Poštnina plačana v gotovini. NASA Cena din 0.75 VOLI A GLASILO DUGOSLOVENSKE MLADINE Leto IV. Ljubljana, dne 1. februarja 1939. štev. 8. tB&dkan jBoGkoHcanf Ze dve leti sta potekli odkar sta zunanja ministra Jugoslavije in Bolgarije podpisala pakt o večnem prijateljstvu in s tem dokončala z uspehom delo blagopokojnega kralja Aleksandra in bolgarskega carja Borisa. Uresničile so se drzne sanje vilikih Jugoslovenov, zmagala je narodova neomajna vera v lepšo skupno bodočnost. Ta pakt o večnem prijateljstvu ni nikako diplomatsko delo, ta pakt je le mednarodno* praven izraz spontane žel je, zahteve dveh bratskih narodov po sodelovanju, je le izraz bratskih čustev, ki jih gojita oba naroda drug do drugega. Ta pogodba je kakor zagrinjalo, s katerim smo za vedno zastrli mračno in krvavo preteklost polno bratomornih bojev, spletk in intrig. Nočemo biti več orodje drugih. Balkan Balkancem! To geslo naj vžge, naj zagori! Ne iščimo rešitve tam kjer je ni, ne navdušujmo se za utopije, poprimimo se realnosti, Balkanci smo! Jugoslavija in Bolgarija sta postali s tem paktom znanilki novega duha, deklarirali sta nove metode mednarodne politike. V vsem tem navdušenju pa ne smemo prezreti, da to tesno sodelovanje dveh bratskih narodov marsikomu ne gre v račun in da ti »dobri prijatelji« komaj čakajo, da bi se jim ponudila ugodna prilika za naskok in zasejati med Bolgarijo in Jugoslavijo razdor. Ti naši nasprotniki računajo na princip: divide et impera! Z najpodlejšimi intrigami bodo skušali naščuvati rodna brata drugega na drugega in potem nad sprtima zagospodovati. A vsem tem lahko mirno odgovorimo: Nikdar več se ne bodo vrnili časi bratomornih klanj! Dovolj dolgo nas je tepla nesloga, dovolj dolgo smo hodili za druge v žerjavico po kostanj! Motijo se naši nasprotniki in »prijatelji«, če mislijo, da je pakt o večnem prijateljstvu le krpa papirja! Ta pakt je delo stoletnega izkustva, ki nam je pokazalo novo; lepšo in jasnejšo pot v bodočnost, pot iskre; nega sodelovanja dveh bratskih narodov, Ta pakt pomen ja spoznanje, da sta življenji Bolgarije in Jugoslavije tako tesno povezani med seboj, da ni več vprašanja, ki bi se tikalo le ene ali druge države, ampak da obstoje le še skupni interesi! Ta pakt je krik dvajsetmilijonskega naroda: Balkan Balkancem, potem trdna zveza balkanskih Slovanovi DOMOVINA JE VIR NAJLEPŠIH VRLIN IN NAJLEPŠIH DEJANJ! Bližamo se menda uri, ko bo moral jugoslovanski narod napeti vse sile za obrambo svojega življenja. Čas je prišel, ko se morajo tudi manjši narodi pozanimati za svojo usodo posebno če žive, kot na primer Slovenci, sredi močnejših sosedov. Toda kaj, ko nas preganja naša posebna nesreča, da je med nami premalo smisla za stvarnost. Zato se tudi ob priliki dvajsetletnice Osvobojen j a nismo mogli izogniti hrupu prigodnih besed in nismo spoznali, da nam življenje narekuje vse resnejše naloge, bodisi kulturne ali pa gospodarske in socialne, da nas 20 letnica Jugoslavije opominja na vse tisto, kar smo med tem časom pozabili in zamudili in kar moramo na vsak način dohiteti, in da bomo morali kratkomalo veliko več delati kot modrovati, če bomo hoteli živeti. Zastavlja se nam pa vprašanje bo li narod dovolj zrel za te težke naloge. I. V sredi prejšnjega stoletja je našla misel panslavizma v Rusiji ugodna tla. Ta misel je bila sicer možna realizacije, doživela pa je po-polen polom. Kako in zakaj? Ali so morda tavali v zmoti vsi veliki duhovi: Mickiewicz, Kol-lar, Prešeren, Preradovič in drugi? Ne, niso? Toda ljudje, ki so pograbili to misel so jo razumeli drugače, popolnoma drugače. Ljudje čustev so živeli v prevari. Del ruske inteligence, slavjanofili, je bil pristaš popolnega absolutizma in pravoslavja. Slavjanofili so se navdurševali za Slovanstvo, toda samo v okviru pravoslavne vere. Pravoslavni Grk ali Romun je bil tem ljudem bližji kot Poljak ali pa kak drug Slovan katoliške vere. Vodja te skrajno reakcionarne struje v ruski inteligenci je bil Pobjedonoscev, prokurator sv. Sinoda, ki je pokazal višek svojega slav-janofilstva ob nasilni rusifikaciji Poljske in s tem povzročil pri Poljakih tak odpor proti Rusom, da se še do danes ni mogel poleči in ugla-diti. Ruskim nacionalistom je pri uganjanju njihovega slavjanofilstva šlo samo za samo-držstvo in pravoslavje (uveljavljanje ruskega cezaropapizma), zato je morala ta veličastna ideja vseslovanstva propasti in se je na političnem poprišču tudi popolnoma izjalovila. Novejši čas je prinesel med nas novo geslo: neopanslavizem. Na čelo tega gibanja je stopila modema in z idealizmom prežeta Češkoslovaška. Zdi se mi, da je pravilno naziranje, ki pravi, da je to gibanje nastalo kot reakcija na velikopotezno nemško akcijo pangermanizma Ideja zavojevanja sveta lebdi v glavah vseh zagovornikov vesoljnih pokretov. Prezirajoč na-migavanja Zapada so Čehoslovaki v smislu svojih idej stopili v stike s Sovjetsko Rusijo. Jugoslavija in Bolgarija sta vselej z zaupanjem gle- dali na vrlo posestrimo. Idealni dr. Beneš je v Varšavi zasnubil Poljake. Vse je kazalo krasne oblike sloge in moči Parola »Slovan na dan« je šumela po zraku. Prišel je Vseslovanski sokolski zlet v Pragi. Panslavizem je pokazal svoje bratsko navdušenje in ljubezen. Vse je bilo lepo. Toda ... Toda temu veličastnemu višku je sledila nagla in kruta katastrofa. Vsa ljubezen, vse bratstvo je zginilo. Rusi so ostali neodločni. Poljaki so skočili prvi v hrbet, največji prijatelji so prvi odpadli. Češkoslovaško so si razdelili. Idejo panslavizma je na političnem polju zadel drugi poraz. Z vidnim navdušenjem smo se imenovali za nosilce ideje neopanslavizma, ki so jo razočarani in radi nje hudo tepeni Čehoslovaki zavrgli. Opojeni s to krasno mislijo, prepevamo vsi navdušeni »Hej Slovani«, toda ta klic ne more danes najti odziva. Vrača se nem, kot upadel odmev... V trenotkih, ko se prepuščamo tem bajnim sanjam pa hiti čas preko nas! II. Našim pojmom dokaj tuj, toda za izvedbo nekoliko bolj primeren, se mi zdi evangelij, ki ga vznanjajo na Bližnjem Vzhodu. Prenovljena in modernizirana Turčija stopa na čelo nove velesile, ki naj obsega ves Bližnji Vzhod: Jugoslovane, Bolgare, Romune, Albance, Grke, Turke, Armence, Perzijce, Arabce in Egipčane. Združen v eno silo naj ta konglomerat narodov kulturno in politično prenovi propadajoči Za-pad v smislu prerokbe Osv/alda Spenglerja: »Der Untergang des Abendlandes«. Pustimo na strani vprašanje ali se Zapad r«s bliža svojemu koncu in pomislimo, če je že prišel dan, ko bo Bližnji Vzhod, kot naslednik bizantinske kulture, kulturno premagal Zapad in če bo kos nalogi, ki jo je začrtal veliki Kemal Atatiirk. Pravijo sicer, da je sedanje nezadovoljstvo, ki ga kažejo nacionalisti v Egiptu in Arabci v Siriji in Palestini, posledica tega gibanja in prvi znaki velikopotezne akcije. Moje skromno mnenje pa je, da vodijo niti vsega tega arabskega po-kreta kakor tudi iredentističnega gibanja egipt-skih študentov, nekam drugam. To bi bil nov mesijanizem. S svojo na novo porajajočo se kulturno silo in s svojo primitivno življenjsko močjo naj Bližnji Vzhod zavojuje propadajoči Zapad. III. Načel sem vprašanje dveh mesijanizmov, ki so življenjske važnosti za ves naš narod. Katerega naj se oprimemo? Zdi se mi, da sta obe struji še zgolj ideji, ki še nista zmožni realizacije in ki ena kot druga potrebujeta veliko dela in še več časa. Pri- Stane: ut nemški Ka&Oz&n Grof Artur de Gobineau je potomec stare francoske rodovine, katere propad je pospešila francoska revolucija. Njegov oče, častnik v pokoju, mu je vcepil žalovanje po lepi ukinjeni preteklosti in sovraštvo do nove dobe. Vzgajal ga je nemški učitelj, ki je bil zaverovan v nemške metode. Gimnazijo je študiral v Bienu. Leta 1830 se je vrnil na francosko, kjer se je dve leti brez uspeha pripravljal za izkušnjo v Saint-Cyru. Z devetnajstimi leti je prispel v Pariz z željo, da bi se odlikoval in s trdno voljo, da uspe. Dvanajst let hude borbe, napora, razočaranja mu ni moglo vzeti trdne vere v uspeh. Radi velikih gmotnih neprilik se je moral odreči dekletu in to ljubavno razmerje mu je zapustilo trpko žalovanje. Iz teh neprilik ga je rešil publicist in politik De Tocquille, ki mu je preskrbel diplomatsko mesto, Dopisovanje s Toc-quillom naznanja prvo kristalizacijo vodilnih Gobineaujevih idej, odkriva nam neupogljivost, sovražnost nasproti krščanstvu, ki ni sposobno prenoviti nravstva in čigar evangelij se zdi brez lepote. Očitno je, da se potlej bodočemu piscu Plejad po vsej moči njegovega nagona protivi-jo krščanstvo, nravoslovje in čustvo odreke, odpovedi, ponižnosti, ki mečejo kristjana pod križ. »Ženskam in sužnjem pristoji,« je tedaj pravil, »veseliti se pokorščine.« Cerkev in islam sta podedovala idejo združevanja vsega poseljenega sveta od Rimljanov. Rimski svet je bil osnovan na ideji zavojeva-nja vsega znanega sveta. V primeri z rimskimi idejami združevanja se nam zdi nacionalizem skromen. Vsaka država skuša zbrati svoje sile, izkoristiti svoj mednarodni položaj, skratka, z vsemi svojimi silami hoče doseči čim večjo moč. Stremi, da se osebnost, družba in država podredijo narodnostni ideji in da se njej prilagodi njihovo celotno življenje. Nemški rasisti smatrajo svoj narod, ki ga često krstijo z »raso«, kar je pa s pojmOm naroda biološki pojem, za višjega od drugih že v naprej določenega za nadvlado. Za stvaritelja tega nemškega rasizma imajo grofa Gobineauja. s čemer mu delajo seveda krivico, kajti Gobineau ni nikak inspirator nemškega panger-manizma. Početnik nemškega arianizma pa je siljeni pa smo, da se hitro odločamo in še hitreje mislimo in pregledamo položaj- V dneh, ko se okoli nas nabirajo ‘štml J' ■fjv*1 oblaki, v katerih instinktivno čutimo nevihto, je nujno potrebno, da se naslonimo na oporo, ki bo trdna in ki bo služila naše obrambi. Vzdolž našjh rek nam hitijo misli v objem naših bratov Bolgarov. Ista kri se jim pretaka po žilah in enako čutijo pretečo nevarnost. Dolžni smo, da opustimo misli, ki so danes utopistične in da sledimo poti, ki sta nam jo pokazala kralj Aleksander in veliki državnik Stambolijski. Oba velika misleca sta jasno videla v bodočnost ter točno ugotovila, kje nam grozi nevarnost in kako se je bomo rešili v slogi. Oba sta danes že mrtva, toda njiju ideje so ostale, živijo v nas. Rekli boste, da ima to mišljenje svojo Ahilovo peto v macedonskem vprašanju med Srbi in Bolgari. Res je, Macedonija je Gordijski vozel, ki zapira pot, toda ko bo vse eno, ne bo več macedonskega vprašanja. Vsi Južni Slovani (Sloveni) bi tvorili velesilo, okoli katere bi se zgrnili vsi balkanski narodi in narodiči. Edino ta skupek bi bil zmožen, da prežene oblake in Sloveni bi lahko stopili na čelo prenovljenega slovanskega mesi-janstva. Da bi le ne bilo prepozno. H. S. Chamberlain (Grundlagen des XIX. Jahr-hunderts), ki je Gobineauja po svoje prikrojil. Gobineau je izhajal: belo pleme neprestano napreduje, medtem ko se Azijci in Afričani nikamor ne ganejo. Kajti ravno v Gobineaujevi dobi je Evropa žela sad svojega dolgega napora. Vživimo se v njegovo dobo ter poglejmo zemljepisno karto, Vsa Azija načeta, na severu Rusi, na jugu Angleži, Francozi, Nizozemci, v severni Afriki se je ustalila Francija in evropske države so začele kolonizirati črno celino. Gobineau je izhajal iz dejstev, ki so bila točna za njegovo dobo in na podlagi teh dejstev je govoril o prednostih belega plemena, zlasti njegove arijske veje, ki je baje najbolj ohranjena po skandinavskih in germanskih deželah. Zamislil si je drzno filozofijo zgodovine, pri kateri deluje rasa kot bistveno gibalo človeštva. Vse vzorne kreposti pripisuje Arijcem in njegovim najčistejšim delcem (Essur une egalite des races humaines). Seveda so Nemci pograbili to teorijo 1 ■ ' Nemci, ki se štejejo za čistokrvne Arijce, so občutili neznansko veselje, češ, da je neki Francoz dokazal in poveličeval prednosti in vrline nemškega naroda. Ali so imeli prav? Pa vprašajmo se še nadalje, če Gobineau sam tudi priznava nemškemu narodu, da je potomec »arijcev«. Po miselnosti današnjih dni se ne more imenovati noben narod specifično »arijski«. Dr. Božo Škerlj piše o nejasnem stanju rasnega vprašanja v Evropi. Tudi Gobineau sam se je izjavil o Nemcih. Arijska skupina je prenehaal biti čista po Kristusovem rojstvu. Ko govori o vedno hujšem križanju rodov se je dobesedno izrazil: »Les Allemands ne sont pas d’essence germanique!« Bil pa je Gobineau tisti, ki je izkopal osnovno predstavo, s katero se tolikokrat mešani Nemci izdajo za čistokrvne potomce starih Germanov. Kdo pa je pripravil pot Hitlerju? To je bil H. S. Chamberlain, ki je Gobineau-jeve trditve prikrajal po svoje. Kritik Kretzer piše: Chamberlainova knjiga bi bila kratko- malo nemogoča brez Gobineauja. H koncu dodajem še članek, ki ga je nedavno objavilo beograjsko »Vreme«: »Človek dinarske rase vodi usodo našega naroda in jo bo vodil tudi v bodoče«, »Jutro«, 15. I. 1939. piše: Članek je objavil neki dr. Maleš, ki opisuje dinarski tip kot nekakega potomca kraljeviča Marka. Sedaj se je oglasil »Hrvatski dnevnik«, ki opozarja, da je vprašanje rasne pripadnosti med našim narod še zelo nepreiskano. Po mnenju »Hrvatskega dnevnika« je vse prej kakor upravičena trditev, da je in bo vladala nad usodo našega naroda dinarska rasa, ker je v primeri z vsem prebivalstvom naše države v znatni manjšini.« Danes je vprašanje rase premaknjeno s področja antropologije v področje politike. V Evropi so danes narodi in države, kjer vlada politična vera o podrejenih in nadrejenih rasah. Smisel te nove politične vere pa je samo eden. Z njim hoče opravičiti vladanje močnejših med slabejšimi. V današnjih dneh se ljudje sramujejo utemeljevati svojo nadvlado z načelom premoči in sile. Zato' so našli izhod s sklicevanjem na raso. In tako čujemo namesto fraze: »Močnejši sem, zato Ubogaj!«, frazo »Boljši sem, zato me ubogaj.« Ako bi se to načelo pričelo uvajati v našem političnem življenju, potem bi se lahko našel v teku časa, ki bi dejal. »Jaz sem pripadnik boljše rase, kakor vi, zato me poslušajte. J Ji (n&noJiiani (f Branku Borštniku) O novem letu. ko smo si voščili s pokojem v srcu, radostjo v obrazu, da srečno skoz življenje bi brodili in našli sebe v svojem lastnem jazu, utrnila sred neba zvezda krasna in strmoglavila se je v temine, da se očisti in povrne jasna, v žarečem siju pred duha davnine. V globoki boli srca vztrepetala: Saj mlada je bila, še nerazcvela in mnogo bi še luči lahko dala, visoko se nad družice povzpela. Čemu usoda si izbiraš tiste, ki vero trdno v lepo so imeli, čemu požiraš nas, idealiste, ko še svobodno nismo zaživeli? ... ILJIPK^VIE Uprava »Naše volje« sporoča vsem svojim naročnikom in naročnicam: Zadnjo januarsko številko so prejeli vsi naši naročniki. S prvo februarsko številko, ki izide 15. se ustavi pošiljanje lista vsem onim, ki ne bodo do 4. februarja t. 1. poravnali naročnino za prvo polletje v znesku Din 6.—. Obenem sporočamo vsem naročnikom, naj zahtevajo od poverjenikov potrdilo za' vsak obrok naročnine in to potrdilo dobro shranijo. Potrdila so vsa enaka in nosijo pečat »Naše volje«, Na drugačna potrdila naročnikom ni treba plačevati naročnine, ker jih uprava ne bo vpo-števala. Uprava. VOLJAsI! VOLJAŠICE! širite in naročajte »NAŠO VOLJO«! Stran 3 oii> 0. S 2). v Mahi&jOML olv&ija so£*u> sOieJUšče Prav pred začetkom božičnih počitnic smo končno mogli otvoriti svoje zimsko strelišče, ki smo ga omladinci s pomočjo g. kapetana Glišiča skoraj sami uredili. Dne 22. t. m. ob 6. se je v Mali dvorani Narodnega doma polnoštevilno zbralo vse članstvo in jo napolnilo do zadnjega kotička. Od starešinstva S. D. so otvoritveni slavnosti prisostvovali general Stanojlovič, kapetan Glišič, predsednik S. D. ravnateij Strgar, podpredsednik dr. Vauhnik in vodja M. O. prof! ^?stniK. riv^seflnil< M. O. br. Pogačnik je pozdravil .starešinstvo, nakar sta govorila general '"'W>;oyic in predsednik Strgar. Ko sta bila Stanuj* 'nčana, smo se podali v klet, ogledat govora ko. Je to dvorana 18 m dolga in si sobno streu. Mu pa se bo na daljavo 15 m. 6 m široka, strelji. ,, k]eee jn predvsem Člani se bo o vez ± ^ streljanje z vojaško leže, da ]im bo spomlau. števila udeležen-puško ložje. Zaradi velikega ^vila Mrežen cev bo streljanje vsak dan po « urf5 «ro se bo vežbalo okoli 10 članov. Od začetka frodo na razpolago zračne, pozneje pa tudi malokaj brske puške. Otvoritvenei strel je oddal general, za njim pa ostali člani starešinst;;^, Kapetan Glišič je prvi zadel sred^l0 Cmega. 7.a temi je oddal svoj strel br- Pogačnik, V.a njim pa ostali odbornki. Bili so vsi dokaj zmedeni radi prisotnosti mičnih strelk in nisO kaj prida zadeli. Nato so še vsi ostali oddali svoje strele in se vpisali na spominski list strelskega dnevnika. Dvorana sama je lepo opremljena. V ospredju so tarče, ki jih obseva močna, električna luč. Tad tarčami je velik strelski grb, dvoglavi orel z napisom: MLADINSKI ODSEK STRELSKE DRUŽINE. Streljivo bo spočetka dajala S. D. zastonj. Dežurni član bo vodil: o uspehih vsakega člana točen pregled. Najboljši strelci pridejo v ekipo, ki jo bo posebej vadil prof. Cestnik. Od začetka rednega streljanja, ki se bo. začelo po božičnih počitnicah, bomo imeli tudi nekaj teoretičnih uri, nato pa praktične vaje. R. F. olnekdojte ietie s finskega Sredi zime sem moral na Finsko, na 63 N širine in doživel tam čast, ki jo občutiš, če te nabije neka ženska. Menim, da skoraj ni mogoče prodreti v tajinstvenost finske duše, če nisi prej obiskal kmečke peči, ki jo tam imenujejo »sauna«, kjer izpostavljaš najprej svoje telo 60 do 70 C topli pari, nato te pa prepustijo oskrbi služkinje, ki te s krepkimi zamahi roke, ki je oborožena z butaro vrbovih šib običa po životu. Vsak dan moraš tod skozi; to je navada, ki ji ne uide niti olimpijski prvak, niti mesar, niti gospod predsednik republike. O njej bom tu spregovoril, da vam tako vsaj nekoliko podam osnovni »c« iz melodije finskih šeg. Finska je prva dežela v Evropi, kjer je žena sprejela vlogo polno zaupanja in časti in ki naj bi jo igrala v socialnem življenju, v vladanju in upravljanju države. Lahko si predstavljamo, da ni bila navada, ki so si jo ohranili moški, s tem da so se prepuščali služkinjam, Povsem tuja pri zmagi ženskih pravic. Strogi sociologi se bodo nasmehnili tem trditvam, drugi bodo pograbili zadevo pri drugem koncu in tam iskali smisla, ki jim ga nikakor nisem imel namena podati. Če se narod že od najzgodnejše zgodovine svojih navad vdaja parnim kopelim, kjer so moški in ženske pomešani, pridobi slednjič velik mir v odnosih enega spola do drugega. Že od rane mladosti so se deklice in dečki v okrilju nedolžnosti navadili gledati se brez sramu; voda, ki so jo polili po razbeljenih kamnih, se je živo spremenila v gosto paro, ki je odpirala vse znojnice; roke in hrbti so se potili; vrbove vejice so stopile v delo. Vsakdo je bičal samega sebe, svojega soseda ali sosedo; služkinje so nastopile in njih udarci so bili najkrepkejši, v dolžnosti njihovega poklica je bilo, da so udrihale ravnodušno. Vse to se je vršilo kot nekaka ceremonija vsakdanjega očiščevanja. Kristijan Larsen, odkritelj stare indijske kulture in nekaj časa profesor Weimarske univerze, je bil vedno sam vase zaprt. Neki njegov znanec ga je vsako jutro opazoval, ko je na potu na univerzo postajal pred vozom nekega branjevca in dajal vpreženemu oslu košček sladkorja. Znanec se ni mogel zdržati in je nekega dne vprašal profesorja: »Kakšno zabavo najdete v tem, da dajete oslu sladkor?« Larsen je bil sprva iznenaden, ko pa je opazil posmehljiv izraz znanca, je rekel: »Pokoro delam. V svojem življenju sem že toliko oslov žalil, pa bi rad vsaj v tem vzbudil nekoliko simpatij do mene. Tembolj pa, ker je ta osel precej pameten: nikoli me namreč še ni vprašal, kar ga ne briga.« Pravkar sta se zaletela dva avtomobila. Velik ropot- Zenski kriki. Stražniki so tu. Množice se zgrinjajo. Mimo pride mati s svojim paglavcem. »Mati, rad bi videl karambol!« »Ne tu, moj sinko. Tu je preveč ljudi. Pojdiva naprej, čez par korakov bo že nov karambol!« Rossini, ki je bil pravtako velik jedec kot komponist se je nekega dne pritoževal svojemu zdravniku, da je izgubil ves apetit. »Upajmo,« je rekel zdravnik, ki je poznal mojstrovo požrešnost, «da ne bo našel vašega apetita kak revež, kajti ta bi moral kmalu od lakote umreti.« Gospa Tea je pustila svoj dežnik v tramvaju. Opazila pa je to šele doma. Njen mož se ni niti preveč čudil. Po njegovem še ni bilo na svetu žene, ki ne bi pozabila dežnika v tramvaju. Moškim se to presneto redko pripeti, po njegovem. Gospa Tea skoro besedice ni rekla. Moževe pripombe so se ji zdele skoro resnične, že tri njene prijateljice so pozabile v tramvaju dežnike. Ena že dvakrat. Popoldne se je peljala z istim tramvajem kot zjutraj. Bil je drug sprevodnik. »Da ste milostljiva, dežnik pozabili, pravite. To ni novo pri nas. Če ne bi bili uslužbenci tako pošteni, bi lahko vsak od nas odprl trgovino z damskimi dežniki. — Radi vašega pa vprašajte v pisarni za najdene predmete. Je v remizi, prvo nadstropje, vrata enajst.« Gospa Tea se je tja napotila. Dohitela je znanca dr. Molka. Tudi on se ni čudil. Da damski dežnik ima dve napaki, je menil. »Pri grdem ga doma pozabljate, ko je lepo pa v tramvaju,« in se pred poslopjem poslovil. »Točno,« je dejal star uradnik. »Dame boste že poskrbele, da bom imel vedno dovolj dela v tej pisarni.« Odprl je omaro polno dežnikov. Gospej Tei ni bilo težko najti svojega, kajti vsi razen njenega so bili moški dežniki. Gospa Tea ni doma tako molčala kot zjutraj. Molčal pa je njen mož. — TH?- Ali je potlej še potrebno, da se čudimo, ko je v tej deželi žena že dalj časa enakopravna moškemu? Od detinstva je bila z njim v pari »saune«; doraščala je v družbi z golo podobo tistega, ki bi moral biti njen nasprotnik ali pomagač v igri politike. Ko pa je prišla ura, ki naj bi preizkusila moči, je bila finska žena že oproščena vseh izrodkov nasprotstva, ki se porode med bitji, ki jih mučijo predsodki neenakosti spolov. Torej v tem je rešitev vprašanja, kako da so žene s Finskega bile že pred petdesetimi leti popolnoma pripravljene za izvojevanje svoje emancipacije, medtem ko se Francozinje še danes vprašujejo, ali naj gredo zažgati senat ali pa naj še nadalje prosijo za pravico, da bi smele voliti svoje mestne svetovalce. Nikar mi ne podtikajte, da ne mislim. Nikakor ne trdim, da je treba Srednjeevropcu ali Srednjeevropki iti skupno skozi paro 70°, da bi tako prišli do enakosti v političnih pravicah; pravita, da je naš duh kavalirstva, naša težnja »peti slavospeve damam« kriva tega. Na Finskem ni nobenega kavalirstva v smislu, ki ga je ta beseda dobila v XX. stoletju. Pojdite, pa začnite recitirati pesmice tem bojevnicam, ki jih v trenutku lahko mobilizirajo kar 45.000 in ki so dolžne skrbeti za prehrano, obleke in zdravniško skrbstvo vojakov na pohodu. Nekaj prav očarljivih sem videl pod krpami uniforme; v senci ščitnikov na kapah sem zagledal jasne z zelo sladkim pogledom. Nikoli bi mi ne prišlo na um, da bi zaklical ob pogledu nanjo: »Ah, gospodična, kako ste krasni!« Zdelo se mi je, da imam opraviti z osebami, za katere izlivi, ki jim pridejamo poklone, prilizovanje in iluzijo ljubkovanja, nimajo nobenega smisla. Poznal sem Finke, katerih inteligenca bi se zdela slabo poučenemu Zapadno ali Srednjeevropcu moška, možata. Res je, da so govorile dokaj znanstveno o socialni higieni, o agrarni reformi in o socialistični uredbi. Naš pogovor se je zavlekel večkrat pozno v noč pri prijetni toploti obsežnega ognjišča. Naši pogovori niso nikdar zapustili tal realnosti: nanašali so se na številke, statistike, davke. Toda ko sem šel po snežni gazi, da bi prišel na cesto, kjer me je čakal avto, smo šli ob robu zledenelega jezera. »Poslušajte«, so mi dejale, »ločje pripoveduje«. Ustavili smo se in nategovali ušesa; suho ločje se je med sabo bilo, konci njihovih listov, ki jih je zibal veter, so božali sneg. Moje tovarišice so zadrževale sapo; poslušale so z vso svojo dušo. In čeprav so pripadale statistikam in davkom, so slišale v noči glasove rastlin. Oskar: 0& Jovi Zanesla me v noči sanjavi noč sama je k Savi Tiho je po strugi hodila da ne bi zbudila valov. Na nebu so zvezde cvetele, se rosne blestele, potem so se v Savo spustile, in v njej se topile srebrne. So zvezdice v vodi ležale, pri miru so stale, — le moja mladost ni čakala, je z reko bežala od mene. Jčaj pa ša&GC? No, samo poslušajte! Več kot 12 ur so ropotala kolesa brzca iz Ljubljane do Rume, kjer smo se presedlali za v.Šabac. O, rojstno mesto, po dvanajstih letih te zopet vidim! Komaj izstopimo, že nas obsujejo postreščki, pa tudi 11—13 letni fantje, ki pa le šušmarijo. »Če sem jih prenašal v vlaku, jih bom tudi čez cesto!« Pretreseni od naše »J. D. Z-« smo jo primahali domov, kjer nam je skrbna kuma Marica odprla kopalnico (o, ku-ma, še sedaj sem ti hvaležen!). Ko sva prišla z Miškom »k sebi«, se nama je kum smejal. Seveda, ti se lahko smeješ, ki si tedensko na poslovnem potovanju, toda kaj hočeva midva, ko dva do trikrat letno sedeva v »J. D. Z.« Prav nič čudnega ni, če se naši želodci pri tem ne počutijo posebno dobro. A kljub slabosti nisem miroval in sem silil v Miška, naj mi razkaže to malo palanko. Začeli smo pri tetki Stani na Bajaru, končali pa pri dedu Joči na Kamičku. »Samo izvolite! Pa niste vi sin onega Franje? Ni mogoče, tako majhen je bil, sedaj pa že tak laf« Mene pa je zanimala bolj tista nebeško dobra »slatka«. Nisem se zmenil za običaje, po katerih se sme vzeti samo eno žličko, naredil sem se »ko bajagi« in pojedel vso porcijo, za kar so se mi pozneje smejali vsi prijatelji in prijateljice: »E, Slovenac, nemoj da pričaš, kad ne umeš ni slatke da jedeš!« Sploh nisem bil tu nikoli slabe volje, ker je bilo vedno dovolj smeha in dobre volje, pa tudi potegavščin ni manjkalo. Tako so nekoč dobili nekega Beograjčana, s katerim so se domenili, da se snidejo pred mošejo, ki je pa v Sabcu sploh ni. (Op. V Šabcu je edino le pravoslavna in katoliška cerkev.) Sploh slove ta palanka daleč na okrog po svojih »manguparijah«. Dijaki so opremljeni s kačketami, dijakinje pa z baretkami, na katerih nosijo številko razreda. Sicer se izgovarjajo, da jim nalaga šolska oblast ta »Kajnov žig« le zato, da so pozimi preskrbljeni s poštenimi pokrivali, kar pa menda ne bo držalo. Ker leži mesto ob Savi, se precej čuti vpliv pristanišča. Zlasti v prometu. Največ pristajajo splavarji, ker lesa tu ni. Meni samemu se je zdelo neskončno pusto. Edino Cer-planina je nekoliko višja in se ti na njej lahko oči nekoliko odpočijejo. Prebivalci pa zopet uživajo v nepreglednih ravninah, posejanih z žitom in koruzo. Mesto ima gimnazijo, učiteljišče, lep internat in bolnico. No, čisto zadostuje! Pa ne pozabim omeniti lepega sokolskega doma in spomenika padlim bojevnikom. Mestni park mi pa ni bil všeč. Občinski možje so ga malo polomili, ko so ga zasadili ob močvirju, tako da sedaj kar mrgoli komarjev in Boga naj zahvali Janko Veselinovič, da je že umrl, ker sicer bi mu bilo gorje, če bi moral mesto kipa sam stati v parku. Živilski trg je zelo nehigieničen in neurejen, malo slabši kot ljubljanski. Zato se pa Šabčani tem bolj potegujejo za svojo mineralno vodo, ki baje izvira v Banji Koviljači. Vse lepo, toda ta voda spominja bolj na gnojnico, a s tem jih ne mislim nikakor žaliti, le ugotavljam! Pontonirski polk, ki je tu nastanjen ima dnevne vaje in vojaki »gurajo« težke pontone sem ter tja po Savi. Poleti se hlade Šabčani na oficirski in civilni plaži SK »Mačve«. Izven plaže pa se požrtvovalno ukvarja z žogo »kličadija« (naziv za paglavca; ednina: klinac). Mislim, da sem se za par let najedel lubenic in dinj. Ko so dozorele, smo vsak dan odrinili z našim malim »Jugoslo-venom« preko Save in na oni strani smo jih za mal denar nakupili poln čoln. Znamenita je tudi promenada, ki se vije okrog ogla. Na tem oglu so seveda stalni obojestransko pripravljeni in z veseljem sprejeti incidenti — zaleta- »Videč sem ^Majca visoke, g&he....« Vedno, kadar se spravljam k pisanju, mi je tako čudno pri srcu, Zelo nerad se ločim od svojih spominov in zdi se mi, da bo s tem, da nekaj napijem, nastala v moji notranjosti vrzel, praznina, in da bo potreba precej naporov, da to vrzel zamašim, to praznoto izpolnim-Morda se prav tega truda bojim in zato iz dneva v dan odlašam. »Počakati bo treba,^ da se stvar usede,« se tolažim, a pri vsem tem prav dobro vem, za katerim grmom tiči zajec! No, tako sem čakal, menda dovolj dolgo, da so se mi potni vtisi dobro »usedli«. Seveda sem med tem časom izgubil iz vida mnogo malenkosti, a zato so se mi pa važnejše stvari še bolj vtisnile v spomin in podčrtale. Marsikdaj se bom pač moral držati recepta naših sosedov: »Oči imaš, da gledaš; ušesa, da poslušaš, glavo, da nosiš pokrivalo in usta, da molčiš!« Še kot otrok sem vedno z odprtimi untmi poslušal očeta, ki mi je pripovedoval o Švici, Viljemu Tellu, o Gesslerju, o prekrasnih mestih, gorah in jezerih. Pa kaj, to so bila leta pravljic in bajk. Švica je bila zame prav tako pravljična dežela, kot Indija Koromandija. Počasi sem sploh pozabil nanjo. Kasnejev srednji šoli, je že stopila predme kot točno določeni del zemeljske površine, kamor hoijo diplomati in begati ljudje na oddih. Vendar mi je postajala od dne do ne bližja. Seveda se nisem nikdar predrznil niti pomisliti na to, da bi jo mogel kaaj obiskati — ker Švica je draga. Leta 1937. v je- seni, se mi je pa nenadoma zelo zelo približala. A le za trenutek! Pogled mi je zastiral še velik vprašaj: prvi državni izpit! Ko sem pa srečno prebrodil tudi to težavo, ni pomenila zame Švica nobenega problema več! »Človeku ni dobro samemu biti!« je rekel že modri Bog Oče že koj ob stvarjenju sveta in mislim, da sem storil prav, ko sem se držal tega starega, preizkušenega recepta. Za tovariša sem si izbral prijatelja Pikca, ki ga itak vsi poznate in se mi ni treba dalj ustavljati pri njem. Odločila sva se za pot preko »Tretjega Rajha«, ker sva bila vseeno nekoliko radovedna, če je Hitler res tako osrečil Avstrijce. Seveda sva se za pot dobro oborožila z domačo jedačo in pijačo ker, »če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče«. Pikec je že par dni pred odhodom razlagal: »Ta nar ta b’l belga bom kupil, pa kako lepo lepo dišečo kranjsko klobaso ali pa prekajena reberca zraven, da se jim bodo sline cedile! A, jih bomo že zgustirali! Zdaj pa imajo, pa naj parade jedo!« 5. avgusta zvečer sva se vkrcala na pariški brzovlak in — adijo bela Ljubljana! Zapustila sva jo brez solz, pač pa je plakalo za nama — nebo. S skrbnima obrazoma sva se ozirala na »gorenjsko skalnato stran«, ki so jo trgali modrikasti bliski. Da sva nekoliko pozabila na razburjenje, ki je vladalo v zraku, čeprav ne samo radi naju dveh, nama je milostna Usoda naklonila v našem oddelku brhko sopotnico. Skrbno vanja med dijaki in dijakinjami. Navadno prične korzo ob 8. zvečer in doseže svoj višek ob pol 9. Kinematografa sta dva, ki sicer poleti samujeta, sta pa zato pozimi bolj nabita. Kot povsod, tudi tu najbolj vlečejo filmi, ki jih direktorji označijo za neprimerne. Cene niso previsoke, udobnost pa zelo velika. Za borih šest dinčkov sediš za mizico! Seveda tudi tukaj ne manjka »klinčkov«, ki te rotijo, da jim manjka samo »pola kinte« (pol dinarja) do tri in pol. Ko si mu dal tisto »nežko«, gre k drugemu in ga prav tako roti, toliko časa da zbere ves denar in še kaj čez, za. cigarete seveda! Ali mi verjamete, da mi zmanjkuje črnila v nalivnem peresu. Tovariš, čigar nalivno pero imam, me že gleda postrani! Samo še to: Na svidenje kuma Marica, na svidenje kum Joža, na svidenje palanka Šabac! sva si jo ogledala »če je take res lepote turško sonce kakor slave« in res, lagal bi, če ne bi priznal, da je bila še lepša. Samo po sebi je razumljivo, da Pikec ni mogel zatajiti svojih »Don Juanskih« talentov in da je pričel takoj razgovor. Da bi jo vi videli, kako je pogledala, ko ji je rekel: »Veste gospodična, midva pa greva v Švico!« Saj je tudi lahko! Kdo pa gre danes v Švico? Diplomati pa kakšni milijonarji, drugi že skoraj ne! Seveda, namen najinega potovanja sva iz previdnosti zamolčala! Na Jesenicah je gospodična izstopila in ostala sva sama. Formalnosti na meji so potekle v redu in po »Heil Hitler« v Podrožci (Rosen-bach) sem se zaupal bogu spanja. Zbudil sem se šele v Schwarzach-St. Veit, kjer so me zdramili ne preveč nežni sunki vlaka. S strahom pred sajami sem pomolil zaspano glavo skozi okno, a saj ni bilo od nikoder. Vozil nas je »beli premog«! Tudi potniki so že pričeli prihajati v naš oddelek in čez nadaljevanje spanja sva morala narediti križ. Gledala sva zasnežene vrhove, ki so žareli v krasni rdeči barvi. Sonce vzhaja! Počasi sva pričela navezovati stike s sopotniki. Priznati moram, da so k tesnosti teh stikov doprinesle levji delež naše cigarete. Kmalu sva našla Cicerona, ki nama je razlagal pokrajino. Seveda ni pozabil povdariti, kako krasne ceste imajo in kaj vse še pričakujejo od Fuhrerja. Ne vem kaj me je pičilo, da sem odvrnil temu navdušencu: »Ja, ja, že res, zelo lepe ceste imate in ni dvoma, da boste sedaj dobili še lepše, a pri nas res nimamo dobrih cest, zato je pa pri nas jedača in pijača zelo, zelo dobra in pa poceni. Skoraj zastonj!« Požrtvovalni mož je utihnil in niti lepo dišeča cigareta ni mo- BOTER NAPAKA: pAMlČ Brzel je po ulicah, da so se mu meščani preplašeni umikali in se začudeno ozirali za njegovim vihrajočim plaščem, ki je že izginjal v -sosednji ulici. »Ubil ga bom, psa, ubil! Vse mi je vzel: mladost, življenje, ljubezen dragega dekleta; vse, vse. — Pa ga bom ubil, satana ničvrednega. Kako me bo neki pogledal, predrznež, ko bo začutil mrzel dotik revolverja z napetim petelinčkom? Ubijem ga, ubijem, ubi-ubijeeem . ..!« je neprestano šepetal, se razvnemal, razburjal pa zopet utihnil. Drvel je naprej kakor brez cilja. Zopet in zopet so njegove ustne, morda že stotič, izblebetale prav iste besede maščevanja v megleno noč. Potegnil je uro iz žepa in vrgel bežen pogled po njej. »Da le ne zamudim,« je hitel, »no, naj bo še enkrat.« Zopet je začel razvijati svoj grozen načrt: »Ubil ga bom .. .« Na oglu je stal nekdo. Blizu stoječa svetilka mu je bliskala v obraz, oči so mu živahno begale od meščana do meščana. Elegantno je bil oblečen, a sila nemirno se je prestopal pod svetilko, skoro tako, če hočete, kakor zaljubljenec, ki strpljivo čaka na dražestno bitje. — Njegova ušesa so bila pozorna, skoro vsako besedo mimoidočih je čul. Ravnokar se je spet nervozno prestopil. In sedaj, poslušajte, je pridrvel naš morilec mimo, zopet mrzlično ponavljajoč: »Ubijem ga, pa; •.« Neznanec pod svetilko je napel svoja ušesa, oči so se mu živahno zabliskale: »Aha, tu je že nekaj, aha, ga že imam!« in jadrno je pohitel za našim dirkačem. Mahoma mu je bilo vse jasno. »Tale pripravlja umor, rop, popolnoma jasno. Ptiček si že moj,« je hitel pri sebi šepetati neznanec — detektiv. Ostro je jel opazovati tujca pred seboj. gla zaceliti rane, ki sem mu jo, neprevidnež nehvaležni zasekal! No, pa nisva ga več potrebovala. V kupe sta stopili dve sopotnici. Upam, da mi ne boste zamerili, če vam po pravici povem, da sta naju razveselili, kajti nehote sta nama pripravili teren za najin glavni sunek, ki sva ga v duhu že gledala, ko sva še tekala po beli Ljubljani. Jutranja ura, želodec zahteva svoje! Dami sta potegnili iz svojih kovčegov zavitek salame, kateri sva se pomilovalno nasmehnila in si zatisnila nos. Bila je tako imenovana: »Kilometerwurst«, h kateri sta prigri-zovali črn kruh, ki jima je šele po nekaj predklonih z glavo zdrknil v želodec. Samo spogledala sva se, potem pa kot bi naju pičil gad »skočila na noge lagane«, malo pobrskala po prtljagi in že sva držala v rokah, kar sta nama dali na pot dobri momici. Pikec svojo kranjsko klobaso in kos »ta nar ta b’l belga«, jaz pa dober reženj pohanega, h kateremu sem prigri-zoval hrustajoče žemlje. Ko sva zajtrk še poplaknila s požirkom slivovke, najinih popotnic že ni bilo nikjer več, ostali sopotniki so pa nervozno predli z rokami in obračali v zadregi oči proti stropu. Bog ve, na kaj so mislili tisti čas? Na lepe ceste prav gotovo ne! .. . ii.; 5 •> * *• 1 les* ’ ' '* ‘ ^ Li. j. Ji. *>l ^SlB, W bfl v*trw» « tMUfB fi» j >> i - d Ura je šla že proti poldnevu, ko smo se bližali Innsbrucku. Visoko v gorah se je blestel kljukasti križ... »Innsbruck!« Izstopila sva, vzela v roke mestni načrt in se odpravila po mestu. »Arisches Ge-schaft« so nas pozdravljali napisi v izložbah. Ni vedel, ali se zdi samo njemu ali je res — tujec je krepko, skoro divje, stiskal nekaj v žepu. — Revolver — je šinilo mlademu detektivu, ki je bil prvič na lovu, skozi možgane, tesno je stisnil svoje orožje in izdavil: »V imenu zakona ...!« Pred sodiščem — pisarjevo pero v vseh mogočih oktavah škrta po papirju, sodnikov hreščeč glas pa neusmiljeno, kakor šiba božja, grmi v ušesa preplašenega obtoženca: »Ime?« »Ferdinand Brbljač,« turobno zastoka nesrečnik. »Rojen?« »Dvanajstega septembra 1889, toda prosim vendar...!« »Poklic?« »Igralec, oprostite prosim.. !« »Nič ne prosite, kar priznajte ... !« »Toda, poslušajte me vendar, za Božjo voljo!« je s poslednjimi močmi zajavkal obtoženec, »Prvič bi bil moral včeraj nastopiti v glavni vlogi »Maščevalca« pa ste mi vso slavo in bodočnost pokvarili.« Sodnik se je nervozno pogladil po pleši: »In v žepu ste tiščali •..?« »Vlogo,« je zopet zastokal igralec. Sodnik se je ponovno pogladil po pleši ter snel očala, pisarju se je zlomilo pero in nehalo ječati pod njegovimi koščenimi prsti, a detektiv — nekje zunaj je s kozarcem hladne vode preganjal slabost ter premišljeval, skoro glasno: »Prvič, da.« Drage gospodične in gospodje, Vi pa nikar ne žalujte preveč nad to tragedijo, saj je vse, le — prvič ... ! »Judisches Geschaft« je pisalo na izložbenem steklu. Vstopila sva. V prodaj alnici ni bilo kupcev. Zid, lastnik trgovine, se nama je klanjal do tal. Zaman! Pasla sva le radovednost! Mestnih, arhitektonskih znamenitosti vam ne bom popisoval, pri Putniku vam naložijo prospektov, da jih boste komaj nesli! Prva najina pot je bila v gostilno. Hotela sva si potolažiti strašno žejo, kajti sonce je žgalo, s pivom. Ze v Ljubljani sem si oskrbel nekaj naslovov za kraje »kjer Bog roko ven moli« in pri moji veri, bili so dobri! Jasno je bilo, da nisva mogla pri vrčku piva presedeti ves dan. Treba je bilo najti zatočišče. Zatekla sva se v park, ki se dviga na severu mesta. Po dolgem in mukapol-nem iskanju sva našla skrit prostorček, kjer sva umirovila izmučeni telesi. Najprej sva malo popapcala, potem malo popupcala in se prepustila spanju. Spočetka mi je bilo malo tesno pri srcu, spala, oz. spati sva hotela, na strmini, ki se je končavala ob dokaj visokem prepadu. Verjemite ali ne, malo čudno je tako spanje, ko zaspiš z mislijo, da se čez nekaj časa lahko prebudiš, če že ne na drugem svetu pa vsaj na pragu tja, v — bolnici! Pa premagala sva tudi ta predsodek, se zagozila v grmovje in spala. Nagajivo sonce je pregnalo iznad naju senco, ki naju je ščitila in kmalu sem bil ves poten. Ko sem se zbudil se mi je kar vrtelo v glavi. Hotel bi zopet poplakniti grlo s Zipferje-vim pivom, pa ni bilo »budžetne mogučnosti«, na amandmane se pa nisva spomnila. V vidu sva imela še vsak en vrček piva, a to sva hranila za večer, kajti vlak odhaja šele pozno blizu polnoči! Kljub temu sva odšla zopet v mesto. Na poti naju je še presenetila ploha, ki je pa Oskar: Nekdaj - sedaj Nekdaj je svetil svetli dan, nekdaj so bile ceste bele, korak po cesti bil lahan, iz srca pesmice so vrele. Sedaj pa mračne so ceste, nad njimi temne so noči, korak ne kod ne kam ne ve, Srce trepeče in molči. 0 & Josef V. Sladek: JASjodiMia Odhajajo naši stari, drug za drugim pada, vaš trenutek je napočil, kvišku, četa mlada! Stari morajo umreti, kaj bi žalovanje? Saj na mladih je življenje — noter v bojno klanje! Ko se bobni oglasijo, trobelj glas zavpije, tja, kjer en se stari zdrudi, zanj skočite trije! Odhajajo naši stari v zbore angelov; slišite li, kaj velijo: Kvišku, zarod nov! Le naprej v imenu božjem, hrabro se borite; Tisti stari prapor češki k zmagi ponesite! Iz češčine: Živan. (Češke pisue.) trajala le kratko. Pot naju je zanesla k gostilni »Goldner Adler«. Tu je obrnila nase mojo pozornost velika plošča, ki je vzidana v steni, Na njej so vklesana imena slavnih oseb, ki so to gostilno obiskale. Začno se z imenom kralja Tunisa okoli 1540 in nehajo v XX. st. Med njimi najdeš imena: Metternich, Andreas Hof-fer, Goethe, Wagner itd- Najbolj me je pa zanimala vrsta, ki je bila izklesana. Hvala Bogu je bilo delo opravljeno le na pol in sem mogel prečitati: Heinrich Heine! O tempora, o moreš! Na transparentu sva čitala, da je vsak večer v parku, po katerem se je svoječasno sprehajala z junaškimi pandurji presvetla Marija Terezija, koncert. Popolnoma naravno je bilo, da sva jo ubrala naravnost tja. Po klopeh je bilo že precej občinstva, prihajalo pa je še vojaštvo in razni SA-jevci in SS-ovci. Kljub lepim uniformam me niso mogli navdušiti. Takim, kot sva jih srečavala v uniformah pravimo pri nas, »da se jih še skuta za za ušesi drži«! Veselo sva pa bila presenečena, ko je zažarel park v krasnih barvah. Ko je bilo koncerta konec se je park v hipu izpraznil. Tudi midva sva si šla gasit žejo. Innsbruck se je pomiril in zaspal, le dva Jugoslovana sta štorkljala in peketala na postajo. Sirena, in odpeljali smo se, cilju nasproti! V slovanstvu je moč! »JVAS.A V OLJA(( KULTURA *m ga* 2-*- tem "“lovom. Pre- S^ToZZ ZTT ““““ ”*”» *•**« POJ«! »ekaj pripom ™ “«®«*m i„ hofem bra & ie drama do- Članek se deli na tfva a , . ki jo predstavijo a i * vekovo usodo, od katerih navada p J LIS3' ^ dela’ SSS?si it * ^ da gre za res- tego. drupi „JT _P™ ŠpanskeSa filozofa Or- radi v SvSft, I * ?**“ Ugajaj'° zato’ k«r bi o - prvega „ , “ oima3ed™™ S“* "Tf “ * S J Vai‘ prizori “ cesti.™ resnični. Čg j?o — — ■ tppn w • prvi Španskega J Toda tovamPLn ,!TV° SkIepanis jo svojih zakltttov Nw“ P?k°Sil S hl‘r05t' - r nj^sv^L^Sr.pravi;da “ - i—■ fer at eSy Jtr^» Jjaio i—-••• na mnogo boli I ., _.i simbol je ob katere zvokih skak-uuziički na gozdnem parobku«. Človek bi s simpatijo čital ta izvajanja, če ga ne bi motili drugi znaki te dobe, n- pr. vojaški proračuni. Zdi se, da bomo otroškost drago plačali. In tudi »lahkotna« umetnost izhaja, kakor mislim, iz drugih osnov. Naš čas je tako poln prizadevanja, da bi ubežali demonu, ki mu pravimo čas, da nam popuščajo živci. Nervoznost je najbolj razširjena bolezen v 20. stoletju. Menda ni človeka, ki ne bi včasih hotel ubežati temu hlastanju. In eterična umetnost je izraz tega odpora. Človek naj bi našel kraj, kjer bi si lahko oddahnil. Tovariš San navaja primer obiskovalcev razstav in koncertov: ne razumejo umetnosti, ki jih dolgočasi. Ker nove umetnosti vsakdo ne razume, slednja ni splošno človeška. Namenjena je le posebni skupini ljudi. Oglejmo si zdaj one ljudi, »ki ne razumejo« in postavimo se k izhodu iz koncertne dvorane. Videli bomo vrsto premožnih meščanov, katerih ugled je gahteval, da so se pokesali tu. Njihove žene spreminjajo koncert v modno revijo. Dali so prireditvi tak sijaj, da si mali človek ne upa vstopiti. Rezervirali so umetnost zase — in zdaj tožijo, da je ne morejo razumeti in da ni splošno človeška. To je prvo. Drugo pa je, kaj si tovariš San predstavlja pod »splošno človeškim«? Jedro vseh umetnostnih vrst skupaj je občečloveško; oblika ne more biti- Ljudje so preveč različni. Zato mora imeti umetnost neizmerno mnogo oblik in izražanj z istim pravirom. Vsak človek hoče svojo vrsto izražanja. Tudi znanosti vsakdo ne razume. Večina ljudi ima n. pr. o astronomiji ali ustroju atomov zelo nejasne pojme. Večina ne ve, kako je sestavljena ura. In zato znanosti ne bomo zavrgli in ne bomo merili časa s sončnimi urami (še s temi ne, ker bi se vedno našli ljudje, ki bi jih ne razumeli). , -ci so stoodstotno __ /.godi nesreča, me tudi lahko r»evzame usoda prizadetih. Še več! Če se prevrne vlak, lahko sam rešujem ranjene. V drami pa ne morem teči na oder. Torej mi bo, da se banalno izrazim, dala prometna nesreča več estetskega užitka kot dobra drama. Do istih absurdnih zaključkov pridemo v slikarstvu in glasbi. Dober prospekt neprimerno bolj vabi na letovišče kot najboljša slika- Tuljenje tovarniških siren je bolj resnično od vsake glasbe. Torej bodo nudile sirene in prospekti višek estetskega užitka. Vsakdo bo spoznal takoj, da to ne drži. Resničnost ni bistvo estetskega užitka, daje mu le večjo razumljivost. Korenina je drugje. Vsak človek se kdajpakdaj bavi s problemi sebe in sveta, ki ga obdaja. Zakaj sem? Čemu je svet? Odkod? — vprašanja, ki jih s samim razumom ne moremo razrešiti. V umetnosti pa človek zavestno ali podzavestno išče odgovora. Če gledamo dovršeno sliko, nas bo najprej očarala s svojimi barvami. Kmalu pa bomo skušali razrešiti njeno vsebino. Kaj izraža ta pokrajina? Zakaj je ravno taka in ne drugačna? Včasih se zgodi, da nemo obstanemo pred veliko umetnino. Zakaj nas ta slika ali arhitektura tako prevzame? Majhen stoji človek pred njo in podzavestno čuti v njej del, še manj, odsev svetovnega principa ali božje milosti. Z razumom ji ne pride do dna. Govorica umetnosti je neskončno nerazumljiva zemeljskim ušesom. Tovariš San pride v članku do nelogičnega nasprotja glede umetniškega užitka. Pravi namreč, da je umetniški užitek, posebno razpoloženje, »ki se malo ali nič ne razlikuje od vsakdanjega življenja«. J. Ortega, ki ga član-kar navaja, pa misli, da skuša umetnost prinesti lahkotnost in otroškost v sivino sedanjosti. Tovariš San bi ga moral torej v zvezi s svojimi prejšnjimi izvajanji odkloniti. Ostala vprašanja, ki se porajajo ob članku (»lahkotna« umetnost, njen položaj, kult telesa, amerikanizacija naše dobe), kakor tudi končni odgovor glede pomena umetnosti pa bom podal drugič. A. V. V.eAeži potek V-cidL Blizu Padove je živel nekoč veseli pater, ki je svet prav tako iskreno ljubil kot nebesa. Tol-kač na njegovih vratih se je svetil kot pristno zlato., kajti roke njegovih številnih prijateljev ga niso pustile zarjaveti. Zgodilo pa se je, da je veseli pater padel v največjo revščino radi hude nevoščljivosti presvete duhovščine. Tedaj so se obrnili od njega vsi preljubi prijateljčki, kot petelin na cerkvenem zvoniku, in kažoč mu svoje zadnje plati odplesali. Ni sile, si je mislil pater. Komur je prijatelj Bog, ne trpi nikoli nadlog in jim prav tako lahko noč. Odslej je veseli pater s seboj nosil vse svoje imetje. Obleko na telesu, na glavi klobuk, palico y roki in brevir pod pazduho. Za mal denar je bral najdaljše maše in jedel postne ribe s kožo in kostjo. Srce pa je ostalo isto, vedno veselo. V mestu je takrat zbolel prevzvišeni škof, želodec mu je odpovedal. Postal je ledenomrzel in zapustil naš »polžki svet. Škofovi bližnjiki so hoteli izvoliti vrednega naslednika. Vsakemu pa je plesala pred očmi mitra in se niso mogli zediniti. In ker eden drugemu ni privoščil časti, so se kregali, da so se jim usta pražila, jeziki posušili. Končno so so- Štev. 8 if““gadabit ‘ri\°,d *"> « P^o srečali izvolili za Dadnvan i, fU’ ki ga bodo njeno, tako storjeno S ^ žkofa' Kot skle- so^aSdaH Lafegf ^Seprffll do s^e mostu -nce žvižgaj ^a patra, ki je skozi V misfihso^ieieli da^ra^^’" S° g* ustavili ^etno je pa£ lastna glava noter 2d?kni]“Sta’ da bl mu skoro JizivSL!r- xa2^izko^c^ri«ii«misui’>>in zavrtel se je, vroai in