44 Developing young basketball players Abstract In the process of developing the young basketball players, it is a series of factors that condition biological growth and changes in the morphological structure and constitution of the body, as well as factors that develop basic physical and functional abilities and also have influence to technique and tactics of the game. Optimal programming of basketball training means that we also should know the main developmental characteristics of young players before puberty, during puberty and after puberty. We also need to know the interaction of all factors that should influence to the success of basketball. Key words: basketball, young player, developmental characteristics, training. Izvleček V procesu razvoja mladih košarkarjev gre za preplet različnih dejavnikov, ki na eni strani pogojujejo biološko rast in spremembe v morfološki zgradbi ter konstituciji telesa, in za dejavnike, ki raz- vijajo osnovne gibalne in funkcionalne sposobnosti ter tehniko ter taktiko igre. Optimalno programiranje košarkarskega treninga pomeni, da poznamo glavne razvojne značilnosti igralcev pred puber- teto, v času pubertete in po njej. Poznati moramo prav tako medsebojno učin- kovanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspeh igranja v košarki. Ključne besede: košarka, mladi igralci, razvojne značilnosti, trening. Lovro Beranič Treniranje mladih košarkarjev Foto: Tin Pavlinič iz prakse za prakso 45 „ Uvod Strokovno delo z mladimi košarkarji obsega znanja s področja morfoloških značilnosti, funkcionalnih in motoričnih sposobnosti, spoznavnih (kognitivnih) sposobnosti ter osebnostnih lastnosti košarkarja. V proce- su razvoja mladega igralca gre za preplet mnogih dejavnikov, tako bioloških, torej ti- stih, ki pogojuje biološko rast in spremem- be v morfološki zgradbi ter konstituciji te- lesa (prirast telesne višine, mase telesa idr.), kot tudi za dejavnike, ki vplivajo na razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti, funkcio- nalnih sposobnosti in na tehniko ter takti- ko igre. Košarkarski trenerji bi torej morali poznati prav temeljna didaktična načela in metodične postopke posredovanja ko- šarkarskega znanja. Del celostnega načr- tovanja in programiranja v procesu vadbe je tudi testiranje, merjenje in vrednotenje antropološkega statusa košarkarja (morfo- loške značilnosti, gibalne in funkcionalne sposobnosti, osvojena tehnična in taktična znanja, teoretična znanja, psihosocialna priprava idr.). Optimalni razvoj košarkarja je prav tako odvisen od optimalnega progra- miranja vadbenih obremenitev, od izbora metod in vadbenih operatorjev, ki upošte- vajo razvojne in individualne posebnosti igralcev (Šturm in Strojnik, 1991; Dežman in Erčulj, 2000; Jakše, 2005; Trninič, 2006; Pa- vlovič, 2006; Šarabon, 2001; Škof idr., 2007; Vujin idr., 2016; Erčulj idr., 2018). Optimal- no programiranje košarkarskega treninga pomeni, da ob poznavanju vseh naštetih dejavnikov poznamo tudi njihovo medse- bojno učinkovanje. „ Predmet in problem Rast Pojem rast označuje povečanje telesnih razsežnosti. Najpreprosteje jo označujemo s povečanjem višine in mase telesa, s spre- membami v telesni zgradbi, v proporcih se- stave telesa in različnih organskih sistemov. Funkcionalne značilnosti organizma (kardi- ovaskularne, respiratorne) niso neodvisne od razsežnosti telesa; spremembe pri rasti v višino in spremembe v masi telesa spre- mlja povečanje funkcionalnih značilnosti (Mišigoj idr., 2003; Škof, idr., 2007). Pojem zorenje označuje dinamiko sprememb in napredovanja do dosežene biološke zrelo- sti. Najpogosteje se biološka doba ocenjuje s stopnjo spolne zrelosti na podlagi sekun- darnih spolnih značilnosti, kostne zrelosti ali morfološke in somatske zrelosti, to je z letom največjega prirasta v višino. Izraza rast in razvoj velikokrat zamenjujemo oz. ne ločimo, čeprav je med njima bistvena pomenska razlika. Rast predstavlja spre- membe v velikosti celega telesa ali nje- govih delov zaradi povečanja števila celic, razvoj pa so spremembe na psihomotorič- nem, kognitivnem ali socialnem področju človekovega vedenja (Tancig, 1987; Djura- kovič Mišigoj idr., 2003; Trninič, 2006; Škof idr., 2007). Proces rasti in razvoja otroka in mladostni- ka lahko časovno umestimo v tri obdobja (pred puberteto, obdobje pubertete in po puberteti), ki jih ne moremo med seboj povsem natančno razmejiti, to je odvisno od resnične biološke stopnje vsakega po- sameznika (Škof idr., 2007). Zorenje Vsak človek ima drugačno, sebi lastno ča- sovnico razvoja v sicer definiranem zapo- redju posameznih sprememb (Škof idr., 2007). V teku športnega treninga prihaja zraven hipertrofije (povečanje) in hiper- plazije (pomnožitev) mišičnih celic tudi do povečane kapilarizacije, vitalne kapacitete, maksimalnega sprejema kisika, znižanja distoličnega tlaka idr. Omenjene oblike prilagoditve so rezultat sprememb sen- zomotoričnega, endokrinega in lokomo- tornega aparata. Spremembe so vidne pri izboljšanju medmišične in znotraj mišične koordinacije telesa (Dežman in Erčulj 2000; Djurakovič Mišigoj idr.; 2003; Trninič, 2006; Škof idr., 2007; Čoh in Bračič, 2010; Vujin idr., 2016). Odkrivanje celostnega potenci- ala pri mladih košarkarjih Moštvene športne igre so kompleksne in razmeroma zapletene športne zvrsti, zato je uspešnost moštva ali igralcev v igri od- visna od sorazmerno velikega števila dejav- nikov. Vsi nimajo enakega vpliva na uspe- šnost igranja. Da bi bila ocena nadarjenosti mladih košarkarjev kar se da objektivna in uspešna, je potrebno upoštevati stanje igralčevega celotnega potenciala v dolo- čenem časovnem preseku, kot tudi razliko med potencialom in trenutne uspešnosti v igri (trenutna tekmovalna uspešnost) (Jošt, Dežman in Pustovrh, 1992). Diagnosticirana trenutna razvitost antropoloških obeležij in celotne igralčeve kvalitete je predpogoj za vsako naslednjo etapo športne pripra- ve. Rezultati, dobljeni na osnovi meritev, kažejo na trenutno stanje razvitosti antro- poloških obeležij, ne vemo pa, kakšen je razvojni potencial posameznega mladega igralca. Problemi treniranja mladih igralcev lah- ko izhajajo iz prezgodnje specializacije, ki glede na razvojne posebnosti košarkarja v celoti ne optimizira trenažnih obremenitev. Najpogostejši vzroki so lahko naslednji: a/ Enostrana informacijska in energijska obremenitev na treningu. b/ Preobremenitev sklepnega, kostnega in vezivnega tkiva. c/ Prehitra vključitev vsebin treninga, ki ak- tivirajo specifične sisteme v organizmu. d/ Čustvena zasičenost (Trninič, 2006; Ja- kše, 2005, Vujin idr., 2016). Koordinacija pri košarkarjih Koordinacijske sposobnosti prihajajo do izraza predvsem pri sestavljenih gibanjih, kjer se pojavljajo zahteve po izvedbi giba- nja z večjo hitrostjo, močjo ali natančnostjo v spremenjenih pogojih (Vujin idr., 2016). Človekova gibalna koordinacija je nevro- fiziološka sposobnost in je hkrati zaple- ten sistem centralno živčne regulacije, ki poteka v čelnem, temenskem in bočnem (slepoočnem) delu možganov ter tudi v subkortikalnih nivojih (bazalni gangliji). Ta mehanizem, ki omogoča usklajeno inerva- cijo sinergistov in antagonistov, nadzoruje tudi hitrost in moč inerviranih mišic (Nikolič in Parasanovič, 1980). Avtorja navajata, da je koordinacija gibanja v košarki odvisna od dveh funkcionalnih ravni: • Na prvi ravni gre za medsebojno uskla- jenost posameznih gibov košarkarja, ki omogočajo izvedbo posameznih tehničnih elementov, kot je na primer vodenje žoge. • Na drugi ravni pa gre za medsebojno usklajenost večjega števila tehničnih elementov, ki se izvajajo istočasno (pri- mer: varanje z žogo, preigravanje in va- rovanje žoge). Tako lahko koordinacijo opredelimo kot nevrofiziološko sposobnost, ki omogoča skladno, ekonomično in zanesljivo izvajanje zapletenih gibalnih nalog. Vse to se izkazu- je kot hitra, spretna, natančna in lahkotna izvedba gibanja, kjer gre prav tako za op- timalno usklajenost moči in gibljivosti. (Ni- količ in Parasanovič, 1980; Bravničar, 1996; Pavlovič, 2006; Vujin idr., 2016). Primerno razvite gibalne sposobnosti, kot so moč, gibljivost, hitrost idr., pogojujejo kakovostno gibalno koordinacijo košarkar- 46 ja. Dobra koordinacija gibanja je prav tako pokazatelj stopnje razvitosti posameznih gibalnih sposobnosti in njihove učinko- vitosti pri reševanju gibalnih zahtev v igri. Ekonomično izvajanje gibanja pomeni optimalno porabo energije. Obstaja pove- zanost med koordinacijo gibanja in giblji- vostjo, saj velja, da so hitri in gibljivi igralci uspešnejši pri izvajanju tehničnih elemen- tov (Nikolič in Parasanovič, 1980; Bravničar, 1996; Vujin idr., 2016). Rezultati raziskav, ki so bile opravljene na vzorcih mladih košarkarjev, starih od 11 do 12 let, kažejo, da strukturo koordinaci- je gibanja košarkarja sestavljajo predvsem koordinacija vsega telesa, koordinacija rit- ma in motorična informiranost. Prav tako je ugotovljeno, da obstaja visoka korelacija med agilnostjo in ostalimi vidiki koordina- cije, oboje pa visoko korelira s kognitivnimi sposobnostmi (Pavlovič, 2006). Pavlovič (2006) navaja, da je uspeh v košarki prav tako močno odvisen od eksplozivne moči. Postopna (stopnjevana) pripra- va košarkarja Pomeni sistematično in kontinuirano osva- janje in izpopolnjevanje individualne ter skupinske igre. Mladi prehajajo skozi enake faze športne priprave, vendar je za razvoj mladega športnika ključnega pomena ce- lovit (integralni) razvoj športne priprave (Trninič, 2006). Na splošno lahko govorimo o štirih fazah, ki odrejajo dinamiko napre- dovanja igralca: a/ Prva faza pomeni relativno hitro napre- dovanje glede na individualni potencial košarkarja. b/ V drugi fazi je napredovanje počasnej- še in je lahko rezultat notranjih in zunanjih omejitvenih dejavnikov. c/ V tretji fazi je dosežen »plato« učenja, ki pomeni trenutno ustavitev pri napredova- nju v košarkarskem znanju. To je prisotno takrat, ko napredek ni več viden. d/ Za četrto fazo je značilno, da želimo od- praviti »plato« oz. ustavitev napredovanja v igralni učinkovitosti. To lahko dosežemo le s strokovnim, sistematičnim, načrtovanim in programiranim treningom (Trninič, 2006; Škof idr., 2007; Vujin idr., 2016). Celostna kondicijska priprava mladih košar- karjev mora prvenstveno omogočiti pove- čanje igralčeve delovne (funkcionalne) spo- sobnosti, zmanjševanje neravnotežja med razvitostjo posameznih mišičnih skupin, razvoj gibljivosti oz. elastičnosti vezivnega tkiva in razvoj moči trupa, skočnega sklepa in vratnega predela hrbtenice, ki omogo- čajo stabilen položaj telesa (Trninič, 2006; Dežman in Erčulj, 2000; Bračič, 2006; Vujin idr., 2016). Posebej je pomembno poudariti razvojne cikluse v pripravljalnem in tekmovalnem obdobju, ki temeljijo na zakonitostih po- stopnega osvajanja in izpopolnjevanja gibalnih ter funkcionalnih sposobnosti ter znanja tehnike in taktike košarke, s ciljem razvoja celovitega potenciala košarkar- ja (Trninič, 2006, Vujin idr., 2016). Takšen model športne priprave, ki podpira med- sebojne učinke posameznih vidikov špor- tne priprave (osnovno gibalna priprava, specifično gibalna priprava, funkcionalna priprava, tehnično in taktična priprava idr.) omogoča optimalen napredek košarkarja. Tabeli 1 in 2 prikazujeta dvomesečni pro- gram vadbe košarkarjev, starih 15 in 16 let (Trninič idr., 2001, v Trninič, 2006). Za mlajše starostne kategorije je zelo pomembno, da kondicijska ni usmerjena v kratkoročno ciklizacijo, pa naj gre za osnovno ali speci- alno kondicijsko pripravo. Ciklizacija mora biti usmerjena v dolgoročni ter vsestranski razvoj in prilagojena biološkemu ter psiho- socialnemu razvoju košarkarja (Vujin idr., 2016). V vsakem od dveh predstavljenih vadbenih mikrociklusov (Tabeli 1 in 2) se je obreme- nitev povečevala v prvih treh tednih, med- tem ko se je v četrtem tednu obremenitev zmanjševala s ciljem, da se hkrati pospešijo adaptacijski procesi in procesi obnove v organizmu košarkarjev. Skupaj je proces vadbe trajal 57 dni. V tem času je bilo iz- vedenih 41 treningov in odigranih 8 tekem. Tabela 1 Razpored gibalnih nalog v 1. mikrociklusu Razvoj sposobnosti PON TOREK SREDA ČETRTEK PETEK SOB NED Moč trupa X X X X X Fleksibilnost X X X X X Ravnotežje X X Agilnost in hitrost reakcije X X Met medicinke X X Eksplozivna moč pri skoku X Moč rok in zgornjega dela trupa X Anaerobna alaktatna vzdržljivost X Anaerobna laktatna vzdržljivost Tehnično taktična znanja in koordinacija X X X X X Teoretična priprava X Tekme X Tabela 2 Razpored gibalnih nalog v 2. mikrociklusu Razvoj sposobnosti PON TOREK SREDA ČETRTEK PETEK SOB NED Moč trupa X X X X X Fleksibilnost X X X X X Ravnotežje X X Agilnost in hitrost reakcije X X Met medicinke X X Eksplozivna moč pri skoku X X Moč rok in zgornjega dela trupa X Anaerobna alaktatna vzdržljivost X 3 X Anaerobna laktatna vzdržljivost Tehnično taktična znanja in koor- dinacija X X X X Teoretična priprava X Tekme X iz prakse za prakso 47 Intenzivnost posameznega treninga je bila med 60 in 75 % od maksimalne intenziv- nosti, medtem ko je trajal posamezen tre- ning v povprečju 137,5 minut. Analiza vpli- va razvojnih ciklusov na razvoj igralčevih sposobnosti v obdobju dveh mesecev je pokazala velike pozitivne spremembe v ka- zalnikih kondicijske pripravljenosti izbranih košarkarjev, starih 15 in 16 let, hkrati pa po- trjuje izkušnje košarkarskih trenerjev, da se razvojni ciklusi lahko izvajajo v tej starosti tudi v tekmovalnem obdobju (Trninič idr., 2001, v Trninič, 2006). Na temelju teoretičnih izhodišč in prak- tičnih izkušenj omenjenih avtorjev lahko podamo nekatere splošne smernice treni- ranja mladih košarkarjev v obdobju pred puberteto, v času pubertete in po njej. Po- stopki testiranja in meritev antropološkega statusa, določanje obremenitve in meto- dična načela izvajanja vadbe za moč brez in z bremeni (z medicinkami, s trenažerji, s prostimi utežmi idr.), kot tudi primeri kon- dicijskih treningov ter treningov tehnike in taktike igre so opisani v literaturi avtorjev Dežman in Erčulj (2000), Trninič, (2006), Bra- čič (2006), Škof idr. (2007), Vujin idr. (2016) in Erčulj idr. (2018). Značilnosti gibalnega razvoja mla- dih košarkarjev pred puberteto Glede na stopnje gibalnega razvoja (Galla- hue, 1982, v Dežman, 2000; Erčulj idr. 2018) sta za ukvarjanjem s košarko v obdobju pred puberteto pomembni temeljna in športna gibalna faza gibalnega razvo- ja. Na začetku prve faze je poudarek na naravnih oblikah gibanja, kjer razvijamo temeljna lokomotorna gibanja (hoja, tek, skoki, preskoki, meti in lovljenja, podaje in vodenje žoge). Po osvojitvi temeljih gibal- nih struktur združujemo gibalne naloge v košarkarskem treningu v sestavljene struk- ture iz dve gibalni nalog (skok-tek, tek-met, vodenje-podajanje, lovljenje in podajanje, lovljenje in vodenje). Osvojena znanja nad- gradimo z dodajanjem tretje gibalne nalo- ge (primeri: skok, lovljenje in podaja; tek, lovljenje in podaja; tek, lovljenje in vodenje; skok, lovljenje in vodenje; vodenje, zausta- vljanje in met idr.). V športno gibalni fazi se osnovna lokomo- torna, stabilnostna in manipulativna giba- nja izpopolnjujejo in kombinirajo v zah- tevnejše gibanje (Dežman, 2000; Erčulj idr., 2018). Gre prvenstveno za osvajanje osnov igre, kamor spada učenje posamične teh- nike in taktike ter skupinske in moštvene taktike v napadu in obrambi (1 : 0, 1 : 1, 2 : 0, 2 : 2, 3 : 0, 3 : 3, 4 : 0, 5 : 0, 4 : 4 in 5 : 5), na različnih težavnostnih stopnjah in ob upoštevanju različnih načel ter oblik igranja (neprekinjena – prekinjena igra, pasivna – aktivna obramba, na ½ igrišča – na celem igrišču, igra na 1 koš ali na 2 koša, igra z in brez centra idr.). Igro v napadu in obram- bi moramo razvijati uravnoteženo. Najprej učimo napadalna gibanja in šele nato, ko so ta dobro osvojena, preidemo na učenje obrambnih gibanj. Tehniki gibanja z žogo (tehnika napada) posvetimo več časa kot tehniki brez žoge (tehnika obrambe), ker je bolj kompleksna in koordinacijsko zahtev- nejša. Pomembno je navajanje na samo- stojno učenje in izpopolnjevanje individu- alne tehnike ter odpravljanje napak. Učenje in izpopolnjevanje tehničnih in taktičnih vsebin naj bo dovolj zabavno in predvsem motivirajoče, lahko je tudi v obliki elemen- tarnih iger (Dežman, 2000; Erčulj idr. 2018). V Erčulj idr. (2018) so podani standardi znanj za dečke in deklice starostnih kategorij U1 1, U13 in U15, ki so bili potrjeni in sprejeti s strani strokovnega sveta KZS. Trenerjeva pozornost naj bo usmerjena na igralčevo dominantno hemisfero, kar pomeni, ali so otroci usmerjeni levoročno ali desnoročno. Na osnovi spoznanj sklepa- mo, da imajo levoročni košarkarji prirojeno nevrofiziološko prednost. Ker je trening usmerjen k igranju z obema rokama (obo- jeročnost ali ambideksternost), morajo tre- nerji biti pozorni na razvoj igre pri »levoroč- nih« košarkarjev z njihovo desno roko, ker pri njih ne gre izključno za izvajanje gibanja z levo roko, ampak gre prav tako za domi- nanten vpliv desne možganske hemisfere (Nikolič in Parasanovič, 1980; Trninič, 2006). Vrednost anaerobnih kapacitet je, z razliko od aerobnih, za polovico nižji kot pri od- rasli populaciji. Pri 11 in 12 -letnih otrocih znaša vrednost anaerobnih kapacitet okrog 35 ml O₂/kg telesne teže. Nižje so tudi vre- dnosti maksimalne koncentracije laktatov v krvi, medtem ko je vrednost fosfatov (CP , ATP) pri otrocih in odraslih približno enaka. Otroci te starosti niso biološko zreli za dol- gotrajne in intenzivne trenažne obremeni- tve, saj so v razvoju njihove funkcionalne sposobnosti in lokomotorni aparat (Trninič, 2006; Škof idr., 2007). Kondicijsko vadbo lahko pred puberteto razdelimo v 3 funkcionalne enote: •Vadba, kjer gre za premagovanje la- stnega telesa. • Vadba, s katero razvijamo splošno ae- robno vzdržljivost, repetitivno moč tru- pa, rok, ramenskega obroča in nog. • Učenje in izpopolnjevanje tehnike teka s spremembo smeri, različne oblike pospeševanja teka, šprinti, skoki, poda- janje in metanje medicinke (Dežman in Erčulj, 2000; Trninič, 2006, Vujin idr., 2016). Usmeritve pri oblikovanju kondicijske vadbe košarkarjev v obdobju pred puberteto a/ Pri oblikovanju kondicijskih programov se je treba zavedati, da se v tem starostnem obdobju kondicijske sposobnosti razvijajo optimalno in ne maksimalno. b/ Otroci imajo dobro razvito gibljivost in aerobno vzdržljivost, slednjo razvijamo z aerobnimi aktivnostmi kot so tek, plavanje, kolesarjenje idr. Splošno aerobno vzdržlji- vost je treba razvijati s kontinuiranim te- kom 3 krat tedensko po 20 minut ob koncu treninga, z intervalnim tekom, z vodenjem žoge s spremembo smeri gibanja, s preska- kovanjem kolebnice idr. Vrednost srčnega utripa je do 60 % od maksimalne vrednosti. c/ Hitrost, eksplozivno moč in koordinacijo je potrebno razvijati s čim večjim številom elementarnih iger. Razloga sta predvsem velika potreba otrok po gibanju in plastič- nost CŽS, ki je v tem obdobju večja, kot je v času pubertete (Tancig 1987; Dežman, 2000). d V začetnem obdobju naj bo vadba usmerjena na prilagajanje organizma mla- dega športnika trenažnim, informacijskim in čustvenim obremenitvam. V program vadbe je treba vključiti znanja o pravilni prehrani in o metodah treniranja, potrebna pa je prav tako redna preventivna vadba proti poškodbam (Trninič, 2006). e/ Pomembno je, da vključimo v vadbo atletsko šolo, osnove funkcionalne gimna- stike, vsebine borilnih športov ter akroba- tiko. f/ To obdobje je prav tako primerno za ra- zvoj koordinacije. Razvijati je treba 2 vrsti koordinacije, in sicer sposobnost kineste- tične diferenciacije, ki se razvije približno med 6-im in 9-im letom starosti, in ritmič- no koordinacijo (med 8-im in 11-im letom). Podobno velja za ravnotežje (med 8-im in 12-im letom), za hitrost reakcije (med 8-im in 1 1-im letom) in za sposobnost prostorne orientacije (med 9-im in 14-im letom staro- sti) (Trninič, 2006). g/ Z vsakodnevno 20 minutno vadbo razvi- jamo specifično koordinacijo in na ta način 48 preprečujemo utrujenost centralno živčne- ga sistema. Značilnosti v razvoju mladih ko- šarkarjev v obdobju pubertete Gre za čas od pojave prvih sekundarnih spolnih znakov do popolne spolne zrelosti. V času pubertete se odvija hiter telesni, psi- hični in socialni razvoj, posledično se poja- vljajo motnje v koordinaciji gibanja, hkrati pa so otroci emocionalno preobčutljivi in emocionalno manj stabilni. To obdobje je še posebej primerno za pridobivanje tak- tičnih znanj in razvoj taktičnega mišljenja. V ospredju je izpopolnjevanje specifičnih lokomotornih gibanj, ki so prostorno in ča- sovno usklajena, in manipulativnih gibanj, kot je preigravanje, podajanje in met na koš. Razvojno obdobje pubertete je opti- malno za poglabljanje razumevanje igre in osvajanje taktičnega znanja pri odločanju v vseh fazah igre. Igralce učimo razumeva- nja, prepoznavanja in predvidevanja taktike igre v različnih igralnih situacijah. V tem ob- dobju se poslabšajo medmišična in znotraj mišična koordinacija, relativna moč in gi- bljivost. Če tehnika gibanja ni osvojena že v obdobju pred puberteto, je gibalno učenje v obdobju pubertete lahko moteno (Dež- man, 2000; Trninič, 2006). Raziskave kažejo, da je pubertetno obdobje najbolj ugodno za razvoj centralnih aerobnih mehanizmov. V tem obdobju je rast VO₂ max. najhitrejša (Škof idr., 2007). Usmeritve pri oblikovanju kondicijske vadbe košarkarjev v puberteti a/ Pomembno je odkriti gibalno funkcio- nalni primanjkljaj in prepoznati, ali je poru- šena statika telesa, ki je posledica dejstva, da mišično in vezivno tkivo ne spremljata rasti kosti. Treba je krepiti mišična in skle- pna tkiva in s tem preprečevati morebitne poškodbe. Primerna je vadba proprio re- ceptorjev na različnih ravnotežnih ploščah. b/ Postopoma povečujemo obseg in in- tenzivnost obremenitve na treningu. V tem obdobju začnemo z gibalnimi nalogami za razvoj moči in krepitev mišične mase (vad- ba s pomočjo trenažerjev, s težkimi žogami idr.), kjer so obremenjene vse mišične sku- pine tako, da najprej obremenimo večje in nato manjše mišične skupine (Dežman in Erčulj, 2000). To vadbo izvajamo 3 krat te- densko. c/ Metoda ponavljanja je temeljna metoda razvoja moči. Razvojni trening moči izvaja- mo v polni meri šele, ko so gibalni progra- mi stabilizirani, to pa je ob koncu puberte- tnega obdobja (Dežman in Erčulj, 2000). d/ Pri izpopolnjevanju košarkarskega zna- nja razvijamo notranjo motivacijo in samo- iniciativen pristop. Značilnosti v razvoju košarkar- jev po puberteti Pot do vrhunskega športnega rezultata je dolgotrajen proces, saj razvoj talenta v športnika vrhunske kakovosti traja od 8 do 12 let. Povprečno 3 ure vadbe na dan pomeni 10000 ur vadbe v 10 letih (Škof idr., 2007). Osnovni cilj tega obdobja je, da postane gibanje košarkarja z in brez žoge tehnično pravilno in povsem avtomatizira- no. V starosti 18 in 19 let, bi naj igralci osvo- jili tehnično in taktično znanje do stopnje, ki jim omogoča vključevanje in uspešno igranje v članskem moštvu (Nikolič, 1993, v Trninič, 2006; Dežman, 2005). V procesu treniranja tehnike in taktike igre sta v ob- dobju po puberteti dominantna glikolitični in ponavljalni tip vadbe. Ker je posledica ta- kšnega treninga utrujenost senzo-motorič- nega in živčno-mišičnega sistema, smemo glikolitični tip vadbe izvajati šele potem, ko so osvojeni koordinacija, natančnost in pravočasnost gibanja z in brez žoge. Individualno in moštveno igro je treba iz- popolnjevati uravnoteženo. Za doseganje nadpovprečne igralne uspešnosti je potre- ben individualizirani dopolnitveni trening. Izpopolnjevanje vsestranske (polivalentne) košarkarske tehnike do stopnje osvojitve traja več let, to je od časa pred puberteto do obdobja po puberteti. Da bi lahko igral- ci v polni meri uresničili svoj igralski poten- cial, povečujemo obseg treninga s ciljem doseganja stabilizacije in avtomatizacije gibalnih programov tehnike in taktike igre. Trninič (2006) navaja, da je potrebno tudi 200 000 ponovitev, da bi igralec stabiliziral in avtomatiziral skok met. Postopoma je treba povečevati število tekem v letnem koledarskem obdobju. Igralci z velikim potencialom bi morali do zgodnjega član- skega obdobja odigrati 200 primerno zah- tevnih tekem. Če se v tekmovalnem ciklusu igrajo tekme v ritmu vsako soboto, lahko izvajamo vadbo moči 2 do 3 krat tedensko v času od 30 do 60 minut. V tem primeru se raven anabolnih hormonov bistveno ne zniža (Trninič, 2006). Za uspešno delo v času po puberteti so prav tako potrebna znanja s področja psihološke priprave in s področja skupinske dinamike ter socialne psihologije. Usmeritve pri oblikovanju kon- dicijskega programa treninga košarkarjev po puberteti a/ Za kondicijsko pripravo je v tem obdo- bju značilen razvoj anaerobnih sposobno- sti, hitre in vzdržljivostne moči in stabiliza- cija aerobnih sposobnosti in tudi temeljnih gibalnih sposobnosti (eksplozivna in ela- stično-reaktivna moč, agilnost, hitrost). Po- udarek je prav tako na razvoju koordinacije, agilnosti nog, hitrosti reakcije in štartne hitrosti (Trninič, 2006). b/ Dolgoročna in vsestranska temeljna kondicijska vadba, ki se začne že v obdo- bju pred puberteto, je pogoj za optimalen razvoj aerobnih kapacitet, vezivnega tkiva, moči trupa, področja prepon in stopalnega loka, gibljivosti in ravnotežja. Slednje pred- stavlja potrebno preventivo pred poškod- bami. c/ Košarkarji, pri katerih je v celoti izgrajen mišično tetivni in kostno sklepni sistem, lahko izvajajo trening moči in hitrosti v ana- erobno laktatnem (glikolitični) režimu tre- niranja. Takšna faza stabilizacije omenjenih dveh sistemov je načeloma dosežena prej pri nižjih igralcih in šele pozneje pri višjih igralcih. d/ S pomočjo ravnotežnih plošč razvijamo refleksno stabilnost v skočnem sklepu. e/ Aerobni trening, ki ga izvajamo po tek- mi, je namenjen kompenzaciji in obnovi energijskih rezerv. Košarkarski treningi sre- dnje intenzivnosti v trajanju 2 do 2,5 ure ohranjajo aerobne kapacitete. Anaerobne kapacitete se ohranjajo oz. optimalno raz- vijajo prav tako z vadbenimi nalogami, s katerimi izpopolnjujemo tranzicijo igre. f/ Posledica razvoja moči in uvajanja razvoj- nih ciklusov v tekmovalnem obdobju je, da spreminjamo intenzivnost na treningu v okviru posameznega mikrociklusa. g/ Razmerje med količino vadbe pri razvo- ju splošne moči in hitre v moči (štartne, eksplozivne, elastične) naj bo 40 : 60. Raz- merje v količini vadbe med hitro močjo in maksimalno močjo je 25 : 75 (Trninič, 2006). „ Sklep V pričujočem članku smo želeli izpostaviti nekatere pomembne vidike in dejavniki v procesu treniranja mladih igralcev v ob- dobju pred puberteto, med njo in po njej do obdobja, ko igralec prehaja v člansko moštvo. Kvalitetno načrtovanje in izvajanje iz prakse za prakso 49 trenažnega procesa v košarki zahteva ve- liko strokovnega znanja različnih disciplin, hkrati pa zahteva tudi individualni pristop pri upoštevanju razvojnih značilnosti posa- meznega košarkarja. „ Literatura 1. Bračič, M. (2006). Razvijanje moči s prostimi utežmi v košarki. Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Inštitut za šport. 2. Bravničar M., (1996). Fiziologija športa. Lju- bljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Viharnik d.o.o. 3. Čoh, M. in Bračič M., (2010) Razvoj hitrosti v kondicijski pripravi športnika. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Dežman, B. (2000). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakul- teta za šport. Inštitut za šport. 5. Dežman, B. (2005). Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. 6. Dežman, B. in Erčulj F. (2000). Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. 7. Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin , D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Lju- bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 8. Gallahue D., L. (1982). Understanding motor development in children. New York: J. Wiley and Sons. 9. Jakše, B. (2005). Kondicijska priprava v službi vrhunske klubske košarke. Ljubljana: Šport, 53 (4), 10–15. 10. Jošt, B., Dežman, B in Pustovrh, J. (1992). Vrednotenje modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport v Ljubljani, Inštitut za Ki- neziologijo. 11. Mišigoj Durakovič, M., Bednarik, J., Berčič, H., Durakovič, Z., Findak, V., Heimer, S. idr. (2003). Telesna vadba in zdravje: znanstveni dokazi, stališča in priporočila. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za šport v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Uni- verze v Zagrebu, Zavod za šport Slovenije. 12. Nikolič, A. (1993) Beograd: Per aspera ad astra. Playmaker Co. 13. Nikolič, A., Parasanovič, V. (1980). Selekcija u košarci. Beograd: Partizan. 14. Pavlovič, M. (2006). Košarka. Teorija in meto- dika treniranja. Bonus Pavlovič, K.D. 15. Šarabon, N. (2001). Predlog za optimizacijo letnega trenažnega načrta v slovenski košar- ki. Ljubljana: Šport 49 (4), 12–19. 16. Škof, B., Bačanac, L., Cepič, S., Jakše B., Kalan, G., Kolar, E., Struger,B., Šarabon, N., Škof, L., Štrumbelj, B. in Žvan, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 17. Šturm, J. in Strojnik V., (1991) Uvod v antropo- loško kineziologijo. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za Šport. 18. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologi- je telesne vzgoje in športa. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. 19. Trninič, S., Markovič, G. in Heimer, S. (2001). Effects of developomental training of ba- sketball cadets realised in the competitive period. Collegium Antropologicum, 25 (2), 591–604. 20. Trninič, S. (2006). Selekcija, priprema i vođenje košarkaša i momčadi. Zagreb: Vitka – Marko. 21. Vujin, S. Erčulj, F. in Remic P. (2016). Sodobni koncepti v kondicijski pripravi mladih košarkar- jev. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Dr. Lovro Beranič, svetnik Grajena 66 Ptuj, Gimnazija Ptuj lovro.beranic@guest.arnes.si