Mirti f 7 SY TOMAHAMVK ■ T(mg-E KVmLEKTRm mmALNi V OBJEKTIVU 1. Britanski raketarji so na SP v Kamniku nastopili z zanimivimi RV-raketoplani. Njihovi modeli imajo nekoliko strelasto krilo in V-rep, kontejner z motorjem pa je na spodnji strani trupa. 2. Modele helikopterjev vidimo pri nas zelo poredko. Vzrok za to je med drugim visoka cena opreme. Kljub temu pa si včasih tudi pri nas lahko ogledamo kak zanimiv demonstracijski nastop. 3. Pri logaškemu Mibu so v sodelovanju z Antonom Pavlovčičem izdelali maketo slovenskega ultralahkega letala mistral, ki so ga snovali pred leti, vendar pravo letalo do danes še ni poletelo. Model združuje sposobnosti motornega in deloma jadralnega letala. Njegova konstrukcija je dovolj trdna, da dopušča tudi izvajanje osnovnih akrobatskih figur. 4. Darko Baloh je avtor makete ribiške ladje Knežak v merilu 1 : 25. Model je pobarvan z značilnimi barvami izolske ribiške flote. Ladja je bila sicer izdelana na Nizozemskem in so jo po pripovedovanju k nam pripeljali kot vojno odškodnino. Kasneje so jo v izolski ladjedelnici večkrat popravljali in predelovali. 5. Evropski mladinski prvak v kategoriji FSR-ECO junior standard Jure Pirman, član DM Ljubljane, z zmagovalnim modelom. Foto: D. Baloh, CIAM-FAI, B. Grgič, J. Holc, in A. Sekirnik 186671 REPORTAŽA Urednikov predal Za marsikoga je v modelarstvu oziroma maketarstvu največji izziv razviti zahtevno tehniko, jo obvladati do popolnosti in z nje¬ no pomočjo čimbolj natančno izdelati nek predmet v miniaturi. Pogosto je to na prvi pogled videti skoraj neizvedljivo, vendar če se zadeve lotimo načrtno, preučimo mož¬ nosti in si pomagamo z različnimi orodji, pripomočki in gradivi, smo kos tudi najbolj zahtevni nalogi. Kasneje, ko tehniko razvi¬ jemo in jo osvojimo, ugotovimo, da sploh ni bila tako težavna, kot se nam je zdela na začetku. Med našimi bralci je večina mlajših, ka¬ terim se zdijo nekateri izdelki, ki jih pred¬ stavljamo, prezahtevni. Včasih pa dobimo tudi pisma, v katerih bralci ugotavljajo, da so določeno tematiko že prerasli in si želijo tudi zahtevnejših prispevkov, v zadnjem ča¬ su zlasti načrtov ladij. Seveda skušamo ustreči vsem. Zavedati pa se moramo, da je treba začeti na začetku in spoznati raznovr¬ stne tehnologije, tudi take, za katere kdo meni, da z modelarjenjem nimajo nobene zveze. Zmotno je razmišljanje, da nam pri modelarstvu ne more Koristiti naprimer znanje tiskanja na blago, oblikovanje deko¬ rativnega predmeta iz modelirne mase ali kaka podobna tehnika, s katero se srečuje¬ mo pri člankih v rubriki za spretne roke. Pravi mojster se bo lotil prav vsega in se preskusil še v čem drugem, saj dobro ve, da bo slej ko prej pri svojem ustvarjanju naletel na problem, ki ga bo oborožen z znanjem in spretnostmi, ki jih je pridobil pri izdelavi drugih izdelkov, dosti laže razrešil. Modro in koristno je torej spoznati in naučiti se tudi nečesa, kar se nam trenutno ne zdi pomembno, pa bomo to morda že jutri potrebovali. Prav zato v Timu posvečamo pozornost najrazličnejši tematiki. Želimo vam pred¬ staviti izdelke, pri katerih so za izdelavo po¬ trebni razni tehnološki postopki. Pri tem seveda upoštevamo tudi opremljenost pov¬ prečnih domačih delavnic in orodje, s kakršnim razpolaga večina bralcev. Vsi, ki ste radi ustvarjalni in vam ni škoda časa, da naredite kakšen izdelek zase ali za darilo, se boste gotovo razveselili boga¬ to ilustrirane knjige Izdelajmo sami, v kateri je na 352 straneh prikazana množica zani¬ mivih uporabnih in dekorativnih izdelkov, ki jih lahko brez posebnih težav izdelamo do¬ ma. Vsak izdelek je predstavljen z barvno sliko, načrtom in opisom izdelave. Knjigo, ki je izšla pri naši založbi, toplo priporo¬ čam, saj bodo v njej tudi najbolj izbirčni našli obilo idej za ustvarjanje v prostem času. Jože Čuden, urednik 6. železniški bolšji sejem male železnice Člani Društva ljubiteljev železnic Že¬ lezna cesta iz Ljubljane so v soboto 16. in nedeljo 17. novembra na osnovni šoli Vižmarje-Brod organizirali že 6. železni¬ ški bolšji sejem. Ravnateljica šole, gospa Nevenka Lamut, ima posluh tudi za tovr¬ stne zadeve. Tam so ljubitelji male želez¬ nice lahko prodajali, kupovali ali pa si samo ogledali modele lokomotiv, vago¬ nov in drugo opremo za makete. V šolski avli so člani društva postavili 1 7 m dolgo maketo, sestavljeno iz modulov v merilu HO. Posamezne module gradijo in mo¬ delirajo člani sami doma, vendar se morajo pri tem dosledno držali določenih standardov. Le tako je module mogoče povezati in sestaviti v poljubno maketo. Ta se lahko oblikuje glede na prostor in jo je mogoče neomejeno dograjevati. Modulna sekcija, ki je trenutno med najbolj dejavnimi v društvu, združuje člane iz vse Slovenije, najbolj pa so aktivni kolegi z Gorenjskega. Mere in vsi potrebni podatki za gradnjo modulov so prevzeti od društev v sosednji Avstriji in Nemčiji, kjer je tovrstna gradnja maket zelo razširjena. V naše društvo je to zamisel prinesel g. Martin Brumat, ki tudi vodi modulno sekcijo v društvu. Ker pa sejem ni namenjen samo čla¬ nom društva, so k sodelovanju povabili vse, ki so tako ali drugače navezani na železnico, pa naj bo to prava ali pa samo modelna. Redni gostje na sejmu so tudi sorodna društva iz sosednje Hrvaške, Italije in Avstrije. Obisk letošnjega sejma je presegel tudi največja pričakovanja. Organizatorji so bili najbolj veseli odziva domačih ljubiteljev železnic, ki niso včla¬ njeni v nobenem društvu, pa kljub temu gojijo tega konjička. Na tak sejem lahko vsakdo prinese svoje stare modele, ki so samevali in se dolgo prašili po podstreš¬ jih in kleteh, nekateri celo več desetletij, in jih prodajo ali zamenjajo. Miniaturne železnice so bile pri nas vrsto let zane¬ marjena in pozabljena dejavnost, člani DLŽ pa se trudijo, da bi jo spet oživili in da bi spet postala tako priljubljena kot drugod po svetu. Kljub težavam jim to E očasi že uspeva. Seveda si želijo tudi akega sponzorja, ki bi jim pomagal npr. pri prevozu maket, modulov in druge opreme, kar bi olajšalo organizacijo sej¬ mov in sodelovanje na podobnih priredit¬ vah v tujini. DLŽ Železna cesta se je na novo orga¬ niziralo leta 1991 in ima že nad 100 članov. Najbolj aktivni se vsako prvo sre¬ do v mesecu srečajo v prostorih Sekcije za vzdrževanje prog na Masarykovi ulici v Ljubljani, ki so jim jih Slovenske želez¬ nice odstopile za njihova druženja. Med letom organizirajo tudi razne izle¬ te z vlaki, oglede železniških objektov ali muzejev doma in v tujini, ter srečanja s izdelal Zvone Ivančič, je ena najnovejših te vrste pri nas in je še v fazi Lokomotiva K preizkušanja. Iz dejavnosti v v DLZ Železna cesta TIM 5 • januar 1997 • 1 REPORTAŽA sorodnimi društvi doma in v tujini. V druš¬ tvu imajo posamezni člani zadolžitve v sekcijah, kot je sekcija za male železnice na pravo paro (7 1/4), kjer izdelujejo male parne ali električne lokomotive in vagone, s katerimi se lahko tudi popelje¬ mo po progi, zgrajeni posebej za to ve¬ likost. Imajo še video sekcijo ter sekcijo za ohranjanje kulturnih spomenikov (vse kar je povezano s pravo železnico), sek¬ cijo za zgodovino železnic pri nas in v tujini, sekcijo za organiziranje izletov, modulno sekcijo ter še nekaj manjših. V društvu so tudi strokovnjaki, ki so se uk¬ varjali ali pa se še vedno poklicno ukvar¬ jajo s parnim pogonom, tirnimi vozili in zgodovino železnic na naših tleh. Bolšji sejem, ki ni le to, ampak pred¬ vsem prireditev, katere namen je obuditi Modulna gradnja makete omogoča tudi izde¬ lavo hribov in tunelov na progi. Na železniški postaji je maketa nekoliko širša. Parne lokomotive so med maketarji in zbiralci še posebej priljubljene. zanimanje za male železnice in vse v zvezi z njimi, organizirajo dvakrat letno. Spomladanski je običajno v marcu ali aprilu, jesenski pa najpogosteje celo pro¬ ti koncu leta, odvisno od dogovora s šo¬ lo, na kateri gostujejo. V društvu so zago¬ tovili, da bodo tudi na naslednjih sejmih žrebali brezplačne vstopnice, najmlajši obiskovalci bodo lahko tekmovali v polžji vožnji z vlakci po modulih in risali ris¬ bice. Najuspešnejše bodo tudi nagradili. Obljubljajo pa še kakšno presenečenje. Vse ljubitelje železnic, predvsem pa najmlajše, vabijo že aprila na naslednje srečanje, ki bo prav tako na osnovni šoli Vižmarje-Brod. Matjaž Siard 2. Štrkov pokal Modelarji murskosoboškega aerokluba so v minuli sezoni kar štirikrat uspešno or¬ ganizirali tekmovanje^ letalskih modelar¬ jev. Zadnje je bilo 2. Štrkov pokal v kate¬ gorijah F1A in F1B. Na tekmovanju za Štrkov pokal v kate¬ goriji F1A je zmagal Brane Rozman, AK Litija, drugi je bil Damjan Žulič, AK Novo mesto, in tretji Milan Sinic, AK Murska Sobota. V kategoriji F1B je zmagal tek¬ Najboljši pred hangarjem na letališču Rakičan: Milan Sinic, Toni Nečemar, Brane Rozman, Samir Bečkanovič, Staš Stankovič, Damjan Žulič, Dejan Gomboc, Marjan Klenovšek in Helmut Pold. movalec iz Avstrije Helmut Pold, SFC Furstenfeld, drugi je bil Dragan Stan¬ kovič, AK Novo mesto, tretji pa Marjan Klenovšek, AK Celje. Tekmovanje se je končalo s podelitvijo pokalov in medalj pred hangarjem na le¬ tališču. Pokale sta podelila murskosoboš¬ ki župan in predsednik AK Murska Sobo¬ ta, medalje LZS pa je podelil delegat Otokar Hluchy. 2. Štrkov pokal v letošnji tekmovalni se¬ zoni je štel kot zadnja tekma v ciklusu za državno prvenstvo v članski in mladinski konkurenci. Na temelju še veljavnega kri¬ terija za rangiranje modelarjev, ki tekmu¬ jejo v konkurenci za državno prvenstvo, so bili najboljši: F1A-člani 1. Danijel Jerlep AK Novo mesto 54 točk 2. Damjan Žulič AK Novo mesto 52 3. Toni Nečemar AK Litija 50 F1A-mladinci 1. Staš Stankovič AK Novo mesto 40 točk 2. Samir Bečkanovič AK Kranj 36 3. Bojan Gjerek AKM. Sobota 27 F1B-člani 1. Damjan Žulič AK Novo mesto 45 točk 2. Marjan Klenovšek AK Celje 45 3. Dragan Stankovič AK Novo mesto 40 2 • TIM 5 • januar 1997 REPORTAŽA Državno prvenstvo modelarjev z RV-modeli je sklenjeno Lani je bilo za državno prvenstvo v ka¬ tegorijah RV-modelov načrtovanih 7 tek¬ movanj. Od teh štiri v kategoriji F3J in tri v kategoriji HLG. Vse tekme so bile uspeš¬ no izvedene. Udeležba modelarjev v F3J Zmagovalci na pokalu F3J: Rajko Grčar, Damjan Korpič in Filip Novak je bila skromna, saj jih je skupaj nastopi¬ lo le 15, kar je razmeroma malo. Bolj množično je bilo v kategoriji HLG, kjer se je na vsaki tekmi zbralo v povprečju po 20 tekmovalcev. Klubi, ki so organizirali tekmovanja, so se potrudili in jih velja pohvaliti za dobro opravljeno delo. Sklepni tekmi minule sezone sta bili v Lescah (F3J) in v Zadobrovi (HLG). Prvo je Rajko Grčar, Janko Rant in Gregor Zajec so bili najboljši v Zadobrovi. organizirala sekcija modelarjev Alpske¬ ga letalskega centra, drugo pa MD Zado¬ brova. Konec septembra so se na Pokalu ALC, tekmi F3J, ki je štela tudi za državno prvenstvo, zbrali privrženci te panoge, da bi odločili o končnem zmagovalcu. Po napetem merjenju moči je novi državni prvak postal Damjan Korpič, AK Murska Sobota, drugo mesto je osvojil njegov klubski kolega Rajko Grčar, tretji pa je bil Filip Novak, AK Kranj. V Zadobrovi pa so se 6. oktobra na Pokalu Zadobrove letalski modelarji po¬ merili v panogi HLG. Končni seštevek točk je pokazal, da sta si prvo mesto pri¬ borila dva tekmovalca, Rajko Grčar iz Murske Sobote in Gregor Zajec iz doma¬ čega kluba, medtem ko je bron pripadel Miranu Kosu, članu LC Maribor. Otokar Hluchy Tekme modelov čolnov na elektropogon v pretekli sezoni Lani smo pri nas v kategorijah FSR-E izvedli štiri tekme. Vse so potekale na Ko¬ seškem bajerju v Ljubljani v organizaciji Društva modelarjev Ljubljane. V kategoriji FSR-E-ECO junior se je po¬ javilo nekoliko manj novih tekmovalcev kot prejšnje leto. Kakovostna raven pri juniorjih se je močno dvignila. V močni konkurenci so mnogi skupaj s svojimi mentorji - očeti pokazali izjemno borbe¬ nost, zato je bil razplet tekmovanja za DP do zadnje dirke nejasen. K temu je pripo¬ moglo tudi linearno točkovanje uvrstitev, ki se je izkazalo za zelo dobro. V junior- ski kategoriji sta se izoblikovali dve skupi¬ ni: tisti, Ki so svoje modele izpopolnili do najmanjših podrobnosti in so bili zato tudi dosti bolj uspešni, v drugo skupino pa bi lahko razvrstili bolj ali manj nak¬ ljučne modelarje, ki so se na tekmah po¬ javili z nedodelanimi modeli. Ker taki mo¬ delarji nimajo ustreznih učiteljev, po¬ navadi odpeljejo le nekaj tekov, potem pa zaradi neuspeha odnehajo. Zato načrtujemo uvedbo nove kategorije ju¬ nior nacional po zgledu angleške kate¬ gorije formula 3. Model naj bi bil izdelan iz lesa ali plastike ABS, ojačitve iz steklo- plastike pa bi bile samo v notranjosti modela. Opremljen naj bi bil s pogon- Na tekmi je Miha Holc prikazal vožnjo mo¬ dela čolna mono 1. To je model s površinskim pogonom in sedmimi celicami Ni-Cd. skim elektromotorjem tipa Mabuchi 540 (zaprt feritni tripolni motor), pogonskim virom 6 celic Ni-Cd velikosti sub C, ser- vomehanizmi standardne velikosti in pla¬ stičnim pogonskim vijakom. Računalniško krmiljeni oddajnik ne bo dovoljen. Celotni model naj bi tehtal nad 1 kg. Z novo panogo bomo skušali zapolniti vrzel, ki je v nastala med prosto plovečimi modeli MC in radijsko vodenimi modeli FSR-E. Škoda, da se za preskok med kategori¬ jami MC in RV odločajo le redki mode¬ larji. Menim, da bi s pomočjo svojega mentorja marsikateri mladi modelar pri krožku raje izdelal preprost radijsko vo¬ den model čolna. Cene RV-naprav so se že močno znižale in so tako postale do¬ stopne tudi mlajšim. Česa so sposobni, so naši najmlajši po¬ kazali na 1. evropskem prvenstvu v kate¬ gorijah FSR-E na Češkem. Osvojili so prvo, drugo in četrto mesto, kar je velika spodbuda za naprej in dokaz, da so re¬ zultati, doseženi na naših tekmah, pov¬ sem primerljivi z evropskimi. Ce smo pri najmlajših lahko spremljali nenehen vzpon kakovosti, pa tega ne bi mogli reči za kategorijo ECO senior. Na¬ še tekme dajejo vtis, da 23 do 24 krogov ne moremo preseči, kljub temu da so mo¬ deli opremljeni z najnovejšimi motorji Lehner ali brezkrtačnimi Aveoxi, najso- TIM 5 • januar 1997 • 3 REPORTAŽA Start modelov FSR-ECO junior Nekateri naši najboljši modelarji po podelitvi medalj za državno prven¬ stvo na Koseškem bajerju v družbi z uspešnima madžarskima mo¬ delarjema Kukorellijem in Spillerjem (levo spodaj). dobnejšimi celicami itd. Menim, da je po¬ glavitni vzrok za to premalo treninga, včasih pa tudi način vožnje po sistemu "onemogoči drugega, da te ne prehiti". Kot zanimivost naj omenim predelavo komercialnih motorjev tipa 540, ki sta jo opravila modelarja Vojko Pirman in Tine Hribar. Njuni nastopi s predelanimi mo¬ torji so bili zelo uspešni. Opaziti je bilo, da so nekateri modelarji zimski čas izko¬ ristili za konstruiranje in gradnjo novih modelov čolnov. V tabeli podajamo rezultate nekaterih naših najuspešnejših tekmovalcev in pre¬ gled opreme v njihovih modelih čolnov. Za primerjavo v tabeli navajamo tudi dva najboljša nemška tekmovalca v kategoriji FSR-ECO v lanskem letu (Vir: ShiffsModell 9/96). Naše tekme sta redno obiskovala tudi madžarska modelarja Istvan Varady in Lazslo Spiller. Na zadnji pa se je pojavil tudi znani madžarski modelar in izdelo¬ valec zelo kvalitetnih modelov čolnov, Karoly Kukorelli. Na tekmah so bili predstavljeni tudi modeli čolnov kategorij mono in hidro. Zaradi večjih hitrosti, ki jih dosegajo ti modeli, so se zanje že navdušili nekateri modelarji. Če bo dovolj zanimanja, bo¬ mo prihodnjo sezono organizirali tudi ka¬ ko tekmo v teh kategorijah. Letos se nam obeta zanimiva sezona. V Velenju bo predvidoma od 7. do 13. juli¬ ja potekalo X. svetovno prvenstvo v kate¬ gorijah FSR-E. Tekmovalci se bodo pome¬ rili v kategorijah F1 (hitrostne preizkuš¬ nje), F3 (spretnostna vožnja), ECO, mono 1—3 ter hidro 1—3 junior in senior. Kdor ima dostop do Interneta si lahko informacije s področja ladijskega elektro- modelarstva poišče na elektronskem naslovu: http://WWW2.ijs.si/~jholc/index.html Janez Holc Končne uvrstitve za državni pokal 1996 po posameznih kategorijah: FSR-E-ECO junior 1 . 2 . 3. 4. 5. 6 . 7. 8 . Gregor Vida Nina Holc Jure Pirman Aleš Hribar Luka Skolaris Klemen Pirman Aleš Založnik Peter Studen 70 60 60 46 37 37 32 29 4 • TIM 5 • januar 1997 PRILOGA Tomy-E elektromotorni jadralni RV-model Model je namenjen predvsem izkuše¬ nejšim modelarjem kakor tudi tistim, ki pri gradnji radi uporabljajo les. Tomy-E je zasnovan na RV-jadralnem modelu, s ka¬ terim sem tri leta sodeloval na tekmo¬ vanjih kategorije F3J. Dogradil sem samo elektromotorni pogon, ki modelarju pilotu zagotavlja več samostojnosti pri spuščan¬ ju modela. Ta ne potrebuje več pomočni¬ kov pri visokem štartu, odpadejo vitli, razne vrvice itd. Model lahko predelamo tudi v običajni jadralec brez motorja. V tem primeru je namestitev servomehaniz- mov drugačna. V prostor za motor name¬ stimo baterijo (4 celice), montiramo klju¬ ko za vleko oz. visoki start, na prednjem delu trupa pa prilepimo in oblikujemo le¬ sen nos. Masa modela s kompletno na¬ pravo bo približno 1750 g. Za vgradnjo priporočam Graupnerjev motor speed 600 ali podoben motor dru¬ gega proizvajalca. Trup Trup je klasične konstrukcije in je izde¬ lan iz lesa. Sestavljen je iz letvic (št. 11 do 13), reber (št. 1-5), leve in desne stranice opiate (št. 8), spodnjega dela (št. 9 in 10), zgornje opiate (št. 19) in še nekaterih elementov, ki so vgrajeni v kon¬ strukcijo trupa. Trup začnemo sestavljati tako, da z letvicami št. 12 in 13 medsebojno pove¬ žemo rebra trupa št. 2, 3 in 4. Na tako sestavljeno konstrukcijo z epoksidnim le¬ pilom (UHU endfest 300) natančno nale¬ pimo stranici - oplato št. 8 (glej prerez B-B, C-C in D-D). Ko se lepilo posuši, konstrukcijo trupa z zgornjo, hrbtno stran¬ jo položimo na ravno desko ter prilepimo letvice št. 11 in rebro št. 5. Spodnji del trupa zapremo z elementi št. 9 in 10, ki jih predhodno obdelamo na točno mero glede na širino trupa. Za lepljenje upora¬ bimo srednje gosto cianoakrilatno lepilo (UHU sekundenkleber gel). Na tako ses¬ tavljen trup na podoben način prilepimo ploščo št. 29 z matico št. 30, ploščo št. 18 z matico št. 28, ploščo št. 17 z mati¬ co št. 27, vložek št. 6 in oplato št. 19. Rebro št. 1 prilepimo z epoksidnim lepi¬ lom. Tako pripravljen trup oblikujemo, kot je prikazano na prerezih A-A, B-B, C-C, E-E in F-F. Na trup prilepimo še ojačitev št. 7. Elemente kabine št. 20-23 oblikujemo glede na širino trupa in rebra št. 3 in 4. V notranjost trupa vlepimo še ploščo št. 26 za pritrditev servomehaniz- mov in dele 14-16 za namestitev bateri¬ je. Motor pritrdimo v trup po navodilih proizvajalca. Višinski rep V celoti je izdelan iz lahke balze. Se¬ stavimo ga na ravni deski. Nos št. 43 in krmilo št. 44 oblikujemo v profil, ki je pri¬ kazan na načrtu (prerez G-G in H-H). Na nos št. 43 prilepimo ploščico iz vitro- plasta, v katero pritrdimo zatič št. 49. Višinski rep prekrijemo s transparentno folijo in ga na trup pritrdimo s plastičnim vijakom M 4. Smerni rep Smerni rep izdelamo iz lahke balze, razen zadnje letve št. 34, ki je iz smre- kovine. Sestavimo ga na ravni deski in oblikujemo v profil, ki je prikazan na pre¬ rezu L-L. Smerni rep prav tako prekrijemo s transparentno folijo. Dele repa št. 31, 32 in 39 prilepimo v trup oz. na oplato št. 19. Krilo Krilo je klasične gradnje in je sestav¬ ljeno iz treh delov - srednjega dela (cen- troplan) in dveh podaljškov. Najbolje je, da gradimo kar na načrtu. Začnemo pri srednjem delu. Na ravno desko pritrdimo spodnji del nosilca št. 51. Nanj pritrdimo in prilepimo rebra št. 60-61, ki smo jih pred tem izdelali v bloku, saj so popolno¬ ma enaka. Pod zadnje dele vseh reber podstavimo koščke 1,5 mm debele bal¬ ze, ki nam začasno nadomeščajo trakove št. 54. Zadnjo letev št. 52 zbrusimo v tri¬ kotno obliko in vanjo vrežemo utore za namestitev reber. Tako prirejeno letev pri¬ lepimo na že pritrjena rebra. Zdaj prilepi¬ mo še zgornji del nosilca št. 51. Ko se lepilo posuši, prilepimo vložke št. 55 in ploščo št. 63. Nato prilepimo prednjo letev št. 50, vložek št. 53 in ojačitve št. 62, na katerih smo prej prevrtali luknje za namestitev medeninaste cevi št. 67. Na prednji letvi obrusimo zgornjo stran (glej prerez l-l). Z epoksidnim lepilom prilepimo še cev št. 57. Z oplatami št. 65, 66 in 67 prekrijemo zgornji del centro- plana. Na koncu prilepimo še trakove št. 54. Zgornja stran centroplana je s tem gotova. Centroplan obrnemo in na spod¬ njo stran prilepimo vložke - trikotnike št. 56. Na rebra št. 60 prilepimo ojačitve št. 59. Prednjo letev spodaj obrusimo na zahtevano obliko (glej prerez l-l), prilepi¬ mo spodnjo oplato št. 65, 66, 67 in 6 trakov št. 54. Na spodnjo stran centro¬ plana prilepimo ploščo št. 65, prevrtamo luknje za pritrditev centroplana na trup, prilepimo zaključna rebra št. 68, prevrta¬ mo luknje in vlepimo medeninaste cevke št. 58. Na zgornjo stran centroplana na¬ lepimo še vložek št. 69. Tako pripravljen centroplan prebrusimo s finim brusilnim papirjem in prekrijemo s folijo oracover. Rebra lepimo s cianoakrilatnim lepilom, TIM 5 • januar 1997 • 5 PRILOGA opiate in trakove pa s kontaktnim lepilom (UHU greenit). Tako lahko delamo hitro in zanesljivo. Vrstni red izdelave podalj¬ škov kril je podoben izdelavi centropla- na. Razlike so v ožanju in tanjšanju nosil¬ cev št. 87. Ti se zožajo z 8 na 5 mm in stanjšajo s 3 na 1,5 mm. Zaradi V-loma krila rebro št. 60 obrusimo na 10°. Za 10° upognemo tudi jekleni bajonet št. 91. Zaradi izboljšanja aerodinamičnih lastnosti krila je dobro, če krilo geometrij¬ sko zvijemo. O tem naj se vsak odloči sam. Dela bo nekoliko več, toda brez te¬ ga ne gre. Zvitje je prikazano na prerezu J-J. Če se odločimo za zvitje, prej podlo¬ žimo zadnjo letev, rebra in spodnji no¬ silec podaljška in potem prilepimo oplato št. 65. RV-naprava Model upravljamo s pomočjo 2 ser- vomehanizemov. Njun položaj je prika¬ zan na načrtu. Motor vklapljamo-izklap- Ijamo tudi s pomočjo RV-naprave, oz. elektronskega vezja (soft-switch), ki je prek stikala povezan z motorjem in spre¬ jemnikom. Pri povezavi je treba upošte¬ vati navodila proizvajalca. Reglaža in spuščanje modela Model sestavimo, krila s pomočjo vija¬ kov pritrdimo na trup, spoj med podaljški in centroplanom pa zavarujemo s plas¬ tičnim trakom. Na trup pritrdimo še višin¬ ski rep. Preverimo položaj težišča, ki se nahaja na sredini krila, 1 00 mm od pred¬ njega roba krila, merjeno v korenu. Pri prvem spuščanju je dobro imeti pomočni¬ ka, ki drži model. Pred vzletanjem preve¬ rimo delovanje krmil za smer in višino. Pri tem pazimo, da je ročica za "plin" (vklop) motorja v položaju "izključeno". Nato preizkusimo še delovanje motorja ter prej obvezno opozorimo pomočnika. Ko smo prepričani, da vse deluje normal¬ no, vklopimo stikalo za motor, pogle¬ damo okrog sebe, predvsem v smeri vzle¬ tanja modela in damo pomočniku znak, da zaluča model. Vrže naj ga v vodo¬ ravni smeri (nikakor ne navzgor), sami pa moramo model takoj zatem "ujeti", oziro¬ ma ga z ročico za višino usmeriti v drsni let. Po petdesetih metrih letenja je hitrost že normalna, krmila postanejo bolj ubog¬ ljiva in model lahko začnemo dvigovati. Ko doseže zadostno višino, približno 20 m, lahko s pomočjo krmila za smer preidemo v kroženje. Na višini približno 50 m ustavimo motor in opazujemo model. Če nadaljuje let normalno, po nekaj sekundah znova vklopimo motor in ga dvignemo na večjo višino. Motor naj deluje največ eno minuto, potem ga spet ustavimo za 20 do 30 sekund. V primeru, da po prekinitvi delovanja motorja model ne jadra normalno in izgublja hitrost, potisnemo ročico za višino naprej. Tako dosežemo ustrezno hitrost letenja, nas¬ tavimo trimer za višino in nadaljujemo z letenjem. Zapomnimo si, za koliko zob¬ cev smo premaknili trimer. Po pristanku oz. pred naslednjim poletom ga vrnemo v prejšnji položaj. Pri prvih reglažnih poletih baterije ne izpraznimo do konca. Zadošča 4 do 5 minut delovanja, rezerva energije naj ostane za varen pristanek, če ga bo Kosovnica 6 • TIM 5 • januar 1997 MODELARSTVO IOSY tomahawk Ameriška kemijska firma Thiokol je v začetku šestdesetih let posebej za potre¬ be Komisije za jedrsko energijo, združe¬ nje Sandia, razvila raketni motor toma- havvk TE-416, ki naj bi služil za pogon sondažnih raket. Mednarodno geofizikalno leto, ki so ga načrtovali tako, da je konec leta 1950 sovpadalo z vrhuncem Sončeve aktivnosti, je bilo za znanstvenike izjem¬ no uspešno. Opravili so številna opazo¬ vanja in meritve, vendar so ugotovili, da bi bilo za popolno razumevanje soodvis¬ nosti med Zemljo in Soncem potrebno izvajati meritve v zgornjih slojih atmo¬ sfere tudi v obdobju minimalne Sončeve aktivnosti. Mednarodno leto mirnega sonca (IQSY - International Quiet Sun Year) v obdobju 1964-65 je dalo med¬ narodni skupnosti možnost za obširne raziskave. V pripravah nanje so sodelo¬ vali tudi raketni strokovnjaki Thiokola, ki so v ta namen na podlagi raketnega mo¬ torja TE-416 konstruirali enostopenjsko sondažno raketo IQSY tomahavvk in op¬ ravili tudi testne izstrelitve. Raketa naj Di po načrtih ponesla znanstvene merilne in¬ strumente na višino 100 km. Prvi IQSY tomahavvk so izstrelili s poli¬ gona Komisije za jedrsko energijo, ki so ga 12. junija 1 963 pripravili na dnu izsu¬ šenega jezera v bližini mesta Tonopah v Nevadi. Raketo so postavili na obroč oziroma lanser "ničelne dolžine", privit na lansirni jambor. Ta je dejansko obje¬ mal le za palec dolg spodnji del trupa in je služil kot opora raketi do trenutka vži¬ ga motorja. Raketo so nato dvignili na ustrezen kot za lansiranje in jo izstrelili. Prva testna raketa je po štartu dosegla ospešek blizu 20 g. Polet je potekal rezhibno. Druga raketa je bila nared že 30. junija, izstrelili pa so jo iz mornariške baze Point Mugu na kalifornijski obali. Tokrat pa je bil zračni upor na majhni višini bistveno večji in je zaradi izredno močnega trenja prišlo do tolikšnega pre¬ grevanja, da je stabilizatorje preprosto odžgalo. Do podobne napake je prišlo tudj pri tretjem poletu. Četrti poskus so izvedli 25. septembra 1964 na izstrelišču Nase na Wallops Islandu v Virginiji. Lansirni obroč so to¬ krat pritrdili na enega od Nasinih lanser- jev in nanj dvignili raketo. Na zahtevo navzočih strokovnjakov, ki niso bili povsem prepričani o zanesljivosti lanser- ja, so raketo na zgornjem delu dodatno privezali s podpornim frakom. Na sploš¬ no olajšanje raketa ni padla z lanserja, ko so dodatno oporo pred štartom odstra¬ nili. Polet je bil uspešen, rešili pa so tudi težave s stabilizatorji. Verzija IQSY tomahavvk se očitno ni dovolj izkazala, saj je ostala zgolj v preizkusni fazi. V analih IQSY na sezna¬ mu izstrelitev v mednarodnem letu mirne sončne aktivnosti te enostopenjske rakete niso omenjene. Zato pa je pri številnih poletih tomahavvk služil kot zgornja stop¬ nja pri raketi nike tomahavvk. Jože Čuden Viri: Tehnična dokumentacija NAR P. Alway: Rockets of the world H. Stine: Handbook of model rocketry Osnovni tehnični podatki: Dolžina.5034,7 mm Premer. 228,6 mm Razpon stabilizatorjev. 929,6 mm Lansirna masa. 266 kg Masa koristnega tovora.20 kg Potisna sila.49 kN Totalni impulz. 416000 Ns Čas delovanja motorja.9,5 s Niz maket, izdelanih v različnem merilu. Zaradi preproste oblike je IQSY tomahawk primeren predvsem za mlajše maketarje. Izdelava in barvna shema nista zahtevni, model pa je v letu izjemno stabilen. Četrta iz serije testnih raket IQSY tomahavvk pred izstrelitvijo na poligonu Wallops Island TIM 5 • januar 1997 • 7 638,2 MODELARSTVO DETAJL NA TOVORNEM ODSEKU IQSY TOMAHAVVK ameriška sondažna raketa L > n IQSY tomahawk iz Aerotechovega kompleta je predviden za polet z F-motorjem. -V^ 4 2 V 81 >I DETAJL EL. PRIKLJUČKA . 4,9 Ji 7,1 SPODNJI DEL RAKETE S STABILIZATORJI Merilo: 1 :7,5 DETAJL A Obdelal: J. Čuden december 1996 DETAJL VIJAKA TIP B 6,3 PREREZ A-A 8 • TIM 5 • januar 1997 MODELARSTVO TIM 5 • januar 1997 • 9 Raketni mikromodeli MODELARSTVO Miniature v raketnem modelarstvu ali sobno raketno modelarstvo Znani češki raketni modelar Jiri Tabor- sky ne izdeluje samo različnih vrst raket¬ nih modelov in z njimi uspešno tekmuje, ampak je tudi proizvajalec izvrstnih mo¬ delarskih raketnih motorjev Delta. Uporaba njegovih motorjev je predvsem domačim pa tudi našim in marsikaterim drugim tek¬ movalcem prinesla prenekatero kolajno. Manj znano je, da Jirka poleg običaj¬ nih po klasifikaciji FAI izdeluje tudi zelo majhne raketne motorje, ki pravzaprav ne spadajo v noben razred. Po dimenzi¬ jah bi to lahko bile igračke, sai so tako majhni, da jih v škatlico vžigalic lahko spravimo približno 40. Pa niso igračke, ker imajo prav tako kot njihovi "veliki bratje" šobo, pogonski del, traser in od¬ bojno polnjenje, in ker tudi enako dobro delujejo. Najmanjši modelarski motorji Delta dvignejo mi¬ niaturne modele le nekaj metrov visoko. Model lahko izstrelimo s posebne rampe kar iz roke. Dimenzije teh miniaturnih raketnih mo¬ torjev niso omejene s predpisi; njihov pre¬ mer je samo 5 mm, dolžina pa 16 mm. Totalnega impulza skoraj ni mogoče iz¬ meriti na standardnih merilnih napravah, zato se delijo v razrede po višini, ki jo lahko dosežejo modeli: 5, 10 ali 25 m. Velikost in masa modelov, ki jih poga¬ njajo takšni raketni motorčki, seveda ne smeta biti preveliki. Rakete niso nič večje od cigarete in vanje se kot sistem za spuščanje najlažje vgradi trak (strimer). Raketoplani ne smejo biti preveliki niti premajhni. Priporočljiva razpetina kril je od 10 do 12 cm, dolžina trupa pa okrog 13 cm. Kljub majhnim meram pri njih vse deluje kot pri dosti večjih tekmovalnih raketoplanih razreda S4: model vzleti do višine približno 1 0 m, in ko traser zgori do konca, odbojno polnjenje vrže motor iz kontejnerja. Zaviralni trak, ki je bil ovit okoli motorja, se odpre in "zanesljivo" spusti motor na zemljo, medtem ko se raketoplan v stabilnem drsečem letu spušča proti tlom. Nove miniaturne verzije raketnih mo¬ torjev poleti ponujajo možnost za pre¬ S spuščanjem mikromodelov imajo veliko veselje tudi najmlajši. selitev raketarskih tekmovanj z odda¬ ljenih poligonov in letališč na mestne travnike ali druge primerne površine (npr. nogometna igrišča), pozimi pa bo za¬ dosti tudi dovolj visoka športna dvorana. Zanimivo, kajne? Raketa s trakom Gradiva za izdelavo: - belo in acetonsko lepilo, - 80-gramski papir 25 x 85 mm za trup, - balza 9 x 9 x 20 mm za glavo, - balza 1 x 15 x 50 mm za stabilizatorje, - aluminijasta pločevina 0,2 x 3 x 20 mm za vodila, - močnejši sukanec dolžine 600 mm za navezavo, - tanjši papirni trak ali folija mylar 25 x 300 mm, - selotejp ali drug lepilni trak. Izdelava delov Trup navijemo v dveh slojih na kalupu s premerom 6 mm. Lepimo z belim lepilom. Osušenega obrežemo na dolžino 80 mm. Stabilizatorje izdelamo iz balze. Na¬ mesto te lahko uporabimo tudi prešpan, tanjši karton ali furnir. Tri stabilizatorje na¬ lepimo pod kotom 120°. Sprednji in bočni rob stabilizatorjev zaoblimo, izhodnega ostro pobrusimo. Del stabilizatorja, ki ga nalepimo na trup, samo poravnamo. Vodili izdelamo iz tanke aluminijaste pločevine, npr. iz pločevinke paštete, ali iz papirja. Notranji primer vodila je 2,5 mm, širina pa 3 mm. Eno vodilo prilepi¬ mo ob rob stabilizatorja, drugo pa nad njim na sredini trupa. Lesene in papirnate dele lepimo z ace- tonskim lepilom. Mikroraketa s trakom Konstruiral: E. Engelsberger Merilo: 1:1 10 • TIM 5 • januar 1997 MODELARSTVO Za izdelavo glave potrebujemo manjši kos trše balze, lipe ali topola. Lijakasto glavo je mogoče narediti tudi iz papirja. Zaviralni trak izrežemo iz tanjšega, a dovolj čvrstega papirja, lahko tudi iz mylarja. Širok je približno 25 mm, dolži¬ no pa uravnavamo s preizkusom; do¬ ločeno količino traku zvijemo v svitek in poskusimo vložiti v trup. Če je trak mogoče vložiti brez tlačenja, je dolžina pravšnja, če pa je še prostor, vzamemo daljši trak. Zaradi boljše vidljivosti ga obarvamo z rdečim flomastrom. Mylarja ne barvamo. Sestavljanje rakete Na trup prilepimo stabilizatorje in vodili. Za navezavo služi sukanec, dolg 600 mm, ki ga z enim koncem prilepimo na spoj enega od stabilizatorjev in trupa, na drugo stran pa s selotejpom pričvrsti¬ mo pristajalni trak. V glavo vlepimo 7 cm dolg sukanec v obliki zanke in jo priveže¬ mo na sredino navezave, ki spaja trup in pristajalni trak. Priprava rakete za štart ki je hkrati tudi odbojnik in na katerem raketa stoji ob izstrelitvi, naredimo iz alu¬ minijaste pločevine. Oblika je poljubna, najlažje pa ga ukrivimo v obliki položene črke "IT. Z vstavljanjem vžigalnika v šobo motor¬ ja je raketa pripravljena za štart. Lično obarvana raketa in rampa bosta pred izstrelitvijo ali po njej lep in zanimiv okras v vsaki vitrini zaradi svoje minive- li kosti. Raketoplan Štart mikrorakete z mize v hotelski dvorani zložen pristajalni trak. Navezavo zloži¬ mo nad trakom, najlaže s pinceto. Raketo zapremo z glavo, ki ne sme biti vstavlje¬ na pretesno. Lansirna rampa je lahko premera 1,5 do 2 mm in naj bo dolga 330 mm. Gradivo Za izdelavo raketoplana potrebujemo: - acetonsko in belo lepilo, - papirnato cev (lahko je ostanek cevi telesa rakete), - košček plute ali trše balze 8 x 8 x 12 mm za glavo, - malo tršo balzo debeline 2 mm, velikosti 20 x 150 mm, za trup z baldahinom, - lažjo balzo debeline 1 mm, velikosti 25 x 130 mm, za krilo (debelejšo balzo je treba profilirati), TIM 5 • januar 1997 • 11 MODELARSTVO Mikroraketoplan lahko štartamo od koderkoli, za šalo tudi z buče velikanke. Izdelovanje delov in sestavljanje Cev kontejnerja naredimo tako, da trak iz 80-gramskega papirja dvakrat navijemo okoli kalupa premera 6 mm. Malo večji premer cevi je potreben za namestitev zaviralnega traku okrog raketnega motorja. Papir lepimo z belim lepilom. Izgotovljeno cev odrežemo na dolžino 18 mm. Del glave, ki se zalepi v cev, mora biti dolg 3 mm. Dolžina glave je en zunanji premer cevi (približno 7 mm). Položaji delov trupa in mere so razvidni iz načrta. Baldahin izrežemo tako, da letnice potekajo pod kotom 45°. Trup na mestu, kjer je nalepljen baldahin, odrežemo poševno navz¬ dol. Tak spoj je bolj čvrst, kot če bi npr. letnice trupa in baldahina potekale vzporedno. Krilo izrežemo po merah iz načrta. Ima enoj¬ no V-obliko. Repne površine so lahko klasične, kar po¬ meni, da je vertikalni stabilizator nalepljen z zgornje strani trupa. Zaradi njegove majhne površine ima horizontalni stabilizator nega¬ tivno, navzdol obrnjeno V-obliko Vse sestavne dele moramo pred končnim lep¬ ljenjem dobro zgladiti s finim vodnobrusilnim papirjem (500-600). Vodili nalepimo na trup, eno pod izhodnim robom krila, drugo pa čim bolj spredaj pod kontejnerjem. Raketoplan obarvamo z alkoholnimi flomastri ali s primernimi lahkimi modelarskimi barvami. Opis poleta in priprava na lansiranje Polet raketoplana v glavnem delimo na dva dela: vzpenjanje, dokler raketni motor zgoreva in ustvarja potisno silo, potrebno za navpični let, ter drsni let po odmetavanju zgorelega raketnega motorja iz kontejnerja raketoplana. Raketoplan mora leteti tako, da se v motornem delu vzpenja v ozki levi spirali, po odmetavan¬ ju motorja pa se spušča v širokih desnih krogih. To dosežemo tako, da na krilu zarežemo ele- rone (mere na načrtu) ter levega obrnemo navz¬ gor za 1 mm, desnega pa za 1 mm navzdol. Pikčasto označeno površino na smernem stabi¬ lizatorju nalomimo za 1 mm v desno stran. Nalomljene dele v želenem položaju učvrstimo s tankim premazom lepila. Z metanjem iz roke preizkusimo, kako model leti. Rahlo vržen navzdol mora preleteti nekaj metrov v desnem zavoju, če pa ga vržemo moč¬ no, se mora nagniti v levo stran, povzpeti v polkrogu, izravnati ter začeti drsni let v desnih krogih. Trak za spuščanje prilepimo na raketni motor, ga ovijemo okoli ohišja ter vstavimo v nosilec motorja raketoplana. Vžigalnik v šobi motorja se mora dotikati goriva. Egon Engelsberger Modelarski likalnik Za kakovostno prekrivanje modelov s folijo potrebujemo poleg likalnika tudi električni odstranjevalnik barve. Za ravne površine, kot so krila letalskih modelov, rabimo še gumijast valjček in mehko ščet¬ ko ali krpo. Vendar pa nam vsi ti pripo¬ močki kaj dosti ne pomagajo, če moramo prekriti manjša izbočena mesta na mo¬ delu, kot so spoji okoli stabilizatorjev ali izvodila bovdnov. V takih primerih nam pride prav minilikalnik, s katerim zaradi manjših dimenzij zlahka dosežemo vsa kritična mesta. V modelarskih trgovinah se tak likalnik sicer dobi, vendar ga z malo truda lahko izdelamo tudi sami. Kot osnovo sem uporabil Iskrin spaj¬ kalnik moči 25 W. Namesto konice za spaikanje sem nanj pritrdil nastavek v obliki likalnika. Nastavek sem izdelal iz medeninaste pločevine (5 mm), dimenzi¬ je pa so podane na načrtu (risba 1). Po¬ trebujemo še bakreno žico 0 5mm, ki nam bo služila kot nastavek za pritrditev. Žico na nastavek prispajkamo s trdim lotom, če pa te možnosti nimamo, lahko nastavek tudi prikovičimo z dvema bakre¬ nima kovicama. V tem primeru moramo spodnjo gladilno površino lepo obrusiti, Material: Upori: R1 -22 k£2 R2 - 22 kQ R3- 10 kQ R4 - 150 Q R5 - 33 kšž/VV Potenciometri: Pl -500kQ/lin Kondenzatorji: C1 - 180 nF/400 V C2 - 470 nF/400 V C3-100 nF/400 V Polprevodniki: Dl - BY 238 D2 - BY 238 D3 - BY 238 D4 - BY 238 D5 - LED Di - KR 206 Th - KT 207/400 Risba 3. Tiskano vezje z obeh strani in položaj elementov Komplet grelnih teles za uspešno prekrivanje modelov s folijo da se ne poznajo glavice kovic. Mehko spajkanje ni priporočljivo, ker postane pri običajni temperaturi spoj preveč porozen in zato premalo trden. Tako narejen nastavek dobro spoliramo in po možnosti tudi nikljamo. S tem kemičnim postopkom, ki nam ga napravi obrtnik, zaščitimo površino pred oksidacijo in ostane gladka. Ker pa se spajkalnik, če ga priključimo neposredno na omrežje, preveč segreje, moramo v ta namen narediti regulator moči, s katerim lahko reguliramo želeno moč in s tem temperaturo. O regulatorjih 12 • TIM 5 • januar 1997 MODELARSTVO Th KT207/400 Cu 06 Hladilnik naj ima površino vsaj 12 cm 2 . Stikalo S 1, LED-dioda D 5 in upor R 5 so pritrjeni neposredno na čelno stranico ohišja, zato zanje ni prostora na tiska¬ nem vezju. Vezje povežemo še z mehki¬ mi žicami in ga vgradimo v primerno \lU12WiWMJWUb z: spajkano X MEDENINA d Risba 1: Sestavna risba mini likalnika Risba 2: Shema temperaturnega regulatorja Nastavek pritrdimo namesto konice za spaj- kanje. moči je bilo v Timu že veliko napisanega, zato se ne bomo spuščali v podrobnosti. Na sliki 2 vidimo shemo regulatorja, ki je bil razvit prav z namenom regulacije temperature spajkalnika. Shema ni zaple¬ tena in zahteva zelo malo elementov. Triak prožimo preko diaka, tega pa re¬ guliramo s potenciometrom P 1. Celotno vezje se napaja preko porabnika, v na¬ šem primeru je to spajkalnik. Na shemi sem porabnik označil kot žarnico, saj bomo prve preizkuse delovanja vezja naredili z žarnico. Elementi niso kritični. Upori so minia¬ turni, le R 5 naj bo močan 1 W, saj napa¬ ja signalno LED-diodo. Kondenzatorji naj bodo po možnosti taki za napetost 400 V. Potenciometer P 1 mora biti linearen. Za triak sem uporabil znani KT207/400, katerega lahko obremenimo z močjo 800 W. To ravno ni pravilo, vendar si ne¬ kaj rezerve le moramo privoščiti. Vezje naredimo na enostransko kaši- ranem pertinaksu. Vrstni red spajkanja tu¬ kaj ni važen, le na polariteto diod moramo paziti. Triak je privit na ploščico in obenem na hladilnik, ki ga izdelamo iz 2 mm debele aluminijaste pločevine. ohišje. Ohišje naj bo po možnosti pla¬ stično, saj je celotno vezje pod omrežno napetostjo. Če se boste vseeno odločili za kovinsko, ga morate obvezno ozemlji¬ ti. Na čelno stranico si po možnosti vgra¬ dite tudi voltmeter, na katerem boste lahko natančno odčitali moč in s prire¬ jeno skalo tudi temperaturo. Opisano vezje lahko uporabite tudi za regulacijo temperature spajkalnika pri spajkaniu, le da so v tem primeru tempe¬ rature dosti večje. Na skali voltmetra si lahko označite posamezne temperature, ki jih uporabljate za različne namene. Tako boste z vrtenjem gumba na poten¬ ciometru zelo hitro nastavili želeno tem¬ peraturo. Robert Resman Maksi krivulj nik Pri risanju načrtov se pogosto srečujemo s krivuljami, ki so preveč razpotegnjene, da bi jih lahko narisali z navadnimi krivuljniki. Sam sem si v ta namen izdelal zelo povečan krivuljnik, ki se je izkazal kot zelo uporabno orodje. Uporabil sem 1,5 mm debelo pocinkano pločevino, vendar moram reči, da sem se kar pošteno namučil, da sem ga zbrusil v potrebno obliko. Za krojaške namene sem izdelal še enega iz vezane plošče 4 mm, ki enako dobro služi svojemu namenu, ie izdela¬ va je hitrejša in enostavnejša. Material pravzaprav ni pomemben, le da se da brez večjih težav obdelovati. Neposredno na material, iz katerega ga bomo izdelali, na¬ rišemo mrežo s kvadrati 5x5 cm. Vanjo vriše¬ mo krivuljo in vse skupaj izrežemo. S pilo ali brusilnim papirjem nato gladko zbrusimo vse okrogline, da bodo prehodi lepi in enako¬ merni. Če se odločimo za varianto iz vezane plošče, moramo to še prelakirati z brezbarv¬ nim nitrolakom in vse površine do gladkega zbrusiti. Robert Resman Tu lahko primerjamo velikost našega krivuljnika z običajnim risalnim priborom. TIM 5 • januar 1997 • 13 MODELARSTVO Trupi iz ogljikovih vlaken Časi lesenih trupov so zgodovina. Na tekmovanjih se le redko še pojavi prosto- leteči model z lesenim trupom. Lesene so ovsem izrinili trupi iz ogljikovih vlaken, i so lažji, predvsem pa mnogo močnejši in se skoraj ne zlomijo. Izdelava takega trupa je kar zahtevna, zato menim, da je primerna le za tiste, ki so že delali z umetnimi vlakni in smolo. Trup je sestav¬ ljen iz dveh delov: iz prednjega dela oziroma glave in zadnjega dela - konus- ne cevi. Najprej si oglejmo izdelavo cevi. Izdelava konusne cevi za prostoleteči model F1A in F1H (Al) Priprava Za izdelavo konusne cevi potrebujemo primeren kalup, trn - aluminijasto palico, na katero bomo navili tkanino. Pri tem običajno naletimo na težave, saj je ko- nusno palico ustreznih dimenzij težko do¬ biti. Najbolje je, da jo damo izdelati stru¬ garju. Nekateri kot trn uporabljajo na primer smučarsko palico, ki pa žal ni povsem ustreznih dimenzij. Potrebujemo še kako¬ vostno epoksidno smolo (dobimo jo npr. pri firmi MIBO modeli v Logatcu, kjer imajo smolo LF), ločilno sredstvo (vosek Formula Five) in seveda stekleno tkanino. Lastnosti cevi močno izboljšamo, če stek¬ leni tkanini dodamo še ogljikova vlakna. Dobro je, če je steklena tkanina čim tanj¬ ša (30 g/m 2 ), ker s tako mnogo laže delamo, prazni prostorčki v tkanini, ki jih moramo zaliti s smolo, pa so mnogo manjši. S tem se zmanjša delež smole na cevi. Ogljikova vlakna bodo uporabili tisti, ki jih pač imajo. Modelarji navadno uporabljajo enosmerno karbonsko tkani¬ no (rusko) debeline 0,08 mm ali 0,12 mm z gostoto približno 70 g/mm 2 , ker je primerna za izdelavo cevi, dostopna in hkrati poceni. Za trup modela F1A, navijemo dva sloja karbonske in štiri sloje steklene tka¬ nine (na debelejšem koncu pet ali šest). Za model Al zadostuje en sloj karbonske in štiri do pet slojev steklene tkanine. Masa pobrušene cevi dolžine 800 mm/s premerom 1 8 mm, ki se stanjša na 7 mm in je primerna za model F1 A, znaša okoli 1 8 g. Cev dolžine 550 mm s premerom 1 2 mm, ki se stanjša na 6 mm, kakršna je primerna za model Al, pa tehta okoli 5 g. Izdelava cevi Trn dva- do trikrat premažemo z ločil- cem. Odrežemo trakova steklene in kar¬ bonske tkanine trapezne oblike (risba 1). Izračunamo potrebni obseg za želeno število slojev in dodamo še približno 3 mm pri karbonu ter nekaj več pri stekleni tkanini, ker pri rezanju nekoliko poškodu¬ jemo rob traku. Epoksidno smolo lahko malo segrejemo, da je bolj tekoča in se laže vpija v tkanino. S tem dosežemo ogljikova viakna - enosmerna tkanina debeline 0,08 ali 0,12 mm steklena tkanina 40 g/m 2 Vlakna naj potekajo pod kotom 45 glede na os cevi. Risba 1 Risba 2. Izdelava konusne cevi Karbonska cev in konusni kalup Cev najlaže snamemo s kalupa, če jo prej malo segrejemo. večji delež tkanine, kar izboljša lastnosti cevi. Če delamo skrbno lahko dosežemo razmerje tkanine proti smoli celo 60 : 40. Tkanine naj bo čim več, vendar naj ne presega 60 utežnostnih odstotkov, saj pri višjih deležih zaradi slabše prepojenosti tkanine trdnost močno pade. Razmerje lahko izračunamo, če natančno stehtamo deleže smole in tkanine, ki jo namerava¬ mo porabiti za izdelavo. Smole ne po¬ skušajte redčiti z metanolom ali čim po¬ dobnim. Redčilo namreč izhlapi, v tkanini pa ostanejo le prazni prostorčki, ki zmanjšajo odpornost cevi proti lomu. Ko pripravimo vse potrebno, začnemo z navijanjem. Najbolje je, če to počnemo na stekleni podlagi. Najprej s smolo namažemo trn (kot bi ga lakirali), nato nanj navijemo nekaj več kot en sloj stek¬ lene tkanine. Drugi sloj naj malo prekrije prvega. Na stekleno tkanino položimo še karbonsko in vse skupaj navijamo (risba 2). Sproti seveda prepajamo s smolo. Iz iskušenj se mi zdi, da je tako lažje delati, kot če bi najprej prepojili celotno tkanino in jo nato navili. Pri tem pazimo, da je vsa tkanina dobro prepojena, vendar le toliko, kot je potrebno. Sproti odprav¬ ljamo tudi vse mehurčke in gubice. Tako cev bi bilo dobro stisniti, vendar večina modelarjev te možnosti nima. Vsekakor pa moramo cev segreti (največ do 60° C). To je tako imenovani postopek tempran- ja. Gre za zorenje ali normalizacijo, pri kateri se odpravijo notranje napetosti, ki nastanejo pri utrjevanju, in zagotovi, da do konca poteče reakcija zamreženja molekul smole in trdilca, ki bi pri sobni temperaturi trajala mesece. Šele tedaj je namreč dosežena tudi končna trdnost. Zagotovljena je tudi toplotna obstojnost do temperature, pri katerih je bilo tem- pranje opravljeno. Tempramo lahko kar v Kuhinjski pečici (ker je palica predolga pečico le pripremo) ali pa na radiatorju. Poleti se lahko črna karbonska cev dovolj segreje celo na soncu. V ta namen si lahko izdelamo tudi toplotno izolirano komoro z grelnikom in termostatom, ki vzdržuje stalno temperaturo. Takšna peč je nepogrešljiv modelarski pripomoček pri izdelavi modelov iz umetnih smol. Palico na kalupu segrevamo nekaj ur, pri čemer se ji trdnost močno poveča. Ko se smola popolnoma strdi, lahko cev sna¬ memo. To najlaže storimo tako, da jo znova segrejemo. Cev se pri tem razteg¬ ne bolj oa trna, če je ta kovinski, in jo z lahkoto snamemo. Trn vpnemo v primež, cev pa z roko zavrtimo in snamemo. Nato jo še pobrusimo in dobimo končni izdelek. Pri takšni cevi iz ogljikovih vla- 14 • TIM 5 • januar 1997 MODELARSTVO ken boste presenečeni nad razmerjem med trdnostjo in težo. Izdelava glave trupa iz umetnih snovi Glava trupa iz umetnih snovi ima pred leseno vrsto prednosti. Poleg večje trnosti in manjše teže je tudi votla, kar omogoča vgradnjo različnih mehanizmov (večfunk- cijski časovnik - timer, ruska kljuka, me¬ hanizem za spremembo kota krila, od¬ dajnik za iskanje modela ...), ki jih ima sodoben tekmovalni model F1 A. Za izdelavo glave iz umetnih snovi moramo najprej izdelati kalup. Izdelava kalupa Zeleno obliko glave trupa v naravni velikosti narišemo na kos balze. Debelina deščice mora biti enaka debelini polo¬ vice glave. Zaradi brušenja seveda vza¬ memo nekoliko debelejšo. Obe polovici izrežemo z rezervo 1 mm na vseh ro¬ bovih in ju z dvema kapljicama lepila narahlo zlepimo. Nato obdelovanec zbrusimo na končno obliko glave trupa. Pri tem pazimo, da oba dela zbrusimo čimbolj simetrično. Predvsem pa moramo natančno oblikovati nastavek za cev zad¬ njega dela trupa. Nato obdelovanec raz¬ dvojimo in oba dela večkrat prelakiramo. Pred vsakim lakiranjem ju rahlo zbrusi¬ mo. Po zadnjem lakiranju morata biti obe polovici popolnoma gladki. Na koncu ju namažemo z ločilcem. Na steklo, premazano z ločilcem, po¬ ložimo pripravljeni polovici glave z ravno stranjo navzdol. Lahko ju tudi rahlo pri¬ lepimo na steklo, da se ne premikata. Okoli obeh modelov naredimo ograjico (lahko tudi iz kartona). V ogrado nato na¬ lijemo poliestrsko smolo (ker je cenejša od epoksidne), tako da gladina prekrije oba modela (risba 3). V poliester lahko zamešamo tudi nekaj drobnega (kremen¬ čevega) peska. Tako porabimo manj smole, kalup se ne bo zvijal in ne bo počil, če nam po naključju pade na tla. Ko se poliester strdi, lahko vse skupaj odstranimo s stekla in lesena modela potegnemo iz kalupa. Notranjost kalupa še spoliramo in pripomoček je gotov. Če se nam zdi škoda poliestra, lahko kalup izdelamo tudi po postopku prekrivanja lesenih modelov s stekleno tkanino, ven¬ dar je ta dosti bolj zamuden, hkrati pa se najDovršini lahko pojavijo mehurčki. Ce želimo narediti vdolbino za časov¬ nik (timer) in kljuko, oblikujemo, naprimer iz balze, ploščici enake velikosti, kot sta napravici. V kalup ju vlepimo natančno na predvidenih mestih. Izdelava glave Iz steklene ali karbonske tkanine (naj¬ boljša je seveda kombinacija) izrežemo vse potrebne kose. Ti naj bodo malo večji od polovic trupa. Tkanine položimo za približno 450 g/m 2 , da dosežemo dovolj prerez A-A poliestru dodan pesek ograjica ' 7 ^> steklo lesena modela Risba 3. Izdelava glave trupa Modeli so običajno leseni, kalupi pa so lahko izdelani iz epoksidne ali poliestrske smole. Izgotovljen trup za prostoleteči letalski model F1A. veliko trdnost. Sestavimo naprimer dva sloja 200-gramske karbonske tkanine in en sloj 50-gramske steklene tkanine. Vložili bomo pač tako tkanino, ki jo ima¬ mo na voljo. Poleg teh kosov potrebuje¬ mo še nekaj manjših za ojačitve na kri¬ tičnih mestih (vpetje kjluke, nos, pritrditev cevi ...). Z ločilcem obdelan kalup na tanko namažemo z epoksidno smolo. Vse ostre robove in vogale (okrog ploščic ki jih želimo vlepiti, v zgornji del, kjer bodo bajoneti ...) zapolnimo z rovingom (pra¬ men vlaken tkanine) ali z zmletim bom¬ bažem, prepojenim s smolo. Ostri vogali postanejo zaobljeni in tkanina se lanko lepo uleže. S tem se izognemo pojavlja¬ nju nadležnih mehurčkov. Nato položimo prvo plast in jo prepojimo z epoksidno smolo. Nadaljujemo z drugo in tretjo. Vse tkanine sproti prepojimo. Najbolj obremenjena mesta še dodatno ojačimo. To so konica kljuna, okolica bajonetov, mesto, kjer bo vpeta kljuka, nastavek za cev trupa in podobno. Vlečna sila se namreč z vrvice prenaša preko kljuke na bajonete. Le majhen del sile se prenaša še kam drugam. Konico trupa ojačimo zaradi udarcev ob ovire na terenu, na¬ stavek za cev pa zaradi sil, ki se pojavijo ob trših pristankih. Ojačujemo kar z do¬ datnimi kosi tkanine. Po nekaj urah suše¬ nja sledi tempranje, še prej pa lahko vse skupaj vakuumiramo. Z vakuumiranjem odpravimo zračne mehurčke. V peč za tempranje kalupa ne smemo položiti takoj, saj bi se zrak v mikromehurčkih pri visoki temperaturi razširil, to pa bi povzročilo, da bi se v izdelku pojavili večji opazni mehurji, ki vplivajo na kakovost izdelka. Ko se smola strdi, obe polovici obreže¬ mo ter izvlečemo iz kalupa. Robova, kjer se stikata, zbrusimo na ravni deski, dok¬ ler se polovici popolnoma ne prilegata. Izrežemo še odprtine za časovnik in kljuko ter pripravimo vse za vgradnjo mehanizmov. Nato polovici zlepimo. To naredimo kar s sekundnim lepilom. Spoj od znotraj (ali od zunaj) ojačimo s trakom steklene tkanine. Izdelano glavo dokončno zbrusimo, vlepimo cevke za napeljavo komand in izvrtamo luknje za bajonete. Če želimo, lahko na vsako stran nalepimo še rebra iz vitroplasta, oblikovana po profilu krila. Če smo glavo na robu že dovolj utrdili z rovingom, to ni nujno potrebno. Nato na glavo nataknemo in prilepimo cev in zbrusimo prehode. Se pobarvamo in pripravljen imamo skoraj nezlomljiv trup za prostoleteči letalski model. Luka Žnidaršič TIMOV NAČRT 8 ŽE V PRODAJI TIMOV HLG-2 jadralni RV-model za spuščanje iz roke Načrt je narisan v naravni velikosti modela. Cena: 500 SIT Načrt lahko naročite na naslovu uredništva: TZS, revija TIM, Lepi pot 6, 1001 Ljubljana TIM 5 • januar 1997 • 15 MODELARSTVO Stojalo za model Pred leti sem sestavil jadralno letalo s pomožnim motorjem v nosu. Ko sem prišel na letališče, da bi model preskusil, sem naletel na težave že pri vžiganju mo¬ torja. Kovček, ki ga uporabljam za RV- napravo, je bil neprimeren za odlaganje modela in za zagon motorja. Naključje je naneslo, da smo doma zamenjali likalno mizo. Prišlo mi je na misel, da bi odsluženo likalno mizo uporabil kot sto¬ jalo - mizo za zagon motorjev. Konstruk¬ cija stojala je iz nerjavečega jekla in je nastavljiva po višini. Ima tudi praktično odlagalno polico. Na zgornje dele stojala sem pritrdil šti¬ ri kose plastične vodovodne cevi premera 50 mm, prerezane po dolžini. Uporabil sem dve 1,5 m dolgi aluminijasti cevi pre¬ mera 3 cm in ju obdal z izolacijsko cevjo za centralno ogrevanje. Cevi sem natak¬ nil na prerezane vodovodne cevi. Na prednjem delu sem aluminijasto cev zvil v obliko črke V in jo pritrdil z elastiko. Ta cev mi pomaga, da se model ne premak¬ ne naprej tudi pri največjih vrtljajih motor¬ ja in ga ni treba držati ali privezati. Kas¬ neje sem začel stojalo uporabljati tudi za "trimanje" in obteževanje modelov. Miza je zelo stabilna, če pa močno piha, tako kot burja pri nas na Primorskem, jo lahko pritrdimo na tla s štirimi šotorskimi klini. Mizo uporabljam tudi za zagon RV-avfo- mobila. Nanjo položim vezano ploščo 50 x 80 cm, pod katero imam montiran štarter. Predelano likalno mizo uporab¬ ljam tudi kot delovno mizo doma in na terenu. Nanjo lahko odlagam tudi druge modele: jadrnice, gliserje itd. Robert Pirjevec TIMOVI NAČRTI - KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model Basic 4 Star.496,00 TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Lipa 1.496,00 TIMOV NAČRT 3 RV-jadralni model HOT-94 .500,00 TIMOV NAČRT 4 Polmaketa letala Cessna 180 .650,00 TIMOV NAČRT 5 RV model katamarana KIM 1 . 500,00 TIMOV NAČRT 6 Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke .500,00 TIMOV NAČRT 7 jadralni RV-model HOT-95 . 590,00 TIMOV NAČRT 8 Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.500,00 Načrte lahko naročite na naslovu uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6 1001 Ljubljana, tel.: (061) 213-749. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošilj¬ ko vam bomo poslali po povzetju. Poleg načrtov vam iz našega knjižnega pro¬ grama priporočamo še naslednje izdaje: F. Kiessling: IZDELAJMO SAMI . 5985,00 SVET TEHNIKE.2940,00 D. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja) .3625,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO.3150,00 R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO .1995,00 V. Zupan: MALE ŽELEZNICE .1995,00 R. Cajhen: RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV.2625,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE .420,00 MIZARJENJE .840,00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI .2100,00 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA ....1260,00 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE.3990,00 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta. TIMOVI OGLASI KUPIM načrt za gokart s podrobnim opisom vgradnje prednjih koles. Po možnosti naj bi bil za tekme. Cena naj ne presega 400 SIT. Pokličite na telefon: (064) 691-751 (po 15. uri), Luka Štremfelj. RAKETO, izdelano iz umetnih mas, lesa in papirja, velikosti 90 cm, skupaj z motorjem 20 Ns in padalom, v kompletu prodam za 1200 SIT. Tel.: (063) 827-225 PRODAM RV-napravo Simprop electronic super star 12 po zelo ugodni ceni. Naprava je nerabljena, ima 12 kanalov in dodatno vgrajena krmila. Dodam tudi štiri servome- hanizme in akumulatorje. Jože Kovačič Aškerčeva 3 9240 Ljutomer Tel.: (069) 82-683 PRODAM malo rabljeno RV-napravo Grau- pner/JR FM314 (7 kanalno) z dvema ser- vomehanizmoma, enim dodatnim stikalom in akumulatorji. Naprava je v brezhibnem stanju. Cena je 14.000 SIT. Marko Hutter Tel.: (061) 578-280 popoldne PRODAM RV-hidrogliser tornado dolžine 560 mm z elektromotorjem, elektronskim re¬ gulatorjem, baterijami, polnilnikom ter 2- kanalno RV-napravo. Skupna cena je 25.000 SIT. Borut Novšak Tel.: (064) 802-759, od 14. do 15. in od 19. do 21. ure PRODAM RV-napravo delta star z dodatno opremo (dva servomehanizma, sprejemnik, sprejemniška škatlica, baterije Hitanica 500 mAh, stikalo za vklop in izklop sprejemnika.] Naprava ima še 6 mesecev garancije in je malo rabljena. Cena je 12.000 SIT. Prodam še elektromotor speed 600 za 1.500 SIT in mehanski regulator hitrosti za 1.000 SIT. Edvard Zakovšek Gregorčičeva 9 8250 Brežice Tel.: (0608) 65-364, od 14. ure dalje PRODAM: RV-čoln eco-star z osjo, krmilom in motorjem power 600/24. Poleg tega pro¬ dam še elektronski regulator hitrosti (RSC- S60P) ter pogonske celice (RSC 750) 7,2 V, 1700 mAh. Cena po dogovoru (malo rabljeno). Peter Zorc Brinje 1/28 1290 Grosuplje Tel.: (061) 772-217, zvečer UGODNO PRODAM skoraj nov RV-čoln pa¬ roli z motorjem in mehanskim regulatorjem hitrosti ter osjo in eliso. Cena je 15.000 SIT. Matej Lednik Začret 60 a 3211 Škofja vas Tel.: (063) 461-107 16 • TIM 5 • januar 1997 Ocena makete Academyjina maketa MiG-29 v merilu 1 : 48 še nima prave konkurence. Make¬ ta v merilu ustreza meram letala po dolži¬ ni trupa in premeru kril. Površino makete odlikujejo rahlo vgravirane linije in zado¬ voljiva kakovost stičnih ploskev na zelo zahtevnem trupu. Le nalepke so že tradi¬ cionalna šibka točka njihove ponudbe. V primerjavi z Monogramovo maketo sta Academyjin MiG-29 fulcrum A in njegov dvosedežni brat MiG-29 fulcrum B prava bisera. Academy ponuja dve maketi MiG-29 fulcrum A. Za gradnjo naše makete smo uporabili maketo s kodo 2128, ki ima oznake za ukrajinsko letalo. V našem članku vam bomo v nekaj na¬ daljevanjih predstavili gradnjo "tekmo¬ valne" makete, zato bomo uporabili pre¬ cej komercialno izdelanih dopolnitev in še več samogradnih delov. Na maketi bomo popravili vse tisto, kar je še smisel¬ no popravljati, da si ne nakopljemo pre¬ več dodatnih težav. Med ključne posege pa štejemo: povečanje višinskih krmil, popravek oblike nosilcev oborožitve, iz¬ delava nove oborožitve in rezervoarja za gorivo ter detajliranje notranjosti makete. Pri izdelavi makete smo uporabili Ver- lindnov dopolnilni komplet (VL766) s ko¬ vinskimi in epoksidnimi deli, ki so namen¬ jeni Monogramovi maketi MiG-29, Edu- ardov komplet iedkanih kovinskih delov (48-085) in epoksidni katapultni sedež K- -36 (True detail 46044). Priprava dokumentacije Priprava dokumentacije za tekmovalno maketo je enako pomembna kot gradnja makete same. Je že res, da smo v tem primeru lahko posegli po obilici literatu¬ re, vendar vam od vseh priporočamo le nekaj dobrih publikacij. Nepogrešljiva je češka monografija o vseh izvedenkah MiG-29 iz zbirke 4+, ki premore izvrstne načrte v merilu 1 : 72, barvne fotografije notranjosti letala in vseh zunaj vidnih delov ter večine oborožitve. Načrt v meri¬ lu 1 : 72 smo povečali v merilo 1 : 48 in znova preverili mere sestavnih delov ma¬ kete kot tudi načrt sam. Kopico barvnih fotografij najdete v Verlindnovi zbirki Lock On številka 19 z naslovom MiG 29 A/C fulcrum. Podatke o jugoslovanskem MiG-29 pa smo črpali iz revije Aeroplan, ki jo je v začetku devetdesetih izdajal Obalni letalski center Portorož. V dokumentaciji moramo zabeležiti sle¬ herno dopolnitev in jo ilustrirati s fotoko¬ pijami fotografij detajlov. S skicami opo¬ zorimo na dopolnitve, ki nam jih ni uspe¬ lo fotografirati med gradnjo. Na koncu pa priložimo še vzorce barv, s katerimi smo pobarvali maketo. Pilotska kabina Čeprav so sestavni deli za pilotsko kabino lično oblikovani, še zdaleč ne do¬ segajo kakovosti, ki jo omogočajo Eduar- dovi kovinski deli. Instrumentna plošča s fotografijo instrumentov, tla kabine in stranske konzole so ključni kovinski do¬ datki. Uporaba kovinskih stranskih kon¬ zol terja preoblikovanje Academyjinih delov in poglobitev kabine za 2 mm, če¬ mur sledi tudi odstranitev štrclja na zgor¬ nji polovici prednjega dela trupa (B 1). Tudi pokrov nad instrumentalno ploščo moramo popolnoma odstraniti, saj ga bo¬ mo kasneje v samogradnji izdelali v po¬ polnejši obliki. Ko pazljivo umerimo ko¬ vinske dele, jih prilepimo in detajliramo s tankimi plastičnimi nitmi. Del izza pilot¬ skega sedeža, ki predstavlja električno preklopno ploščo, izrežemo. Za škatlasto konstrukcijo te plošče (del F 14) izdelamo nov podstavek s številnimi žičnimi napel¬ javami. Del grbe na trupu, ki sega v pilot¬ sko kabino, oblečemo v Eduardov del in napeljemo še nekaj drobnih žic. Zdaj nas čaka še predelna stena za pilotskim sedežem, kjer na kad pilotske kabine (B 3) prilepimo vodila za izstre¬ litev katapultnega sedeža in nekaj kablov, ki tečejo ob sedežu do tal in od tu ob stranicah proti prednjemu delu ka¬ bine. True detailov katapultni sedež E obarvamo in detajliramo z Eduardovimi ovinskimi ročicami za aktiviranje sede¬ ža. Krmilna palica ostaja kar Acade- myjin sestavni del E 12. Rob pilotske kabine je nepravilno oblikovan. Na pravem letalu ni stopničastega prehoda tik za pilotskim sedežem, zato izdelamo iz tanke plastike nov ploščat vložek. Ko del dobro umerimo, nanj nalepimo še tanek plastični trak, ki ponazarja kovinski greben, kamor leže tesnilo pokrova kabine. Notranjost kabine pobarvamo svetlosivo, nekaj detailov črno, kable tem- nosivo in zelenomodro. Nekaj drobnih gumbov je tudi rdečih. Za ležišče kovinske instrumentne plo¬ šče smo uporabili večje kose plastike in jo utrdili. Iz več kosov plastike izdelamo tudi nov pokrov pilotske kabine in ob robu vetrobranskega stekla napeljemo krožni razvod sistema za ogrevanje stekla. Eduardov kovinski "heaa up dis- play" prilepimo kasneje na prej prilago¬ jeno ležišče. Na robovih pilotske kabine TIM 5 • januar 1997 • 25 MAKET ARSTVO prilepimo še nekaj drobnih detajlov in na levi strani kabine dodamo ročice za kr¬ miljenje motorjev. Pokrov pilotske kabine dopolnimo na notranji strani s plastično predelno steno, ki jo pravilno graviramo. Na odebeljene stranice kabine napeljemo cevaste detaj¬ le, na zadnjo stran predelne stene pa pritrdimo še hidravlični drog, ki odpira pokrov kabine. Eduardova kovinska vzvratna zrcala so nepogrešljivi dodatek. Odprtje trupa letala Barvne fotografije odprtega trupa leta¬ la izza pilotske kabine v navedeni litera¬ turi so nas spodbudile k samogradnjhelek- tronske opreme v notranjosti letala. Zal je Academyjina maketa zasnovana tako, da prav preko tega dela trupa poteka spoj prednjega in zadnjega dela trupa. Pogumno smo zarezali v trup letala. Najprej smo izrezali vse hladilne reže na trupu letala, ki jih kasneje nadomestimo z Eduardovimi kovinskimi deli. Priročno na¬ zobčano britvico z ročajem (češkega iz¬ vora) smo uporabili za izrezovanje delov trupa. S papirnatimi šablonami si pomagamo do pravilnih oblik predelnih in nosilnih sten v predalnikih z elektronsko opremo. Prvo merjenje delov je pokazalo, da bomo morali stene prostora za prednje kolo znižati. Samogradno izdelani vložek premore vso elektronsko opremo za grbo na trupu letala. Sestavni deli so kosi bakrene žice, zlepljene tanke plastične niti in celo perla s strgane ogrlice. Robove odprtin detajliramo s tankim trakom, na katerem v pravilnem razpore¬ du s šilom ponazorimo utore za vijake opiat. Na fotografiji so dobro vidne že obrušene Eduardove kovinske reže. Na notranje robove prilepimo kose tanke aluminijaste folije, ki ponazarja za¬ ščitne prevleke. Stične robove še dodatno okrepimo s kosi plastike in dokončno pri¬ lepimo pobarvani vložek z elektronsko opremo. Na spodnji strani trupa smo odprli še dodatno loputo. Notranjo opremo vlepi- mo v plitvo škatlasto ogrodje, ki nam služi kot podstavek pilotske kabine. Prednji kolesni prostor Po kakovosti in verodostojnosti detajlov v kolesnih prostorih je najhitreje mogoče oceniti resnično kakovost makete. Pri Academy so ponudili veliko, vendar ne dovolj. Na pomoč nam priskočijo Eduar- dovi kovinski detajli. Najprej sta tu dva kosa za reliefno detajliranje stranic, nato pa še dno polkrožnega stropa prednjega kolesnega prostora. Sami dodamo še nekaj detajlov iz bakrene žice. Kovinskih pokrovov ne uporabimo, saj so pretanki. Z ročnim električnim vrtalnikom vgravi¬ ramo potrebne vdolbine v Academyjina dela D 20 in D 21 ter površino obrusimo. Hidravlične ročice in vzvode za zapira¬ nje loput izdelamo v samogradnji. (Nadaljevanje prihodnjič) 26 • TIM 5 • januar 1997 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno Italerijevi oklepniki Italeri je bil prvi evropski proizvajalec maket, ki je resno posegel na skoraj mo¬ nopolno področje japonskih izdelovalcev maket oklepnih vozil. Metronic Komet iz Trbovelj nam v oceno pošilja izbor nje¬ govih novosti. Panzer H (Pzkpfw IV (H)) 1 : 35 (236) Tako imenovani panzer IV, izvedenka H, je bil zadnja verzija izjemno opera¬ tivno uspešnega in zanesljivega srednje¬ ga tanka, ki so ga nemške oklepne enote uporabljale na vseh bojiščih. Prav zato ponuja veliko možnosti za različno kamu- fliranje. Italerijeva maketa je ponatis odlične iz¬ daje izpred nekaj let. Na maketi sicer nismo premerili vsakega dela, vendar večjih napak na njej nismo našli. Sestav¬ ljanje ni najbolj preprosto, saj nam Italeri ponuja ločene posamezne dele gosenic in vodil. Detajli v notranjosti kupole so omejeni na top in zapahe na vratcih kupole. Vse pokrove odprtin za posadko lanko odprete, zato maketa kar kliče po detajliranju celotne notranjosti. Številni manjši deli so lično uliti. Pri montaži no¬ silne konstrukcije za dodatni bočni oklep pa morate biti precej natančni. Italeri ponuja oznake za štiri različne kamuflaže, žal pa ne navaja enot, ki so jim ti tanki pripadali. Na embalaži lahko najdete Pzkpf IV iz sestava 1 2. polka SS oklepne divizije "Hitlerjugend" iz časa bojev v Alzaciji jeseni 1944. Predlagani shemi manjkajo le nanosi "zimmerita" na čelnih površinah. Italerijev panzer IV vam vseeno priporočamo. Pa pohitite, saj je ponatis številčno omejen. Ticjer I, izvedenka E/H 1 1 : 35 Potem ko so pri Tamiyi izdali popolno¬ ma novega tigra, Italeriju ni preostalo nič drugega, kot da izdela res odlično in ce¬ novno konkurenčno maketo tega najbolj proslavljenega nemškega tanka. Površin¬ ski detajli, od varjenih spojev do pona¬ zoritve različno valjanega jekla na okle¬ pu, so izvrstni. Podvozje je zahteven ses¬ tavljanki izziv in omogoča odklone posa¬ meznih sklopov. Deli gosenic so iz briz¬ gane plastike, kar olajša sestavljanje. Notranjost kupole je zadovoljiva, v pre¬ ostalem delu trupa pa boste morali do¬ graditi notranjost, če boste odprli vse pokrove odprtin, ki že, imajo detajlirano notranjo stran. Maybachov motor je ne¬ koliko poenostavljen, vendar še vedno sprejemljiv. Ljubitelji detajlov pa boste morali poseči po Verlindnovih dodatkih. Italeri ponuja zgodnjo izvedenko tigra E z značilno izvedbo zračnih filtrov na zad¬ nji strani tanka, zato pazite, ko izbirate kamuflažno shemo. Nalepke omogočajo štiri različne kamuflaže, načrt pa nam ponuja le dvel Italerijev tiger E je odlična maketa, ki ne sme manjkati v vaši zbirki. Italeri/Zvezda T-34/76 M-l 943 1 :35 (282) Sovjetski srednji tank T-34 je bil leta 1941 za Nemce neprijetno presenečen¬ je. Mnoge odlike tega tanka so upošte¬ vali pri konstrukciji svojih panterjev. Proizvodnja številnih izvedenk T-34 je tekla v desettisočih. Pol stoletja kasneje smo T-34 spet lahko srečali na bosanskih frontah. Italeri je povzel maketo, za katero so kalup pripravili v moskovski Zvezdi, in se tako pridružil že pretirano razširjenemu izdajanju "novih" maket, ki so le prepaki¬ rani izdelki drugih firm. Res pa je, da nas oznake na embalaži opozarjajo na vse¬ bino, o kateri lahko izrečemo marsikate¬ ro pohvalno besedo. Predvsem gre za zelo točno maketo v merilu 1 : 35. Italeri ponuja maketo izvedenke iz leta 1943. Sestavni deli so uliti solidno. S sestavljan¬ jem ne bi smeli imeti resnejših težav. Lo¬ pute nad odprtinami lahko odprete, ven¬ dar v notranjosti kupole ne bo ničesar. Gosenice so iz mehke plastike in deljene. Zal so detajli na tanku omejeni le na eno od številnih izvedenk in zato bo gradnja makete kakšnega T-34/76 iz sestava partizanskih tankovskih brigad malce težja naloga. V škatli boste našli oznake za tri sovjetske tanke. Marder lil 1 : 35 (210) Samohodni top marder lil je nastal v letu 1942. Na šasijo češkega tanka, ki so ga Nemci proizvajali pod oznako PzKpfvv 38(t), so pritrdili top 75 mm PaK 40. Marder III je služil na ruski, tunizijski in italijanski fronti, preden so ga nado¬ mestili z novejšimi lovci tankov. Omejen ponatis ene od prvih Italerijevih maket je Kratkotrajna priložnost, da si zagotovite svoj primerek. Sestavni deli makete so lično uliti, le na manjših boste našli še ostanke plastike, ki se zaleze med razpoke kalupa. Montaža podvozja je nezahtevna, z manjšimi po¬ segi pa omogoča tudi odklanjanje posa¬ meznih sklopov. Tudi notranja površina vozila je detajlirana. Lafeta topa in cev sama zahtevata nekaj kitanja in dodatne¬ ga detajliranja. Na notranji strani oklepa je nekaj opreme, ki se v plastični izvedbi ne zdi preveč prepričljiva. Topovske gra¬ nate lahko nadomestite z Verlindnovimi deli. Detajliranost celotne površine ma¬ kete lahko ocenimo za sprejemljivo. Na voljo sta tudi dve figuri topničarjev in oznake za tri različna vozila, brez pojasnil, kateri enoti pripadajo. Mitja Maruško TIM 5 • januar 1997 • 27 RADIJSKO VODENJE Timov test Serija super 400 Dr. Jan I. Lokovšek Uvod V prejšnjem letniku Tima smo opisali elektro- moforčke serije 400, ki v modelarstvu postaja¬ jo standardni. Tokrat nadaljujemo predstavitev z izpeljankami. Skoraj vse modelarske firme so namreč že ponudile izboljšane in izpopol¬ njene izvedenke elektromotorja serije 400. Modelarjem, mladini pa še posebno, diši "fri- ziranje" pogona. Kaj vse bi naredili, da bi iz motorčka le iztisnili malo več moči. Tekmo¬ vanje je pač tekmovanje in vedno zmagujejo boljši in močnejši. To pot so proizvajalci že veliko postorili namesto nas. Tako imajo moč¬ nejše izvedenke večinoma os debelejšega pre¬ mera (0 3,2 mm), krepkejše krtačke in boljše hlajenje. Posledice so očitne: večja moč in boljši izkoristek. Danes so se motorčki serije super 400 po moči že približali večjim bratom iz serije 540 in 600. Večina se jih vrti zelo hitro; to pa je lastnost, ki nam marsikdaj ni povšeči. Zato si pomagamo z zobniškim, jer¬ menskim ali drugačnim prenosom, oziroma zanje najdemo nalogo, kjer visoke vrtljaje potrebujemo. Posebno s stališča izkoristka je to tudi najboljša rešitev. Ena takih možnosti uporabe je na primer pogon turbine, novosti ki k nam šele prihaja. V Ljubljani je namreč mogoče že kupiti turbino rojet, ki poganja Robbejeve modele gnat in BAE 146. Turbinski pogon z elektromotorjem je poseben izziv za vsakega letalskega modelarja. Slika 1. Robbejev komplet: elektromotor povver 410 in turbina rojet 410 Elektromotorji na testu Najprej sem preizkusil Robbejev povver plus 410, ki vam ga ponudijo hkrati s turbino rojet (slika 1). V Modelarskem centru ga pro¬ dajajo za 2000 SIT. Graupnerjev speed 480 race je pravi dir¬ kač (slika 2), saj je zares namenjen dirkanju, tj. skupinskim tekmovanjem letalskih modelov (an.: Pylon Racing). Po ugodni ceni 4000 SIT je naprodaj pri Mladem tehniku in Nebcu. Mladi tehnik ima na zalogi motorje firme LRP. Super 400 smo enkrat že izmerili, na voljo pa je tudi cenejša izpeljanka, super 400 G, po ceni 4400 SIT (slika 3). Slika 4. Nemška solidnost in znana firma: Multiplexov permax 450 turbo Tudi Multiplexovi motorji ne zaostajajo za elektromotorji serije super 400. Tam ponujajo permax 400 BB s krogličnimi ležaji in osjo 0 3,2 mm ter permax 450 turbo (slika 4), ki je večji, težji in močnejši, pa še vedno v ce¬ novnem razredu motorjev 480 race ali super 400 g. Bistvene lastnosti oziroma kataloške po¬ datke sem podal v pregledni tabeli in jih dopolnil tudi z izmerjenimi. Rezultati meritev Naštetim malčkom sem izmeril porabo, moč in izkoristek v odvisnosti od števila vrtljajev. Rezultati so bolj ali manj pričakovani, čeprav se nekoliko razlikujejo od uradnih podatkov. Narisani so v posameznih diagramih. Naj jih malce obrazložim. Meritve sem izva¬ jal pri tako imenovanih nazivnih delovnih pogojih, to je pri pogonski napetosti 7,2 ali 8,4 V, kar ustreza šestim ali sedmim celicam Ni-Cd. Edino Robbejev 410 sem meril pri 12 V. Kadar želimo iz motorja iztisniti večjo moč, ga navadno tudi malo bolj "poženemo". "Dodaj eno celico!", je večni refren elektro- modelarjev, ko menijo, da motor ne vleče dovolj. To se da storiti pri vseh motorjih, razen pri LRP-jevem super 4Č0, ki je že v originalu "prignan" do konca. To opazimo po pada¬ jočem izkoristku. Super 400 ima pri sedmih celicah manjši izkoristek kot pri šestih! Pri vseh drugih motorjih, ki sem jih izmeril, izkoristek z naraščajočo napetostjo narašča! Ko pogledamo krivuljo npr. imenitnega per- maxa, vidimo, da povečanje napajanja za eno celico, to je 1,2 V, pomakne krivuljo izko¬ ristka na desno za 2500 do 3000 vrtljajev. Pri LRP-jevem super 400 je ta vrednost od 3000 do 4000 vrtljajev. To je seveda značilni po¬ datek vrtljajev na volt, ki ga najdete v tabeli. Pri motorju power 410 dodatek dveh celic pomeni še 4000 vrtljajev več, ki jih še kako potrebujemo pri poganjanju turbine. Pov/er 410 12 V Ta elektromotor je narejen posebej za turbino, kar se vidi po krivulji moči in izkorist¬ ka (diagram 1). Izdelan je za delovno 28 • TIM 5 • januar 1997 RADIJSKO VODENJE napetost 12 V, kar "diši" po pogonskih bateri¬ jah majhne kapacitete (0,5 do 0,8 Ah) in več¬ jem številu celic (10 do 14). Je daljši in težji od predhodnika, ima petpolni rotor, a še vedno navadne krtačke. Po izmerjenih rezultatih pa je boljši, kot bi pričakovali po nizki ceni. Izkoristek zares doseže vrednost 75 % in je največji v širšem območju okoli 20.000 vrtlja¬ jev na minuto. Meja 50 % je kar široka, od 16.000 pa vse do 22.500 vrtljajev, kar pomeni, da je motorček uporaben tudi za pogon navadnega letalskega vijaka velikosti npr. 5x4. Speed 480 race Ta motor ima že prave, zamenljive krtačke večjih zmogljivosti. Je manjši in lažji od 410. Namenjen je hitrostnim modelom in se rad hitro zavrti (diagram 2). Pri šestih celicah ima največji izkoristek pri 17.500 vrtljajih. Pri sed¬ mih se pomakne za dobrih 3000 vrtljajev v desno, pri osmih pa še enkrat toliko, tako da pade že v območje 24.000 vrtljajev. Seveda se z naraščanjem napetosti povečuje tudi moč. Posebej za ta hitri motor je narejen tudi imenit¬ ni letalski vijak cam prop 5x4. LRP super 400 Super 400 se odlikuje po majhni masi in izjemni dognanosti. Od vseh motorjev na testu ima edini možnost za nastavitev kota krtačk. Tudi največje število vrtljajev je ogromno (dia¬ gram 3), saj se rotor zavrti kar z 21.500 vrt¬ ljaji pri šestih, oziroma s 24.000 pri sedmih celicah. Vidi pa se, da so pri tem motorju izkoristili prav vse možnosti. Povečevanje napajalne napetosti namreč vodi k padanju vrednosti izkoristka, kar je zanesljivo zname¬ nje, da je meja že presežena. Cenejši bratec, super 400 G, pa ima še nekaj možnosti, kar izdaja tudi bolj "krotka" oblika krivulje izkoristka (diagram 4 ). Tu se splača dodati eno celico ali dve. Čeprav se izvedenka G na videz ne razlikuje od skoraj dvakrat dražjega "super brata", pa nima krogličnih ležajev in možnosti za nastavitev kota komutacije. Vendar je še vedno na vrhu v svoji kategoriji. Permax 450 turbo Permax 450 turbo je izredno solidno izde¬ lan, še najbolje od vseh motorjev na testu. V škatli vam priložijo tudi komplet kondenzator¬ jev za blokiranje in originalni Multiplexov priključek. Ta motorček ni čiste okrogle oblike; tudi masa je že kar znatna, saj je kar za 35 g težji od najcenejšega super 400 LRP. Zato pa dopušča preobremenitve, tj. dodajanje še ene ali dveh celic, pri čemer pa mu izkoristek še naraste (diagram 5). Zal je tudi nekoliko več¬ jega premera, tako da mi ga ni uspelo spravi¬ ti v ležišče turbine rojet. Turbina rojet 410 Robbejeve turbine sem se razveselil kot igrače, kajti vsaka novost je za letalskega modelarja izjemen izziv. Ima premer 75 mm, štirikraki rotor in je namenjena prav motorčkom serije super 400. Mislil sem, da bom s pravilno izbiro elektromotorja močno izboljšal sicer soliden tovarniški izdelek. Pri Robbeju so za pogon predvideli motor povver 410, kateremu pa morate sneti plašč, da ga lahko montirate v ležišče. Z elektrotehniškega stališča pomeni ta oslabitev magnetnega polja nekaj vrtljajev več, pa malo manjši izkoristek motorja glede na diagram 1. Samo lastnost turbine sem narisal na diagramu 6, in sicer odvisnost statičnega potiska od števila vrtljajev rotorja turbine. Pri tej meritvi moram povedati, da nisem uporabil 60 mm dolgega uvodnika, niti ni bil motor v cevi. Ko sem uporabil motor povver 410, sem dobil predviden potisk 3 N šele pri 14 V napa¬ janja, in ko sem povečal napajanje še za dve celici, se je zdel prirastek statičnega potiska zelo majhen, čeprav je poraba kar znatno narasla. Zal pri turbini razmerje med statičnim potiskom in vloženo močjo z naraščanjem vrt¬ ljajev upada. LRP-jev super 400 v turbini pa me je razočaral, zlasti v tem, da prehod na osem celic ni prinesel pričakovanega rezultata. Tudi uglaševanje z zasukom komutatorja ni poma¬ galo. Od motorja, ki tako zelo hitro teče, sem pričakoval več, posebno še glede na visoko ceno. Bolje se je odrezal sicer za polovico cenejši speed 480 race, ki ima dovolj rezerve v moči. Zal je zadnji del motorja tako pritrjen, da ne omogoča popravka komutacije. Tega sicer niti nisem hudo pogrešal, dvom o optimalni nas¬ tavitvi pa je vseeno ostal. Nedvomno pa je ta motor pri pogonu z osmimi celicami dobra alternativa Robbejevemu 410. Lastnosti obeh vrst motorjev v Robbejevi turbini sem narisal na diagramu 7, kjer v odvisnosti od napajalne napetosti podajam tok in moč motorja ter (izmerjeni) statični potisk turbine. Opozarjam, da so to izmerjene vrednosti mojih vzorcev, tako turbine kakor tudi elektromotorjev, in se POVVER 410 12 V Diagram 1. Power 410 je narejen prav za poganjanje turbine. LRP S-400 Diagram 3. Super 400 je navidez zelo močan, vendar v turbini rojet prekmalu omaga. Diagram 2. Speed 480 race ima dober izkoristek v širšem območju vrtljajev. TIM 5 • januar 1997 • 29 RADIJSKO VODENJE Diagram 5. Permax 450 turbo: solidnost na vsakem koraku Diagram 6. Turbina rojet 410 se zbudi šele, ko zavrtimo rotor vsaj z 20.000 vrtljaji. ■i Slika 5. Delovno mesto turbine v levem krilu modela potniškega velikana BAE 146 nekoliko razlikujejo od uradnih podatkov mo¬ delarskih firm, čeprav ne preveč in le v škodo. Žal sami vedno izmerimo manj, kot obljubljajo proizvajalci. Spregovorimo še nekaj besed o turbini kot vrsti pogona. Statični potisk je res merilo last¬ nosti pogona, ki pa ne pove vsega. Ce se turbina zavrti npr. z 21.000 vrtljaji na minuto, je hitrost izstopnega curka zraka kar 26 m/s, Slika 6. Prava podoba reaktivca ali turbinski model s popustom - Robbejev gnat kar je skoraj 100 km/h! Iz aerodinamike pa vemo, da je izkoristek pogona odvisen od razmerja hitrosti modela in hitrosti tega toka. To pomeni, da je turbina primerna za pogon hitreje letečih modelov, sicer je njen izkoristek slab. Pri nizki hitrosti turbina preprosto "ne dela"! To sem sam še predobro občutil pri prvih poletih modela gnat. Prvih nekaj poskusov vzleta je bilo neuspešnih, ker se Diagram 7. Vedenje dveh izbrancev (speed 480 race in power410) v turbini; speed je primeren za pogon z osmimi, power pa z 12 do 14 celicami Ni-Cd. model pri premajhni štartni hitrosti preprosto ni mogel "pobrati"! Sele krepak sunek naravnost v močan veter je omogočil uspešen štart in veli¬ ka hitrost sicer majhnega in lahkega modela me je kar malce presenetila, kljub temu da sem nekaj takega pričakoval. Zaključek Vrsta motorčkov super 400 zares pomeni vmesni korak med navadno 400 in večjo kate¬ gorijo 540 ali 600. Dobrodošli so povsod, kjer bi radi navadni 400 "frizirali" ali iz mo¬ dela iztisnili nekaj več. Priznati moram, da sem sam v letečem mo¬ delu resnično preizkusil le Robbejev 410. Morda zato delam LRP-ju krivico in bi se v letu bolje izkazal. Po zvoku sem namreč opazil, da se je turbina med letom zavrtela hitreje kot takrat, ko je model miroval. Naslednji bo na vrsti 480 race. V hitrostnem tekmovalnem modelu (pylon racing) pa gre tudi za bitko izkoristkov, kot pri vsaki časovno omejeni dirki. Ker imajo LRP-jevi motorji za nekaj odstotkov večji izkoristek, bodo tam nedvomno zaželeni. Vzlet modela na električni pogon je vedno napornejši od onega s klasičnim pogonom. Če nam uspe povečati vlečno moč za nekaj deset odstotkov, pomeni to lahko zelo veliko. V svo¬ jih projektih nameravam tako v hidroplanu donald motor 540 nadomestiti s super 400 s prenosom in tako prihraniti na masi in s tem tudi izboljšati lego težišča. Vzlet donalda s koseškega ribnika je bil za pilota vedno naporno opravilo. Ker z omenjeno predelavo nič ne izgubim pri vlečni moči, bi se moral izboljšati tudi vzlet in s tem dviganje. 30 • TIM 5 • januar 1997 ELEKTRONIKA Prenosno ozvočenje 2 x 50 W (4. del) Vezje za kontrolo tona trolitski in keramični; C 2, C 3, C 4, C 5 in C 6) stabilizirajo napajanje, ki lahko niha zaradi hitrih sprememb obremenitve ojačevalnika pri večjih jakostih izhodnega signala. Vezje za kontrolo tona pa je še posebno občutljivo za taka nihanja in lahko zaradi njih tudi samo zaniha ("zaoscilira"), kar povzroča izredno nadležne motnje. Za zaščito vezja pred niha¬ njem napajalne napetosti služi integriran na- STABILIZATOR NAPETOSTI V prejšnjih številkah Tima smo si ogledali skoraj vse pomembne komponente prenosne¬ ga ojačevalnega sistema PO-50 W. Tokrat je na vrsti še zadnje pomembnejše vezje - vezje za kontrolo tona. To, v vsakem boljšem ojačevalnem sistemu nepogrešljivo vezje omogoča kontrolo nizkih, srednjih in visokih tonov. Avdiozanesenjaki pravijo temu kontrola barve tona. V bistvu pa s tremi potenciometri spreminjamo frekvenčno karakteristiko ojačevalnega vezja, kar je sicer zelo podobno nastajanju različnih barvnih odtenkov z mešanjem treh osnovnih barv ru¬ mene, rdeče in modre. Čeprav običajen zvoč¬ ni signal sestavlja izredno veliko število posa¬ meznih frekvenc - frekvenčni spekter jih po¬ navadi razdelimo na tri (včasih le v dve) skupi¬ ne: nizke, srednje in visoke frekvence oziroma tone, podobno kot v glasbi. Pri tem pa ne sme¬ mo pozabiti, da govorimo o slišnih zvočnih frekvencah (20 Hz do 20 kHz; HiFi frekvenčni obseg). Električno shemo vezja prikazuje risba 1. Vezje sestavljata dve stopnji. Prva, ki je zgra¬ jena okoli operacijskega ojačevalnika IC1, opravlja dve nalogi. Najprej poskrbi za ojači¬ tev vhodnega signala, nato pa še za prilago¬ ditev na razmeroma nizko vhodno impedanco naslednje stopnje. Ojačitev vhodnega signala je potrebna, ker pasivno mešalno vezje, ki je pred vezjem za kontrolo tona, močno oslabi signal. Sledi stopnja z operacijskim ojače¬ valnikom IC2, ki ima v povratni zanki filtrirno mrežo. Filtrirna mreža, ki določa ojačitev te ojačevalne stopnje, je sestavljena iz treh vzporednih poti. Kako prepustne so te poti, pa je odvisno od položajev drsnikov potencio¬ metrov P 1, P 2 in P 3. Če so drsniki v sredini, ©-p C 2 !-30V MEŠALNO VEZJE mikrofon 1 1 OJAČEVALNIK filtrirna mreža oziroma povratna zanka enako prepušča ves frekvenčni spekter. Premikanje drsnikov v levo ali desno pa močno (za ±15 dB) spremeni obliko frekvenčnega spektra sig¬ nala, ki pride na izhod vezja. S poten¬ ciometrom P 1 določamo prepustnost nizkih frekvenc, s potenciometrom P 2 vplivamo na jakost srednjih frekvenc, potenciometer P 3 pa služi za nastavitev visokih frekvenc. Na izhodu vezja je še potenciometer za nastavitev jakosti izhodnega signala. Drsnik tega potenciometra je neposredno povezan z vhodom končne ojačevalne stopnje ojačeval¬ nega sistema. Na kupljenih ojačevalnikih po¬ navadi nosi oznako master volume . Ne glede na to, da ojačevalnik izkorišča predvsem akumulatorsko napajanje, moramo obvezno uporabiti gladilne kondenzatorje, kakor jih določa vezje. Ti kondenzatorji (elek- ^ciosrm stabilizator IC 3, ki vezju za kontrolo tona zagotavlja stalno napajalno napetost 10 V. Če pa napetost na akumulatorju pade pod 10 V, tedaj tudi ta regulatorček ne more poma¬ gati. Padec napetosti lahko za kratek čas zadr¬ žijo elektrolitski kondenzatorji C 2, C 3 in C 6. Kljub temu da je vezje narejeno iz cenenih elementov, da zelo dobre rezultate, saj je po¬ pačenje pri sredinskem položaju regulacijskih potenciometrov okoli 0,02 % in tudi razmerje signal : šum je ugodno. Poraba pri napajanju 12 V (vezje lahko napajamo z napetostjo do 30 V) pa znaša le 16 mA. Do zdaj smo govorili le o enokanalnem vezju oziroma o mono izvedbi, ker pa danes tako vezje le redko pride v poštev, je ploščica tiskanega vezja narejena za stereo. Opozo¬ rimo pa naj tudi na to, da ploščica tiskanega vezja omogoča neposredno montažo regu¬ lacijskih potenciometrov, ki pa morajo biti v tem primeru stereo izvedbe. Praktično je tudi, če so vsi potenciometri za regulacijo jakosti v stereo izvedbi, kar pa ni obvezno. Izbira je, kot vedno, vaša. Miha Zorec Seznam elementov; Upori; R1 = 22 kQ R 2, R 3 = 47 kQ R 4 do R 8 = 10 kQ R 9, R 10 = 3,3 k£2 R 11, R 12 = 1,8 kQ Potenciometri: P 1 do P 3 = 100 kQ linearni P 4 = 47 kQ logaritmični Kondenzatorji: C 1 = 220 nF C 2 = 220 pF / 40 V C 3 = 47 pF / 25 V C 4, C 5 = 100 pF keramični C 6 = 100 pF/25 V C 7 = 1 pF / 25 V C 8 = 100 nF C 9, C 10= 15 nF C 11 = 2,2 nF C 12 = 10 pF/25 V Polprevodniki: IC 1,IC2= 1/2 vezja TL084 IC 3 =7810 TIM 5 • januar 1997 • 31 ELEKTRONIKA Rokenrol predojačevalnik Ljubitelji in poznavalci zabavne glasbe radi razpravljajo o tem, ali glasba iz so¬ dobnih akustičnih naprav zveni enako prijetno kot iz starih triodnih ojačeval¬ nikov, in ni prav malo tistih, ki prisegajo na slednje. Tudi stradivarke še vedno zvenijo najlepše. S sodobno tehnologijo se strokovnjaki sicer trudijo razkriti nji¬ hove skrivnosti in izdelati kopije zna¬ menitih violin, vendar jim zazdaj to še ni uspelo. Temeljna razlika med tranzistorskim ojačevalnikom, ki simbolizira sodoben ojačevalnik, in tistim, ki ga sestavlja elek¬ tronska cev (trioda, pentoda), je v vernos¬ ti ojačitve, oziroma v prevajalni funkciji, kot se radi strokovno izrazimo. Sodoben polprevodniški ojačevalnik ojačuje signal z zelo majhnim popačenjem, medtem ko elektronka signal "pogladi", ker ne zmo¬ re posredovati zelo hitrih sprememb. Zvok iz starega ojačevalnika je tako bolj mehak. Pomembna je tudi opazno ne¬ simetrična ojačevalna značilnost triode, ki osnovnemu tonu doda še vrsto višjih harmonskih tonov in s tem svojevrstno pobarva zvok. Nadloga, s katero so se otepali konstruktorji pred nekaj desetletji, je postala zelo cenjena in današnji načr¬ tovalci se spet ukvarjajo z njo, tokrat z namenom, v vseh pogiedih odličen pol¬ prevodnik toliko "pokvariti", da bo podoben elektronki. Posebno draž starih naprav pomeni tudi ogrevanje aparature. Vsaj pol ure pred uporabo (nastopom) jih moramo vključiti, da se pravočasno segrejejo na delovno temperaturo. Z aparaturo imamo tudi sicer kar precej dela, za nekatere očitno prijetnega. Cevi se starajo, napa¬ jalne napetosti so visoke in ojačevalnik je kar naprej v servisu. Trgovci so že zgodaj zavohali dober posel. Po zasoljenih ce¬ nah ponujajo povsem nove ojačevalnike v izvedbi z elektronkami. Današnja naloga je izdelati predojače¬ valnik, ki bo električni kitari dal povsem nov zven. Ne bomo uporabili elektronk, pač pa tranzistorje, vendar v stiku, ki bo mehčal originalni ton. Teoretično vezje Risba 1 prikazuje elektronsko shemo predojačevalnika za električno kitaro, s pomočjo katerega bomo, kot rečeno, pa¬ čili zvok. Preko stikala S 1 in kondenza¬ torja C 1 vodimo izhodni signal kitare na nizkošumni tranzistor T 1, ki je vezan v stiku s skupnim emiterjem. Ojačitev stop¬ nje je približno 15-kratna (+23 dB). Z njo vhodni signal ojačimo do te mere, da ga lahko uspešno omejujemo v naslednji diferencialni stopnji, ki jo predstavljajo tranzistorja T 2 in T 3 ter pripadajoči ele¬ menti. Pomembno vlogo ima člen RC iz upora R 5 in kondenzatorja C 3. Preko R 5 dobi T 3 ustrezno enosmerno prednapetost. Potencial na njegovi bazi je v povprečju za 30 mV nižji od tistega na bazi T 2 (za padec napetosti na uporu R 5). Delovni točki obeh tranzistorjev zato nista na istem mestu v karakteristiki Ub/Uc. To po¬ meni, da ojačevalna karakteristika dife¬ rencialnega ojačevalnika ne bo tako "dobra", kot bi lahko bila. Torej smo namerno poskrbeli za popačenje, oziro¬ ma za povečanje lihih harmonikov v izhodnem signalu predojačevalnika. Tovrstno popačenje bo opazno predvsem pri nižjih amplitudah vhodnega signala. Omenjeni člen RC poskrbi za barvo signala še nekoliko drugače. Z višino to¬ na se namreč zmanjšuje krmiljenje tran¬ zistorja T 3, medtem ko na krmiljenje T 2 višina tona ne vpliva. Prek C 3 se na bazo tranzistorja T 3 prenesejo tudi hitrejše spremembe bate¬ rijske napetosti, kar relativno dobro kom¬ penzira sesedanje oslabele baterije. Vse pa ima svoje meje, povsem izčrpano Risba 1. Shema predojačevalnika Seznam elementov: Upori: R 1 - 1 MQ, vsi upori so 5 %, 1 /4 W R2 - 100 k£2 R 3 - 100 k£2 R 4 - 470 kQ R5 - 100 k£2 R 6 - 6,8 kQ R7- 1,2 kQ baterijo bomo morali končno le zamen¬ jati. Kondenzator C 3 vnaša v vezje še eno prijetno lastnost. V trenutku vklopa napa¬ janja je omenjeni kondenzator popolno¬ ma prazen in zato veže bazo T 3 prak¬ tično na +9 V. Tranzistor je zato popol¬ noma zaprt in tako prepreči peklenski pok iz zvočnikov. Čez čas se ojačevalnik seveda vključi, toda ta vklop je mehak. Neopazen preklop je še kako pomemben pri pogostem menjavanju zvočnih efektov oziroma vklapljanju in izklapljanju S 1, ki jih narekuje marsikatera glasbena izved¬ ba oziroma interpretacija. Stikalo je dvoj¬ no, in če ga izključimo, prekinemo napa¬ janje predojačevalniku in hkrati nepo¬ sredno povežemo izhod z vhodom. Omenimo še dimenzioniranje upora R 7, kjer moramo biti pozorni na izhodno upornost vezja pri velikih izhodnih ampli¬ tudah. Z usklajeno izbiro skušamo dose¬ či, da je upornost proti obema napajalni¬ ma potencialoma (0 V in +9 V) približno ista. Relativno nizka vrednost R 7 zmanj¬ šuje izhodni šum predojačevalnika. Tokovna poraba vezja je dobrih 50 |xA, kar pomeni, da bo običajna 9-voltna baterija vzdržaia kar nekaj mesecev, in to celo, če pogosto pozabimo izključiti stikalo S 1. Kondenzatorji: C 1 - 8,2 nF, keramični 50 V C 2 - 100 nF, poliestrski, 50 V C 3 - 100 nF, poliestrski, 50 V C 4 - 1 pF, tantal, 16 V Tranzistorji: T 1 - 2N5088, NPN tranzistor T 2 - BC 328, PNP tranzistor T 3 - BC 328, PNP tranzistor 32 • TIM 5 • januar 1997 Risba 2. Tiskano vezje predojačevalnika Risba 3. Razpored elementov na tiskanem vezju predojačevalnika Izdelava Tiskano vezje (45 mm x 25 mm) izde¬ lamo po predlogu z risbe. Vezje je tako majhno, da ga bomo zlahka namestili v poljubno ohišje. Da bi bilo vezje kar se da majhno, so vsi upori postavljeni ver¬ tikalno in prav te najprej prispajkamo na tiskano vezje. Risba 4 nazorno prikazuje, kako to izvedemo. Uporovo telo nekoliko dvignemo nad tiskanino in ga šele nato prispajkamo. S tem bistveno zmanjšamo termične obremenitve elementov med ses¬ tavljanjem, kar se bo kasneje poznalo v zanesljivejšem delovanju naprave. Sicer pa na splošno velja, da smemo posamez¬ ni priključek segrevati le nekaj kratkih sekund. Spoj lahko popravimo oziroma ponovno segrejemo šele, ko se popolno- Rj s ba 5. Ohišje ma ohladi. predojačevalnika o o 5 mm TRANZISTOR Stikalo, ki ga prav tako prispajkamo na tiskano vezje, uporabimo tudi za pritrdi¬ tev vezja v ohišje. Tiskanina z elementi je prispajlcana na priključke stikala, tega pa z dvema maticama pritrdimo na ohišje predojačevalnika. Risba 6 naj bo le v pomoč. I 2 mm UPOR 1 = UŠESCE Risba 4. Pritrditev nekaterih elementov na tis¬ kano vezje Za upori prispajkamo kondenzatorje. Tudi tu pazimo, da jih nekoliko odmakne¬ mo od tiskanine. Nožiče tranzistorjev naj ostanejo dolge okoli 5 mm. Pri vstavljanju polprevodnikov in kon¬ denzatorja C 4 moramo biti pozorni na pravilno orentacijo. S tranzistorji ne bo¬ mo imeli posebnih težav, ker že same izvrtine v tiskanem vezju onemogočajo napačne priključitve. Pozornejši moramo biti pri nameščanju tantalovega konden¬ zatorja, njegov pozitivni priključek mo¬ ramo spojiti s priključkom "+" na tiskani- ni. Priključna mesta za povezavo tiskanine z vhodnim in izhodnim konektorjem (pušo) ter baterijo opremimo s spajkalni- mi ušesci, kar prikazuje risba 4. Risba 6. Način pritrditve v ohišje Potem ko vezje namestimo v ohišje, se lotimo še žičnih povezav. Vse signalne povezave moramo izvesti s pomočjo tan¬ kega koaksialnega kabla, medtem ko baterijski povezavi razpeljemo s po¬ močjo običajne (mehke) izolirane žice E reseka 0,5 mm 2 . Se bolje pa je upora- iti kar komercialni priključek za 9-voltno baterijo. Žične povezave po potrebi učvrstimo. Prostor za baterijo moramo omejiti z blazinico (guma), da bo vir energije čvr¬ sto vpet v zaprtem ohišju. To sestavimo z dvema kratkima vijakoma. Ohišje izdelamo iz 2 mm debele alu¬ minijaste pločevine (AlMg). V načrtu so označene le najpomembnejše mere. Plo¬ čevino najprej obrežemo, izvrtamo vse odprtine in jo nato zapognemo (mesta pregiba so označena s prekinjeno črto). Risba 7. Samolepilna nalepka Nato površino eloksiramo ali prebarva¬ mo. Manjka le še okrasna (samolepilna) nalepka. To najpreprosteje oblikujemo s pomočjo računalnika. Za to obstaja cela vrsta programov. Risba 7 ponuja pred¬ log. Nekateri bralci bi morda želeli uprav¬ ljati stikalo S 1 z nožnim pedalom. Tudi to je mogoče. Tedaj pač izvedemo ustrezne povezave med ohišjem predo¬ jačevalnika in pedalom. Še najbolje bo, da elektroniko skupaj z baterijo vgradi¬ mo v samo nožno stikalo. Testiranje in uporaba predojačevalnika Predojačevalnik priključimo med (elek¬ trično) kitaro in močnostno ojačevalno enoto, ki napaja zvočnike, ter vključimo napajanja. Š stikalom S 1 vključimo 9- voltno napajanje predojačevalnika. Pri izvedbi s pedalom se bo to zgodilo vsa¬ kokrat, ko bomo nanj pritisnili. Ojačitev kitare zmanjšamo skoraj na minimum, medtem ko ojačitev močnostne¬ ga ojačevalnika znatno povečamo, a vendar le toliko, da je zvok kitare, na ka¬ tero medtem igramo, še čist in nepo¬ pačen. Zatem povečajmo izhod kitare, da dosežemo prijetno popačenje zvoka. Če iz zvočnikov le premočno doni, neko¬ liko zmanjšamo ojačitev močnostne eno¬ te. To je tudi vse, kar zahtevajo pred¬ priprave. Položaj nastavitev si nekako zabeležimo, da se izognemo utrujajoče¬ mu^ vsakokratnemu nastavljanju gumbov. Ce je z vezjem vse "v redu", s spremin¬ janjem položaja ročice stikala S 1 spre¬ menimo le barvo zvoka kitare, ne pa tudi glasnosti. To je vsekakor pomembno do¬ seči! Glas kitare bo predojačevalnik z vključenim stikalom S 1 prijetno mehčal, podobno kot kak cevni ojačevalnik, ko pa bo ročica stikala S 1 v nasprotnem po¬ ložaju, na zvok kitare ne bomo vplivali. Omenili smo že, da preklapljanje S 1 ne povzroča pokov, nasprotno, preklop se izvede z vso nežnostjo. (Zakaj, smo opisali v teoretičnem poglavju.) Do sanj¬ skega zvena rokenrola je sedaj samo še korak. S predojačevalnikom lahko tudi neko¬ liko eksperimentiramo. Spreminjamo npr. C 1 in R 4, ali tako, da nekoliko bolj povečamo izhodni signal kitare. Tedaj bomo iz zvočnikov zaslišali jezno čebelje brenčanje. Pa mnogo elektrotehniške in glasbene zabavel Jernej Bohm GUMICA TISKANINA TIM 5 • januar 1997 • 33 IZDELEK ZA DOM Škatla za diskete Kratka predstavitev projektne naloge: Za učiteljevo učno pripravo in kasnejšo izvedbo priporočam naslednje korake projektne naloge: 1. načrtovanje in razvoj izdelka, 2. izdelovanje prototipa, 3. konstruiranje, 4. priprava serijske proizvodnje, 5. izvedba proizvodnega dela na teko¬ čem traku, 6. zaključek proizvodnega dela. Pomembnejši učni cilji: - učenci se znajo odločiti za uporaben izdelek in narisati razvojno skico, - spoznajo in razumejo vlogo prototi¬ pa v proizvodnji, - spoznajo pomen natančne izdelave sestavnih delov za montažo, - znajo s pomočjo skice in prototipa natančno narisati sestavno in delavniško risbo ter izpolniti kosovnico, - spoznajo pomen šablone za lepljenje in jo znajo izdelati, - navajajo se na skupinsko delo, - ob delu spoznavajo poklice v mizar¬ stvu in se poklicno usmerjajo, - izpolnjujejo varnostne predpise in uporabljajo zaščitna sredstva. Opis dela Izberemo primeren lesni material in izrežemo bočni stranici dolžine 260 mm, širine 1 15 mm in debeline 6 mm (260 x 115x6) (poz. 1), dno (poz. 2), ki naj ima dimenzije 248 x 90 x 6 mm, prednjo stranico (poz. 4) z dimenzijami 105 x 90 x 6 mm in zadnjo (poz. 3) z dimenzijami 115 x 90 x 6 mm. Iz pleksi stekla izde¬ lamo pokrov z dimenzijami 256 x 94 x 2 mm. Iz smrekovega lesa izdelamo rebra (poz. 8) dimenzij 50 x 3 x 2 mm; potre¬ bujemo jih 62. Najlažje je, če več reber režemo naenkrat. Iz smrekovega lesa izdelamo še ojačitvene letvice (poz. 6 in 7). Potrebujemo 4 kose, ki naj bodo veli¬ ki 100 x 7 x 5 mm, in 2 kosa velikosti 75 x 7 x 5 mm. Pred sestavljanjem pripravi¬ mo še šablono za lepljenje iz lesene plošče velikosti 100 x 30 x 6 mm in iz letvice velikosti 130 x 5 x 3 mm (disketa je namreč debela 3 mm). Na bočnih stranicah in na zadnji stranici izrežemo utor za vodilo pokrova globine 2 mm in širine 3 mm. Pred se¬ stavljanjem vse sestavne dele obrusimo. Pleksi steklu na enem koncu zaokrožimo vogale, na drugem koncu pa prilepimo nanj košček pleksi^ stekla za lažje pre¬ mikanje pokrova. Šablono izdelamo ta¬ ko, da na ploščo 20 mm od roba pod pravim kotom nalepimo letvico. Z njo od- Preglednica opisa delovnih operacij za izdelavo Za boljšo preglednost ima škatlica za diskete prozoren pokrov. škatle 34 • TIM 5 • januar 1997 IZDELEK ZA DOM R-02 \ 90 R-03 90 115 R—01 TIM 5 • januar 1997 • 35 ZA SPRETNE ROKE ŠABLONA 2 Šatuljica Skoraj ga ni, ki se ne bi razveselil več¬ namenske šatuljice. Vanio lahko spravi¬ mo razne drobnarije, lahko jo uporabi¬ mo kot peresnico, ali pa jo podarimo ma¬ mi, da bo v njej imela šivalni pribor. Za izdelavo potrebujemo le nekaj lese¬ nih deščic, belo lepilo, svinčnik, fino ža¬ go in že se lahko lotimo dela. Sestavne dele izrežemo, kakor predpisuje delovni načrt, in jih sestavimo po sestavni risbi. Delo je zelo preprosto. Posamezne kose namažemo z belim lepilom po določenih robovih in jih sestavimo po predvidenem vrstnem redu. Pri tem si lahko pomagamo s samolepilnim trakom, s katerim posa¬ mezne dele začasno povežemo. Na ta način lahko sestavimo celotno šatuljico, še preden se lepilo do konca posuši. Ko je suho, odstranimo samolepilni trak ter vse površine in robove zbrusimo s fi¬ nim brusilnim papirjem. Izdelek je lep, če robove zaoblimo. Nazadnje lahko šatul¬ jico še prelakiramo, za kar je najbolj pri¬ meren lak na vodni osnovi. Izdelek je zelo enostaven in je prime¬ ren za izdelavo pri tehničnem pouku v 6. razredu. Ker je večina osnovnih šol opremljena z računalniškim programom caddy junior, sta tudi načrt in sestavna risba izdelana s tem programom. Miha Zorec merjamo razmik med rebri, ki jih nalepi¬ mo na obe bočni stranici. Uporabimo belo mizarsko lepilo. Prvo rebro je 1 1 mm od stranskega roba in 30 mm od spodnjega roba. Škatlo sestavimo tako, da z lepilom namažemo vsa stična mesta in jih zlepimo. Pri tem pazimo na pra- vokotnost, ki jo kontroliramo s kotnikom. Ojačitvene letvice nalepimo na vse notranje robove prednje in zadnje stra¬ nice. Po potrebi vse površine še pobrusi- mo, nato jih površinsko zaščitimo. V izdelano škatlo lahko spravimo 30 malih disket. Zvonko Krobat NOVO PRI TZS Bogato ilustrirana zbirka idej in načrtov za izde¬ lavo zanimivih uporabnih in dekorativnih pred¬ metov iz različnih materialov. 352 barvnih strani 19,5 x 24,5 cm CENA: 5.985 SIT 36 • TIM 5 • januar 1997 ZA SPRETNE ROKE Vodna tehtnica Od 6. razreda dalje Cas izdelave: dve dvojni uri Naloga in motivacija Pri izdelavi vodne tehtnice mora učenec uporabiti električno krožno žago, vrtalnik in nož. Težišče učenja - žaganje nosilne letve, -vrtanje in brušenje nosilne letve, - rezanje plastične cevi, - lakiranje nosilne letve, - sestavljanje in preizkus vodne tehtnice. Gradiva, orodje in pripomočki - letev 30 x 60 x 500 mm, - prozorna plastična cev 0 15 x 600 mm, - nitrolak, - merilni trak in svinčnik za zarisovanje, - električna krožna žaga z možnostjo nastavitve globine žaganja (npr. Black & Decker KS 855), - električni vrtalnik s svedrom za les 0 15 mm, - grob in fin brusilni papir, - nož olfa, - lepilo UHU extra alleskleber, - čopič. Izdelava Libelo gotovo vsi poznate, saj spada med glavne pripomoč¬ ke zidarjev, tesarjev, mizarjev in še številnih drugih mojstrov. Brez nje v gradbeništvu in pri različnih montažnih delih pre¬ prosto ne gre. Najpogostejša oblika ima vgrajeni dve cevčici z obarvano tekočino in zračnim mehurčkom: prva je namenje¬ na ugotavljanju vodoravnosti, druga pa ugotavljanju nav- pičnosti (slika 1). Libeli navadno rečemo tudi vodna tehtnica, čeprav omenjeni izraz zanjo ni najbolj natančen in se precej bolje poda izdelku na naši sliki. Ta deluje na principu t. i. vez¬ nih posod, ki ga poznamo iz fizike: V obeh krakih cevke v obliki črke U sega gladina enako visoko, če je v obeh krakih ista kapljevina in če je tlak nad njo v obeh krakih enak. (To drži celo, če kraka nimata enakega preseka, vendar nas ta primer sedaj ne zanima.) To lastnost lahko s pridom uporabi¬ mo in si z zanemarljivimi stroški naredimo zelo natančen pri¬ pomoček, katerega edina pomanjkljivost je v tem, da ga lahko uporabljamo samo za ugotavljanje vodoravnosti. (Ce mu dodamo še 90-stopinjski kotnik, odpravimo tudi to oviro.) Potrebujemo suho, poskobljano letev z merami 30 x 60 x 500 mm, ki naj bo iz čim tršega lesa, popolnoma ravna ter brez grč in razpok. Precej laže in predvsem bolj varno jo je obdelovati, če je dolga slab meter, šele na koncu pa jo potem prirežemo na ustrezno dolžino. Z električno krožno žago, pri Slika 1. Poznamo celo vrsto vodnih tehtnic, ki pa so po velikosti, obli¬ ki in načinu uporabe prilagojene zahtevam posamezne stroke. kateri lahko nastavimo globino žaganja (glej TIM 1996/2, str. 36), izrežemo odvečni del lesa, da dobimo prerez, ki ga kaže risba. Pri žaganju si pomagamo s kovinskim vzporednim vo¬ dilom, ki je priloženo orodju. Približno 10 cm od obeh koncev tik ob povišanem delu izvrtamo dve luknji, ki morata imeti enak premer kot prozorna plastična cevka. Ko letev prirežemo na dolžino 500 mm (lahko je seveda tudi daljša), jo zgladimo z brusilnim papirjem in po možnosti trikrat prelakiramo z nitro- lakom, da jo zavarujemo pred vlago. Na koncu v izvrtani luk¬ nji potisnemo 60 cm dolg kos prozorne plastične cevi in stik utrdimo z lepilom UHU aileskleber. Uporaba vodne tehtnice je zelo preprosta. V cevko nalijemo vodo, ki naj v obeh krakih sega tako visoko kot zadnji rob nosilne letve. To prislonimo npr. ob rob pisalne mize in že se lahko prepričamo, ali so tla v naši sobi ravna (če smo seveda prepričani, da so vse štiri noge mize res enako dolge). Za lažje odčitavanje vodoravnosti je priporočljivo vodo v cevki obarvati z nekaj kapljicami tuša ali črnila (slika 2). Da vam tega ne bo treba delati vsakokrat, ko boste želeli uporabljati vodno tehtnico, si priskrbite dva majhna plutovinasta ali gumi¬ jasta zamaška, ki ju potisnite v kraka cevke. Sedaj boste lahko vodno tehtnico prenašali naokrog brez bojazni, da bi voda iztekla iz nje. To opozorilo najbrž ni potrebno, pa vendar: med uporabo vodne tehtnice morate zamaška potegniti iz cevke. Matej Pavlič TIM 5 • januar 1997 • 37 Leseni nakit z marmornim vzorcem ZA SPRETNE ROKE Slika 1. Leseni nakit se lepo poda k zimskim in poletnim oblačilom. Keramični nakit Potrebujete vezano ploščo kvadratne oblike velikosti 22 cm x 22 cm in debeline 4 ali 5 mm, vrtalnik s svedrom 0 3 mm, ovoščen papir, lepilo UHU alleskleber ali inke flasche, akrilne barve, zobotrebce, buciko, čopič ter 13 obročkov, zaponko, priponko, par uhanov, vrvico za nakit, koralde. Iz vezane plošče izrežite enakokrake trikotnike v treh velikostih: 2 velika, 13 sred¬ njih in 1 majhnega (npr: ai = 2,4 cm, a 2 = 3,6 cm, a 3 = 4,8 cm, a = 70°). Srednje velike trikotnike na vrhu prevrtajte (slika). Delovno površino prekrijte s povoščenim papirjem. V tri nizke steklene posodice iztis¬ nite tri kupčke lepila. Posameznim kupčkom dodajte črno, rdečo oz. belo barvo. Vsako posamezno barvo in lepilo premešajte z zobotrebcem. Črno osnovo (črna barva + lepilo) z zobotrebcem plosko nanesite na največja trikotnika. Ko je osnovna barva še mokra, na trikotnika z zobotrebci narišite izmenične bele in rdeče valovite črte. Za vsako izmed obeh barvno-lepilnih mešanic (belo in rdečo) uporabite svoj zobotrebec. Prelivajoč se vzorec dobite tako, da še mokre barvne vijuge s konico bucike "prekinete" in "prelomite" v smeri, pra¬ vokotni na vijuge. Mokri rdeča in bela barva se pri tem prelijeta (slika). Na enak način prebarvajte vse trikotnike razen naj¬ manjšega. Pri tem je osnova rdeča, vijuge pa črne in bele. Barva naj se posuši čez noč. Naslednji dan prebarvajte že zadnjo stran in robove trikotnikov. Ko se barva posuši, trikotnike prelakirajte z brezbarvnim lakom. Ogrlico izdelajte tako, da v luknjice sred¬ njih trikotnikov nataknete obročke za nakit. Na laks izmenično nanizajte rdeče in črne steklene ali lesene koralde ter 11 okrasnih marmorno pobarvanih trikotnikov. Z niza¬ njem začnite pri sredinskem trikotniku in nizajte elemente izmenično simetrično na obe strani. Da vam koralde in trikotniki ne bodo sproti uhajali, na konca laksa pripnite močni ščipalki za perilo. Ko končate z nizanjem, na oba konca pritrdite sestavna dela zaponke. Uhane izdelajte tako, da na kovinski sponki ali kljukici za uhane pritrdite po en obarvan trikotnik srednje velikosti. Med trikotnik in kovinsko kljukico oz. sponko lahko vstavite paličast element, ki ga s kleščami oblikujete iz kovinske žice. Na enem koncu žice z okroglimi kleščami zvijete ušesce, na žico nanizate koralde in element zaključite s simetričnim ušescem, na katero nataknete trikotnik s kovinskim obročkom (slika). Broško izdelajte iz dveh velikih in enega majhnega trikotnika: zlepite jih in na hrbtno stran prilepite kovinsko priponko. Laks, koralde, sponke, priponke, zaponke, kovin¬ sko žico ipd. lahko kupite v trgovini Prometej Art & Hobby v Ljubljani in Celju. Alenka PavkoČuden Čeprav se na zimske počitnice šele pripravljate in se prava smučarska sezo¬ na splon še ni začela, z novim letom tu pa tam gotovo pomislite na prihajajoče poletje, lahka oblačila in nakit, ki sodi k njim. V dolgočasnih zimskih dnevih, ob koncu tedna ali med zimskimi počitnica¬ mi se lahko lotite izdelave keramičnega nakita. Zanj sploh ne potrebujete prave gline in peči za keramikol V trgovini Prometej Art & Hobby prodajajo izvrsten nadomestek gline - maso za oblikovanje, DAS pronto, v beli in rdečkasti barvi, ki se suši in strdi na zraku. Pri Prometeju prodajajo tudi raznovrstne pripomočke za modeliranje gline ter barve za keramiko. Iz mase DAS pronto si izdelajte po¬ samezne elemente nakita, ki jih lahko poljubno sestavite in povežete v zapest¬ nice, ogrlice, uhane ipd. Pri Prometeju prodajajo tudi nosilne priponke, zapon- Slika 1. Kroglice sploščimo, preluknjamo in reliefno okrasimo. ke, sponke za lase, uhane ipd. Iz mase opečne barve oblikujte kroglice, jih splo¬ ščite, preluknjajte na sredini z zobotreb¬ cem ali iglo in reliefno okrasite. Pri tem uporabite iglo, konico kemičnega svinčni¬ ka, kovinsko sito ipd. (slika 1). Izdelava podolgovatih korald ie bolj zahtevna. Iz mase izdelajte podolgovate svaljke, jih nataknite na tanko pletilko, reliefno okra¬ site z orodjem za oblikovanje gline ter previdno potegnite s pletilke (sliki 2 in 3). Posušene in strjene koralde nanizajte na vrvico. Pri tem si pomagajte z vozlanjem, Slika 2. Podolgovate koralde oblikujemo na igli ali pletilki ... Slika 3. ... in jih reliefno okrasimo. 38 • TIM 5 • januar 1997 ZA SPRETNE ROKE Slika 5. Črno-bele koralde okrasimo s fantazijskimi in geometrijskimi motivi. Slika 4. Koralde nanizamo na vrvico in jih utrdimo s prevezovanjem, vozlanjem in zankanjem. Slika 6. Za pisane koralde uporabimo belo modelirno maso. prevezovanjem, zankanjem ipd. Poleg ogrlic izdelajte še dodatke: uhane, za¬ ponke in zapestnice (slika 4). Če vam je bolj všeč pisan nakit, na¬ mesto modelirne mase opečne barve upo¬ rabite belo. Ko se koralde strdijo, jih po¬ barvajte z emajlnimi barvami za kera¬ miko (Deka, Pebeo). Koralde pobarvajte črno-belo (slika 5) ali jih poslikajte z raznobarvnimi geometričnimi motivi (sliki 6 in 7). Koralde lahko nanizate tudi na usnjen trak ali žico (slika 8). Poleg mase DAS pronto za izdelavo nakita lahko uporabite tudi maso FIMO, ki jo sušite na višji temperaturi (v štedil¬ niku). Iz mase oblikujte raznobarvne svaljke, jih po vzorcu združite, skrbno posvaljkajte, da se sprimejo, in narežite v koralde, ki jih potem še dokončno obliku¬ jete. Z dodatnim gnetenjem lahko name¬ sto pravilnih geometričnih vzorcev dobite naključne marmorne vzorce (slika 9). Za izdelavo nakita uporabite vso svojo domišljijo, ne pozabite pa skrbno pre¬ brati navodil za uporabo in sušenje iz¬ delkov iz modelirnih mas in barv za keramiko. Alenka Pavko-Cuden Slika 7. Okrasimo jih z geometrijskimi vzorci. Slika 9. Namesto glinaste mase lahko uporabimo raznobarvno FIMO maso, ki se suši v štedilniku pri višji temperaturi. Slika 8. Nanizamo jih na usnjeno vrvico ali kovinsko žico. PROMETEJ Art & Hobby, d.o.o. trgovina z materiali in pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne hobije KERSNIKOVA UL. 7, LJUBLJANA, telefon: (061) 13-10-200, faks: 316-564 GLEDALIŠKA UL. 9, CELJE, telefon: (063) 481-362, faks: 481-362 - Tečaji slikanja na svilo in bombaž, batika, slikanja na steklo, oblikovanja nakita in modeliranja - Slikarski tečaji TIM 5 • januar 1997 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Tematska Zlogovna osmerosmerka dopoln j e vanka Pri tej uganki so vse besede že vpisane v polja. Da reševanje ne bi bilo preveč preprosto, se skrivajo v osmih smereh: vo¬ doravno, navpično ter po obeh diagona¬ lah - in to naprej oziroma nazaj. Vsaka beseda je povezana z drugimi z vsaj eno črko. Ker je osmerosmerka tematska, se vse besede nanašajo na eno temo; ta je v našem primeru avtomobilizem. Uganko rešujete tako, da poiščete vseh 35 besed, ki so podane po abecednem redu, ter jih sproti prečrtujete v liku in seznamu. Na koncu vam bo ostalo osem neprečrtanih črk, ki, brane po vrsti, dajo rešitev. Tudi ta je povezana z avtomobilizmom. S pomočjo opisov in zlogov poiščite iskane besede in jih vpišite v lik. Ob pravilni rešitvi boste v srednjem, označe¬ nem delu dobili slovenski pregovor. ACCORD - ALFAROMEO - AMI - ASTRA - AUSTIN - BMVV - CELICA - CHEVROLET - CHRYSLER - COLT - DELTA - FIAT - GOLF - KADETT - KIA - KORAL - LADA - LANCIA - MICRA-MINI-NEON-NIS¬ SAN - PEUGEOT - POLO - PONTIAC - PORSCHE - PUCH - RENAULT - ROVER - SAAB - SUBARU - SUZUKI - SVVIFT-TERRA-UNO KO - LA - UE - LOM - Ml - NA - NE -Sl - SKO - SLA - TA 1. teror, tiranija, 2. glad, 3. ena izmed disciplin alpskega smučanja, 4. zelo ve¬ like želje po čem. Rešitev nagradnih križank iz decembrske številke revije TIM: Serpentine: Veselo silvestrovanje Anagrami: Maketa Zlogovna veriga: Matura Nagrade za pravilno rešene uganke v 4. številki revije TIM prejmejo: 1. Andrej Lahovec, Detelova 1, 1230 Domžale^ 2. Erik Žagar, Kolodvorska 18, 1310 Ribnica 3. Sandi Viher, Kardeljeva 57, 2000 Maribor Rešitev vseh ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revijel) ter najkasneje do 20. januarja pošljite na naslov Tehniška za¬ ložba Slovenije, Lepi pot 6, 1001 Ljub¬ ljana (s pripisom "Timove uganke"). Trem izžrebanim reševalcem bomo po pošti poslali nagrade, ki jih prispevata podjet¬ je Nebec Hobi, d. o. o., C. Andreja Bi¬ tenca 36, 1000 Ljubljana (komplet za iz¬ delavo plastične makete), in Tehniška založba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 1001 Ljubljana (dve knjigi). Revija za tehniško ustvarjalnost mladih JANUAR 1997, LETNIK XXXV, CENA 260 SIT, POŠTNINA PIAČANAVG0T0VINI PRI POŠTI 1102~ Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, telefon: 061/213-735, faks: 061/218-246 Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 260 SIT, polletna naročnina pa 1300 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za znanost in tehnologijo št. 415-01-1 5/96 z dne 20. 2. 1996. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Ali je kaj trden most? Foto: Jože Čuden KAZALO UREDNIKOV PREDAL 1 IZ DEJAVNOSTI DLŽ ŽELEZNA CESTA 6. ŽELEZNIŠKI BOLŠJI SEJEM MALE ŽELEZNICE 1 2. ŠTRKOV POKAL 2 DRŽAVNO PRVENSTVO MODELARJEV Z RV-MODELI JE SKLENJENO 3 TEKME MODELOV ČOLNOV NA ELEKTRO POGON V PRETEKLI SEZONI 3 TOMY-E ELEKTROMOTORNI JADRALNI RV- MODEL 5 IQSY TOMAHAWK 7 RAKETNI MIKROMODELI - MINIATURE V RAKETNEM MODELARSTVU ALI SOBNO RAKETNO MODELARSTVO 10 MODELARSKI LIKALNIK 12 MAKSI KRIVUUNIK 13 TRUPI IZ OGLJIKOVIH VLAKEN 14 STOJALO ZA MODEL 16 MAKETARSKI FOTOSTRIP - MIG-29 FULCRUM A 25 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - ITALERUEVI OKLEPNIKI 27 TIMOV TEST - SERUA SUPER 400 28 PRENOSNO OZVOČENJE 2 X 50 W (4. DEL) VEZJE ZA KONTROLO TONA 31 ROKENROL PREDOJAČEVALNIK 32 ŠKATLA ZA DISKETE 34 ŠATUUICA 36 VODNA TEHTNICA 37 LESENI NAKIT Z MARMORNIM VZORCEM 38 KERAMIČNI NAKIT 38 UGANKARSKI KOTIČEK 40 40 • TIM 5 • januar 1997 Iz programa za konjičkarje Tehniške založbe Slovenije R. Zupančič LADIJSKO MODELARSTVO Ilustriran priročnik za mlade, ki se želijo ukvarjati z ladijskim modelarstvom. Opisani so postopki gradnje motornih modelov in jadrnic, namenjenih za tekmovanja mladih tehnikov. Načrti pa so narisani v merilu 1:1. 48 strani + 2 prilogi načrtov 20 x 28 cm R. Cajhen RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV Učbenik radijskega vodenja jadralnih in motornih letalskih modelov. 84 strani, črno-beie risbe in fotografije, 20 x 28 cm V. Zupan MALE ŽELEZNICE Priročnik z izčrpnimi napotki za gradnjo makete male železnice Ufado Zupcm mr s, Uliil mesm Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Prvi kompleten priročnik za raketne modelarje v slovenščini. 222 strani, črno-beie risbe, preglednice, načrti 21 x 27,4 cm 54 strani, črno-beie risbe, skice in fotografije 20 x 28 cm P. van Delft, J. Botermans, E. Oker MISELNE IGRE VSEGA SVETA Več kot 1000 iger s priloženimi rešitvami in navodili za izdelavo. MISELNE IGRE VSEGA SVETA 202 strani, barvne risbe in fotografije 24,5x23 cm B. Bagnall RISANJE IN SLIKANJE Priročnik za začetnike in ljubitelje z likovnimi osnovami' in poukom o materialih, potrebščinah in tehnikah. 338 strani, barvne risbe in fotografije 21,5 x 26,5 cm T. Pochert DELA V HIŠI Popravila in obnavljanje Knjiga o tem, kako lahko skoraj vse v hiši popravimo sami. 434 strani, barvne fotografije, risbe in skice 20,5 x 21,5 cm MIZARJENJE orodje, materiali, izdelki 128 strani, 21,2x27,5 cm TOMY-E RV elektromotorni jadralni model Konstruiral: O. Hluchy Merilo: 1:3 Razpetina kril.2700 mm Dolžina trupa . 1255 mm Ploščina kril .59 dm 2 Masa modela (približno) . 2300 g Obtežba krila .39 g/dm 2 Profil krila .E-205 V-lom krila .2 x 10° RV-funkcije .višina, smer, motor Motor.600 BB, 8,4 V (prestavno razmerje 2,8 : 1) Zamik motorja .navpični 3° stranski 1 ° H HM 2 Ui J3 C P H M MiG-29 fulcrum A Merilo: 1:1 TIM 5 • januar 1997 • 19