vidi-
jo temelje delovanja partizanskega 
boja po resničnih dogodkih, da uvi-
dijo, kaj so tovarištvo, humanost in 
skrb za sočloveka. V tem filmu lah-
ko vidimo, kako je partizan oziroma 
komandant Franta s svojim intelek-
tom, dobrim odnosom do ljudi in 
strateškim znanjem rešil 500 bor-
cev pred izginotjem, pred tem, da 
bi jih silna nemška vojska tam pobi-
la. Film Preboj je znanilec pomladi 
novih časov. Mi moramo stopiti na 
to pot s takimi in podobnimi akcija-
mi, moramo promovirati naše vred-
note. Sestanki v zaprtih prostorih, 
priseganje na vse so premalo. Ta 
film je torej znanilec novih časov, 
da postanemo zanimivi in da mladi 
ljudje vstopijo v naše vrste. Poleg 
tega bo treba organizirati predsta-
vitev filma v osnovnih in srednjih 
šolah, če bo dovolj volje za dogo-
vor s šolami. Prepričan sem, da na 
Primorskem s tem ne bo težav. 
V javnosti se večkrat slišijo 
komentarji, da je Zveza borcev 
podaljšana roka določenih 
političnih strank. Kako sicer 
Zveza sodeluje s politiko?
Naša Zveza sodeluje z vsemi stran-
kami, ki v svojem statutu, v svojem 
objavljanju javnih stališč omenjajo 
Zvezo borcev in vrednote NOB. 
Naša naloga je, da se s strankami, 
ki so nam naklonjene, tudi srečuje-
mo, razpravljamo o aktualnih pro-
blemih. Treba je poudariti, da mi 
nismo mrtev ud družbe in nam ni 
vseeno, kako naša družba družba 
živi. Sodelujemo, dajemo svoje po-
bude in glede na število članstva, ki 
ga imamo, sem prepričan, da smo 
zelo relevanten del družbe, saj nam 
ni vseeno, kakšno pot ubira naša 
država. Zavzemamo se, da so vlade 
leve, da vladajo tako, kot pač pritiče 
levim vladam, da spoštujejo vred-
note NOB in predvsem da nas ne 
obiskujejo v predvolilnem času. 
Prihodnje leto bo 75. obletnica 
konca druge svetovne vojne. 
Kakšno bo sporočilo Zveze borcev 
javnosti?
V vsakem primeru bo to proslava 
osvoboditve. Konec vojne je ko-
nec sovražnosti, osvoboditev pa 
so Slovenci čakali stoletja. In pri-
hodnje leto se bomo potrudili, da 
bomo praznovali obletnico svobo-
de. V svobodi udejanjamo vse tis-
to, o čemer sva do zdaj govorila. 
Če je ne bi imeli, bi težko govori-
li o vrednotah, ki so naš temelj. 
Prepričan sem, da moramo javno-
sti prihodnje leto poslati sporočilo, 
da živimo že 75 let v svobodi, ki so 
jo utemeljili partizani oziroma par-
tizanska vojska. Pomembno je tudi, 
da smo dobili svojo državo, vendar 
je bil temelj vsega skupaj takrat, ko 
so se Slovenci družno uprli nasi-
lju okupatorja. 9. maja 1945 prvič 
v zgodovini v Sloveniji ni bilo več 
gospodarja, ki bi Slovencem ukazo-
val, kako bodo živeli. 
V Sloveniji v zadnjem obdobju vse 
bolj poveličujemo kolaboracijo. 
Kako to komentiraš?
Jaz prihajam s Primorskega, kjer 
izdaja in kolaboracija ne obstaja-
ta. Nekoč, ko sem povedal, da sem 
kot predsednik Združenja borcev 
Koper postavil spominsko ploščo 
župniku Malalanu, ki se je skupaj z 
ljudstvom leta 1921 uprl fašistom v 
Ospu, se je malo zatem govornik, 
ki je imel govor v Gabrovici, naš 
kolega Milan Gorjanc, vprašal, ali 
je Slovenija imela v Vatikanu dva 
papeža, enega za Primorsko, dru-
gega za preostalo Slovenijo. Kajti 
to, da smo postavili spominsko plo-
ščo Primorcu Malalanu, pove vse o 
rodoljubju, o domoljubju, o sode-
lovanju z župnikom in ohranjanju 
slovenskega jezika na Primorskem. 
Domobranstvo se je zgodilo zato, 
ker so si nekatere oblastne struktu-
re takoj ob začetku vojne zaželele 
ohranjati vse privilegije, ki so jih 
imele. Partizanski boj je te privile-
gije odpravil. Domobranstvo je bilo 
poroštvo za ohranjanje privilegijev 
in vse oblasti v rokah tistih, ki so jih 
imeli že pred in med drugo svetov-
no vojno. Vedno znova se pojavlja 
nikoli odgovorjeno vprašanje, kaj je 
kolaboracija. Oprostite, kolaboraci-
ja je zavržno dejanje, kolaboracija 
je bila kaznovana po vsem svetu! 
To, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, 
ni ravno v čast vsem tistim, ki za-
govarjajo kolaboracijo. Ni se nam 
treba prav nič opravičevati, dejstvo 
je samo eno: zmagovalci v drugi 
svetovni vojni so bili partizani, in to 
skupaj z anglo-ameriško koalicijo in 
Sovjetsko zvezo. Tisti, ki je bil proti 
tem vrednotam, pa se je znašel na 
drugi strani, naj razčisti pri sebi in s 
tistimi, ki so ga v to izbiro pahnili in 
jo še danes brezsramno zagovarjajo. 
Dejstvo, da je belogardizem na Slo-
venskem še vedno tako zelo priso-
ten, je pač unikum in s tem vpraša-
njem naj se ukvarjajo tisti, ki so bili 
na drugi strani. Nam se s tem ni tre-
ba ukvarjati. Naše poslanstvo teme-
lji na partizanskem boju 1941–1945. 
Kako bi komentiral delovanje 
Osvobodilne fronte med vojno?
Osvobodilna fronta je prav goto-
vo združila Slovence v boj proti 
fašizmu in nacizmu. Bila je vodilo 
ves čas vojne in tudi danes je. Kajti 
vsi takratni intelektualci in vse ta-
kratne politične sile, ki so se zbrale 
na sestanku Osvobodilne fronte, so 
zmogli spisati temeljne točke, ki so 
pomenile mobilizacijo slovenskega 
naroda in neizprosen boj proti oku-
patorju. Kdor se temu ni odzval, 
se je znašel na drugi strani in zdaj 
mora seveda živeti s tem. 
Katere bodo tvoje prve naloge 
v vlogi novega predsednika?
Moja prva naloga je obiskati vse 
pokrajinske svete po Sloveniji ter 
ugotoviti, kakšno je resnično stanje 
naše organizacije v tistih »kapila-
rah«, torej v združenjih, majhnih, 
velikih, tistih, ki slabo delujejo, in 
tistih, ki sploh ne delujejo. Drugi 
korak je ustanoviti vsa delovna te-
lesa, ki bodo veliko doprinesla k 
skupnemu delu. Pripraviti moramo 
program dela, ki bo temeljil na re-
alni finančni podlagi in aktivnem 
delu vseh segmentov naše Zveze. 
Povezovati se moramo z državami, 
ki prav tako kot mi gradijo in širijo 
temelje antifašizma. 
Za konec še eno vprašanje: vedno 
in povsod te vidimo s konjičem, 
pripetim na obleko. 
Kaj simbolizira? 
Ko sem bil zaposlen v kulturi, so 
me poklicali iz ministrstva za zuna-
nje zadeve in prosili, da bi odšli v 
Rim po rejske knjige lipicancev. To 
nalogo so zaupali meni, z menoj je 
odšel tudi direktor Kobilarne Lipi-
ca. Pogajanja so potekala v Rimu, 
natančneje v genealoškem društvu, 
kjer so se te slovenske knjige hrani-
le, ker so bile pred koncem druge 
svetovne vojne odtujene.
   Po vrsti neuspešnih pogajanjih se 
mi je uspelo dogovoriti z lastnikom 
tega inštituta in »lastnikom« teh 
knjig, da knjige kopiramo. Shranje-
ne so bile na mikrofilme. Iz njih je 
nato Kobilarna Lipica izdelala kopi-
je originalov rodovniških knjig. V ta 
namen so uredili muzej s sedežem v 
Lipici, kjer danes najdete zgodovino 
kobilarne od začetka do konca. Kot 
zanimivost, po letu 1991, po osa-
mosvojitvi, so nam Avstrijci očitali 
in želeli Lipico vzeti za svojo s trdit-
vami, da jim pripada, da je lipicanec 
konj z Dunaja. Dokazali smo na-
sprotno. Moja pot v Rim je bila zelo 
uspešna za Lipico. Ob moji vrnitvi 
mi je takratni direktor kobilarne za 
zasluge pri ohranjanju slovenske 
Lipice podaril zlatega konja in mi 
dejal: »Od danes naprej si na konju, 
nikdar ne sestopi, kajti sestopiti je 
lahko, težko se je povzpeti nazaj!« 
Moja prva naloga je 
obiskati vse pokrajinske 
svete po Sloveniji ter 
ugotoviti, kakšno je 
resnično stanje naše 
organizacije v tistih 
»kapilarah«
november 20196
AKTUALNO – Edvard Kocbek (1904–1981)
Pred sedemdesetimi leti, leta 1949, 
je v dveh knjigah izšlo delo Edvar-
da Kocbeka (1904–1981) Tovariši-
ja. Po Kocbekovih lastnih besedah 
vsebuje njegove prve partizanske 
zapiske, dnevnik za čas od maja 
1942 do maja 1943, ki je nastajal iz 
njegove radosti ustvarjanja in biva-
nja ter moralne čistosti za odloči-
tev postati in biti partizan. Kocbek 
z zavestjo upornika dojema stvar-
nost, izpolnjeno z idealom, povsem 
se stapljata občutenji svobode in 
nujnosti. Take skladnosti ni bilo po 
njegovem nikdar prej v zgodovini 
slovenskega naroda.
   Kocbek je zapisal: »Mislim, da tega 
ni dejal še nobeden med nami: parti-
zanstvo so slovenske duhovne vaje,« 
ki jih spremlja poskus dvigniti k upo-
ru vsa slovenska srca. Kot slovenska 
uporniška tovarišija je narod začutil 
potrebo po ustvarjanju zgodovine, 
to pa je nenehen izziv in premago-
vanje naporov. Gleda mlade fante, ki 
so prijeli za puško, kajti svojo moral-
no spremembo so z vso ljubeznijo in 
upanjem prenesli v prvinsko doje-
manje življenja, in med njimi so tudi 
dekleta. V četi partizanov zagleda 
lepo mlado partizanko, s kitami in 
milim obrazom, na ramenih ji visi 
puška, karabinka. Vsi so zgrabili za 
»oralo zgodovine« in tako izginja 
predvojna tesnoba, njihove duše so 
izpolnjene z veseljem do življenja, 
začutili so svobodo.
   Upornost Slovencev se krepi, po-
večuje in silovito prehaja iz kraja v 
kraj, po vseh stezah, kot budnica 
v narodovem razpoloženju. Ljudje 
doživljajo svobodo in čistost biva-
nja: »Že najmanjši kurir neke čete 
na Slovenskem popolnoma drugače 
prinese poročilo komandantu, ka-
kor bi doma izpolnil očetovo in gos-
podarjevo naročilo. Že orožje fan-
tje drugače snažijo, kakor bi doma 
stregli živini ali cepili drva.« Krošnje 
dreves in nebo, ki je nad mladimi 
ljudmi, partizane varujejo, nudijo 
zavetje, nihče ne životari, kajti taki 
uporniki živijo »v vesoljnih merah. 
Res, zgodovina je poezija.« Vemo, 
da kaj poetičnega zgoščuje, izraža 
močno sopripadnost ljudi, kot Eno 
so povezani. Nočni pohodi niso bre-
me, so nekaj slovesnega, noč je kot 
moč, kot sproščenost. Spremlja jih 
jasnovidnost. Stopnjuje se doživlja-
nje narave, ki izničuje občutek za 
čas, in tako se zmagovito stopnjuje 
občutenje prostora.
   Hoja teh ljudi je dostojanstvena, 
kljub utrujenosti so njihovi pogle-
Krivica in laž se do zdaj še nikoli 
nista umaknili sami od sebe
di mirni in predvsem neomajni. Iz 
vsake njihove kretnje »in njihovega 
notranjega ravnotežja izžareva srč-
nost, nikjer sledu o strahu in dvo-
mu«. Kocbek se zaveda, da je ta, ki 
je prišel v partizane, prestopil čarob-
no mejo. Stopil je na tla gotovosti, 
postajal čedalje bolj trdoživ, trdov-
raten, uporen in predvsem docela 
prepričan v svojo odločitev. Gre za 
odločitev, ki temelji na brezmejnem 
zaupanju v pravilnost in pravičnost; 
ta odločitev je popolna kot kakšno 
klasično umetniško delo. Skupaj so 
in ostajajo trdno povezani: Kocbek 
o tem edinstvenem sobivanju raz-
mišlja z besedami Dostojevskega, 
da je vsakdo vsem za vse odgo-
voren. To sobivanje vključuje tudi 
celotno naravo, ki krepi partizanov 
kozmični čut, doživljanje gozda ga 
povsem prevzame in Rog je druga-
čen, bolj skrivnosten od Dolomitov, 
ki so bolj domači. 
   Partizanska nočna hoja oživlja in 
razvnema domišljijo, krepi se obču-
tek sopripadnosti: »Ko hodimo po-
vezani v živi verigi, ko čutimo pred 
seboj in za seboj enako povezanega 
in zavezanega tovariša, tedaj čutimo, 
da je vsak med nami delček velike 
stvarnosti in resnične pravilnosti.« 
Nočni pohod je hkrati hoja, s katero 
stopajo proti samemu bistvu stvari, 
najgloblje v naravo in zgodovino. S to 
hojo »ustvarjamo najmilejšo toploto 
svojega življenja, v njej postajamo 
izvirni, neuničljivi, celo nezmotljivi«, 
poudarja Kocbek. Pri tem ne izbira-
jo krajše poti, nasprotno, celo daljšo, 
mimo vasi, mimo nevednih in nevar-
nih ljudi, ki bi lahko izdajali, tudi pasji 
lajež ni dobrodošel. »Marsikateremu 
partizanu je postala hoja dragocena 
porojevalka stvariteljskih razpolo-
ženj. V hoji smo prihajali v posebno 
stanje človečnostne milosti.« Odmor 
je del tega doživljanja in koraki se le 
počasi zaustavljajo, kot pri vozilu. 
Dostojanstveno polagajo tovor na 
tla, ležejo k počitku in gledajo nebo, 
kri v človeku se pomirja, srce posta-
ja tišje, samo mišice drhtijo, pokrije 
jih vesoljno nebo in nato sredi span-
ca zaslišijo besedo »pokret«, ki se je 
udomačila med njimi. Spet krenejo, 
brez obotavljanja »v tisti obliki hoje, 
ki pozna samo korake naravnost«, 
kajti vedo, da se krivica in laž »še 
nikoli nista umaknili sami od sebe«, 
in to občutenje se spreminja v nekaj 
silovitega. Kako se sredi vojne upre-
ti vojni, se sprašuje Kocbek v drugi 
knjigi svoje Tovarišije, in odgovarja, 
da samo in najprej s tem, kar je živ-
ljenje sámo. Zato se je sredi vojne 
treba boriti proti vojni sami, vojna 
»mora ostati le sredstvo« in tu ni 
popuščanja. Partizani so pokriti s 
krošnjami dreves, varni, in v tišini 
pragozda Kocbek s svojim ustvarjal-
nim erosom razmišlja o svojem ma-
lem narodu: »Usoda malega naro-
da je usoda človeka sploh. Majhna 
domovina je najnaravnejši prostor 
človeku. Le majhna domovina daje 
človeku domačnostni občutek.« Pri 
tem trpi, ko gleda inkvizitorske po-
božnjakarje in njihovo križarsko de-
javnost. V neposrednem soočenju z 
belogardisti se Kocbek sprašuje, ali 
tudi v nebesih ni okupacije. Žalos-
ten je, kajti že novembra leta 1942 
se zaveda, da nastaja iracionalni ek-
sploziv, ki bo »raznesel mnogo lju-
di na Slovenskem, ki tega ne bodo 
zaslužili«, in ta eksploziv bo »brez 
potrebe zadržal razvoj«. Kaj se je 
dogajalo, da je bil zgrožen?
   Obsoja fanatizem in odločno piše: 
»Če je predvojni klerikalizem vna-
šal religijo v politiko, potem je sto-
pil belogardizem za drzen korak 
naprej in vnaša politiko v religijo.« 
Tako pri nas z belogardizmom na-
staja politična religija, ki ravna iz 
fanatizma, in bistvo klerikalizma je 
hladna preračunljivost, »bistvo be-
logardizma je v strastnem boju«. In 
kje je potem mesto krščanstva po 
Kocbeku? Minili so časi »krščan-
skih tribunov«, kakor Kocbek ime-
nuje Tomaža Münzerja, Jana Husa 
in druge, in tako »določno vem, da 
se v vesoljnem krščanstvu začenja 
dolg in boleč proces. Edino, kar mo-
remo storiti, je to, da proces prese-
limo v notranjost kristjanov.« Tu pa 
seveda izstopa etika in ne politika.
   Tam, kjer obsoja krščansko iz-
dajstvo, »belogardistično krščan-
stvo, si želi več razkačenosti, moč-
nejše in ostrejše obsodbe«. Sov-
raštvo je le refleks nagona in z njim 
lahko rušimo, nikoli pa ne moremo 
graditi, sovraštvo namreč člove-
ka razoseblja in ga dela surovega. 
Nasprotje tega je »jeza, razkače-
nost, sveta jeza«, ki je kot sila, ki 
posreduje med umom in nago-
nom, med razumom in sovraštvom. 
Strast namreč osredinja človekovo 
hotenje in mu kot taka daje »toplo-
to in smotrnost«, ki ve, kaj hoče, in 
se angažira v načrten boj proti zlu, 
zato sveta jeza »vodi v stališče, ni-
koli v zgolj nagon ali v maščeva-
nje«. Gre za elementarno silnico, ki 
je temelj partizanstva kot vsesploš-
nega uporništva, ki je pripeljalo do 
hitrega razvoja narodnoosvobodil-
nega boja, in tukaj Kocbek povzema 
tale samozavestni sklep: »Zato lah-
ko rečem, da bi Osvobodilne fron-
te in njene rastoče sile ne bilo niti 
brez družbenih motivov niti brez 
moralne razkačenosti, ki se je pre-
budila v našem ljudstvu ob zased-
bi. Družbena in moralna gibala se 
združujejo v en sam motor in temu 
motorju lahko rečemo sveta jeza. 
Celó to lahko rečemo, da je sveta 
jeza bistvo osvobodilnega gibanja.« 
Torej nikakršna ideološka zadrtost 
in komunajzarstvo, če spregovorim 
v jeziku zdajšnjih vreščečih »demo-
kratov« in njihovega nadutega sov-
raštva. V teh njegovih mislih je ena 
od dragocenih razlag tega, kako je 
nastajalo naše uporniško partizan-
stvo, kako je zajelo večinski narod 
in brezupno tavanje spremenilo v 
pokončno in dostojanstveno hojo v 
smeri svobode.
   Čistost odločitve za upor, za par-
tizanstvo kot uporniško tovarišijo je 
samo v najbolj človeškem nagibu, 
ki je etično motiviran. Srečen je, ko 
gleda mlade, oborožene fante: z nji-
mi je konec slovenskega pesimizma 
in predvsem konec moralne nesvo-
bode. V njihovih očeh je moralna 
zvestoba, ki si prizadeva za načelno 
čistost in hkrati za življenjsko raz-
vidnost. Njegovo delo Tovarišija je 
tako sporočilo trajne narave vsemu 
slovenstvu, namreč da je partizan-
ska uporniška tovarišija povezana 
z vrednotami, kot so »zvestoba, 
zaupanje in čistost«. Predvsem in 
najprej gre po Kocbeku za zvesto-
bo neposrednemu življenju, in čis-
tost teh mladih ljudi je kot veselje 
do čistega življenja, svobodnega, 
čeprav kot stisnjena pest ljudstva. 
»Res je, nikoli nismo bili tako svo-
bodni, kakor smo danes kot uporni-
ki proti modernemu suženjstvu,« se 
glasi zadnji stavek o partizanstvu v 
Kocbekovi Tovarišiji, ki je nastajala 
sredi vojne. In nikdar je ne bomo 
nehali brati, saj je kot Visoka pesem 
našega uporništva.
Kocbek (levo) s skupino mladih slovenskih pisateljev v Ljubljani leta 1925. Od leve na desno: Edvard Kocbek, Bogomil Hrovat, Slavko 
Grum, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, Vladimir Bartol
Edvard Kocbek
dr. Cvetka Hedžet Tóth
Prišla si 
osivela
Dolgo te ni bilo,
šel sem že zdavnaj pred teboj,
z bujnimi, gostimi in temnimi lasmi,
kako ljubeče si jih božala.
Prestreljen sem legel,
pokrit z zeleno praprotjo.
Na silvestrski večer so mi snežinke
zapele novoletno dobrodošlico
in me pokrile v zavetje večnosti.
Na pomlad so še ti odšli, ki so vedeli za
moje domovanje,
tudi oni so legli prestreljeni. 
Vsa narava je pri meni.
Zdaj si prišla še ti.
Pa saj veš, kako sva pela 
tam ob večerih,
ko so naju gledali
in se dobrotljivo smejali.
Ko sem onemel, smeha ni bilo več
in vse me je stisnilo k sebi
v večnost in po dolgih letih si še ti tukaj.
Nad teboj je cvetje in sveče,
nad menoj  rasejo cvetlice,
edino one vedo za mene,
nikomur ne povedo, kje sem.
Nobena roka jih ne more utrgati.
Še smreke, ki so vedno zelene,
molčijo, tudi praprot je nema.
dr. Cvetka Hedžet Tóth
Dedova misel
V teh dneh,
ko v ljudeh zlovešč je šepet,
ko iz grma vsakega preti bajonet,
je dedova misel kot ptica – znanilka 
pomladi.
Naš rod je z vilami šel nad graščake,
s pleč kakor vol
otresel si turški je jarem,
saj hčere moje niso zrasle za harem
in za janičarja nihče od mojih sinov!
V teh dneh
je misel našega deda
pesem utehe.
Črtomir Šinkovec
(Vir: Črtomir Šinkovec: Oblaki nad sončno 
deželo. Nova Gorica 
Založba Branko, 2003, str.64, 67.)
PESMI
                           je glasilo ZZB za vrednote 
NOB Slovenije za domoljubna, socialna, 
gospodarska, politična, zgodovinska in 
kulturna vprašanja doma
in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu.
Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije
Zanj: Marijan Križman, predsednik
Uredniški odbor: mag. Blaž Kavčič 
(predsednik) dr. Maca Jogan, Metka Mencej, 
Mitja Meršol, dr. Cvetka Hedžet Tóth
Odgovorni urednik:  Janez Alič
telefon: 041 686 322 
elektronski naslov: 
svobodna.beseda@gmail.com
Oblikovanje: Vid Brezočnik
Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja
Naslov uredništva in naročnin:
ZZB za vrednote NOB Slovenija, 
Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana
telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17
romana.jemec@zzb-nob.si
november 2019 7
SPOMINI – dr. Vaclav Pišot
ZLOČINI OKUPATORJEV – Umorjeni civilisti v Žličniku
Partizansko zdravstvo se je razvijalo 
v okoliščinah partizanskega bojeva-
nja na izviren način, brez izkušenj in 
s pomanjkljivim znanjem, tudi upo-
raba doktrine zdravstvene organi-
zacije redne vojske ni bila mogoča, 
ker je bilo ranjencem treba poleg 
zdravja dati tudi varnost. 
   Partizansko ozemlje ni premoglo 
varnega zaledja. Na ozemlju tedanje 
Jugoslavije se je partizansko zdra-
vstvo v skrbi za ranjence zatekalo k 
različnim metodam, ki so se jim slo-
venski zdravniki želeli izogniti. Nošnja 
ranjencev na pohodih po bitkah je 
hromila udarno moč vojske, ranjen-
cem pa je povzročala veliko trplje-
nje in nevarnost. Zato so slovenski 
zdravniki ustvarili ranjencem umetno 
zaledje, ko so jih zdravili v skritih po-
stojankah globoko v gozdovih.
   Med vojno sem sodelovala v par-
tizanskem zdravstvu, vendar v skrbi 
za civilno prebivalstvo, ki je na za-
prtem območju Bele krajine potre-
bovalo vsestransko zdravstveno 
pomoč. Civilno zdravstvo je vodil 
Zdravstveni odsek pri predsedstvu 
slovenskega Narodnoosvobodil-
nega sveta (SNOS) v letih 1944 in 
1945. Ustanovil je tri civilne bolni-
šnice, številne civilne ambulante in 
higienske postaje.
   Dr. Vaclav Pišot je deloval v Beli 
krajini kot splošni zdravnik in tam 
dočakal vojno. Pridružil se je osvo-
bodilnemu gibanju in bil imenovan 
za sanitetnega referenta Dolenjske-
Člani KO ZB za vrednote NOB Ka-
nomlja so v sodelovanju z Obmo-
čno organizacijo ZB za vrednote 
NOB Idrija–Cerkno in Društvom 
vojnih invalidov Severne Primorske 
Nova Gorica pripravili spominsko 
srečanje v počastitev spomina na 
zverinsko umorjene civilne prebi-
valce in celo otroke v Kanomlji. 
   Na osamljeni kmetiji so podivja-
ni nemški okupatorji in domobranci 
21. marca 1944 med zadnjo ofenzi-
vo mučili in pobili člane Česnikove 
in Štucinove družine. Ljudi so zaprli 
v hišo in jo zažgali. V njej so zgoreli 
stari starši Marija in Ivan Štucin, pet-
letni vnuk Franc ter njuna 25-letna 
hči Ivana Česnik in njeni trije otroci, 
osemletna Terezija, sedemletni Franc 
in najmlajši, štiriletni Martin. Spo-
minska slovesnost je potekala pred 
spominskim obeležjem v Žličniku. 
Zbrane sta pozdravila predsednik 
Območnega združenja ZB za vred-
note NOB Idrija - Cerkno Bojan Re-
žun in predsednik Društva vojnih 
invalidov Severne Primorske Nova 
Gorica Franc Anderlič. Slavnostni 
govornik, poslanec DZ Republike 
Partizanski zdravnik in tovariš
Podivjani Nemci in domobranci
Primarij dr. Vaclav Pišot (v sredini spodaj) z zdravniškim kolektivom Ortopedske 
bolnišnice Valdoltra leta 1972 (Foto: arhiv OBV)
Brezbrižnost 
(do) politike
Naslov tega kratkega zapisa je zavestno tak, kakršen je. Brez-brižnost je tista, ki omogoča in dovoljuje vsem vidnim po-
litičnim vodjem po Evropi, da molčijo ob 
nasilju, ki smo mu priče nad Katalonci, 
nasilju, ki kar vpije po javnih protestih.
Stotine ranjenih, nad katerimi se znaša 
španska policija, so samo dokaz več, 
da je brezbrižnost javnosti tista, ki omo-
goča italijanskim, slovenskim in dru-
gim evropskim političnim voditeljem, 
da molčijo, medtem ko se nasilno tepta 
osnovna pravica Kataloncem, pravica 
do avtonomije. Ne govorimo o nobe-
ni odcepitvi, ampak o nasilju Špancev 
nad Katalonci, ne gre za noben pravni 
problem, ampak za politični problem, ki 
bi ga morala politika rešiti! Naj bo tudi 
jasno: katalonski voditelji, ki so jih ob-
sodili Španci, so politični zaporniki. In 
zato je sprenevedanje italijanskih in slo-
venskih politikov dobesedno nesramno, 
kratkovidno, predvsem pa nepošteno in 
nedostojno. Slovenci bi se lahko samo 
spomnili, kako je bilo, ko smo s težavo 
dobili demokratično državo. Predvsem 
pa vse to, kar se dogaja v Kataloniji, ni 
vredno države, ki je v Evropski uniji.
Pa vendar je prav brezbrižnost ljudi, vseh 
nas, tista, za katero se zlahka skrijejo vsi 
današnji politiki. In brezbrižnost vlada 
tudi med nami, brezbrižnost do politike, 
ki je oddaljena od ljudi, zelo oddaljena, 
o čemer najbolj pričajo zadnji volilni iz-
idi, pa naj gre za lokalne volitve ali za 
državne. Kje so danes tiste vezi, tista 
okolja, v katerih se še prepoznavamo ne-
kateri in katere so naši politiki poslušali, 
preden so sprejemali odločitve? Kakšna 
zmota, kako napačno je, da današnji 
politiki mislijo, da jim bodo, bomo ljudje 
sledili, ne da bi nas prej poslušali! Brez-
brižnost politike do ljudi, volivcev, se je 
še kako poznala na zadnjih volitvah, se 
še kako pozna danes, ko ljudje ne verja-
mejo, ne verjamemo več ne politikom in 
ne politikam, ki odločajo o nas in našem 
življenju. V Italiji smo priče norostim in 
hudim žalitvam brez primere, zadnja je 
ta o tem, kako bi bilo treba odvzeti vo-
lilno pravico starejšim ljudem. In po ne-
kajtedenskem premirju, ko se je že zdelo, 
da bo italijanska politika le šla na pot 
umirjenih tonov ter političnega soočanja 
in dogovarjanja, smo spet priče volilnim 
kričavim pozivom, ki so daleč od vsak-
danjega življenja, daleč od prave politi-
ke, ki je sicer res umetnost možnega, a 
bi morala biti predvsem politika za ljudi, 
za vse nas. 
In čisto nič drugače ni v naši sredi, v naši 
narodni skupnosti, sicer si nekaterih dej-
stev ne bi mogli razlagati, zadnja stvar, 
ki zgovorno veliko pove, je zaplet glede 
paritetnega odbora, ki se je, hvala Bogu, 
končno le rešil. Še vedno trdimo, da bi 
morala politika zagovarjati visoke etične 
in moralne norme in se jih držati, pred-
vsem pa bi morala poslušati vse nas, ki 
smo poklicani na volitve. Pa nekateri še 
danes mislijo, da se bodo na nas, voliv-
ce, lahko obrnili samo tik pred volitva-
mi in jim bomo kot ovce sledili! Tega že 
dolgo ni več. Zato zagovarjamo vse tiste 
politike, ki slonijo na pogovoru, dogo-
varjanju, iskanju skupnih, za vse dobrih 
rešitev. Za solidarnost smo, tudi s Kata-
lonci, za solidarnost smo predvsem zato, 
ker jo zase nenehno zahtevamo, a se zdi, 
da je drugim ne privoščimo!
Jurij Paljk,
odgovorni urednik Novega Glasa 
(Gorica, Trst)
IZPOSOJENI KOMENTAR
03-898-26-30
info@muzej-velenje.si
www.muzej-velenje.si
                     obiščite
 VELENJSKI GRAD
ga odreda, ki je bil ustanovljen v 
Kriški vasi 1. decembra 1934. Od-
red je deloval na operativnem ob-
močju razmejitvene črte med itali-
jansko in nemško okupacijsko cono. 
Tu je bilo delovanje za partizane 
zelo nevarno, saj sta okupatorja to 
ozemlje skrbno čuvala, da sta prep-
rečevala prehod partizanskih čet z 
Dolenjskega na Štajersko. Delova-
nje na tem nevarnem območju je 
bilo zahtevno in naporno in dr. Pišot 
je zbolel, bil razrešen položaja sani-
tetnega referenta in bil poslan na 
zdravljenje v partizansko bolnišni-
co. Po ozdravitvi je prevzel delo ki-
rurga in zobozdravnika v postojanki 
Stari trg druge največje partizanske 
bolnišnice Snežnik.
   Z dr. Pišotom sem se srečala ob 
obiskovanju višjega zdravstvenega 
tečaja, ki je bil namenjen operativ-
nim zdravnikom in medicincem v 
Črnomlju spomladi 45. leta. Po teo-
retičnem delu, ko so nam predavali 
različni zdravniki, vojaške osebe in 
politiki, smo se odpravili v hrvaško-
-slovensko bolnišnico Žumberak. V 
praktičnem delu nas je poučeval ru-
ski zdravnik, polkovnik Leonov.
   Dan po prihodu v Žumberak me 
je dr. Pišot navsezgodaj prebudil, 
češ, naj grem z njim v Črnomelj, ker 
je dobil ženino sporočilo, da bo s 
sinkom z zavezniškim letalom tako 
kot številni Belokranjci evakuirana 
na varno. Vedel je, da imam v Čr-
nomlju dveinpolletno hčerko, in je 
menil, da bi bilo prav, da poskrbim 
za njeno in tudi za svojo varnost. 
Prav tiste dni so zavezniki s padali 
odvrgli veliko različnega materiala, 
ki so ga partizani z vsemi mogočimi 
prevoznimi sredstvi vozili v skriva-
lišča. Ustaši, ki so bili tudi priče za-
vezniške pomoči slovenskim parti-
zanom, so se želi dokopati do nje in 
so začeli ofenzivo. Z dr. Pišotom nis-
va dobila prevoza in sva jo ob stre-
ljanju in preletavanju sovražnega le-
tala peš mahnila v Črnomelj. Že čez 
dva dni smo se prebivalci Bele kra-
jine in tudi širšega območja znašli 
v begunskem oporišču SNOS-a v 
Kaštelih pri Splitu v Dalmaciji. Tam 
smo dobili streho nad glavo, dob-
ro hrano iz pomoči UNRE in pred-
vsem varnost. Za nas begunce se je 
v Dalmaciji vojna končala. V juniju 
leta 1945 smo se z ladjami, tovor-
njaki in vlakom vrnili v Ljubljano. 
   Velikokrat premišljujem o vredno-
tah, ki so poganjale naš osvobodilni 
boj. Dr. Pišota sem bežno poznala, 
na strokovnem tečaju sva sem in tja 
izmenjala nekaj besed, in vendar je 
kot človek, dober tovariš dojel, da ne 
bi bilo prav, če ne bi bilo poskrblje-
no za varnost moje hčerke in tudi 
mene, če imajo to možnost njegova 
žena s sinkom in številni Belokranj-
ci. Morda nama je rešil življenje, saj 
bi naju čakala dolga pot ob umiku v 
Gorski Kotar, ko so ob koncu vojne 
sovražne horde vdrle v Belo krajino.
Zora Konjajev
Slovenije Samo Bevk, je v svojem 
govoru orisal zgodovinska dejstva 
med drugo svetovno vojno, še po-
sebno na slovenskem ozemlju. Pou-
daril je, da je vojna pri nas zahteva-
la več kot 23.000 civilnih žrtev, med 
katerimi jih je največ umrlo v oku-
patorskih taboriščih, v izgnanstvu in 
na prisilnem delu.
   Bevk je spomnil, da so se zbrali 
v Žličniku, da se poklonijo spominu 
na številne žrtve na Kanomeljskem 
razpotju in na širšem območju Ka-
nomlje, ki so svoje življenje darovali 
za svobodo tik pred koncem druge 
svetovne vojne.
   Z ozemlja današnje Krajevne 
skupnosti Kanomlja je v narodno-
osvobodilnem boju sodelovalo 148 
domačinov. Skoraj četrtina teh bor-
cev je padla in žrtvovala svoje živ-
ljenje za svobodo. Poleg tega je bilo 
iz Kanomlje še 21 internirancev in 
trije zaporniki. Pomembno je pou-
dariti, da so bili aktivisti OF pri vsaki 
hiši ter da med prebivalstvom sko-
raj ni bilo sodelavcev okupatorja. 
Slavnostni govornik je spomnil, da 
je najhujše čase Kanomlja dožive-
la na samem pragu svobode, mar-
ca in aprila leta 1945. Toda krutih 
zločinov v Žličniku s tem še ni bilo 
konec. 30. marca so Nemci na Le-
banovšah zverinsko mučili tri sestre 
Podobnik, Nežo, Frančiško in Kata-
rino. Ko so jih usmrtili, so zažgali še 
njihovo domačijo. 1. aprila so Nem-
ci in domobranci požgali tudi hišo v 
Gorenjem Brdu, kjer so zgoreli trije 
člani družine Rejc.
   Istega dne so Nemci in domo-
branci morili tudi na kmetiji Brd v 
Gorenji Kanomlji. Tu sta živeli dve 
družini. Gospodarja Ivana Bončino 
so umorili na poti na Vojsko. Člane 
obeh družin pa so zločinci mučili, 
jih zvezali z vrvjo, zaprli v hišo in 
jih skupaj s hišo žive zažgali. Zgo-
reli so vsi: Močnikova Julka, njena 
desetletna hči Rozika in 83-letni oče 
Anton Vončina, od Bončinovih pa 
žena Cecilija, štirje otroci in 15-letni 
nečak Jože Likar.
   V gorečih hišah na štirih kano-
meljskih domačijah so nemški vojaki 
in domobranci tik pred koncem voj-
ne pokončali deset otrok in trinajst 
odraslih ljudi. To so zločini, ki jih ne 
smemo nikoli pozabiti, je dodal Bevk 
ter se zahvalil Viktorju Medvedu, 
Danici Markič in Bojanu Režunu za 
pripravo spominske slovesnosti. 
   V spremljevalnem kulturnem pro-
gramu smo poslušali partizanske 
pesmi v izvedbi mešanega partizan-
skega pevskega zbora Zveze borcev 
Šempeter - Vrtojba.
Besedilo: Aldo Carli
foto: Jože Jeram
november 20198
Cvibelj:
ZZB Žužemberk vsako leto pripravi žalno slovesnost za padle borce iz Italije 
in počasti njihov spomin z enominutnim molkom. Obenem obudijo spomin 
na njihov pogum, da so tako daleč od domovine svoje mlado življenje žrtvo-
vali za našo svobodo. Tokrat so svojci padlih italijanskih borcev na Cvibelj 
pri Žužemberku prišli 22. septembra. Pozdravil in sprejel jih je župan Ob-
čine Žužemberk Jože Papež, prisoten pa je bil tudi podžupan Rok Zupančič.
ZZB Žužemberk
Škocjan:
Tradicionalni 15. pohod iz Škocjana na Bučko v spomin na prvi organizirani 
partizanski napad na nemško postojanko na Bučki pred 78 leti je potekal 2. 
novembra letos. Pohoda se je udeležilo več kot 50 pohodnikov, ki sta jih pri 
Geometričnem središču občine pogostila zakonca Smrekar iz Stare Bučke. 
Proslava s kulturnim programom je potekala v Kulturnem domu na Bučki. 
Na njej je bilo več kot 200 obiskovalcev, med njimi je bilo 35 gostov iz 
OO ZZB Cerkno - Idrija. Slavnostni govornik na proslavi je bil Matjaž Han, 
poslanec v Državnem zboru in vodja poslanske skupine stranke SD. Na pri-
reditvi so bili tudi župan in podžupan Občine Škocjan, predsednik KS Bučka 
in predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto. Gostje so 
bili še župan Občine Radeče, predsednica Društva izgnancev Slovenije in 
častna občanka Občine Škocjan Ivica Žnidaršič, prvoborec Stanko Kušljan 
in general Lado Kocjan. Proslave so se udeležili tudi predsedniki in člani 
krajevnih in občinskih organizacij ZZB Škocjan, Šentjernej, Otočec, Novo 
mesto, Tržišče, Straža, Šmarješke Toplice, člani 1. spominskega dolenjskega 
partizanskega bataljona in drugi.
  Po proslavi smo položili cvetje na spomenik padlemu partizanu Jošku Sa-
šku in k spominski plošči v nemških taboriščih umrlim izgnancem, nato pa 
je sledilo družabno srečanje.
Janko Škoporc, predsednik OO ZZB Škocjan
Pivka:
V Občinski organizaciji ZB za vrednote NOB Pivka poudarjamo pomen pra-
znovanja dneva spomina na mrtve, saj je to čas, ko se s hvaležnostjo in pono-
som spominjamo umrlih in padlih za domovino. V dneh pred praznikom po-
ložimo cvetje in po novem ekološke sveče pred vseh 38 spominskih obeležij.
   Na komemoraciji v Dolnji Košani smo se spominu na umrle poklonili 
skupaj z učenci osnovne šole in vrtca. S petjem, recitiranjem in besedami 
smo podoživljali vojne čase. Spomenik je posvečen 81 padlim in umrlim iz 
Košanske doline kot tudi ustreljenim borcem nanoške bitke, domačinom, 
ki so bili ujeti, v Rimu obsojeni na smrt in po mučenju tudi ustreljeni. O 
teh dogodkih je spregovoril podpredsednik organizacije ZB Evgen Primožič.
   Na spominskem shodu pred tremi spomeniki in kostnico v Pivki je pod-
predsednik ZB NOV Slovenije Bojan Pahor opozoril na pomen spominjanja 
in spoštovanja vrednot NOB, kot so svoboda, slovenski jezik in kultura. Prav 
to je bilo vodilo vsem nastopajočim: učencem OŠ Pivka, pevcem MPZ Pivka 
in ŽPZ Rožmarike in recitatorjem.
   Komemoracija na Jurščah je potekala v obnovljenem spominskem parku. 
V tem letu smo ga obnovili s sredstvi občine Pivka za ohranjanje kulturne 
dediščine in deloma s prostovoljnim delom članov ZB. Predsednica občin-
skega odbora ZB Pivka Boža Pečko je poudarila pomen tega parka spomi-
nov, kjer je kar osem spominskih plošč. Posvečene so padlim vaščanom v 
prvi svetovni vojni, ubitim in umrlim vaščanom in talcem. Ganljivo je bilo 
spominjanje na pet umrlih otrok, ki so leta 1948 izgubili življenje med igro 
z nevarno igračo – bombo. V zgodovinskem spominu vasi bodo za vedno os-
tali mejniki: april 1941, ko so fašisti v begunstvo izgnali vse vaščane in vas 
požgali; 28. december 1943, ko so Nemci in domobranci obkolili vas, ubili 
sedem kurirjev, odpeljali osem vaščanov in jih ubili kot talce; in 23. februar 
1944, ko so nemška letala bombardirala vas – požganih je bilo pet hiš, več 
vaščanov je bilo mrtvih in ranjenih.
   Recitatorji in govorniki so se spomnili tudi Karla Destovnika - Kajuha, ki 
je prav tu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Čez Juršče se je kot borec 14. 
divizije pomikal proti Štajerski. Besede na mogočnem spomeniku, ki ga je 
oblikoval akademski kipar Janez Pirnat, opozarjajo na ceno svobode: »Lepo 
je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«
Boža Pečko
Sežana:
Sovjetski vojak iz Kazahstana Kase Sebero, ki se je pridružil partizanskim 
enotam v boju za osvoboditev, je bil 27. decembra 1943 v napadu na ka-
rabinjersko postajo v Divači ranjen. Domačini so ga pripeljali v Gorenje pri 
Divači, kjer je ob negi domačink dva dni pozneje umrl. Domačini so ga z 
vozom ponoči pripeljali na povirsko pokopališče, kjer ga je v strogi tajnosti 
pokopal župnik Jožef Milič. V vseh 76 letih njegov grob ni sameval. Zanj 
skrbijo domačini iz Povirja skupaj s šolarji in borci v zavedanju, da Kase iz 
daljnega Kazahstana nima nikogar, ki bi se mu poklonil in ohranjal njegov 
spomin. Dolga leta je za ta grob skrbel Ludvik Plut. Vse to priča o veličini, 
humanosti, človekoljubnosti in visoki zavesti Povircev.
   Pred tremi leti je njegov grob obiskal kazahstanski veleposlanik v Sloveni-
ji Kairat Saribaj, lani pa so kazahstanske oblasti na Kasejev prenovljeni grob 
položile kapsule z zemljo in raztrosile nekaj zemlje iz Seberove domovine. 
Prireditev pa se je nadaljevala v spoznavanju zgodovinskega, kulturnega in 
gospodarskega razvoja in kulinarike Kazahstana, ki je deveta največja dr-
žava na svetu in šteje 18 milijonov prebivalcev. Dobro sodelovanje so letos 
nadaljevali s koncertom v Kosovelovem domu v Sežani, na katerem se je 
predstavil ansambel Sinovi stepe. Vsi trije govorniki, sežanski župan David 
Škabar, predsednik krajevne skupnosti Povir Franko Uršič in kazahstanski 
veleposlanik Saribaj, so poudarili, da gre za medsebojno spoznavanje kul-
tur, krepitev sodelovanja in prijateljstva dveh narodov. Člani ansambla pa 
so se predstavili na več kot 30 kazahstanskih glasbilih z več kot enournim 
programom in poželi obilen aplavz.
Besedilo in foto: Olga Knez
Draga:
Danes Dragarska dolina
deležna je spomina
na strašna vojna leta,
ki bila so tako prekleta.
To je del pesmi Naj lučka gori, ki jo je prav za to spominsko slovesnost spe-
snil domačin Zdenko Turk. Slovesnost je bila pripravljena v spomin na padle 
borce in žrtvam fašizma omenjene doline in pa v spomin na požig vasic 
Novi Kot in Stari Kot. Zbrali smo se 13. julija ob lepo urejenem spomeniku 
in njegovi okolici v Dragi. Slavnostni govornik je bil Blaž Kavčič, predsednik 
Sveta ZZB Slovenije. Lepo je povezal vso preteklost teh krajev z zdajšnjim 
dogajanjem. Spominu na žrtve je bil prilagojen tudi kulturni program. Zbra-
nih je bilo precej ljudi, tako domačinov kot tudi gostov.
   Taka in podobna srečanja imajo velik pomen. To ni samo obujanje spomina 
na težko preteklost, obenem povezuje in druži ljudi domačega in širšega okolja.
KO ZZB Draga, foto: Vesna Mikolič
Golo:
Na Golem smo pripravili tradicionalno proslavo, posvečeno v čast in spomin 
na vse slovenske partizanske brigade, bataljone in čete, s poudarkom na Lju-
bljanski brigadi, ki je bila ustanovljena prav na tem kraju 10. septembra 1943.
   Dogodek z močnim pridihom prave partizanske proslave je potekal v 
čudovitem vremenu in okolju. Za to so bili zaslužni govorniki in izvajalci 
kulturnega programa in zastavonoše. Pozdravne nagovore so imeli pred-
sednik Društva Odmev Mokrca Jurij Kogej, župan Iga Janez Cimperman in 
župan Ljubljane Zoran Janković. Slavnosti govornik je bil prvi predsednik 
Republike Slovenije Milan Kučan. S svojo navzočnostjo nas je počastila tudi 
njegova žena Štefka. 
   Kulturni program so izvedli Partizanski pevski zbor, Godba ljubljanskih ve-
teranov, Marjetka Popovski in Darko Nikolovski. Program je vodila in pove-
zovala Mojca Poredoš, prisotni pa so bili tudi veterani NOB Valerija Skrinjar 
Tvrz, Vladimir - Slavko Škrinjar, Albin Pibernik, Ivan - Matiček Benedik, Ciril 
Markovič , Vladimir Ganoni, Jože Hartman in drugi. Z nami so bili tudi takrat 
še predsednik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek, predsednica ZZB NOB Ljublja-
ne Julijana Žibert, predstavnica TIGR Bruna Olenik in drugi. Za odlično hrano 
in dobro pijačo so poskrbeli člani PGD Golo z Jožetom Virantom na čelu.
Jurij Kogej, Društvo Odmev Mokrca
Trstelj:
V spomin na prvega padlega partizana Emila Bizjaka - Jurija ter dogodke 
27. in 28. oktobra 1942, ko se je Kraška četa pred premočnimi italijanskimi 
vojaškimi in policijskimi silami umikala s Trstelja proti Mohorinom, Krajevni 
organizaciji ZB NOB Vrtojba in Renče že vrsto let organizirata spominski 
pohod Mohorini–Trstelj. 
   Letošnji, 13. pohod, ki je bil 13. oktobra, se je končal s slovesnostjo ob 
Stjenkovi koči na Trstelju. Slavnostni govornik je bil brigadir Bogdan Bel-
tram, ki je v svojem govoru poleg drugega poudaril pomen partizanskega 
boja za svobodo in priključitev Primorske k matični domovini. Program so 
oblikovali Mešani pevski zbor Ciril Silič iz Vrtojbe in učenci Podružnične 
osnovne šole Vrtojba, slovesen videz pa je prireditvi dalo kar dvanajst pra-
porov. Okoli 150 udeležencev pohoda, gostov in drugih prisotnih je nato 
preživelo prijetno popoldne med druženjem, za kar sta poskrbela dolgole-
tna marljiva organizatorja Radoš Frančeškin in Milan Pahor. 
Miloš Lozič
Vinica, Sinji Vrh:
Člani ZB za vrednote NOB Črnomelj – KO Vinica smo kot vsako leto tudi 
letos s spominsko slovesnostjo v Vinici in na Sinjem Vrhu počastili spomin 
na žrtve, padle in v trpljenju okupatorjevega terorja umrle sokrajane, ki so 
nam z bojem in drugimi načini delovanja zoper okupatorja omogočili, da 
danes živimo v svobodni, samostojni in suvereni državi.
   Obe spominski slovesnosti so s kulturnim programom obogatili učenci 
Osnovne šole Vinica, na Sinjem Vrhu pa tudi pevski skupini Polanski odmev 
in Dobra volja je najbolja pod vodstvom Katarine Kapš ter učenki Osnovne 
šole Stari trg ob Kolpi.
   Udeležence slovesnostih je nagovoril župan Občine Črnomelj Andrej 
Kavšek, ki je k obeležjem v obeh krajevnih skupnostih z vklesanimi ime-
ni žrtev okupatorja položil tudi cvetje. Poleg župana Kavška in podžupana 
Občine Črnomelj Čengije ter ZB za vrednote NOB Črnomelj–KO Vinica so 
k spominskemu obeležju na Sinjem Vrhu ob intoniranju žalostinke, ki jo je 
zaigral harmonikar Vlado Lakner, cvetje položili še Violeta Tomič, poslanka 
državnega zbora, v imenu Levice, delegacija ZB za vrednote NOB Kočevje, 
delegacija ZB za vrednote NOB Kočevje – KO Predgrad in ZB za vrednote 
NOB Črnomelj – KO Stari trg ob Kolpi.
Dolenje:
Zveza združenj borcev za vrednote NOB je 29. septembra pripravila spo-
minsko srečanje na kraju, kjer so gestapovci, policisti in raztrganci pobili 
devet domačinov in tri partizane. 
   Do 11. januarja 1944 so na mestu, kjer je zdaj spomenik, v gozdnem pre-
hodu s prevojske na rovsko stran, stale tri hiše: Anderletova, kjer so se pisali 
Kosmatin, Stegnarjeva, po kateri se je zaselek imenoval, in Goleževa. Gole-
ževa ni bila stalno naseljena in so jo partizani, terenci in kurirji uporabljali 
za tako imenovano Bazo 9. Kadar so se v njej sestali, so pri Stegnarju vzeli 
ključ, Stegnarjeva Marička pa je hišo za partizani zgodaj zjutraj pospravila, 
da se ob hajkah komu ne bi zazdelo sumljivo. 
V SLIKI IN BESEDI
november 2019 9
   10. januarja zvečer je bilo na Goleževi domačiji 12 borcev. Ob osmih zvečer 
je začelo pokati. Borci, ki so se umaknili na prevojsko stran, so se rešili, Albin 
Kočar z Rov, Ignac Ves iz Mengša in Franc Zavrl z Vinj, ki so se umikali na 
rovsko stran, pa so padli. Ko je bil boj končan, so se okupatorji spravili na so-
sednji domačiji. Pobili so vse. Nekako je uspelo zbežati le ranjeni Stegnarjevi 
Vidi. Soldateska je ubila njenega moža, svakinjo in dveletnega sina. Pri An-
derletovih so ubili tri otroke, njune starše in staro mater. Od družine je ostal 
samo sin Štefan, ki je živel pri maminih starših v Zagorici. Po koncu morije so 
izropali domačije in zažgali vsa poslopja. Hitro so zagorela, saj so bila krita 
s slamo. Ko so vaščani prišli na pogorišče, so našli samo zoglenela trupla. 
   A kalvarije še ni bilo konec. Nemci niso dovolili niti pogreba niti poko-
pa umrlih na pokopališču. Po večdnevnem moledovanju so le privolili, da 
Kosmatinove in Stegnarjeve pokopljejo na rovskem pokopališču. Oporekali 
pa so jim cerkveni pogreb, čeprav so bili umrli iskreno verni ljudje. Malo to-
lažbe je svojcem prineslo naključje, da je bil na Rovah tisti dan še en pogreb 
in je župnik lahko sočasno pospremil v večnost vse mrtve. Tega pa niso bili 
deležni pobiti partizani. Pokopali so jih v Radomljah za cerkvenim zidom. 
   Ob 75. obletnici dogodka so Franci Gerbec, Mohor Podbevšek in Jaka 
Gerbec poskrbeli, da se je spomin na tragične dogodke zapisal v drobni knji-
žici. Za dostojno in pietetno slovesnost so poskrbeli praporščaki in častna 
enota Zveze slovenskih častnikov Domžale, recitatorki Janka Jerman in Tina 
Jerman ter Moški pevski zbor Radomlje. Venec k spomeniku so položili Marija 
Majhenič v imenu domžalskega in območnega odbora Zveze borcev, Uroš 
Lipovšek v imenu radomeljskega in Simon Kosmatin v imenu domačinov.
Besedilo in foto: Igor Lipovšek
Vrhnika:
Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Zveza policijskih veteranskih društev 
Sever sta pripravili osrednjo slovesnost ob dnevu suverenosti in 28. oble-
tnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Prireditev je bila 25. oktobra 
v športni dvorani pri Osnovni šoli Antona Martina Slomška na Vrhniki. Slav-
nostni govornik je bil dr. Dušan Plut, geograf in pedagog, član nekdanjega 
predsedstva Republike Slovenije.
   V kulturnem programu so nastopili pripovedovalci: Stojan Jaklin, Andrej 
Kos, Tatjana Oblak Milčinski, Pavle Ravnohrib in Matevž Sluga, Policijski 
orkester z dirigentom Tomažem Kmetičem, Benjamin Izmajlov, Manca Iz-
majlova, člani MePZ Mavrica, PZ Mlada mavrica z zborovodkinjo Darinko 
Fabjani, multiinstrumentalist, skladatelj in fotograf Lado Jakša in Plesna 
skupina Medeja. 
   Ob državnem prazniku, dnevu suverenosti, je predsednik Zveze veteranov 
vojne za Slovenijo Ladislav Lipič poslal veterankam in veteranom vojne za 
Slovenijo čestitko in zahvalo: »V oktobru 1991, natančneje 25. oktobra 1991, 
je ob 23.45 slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak jugoslovanske armade, 
takrat že nam tuje vojaške sile. Slovenija je ostala sama s svojimi obrambnimi 
in varnostnimi silami, s Teritorialno obrambo in milico. Na ta dan je Slove-
nija postala suverena država, na katero smo bili in smo še danes ponosni. V 
mesecih, ki so sledili, je naša država postala mednarodno priznana članica 
družine evropskih narodov in polnopravna članica Organizacije združenih na-
rodov. Uresničile so se želje naših prednikov, da bodo nekoč sami ali pa vsaj 
njihovi potomci živeli v svoji lastni in suvereni državi. Prav izraz 'suverenost' 
in 'suvereni' so poudarjali številni pomembni predstavniki Slovenije v svojih 
nastopih ob državnih in drugih praznikih tako doma kot tudi v mednarodnih 
organizacijah in združenjih, katerih polnopravna članica je postala tudi naša 
država. V tem zgodovinskem procesu smo, spoštovane vojne veteranke in voj-
ni veterani vojne za Slovenijo, imeli pomembno vlogo. Z orožjem v roki smo 
se takrat eni najmočnejših armad takratne Evrope uprli brez razmišljanja in 
brez preračunljivosti ter obranili slovenski narod in slovensko državo!
    Ob dnevu suverenosti prejmite čestitke in zahvalo za izborjeno suvere-
nost Republike Slovenije, naše domovine! Naj ne bo nikoli pozabljeno!«
Lado Srečnik, veteran OZVVS Tržič 
Trst, Bazovica:
Krajevna organizacija ZB Kobarid je skupaj z Društvom upokojencev Koba-
rid 9. novembra izvedla izlet v Trst z ogledom Rižarne in Bazovice. V jutra-
njih urah ob odhodu iz Kobarida nas je spremljal dež. Po dobrih dveh urah 
vožnje smo prispeli pred Rižarno kjer nas je sprejel Milan Pahor, zgodo-
vinar, publicist, velik poznavalec Slovencev v Trstu, predsednik Odbora za 
proslavo bazoviških žrtev. Popeljal nas je skozi taborišče smrti Rižarna in 
nam predstavil vso krutost tega taborišča, edinega s krematorijem v Italiji. 
Podrobno smo spoznali trnovo pot zapornikov, njihovo strahovito mučenje, 
poniževanje, preden so jih zažgali v krematoriju. Med njimi je bil tudi naš 
domačin iz Kobarida, narodni heroj Franc Uršič - Joško, čigar fotografijo smo 
videli v muzeju. Njegova celica št. 100 je na velikonočni ponedeljek 7. aprila 
1945 ostala prazna. 
   Leta 1965 je Rižarna pri Sv. Soboti v Trstu postala italijanski spomenik 
narodnega pomena. Po načrtih arhitekta Romana Boica so jo uredili v muzej 
in leta 1975 odprli za oglede. Vanjo prihajajo obiskovalci z vsega sveta.
Izlet v Trstu smo končali pri spomeniku bazoviškim žrtvam na mestu, kjer 
so napisana imena ustreljenih junakov: Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš, Fran 
Marušič in Alojz Valenčič. Milan Pahor nam je orisal usodo teh junakov in 
spregovoril o organizaciji Borba, v kateri so delovali in je pozneje prerasla 
v organizacijo TIGR. Bazoviški junaki so šli v smrt za pravico, svobodo, slo-
venski jezik, za mir in sožitje, česar pa niso nikoli doživeli. Pri spomeniku 
smo položili cvetje, se zahvalili in poslovili od našega prijetnega sogovor-
nika. Ko se je že spustil mrak, smo se polni vtisov in novih spoznanj vrnili 
v Kobarid.
Vojko Hobič
Ljubljana: 
»Postoj, kdor mimo greš,« verz Otona Župančiča, vklesan na spomeniku 24 
talcev, nas vsak dan znova spominja in opominja na umor 24 rodoljubov, 
meščanov Ljubljane, ki so 13. oktobra 1942 padli pod streli fašističnih oku-
patorjev. Vsako leto znova pa se pri spomeniku ob 13. oktobru zbiramo Lju-
bljančani vseh generacij in se poklonimo spominu na padle.
   Združenje borcev za vrednote NOB Ljubljana Center je v sodelovanju s če-
trtno skupnostjo Center ob njenem dnevu, 13. oktobru, tudi letos pripravilo 
spominsko slovesnost. Najprej so delegacije Združenja borcev za vrednote 
NOB Ljubljana Center in KO 24 talcev, Mestne občine Ljubljana in Socialnih 
demokratov Ljubljana ob vojaških časteh k spomeniku položile vence, nato 
pa smo na vrtu Doma upokojencev Center na Poljanah padle počastili s kul-
turno slovesnostjo. Na njej so sodelovali dijaki Gimnazije Poljane z recita-
lom pesmi partizanke Malke Prijanič in partizana Črta ter dveh pesmi Vide 
Brestove in naš zvesti Partizanski pevski zbor. Dr. Zdenko Čepič, zgodovinar, 
upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino, je v svojem nago-
voru ob besedah spomina in opomina spregovoril o svojih razmišljanjih in 
znanstvenih dognanjih o drugi svetovni vojni s poudarkom na kolaboraciji 
in njenih žrtvah.
Meta Verbič 
Štore:
Osnovna šola Štore vsako leto pripravi komemoracijo ob dnevu spomina na 
mrtve. Na pročelju šole je spominska plošča, na kateri je zapisanih petdeset 
občanov Štor z okolico, ki so padli v partizanih, umrli v koncentracijskih 
taboriščih ali pod streli okupatorja v zaporih in bili obešeni v Stranicah pri 
Frankolovem. Vodstvo šole je pripravilo lep kulturni program s partizanski-
mi pesmimi, ki so jih deklamirali in zapeli otroci.
   Predstavniki borčevske, častniške in veteranske organizacije se ob tem 
dogodku žrtvam padlih v času NOB poklonimo s prapori. Vedno se nam 
hvaležno pridružijo tudi pripadniki Slovenske vojske iz Vojašnice Franca 
Rozmana - Staneta v Celju. Še posebno smo ponosni na našega člana ZZB 
za vrednote NOB Štore Ivana Grobelnika - Iva, ki je v stotem letu starosti in 
ponosno stoji skupaj s praporščaki. Je še edini živeči od šestih partizanov, 
ki so v noči s 14. na 15. december leta 1944 osvobodili 127 zapornikov iz 
celjskega Starega piskra. Letos je postal tudi častni meščan občine Celje. 
Vedno se rad udeleži vseh praznovanj in tovariških srečanj, ki jih priredimo 
člani domoljubnih organizacij v Štorah.
Srečko Križanec, predsednik častniške in veteranske organizacije Štore
Loke:
Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Kisovec - Loke vsako leto v sode-
lovanju z občino Zagorje ob Savi in Združenjem za vrednote NOB Zagorje 
ob Savi pripravi komemoracijo v spomin na tiste, ki so za svobodo dali svoje 
mlado življenje. Ob prisotnosti številnih krajank in krajanov sta cvetje pred 
osrednji spomenik na Lokah položila Matjaž Švagan, župan občine Zagorje, 
in predsednik Združenja za vrednote NOB Zagorje Miloš Prosenc.  Zbrane je 
nagovoril predsednik krajevne skupnosti Marjan Kovač in se priklonil vsem 
106 žrtvam našega kraja, katerih imena so na tem osrednjem spomeniku. 
Poudaril je, da moramo biti ponosni, da so v nenavadnih okoliščinah našli 
toliko poguma in moči ter se organizirano uprli okupatorju, zavestno dali 
svoje življenje in tako pripomogli, da danes govorimo slovensko. Obe-
ležje naj nas vedno spominja na takratne dogodke, ki naj se ne bi nikoli 
več ponovili. Govornik je omenil pomen ohranjanja zgodovine, predvsem 
prenašanje resnične zgodovine na mlajše generacije. Spreminjanje zgo-
dovinskih dejstev je sprevrženo dejanje, ki nikoli ne bo pripeljalo do tako 
opevane sprave. 
   V kulturnem programu so sodelovali Pihalni orkester SVEA Zagorje, Ru-
darski pevski zbor Loški glas, recitatorji in mentorji Podružnične šole na-
rodnega heroja Toneta Okrogarja iz Kisovca, praporščaki vseh veteranskih 
organizacij iz Zasavja in Gasilskega društva Loke ter praporščaki Krajevnih 
organizacij ZB Združenja za vrednote NOB Zagorje. Med množico prisotnih 
je bil tudi minister za javno upravo Republike Slovenije Rudi Medved. 
Besedilo in foto: Janez Krznar
Laze:
24. oktobra je minilo 76 let, ko je skupina domačih belogardistov izvršila te-
žak vojni zločin nad devetimi vaščani iz vasi Laze, Hreljin in Dol ob Kolpi. 
   V širši nemški ofenzivi, ki je imela po nalogu samega Hitlerja za cilj obkro-
ženje območja Kočevskega roga in uničenja vodstva NOB, so 23. oktobra 
1943 enote 14. SS polka s hrvaškega teritorija prešle preko reke Kolpe v več 
vasi na območju Poljanske doline ob Kolpi. V akciji se jim je v vasi Podgrad 
priključila manjša skupina domačih belogardistov, ki so se po kapitulaciji 
fašistične Italije skrivali v bližnjem gozdu in pri posameznih vaščanih iskali 
hrano.  Pozneje je bilo ugotovljeno, da so teden dni pred prihodom Nem-
cev na območje Poljanske doline pripravili seznam domačinov v vaseh 
Laze, Hreljin in Dol, ki na bi jih umorili, ko pridejo Nemci. Na seznamu so 
bili tisti domoljubi, ki so se zamerili belogardistom. Tako so bili 24. okto-
bra 1943 umorjeni v vasi Laze bratje Jože, Vili in Emil Kobe, Jože Rauh in 
Mirko Gorjup, iz vasi Hreljin Peter Kapš in iz vasi Dol Jurij Prebilič, Viljem 
Šauer in Pavel Kraškovič.
   Jožeta Kobeta in Petra Kapša so predhodno mučili in ubili z bajoneti, Jo-
žetu Kobetu so z bajonetom vrezovali zvezdo preko klobuka na glavi, Petra 
Kapša so mučili v prisotnosti njegovega petletnega sina Petra.
   Dogodek je širše opisan v mojem zapisu v reviji Borec (2011, str. 75–104) 
in v moji knjigi Poljanska dolina ob Kolpi (Zbornik 2, 2017).
Straža:
Zaselek Straža je čudovito urejena vasica v občini Štore. Obdana je z izje-
mno lepo negovanimi vinogradi in skrbno urejenimi kmetijami, njeni pre-
bivalci pa so prijazni in gostoljubni. Tam je tudi zibelka vinogradniškega 
društva Polič. Svojo gostoljubnost in kulinarične dobrote so nam predsta-
vili ob praznovanju 10-letnice Športno-kulturnega društva Straža 21. sep-
tembra 2019. Ta dan je bil še posebno prazničen, saj so odkrili spominsko 
ploščo v čast legendarni XIV. diviziji, ki je del svoje dolge, težke in krvave 
poti 14. februarja 1944 prehodila natanko na tem mestu. Sodelovali smo s 
prapori domoljubnih organizacij občine Štore. V veliko čast si vsekakor lah-
ko štejemo, da so spominsko ploščo odkrili trije udeleženci NOB:
  Avguština Lukač, ki je kot mlada partizanka sodelovala na pohodu divizije, 
Ivan Gradišnik, ki je divizijo tiste noči uspešno vodil po tej poti, in 99-letni 
Ivan Grobelnik - Ivo, ki je bil eden izmed šestih osvoboditeljev zapornikov 
iz Starega piskra leta 1944.
  V Štorah smo ponosni na posamezne dogodke iz časa NOB, zato negujemo 
te vrednote ter se jih ob obletnicah vedno spominjamo in jih simbolično 
zaznamujemo. Gre za prehod XIV. divizije skozi našo občino, ustanovitev 1. 
celjske partizanske čete, spominske slovesnosti na partizanskih grobovih 
ob dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom in ob spominu na mrtve.
   S svojo udeležbo podpiramo tudi delovanje celjske ZZB za vrednote NOB. 
Poleg dogodkov v Starem piskru je izjemno velik in pomemben dogodek 
odhod 120 pečovniških rudarjev 16. septembra 1944 v partizane.
Srečko Križanec, Štore
Učna ura zgodovine pri spomeniku bazoviškim junakom (Foto: J. Alič)
Septembra 2017 je bilo postavljeno v vasi Laze spominsko obeležje
november 201910
Sostro:
Na novem pokopališču v Sostrem so se 24. oktobra krajani četrtne skupnosti Sostro in va-
bljeni gostje zbrali na žalni slovesnosti  ob prenosa spominske plošče žrtvam NOB (padlim 
borcem, talcem, internirancem, ubitim aktivistom) s pročelja Aličeve hiše na Sostrski 25 na 
današnje mesto na obzidju novega pokopališča. 
   V kulturnem programu so sodelovali učenci Osnovne šole Sostro pod vodstvom učiteljice 
glasbe Lilijane Stepic, pesnica Metka Jančec Osojnik in učenka Glasbene šole Moste - Polje 
Živa Merc. V imenu svojcev žrtev je spregovorila Edita Alič in nas spomnila na tragično 
zgodbo svoje družine.
   Slavnostna govornica, predsednica Združenja zveze borcev za vrednote NOB Moste - Po-
lje, je poudarila zgodovinski pomen narodnoosvobodilnega boja, izjemno junaštvo v času 
okupacije, bolečino kolaboracije in izdaje ter dolžnost sodobnikov, da ne dopustimo spre-
minjanja zgodovine.
   Povezovalka slovesnosti Mija Marija Kocjančič, predsednica KOZB Zadvor - Sostro, je po-
udarila pogum, trdoživost in zmago nad trpljenjem našega naroda. Spomnila je na vojne 
strahote, ki prizadenejo prav vse ljudi razen oblastnikov, vojnih hujskačev in dobičkarjev. 
Zato smo dolžni vsi vse narediti za mir. In ne pozabimo napisa na plošči: »Iz vaše krvi sko-
vana svoboda – večna vam slava iz roda v rod.«
Mija Marija Kocjančič, foto: Brane Svetina
V SLIKI IN BESEDI
PREJELI SMO – Zločini okupatorjev
Frankolovski zločin 
Letos sem se udeležila prireditve v spomin na sto frankolovskih žrtev, 
obešenih 12. februarja 1945 na Stranicah. Slavnostni govornik je bil 
predsednik vlade Slovenije Marjan Šarec, ki je med drugim poudaril 
domoljubje in medsebojno pomoč človeka človeku. 
   V manjšem grobu v Stranicah je pokopanih 40 talcev, med njimi moj 
brat Stanko, ki so ga Nemci zajeli v Rožni dolini pri Šmartnem. Tu je bila 
zidanica in v njej kurirska postaja TV-30, kjer so si kurirji izmenjavali 
zaupno pošto in počivali. Neko decembrsko noč leta 1944 so kurirji v 
zidanico pripeljali civilista Slovenca z namenom, da ga po kurirski poti 
predajo 13. Bračičevi brigadi, ki se je v tistem času zadrževala na konji-
škem območju blizu Špitaliča. 
   Med počitkom v Rožni dolini je omenjeni mobiliziranec pobegnil in 
kurirje izdal celjskim gestapovcem. Kmalu zatem je skupina nemških 
vojakov obkolila kurirsko postajo v Rožni dolini. Nekaj kurirjev je po-
begnilo, mojemu bratu pa ni uspelo. Po odskoku iz zidanice so ga nem-
ški vojaki zajeli, zidanico pa zažgali. Zvezanega in pretepenega brata 
so odvedli proti Celju v Stari pisker. Mami Elizabeti je poslal prošnjo, 
da mu prinese sveže perilo in nekaj za pod zob. Usodnega 12. februarja 
mu je mama v hudem mrazu želela oddati paket, a ga paznik ni spre-
jel, češ da jetnike premeščajo. Vrnila se je – in na Frankolovem prečita 
rdeči razglas »Obešanje 100 talcev«, med temi pod številko 66 prebere 
ime svojega ljubljenega sina Stanka. S kakšnimi občutki je to vest po-
vedala domačim, je vredno razmišljati. 
Marjanca Gorenšek Lakota
AKTUALNO – Poveličevanje nacizma
OGORČENJE – Izjava ZZB NOB Slovenije
DOGODKI
Ob obletnici mednarodnega dneva 
boja proti fašizmu in antisemitiz-
mu, ki ga obeležujemo 9. novem-
bra, Slovenija v OZN znova ni pod-
prla resolucije proti poveličevanju 
nacizma. Proti resoluciji, ki jo je 
predlagala Rusija, sta bili le ZDA 
in Ukrajina. Vzdržale so se vse 
članice Evropske unije in Kanada 
ter Avstralija. Izrael je Resolucijo 
podprl.
   ZZB NOB Slovenije, ki ima okoli 
40.000 članov, je izjemno nezado-
voljna s stališči slovenke države, ki 
ni podprla Resolucije OZN proti po-
veličevanju nacizma! Resolucija je 
bila kljub vsemu sprejeta 8. novem-
bra 2019 s podporo 121 članic OZN. 
»To, kar se zdaj dogaja, je izjemno 
škodljivo. Zasedamo v državnem 
zboru, ob katerem je grobnica tako 
imenovanih narodnih herojev. Mo-
goče je tam kakšna izjema, toda 
tam je grobnica množičnih moril-
cev, ki bi bili v normalni državi dru-
gače obravnavani in obsojeni zara-
di težkih zločinov, ki so danes slo-
venski javnosti znani,« je kot eno 
izmed nalog, »ki jo moramo nare-
diti, da nam bo v Sloveniji bolje«, 
omenil predsednik SDS in posla-
nec DZ RS, Janez Janša na 9. Kre-
kovem večeru 15. novembra 2019.
   ZZB izraža svoje ogorčenje in 
protestira ob tej izjavi Janeza Jan-
še, s katero grobo žali spomin na 
NOB slovenskega naroda, borce 
slovenskih partizanskih enot in nji-
hove poveljnike. V grobnici ob Dr-
žavnem zboru so pokopani parti-
zanski narodni heroji, ki so se med 
drugo svetovno vojno tudi kot pri-
padniki zavezniške protifašistične 
koalicije bojevali proti fašističnim 
in nacističnim okupatorjem in 
Novi slovenski partizanski film Pre-
boj, delo režiserja Dejana Baboska, 
si je v dobrih treh tednih ogleda-
lo več kot 12.000 ljudi. Projekcije 
po Sloveniji še vedno potekajo, za 
ogled filma pa se zanimajo tudi v 
zamejstvu v Italiji in Avstriji ter na 
Hrvaškem. Predsednik ZZB NOB 
Slovenije Marijan Križman je 5. no-
vembra v prostorih Zveze borcev v 
Ljubljani pripravil sprejem za še ži-
veče borce bitke na Menini planini 
marca 1945, Franca Severja - Fran-
to, Valerijo Skrinjar Tvrz, Jožeta 
Strnišo, Rudolfa Pfeifferja in Fran-
cija Bero, in za ustvarjalce filma. 
Slovenija ni podprla resolucije 
Grobnica herojev
Sprejem za ustvarjalce filma Preboj
Kot da slovenska država pozablja, 
da je bila na strani zmagovalcev 
v drugi svetovni vojni, katere 75. 
obletnico konca oziroma osvobodi-
tve bomo praznovali prihodnje leto.
   Omenjena resolucija se z manj-
šimi spremembami sprejema že 
več let, Slovenija ni glasovala prvič 
proti njej. Slovenska diplomacija 
je zapisala, da je besedilo  neurav-
noteženo in selektivno, resolucijo 
pa so kritizirali tudi zato, ker »ne 
obravnava vseh ključnih oblik ra-
sističnih in totalitarnih ideologij na 
enak način«. Zanimivo je, da reso-
lucija prepoveduje tudi vsakršne 
neonacistične shode, obenem pa 
ne obsoja na primer komunizma ali 
skupnim sovražnikom, osvobodili 
svojo domovino, nam priborili Pri-
morsko in postavili temelje sloven-
ski državi. Sramotno je, da nekate-
ri politiki ne zmorejo več drugega 
kot zlivanja gnojnice po lastni zgo-
dovini in poniževanja partizanskih 
borcev, ki jim ves svet priznava, da 
so v boju proti fašizmu in nacizmu 
dali svoj častni prispevek, več, kot 
se je od Slovencev pričakovalo. 
Sprašujemo se, ali bi Janez Janša 
kaj takega izjavil tudi ob prisotno-
rdeče zvezde. Za številne evropske 
države je očitno boleča zato, ker 
obsoja kolaboriranje in opraviče-
vanje nekaterih kolaborantov, ki so 
jih evropske države v svoji reviziji 
zgodovine znova povzdignile med 
nacionalne heroje.
 Resolucija obsoja vse oblike 
povzdigovanja kolaborantov s faši-
stičnimi režimi, tudi enačenje teh z 
nacionalnimi osvobodilnimi gibanji.
   Članice OZN glasujejo o resolu-
ciji »Boj proti poveličevanju naciz-
ma, neonacizma in drugih praks, ki 
prispevajo k spodbujanju sodobnih 
oblik rasizma, rasne diskrimina-
cije, ksenofobije in sorodnih oblik 
nestrpnosti« že od leta 2005.
sti ameriških, britanskih, franco-
skih ali ruskih veleposlanikov in 
vojaških atašejev. Najbolj nizkotno 
pri njegovi izjavi pa je, da se rav-
no tisti, ki imajo sicer polna usta 
»sprave« in »pietete« do umrlih, 
zdaj znašajo nad mrtvimi junaki v 
grobnici in jih zlorabljajo za svoje 
zdajšnje politične namene.
Marijan Križman, 
predsednik ZZB NOB Slovenije
Ljubljana, 22. novembra 2019
Vsem se je zahvalil za prizadevno 
in tovariško sodelovanje v projektu 
filma Preboj, s katerim Zveza zdru-
ženj borcev za vrednote NOB Slo-
venije na mlajše generacije prenaša 
sporočilnost vrednot narodnoosvo-
bodilnega boja. Posebna priznanja 
so prejeli režiser Dejan Babosek, 
Jernej Brajer in KZD Triglav ter 
igralci petih glavnih likov, Domen 
Valič, Ana Špik, Jernej Gašperin, 
Lovro Zafred in Denys Bilash. Zah-
valo sta prejela tudi prostovoljna 
sodelavka projekta za odnose z jav-
nostjo Simona Pirnat Skeledžija in 
družba FIVIA, ki skrbi za distribu-
cijo filma.
november 2019 11
IMELI SMO LJUDI
dr. Marko Vrhunec 
(1922–2019)
Na Plečnikovih Žalah v Ljubljani 
smo se 13. novembra poslovili od 
dr. Marka Vrhunca. Za seboj je pus-
til globoko sled svojega dela in vre-
dnot, ki jih je gojil in udejanjal na 
različnih področjih. 
   Marko Vrhunec se je očetu Vin-
ku in mami Boži rodil 27. julija 1922 
v Ljubljani. Po osnovni šoli je obi-
skoval klasično gimnazijo in jo leta 
1941 končal. Vpisal se je na pravno 
fakulteto, vendar jo je zaradi zahtev 
italijanskih okupatorjev, da se mora 
vpisati v študentsko fašistično or-
ganizacijo, zapustil. Ko je bila 27. 
aprila 1941 ustanovljena OF, se ji 
je pridružil in bil kmalu aretiran za-
radi širjenja in lepljenja letakov. V 
njegovi rojstni hiši je okupator za-
radi suma, da se v hiši nekaj dogaja, 
opravil 23 hišnih preiskav. V hiši so 
imeli skrivni bunker, v katerem so 
se skrivali aktivisti OF, delovala je 
tajna radijska postaja, bilo je skri-
vališče ilegalne literature: Ljudske 
pravice, Slovenskega poročevalca, 
ilegalnih brošur in drugega materi-
ala, ki ga okupator nikoli ni odkril. 
Marko je do svojega odhoda v par-
tizane 8. septembra 1943 ilegalno 
delal v Ljubljani. 
   V Ljubljanski brigadi je Marko 
Vrhunec opravljal različne vojaške 
naloge in postal njen politični komi-
sar. Ljubljanska pokrajina, Notranj-
ska in Dolenjska ter hrvaški Gorski 
kotar so bila območja, kjer se je 
brigada največ bojevala, matično 
območje pa je bila pokrajina med 
Ljubljano in Kolpo. V skupnih bojih 
leta 1945 je bila Ljubljanska briga-
da, ki je bila sestavni del 7. korpu-
sa, poklicana v napad na obrambno 
črto pred Ljubljano: Sava, Sostro, 
Orle, Lavrica, Babna Gorica, Log 
pri Brezovici, Horjul, Vrzdenec. Na 
tej črti so nemške in domobranske 
sile branile svojo odstopnico proti 
Koroški. 7. in 8. maja je te obramb-
ne položaje napadel ves 7. korpus, 
Ljubljanska brigada pa je napadla 
na odseku Sela–Orle. Po ocenah 
borcev naj bi bil sovražnikov topni-
ški ogenj najhujši, kar jih je briga-
da doživela na svoji bojni poti. Čez 
Karlovški most je brigada 9. maja v 
jutranjih urah med prvimi enotami 
vkorakala v mesto in prišla v sre-
dišče mesta pred Magistrat, kjer je 
postavila svojo bojno zastavo. Mar-
ko Vrhunec je kot major partizan-
ske vojske vodil njene boje za osvo-
boditev Ljubljane.
   Po vojni je Marko nadaljeval štu-
dij na pravni fakulteti in leta 1952 
diplomiral. Ker se je v Jugoslaviji 
pripravljala gospodarska reforma, 
so v zveznih organih potrebovali 
takšne strokovnjake, kot je bil Mar-
ko. Bil je premeščen v Beograd. V 
letih od 1967 do 1973 je bil eko-
nomski svetovalec in namestnik ge-
neralnega sekretarja predsednika 
SFRJ Josipa Broza-Tita, tri leta pa 
je bil šef  njegovega kabineta. Leta 
Mihael Kleč 
(1929–2019)
7. novembra 2019 je naš oče, mož, 
dedek in pradedek v krogu svo-
jih najdražjih za vedno zaspal. 14. 
maja letos je dopolnil 90 let, 7. fe-
bruarja smo v krogu družine pra-
znovali njegovih 60 let zakona z 
ženo Zvonko in avgusta še 60 let 
njune starejše hčere Bojane. Vse do 
takrat se je zelo dobro držal, bil v 
umu bister in je še vedno opravljal 
osnovne potrebe. Kot da je čakal le 
na te obletnice! V začetku oktobra 
so se začele zdravstvene težave, 
sledila sta zdravljenje v bolnišnici 
in nega doma, kjer je tudi umrl.
   Mihael Kleč se je rodil 14. maja 
1929 v Grahovem ob Bači, vasici v 
Baški grapi, ki jo je imel neizmer-
no rad do konca svojega življenja. 
Rodil se je dvajsetletni Mariji Rink 
kot nezakonski otrok, to ga je za 
vedno zaznamovalo. Pozneje se 
je njegova mama poročila, njegov 
očim ga je posvojil in tako je dobil 
svoj priimek Kleč. Kljub krivicam, 
ki so se mu zaradi njegove usode 
dogajale v zgodnjem otroštvu, je 
znal premagovati vse ovire. Že zelo 
Alojzija Škerbec
(1922–2019)
Na šentjernejskem pokopališču 
smo se 20. avgusta poslovili od naj-
starejše članice krajevne organiza-
cije borcev za vrednote NOB Šen-
tjernej, tovarišice Alojzije Škerbec. 
   Rodila se je 20. junija leta 1922 
v številni družini Miklič na Tre-
belnem pri Mokronogu. Zaradi 
težkih socialnih razmer je morala 
že kot šestletni otrok oditi k dru-
gi družini v rejo. Po šoli in mladih 
letih je odšla na Bled, kjer si je 
poiskala službo. Na Bledu je spo-
znala tudi bodočega moža Alojza 
Slavko Čučič
(1923–2019)
Oktober je mesec, ko se v Krajevni 
organizaciji Zveze borcev za vred-
note NOB Vrtojba s pohodom od 
Mohorinov do Trstelja in s krajev-
nim praznikom spominjamo prve-
ga padlega partizana iz Vrtojbe, 
Emila Bizjaka - Jurija. Vrtojbenci in 
Vrtojbenke pa se ne poklonimo le 
spominu na prvega padlega parti-
zana, ampak praznujemo življenj-
ske zgodbe vseh velikih ljudi, ki 
so se uprli za slovenski narod, da 
bi obstal na svoji zemlji in ohranil 
slovensko besedo in končno prišel 
1978 je na Ekonomski fakulteti v 
Ljubljani doktoriral iz ekonomskih 
znanosti. Nato je bil do leta 1982 
veleposlanik SFRJ – šef  misije pri 
ZN v Ženevi. 
   Doma in v tujini so odmevala nje-
gova publicistična dela. Napisal je 
enajst knjig, za svoje delo je prejel 
dvanajst tujih in šest domačih odli-
kovanj. Prejel je tudi listino Zveze 
združenj borcev za vrednote NOB 
Slovenije. Takratni predsednik Zve-
ze Janez Stanovnik je v obrazloži-
tvi zapisal: »ZZB za vrednote NOB 
Slovenije s ponosom podeljuje listi-
no ZZB svojemu zaslužnemu članu 
Sveta ZZB, avtorju številnih knjig iz 
vojnega in povojnega obdobja, par-
tizanskemu borcu in političnemu 
komisarju X. brigade – Ljubljanske, 
ki je osvobajala glavno mesto Lju-
bljano, veleposlaniku pri OZN in 
dolgoletnemu šefu kabineta Josipa 
Broza - Tita. Zveza združenj borcev 
za vrednote NOB si šteje v posebno 
čast, da se je prof. dr. Marko Vrhu-
nec ves čas njenega obstoja udele-
ževal njenih dejavnosti in s števil-
nimi monografijami, publicistično 
in siceršnjo dejavnostjo močno pri-
speval k ohranjanju vrednot in us-
pehu organizacije.«
   Marko Vrhunec je bil in osta-
ja temeljni kamen v mozaiku vre-
dnot partizanskega boja in miru, ki 
ga je gradil s tovarištvom, huma-
nostjo, solidarnostjo, domoljubjem 
in vsem, kar ga je naredilo člove-
ka z veliko začetnico. Bil je častni 
meščan mesta Ljubljana in tudi to 
funkcijo je dostojanstveno opravljal 
do konca svojega življenja.
Marijan Križman, 
predsednik ZZB NOB Slovenije
zgodaj je pokazal svojo pripadnost 
slovenskemu narodu. V italijanski 
šoli ni dovolil, da bi ga poniževali 
zaradi slovenskega rodu, in je itali-
janskega sošolca, ko ga je ta zmer-
jal z italijanskim izrazom »suženj«, 
preprosto potunkal z glavo v strani-
šče. Seveda je bil za to dejanje kaz-
novan, a ta občutljivost za krivice 
ga je spremljala do konca življenja. 
Najbolj je bil navezan na svojega 
strica Slavka, ki je bil le leto starej-
ši od njega, zato sta drug drugega 
vedno dojemala, kot da sta brata. 
Dokončno ju je za vedno povezal 
njun skupni odhod v taborišče Bu-
chenwald leta 1944, kjer je bil Mi-
hael najmlajši slovenski taborišč-
nik. Na srečo sta Slavko in Mihael 
preživela in se vrnila domov, prav 
tako Marija, Mihaelova mama, ni 
pa preživel njegov očim. 
   Po končani vojni je Mihael kon-
čal gimnazijo, se zaposlil pri Ljud-
ski milici, nekaj časa je služboval 
na Tolminskem, potem v Ljubljani, 
dokler ga niso premestili v Logatec, 
kjer je bil komandir milice in tudi 
predsednik komisije za opravljanje 
izpitov za voznike motorjev in avto-
mobilov. Svojo bodočo ženo Zvon-
ko je spoznal prav pri njenem opra-
vljanju izpita za motor. 7. februarja 
1959 sta se poročila kljub grožnjam 
oblasti, saj je bila Zvonka iz zelo 
verne kmečke družine. Grožnje ga 
niso ustavile, poročil se je in z ženo 
ustvaril družino z dvema hčerama, 
Bojano in Ksenijo, s katerima je bil 
do svoje smrti zelo tesno povezan 
in ju je imel neizmerno rad. Njima 
in ženi je ob težkih preizkušnjah 
vedno stal ob strani.
   V svojem življenju je poleg služ-
bovanja v Ljudski milici služboval 
tudi na občini Logatec, po končani 
višji pravni šoli ob delu pa je bil ne-
kaj let zaposlen v KLI-ju v Logatcu. 
Upokojitev pa dočakal v Valkarto-
nu v Logatcu. Ves čas je bil aktiven 
član ZZB Logatec in član Lovske 
zveze Logatec. Nikoli ni izgubil sti-
kov s svojimi tovariši iz taborišča 
Buchenwald in z njimi se je vrsto let 
v aprilu udeleževal spominskih slo-
vesnosti ob osvoboditvi taborišča. 
Bojana Levinger, njegova hči 
Škerbca. Iz njunega prijateljeva-
nja se je razvila ljubezen, ki sta jo 
kronala s poroko leta 1940. Lojze 
je Alojzijo pripeljal v Šentjernej, 
kjer se jima je naslednje leto rodil 
sin Franci. 
   V tem letu se je začela druga 
svetovna vojna. Lojze se je kma-
lu odzval klicu domovine in se 
leta 1942 pridružil partizanom. 
Do konca vojne je ostal v Gub-
čevi brigadi kot borec in pozneje 
kot komandant bataljona. Alojzijo 
pa je zaradi tega bela garda zaprla 
in skupaj s še ne enoletnim sinom 
Francijem deportirala v italijansko 
taborišče Gonars, kjer je preživlja-
la težke čase. Po kapitulaciji Itali-
je se je s sinom vrnila v Ljubljano, 
tam je dočakala končno osvobodi-
tev. Mož Lojze je po osvoboditvi 
ostal v vojaški službi. Leta 1946 je 
Alojzija povila še drugega otroka, 
hčer Bredo. Družina se je leta 1947 
preselila v Srbijo, najprej v Niš, po-
tem pa v Kragujevac. Tu je povila 
še drugo hčer, Nado. Leta 1955 se 
je mož upokojil kot oficir JLA s či-
nom majorja. S tem je napočil čas, 
da se družina dokončno ustali v 
domačem Šentjerneju. Alojzija se 
je zaposlila v tovarni Iskra, kjer je 
dočakala upokojitev. 
   Kot mlada upokojenka se je kma-
lu vključila v društvo upokojencev, 
kjer je sodelovala v raznih dejav-
nostih. Med drugim je bila članica 
skupine Kristali, veliko je sodelo-
vala v organizaciji Rdečega križa. 
Zelo zgodaj se je vključila tudi v 
tedanjo organizacijo ZB Šentjernej 
ter se vse do svoje smrti udeleže-
vala proslav in spominskih srečanj. 
Kot najstarejšo članico organizacije 
so jo člani obiskali ob njenem 97. 
rojstnem dnevu. Vseh se je zelo 
razveselila, še posebno soseda, sto-
letnika Stanka Kušljana. Nekaj dni 
po visokem jubileju so jo po nesreč-
nem padcu odpeljali na zdravljenje 
v novomeško bolnišnico, od koder 
pa se žal ni več vrnila. To je bil njen 
zadnji boj.
OO borcev za vrednote NOB Mo-
kronog - Trebelno in KO borcev za 
vrednote NOB Šentjernej 
do svoje tako težko priborjene pri-
čakovane države Slovenije.
   28. oktobra 1923 se je v Vrtojbi ro-
dil Slavko Čučič, ki se je zavedal, da 
suženjstvo ni življenje, da je življe-
nje samo svoboda. Osnovno šolo je 
obiskoval v domačem kraju, seveda 
pod taktirko italijanskega učiteljske-
ga kadra, do katerega je kot pač vsi 
Primorci že kot otrok čutil odpor. 
Zato ni naključje, da se je ta naro-
dna zavest, ki je bila tako prisotna 
med našimi ljudmi, izostrila, ko se 
je v decembru leta 1941 organiziral 
odbor OF v Vrtojbi. Vanj se je ta-
koj vključil Slavko in sodeloval v ne-
varnih akcijah, ki jih je Osvobodilna 
fronta organizirala na mestnem ob-
močju Gorice. Njegova pot aktivista 
od oktobra 1942 dalje, zatem pa pot 
borca je bila nevarna, odgovorna in 
izredno naporna, saj je v večini bitk 
sodeloval kot mitraljezec.
   Skromnost in odločnost sta os-
tali njegovi vrlini tudi po vojni, saj 
je delo, ki mu je bilo zaupano, op-
ravljal vestno in dobro kot vzdrže-
valec v šempetrski bolnišnici, pa 
tudi pri graditvi novega Kopra.
   Tudi Slavko v zasluženem poko-
ju nikakor ni mogel mirovati. Kljub 
svojim častitim letom smo ga še 
vedno našli med trtami v njegovi 
ogradi in pri pretakanju vina, ki ga 
je ponudil vsakemu obiskovalcu in 
tudi mi smo ga bili bogato deležni 
na naših izletih in prireditvah.
   Z veliko energije je sodeloval 
pri popularizaciji vrednot NOB 
med članstvom in krajani, zato si 
nismo mogli zamisliti proslave ali 
drugih partizanskih prireditev na 
Goriškem, na katerih ne bi srečali 
Slavka kot častnega nosilca prapo-
ra Brigade Simona Gregorčiča. To 
nalogo je dolga leta opravljal z vso 
predanostjo.
   Slavko Čučič - Kosec je bil no-
silec različnih odlikovanj in medalj 
ter dobitnik priznanj in plaket. Bil je 
dolgoletni predsednik naše krajev-
ne organizacije Zveze borcev Vr-
tojba in nazadnje tudi njen častni 
predsednik.
   Morda ni naključje, da nas je prav 
v mesecu, ko se borcev in bork 
spominjamo s ponosom in spo-
štovanjem, da so zmogli to veliko 
žrtev in so v tragičnih dogodkih na 
oltar domovine položili svoje življe-
nje, zapustil tudi prvoborec Slavko 
Čučič - Kosec. Umrl je 10. oktobra 
2019 v 96. letu starosti.
Istvan Frančeškin
VABILA
Slovesnost na Goreljku
Združenje ZB za vrednote NOB Radovljica 
in Odbor Prešernove brigade pripravljata 
v soboto, 7. decembra 2019, ob 11. uri 
spominsko slovesnost ob 76. obletnici 
boja III. bataljona Prešernove brigade. 
Slovesnost bo na kraju boja – pri spome-
niku na Goreljku v bližini hotela na Pok-
ljuki. Slavnostni govornik bo Luka Mesec, 
koordinator stranke Levica. 
Praznik 
partizanske pesmi
KUD Serafin vabi na prireditev 11. praznik 
partizanske pesmi, ki bo v soboto, 30. no-
vembra 2019, ob 18. uri v Festivalni dvo-
rani v Ljubljani. Na prireditvi bo nastopilo 
devet pevskih zborov. Častni pokrovitelj 
prireditve je župan mesta Ljubljane Zoran 
Janković. Vstop je prost. 
Slovenija ni podprla resolucije 
november 201912
»Kot vsako leto se 
spominjamo tukaj 
ustreljenih rodo-
ljubov, ki jih je 
italijanski oku-
pator usmrtil iz 
maščevanja za 
smrt svojega pod-
pornika iz vrst Sloven-
cev. Okupator je v letu 1942 streljal talce 
kot maščevanje za delovanje slovenskega 
osvobodilnega gibanja. Največ ustrelitev je 
bilo izvršenih v gramozni jami v bližini lju-
bljanskega pokopališča pri Sv. križu oziro-
ma na Žalah. Ustrelitev zaprtih rodoljubov 
kot maščevanje za smrt Marka Natlačena 
je bila poleg prvega streljanja talcev konec 
aprila 1942 pri Radohovi vasi edina, ko 
so talce ustrelili na kraju, kjer se je zgodil 
napad na italijanskega okupatorja, v tem 
primeru pa na njihovega kolaboranta. Po-
leg tega je bila to najmnožičnejša ustrelitev 
talcev, ki jo je v drugi svetovni vojni pri nas 
izvedel italijanski okupator. 
---
Ob spominu na žrtve – nanje ne gre poza-
biti, zaradi njih smo se zbrali, da počasti-
mo spomin nanje – pa ne gre pozabiti raz-
loga zanje. Često sicer obujamo spomine 
na posledice vojne, npr. na žrtve, pri tem pa 
pozabljamo na vzrok zanje. Ta je bil vojna, 
v konkretnem primeru 24 ustreljenih tukaj 
pa kolaboracija. Talce, ki so bili ustreljeni, 
ubiti, ker so se uprli okupatorju ali so od-
por proti njemu odobravali in ga podpirali, 
je v tej ulici resda ubil okupator, vendar iz 
maščevanja za smrt njegovega kolaboran-
ta. Večina talcev, ki jih je ustrelil italijanski 
okupator, je bila ustreljena kot povračilo za 
smrt kakšnega kolaboranta. 
   Tukaj ustreljeni so bili žrtve kolaboracije 
oziroma žrtve zaradi smrti enega najzna-
čilnejših slovenskih kolaborantov. Ta je bil 
nekdanji ban Dravske banovine, 'jugoslo-
vanske' Slovenije, Marko Natlačen, prvi 
slovenski kolaborant.«
»Na začetku bi rad po-
vedal nekaj besed o 
narodnem heroju 
Marku Redelon-
ghiju. O akciji 
Marka Redelon-
ghija, domoljuba 
in zavednega bene-
škega Slovenca, ki je 
s svojim vojaškim delovanjem Nemcem v 
Nadiških dolinah in Furlaniji med drugo 
svetovno vojno povzročal nemalo preg-
lavic. Še posebno odmevna je bila akcija 
njegove enote, ko so krenili iz Plazi pri Bre-
ginju in ponoči 13. aprila 1944 napadli 
letališče Belvedere. Uničili so devet letal, 
tovornjake, skladišča in onesposobili po-
sadko letališča. Letos je minilo 75 let od 
tega napada in tudi 75 let, ko si je Marko, 
zato da ne bi prišel v roke Nemcem, vzel 
življenje ob spopadu za Breginjem. Akci-
ja na letališču Belvedere je pomenila prvo 
veliko zmago partizanskih enot v Furlaniji 
po kapitulaciji Italije. Nemci so zatem na-
padli partizanski tabor za Breginjem in 
21 partizanov ubili. Veliko se je govorilo o 
uspešnem napadu na letališče in o poboju 
partizanov. To je bil tudi eden od razlogov, 
da je vse več mladih začelo vstopati v par-
tizanske enote tako v Posočju kot v Furla-
niji. Enote so se krepile in število borcev je 
hitro naraščalo.
   Omenimo naj tudi napad Gregorčičeve 
brigade, ki je že v noči na 11. februar 1944 
v Fojdi napadla sovražnikovo postojanko 
in rekrutski center. Padlo je 12 sovražniko-
vih vojakov, 20 je bilo ranjenih. Brigada je 
imela štiri mrtve in sedem ranjenih.
   Proti koncu poletja 1944 se je v Furlaniji 
še okrepilo italijansko partizansko gibanje.
----
Iz garibaldinskih enot je nastala divizija 
Garibaldi-Osoppo, ki je štela 14.330 mož. 
Območje osvobojenega ozemlja je obsega-
lo občine Neme, Ahten, Bardo, Tipano ter 
del občin Tavorjan in Čedad. Na teh 70 
kvadratnih kilometrih je živelo približno 
dvajset tisoč ljudi.«
»Naj vas pozdravim s 
staro modrostjo iz 
svojega rojstne-
ga Prekmurja, 
ki pravi takole: 
»Dugo žive, šteri 
za domovino mer-
je.« Možje, ki so se 
borili v legendarni bitki 
tukaj na Kučibregu, so se bojevali in umi-
rali za svobodo, za domovino, za varno 
prihodnost. S svojimi dejanji še danes živijo 
v izročilu, ki so nam ga zapustili. Zato se 
jih vsako leto spomnimo s hvaležnostjo in 
spoštovanjem.
   Kaj nam sporoča to izročilo v današnjem 
času? Da boj za svobodo ni nikoli končan, 
da svoboda ni nikdar priborjena in zava-
rovana enkrat za vselej. Prizadevanje za 
svobodo človeka in naroda je dolžnost 
vsake generacije, četudi je cena, ki jo je za 
to treba plačati, lahko zelo visoka.
   Sporoča nam, da boj za svobodo ne poz-
na nacionalnih omejitev. Pravi humanist, 
pravi borec za svobodo jo želi tako zase 
kot za vse človeštvo. Želje po svobodi ni 
mogoče zamejiti na enega samega člove-
ka, eno skupino ali en sam narod. To so 
dokazovali tudi borci tukaj na strminah 
Kučibrega, kjer so se skupaj bojevali Slo-
venci, Hrvati in Italijani. Bojevali so se 
pod skupno zastavo svobode.
   Sporoča nam nadalje, da ideologije, ki 
zatirajo svobodo, skupaj s svojimi nosilci 
nikoli niso do konca premagane in se ni-
koli ne sprijaznijo s porazom. To zahteva 
pretehtan in izostren odnos do nacionaliz-
mov, ksenofobij, populizmov in rasizmov 
v novih preoblekah, v okviru česar tudi v 
Sloveniji in na Hrvaškem oživljajo stare 
ideje fašizma in nacizma, ki so v prejšnjem 
stoletju prisilile človeštvo, da je v najhuj-
šem vojnem spopadu, kar jih pozna zgo-
dovina, ubranilo svojo civilizacijo in njene 
vrednote pred barbarstvom. Ob takem iz-
ročilu se zato utemeljeno sprašujem, kako 
smo v današnji čas prenesli takratno spoz-
nanje o nujnosti skupnega delovanja za 
svobodo in dobro prihodnost.«
»Na tem mestu se spo-
minjamo, da je tu-
kaj imenovanih 
čez 2661 večino-
ma mladih živ-
ljenj, slovenskih 
partizanov in par-
tizank, sovjetskih 
vojakov, drugih žrtev 
fašizma in še 84 neznanih borcev.
   Kar nas posebej pretrese, je, da so bili 
ti junaki različnih jezikov, različnih na-
rodnosti in različnih ver, pa vendar jih ni 
združila samo ista usoda, grenka smrt, 
ampak predvsem skupen ideal. Verovali 
so, da obstajajo vrednote, zaradi katerih je 
vredno umreti. Ta vrednota je bila in je še 
zagotovo svoboda: najprej gre za svobodo 
srca, da sme vsak človek ljubiti svoj narod, 
svoj jezik, pa tudi svojo zemljo. Svoboda 
srca vodi k svobodi besede, da lahko vsak 
govori in prepeva v tistem jeziku, v katerem 
mu je prepevala mati, ko še ni znal govo-
riti. Prav ta čudovita različnost narodov in 
jezikov, fantov in mož, deklet in žena, ki tu-
kaj počivajo, pomeni, da se je treba v boju 
za svobodo združevati in iti onkraj kultur-
nih, idejnih pa tudi političnih pogledov na 
življenje. To je temeljno sporočilo parti-
zanskega boja, ki ga ne smemo pozabiti.
   Tukajšnji kraj nam je še posebej svet, 
kajti slovenski fantje in možje, dekleta in 
žene so vedeli, da umirajo za našo sveto 
slovensko zemljo. Zato je prav, da to obe-
ležje nosi imena tudi tistih velikodušnih src, 
za katere ne vemo, kje so pokopani, ali pa 
tudi niso imeli pravice do groba. Toda vsi 
imajo pravico do imena, saj je vsak izmed 
njih bil enkraten, izjemen človek in utrip 
njihovega srca ostaja nenadomestljiv.
   Zelo pietetno je in globoko človeško, da 
naše tukajšnje obeležje omenja tudi števil-
na imena naših slovanskih bratov iz Rusi-
je in njihovih tovarišev iz Azerbajdžana. 
Vsak izmed njih nosi ime svobodoljubnega 
in velikodušnega junaka.«
»Osemindevetdeset 
imen tukaj na tem 
spomeniku z ne-
slišno, a pre-
dirljivo zgodbo 
priča o najhuj-
ših brutalnostih 
črne roke, ki je pod 
vodstvom komandirja 
Franca Fraklja morila po barjanskih va-
seh. Osemindevetdeset in še več življenj je 
bilo tukaj izdanih in so jih slovenski izda-
jalci brez milosti poteptali. A nikoli, prav 
nikoli še s takšno okrutnostjo ni bilo mogo-
če poteptati volje in neomajne moči ljudi in 
narodnoosvobodilnega boja, da se rešijo 
spon ujetništva in zaživijo v svobodi!
   Zavoljo žrtev Kozlarjeve gošče in vseh 
življenj naših pogumnih bork in borcev; 
zavoljo tisočero izgnanih in umrlih rojakov 
po taboriščih po Evropi; zavoljo ukradenih 
otroštev vojnih in povojnih generacij; za-
voljo pogorišča sanj, upanj in želja, ki jih 
je peklenski vojni ogenj pustil za seboj, in 
zavoljo našega neomajnega duha, našega 
narodnoosvobodilnega boja, ne smemo 
dopustiti, da določene politične struje in 
med njimi politiki, ki sami sebi pripenjajo 
oznake največjih osamosvojiteljev, naro-
dnoosvobodilni boj enačijo s kolaboracijo!
   Kolaboranti so in ostajajo izdajalci na-
šega naroda! To so krvniki, ki so lastne ro-
jake zavoljo ozkogledih interesov pošiljali v 
nemilost brutalne smrti ali so jim smrt celo 
sami prizadejali! Tega ne smemo nikoli po-
zabiti! Sprava za vse nas, ki cenimo naro-
dnoosvobodilni boj, ni manipulativna poli-
tična kategorija, pod katero se skriva tudi 
želja nekaterih, da se narodnoosvobodilni 
boj za vsako ceno omalovažuje in izbriše.
----
98 imen tukaj na tem spomeniku z nesli-
šno, a predirljivo zgodbo priča o najhuj-
ših brutalnostih črne roke, ki je pod vod-
stvom komandirja Franca Fraklja morila 
po barjanskih vaseh. 98 in še več življenj je 
bilo tukaj izdanih in brez milosti potepta-
nih od slovenskih izdajalcev.«
Dr. Zdenko Čepič Vojko Hobič Milan Kučan Pater Bogdan Knavs Mag. Marko Koprivc
REKLI SO
zgodovinar, na spominski slovesnosti 
ob 74. obletnici ustrelitve talcev v 
takratni Ulici Cirila in Metoda, 
13. oktobra 2019 na Poljanski 
cesti v Ljubljani:
predsednik KO ZB Kobarid, ob 
75. obletnici osvobojenega ozemlja 
vzhodne Furlanije na slovesnosti 
v Fojdi 29. septembra 2019:
prvi predsednik Republike Slovenije, 
na spominski slovesnosti ob 
75. obletnici bitke pri Kučibregu 
3. novembra 2019:
gvardijan samostana in rektor 
bazilike na Sveti gori, 1. novembra v 
spominskem parku na Trnovem nad 
Novo Gorico:
poslanec Socialnih demokratov 
v Državnem zboru, na spominski 
slovesnosti v Kozlarjevi gošči 24. 
oktobra 2019:
RAZMIŠLJANJE – O Vojski državne varnosti
Kolikor mi čas in zdravje dopušča-
ta, sem se in se še bom udeleževal 
proslav v spomin na dogajanja med 
narodnoosvobodilnim bojem. Pred-
vsem pa hodim na proslave v spo-
min na dogodke, v katerih je sode-
lovala moja enota – Vojska državne 
varnosti (VDV). Ker sem v zadnjem 
času opazil, da na nekaterih prosla-
vah ignorirajo ali vsaj minimalizi-
rajo vlogo VDV, sem se odločil, da 
malo več napišem o VDV.
   Ob koncu leta 1943 so se na ce-
lotnem območju današnje Slovenije 
okrepile različne formacije, kot so 
bela garda, četniki, peta kolona in 
druge, seveda v sodelovanju z oku-
patorjem. Ne le to, okupator jih je 
tudi oboroževal.  Hkrati so na strani 
narodnoosvobodilnega boja nastaja-
le institucije, ki so že imele značaj dr-
žave. Slovenski narodnoosvobodilni 
svet (SNOS) je ocenil, da je treba 
ustanoviti enoto, ki bo varovala te in-
stitucije oziroma nastajajočo državo. 
Prav prej naštete kvizlinške formaci-
je so bile nevarne nastajajoči državi. 
   Zato je bila ustanovljena divizija 
VDV, ki je imela na celotnem ozem-
lju Slovenije tri brigade. I. brigada, 
ki je delovala na Dolenjskem, je bila 
Enota za varovanje nove države
ustanovljena 15. marca 1944 v Do-
lenjskih Toplicah, II. brigada konec 
aprila 1944 na Šentviški Gori za ob-
močje Primorske in Gorenjske, III. 
brigada pa je avgusta 1944 v Rad-
mirju in je pokrivala območje Šta-
jerske, Koroške in Prekmurja.
   Brigada ni delovala kot operativ-
na enota, ampak so to vlogo imeli 
bataljoni, včasih posamezne čete. 
Navajam primer III. brigade. Prvi 
bataljon III. brigade je deloval na 
območju Revirjev in Savinjske do-
line, drugi na Kozjanskem, tretji na 
Pohorju, četrti pa na Koroškem. 
   Kakšne so bile naloge bataljonov? 
V prvi vrsti varovanje že obstoječih 
institucij, uničenje vseh mogočih so-
delavcev okupatorja, boj proti sami 
okupaciji ter odkrivanje tistih, ki so 
iz različnih vzrokov zapustili svoje 
enote, in njihovo vračanje v enote.
   Kdo so bili borci VDV? Ker bolje 
poznam borce III. brigade, katerih 
del sem bil tudi sam, bom opisal 
njih. Za ustanovitev brigade VDV 
so borci prišli iz obstoječega štajer-
skega in koroškega bataljona VDV, 
del borcev pa je prišel iz Šlandrove 
in Zidanškove brigade. Za potrebe 
ustanovitve brigade VDV so bor-
ci morali biti mladi in preverjeni, 
pa tudi izurjeni, vajeni discipline in 
dobro oboroženi. Opisal bom dva 
primera, ki opisujeta lik borca VDV. 
   Marca 1945 se je moj I. bataljon 
III. brigade VDV znašel v nemški 
ofenzivi, ki je potekala na Štajer-
skem in Koroškem z nalogo čišče-
nja tega območja za umik sovražnih 
enot z Balkana, zato je sovražnik na 
ta teritorij dodatno poslal 14. SS-di-
vizijo, ki je štela 12 000 mož.
   Moj bataljon je bil na položaju 
med Mozirsko kočo in Medvedja-
kom. 11. marca je prišel ukaz, da 
zasedemo položaje na Medvedjaku, 
na katerem je bila Bračičeva briga-
da. Približno opoldne smo krenili 
proti vrhu Medvedjaka, ko na nas 
udarijo z vsem mogočim orožjem. 
Samo prisebnosti in izurjenosti bor-
cev se lahko zahvalimo, da nismo 
imeli več žrtev, razen tega da se 
bataljon ni mogel enotno umakni-
ti, ker smo bili razbiti na tri skupi-
ne. Bataljon ni bil uničen, kot je po 
bitki ocenil štab brigade, ampak le 
razbit. Vsaka od teh skupin je bojno 
delovala še naprej. Čez štirinajst dni 
pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. 
Andražu pri Velenju (danes Andraž 
nad Polzelo), od koder smo krenili 
čez Dobrovlje v Revirje. 
   Drugi primer, ki opisuje lik bor-
ca VDV, je bitka na Menini planini, 
ki jo je Franc Sever - Franta opisal 
v knjigi Past na Menini planini. Ker 
je štab III. brigade VDV ocenil, da 
je I. bataljon uničen, je dal nalogo 
IV. bataljonu (Koroška), naj gre v 
Revirje. Zato se je ta bataljon 13. 
marca znašel na Menini. Franta je o 
tej bitki na Menini dobro opisal tudi 
lik borcev VDV. Hvala mu!
Tone Tratnik, Domžale
16. oktobra pa sem si 
v ljubljanskem Koloseju 
ogledal film Preboj, 
v katerem je izvrstno 
predstavljeno dogajanje 
na Menini. Po filmu so bili 
predstavljeni tudi še živeči 
borci. Sprašujem se, zakaj 
ne vsi. Predstavljen ni bil 
Martin Lupše iz Celja, edini 
še živeči borec VDV, ki je 
sodeloval v tej bitki. Spet 
pozabljen ali spregledan? 
november 2019 13
Združite 
zavarovanja 
cele družine  
in prihranite 
do 50 %.
O svojih zavarovanjih 
ne razmišljate pogosto, 
a z občutkom varnosti, 
ki vam ga dajo, živite 
vsak dan.
Triglav komplet
Lahko
noč,
skrbi.
tiskan_oglas_Triglav_komplet_275x193_mesto.indd   1 08/04/2019   09:30
JUBILEJI
100 let  
Milana 
Šefmana
90 let  
Ane Lapajne 
Kokelj 
Milan Šefman se je rodil 12. ok-
tobra 1919 se je rodil v Radohovi 
vasi na kmetiji, na kateri je njegov 
oče zasnoval v moderno živinorejo, 
vendar mu zaradi liberalne usmer-
jenosti v izrazito klerikalnem oko-
lju ni bilo dano, da bi uspel. Milan 
je zgodaj občutil pristranost in po-
kvarjenost Cerkve, kar je v njem 
zasejalo dvome in odpor do klera. 
Svojeglav je pri šestnajstih pobegnil 
k stricu v Novo mesto in se pri njem 
izučil pečarske obrti. Pri Sokolu je 
telovadil in z vrstniki utrjeval ideje o 
socialni pravičnosti in boljši družbi. 
   Njegov stric Klemenčič, nacional-
no zaveden liberalec, ga je uvedel v 
Osvobodilno fronto v Novem mes-
tu. V partizane je odšel s popotnico 
lončenih peči, ki jih je s konjskimi 
vpregami prepeljal iz Novega mes-
ta in pozneje postavil tako, da je 
bil dim neopazen. V partizanskem 
Rogu, kjer je bilo vodstvo sloven-
Klena in vedno dobro razpoložena 
Primorka Ana Lapajne, za prijatelje 
in znance Ančka iz Idrijskih Krnic, 
je v krogu najdražjih praznovala 90. 
rojstni dan. Rodila se je 25. julija 
1929 v Idrijskih Krnicah, na kmetiji 
v Logu. Oče Valentin in mati Aloj-
zija sta imela pet otrok. Oče je de-
lal na kmetiji, pri čemer mu je po-
leg gospodinjskih opravil pomagala 
tudi mati. Po smrti očeta leta 1938 
je morala za mladoletne otroke 
skrbeti izključno mati, zato so bile 
razmere v družini zelo težke. Leta 
1934 je Ana dopolnila šest let in je 
morala iti v šolo, v kateri je pouk po-
tekal v italijanskem jeziku, ki pa ga 
Ana ni razumela.
   V obdobju med italijansko vlada-
vino do razpada fašizma so pote-
kale akcije za organizacijo odpora 
proti fašizmu. Začetki so bili usmer-
jeni v zbiranje sanitetnega materia-
la, s čimer so nadaljevali do konca 
druge svetovne vojne. V raznih ak-
skega odporniškega gibanja, parti-
zanske bolnišnice, politične šole in 
sicer podstat nove povojne uredi-
tve, je opravljal terensko delo eko-
noma in v tem času tesno sodeloval 
s pisateljem Ferdom Godino. Ta je 
s svojo humanistično držo močno 
vplival na oblikovanje Milanove 
drže do šibkejših in preziranih zara-
di revščine in odrinjenosti. Tam je 
mladi partizan tudi spoznal svojo 
bodočo ženo Marijo, ki mu je bila 
podobnih misli in idej trdno v opo-
ro, žal je že več kot 40 let pokojna.
  Milanu ni bilo dano, da bi se po 
osvoboditvi vrnil v stričevo tovar-
no, čeprav je vedel, da pečarstvo 
obvlada in ima podporo nekdanjih 
sodelavcev. Usodno leto 1948 in 
spor z vzhodnimi zavezniki sta mu 
preprečila odhod v Moskvo, kjer naj 
bi se izšolal za pilota. Franc Stad-
ler - Pepe ga je uvedel in prepričal 
v poslanstvo protiobveščevalne de-
javnosti, paradoksalno proti vzhod-
nim obveščevalnim službam, ki so 
bile na tleh Jugoslavije zelo dejav-
ne. V tem obdobju je večkrat srečal 
Kočo Popovića, ki ga izjemno ceni 
zaradi njegove razgledanosti, skro-
mnosti in humanosti. V prelomnem 
letu 1966, ko je jugoslovanski poli-
tični vrh obračunal z Rankovićem 
ter neprimerno in premočno vlogo 
UDBE, so mu ponudili, da prevza-
me vodenje prometne milice v Slo-
veniji. Ponujeno ugledno funkcijo 
je odklonil, saj so mu bile uniforme 
vedno tuje in menil je, da za kaj ta-
kega ni usposobljen. 
  General Bojan Polak - Stjenka ga 
je leta 1968 povabil k sodelovanju v 
glavnem štabu Teritorialne obram-
be Slovenije. Skupaj s Kavčičevo 
cijah je s partizani sodelovala ce-
lotna družina, med njimi tudi Ana, 
saj je še kot zelo mlada sodelova-
la s sosedom Močnikom in sose-
do, aktivistko v Košeniji. Zbirali so 
različen material za potrebe Osvo-
bodilne fronte. Tik pred koncem 
druge svetovne vojne so Nemci v 
sodelovanju z domobranci ubili šti-
ri člane družine Močnik in tudi so-
sedo, aktivistko OF iz Košenije. V 
akciji, ki jo je sovražnik izvajal na 
območju Idrijskih Krnic in Masor, je 
med drugim aretiral tudi Ano in jo 
en dan zadrževal v ujetništvu. Proti 
koncu druge svetovne vojne se je 
partizanom pridružil tudi Anin brat 
Janez, ki je bil star komaj 18 let.
   Po koncu druge svetovne vojne 
in zmagi nad nacifašizmom je Ana 
še nekaj časa živela in delala na roj-
stnem domu. Leta 1951 se je poro-
čila s Francem Lapajnetom, ki je bil 
borec Prekomorske brigade. Po po-
roki se je Ana preselila na moževo 
domačijo, kjer je vseskozi opravljala 
kmečka in gospodinjska dela. Leta 
1982 ji je mož Franc umrl, zato je 
morala prevzeti še dodatne obve-
znosti pri gospodarjenju na kmetiji. 
Poudariti je treba, da je Ana s svo-
jim trdim delom veliko pripomogla 
k zgraditvi nove hiše, kljub obve-
znostim, ki jih je imela pri vsako-
dnevnem delu na kmetiji.
   Kljub častitljivi starosti Ana deluje 
v Zvezi borcev za ohranjanje vre-
dnot NOB, katere članica je od leta 
1992. Starost preživlja s svojo hčer-
jo in vnukom, redne stike pa ima 
tudi z drugo vnukinjo in pravnu-
kom, ki bivata na njihovem domu.
Aldo Carli
afero je morala celotna ekipa oditi 
zaradi krive in politično motivirane 
obtožbe o nabavi orožja. V zgodnjih 
devetdesetih letih je takrat zasnova-
na in dobro organizirana TO pome-
nila hrbtenico oboroženega spopa-
da z agresorji ob osamosvojitvi.
   Danes se še zelo čili in proniclji-
vi Milan spominja predvsem parti-
zanskih let in dogodivščin ter upa-
nja v boljšo prihodnost. Bil je hudo 
ranjen, vendar je vse hudo prestal. 
Včasih se razgovori in omenja, da 
ni bilo vse tako idealno, kot je pri-
kazano v filmih. Ko omenja srečo 
v partizanih, misli tudi na iznajdlji-
vost. Spominja se nevoščljivih pre-
davateljic v politični šoli, ki so ga 
zatožile Godini, da ostaja v dolini 
pri svoji izbranki. Zato je moral po-
ročati za vsak korak, vendar samo 
en teden, saj se je vračal s terena 
brez materiala za kuhinjo, ker za-
radi zased ni mogel v nabavo. Ku-
harji so začeli negodovati, ker niso 
imeli ničesar skuhati. Godina ga je 
poklical in mu zabičal, da ga nič ne 
briga, kod hodi, samo poskrbi naj, 
da bodo skladišča polna. In so tudi 
bila. Na terenu se je moral znajti, 
saj so nekateri kmetje sodelovali in 
mu priskrbeli zadostne količine ži-
vil, zato so dobili plačano v markah: 
Nekateri pa so pridelke skrivali ali 
celo trdili, da nič nimajo, in so bili 
razkrinkani, zato so dobili potrdilo. 
Sprašuje se, kje sta vsa obljubljana 
poštenost in svetla prihodnost. Zanj 
je nesprejemljivo potvarjanje zgo-
dovine in obsoja krivičnost družbe, 
v kateri se krepi moč cerkvene hie-
rarhije in novodobnih povzpetnikov. 
S. B.
november 201914
PO ZAMEJSTVU IN SVETU
Koledar Tito 2020
Tudi za leto 2020 je na voljo 
12-listni barvni koledar s 
fotografijami Josipa Broza 
- Tita. Cena koledarja je 5 
evrov + poštnina. Naročila 
sprejema Mojmir Lipovšek, 
telefonska številka: 
041 769 200.
OBLETNICA – Pred 76 leti
Pogovor na sprejemu pri predsedniku Josipu Brozu - Titu. Na sliki z leve: 
Andrej Humar, Izola; Angel Slokar, Ajdovščina; Stanko Gurovec, Idrija; 
Miran Fajdiga, Postojna; gostitelj, predsednik Tito; Jolanda Kos, Piran; 
Franc Skok, Tolmin; Miro Kocjan, Koper; Evstahij Zadnik, Sežana; in 
Vitomir Dekleva, Ilirska Bistrica.
Polaganje vencev v Benečiji in Reziji
Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin vsako leto 31. 
oktobra polaga vence na grobnice padlih partizanov na pokopališčih po 
Benečiji in Reziji. Tako je bilo tudi letos, ko sta dve delegaciji s pevskima 
zboroma obiskali kraje onstran meje, kjer so spominska obeležja. Delegaciji 
sta položili šopke rož tudi na grobove pomembnih osebnosti Beneške Slo-
venije, ki so zapustili neizbrisen pečat v boju Benečanov za lastne pravice. 
Pri polaganju so se delegacijam pridružili tudi delegacije ANPI-ja in Slo-
vencev iz Videmske pokrajine.
   Letos smo opazili pozitiven premik pri oblasteh v Italiji, saj so na vseh po-
kopališčih bili tudi župani posameznih občin, kar do zdaj ni bila praksa. Ena 
delegacija je polagala vence in rože v Landrju, Špetru, Ljesah, Štoblanku, 
Gorenjem Tarbilju, Černetičih, Tarčmunu in Matajurju, druga pa v Topolo-
vem, Podutani, Oborči, Čeneboli, Fojdi, Ravenci in Osojanah v Reziji.
   Osrednji dogodek je bil pri spomeniku odpora v Čedadu, kjer sta župan 
Čedada Stefano Balloch in minister za Slovence po svetu in zamejstvu Pe-
ter Jožef Česnik (na sliki) z delegacijama položila venca in spregovorila o 
spominu na padle borce za svobodo.
Pevci so s svojimi nastopi pri obeležjih dali poseben pečat dogajanju.
Besedilo in foto: Vojko Hobič
30. obletnica padca berlinskega zidu
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 8. novembra obiskal Ber-
lin. Obisk je bil posvečen 30. obletnici padca berlinskega zidu. Predsednik 
Pahor se je ob tej priliki srečal z nemškim zveznim predsednikom Fran-
kom-Walterjem Steinmeierjem, s katerim sta se pogovarjala o aktualnih 
evropskih in globalnih temah, o stanju demokracije trideset let po padcu 
berlinskega sveta in o prihodnosti Evropske unije po nedavnih volitvah v 
Evropski parlament. 
 
Ob aktualnih evropskih in mednarodnih vprašanjih je bil poudarek pogo-
vorov posvečen prihodnosti Evropske unije in razmeram, s katerimi se ta 
sooča. Sogovornika sta spregovorila o izstopu Združenega kraljestva, raz-
merah na Zahodnem Balkanu, o stanju na področju migracij in o potrebi 
po skupnem evropskem odzivu nanje ter o varnostnem položaju v Evropi 
in  svetu. Predsednika sta se zavzela za trdno, povezano in enotno Evropsko 
unijo in soglašala, da je treba spregovoriti o težavah, s katerimi se sooča 
Evropa, ter jih reševati v javni in vključujoči razpravi. 
   Predsednik Pahor je poudaril padec berlinskega zidu kot enega najbolj 
navdihujočih zgodovinskih mejnikov 20. stoletja, ki simbolizira zahtevo po 
svobodi, povezovanje in združevanje.
S.B.
Komemoracija na graškem pokopališču
Združenje borcev za vrednote NOB Lenart se že tradicionalno udeležuje 
komemoracije ob dnevu mrtvih v Gradcu, kjer se na osrednjem pokopališču 
ob mednarodnem spomeniku žrtvam nacizma poklonijo njihovemu spomi-
nu. Na spomeniku je vklesanih 2116 imen talcev, borcev proti nacifašizmu 
in dezerterjev. Od tega je na spomeniku 1213 imen Slovencev, med njimi 
661 pobitih talcev iz mariborskih zaporov. Med tam pokopanimi je tudi 65 
padlih borcev legendarnega Pohorskega bataljona. Na spomeniku v enaj-
stih jezikih piše: »Čuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanju življenje.« 
   74 let po koncu najhujše morije v sodobni zgodovini Evrope si številni 
le stežka predstavljamo, v kakšnih razmerah so v vojnih letih od 1941 do 
1945 živeli naši ljudje. To je bil čas, ko človek ni mogel biti svoboden, ko 
ni mogel govoriti v maternem jeziku in je nemalokrat le nekaj izrečenih 
besed v slovenskem jeziku plačal z življenjem. Bil je to čas, ko je bil človek 
človeku volk. 
   Zato sta danes še kako žalostna in nerazumljiva zanikanje vrednot par-
tizanskega boja in poveličevanje okupatorjevih pomagačev. Ali partizanski 
boj in nasploh odpor proti okupatorju nista bila boj za obstoj naroda, za 
jezik svojih mater in očetov, za svobodo in za svojo domovino? Brez njih 
danes ne bi bili tukaj in ne bi govorili slovensko, predvsem pa ne bi imeli 
svoje države. Temelji, ki so leta 1991 služili za oblikovanje lastne države, so 
bili postavljeni na žrtvah partizank in partizanov. Brez požrtvovalnosti teh 
pogumnih mož in žena bi nas zgodovina verjetno že pozabila. 
   Letos je bila komemoracija v Gradcu precej veličastna, saj so se je poleg 
lenarškega združenja borcev za vrednote NOB, ki je bilo s svojim predse-
dnikom Alojzom Bezjakom nosilec organizacije komemoracije, in združenja 
iz Cerkvenjaka udeležila vsa združenja borcev za vrednote NOB z območja 
Pokrajinskega sveta ZB Podravja, razen Ptuja. V kulturnem programu so so-
delovali pevci Kulturno-turističnega društva Selce. Prisotna združenja so k 
spomeniku žrtvam terorja položila vence. Govornik na komemoraciji je bil 
predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križ-
man, ki si je z Lenartčani ob vrnitvi iz Gradca na Zavrhu v Slovenskih goricah 
ogledal Muzej domoljubja, posvečen generalu Rudolfu Maistru. 
Franc Bratkovič 
               
Čezmejno navezovanje stikov
Člani ZB NOB Radlje ob Dravi smo bili konec oktobra na izletu v Srbiji. 
Obiskali smo Spominski park Šumarice in Muzej 21. oktober v Kragujevcu. 
Pred muzejem nas je sprejel in nagovoril podpredsednik SUBNOR Srbije in 
predsednik GO SUBNOR Kragujevac, akademik Željko V. Zirojević. Dogovorili 
smo se o začetku sodelovanja in o obnovi pretrganih vezi med nekdaj prija-
teljskimi organizacijami. Na uradni strani SUBNOR Srbije so objavili kratek 
članek o našem obisku:
(https://www.subnor.org.rs/sumarice-3#more-19346)
   V Beogradu smo obiskali Hišo cvetja, stadion Crvene zvezde, spomenik 
neznanemu junaku na Avali in Kalemegdan. V Sremu smo si ogledali še Spo-
minski center sremske fronte. Videli in izvedeli smo veliko zgodovinskih dej-
stev o NOB v Srbiji. Med žrtvami NOB v Srbiji je bilo tudi veliko Slovencev.
   Na izletu so se nam pridružili člani Zveze koroških partizanov iz Celovca 
skupaj s podpredsednico ZKP Marijo Koletnik - Mojco. Tudi z njimi začenja-
mo tesnejše sodelovanje in dogovorili smo se, da bomo v prihodnje skupaj 
obiskali še več krajev iz NOB.
Matjaž Tomažič, predsednik ZZ NOB Radlje ob Dravi
Splošna vstaja 
primorskega ljudstva
8. septembra 1943 je fašistična Kraljevina Italija kapitulirala 
v drugi svetovni vojni. Po kratkotrajni svobodi smo doživeli 
še krutejšo usodo: okupirala nas je nacistična nemška vojska.
   Partizanski upor proti italijanskim fašističnim oblastem se 
je sicer začel že leta 1941. Tudi v naših krajih so se oblikova-
le manjše partizanske skupine, pozneje združene v Brkinski 
četi, Istrskem odredu in drugih formacijah NOV. Fašistična 
oblast se je že junija 1942 maščevala s požigom sedmih vasi, 
s pobojem 28 domačinov, izgonom starčkov in žensk z otroki 
v taborišča, maja z ustrelitvijo domačina na Mali Bukovici in 
z obešanjem dveh mladeničev na trgu v Ilirski Bistrici.
   V tem času so Italijani v okolici Vrhnike oborožili tako ime-
novano vaško stražo v MVCA, seveda za boj proti partizanom.
   Z razpadom Italije in razorožitvijo italijanske vojske ki je 
bežala proti italijanski meji, se je primorsko ljudstvo množič-
no oboroževalo z italijanskimi bojnimi sredstvi za obrambo 
in boj proti prihajajočemu novemu okupatorju, nemški na-
cistični vojski. Ta je zasedla naše kraje že oktobra leta 1943.
   Upor proti kruti in zločinski nemški vojski, s katero so sode-
lovali tudi slovenski kolaboranti – domobranci, je trajal do leta 
1945. Takrat se je v Ilirski Bistrici in okolici po 1. maju nagnetla 
številna nemška vojska, ki se je z Balkana umikala proti italijan-
ski in avstrijski meji, v naročje zavezniške vojske, v pričakova-
nju, da se bodo njeni pripadniki izognili maščevanju na jugoslo-
vanskih tleh, kjer so povzročili največje pokole in zločine.
   Tako se september leta 1943 zaznamuje s proslavami v 
spomin na splošno vstajo na Primorskem. Moj spomin sega 
tudi do proslave pred 51 leti. Takrat smo se primorski pred-
sedniki občin sporazumeli, da bo kraj proslave v Novi Gorici. 
Na pobudo takratnega predsednika omenjene občine Milana 
Vižintina je padla odločitev, da za glavnega govornika prosla-
ve povabimo predsednika države Josipa Broza Tita.
   Delegacijo za dogovor s predsednikom smo sestavljali vsi 
predsedniki primorskih občin. Obisk v zagrebški predsedni-
kovi rezidenci je organiziral takratni kabinetni tajnik, Jože 
Smole. Obisk in pogovor s predsednikom sta bila le delno 
uspešna. Na pogovoru je predsednik poslušal in spraševal o 
problematiki in opisu posameznih občin. Predlagal, da se bolj 
angažiramo in zavzeto delujemo za razvoj naših občin in tako 
prispevamo tudi k razvoju celotne jugoslovanske skupnosti. 
Glede udeležbe na proslavi pa je predlagal, naj raje povabimo 
Edvarda Kardelja za slavnostnega govornika, saj je bil od-
govoren in zainteresiran za delovanje v Sloveniji. Pohvalil je 
prizadevanja, da se na jubilejnih proslavah nenehno ohranja 
spomin na žrtve in uspehe NOB v drugi svetovni vojni.
   Glede na današnje polemike o žrtvah v drugi svetovni vojni 
moram pripisati, da so žrtve na slovenskih tleh znanstveno 
ugotovljene v raziskavi Inštituta za novejšo zgodovino Slo-
venije iz Ljubljane, njena avtorica je dr. Vida Deželak Barič. 
Te številke dokazuje, da nekateri polovičarski enostranski no-
vinarji in kvazizgodovinarji nimajo razloga objokavati žrtve 
kolaboracije in opravičevati njihove revanšistične zahteve na 
podlagi lažnivih in parcialnih podatkov, kot jih trosi Možinov 
»prodorni zgodovinar Jože Dežman«, ki ne loči niti, kdo so 
žrtve pobojev po vojni in kdo so žrtve vojnih spopadov. Od 
skupno 600 grobišč v Sloveniji je evidentiranih 120 grobišč 
v občini Ilirska Bistrica in vse imenuje žrtve »pobojev«. Za 
naša grobišča je znano, da so v njih žrtve nemških okupator-
jev, ki so padli v bojih. Ti so se vrstili od leta 1943 do polovice 
maja leta 1945, ko je bila Ilirska Bistrica z okolico štirikrat 
osvobojena in okupirana. 
Vitomir Dekleva
Slovenski predsednik je ob 30. obletnici padca berlinskega zidu položil ve-
nec k obeležju zidu ob Bernauer Strasse in se tako poklonil žrtvam zidu. 
Obiskal je spominski muzej in si ogledal dokumentacijski center. (Foto: Da-
niel Novakovič/STA)
www.svobodnabeseda.si
B E S E D A
november 2019 15
DRUŽABNA IGRA – Postani partizan
Slovenija je bila razdeljene med okupatorje
Postani partizan je namizna družabna igra, ki igralca popelje v leto 1941, ko se pridruži 
partizanskim enotam. Za vsako leto vojne mora izpolniti en ukaz iz Glavnega štaba POS 
(Partizanskih odredov Slovenije) in napasti belo sovražno postojanko. Vmes odgovarja na 
vprašanja iz Partizanske šole in se udeležuje posebnih misij, ki mu prinašajo točke, potrebne za 
zmago v igri. 
   Karte Partizanska šola predstavljajo osnovna dejstva o drugi svetovni vojni in ponujajo 
tri možne odgovore, ki igralcem brez poznavanja tega dela zgodovine pomagajo pri iskanju 
pravilnega odgovora. 
   Karte Posebna misija predstavljajo pomembnejše kulturne, politične in gospodarske dogodke 
v narodnoosvobodilnem boju. Igralec, ki zbere največ točk, postane poveljnik partizanskih 
enot. Z osvojitvijo medalje za pogum pa se igralcu ponuja tudi priložnost postati narodni heroj. 
Igra temelji na zgodovinskih dogodkih (250 kartic), ki so vezani na kraj (130 mest in vasi), tako da 
se igralci med igro ne naučijo samo zgodovinskih dejstev, ampak tudi spoznavajo Slovenijo. 
   Avtor igre je Darko Nikolovski. Pri nalogah so svetovali dr. Božo Repe, dr. Martin Premk in 
dr. Blaž Torkar. Igralna površina je zemljevid Slovenije iz leta 1941, ki prikazuje, kako je bila 
Slovenija razdeljena med okupatorje. Zemljevid je nastal v okviru projekta ARRS »Napravite mi to 
deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni 
politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, ki ga vodi dr. Božo Repe. Priprava kartografskega 
gradiva: ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika.
 
080 21 15
www.energijaplus.si
info@energijaplus.si
Lojalnostni program
PRIDRUŽITE
SE DRUŽINI
Oplemenitite svojo porabo s
prihrankom.
• Točke izkoristite za številne ugodnosti.
• Zbirajte točke z različnimi aktivnostmi.
• Postanite član lojalnostnega programa.
E
n
e
rg
ija
 p
lu
s 
d
.o
.o
., 
V
e
tr
in
js
k
a
 u
lic
a
 2
, 2
0
0
0
 M
a
ri
b
o
r
Ilustracije je ustvaril Iztok Sitar, slovenski ilustrator, 
stripar in karikaturist, ki je izdal več kot 15 stripovskih 
albumov in ilustriral več kot 100 učbenikov.
   Poleg tega igra vsebuje še tako imenovani Humanitarni 
del. Vprašanja za Partizansko šolo je namreč napisal 
Boris Krabonja, učitelj zgodovine na mariborski Srednji 
ekonomski šoli. Boris Krabonja je gibalo humanitarnega 
društva Up-ornik, ki vsak mesec plačuje položnice več 
kot šeststo revežem, ki jih je sistem zavrgel. Med njimi so 
predvsem obubožani upokojenci in samohranilke. Zato igra 
vsebuje tudi nalogo (igralec jo lahko tudi zavrne), ki poziva 
k donaciji s SMS dotičnemu društvu. 
 
Kontaktna oseba:
Matea Nikolovski, tel. št.: 040 348 000, e-mail:
postanipartizan@gmail.com.
Cena: 39,90 evra. Pri nakupu več
kot treh iger damo 10-odstotni popust. 
november 201916
Izžrebani reševalci križanke iz 48. 
številke časopisa Svobodna beseda
1. Robi Hudoklin 
Gor. Vrhpolje 87, 8310 Šentjernej
2. Dragica Malgaj 
Zdraviliška 25, 3272 Rimske Toplice
3. Ljudmila Hrovat 
Šentvid 14a, 1296 Šentvid pri Stični
Rešitve križanke:   
ODTEGLJAJ, ZAVIRANJE, KNA, AŽ, AL, 
OSRAM, ANK, SPIROHETA, WASHINGTON, 
ZOR, ANALKIM, MAUN, OKO, GARE, LARI, 
SANDAL, NRAV, JAN, OJDIP, EH, ČEŠNJA, DA, 
NIČ, RIŽEVKA, NOAM, TI, SAKAR, AK, ABRON, 
OTL, RIK, MRK, RIL, SKAKALO, RONDONIA, 
PERESAR, TVERČANI.
Geslo: DAN SPOMINA NA MRTVE; 
GRAMOZNA JAMA
B E S E D A
Rešitve križanke pošljite 
do 15. decembra 2019
Trem izžrebanim reševalcem 
bomo podarili knjigo.   
Slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojislav Šuc (levo) in član predsedstva ZZB NOB Slovenije Janez Alič (desno) sta 30. oktobra pred 
dnevom spomina na mrtve položila venec pri spomeniku »Okameneli cvet« v Spominskem parku Jasenovac, kjer je bilo med drugo 
svetovno vojno zloglasno ustaško koncentracijski taborišče. V njem je umrlo 266 Slovencev od skoraj 400 zaprtih. V Spominskem 
parku  so izvedenci do zdaj zbrali podatke za skoraj 84.000 žrtev. številka pa zagotovo ni dokončna. V tej ustanovi pravijo, da naj bi 
bilo vseh žrtev okoli 100.000, nekateri zgodovinarji pa omenjajo celo 700.000 žrtev Jasenovca. V tem taborišču je umrlo tudi več kot 
20.000 otrok do 14. leta starosti, med njimi šest otrok slovenske narodnosti. Taborišče Jasenovac je bilo sestavljeno iz petih večjih in 
treh manjših taborišč. Ustanovljeno je bilo avgusta 1941, razpuščeno pa 22. aprila 1945. Polaganja venca so se udeležili tudi direktor 
Spominskega parka Ivo Pejaković, Boris Brvar (veleposlaništvo RS v Zagrebu) in Boris Nemec (ZZB NOB Slovenije).
Predstavniki Republike Slovenije in novogoriške občine ter občine Visco so položili 
vence tudi v nekdanjem koncentracijskem taborišču Visco.
Predstavniki slovenskega veleposlaništva v Zagrebu, Taboriščnega odbora Rab - Gonars 
pri ZZB NOB Slovenije in občine Rab so položili vence v nekdanjem taborišču Kampor na 
otoku Rabu.
UTRINKI – Dan spomina na mrtve
NAGRADNA KRIŽANKA
Geslo križanke napišite na  
dopisnico in jo pošljite na naslov:  
ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 
ulica 6, 1000 Ljubljana,  
s pripisom »nagradna križanka«, 
do 15. decembra 2019.
Ime in priimek: 
_______________________
Naslov: 
_______________________
_______________________
Geslo 49. številke SB:
_______________________
IZBIRNO ZDRAVILO
ZA ZDRAVLJENJE
STREPTOKOKNIH
OKUŽB
(IZ ČRK: SPONE)
ZAČETEK
GESLA
NAŠA
PESNICA
MUSER
ZMAGA V
ŠAHOVSKI
PARTIJI
NADALJE-
VANJE
GESLA
RADO
ČASL
NAJNIŽJA
VREDNOST
TELIČKA,
KRAVICA
HRVAŠKI
PEVEC
(GORAN;
IZ ČRK:
RANKA)
OSEM-
URNI
DELOVNIK
MAJHNA,
NEPO-
MEMBNA
STRANKA
ITALIJAN.
REŽISER
(CARLO;
IZ ČRK:
PITON)
BUKOV
PLOD
ČRTA
NAŠA 
PISATE-
LJICA
PEROCI
VLEČENJE
ENOTA ZA
MERJENJE
TEKOČEGA
GORIVA
NIKOLAJ
ERDMAN
JAPONSKI
POD-
MORSKI
PREDOR
HANS ARP
VNETJE
PLJUČ
OJEKLE-
NITEV
IZBOČENI
DEL
KLOBUKA,
ŠTULA
JUHI
PODOBNA
JED
BOJAN
LEVSTIK
OTOK ČA-
ROVNICE
KIRKE
NEKDANJI
BANGLA-
DEŠKI
POLITIK
MUDŽIBUR
LUKSEM-
BURŠKI
POLITIK
(GASTON;
IZ: NORTH)
ODLOČIL-
NA TEKMA
MED STA-
RIMA TEK-
MECEMA
EDEN OD
ENAJST
DELOV
OCET,
ČIČ
REZBAR;
TUDI-
SLIKAR
ALI
KIPAR
DODAN
DEL ZIDU
KRALJEVIČ
V MAHAB-
HARATI
KONEC
GESLA
SEVERNO-
AMERIŠKI
INDIJANCI,
ŠEJENI
JELKA
PARTIZAN-
SKO IME
DUŠANA
PIRJEVCA
SRB. IG-
RALKA IN
PESNICA
IND. ŽEN.
OBLAČILO
STROGA
ŠOLSKA
KAZEN
FILMSKA
ZVEZDA
MLASKA-
NJE
GRENKA
OSVEŽILNA
PIJAČA
MESTO
V JUŽNI
ANGLIJI
(IZ ČRK:
TALON)
BOJANA
JESIH
LEOŠ
JANAČEK
KRATEK,
SUNKOVIT
POTEG,
TRZLJAJ
OKRAJŠA-
VA ZA
ČLEN
DANSKA
IGRALKA
NIELSEN
BLAGAJNA
AMERIŠKA
PISATE-
LJICA
FERBER
(IZ: DEAN)
KRONIST,
PISEC
ANALOV
RIBA
KARP
SUKANEC
SLOVEN-
SKI
SLIKAR
ŠARM,
PRELEST
TATJANA
REMŠKAR
NIČES,
NIŠTRA
PREBIVA-
LEC
GRŠKEGA
OTOKA
ITAKA
POVRŠIN.
MORSKI
TOK
ČARLI
NOVAK
NABIREK
ČERNIGOJ
AVGUST
CESARJE-
VA HČI
OD TOČE
POŠKODO-
VANO
ŽITO
OBER RUDAR ZNAK ZAENAKOST