Janez Mavrič 90 let planinstva v Gornjem gradu 413 dr. Rajko Pavlovec Utrinki z Me,nine 415 dr. Albert Čebuli Kamniška Lira In planinci 418 Viiko Mazi — 95 let 419 dr. Kristijan Jezornik Planinsko popotovanje po Islandiji 421 dipl ing. Dušan Krapaž Nedosegljivi Razor 424 Ivanka Korošec 1. maj 425 Tomo Grgič Morda jih je res že preveč 427 Janez Lončar Pobranki izpod Retc, I. del 434 Dožo Košir Pasja ljubezen na transverzali 438 Ivanko Korošec Pogovori na visoki ravni 439 Eva JurkoviJ Hodil po zemlji sem naši... 441 Društvene novice 443 Varstvo narave 452 Iz planinske literature 454 Alpinistične novice 456 Razgled po svetu 453 Naslovna stran: Klemenäkcva domačija, v ozadju giebon Ojslrica—Planjava Avltir Peter Skobcrne iur®d0oi[ko ©dtatr L;u;trik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in nrlgnvnrni urednik: Marion Krišelj. p. p. 44 011 la Ljubljana. Uredniški odbor: lit]. Tonaž Danovec. ing. Janez dizjak (alpinizem), ing. Aleš Doberlet (fotografija), Stanko Hribar, d p!, tier.. Rcižidar Lavrlč. prof. Evgen Lovšin, proi. Tine Orel. |-meril sem, dobil petelina na mušico in pritisnil. Poku je sledil trenutek tišine, dolg kakor večnost Končno je petelin vztrepetal in kot sestreljeno letalo zajadral pod drevo Zadet je, me je prešinilo1 Po toliko nočeh zalezovanja in iskanja jc petelin uplenjen! Od nekod se je zapodila proti mrtvemu petelinu kura, vznemirjeno sedla poleg ženina in nato hitro odletela. Zadnji pozdrav. Potem sva se z Janezom približala petelinu in ga počasi, pobožno pobrala.« Jože je umolknil in mislil na veliko lovsko trofejo, ki jo je božal z očmi. Zdel ss mi je kakor srečen otrok, ko mu je mati dala kos dobrega, belega kruha. Morda mu je bilo obenem malo žal petelina, ki ne bo več jadral nad zelenimi meninskimi gozdovi. Tega nisem mogel odkriti. Z lovci na Menlnl Z Jožetom in njegovo veselo druščino smo se mnogo pozneje skupaj odpravili na Menino, v lovsko kočo. Sonce je lebdelo nizko nad obzorjem, sc.nce 3o 'se daljšale ko smo prišli do lovske koče Nekaj temnih oblakov se je sililo izza Kranjske rebri, Lepenatkc in se sirilo čez Rogatec. Globoko spodaj se je poslavljala od dneva dolina Drete 417 Prijazna lovska koča stoji na jasi. Na pobočju nad njo žari rododendron. Voda tiho žubori in polni korito. Bilo je pred praznikom. Dan kot pripravljen za praznovanje. Najprej nam je grla požgala čudodelna kačja slina. »Da se nc bo kdo prehladi!.« Na leseno mizo pred kočo se je pritihotapil savinjski želodec in še drugo meso vseh vrst. Razpoloženje je raslo. Trda noč se je zgrnila nad Mcnino. Oblaki so vse bolj grozeče tiščali nad nas. V daljavi, nekje za Lepenatko. jc zagrmelo. Potem smo nadaljevali v koči. Slišali smo toliko veselega in zanimivega, da smo morali na poln želodec vse sproti poplakovali. Malo pred polnočjo mi je rekel Hubert: »Veš, takale pa je do treh četrtin jage!« V tople odeje smo se zarili, ko se je dan že krepko prevesil v naslednjega. Skozi režo v polknih me je zaščegetalo. To najbrž ni mesec, ampak sončni žarek. Skočil sem pokonci. Za menoj je ostala speča koča. Mimo Ledene jame sem šel proti planinskemu domu. Krave so me radovedno gledale in sc pasle naprje. Okrog mene se je razprostirala pisana odeja najlepšega gorskega cvctja. Na planoti je polno vrtač. Pobočje so je prevesilo proti Tuhinjski dolini, ki je ležala do vratu zadelana v meglene pernice. Po dolgem ovinku med cvetočim slečem in ves preplavljen s clngljanjem kravjih zvonccv sem se vrnil k lovski koči. Taka prijetna doživetja daleč od vsakdanjih skrbi in vrvenja človek težko pozabi. Tako se človek sreča z lepim koščkom Zemlje, z njenimi ljudmi, z njenimi zanimivostmi in lepotami. Marsikateri košček človeka skoraj do kraja prevzame, da se tja pogosto vrača. In zdi se mi, da je taka tudi Menina. Prijetna, samotna in mikavna, vsaj če te sprejme tako, kot je tedaj sprejela mene. KAMNIŠKA URA IN PLANINCI DR. ALBERT ČEBULJ Na dobo slovenskega narodnega prebujanja, na čas prvih zgodovinskih ljudskih taborov in na vsa takratna gibanja lahko gleda Kamnik z izrednim ponosom. Tedaj, ko je bil slovenski tabor, leta 1638, je bila ustanovljena tudi Narodna čitalnica v Kamniku. Iz kroga čitalničarjev je izšla pobuda za prvo samostojno slovensko pevsko društvo Lira; ustanovljeno je bilo novembra 1882. Razširjeni krog čitalničarjev in lirašev pa je dal osnovo planinskemu društvu v Kamniku; ustanovljeno je bilo leta 1893, nekaj mesecev za prvim planinskim društvom v Ljubljani. Ena od prvin tradicionalnega delovanja Lire je velika navezanost lirašev na planinstvo. Teh 90 let stikov ni mogoče več v celoti obnoviti, vendar bo že nekaj podatkov ta dogajanja vsaj približalo. 2e od ustanovitve kamniške podružnice planinskega društva sem ima Lira s planinci stalne izjemno tovariške odnose in z njimi najtesneje sodeluje. Pred prvo svetovno vojno je bila za to povezanost značilno predvsem narodno-buditeljsko delo. Ti stiki so bili tako tvorno tesni, da so ostali taki tudi tedaj, ko je prenehal nErodno-buditeljski motiv. Ob 90-letnlcl organiziranega slovenskega planinstva in minuli 100-letnlci prvega slovenskega pevskega društva Lira je zalo priložnost, da vsaj z nekaj besedami prikažemo delo kamniške Lire na področju planinstva. Lira redno goji planinske pesmi, katerih izbor je zelo obsežen in begat; na vseh planinskih prireditvah s kulturnim programom redno nastopa Lira, saj za take priložnosti zna izbrati tisto, kar je najbolj ustrezno. Tako je zbor pel že pri otvoritvi planinske koče na Kamniškem sedlu dne 12. avgusta 1906. Prav tako na planinskem taboru v Logarski dolini ob 75-letnlcl slovenskega planinstva leta 1968; tam so odpeli pevski program planinskih pesmi. Pevsko zaokrožena skupina lirašev je 15. septembra 1974 pela pri odkritju spominske plošče pri Staničevi koči pod Triglavom, ko so počastili 20D-letnico rojstva Valentina Staniča. Liraši so se za tem povzpeli še na vrh Triglava In pri Aljaževem stolpu zapeli nekaj planinskih pesmi. Lira jc 27. februarja 1978 sodelovala s planinskimi pesmimi na proslavi v unionski dvorani ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav. Lira je 4. julija 1981 sodelovala s planinskimi pesmimi pri otvoritvi Parka spominov na žrtve Kamniških planin v Kamniški Bistrici. Za 90-letnico organiziranega slovenskega planinstva (1983) je Lira naštudirala stilni celovečerni planinski koncert »Pesem planin«. Izbran, zaokrožen celovečerni planinski koncert nas je vodil od Nedveda (Gregorčiča), Foersterja, Aljaža, 418 Adamiča, Kernjaka, Cirila Vremšaka in drugih, furlanske Planike (Stelutis alpinis), tren- tlnske Montanare, slovaške E), hora, hora, do pesmi, ki so se rodile v NOB S tem programom je Lira imela doslej dva koncerta 6. maja 1983 v Kamniku in 7 maja 1983 v Mozirju. S koncertnim programom »Pesem planin« bo Lira nastopila še v drucih krajih Oba koncerta sta pokazala, kako globoko občutijo poslušalci plan'nsko pesem" Kot leta 1906 |0 Lira tudi v juliju 1983 sodelovala pri otvoritvi obnovljenega planinskega doma na Kamniškem sedlu. Skoraj vsi člani Lire so tudi člani planinskega društva. Lira ima velikokrat v gosteh pevska društva iz Zahodne Nemčije in Holandije. Redno jih vodi v planine, predvsem na Veliko planino, da jim pokaže lepoto naših gora Pri tem prikaže gostom široko organiziranost našega planinstva. Ti gostje navadno prenočujejo v Kamniški Bistrici. Okolica jih tako prevzame, da se redno vračajo in preživljajo dopuste med našimi gorami. Stiki Lire in planincev so tako dolgotrajni, tesni, pristni, naravni in najbrž nimajo primere Resnično so lahko za zgled v plodnem sodelovanju dveh različnih dejavnosti. VILKO MAZI-95 LET ' 4. Julij 1888 (Povzeto po magnetofonskem zapisu za radijsko oddajo Odmevi z gora, ob obisku na njegovem domu v Vikrčah.) Rojen sem v letu treh osmič — 1888. letu v hudi revščini. Oče je bil slep odkar ga pomnim, mati pa je bila revna š vilja. Oče je bil uradnik pri »zemljiški knjigi« pa je v mladosti imel hudo bolezen, tako da so mu opešale oči in jo oslepel. Preživljal se je s tem, da je ljudem pisal prošnje »za cesarja za milost«. Dokler je živela mama, je pisala ona, potem sem pa jaz prišel na vrsto že v tretjem razredu ljudske šole, ko sem bil star dobrih devet let. Ljudje so me že tedaj imeli za pisarja; dajali so mi cigarete, da sem jih začol kaditi. Oče pač ni videl, sam pa so nisem zavedal, da bi poslal »ta vel'ka baraba«, če se me ne bi bil župnik usmilil, ko me je poslal v Marijanišče v Ljubljano. V Marijanišču, takoj prvi dan, me je nuna. sestra Lucija je bila to, tega ime.na nikoli nisem pozabil, imela je nekakšen krempeij na prstu, vsekala z njim, ker sem menda nekaj godrnjal. Obraz mi je oblila kri. Sam pač nisem trpel, da bi bil kdo nad mano, pa sem jo podrl na tla, tako da sem se zaletel vanjo. Otroci so bili prestrašeni: Kaj bo pa zdaj? Pa pride hlapec, me prime za ovratnik in me odvleče v telovadnico Privezal me jc za drog in me je tako pretepel, da sem se onesvestil. Polem sem vedel, kaj bo zdaj treba, treba bo biti »priden«, šel sem na tisto stran, kjer so bili »la pridni«. Postal sem najboljši učenec, tako da me je ravnatelj Andrej Kalan dal k svoji sestri stanovat in na svoje stroške šolat, češ da bom duhovnik postal. Bil sem vesel, pa so me v gimnaziji pobje spet zapeljali. Raje sem bil na Šancah kot pa pri pridigi v »Šenklavžu«. Ko sem prišel domov, sem si vsebino izmislil in je bilo v redu, dokler se gospodinja ni sama prepričala, če je vse to res. Povedala je Kalanu Ko je prišel semester in sem prinesel spričevalo, me je vprašal: »Ali imaš še veselje ali ga nimaš, sestra mi je vse povedala!« »Ne, nimam.« »Polem sva si pa bot. Ne bo nobenega sovraštva med nama. Tukaj je roka in glej, kako boš naprej živel!« Tega moža sem ohranil v lepem spominu, čeprav se mi potem, ko sem se odselil, ni godilo dobri dve leti nič ka, prida. »Skozme se je videlo«, dokler nisem dobil prve instrukcije. Potem se je nekako obrnilo, še danes se čudim, kako sem mogel preživeli ob tisti revni hrani, ko nisem imel po cele dneve nič v sebi, pa si dobil v hiralnici jed, ki je smrdela po zdraviiih in tudi le nisi mogel pospraviti... Pa si jo moral, sicer naslednjega dne nisi smel prili. Tako sem lakorekoč ob hrani pre3tradsl celo leto In se čudim, kako sem dočakal toliko let. Nad Črnomljem je griček in tega sem prehodil podolgem in počez. Otroci smo se podili po njem. Z njega je bil lep razgled na živinski trg in po okolici Črnomlja. To je bila moja »prva gora«. Sicer pa hribov nisem kaj posebej »obrajtov«, dokler nisem prišel kot učitelj v Lož. Ljubil sem pa potovanja. Denarja pa seveda nisem imel. Kljub temu sem si ogledal Dunaj pa Pariz in šele v Ložu, kjer sem bil na prvi učiteljski službi, sem šel tudi v prave hribe. Tam me je neki Debevec*. menda novinar, bolj izgubljen človek, ■■Kovačev študent« so mu pravili, nekoč povabil na Snežnik. Šel sem z njim, čeprav nisem imel še prav nobene opreme. »Daj si čevlje okovat pa bo dobro,« je dejal. Polem pa sva tisto vrečo za violino uporabila za nahrbtnik in sva šla pod Snežnik. Zavetišče sva si napravila kar v gozdu. Vem, da se jc to zgodilo leta 1909. To je bilo vse, kar je bilo »gorskega« pred vojno, šele med vojno, ko so nas gnali na Rombon, sem spet bil v gorah. Rekel sem si: »Ko bi že bil mir. Tako lepa jutra so, rad bi jih občudoval v miru!« Šele tam sem dobil smisel za gore in tako sem šele po vojni pn/ič prišel v hribe. Na Triglavu sem bil leta 1922 in potlej se je moje hribovsko življenje začelo. Nikoli pa nisem iskal družbe. Rad sem hodil sam. ker so imeli ljudje preveč izgovorov, da ne utegnejo. Tako sem hodil sam, ker sem šel na pot, kadar sem hotel in prav to je storilo, da sem naravo bolj z zanimanjem opazoval pa pazil na svojo varnost. Ce bi hodil v družbi, ne bi napisal toliko, kolikor sem od vsega začetka, ko sem bil prvikrat na Triglavu. Samohodstvu se zahvaljujem, da je bilo moje planinsko življenje tako bogato z doživetji. Ob tem pa sem dolžan opozoriti, da je samohodstvo nevarna reč, če nimaš zdravih čutov, si lahko izgubljen. Vilko Mazi, starosta in zaslužni pionir v slovenskem planinstvu, ic to dni praznoval svojo 95-letnico. Kdo bi naštel vse tisto, kar je njegovo pero sporočalo v lotili največjega razvetja tistim, ki so gore poznali, kot jih pozna on ali pa so jih želeli šole spoznati, in kaj naj bi bolj neposredno izpričevalo bistvo njegovega -planinca«, kot ga izpričuje on sam s svojo besedo, tekočo, sočno, belokranjsko, iskrivo in čisto. In tako je bil govoril tedaj, ko smo ga obiskali, da bi z njim pripravili oddajo o gorah, o njem, o spominih na Luko Korošca, na njegov Triglav. Bilo jc to lota 1977. . . Zdaj pišemo leto 1983, kako čas bei!... In z njim nastaja mnogo novega. Tisto, kar nastaja, pa ostaja hkrati tudi kot spomin, sporočilo, zapis na stran slovenske planinske zgodovine ... M. K. • Janez Debevc iz Starega trga. PLANINSKO POPOTOVANJE PO ISLANDIJI Dr. KRISTIJAN JEZERNIK Island dežela polnočnega 3onca, ledenikov, vulkanov, puščav In jezer, domovina islandskega lišaja, leži na Atlantiku med Grenlandijo In Evropo. Lansko poletje sem obiskal ta izredno lepi svet brez gozdov, s prostranimi razgledi s temnih vulkanskih vrhov. S terenskimi vozili smo prekrižarili ves otok od juga do severa in nazaj. Med potjo pa smo se povzpeli na pel vrhov, ki so nam ponudili obilo planinskih doživetij. Začetek potovanja je razburljivo popestrila jugoslovanska železnica 2o na ljubljanski železniški postaji, odkoder naj bi ob treh In petnajst minut 7. vlakom odpotovali do Munchna, smo se »uspešno« razbili na dve skupini. Vlak, ki raj bi odpeljal ob omenjeni uri, sploh ni bil »naš-, temveč tisti, ki bi moral odpeljati že okrog polnoči. Imel pa je tri ure zamude. Tako se je nekaj najbolj zagnanih s svojo prtljago odpeljalo že ob treh in deset minut. Za na3, ki smo ostali na peronu, je bilo nerazumljivo, da JZ tokrat nima zamude, Hitro smo organizirali pravcato akcijo za »izkrcavanje« naših neučakanih kolegov. Vsi zadovoljni pa smo se spet srečali na Jesenicah. Sledilo je naporno potovanje v Luxemburg in nato polet de Reykjavlka Ko smo uredili obmejne forma nosti, smo prtljago naložili na terenski vozili, nakupili smo kruh in mleko ter odpotovali v nenaseljeno notranjost otoka. Vozili smo 3e mimo najstarejšega parlamenta na svetu, v Thingvellirju, pa mimo znanih gejzirjev do geološko mladega pogorja Kerlingerfjöll (Kraljičino gorovje). V tem pogorju, ki leži med dvema ledenikoma (Lang-jökull in Hofsjökull), smo opravili naš prvi planinski pohod na vrh z imenom Snaekolur (1477 m). Nič kaj spoštljiva velikost za goro, če jo primerjamo z višinami vršacev v Alpah. Naj pa povem, da se na Islandu vzponi na vrhove začenjajo že pri nekaj metrih nadmorske višine. Meja večnega snega in ledu pa 3e začenja pri 700 m pa tudi nižje. Tako so tudi vrhovi nad 1000 m nadmorske višine, še posebej, če so to vulkani, kar spoštljivi in vzponi predstavljajo naporno, celodnevno turo. Vrh gore Snaekolur predstavlja kraterski rob, s katerega je čudovit razgled na oba ledenika in na izredno barvito islandsko pokrajino med njima. Po kratkem postanku na vrhu smo se spustili v notranjost pogorja s številnimi vulkanskimi pojavi. Na kuhanje in »življenje pod našimi nogami« so nas opozarjali plini v ozračju in vrelci toplo vode. Sneg, ki prekriva notranje platoje pogorja, je neenakomerno razporejen. Velike luknje, iz katerih se največkrat kadi dim. v njih tudi ni snega, opozarjajo na toploto v zemlji. Ko smo se naužili »prijetnih" vonjav, smo se povzpeli na plato, ki omejuje notranjost od robnega masiva ter zavili do koče, kjer so nas čakali avtomobili. Naš potep smo nadaljevali čez ves otok do severne obale. V Akureyriju smo se srečali tudi s Slovenko He'eno Dejakovo. Obiskali smo jo na njenem domu ob Eyja Ijordu. S prisrčnega in izredno gostoljubnega srečanja smo odnesli prijetne spomine. Ogledali smo si tudi botanični vrt. Tam smo prvič na Islandu hodili pod krošnjami dreves, občudovali smo prečudovito cvetje, v ozadju pa večno zaledenele gore. Veliki gejzlr v trenutku, ko se vodna kupolo dvigne v zrak Foto dr. K. Jezernlk Iznad nepreglednih polj. črne, skrepennln lave, se dviga vulkanska gora Herdurbraid Foto dr. K. Jezernik Od tu smo odšli proti Myvatnu; to je vulkansko zelo aktivno področje na otoku. Šotore smo postavili v enem izmed ugaslih kraterjev, s kamerami pa smo hiteli beležit svet nam tujih oblik in nenavadnih polnočnih barv. Obiskali pa smo tudi tople vrelca v Hvitarvatnu Najbolj prezebli smo hitro zlezli v vodo, da bi se zavarovali pred mrazom In vetrom. Francelj pa, ki ni več tako rosno mlad, je doma pozabil kopaike. Tako je pred plavolasimi Islandkami »delal reklamo« za dolge spodnjice. Zaradi »konvertibilne reklamna ponudbe«, bi ga lahko naša konlekcijska industrija denarno podprla in mu »pokrila« del potovalnih stroškov. S prepričljivim dejstvom: »Saj me tako ali tako nobena ne pozna, žena pa tega že ne bo izvedela«, (naj se ob prebiranju teh vrstic nikar ne huduje na svojega moža), si jc odvezal spodnjice — in se potopil. Sledili so planinsko najbolj razburljivi dnevi poti Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da so nas na koncu potovanja domačini povabili, naj še pridemo, saj prinašamo lepo vreme in tako vplivamo tudi na večji turistični priliv. Svoje pločevinaste konjičke smo pognali čez divjo vulkansko pokrajino, kjer se je peščena puščava spreminjala v kamnito, v razrito skrepenelo lavo, vmes pa smo prečili reke brez mostov. Namenjeni smo na področje Herdurbreida (1682 m); »šlrokoramni«, kot bi se lahko glasil prevod, to je mogočna, osamljena vulkanska gora, ki je nastala v ledeni dobi. Iz nepreglednih polj lave se strmo dviga velika črna gmota, katere vrh krasi z ledom napolnjen krater. Vzpon smo opravili po težko dostopnem zahodnem pobočju. Svet je bil izredno krušljiv, vmes pa smo prečili izpostavljena snežna in ledena pobočja. Na vrhu nas je pozdravil hud mraz. začelo je tudi na drobno snežiti. Po krajšem postanku smo se po isti poti vrnili do avtomobilov. Okrog te črne gorske gmote se raztezajo strašne, nepregledne površina skrepenele lave. Daleč nekje na robu tega, lunini površini podobnega sveta pa se iskrijo široko razliti rokavi reke Jökulse. Nekaj kilometrov stran od to gore, sredi tega mrtvega sveta, leži ob reki nacionalni park, pravi rajski vrt zelenja in cvetja. Med potjo proti južni obali smo opravili še vzpon na Tungnafell (1540 m). To je bila izmed vseh vrhov na naši poti najlažje dostopna gora. Z vrha pa je bil prečudovit razgled na ledenik in vse tja do velikega ledenika Vatna. Povsod led, pravcata ledena doba Kot otroci smo uživali v sončni bleščavi na vrhu. Bojan in Dijana pa sta bila še posebno zadovoljna, saj sta se povzpela sem gor po zelo strmem snežišču. Med potjo proti južni obali smo si ogledali še znamenito zemeljsko razpoko Elgdjo. 35,5 km dolg jarek je nastal ob silovitem zemeljskem potresu Nekje na sredi tega razklanega sveta šumi prečudovit dvojni slap z naravnim mostom. Naslednji dan smo prispeli v Skaftafell. Tu je tudi nacionalni park, v katerem stoji v objemu največjega ledenika v Evropi — Vatno — tudi najvišja gora na Islandiji, 2119 m visoki Hvannadalshnjukur. Gora. ki 3e s svojimi velikanskimi ledeniki, obširnim predgorjem, dolgimi pristopi in prečudovitim razgledom z vrha, lahko meri z velikimi vrhovi v Švici ali Franciji. Naslednje jutro smo vstali že ob onih, Bojan pa je noč kar prečul. To se mu je med 422 potjo tudi nekoliko maščevalo. Utrujenost mu je hitro zlezla v noge in na oči. Z avto- mobili smo odrinili pod južno pobočje pogorja in se začeli vzpenjati preko zelo položnih in dolgih pobočij. Opravili smo 10 km dolgo pot in šele potem se je začel svet strmo dvigovati. Na ledeniku smo se navezali in se preko dolgih razpok povzpeli na vršnji plato, ki ga predstavlja tri kilometre širok ledeniški krater. Sonce je bilo že visoko, pot po ravnih tleh pa se je vlekla v neskončnost. Za vzdušje pa jc poskrbel Boris, ki je neprestano — kljub temu, da je bil navezan — Iskal »intimnega zavetja«. Ob tem »iskanju« smo se počasi približevali vrhu. Mogočna gmota kamenja in ledu v vrhnji piramidi gore je bila vse bliže. Tik pod vrhom smo pod seraki prečili nekaj večjih brezen in se po osmih urah hoje varno povzpeli na najvišji vrh Islandije. Na vrhu smo se seveda fotografirali. Občudovali smo zaledenele gore. Vidljivost je bila v jasnem vremenu in čistem ozračju res izredna. Potem smo sestopili. Dolg in mučen sestop v toplem popoldnevu je bil prava kalvarija. Bili pa smo srečni, saj srno se na vrh povzpeli menda kot prvi Jugoslovani. Po dnevu zasluženega počitka, smo se napotili pod Heklo — goro čarovnico. To je še vedno aktiven vulkan, iz katerega se kadi in so tla na mnogih mestih zelo topla. Se pred tremi leti je bruhal lavo iz več stranskih razpok. Hekla je vulkan, ki nima kraterja na vrhu, temveč lava teče iz razpok, ki se odpirajo v bokih gore. Na izbruh pa opozarjalo para in dim in bobnenje v gori. Občudoval sem kmete, ki imajo kmetije v neposredni bližini To so ljudje, ki se v svojem življenju nekajkrat selijo iz domov. Ko jc neposredna nevarnost mimo, so vrnejo in če je potrebno, spet postavijo svoje skromne domove. Naš vzpon na Heklo smo začeli tako, da smo prečili krušljiv teren s sto let staro lavo. Potem smo so povzpeli čez zadnje nanose lave. Hoja po takem svetu je bila utrudljiva, zaradi velike krušljivosti pa je korak negotov. Na Mali Hekli smo počivali, si privoščili nekaj kalorij iz nahrbtnikov in potem nadaljevali pot do pobočja Velike Hekle čez ledenik, prekrit s pepelom in črnim peskom, čim bolj proti vrhu smo šli, manj je bilo Vzpon med seraki na vrli Hvanadalshnukjrja Foto dr. K. Jczcrnik 423 ledu, zato pa je bilo več dima, tla pa so bila najprej prijetno topla, potem pa — vroča. Našega Čičija smo pustili na pobočju pod ledenikom. Pri njegovih sedmih križih je bila ta pot, kljub velikim alpinističnim lzkušn|am, le pretrd oreh. Vrh gradijo stožčasti, v krogu nameščeni kupi lave. Vmes leži kratersko oblikovana razpoka s kameninami vseh barv in odtenkov. Gost dim, ki se vali iz nje, predvsem pa smrad po žveplovem dvokisu na3 je hitro pognal po pobočju v dolino. Noč smo prespali v neposredni bližini vulkana na čudoviti travi s čistim, žuborečlm potokom. Tam smo končali planinski del naše poti. Po krajšem dvodnevnem postanku v Reykjaviku smo se s hladnega Islanda odpeljali spet v toplo domovino. Opomba: Na Hvannadalshnjukur smo so 3. avgusta 1982 povzpeli Diana Lavrih, Boris Markič, Bojan Fonda, Janez Pretnar — vodja in Kristijan Jezernik. NEDOSEGLJIVI RAZOR Dipl. ing. Dušan Krapež 2c samo ime je v mojem otroštvu burilo domišljijo. Oče je dostikrat prav spoštljivo govoril o tej gori. Tista predpona »raz« me je močno vznemirjala, čeprav sem komaj začel hlačati v osnovno šolo, me jc rezala v uho. Zame so imele besede na »raz« nekakšen negativen pomen, čeprav vemo, da temu ni tako. Pa le kdo bo dopovedal otroku? Pa sem v mislih nizal besede, razoran, razrvan, razklan... Ko pa sem nekaj kasneje spoznal, da enako napisana beseda v angleščini pomeni celo: britev, sem bil iz sebe. Kakšna neki mora biti ta gora? Spoštovanje, vznemirjenje, strah in radovednost, vse se je mešalo v meni. Ko je pripadel po I. svetovni vojni tudi Razor Italiji, v meni pa se je pretakala tudi primorska kri, ni bil praktično več dostopen. Z drugih meni dosegljivih Julijcev se mi Razor ni zdel bogve kako »razdejan«, pač pa podoben drugim hribom. Neko ime pa vendarle mora imeti. Dvakrat sm ga doslej naskakoval. Pa ni bilo nič ali skoraj nič. Tako prvič kot drugič sem se peljal z »gorenjcem« do Kranjske gore. Ga ni škoda? Tam od Jescnic naprej sem imel vtis, da je proga lokalna, zato pa toliko bolj prikupna. Na tem odseku mi je srce poskakovalo vedno za terco višje. Zdelo se mi je, da mi kolesa vagona neprestano govore: Gremo gor, gremo gor, gremo gor... Pa do danes? Razen obljub — nič. V Kranjski gori pa lepo pot pod noge. Prva etapa malo manj po planinsko do Erjavčeve koče. Dva zakonska para, prvi malo starejši, drugi malo mlajši pa še en prirastek moškega spola. Malo po cesti, malo po bližnjicah, malo z viel in nekaj potrpljenja, pa smo prišli do našega prvega cilja. Po počitku smo imeli več kot preveč časa za pohajkovanja po okolici. Zjutraj smo zgodaj vstali, kot se to poštenim planincem spodobi. Jaz, neukrotljivi »knaj-par«, sem stekel do studenčka, si slekel srajco in se napol gol v zelo hladnem jutru toliko časa junačil, da sem jo skupil. Nekaj mi je skočilo v križ; zagrabilo je in držalo. Odtod naprej sem hodil nekako tako, kot bi imel polne hlače. Trmast sem in zato nisem odnehal. Nisem hotel kvariti ne družbe ne ture. Kako sem prilezel na Prisank ali Prisojnik — naj se kregajo etimologi, kaj je bolj prav — sam ne vem več. Žena neutrjena oziroma premalo utrjena, jc tudi imela težave, kar na jok ji je šlo. Razorja pa še nikjer. Vreme se je spridilo in megla ga je skrbno zavila v svoje odeje. V takih okoliščinah smo imeli edino željo, priti čimprej v kočo na Podih. Prenočili smo in se naslednji dan vrnili v dolino Vrat, ne da bi sploh videli tega skrivnostnega skrivnostnika. Pa drugič, sem si dejal. Drugič se je spet ponovilo tisto z -gorenjcem-, ko sem se peljal v zgornjesavski kot Srce je poskakovalo, trkljajoča kolesa pa so prišepetavala kot vedno: gremo gor, gremo gor... To pot smo bili v drugačni sestavi. En sam družinski par s prirastkom in njegovo prijateljico. Kaj hočemo: Iz malega raste veliko. Tisti prirastek pa je med vožnjo tAko zinil na račun planinarjenja naše mame da je užaljena izstopila kar v Mojstrani In rekla, da nas bo pričakala pri -žlahti«. Skoda, ni se dala potolažiti. Mi trije pa kar lepo v Krnico. Naše ambicije so bile Kriška stena, Podi in seveda neizogibni Razor. Prispeli smo v skromno kočico In tam prespali. Zarana smo vzdignili svojega rojstva kosti in odrinili proti grozljivi steni. Ko pa si v njej. spoznaš, da je lepo speljana in »ni nič kaj posebnega«. Težav ni bilo. Pač! Dekleta je dajala višinska bolezen. No, tudi to je prešlo. V najlepšem vremenu smo prispeli v Pogačnikov dom 424 na Podih, k Pavletu, ki je bil dolga leta oskrbnik. Zal ga nI več med nami. »A's le pršou,« je rekel in me premeteno in hkrati šegavo pogledal. Dolga leta sva skupaj muzlclrala pri istem amaterskem ansamblu, on kontrabas, jaz pa violino. Kadar sem ga srečal, sem se zmerom rad spomnil anekdote. Tisti kontrabas je bil že balj stara ».kišta»; strune tudi ne bogvc kako kvalitetne. Pa je nekoč Pavle malo bol do svoje in energično potegoval svoj lok, tisti toni niso bili preveč kvalitetni in je 'dirigent rekel: «Ti, Pavle, pa ne tako. kot bi .kostne' premikal.« Malo kislo je pogledal Pavle, potem pa se je z nami vred od srca nasmejal. Še preden sem se dobro oddahnil, je bil že čaj na mizi. Toda še preden sem z žlico pomešal čaj, se je prikazal neki rdečelasec, pegast in kar nekam preklast — Anglež Pavlu je nekaj dopovedoval. Nato pa je Pavel stopil na sredo sobe In poprosil navzoče, naj se prostovoljno javimo za reševanje neke angleške turistke, kl se je nekje pod Razorjem poškodovala. Pogledal sem po vsebini sobe — vsi so bili videti precej mlajši od mene. In sem čakal. Nič! Mučne sekunde so tekle in tekle, pa nič. Sram me je postalo. Kako malo tovariškega čuta je med nami, sem si mislil. Prvi sem se vzdignil — za reklamo — in potegnil za seboj še kakih 6 ali 7 mlajših. Pa je Pavle iskal Se enega prostovoljca, da bi »reševalni« v Trenti javil primer. Javil se je moj sin. Ni spil čaja niti n počakal, da bi mu dal kaj drobiža, kar stekel je v dolino. Tudi jaz sem bil ob svoj čaj. Pavle nam je dal nekakšno plahto in šli smo. Stezica proti Razorju ni nič posebnega. Cisto navadna je, nezavarovana, ker nI treba, da bi bila. Taki potki smo nekoč rekli »kravja steza«. Nismo hodili dolgo, morda 20 minut, gotovo pa ne več kot pol ure žc smo zagledali skupino Angležev in med njimi našo »miss« ali »lady« ali »madame« ki si jc baje zlomila levo roko v nadlahti. Za malo se mi je zdelo, da so nas gledali nekam zviška, kot da je reševanje naša dolžnost. Še hvala ni izrekel nihče. Bilo nas jc osem. Razgrnili smo plahto in naložili nanjo tisto »miss« ali »madame«. Težave pa so se s tem šele začele. Stezica "je bila — no saj jc še — precej ozka, narejena takorekoč za enega. Tista plahta z »madame« ali «miss« jo lagodno plavala nad stezico, mi pa smo morali po vseh tistih kamnih, kamenčkih in skalicah pa tudi skalah iskati ravnotežje. Več kot preveč težav, zlasti še, ker sem sam nosil še svoje križo na hrbtu. Bližali smo sc nekaki veliki skali — balvanu. Bil je pokrit z drobnim peskom. 2e gor grede sem premišljeval, kako bomo prešli čez to drsljivo stezico. Bližali smo se tej skali, ko je med nas padel kol »deus ex machina« nekdo z značko GRS, pa še zdravnik je bil povrhu. Krepko sem se oddahnil. Vsaj eden, ki se na reševanje spozna. Pa še pred tisto s peskom posuto skalo. Pogledal je ženi v oko, jo malo pretipal in končno dejal: »To ženo privežite, lahko sama hodi!« »Hvala bogu,« sem v mislih dejal. V koči ji je zdravnik dal prvo pomoč. Pavle nam je ponudil makaronovo meso, zraven pa steklenico piva. »Po naročilu Angležev,« jc dejal. Ni dosti teknilo. Bolj všeč bi mi bilo, če bi rekli: »Hvala lepa za vaš trud.« Naslednji dan smo morali v dolino, zaradi dogovora z mamo pač. Tako je bila že drugič tura na Razor pokvarjena. Priložnosti za tretji naskok še ni bilo, žal pa sem skoraj prepričan, da je tudi več ne bo. Ti nagajivi Razor ti. V februarju 1983. 1. MAJ IVANKA KOROŠEC Z rdečim nageljnom na prsih gremo skozi prvomajsko jutro. Rosno je šo in Podgcra je vsa v cvetju; hruške in jablane so v belem beorožnatem ogrinjalu, pod drevesi so lehe spominčic, nebo je jasno in brez oblačka, modro, da kar skeli, in vrisk nam vre na ustnice. All je kdo od nas v tem jutru pomislil na tisti davni maj in na čikaške dclavcc. tkalke, železničarje in mornarje, ko so zahtevali osemurni delavnik? Z ramo ob rami so šli naravnost pred puškine cevi Policija je uprizorila krvav pokol, pot dclavcev pa je bilo obsojenih na smrt. Krvavo utrti dolnvski »prvonajnik« je postal — praznik. Ponekod jc v njom še kri, toda vse več |e veselja In pesmi Svobodni smo. Kaj je pravzaprav svoboda? Svoboda ja: da človeku ni treba razmišljati po predpisih. Svoboda je spoštovanje vsakogar Izme-I nas h razumevanje drugače mislečih. Svoboda vsakogar izmed nas je omejena edino s svobodo drugih. To zares nI prazna beseda in ni geslo za spomenike . . . Ob naporu pa se mi misli kar sesedajo; ostaja samo še fizični napor, volja, da prideš na vrh, želja, da premagaš samega sebe. Lezemo na Dobrčo, vedno višje. Hodimo uro, dve, že več. Sopiliam v breg, otroci so že zdavnaj na vrhu; kot divje koze gredo. Mož, ki ima maratonska pljuča, hodi počasi iz gole vljudnosti ob meni. Na vrhu je razgled očarljiv. Noter do Triglava sega pooled, navzdol pa vse do Jošta in Šmarjctne core nad Kranjem. Na Dobrči ta dan gorijo kresovi, tako kol po vseh hribih po domovini. Mrzel veter piha, zebe nas. V kotlu se kuha partizanski golaž za sto ljudi. Kako nam tekne! Zapojemo še — Prečuden cvet je v grapi črni, Nabrusimo kose, Hej mašinca zagodi in nazadnje še Džuli, čeprav nič ne sodi zraven. A pesem je izraz življenjskega veselja in mi smo veseli in srečni! Povzpeli srno se tudi na vrh Dobrče. Prepihalo nas je do kosti, a lepota je odtehtala mraz. Nekaj samotnih, suhih viharnikov še kljubuje na vrhu, zelenkast divji teloh raste tam in krvavo obarvano vresje, spodaj pa leži vsa radovljiško-blejska kotlina, kot da jc na dlani. Ta domovina in ta maj nas zavezujeta, ko se spominjamo dolgov naši preteklosti. Kaj je naša odgovornost v tem sončnem prvomajskem onevu? Da se zavedamo sebe v tej deželi in tega, kar je bilo včeraj, da znamo živeti za to, kar je danes, da svoje sanje in načrte spreminjamo v tisto, kar bo prišlo jutri... 426 ZDOMKI IN GORI Nelly Schuster Sleci okamenelo ruto ponižanj! Zavrzi koralde podarjenih obljub! Otrl si srage obupa in groze! Obrni se k meni. da boš vsa moja: Pripada ti gora domača in zvezdni oblaki! SENCE ZA VEKOMAJ Nelly Schuster Očnice sreče moraš si sam zasaditi! Nc obsedeli v temi, nc tuja sovraštva vrč piti! Sence za vekomaj v bivanju svojem spoditi! BELI MOLK Nelly Schuster (Gorska skica pozimi) Vsak človek ima svoj seznam gorskih poti kot upanj lepote in težkih ur, ko je sam in vržen v prepadov strahotel Slikarju D. Jakcu Pq grebenu Stola . . . Foto F S|uga MORDA JIH JE RES ŽE PREVEČ (Nekaj misli ob veznih planinskih poteh, transvarzalah) TOMO GRGIČ Tako nekako jc zavzdihnil predsednik planinskega društva Ljubljana Matica o imenovanih poteh, magistralah in transverzalah v svojem intervjuju za Ljubljanski dnevnik dne 15. 4. 1983. Ker mc je tudi samega mučilo to vprašanje, sem se odločil, da vsaj poskusim odgovoriti nanj. Pri tem pa je bilo treba opraviti nekaj priprav. Sprva se-n menil, da bo zadošča! kar njihov pregled v obliki nekakšne razpredelnice, kakršna ja npr. v Spominskem koledarju PZS 1983. Ker pa sem dvomil, če nekatere v tem pregledu navedene poti, po splošnem pojmovanju sploh spadajo med transverzale, sem se odločil, da jih poskusim najprej opredeliti (priloga 1). POSKUS OPREDELITVE SLOVENSKIH PLANINSKIH VEZNIH IN KROŽNIH POTI (TRANSVERZAL) — So speljane po ozemlju SR Slovenije ali pa so kontrolne točke na njenem ozemlju enakovreden del transverzal. ki gredo tudi v druge republike in pokrajini v Jugoslaviji1 oziroma v tujini2 ali pa so na slovenskem etničnem ozemlju v zamejstvu in jih" oskrbujejo slovenska planinska društva oziroma pri tem sodelujejo.3 — Kontrolne točke (tri ali več)4 so praviloma razporejene na določeni smeri, včasih pa so določana le KT, brez povezave.5 — So časovno neomejene.15 — Po prehojeni poti in odtisu predpisanih žigov v dnevnikih pohodnik dobi posebno značko.7 Seveda gre zgolj za poskus, za katerega se utegne pokazati, da ni uspešen in ga bo treba še dopolniti ali pa celo sploh ni potreben in naj transverzale opredeljuje vsak po svojem planinskem okusu. S sestavljanjem pregleda transverzal se je. poleg sestavljalcev navedenega Spominskega koledarja PZS 1983. ukvarjalo že več avtorjev Tu naj omenim Is izčrpna opisa ■ Npr.: Planine Jugoslavije. Traisverzala planincev žnlnTnlčarJev Jugoslavije, nn pa Karlnv.-ik» transv-rzaln Istarski planinarski put in Nagrada planine, kl 3egajo na ozemlje SH Slov«nijo z eno semo KT ' Put prijateljstva treh dežel > Planinska pot SPD Trst (Vertikal,■ i) in Visoka Rezllanska pot. 4 Nimaju KT lr jih zato nI mogoče šteti kot transversale, kot opisano zgoraj: al Spominska pot Jožeta slšerrika. dolfla 15 km (vir: Slovenske nore. 1982). b) Planica— Pokljuka (ki bc vcrletno tudi vnaprej ■is-tala »privilegija alpinistov ali vsaj najbolj izurjenih planlnoov, |e oa dolga 30 km in o je moč prehoditi v štirih dneh; zanjo obstaja tudi .vodrlčck., vir: SK PZS 19831 ter c) /a zdaj Put XIV dlvlzlle NOV Sedlarjevo I jubno. ! Npr.: nazširjena slovenska p aninska pol. Pur iirijatc'lstva treh dežel. Jezerska planinska pot C) Kranlskl vrhovi. Planine Jugoslavijo, Mladinska sindikalna transverzaia IIC, Solčavsko planinska pot Transverzala planincev železničarjev Jjgosiavije. Tildasel vrl tv. • Edina izjema so Kurirska pota Dolomitov, ki jih je mogoče prehoditi le v m.iju Glede na to ca ie ta pot mogoče prehoditi katerikoli dan v tem mesecu, je bližje transverzalam kot spominskim ' .inhodom ki imaio točno določen dan. 1 ' Trimftkovo planinska pot ra Peco nima posebna značke, le splošnega .Trimčka-. zato ja ne u'h šteli med transverzale kot opisano zgoraj. 427 GRADIVO ZA PREGLED SLOVENSKIH PLANINSKIH Zap , , - ^ , Korit. Dolžina pD kjor ,c na v(,|j(1 i. Ime vezne ali krožne poti Oznaka tofi|< --- dnevnik, značka km dni 1. Slovenska planinska transverzala 1 78 800 28 PZS 2. Razširjena slovenska planinska pot 3. Zasavska planinska pot 4. Gorenjska planinska partizanska pot 5. Ljubljanska mladinska pot G M 18 + 44 — 15 140 46 500 20 150 — PZS 7 Zasavski M DO Zagorje 15 Kranj 7 M DO Ljubljana 6. Trdinova pot 7. Pomurska pot 8. Koroška planinska mladinska transverzala 15 150 32 220 20 130 6 Novo mesto 10 M DO Murska Sobota 6 Ravne 9. Stajersko-zagorska krožna pot 10. Pot čez Kozjak 11. Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije 12. Savinjska planinska pot 13. Pot prijateljstva treh dežel 14. Jezerska planinska pot 15. Badjurova krožna pot 16. Loška planinska pot 17. Ciglarjeva pot od Dravo do Jadrana 18. Kranjski vrhovi 19. šaleška planinska pot 20. Pot prijateljstva Snežnik—Snježnik 21. Planinska trim pot po občini Sevnica 22. Planinska pot SPD Trst (vertikala) 23. Trimčkova savinjska planinska pot (Krvavica—Gozdnik) 24. Trimčkova savinjska planinska pot (Dobrovlje) 25. Planine Jugoslavije B 12 120 6 Rog. Slatina 1 15 100 5 Maribor Matica TV 88 750 25 P TT Slovenije S 26 110 6 MDO Zabukovic 30 500 15 PZS 16 100 6 Jezersko 19 + 2 90 5 Litija L 32 170 14 Škofja Loka E 6 36 267 10 PZS, gozdarji YU 25 150 5 Kranj Š 21 110 4 Velenje S 6 60 2 Ilirska Bistrica 37 100 5 Lisca-Sevnica 40 550 18 Trst S 6 OTKS Žalec S 6 50 2 OTKS Žalec 14 30 PZS 26. Mladinska sindikalna transverzala ITC 27. Solčavska planinska pot 28. Po poti kmečkih upornikov 29. Notranjska planinska pot 30 150 15 50 12 85 17 130 7 ITC Žalec 5 Solčava 5 ZSMS Krško 6 Logatec 428 VEZNIH IN KROŽNIH POTI (TflANSVERZAL) Leto otvoritve Vodnik Vir 1053 Vodnik po slovenski planinski poti, IV. izdaja. 1974 PV 1976/259 1966 Vodnik po slovenski planinski poti, IV. izda;a. 1974 1958 Vodnik po slovenskih gorah, ill. izdaja 1969 Vodnik po posavskem hribovju, 1978 1964 Vodnik po gorenjski partizanski poti, 1974 1935 Vodnik in popolni dnevnik (po Lj. mladinski poti), 1975 1967 Vodnik po Trdinovi poti, II. izdaja 1975 1967 Planinski vodnik po gorah SV Slovenije, 1980 1968 Vodnik po Slov. planinski poti, IV. izdaja 1974 Planinski vodnik po gorah SV Slovenije, 1980 Karavanke II. izdaja 1975 1968 Planinski vodnik po gorah SV Slovenije, 1980 Planine Hrvatske, II. izdaja 1981 1969 Pot čez Kozjak (splošni opis), 1969 Planinski vodnik po gorah SV Slovenije, 1980 1939 Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov MOV Slovenije, II. izdaja 1980 1972 Savinjska pot, vodnik z opisom doline, 1972 1972 Dnevnik vzponov, Julijske Alpe, 1974 Kamniške in Savinjske Alpe III. izdaja 1982 1972 Dnevnik jezerske planinske poti, 1980 1973 Vodnik po Badjurovi krožni poti, 1974 1973 Dnevnik loške planinske poti, 1973 1975 Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana, I. ponatis 1977 1975 Dnevnik vzponov, Karavanke II. izdaja 1975 Kamniške in Savinjske Alpe lil. izdaja 1982 1975 šaleška planinska pot (Vodnik), 1974 1975 Pot prijateljstva (opis poti), 1975(7) 1975 Vodnik po posavskem hribovju, 1978 1975 Vodnik po planinski poti SPD Trst, 1975 1975 Savinjska pot, vodnik z opisom doline, 1972 Spominski kol. PZS 1983 1976 Savinjska pot, vodnik z opisom doline, 1972 1976 Dnevnik planine Jugoslavije, 1976 Vodnik po planinarskim domovima Jugoslavije, 1957 1976 Mladinska sind, transverzala ITC (opis poti), 1971, 1976, 1977 1976 Kamniške in Savinjske Alpe, III. izdaja 1982 Karavanke II. izdaja 1975 1977 Vodnik po posavskem hribovju, 1978 Planine Hrvatske II. izdaja 1981 1977 Vodnik in dnevnik po notranjski planinski poti, 1977 P V 1976/259 PV 1976/259 PV 1976/259 PV 1976/259 P V 1976/259 P V 1976/259 P V 1981/191 PV 1981/191 P V 1981/191 PV 1977/47 PV 1976/259 PV 1976/259 PV 1976/259 P V 1980/125 P V 1976/259 P V 1976/259 PV 1977/47 PV 1977/47 PV 1977/47 PV 1976'259 PV 1977/47 PV 1977/47 PV 1976/259 PV 1975/504 PV 1977/47 PV 1976/265 P V 1977/47 PV 1977/47 P V 1976/259 PV 1977/47 PV 1977/47 PV 1980/125 429 Zap. št. Ime vezna ali krožne poti Kant. _Dolžina m kJer ja na v0|j0 Oznaka to4k —--—— dnevnik, značka km dni 30. Kurirska pota Dolomitov 6 25 2 Medvode 31. Bohinjska planinska pot 30 + 7 170 12 Boh Bistrica 32. Idrijsko-cerkljanska planinska pot 25 70 5 Idrija 33. Cerkniška transverzala 4 45 2 Cerknica 34. Pohodna transverzala spominov obč. Lj.-Šiška 10 50 3 OTKS Lj.-Siška 35. Transverzala planincev železničarjev 4 + 53 28 Železničar Jugoslavije 36. Trim transverzala (Kočevje) 4 Kočevje 37. Bratska planinska pot Ljubljana—Zagreb 23 170 6 MDO Ljubljana 38 Pot spominov NOB občine Domžale D 20 60 4 ZZB Domžale 39. Vrhniška kurirska planinska pol V 13 100 3 Vrhnika 40. Pot spominov NOB občine Hrastnik 15 60 3 Hraslnik-Dol 41. Visoka rezijanska pot 3 Gruppo alplnistico Resiano 42. Pot Vrhnika—Triglav 19 Vrhnika 43. Po poteh borb In zmag Gorjanci—Bohor Bohor-Senovo 4i. Papirniška (vevška) pot 3 30 1 Vevče 45. Konjiška planinska pot ob spomenikih NOB 22 110 5 Zreče 46. Trideset vrhov 40 PS Gorenje Titovo Velenje TRANSVERZALE V PRIPRAVI OZIROMA — Spominska planinska pot tov. Tita • 6 20 1 ZSMS Tržič — Planinska pot prijateljstva med balkanskimi 8 PZJ državami — Bratska planinska pol Ljubljana—Rijeka 25 140 7 MDO Ljubljana — Logaška planinska pot Logatec — Logatec—Pokljuka (Po poteh III. bataljona Logatec VII. SNOUB Franceta Prešerna) HRVAŠKE TRANSVERZALE. KI SE — Karlovačka transverzala (Trdinov vrh) 7 73 3 Dubovac—Kariovac — Istarski planinarski put (Slavnik) 12 3 Željezničar Zagreb — Nagrada planine (Triglav) 9 + X Kamenjak Rijeka 430 Lete olvttrilvc Vodnik Vir 1977 Priročnik za planince II. izdaja 1951 1978 1978 1979 1979 1979 1979 1980 1900 1S80 1980 1981 1982 1982 1982 1983 Julijske Alpe. 1974 Idrijsko-cerkljanska planinska pot (vodnik), 1979 Planinski vodnik po cerkniški transverzali, 1981 (?) Pol po najlepših kotičkih naše občine, 1979 Dnevnik transverzale planincev železničarjev Jugoslavije, 1979(?) Priročnik za planince, II. izdaja 1951 Bratska planinska pot Ljubljana—Zagreb, vodnik. 1980 Vodnik po poti spominov NOB občine Domžale, 1980 Vrhniška kurirska planinska pot (opis poti), 1980(7) Pol spominov NOG občine Hrastnik (vodnik), 1981 Vodnik In dnevnik v italijanščini, prevod v slovenščini pri SPD Trst Vodnik po posavskem hribovju, 1978 Vodnik po posavskem hribovju, 1978 Vodnik po spominski planinski poti ob spomenikih NOB 1982 Kamniške in Savinjske Alpe. III. izdaja 1982 Karavanke, II. izdaja 1975, Julijske Alpe, 1974 Vodnik po Posavskem hribovju, 1978 Planinski vodnik po gorah SV Slovenije, 1900 PV 1980/125 P V 1980/125 PV 1980/125 Delo 25. 8. 1981 PV 1980/125 PV 1981/345 PV 1981/88 P V 1982/353 P V 1982/353 P V 1982/353 Delo 28 9. 1981 Spominski kol. PZS 1983 PV 1983/24 Delo 4. 4.1983 O KATERIH NI NATANČNEJŠIH PODATKOV 1980 Karavanke II. izdaja 1975 Spominski kol, PZS 1983 1982(?> Delo 1.9.1980 1983(?) 1983(7) Delo 22.3. 1982 Delo 22. 3. 1982 30TIKAJO SLOVENSKEGA OZEMLJA 1958 Planine Hrvatske II. izdaja 1981 1976 Planine Hrvatske II. izdaja 1981 1982 Planine Hrvatske II. izdaja 1981 PI. H. 1981/223 PI. H. 1981/330, PV 19B3'215 PI. list 1982/3—4, PI. lisi 1983/1 431 ing. Boža Jordana (Planinski vestnik 1976, stran 259 in 1977, stran 47) in Toneta Andrejčiča (Planinski vestnik 1980, stran 125). Ti pregledi so mi bili osnova, ki sem jo dopolnil z drugimi podatki iz Planinskega vestnika in Dela. Ker nisem prepričan, če so v pregledu zajete prav vse transverzale, ki bi spadale pod ta pojem, sem zbrane podatke naslovil le kot gradivo za njihov pregled (priloga 4). Kot dodatek k tem pregledu sem navedel tiste transverzale, ki so v pripravi oziroma tiste, o katerih nisem mogel dobiti natančnejših podatkov, in končno še hrvaške transverzale, ki so delno tudi na slovenskem ozemlju, saj utegnejo biti zaradi svoje bližine zanimive tudi za slovenske planince. Morda bo tudi to gradivo vabilo za sestavo uradnega seznama transverzal, ki naj bi ga vodila Komisija za pota pri PZS, analogno siceršnji kartoteki potov (glej Stanko Kos: Navodilo za oskrbo in označevanje planinskih poti, PZS Lj. 1982, stran 12). Vsakomur, ki sestavlja pregled transverzal, se zastavlja tudi vprašanje, kam uvrstiti planinske pohode in v čem se le-ti razlikujejo od transverzal. Poskus njihove opredelitve najdemo v prilogi 2, pregled — verjetno nepopoln — pa v prilogi 3. POSKUS OPREDELITVE SPOMINSKIH POHODOV V SR SLOVENIJI — So v počastitev pomembnih dogodkov med NOB. — Potekajo po določeni trasi na slovenskem državnem ali etničnem» ozemlju. — So množični In časovno opredeljeni na določen dan. _ Kontrolne točke (ena ali več) so razporejene na določeni smeri. — Po dokazano prehojeni poti si pridobimo posebno značko. SPOMINSKI POHODI V SR SLOVENIJI' Mesec Ime pohoda PU — organizator Vir 1. januar Po poteh I. Pohor. bataljona Zreče Koledar 1983 PZS 2. januar Po stezah part. Jelovice Šk. Loka ti 1983 3. februar Po poteh XIV. divizije Dramlje 1983 4. februar Na Stol Jesenice 1983 5. februar Na Arihovo peč Celovec 1981 6. februar Po poteh goriško fronte N Gorica 1983 7. marec Na Snežnik II. Bistrica •1 1983 8. marec Na Porezen Cerkno 1983 9. april Na Nanos Vipava »1 1982 10. april Na Dobrovlje Polzela M 1983 11. april Na Stampetov most Železničar 1983 12. april Na Golobar Bovec »t 1983 13. maj Po poteh partizanske Ljubljane Odbor za pohod It 1983 14. maj Na Blegoš Gorenja vas 1983 15. maj PB »Celje« pod Travnikom Ljubno 1983 16. junij Na Kališče Kranj ■ t 1981 17 junij Po poteh Celjske čete Zelezar 1983 18. junij Po idrijskih part, poteh Idrija II 1983 19. oktober Na Slavnik Koper II 1983 20. oktober Po poteh Brežiške čete Brežice II 1983 21. december Na Tišje Lilija II 1983 22. december Na Javornik Idrija II 1983 23. septembei Na Krvavec (pl. Jezerca Kranj ti oz. Kriška planina) - Na Arlhovo pe{. ' Seznam ni popoln in ni preverjeno, če pri vseh preho|en! poti na vrsti še spominska značka. navedenih pohodili obstajajo kontrolni žigi In če le po Toliko o naštevanju in o poskusih za opredelitev transverzal in spominskih pohodov Pa pojdimo k njihovemu smislu. Ce pri spominskih pohodih nimamo planinskih pomislekov, saj le-ti, čeprav so speljani večinoma po gorskem svetu, nimajo zgolj planinskih ciljev, marveč gre predvsem za proslavljanje pomembnih dogodkov iz NOB ob čimbolj množični udeležbi, pa je glede množice transverzal, bilo bi naj jih že 45 pri čemer njihovo število narašča iz leta v leto', se nam vendarle samo po sebi zastavlja vprašanje: Ali jih morda res ni že preveč? Na silo najbrž niti ni mogoče zaustaviti širjenja, kaj šele, da bi katero od njih odpravili. Menim pa, da bi planinska organizacija morda vsaj priporočila minimalne zahteve, ki bi jih moralo izpolnjevati planinsko društvo ki ie pot ustanovilo in skrbi za to novo transverzalo. Med minimalne zahteve štejem: — Na voljo naj bi bili dnevniki, ne zgolj pri ustanovitelju, marveč tudi pri druaih planinskih društvih, na PZS, v knjigarnah in podobno. — Dovolj natančen opis poti bodisi v dnevniku, kot to poznamo na primer pri Loški planinski poti in Ljubljanski mladinski poti, ali še bolje v posebnem vodniku, kot je na primer Vodnik po Slovenski planinski transverzali. Transverzali kurirjev in vezistov NOB, Badjurovi krožni poti itd. Če je v njih opisana transverzalna pot, so seveda ustrezni tudi splošni planinski vodniki po posameznih gorstvih (Julijske Alpe. Karavanke Kamniške in Savinjske Alpe, Vodnik po posavskem hribovju, Vodnik po gorah severovzhodne Slovenije in podobno). — Zemljevid poti v razmerju 1 :50 000. Za transverzale zuna| klasičnih planinskih poti po Julijcih, Karavankah ter Kamniških in Savinjskih Alpah bi docela ustrezali novi zemljevidi občin, v katere bi vrisali planinske poti. Taka sla doslej zemljevida občin Litiie Sevnice deloma Domžal. ' — Žigi na kontrolnih točkah bi morali biti vedno na voljo. Ker obstajajo tudi »planinske srake«, ki so jim zlasti všeč transverzalni žigi na samotnih krajih, bi jih morali skrbniki transverzal sproti nadomeščati, da bi bilo kar najmanj dokazovanja s pričami fotografijami, in podobnih nevšačnosti. Dostopnost žigov v planinskih kočah, ki niso stalno odprte, pa bi moral skrbnik transverzale pravočasno objavljati v sredstvih javnega obvoščanja (najprimernejša je planinska rubrika v Delu). Enako bi morali avno objaviti vsako spremembo kraja, kjer se nahaja žig (tako je na primer ravnalo Pd' Litija o žiqu Pristave, glej Delo dne 15. 4. 1981) ali še celo, če se kontrolne točke spremenijo (tako je na primer ravnalo PD Ravne na Koroškem ob spremembi kontrolnih točk Koroške planinske mladinske transverzale; glej Delo z dne 20. 10. 1980). — Vsekakor najvažnejša pa je zahteva po zavarovanju poti ler njeni opremljenosti z markacijami in smernimi tablami (izjemi naj bi bili le pot Planica—Pokljuka ki je že tako namenjena bolj alpinistom ter plezalni del Bohinjske planinske poti). Seveda ne zadošča poti zavarovati in markirati le za slovesno otvoritev, marveč jo je treba neprenehoma obnavljati, kar bo včasih težje, kot je videti ob ustanovitvi. Zdi se mi, da ni nikoli p'eveč poudarjati zahtevo po dobrem zavarovanju in markiranju planinskih poti — transverzal K strmemu naraščanju števila planincev, ki za konec tedna ali med dopusti romajo v gore, so namreč precej prispevale tudi številne lokalne in daljinske transverzale Med to mnoz eo pa je, kljub številnim oblikam planinskega izobraževanja, od raznih planinskih šol do tečajev za planinske vodnike, vendarle precej takih, ki so vsa^ sprva zunaj označenih in zavarovanih poti precej nebogljeni. Zanje so torej dobro vzdrževane transverzale pogoj, da se na njih planinsko toliko prekalijo, da si sčasoma pridobijo sposobnosti za hojo po brezpotjih. Čimbolj bodo planinci po zavarovanih in dobro označenih poteh, tem bolj jim bodo hvaležni tudi lovci, alpinisti, manj dela pa bi naibrž imela tudi GRS. Zato sem mnenja, da pri transverzalah pridržek »planinec opravlja planinsko pot na lastno odgovornost- (glej npr. 5. člen pravilnika planinske poti Trideset vrhov sicer povzel po 2. odstavku 54. člena statuta PZS) ne odvezuje ustanovitelja in skrbnika neko transverzale, da ne bi, poleg planinskega društva, ki sicer skrbi za planinsko pot, poskrbel tudi sam za primerno zavarovanje in oznako poti. Vabiti množico planincev z značkami za prehojeno transverzalno pot na slabo vzdrževane in markirane planinske poti, se mi zares ne zdi odgovorno. Če bi se pa izkazalo, da ustanoviteü in skrbnik ne izpolnjujeta več zahtev, bi bilo do vse planinske, zlasti pa transverzalske srenje, najbolj pošteno, da na primeren način v sredstvih javnega obveščanja (Planinski vestnik planinska rubrika Dela in podobno) razglasi, da bo transverzala v določenem roku (npr v letu ali dveh) prenehala biti transverzala in da tudi dnevnikov ne bo na voljo Nameraval sem napisati nekaj kritičnih misli na račun transverzal, pa mi je njihovo opredeljevanje vzelo toliko prostora, da je iz vsega tega nastal zapis razmišljanja kakšne naj transverzale bodo Pa naj bo tako. Ko ml bo preštevanje številnih transverzal' po katerih hodim, vendarle presedalo, jo bom mahnil s prijatelji na kako turo »kar tako«, daleč od tako označenih poli, kjer si na vrhovih ni treba umazati rok s črnilom za žige. • Kam to vodi, vidimo Iz tens, da se npr. po nepopolnih podatkih na Jančah križa 6 pa Trlalavu Da kar 7 transverzal. Podrobneje o tem Josip Korlnot: Slovenske planinske transverzale Delo. dnaV" 190. 433 POBRANKI IZPOD RETE, I. DEL JANEZ LONČAR Zdi se mi, da hodim že celo večnost. Sneg je globok in do vrha zamctena sled se ob vsakem koraku vdira. Močno sneži, enakomerno prestavljanje nog pa me je že utrudilo. Komaj čakam, da pridem na jaso pod kočo na Kofcah. Vedno težje vlečem noge iz globokih ugrezov. Posebno desno. Sneg se mi nabira in lepi na čevlje in so vedno debelejši bei škorenj. Sam sem in glasno robantim nad seboj. Kaj neki me je potegnilo v taki noči ven? Desno nogo vlečem iz globoke luknje, pa no gre in ne gre. Verjetno sem se zataknil za kako odlomijeno vejo pod snegom. Težka je vse bolj in bolj Pogrezam se v sipki sneg in zadihan počivam. Znova poskušam in odnehavam Vroče mi je, preznojen sem, povrh me pa še skrbi, da bi ne obtičal v tej snežni strmini. Nič kaj prijeten občutek! Zbudil sem se ves moker od potu in se počasi zavedel, da se prebujam iz narkoze in da sredi vročega poletja ležim v ljubljanski kliniki in to z mavčnim škornjem do rogovile... Šteli smo tiste presnele plošče pločevine namenjene za streho na planinskem domu. Neizkušeni smo jih postavili na robove. Ko smo jih prešteli, se nismo mogli zedlniti o tem, ali naj jih položimo nazaj na tla ali naj jih pustimo, naj stoje. Končno so se plošče odločile same. Naredile so trebuh, zadržati jih nismo mogli, pa so udarile kot vzmet Ker sem bil na sredi in nisem uspel odskočiti, sem pač prevzel breme cele tone kar nase ... še v bolnišnici sem slišal, da je kolega, ki je takrat imel v Tržiču na skrbi socialno in zdravstveno zavarovanje, že izračunal, koliko bodo imeli z menoj stroškov Menda kar več kot dvajset starih milijonov. Nadomestilo zaslužka, operacije, fizioterapija in ne vem, kaj še vse. Ja, ko bi bil človek vedež, bi ne bil revež. Mogel bi se na primer s socialnim pogoditi za lep posel, ob katerem bi bil jaz ostal cel, bolniška bi izkazala prihranek, koča pa bi bila prekrita! »■Poslušaj Marjan,« bi dejal, »danes sem namenjen v Jesenje, kjer naj bi se mi primerila nezgoda, ki bo tvojo ustanovo veljala toliko denarja. Dogovoriva se, da jaz gor ne grem, ti pa iz vaše blagajne plačaj račun kleparjem za prekritje strehe. To bo stalo le tri milijone, sicer pa dvajset! Presodi, kaj pomeni prihranek sedemnajstih milijonov za vašo firmol« Lepo bi bilo, ko bi na tak predlog pristal. Bolj verjetno pa je, da bi mi zabrusil: »Kozel neumni, če že veš, kaj te čaka, pa ne rin' gor!« Ozlovoljen sem kot prga Počasi pobiram ostanke svojega jaza. Spati ne morem, braii se mi ne da, križanke na pol poti ali pa se prej opuščam. Kaj vraga naj počnem, da bo dan hitreje minil? Na sosednjih ležiščih je še kdo, ki mu je slabše kot meni! Torej Janez »zaflikali« so te, kosti »zašraufali« in boš po času, ki mora preteči, shodil. Morda ne več tako kot prej, a vendar, ob trdni volji ti kuclji ne bodo povsem odmaknjeni. Tistih enajst dni v bolnici se je vleklo kot pasja čreva. Pretolkel sem jih In »za piko odreti« sem že v prvem mesecu z mavcem in s pomočjo Toni prikrevsal Iz Ilovice na Kofce. Po nekaj dneh ležanja, ko sem dodobra vse to svoje najnovejše stanje pretuhtal, v mislih prehodil že veliko potov, ki so že davno za meno) in se že skoraj vdal v usojeno mirovan|e, pa mi pride v roke časopis s Kmeclovlm opisom slovenske transverzale. Obenem z njim pa tudi spoznanje, da se še nisem »pobral«. Razglabljam, se spominjam in načrtujem, kaj vse bi moral še obhoditi. Toliko je še vseh tistih gorskih kotičkov in vrhov, kjer še nisem bil, veliko je lepih poti, kamor bi se želel vedno znova vračati. Gledam skozi veliko okno v sončni dan, počutim pa se kot priklenjen pes. Misli se ustavljajo v priprtih predalčkih spomina. Iz njih vlečem na dan srečanja in dogodke. Raje tiste vesele kot žalostne! Najbrž ljudje kar podzavestno odganjamo od sebe tiste spomine, ki nam niso pri srcu. Potiskamo jih v najbolj odročne špranje, pa se nam kljub temu kdaj pa kdaj prikradejo v zavest. »Krivdo« za vsa to, kar pišem, je treba pripisati takratnemu razpoloženju. Vsuti so ti utrinki, kot iz prgišča vrženo zrnje so. Brez reda In ne glede na čas. Morda bo koga zabavalo spet drugega napotilo v naravo in v gore, nekomu to ne bo povšeči. Na urednika Planinskega vestnika, če bo kaj od tega objavil, utegne prileteti kakšna bodica. Pa vseeno! Naj bo kljub temu! »Beseda vendar ni konj!« Na vrhu Skute sva po precej hitrem vzponu z bratom sedla k počitku in okrepčiiu. Gledala sva se. Matevž se mi je smejal, jaz sem se mu pa režal nazaj. Oba sva imela naježene lase in nekaj me je žgečkalo po uhljih. Ko pa se je na noževi konici pokazala 434 še iskra naju je pa smeh hitro minil. Pobrala sva svojo kramo in jo v teku ubrala navz- dol. Nisva še pretekla sto metrov, je že za nama rezko počilo. Zdelo se mi je. da strelo čutim v petah. Naglušna sva se ustavila šele na mall pod štruco Od tam dalje, vse do Suhega dola. pa so naju prale plohe ... • Prav prijetno je na vrhu Storžiča grelo jesensko sonce. Planila sva po vsebini nahrbtnikov in užitkom prekrasnega razgleda, iz lepega miru in zbranosti pa naju je presenetil oster klic: »Hände hoch!« Pogledala sva v smer tega ukazujočega glasu in videla človeka v kopalkah in gojzericah, ki je na naju meril z mavzcrico. »Hier Soldat, dort Soldat und dort Soldat.« tako nama je želel dopovedati, da sva obkoljena. Izza skal sta se res prikazali še dve glavi s čepicama gorskih lovcev. Med vojno ni bilo priporočljivo uganjati planinstva. Naju s Štefanom pa je kljub temu oktobra dvainštiridesetega želja potegnila iz doline. Z grebena nad Žrelom je bilo spodaj pri Krničarjevi koči videti nekaj postav in dim iz dimnika, a si zavoljo tega nisva delala sivih las. Vedela pa nisva, da ima tam nemška žandarmerija svojo postojanko. Po pregledu vsebine žepov in obeh nahrbtnikov sva morala z njimi sestopiti do koče. Po zaslišanju so naju hoteli odvesti v Predvor, potem pa so naju le spustili čez Veliko Poljano v Lom. • Od ranega jutra pa vse do dveh popoldan smo pogledovali skozi okna in hodili na prag koče Dež nI In nI hotel ponehati. Se dobro, da smo dan poprej ujeli urico jasnega neba za obisk na vrhu našega očaka. Vsi trije, brat Matevž, Jur in jaz, smo se končno le spustili s Kredarice in v slabi uri čez Prag »padli« v Vrata. Napili smo se vode ob izviru in se pognali skozi Bukovje proti Kriškim podom. V načrtu smo imeli spust v Krnico, vendar poti čez Križ in Kriško steno v megli nismo našli. Tiste dni so Radovljičani minirali jamo za temelje in klet nove koče, (to smo zvedeli kasneje), in zaradi pokanja in pedajočega kamenja nas je kar malo skrbelo, da nismo zašli v kakšne manevre z ostro munlcljo. Končno smo našli neke oranžne črte. Sii smo za njimi nekam v levo, pa zopet desno pa dol pa gor in prispeli do »koče«. Ura je bila že sedem, s prenočiščem tam pa ni bilo nič. Šupica je bila oddana oslu, v malem šotoru pa je bil prostor le za domače. Za pot čez Razor na Vršič je bilo že prepozno. Druge izbire ni bilo pa smo se zapodili še v Trentarski Log. V trdi temi smo se potem po cesti vlekli še do Tičarjevega doma. Skozi predor še s svečo. Utrujeni smo se tam okrog polneči zavlekli na skupno ležišče. Silna nočna nevihta s takim vetrom, da je menda koča škripala in ječala. Spravila na noge in v jedilnico vso posadko s planinci vred, pa nas treh niti prebudila ni... • V poznem poletju sem se za gobami potikal med visokimi in košatimi smrekami na Tegoški planini. V starih, ne preveč ohranjenih hlačah, v gumijastih škornjih, s preccj oguljenim klobukom, obnošeno vetrovko in palico sem se oglasil še pri Lenartu. Bil je moj komandant v partizanskem bataljonu, zdaj je v pokoju in po malem planšari, jaz pa še drgnem hlače v pisarni. Sedeli smo ob pivu še s tremi gobarji iz našega konca. Z Jožetom sva bila znanca, drugih dveh pa nisem poznal. No, na videz že. Pogovarjali smo se o vsem mogočem, o gobah, o planšarijah, o tem, koliko glav govedi je po planinah pod Košuto, o prihodnosti planšarij. Nu vsem lepem me je eden od omenjenih dveh gobarjev, nazbrž me je videl, ko sem prihajal iz pungartske smeri, vprašal: »A vi pa na Pungariu pasete?« • Korošica pod Košutico je samotna in malo obiskana planina. Tokrat sem prišel do plan-šarskega stanu okrog poldneva. Mlada snaha planšarjeva, ki se ji je že na daleč videlo, da se me boji, je hitela zatrjevat, da bo ata vsak čas tu, da je šel za rob pogledat za živino, skratka, da nI daleč. Kdo drug bi verjel, da je že tik za vogalom koče. Srečal pa sem ga pred dobro uro spodaj v dolini na cesti, ko je odpeljal mleko v zadrugo. Vedel 3em, da ga vsaj tri ali štiri ure ne bo nazaj. Vprašala je, če sem prišel svojo goved pogledat, pasla naj bi se tam za Gruntom. No, počasi sva si prišla na jasno, da nisem živinorejec, da tudi nevaren nisem, da imam od živali doma le kanarčka, pa še, da sem tja gor prišel kar tako kot vsak drug planinec. 435 Kadarkoli se srečava v dolini ali pa na njihovi domačiji, se oba na ta obisk spomniva in se nasmehneva. • Z Marjanom sva se namenila s Korošice čez Veliki vrh na Kofce. V planšariji, takrat jo je oskrbovala Ani, sva se okrepčala in odžejala. Ob najinem odhodu je slonela na podboju vrat. »No,« je rekla, »pa na svidenje še danes1« Nemara sva jo nekoliko začudeno pogledala. Saj se ne bova vračala tod mimo. Na poti do Hajnževega sedla sva se domislila, da najbrž kani popoldan v dolino in da se bomo srečali pri 2ejmenu na oni strani Košute, kjer je doma. Ko pa sva s slemena hotela vstopiti v skale, jc nad nama rezko treščilo. Pred nevihto sva še suha pritekla nazaj k stanu in tisto »na svidenje« je res bilo še isti dan. Ani se je pač bolj spoznala na vreme, midva pa sva turo preložila na kasnejši čas. • Na enem od društvenih izletov na Triglav se je alpinistično spremstvo odločilo, da me vzame s seboj po bližnjici. Pod Pragom smo torej zasukali korake v desno. Lepo so me navezali in začelo se je po vseh šegah In alpinističnih navadah. Kar hitro smo bili čez Plato in v grapi pri Bučarjevi skrinjici. Strma snežišča zgoraj pa so mi krepko stopila v noge. Bilko je vodil skozi okno. za »posladek« pa še čez obok nad oknom. Pred prečko na desno, pod Izstopom iz Slovenske pa svojih kobal nikakor nisem mogel umiriti. Bilko je lo zadevo strokovno označil za splošno znano »štepanje« kot posledico utrujenosti. Menil je, naj se kar vzdignem in grem tam čez, češ, nad globino se ti noge prav gotovo ne bodo tresle, na Ledeniku pa jih pusti štepati po mili volji naprej. Slavo jc bil žc čez prečko In je nabiral vrv. Še okrog Slovenskega stolpa in že smo stali na Ledeniku. Naša bližnjica je bila res bližja, vendar pa ne po času. Obema tovarišema v navezi sem hvaležen za res lepo doživetje. • Imel sem menda kakih trinajst let, ko se je pri nas doma oglasil 2ana. Pred leti je oskrboval našega konja ter skrbel za prevoze. Tistikrat pa je bil za pastirja na Kofcah. Majarja (planšarja) Fronca, ki je pozimi kuhal žganje po kmetih pa tudi pri nas, sem pa tudi poznal. In tako je naneslo, da sem za dva tedna z Žanom odšel na planino, kjer naj bi kdaj pa kdaj pogledal za živino. Danes lahko priznam, da sem se govedi bal, čeprav sem se potem z »junaštvi« s Kofc postavljal pred vrstniki. Doma so mi dali s seboj še stekleničko žganja — »če te že kakšna kača piči«. Z 2anom sva grizla kolena tja v breg nad Mstisovcem. Sredi strmine pa je 2ana zvilo. Držal se je za trebuh in javkal, da bo vsak čas umrl. »Ko bi le Imel vsaj požlrek žganja, pa bi mi odleglo,« je tarnal. Brž sem mu ponudil tisto stekleničko ln brž ko je vsebina stekla po grlu je bil fant zdrav. Še dolga leta za tem sem bil prepričan, da sem mu tedaj rešil življenje. • Namen, da bi se tistega lepega in mrzlega marčnega jutra z alpinistično druščino preko-balil z bivaka Za Akom čez Grlo v bivak pod Dovškim križem pa navzdol v dolino Vrat, se mi je žal izjalovil. Tam, kjer se je strmo snežišče malo izravnalo, pod palcu podobnim stolpičem, (alpinisti mu menda pravijo »ta mal«), me je prijel krč v obe stegni tako, da sem kar obtičal. Sinu Janezu sem svetoval, naj se podviza za odmikajočo se skupino, jaz pa da se bom vrnil v Martuljek. Sedel sem tam gori v senci In mrazu kot kup nesreče. Nog si nisem upal premakniti. Poskušal som z masažo, z gibi, s stokanjem, pa nič. Skuhal sem si čaj, jedel sladkor, krči pa po svoje dalje. Navsezadnje, ko že nisem vedel več, kaj bi počel, sem slekel hlače In na stegna dal snežne obkladke. Na mah so krči in bolečine popustile, z roba zgoraj pa je zaukal zadnji, ki se je spustil na drugo stran v Vrata. Mimo Treh macesnov 3em se ozlovoljen vračal v dolino. Povrh pa sem moral zvečer poslušati, kakšen »prima drlč« so fantje imeli do bivaka in dalje po grapi do Poldove planine. • Tik nad Polško planino sva srečala možaka, ki se je počasi, opiraje se na dolgo palico, spuščal po strmi poti navzdol. Človek v gorah pač ne more kar tako in molče mimo. 436 Vsaj pozdrav jc treba izmenjati. Oče pa je bil kar zgovoren. Minil je že devetinsedem- deseto leto in ne moro več delati v drvošcu. Samo pogledat je šel do »ta debele jelke«, katere solastnik jo. Zjutraj mu je kar nekaj šinilo v glavo, je dejal, pa je lepo vpregel vola v voz in se odpeljal v goro. Po gozdni cesti je vozil kar cele tri ure. »Ja,« je rekel, »počasi je treba, če hoče človek kaj videti.« V poznem popoldnevu, ko so padle prve debele kaplje iz temnih hudournih oblakov, sva ga dohitela v dnu Drage in volič je ne meneč se za dogajanja In dež počasi in premišljeno prestavljal noge proti domu. Mogočno jelko, za katero sva tako slučajno zvedela, sva našla. Neusmiljeni čas tudi temu, več sto let staremu drevesu, ni prizanssel. « Zadnje poletne dni, ko so se šole že napolnile, planinske koče pa domala spraznile, sva se z Metodom odpravila v Triglavsko soseščino. Prenočila sva v Vodnikovi koči na Velem polju. Zjutraj je bilo vreme bolj žaltavo in sva se kar nekam dolgo obirala v jedilnici. Proti Planiki so je odpravil starejši mož, precej močan, z dolgo okovano palico. Tako, s kakršnimi so včasih planinarili Bohinjci in drenovci. Menila sva, da imava časa na pretek in da bova tudi tega možaka prehitela prav gotovo žc na Konjskem sedlu. Štirideset let mlajša sva ga dohitela šele na Malem Triglavu. Megle so se podile okrog skal, železje je bilo mrzlo in obdano z ivjem, pa tudi veter ni bil prav nič prizanesljiv. Skupaj smo se potem vzpenjali po grebenu in na vrhu nama je mož povedal, da leto za letom hodi semkaj po slovo od Triglava. Kasneje smo si po pošti Izmenjali še fotografije. Bil jc to tovariš Jurko, znani planinski organizator in ljubitelj gora iz Dola pri Hrastniku. Zbrani smo bili v družbi v domu pod Storžičem. Zraven tudi prijatelj planinskega društva, ki jc prva povojna leta kot vodilni v eni tržiških tovarn veliko pomagal pri gradnji doma. Povedal nam je, da je nekoč, pozno ponoči s svojim mini avtom peljal po ozki cesti proti domu. Tik za nepreglednim ovinkom pa je zagledal ob robu ceste na usek naslonjenega spečega možakarja v progastih hlačah; nogi jc potegnil kar na cestišče. Ustaviti ni mogel več, za umik ni bilo prostora, pa mu jc zapeljal kar čez stegna. Ustavil ni, ampak je brez obotavljanja odbrzel naprej. Zjutraj pa ga je ta nočni dogodek le nekoliko težil. Na tistem ovinku nI našel nobenih sledi, vseeno pa ga je skrb pripeljala do prijatelja komandirja milice. Po ovinkih je zvedel, da niso zabeležili nobenih posebnosti ali nesreč in se je pomirjen vrnil v pisarno. Popoldne pa je na gradbišču lastne hiše čakal na zidarja, s katerim je bil domenjen, da mu bo pozidal predelno steno. Ko ga le predolgo ni bilo, je pa šel pogledat na njegov dom. Našel ga je v postelji. »Ne morem priti,« se je zidar opravičeval, »sinoči sem se ga nekoliko navlekel, danes me pa tako noge bolijo, kot bi bil povožen.« Čez stol ob postelji pa so visele tiste progaste hlače. Po deževni noči in ob izredno hladnem jutru sva se s Toni iz Šimunov po brezpotju odpravila na vrh Sv. Vida, Domačin nama je pokazal le smer. Ostro in robato kamenje ni bilo spričo tankih podplatov prav nič prijetno za hojo. A ob razgledu z vrha so bile vse tegobe pozabljene. Umito ozračje je omogočilo pogled na ves Velebil, na vse bližnje in oddaljene otoke in na ves otok Pag, od Luna pa vse do mostu. 2al je takrat moja Practica zatajila in so zdaj diapozitivi same polovlčke ... PASJA LJUBEZEN NA TRANSVERZALI BOŽO KOSm Bilo je avgusta 1958 leta v Domu Planika poa Triglavom, ko sem hodil s sinovoma 13-letnim Jožetom in 11-letnim Tinčem po transverzali in smo ravno sestopali s Triglava čez Škrhino Na sedlu smo zgrešili markirano pot in našli možnost za zelo preprost sestop tik ob triglavski steni A zašli smo na snežišče, zelo izpostavljeno zapadnemu kamenju, ki so ga prožili planinci na grebenu, in dopoldanska odjuga. Dokler smo bili v mrtvem kolu, je bilo še kar zanimivo poslušati žvižganje izstrelkov, saj se je slišalo kot v partizanih ob kaki ofenzivi. Ker mi je bilo le malce tesno pri srcu, sem izbral partizansko taktiko: Razporedili smo se »v strcicc« in jurišah čez snežišče. Ko smo bili na varnem, zunaj dometa »artilerije«, smo zavriskali, kot da bi prebili sovražnikov obroč. Dobro razpoloženi smo prispeli do Planike Tu nas je presenetil prijeten »kabaretni« nastop. Starejši planinci, ki so kdaj hodili okoli Martuljka, se gotovo še spominjajo majhne hišice z vrtičkom. Bil je to dom nekoliko čudnega samotarja Habichta, železniškega upokojenca, ki je tu živel vse leto. Družbo mu je delala Elgica, plemenita psička terierka z rodovnikom O obeh je svojčas pisal Planinski vostnik, kar nam je stari planinec ob srečanju rad povedal in pokazal izrezek s sliko Elgice. Tudi tokrat nam jo je predstavil v znani pozi. kako modro sadi z naočniki brez stekla in s »fajlo« v gobčku. To je bila le ena od točk njunega »programa«. Sledil je nekakšen slalom. Mož je počasi korakal, Elgica pa je -vozila slalom« med njegovimi nogami. Fantoma se je psička takoj priljubila, mož je bil zabaven, pa smo naslednji dan skupaj nadaljevali pot. Elgica je bila sicer plemenitega rodu, toda bila je »na liniji« in se je vsa predala tedanjemu političnemu razpoloženju: ko je gospodar načrtoval potomstvo, je Elgica odločno odklonila plemenitega ženina Svojo ljubezen je naklonila čisto navadnemu lludskamu psičku. Ker potomci niso imeli čisto plave krvi, so bili obsojeni; iz.postavljeni so bili, kot nekoč v šparti širbki otroci. Odslej je bila Elgica zaradi svojega nearisto-kratskega vedenja pod strogim nadzorstvom Potovali smo mimo Doliča in skozi Luknjo do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Prav tu se je začela zgodba velike pasje ljubezni. Pri koči je gostoval Istrski brak, Če se tako imenuje lovski pes, ki se je bil »potepel« iz dolina »na lepše«, v hribe S svojimi kratkimi nogami bi bil kar primeren ženin za Elgico, ki je bila ravno pri koncu svoje ljubezenske vneme. Vzplamtela je strastna ljubezen na prvi pogled. Brez konkurence, saj je bil to edini pasji par na tej višini. Elgica je bila disciplinirana in se je kot prava dama sramežljivo vedla, toda ob vsem svojem sramežljivem zadržanem obnašanju je svojemu oboževalcu vendarle s skrivnimi znamenji kazala, da mu ljubezen vrača. Tako smo pričeli kar vsi štirje 3krbeti za Elgičino čistost in nedotakljivost. Elgica je prenočevala v postelji pri svojem redniku, pes pa je vso noč zvesto stražil pred vrati spalnice in s hrepenečimi vzdihi sporočal zaljubljenost in zvestobo do groba. Tudi ves čas našega zajtrka je zve3to krožil okoli naše druščine. Odpravili smo se proti Razorju: dva spredaj, Elgica v sredini in dva za zaščitnico. Elgica je pridno in pohlevno hodila med nami in ni povzročala nobenih preglavic. Vztrajno pa je po pasje markirala pot. Ko pot malo boij strmo zavije po skalah, smo naivno pričakovali, ko nismo upoštevali pasje spretnosti, da bo vzpon za našega ljubimca prehud in se bo moral vrniti. Kje pa! Bil je spreten kot gams! Vztrajno nas je spremljal v primerni razdalji, saj smo ga včasih odganjali s kakim kamenčkom. Pri studenčku, kjer se je smrtno ponesrečil alpinist Pogačnik, smo počivali. Srečali smo se z družbo ki Je bila namenjena v nasprotno smer, nazaj v Pogačnikov dom. Zato smo psa privezali na vrvico, da bi ga naši novi znanci odpeljali tja, odkoder je bil prišel Bili smo v skrbeh, da se ne bi preveč oddaljil od svojega doma. Toda prišli smo le na drugo stran sedla, na podnožje Prisojnika, ko je bil že spet za nami. Tinč. ki je sicer mehkega srca Je zalučal kamen, da bi ga odpodil. Po nesreči je psa zadel, da je zajokal, prav tako pa je skoraj zajokal tudi Tinč. Pot zavije skozi kamin s klini in prepričani smo bili, da bo tu psiček odnehal. Elgica, ki je opravila že ves del tansverzale od Maribora do sam. Je taka pota žc poznala. Mjen rejnik jo je preprosto obešal od klina na klin, kjer je mirno počakala na odrešitev in premestitev. Na tratici smo počivali in se okrepčali, ko nas je Izza vogala opazoval neutolažljivi zaljubljenec. Ker smo imeli Elgico na drugi strani, je takoj spet izginil. Kmalu smo zaslišali na vrhu prepadne stene šum. Z zanimanjem smo iskali, kje tiči gams — pa čez rob stene pokuka naš zvesti spremljevalec, nagnjen čez rob je veselo mahal z repom. Verjetno nas je hotel obiti, da b, se na drugi strani približal nesojeni nevostici. Zavili smo po strmem kaminu skozi zadnje okno; od tu gre čez navpično steno zelo izpostavljena pot, ki še za gamsa ni prehodna. Elgica je seveda i potovala od klina na klin, kjer je visela kot kaka mucka, ki jo njena mamica prenaša v gobcu. BIH smo prepričani, da smo se tu zagotovo rešili nesrečnega zasledovalca. Ko smo se že vzpenjali proti vrhu Prisojnika, zaslišimo v steni, ki smo jo prešli, žalosten in presunljiv pasji jok. Elgičin oboževalec! Pomagati mu nismo mogli, kdo ve, kam se je bil zaplezali S slabo vestjo smo odšli napre| proti Poštarskemu domu na Vršiču in nato do Tičarjevega doma. In glej — kdo nas je čakal! Kamen se nam je odvalil od srca, bil je to naš zaljubljenec; mahal je z navpično dvignjenim repom. Strastna pasja ljubezen na transverzali se je po sili končala. Našega spremljevalca je prevzel lovec. Prepoznal je tovariševega psa iz Trente in nam obljubil, da ga bo izročil gospodarju ... POGOVORI NA VISOKI RAVNI IVANKA KOROŠEC Kraj dogajanja: Koča Planika pod Triglavom, skupna ležišča v drugem nadstropju. Čas dogajanja: neke lepe poletne noči, okrog 21. ure. Nastopajoči: hribo-goro-dololazci vseh vrst. (Od spodaj prihaja pesem: Sem fantič korajžen, vesel. Nekdo štorklja po hodniku. Po pogradih leže utrujeni hribolazcl.) »Veste, kdo je tu poleg nas?« »Cuj, ti je še kaj ostalo v tisti steklenici?« »Mesarji so, ti nam delajo družbo « »Slišiš, je ostalo?« »Polde, potegni tace k sebi, da te ne zamenjajo za prašiča... Sem so prišli brusit nože a kaj nam pomaga, ko pa bo vse za izvoz .« »Žganja, ali imaš še kaj žganja, sem te vprašali?« »Priporočeno pošiljko dobiš, saj smo poštarji, pa si lahko kaj takega privoščimo.« »Tomaž, ureži še meni malo tvoje slanine. Prav v nos me ščegeta, tako prijetno diši.« »Kaj, ko bi šli malo dol, tako lepo pojo ... Pa malo bi ga cuknili!« »Ne hodi nikamor, ravno smo se lepo polegli! Kaj boš vstajal!« »Ženska, ti pa tiho in spi!« »Tudi jaz grem z vami, čakajte, čakajtel Izpusti mojo roko, trap, kam me vlečeš, čakajte! »Ti pa ne smeš nikamor. Ti si vodič, jutri moraš imeti svežo glavo kot rosa, da me boš vlekel na Triglav.« (Potem prekopicevanje, lomastenje po pogradih, nato zavlada kratkolrajen, blažen mir. Skozi okence prihaja bleda svetloba, mesec raste, prvi krajec se pne na nebu kot izdrta sablja.) »Ti, poslušaj!« »Kaj?« »Poslušaj, poslušaj, Jože!« »Pa kaj hočeš, strela!« »Poslušaj, kako lepo pojo!« »Vraga pojo!« »Kaj, ko bi šla še midva?« »Ne moreš to že kar takoj povedati? Seveda! Jasno, da pojdeva! Žejen som kot Sahara!« »No, zdaj te spet poznam. Mislil sem že, da imaš danes usta z nitjo vkup zašita.« (Nekdo v kotu začne vleči dreto.) »Suni ga, zbudi ga, kdo ga bo poslušal!« »Saj hrope, da se bo še zadavil!« »Res, kot harpuniran kit!« »Se huje — kDt prestreljen konj. In v bližini so mesarji, bolje, da ga res prebudiš.« (Smrčanje za trenutek preneha, potem se nadaljuje šs z debelejšo dreto.) »Jc tu šc kakšno prazno ležišče?« »Ni. Vse je zasedeno. Sami čudoviti ljudje: poštarji in mesarji pa... sami čudoviti ljudjel« »In vendar mora biti še ena postelja, plačal in rezerviral sem jo.« »Hej! Ne sveti mi z baterijo v oči! Vidiš, da ležimo po dva in dva, kar pa je postelj praznih, so spodaj in še pridejo.« »Kar legel bom, če pride, naj me vrže Iz postelje. Plačal In rezerviral sem.« »Čakaj, čakaj, stric. To ni ravno podobno pravemu planincu. Vsak hip pridejo še drugI, kam boš potem? Poglej raje v spodnje nadstropje. Poleg tega so tu zraven nas mesarji, menda veš, da ni dobro z njimi češenj zobati...« (Jezno mrmranje se oddalji. Spodaj pa prepevajo po sistemu »vsaka svojo žvrgoli«. Pravkar režejo Trzinko, ki sedi na Planiki. Kadar nastopi kriza, jo zamašijo z »Marie, ne piši pesmi več...« In »še pomahai nI v slovo«. Po stopnicah se spet oglasi kot Krjavljev vrag škrip-škrap. Izgubljeni sin spet kolovrati okoli.) »Jaz hočem svoje ležišče in pika. Plačal sem ga In hočem ga Imeti.« »Pod mojo poste!|o je še prostor.« »Če bi bila kakšna fletna, bi ji ne bilo treba tako iskati ležišča, še midva bi jo vzela v sredo, ali ne Janez?« »Hočem svoje ležišče Grem pa po oskrbnico. Kako je to mogoče, da mi proda ležišče, če ga nima?« »Si slišala vremensko napoved za jutri?« »Ne. Kaj pravijo?« »Vsa Evropa pod vplivom anticiklona, jasno in sončno bo.« »No, potem pa že ne bo. Še na dež se pripravi. Saj je tako in tako vedno obratno kot pravijo.« »Sveta pomagavka, kako pa bomo v takem? še v jasnem se bojim, če bo spolzko pa sploh ne pojdem na vrh. Tisti klini, pa mokre skale, brrr...» »Hitro, hitro, daj mi baterijo!« »Čemu pa jo potrebuješ zdaj. ob tej uri?« »Kdaj jo bom pa potreboval, če ne zdaj ponoči? Jutri opoldne morda? Nekam pač moram.« »Na levi strani v nahrbtniku je, poleg termovke In volnenih nogavic.« (Iz nahrbtnika divje letijo stvari, navsezadnje lo pride do baterije, posveti, a kljub temu stopi na nogo. Potem odštorklja po stopnicah in takoj nato se začuje nov, svež bariton med pevci. Rožic ne bom trgala ...) (Prihaja tisti dromlež z oskrbnico.) »Hitimo, da se šo počesat nimam časa, od jutra do večera tak naval. Malo se je pač treba stisniti, kdor bi rad spal udobno na ekstra special jogijih in pernicah, mora ostati doma, ali pa iti v kak fin hotel. Tu boste spali, vidite, žimnica je tu, rjuhca, odejica, okno pa lahko zaprete, če vam piha ...« »No, hvala lepa, bom že, bom že, samo da ležim ...« (Momlja in se razporeja na vrhu stopnišča.) (V kotu imajo voseli večer, nekdo pripoveduje vice.) »Le bolj glasno, da bomo še mi slišali, da vidimo, če je res kaj hecno!« »Ampak samo še enega, mene že trebuh boli od smeha, če bo šlo tako naprej, ne pridem jutri niti na Mali Triglav.« »No, ali veste tistega o Ribničanu? Pride Ribničan v Ljubljano in zavije v gostilno. Premišljuje, kaj bi naročil in se ne more odločiti. Tedaj pa mu domišljavi Ljubljančan svetuje: Naroči nekaj, kar sam nimaš: možgane z jajci! Ribničan pa mu ne ostane dolžan, brž mu jo vrne: Vi pa še nikoli niste jedli, kar imate — svinjski rilec!« »Hi-hi-hi-hi!« »Pst! Pssst!« »Kaj bo pst, še eno naj pove!« »Kaj strela, ne bo nikoli miru?« »Še tistega o poštarju, samo še tistega!« »To je bilo pa takole...« (Smejanju, krohotanju, hihitanju, hohotanju, cviljenju, kruljenju in praskanju nI ne konca ne kraja. Še dolge je treba, preden vse utihne Čuden, neresničen mir zajame Planiko. Tišino motijo samo speči glasovi, nekdo stoka, drugi sope, trelji smrči, da se trese pograd pod njim. Zunaj pa je sanjski, neresničen svet. Nazobčani vrhovi v medli mesečini so kot ostanki velikanskih gradov. Tišina nabreka in raste, svet pa se nezmotljivo vrti naprej. Še nekaj ur in prvi sončni žarki bodo pritipali po skalah, tedaj se začne vse znova. Trume planincev bodo naskočile Triglav, ki zdaj visoko, z rahlih meglic posmehljivo zre na Planiko ...) V 3.-4. številki časopisa Planinske zveze Hrvatske NASE PLANINE beremo v rubriki »Vjesti« med drugim ludi tole: Skupščina PD »Sokolovec« Iz Slavonske Požege ie odločila, da oddvoji od svojih, društvenih sredstev 5000,00 dinarjev v korist časopisa NASE PLANINE za normalna poslovanje. To društvo spada med najbolj aktivne na Hrvatskem, kot je bilo ugotovljeno v dlskusl|l, v kateri so sodelovali tudi predstavniki Planinske zveza Hrvatske. HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI. . . (Poskus potopisa) EVA JURKOVIČ Biologi našega Krožka smo nekega petka v oktobru šli na Pohorje. Že v šolo smo prišli opremljeni z nahrbtniki, »pumparicami«, planinskimi čevlji, daljnogledi, fotoaparati in čokolado ter različnimi umetninami iz kuhinje naših mam. Tretjo uro je imel naš razred na urniku gospodinjstvo. Uboga tovarišical Biologi, ki smo se odpravljali na izlet, smo ves čas gledali na uro, se spogledovali in vse križem klepetali. Končno je odzvonilo — in velika avantura se je začela. Z avtobusom smo se peljali v Slovensko Bistrico. Tam se nam je pridružil tovariš Luka. Spremljal nas je kos poti. Skoraj na vsakem koraku nam je pokazal kaj zanimivega: redko rastlino, kakšno kamnino, zapuščeno žago in celo kamnolom. Ves čas je naš vodnik klepetal v pohorskem narečju, ki se je nam, Stajerccm, zdelo precej čudno in na moč zabavno. Naš »potujoči leksikon« pa se je kmalu moral vrniti in smo pot nadaljevali sami. Hodili smo ob včasih rahlo grozljivo šumeči Bistrici in vedno bolj sopihali. Toda počitki so bili redki in zelo kratki. Na klice: »Tovarišica, tovarišica, počitek,« je naša mentorica odgovarjala: »Tema bo, gremo, gremo! Boste že v koči počivali.« Ko tako »vandramo«, pa nekdo na začetku kolone stopi na osir — in ose se poženejo v srdit napad! O, groza! Naenkrat smo bili polni os. A sreča v nesreči: Andrej, ki je hodil pred mano, sam poln os, seveda, mi je pomagal, da sem se teh neljubih živalic znebila. Posledice: piki na glavi in roki in celo na vratu. Tovarišica je naročila fantom, da so mi namočili žepne robce za obkladke, Andrej pa mi je nosil nahrbtnik. No, po tej bitki smo imeli več »invalidov«. Helena je imela polno glavo os in tovarišica tudi. Ose, ki so se jima zapletle med lase, so v samoobrambi pošteno pikale. No, ose smo slednjič srečno odgnali, a še vseeno so nas obletavale. Na pot nam je »prišel« mostiček; bilo ga je treba prečkati. No, tekli smo čezenj, kolikor hitro se je pač dalo. Tovarišico pa je zgrabil strah. »Ne grem čez most, saj me bodo ose spet napadle.« In naši vrli fantje so ji morali pomagati, da je prečkala potok. Od »osjega moslu« dalje pa smo hodili brez večjih težav, Ig mrak se je spuščal in deževati je začelo. Končno smo mokri in na smrt utrujeni prispeli k Trem kraljem, na vrh. V koči smo se najedli in si odpočili In si že začeli nagajati. Utrujenost je bila pozabljena. Vsi smo občudovali prvi sneg. Naslednji dan smo šli v dolino. Čeprav nismo srečali os, je bilo vseeno zanimivo. Videli smo Ravbarski grad. Malo domišljije in že smo videli brkate »ravbarje« na konjih. Na Tinju pa smo sedli na avtobus in ta nas je odpeljal domov. Kljub naporom, osam in dežju je bilo lepo! RAZSVETLJENJE Nolly Schuster BLAGOSLOV PLANINE Nelly Schuster Ne boli te: ne veter ne dež ne macesni! Motto: Mans — sani et sacra (Federer) Veš, da si našel svojo lastno PLANINO! Ne boli te: ne skala ne studenec ne kristal! Po sonce k tebi grem, moja planina! Bolna še od zime moja kri v objemu tvojem v srečo se očisti — na bledem licu spet smeh zažari 1 In upanje pod kamni pokopano, pod kamni mračnih dnevov, sivih ur, se prebudi kot vrtnica na srcu, v oko luč plane iz mrzlih štukaturl Po sonce k tebi grem, moja planina. V tišini borov mir spregovori. Kot zimski plašč odlagam bolečino — bližina tvoja vse, vse — spremenil 441 24. aprila letos, ko smo po radiu zvedeli za nesrečo pod Mauaslujem v Himalaii. v kateri sta Izgubila }|vl|enje Ne|c Zaplotnik, načelnik AO PD Kranj, in Ante Bučan, vodja hrvatske udprave na Manaslu, |e PD Kranj ze naslednji dan. skupal s 80 Kranj imenovalo odbor v sestavi Ivan Cvar, predsednik SO Kranj Tomaž Banovec, predsednik PZS. Franc Ekar. predsednik PD Kranj Tumaž Jamnik, član AO Kran|, Emil Herlec. tajnik PD Kranj, In Emil Sekne predsednik ZTKO Kranj, za pripravo feine soje in z nalojo, da preuči mužnusti za ureditev socialnega vprašan|a družine Zaplotnik. žalna seja je bila 5 mojo v prostorih SO Kranj, hkrati pa |e stekla nabiralna okcua za ponioc družini Zaplotnik. V SO Kranj pa so se obvezali, dn bi za tri sinove N. Zaplotnik» našli pokrovltefja v delovnih organizacijah v občini Kranj. . ______,, Za pozornost in pomoč ob tej nesreči se PD Kranj posebej zahval|U|e PZS. SO Kran), TKS in ZTKO Kranj. SO Split, PD Mosor, Split ir mnogim posameznikom. SAMOTA NEŽA MAURER' Kadar se me ljudje po pomoti ali mimogrede dotaknejo s pogledom, glasom ali površnikom, mi je tako, kot bi me pobožali z ljubečo roko — tolikšna je samota ene same, nikdar izpolnjene, neuteši;ive ljubezni. Drži me stran od ljudi, od želja in muk vsakdanjosti — da mi večje in težje želje in muke v srce položi. In večno samoto. * Pesem sem napisala že tedai enkrat, ko smo prvič prebirali knjigo -Pot- našega alpinista Nelca Zaplot-nika. Nameravala sem jo poslati — ali njemu at pa v objavo. Pa sen si mislila: -Saj j« Sa časi-Zdel tega časa nI več. Ostala nam jc sumu -Pol«, pa planinske poti in naše življenjske. Zda| tudi ni vko vprašanja, komu poslati pesem. Naj ba v njegov spomin — kot so ruču. PD Javomik-Koroškn Bela je organizator letoinjcga Dneva planincev, ki bo pnsvcfien 90-letnlcl ustanovitve SPD in povezan z otvoritvijo Triglavskega doma n» Kredarici (sobota 17. septembra, organizator PD Ljubljana Matica). Dan planincev bo 18. septembra pri Kovinarski koci na Zasipski plžnini. (Navodila ?a udeležence so objavljena v 7. št. Obvestil PZS!) Kovinarska kota na Zaslpski planini Foto Dokumentacija PV iraštem)© mmmt NACE HROVAT-70-LETNIK Rojen |e bil 14. 6. 1913 na Jesenicah v znani in cenjeni družini Hrovatovih. Mladost je preživljal v trdem delu v hudi svetovni gospodarski krizi med 1927. in 1938 letom Tedaj je bil na Jesenicah marsikdo srečen, če mu je uspelo dobiti v Železarni kakršnokoli delo. 443 Kdo na Jesenicah ni vzljubil gora Tudi Nace se jim je bil zapisal. Ljubil je tudi živali Te so ga privedle v GRS. v odsek lavinskih psov; soustanovitelj tega odseka jc bil Jugoslovani se lahko ponašamo, da smo za Švicarji in Avstrijci tretji v Evropi, ki smo organizirali reševanje izpod plazov s psi. .... , . »„,.. Vzpodbudo je dal žo leta 1949 prof. dr. ing. France Avcin, ko je na plezalnem teča|u v Švici videl, kako uspešni so lahko psi za reševanje ljudi izpod snežnih plazov, v Avstriji na Patscherkofiu nad Innsbruckom sta bila leta 1951 na tečaju vodnikov lavinskih psov Tržičana Marjan Perko z Rigom in Dušan Skerlep z Džino. Ta dva sta navdušila naše reševalce in prikazala delo s psi. . , ^ Leta 1952 so sklicali Jeseničani ustanovni občni zbor vodnikov lavinskih psov v Kamniški Bistrici. Udeležili so se ga tudi jeseniški vodniki — Nace Hrovat, Zvone Azman m Franc Krainer. To dejstvo pove, da je naš jubilant Nace že več kot 30 let med vodniki plazovnih psov. . . „.. Prvi tečaj vodnikov plazovnih psov v Jugoslaviji je bil v marcu 1952 v Tamarju. Udeležilo se qa je 13 vodnikov, med njimi je bil tudi Nace. V akciji je Nace prvič uspešno sodeloval 15. 2. 1957 na Korošicl. Tu je plaz odnesel tri alpiniste dva sta se šc lahko rešila sama, tretji pa je ostal pod snegom. Reševalci so se tri dni zaman trudili, sondirali so in kopali jarke, nato pa so se spomnili na lavinske pse. Nace je s svojim psom Crtom, po prihodu na plaz, v treh minutah našel preminulega 29''ll"1962 je šlo 11 dijakov iz Beograda in Sarajeva na Bjelašnico. Pod vrhom jih je zajel močan snežni vihar. Noč so prebili na prostem, stisnjeni skupaj kot v čredi. Vihar proti jutru ni ponehal, apatični, Izčrpani in premraženi so se razkropili, kar jc bilo zanje usodno Tavali so v snegu, dokler niso omagali, razkropljeni po vsem pobočju Bjelašnice Od enajstih so preživeli samo štirje. Vojska, reševalci, milica in Kmetje so ]ih iskali 9 dni sodelovalo je tudi 15 policijskih psov. Našli so le tiste, ki niso bili povsem pod snegom; zametenih niso našli, ker psi niso bili izšolani za Iskanje pod snegom. Na poziv GRS so odpotovali 9. 12. 1962 z Jesenic Nace Hrovat s Crtom, Ciril Cence j s Tarom in Cveto Jakelj s Cinčem. Psi so opravili delo v dveh urah in našli vse preostale AkciTv katerih je sodeloval desetletja dolgo naš jubilant, je bilo še več. Z veliko ljubeznih do živali, z naporno, neprestano vadbo je usposabljal žival za koristno delo. Nace lahko z zadovoljstvom gleda na prehojeno življenjsko pot in na svoje vec kot 30-letno uspešno delo v GRS. Udeležil se je mnogo vaj in kondicijskih pohodov, bil je tudi v skupini, ki je šla s psi na Triglav. Na zahtevnih prehodih so morali pse navezati in jih potegniti čez previse. Udeležil se je mnogih vaj in navideznih akcij w nri rn^ Nadvse je discipliniran pri udeležbi na sestankih, na udarniških akc. ah, ki so pri GRS stalna oblika dela, tako pri koči GRS v Crnom vrhu in pri akcijah planinskega društva Jesenice • Kot vodnik lavinskega psa mora obvladati tudi plezanje, prvo pomoč, reševalno tehniko, improvizacije na terenu, neprestano mora obnavljati znanje s tega področja. GRS Jesenice posebej pa njen odsek vodnikov lavinskih psov sta jubilantu hvaležna za njegovo delo. Ob življenjskem jubileju mu želimo še veliko let uspesnega sodelovanja in življenjske radosti. Čestitkam se pridružuje komisija za GRS s podkomisijo za plazove. ^ Je3enjce DR. FRANCE BERNOT IN NJEGOVIH 60 LET Ura našega življenja teče brez prestanka, zanjo ni nedelje ne praznika, nenehno minevajo sekunde In ure. dnevi se umikajo tednom in mesecem, slednji letom in desetletjem. Kar lepo število se jih je že nabralo ... Spričo tega se ne bomo čudili, če v Francetovem življenjepisu zasledimo številne mejnike in dogodke, za katerimi tiče spet drugi pripetljaji. Navajeni smo žc, da v njem ni bilo dolgočasja in brezdelja, pa nas zategadelj vse skupaj skoraj ne vznemirja. Rodil se je 19. avgusta v Drezlni pri Brežicah kot sin železničarske družine To je bilo že samo po sebi razlog, da je svojo domovino v prvih dveh desetletjih svojega življenja spoznaval od blizu v številnih selitvah, ki so bile posledice očetovih premestitev. Spoznal je Zasavje, Gorenjsko, Dolenjsko z Novim mestom in nazadnje Ljubljano, kjer je s krajšimi prekinitvami med vojno in takoj po njej vrgel sidro ter se ustalil In ustanovil svoj dom. Vojna ga je potipala kot marsikaterega Slovenca. Bil ie mladinski aktivist, plen italijanskih racij, taboriščnik v Gonarsu. Kasneje se je prebijal skoz nemško okupacijo Ljubljane in po odslužitvi vojaške obveznosti in demobilizaciji leta 1947 pričel sam skrbeti za svoj obstoj. Gradil je kot delavec železniško progo Preserje—Borovnica, se jeseni začasno lotil študija na ljubljanski univerzi. Mikala ga je medicina, a so ga življenjske razmere najprej primorale, da si je služil svoj kruh v Mestni hranilnici, na Okrajnem LO Ljubljana okolica in končno v Upravi hidrometeorološke službe SRS. Tu se je leseni 1950 ob delu lotil študija geografije. Diplomiral je leta 1955. Sledilo je delo. Med drugim je raziskoval podnebje Slovenije in temperaturne in slanostne razmere severnega Jadrana. Delo je bilo lota 1971 okronano z doktorsko disertacijo na temo »Temperaturne In slanostne razmere severnega Jadrana v korelaciji z dotokom rečne vode-. Franceta je pičli prosti čas v mladih letih pogosto spodbujal k hoji v gore. Postal je član PD Ljubljana Matica. Posebno blizu so mu bilo Kamniške Alpe, ker so mu le obilne delovne In študijske dolžnosti preprečile, da bi globlje zabredel med alpiniste. Gore pa so ga privlačile in približal se jim jc na drug način — prek študija snežnih plazov in snega, v kar ga je spet privedlo delo. Dano mu je bilo. da je pobllže spoznal delo Instituta za raziskave snega in plazov na Weissfluhjochu v Švici In delo Službe za sneg in plazove tirolske deželne vlade v Innsbrucku v Avstriji. 2e okrog leta 1953 je kazalo, da bo organiziral nekaj podobnega v Sloveniji. Razmere pa temu tedaj še niso bile naklonjene in je moral to temo spremljati le bolj zasebno. Skupni interesi in nagibi so Franceta privedli med tiste aktiviste in člane GRS, ki so se posvetili varstvu pred plazovi. Sprva smo ga vabili kot dobrodošlega gosta z izkušnjami in avtorja študij »Klasifikacija snega« in »Klasifikacija plazov«, ki ju je pripravil na osnovi študija, dela v tujini, tuje literature In terenskih ogledov na domačih tleh, ter dokončal leta 1968. Leta 1969 je postal tudi formalno član podkomisije za plazove pri Komisiji za GRS, v kateri je sodeloval in še danes deluje vsestransko, posebej pa na področju opazovanja snega in opozarjanja pred nevarnostjo plazov. Slednje ni ostalo zgolj v okvirih GRS. Ta in RSLO SRS oziroma RšCZ sta Francetu stala ob strani, da jc 21. 4. 1976 doživel ustanovitev Službe snežnih plazov pri HMZ SRS ter postal njen 445 vodja. 2e pred tem pa je kol član podkomisijo GRS za plazove opozarjal pred snežnimi plazovi. V okviru možnosti in s svojimi organizacijskimi sposobnostmi je utrdil službo ter ustvaril omrežje opazovalnih postai, pri čemer je uspešno zajel tudi prostovoljce iz vrst milice, JLA, delavcc RTV, gorske reševalce, gostinske delavce in druge. Tem njegovim naporom gre hvala, da dandanes v zimskem času nihče več ne hodi v gore brez osnovnih podatkov o snežnih razmerah. Podobne napore je äkupaj z reševalci vložil v oblikovanje katastra snežnih plaznv in tačas že ustvarja podlago za začetek rednega zbiranja in vrednotenja podatkov. Tudi to delo predstavlja velik napredek in bo nedvomno koristno za našo republiško skupnost v celoti. Franceta pozna vsak bralec PV kot avtorja pri ožnostnih prispevkov o snegu In o plazovih ter rednega spremljevalca in opisovalca vremenskih razmer na Kredarici. Pripravil in izdal je »Vremenoslovje za planince« in skupno s sodelavci žepni priročnik »Pozor — plaz«. Na srečanjih vodnikov lavinskih psov, tečajih in preizkušnjah mine'jev snežnih plazov, na »Dnevih varstva pred snežnimi plazovi« ne manjka nikoli in vedno jim tudi doda svoj prispevek — referat, praktičen prikaz o delu opazovalca snega, opis nesrei v plazovih pri nas In na tujem. Skratka — je dejaven in prizadeven član podkomisije za plazove in njenega ožjega vodstva. Noben priložnostni prispevek, posvečen jubilantu, nc more zajeti vseh njegovih koristnih dejanj in v polni meri prikazati njegovega prispevka skupnosti To velja tudi za Franceta, ki je del svojih zrelih let posvetil tudi kol predavatelj Zveznega zavoda za tehnično pomoč v neuvrščeni Gvineji in čigar sodelovanje na domačih geografskih zborovanjih ter na domačih, tujih ter mednarodnih meteoroloških In nivnlošklh kongresih in simpozijih, seminarjih in posvetih pač v tako kratkem sestavku resnično ne moremo osvetliti do vseh podrobnosti. Ob prehodu v sedmo desetletje življenja mu iz srca želimo še mnogo delovnih in planinskih dosežkov, veliko lepih doživetij, trdnega zdravja in prijaznih, prijetnih srečanj — ne nazadnje z gorami in s planinci, katerih varnost pomeni ža desetletja del njegovih nesebičnih prizadevanj. PODROČNI ZBOR PLV Zadnji teden v aprilu je bil prvi področni zbor planinskih vodnikov za Gorenjsko. Organizator je bilo PD Kranj, vodja pa Andrej Jeklar. Sodelovali so inštruktorji GRS. Zbora se je udeležilo 20 PLV (7 PD Sovodenj). V soboto je bilo predavanje o pripravi in izvedbi izleta (B. Jordan) in o analizi gorskih nesreč (P. Šegula) ter praktična vaje spusta z vrvjo Sodelovali so tudi v reševalni akciji ponesrečenega ja- dralnega pilota. V nedeljo so se pogovarjali o organizaciji PLV, o registraciji in o drugih tekočih zadevah (M. Koželj), imeli pa so tudi praktične vaje prve pomoči. Področni zbori bodo morali dobiti veljavo, ker centralni zbor ne bo zmogel vseh nalog. Potrebno bo enotno delo na vseh teh zborih. O tem bo razpravljal Odbor za PLV pri KVIZ. B. J 446 Srnr.nnjn predstavnikov PZ BiH in PZS 21. rnaja 1883 na Gove]ku. Od leve: Jože Dobnik. Drngo Mctljak, Jože Gasparič, Tona Bučar. Spasoje Stjepanovlč — član predsedstva PZ BIH. Miro Franko vi o — predsednik PZ RiH, Dann Pavičevič, sekretar PZ BiH. Baldomir Bizjak, Bine Vengust. čepa: Tomaž Banovec, Danilo Skcrhinek, Janko Mirni k Fi itn Tomaž Banovec Foto T. C' in več let dela na tem področju. V svojih vrstah imajo dva inštruktorja, dva zdravnika, dva letalca za helikoptersko reševanje, tri minerje snežnih plazov in enega vodnika lavinskega psa. S finančno podporo Regionalne zdravstvene skupnosti Nova Gorica, Zavarovalne skupnosti Triglav in sveta za SLO občine Tolmin, so si tudi lani Izboljšali zaščitno opremo, nabavili pa so tudi radijske postaje, ki so se dobro obnesle pri reševanju in na vajah. M. P. 30 LET PD DOL PHI HRASTNIKU Za jubilej in 25-letnico planinskega doma v Gorah so Dolski planinci priredili kar 3 akcije: 3. junija so ob 18. uri odprli zgodovinsko razstavo v novih društvenih prostorih. 4. junija so v Gorah kresovaii s pobratenimi društvi »Sutjeska« in »Rašica«; 5. junija pa so imeli zbor s kulturnim programom pri Domu v Gorah. KS Dol Jim je dodelila zapuščene prostore hiše pri OS; le-tc so s prostovoljnim dolom (850 ur) uredili za svoje potrebe. V njih so razgrnili zanimivo planinsko razstavo o 30-letni društveni dejavnosti. Posebnost razstave je lično ilustrirana društvena kronika; napisal jo je Franc Klemen in tvori s fotografskimi dokumenti Draga Kozoleta bogato zgodovinsko gradivo. Redka so društva, ki imajo tako skrbno zbrano svojo preteklost. To pa jim je omogočil bivši predsednik Ivan Urbajs, ko je spoštljivo shranjeval arhiv od ustanovitve do danes. Udeležencem razstave so razdelili novo številko Našega planinca. V njem na zanimiv način predstavljajo svojo dejavnost, predvsem pa uspehe in žrtve pri gradnji Dcma v Gorah. S kronološko natančnostjo opisujejo prizadevnost nekaterih članov, ki so na svoje ime jemali posojila, da so lahko dokončali planinski dom. Leto 1971 predstavlja mejnik obdobja v društvenem Letošnjega pohoda «Po poteh Knkrškcga odreda« [17.. 18. julija) sla se udeležila tudi Viktor Avbetj in Tone Bole Iv sredini v ozadju). Tokrat je bila udeležba nekoliko bulj skromna, ker se |e program odvijal na treh lokacijah. PD Kranj predlaga, naj se pohod in proslava uokvirita v skupni program, v petek s kresovi, v snhoto pa i osrednjo slovesnostjo na Kališču, k|er Je bil uslanovllen (fomiran) Kokriki odred. Foto F. Ekar življenju, odkar se je društvo uvrstilo mod najuspešnejše v Zasavju. Planince in predstavnike društev, MDO in PZS, |e nagovoril društveni propagandist Jože Premec; predsednik svetu KS Dol tov. Ivan Cinžar pa je simbolično odprl prostore in razstavo. KPK PZS Jože Gasparič PLANINSKO SREČANJE NA PAŠKEM KOZJAKU V nedeljo 22. maja 1983 je bilo drugo srečanje planincev na Ojstrici pod najvišjim vrhom Paškega Kozjaka, Basališčem (1273 m). Lanskega srečanja se je udeležilo okoli 100 planincev, letos pa jih je bilo blizu 300. Tokrat je vsak planinec prejel skrbno pripravljeno izkaznico (s skico dostopov in vpisov pohodov) In spominsko značko. Na zboru planincev so Faniki in Janku Irišiču — članoma PD Vitanje, podelili bronasti častni znački PZS. Organizator )e bilo planinsko društvo PD Vitanje; izdalo je tudi svojo društveno značko z osnovo vitanjskega grba. Po tej planotici bo šla tudi na novo označena pot XIV divizije, ki so je umaknila na sleme, ker je spodaj vrsta novih cest iz starih kolovozov. Na srečanju so organizirali tudi družabne igrice. B. J. PREŽIHOV SPOMINSKI POHOD OD KOTELJ DO LJUBLJANE Pobudo za ta skoraj petdnevni spominski pohod je dal tov. Šubelj, naš tovariš za telovadbo, ob 90-letnici rojstva Prežihove-ga Voranca in ob zaključku planinske šole Upajmo, da bo postal kar tradicionalen. 1. dan Ljubljana—Koti je (z avtobusom), 2. dan Kotlje—Ravne—Bukovnik Konserve smo si samoupravno razdelili po nahrbtnikih in se na začetku našega čez 120 km dolgega pohoda slikali. Začelo se je. Naši ambiciozni paradni koraki so vznemirjali ubogo pot. Kmalu smo ugledali domovanje Prežihovih. Presunilo nas je neutrudno pasje lajanje. In že se je na pragu pokazala nasmejana Prežihova hči Vida z malinovcem; postavila ga je pred nas. Na stolu je že sedela mamka, Prežihova žena. Posedli smo okoli nje in prisluhnili pripovedi o pogumnih Prežihovih dejanjih in o njeni trdi mladosti ter ljubezni do njega. Bili smo ponosni, da se ravno naša šola imenuje po tako velikem človeku in borcu za človeške pravice. Za slovo smo se še rokovali, naredili skupno sliko ter podarili izvod šolskega glasila ».Solzice« 450 s posvetilom. In že smo nadaljevali skoraj 40 km dolgo pot do Bukovnika, najvišje ležeče slovenske domačije Pot nas jc vabila čez drn in strn, seveda so bili vmes počitki, problemi z obutvijo, z žulji. 3. dan Bukovnik—Raduha— Luče V hiši je vladalo prijetno vzdušje. Postregli so nam namreč z domačim mlekom in svežimi jajci. Ko smo si napolnili »shrambe«, smo z zanimanjem opazovali na videz nedolžno 2062 m visoko Raduho. Dobro smo zakoračili v breg in se poslovili od najvišje slovenske domačije. Po polurni hoji smo prispeli do planine Grohat Takrat sem vsaj jaz prvič posumil v tisto nedolžnost Raduhe, ko sem videl mlade alpiniste, prepredene z vrvmi, čeladami in derezami. S Šinijem sva izrekla nekaj pikrih na račun teže nahrbtnikov in kamnov, ki so stalno spremljali smer pod našimi nogami. Zagledali smo snežno zaplato, kamor je držala naša pot. Vsem tistim, ki so imeli na nogah »superge«, so obrazi spreleteli kisli nasmehi. 4. dan Lučc—Stahovica—Stranje S ceste smo prešli na malce bolj strm kolovoz, ki jc kazal pot do znano kmetije na Sedlu pri Kranjskem Raku. Pot je kar hitro minevala. Nenadoma se je ulllo kot iz škafa. Nataknili smo si pripomočke proti dežju in nadaljevali pot do kmetije. Tam nas je sprejel ne preveč družaben pes. Po enournem vedrenju na seniku se je zgodilo. Orohec je pogladil psa po glavi, a kot je kazalo, kuža ni bil preveč navdušen nad tem in je bolj za šalo kot zares šavs-nil po njem. Nič ni bilo hudega, a kmet je vseeno dal Orohcu na roko domačo »žavbo« — arniko — in že smo šli. 5. dan Stranje—Kamnik—Trzin—Ljubljana Vrnili smo se 24. maja 1983 in še isti dan smo bili sprejeti v mladinsko organizacijo. Takih izletov si še želimo. Izleti v naravo so za nas mlade nekaj najlepšega, vse preveč se zapiramo v betonske bloke in stik z naravo je prava redkost. Vrnimo se k naravi, iz katere izhajamo, In ne rušimo njenega ravnovesja. SŠD OŠ Prežihov Voranc Ljubljana Andrej Gerlovič, 7. b TEČAJ ZA GS IN VN, PD LAŠKO V maju smo v PD Laško organizirali tečaj za člane društva za gorsko stražo in varstvo narave. Priključili so se še štirje tečajniki iz PD Rogaška Slatina. Na Dan mladosti je 14 kandidatov opravljalo izpite. Od 53 možnih točk so dosegli najmanj 43. Predavala sta Peter Skoberne in Božo Jordan. Število članov odseka GS in VN v laškem PD se povečuje predvsem zato, da bi planinci ohranjali naravo, da bi čutili kar najmanj bolečih posegov v prečudoviti svet, ki nas obdaja. Fani Lapornik NA DOMU POD REŠKO PLANINO Ljubitelji gora, čla-ii planinskega krožka OS Primoža Trubarja Laško, smo sc odpravili na Reško planino. Z vlakom smo se odpeljali v Celje, naprej pa z avtobusom do Prebolda. Nato nam je markirana pot kazala smer nekaj časa po cesti, potem pa malce čez travnike in večinoma po hladni gozdni senci. Z veselim klepetanjem smo hitro prišli na planino. Bližali smo se koči, nasproti pa nam je prišel oskrbnik. Bil je nasmejan in srečen, da smo prišli. Prijazno nas je povabil v planinski dom. Lepo nam je stregel In bil z nami zelo ljubezniv. Tisti dve uri nam je bil kakor oče. Z nami se je rad pogovarjal, ko pa smo se poslovili, nam je zaželel srečno pot. Ko smo se vračali, smo si rekli- »Tako prijaznega oskrbnika še nismo srečali!« Prisrčno se mu zahvaljujemo pionirji-pla-mnei in mentorica planinskega krožka OŠ Laško! Blaž Krajnc Planinski krožek Oš Primoža Trubarja Laško LITIJSKI PLANINCI NA IPP Večja skupina litijskih planincev je pred letošnjimi prvomajskimi prazniki šla na Istarski planinarski put »Labinske republike«. Vso pot so prehodili v dveh dneh pričeli pa so v Podgorju, na slovenski strani te poti, ki povezuje Slovenijo in Hrvatsko. Izbrali so variantno pot čez Kojnik (802 m) in nato po grebenu do Zbevnice (1014 m). Ta del poti je eden izmed najlepših IPP, saj je v celoti razgleden, ker poteka po prostranih travnatih grebenih, kjer so tudi številna rastišča gorskega kosmatinca. Grebenska pot čez Kojnik ima prednost tudi zaradi tega. ker se izogne cesti, ki jo popotnik vseskozi opazu- je na lovi strani pod seboj. Litijski planinci so v Istri imeli tudi srečo z vremenom; bilo je sončno in toplo, zato so zlasti z Zbevnice lahko opazovali dobršen del Istre na jugu, na nasprotni strani pa so uhajali pogedi na osamljene vrhove Slavnika Plešivice, Zabnika ... Vendar pa se ccsli v celoti le niso mogli izogniti, saj je transverzalna pot izpeljana od Trstenika pod vznožjem Zbevnice do Račje vasi In še naprej do Lanišča po cesti, ki planinca kar malo utrudi. V Račji vasi (ime se je menda ohranilo še iz časov, ko so tod živeli Slovenci!) so prenočevali v prijetni gostilni Stjepana Zlvkoviča-Sla-vonca, ki z dobro voljo sprejme slehernega popotnika-planlnca. Prvi dan so se Litijani povzpeli še na Orljak, razgledni hrib nad Račjo vasjo oziroma Laniščem, visok 11C6m. Drugi dan popotovanja po Istrski transverzali so litijski planinci prehodili pot od Račje vasi čez Lanišče in Brgudec do Po-kicna Tudi ta del poti, zlasti od Brgudca do Dresta, jc nadvse zanimiv, saj mora planinec po samotnih gozdovih in travnatih planjavah uporabiti kar dobršen del znanja v orientaciji, da ne bi zašel. Transverzalna pot je namreč označena čez Planik, tam pa ni nobene koče ali zavetišča, zato se dosti planincev odloča za varianto čez Brest. Pa ni nikomur žal. saj se prav s te poti pokažejo lepi razgledi na predor pod Učko z zahodne strani. Planinska koča ne Poklonu pod Učko je med tednom zaprta, zato je treba v tem primeru transverzalni dnevnik žigosati z žigom motela; ta je nasproti koče. Tudi prihod na Poklon je posebno doživetje, 3aj se popotniku tu pokaže povsem drugačna pokrajina kot doslej. Iz samotnih gozdov in planjav, se mu pogled odpre na sinje modro Jadransko morje, na Kvar-nerski zaliv in Reko. Za spust z Učke je več možnosti. Litijani so se odločili za Veprinac od koder so se z avtobusom odpeljali na Matulje in nato z vlakom v Litijo. Naposled je treba dati priznanje tudi avtorju IPP Josipu Sakomanu iz PD Železničar Zagreb, ki vestno skrbi za vzdrževanje poli, pa tudi lične značke takoj pošlje vsakomur, ki prehodi to pot. T. B. ČESTITKA «ÄÄffÄÄB S^äSf. dobro zdravje m dobro voljo SS pridružuje tudi Planinski vestnih vosc,lom za mmšm ow«§ BOTANIČNI VRT CARSIANA UVOD V KRAŠKO FLORO IN VEGETACIJO L. Poldinl, G. Gioitti. F. Martini, S. Budin Barvni posnetki E. Osualdini Prevedel Borut Korič. Trst 1990 O kraškem botaničnem vrtu Carsiana smo v Planinskem vestniku že pisali. Zdaj lahko predstavimo še lično knjižico, ki ni samo vodnik po vrtu, ampak hkrati tudi uvod v kraško floro in vcgetacijo. Izdali so jo ob stoletnici smrti znanega botanika M. Tom-masinija (1794—1879). V uvodu nam avtorji pojasnjujejo, da so vit začeli oblikovati z namenom, da ohranijo del krasa z njegovimi glavnimi značilnostmi in z najpomembnejšimi vrstami. Samo ime Carsiana nam že vse pove, izbrali pa so ga tudi zato, da bi vzpostavili idealno vez z alpskim botaničnim vrtom Juliana v Trenti. Prvi del vodnika je namenjen vrtu. Urejen je podobno kot naša Juliana. Kar je v naravi raztreseno, je tukaj zbrano skupaj po glavnih rastlinskih združbah. Prikazano področje je nekoliko širše kot območje, ki ga zajema klasično delo tržaškega botanika Marchesettija: Flora Trsta in njegove okolice. To delo namreč obravnava rastlinstvo od izliva Timava do Vipave, Vremščicc, Slavnika in izliva Dragonje. V Carsiani pa so poleg le-teh nasajene še vrste, ki rastejo na pobočjih Trnovskega gozda nad Vipavo, na Hrušici in na Nanosu. Vodnik nam opisuje podnebje, kamnine in kraško brezno. V vrtu uspevajo združbe melišč, kraških gozdov, gmajn, mediteran-sko-ilirskih sten visokih kraških planot, dolin, kraškega brezna in jezerske flore. Drugi del vodnika nas podrobneje seznanja z vrstami, ki v vrtu rastejo. Posamezna rastlina je predstavljena z risbo, latinskim in slovenskim imenom ter imenom družine, ki ji pripada. Pri kratkem morfološkem opisu jc na prvem mestu barva cvetov, nato velikost, rastišče, čas cvetenja In razširjenost ter morebitne opombe o zdravilnosti, strupenosti in o ljudski rabi. Poglavje o kraškem okolju in vegetaciji opisuje rastlinske pasove, sredozemsko makijo, skalovje ob morju, gozdove, dolino, kraške gmajne, skalovje, groblje in melišča, kraška jezera in mlake, borove gozdove in kraška brezna. Ta del vodnika pestrijo barvne fotografije. Knjižica se zaključuje s slovarčkom botaničnih Izrazov in z osnovno literaturo. Prijetnemu, nevsiljivemu vodniku lahko samo zaželimo, da bi nas čim bolj pogosto spremljal po slovenskem in tržaškem krasu. 452 Nada Praprotnik SMUČIŠČA IN VARSTVO NARAVE Smučarski cirkus v gorah se vrti z vse višjimi obrati. Hitre proge so preparirane po najmodernejših načelih. Pričakovane množice bele opojnosti hočejo biti na snegu kar najhitreje na začetku zime in tako dolgo kot le mogoče spomladi. Pri tem pa jim seveda niti na misel ne pridejo vse tiste stvari, ki sc pojavljajo ali dogajajo v gorskem svetu za kulisami ali takrat, ko ni sezone. Gre predvsem za vse tiste naravne lepote, ki jih je bilo treba žrtvovati na ljubo kar največjega smužkega zadovoljstva. Poleti, ko varovalna snežna odeja skopni, si je mogoče za zimo tako zgledno pripravljena smuška področja ogledati v vsej njihovi brezobzirni in res svarilni podobi. Razoranc Alpe, ceste, gozdne preseke, že od daleč vidni zemeljski udori in plazovi, zatem žičnice In njihove odurne zgradbe, visoki energetski prenosniki, puščave parkirnih prostorov z vsem, kar sodi k temu. Vse to nam posreduje skvarjeno, industrializirano podobo našega gorskega sveta. Leto za letom poletni gostje vse glasneje, a tudi vse bolj zaman, opozarjajo na nepopravljivo škodo, ki jo smuška sezona vedno znova povzroča gorski pokrajini. Politika in trgovina se tudi na smučiščih pač zelo tesno povezujeta. Zato vse bolj sili v ospredje temeljno vprašanje o odgovornosti za vse to početje. Pri izravnavanju površin za smučišča praviloma uničijo vso vrhnjo plast zemlje z rastlinjem vred. Za preskrbo rastlin z vodo in mineralnimi snovmi najpomembnejšo plast humusa in rodne zemlje razdelijo po vsej površini ali jo zrinejo na njene robove Pogoste in izdatne padavine takšno zemljo, ker je ne povezuje več pletež rastlinskega koreninja, vse hitreje od-plavljajo v dolino Pri tem nastajajo tudi do meter globoki erozijski jarki. Ker nastaja humus na področjih nad drevesno mejo silno počasi, je le malo upanja, da bo kaj prida uspeha z umetno setvijo tra-visč. Začetna ozelenitev po opravljeni setvi in dodatnem gnojenju torej vara. Na področju Davosa je kar precej takih poravnanih površin, ki so jih uredili že pred 20 leti. vendar je njihov videz danes neprimerno slabši kot na začetku. Upoštevati bi pač bilo treba, da je rodovitna zemeljska plast nastajala tisočletja. Nekoliko ugodnejše razmere za takšne posege so na zemljiščih pod drevesno mejo, pri skrbni setvi in negi je mogoče že po nekaj letih pričakovati dobre rezultate in učinkovite travnike. Travna semena iz Nepala, ki so v zadnjih letih velika moda, ne rešujejo nobenega problema, dodajajo pa celo nekatere nove. V Alpah imamo namreč dovolj travnih vrst, ki na novo poravnanih površinah usgevajo vsaj tako dobro kot nepalske Na srečo premorejo številni švicarski kantoni zelo stroge naravovarstvene predpise, ki prepovedujejo nedopustno mešanje ali celo spodrivanje domače planinske llore s tujimi rastlinami. Vzrok za tako neodgovorno početje je na dlani: velike razlike v ceni. Zbiranje ali pridelovanje domačega semenja je namreč zelo zamudno in zato tudi drago. Zahtevati je torej treba, da bodo v alpskem prostoru, še zlasti na površinah nad drevesno mejo, poslej dovoljevali le izravnavanja zares nevarnih mest na smuških progah. Vsako takšno dovoljenje pa mora vsebovati tudi zahtevo, da je treba na poravnane površine znova položiti vsaj 15 cm debelo plast humusa, in sicer tako, da je ne bo odplavil že prvi dežek. Nadalje ja treba predpisati, da js za ponovno ozelenitev površin treba uporabljati le semenje iz neposredne okolice. Samo tako bomo preprečili nadaljn.e uničevanje alpske pokrajine in v najkrajšem možnem času odpravili hude brazgotine, ki smo jih z neodgovornim početjem prizadejali v.soko-gorski naravi. (Povzetek iz dveh sestavkov na isto temo v švicarski reviji »Heimatschulz «, 1/1963.) M. A VARSTVO NARAVE V TATRANSKEM NARODNEM PARKU Z naslednjimi vrsticami ponovno povzemamo izvlečke iz veljavnih predpisov, ki zadevajo vse obiskovalce TANAP-a. to je tatranskega narodnega parka na Češkoslovaškem. Poglavitna In še nekoliko zaostrena določila v omenjenih predpisih so naslednja: 1. Obiskovalci smejo na celotnem področju narodnega parka uporabljati samo javne ceste in turistično označene poti. Vse časovne omejitve jo treba brezpogojno upoštevati. 2. Vsak obiskovalec je dolžan končati svojo turo do večernega mraka. Prenočevanje zunaj urejenih prostorov (poslopij ali taborišč) je strogo prepovedano. Sotor-jenje in parkiranje osebnih avtomobilov je dovoljeno le na prostorih, ki so v ta namen posebej določeni in označeni. 3. Celotno naravno okolje na področju TANAP-a Je pod državnim varstvom. Prepovedano je: lomili veje, trgati rastline, nabirati semena, korenine, gozdne sadeže in druge pridelke Prav tako je prepovedano loviti živali, jih motiti ali plašiti s kričanjem, fotografiranjem, metanjem kamenja in podobnim. Posebej je prepovedano na celotnem področju narodnega parka s seboj voditi pse. 6. Prepovedano je onesnaževanje zemljišč in voda z odmetavanjem ostankov In odpadkov, kurjenje ognja, kopanje v jezerih in še prav posebej vsakršno razgrajanje. 9. Obiskovalci so dolžni v vsakem primeru upoštevati navodila sodelavcev gozdarske službe, stražnikom TANAP-a kol tudi članov gorske reševalne službe. 10. Kršitve veljavnih določil za obiskovalce bodo glede na njihovo težo obravnavali po veljavnih zakonskih predpisih. M. A. ONESNAŽENJE NACIONALNEGA PARKA Koroški del glocknerske skupine so ne-dolgo lega razglasili za nacionalni park. V minulem septembru smo že lahko opazili na ledenikih in med vzponom na sam Grossglockner ustrezne lične napise. Vendar smo poleg tega opazili tudi marsikaj takega, kar nam je dodobra zagrenilo našo pot. Med vzponom čez ledenik med Visokim in Srednjim Bergstallom, prek katerega praviloma le redko kdo hodi, smo se spotikali ob pločevinkah za pivo in podobnih manjših odpadkih Najprej te »najdbe« nismo jemali posebno tragično, saj se kaj takega v bližini zelo obiskovane gorske postojanke pač lahko zgodi. Toda pravcato smetišče na spodnjem delu ledenika, kjer je rjavelo na stotine pločevink vseh velikosti med najrazličnejšo drugo nesnago, nas je prepričalo, da ne gre za naključno odvržene odpadke, marveč za strokovno oskrbovano odlagališče. Ali je mogoče, da ni tega zavrženega početja še nihče odkril? Odpadke bi bilo mogoče iz sicer zgledno oskrbovane postojanke gotovo tudi drugače odstraniti. Skrbeti za varstvo narave le tam, koder romajo množico po njenih gorskih poteh — to je za nacionalni park odločno premalo. (Pismo bralca v Obvestilih avstrijskega alpskega združenja 3/1983.) M. A. REZANJE SUROVEGA MASLA Z MOTORNO ŽAGO? V Avstriji porabijo na glavo prebivalca dvakrat toliko energije, kot znaša svetovno povprečje. Takšna ugotovitev hkrati poraja vprašanje: ali je nenehno naraščanje porabe energije še sploh smiselno in želeno? Kajti v primerjavi z Avstrijo dosegajo ZDA sicer trikrat večjo porabo, vendar zato še ne premorejo tudi boljšega življenjskega standarda in več socialne pravičnosti. Kljub temu — tako ugotavlja ekolog Bernd Löisch — tehnokrati kriče, zahtevajo tako v ZDA kot tudi v Avstriji vedno več energije, in sicer ne glede na to, kolika je poraba. Brezposelnosti pač ni mogoče 453 zmanjševati preprosto z večjo proizvodnjo energije. Če bi primerjali energetski položaj, je Avstrija zda; vsekakor na ravni OECD. Poraba energije se je v letih po 1981 letno zmanjševala za 4 do 5 %, povečanje pa so beležili le pri premogu in električni energiji, vendar pri slednji le za 2,5% na leto. Vladni energetski načrt iz leta 1976 pa je predvideval še 6% rast. Po mnenju strokovnjakov je treba v času do leta 1990 računati z letnim povečanjem zmogljivosti proizvodnje elektrike v višini 3,9 %. Za to bodo potrebne investicije v višini 42 milijard šilingov in šc dodatnih 17 milijard za izgradnjo omrežja. Vprašanje je seveda, če je vse to zares nujno potrebno. Proizvajalci seveda pritrjujejo in podpirajo svoje trditve s premajhnimi rezervami zmogljivosti, ki da morajo znašati 15%. Toda na smiselno varčevanje očitno ne misli nihče. Celo nasprotnol Industrija vedno bolj agresivno reklamira vrsto električnih naprav, ki so glede porabe izrazito zapravljivske. Amory Lovins celo pravi, da so vse te naprave energetsko tako nesmiselne, kot če bi za rezanje surovega masla uporabljali motorne žage! Naposled je treba pri vsakem razvoju upoštevati tudi naravo in čisto okolje, ki ju je tako zelo pogosto treba žrtvovati na oltar moloha energije. Zelo avstrijski varstve-niki narave in okolja z vso pravico zahtevajo »blažjo energetsko politiko«. Zlasti za to, ker gre za občutljiv alpski prostor, ki je že in bo tudi v prihodnje hudo prizadet, bo treba kaj kmalu zavreči vsakršno misel na častihlepne in velikopotezne načrte in se dosledneje posvetiti številnim možnostim za varčevanje vse bolj dragocene energije. (Povzetek po prispevku Leopolda Luk-schanderla v Obvestilih avstrijskega alpskega združenja, 3/1983.) M. A. 454 PREPORODOVEC IN PLANINSKI PISATELJ PROF. EVGEN LOVŠIN Tak je bil naslov razstavi, ki so jo pripravili v Studijski knjižnici Mi-ana Jarca v Novem mestu in je bila na ogled od 28. aprila do konca maja. Razstava je prikazala gradivo, ki ga o tem viniškem rojaku in Zupančičevem sorodniku hrani ta knjižnica. V tem gradivu je tudi del zapuščine Otona Župančiča, ki jo je prav tiste dni podaril prof. Evgen Lovšin tej ustanovi. Razstava je prikazovala pač tisto gradivo, kar so ga razstavljalci imeli na voljo. Razstavo je strokovno pripravil sorojak dr. Karel Bačer, sodelovali pa sla prof. Nataša Petrov, upravnica knjižnice in Alja Smole-Gašparovič, bibliotekarka. Pred otvoritvijo je o tem možu, »ki zna sukati pero«, predaval prof. Tine Orel. ko je posebej poudaril Lovšinov prispevek planinski literaturi. Prof. Evgen Lovšin je že kot študent pripadal narodnorevolucionarnim preporodovcem in bil vnet planinec. In kot planinec se je uveljavil tudi kot pisatelj (monografija o Triglavu). Njegova beseda je naravna, klena in neposredna. Izpričuje ljubezen do gorske narave, ko je v opisih zdaj širok romantik, spet drugič natančen in dosleden racionalist. Naj iz oslalega opusa omenimo le življenjepisno knjigo Rod in mladost Otona Župančiča. (Povzetek po članku z naslovom O možu. ki zna sukati pero, objavljen v Dolenjskem listu 12. V. 1983, št. 18—19, avtor I. Zoran.) PLANINSKI PEKI IN POSVETILA' Na poziv uredništva vzhodnonemške revije »Der Tourist« so številni bralci, med njimi tudi izkušeni gorniki, poslali v objavo veliko planinskih pregovorov, rekov in posvetil, za katere v veliki večini niti ne vedo več, kje so jih prvič slišali in kdo jih ie ustvaril. Oglejmo si nekaj najbolj zanimivih primerkov v prostem prevodu: Nikoli zadovoljeno ne bo hrepenenje, videti vse čudeže gorskega sveta. Človekovo bistvo je ujetnik visokih vrhsv, ki ga primorajo k razcvetu najboljšega v njem. Z roko v roki v strmi steni — gorsko prijateljstvo ju je sklenilo. Beseda je kot steza v morju, globoko sled zapušča ie dejanje. Pogosto našel sem, kar oči in sluh je razveseljevalo, vendar nikoli, kar moje gore bi ml nadomestovalo. Gore so veliki mojstri, vzgajajo si molčeče učence. M. A. • Bi k tj pii nas našlo kal takega? Voseli bi bili. ce bi prišlo kaj takega tudi v naša uredništvo. Reki. pregovori, tudi Slcvenccm niso tuji. Pobrskajte po sporilnu in pošljitel HOJA t/ GORE — IGRA Tretja številka letošnjega glasila »Der Naturfreund« izhaja ob 20- letnem jubileju obstoja visokogorske planinske šole Giockner — Kaprun v Moserbodnu. Jubileju je posvečenih več prispevkov. V sestavku »Iskal sem 3voj Izgubljeni jaz« se avtor iz razmišljanja o protislovjih današnjih dni, med katerimi omenja tudi presajanje organov in genetske preizkuse, vrača v gore, v Mosarbodcn. Tam se mu v pomenkih spet zazdi mogoče, da bo človek nekoč razbil tekoče trakove, da bodo ostareli organizirano premagali osa-inelost in da se bodo mesta raje poc'ove-čevala navznoter, kot rastla navzven. Na izletu z otroki primerja desetmetrsko smreko z avtomobilom. Človek jo Jb razvrednotil in vendar — mar kdo zna nare-dititi nekaj podobnega? Razvedri ga pogled na otroke. Zaupajo še drug drugemu, v njih še ni dvomov, z naglimi refleksi obdarjeni so sposobni bliskovito ukrepati, če tako pokaže potreba. Izlet z otroki vrača vero v sožitje, v skupnost. Morda bo človek prav v gorah spet našel samega sebe. V članku: »Bil sem pri snežnih Ježih In lednih tigrih,« opisuje oče vtise, ki Jih je dobil med obiskom svojih treh otrok, ki so bili v otroški planinski šoli Fritza Mo-ravca na Moserbodnu. Iz pripovedi izvemo, da Je Moravetz leta 1968 ustanovil prvo planinsko šolo na 3vetu za otroke od 9. do 13. leta starosti. V šoli pride na tri otroke en vzgojitelj, s katerim prebijajo teden dni in 3e v tem času seznanijo z vsem, kar je potrebno, prav posebno pa z gibanjem po strmem snegu, ki vsako leto po gorah vsega sveta terja največ krvnega davka. Vzelo bi preveč časa, če bi se predolgo mudili pri sestavku, planinski vzgojitelj si ga bo ogledal sam in bo v njem našei še kak nov napotek ali potrdilo tistega kar že leta in leta uspešno opravlja. Članek »Misli-vtlsi- spremlja nastajanje in razvoj šole v Moserbodnu in se spotoma ustavlja ob različnih gostih in gojencih te šole. Tako je bil v njej kot obiskovalec Tensing Norkay, prvopristopnik Everesta. To je bilo leta 1962, enajst let kasneje je Tensing kot vodja Gorske šole v Darjeelingu najbrž dobil kako koristno pobudo tudi iz Moserbodna. Lote 1974 so kot gojenci v goste štirje Indijci; Hukam Singh se je kasneje kot alpinist In vodja odprave na Shlvllng zelo izkazal. Sicer pa so Indijci v Moserbodnu dobili tudi prvo znanje, ki ga potrebujejo za reševanje v gorah in se seznanili predvsem z improvizacijo. Tu so se šolali za gorske reševalce tudi prvi alpinisti iz Afrike, ki so v zadnjem desetletju na območju Mount Kenia rešili že marsikoga pred smrtjo. Pred očmi pisca se tako razvrsti še dolga galerija znanih obrazov, med njimi tudi naših alpinistov, ki so sc kdaj oglasili v šoli kot bežni obiskovalci ali pa v njej delovali kot inštruktorji. Prispevek »Hoja v gore — Igra« je spet povezan z otroško planinsko šolo v Moserbodnu. Zanimal bo vsakogar, ne le pla ninskega vzgojitelja, ki naj si ga po želji podrobneje ogleda. Na tem mestu bi povzeli predvsem misel, da šola ne vzgaja nekakih bodočih superekstremistov. pač pa mlade ljudi navaja na varno hojo v gorah in jih, če smemo tako reči, z igro vodi in seznanja z vsem, kar mora vedeti dober planinec. Kot pravi vodja šole, Fritz Moravec: »Cilj naše šole je, da prispeva k telesnemu usposabljanju mestnih otrok, da Jih nauči, kakšna je pravilna hoja v visokogorju.« To so v glavnem otroci ravnin, doma tam, kjer ni gorš. Treba je najprej spet zdramiti prirojeno instinkte, ki so ze zamrli in to dosega šola tako, da otroci dan za dnem odkrivajo nekaj novega, ne nazadnje spoznavajo tudi sami sebe, lastnosti opreme, tehniko navezovanja, varovanja in gibanja v navezi, uporabo derez in cepina, vrvi... Privajajo se »delovnim navadam« v gorah. V dneh navadnega pouka vstajajo ob sedmih, ko gre zares, pa odhajajo že ob štirih na pat, da hi jih kasneje ne oviral razmočen sneg na ledenikih. Vse je podobno igri, čeprav so gojenci na kar najbolj trdnih vajetih vzgojiteljev, ki |Im priznajo vlogo tovarišev z več izkušnjami, sicer pa jih imajo za sebi enake. In tako je igra prav vse, tudi hoja čez narasle ledeniško potočke, kjer šc posebej pridejo do veljave gibčna otroška telesa in šc neokrnjen občutek za ravnotežje. Avtor v zaključnem delu sestavka primerja to igrivo doživljanje gorske narave z usodo otrok, ki jih vlačijo v gore nekateri starši, da bi zadostili svoji nečimrnosti in tako dosegli tisto, kar njim ni bilo dano, ko so bili sami še mladi. Pavle Šcgula 455 ZMAGA V SUPERDIRETISSIMI EIGERJA Še vedno so plezalski vzponi, ki se jih doslej ni nikomur posrečilo uresničiti. Taka je na primer »superdiretissima« v severni steni Švicarskega Eigerja. Sedlmayer in Mehring sta leta 1935 določila najkrajšo pot do vrha. Bilo je to junaško dejanje, saj Sedlmayerja do danes še niso našli V letih 1976—1978 je bil tu tudi Čeh Jiri Pechouš s prijatelji, in tudi on je tu izgubil življenje (29. 4. 1978). Pet let pozneje. 2. 4. 1983, so Cehoslovakl vendarle slavili zmago? Slovak Pavol Pochyly, imenovan Pavouk (Pajk), je po su-perdiretissimi prišel do vrha, na točko 3970 m. Plezal je sam, vzpon pa je trajal štirinajst dni. Njegova »diretissima« je bila visoka 1800 m, v resnici pa je plezal dosti več kot dva tisoč metrov (normalna pot je približno štiri tisoč metrov dolga). Dve leti se je pripravljal na ta podvig, prebral je dosti literature, še »svojim« Visokim Tatram je bil tedaj povsem nezvest. Vzpon je bil zahteven in poln nevarnosti. Pochyly si |e pomagal tudi s fiksno vrvjo ponesrečenega Pechouša, čeprav ni bila več varna. Večkrat je (srečno) padel, želodec je sprejemal samo čaj, z njim je premagoval krče in bolečine. Na vrh je prišel ob osmih zvečer. Tam bi ga moral pričakovati prijatelj, filmski snemalec, pa ga ni bilo. Mazdol je bilo menda še težje kot navzgor. Spuščal se je pravzaprav kar na slepo; končno je zagledal luč postaje Ei-gergletscher. Vzradoščen je sedel na sneg in nameraval zdrseti do cilja kot otrok, spregledal pa je prag, sfrčal po zraku in padel na glavo. Ves krvav in z ledom na bradi je vendarle prišel do postaje, šele pozneje je od izposojevaica daljnogledov na Klein-Scheidcggu — le-ta ga je ves čas z daljnogledom spremljal — zvedel, da ga je šel snemalec še z nekim švicarskim plezalcem iskat, in da so bili le kakšnih deset metrov narazen, tedaj ko se je Pavol Pochyly odločal za drseči spust. Severna stena Eigerja je slovaškemu plezalcu vzela veliko moči, toda v njej se je, kot pravi, počutil prav lepo. Sicer pa bi skoraj drago plačal ta svoj uspeh, zaradi svoje trenutne nepazljivosti... F. B. (Po časopisnih virih) WILDES GAMSECK AN DER RAX 100 let Divjega gamsjega kota Leta 1883 se je kot prvi povzpel na Divji gamsji kot znani alpinist tedanjega časa Eugen Lammer. Zan| Gamsji kot ni bil le pokrajinsko najlepše plezalsko področje, 456 bil je tudi zelo ponosen, da je kot prvi zmogel zahtevni greben in ga je že tudi teden dni zatem označil z rdečo barvo. Lammersu je bilo takrat 20 let in se je šele pozneje spremenil do takšne mere. da je zavračal vsakršne večje posege v gorski svet. Danes je greben Gamsjega kola ocenjen s 1. in 2 plezalsko stopnjo in velja za idealno »otroško plezalno smer«. Tako se pač s časom marsikaj spreminja. Tako kot Schneeberg sodi tudi greben Gamsjega kota med tiste plezalske smeri dunajskega predgorja, ki ju je vsak plezalec s tega področja preplezal vsaj enkrat. Tudi najnovejši ekstremisti med plo-zalci so z malega začeli prav v tem kotu. Koliko ljudi jc že bilo na tem grebenu'' Če vzamemo, da traja sezona od maja do oktobra in da se vsak teden preskuša v njegovih smereh vsaj 2D plezalcev, potem nanese to 480 gornikov na leto in v sto letih torej 48 000. Seveda jo to zelo površna računlca, saj so bili vmes tudi vojni časi, hkrati pa tudi dnovi, ko je bilo treba za vstop čakati v vrsti. Fritz Benesch je v svojem zdaj že klasičnem vodniku po področju Rsxa imenoval Divji gamsji kot »najčudovitejše plezalsko skalovje, ki se odlikuje s posebno lepo grajenim visokogorskim grebenom«, saj ponuja trdno skalo, čudovit razgled in vabljive višine. Skratka to plezalsko področje, kjer se človek razveseli, da plezanje sploh je, vedno znova zasvoji številne obiskovalce z navdušenjem, ki jih pozneje usmerja k vse večjim in višjim ciljem. Če bo naša zemlja tudi v letu 2000 še vedno v redu, potem bo Divji gamsji kot doživel v tretjem tisočletju 100 000 obiskovalca. Kajti če Nietzsche pravi: »V pravem moškem je skrit otrok, ki se hoče igrati,« potem lahko njegovo trditev, nekoliko spremenimo in rečemo: »V vsakem človeku je skrita opica, ki hoče plezati!« (Sestavek je napisal Kari Lukan, objavljen pa je bil v Obvestilih avstrijskega alpskega združenja 3/1983.) M. A TRI ALPSKE STENE NA MAH V zadnjih letih se je v zahodnih Alpah razpasla nova meda: vrstni ali verižni vzponi. V drugi polovici minule zimske sezone jc tako prišlo do številnih tovrstnih podvigov, ki so vzbudili med poznavalci in ljubitelji gora dokajšnio pozornost. Oglejmo si na kratko nekatere med n|imi! Mojster v hitrem plezanju Christophe Profit ki je sicer korporal v Groupc Militaire de Haute Montagne, je 25. februarja 1983 v eni sapi sestavil takšen verižni vzpon ko je zaporedoma preplezal tri znana se- verna oslcnja. Opolnoči je vstopil v severno steno Droites in jo preplezal v 3 urah in 10 minutah. Pod južno steno so ga čakale že pripravljene smuči, s kalerimi se je napotil do vznožja Aiguille do Tale-fre. Severozahodno steno tega vrha jc preplezal med 8. in 10. uro dopoldne. Pod sestopno smerjo je bil pripravljen drugi par 3mučl in ob 14. uri se je Profit pognal v smer »Linceul« v severni steni Gran-des-Jorasses. Dotlej ugodno vreme se je lakrat v hipu sprevrglo, saj je dosegel greben Hirondellcs že v hudi snežni nevihti. Sestop je bil zato še posebno težaven. Ob desetih zvečer je bil Profit že v zavetišču Leschaux. Za njim je bilo ?0 km zahtevne poti s približno 3500 m višinske razlike, za kar je od koče do koče potreboval natanko 23 ur. Drugega podobnega podviga se je I0. marca 1983 lotil visokogorski vodniški učitelj Laurent Schneitter, ki je hotel v eno turo sestaviti dve težavna vzpona na področju Mont Blanc du Tacul. Kmalu po polnoči je vstopil v ledeni žleb Albinioni-Gabarrou in ob petih zjutraj je že bil na vrhu. Po sestopu si je privoščil kratek poč^ek in so nato znova sam lotil sosedniega stebra Martinetli. Po štirih urah je bila tudi ta naloga opravljena In sestavljena je bila nova dvočlenska veriga vzponov v enem dnevu. V istem času sc je prav tako sam preizkušal v estenjih Mont Bianca Eric Escoffier, sicer Profltov tovariš. N,egov dosežek je bil še rirznejši: v eni potezi opraviti z Grand Pilier d'Angle in osrednjim stebrom v FrSneyu. Prav tako opolnoči je odšel iz koče Ghiglione in v dveh urah priplezal na prvi steber. Z močno zasneženim Pilier Central du Fršney pa ni bilo tako lahko: zanj je potreboval 10 ur (pri čemer je moral večkrat zamenjati čevlje). Zatem se je Escoffier povzpel še na vrh Moni Bianca in sastopil po ledeniku Brenva. Vsega je bil v skalah in ledu 21 ur. In pri tem pogosto poslušamo, da alpinizem ni šport... jn PLANIKA Manko Golar Iz belega baržuna, iz sanj, tišin, iz soka skal tvoj cvet je stkan. In zdiš nemirno, beli ti opal, nad trudno skalo. Kdo ve za tvoje sanja, ki tkeš jih iz modrin neba, iz sonoa, iz solz dežjš, ti drobni c/et, ti žamet mirnih skal, ti tih šepet in vzdih noči — ti drobčkana planika. Vlnleta: J Vogelnik um rfm m M 457 (f^gjM p® mw'm KLUB »SNEŽNIH LEOPARDOV« Pik Komunizma (7483 m), Pik Pobedy (7439 m), Pik Lenina (7134 m) in Pik Kor-ženevske (7105 m) 30 štirje sovjetski se-de-ntisočaki. Leta 19S7 so kot priznanje za vzpon na vse štiri omenjene vrhove ustanovili značko »zlati cepin«, kmalu za tem pa se je pojavil za zmagovalce vseh štirih vrhov še neuradni naziv »snežni leopard». Danes je v SoVjCtski zvezi že 120 nosilcev tega odlikovanja, med njimi trije, ki so pogoje zanj izpolnili že dvakrat. Med »štirimi velikimi« velja »Pik Pobedy« za najtežavnejšega in je zaradi tega pogoj za naslov »snežni leopard« navadno dosežen šele z vzponom na njegov vrh. Leta 1981 je Pik Pobedy naskočila številna odprava, ki je na mah dala 19 novih »snežnih leopardov«. Kot poroča moskovski mesečnik »Turist« (št. 3/1983) je na sedanjem seznamu »snežnih leopardov- tudi pet žensk: Elvira Nansonova, Kira Grebennik, Ljudmila Agranovskaja Galina Rožalskaja in Nina Lugovskaja. Šesta, Rozalija Bezub-kina, se je smrtno ponesrečila pri poskusu, da bi se drugič povzpela na vrh Pik Pobedy. Zanimivo je, da sta med sovjetskim moštvom, ki je določeno za Mount Everest, samo dva nosilca »zlatega cepina« — Valentin Ivanov in Edvard Myslovski. Osnutek za značko je naredil Ivan Anto-novič, ki je kot prvi preplezal številne smeri v Kavkazu in ki je avtor več plezal-skih učbenikov. in (Prevod Z. Z.) ZBOROVSKO PETJE V PLANINAH Pevski zbor »Kurt-Sch'osser« iz Drosdena šteje brez dvoma med najboljše planinske pevske zbore v Evropi. Kot poroča »Turist« (št. 2/1983), se je zbor v lanskem letu kar 43-krat predstavil občinstvu, poslušalo ga je več kot 50 000 prijateljev gora in zborovskega petja pri tem pa je sodeloval tudi na številnih slovesnostih in prireditvah. Ko je nastopal v Schrammsteinu, na tradicionalnem pevskem nastopu planincev na prostem, kar je za poslušalce enkratno doživetje, je bilo na njegovem koncertu okrog 10 000 poslušalcev. Zbor »Kurt-Schlosser«, ki ga vodi Werner Maschke, tesno sodeluje z bolgarskim alpinističnim zborom »Planinarska Pesen« (Planinska pesem), ki bo kmalu praznoval 25. obletnico in ki prav tako uživa mednarodni sloves. Junija 1982 je bil zbor »Kurt-Schlosser« odlikovan z visokim odlikovanjem — »Zvezda prijateljstva med narodi«. jn 458 (Prevod Z. Z.) KARAKORUM POZIMI Znani poljski zimski himalajec Andrzej Za-wada, se pripravlja na novo mrzlo pustolovščino — to pot v Karakorumu. Že februarja letos sta s Kanadčanom Jacque-sonri Olekom opravila poizvedovalno turo na ledenik Baltoro, kjer sta ostala ccla dva tedna, v višini 4000 m pa sta uredila tudi majhno meteorološko postajo. Kaže, da so vremenski pogoji tod precej drugačni kot okrog Mount Everesta, ki je v tem pogledu že raziskan. Tako so bile temperature ves čas —30°, se pravi, precej nižje kot v više ležeči dolini Khumbu. V začetku marca je oba planinca na po-vratku presenetil tudi silovit snežni metež. Prihodnje zimske odprave pa bodo morale v Karakorumu računali tudi z velikimi transportnimi težavami: domači nosači se bojijo mraza, plazov in pogubnih viharjev ter jih ni mogoče za nobeno ceno pripraviti do tega, da bi šli pozimi na gore Nimajo pa tudi primerne obutve in toplih zimskih oblačil. i" (Prevod Z. T.) TUDI LEDENIKI NA KAVKAZU NAZADUJEJO O spremembah alpskih ledenikov imamo že leta nazaj tekoča poročila (Die Alpen«, Mitteilungen des OeAV«, »Rivista CAI«), o tem kako je v tem pogledu na Kavkazu, pa ni bilo mnogo znanega Zaradi tega je seveda vzbudila veliko zanimanje razprava W. D. Panova o spremembah ledeniške površine na Kavkazu v zadnjih 60—90 letih. Objavljena je bila v »Poročilih vse-sovjetske geografske družbe« (št. 2/1983). Raziskave kavkaških ledenikov segajo nazaj do lota 1881. Leta 1978 je bil dokončan in izdan »Ledeniški katalog Kavkaza«. V obdobju 1881—1912 je bilo na celotnem Kavkazu In Armenskem višavju (gora Ara-gac, 4090 m) 1874 ledenikov s skupno površino 2207 km2. Zaradi razpadanja in delitve strnjenih ledeniških tokov se Je, skupno število ledenikov povečalo do danes na 2065, pri čemer je 558 ledenikov povsem izginilo, 906 pa jih je nastalo na novo. Skupna ledeniška površina se je v tem obdobju zmanjšala na 1411 km*, se pravi za 36 °/o. s tem da je mnogo večja (45 %) na severnih pobočjih in še zlasti v vzhodnem delu pogorja (55—60 7o). Celotna ledna masa ledenikov se je v tem času zmanjšala skoraj za 50°/» (od 157 064 na 80 863 kmJ), nekateri ledeniki so se pri tem skrajšali kar za 30 km (!)• V tem času pa zasledimo tudi nekaj stabilizacijskih obdobij in cclo povečanj posameznih ledenikov, vendar redko za več kot 100 m. Kot poročajo planinci, ki so prepotovali Kavkaz, so se na kavkaških ledenikih pojavile tudi pomembne spremembo v reliefu ledenih sten, kar jo gotovo posledica hitrega izginjanja ledne površine. Razprava — opremljena s številnimi tabelami, bo gotovo dragocena tudi za raziskovalce alpskih ledenikov kot primerjalni material. j" (Prevod Z. Z.) PD RADOVLJICA Radovljiški planinci so se tudi letos v lepem številu zbrali na občnem zboru. Udeležili so se ga tudi predsednik PZS T. Ba-novec ter predstavniki društev in družbenopolitičnih organizacij. Delo je bilo lani še vedno usmerjeno v izgradnjo tovorne žičnice na Kriške pode. Le-ta ie začela poskusno obratovati v oktobru. Žičnica je bila res nujno potrebna, saj praktično nI več nosačev, lahko bomo podaljšali sezono, ponudba bo večja In dom bo bolje oskrbovan. Največ zaslug pri teh delih imajo člani AO, GRS in tudi drugi s Petrom Ježkom na čelu. Opravili so najtežja dela, oviralo pa jih ni niti slabo vreme. Letos nas čaka izgradnja zgornje postaje kjer bo tudi skladišče in zimska soba; ž njo bomo tudi v sezoni pridobili nekaj ležišč. Pogačnikov in Roblekov dom sta bila zadovoljivo obiskana, promet pa je upadel v Valvazorjecem domu. saj gre mnogo planincev kar mimo. Vsekakor bo treba misliti na drugačno ponudbo. Mladinski odsek praznuje 25-letnico ustanov,Ive. Lahko se pohvali z lepimi rezultati kljub temu. da ni bilo vedno tako kot bi moralo biti. 2e vrsto let prireja smučarski tečaj za osnovnošolce pri Valvazorje-vem domu; zanj je vsako leto večje zani-m_fnJe Redno organizirajo lokalno štafeto od Rob ekovega doma do Begunj, kjer se priključijo zvezni štafeti. Odsek vodi planinsko šolo prireja izlete, pomagali so pri delovnih akcijah, samostojno pa opravijo očiščevalne akcije Treba bo izšolati nekaj novih vodnikov, saj so nekateri žal ne menijo več za delo v drušlvu. Nekaj mladih je odšlo tudi med alpiniste in reševalce. Alpinistični odsek je močno napredoval kar se kaže tudi pri številu članov. Opravili so veliko vzponov v domačih in tujih gorah, na slapovih: vsako leto pa se udeleže tabora v Paklenici. Sodelujejo tudi na smučarskih tekmovanjih. Letos so opravili veliko prostovoljnih ur pri delih na žičnici, kar je šlo na račun njihovih vzponov, saj so delali skoraj vse sobote in nedelje. Pri delih niso bili nič manj prizadevni člani GRS, saj so se tudi redno udeleževali del na žičnici. Postaja šteje 22 reševalcev, 2 inštruktorja in enega vodnika lavinskega psa. Svoje znanje izpopolnjujejo na tečajih in skupnih vajah z drugimi postajami GRS. Dobro povezavo imajo s postajami LM v Radovljici, na Bledu in v Bohinju. Na pohodih pa skrbijo za varnost. Planinska sekcija aktivno dela le v Plamenu, v Kropi. Nov upravni odbor čaka v tej mandatni dobi veliko dela. Ne le pri oskrbovanju in vzdrževanju postojank, izgradnji zgornje postaje, temveč tudi pri pripravah na 90-letnlco ustanovitve PD Radovljica, ki bo leta 1985. Člani AO pripravljajo odpravo v Bolivijo. Petra Ježka so reševalci kot dolgoletnega načelnika GRS imenovali za častnega člana; izročili so mu spominsko darilo. Na občnem zboru Je bilo podeljenih 10 znakov za prehojeno transverzalo. Prejeli so jih: Anton Tomše. Kristina in Janez Enl-co, Franci Krvina. Franc in Klemen Hrl-bermk Miroslav Lotrič. Janez Smrekar Anion Slular in Niko Tomše. Značko za prehojeno Loško pot pa je že tretjič prejel Bogdan Mešiček. Se posebej pa so čestitke veljale Antonu Andrejčiču ki je prehodil kar 14 raznih transverzal, tudi pešačenje do Zagreba. V avli šole jo bila razstava fotografij o gradnji žičnice, po občnem zboru pa predavanje z diapozitivi o dejavnostih društva. V. M 459 VREME NA KREDARICI V LETOŠNJI POMLADI (1983) Letošnji pomladanski mcseci (marec, april, maj) so bili pretopil. Prva dva meseca sta bila vrhu vsega šc suha, zadnji pa je bil z močo založen čez mero. Poprečna mesečna temperatura letošnjega marca, ki je znašala na Kredarici —5S je bila za 2,25 nad normalno vrednostjo, tj. nad poprečkom obdobja 1953—75. Aprilski temperaturni popreček, ki je znašal — 3,0U, je bil zadnji pomladanski mesec z negativno temperaturo. Bil pa je za 1,3° pretopel. Dolgoletni majski temperaturni pcpreček znaša 0,0'\ Letošnji je znašal 0,2^, kar pomeni, da je bil tudi maj rahlo pretopel. Ekstremne temperature letošnjih pomladanskih mesecev na Kredarici so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstre-mov. Najvišje dnevne temperature posameznih mesecev so bile zabeležene: dne 9. marca 4,73, dne 10. aprila 6,8° in dne 31. maja 6,5°. Najnižje dnevne temperature pa so znašale: — 14,8° dno 27. marca, —11,3" dne 6. aprila in —5,3° dne 10. maja. Marčni popreček mesečne oblačnosti (5,8) je bil med pomladanskimi najnižji. Dolgoletni marčni popreček oblačnosti pa znaša 6,3. heliograf na Kredarici je v tem mesecu registriral 138 ur sončnega sija, kar je 37 c/o njegovega maksimalnega možnega trajanja. Aprilski popreček mesečne oblačnosti (7,8) je bil občutno nad normalno vrednostjo, ki znaša 6,9. Zato je bilo v aprilu registriranih le 106 ur 3 sončnim sijem, kar je komaj 26 % maksimalnega možnega trajanja sončnega sija na Kredarici. Majski mesečni popreček oblačnosti (6,8) je bil malodanc enak dolgoletnemu poprečku, ki znaša 6,9. Heliograf na Kredarici je v tem mesecu registriral sicer največ ur s sončnim sijem (145 ur), vendar je to komaj 32 °/o njegovega maksi- malnega možnega trajanja v maju, kajti maja so dnevi že zaznavno daljši in sonce lahko dlje sije. V padavinskem pogledu je v marcu — v 12 padavinskih dneh — padlo 89 mm padavin, izključno kot sneg. kar je 81 % množine padavin, normalne za ia mesec. Aprila je padlo sicer nekaj več padavin (97 mm). Ker je dolgoletni aprilski mesečni popreček padavin (150 mm) dokaj višji, predstavljajo v tem mesecu množino padavin le 65 "/o normalne množine. Tudi aprilske padavine so izključno v obliki snega Padle so v 18 padavinskih dneh. Zamujeno — v padavinskem pogledu — je nadoknadil maj. Njegova normalna množina padavin znaša 133 mm. V letošnjem maju pa je padlo kar 283 mm padavin, kar je 213% njegove normalne vrednosti. Od 23 padavinskih dni je bil le en dan (12. maj 1983) deževen, sicer pa je snežilo. Sneg je vso pomlad prekrival Kredarico s snežno odejo, ki je bila v primerjavi z drugimi leti, zlasti z doslej znano maksimalno debelino posameznih pomladanskih meseccv, precej skromna. V marcu je merila njena največja debelina 340 cm (26. marca). Največja znana marčna debelina — odkar imamo redne meritve na Kredarici — pa znaša 450 cm (28. marec 1970). Aprilski maksimum debeline snežne odeje je bil ugotovljen 6., 7. in 8. aprila, ko je merila debelina snežne odeje 390 cm. Dosedanji aprilski maksimum na Kredarici znaša 560 cm (10. aprila 1975). Dne 12. maja pa je bila na Kredarici naj-debelejša letošnja majska snežna odeja. Merila je 360 cm. Bila jc kar za 63 cm tanjša od dosedanjega majskega rekorda, ki je bil s 423 cm izmerjen 9 maja 1970. Na splošno je pomladansko vreme v prvih dveh mesecih bilo razmeroma ugodno za zimske vzpone. Maj pa je s svojo množino pBdavin bil vzponom manj nakionjen. F. Bernot Trance stele Kamniške in Savinjske Alpe doslej na Slovenskem še niso doživele fotografske obdelave v samostojni knjigi. GRINTOVCI Francija Stelota so taka, med ljubitelji planin že dolgo želena in pričakovana fotomonografija Mladi, nadarjeni fotograf in navdušeni planinec je v oko svoje kamere ulovil brez števila novih in nenavadnih pogledov na kamniške in savinjske vršace, gorski svet pod njimi in slovenskega človeka v njem ter nam jih v umetniško zahtevni in hvaležni črnobeli tehniki zbral v bogat In lep slikovni album. Tako nastali GRINTOVCI pa niso samo to. V sprem nem besedilu jim je namreč Janez Marol dodal izčrpen bibliografski seznam vsega," kar je pri nas v pisani besedi in sliki doslej izšlo o teh gorah. Zato GRINTOVCI bralcem ne bodo le v izjemen lepotni užitek, ampak bodo poznavalcem in strokovnjakom lahko rabili tudi kot strokovni pripomoček. Dosežek, ki se prilega jubilejnemu letu slovenskega planinstva. Fotomonografija je vezana v platno in stane 960 din. I 5. E ° 1 ,S> 4943