-----    170    -----
Življenjepisne stvari.
Spomini in črtice iz življenja
barona Antona Zoisa.
„Novice" so v svojem 20. Ii3tu prinesle britko poročilo, da se je zgodilo, česar smo se dolgo dolgo bali: da 9. dne maja t. 1. je umrl naš Anton Zois. Poročale so tudi o velikanskem sprevodu, kakoršnih Ljubljana malo pomni, ko se je truga s truplom njegovim, obložena z venci vseh narodnih društev in rodovine njegove , po dovršenem cerkvenem opravilu in po odpeti pogrebnici, ki so jo pevci narodne čitalnice peli, vzdignila iz hiše njegove na Bregu ter so jo v mrtvaškem vozu štirje vranci, spremljanem od brezštevilne množice ljudstva vseh stanov in od zastav narodnih društev noter do meje Ljubljanskega mesta, peljali na Brdo nad Kranjem v kapelico grajščine njegove, odkodar so truplo prenesli na pokopališče v Predosljih, ktero si je blagi rodoljub na smrtni svoji postelji izrekoma za svoje pokojišče izbral, da ondi — kakor je rekel — počiva med svojimi ljudmi (Predoseljčani), kjer je največ veselih dni svojega dni doživel. — K sprevodu pokojnega naj dostavimo le še to , da so mrtvaški voz noter do pokopališča v Predosljih spremili tudi načelniki narodnih društev dr. Costa, P. Grasselli, dr. Poklukar, Potočnik, Drenik in drugi, - dapeljaje se skozi S t. Vid nad Ljubljano so se ondi razlegali žalostni glasovi zvonov na mili spomin ranjcemu, — da društvo Kranjske čitalnice tudi je krasen venec položilo na rako njegovo, kjer so mu pevci njeni združeni s pevci Ljubljanske čitalnice v pričo neštevilnega ljudstva iz Predoseljske fare, vpričo rodovine njegove in c. k. deželnega predsednika grofa Auersperga in deželnega glavarja viteza dr. Kalteneg-gerja po končanem cerkvenem opravilu žalovalno pesem zapeli in tako zadnjo čast skazali v listinah domovine naše neumrlemu rodoljubu.
Pisatelj teh vrstic pa, kteremu ni bilo mogoče udeležiti se sprevoda noter do gomile rajncega,   šteje  si v
»veto dolžnost svojo, da v spomin svojemu milemu prijatelju, s kterim je mnogo let v veselih in žalostnih Časih, ki so zadevali domovino našo in slovenski naš narod, v presrčni zvezi bil, položi te črtice na grob njegov, živo prepričan, da ž njimi, če tudi so le preslaboten izraz tega, kar v svojem srcu čuti, vstreže ne-brojnim spostovalcem pokojnega rodoljuba. Ti pa, ne-pozabljivi mi prijatel! odpusti mi, da pisaje te vrstice, grešim zoper odločno Tvojo voljo, ki si jo izrekel malo dni pred smrtjo, naj edino le preprosta kamenena plošča zaznamova mesto počivališča Tvojega s preprostim napisom, ki naj Ti ga jaz naredim. Al čuj v rajskih višinah, kjer zdaj bivaš, ljubljenec naroda našega! ločen od nas, da, ako bi spolnili to voljo Tvojo, hudo bi grešili zoper zapoved hvaležnosti, ktera navdaja srca vseh domoljubov do Tebe; vedi, da narod slovenski nikdar ni nehvaležen ljubiteljem in dobrotnikom svojim, — vsaj smo s Teboj v grob položili moža, ki ga domovina prišteva najljubšim sinovom svojim!*)  —  —
Baron Anton Zois je bil naslednik iz tiste odlične rodovine, katera je v preteklem stoletji bila v Trstu iz prostega stami zarad redkega patriotizma do Avstrije v baronovski stan povzdignjena. Ko je namreč država Avtsrijska ob času Marije Terezije po sedemletni vojski zdihovala v veliki denarni stiski, je Mihael Angelo Zoja, oče slavnega Žige Zoisa, blagodušno 40.000 gold. položil na oltar domovini. Tako redko domoljubje je svitla cesarica obdarila s tem, da ga je postavila z baronovskim stanom in ker se Zoja (po toskan-skem narečji „gioja" veli biser (Edelstein), je Mihael Angelo Zoja se imenoval baron Zois Edelstein svki. Sina, kakor smo gori rekli, bila sta mu slavni Žiga Zois, čegar zasluge za narod slovenski 80 neumrljive, in pa Karol Zois, učeni botanik — obd bila sta brata deda našega Antona Zoisa, kateremu oče je bil Karol baron Zois, posestnik velicih Go-renskih fužin in grajščine na Brdu.
Rodil se je naš Anton Zois v Ljubljani 22. julija 1808. leta. Skrbno odgojo s svojimi miajšimi 5 brati in 2 sestrama je dobil Zois v očetovi hiši. Po dovršenih študijah je po smrti svojega očeta kot najstareji sin prevzel 1836. leta grajščino na Brdu kot fidejkomisno posestvo, ktera po smrti njegovi zdaj pride na starejega brata njegovega Mihaela. Že 12. junija 1. 1832. pa si je prav po nagnjenji svojega srca za soprugo svojo izbral Katinko Schwarzenbergovo in si s tem zakonom ustanovil ono veliko srečo življenja, katere je srce njegovo iskalo le v tihem veselji družinskem in v tihem delovanji za blagor naroda našega. Prav duša iz njegove duše in srce iz njegovega srca bila mu je skozi 41 let premila tovaršica, ki mu je dala edino hčerko, Serafino zdaj omoženo baronico de Traux, noter do zadnjega dihljeja njegovega, vesela ž njim v veselih časih, ljubeznjiva tolažnica mu v britkih urah, katerih največ je blago srce takrat imelo, ko je videl, da se narod slovenski zatira ali protivniki narodne ravno-pravnosti Avstriji jamo kopljejo. Proti drugim baron Zois svoje feopruge ni nikoli drugače imenoval kakor z ljubeznjivo besedo: „moja gospodarica". In kako visoko je cenil neprecenljivo mu soprugo, temu živ dokaz je to, da v oporoki svoji jej je za vse prihodnje čase postavil premili spominek s tem, da ubogim Št. Jakobške fare v Ljubljani, iz katere je svojo soprugo dobil, in pa ubogim Predoseljske fare, kjer je ž njo največ časa svojega življenja preživel, je zapustil po 3000 gld.
*) Prečastitemu gosp. župniku Jož. Krconu v Pred-osljih se tu srčno zahvalnjem za nektera prezanimiva poročila o življenji  Zoisovem.                                                              Pis.
v obligacijah, od kterih se imajo obresti vsako leto ubogim razdeliti na dan sv. Katarine.
Kakor blaga vijolica skrita v logu cvete in ljubko vonjavo siplje krog in krog, tako tudi našega Antona Zoisa vsestransko delovanje bilo je tiho brez hrupa, brez pohlepa za hvalo in javno čast; zadovoljen je bil s tem, da — kakor mi je večkrat sam rekel — ,,ga vest tolaži, da vsaj, kolikor more, svojo dolžnost spolnuje. Kdor res pomoči potrebuje — mi je djal — ima tudi pravico pomoči zahtevati od tacih, ki so zmožni mu pomoči dati, bodi-si da se borijo na narodnem ali političnem polji za svetinje domače, bodi si da v revah in nadlogah dado mu materijalne pomoči. Ker meni ni dano z gromovito besedo na javnih odrih vojskovati se na unem polji, zato mi je dolžnost, kolikor mi pripuščajo le zmerne moje moči, storiti na drugem". —• V teh pohlevnih njegovih besedah leži ključ vsega blagega delovanja njegovega.
Nekako bolj v javno življenje stopil je vendar naš Anton Zois s tem, da leta 1851., ko so se po novi postavi ustanovile občine, je na živo prošnjo svojih soseščanov prevzel županstvo v Pre do sijih. Branil se je sicer tega posla največ zarad tega, ker celo leto ne biva na Brdu in čez zimo gre v Ljubljano; al občina ni mu dala mini, dokler ni sprejel volitve: „Naš gospod baron mora naš župan biti" — so rekli možje, in mož ljudstva vdal se je željam ljudstva.
Baron Anton Zois oskrbljeval je opravila župan* panstva kolikor je mogel sam, nekoliko po svojem graj-ščinskem oskrbniku blizo 10 let noter do leta 1862. Ker so takrat zavoljo vojsk na Italijanskem vojake tudi po kmetih sem ter tje potikali, imel je ranjki baron s umestovanjem vojakov, kakor se lahko more misliti, veliko sitnosti in težav, zlasti tudi zato, ker vojaki našega jezika niso razumeli.
Leta 1866. je cel6 za 10 ranjenih vojakov v svoji grajsčini na Brdu napravil  bolnišnico ,  jih  z  vsem,   s
f>ostrežbo, hrano, zdravniki in zdravili oskrbljeval. Ko-iko stroškov ga je moralo to stati, lahko se iz tega razvidi, da je le enemu zdravniku 100 gold. za njegov trud plačal, pa je hodilo več zdravnikov k vojakom, ki jih je imel v svoji grajščinski bolnišnici. Za to pre-blago delo je bil po zasluženji od Njegovega Veličanstva cesarja Franc Jožefa poslavljen z redom železne krone.
Pod njegovim županstvom se je lepo, prostorno šolsko poslopje sozidalo, katerega poprej ni bilo. On je pripomogel k napravi šolske drevesnice, ker je daroval les za ograjo in druzega več. Čeravno visocega žlahnega stami, bil je župan Zois kakor oče med svojimi otroci, ki so ga visoko spoštovali in ljubili. Županstvo je pozneje zlasti zavoljo tega odložil, ker v zimskem času ni na Brdu, ampak v Ljubljani stanoval in zato svojih županijskih dolžnosti ni mogel tako na spolnovati, kakor je želel.
Da je ranjki baron imel za šolo in šolsko mladino posebno blago srce, pričuje to, da je mnogo let lepemu številu bolj pridnih učencev in učenk na svoji grajsčini po dokončanem šolskem letu lična, mladosti primerna darila delil, jih zraven pogostoval, in slov6 jemaje od njih jim priljudno v roke segal ter prav očetovsko se od njih ločil. Kako močno je s tem mladino za dobro vnemal, koliko spoštovanja in ljubezni si je s tako priljudnim obnašanjem pri mladini in njenih sta-riših pridobil, ni lahko izreči. Zadnja leta je Predoselj-skemu gospodu župniku denarjev in knjižic za razde-ljenje med šolsko mladino pošiljal; za denar se je zlasti zimska obleka revnišim učencem in učenkam naprav-ljala, da so lože šolo obiskovali.
Kako  vesten je  bil   ranjki   baron   o nravni   izreji
—   171   —
šolske mladine, razvidi se lahko iz tega, da knjige, cel6 od družbe sv. Mohora izdane, je poprej sam prebral, predno jih je mladini delil, boječ se, da ne bi bilo v njih kaj spotikljivega ali pohujšljivega za nježne otroke. — Živo je še sosedom v spominu, kar je lju-domili baron storil na dan poroke svoje edine hčere baronice Serafine s c. kr. polkovnikom baronom de Traux. Dal je namreč tisti dan na svoji grajščini štiri prav uboge otroke v čisto novo obleko obleči; zel6 ginljivo bilo je videti, ko so ti otroci, vsi veseli v svoji novi opravi, nesli v culicah svoja prejšnja umazana in strgana oblačila na svoj dom.
Koliko je zraven šole skrbel ran j ki baron za dalje izobraženje in oliko svojih ljudi, temu priča je to, da si je posebno prizadeval, jih vnemati za družbo sv. Mohora, ki toliko na vse strani koristnih knjig med Slovensko ljudstvo razpošilja. Blagi baron je v ta namen za bolj revne ude sam odrajtoval letno plačilo; druge pa je k omenjeni družbi vabil s tem, da je prvo leto sam plačal za-nje, in ko so ljudje videli, kako koristne knjige dobivajo, so pozneje sami radi plačilo od-rajtovali. 8 takim ravnanjem je mnogo udov pridobil družbi.
Njegov trud za omiko naroda svojega pa tudi ni bil brez sadii. On sam je pri neki priložnosti nekako ponosno rekel, da bi si poprej upal enega ali druzega svojih ljudi v kak salon pripeljati, ki bi se ondi lepše vedel obnašati, nego marsikter izmed žlahne gospode, kateri je za priljudno vedenje celo malo mar.
A ne samo v duševnem, tetnuč tudi v materi-jalnem obziru bilo je baronu Zois-u mar za blagostanje svojih ljudi, zlasti s pomočjo poljedeljstva in sploh kmetijskega gospodarstva. Ker je Predoseljska okolica posebno slani zelo podvržena, napeljeval je ljudi z besedo in z lastnim izgledom, da so začeli turšice obilo saditi. Bolj revnim je semena aH zastonj delil ali ga posojeval. Sploh ni kmetijskih del samo svoji družini pripuščal; kakor marljivi gospodar in umni kmetovalec kolikor mu je bilo mogoče, je povsod sam zraven bil. Tako je bil on dejansk izgled umnega gospodarstva svoji okolici, — odličen ud naše kmetijske družbe že od leta 1837.                                  J
Neumrljiv spomin si je zato blagi baron postavil ne le v svoji domači okolici, temveč — in to smemo po pravici reči — v vsi naši deželi s svojim milim, do-brotljivira srcem.
Od njega so dobivali posebno domači, pa tudi tuji siromaki najizdatnišo pomoč. Kogar koli je kaka nesreča zadela, precej je rekel: „pojdem k našemu gospodu baronu, gotovo mi bodo pomagali". Pred vsako zimo je za domače siromake Predoseljskemu župniku nekoliko denarjev poslal, da jih je po svoji previdnosti med uboge razdelil. — Večkrat se je zgodilo, da je za enega ali druzega domačega bolnika v Ljubljanski bolnišnici sam dotične stroške plačeval, dokler se ni ozdravil.
Posebno zdatno pomoč od dobrotljivega barona Antona Zois-a pa so dobivali pogorelci — bližnji in daljni. Bližnjim pogorelcem je vselej, še cel6 ne prošen, kar sam od sebe pošiljal lepo pomoč v denarjih po 100, 200 ali še več gld., dal jim je lesa za zidanje in krme za živino. Zatega voljo, ko je ravno dan po baronovi smrti, 10. maja popoldan, strašni požar deset gospodarjem v Britofu*), že sicer v revni vasi domaČe fare, pokončal veči del njihovih poslopij, bilo je slišati pogo-
*) ,,Pri tej priložnosti — nam pišo preČastiti gosp. fajmoster — naj bo tukaj očitna prošnja izrečena, da bi tem pogorelcem kak milosrčen dobrotnik — zlasti iz gospod Zoisove žlahae rodbine — blagovo il kak mili dar podeliti, ker so res usmiljenja vredni; bili so sicer vsi razun treh zavarovani, al pri hudem vetru so mogli le prav kaj malega rešiti".
i
stoma milo zdihovanje: „Oh škoda, da so gospod baron nam umrli; gotovo bi nam bili pomagali". Dobrotlji-vost Zoisova do pogorelcev bila je tako neizmerna, da smo slišali prostega kmetica enkrat reči: „gospod baron pogorelcem vselej toliko dado, da z njimi vred pogorijo". Vselej, kedar so „Novice" povzdignile svoj glas za pogorelce ali druge nesrečne tu ali tam, bil je baron Zois dobrotnik v prvi vrsti.
Kako so našega Zoisa rukali in cukali dijaki in drugi naši ljudje za pomoč v nadlogah, in koliko je daroval na te strani, to ve pisatelj teh vrstic najbolje, ker ga je ranjki večkrat za svet vprašal.
Zois je bil pa tudi dobrotnik cerkvi; pri vsacem darovanji, ako je bil le na Brdu, je v svoji domači farni cerkvi najveČi dar položil, ali, če sam ni prišel, ga gotovo poslal. Od njega ima domača farna cerkev dva lepa spominka: prelepo sliko sv. Ksista, izdelano po mladem našem umetniku Franke-tu, v novem velikem oltarji, in lepo svetilnico pred velikim oltarjem.
Zraven te dobrotljivosti imel je baron Zois sploh ljubeznjivo srce do svojega bližnjega; nikoli ni mogel trpeti obrekovanja kakega človeka.
Podpiral je Zois vsa narodna društva in prebiral vse slovenske liste pa tudi druge, al le slo-vanščini in federalizmu prijazne liste, zlasti „Vaterland"* Kako zoperni pa so mu bili nam sovražni listi, zlasti obe ,,Pressi", kaže to, da še tega ni mogel trpeti, da bi se mu bila kedaj kaka reč poslala v „Pressini" papir zavita; tolikanj ostudni in umazani so blagemu rodoljubu bili po pravici ti listi.
Ko se je leta 1861. začelo ustavno življenje v Avstriji in so se po vseh deželah začeli deželni zbori, skazal je narod naš baronu Antonu Zoisu toliko sijajno zaupanje, da ga je v okraji Kranjsko Loškem skor enoglasno si za svojega poslanca izvolil. Gospod baron je radostno sprejel poslanstvo iz rok svojega naroda, temveč, ko je videl, da mnogo njegovih tovarišev iz vrste velikih posestnikov ne navdaja ono prepričanje, da je skrajni čas, da se reši narod naš iz stoletnega nemškega jarma v šolah , pisarnah in obče v javnem življenji in na poti maternega jezika pripelje do potrebne mu omike. „Ljudstva glas je Božji glas" — si je lju-domili Anton Zois mislil in veliko čast v zaupanji našel, da ga je izvolil narod, a ne mala množica grajska. In kolikorkrat bile so volitve v deželni zbor Kranjski, vselej je bil Anton Zois enoglasno ali skor enoglasno za poslanca voljen noter do leta 1869., ko se je zavoljo slabotnega zdravja moral odpovedati častnemu poslu. In skozi vsa ta leta je kakor skala nepremakljivo stal na strani narodni in pod zastavo njeno: ,,za vero, dom, cesarja". Narodni mož bil je značaj skozi in skozi, kakoršnih je dandanes ce!6 malo na svetu.
Ko se je ustanovila narodna čitalnica v Ljubljani, bil jej je iskren podpornik; kako živo mu je ta domači zavod pri srcu bil, dejanska priča temu je ta, da v oporoki svoji jej je daroval v obligacijah 5000 gold. s tem dostavkom, da obresti obrača za svoje potrebe; ako pa se zida „narodni dom", naj Čitalnica za-se s tem doneskom v kolo njegovo pristopi.
Ko se je osnovala „Matica slovenska", bil je on med prvimi, ki jej je za ustanovnika prihitel na pomoč s 500 gold., čeravno pravila od ustanovnika zahtevajo le 50 gold. Po prvem občnem zboru 11. maja 1865. leta izvoljeni odbor se je 22. junija t. 1. ustanovil in njega volil za prvosednika ,,Matici"; al po pisatelju teh črtic se je v isti seji dal odpovedati tej Časti, in za njim je bil voljen dr. Toman za prvosednika; ostal pa je do zadnjega odbornik in marljivo se udeleževal obravnav odborovib. 28. oktobra 1872. leta mi je iz Brda   v pismu  slovenskem   (kakor je vselej  rad
____    172   ___
pisal) naznanil to-le: »Dobrega počutka ne morem se hvaliti, zato se zopet ne bom mogel udeležiti seje Matičnega odbora; naposled bom vendarle primoran odpovedati se tudi temu častnemu poslu, kajti samo ime* imeti, pa ne delati, tega jaz nimam rad".
To žalibog! so bila prva znamenja, da zdravje njegovo, katero si je lani v toplicah skušal vtrditi, je zel6 pešati začelo ; to pa je temveč trpelo , ko je blagi rodoljub videl, kako je državna politika krenila na krivo pot, ki ne bode pomirila Avstrije, in se je vrh tega še nenadoma razpor začel v domaČem taboru. V istem pismu, 28. oktobra 1872., mi je namreč pisal: „Naše stanje se slabeje dela od dne do dne; sovražniki naši v Avstriji prežijo na nas od vseh strani, zdaj pa še ,,mladi" nočejo sprevideti, da delajo le unim na veselje in prid, če podkopavajo zaupanje ljudstva do starih. Denarja, denarja, denarja, pravijo, nam je treba; jaz pa mislim, da desetkrat bolj potrebujemo domačega mirii!" — Kako hudo v srce je moral boleti rajnega Zois-a nesrečni domači razpor, priznal bo vsak, ki je poznal nježnočutečega možd, kateremu je blagor domovine bil čez vse.
In slabela mu je od dne do dne telesna moč temveč, ker gaje nadlegoval pljučni kat&rk in revmatizem po udih. Celo zimo, silno občutljiv za vremenske premene, ni si upal več iz hiše; opustil je zadnji čas tudi lahko cigarico, ki mu je vse žive dni najljubša zabava bila. In pešal je čedalje huje in huje, dokler ga nam ni, veliko veliko prezgodaj, v 65. letu njegove starosti, nemila smrt vzela. Previden s sv. zakramenti za umirajoče je 9. maja t. 1. mirno v Gospodu zaspal.  —
Se zlatimi   pismenkami   ostane   tudi   ime   Antona Zoisa zapisano v zgodovini domovine naše;   kdor je storil to, kar on, živel bode vhvaležnem spominu, dokler bode naroda slovenskega kaj!
Položivši te spomenčice na gomilo prisrčnega svojega prijatelja, izrekam le še živo željo , naj ,,Matica slovenska" v prihodnjem letopisu svojem sliko prinese izvoljenega svojega prvega predsednika.
Dr. Jan. Bleiweis.
------     173    ------