Raznoterosti.
463
Prvi zapisnik z Baničem ni znan. Dn« 23. septembra i. 1. je bi! zopet izpraševanj in ta zapisnik obsega vprašanju II. do 15. Prvo vprašanji: se glasi; vEst ne sacerdos?« Odgovor je pripisan: iCum nec. latinć ne« germanica sciat, Respondit lllyrice, (juod sic interpretatur: Sum.* (Bržčas jc posredoval kak Slovenec.)
Dne 24. ali 25. septembra je bil izpuščen iz zapora, pa ob enem dobil tudi račun za stroške tega zapora za čas ud 1 j. avgusta (lo 2], septembra in sicer:
Vsak dan za brano in kruli S kr., skupaj............5 R, 44 kr.
Za luč in slamo (na kateri je bržčas moral ležati.)........1 » 30 t
(»Von der Stokhen khacht [= Stock-Keuche] dali gewöhnliche schließgelt«) - » 30 «
Tedaj skupaj 7 Ii. 44 kr.
Ga je-li naddijakon takoj odposlal in kako je prišel Banič v svojo domovino, se iz aktov imenovanega arhiva ne da dognati,	M. Ljuhia.
Petnajststoletnica smrti sv. Janeza Zlatousta. Dne 14. sept. t. 1. je poteklo 1500 let, kar je neustrašeni ca rig raj ski patriarh kot žrtev cesarske jeze umrl v pregnanstvu leta 407. Ta častitljiva obletnica se bo slavila v Rimu dne 13, nov., priprave vodi poseben odbor pod pokroviteljstvom kardinala Vanulellija. Svečanost se bo začela s slovesno službo božjo po grškem obredu na oltarju, v katerem počivajo ostanki svetnikov! v cerkvi sv. Petra v Rimu. Pričakuje se večje Število božjepotnikov ne le zed i njeni h katoličanov, ampak tudi pravoslavnih, ki zelo častijo sv. Janeza Zlatousta, Pripravlja se tudi shod katoliških cerkvenih govornikov, Tak shod se je vršil v Rimu že 1. 1880 in takrat je Leon XIII. določil sv. Janeza Zlatousta za patron a cerkvenih govornikov. Izšlo bo tudi posebno mednarodno znanstveno delo »Chrysostom i a n a 1, ki bo, kakor poročajo razni listi, obravnavalo zlasti naslednje točke: Življenje, značaj iu soeijaluo delovanje sv. Janeza Zl., sv. janež kot sred ni k med Rimom in vzhodom, spisi Janeza Zlatousta, njegov jezik in slog, njegovo govorništvo, študije o sv, Janezu v Rusiji, njegova eksegeza, njegova liturgija in njega češčenje, Hrizostomovi himni in ikonografija,	F. li
Kirchliches Handlexikon (Unter Mitwirkung zahlreicher Fachgelehrten in Verbinilnng mit den Professoren K, Hilgenreiner, J. B. Nisius S, j. und J. Schlecht herausgegeben von Dr. Michael Buchberger, München. Allgemeine VerlagsGesellschaft), o katerem sem poročal v lanskem »Voditelju« (str. 231 nsL), je napredoval tako daleč, da je sedaj z 22. sešitkom končan prvi zvezek, ki obsega črke A-H. Nameravani obseg se je prekoračil za 6 pol. Priznanje, ki sem ga izreke! lani o prvih i i sešitkih, velja o Celem zvezku. Delo se bode takoj nadaljevalo in bode koncem 1. 190У. dovršeno. Cena sešitku po 3 pole in 4" jc K I '20	I.likniiTi.
Zvonovi v narodni pesmi in pripovedki. Mulokatera izumitev je tako tesno združena s človeškim življenjem, z zunanjim in znotranjim, kakor zvon. Njegov mili glas spremlja človeka od zibeli do groba; vsak dan mu doni na uho njegova pesem, ni ga skoro važnejšega pojava v človeškem življenju, ki bi ga zvon ne spremljal. Prav posebno pa Se vpliva na znotranje življenje človekovo, na njegovo srce in čustva.
Ni čuda torej, Ua jc pesniška ljudska domišljija oplctla zvonove z vencem raznovrstnih legend in pravljic, katerim je včasi primešano kaj praznoverja, zatorej se morajo presojati Ic iz stališča poezije in ljudske psihologije, dasi se v njih skriva pogosto m a tudi zgodovinsko jedro, ki se pa da včasi le s težavo izločiti iz zunanje lupine. Pri vseh krSčanskih narodih se nahajajo razne pravljice o zvonovih. Značilna in skupna poteza premnogim pravljicam jc, da zvonovi ljubijo svoj kraj, za katerega so prvotno odločeni; le neradi se ločijo od cerkve in njenih zaščitnikov, milo se jim toži, če morajo zapustiti srenjo, katera jih je nekdaj nabavila 111 kateri
464
VODITELJ.
so že morda stoletji! naznanjali žalost iu veselje. Da, celo upirajo se preselitvi. Ako jih samo namer j a vaj o preseliti, že se jim pokvari jjlas ali celo obmolknejo ; če ljudje odstopijo od svoje nakane, se jim zopel vrne poprejšnji glas. Ako jih vendar naložijo na voz in hočejo odpeljat^ pa jih konji ne morejo z mesta potegniti, ali pa jili s težavo peljejo le nekaj pota, potem pa obtičijo, in zvon se zvrne v kako jamo ali V močvirje, ali se udere must in zvon pade v globočino, ml koder potem milo ječi, Ce se ljudje med potom premislijo in se obrnejo nazaj, nakrat izgine prej nepremakljiva teža in lahko vleče eden konj, česar prej mnogi niso mogli. A ee se tudi posreči, prepeljati zvon na drugo mesto, je trud vendar zastonj, zakaj v svojem novem bivališču poje zvon tako otožno ali daje celo neznosen glas od sebe, ali pa popolnoma umolkne, da ga ljudje radi prepeljejo na njegovo staro mesto, kjer seveda zopet veselo poje.
Vse te pravljice nam kažejo, koliko ljubezni, zanimanja, spoštovanja in ponosa ima ljudstvo do zvonov. Občina je ponosna na to, Če ima mogočne in lepo doneče zvonove, in pri sosedih se neredko vzbudi zavist in žeija, zvonove ukrasti ali šiloma vzeti ali pa si lepo nove omisliti.
Najhujši sovražnik lepih zvonov je po ljudski pravljici hudič, kt ne more trpeti čistega zvonovega glasa. Zlasti preži Zlobec na zvonove, dokler še niso posvečeni; neposvečen ali slabo posvečen zvon vrže hudič, če pride do njega, in zvonika v kako blatno jamo. Hudi duhovi navdihujejo tudi krivovercem mržnjo do lepili zvonov; pred jasnim glasom.posvečenih zvonov pa beže peklenske pošasti.
A tudi posvečeni zvonovi nimajo vsi enake moči, auipak to je po ljudskih pravljicah odvisno od tega, iz česa je zvon zlit, kdo ga je zlil, kako je posvečen in kdo ga je posvetil (če je posvečen od svetega moža, ima večjo moč), tudi ni vse eno, kdo zvoni (glasu zvona u. pr. škoduje, če zvoni prešestnik ali ubijalec). Svet in blagoslovljen je tudi čas, ko zvonovi zvonijo, zlasti ob gotovih dnevih in urah. Ljudska domišljija pripisuje zvonovom celo moč, da od časa do časa sami od sebe zvonijo, zlasti ob velikih nesrečah ali neposredno pred zelo važnimi dogodki, ali ljudem v opomin ali pa v počeSčenje kakega svetega človeka ali ob njegovi smrti, prihodu, če se najdejo sv, ostanki, ali se zgodi kak čudež itd.
Ljudski duši ne doni zvonov glas vedno enako, marveč glasovi zvonov so ubrani po strunah človeškega srca, čutenja in razpoloženja; njih glas je sedaj radosten, slovesen in vznesen, sedaj zopet otožen, obupen, svareč, trepetajoč, sočuten; celo preroški glas mu daje ljudska pravljica, saj je zvon glasnik Najvišjega, ki ravna usodo človeSko. Ljudski poeziji ni zvon mrtva kovina, ampak nekako živi in čuti s človekom. Lahko bi zvonove imenovali v kovino zlite psalme.
Kako različen v ti se k napravi p. pr. večerni zvon ua kmetica, ki se nu njegov glas odkrije, si obrise potno čelo in Bogu izroči opravljeno delo, na bolnika, ki se premetava v postelji in mu je večerni zvon začetek hujših ponoCnih bolečin ali pa morda že vabilo iz onega sveta, da zapusti v kratkem solzno dolino; na potnika v tujini, ki ga večerni zvon spomni njegove domačije, njegovih milili iu dragih; kako vse drugačen je pa njegov glas za hudodelnika, ki mu pekoča vest ne da miru!
Zato se pa naj tudi te drobtinice ljudske poezije poberejo in popisovalcem zvonov sporoči, če imajo ljudje kje kako pripovedko, tradicijo ali pesem o zvonovih dotičnegii kraja.	F. K.