226
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 2G0.
Jezero Viktorija-Njanza. Uganda.
Stanley se sedaj zasukne bolje na sever. Dne 27. febr., ko je karavana lezla navkreber, začeli so oni, kateri so stopali na čelu, navdušeno vriskati, Pocock pa je mahal s klobukom in vpil: „Jezero, jezero !"
Pred njimi se je razprostirala široka vodena ravan, jezero Viktorija Njanza.
Ekspedicija se utabori v Kaghehyi-u, kjer jo je domači glavar Kaduma vrlo prijazno sprejel. Ali Stanku se je mudilo, hotel je, da pred kot pred obide obod tega glasovitega jezera, o katerem so se trdile najrazličnejše hipoteze. Preden je minil teden, bila je ladija „Lady Alice" že zložena in urvnana tako, da more kljubovati togoti jezera Viktorija, po katerem besne grozne nevihte. Previdel je ladijo z moko, suhimi ribami, tkanino steklarijo in drugim drobižem. Vse je bilo gotovo.
„Kedo pojde z menoj?" povpraša Stanley svoje ljudi.
Vsi molče.
„Kaj, prijatelji moji, ali se obotavljate? Saj ste me do sedaj drage volje spremljevali! Vedli ste se srčno, in bili ste se hrabro. No!a
Vsi molče.
„Ali res nobeden ne pojde z menoj? Za dvojno plačo, pravim."
Nobeden se ne ponudi.
„Kako ste čudni! Jaz moram na jezero. Ali hočete, da pojdem sam, kaj?"
„Ne!"
„Prav! Pokažite mi tiste, kateri hočeje spremiti svojega gospodarja."
Nobeden se ne gane.
Ko je Stanley začel po vrsti popraševati jih, vsak se je izgovarjal, da se ne razume na brodarjenje, da je jezero nevarnejše od morja, da se grozno boji vode i. t. d.
Ta čas spregovori črni vodnik karavane: »Gospodar, ne izprašujte ljudij, zapovedite samo. Vaši ljudje so deca, in ne bodo ubogali. Ako govorite ž njimi kot s prijatelji, nobeden se vam ne bode ponudil v službo; zapovejte, pa bodo šli."
Tako je bilo. Stanley izbere deset možakov za brodarenje in jednega krmilarja. Pocock in Barker sta ostala v Kaghehyi-u z ostankom karavane, Dne 8. marca 1875. 1. razvije hrabri preiskovalec jadra na jezeru, da se snide s silnim cesarjem Ugande, z močnim Mtesom, jednim od najzanimljivejših vladarjev afriških.
Nebes je temen, voda je siva, pečine so gole in strme, obala je pusta in samotna. Veslarji stokajo, kakor da gredo v gotovo smrt. Več potov se zagledajo v Stanleya,  kakor da pričakujejo,   da  bode dal
obrniti.
Noči so neprijetne, trstje je  polno gadnih muh,
strupena para puhti iž njega, mrzlica trese celo najmočnejše možake. Zrak je hladen, vse je žalostno, ali Stanley goji nado in nadaljuje pot; plove vedno ob obali.
Tri tedne so živeli tako v neprestanem nemiru. Vsak čas so bili pred novim neprijateljskim krajem, kjer so jim domačini kazali  dovelj očitno, da jim ne
Poučni in zabavni del.
227
dado izkrcati se. Ali pa so se pognali tolovaji v čolnih za njimi, da jim škode napravijo. V nekem kraju je moral Stanley prijeti za orožje, da je razpršil nepri-jateljske piroge, katere so mu že bile na pete.
Kedar je pa prišel pred Ukafo, spremenilo se je koj vse.
„Pripeljite vole, ovce in koze; prinesite mleka, piva. Dajte svoje najboljše banane, da beli človek in njegovi ljudje uživajo gostoljubnost! Beli človek ne sme lačen stopiti pred našega cesarja. Le pogledite ga, kako je upadel! Pokažimo mu svojo privrženost!" To je bilo gaslo glavarjev pojedinih pokrajin te divne zemlje. In z vseh strani so nosili na ladijo najobilnejšo hrano, in prijateljski so pozdravljali potnike, koder so se mimo peljali.
Bili so v Ugandi, v zemlji silnega cesarja Mtese. Tudi cesar se je izkazal. Poslal je naproti belemu ¦človeku pet čolnov, katerim je veleval jeden od dvorskih dostojanstvenikov. Naročeno mu je bilo, da previdi ekspedicijo z vsem, kar jej je treba, in da jo vodi do mesta Usavara, v glavni lovski stan, kjer je vladar ta čas bival.
„Lady Alice" je bila še dve milji od obale, ko so se že vsi vrhovi pokrili z velikim mnoštvom ljudij, kateri so prišli pozdravit kraljevega gosta. In ko je ladija obstala, kaj je ugledal Stanley? Na malo visečem svetu je stalo v dveh vrstah več tisočin vojakov v takej opravi, kakoršno imajo Zanzibarci. Ska-zovali so čast belemu človeku, streljali so, bobnali, godli, vihrali z zastavami, in cela množica gledalcev je udarila v oglušno klicanje.
Ko je Stanley videl toliko vojakov in tak sijaj, menil je prvi hip, da je sam cesar tu, ali ni ga bilo. Došel je upravitelj palače, za katerim so stopali no-sači z raznimi jestvinami in pijačo, poklekne pred tujca in reče:
„Cesar pošilja svoj pozdrav belemu človeku, ki je prišel s tako daljnih krajev, da ga obišče. On ne more videti lica toli velikega prijatelja, preden se mu gost ni najedel. Zato je poslal svojega roba s to malo hrane. Ob devetej uri pa, kedar se bode njegov prijatelj odpočil, poslati hoče cesar ponj, da ga sprejme."
Kedar je kraljevi odposlanec dovršil svoj govor, dal je pripeljati pred Stanleya 14 tolstih volov, 8 koz, S ovnov, prinesti sto banan, 36 piščet, 4 posode mleka, košaro riže, 20 jajc, in 10 vrčev pive. Potniki so se čudili tej cesarskej darežljivosti.
Kedar se je ekspedicija dobro založila in spočila, omila se je, počesala in pražnje oblekla. Ob devetih zjutraj sta se Stanleyu predstavila dva paža, in povabila ga v imenu cesarjevem, da dojde v palačo. Stanley je šel za njima, spremljevali so ga njegovi ljudje s puško na rami.
Cesar ljubi sijaj in razkošje, in kakor dela on tako delajo tudi njegovi podaniki vsak po svojih razmerah in prihodkih. Mtesa vodi  vedno  seboj   40  bobnarjev,
20 piščalarjev, 10 gitararjev, pritlikavce, klicarje, orož-jenosce, celo četo pažev, dvorjanikov, moliteljev, telesnih stražarjev in dva zastavonosca. Vsi ti ga spremljajo, koder hodi, da pokazujejo njegovo moč in njegovo dostojanstvo. In kakor cesar tako imajo tudi pojedini glavarji čim mogoštevilnejšo spremstvo, svoje zastavonosce, svoje paže. Isto tako se vedejo tudi drugi podaniki njegovi; celo seljaki imajo male robe, deco, katera nosi kopje in škit za njimi.