PLACASA T oorrovnfi
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE G ŠTEV. 18—19 G 28. APRILA 1958 ® LETO XVII. ® CENA 20 DIN
PROLETARCI VSEH 0E2EL, ZDRU2ITE SE!

VSAK IZME® NAS VE - ČEPRAV JE TO PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE — DA JE LAHKO TA URESNIČEN SAMO Z ROKAMI VSEH DELOVNIH LJUDI NASE DOMOVINE. ZATO JE ZDAJ VELIKA NALOGA KOMUNISTOV, IDA PRIBLIŽAJO PROGRAM VSAKEMU DELOV
nemu Človeku tako, ®a bo vsak postal zaveden
BOREC ZA NJEGOVO URESNIČITEV.
ŽE SAMO DEJSVO, DA SMO LAHKO TAKO POSPLOŠILI IZKUŠNJE NAŠEGA LASTNEGA BOJA ZA SOCIALIZEM, KAKOR TUDI IZKUŠNJE SOCIALISTIČNE IZGRADNJE V DRUGIH DEŽELAH IN DALI NA TEJ PODLAGI KONKRETNE PERSPEKTIVE ZA NASLEDNJE OBDOBJE NAŠEGA QPJA, KAŽE, DA JE NASA REVOLUCIJA ŽE PREŠLA DOBO USTVARJANJA OSNOVNIH MATERIALNIH, POLITIČNI IN IDEJNIH TEMELJEV SOCIALISTIČNE IZGRADNJE IN DA JE ŽE GLOBOKO STOPILA V FAZO KONKRETNE IZGRADNJE SOCIALISTIČNIH ODNOSOV, NOVIH ODNOSOV MED LJUDMI.
Edvard Kardelj
o novem programu ZKJ
KONGRES SE JE ZAČEL V TOREK TOČNO OB DESETI URI IN SE GA JE UDELEŽILO 1795 DELEGATOV IN VEC STO GOSTOV. — V PRVI VRSTI SEDE OD DEVE PROTI DESNI:	EDVARD KARDELJ.
PETAR STAMBOLIČ, SVETOZAR VUKMANOVIC IN ALEKSANDER RANKOVIC
mil
■
*
■m v m - i ?: <
V DNEH SEDMEGA KONGRESA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE OD PONEDELJKA DO SOBOTE SE JE LJUBLJANA SVEČANO ODELA. PO VSEM MESTU SO PLAPOLALE RDEČE PROLETARSKE ZASTAVE, PONOČI PA JE BILA BOGATO RAZSVETLJENA. ODPRTIH ROK JE SPREJELA DELEGATE IZ VSEH KRAJEV NASE DOMOVINE, POZDRAVILA GOSTE IZ DALJNIH DTEŽELA.
Kaj naj zapiže reporter ure, največ dan potem, ko se je končal VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije? Preveč je vtisov, preveč navdušenja, spontanega in iz srca prihajajočega pozdravljanja in — kar je najvažnejše, prebogata je vsebina, da bi lahko pero izluščilo vse naj-' lepše in najbolj pomembno. Vendar...
Ko je stopil generalni sekretar tovariš Tito pred delegate in goste — v veliki kongresni dvorani jih je bilo zbranih nekaj več kot dva tisoč — je moral čakati. Zaman se je nekajkrat z gestami zahvaljeval za poizdrave in zaman je nova poskušal spregovoriti. Delegati, ki jih je izvolilo sedem sto petinpetdeset tisoč komunistov, so izpolnili tudi naročilo »Pozdravite nam Tita!«. Pozdrav se je prelil v mogolčno »Internacionalo«,
Šele čez več kot deset minut je lahko tovariš Tito dejal:
»Otvarjam sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije . •.«
Genenani sekretar je govoril dopoldne in po odmoru pozno v večer. Dvorana je poslušata in razmišljala. Zunanji izraz razmišljanj so bdi aplavzi. Niso vsi enaki in ni potreben tenak posluh, da ujame njih pomen. Tovariš Tito je govoril tudi o po-. manjkljivostih v delu komunistov. Komunisti morajo globlje razumeti družbeno gibanje. Kar vedo, je še premalo. Tovariš Tito je grajal nekatere napake in delegati so z aplavzom potrdili, da se strinjajo z njegovo kritiko, da jo sprejemajo in da bodo skušali tudi te pomanj!klji-vosti odpraviti.
Kako gromovito so pozdravili misli, da odnosov in spornih vprašanj med narodi ni moč reševati s silo. Nasilje je nevarnost za mir. Delitev sveta na bloke — namesto gospodarske enotnosti in , plodnega mednarodnega sodelovanja — narodom škoduje. Skrajni čas je, da preneha tekmovanje v oboroževanju in da vse države ustavijo poskuse z jedrskim orožjem. Mogoča je samo izbira med dvema možnostima: ali vojna ali mirno reševanje mednarodnih vprašanj. Velikanska večina narodov na svetu si želi miru.
Nalog, ki jih bo treba opraviti že v bližnji prihodnosti, ni malo. Tovariš Tito je govoril o nalogah in delegati so sprejeli dolžnosti, da jih s sto tisoč komunisti in milijoni članov Socialistične zveze izpolnijo.
Tovariš Tito je nakazal pot k novemu napredku, delegati so odgovorili: Druže Tito mi ti se fcmemo, da sa tvoga puta ne skrenemo •.. Tisoč osem sto delegatov je nekajkrat zapelo pesem, ki je spremljala jugoslo-VKUBke komuniste in partizane v najtežjih dneh revolucionarnega
Mr.
INTERNACIONALNEM PREDVSEM OBVEZUJE DELAVSKI RAZRED, DA V SVOJI DRŽAVI VZTRAJNO RAZVIJA VSE OBLIKE REVOLUCIONARNEGA DELA, KO SE NIMA V ROKAH OBLASTI, IN VSE OBLIKE USTVARJALNEGA DELA PRI IZGRAJEVANJU SOCIALIZMA, KO ŽE IMA OBLAST V ROKAH. INTERNACIONALNEM POMENI SPOŠTOVANJE ENAKOPRAVNIH ODNOSOV IN USTVARJANJE TOVARIŠKIH RAZMERIJ DO DRŽAV, KI GRADE SOCIALI ZEM, TER DO VSEH KOMUNISTIČNIH IN NAPREDNIH STRANK IZVEN SOCIALISTIČNIH DRŽAV. INTERNACIONALNEM SE NE MORE RAZDELITI NA MANJŠA l}« SIRSA PODROČJA, NA BLOKOVSKI IN NEBLOKOVSKI, KER JE SVETOVEN V POMENU SIRJENJA ZNANOSTI MARKSIZMA-LENINIZMA IN NJEGOVEGA PRAKTIČNEGA URESNIČENJA. INTERNACIONALNEM JE TOREJ PRAKSA IN NE BESEDE IN PROPAGANDA. TO BI MORALI VEDNO IMETI PRED OČMI TISTI, KI HOČEJO PODELJEVATI NAZIVA INTERNACIONALNI ALI NEINTERNACIONALIST.
-	-	TITO
Zveze komunistov Jugoslavije.
Nastopali so delegati najrazličnejših poklicev, od delavca v rudniku do vseučillškega profesorja. Vsak od njih je prispeval koristne ugotovitve z raznih področij našega družbenega in gospodarskega življenja, kajti oni preizkušajo vrednost našega družbenega in gospodarskega sistema pri svojem vsakdanjem delu. Njihove bogate ocene so plod samostojnih razmišljanj in proučevanj. Taki ljudje pa so nam zagotovilo, da bomo naloge in program Zveze komunistov dosledno izpolnjevali, da ga bomo — tako kot je rečeno v programu — lahko tudi dopolnjevali, če bo praksa, vsakodnevno delo pokazalo, da so se te ali druge postavke preživele. Ker se učimo za življenje, je važno, kako znamo ocenjevati izkušnje življenja. Razprava na kongresu nam prav v tem pogledu vei k<>t sto petdeset domačih vliva neomejeno zaupanje.	novinarjev 'je obveščalo javnost
t	o poteku kongresa. V preteklem
n , ,	....	tednu se je misel kongresa raz-
Ze pred kongresom je bilo na šiijala prek sestankov v tisočih isoče sestankov na katerih so kolektivih na vse naše proizva-komumsti proučevali osnutek jake. Ses(; tisoč jn še vei5 ko.
lektivov je poslalo temu posvetu pozdravne brzojavke, resolucije in pisma, v njih tudi sporočajo, da bodo skrbno proučili bogato gradivo VII. kongresa. Le-to bo proizvajalcem vsekakor kažipot, osnovni priročnik pri njihovem delu na vseh področjih javnega, političnega in gospodarskega življenja. Ob Pet dni j'e bila Ljubljana sre- . proučevanju tega gradiva in dišče pozornosti doma in po uresničevanju nalog VIL kon-svetu. Triinsedemdeset tujih in gresa bodo postali delavci še
programa. Komisija za program je že pred kongresom sprejela mnogo dopolnilnih popravkov. Tudi med kongresom so kolektivi nadaljevali z razpravami. O programu so govorili: TO JE NAS MANIFEST! Ta začrtava naše cilje, našo akcijo.
a delavski praznik 1. maj čestitata vsem članom
in kolektivom
/
REPUBLIŠKI SVET SINDIKATOV SLOVENIJE IN DELAVSKA ENOTNOST
KOMUNISTIČNA PARTIJA OZIROMA ZVEZA KOMUNI S TOV JUGOSLAVIJE SE JE V SVOJI SLAVNI ZGODOVINI ZMEROM RAVNALA PO NAJGLOBLJIH KORISTIH DELAVSKEGA RAZREDA IN DELOVNEGA LJUDSTVA TER SE BORILA IN PREMAGOVALA RAZNE, DOSTIKRAT OGROMNE TEŽAVE NA POTI NAŠEGA SODOBNEGA NACIONALNEGA IN SOCIALNEGA RAZVOJA.
Aleksander Rankovič
Nihče nas ni mogel odvrniti od boja za socialistično In neodvisno Jugoslavijo. Tudi v dneh najhujšega zunanjega pritiska se nismo odrekli naši poti v socializem. Zdaj pa slišimo, da »sedimo na dveh stolih« in da se »prilizujemo ter krivimo hrbtenico pred imperialisti zaradi »njihovega pokvarjenega blaga«. Ves boj jugoslovanskih narodov pod vodstvom Zveze komunistov je bil protiimperialističen. Socialistična Jugoslavija je plod tega boja ...' Komunisti in jugoslovanski narodi niso sedeli na dveh stolih in se niso prodajali fašizmu, niso se sprijaznili z njimi, kaiko,r se tudi leta 1948 niso nikomur prodali... Branijo svoje pravice in koristi svoje dežele, svobodo, neodvisnost in socialistični razvoj.
Take »kritike« žalijo slehernega borca osvobodilnega boja in slehernega našega delavca, ki je gradil težko industrijo — materialno osnovo našega socialističnega razvoja — prav zaradi podobnih »kritik« v preteklosti v veliko težjih pogojih, kot bi jo sicer. Če se kdo ne strinja z našim programom, če so med nami in drugimi ideološke razlike, to ne bi smelo vplivati na prijateljski razvoj meddržavnih stikov z deželami, ki grade socializem:
*
Za razliko od prejšnjih kongresov je VII. kongres delal v treh komisijah. S tem je bila omogočena veliko osebnejša razprava. Govorilo je okoli 125 delegatov.
Razprava je pokazala moč
bolj samostojni usmerjevalci svojih življenjskih pogojev.
Ce zapišemo, da je Ljubljana doživela kongres, ki bo prinesel nov polet pri delu in še globljo in širšo rast socializma v naši deželi, je to resnična, a vendarle preskromna beležka o kongresu, kajti mimo je dogodek, čigar pomembnost bo lahko docela oceniti šele čez čas.
Razvite delavske zastav? s katerimi smo okrasili kongresno mesto in jih izobesili v vseh krajih države, pa ne bomn še povili, kajti čez nekaj dni praznujemo znova.
Dan dela, prvi maj — bomo preživeli v zavesti, da smo pred nekaj dnevi sprejeli naš manifest, ki nas bo vodil po dosledno začrtani poti v nove delovne zmage in krepil še tesnejše sodelovanje med delavci vsega sveta.
V ponedeljek, dan pred tem, ko so se delegati prvič zbrali na ploščadi pred kongresno dvorano, so po gredah posejali žito. V soboto, ko so delegati navdušeno pozdravljali nov Centra ni komite in Tita, so bile gredice zelene. Žito je vskalilo. M. S.
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR LJUBLJANSKE OBČINE BEŽIGRAD JE SKLENIL, DA SE !'RG PRED GOSPODARSKIM RAZSTAVIŠČEM IMENUJE 'DSLEJ TRG VII. KONGRESAi ZKJ
Šola mladih proizvajalcev
V delovnih kolektivih sj na različne načine prizadevajo, da bi vključili mlade proizvajalce in vse delavce v upravljanje. Med doslej najuspešnejše oblike prištevamo klube mladih proizvajalcev, ki delujejo v Okviru organizacije Ljudske mladine. Ti klubi rešujejo proizvodne probleme in vzgajajo mladino v delavskem do družbenem upravljanju. V Sloveniji deluje trenutno 72 klubov mladih proizvajalcev s 3750 člani, ki so Pri svojem delu dosegla že lepe uspehe.
Klub mladih proizvajalcev Strojne tovarne Trbovlje je izvedel med mladimi delavci anketo o normah, akordih, premijah in o načinu delitve dobička. o odnosu predpostavljenih do podrejenih, o škartu in o organizaciji dela ter o drugih vprašanjih. Tako je zbral več koristnih predlogov, o katerih so v klubu razpravljali in jih poslali delavskemu svetu. Rezultati se že kažejo, £aj so popravili nekaj slabosti pri normiranju in izboljšali organizacijo dela. Zasedanja delavskega sveta v tem podjetju vedno obiskuje skupina članov KiMP, ki kasneje skupaj z mladimi člani delavskega sveta poroča mladim delavcem, kaj je obravnaval delavski svet.
V tovarni »Stol« Duplica so Imeli za člane kluba že več predavanj, zlasti pa. so uspešne razprave, na katerih so se doslej pogovarjali o tarifnem pravilrfiku, o novem zakonu o delovnih razmerjih, o delitvi dohodka In o drugih proizvodnih vprašanjih. Tudi v tem podjetju so mladinci že predlagali nekaj izboljšav in delavski svet ie njihove predloge v celoti upošteval.
Klub mladih proizvajalcev v »Litostroju« poznajo tudi drugod, saj ga vedno obiskujejo mladinci Iz drugih podjetij, da bi izmenjali izkušnje. Tudi v tem klubu imajo razen predavanj živahne razprave, delo P,a so organizirali po skupinah-Dober sistem dela jim j© omogočil, da so lahko Poslali organom upravljanja nekaj tehtnih pfedlogov, kako naj bi -prodajali malico v podjetju, za smotrnejše izkoriščanje delovnega časa, predlagali pa so tudi nekaj ukrepov za boljšo organizacijo sej delavskega sveta.
Klub mladih proizvajalcev jeseniške železarne je v zadnjem času podrobneje proučil dejavnost mlade tehnične inteligence v proizvodnji in zlasti ša v družbenem življenju. Med mladimi inženirji in tehn'ki so i”’ed'l‘ anketo, ki je pokazala, da večina ne sodeluje aktivno v družbenem življenju, k čemer ,i!h premalo usmerja tudi Društvo inženirjev in tehnikov. Marsikdo med njimi ima občutek manjvrednosti ob pogledu na tiste delavce in delavke. ki aktivno sodelujejo v pclition.em in družbenem življenju. Na posebnem posvetovanju so se z njimi Pomenili o teh vprašanjih in sklenili, da jih bodo vključili v delo kluba mladih proizvajalcev.
Mnogo je še dobrih klubov, ki prizadevno obravnavajo najvažnejše gospodarske probleme v kolektivu, in zanimivo le. da
Nov klub mladih prdzvafcdoGV
Prejšnjo nedeljo je mladinski aktiv Mariborske tekstilne tovarne ustanovil klub mladih proizvajalcev. V tej tovarni je veliko mladih delavk, tkalk in predle. Po osem ur prebijejo na svojem delovnem mestu, svoje tovarne pa pravzaprav še ne poznajo. Malokatera ve, da MTT proizvede letno 23 milijonov kvadratnih metrov tkanin, 3.800.000 kg preje itd. Mladi delavci prav tako slabo poznajo tovarniške probleme, proizvodne postopke in vprašanja, ki zadevajo organizacijo dela. Mnogi izmed mladih proizvajalcev pa bodo, če ne letos, pa prihodnje leto postali člani obratnega ali osrednjega delavskega sveta, čimveč bodo znali, tem laže in bolje bodo upravljali. Prav zaradi tega so ustanovili svoj klub mladih proizvajalce^. Sprejeli so že statut in delovni program, ki temelji na treh glavnih oblikah dela. Prirejali bodo politiono-ekonomska predavanja, strokovna predavanja Ln ekskurzije. Klub vodi pet odbornikov. K delu bodo skušali pritegniti tudi starejš.e člane kolektiva, predvsem vodilni kader, da bi mladini posredoval svoje izkušnje. Vsi mladi delavci in delavke bi si radi razširili obzorje, potrebno jim je le znanje primerno posredovati.	M. Š.
so skoro vsi njihovii predlogu sprejemljivi, ker ne kažejo lo-kalističnih teženj in drugih slabosti, ki so včasih značilne celo za zaključke sej delavskih svetov. Samo v mesecu januarju je 20 klubov mladih proizvajalcev iz večjih podjetij dalo 58 irazldčnih predlogov s področja proizvodnje in 41 jih je bilo sprejetih. Lani je bilo od 3229 mladih članov delavskih svetov 521 članov klubov mladih proizvajalcev, nad 700 pa jih je delalo v komisijah. Rnaksa kaže, da so se mlad! delavci prav pri reševanju praktičnih proizvodnih vprašani najbolje pripravljali za delo v delavskem svetu in v drugih organih upravljanja. Uspešno delo klubov je omogočilo tudi bolj konkretno in stetemaečno dejavnost celotne organizacije Ljudske mladine.
V delu klubov mladih proizvajalcev pa se pojavljajo tud: različne slabosti. Ponekod so si prizadevali, da bi v klubu razvili vso dejavnost, ki sodi v program Ljudske mladine (splošno izobraževanje, šport, prireditve itd.). V nekaterih klubih so skušali organizirati strokovno izobraževanje za pri-štobivamje kvalifikacij, kar je naloga vodstva podjetja. Nkkaj klubov pa je imel0 premalo konkretne programe, zato so prirejali le predavanja in izlete.
Živahna dejavnost v delovnih kolektivih, ki jo le zlasti spodbudilo pismo IK CK ZKJ, je tudi Ljudsko mladino primorala, da jasneje določi vlogo klubov in poišče ustrezne oblike dela- Zato je CK LMS organiziral dvodnevno posvetovanje, na katerem so prisotni razčistili vsa nejasna vprašaja in si postavili solidne osnove za bodoče delo. Težišče dela v klubih bo posvečeno konkretni realizaciji naše splošne gospodarske in družbene problematike v delovnem kolektivu. V praksi se je namreč pokazalo, da zna klub zavzeti pravilno stališče do slehernega vprašanja (zlasti še do premij, norm. nadurnega dela, organizacije dela, tarifnih pravilnikov itd) in z delavskim svetom in drugimi organi razpravlja o vseh nejasnih vprašanjih. Mnogi klubi so sklenili, da bodo pomagal; izvajati zaključke kongresa delavskih svetov Jugoslavije. Marsikje dobrih in koristnih predlogov in zaključkov sploh n© poznajo, ker o njih niso razpravljali. Od 39 anketiranih delavskih svetov jih je namreč 1© 20 razpravljalo o zaključkih kongresa delavskih svetov, od upravnih odborov v istih podjetjih pa le eden.
Pestra problematika odpira široke možnosti za delo, zato je bilo na posvetovanju sklenjeno, da naj se razen obstoječih oblik dela (predavanja, diskusijski sestanki, predvajanje strokovnih filmov, obiski sej delavskih svetov, dejo v komisijah delavskega sveta, izleti itd.) okrepi zlasti delo v skupinah. V vseh klubih naj bi ustanovili skupine, v katerih bi bili mladi delavci. Inženirji in tehniki, mladi član; delavskega sveta in drugih, ki bodo na temelju splošnih načel razpravljali o posameznih problemih, na primer o premijah itd. Skupina bo izdelala podrobnejše analize, ki bodo dale dovolj snovi za razgovore v klubu mladih proizvajalcev. Kasneje pa bodo dejansko utemeljena stališča in predloge posredovali zainteresiranim organom. Organizacije Ljudske mladine bodo s sklicevanjem proizvodnih konferenc skrbele tud; za splošno aktivizacijo mladih de-lavceiv v proizvodnji,. y, upravljanju kolektiva, in občine. Klubi bodo v prihodnje tesneje sodelovali z najširšim krogom mladih delavcev. V nekaterih tovarnah so v ta namen organizirali posebne razprave in izbrali naslednje teme: moji vtisi o delovnem mestu, moje mnenje o delitvi dohodka in podobno.
Ce redno easledujemo dogajanja v podjetjih, lahko ugotovimo, da so se klubi mladih proizvajalcev dobro obnesli. Prav bi bilo, da bi Uh ustanovili povsod, kjer so pogoji zanje, to pa seveda - ni le skrb organizacij Ljudske mladine. Pomembno vlogo Pri ustanavljanju in dejavnosti klubov imajo tudi sindikalne organizacije in delavski sveti- Povsod, kjer razmišljajo, kako bi pritegnili mlade delavce v, upravljanje podjetij, naj bi ustanovili klub mladih proizvajalcev, zakaj če mu bodo pomagali, bo lahko veliko koristil vsemu kolektivu
Marijan Rožič
-DELAVSKA ENOTNOST—
Glasilo sindikatov Slovenije. — Izdaja Republiška svet Zveze sindikatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik Ivo Tavčar. — Tdsk Časopisnega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Čufarjeva ulica 3, poštni predal 234. — Telefon uredništva 32-538, uprave 30-046, skupni za uredništvo in upravo 32-031.	— Račun pri
Mestni hranilnici v Ljubljani 601-606-1-221.	— List izhaja vsak
petek. — Rokopisov ne vračamo. — Posamezna številka stane 20 dinarjev, — Naročnina v predplačilu je mesečna 80 dinarjev, četrtletna 240 denarjev, polletna 460 dinarjev in celoletna 900 din.
Nenavadna odpoved
Pred tedni, točneje 8. aprila, je Florijan Horvat, dosedanji skladiščnik gradbenega obrtnega podjetja »Graditelj« v Beltincih dobil odločbo o odpovedi delovnega razmerja. V obrazložitvi je med drugim dobesedno zapisano:
»Občinski ljudski odbor Beltinci je zahteval od direktorja, naj imenovanega takoj odpusti iz službe, ker se je na prejšnjem mestu (pri istem podjetju, op. pisca) zaračunavalo več materiala, kot je bilo
Ne pozabite nu tovariše!
Precej časa sem že v Topol-ščici. Nekateri bolniki so strašno osamljeni. Nihče jih ne obišče, nihče jim ne piše. Z menoj je drugače. Name niso pozabili delovni tovariši!
In prav ta osamljenost nekaterih mojih tovarišev - bolnikov me je spodbudila k pisanju tehle nekaj vrstic.
Prvi maj je pred nami, delavski praznik. Vsakdo ga rad praznuje v družinskem krogu. Vendar, ali ne bi izkoristili teh prvomajskih praznikov tudi za obiske? In če se bodo kolektivom zdeli stroški za obiske preveliki (to bi seveda težko razumeli), potem naj svojemu delovnemu tovarišu, ki se zdravi, pišejo, mu zažele, da bi kmalu ozdravil in se vrnil v njihov krog. V nekaj mesecih en obisk, prijazen pozdrav s kakšnega zasedanja, izleta ali tekmovanja bo bolnika še bolj navezal na kolektiv, na njegove delavne tovariše, mu dvignil samozavest, vse to pa bo tud; prispevalo k njegovi ozdravitvi.
J. S., Topolščlca
skih zgradbah, kot je bilo zgrajenih.
S tem se imenovanemu daje 1. aprila 1958 enomesečna od-poved.
Beltinci, dne 8. aprila 1958. (Podpis direktorja).«
Tovariš Horvat se je zoper odločbo pritožil. Ne vemo, ali bo delavski svet pritožbi ugodil ali ne. Vsekakor pa je omenjena odpovedna odločba tako čudna, da si jo bomo hodrobneje ogledal i.
Predvsem je zanimiv motiv odpovedi. »Na prejšnjem delovnem mestu se je zaračunavalo več materiala kot je bilo vgrajenega.« To bi pomenilo, da se ni odpuščeni skladiščnik sam okoriščal z omenjenim zaračunavanjem, pač pa je to delal »v korist podjetja«. To pa meče slabo luč na celotno podjetje in poraja vprašanje — kako sploh gospodarijo v gradbenem podjetju »Graditelj« v Beltincih-. Ali direktorja tega podjetja to sploh ne zadeva in ali je ta stvar (in nepravilnosti) urejena že s tem, če je direktor odpovedal delavcu, ki je svoje delo opravljal po navodilih in naročilih nadrejenih? Kaže, da direktor in delavski svet, ki bi moral v prvi vrsti skrbeti za dobro in pravilno gospodarjenje, tega nista upoštevala in da tudi občinski ljudski odbor ni pogledal dejstvom v oči.
In če je kaj krivde na skladiščniku, bi moral delavski svet »Graditelja« prej, preden je prišlo do te odpovedi, uvesti disciplinski postopek, raziskati zadevo in če je skladiščnik res kriv, izreči disciplinsko kazen. Toda tega ni storil. Niti ni poklical delavca na
zagovor. Se enkrat pa poudarjamo, da skladiščnik vendar mora izdajati material iz skladišča po dobavnicah tehničnega vodstva in če tega ni v redu opravljal, se to lahko ugotovi.
Omenjena odločba kaže tudi, da v tem pogledu ne upravlja delavski svet sam in da tudi pri odpovedih.ne ravnajo tako, kot predpisuje zakon. V tem primeru so delavcu odpovedali na zahtevo občinskega ljudskega odbora. Sprejem in odpust delavcev pa je vendar stvar samih upravljavcev podjetja, tudi občinski ljudski odbor hiffia' pravice, da bi se vmešaval v to. Tako ravnanje lahko vzbudi pri delavcih nezaupanje v vodstvo podjetja in v delavsko upravljanje, češ da organ delavskega upravljanja ne odloča samostojno niti v takšni zadevi, kot je odpoved.
Zanimivo bi bilo vedeti, če je delavski organ podjetja sploh razpravljal o odpovedi Horvatu ali pa je enostavno potrdil odločbo o odpovedi in jo utemeljil z zahtevo občinskega ljudskega odbora Bel-
tinci, da bi tako prevrgel krivdo za nezakoniti odpust na občinski ljudski odbor? — Gotovo pa je, da sploh ni obravnaval motiva, zaradi katerega so delavca odpustili in ki še kako zadeva njihovo lastno gospodarjenje.
Odločba tudi po formalni plati ni v redu. Če je bila izdana 8. aprila, ne bi smeli računati odpovednega roka za nazaj, to je od 1. aprila. Zakon o delovnih razmerjih točno določa, da je odpoved, vročena do 15. v mesecu, veljavna od dneva -izdaje, zato nikakor ne more veljati za nazaj. Razen tega pa ima odpuščeni delavec, ki je še mlad. doslej več kot pet let in pol priznane delovne dobe in bi mu zaradi tega morali dati dvomesečni odpovedni rok.
Tej čudni odpovedi smo odstopili nekoliko več prostora, da bi tako znova opomnili na dolžnosti delavskih svetov pri odpovedovanju delovnih razmerij. Prav bi bilo, če bi Horvatov primer delavski svet znova prerešetal in potem ravnal zakonito in po lastni presoji.	D. D.
if'
NOGAVICE 2 LASTOVKO

NVLON,
PERLON,
ENKALON, CREPPE-NVLON
9
Kolektiv »Javor« se pripravlja na dopust
Delavci Iz podjetja »Javor« v Pivki bodo letos dopustovali v Selcah pri Crikvenici. Tam namreč pravkar dokončujejo šest weekend hišic. Hkrati bo lahko letovalo v tem lepem kraju ob morju okoli 20 ljudi. Zamisel je hvale vredna, vendar bo treba ljudi privaditi na resničen počitek, kajti dobršen del delavcev tega podjetja doslej ni bil navajen dopustovati ob morju ali v planinah. Prehe-kateri delavec je med letnim dopustom obdeloval zemljo, namesto da bi si v naših letoviških krajih nabiral moči za jutrišnji delovni dan. M. 8.
Tri sto tisoč dinarjev - za nič
Delavski svet zagorske »Industrije gradbenega materiala« ali po domače zagorske apnenice je pred dvema letoma sklenil, da bosta Jože Tekavčič in Milan Repovž prejemala štipendijo v višini plače, ko bosta obiskovala apneničarsko mojstrsko šolo v Ljubljani.
Zakaj neskladnosti?
Nov delavski svet v »Javorju« je prevzel dolžnosti
Delovni kolektiv tovarne vezanih plošč in furnirja »Javor« v Pivki je 28. marca Izvolil 34-članski delavski svet. V nedeljo, 18. aprila, pa je bila primo predaja. Stari delavski svet je podrobno poročal novim članom o gospodarjenju, o rasti proizvodnje in storilnosti, obnovi podjetja itd. Razprava je bila živahna. Star; in novi člani delavskega sveta so razpravljali o stvari, ki zanima vse delavce tega podjetja, to je, zakaj iz leta
v leto pada dohodek podjetja, čeprav narašča storilnost in čeprav je podjetje obnovljeno. Ta stvar je doslej precej razburjala delavce »Javorja«. Zdi se, da' so odgovorni ljudje v podjetju premalo pojasnili članom kolektiva, odkod ta neskladnost. Saj še nekateri dosedanji člani delavskega sveta niso vedeli, kje so vzroki za tsdriSen položaj. V razpravi ob primo predaji pa se je stvar razjasnila.
Podjetje »Javor« doslej ni
'»RAZGOVORI O DELAVSKEM IN DRUŽBENEM UPRAVLJANJU«
Priročna zbirka za naše upravljavce
Zavod za izobraževanje o delavskem in družbenem upravljanju v Ljubljani je v založbi >,Gospodarskega vestnika« začel izdajati posebno zbirko razprav o teh vprašanjih. Zbirka nosi naslov: »Razgovori o delavskem in družbenem upravljanju«.
Doslej so izšli v tej zbirki že1 trije zvezki, prvi ima naslov »O delu delavskih svetov«. Na 36 straneh so opisane naloge, organizacija, odnosi, vloga itd. delavskih svetov v našem družbenem upravljanju, drugi zvezek govori o temi »Podjetje ln komuna v družbeni skupnosti«. Obširna razprava je namenjena zlasti udeležencem in predava-
teljem seminarjev, hi jih prirejajo tovarne, zadruge, občinski izobraževalni centri, okrajne in občinske ljudske univerze.
Tretji zvezek vsebuje študijsko gradivo o zborih proizvajalcev. Na 36 straneh so prikazani zbori proizvajalcev v našem družbenopolitičnem razvoju, njihova ekonomska funkcija, politična funkcija itd.
Pripravljajo pa še knjižico o šolskih odborih. Kakor vidimo, je zbirka prav zanimiva in bo koristila vsakomur, posebno pa tistim, ki aktivno sodelujejo v organih družbenega upravljanja.	C. K.
žviševalo cen končnim izdelkom. Cene surovinam pa so vsako leto naraščale. Naraščali so tudi nekateri izdatki, ki jih prejšnja leta ni bilo treba plačevati, recimo prispevek za stanovanjski sklad, prispevek za kadre itd. Po sedanjih predpisih dobi podjetje komaj en odstotek deviz od izvoza, pred leti Pa jih je ostalo podjetju precej več. Te in podobne stvari so seveda vplivale na neskladnost med dohodkom in naraščajočo proizvodnjo. Kako bo v bodoče? Člani kolektiva si obetajo, da bodo sedanji predpisi o kontroli cen prispevali k temu, da ne bodo cene lesa rasle v nedogled. Seveda za to bodo morale poskrbeti tudi pristojne gozdarske poslovne zveze. V razpravi so člani delavskega sveta grajali poslovanje posameznih gozdarskih poslovnih zvez, ki zvišujejo ceno lesa tudi nad tisoč dinarjev za kubični meter. Vprašujejo se, alj je smisel poslovnih zvez res samo v zviševanju cen.
Tudi o stanovanjski stiski so se menili. Člani delavskega sveta sodijo, da bo treba še pospešiti gradnjo stanovanj. Stanovanja naj bi gradili pri vseh treh obratih. Prav te dni se je vodstvo podjetja dogovarjalo za zemljišče, kjer bodo gradili nova stanovanja.
Kot je videti, bo imel novi delavski svet precej dela. Njegovo delo bo uspešno, če bo v upravljanju .sodeloval ves kolektiv in če bo kolektiv tesno povezan z občinskim ljudskim odborom.
M. S
Zakaj je delavski svet sprejel tak sklep? Nedvomno zato, ker v podjetju manjka delavcev s podobno strokovno izobrazbo. Pomanjkanje je povsem razumljivo, kajti apneničarsko mojstrsko šolo so dobili gradbeniki šele pred dvema letoma. V tej šoli so tudi delavci iz drugih republik in je torej pomembna za vso državo.
In zakaj je delavski svet sklenil poslati prav ta dva tovariša v šolo? Nedvomno zato, ker sta bila dobra ir. vestna delavca. Jože Tekavčič dela v tem podjetju že več kot 15 let in je že doslej opravljal posle poslovodje, Milan Repovž pa je v podjetju zaposlen tudi že več kot 10 let.
Tovariša sta odšla v šolo in prejemala vsak po 15.200 din štipendije mesečno. Ko sta se lani po zaključenem prvetn letniku vrnila v podjetje na »prakso«, da tako rečemo, sta do začetka šole nadomestovala poslovodje in preddelavce, ko so bili ti na letnem dopustu.
Letos 15. aprila je bil zaključen drugi letnik apneničarske mojstrske šole. Tovariš Repovž ga je opravil z odličnim, tovariš Tekavčič pa s prav dobrim uspehom. Ko sta se vrnila iz šole, sta se zglasila pri vršilcu dolžnosti direktc»-;-i (prejšnjega direktorja so namreč razrešili)
Leonu Potokarju. Le-ta jima je odgovoril: »Za vaju nimamo drugega dela kot kurjenje peči. Letos ne bosta tako prakticirala kot lani.« Tovariša sta začudeno ostrmela. Kurjaškega dela se ne bi branila, saj sta ga že opravljala. Ne doumeta pa, zakaj ne bi opravljala svoji izpopolnjeni strokovni izobrazbi primernega dela.
Kaj bosta k takšni razmestitvi dejala delavski svet in kolektiv? Tovariša sta se šolala iz sredstev podjetja, iz sredstev kolektiva! Za njune štipendije so izplačali že na,' 300.000 din. Ko sta končala prvi letnik, sta lahko opravljala svoji izobrazbi, primerno delo. Sedaj, ko sta zaključila že drugi letnik in je njuno strokovno znanje dokaj večje, pa naj — kurita peči!
Ali nas takšna kadrovska politika ne navaja na misel, da se v podjetju ta ali oni boji strokovno veščih delavcev? Ali ne kaže takšen odnos do omenjenih tovarišev, da je posameznikom v podjetju kaj malo mar, za kaj trošijo denar in kako se jim obrestuje?
Upamo, da bo delavski svet stvar pravilno razsodil in tudi poučil namestnika direktorja, da mora smotrneje razmeščati ljudi na delovnih me: "h.
P. D.
Nesreči bise lahko izognili, če...
Ali so v podjetju »Transport« dovolj poskrbeli za varnost pri delu? — Tragična smrt Franca Jelenika
Visoko naložene vreče z rižem so začele prav takrat drseti, ko se je skladiščnik Franc Jelenik mudil pred njimi. Nesreči se ni mogel več izogniti in vreče so ga zasule. Ponesrečenca so odpeljali v bolnišnico. Tako je zapisano v poročilu mariborskega podjetja »■Transport-« o tej nesreči. Dru-
Ljubljona
Od 10. do 25. maja bo v Ljubljani v Šiški športno tekmovanje sindikalnih organizacij, v kegljanju, šahu, streljanju, odbojki in namiznem tenisu. Za najboljše ekipe so pripravili lepa darila.
Glavni - odbor Počitniške zveze Slovenije je ob petletnici svojega delovanja in ob VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije pripravil zanimivo razstavo o počitniški dejavnosti.	I. V.
Jesenice
10. maja se bo s prihodom mla-d. nske štafete s Triglava začel na Jesenicah sedmi mladinski fest'-val. V okviru festivala bodo kulturne prireditve, športna tekmovanja, izleti in pohodi. Izvedli bodo smučarska tekmovanja v Krnici, pomerili se bodo v streljanju, šahu in v drugih športnih panogah. Posebno bogati bodo programi mladinskih sekcij v Svobodah. Svoboda »Franceta Prešerna« iz Zabreznice bo uprizorila »Desetega brata«, kino podjetja bodo predvajala več mladinskih filmov itd.
Da bi novatorsko in ra-cionalizatorsko dejavnost še bolj poživili, so v jeseniški železarni izdelali nov pravilnik, ki bo nedvomno pripomogel, da bo še več članov kolektiva pomagalo pri tehnični izboljšavi posameznih naprav. Zdaj o pravilniku razpravljajo člani društva inženirjev in tehnikov, o njem razpravljajo v klubu .mladih proizvajalcev, na obratnih
DROBNe NOVICE
sindikalnih proizvodnih sestankih, končno besedo o novem piavilniku pa bo izrekel centralni delavski svet.	/
U.2.
Tržič
V	bombažni predilinici in tkalnici so ustanovili klub mladih proizvajalcev. V prihodnjih tednih bodo organizirali predavanja, razgovore in razprave o tekočih gospodarskih vprašanjih, priredili pa bodo tudi razne poučne izlete.
Kamnik
V	novoizvoljenem delavskem svetu v 'tovarni upognjenega pohištva »Stol« v Kamniku je 16 mladincev. Mladi člani delavskega sveta so si nabrali že precej delovnih izkušenj v klubu mladih proizvajalcev. Nekatere mladince — člane delavskega sveta — pa bodo poslali še na republiški seminar v mladinski izobraževalni center v Bohinj. Poleg tega bodo še v podjetju za vse člane delavskega sveta priredili seminar.
E.S.
Brestanica
Na sestanku pred volitvami v delavski svet, v termoelektrarni v Brestanici so med drugim razpravljali tudi o drugem ogrega-tu. Le-tega bi lahko izdelala domača industrija. Novi delav-
ski svet (ki so ga že izvolili) naj bi posvetil temu vprašanju vso skrb. Načrti za drugi agregat so že dalj časa pripravljeni, toda revizijska komisija jih na žalost še ni potrdila.
O.R.
Kočevje
Lani so v rudniku Kočevje izpolnili plan že do srede decembra. Do konca leta so nakopali nekaj nekaj nad 158.000 ton premoga. Zaradi pravilnega nagrajevanja in boljšega izkoriščanja strojnih naprav, se je storilnost v zadnjih letih povečala za 20°/o. Večje povečanje storilnosti pa tudi proizvodnje onemogočajo zastarele strojne naprave. Zavoljo tega bodo letos uredili nekaj novih strojnih naprav.
V.D.
Šoštanj
Na seji občinskega sindikalnega sveta so med drugim ■razpravljali tudi o izobraževanju odraslih delavcev. Doslej so v Šmartnem ob Paki, v Šoštanju ln velenju organizirali predavanja o kongresu delavskih svetov in o zakonu o delavskih razmerjih. V maju bodo priredili tridnevni seminar za predsednike sindikalnih organizacij in delavskih svetov.
Na razširjenem sestanku množičnih organizacij in predstavnikov občine so razpravljali o bodočem repertoarju kino podjetij. Menili so, naj bi kino podjetja uvedla matineje. Posebej pa naj bi še poskrbela za dobro izbiro filmov za mladino. Ustanovili naj bi tudi programske svete pri kino podjetjih.
XXX
Dne 18. maja bo v Velenju parada mladosti. Istega dne bo na stadionu tekmovanje nižjih srednjih šol v lahki atletiki in športnih igrah. Konec maja pa bodo v kino dvorani pripravili telovadno akademijo. Člani te-lesnovzgojnega društva Parti-zan-Rudar v Velenju bodo v tem letu priredili med drugim še športni dan na vodi in sodelovali bodo v Titovi štafeti.
Ptuj
Pri nas nekateri potrošniki ugotavljajo, da rogljički težki 30 gramov stanejo 6 dinarjev, medtem ko prodajajo v Murski Soboti 40 gramov težke rogljičke po 5 dinarjev. Tudi kruh je v Ptuju za 2 dinarja dražji. Zakaj je takšna razlika? Kaj pravi tržna inšpekcija?
J. D.
XXX
Na večer pred 1. majem se bodo na Trgu mladinskih delovnih brigad zbrali člani delovnih kolektivov, mladinskih organizacij in predvojaške vzgoje. Po govoru bodo odšli na grad, kjer bo streljanje z raketami in možnarji ter ljudsko rajanje. V naslednjih dneh pa bodo kolektivi odšli na izlete.
gi skladiščnik Lojze Klinar pa o tej nezgodi takole pripoveduje:
Visoko naložene vreče z rižem so se naslanjale na prav tako visoko naložene bale lesne volne. V trenutku, ko je Jelenik stopil k vrečam z rižem, so delavci odstranjevali bale z lesno volno. Vreče z rižem so zgubile ravnotežje in zdrsele na Jelenika. Druga dva skladiščna delšvca je vrglo daleč proč, k sreči pa sta ostala nepoškodovana.
V bolnišnici so ugotovili, da ijna ponesrečenec strt prsni koš in druge notranje poškodbe. V bolnišnici so ga 2.9. marca operirali. Po operaciji se je sprva dobro počutil, nenadoma pa mu je postalo slabo in je umrl.
Primerjajmo obe izjavi, podjetja in Lojzeta Klinarja. V prvem primeru so se vreče z rižem same sesule, v drugem primeru pa je prišlo do nesreče zato, ker so delavci odstra: nili bale z lesno volno. Poročili se torej bistveno razlikujeta. Zdi se mi, da so v podjetju premalo poskrbeli za delovno varnost.
Ob podobnih nesrečah, ki jih ni malo, radi tožimo, da bi denarnih sredstev za razne zaščitne naprave. Večkrat pozabljamo, da bi se nesreči zlahka izognili, če bi Kili malo bolj premišljeni. Prav naš primer to potrjuje.
Anton Bratnar.
SKRB
JESENIŠKE ŽELEZARNE ZA ODDIH DELAVCA
Jeseniški železarji so letos zares poskrbeli za to, da bodo člani njihovega kolektiva in njihovi svojci čim prijetneje preživeli svoj letni dopust. Letovali bodo lahko v hotelu »Otokar Kcršovani- v Opatiji, v domu kovinarjev v Crikvenici, v Barbatu na otoku Rabu, na taborjenju v Biogradu na moru in na Mežakli.
Kranjski motivi
Jaz svoje Metke ne morem dati. Pravijo, da je vrtec prepoln...
»In kje imaš otroka?« ji seže v besedo Milka.
»Pri sosedovih. So tako prijazni, dokler se z možem ne vrneva z dela. Plažam jim za to uslugo precej vež, kot pa bi v vrtcu.«
»Verjamem. — rodno.«
To je res ne-
Kranj, aprila
Kranj ... Mesta ob sotočju bi-etre Save in hitre Kokre. Prešernovo mesto. Gorenjska metropola.
Kranj je delavsko mesto. Mesto polno tovarniških dimnikov, svetlih pa tudi še temnili tovarniških dvoran, mesto, kjer je na vsakem koraku čutiti utrip tovarniških strojev m tisočev pridnih pek, ki ustvarjajo milijarde.
Mnogo delavcev je v tem mestu. Več tisoč. Iz leta v leto jih j« več. m prav delavci dajejo Pečat življenju celotnega mesta.
Vnanja podoba Kranja se iz dneva v dan ob dveh popoldne ali ob šestih zvečer aH pa ob desetih zvečer, prav nič ne razlikuje. Skoraj vedno je enaka. Vlasti sedaj, ko se pomladne sapice vse bolj trmasto zaganjajo v zadnje zaplate snega po re-brih okoliških gora in hribov.
Z vseh strani se zgrinjajo de-
lavci v mesto. Z avtobusi, z vlaki, največ pa s kolesi.
To je za oko tujca malce nenavaden prizor...
Najlepše bi bilo seveda, če bi bili recimo v helikopterju nekje nad Savskim mostom. Od tam, iz zraka, bi se nam nudil nedvomno najlepši pogled na »Kranj ob dveh«. Nekaj minut pred drugo uro bi videli, kako hiti reka kolesarjev proti tovarnam, na svoja delovna mesta za stroji.
In potem, točno ob dveh zavriska prva tovarniška sirena. Kak drobec sekunde za njo še druge, kot bi bile ljubosumne nanjo’ da jih je prehitela. Takrat je mesto kot bi izumrlo, vendar le za hip. Za nekaj minut ... Potem pa reka delavcev, ki hite domov.
•.. Toda helikopterja nimamo, zato raje ostanimo kar na tleh. Postavimo se na križišče na vrhu Jelenovega klanca, ali na
Fotografije govore
RAZSTAVA »LJUDSKA MLADINA JUGOSLAVIJE V NARODNOOSVOBODILNI BORBI IN SOCIALISTIČNI GRADITVI« V LJUBLJANI
Obstal sem pred dvema fotografijama.
Zagreb v avgustu 1941. Za-grao, središče Paveliceve vladavine. Na ulici gori šop časopisov. Raznašalec ihtavo sega po časopisih in jih hoče pomažita nazaj v torbo. Eden izmed mladincev ga zadržuje, drugi jih zažiga, tretji oprezuje. Časopisi gore. Gori papir, na katerem je natisnjena ena izmed Paveliče-vih poslanic. Mala, navidezno nepomembna akcija zagrebške mladine? Ne. Veliko dejanje. Sredi Zagreba, kjer so strahovali ustaši in esesovci, so mladinci zažigali časopise, sredi belega dne metali bombe na Pa-veličevo »vseučiliško stražo ...« in tako pomagali mladincem, ki so se s puško v roki borili v zasneženih gozdovih.
Zasnežen hrib. Prek njega se vij e kolona partizanov-mladincev. Burja neusmiljeno piha in jim brije v lice, razkopava'plašče ... Kdo ve, koliko dni so že na poti. Eden izmed njih je postavil na tla zaboj z razstrelivom. Omagal je. Drugi komaj ubira pot. Veliko noči je že za njimi, veliko trdih bojev ...
Obstal sem pred dvema fotografijama in iz teh dveh razbiral junaštvo naše mladine v tistih dneh, ko se je začel boj za osvoboditev, boj za drugačno, lepše življenje. Partizanski odredi, bataljioni, brigade, divizije . Tri četrtine borcev je mladincev. Na poziv komunistične partije je prvega dne vstopilo v partizanske odrede 15.000 skojevcev, prav toliko pa jih je ostalo v zaledju, ne križem rok, Pstali so, da z napadi na okupatorja, v mestih, z obveščanjem, z zbiranjem hrane... pomagajo tistim, ki so se borili s puško v roki v gozdovih ...
In obstal sem pred dvema drugima fotografijama.
Veliko gradbišče. Sredi gradbišča vihra zastava. Brigadirji-mladinci betonirajo, starejši izkušeni delavci jim pomagajo, svetujejo.
In druga fotografija? Brigadir pelje samokolnico, naloženo z zemljo. Mišice so se mu napele.
S težavo, vendar z vso mladostno vztrajnostjo potiska samokolnico, hiti, da bi se čimprej vrnil in jo znova napolnil.. •
Kje je fotograf posnel ta motiv? V Bosni, v Sloveniji, na avtomobilski cesti, na progi Brčko—Banoviči ali kjerkoli že, Povsod je bilo takšnih in podobnih motivov nešteto. Mladina je zaključila en boj in začete z drugim. Boj z zaostalostjo, Koj za napredek, za hitro obnovo porušene domovine, za zgraditev tovarn, prog, mostov . , . 1.200.000 mladih graditeljev se je »vrstilo v 700 brigad in 700 bri-gad je sodelovalo pri gradnji 14 prog. pri gradnji 700 večjih in- f
dustrijskih objektov . . . 1,200.000 mladincev je opravilo nad RO milijonov delovnih dni.
Obstal sem pred fotografijami ■• . Pred dvema fotografijama, ki kažeta mladino v narod-
noosvobodilni borbi, in pred dvema fotografijama, ki kažeta mladino pri socialistični graditvi. Samo te štiri povedo veliko. Se več, koliko več pa pove desetine in desetine fotografij in spremnih besedi ob njih na razstavi »Ljudska mladina Jugoslavije v narodnoosvobodilni borbi in socialistični graditvi«, ki je v teh dneh v čast VII. kongresa ZKJ odprta v veliki dvorani Doma sindikatov v Ljub-Ijani.
Savskem bregu ali pa na Vrhu glavne, kockaste ceste v Stražišču. In ne veš, od kod je videti to vsakdanje življenje živo-pisneje. Pešci, kolesarji, avtobusi. Kdo bo hitrejši? Komu se bolj mudi? Minute, vsaj zdi se tako, so vsakomur dragocene.
Tri tisoč in več ljudi se vozi vsak dan na delo v Kranj. Večina, sedaj spomladi in poleti, s kolesi. In ni še dolgo tega, ko so se tudi pozimi. Zdaj ne več... Tor'ar ne so kupile za svoje ljudi avtobuse in jim omogočile udoben prevoz na delo. Čedalje bolj se namreč uveljavlja spoznanje, da je v prvi vrsti od človeka odvisno, kolikšna bo proizvodnja. Zato mora biti delavec spočit, ko pride v tovarno pa tudi potem, po delu mu je treba, utrujenemu, pomagati. Prav je tako.
XXX
Pot do tovarne pa je kljub temu za nekatere daljša, pa čeprav avtobusi še kar hitro požirajo kilometre. Mnogi vstajajo že ob štirih pa tudi ob treh zjutraj. Delovni dan se začne pač različno. Nato osem ur trdega dela. Za marsikoga pa se šele po delu začno problemi.
Milka dela s svojo prijateljico Anico pri istem stroju. Tudi z dela gresta običajno skupaj. Rinili sta navkreber vsaka svoje kolo. Utrujeni sta. Milkine misli so pri njenih dveh, otrocih. Pri Marjančku in Jožici, ki mamico že čakata v vrtcu, da bo prišla ponje in jih odpeljala domov. Vsako jutro ju pelje v vrtec.
»Oh, sedaj pa po otroka«, je dejala prijateljici. »Tako sem utrujena, veš, da se mi nič ne ljubi. Pa vseeno že komaj čakam, da ju vidim.
»Kaj boš tarnala. Srečna si, da ju sploh lahko daš v vrtec-
»Pa še kako! — Kaj hočeš, ne gre drugače. Potrpeti moram ...
In takih kot sem jaz«, je čez čas dejala,« je še mnogo. Toda če ni prostora, ga ni! Z glavo ne moreš skozi zid!«
Pred leti je bilo v Kranju več vrtcev. Le stežka so shajali. Zato so mnoge ukinili. Sedaj sta le dva. Upravni odbor večjega vsak mesec posebej sklepa, koga bodo sprejeli v vrtec in za vse ni nikoli prostora.
»V vrtcu lahko brez skrbi pustiš otroka in veš, da se ne potepa po cestah, ko si v službi«, je rekla Milka.
»Toda v Kranju ni dovolj vrtcev!«
»Govorimo, da je treba ženo čim bolj razbremeniti skrbi in ji omogočiti zaposlitev, da bi se osamosvojila in izenačila z moškimi. Toda največkrat ostanemo le pri besedah. Poglej, prva zapreka je že vrtec. Da ne govorimo o tem, da te doma tako ali tako čaka cel kup dela.
V naši tovarni večkrat razpravljamo o težavah žena ...« je bolj predse zamrmrala Milka.
Potem sta še kramljali, kako bi bilo najbolj pametno, če bi več tovarn zbralo nekaj denarja, ki ga večkrat uporabijo za kaj nekoristne stvari. Pristavili bi ga k občinskemu »piskrčku«. Verjetno bi bil tako prej poln.-.
Kdo ve, morebiti pa Milkin in Ankin glas -tokrat ne bo naletel na gluha ušesa I
cept in Janez je danes, ko se je vračal z dela, šel po zdravila. Pred lekarno je bila dolga vrsta. In tako je vsak dan, kajti v Kranju in vsej okolici je samo ena lekarna. Zavarovancev pa je več tisoč____
Jezil se je. Kaj se ne bi! Želodec se mu je že močno oglašal. In šele čez dobro uro bo doma ...
V vrsti čakajočih je bilo še več delavcev iz drugih tovarn-Krajšali so si čas s kramljanjem. In Janez je njihovim pogovorom prisluhnil, sicer brez posebnega namena.
»Lačen sem, in ti?«
»Tudi... Komaj že čakam, da bo žena postavila predme kosilo.«
»Dolga je, veš, enajst ali dvanajst ur, kolikor si vsak dan zdoma. Malica nikoli ne more nadomestiti kosila ...«
»Pri nas je sedaj, nekaj me-
secev mnogo bolje, ko dobimo topli obrok med počitkom. Bolje kot niči Ampak, dovolj pa le ni...«
»Ko že govoriva o tem, ti bom povedal, kaj snujejo v naši tovarni. Odkrito povedano — zelo sem se ogrel za to misel, ki jo je ne vem kdo že sprožil, čeprav imajo mnogi vrsto prigovorov in tudi predpisi, kot pravijo, niso prilagojeni temu.
Poslušaj: radi bi uvedli petdnevni delavni teden. Vsak dan bi delali po devet ur, opoldne pa bi imeli enourni odnmor. V tovarniški menzi bi dobili dobro, okusno in kalorično kosilo. S tem, bi, pravijo, — nekateri so to tudi že izračunali — dosegli dvoje:	storilnost bi se kljub
trem proizvajalnim uram manj tedensko — povečala, hkrati pa-bi rešili problem prehrane delavcev. Mnogi namreč jemo prvič šele ob pol štirih, štirih in celo ob petih popoldne. Razen
tega bi bila sobota prosta za vse mogoče sestanke in seje. Proizvodnja bi nemoteno tekla.
Pri nas bi se to dalo urediti, ker delamo samo v eni izmeni ...«
Janez je poslušal in medtem že prišel na vrsto.
Ne bi mogli reči, da ni z zanimanjem vlekel na uro. Morda bi kaj takega lahko uvedli tudi pri njih, si je mislil. Ali vsaj začeli bi se lahko pogovarjati o tem, kot se v podjetju, o katerem je pripovedoval njegov tovariš, ki je stal za njim... Janez bo mislil na to...
XXX
Pomlad je. Pomlad je zunaj, čuti-tj pa jo je tudi v srcih, v mislih, v željah. In v teh, pomladanskih dneh, se zdi ropot tovarniških strojev v kranjskih tovarnah še mnogo lepši, trdo-vratnejši in odločnejši...
Iztok Ausec
RAZSTAVA DOKUMENTOV O ZGODOVINI KOMUNISTIČNE PARTUE SLOVENIJE
Velika dejanja
na skromnih papirjih
XXX
Janeza je prva pot po delu vodila v lekarno. Sinoči je bil prišel k njim zdravnik, ki so ga poklicali, ker je malega Milanč-ka zvijalo v trebuhu. Vročino je imel. Zdravnik je napisal re-
Na tisoče rdečih zastav je zaplapolalo po Vsej naši domovini v pozdrav VII. kongresu ZKJ. Posebno veličastno plapola delavska zastava na obelisku sredi novega ljubljanskega trga VII. kongresa. Sem so uprte oči 18 milijonov Jugoslovanov. Medtem, ko pod to zastavo ocenjuje Zveza komunistov Jugoslavije razvoj naše države v zadnjih letih in postavlja smernice za naprej,, pa je v drugem delu Ljubljane, v razstavni dvorani ljubljanskega Magistrata te dni izobešen star delavski prapor, izvezen z zlatimi nitkami. In pod tem praporom so razstavljeni dokumenti o Komunistični stranki v Sloveniji od 1919. do 1941. leta. dokumenti, ki pripo-
♦♦»>»»»
KOLEKTIV
KMETIJSKEGA GOZDNEGA POSESTVA NOVO MESTO
SE PRIDRUŽUJE K ČESTITKAM K PRVEMU MAJUI
vedujejo o zgodovini slovenskega delavskega razreda med obema vojnama, pravzaprav o delu zgodovine slovenskega naroda.
V počastitev VII. kongresa je Društvo arhivarskih delavcev Slovenije priredilo to zanimivo razstavo dokumentov o zgodovini Komunistične partije v Sloveniji.
Razstava je smotrno urejena po obdobjih. Obiskovalec se najprej zaustavi pred dokumenti, ki so razstavljeni pod naslovom »Leta revolucionarne situacije od 1919 do 1921«. Tu so dokumenti o ustanovitvi Socialistične delavske stranke za Slovenijo, ki jo pozdravljajo delavci in študenti. Slednji jo pozdravljajo »Kot edino resnično predstavništvo revolucije in čistega socializma« ter obljubljajo, »da bodo z vsemi svojimi močmi moralno in materialno pomagali tej stranki v vseh njenih akcijah«. Vsak obiskovalec z zanimanjem prebere proglas Komunistične stranke Slovenije za volitve v Ustavotvomo skupščino, vsak se ustvi pred lepakom, ki ’ poziva železničarje na velik shod 15. apt-ila 1920. leta, na katerem s-o proglasili znano stav-♦ ko.
Pozdrav Tilu s Tjentišta
Dne 27. aprila je s Tjentišta odšla na pot prva letošnja štafetna palica s pozdravi in naj-iskrenejšimi čestitkami maršalu Titu za njegov sedeminšestdeseti rojstni dan.
S Tjentišta — znamenite jase kakih dvajset kilometrov od Foče v ljudski republiki Bosni in Hercegovini.
Ni slučaj, da je štafeta krenila prav od tod. Tjentište in Sutjetska sta tesno povezana z najslavnejšimi dnevi narodnoosvobodilne vojne in prav tako z imenom tovariša Tita, ki je takrat — leta 1943 — z genialno potezo prelisičil napadalce, ko so skušali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Tovariš Tito je z ukazom, naj se borci pretolčejo čez Sutjetsko, pravzaprav rešil celotno partizansko gibanje; partizanstvo se je po tej ofenzivi še bolj razplamtelo.
Vseh sedem sovražnikovih ofenziv v štiriletni borbi je bilo hudih. Toda po težavah in nadčloveških naporih se hobena ne more primerjati s V. ofenzivo, ki je trajala od 16. maja do 20. junija 1943. leta. — Okoli 120.000 Nemcev in drugih okupatorjevih služabnikov je hotelo uničiti glavnino"partizanske vojske na čelu z Vrhovnim štabom. Toda prav zaradi velikih
vojaških sposobnosti, ki jih je pokazal tovariš Tito, in velike požrtvovalnosti in heroizma vseh borcev je šel načrt napadalcev po gobe. Partizanske brigade in odredi so izšli iz teh bojev kljub velikim izgubam kot zmagovalci. Padlo je več tisoč hrabrih borcev in komandantov, okupator pa je imel še več izgub — okoli dvajset tisoč mrtvih in ranjenih.
Se zaradi nečesa bomo Tjentište še dolgo pomnili. Letos 4. julija, ko bo minilo petnajst let od zmagovitih borb na tej veliki jasi ob Sutjeski, bo tu vsejugoslovanska proslava naj-večje epopeje partizanskega gibanja.
Okoli 80.000 ljudi, med njimi tudi okoli 8400 preživelih borcev in svojcev padlih, bo ta dan obujalo spomine na najhujše dni med narodnoosvobodilnim bojem. Pred proslavo bodo na 'fjentištu zgradili novo grobnico in vanjo položili kosti vseh, ki so padli v teh krajih. V Foči pa bodo odprli Bolnišnico proletarskih brigad. Zgradil jo je Centralni odbor Zveze borcev Jugoslavije v spomin na takratne borbe. Na Milih Kladah, kjer je bil tovariš Tito med V. ofenzivo ranjen, pa bodo odkrili spominsko ploščo.
SPOMINI DVBH BORCEV S SUTJESKE
»Moge so bile takrat zaklad«
Polkovnika Jugoslovanske ljudske armade Nikola Zvicer in Voja Jovanovič sta sedaj direktor in tehnični vodja nekega vojnega industrijskega podjetja v okolici Sarajeva. Ta dva visoka, črna in resna Črnogorca se ukvarjata z najrazličnejšimi proizvodnimi vprašanji. Tovariško svetujeta zdaj temu, zdaj onemu mlademu delavcu, ki je komaj včeraj prišel v podjetje.
Tovarištvo ... Kot za mnoge, ko so vsa štiri leta preživeli v narodnoosvobodilni vojni, ima tudi zanju ta beseda globok pomen. V tistih dneh je marsikdo dal življenje za tovarištvo ...
Čeprav je v družbi že dostikrat nanesel pogovor na borbe in ofenzive v letih 1942 in 1943, sta bila Nikola Zvicer in Voja Jovanovič le malce vznemirjena, ko sem jima povedal, kaj želim. Leta so opravila svoje, spomini niso več tako sveži. In na Sutjeski so se bili pred petnajstimi leti. .
Se preden ''sta pričela pripovedovati o doživljajih iz teh bojev, se je polkovnik Zvicer obrnil k svojemu tovarišu:
»Lani sem bil v tistih krajih. Ce mi verjameš ali ne, težko bi pokazal, kje smo se tolkli. V petnajstih letih se je vse spremenilo...«
Bila sta skupaj v diviziji, ki ji je poveljeval legendarni Sava Kovačevič. Divizija je ščitila več tisoč ranjencev. Polkovnik Zvicer je videl, kako je padel Sava.
»Ne morete si misliti, kaj je pomenil za
borce Sava Kovačevič. Sava ni bil le izurjen komandant, v katerega je imel vsakdo zaupanje, temveč tudi človek, ki si je na mah osvojil srca vseh borcev... V ogenj bi šli za njim.
Takrat smo se znašli v pravem peklu. Vsenaokrog sami Nemci. Beseda življenje je odtehtala tone in tone zlata. Nihče ne bi mogel z gotovostjo reči, da bo odnesel zdravo kožo. Od komandantov do zadnjega borca...
Sava je padel v jutranjem svitu... Njegove besede: Juriš, proletarci! mi še sedaj odmevajo v ušesih. In vendar je že petnajst let od tega...«
»Med ofenzivo so bili ranjenci največji problem,« je povzel Jovanovič, ki je vse dotlej molčal. »K sreči se večina ni zavedala resnosti položaja. Skoraj vse smo morali nositi: bili so brez nog, s prestreljenim trebuhom, prsmi. Njihova usoda je bila odvisna od nas, ki smo imeli to srečo, da smo vsaj lahko hodili, čeprav izčrpani, utrujeni in lačni... Ranjencem so moči pošle, toda optimizem in tovarištvo sta jim ostala... Takole so nam govorili: — Kam gremo? Kje so Nemci? Pojdite in prebijte se, fantje, pustite nas, saj tako ne moremo z vami! Nikar se ne mučite, po vas bo! Raje nas maščujte. Odnesite nas na položaj. Ni vrag, da ne bi vsakdo preluknjal vsaj enega ali dva Švaba in takoj vsaj sebe maščeval!
Toda, kdo bi jih pustil...!«
Čeprav je Imel polkovnik Jovanovič takrat tifus kot tisoči drugih, je tako prepričljivo
BOŽIDAR JAKAC: RANJENCI
pripovedoval spomine, da bi ne mogel podvomiti v njegove besede.
»Noge,« se je vmešal v pogovor tovariš Zvicer, »noge so bile takrat neprecenljiv zaklad! Kajti to, da si se lahko gibal, \ je vlivalo vsaj malo upanja, da boš ostal Živ. Na noge sem med V. ofenzivo pa tudi sicer najbolj pazil.«
Velika skromnost odlikuje vse tiste, ki so se borili na Sutjeski, čeprav so bili ti boji najhujši in hkrati najslavnejši v zgodovini partizanstva. Tudi Zvicer in Jovanovič nista bahava. Zato so jima doživljaji le težko šli z jezika.
»Težko je bilo. Če danes pomislim na Sutjesko, se mi zdi kot daljni sen. Vprašujem se, kako je bilo sploh mogoče vzdržati take napore s praznim želodcem. In navsezadnje zdržati do konca. Res, sam sebi se čudim ...«
Sutjeska je prekalila ljudi. Prekalila je borce, ki so jo preživeli, kajti pozneje so bili prav oni jedro novoustanovljenih partizanskih enot. ki so nadaljevale zmagoviti pohod v vzhodno Bosno in se častno borile do konca.	I. A.
Komunistična stranka je iz meseca v mesec večala svoj vpliv; buržoazija pa se je upirala % vsemi močmi. Oblastniki so izdali zloglasno »Obznano« in postavili komunistično stranko izven zakona. Tedaj se prične simbolična usoda rdečega prapora, ki danes krasi razstavo. Prapor, ki so ga dotlej uporabljale komunistične organizacije v ljubljanskem Delavskem domu na Novem trgu št. 2, so ob Obznani zazidali v zidove svojega doma, kjer je dočakal svobode 1945.
V naslednjih vitrinah prikazujejo dokumente pod naslovoma »Leta obraiiibnih bojev od 1923 do 1925« in »Kljub ilegali k množicam 1926 do 1929«.
Obiskovalec se usiiavlja pred dokumenti, popisanimi z znanimi imeni. Najprej pred porumenelim kazenskim spisom državnega pravdmštva; »Dnevnik o kazenskem postopku zoper Miho Marinka, ki je znan komunist«. Na drugem dokumentu sporoča . policija iz Ptuja višjemu državnemu pravdništvu o nastopu medicinca Jožeta Potrča na velikem shodu v Ptuju 1927. leta, itd.
Tu so dokumenti o proletarskih protifašističnih akcijah, o demonstraciji sredi Ljubljane in drugo.
Sestoj anuarska diktatura ni preprečila delovanja komunistov. Številni letaki proti diktaturi pričajo o tem.
O vsakem dokumentu bi moral napisati poseben članek!
O fotokopiji pisma, ki so ga poslali politični jetniki iz ljubljanskih zaporov in ki so ga napisali na cigaretnem papirju.
O IV. konferenci pokrajinskega komiteja 1937. leta v Goričanih, kateri je prisostvoval tudi tovariš Tito.
Ječe, kamor jih je režim pošiljal v vedno večjem številu so komunisti imenovali »Velika univerza«. Tudi tam so se borili proti režimu, o čemer pričajo številni dokumenti.
Razstavljeni so dokumenti o zletu Svobod v Celju, kjer je govoril Franc Leskošek. Polici-ska prijava o proslavi 30-letnice Saveza metalskih radnika Jugoslavije, kjer je sodelovalo nad 3.900 ljudi.
Na ciklostilu razmnožena okrožnica Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo vsem okrožnim komitejem, ki izvira iz leta 1934, govori o dobri organiziranosti stranke.
Posebno pozornost pritegnejo dokumenti o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije.
Nadvse zanimivi so dokumenti o udeležbi slovenskih komunistov v španski državljanski vojni, nato zopet drugi — o politični aktivnosti pred volitvami v skupščino 1938. leta, ko so delavskim predstavnikom prepovedali vse shode, o partijski konferenci istega leta, katere so se udeležili Tito, Leskošek, Oskar Kovačič, Tone Tomšič in Perko.
Nato je v Evropi izbruhnila vojna. Komunisti so ves čas opozarjali na fašistično nevarnost. Medtem pa ministrstvo notranjih zadev kraljevine Jugoslavije v svojem uradnem glasilu »Policijskem glasniku« razpisuje tiralico za voditelje KPS Kardeljem, Marinkom, Kraigherjem, Vido' Tomšičevo in drugimi, ki jih je »v slučaju izsleditve stražarno privesti upravi policije v Ljubljani, ker so nevarni komunisti«.
To je le bežen pogled na razstavo zgodovine Komunistične pšntije v Sloveniji, na delo, ki je pripravilo slovensko ijudlstvo na 1941. leto, na revolucijo, v kateri se je rodila naša svobod*.
V programu Zveze komunistov Jugoslavije je v posebnem poglavju opredeljena vloga in nakazana bistvena vsebina dela zborov proizvajalcev. Z zborom proizvajalcev so dobili proizvajalci sleherne občine možnost, da odločajo o vseh sredstvih, ki jih ustvarijo, torej ne le o tistem delu, ki jim ostane po izpolnitvi obveznosti do skupnosti, marveč tudi o sredstvih, ki se zbirajo v skupnih družbenih skladih. Delavski sveti razpravljajo in odločajo o uporabi svojih sredstev, zbori proizvajalcev pa imajo možnost, da skrbe za smotrno razdelitev sredstev podjetij in soodločajo pri uporabi skupnih družbenih sredstev. Toda mimo te pravice so pred zbori proizvajalcev še druge odgovorne naloge. V programu je rečeno, »da se zbori proizvajalcev bojujejo proti negativnim vplivom zaostalih družbenih odnosov na demokratične organe družbenega samoupravljanja. S tem vse bolj zmanjšujejo potrebo po neposrednem administrativnem vmešavanju, posebno na področju gospodarstva.« Program ugotavlja, da bodo ekonomske funkcije zborov proizvajalcev vedno važnejše, medtem ko bo prvotna funkcija — to je zagotovitev vodilne vloge delavskega razreda — postopoma izginjala.
NEKAJ IZKUŠENJ IZ DELA OBČINSKIH ZBOROV
PROIZVAJALCEV
Vsebinsko boljše delo manj administrativnih posegov
Vsklajevanje
gospodarstva in boj proti
negativnim vplivom
V času, ko puščamo podjetjem pretežen del sredstev, da z njimi gospodarijo sama, je skrb zborov proizvajalcev za smotrno razdelitev zelo važna iz več razlogov, od katerih hi omenil dva, ki sta verjetno bistvena: Naj gospodarski sistem še ni dograjen in položaj podjetij je zaradi mnogih elementov, bolj ali manj modeme opreme, boljše lokacije, ugodnejših naravnih pogojev (n. pr. v rudnikih) itd. dokaj različen. Ustvarjeni dohodek ni vedno v. celoti Plod prizadevanja kolektiva. Nedavno tega smo slišali uspelo primerjavo: To je tako kot s suknjo, prvemu se prilega, drugemu je pretesna, tretjemu preširoka. V prenesenem pomenu je 'tako tudi s podjetji, medtem ko eno ustvari več dohodkov, kot jih potrebuje za pravilno nagrajevanje in smotrno povečanje proizvodnje (razširjeno reprodukcijo), so predpisi za drugo podjetje preozki, podjetju ostane premalo, da bi lahko uspešno gospodarilo. Z boljšimi predpisi bomo v prihodnjih letih osnove za enotnost med podjetji lahko še močno izpopolnili. Vendar nalog za. zbore proizvajalcev prav na tem področju ne bo zmanjkalo. Trenutno pa je ena bistvenih nalog, da zbori proizvajalcev ugotove, »komu je suknja preširoka« in »komu je preozka«, ter vplivajo, da se bodo ustvarjena sredstva na področju občine pravilno prelivala in uporabljala. Podjetja morajo upoštevati, da je občina osnovna gospodarska skupnost, ki zaradi koristi proizvajalcev ne more trpeti egoističnega zapiranja podjetij vase.
Drugo, nič manj važno vprašanje pa je, kako bo uspel boj zborov proizvajalcev proti negativnim vplivom. Taki negativni vplivi so najmočnejši v tistih podjetjih kjer je prišlo za stroje veliko število novih delavcev z vasi. V nekem takem podjetju na primer je nekaj članov delavskega sveta zapustilo zasedanje, ker med razpravo o delitvi tistega dela sredstev, ki ostane podjetju, niso uspeli s predlogom, da b; ves ustvarjeni presežek razdelili za osebne dohodke. Člani, ki so zapustili zasedanje, imajo svojo zemljo in je potemtakem razumljivo, zakaj so hoteli sestanek razbiti. Njihov interes ni vezan na napredek podjetja, ker je njihovo življenje odvisno od pridelka na lastni zemlji. Delo v podjetju predstavlja zanje možnost, da pridobe dodatne dohodke. Tak je vpliv privatnolastniške in ozke .miselnosti delavcev, ki zaradi okolja, iz katerega prihajajo, niso niti sposobni drugače presojati. V omenjenem primeru je nezdrave težje onemogočila trezna presoja drugih proizvajalcev:	podjetje je namreč
ustvarilo večino sredstev zaradi ugodnega položaja na tržišču.
Vendar pa so taki in podobni negativni vplivi zaostalejšega dela proizvajalcev ponekod premogli ugovore; tudi na tem področju so pred zbori proizvajalcev odgovorne naloge. Smotrno gospodarjenje je v mnogo-čem odvisno od osebnega vpliva posameznikov in organizacij, predvsem sindikatov. Na teh področjih se mnogi občinski zbori proizvajalcev že uspešno uveljavljajo — odvisno od tega, kako so se oprijeli dela, tako glede vsebine kakor glede oblik, ki jih ne gre podcenjevati. Nekaj podatkov o tem nam je dala tudi majhna anketa, ki je zajela približno dvajset občinskih zborov proizvajalcev.
Programi so osnova za uspešno delo
Nedvomno najbolje delajo tisti zbori proizvajalcev, ki so si pripravili delovne programe. Razumljvo, da se teh načrtov ne oprijemljejo za vsako ceno, torej tudi takrat, ko bi bilo treba na zborih proizvajalcev razpravljati o važnejših vprašanjih, katerih prej ni bilo moč predvidevati. Programi so osnova, na kateri pristojna tajništva pa tudi občinski sveti pripravljajo ustrezne analize in zbirajo primeren material že ajfevmaj pred načrtovano sejo, kateri bodo proučevali dolo-Jeao problematiko. V Celju, na pHitete,' je delo svetov prav zato
vsklajeno z delom zbora proizvajalcev in ti organi rešujejo zare3 najvažnejša vprašanja. Program ni le formalna, zunanja oblika dela, pač pa je to najboljša pot, da bo zbor reševal res osnovne probleme. V nekaterih občinah, kot v Kranju in Celju, so prav Pri razpravah o delovnem programu ugotovili, da gospodarstvo In komunalni problemi niso edina stvar, o kateri naj bi razpravljali, zakaj tudi problemi zdravstvene zaščite, šolstva, telesne vzgoje itd. se prav tako tičejo proizvajalcev. Zdravje in znanje sta nedvomno važna elementa, ki lahko močno vplivata na delovno storilnost. Proizvajalcem, združenim v zborih proizvajalcev, pač ne more biti vseeno, kaj poučujejo v šolah, kakšno osnovo bodo dobili bodoči delavci, ki bodo prej ali slej prišli v tovarno. Nekaj podobnega velja tudi za vsa druga področja.
Bržčas ni brez osnove trditev, da ponekod, celo v večjih industrijskih in rudarskih občfnah, do konca marca niso prišli dalj od konstituiranja občinskega zbora proizvajalcev prav zato, ker se niso pogovorili o delovnem načrtu. Medtem ko so v mnogih zborih že v januarju m pozneje ob razpravi o zaključnih računih govorili, kako naj podjetja razdelijo razpoložljiva sredstva, zlasti tisti del, ki je namenjen za osebne dohodke,
. predvsem premije, je kar precej občin, kjer še do danes niso im^li takih prepotrebnih razprav.
Premajhna načrtnost v delu nekaterih zborov se kaže tudi v tem, da se jim &e do danes ni zdelo potrebno, da bi na samostojnih ločenih sejah razpravljali o enem samem določenem vprašanju. V Kranju so do konca marca sklicali že osem ločenih sej, na katerih so nekajkrat imeli na dnevnem redu eno samo točko. Drugje pa so imeli do takrat šele dve seji, na katerih se je zbor konstituiral, izbral komisije in razpravljal kvečjemu še o spremembah ob. činskega statuta. V Kranju pa tud; v mnogih drugih občinah odbornikom že pred sejo pred-lože materiale z ocenami stvari, o katerih bodo govorili. Še bolje je .tam, kjer dobe odborniki vnaprej tudi vse »drobne« predloge, kot so zemljiške zadeve, imenovanja itd., ki jih občinski zbori proizvajalcev morajo reševati. Odborniki pridejo na seje pripravljeni in že to omogoči, da porabijo več časa za osnovno in najvažnejšo točko dnevnega reda. Menimo, da je delo občinskih zborov proizvajalcev prav zaradi nenačrtnosti pri delu vsebinsko tako različno: Na Vrhniki so že pred časom razpravljali o kmetijstvu. Razpravo o tem važnem vprašanju so razdelili celo na več tem. Na prvi seji so govorili le o živino-
reji. V občini Cerklje^ kjer je kmetijstvo osnovna gospodarska dejavnost, pa o teh vprašanjih še niso razpravljali in vsaj do nedavnega sploh še niso sklicevali ločenih sej.
Nekateri zbori pa imajo težave z občinskim aparatom. Analize za razpravo o določenih problemih vzamejo precfcj časa in tem so se v neki občini nameščenci skušali celo tako, da so spremenili sklep zbora, ki je zahteval temeljite ocene in materiale za naslednjo sejo.
Stik zbora s podjetji in volivci
Za zbor proizvajalcev, ki se skuša uveljaviti kot organ, ki vsklajuje gospodarstvo na področju občine in ki se želi uspešno upirati negativnim vplivom, o katerih smo pisali, je zelo važno, kakšne stike' ima s podjetji in z volivci. Menimo, da je prav v tem pogledu občinski zbor proizvajalcev v Kranju na najboljši poti, čeprav tudi nekateri drugi, na primer v Celju, Mariboru-Teznu in drugod, ne zaostajajo. V Kranju so že na nekaj sejah razpravljali o podjetjih, ki ne gospodarijo dobro. K dobro pripravljeni razpravi, ki vsestransko osvetli položaj v taki gospodarski organizaciji, vsakič povabijo tudi vodstvo in prizadeti delavski svet. V razpravi sodelujejo tud; povabljeni predstavniki kolektivov, kar
vsekakor pripomore k temu, da bodo priporočila, ki jih zbor proizvajalcev sprejema v navzočnosti članov kolektiva, tudi uresničena. Treba je upoštevati, da s« Pri takem sodelovanju oziroma načinu dela predstavniki kolektivov javno strinjajo s sklepi zbora proizvajalcev. (Sicer pa so seje v tej občini javne in se jih udeležuje čedalje več državljanov, predvsem proizvajalcev, ki z velikim zanimanjem slede razpravam. Seveda lahko javne seje priporočamo le tistim zborom, ki imajo na razpolago primerne sejne dvorane.) Koristen stik pa je vzpostavil omenjeni zbor tudi z volivci. Odborniki tega zbora se ne udeležujejo le sestankov volivcev - proizvajalcev, pač pa je njihova osnovna dejavnost usmerjena na delo z zbori volivcev po terenu. Tu namreč žive proizvajalci in le s takim stikom bo zbor proizvajalcev lahko uspešno sodeloval pri reševanju komu.nalni.h problemov, pri izboljšanju preskrbe itd. Volivce pa so še drugače pritegnili k reševanju komunalnih in drugih gospodarskih vprašanj. O vsakem važnejšem načrtu, na primer o gradnji novih komunalnih ali gospodarskih objektov, odborniki zbora proizvajalcev razpravljajo z volilcl prizadetega terena. Ce se načrt tiče vse občine, razpravljajo o tem na vseh zborih volivcev. Med drugim so na primer z volivci ob-savskih terenov razpravljali o novem mostu, ki ga bodo zgradili. Povedali so, kakšen bo, koliko bo stal In kje ga nameravajo postaviti. Podobno so razpravljali tudd o lokacijah In stroških gradnje za nekatere komunalne in gospodarske objekte. Volivci so vsakič predlagali koristne popravke, ki jih
je lahko občinski zbor proizvajalčev s pridom upošteval. Za nekatere gradnje ali druge gospodarske programe pa sklicujejo razen volivcev še predstavnike posebej zainteresiranih organizacij podjetij itd.
O prednostih takega dela bi lahko veliko pisali. Na kratko rečeno gre za dvoje: volivci se pri takem delu in povezavi počutijo kot koristni sodelavci pri reševanju vseh gospodarskih in drugih vprašanj. Poleg tega pa imajo nadzor nad delom ljudskega odbora oziroma zbora proizvajalcev ter vedo za načrte, še preden jih je ljudski odbor sprejel. Drugič pa se nam zdi važno to, da tak zbor proizvajalcev ni odtrgan od problemov volivcev na terenu, torej ne le v podjetju, kar je za uspešno delo zelo važno. Tu, v javni razpravi o najbolj živ. Ijenjskih problemih, lahko član: zbora zavračajo tudi vse škodljive težnje posameznikov. Tudi na drugih zborih proizvajalcev So razpravljali o tem, kakšen stik z volivci bi najbolj koristil enim in drugim. V občini Ljubljana - center, n. pr., je zbor proizvajalcev sklenil, da bodo odborniki obiskovali volivce na njihovih volilnih sestankih, dalje sodelovali na sejah delavskih svetov, koristen pa se zdi tudi predlog, naj bi sklicevali predsednike delavskih svetov posameznih volilnih enot in z njimi govorili o odnosih med podjetji.
Delo je odvisno tudi od upravnega aparata
O dnevnih redih z 1® ali celo 25 točkami dnevnega reda je bilo že veliko napisanega. Včasih se dnevnega reda zares ne da skrajšati, toda omenjeni na-
Ocena gospodarstva v letošnjih prvih treh mesecih je opozorila na to, da so tako uspehi kot slabosti iste kot v zadnjih mesecih lanskega leta. Ce bi hoteli to povedati drugače in na kratko, bi zapisali, da gospodarstvo, oziroma proizvodnja napredujeta, vendar se tudi teh večjih uspehov še vedno drže iste slabosti. Seveda pa s tem, da dosegamo večje proizvodne in gospodarske uspehe ob istih negativnih težnjah, ne morerflo biti zadovoljni, kajti letni kakor tudi perspektivni načrti predvidevajo tak razvoj gospodarstva, ki bo postopoma pustil za seboj slabosti, ki bi znale ogrožati razvoj, kakršnega predvidevajo gospodarski načrti. Naloge so znane: drugačna struktura investicij, to pomeni nekaj več sredstev za negospodarske in manj za gospodarske investicije, vskla-ditev izvoza in uvoza, se pravi izboljšahje zunanje trgovinske bilance itd. Cilj vsega tega pa je: dvig življenjske ravni. Zaradi tega, da bi se gospodarstvo razvijalo v skladu s predvidevanji in da bi omejili slabosti je Zvezni izvršni svet že pred časom sprejel nekaj predpisov, ki spodbujajo k razvijanju pozitivnih teženj v gospodarstvu in, če že ne preprečijo vsaj omejijo slabosti. Tudi na nedavni, zadnji seji Zveznega izvršnega sveta so bili sprejeti nekateri predpisi s področja investicijske ter proračunske potrošnje, s področja kmetijstva in predpisi o nekaterih tarifah ter o davčni politiki. Le-ti bodo omejevali slabosti in pravilno usmerjali gospodarske odnose.
S 16% VEČJA PROIZVODNJI
Predno bi kaj več zapisali o omenjenih predpisih, naj kratko povemo, kako smo v prvih mesecih letošnjega leta gospodarili. Predvsem je treba zapisati, da se industrijska proizvodnja naglo povečuje kljub temu, da je bila začetna raven ob prvem januarju določena že dokaj visoko. V letošnjih treh mesecih je v primerjavi z lanskimi za 16 odstotkov večja. Ta uspeh pa zmanjšuje dejstvo, da se je v istem času znatno povečalo tudi število zaposlenih. To je nedvomno ena negativnih teženj, kajti vemo, da se bo proizvodnja povečala predvsem s poveča-* njem storilnosti, z delovnim učinkom, ne pa z zaposlevanjem novih delavcev. Sicer to ne velja za vsa področja, niti za vsa , podjetja, kjer se je v prvih mesecih znatno povečala tudi proizvodnost dela. Toda prav je, da smo pozorni na te pojave. Tako kot v industriji so zelo ugodne tudi ocene oziroma predvidevanja glede kmetijske proizvodnje. Jeseni so bil ■ posejane doslej največje površine, pa tudi obdelava je bila boljša kot prejšnja leta. Poleg boljšega oranja in podobnega so bile porabljene veliko večje količine umetnih gnojil. Tudi stalež živine se veli ča kot kaže popis živine v ja-
Ocena gospodarstva
in predpisi za
nuarju. Goveda je sicer oholi dva odstotka manj, toda predvsem zato, ker je bilo v zadnjih mesecih zaklanih . precej volov, ki jih pri delu vse bolj nadomeščajo traktorji. Na področju kmetijstva je položaj slabši edinole pri spomladanski setvi, ki jo je vreme zadržalo. Ob teh ugodnih ocenah in tudi zaradi lanske dobre letine pa je neopravičljivo dviganje cen kmetijskih pridelkov.
Dalje so bili doseženi določeni uspehi pri izvozu. Vrednost izvoza v prvih treh mesecih letošnjega leta je precej večja kot v prvih treh mesecih lani. Vendar še ni dosežena raven, ki smo jo predvidevali z gospodarskim načrtom. Slabo pa je predvsem to, da se izvoz industrijskih proizvodov ni bistveno povečal, pač pa smo izvozili več kmetijskih pridelkov (koruza), kar je omogočila lanska letina. Gospodarski načrt pa računa na povsem drugačno strukturo izvoza, se pravi, na veliko večji izvoz industrijskega blaga. V prvih mesecih pa prav v tem precej zaostajamo in je to največja slabost naše blagovne izmenjave s tujino.
# POTROŠNJA NARAŠČA HITREJE KOT PROIZVODNJA
Najresnejše vprašanje, na katerega opozarja ocena gospodarjenja v prvih treh mesecih, pa je razlika, ki nastaja med proizvodnjo in potrošnjo. .Vsi podatki kažejo, da je proizvodnja precej nižja kot potrošnja. Pri tem ne mislimo le na osebno potrošnjo, čeprav je tudi ta močno porastla zlasti na vasi. Gre za vso potrošnjo, kajti tudi investicije so v bistvu potrošnja. Zaradi velik- potrošnje je povpraševanje po blagu večje in to se je takoj poznalo tudi pri cenah. Mnoga podjetja so skušala takoj v začetku leta povišati cene. Te težnje so bile zaustavljene z Odlokom o kontroli cen. No, kljub temu so se nekatere cene povišale. Zlasti gradbeni material je precej dražji. Skoraj nenehoma pa se povečujejo cene kmetijskih pridelkov. In posledice: že sedaj ,:e povečujejo življenjski stroški v mestih in industrijskih naseljih. Sicer je res, da se je realna vrednost osebnih dohodkov v povprečju povečala za nekaj odstotkov. Toda to je povprečje in takšno gibanje cen pomeni za del delavcev in nameščencev vendarle zniževanje življenjske ravni.
Prav zato, da bi zagotovil izpolnitev osnovnih treh nalog naše gospodarske politike, to je ustalitev in postopen porast življenjske ravni, ustalitev gospodarstva v celoti, še posebej pa tržišča, in končno izpolnitev nalog v zunanjetrgovinski izme-
utrditev tržišča
njavij je Zvezni izvršni svet sprejel nove predpise. Nekateri ukrepi so dokaj ostri in, rekli bi, odločni. Toda to je nujno, če nočemo tvegati resnih težav v gospodarstvu. Nikakor bi se ne mogli strinjati, če bi hotel kdo ocenjevati te in podobne ukrepe kot omejevanje pravic samoupravnih organov, kajti kaj mora biti bolj važno kot enotno usmerjanje gospodarstva v prid proizvajalcev. Pri nas je razvoj bolj nagel kot v večini evropskih in sploh vseh držav. Gospodarstvo se nenehno giblje in razvija, spremembe odnos- *’ so vsakodnevne. Zato je nemogoče predpostavljati, da lahko pri štirideset tisoč podjetjih, okoli tisoč občinah in drugih organizacijah, ki prav tako upravljajo z osnovnimi in obratnimi sredstvi, lahko z letnim gospodarskim načrtom predvidevamo prav vse, kar se bo med letom zgodilo na področju gospodarstva. Ce je potreben ukrep, ne moremo čakati naslednjega gospodarskega načrta, pač pa moramo sistematično zasledovati gospodarske odnose in gibanja ter jih stalno pravilno usmerjati z izpopolnjevanjem predpisov.
® OMEJITEV INVESTICIJSKE IN PRORAČUNSKE POTROŠNJE
Nekaj sprejetih ukrepov omejuje investicijsko in proračunsko potrošnjo. Ze lani so bile investicije presežene za 56 milijard dinarjev. Letos ta nevarnost ni nič manjša že zato, ker ocene kažejo, da bodo razpoložljiva sredstva celo večja kot je predvideno z gospodarskim načrtom. Toda večja bodo predvsem pri ljudskih odborih in pri gospodarskih organizacijah. Med tem, ko so lani znašala vložena Investicijska sredstva v prvih dveh mesecih pri zvezi in republikah 25,6 milijard dinarjev, pri ljudskih odborih in podjetjih pa 24,9 milijard, je letos narobe. Zveza in republika so vložile v investicije v prvih dveh mesecih 11,8 milijard, ljudski odbori in gospodarske organizacije pa že 33,2 milijardi dinarjev. Dejstvo je, da bodo letos razpolagali ljudski odbori In gospodarske organizacije z več kot 70 odstotki investicijskih sredstev. Toda pri tem je treba upoštevati
družbeni načrt, ki predvideva, da bomo do leta 1961 uporabljali za bruto investicije povprečno 690 milijard na leto. Toda to je povprečje, ki ga letos ne moremo in ne smemo doseči ali celo preseči, medtem ko bomo v zadnjih letih omenjeno povprečje lahko in morali presegati. S posebnimi uredbami je zato določeno, da lahko uporabljamo za investicije le 75 odstotkov družbenih investicijskih skladov. — Isto velja za sredstva gospodarskih organizacij, 'reostalih 25 odstotkov lahko ljudski odbori porabijo za obratna sredstva gospodarskih organizacij. Prav tako pa lahko blokirani del sredstev prenašajo v obratna sredstva tudi gospodarske organizacije. S tem bomo vplivali na to, da bodo gospodarske organizacije vložil: del investicijskih sredstev v obratna sredstva. To smo predlagali gospodarskim organizacijam že prej. Toda te pobude, ki so za stabilen razvoj gospodarstva zelo važne, je upoštevalo bolj malo podjetij in ljudskih odborov. Večina je vsa sredstva kar naprej uporabljala za nove gradnje, za nakup novih strojev, skratka za osnovna sredstva, od bank pa so zahtevali kredite za obratna sredstva. Ce je bilo to doslej možno, sedaj ni več, ker akumulacija, to je zbiranje sredstev, ni tako veliko, da bi lahko pokrili vse povečane potrebe po obratnih sredstvih.
. Čeprav je to na videz administrativen ukrep, pa po vsebini prav gotovo ni, ker navaja gospodarske organizacije na ustvarjanje lastnih obratnih sredstev, kar bi delavski sveti zahtevali že sami, če bi dovolj upoštevali potrebe gospodarstva v podjetju. Zaenkrat pa je tako, da se zde mnogim važne*'ša vlaganja v stroje in poslopja, kot pa naložbe v surovine, zaloge itd.
V korist obratnih sredstev je z 10 odstotki omejena tudi uporaba sredstev za amortizacijo. Seveda so pri vseh uredbah predvidene tudi izjeme, na primer, da lahko podjetja vlože sredstva iz skladov skupne potrošnje v rezervni sklad ali pa jih uporabijo za obratna sredstva in gradnjo stanovanj. Treba je zapisati, da gradnja stanovanj z omenjenimi predpisi ni v ničemer prizadeta. Prav tako pa so omejena tudi sredstva nekaterih proračunskih skladov. Po-
leg uredbe o gradnji stanovanj (le-ta omejuje preveč razkošno gradnjo) pa je bil na zadnji seji sprejet še predpis, ki določa da bodo morale vse organizacije, ustanove, zavodi itd., ki opremljajo upravna poslopja, plačevati znaten davek na promet (40 odstotkov) za vso pisarniško opremo, od naslonjačev, pisalnih miz in stolov, do sesalcev za prah, zaves in preprog. S tem bomo omejili preveč razkošno opremljanje pisarn, prav tako pa bomo zagotovili, da bo več teh proizvodov ostalo za široko potrošnjo, kajti cene so se 'do sedaj zaradi velikega povpraševanja dvigale.
9 CENE ZA IZVOZ KME TUŠKIH PRIDELKOV
Naslednja skupina predpisov se tiče kmetijstva, bolj določeno, trgovine in cen kmetijskih pridelkov. Teh predpisov ne bi opisovali podrobneje, povedali bi le tisto, kar nedvomno zanima tudi proizvajalce. Podatki kažejo, da se je osebna potrošnja na vasi močno povečala. Sprejeti predpisi bodo omejili ta porast, istočasno pa naj bi vplivali na ustalitev cen kmetijskih pridelkov, ki se kljub dobri letini skoraj nenehno draže. Prav zato je bil sprejet ukrep o organizaciji tržišča s kmetijskimi pridelki ter uvedena kontrola cen. Drugi predpisi pa uvajajo boljši nadzor in nove koeficiente ter izvozne premije. S preveč ugodnimi koeficienti (s prevelikim denarnim podpiranjem izvoza nekaterih pridelkov), smo omogočili zviševanje cen na notranjem trgu. To velja na primer za vino. Cene v tujini so se povečale, koeficienti pa so ostali isti. Zato so lahko odkupovale! ponujali za vino veliko višje cene, zlasti v Dalmaciji in Sloveniji. Sedanje odkupne cene za vino so pretirane in še zdaleč niso v skladu s cenami kjerkoli drugje. Podobne probleme pa opažamo tudi pri vrsti drugih pridelkov. Zato bo treba veliko bolj gibčno in v skladu z notranjimi potrebami ter cenami na tujih tržiščih odrejati koeficiente. Le-ti v nobenem primeru ne bi smeli veljati leto in dan. ker posledice tega čuti vedno le proizvajalec-potrošnik. Končno bodo povečani tudi davki in takse v tistih območjih, kjer pridelujejo pridelke, ki so prinesli
čin dela lahko pospeši postopek, ne da bi kakorkoli škodil kakovosti. Upravni aparati občin sl veliko premalo prizadevajo, da bi z ustreznimi pripravami na seje pripomogli k njihovemu izboljšanju. V nekaterih občinah samj predsedniki in odborniki zborov proizvajalcev ugotavljajo, da zato ne sklicujejo ločenih sej, ker je potrebno potem vsklajevati predloge in sklepe in ker bo moral upravni aparat več delati. Delo zborov proizvajalcev je potemtakem v mno-gočem odvisno tud; od boljšega ali slabšega dela upravnega aparata .
Sicer s tem še nikakor niso izčrpana vsa vprašanja, ki jih ugotavljalo pri ocenjevanju dela zborov proizvajalcev. Nedvomno je v zborih še vedno premalo delavcev, vendar pa povsod ugotavljajo približno tako kot v občini Maribor - Tezno: razprave v zboru proizvajalcev so živahne ter konstruktivne, ker je v zboru več delavcev in nižjega vodilnega kadra. Zato je prevladoval v'tem organu pri razpravah občutek enakopravnosti, ker nihče ne vsiljuje drugim svojega mnenja. V nekaterih delavskih svetih ni tako in v razpravah še prevladuje in velikokrat tudi obvelja mnenje vodilnega kadra v gospodarskih organizacijah. Povsod pa ugotavljajo, da delo zborov proizvajalcev ugodno vpliva tudi na delo ljudskih odborov ter so razprave, odkar smo izvolili te organe, veliko plodnejše. S pomočjo občinskih sindikalnih svetov nam bo uspelo, da se bodo ti organi v polnem pomenu besede uveljavili tako, kot nakazuje program Zveze komunistov Jugoslavije. Ob dobrem delu teh organov bo administrativno posfeganje v gospodarstvo vedno manj potrebno. M. §•
zlasti velike dohodke. Med drugim velja to za vinogradniška področja, za proizvajalce tobaka itd. Kot primer naj navedemo, da so se cene vina zvišale od leta 1952 do lani za 70 odstotkov, od lani do letos pa kar za novih 140 odstotkov. Dohodki proizvajalcev tobaka so sc povečali za šestkrat, pro' mdnjaMobaka Pa v istem času le za štirikrat. Prav to je vplivalo na znatno povečanje . eb:,- potrošnje v teh predelih^ Mimo tega bodo predpisani novi koeficienti tudi za izvoz sadja, kar bo prav gotovo vplivalo tudi na cene in izbiro na notranjem trgu.
rn PROTI PRETIRANIM OBČINSKIM DAVŠČINAM
Naslednja skupina uredb pa predpisuje n .-.katere tarife, k* se v mnogočem tičejo življenjske ravni. S temi predpisi je me-jeno predpisovanje raznih občinskih taks, davkov itd. Tu ne gre le za zaščito življenjske ravni mestnega prebivalstva, saj so v nekaterih občinah na ta način zbrali znatna sredstva, ki sc pomenila dodaten pritisk na investicije.
Tako so na primer v mno:. h občinah predpisovali znaten davek na promet blaga na drobno, ne da bi vprašali volivce in so le-ti šele v trgovini zvedeli, zakaj so se podražili nekateri prehranski predmeti. Odslej bodo lahko občine predpisovale največ dvoodstotni davek na promet za vse blago, razen za alkohol. Za alkoholne pijače pa velja posebna odredba, kajti tudi tu so šle nekatere občine predaleč in so predpisovale 20-odstotni prometni davek. Tako visok davek pač ne bi prispeval k borbi proti alkoholizmu, izzval pa bi nelegalno trgovino z vinom in povečal število popotnikov s pletenkami. Sedaj bo davek na maloprodajo znašal največ \10 odstotkov. Pri teb predpisih je prepuščeno republiškim izvršnim svetom, da dovolijo višji davek v tistih občinah, kjer cene prehranskih predmetov sicer niso visoke. Prav tako so omejene tudi tiste dajatve, ki gredo na račun proizvodnih stroškov v gospodarskih organizacijah. Doslej _s° podjetja ponekod morala plačevati »za firmo« po ,20, 40 in še več tisoč dinarjev taks. Odslej jjodo lahko te takse znašale največ 3000 dinarjev. Zato, ker bi radi dosegli,- da bi čimveč ljudi kupovalo avtomobile in motorje, so omejene takse za avtomobile na 1000 dinarjev, za motorje P3 največ 500 dinarjev itd. Poseben predpis določa, da so cene za vodo, uporabo kanalizacije, odvoz smeti in podobnih uslug lahko za podjetja največ trikrat dražja kot za gospodinjstva. V nekaterih ob^-ah bo to povzročilo določene probleme, o katerih bo treba še pisati.
To je nekaj najvažnejših predpisov, sprejetih na zadnji sej* Zveznega izvršnega sveta.
I
Ci^abo4u> so korenine
.	■ '	'.V'"' ■
'immam
etonslka mešalec je hrumel in delavci niso slišali vprašanja. Metali so pesek v mešalec, dodajali cement, nalagali mešanico im polnili opaže.
»Kaj bi radi zvedeli? ...
Ozrl sem se. Poleg mene je postal možak srednjih let, oblečen v zaprašeno obleko, kot da bi pravkar prišel iz mlina.
»Zanima me, kaj gradijo, hišo ali...<
»Ne, telovadnico gradimo.«. Čez čas je dodal. »No, gradijo jo Gradisovi delavci, mi jo bomo pa plačali, mi iz tovarne dušika za občino, za šolo ...«
»Vi iz tovarne, vi boste plačali telovadnico? Kaj pa stanovanja in...«
»Tudi stanovanja gradimo. Poglejte!« In z roko je pokazal na levo, kjer je bila vrsta na pol dograjenih hiš. »Vendar potrebujemo v naši občini tudi telovadnico, v dvorani ni mogoče telovaditi. Eh, pa kaj bi pripovedoval. Na občini povprašajte in v tovarni. Povedali vam bodo . . •«
Otroci ruških delavcev gredo vsako leto na počitnice v pohorske domove. Letos bodo odšli na počitnice v dom na Pečkah.
Možak je odkoračil po stranski poti proti tovarni.
*
K Magdiču, predsedniku ruške občine, je prišel Jesih, načelnik za gospodarstvo.
»Tu je družbeni plan. Odbornikom smo ga že poslali. Tovariš predsednik, sedaj pa se domenimo še o načrtih za hotel. Mislim, da bi potrebovali jedilnico, točilnico, malo dvorano, kavarno poslovne prostore.
samske sobe za uslužbence, ležišča za goste...«
»Jedilnico in malo dvorano in še kavarno?« je povzel Magdič. »Dvorano že potrebujemo, vendar ho vse to drago, drago ... Saj veste, denarja ni, varčevati moramo. Združimo dvorano in jedilnico. Prihranili bomo ...«
Sporazumela sita se. Jesih je odšel na »oglede« v sosednje kraje. In potlej bodo predlagali arhitektu, kakšen načrt naj jim naredi za nov družabni prostor. Ruše ga potrebuj ej 6 bolj kot vsakdanji kruh, saj pošiljajo goste prenočevat v »bližnji« Maribor, čeprav je tu izhodišče za izlete na Pohorje, v pohorske planinske domove in gostišča.
*
Hotel ni in ne bo edini nov družabni prostor, ki ga bodo dobile Ruše. Dvorano že imajo, obnovljeno, lepo opremljeno, da bi bila v ponos vsakemu mestu. Letos so jo odprli. Stroške za-njo je plačal — kolektiv ruške tovarne dušika. In odkar je odprta, jo med tednom skoraj vsak večer napolnijo obiskovalci kino predstav. Včasih pa jim pridejo v goste mariborski dramski igralci, obisk obetajo še celjski, tržaški •.. Včasih so se igralci pritoževali, češ da so se v stari dvorani stiskali, bili drug drugemu napoti. No, in zdaj imajo dvorano za igranje pozimi — razen letnega gledališča za predstave v toplih dneh. Dvorano imajo, ki 1e namenjena le kul-
turnim stvaritvam, kajti telovadci b od o. ..
Da, telovadci, člani partizana in šolski otroci, bodo dobili oktobra nove prostore. Preselili se bodo v telovadnico, veliko in svetlo, sodobno opremljeno, ki jo gradijo gradisovci, plačali pa jo bodo delavci ruške tovarne dušika.
Nenavadna širokogrudinost kolektiva, kajne? Ne, ne široko-grudnost, le skrb, stokrat pretehtana in z dejanji potrjena skrb za napredek vse občine, za rast kulture, za zdrav razvoj delavskih otrok ...
Plača ni vse. Kaj pomagata delavcu plača in dobiček, če je pekarna slaba, če v šoli ni dovolj učiteljev, če ni pri roki zdravnikov, ki bi zdravili njihove otroke ... Tako so menili delavci in zato so sklenili, naj se na stroške kolektiva šolajo učitelji, naj se šola bodoči; zdravnik, fizkulturni učitelj ...
Plača ni vse... In zato je kolektiv ruške tovarne dušika namenil del denarja za šolanje teh ljudi, ki bodo ostali v službi občine, zato je plačal stroške za obnovo dvorane, zato bo plačal del stroškov za telovadnico in zato je podaril letos občinski skupnosti za nameček še sedem in pol milijona dinarjev z naročilom:
»Denar porabite za komunalne naprave...«
Občinski odborniki so ga hvaležno sprejeli in sklenili: porabili ga bomo za načrte nove pekarne, za vodovod, za pralnico, za nove obrtne delavnice, za kanalizacijo ...
In kmetijska zadruga na Lovrencu ni mislila doslej samo nase, na svoje potrebe. Z dobički, ki jih je ustvarila, je zgradila zadružni dom z moderno kino dvorano, sodelovala je pri gradnji vodovoda in cest, zgradila gostišče »Jelen«, sodelovala pri ustanavljanju in razširitvi obrtnih obratov.
In tudi drugi kolektivi vsak po svojih močeh prek ■ svojih predstavnikov — članov zbora proizvajalcev sodelujejo pri urejanju in krepitvi komunalnega gospodarstva, pri gradnji stanovanj, pri modernizaciji cest, pri el ektrifikacij i...
Zato že skoraj v vseh hišah na Pohorju in na Kozjanskem
sveti elektrika, skoraj povsod že uživajo prebivalci pitno vodo iz niovb urejenih vodovodov ali pa jo še bodo iz tistih, ki jih bodo še gradili, zato si delavci krepe telo na novih igriščih za odbojko in košarko, pri kegljanju, kopanju v ruškem kopališču ali pa se bodo krepili ob kopanju v novem kopališču Lovrencu, si bistre duha, ko gledajo gledališke stvaritve domačih igralcev in gostov na odrskih dčskah v novi dvorani ali v letnem gledališču____
XXX
»Oprostite, s predsednikom delavskega sveta bi rad govoril...«
»Takoj, samo če je doma.«
Glas onstran žice pa je pojasnil;
»Predsednika ni doma. Dela v domu na Pečkah.«
»E, kaj imate tudi na Pečkah svoj obrat?«
In pojasnili so mi.
Na Poharju imamo dom. Komuna nam ga je podarila. Obnavljamo ga in 1. maja ga bomo odprli____«
Da, občinska skupnost Ruše je podarila ruškemu kolektivu
Stal sem med podboji vrat v karbidnem oddelku. Hrušč je tlačil duha, prah je dražil nosnice, vročina je izčrpavala telesa. Lopate so rožljale, vozički, napolnjeni z žarečo zmesjo so se škripaje prepeljavali po visečih tračnicah. Nekdo je odvrgel železno grebljico ali kaj in kovinski glas se je jedko zarezal v hrušč. V peči je sikal ogenj. Glasovi ljudi so se izgubljali v hrušču...
Stal sem med podboji vrat v karbidnem oddelku, poslušal ropot lopat, škripanje vozičkov ... zvoke, ki so se zlivali v oglušujočo godbo delovnega dne, se prelivali, plavali izven tovarne, in razmišljal. Razmišljal sem o tovarni in komuni, o občinski skupnosti in delovnih kolektivih, o načrtih, željah soseske ...
Ali mislijo ti ljudje v prašnih, potnih oblekah samo na svojo tovarno, na trenutno delo in pozabljajo na sosesko, na potrebe, s katerimi se srečujejo vsak dan, ko se vrnejo domov? Ne, ni tako. Tovarniški plot, čeprav še stoji, so že podrli. Tako zatrjujejo beležke, ki sem si jih tisti dan zapisal o kolektivu ruške tovarne dušika, o zadružnikih z Lovrenca na Pohorju, o kovačih, tekstilcih ...
Takole so lani začeli graditi y ruški tovarni dušika ko-rundno dvorano. V sredo, 30. aprila pa jo. bodo slavnostno odprli.
tovaime dušika počitniški dom na Pečkah. Podarila ga je kolektivu, ki je doslej največ storil za > napredek obične. Dom z 12 sobami za 40 do 50 ljudi in s 4 hektari obdelovalne zemlje.
Prvega maja, na praznik delovnih ljudi> bo kolektiv svečano odprl dom. Ob nedeljah bodo delavci hodili tja na izlet, čez teden bodo tam preživljali svoj dopust in poleti bodo v domu in krog njega čebljali otroci ruških delavcev, otroci, ki bodo tu preživljali svoje počitnice ...
Sožitje, ki mu ni zlepa primere. In globoko so pognale korenine tega sožitja v ruški občinski skupnosti, sožitja med delavci in kmeti, gozdarji in kovači, tekstilci, Pohorci in prebivalci ob Dravi. Korenine tega sožitja so v obliki imen vklesane na spomenik iz pohorskega granita, ki stoji sredi Ruš. Vklesana so imena 116 bor-
cev in talcev, Imena junakov Pohorskega bataljona, imena tistih, ki so izginili v taboriščnih krematorijih, imena tistih, ki so se borili za srečno prihodnost in prezgodaj omahnili v boju.
Boj za osvoboditev rodne grude je družil staro in mlado-Otroci, ki so tedaj v tistih težkih dneh strahoma prisluškovali odmevom strojnic, so odrasli. Sedaj delajo v tovarnah in delavnicah, sekajo les, kmetujejo, upravljajo podjetja. In stari delavci, ki še pomnijo čase, ko so se borili za današnji svetal dan, stoje mladim oto strani s svojimi bogatimi izkušnjami. Stari in novi rod skupno ustvarjata, .oblikujeta podobo občinske skupnosti po svojih zamislih, s svojimi rokami v sožitju.
Peter Dornik
Kako preklicano odločni znajo biti otroci. Komaj štiri leta ima, pa se ti pamžek postavi predme z rokami na hrbtu, začeblja kot davčni eksekutor: »Obljubil si,« seveda sem obljubil, »kanglico, lopatko, grabljice pa denar za sadike.« — Res, pozabil sem na to! Drugi otroci bodo začeli saditi cvetice, moja dva pa jih bosta gledala. Zato poba že celo popoldne vrta z nožem po hranilniku. Bo že bolje! Z ženo bova spet imela družinsko konferenco in se s kislim obrazom, kot na ustanovi s samostojnim finansiranjem, odločila za zmanjšanje proračuna. Otroka bosta dobila svoje.
Pet stopnišč je v hiši in na vsakem stopnišču je kup otrok. Jože, trinajstletni pobec, prav toliko poveljniške ee, da bo dober kolovodja. Samo pomeniti se bo treba z njim. Vso zelenico pred hišo bo treba razdeliti na enake dele. Vsakemu otroku svoj del. Potem pa naj vrtnarijo. Morda bi kazalo celo iz blagajne hišnega sveta kupiti sadike? Ali pa tudi ne! Ce jih bodo kupili otroci za svoj denar, bodo bolj pazili nanje. Sicer pa ne bi bilo napačno, pocukati za rokav predsednika odbora za komunalne zadeve naše stanovanjske skupnosti. Kako je že začel zadnjič? Z nekakšno sveto jezo na obrazu in s počečkanim listkom v rokah — prav tak je bil kot pred mesecem dni na sestanku delavskega sveta, ko je bral levite komercialnemu. »Naš odbor je pri pregledu naselja ugotovil, da stanovalci, posebno pa otroci’ teptajo komaj urejene telenice, da so vhodi pri blokih« *— številk ne pomnim več, toda vem, da je bila tudi naša med njimi — »skrajno zanemarjeni, da se povsod valja opeka, kamenje, smeti...« Vražje resno je vzel tole našo stanovanjsko skupnost. Malce nerodno mi je bilo, saj moja dva tudi tekata po zelenici pred hišo. Takrat smo se kar mimogrede domenili. Otroci naj sami čuvajo zelenice. Treba jih je vključiti v stanovanjsko skupnost. Toda kako? Zelo enostavno. Ob robu zelenic ®sj posadijo in gojijo cvetlice,
pa bodo bolj - zvesti čuvaji kot vsi hišniki. Tudi naselje bo lepše. Sosed — uradno predsednik hišnega sveta — se je za idejo ogrel in najmlajši terorist v naši družini, hčerkica, najbrž čuti, da ie na njeni strani in proti moji denarnici ves hišni svet s svetom stanovanjske skupnosti ved.
Sicer pa je takale stanovanjska skupnost prav zanimiva stvar. In ljudje v svetu stanovanjske skupnosti tudi. Na primer predsednik.
Razprava o statutu stanovanjske skupnosti je bila kar živahna. Član sveta, pravnik, se je oglasil med prvimi. Dober človek je, toda k vsaki točki statuta je tako hitel naštevati pa-ima ^ragrafe, kot bi znal na pamet žili- vse povojne uradne liste. Kdaj pa kdaj sem mu na tihem pritrdil. Toda ker je le prevečkrat opozarjal, da je določba statuta brez pravne osnove, se mi je le nekam uprla ta pravna učenost. Ko je na koncu prebral: »Skupnost je samostojna in samoupravna organizacija, katere namen je, da ustvarja delovnim ljudem čim ugodnejše življenjske pogoje...« in se zapičil v vprašanje, kje je razlika med »samostojno« in »samoupravno«, se je zdelo, la vseh trideset članov sveta stanovanjske skupnosti pripravlja svoje ugovore nekvalificiranih, a vendarle praktičnih pravnikov.
Predsednik pa je ostal miren, kot se predsedniku spodobi. »Ste prebrali osnutek zakona o stanovanjski skupnosti? Niste? Poznate skupščinsko resolucijo? Ne poznate? Se spomnite, da so bili prvi delavski sveti pravzaprav nezakoniti, d& smo imeli komune še pred zakonom o komunah ...« Nobene posebne pravne učenosti ni povedal, marveč le to, da so za vsako pravilo potrebne izkušnje. In če je statut stanovanjske skupnosti nekaj novega, tudi ne more biti drugače. Naš pravnik je soglašal in se potem, ko je hladnokrvni predsednik predlagal, naj bi ugotavljanje razlik med samostojno in samoupravno organizacijo prepustili teoretični ana-
lizi zveznega sek etarja za zakonodajo in pravnih fakultet, tudi sam zadovoljno nasmejal. Hudo je, če človek tako spoštuje paragrafe, da bi moral zaradi samega spoštovanja še danes ostati pri rimskem pravu.
Po razpravi smo glasovali. Bilo je nekam svečano. Kako bi tudi ne bilo. Predsedniku so se usta široko r ztegnila: »Ugotavljam, da je statut naše stanovanjske skupnosti soglasno sprejet.« Potem pa se je obrnil k zapisnikarju in hudo zadovoljen
treba še zgraditi. O tem, kako nesmotrno gradijo in kako po polževo napreduje urejanje cest in zelenic v naselju pa smo razpravljali na vseh sestankih, od hišnih pa do zborov volivcev. Občinskim možem smo se vsi skupaj povzpeli že na vrh glave. Za ureditev cest, kanalizacije, zelenic in igrišča je namenjeno 92 milijonov dinarjev. Na predsednikovem zeljniku je zrasla ideja, vredna nekaj milijonov. Smo ali nismo stanovanjska skupnost? Imamo strokovnjake,
dodal: »Verjetno smo prvi v naši državi sprejeli statut stanovanjske skupnosti«. Če bi nas kdo takrat zmeril, bi bili najbrž vsi za kak centimeter višji.
Sledila je razprava o proračunu. Vsi so se nekam zresnili. Lotevamo se pač gospodarjenja v. soseski in imamo zaenkrat samo obilo dobra volje. Toda to le ni čista resnico. Prispevki od najemnin in hišnih svetov, sredstva, ki jih da občina za vzdrževanje komunalnih naprav in tudi samoprispevek — vse to je premalo za velike načrte, če bi ostali pri tem, bi samo sejali in bolj brskali kot delali. Premalo bo — sem šepnil prijatelju. Na njegovem obrazu pa sem bral, da ima še nekaj za bregom.
Podjetja, ki so kupovala stanovanja, so plačala tudi za ureditev komunalnih naprav. Ta denar še ni porabljen. Veliko je
dober odbor za komunalo, ljudi, ki so pripravljeni delati. Investicijska sredstva naj izročijo nam. Sklenili bomo pogodbo z upravo cest, izdelali vrstni red gradenj, organizirali nadzorstvo nad gradnjami. Nekaj milijonov bomo gotovo prihranili, kajti nobena kontrola ni tako učinkovita kot neposredna zainteresiranost vsega naselja.
»Čeprav nisem član sveta, bi rad nekaj povedal,« je začel mož ob peči. »Terenski odbor Socialistične zveze je že sklenil organizirati i ostovoljno delo, zato predlagam, naj stanovanjska skupnost kupi orodje in samokolnice.« Seveda jih bomo kupili — smo takoj soglasno sklenili. Toda vodstvo prostovoljnega dela bo prevzela stanovanjska skupnost.. Terenski odbor pa naj politično ’ pripravi ljudi v naselju.
Stanovanjska skupnost ima torej že nekaj več sredstev.
Kaj vse bi lahko zapisal o eni sami seji sveta stanovanjske skupnosti! Ko smo govorili o denarju, se je resen mož v najboljših letih nervozno presedal. Komaj je čakal, kdaj bo prišel do besede. Po pravici povem, da še nobene matere nisem slišal tako zavzeto zagovarjati svojih otrok, kot je ta človek zagovarjat potrebe otroškega vrtca. »Do skrajnosti je nabit. V zgradbi je še nekaj prostora, seveda zasedenega. Stanovalce bo treba preseliti!« Se in še je razlagal. Predsednik pa ga je nekajkrat prekinil: »Predlog prosim, predlog.«
Oba imata prav. Mož, ki se zavzema za otroški vrtec, ker je precej otrok brez nadzorstva, medtem ko so starši v službi, in | predsednik, ki prav tako, kot vsi drugi, dobro ve, da stanovanj ni. Vsaj nekaj lahko poskusimo. Sklep je sprejet. Potipati za samske sobe in, če bo le kakšna možnost, kupiti nekaj stanovanj. Tudi našemu otroškemu vrtcu se torej obetajo boljši časi.
Se smo razpravljali. Odbor, ki naj bi pospešil gradnjo šole, trdi, da bo do prihodnjega šolskega leta pripravljenih pet razredov. Skupno z občinskim svetom so našli tudi rešitev za ogrevanje te šole. Program za nov otroški vrtec se že pripravlja. V trgovski center smo se prav tako odločno zapičili. Ustanovili bomo servis za pomoč hišnim svetom, servis za gospodinjske pomočnice, za nabavo gospodinjskih strojev in morebiti uredili še servis za dnevno oskrbo. Program je obširen.
Naj bo dovolj. Sedaj veste, zakaj imam moralnega mačka, ko me je hčerkica prijela za obljubo. Izpolnil jo bom. V mojih beležkah pa piše še tole: Stanovanjska skupnost Savsko naselje. Svet stanovanjske skupnosti — 35 članov. Izvršni svet stanovanjske skupnosti — II članov. Poravnalni svet, odbori... in z velikimi črkami: PIONIRJI — CVETJE.	M. M.

Vidite.vti5le je letno gledališče v Rušah. Pred petindvajsetimi
leti so ga uredili. — Lani poleti so igrali tu igro »Hajduk Janošik«,
VSEM PODROČNIM KMETIJSKIM ZADRUGAM IN ODJEMALCEM ČESTITA K PRAZNIKU DELA
KOLEKTIV
GOZDARSKE POSLOVNE ZVEZE LJUBLJANA

m

■■'m

& :

Telefonski poziv
Odiklopiti moram stikalo iz zbiralnic, do katerih prihaja tok iz grosupeljskega daljnovoda. Najprej moram seveda odklopiti samo ekspanzinsko stikalo*, potlej ločiti zbiralnice in potem še ločilnik vrhniškega daljnovoda, da ne bo ekspanzinsko stikalo s te strani pod tokom.
Dvoje stikal moram odklopiti, preden se dotaknem ekspanzin-skega.
To sem si ponavljal, saj človek navsezadnje res lahko še kaj pozabi, zlasti pri našem delu, ko imamo vsak dan opraviti s tokom visoke napetosti. Sto deset tisoč voltov res niso mačje solze. Samo s cunjo neprevidno zamahneš in — še na oporoko ni čas pomisliti.
* Bkspanzin je posebne vrste tekočina, ki blaži električni plamen v stikalih visoke napetosti. Pri izklopu nastane namreč med obema poloma električni plamen. V tej tekočini se sčasoma pri več vklopih in izklopih naberejo nekakšne saje in tekočina začne prepuščati električni tok. Zato je treba ©kspanzin kdaj pa kdaj preskusiti.
Ognjena kača
Žična valjarna jeseniške železarne. Sobota zvečer. Ura je tedem.
Ze nekaj ur teče proizvodnja nepretrgano. Valji hropejo, žareče jeklene kače švigajo zdaj na to, zdaj na ono stran. Urne in varne roke zankarjev jih spretno love za vrat in jim vedno znova potiskajo glave v lačne čeljusti strojev. Živci so skrajno napeti, misli povsem osredotočene na delo. Le v kratkih presledkih, medtem ko sika kača po kanalih, napetost popusti, da bi v naslednjem trenutku opreznost ne zatajila.
Nikjer ni . zastoja, vse teče kot po maslu. Nad tretjo progo se enakomerno prižigajo in ugašajo signalne številke. Ena, ■ prvi boben je prost; ko steče žica vanj, številka ugasne. Dve, tri . .
Potlej se je začelo zatikati: Ali je jeklo iz druge šarže, se je morda že preveč ohladilo, ali prvo in drugo — in še tretje: utrujeni živci.
Najprej je 250 kg težak in na 125o stopinj razžarjen kos jekla — ingot mu pravijo -L zaneslo postrani izpod valjev. Butnil je ob kanale in jih porinil pred seboj. Valjavec je še pravi čas odskočil. Na pomoč mu je prihitel drugi in sta z združenimi močmi spravila ingot spet v kaliber ter poravnala kanal na dvižni mizi.
Valjavci in zamkarji druge in tretje proge so izkoristili kratek premor, napravili nekaj korakov, toda prolzvodnaj a spet teče. Matevž Zalokar že vleče nov ingoit fe razžarjene peči in ga po valjih spušča do prvega valjčnega ogrodja. Visoko gori na stolpu stoji kot kapitan na ladji vodja dvižne mize Anton Zvan in premika ročice. Njegove oči budno „ spremljajo vsak gib valjevcev spodaj pod njim.
Druga proga je danes večji del mehanizirana. Le na prvem valjčnem ogrodju ie delo še ročno. Na eni strani ogrodja stoji Peter Koren, na drugi pa sta Franc Pogačar in njegov pomočnik Franc Zupančič. Od njih se kača že prvič ukrivi in steče' s hitrostjo skoraj štirih metrov na sekundo po žlebu v tretje ogrodje. Potlej kroži na drugega in nazaj na tretjega, od tu pa skozi četrto proti tretji progi.
Nenadoma je kača skočila iz žleba pri tretjem valjčnem ogrodju, švignila po zraku in se stegnila kaikih trideset metrov v dolžino proti prvi progi. Po tej železni ploščadi kajpak ni vaimo hoditi.
Nekoč jo je odneslo naravnost v mojstrovo pisarno Švignila je med tremi delavci, ki 9o bili prav tisti trenutek tam,
delal. Po štirih mesecih — pa ga je ubil električni tok.
Potlej se je zataknilo na prvem ogrodju tretje proge. Ob zankarju Lakoti se je namotal cel kup žareče žice... Ker se je tam ustavilo, se je motal klobčič 90 metrov dolge kače na prostoru med drugo in tretjo progo. Brž so skočili trije in ravnali zanke, da se ne bi za-
odkiopljeno! Kri mu je zledene-la v žilah. Stal je na transformatorju, levo, desno vse pod napetostjo. Če se le malce neprevidno premakne . ..
Počasi, počasi se sključi, že čepi, zdaj pogum! Skok — že je na tleh. Tu so vrata. Rešen!
O, da! Ročico je čisto po predpisih potegnil do kraja. Toda strela j« je prežgala in je nož ostal v stikalu. Tega zgoraj 'ni .mogel videti.
Da, Gantar je imel srečo.
Kazalci na uri so se bližali deveti. Še pet minut manjka, še t ri . ..
Zdaj zazvoni telefon.
»Halo, Črnuče . . .?«
Reden umi raport stikalničar-ja. Berem mu številke, vmes pogledujem na uro. Še pol minute, še deset sekund ... ura je devet.
»Ti, nimam časa. Preskusiti moram ekspanzin. Za deveto smo domenjeni. Kar počakaj pri telefonu . ..«
Slušalko položim na mizo. Hiteti moram, čaka me telefon. Stečem k ekspanzinskem stikalu in ga odklopim. Torej, tole je v redu. Zdaj moram-ločiti še ekspanzinsko stikalo od zbiralnic. Ročica — odklop. Tudi to sem ooravil. Zdaj — lahko preskusim.
Mreže niti ne odmikam, saj bo stvar hitro opravljena. Z roko sežem po epruveti...
V
sak si na svoj način služi kruh.. Nekateri delajo v tekstilnih tovarnah, drugi v usnjarnah, tretji na gradbiščih, v rudnikih, kovinski industriji itd., drugi so spet v pisarnah, v bolnišnicah, šolah. Nekatere vrste dela so težke in nevarne, druge spet manj, vendar ima vsako delo svoj mik. Če bi na primer zabukovškega rudarja vprašali, ali bi šel iz jame, bi prav gotovo odgovoril, da je delo v jami vzljubil in da ga ne bi zamenjal z drugim. Isto bi odgovorili valjavci in zankarji v jeseniški železarni, ali električarji ali pa oni potapljač na gradbišču hidrocentrale v Ožboltu na Dravi. Njihovo delo je naporno in zahteva celega človeka, ki ne sme niti za trenutek izgubiti prisebnosti. Sicer pa so delovna mesta tudi drugod. Res so zaščitne naprave in varnostni predpisi, da bi se ne moglo nič pripetiti. Vendar je človek le človek, ki ni vedno razpoložen, ki ga tarejo težave, ali ga pač kaj drugega zmoti pri delu, da ni več tako zbran. Obiskali smo jih in nam ali sami govore o svojem delu ali so to zapiski iz novinarske beležnice.
Takrat je urezalo, samo plamen sem videl in zaskelelo me je.
Toliko moči sem še imel, da sem se privlekel do odprtega telefona in onemu na oni strani žice zaklical, naj pokliče rešilni avto ...
Poceni sem jo odnesel. Samo po roki me je ožgalo do ramen, ker je tok odtekel po mreži, na katero sem po sreči naslonil roko.
Tako je bilo nekoč. Sedaj mo-
l
rata biti v stikalnici vedno dva. Za vsak primer, če bi jo takrat huje skupil, bi ml nihče ne mogel pomagati. Morda bi bremenilec kaj zaslutil, ker bi ostal telefon odprt... Potem danes ne bi bil obraitovodja tra-fopostaje v Klečah.
Da, odklopiti moram ekspan-zisko stikalo, ga ločiti od zbiralnic in potem odklopiti še vrhniški daljnovod.
Saj bi tako tudi storil, če me ne bi zmotil telefoni
STOTINKA SEKUNDE ODLOČA... TRETJA PROGA SE VRTI ŠE ENKRAT HITREJE KOT DRUGA. ZATO KAČO TAKOLE ZVIJEJO PO TLEH, VENDAR JO SPUSTE PO TRETJI PROGI PREJ, PREDEN SE IZTEČE IZ DRUGE-CE JO PREKMALU, SE UTRGA IN REP ŠVIGNE PO ZRAKU... (FOTO FRANCE TORKAR)
in se zabila v leseno omaro. Le vozljale. Toda previdno, saj ta-nekaj strahu so prestali, sicer krat lahko valj potegne. Ko ste-
pa se jim ni nič zgodilo.
Kaj čudna so njena pota. Včasih se vzpne visoko v zrak, včasih se razcepi in opleta z (repom. Med drugo m tretjo progo so postavili železno steno, da bi bili ljudje za njo vami. Primerilo pa se je, da je z druge sttam skočila iz žleba, valjavec je še komaj utegnil stopiti za železno sten0 in izza nje opazoval, kaj se dogaja. Takrat pa je zadnji konec kače zamahnil in usekal valjavca po glavi. Bil je še toliko pri moči, da je prosil, naj mu dajo konjaka, še sam je odšel v bolnišnico, prestal pri zavesti operacijo (glave namreč ne operirajo pod narkozo). Cee tri mesece je že
če žica s hitrostjo 7,8 metrov na sekundo po tretji progi, ni več časa za umik in marsikateremu zankarju je tam .prežgalo noge.
Kadar nagaja, so živci do skrajnosti napeti. Nervoza se te loti kar sama po sebi. Trenutek nepazljivosti in že se lahko pripeti nesreča.
Za nameček se je še en boben pokvaril, da so morali proizvodnjo na prvi in drugi progi zavirati, saj bi valjane žice ne imeli kam dejati.
Takale »zmeda« traja kake pol ure, včasih tudi več, potlej pa proizvodnja spet normalno steče. Ljudje se oddahnejo, misli so spet zbrane.
VRTOGLAVICE RES NE-SMEŠ IMETI, KADAR PLEZAŠ PO TAKEM DALJNOVODU. PRI POPRAVILIH JE ENA STRAN POD NAPETOSTJO IN JE TREBA PREKLICANO PREMISLITI, KATERA STRAN JE LEVA IN KATERA DESNA.
Dvoje stikal moram prej odklopiti: od zbiralnice in daljno-vodno.
Z dispečerjem sva se dogovorila, da bom preskušal eks-panzin od devetih do pet minut čez deset. Tistih pet minut bo preusmeril tok iz drugih daljnovodov, da industrija ne bo stala.
Torej v redu! Malenkost, zaradi preskusa si res ne kaže beliti glave. Takih stvari smo vajeni. Kolikokrat smo že kaj hujšega doživeli. Gantar, na primer, ta je imel res srečo. Strela je udarila v transformator pa so naročili, naj gre pogledati in popraviti škodo.
Na transformatorju je stikalo zgoraj, pri vrhu. Najprej mora splezati do line, odklopiti transformator in šele potem, ko vsa naprava ni več pod napetostjo, sme stikati po njej.
No, Gantar je splezal gor in potegnil ročico do kraja. Transformator je odklopljen, si je mislil. Potlej je skočil na transformator. Ze je stegnil roko ...
Nenadoma se je zdrznil. Ne vem, kaj ga je pičilo, da je prav tisti’ hip pogledal navzgor. Ni
Zračni mehurčki
Kot na povelje so potniki v vseh vagonih hkrati odprli okna. Zazrli so se na bregove Drave. Na levem bregu reke so bagri rili po pesku, ga kopičili, pripravljali vodi novo strugo za takrat, ko bodo be-tonirji staro zožili skoraj za polovico. Na levem bregu pa...
»O, poglejte, tile kot da vodo prenašajo v rešetu. Do pokoja in še čez jo bodo lahko črpali, pa jim ne bo zmanjkalo dela..
Vsi v vagonu, ki so stali pri oknih, so se zazrli v delavce ®b reki pod seboj. Delavcem, ki so ročno poganjali zračno sesalko, je veljala pikra, krivična pripomba.
Tako se dogaja skoraj vsakokrat, kadar pelje vlak mimo gradbišča nove hidrocentrale Ožbolt. Kdo bi potnikom zameril radovednost in kakšnb pikro pripombo, saj ne vedo, kaj delajo delavci, ne vidijo dela in znojenja pod vodo.
Znojenje pod vodo? Da, znojenje, in še kako preklicano znojenje. Za nameček še nevarnost. Potapljač Medved ali kateri drug, ki edini pozna dno reke tam, kjer grade ke-
sone za zagatno steno, mora preklicano delati in pri tem se tudi preklicano znoji. Vidite, takole je s to rečjo.
Zato, da lahko delavci Teh-nogradnje izkopljejo gradbeno jamo in globoko zacementira-
kažejo, kod se giblje po globoki vodi. Z zračno sesalko izpodkopava pod zagatnicami pesek in ta priteka z vodo na dan. Težje skale nalaga v košare, ki jih dviga žerjav. Delavci pa z zračnim kladivom
jo temelje hidrocentrale, mo- zabijajo zagatnice v dno, do-rajo zajeziti reko. Zajezijo pa kler ne pridejo do trdnih tal jo s pregradno steno, s kesoni, in se zabetonirajo.
Na bregu reke sestavijo nekaj	potapljačev je nepomo
ton težko jekleno ogrodje. Na .n tudi ^rna Ce bi bil na
to " n	neril-	Primer Prejšnjo sototo potap-
ljač Medved ali kdo drug v
jo do žerjava, th prime ogrod je in ga spusti v vodo. Že to delo je nevarno. Nekdo mora vendar usmerjati ogrodje, seveda ne z roko, temveč z vrvjo. In kaj lahko se zgodi, kot se je ravno pred dnevi, da nosilec žerjava poči in jekleno ogrodje, težko nekaj ton, zgrmi v vodo. Delavca lahko mimogrede ošvrkne vrv ali pa ga težko železo pahne v vodo, ki se tamkaj nevarno vrtinči.
Potlej, ko je jekleno ogrodje v vodi, začno na njegovi zunanji strani zabijati zagatne deske, kot pravijo. Takrat se loti dela potapljač. Obleče se v 80 kg težko obleko, se spusti v keson (znotraj jeklenega ogrodja) in le zračni mehurčki
kesonu, bi se težko izmotal. Voda je nenadoma narasla. Pritisk je bil vse hujši in hujši. Spodnji del jeklenega ogrodja ni zdržal. Stisnilo ga je. In stisnilo bi tudi potapljača, pretrgalo, zračno cev, zlasti če bi bil tedaj v vodi petton-ski betonski steber, kj so ga obesili v keson za obtežitev ogrodja in ga je voda majala kot slamnato bilko. Da, če bi bil takralj potapljač v vodi, bi mogoče delavci ne opazili več zračnih mehurčkov in drug potapljač bi se moral pogrezniti na 13 metrov globoko dno, da bi rešil tovariša. No na srečo takrat potapljač n bil v kesonu.
Odkop št. 12
Droben curek premogovega prahu se pocedi med stropnica-mi, se kake pol metra pod njimi spremeni v oblaček, ki se polagoma spušča proti tlom.
Prvi resen opomin...
Na odkopu številka 12 v rudniku Zabctkovica je vroče kot v brazilskem pragozdu. Vlažna vročina, da pot kar curkoma lije
tllllllllllllllllllllllMlilllllllllli™
RUDNIK
KjmVEGA premoga
TRBOVLJE - HRASTNIK
• čestita
TRBOVLJE
za L maj
ffliiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiifimiiiiiiiiiii
po licu, po golih prsih In hrbtu. Na hlačah vseh treh rudarjev — recimo jim Tine, Tone in Jože — ne bi našel siuhega vlakna. Prilepljene so ob telo, kot bi pravkar stopili iz vode.
Osemindvajset stopinj! To ni niti tako velilko, marsikje v tej jami jih je štirideset ih še več.
Kopač Tine in njegov pomočnik Tone sta že zatesardla novo odprtino in tudi kup premoga je vidno izginjal po kaikih sto, morda tudi več metrov dolgem in skoraj navpičnem vpadniku.
Stojke in stropniki ječe pod zemeljskimi sloji, ki pritiskajo z vseh strani. V tej jami ni to nič nenavadnega. Tudi po dvajset cetimetrov debel opornik na mah prelomi in scefra kot žve-plenko. Na številki deset je tisti dan vrglo z leve stene nek«j opornikov, jih polomilo in-zasulo -voziček. O tem pripovedujejo, tako se človeku :di — kot da bi pravili, kaj so včeraj večerjali.
Vsa hribina je prelomljena. Premogove žile nenadoma zmanjka in se nadaljuje zgoraj al- spodaj, levo ali desno. Kje, ne moreš nikdar z gotovostjo reči. Zato toliko in tako strmih jaškov, zato vročina, zato pritisk. ..
Zdaj se prah pocedi že drugje in potem spet drugje. Oporniki se -krive pod težo. Slišati je nekakšno šumenje, kot da bi nekje daleč žuborel potok. Opornika pritiska v stran. Milimeter za milimetrom se izmikajo Izpod stropnikov. Najprej sila počasi, ker tiče v izsekani zarezi — zdaj so oporniki komajda še pod stropniki.
»Poba, tole pa ni. .je Tine prisluhnil in svetil po opornikih.
»Lej gal Vso tole stran spodnaša!«
Nič nervoze. Kratek posvet: k vsakemu ogroženemu oporniku brž še enega, vmes pa prečnike, da jih ne bo spodnašalo.
Začela se je bitka za čas
Tine se je lotil hloda, ki je bil že tu, in sekal vdolbino, kamor naj leže stropnik. Jože ;e z železnim drogom kopal jamo, z rokami izgrebal premog. Toneta je kar neslo po strmem jašku navzdol, da bi privlekel les.
Eh, privlekel! Kako preprosto zveni ta beseda in koliko znoja je treba, da se uresniči. ,T konec hloda zabije železen klin z obročem. Vanj vpne vrv ta si jo kot pri nahrbtniku oprta na gola ramena. Potlej vleče hlod, ki bi ga na ravnem dva komaj nesla, stopnico za stopnico, klin za klinom na lestvi po ozkem rovu navzgor do številke.
Za oddih ni časa. Sapa pojema, vrv reže v ramena, toda zgoraj sta tovariša...
V kotu na tleh stoji varnostna svetilka, straža proti metanu — sovražniku številka ena v zabu-kovakem rudniku. Le medla svetloba riše po tleh. stenah m
stropu temne sence premikajočih se teles. Še dobro, da brli znak, da ni metana. Zračenje je dobro in dokler elektrike ne zmanjka, če nenaden pritisk ne stisne zračnih cevi, se ni bati. Brž ko mrežica v svetilki zažari, poberi šila 'in kopita...
Gori na številki 12 pa se nadaljuje bitka za čas.
Luknja je že skopana, vdolbina za opornik izsekana. Z dvema letvama izmeri Jože višino opornika, že poje žaga, že ga s Tinetom pomerjata. Predolg! Jamico je treba poglobiti. Se nekaj udarcev z drogom — zdaj bo pravi! Postavita ga, Tine spleza na lestev in s težkim kladivom zabija onorpik pod stropnik.
Udarci kladiva votlo bobne, s .stropa se usiplje, les poka.. .
Tone je že tu. Z zadnjimi močmi zavleče hlod na sredo odkopa, že hiti po drugega.
Drugi opornik že stoji, potlej tretji... Bitka s pritiskom ih časom je dobljena. Še en opornik in potlej prečniki. Vsak fes bo konec »šihta«, toda na uro nihče ne gleda. Najprej je varnost in ne samo moja, marveč tudi tistega, ki bo prišel z® menoj. .
POMLADMI
POMENKI
Tovarišica Marija Bricelj
Y našo delavnico je zahajal možak — njegovega imena se ne spominjam več. Prihajal je pod večer, posedal uro, dve, se zanimal za to ali ono čevljarsko spretnost in modroval:
»V knjigah piše, da je delo ustvarilo človeka. Če je to res, zakaj delo potlej ni bolj spoštovano?«
»Spet plete« štreno. Knjige te bodo zmešalo,.? mu je očital mojster.
»Kakšne knjige neki. Saj se iz njih ne učim. Učim se iz... življenja. GovoTijo mi, naj jem manj, sami pa jedo po desetkrat na dan. Velijo mi, naj ubogam, sami pa ne ubogajo nikogar. Pravijo, da so pametni in vsa njihova modrost je v tem, da jemljejo nam, ki delamo. Trde, da smo neumni in vsa naša neumnost je v lem, da jim delamo.«
Včasih je posedal pozno v noč. Bil sem vajenec, najmlajši v delavnici, in ne vem zakaj — imel me je najrajši. Pripovedoval
je, kod vse je že hodil, kaj vse je že videl, delal in doživel. In bodril me je:
»Le uči se. fant. Jaz te naučim, kako je treba živeti.«
»Kaj boš učil,« mu je ugovarjal mojster. »Ljudje he potrebujejo tvojega učenja. Nisi ne kruh in ne palica... Ali tnoreš naučiti ljudi, kako naj žive, da Kodo srečni?«
Palice ne potrebujemo, pa tudi kruh ni vse. Človek potrebuje še marsikaj drugega. Na primer'— znanje. Iz znanja se rodi spoznanje. Iz spoznanja... boj. Brez noja ni ničesar. Brez boja ne bo sreče ...
Nekoč, pozno ponoči, mu je postalo slabo. Spremljal sem ga domov.
Predmestje je spalo z zdravim, trdnim spanjem delavca, ki se je čez dan močno Utrudil.
»Ti misliš: ljudje spe. Ne spe, že dolgo ne, le dremljejo, dremljejo, ti pravim, da ne bi zamudili tistega, kar prihaja...«
In ko je tako govoril, se mi je zazdelo, ko da se bo zdaj, zdaj vse prebudilo in zazvenelo V dotlej neznani melodiji, ki bo odkrila skrivnosti življenja in pojasnila ljudem, kaj naj store, da hi bili srečni.
Ob slovesu nji je dejal:
»Ti boš dočakal, jaz ne. Dočakal boš dan, ko bodo ljudje boljši in bodo lepše živeli...«
Potlej ga nisem več videl.
Od takrat je minilo veliko let.
Nanj sem se spomnil, ko sem ondan relistaval zapiske o pomenkih z ljudmi, I sem jih srečaval v zadnjih letih. Iz beležnice sem izitrgal nekaj popisanih listov in bral:
E:
Sreča
pokadili cigareto. Več si niti želeli niso. Jaz nisem tak... Ko sem postal socialist in kasneje komunist, sem začutil, kako se vali z mene tisto prekleto breme strahu in negotovosti, ki So mi ga — kot bajtarskemu otroku — naložili že ob rojstvu. Občutek, da nisem sam, da nas je mnogo in da smo močni, zavest, da ustvarjamo nekaj velikega — vidiš tudi to je sreča ... in zame večja kot lepo stanovanje, dobra pokojnina...
Utrga razcvetelo češnjevo vejico in si jo vdene v gumbnico.
»Če bi mi danes nekdo ukazal: Toni, prekrižaj roke in miruj, dovolj si se nagaral — bi bil bolj nesrečen kot... kot...«
Ne najde besede. Nasloni se na češnjo in se zazre v dolino.
Starikavi Čaven se koplje v soncu. Krpa snega na njegovem vrhu je podobna snežnobelemu obližu na umazanem obrazu. Razgled sega tja do Gorice: skozi meglico v ozadju zro obrisi Goriških brd.
Kaže mi razvaline starega gradu na Taboru, hribu, ki se stiska k pobočju Čavna in pravi:
Glej, živeli so grofje in tisoči so jim bili pokorni. Kaj je ostalo od njih? Razvaline, sredi katerih so si kmetje sezidali svoje hiše. In živel je De Mulich, batuj-ski tovarnar in gospod. Kaj je ostalo od njega? Star pečat, ki ga bodo bodoči rodovi uporabljali kot dokaz, da so nekoč res živeli kapitalisti. Nas pa nikdar ne bo razžrla rja življenja. Nas in našega dela.«
Smehljaj mu igra okrog usten in tudi sam se smehl jam, utrgam češnjevo vejico, si jo vdenem v gumbnico in spustiva se v dolino, ki leži pod nama v vsej svoji pomladni lepoti.
(Tovariš Anton Sfiligoj — Toni je star delavski revolucionar iu eden prvih primorskih komunistov.)
Delo
Tovarna, velika in lepa, mladostna. Železo in jeklo, beton. In ljudje, ljudje. In borovci. Sredi med njimi naselje.
Kidričevo.
»Janez dela?«
»Dela.«
Toliko stavb je, da bi se človek izgubil, če ne bi imel spremljevalca.
Ogromna dvorana in v njej neznansko veliki kotli.
»Kje je?«
»Zgoraj.«
Dvigalo. Janez.
Stoji ob kotlu, v katerem vre nekakšna brozga in zre vanj skozi zaščitna očala. Ne vidi me. Obstanem in ga gledam. — Skoro ga ne bi spoznal. Nekaj let ga nisem videl. Kda j je že bilo ...?
# # #
Poleti 1947 se je oglasil na ptujskem mladinskem komiteju mlad rjavolas fant s skoro otroškimi, dobrodušnimi očmi. Dejal bi, da prihaja s košnje.
»V brigado bi rad.«
In šel je. Na progi šanrac—Sarajevo je bil namestnik komandanta brigade. Vrnil se je udarnik.
Komandant Dušan je večkrat govoril:
»Neutrudljiv je. Ne zaletava se, dela preudarno in vsak njegov gib je posvečen delu. Iz njega izžareva nekakšna čudna moč: ko ga vidiš, kako dela, se zbudi v tebi nepremagljiva želja, da bi pristopil in prijel za lopato. Zdi se, kot bi ljubil delo zaradi dela samega . ..«
Skojevski tečaj. Ljubljana. Akcijski oddelek CK LMS.
V Ljubljani je ostal nekaj let. Nenadoma pa je izginil. Rekli so: Odšel je v Strnišče. In tam sem ga našel — sredi strojev in orodja. Bil je ves popackan z oljem in vesel.
»Kaj delaš?«
»Učim se.«
Potlej ga nisem več videl.
# # #
Odložil je zaščitna očala. Pred meno| stoji Janez tak kot je bil nekoč — če bi sodil le po očeh, ki so še vodno tako do-brodušme-in skoro otroške.
»Živim, v??Kš, takole... Imam ženo, otroka in tole ...«
Z roko pokaže po dvorani in kotlih in pripoveduje o boksitu, o glinici in aluminiju, o nekih formulah in kemikalijah, o tisti brozgi, ki vre v kotlih. Pripoveduje kot bi bral iz strokovne knjige.
»Kje si se vse to naučil?«
»Saj ni težko...«
Stoji pri kotlu kot kapitan na komandnem mostu.
»Torej si preddelavec?«
»Nekaj takega. Naša skupina dela v te j in še v eni dvorani.«*
# # -tb
Odhajam.
V vlaku vzamem beležnico in zapišem besede, ki sem jih nekje prebral:
»Strojev ne poganjata elektrika in para, temveč um in mišice človeka, delavca.«
In spet pišem:
»Iz njega izžareva nekakšna čudna moč, nekakšna sla — sla po ustvarjanju.«
(Tovariš Janez Kostanjevec je danes poslanec zbora proizvajalcev Zvezne ljudske skupščine.)
Bogastvo
»Punčka, kje pa stanuje tovariš Tfo« ha?«
Na čelo se ji zareže drobna guba — znak da razmišlja.
»Tamle, glejte.«
Včasih občutim nepremagljivo željo, da bi se s komerkoli porazgovoril.
»Koga pa čakaš?«
Stoji na cesti, oblečena v živopisano krilce, s cekarčkom v roki.
»Ata čakam. Šli bomo ven...«
»Kam?«
»Tam ...« Pokaže roko. »Po rožice ...«
Sobota je, popoldan, lep dan je; ljudje se vračajo z dela.
# ib #
Zdravko Troha je sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov v Domžalah, učitelj, študent višje pedagoške šole in oče treh ljubkih otročičkov. Drugih njegovih funkcij ne poznam.
»Kai bi rad, starina?«
»Govoril bi s takšnim in takšnim človekom, delavcem, članom delavskega sveta, občinskim odbornikom ali nekaj takega. Saj veš, s človekom ...
»Vem. Pojdiva k Francki.«
Greva.
Otroci — dve punčki in fantek — kriče za nami:
»Ata, kam greš? Kmalu se vrni, ata...«
-tb -ib db
»Nisem še govorila z novinarji. Ne vem, kaj naj rečem.«
I	Na gori je moj dom.,
žila. Končno sem se le izučila za šiviljo. In potlej je prišla vojna ...«
Leta strahu, bede, junaštva in hrepe« nen ja.
Po vojni je Francka prišla v Količevo.
»Najraje šivam. Doma. Zase in za druge. Zaston j. Prihajajo tudi, naj jim svetujem. Doslej sem vodila že štiri šiviljska tečaje: enega v tovarni, tri pa na terenu.«
. »Torej tovarna, šivanje in ...«
»In sin,« pravi Zdravko.
»Tudi sina imam. Šestnajst let ima. Hodi v gradbeni tehnikum, v drugi letnik, štipendira ga tovarna. Korenjak je, večji od mene... Katera mati nima rada svojega sina?«
Sobota je. Lep pomladanski dan. Ljudje odhajajo na izlete. Punčka v živopisanem krilcu nabira rožice. Zdravkovi otroci se igrajo na vrtu in čakajo očeta. Mehak dekliški glas poje. Francka pripoveduje o svojem sinu:
»Rada ga imam. Želela lxi, da bi živel še lepše...«
db db ib
»Bila je revna,« pravi Zdravko, ko odhajava, »najrevnejša med revnimi. Danes je bogata. Ljudje jo imajo radi in sin jo ima rad, in ona ima rada sina in ljudi. In v tem je njeno bogastvo.«
(Tovarišica Francka Bevk je bila pri nedavnih volitvah izvoljena za poslanca republiškega zbora proizvajalcev.)
Mladost
Zdravko Troha z ženo in njunim največjim bogastvom
»Povej, Francka,« jo bodri Zdravko, »kako ti gre ...«
Drobna je, živahna, črnolasa.
»Kaj sprašuješ, saj veš. V tovarno bi rada, nazaj. Veste,« se obrne k meni, »dvanajst let sem delala v tovarni, tukaj v papirnici, v Količevem. Bila sem sortir-ka papirja. Sedaj sem tri mesece upravnica tovarniške menze. Rekli so mi: Pojdi, Francka, menza ima izgubo, hrana je slaba. Pojdi zaradi*ljudi, da bi imeli boljšo hrano. In šla sem. Srce pa je ostalo v tovarni.«
»Saj boš šla nazaj, Francka,« jo tolaži Zdravko. »Ne bodi tako neučakana. Menzo si že precej uredila, hrana je boljša, izgube ni več...«
»šla bom!«
Iz njenih besed zveni odločnost primorskega bajtarskega dekleta, ki si je vse, kar ima, prislužila s trdim delom.
»Služila sem in hranila denar za šivalni stroj. Tako rada bi bila šivilja. Pa mi je vse pogorelo. Potem sem spet. slu-
Življenje

Sonce, lahen vetrič, duh prebujene žemlje, popje, ki se odpira.
Hodiva po vrhu, hribu pri Batujah Sled vinogradi in košenicami, in se po-jUenkujeva. V dolini' žubori Vipava. Iz hatujske kovačnice odmevajo udarci kladiva. Pred vasjo, ki se stiska na Vrhu, so se zagrizli v vinograd kopači in pojejo.
Toni se nasmehne.
»Kako živim, vprašuješ? Kar dobro. Zadovoljen sem, srečen...«
»V čem je moja sreča? Pokojnine ni-htam velike, stanovanja tudi ne najboljšega, otroci so se mi raztepli po svetu... Kes je, kar praviš, pozabl jaš pa, da imam dobro ženo, vnuke, ki me obiskujejo, vrt. * katerim se rad ukvarjam... Vendar to hi vse in niti ni najvažnejše. Poznal sem *}iKli, ki so bili srečni, če so lahko v miru
»Moje življenje vas zanima?« se čudi Marija. »Poglejte okrog sebe. štedilnik, miza, čebula na njej — za golaž. Čeber namočenega perila.«
»In tovarna ...«
Ne pritožuje se. Naglas razmišlja:
»Punčka je odšla k Urhu. šolski izlet. Fant se bo kmalu vrnil iz šole. Skuhati moram večerjo in pripraviti kosilo za jutrišnji dan. Ob šestili bom šla na roditeljski sestanek. Zaradi fanta ... Ne, ni slab. Vedno je bil odličen. Nikdar ni prinesel trojke domov. Pa vendar, pred maturo je.,
Reže čebulo in pripoveduje:
»Takole je z življenjem: Nekoga je obdarilo bolj, drugega manj. Meni je prineslo srečo in nesrečo. Naš ata se je ponesrečil in ohromel. Revež, hoditi ne more. Vse življenje je delal. Hudo mu je in tudi nam je hud©.«
Narezala je čebulo. Prijema za škaf.
»In vendar ni tako hudo. Močna sem. Otroke imam. Včasih berem knjige. V tovarni sem zadovoljna. Ž« 30 let delam v Saturnusu; od svojega štirinajstega leta... Tovarna je moj drugi dom.«
Pere.
(Tovarišica Marija Bricelj je predsednica sindikalne podružnice v Saturnusu.)
Stojim ob robu kotlaste doline s terasastimi pobočji, razrite in s kupi črne zemlje posejane. Majhne lokomotive prevažajo vagončke premoga in jalovine. Na desni se dviguje ogrodje šahta z veliko rdečo zvezdo na vrhu. Kakih sto korakov dalje se zaletava v hrib bager, rohni in grize in obrača zobato železno glavo. Ob levem robu kotline se stiska v gručo nekaj hišic.
Droban, kakih 17 let star fant sedi ob kupu umazanosive zemlje in zre v kotlino.
»Se greješ?«
Pogleda me, utrga bilko, si jo dene v usta, žveči iu meni:
»Morda se tudi grejem.«
Zahajajoče son.ee se lesketa v fantovih očeh. Veter se poigrava z njegovimi kodri in prinaša s seboj glasove delavcev, ki perejo premog na separaciji.
»V nočni izmeni delam — od desetih zvečer do šestih zjutraj. Spati bi moral, pa ne morem. Rad sedim tu in gledam ... Glejte, na tistile lokomotivi je delal moj oče... Na onile tamle, pravkar se je ustavila, pa se učim za kurjača.«
Molčiva in zreva navzdol, kjer delavci praznijo vagončke.
»Kje je sedaj... oče?«
Zategli žvižg lokomotive, hrumenje bagra, ropotanje vagončkov in komaj slišne besede:
»Ubili so ga... Nemci... na mostu, spodaj v mestu... ko je jurišal na graščino ... In kmalu potem je umrla mama.«
Zazre se v dalj, čez dnevni kop in gole griče in pravi:
»Živini pri stari materi... Že vsa leta.«
Pod nama se ustavi lokomotiva in strojevodja zakliče:
»Stanko, ko boš šel v knjižnico, povej, naj kupijo nekaj novih knjig. Tiste, ki jih imajo, sem že desetkrat prebral.«
In lokomotiva nadaljuje svojo pot.
»Rad berem knjige. In vi? Tudi? In igram Imamo mladinski oder.«
Sonce je zašlo. V kotlini prižigajo luči. Hladneje postaja. Zavijeva se v plašča in grejeva roke med koleni.
»Ste se že kdaj vozili na lokomotivi? Že? Čudoviti stroji so to... Že veliko let jih takole gledam, pa se še nisem naveličal. Vse jih poznam,.. Tamle vozi Luka 65. Stara je, pa še vedno ni slaba. Na separaciji je 64. Tistole je »madžarka«. Simon jo vozi. Imamo še 66. Glejte jo, pravkar je izpustila paro...«
»Čez dobro leto bom kurjač in potem strojevodja. In učil se bom in postal strojevodja na pravih vdlikih lokomotivah.«
Oči mu žare in okrog usten inu igra smehljaj. /
Bager se zaletava v hrib, rohni in grize in polni vagončke, in v siju svetilk je podoben pošasti. lokomotive zateglo tulijo. Šalit je nenavadno visok im zvezda na njem je velika, večja kot je bila prej, in njena senca se razteguje prav do rudarskih hišic, ki se ob robu kotline stiskajo v gručo.
(Stanka sem pred dnevi srečal v Ljubljani. Ves vesel mi je povedal. da se mu je želja izpolnila. Postal bo strojevodja na pravih, velikih lokomotivah.)
#-«■-»■
In spet sem se spomnil na mojega mladostnega prijatelja, ki je zahajal v našo, delavnico in prijiovedoval o dnevu, ki prihaja, o dnevu, ko bodo ljudje boljši in bodo lepše živeli. Na njega, ki tega dne ni dočakal...
Janez Voljč.

Francka Bevk in njene prijateljice — delavke v Količevem
ZA 1. MAJ
praznik delovnega ljudstva, čestitamo delovnim kolektivom, poslovnim prijateljem in delovnemu ljudstvu Jugoslavije! V bodoče — če več delovnih uspehov!
DELOVNI KOLEKTIV
..PROIZVODNJA NAFTE"
LENDAVA
Pripombe k načrtu splošnega zakona o šolstvu
Načrt splošnega zakona o Šolstvu je upravičeno vzbudil veliko zanimanje ne samo med prosvetnimi delavci, temveč v Vsej naši javnosti. V času, ko je bil določen za javno razpravo, so številni družbeni organi in organizacije zakon podrobneje proučevali in dajali številne predloge k posameznim členom, tako da lahko pričakujemo, da bo zakon, ki ga bo sprejela zvezna skupščina še pred poletnim skupščinskim odmorom, solidna osnova našega novega šolskega sistema. Novi zvezni zakon, ki bo uveljavljen letos 1. septembra, le okvirno določa splošna načela in smernice za organizacijo in vodenje posameznih šol. Zato mu bo kot dopolnilo sledila še vrsta drugih zakonov (o strokovnem šolstvu, o izobraževanju odraslih itd.), ki bodo podrobneje določali notranjo ureditev in odnose^med posameznimi šolami. *
Po mnenju večine je zakon zelo pozitiven in sprejema oziroma uzakonjuje osnovne principe deklaracije o vzgoji in izobraževanju v FLRJ. Zlasti je treba pozdraviti temeljno načelo zakona, ki vključuje vse vzgojne in iozbraževalne ustanove, od predšolskih, rednih osnovnih in višjih šol do izvenšolskih oblik izobraževanja, v enoten sistem vzgajanja in izobraževanja.
Zakon lajša tudi prehod iz ene vrste šol v druge in pri tem izenačuje pravice absolventov strokovnih šol in gimnazij pri vpisu v vse višje šole. Vpis v vse vrste šol razen osnovnih bo potekal na podlagi natečaja in bodo torej šole same odločale učne pogoje za vpis, pri čemer (razen pri prehodu iz osemletne obvezne na višjo šolo) ne bo edino merilo le spričevalo o končani šoli, temveč predvsem znanje, ki si ga -bodo kandidati lahko pridobili tudi z izrednim študijem., Zakon izrecno določa, da se na fakultete in visoke šole lahko vpišejo tudi državljani, ki niso končali strokovne šole oziroma gimnazije, če bodo dokazali, da bodo s svojo izobrazbo lahko uspešno spremljali pouk v teh šolah.
Cerrav pomeni ta zakon v celoti precejšen napredek v razvoju našega reformiranega šolstva, je v nekaterih poglavjih in določilih vendarle še precej nejasen in se opira bolj ali manj na sedanje stanje. To velja zlasti za strokovno šolstvo, ki je v zakonu najmanj obdelano. Zakon predvideva le dve vrsti šol za kvalificirane delavce (šole s praktičnim poukom in šole učencev v gospodarstvu), ne predvideva pa nobenih šol za polkvalificirane delavce, čeprav jih za nekatere poklice že imamo. Nejasen je zakon tudi glede šol za visoko-kvalificiranesdelavce in glede višjih strokovnih šol. V poglavju o TSS zakon v bistvu potrjuje sedanje stanje, čeprav ima pri nas marsikdo kaf pripomniti prav glede teh šol. Po, mnenju nekaterih prosvetnih in strokovnih organov sedanja TSS ne ustrezajo potrebam gospodarstva in bi jih bilo treba reorganizirati v višji tip strokovne šole. Po tem predlogu naj bi se v TSS vpisovali absolventi šol za kvalificirane delavce oziroma kvalificirani delavci, ki sa^si strokovnost pridobili s prakso. Pouk na TSS bi lahko skrajšali in specializirali. Sola naj bi vzgajala tehnike in obratne inženirje. Tako bi bila izbira slušateljev za TSS mnogo boljša ter bi se zanjo odločali najboljši kvalificirani delavci, ki pa je sedaj prav zato, ker je ta šola le v Ljubljani (samo nekaj oddelkov je v Mariboru in na Jesenicah), ne morejo obiskovati.
V	uvodu govori zakon o enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja. V nadaljevanju pa je nedosleden prav glede izobraževanja odraslih, ki ga obravnava v posebiiem poglavju. Ne glede na to, da je že sam naslov tega poglavja »Dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje« pomanjkljiv in netočen (izobraževanje odraslih je širši pojem kot samo dopolnjevanje znanja), je nedosledno in nepravilno, da zakon, razen na nekaterih mestih, ne govori posebej o obveznosti rednih šolskih ustanov pri izobraževanju odraslih (n. pr. pri vzgoji učiteljskega kadra za vse vrste šol, pri upravljanju šol in vzgojnih ustanov in podobno).
V	roku enega leta morajo izdati svoje zakone o šolstvu vse ljudske republike. Najkasneje dve leti po uveljavitvi zakona pa “bodo izšli tudi novi učni načrti, če jih bodo prosvetne oblasti postopoma uvajale v vse šole. Prav bi bjlo, če bi sindikalne organizacije aktivno sodelovale tudi pri vseh nadaljnjih pripravah in ukrepih, ki bodo sledili osnovnemu zakonu o šolstvu in od katerih je pdvisna praktična izvedba Stilske reforme.
T. B.
Kultura je draga
Rado Simoniti, skladatelj, dirigent ljubljanske Opere in Slovenske filharmonije, vrhu pa še predsednik glasbenega sosveta pri Zvezi Svobod, odgovarja na vprašanja naše redakcije;
Zvedeli smo, da ste bili v žiriji, ki je izbirala najboljše pevske zbore za letošnja mednarodna tekmovanja v inozemstvu, ali bi nam lahko kaj več povedali o tem?
Imeli smo kar precej dela. V vsaki republiki smo ocenjevali štiri do šest pevskih zborov, skupno pa štiriindvajset. Od teh pojdeta dva tekmovat v Arezzo, dva na festival mladinskih pevskih zborov v Belgijo in dva na II. olimpiado v Pariz. Od slovenskih pojde po eden v Arezzo in v Pariz. Moram reči, da sodijo slovenski pevski zbori še zmeraj med najboljše. Njihove uspehe zna samo tisti prav ceniti, ki ve, kolikšna je razlika med delovnimi pogoji pri nas in v drugih republikah. V Bosni, na primer, imajo najboljši zbori krasne prostore za vaje, magnetofon in dobro strokovno vodstvo. Če pri nas ne bomo bolj skrbeli za pevsko vzgojo, nas bodo druge republike v najkrajšem času prehitele, kajti tam se dobro zavedajo, da je kultura draga, nekultura pa še dražja, kakor je rekel neki sarajevski Ijudskoprosvetni funkcionar.
Letos julija bo v Ohridu festival najboljših jugoslovanskih godb. Katere od slovenskih bi po vašem mnenju prišle v poštev za ta nastop?
Kandidatov je kar precej. Prav gotovo bi se postavil popolni simfonični orkester ljubljanskega sodišča, čeprav so ga ustanovili šele pred dvema letoma in si mora nekatere instrumente izposojati. Dobro vodstvo res največ velja! To se vidi tudi pri mariborski godbi na pihala »Železničar«, ki se je pod taktirko Filipa Bernarda sila naglo povzpela. Resni kandidati od godb na pihala so trboveljska, ravenska in mariborska. Od zabavnih pa imata vse pogoje trboveljski in študentski zabavni orkester. Res, težko se bo odločiti, kdo bo zastopal posamezne glasbene zvrsti na ohridskem festivalu, zlasti ker pojdejo tja samo dve ali tri skupine. Da ne bo nepotrebnih zamer, bo o tem odločal širok krog ljudi. predstavniki društev, poslušalci in glasbeni strokovnjaki. Za godbo na pihala bo »padel žreb« v začetku julija na reviji v Postojni.
Kaj menite, kako bi naše glasbene amaterje najbolj spodbujali k delu?
Nedvomno ne s takimi tekmovanji kot pred leti. Najboljšim skupinam je takrat upravičeno zrasla samozavest. Druge pa niso dobile nobenega priznanja za svojo požrtvovalnost in trud v včasih sila neugodnih delovnih pogojih. Po mnenju našega sosveta bi jih direktna pomoč glasbenih strokovnjakov najbolj spodbujala. Stvar si takole zamišljamo: Ta ali oni glasbeni pedagog naj bi prevzel nekakšen patronat nad določenim zborom ali godbo in ju redno obiskoval vsak mesec ali vsak drugi mesec. Seveda bi ju moral poslušati, da bi lahko dirigenta opozoril na izvajalske pomanjkljivosti. Čez mesec ali dva bi verjetno že opazil, da nasveti niso bili zaman. Tudi glede izbire primerne glasbene literature bi bilo manj težav, ker bi patroni najlaže svetovali njihovim sposobnostim ustrezne skladbe.
Kakor veste, namerava pri vzgoji amaterskih zborov pomagati tudi Radio Ljubljana. Lahko si ' mislite, kako ponosni bodo pevci, kadar se bodo slišali v oddaji. Res, skrajni
NEKULTURA ŠE DRAŽJA
čas je, da se resno lotimo dela. Prihodnje leto bo namreč v Splitu mednarodno tekmovanje pevskih zborov. Če se naši ne bodo temeljito in vztrajno pripravljali, se utegne zgoditi, da jih bodo kljub bogafi tradiciji tuji zbori prekosili, ker jemljejo stvar zelo resno. Naj še to povem, da pripravljajo mednarodna tekmovanja tudi drugod po Evropi z istim namenom kakor mi — da bi razgibali predvsem svoje pevske zbore, ki preživljajo podobno krizo kot naši pred leti.
Kako bi najhitreje prišli do glasbenih strokovnjakov?
. S šolanjem in štipendiranjem. 25. maja bodo v Brdih na Primorskem odkrili spomenik našemu odličnemu organizatorju učiteljskih pevskih zborov, glasbenemu pedagogu in dirigentu Srečku Kumarju. Takrat bo občina Dobrovo ustanovila poseben sklad, »štipendijo Srečka Kumarja«, za šolanje na glasbenih ustanovah. Slej ko prej se bodo morale tudi druge občine odločiti za kaj podobnega, če bodo hotele priti do dobrih zborovodij in dirigentov. Kakor sem že omenil, se glasbene skupine pod dobrim vodstvom neverjetno hitro povzpno, zlasti če jih oblastveni organi podpirajo.
Ali naše poklicne glasbene ustanove in šole dovolj store za glasbeno vzgojo?
Stvari se izboljšujejo. Ljubljanska Opera in Slovenska filharmonija sta uvedli mladinske in dijaške abonmaje po zelo znižani ceni. Slovenska filharmonija prireja vokalne, vokal-no-instrumentalne in instrumentalne koncerte z razlago in mladini ob praktičnih primerih predstavi razne oblike glasbenih del. Kakor je videti, je ubrala pravo pot, ker je obisk zmeraj zadovoljiv. V Operi sicer mladini ne razlagamo uprizorjenih del, pač pa ji prikazujemo najboljša. Teh predstav se udeležuje tudi podeželska mladina, zato so toliko bolj vzgojne. Slabo pa je to, da ni prave povezave med šolskimi glasbenimi pedagogi in med vodstvom omenjenih ustanov. Ideja rodi idejo, morda bi se dalo še kaj zboljšati, če bi vzpostavili ta stik. Vsekakor bi se kazalo skupaj pomeniti, kako da na koncerte Slovenske filharmonije ne prihajajo tudi višješolci in kaj storiti, da bi jim zbudili zanimanje.
Vzgoja glasbenih strokovnjakov za amaterske skupine pa je za sedaj še precej pomanjkljiva. Vzgajale naj bi jih predvsem srednje glasbene šole. Pouk bo treba tako reorganizirati, da se bodo tisti učenci, ki imajo
veselje za zborovodstvo in vodstvo instrumentalnih skupin, vzgajali v tej smeri. Soli pa naj bi pridružili tudi dveletni tečaj, nekakšen oddelek višje pedagoške šole za glasbo, ki naj bi sprejemal absolvente srednje glasbene šole. Tako občine ne bi posebej plačevale glasbenega pedagoga za amaterske skupine, ampak bi absolvente teh dvoletnih tečajev lahko namestile kot glasbene učitelje na osemletkah, ki pa bi skrbeli še za amatersko glasbeno vzgojo.
Kako ste kaj zadovoljni z glasbenimi točkami raznih -»Veselih večerov*'? Ne mislimo samo na radijske.
Nisem proti zabavni glasbi, ki jo v določenem okolju in razpoloženju vsakdo rad posluša, seveda, če je kvalitetna. Zato ne razumem tistih ki se žolčno zaletavajo vanjo. Se v času Mozarta in Beethovna so jo gojili, pa je ne bi zdaj? Sem proti raznim koroškim »tingel-tanglom« in proti spakovanju v angleščini, skratka proti posnemanju tujih vzorov. Zelo slabe volje sem, kadar slišim, kako nekateri pačijo lepe slovenske narodne pesmi, jim spreminjajo ritem, jih »krasijo« s sinKoparm in nemogočimi elementi jazza. Res, še zelo nam primanjkuje glasbene vzgoje in okusa. Sicer pa je o tem že toliko
napisanega, da se mi ne zdi potrebno, kaj več govoriti 6 tem.
Kaj si šteje vaš sosvet za glav« no nalogo?
Da uresniči predloge prejšnjega soveta, da izpelje naloge v zvezi z omenjenimi tekmovanji in da podeželju neposredno pomaga. Ce bodo tudi občine upoštevale naše nasveta in omogočale šolanje dirigentov, bomo kmalu na zeleni veji.
POMENEK O AMATERSKIH ODRIH
Zadovoljni
smo
Režiser ljubljanske Drame France Jamnik je hkrati predsednik dramskega sosveta pri Zvezi Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Zato smo mu zastavili nekaj vprašanj o naši amaterski odrski dejavnosti.
Se vam zdi, da so slovenske amaterske igralske družine kaj napredovale in v čem se kaže ta napredek?
Ce se kdo trudi, je skoraj nujno, da nekaj doseže. Isto velja za naše igralske družine. Postale so bolj kritične pri izbiri del. Moram pa povedati, da so še zmeraj večkrat v zadregi glede repertoarja. Prosvetni servis v Ljubljani in okrajni prosvetni servisi so na srečo že uvideli to težavo in so začeli izdajati vredna in amaterskim tehničnim in izvajal-,skim možnostim primerna odrska dela. Vsekakor bodo tega na Primorskem zelo veseli, marsikje namreč nočejo ne igrati ne gledati cenenih burk ali veseloiger. Želijo sodobnih kmečkih resnih dram, žal pa je teh pri nas zelo malo.
Sicer pa je napredek amaterskih igralskih družiti odvisen od različnih činiteljev, ki se včasih kar čez noč menjajo. Ponekod je za igralsko družino že to skoraj usodno, če se režiser odseli. V Podnartu, n. pr., so
zdaj igralci precej na suhem, odkar
se je odselil edini človek, ki je lahko vodil režijo.
Katera dela naši amaterski odri najraje uprizarjajo?
Na vprašanje ni lahko odgovoriti. Igrajo zelo različna dela, odvisno od družbeno-ekonomske strukture kraja, od mentalitete ljudi in od kulturne tradicije. Drži pa, da imajo v gospodarsko zaostalejših krajih bolj nesrečno roko pri izbiri iger kakor v naprednejših. V Juršincih, prekmurski vasi, so n. pr. v zadnjem času uprizorili -Volkodlake«, -Črno ženo«, -Meh za smeh«, -Micki je treba moža«, skratka sama dela, ki bi jih že ob nastanku mirne duše lahko sežgali, ker so timetniški vzgoji več škodila, kakor koristila. Sicer pa srečujemo v repertoarjih podeželskih odrov še več takih cvetk. V Humu (ptujski okraj) so postavili na oder -Neznanko«, -Svojeglavčka«, -Po-štelski zaklad — čeprav tudi ne manjka del, s katerimi bi želi prav gotovo veliko več uspeha. Sicer pa, kaj bi samo kritiziral! Saj ne manjka igralskih družin, ki res skrbno sestavljajo repertoar. Naj omenim samo Tolmin, Jesenice ki Trbovlje.
Kakor smo zvedeli, pridno obiskujete podeželske igralske družine. Kakšen odnos imajo ljudje do igranja in do dramskih predstav?
Moram reči, da sem bil glede tega veselo presenečen. Ponekod so igralci sila požrtvovalni. Če ne gre drugače, igrajo kar na seniku. Seveda samo takrat, ko je — prazen. V Že-llnu na Primorskem je samo 30 hiš in v vsaki je vsa) en igralec. Kadarkoli kaj uprizorijo, jih gleda 600 do 700 ljudi, domačinov in iz okolice. Ponekod, igrajo kar v šolski 'učilnici ob petrolejki. Seveda o kakem odru ni govora. Iz higienskih razlogov, se razume, to ni kdo ve kako priporočljivo, zato jim sanitarna inšpekcija, ki ščiti zakonitost, zmeraj meče polena pod noge. Človek res ne ve, komu bi dal prav. Gordijskega vozla pač ne bo mogoče drugače presekati kakor z gradnjo kulturnega doma. Prej sem Juršinčane
oplazil, češ da ne znajo izbirati primernih del, moram pa jih tudi pohvaliti. Kar je res, je res — za dramatiko so sila navdušeni. Četudi stoji župnik pred cerkvijo ob začetku igre, kar pomeni, da mu igra ni všeč in da skuša tako očuvati svoje ovčice pred -nemoralnostjo«, jo urežejo čez hrib in neopazno smuknejo pri zadnjih vratih v prosvetno dvorano. Sicer pa ima ponekod kler še močan vpliv na ljudi. V Neblem so ljudje s prižnice slišali, da je Buda-kov -Metež« nemoralna igra in si zato marsikdo ni upal k predstavi, čeprav ga je mikalo.
Umetniška razstava v Modemi galeriji
MILAN BIZOVIČAR: HARLEKIN, 1958 (tempera)
V ljubljanski Modemi galeriji je odprta razstava, ki prikazuje našo umetnost od impresionizma dalje, to je stvaritev zadnjih petdesetih let, dobo, ko je šla pot našega slikarstva in z njim vse naše upodabljajoče umetnosti nenehno navzgor. Ta pot ni peljala vedno navamost, vendar danes lahko ugotovimo, da je kljub ovinkom vendarle peljala vedno le naprej in vedno le navzgor.
Moderna galerija je sprejela v svoje prostore dve generaciji: starejšo, že priznano generacijo, in mlajšo, ki si je komaj utrla pot ali pa si jo šele utira. Druga generacija pa se je razvila po vojni, to je generacija, ki jo je dala v glavnem že Akademija upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.
Nove generacije prinašajo s seboj
vedno tudi nove oblike, nove barve in nove tehnike. To govori tudi naša razstava.
Na razstavi spoznamo vrsto imen, ki smo jih že srečali v našem umetnostnem življenju. Marsikdo je stopan z deli, ki jih že poznamo prejšnjih razstav, bodisi skupinskih ali samostojnih. Čeprav včasih umetnika samo po enem ali dveh delih ne moremo prav oceniti, nam drugi strani taka razstava s tako rokim pregledom, seveda če so dela dobra izbrana, šele pokaže pravo moč in mesto, ki gre posamezniku v našem umetnostnem življenju.
Razstava moderne slovenske umetnosti je bila prirejena na čast kongresu ZKJ, obenem pa nam da slutiti, kakšna bo v prihodnje stalna umetniška zbirka Moderne galerije.
za-
iz
PO
ši-
Kako si vaš sosvet zamišlja pomoč pri vzgoji amaterskih režiserjev?
Mož'^sti za to je zelo veliko. Po našem anenju bi bilo treba uvesti na učiteljiščih, na višji pedagoški šoli in v pedagoških oddelkih filozofske fakultete pouk o amaterski gledališki dejavnosti. Morda bi bilo dobro organizirati tudi režiserske tečaje višje stopnje, kjer naj bi si režiserji s prakso izpopolnili znanje. Vsekakor pa bi bilo potrebno organizirati več začetnih režiserskih tečajev, in. sicer v vseh večjih občinah ali v okrajnih središčih. Največ pa bi zalegla direktna pomoč izkušenih amaterjev ali poklicnih režiserjev pri študiju posameznih odrskih del. Po--vedati. moram, da nekateri kraji, ki imajo več dobrih režiserjev, že pomagajo podeželskim odrom. Kolikor t'em, so najbolj požrtvovalni v Kranju, v Ravnah, na Jesenicah, v Mariboru in Celju. Prej sem omenil republiški režiserski tečaj višje stopnje. Ob uspehih, ki so se pokazali pri neposredni pomoči poklicnih ali dobrih amaterskih režiserjev podeželskim. odrom, smo začeli v sosvetu razmišljati, ali ne bi bilo go-podarneje organizirati tako neposredno pomoč, kot pa višji režiserski tečaj v republiškem merilu. Do končne odločitve še ni prišlo. Pri razvijanju gledališkega okusa pa bodo vsekakor odigrala pomembno vlogo tudi naša poklicna gledališča, ki vse bolj in bolj širijo območje svojega dela izven gledališke hiše.
Prosvetni servis namerava letos izdati več dramskih priročnikov. Ali jim pripisujete velik pomen?
Kolikor vem, je Prosvetni servis v Ljubljani izdal že 12 dramskih del, pripravlja pa jih še 17. Ta zbirka bo prav gotovo zamašila vrzeli v dramski literaturi in zagotovila kvalitetnejši izbor. Sploh je ta prosvetni servis zelo prizadeven. Letos bo razpisal tudi natečaj za dramska dela, da bi spodbudil naše dramatike. Z izdajo priročnika o šminkanju, ki ga, je sestavil Maks Furijan, in s priročnikom o opremi amaterskih odrov, ki ga je spisal Božidar Horvat, bo amaterskim odrom nedvomno pomagal prebroditi marsikatero tehnično težavo.
AH ima dramski sosvet kake stike s podobnimi organizacijami v drugih republikah?
S tem se pa ne moremo pohvaliti-Poskušali pa jih bomo vzpostaviti-Priložnost za to je že tu: v Beogradu je zdaj festival amaterskih društev, kamor bodo odšli tudi naši predstavniki. Zveze pa imamo s prosvetnimi organizacijami v Franciji, Angliji in Italiji. Za sedaj o tem ne bom kaj več govoril. Vsekakor pa nam bo ta povezava slej ko prej zelo koristila.
Mednarodni festival lutkovnih gledališč
Na letošnjem mednarodnem festivalu lutkovnih gledališč, ki bo maja v Bukarešti, bo sodelovalo več kot 60 držav. Našo deželo bo zastopalo ljubljansko lutkovno gledališče z igro Frana Milčinskega »Zvezdica zaspanka«.
Ozki film — odlično učilo
Razmišljanja pred zveznim posvetovanjem o uporabi tehničnih ponazoril pri izobraževanju odraslih
Brve dni junija bo v Zagrebu ju-goslovansko posvetovanje . o uporabi tehničnih ponazoril pri izobraževanju Odraslih. Posvetovanje narekuje resna potreba, kajti prav na tem področju je še vrsta neurejenih stvari, talko pri proizvodnji kakor pri upo-"fabi ponazoril. Kakor pri izobraževanju odraslih, tako tudi pri izdelavi in Uporabi ponazoril lahko govorimo o premajhni povezavi. Manjka nam pač Izkušenj. Strokovnjaki se navdušujejo Had raznimi vrstami ponazoril. Eni propagirajo zgolj flanelografe, drugi diapozitive, spet tretji ozke filme, medtem ko nekateri pedagogi opozarjajo, da največ velja, če ta ali oni Učni pripomoček ni zgolj ponazorilo, marveč pomagate za pridobivanje izkušenj. Tl pedagogi trde, da so lastne izkušnje temelj vsaki nadaljnji razširitvi znanja, da tisti, ki se je sam obogatil z izkušnjami, najlaže sprejema tuje izkušnje.
Poleg izmenjave izkušenj In seznanjanja z različnimi ponazorili, ki jih proizvajamo v naši državi, naj bi imelo posvetovanje tudi propagandni značaj. Kajti resna ovira za proizvodnjo cenenih tehničnih pripomočkov je neorganizirano tržišče. Kako se to praktično kaže, naj vam ptTve tale primer: Tovarna »Iskra« v Kranju znižuj e ceno svojim aparaturam za ozki filmski trak. Tako je pred kratkim poslala občinam, podjetjem, zadrugam in šolam prospekt novega
■ *
DRAGO TRŠAR: JANJIČA (Z RAZSTAVE V MODERNI GALERIJI)
orkotračnega projektorja, ki bi pri zadostnem številu odjemalcev stal
350.000	dinarjev, se pravi, da bi se cena znižala za 140.000 dinarjev.
VEC PROPAGADNE ZA OZKI FILM
Če upoštevamo, da v Sloveniji v 58 občinah ni nobenega ozkotračnega projektorja, vidimo, da nas tudi pri propagandi ponazoril čaka, še precej dela. Če dodamo še to, da ima 1613 slovenskih šol 120 kinoprojektorjev, da Od 531 podjetjih samo 41 uporablja poučne filme, hkrati pa prisluhnemo trditvi strokovnjakov, češ da s poučnimi filmi za 50 do 70 odstotkov olajšamo razumevanje učne snovi, lahko spoznamo ogromno korist, ki bi jo lahko imeli od filma. In če ob tem zapišemo še star kitajski pregovor, da slika pomeni več kot tisoč besed, potem se nam priporočanje tehničnih ponazoril ne zdi odveč.
Čeprav trenutno v Sloveniji še nimamo dovolj ozkotračniih projektor-
jev, lahko z veseljem zapišemo, da je v zadnjih dveh letih število teh aparatov naraslo od 110 na 320, se pravi, da jih je zdaj dvakrat več. če bomo tako nadljevali, bomo kmalu zadovoljili najhujšim potrebam, seveda pa se moramo vprašati, ali ne bodo morda nekatera področja preveč zapostavljena. Tem zapostavljenim področjem vsekakor moramo pomagati.
Po izkušnjah zadnjih let bi skoraj lahko rekli, da bomo veliko laže organizirali omrežje ozkotračnih kino-aparatov, kot poskrbeli, da bi jih povsod smotrno izkoriščali. Nekatere sole čuvajo projektorje zgolj zase in filmov, ki jih naročajo za učence, ne predvajajo tudi za odrasle občane; zaradi slabe povezave med prosvetnimi činitelji ozki film še ni postal pomembnejše izobraževalno sredstvo. Slabega dela torej ne smemo pripisovati samo materialnim težavam, večkrat ga povzročajo ljubosumnost, ozkost, zaprtost in premajhna prožnost.
Večje težave kot pri razširitvi omrežja pa nastajajo pri proizvodnji, pri uporabi ozkih filmov. Ne kaže prezreti dejstva, da je 1900 kopij ozkih filmov, ki jih ima Zavod za šolski in poučni Mm, zapuščina nemških okupatorjev, da smo za zdaj v glavnem odvisni od uvoza in od brezplačne izposoje ozkih filmov prt tujih poslaništvih. Razumljivo je, da imajo ti filmi poleg tehničnih odlik tudi obilo škodljivih tendenc.
SNEMAJNO DOMAČE ZANIMIVOSTI
Kaj pa naši domači filmi? Zdi se mi, da ne bom krivičen, če zapišem, da smo v tem pogledu strašno nerodni. Ob pomisli na tri filme, ki jih namerava v letošnjem letu posneti Zavod za šolski in poučni Mm v Ljubijani: »Sola smučanja«, »Pazi na vlak«, »O strupenih in nestrupenih kačah«, se ne morem znebiti vtisa, d'a je snemanje teh filmov narekovalo zelo konservativno gledanje nekaterih pedagogov na vzgojno vlogo ozkega filma. Mene osebno bi prav nič ne motilo, če bi filme s takšno vsebino uvažali, moti pa me uvažanje tehničnih filmdv, kakor da bi pri nas na tem področju ničesar r..e dosegli, kakor da bi za našega gledalca ne bilo zanimivejše gledati na primer »Iskro«, »TAM«, »Kidričevo«, »Litostroj« itd. To niso zgolj v tehničnem pogledu zanimiva podjetja, to so naša podjetja, vanje so vloženi žulji, znoj naših delavcev. Kako malo poznamo lepoto in bogastvo naše zemlje! Zemljepis se učimo iz knjig, iz redkih fotografij, modrase In gade, ki so vsepovsod' približno enaki, pa snemamo na ozki trak!
Strokovnjaki' pripovedujejo, da stane snemanje poučnega ozkega filma do 2 milijona dinarjev. Ali potemtakem ne kaže razmisliti, . kaj ima prednost, kaj smo v prvi vrsti dolžni posneti? Investicije pa bi bile znatno manjše, če bi podjetja upoštevala zanimanje in zmogljivost domačega trga.
Na Hrvatskem imajo na primer v vsakem okraju servis za poučni film. Ti servisi imajo za zdaj še skromen filmski fond, toda imajo lepo perspektivo, da postanejo pomembna žarišča poučnega filma. Ali ne bi kazalo tudi pri na® osnovati podobnih servisov? Kolikor mi je znano, v Mariboru že resno razmišljajo o tem, kajti praktično delo in tudi ekonomski račun kaže, da bi jim tak servis lahko zelo koristil.
PROIZVODNJA OZKIH FILMOV NI SMOTRNA
Doslej smo govorili predvsem o ozkem filmu, ki je pri nas najbolj razvit. Nič manj pomemben pa ni diafilm, ki si počasi, a vztrajno utira pot v učilnice in predavalnice ljudskih univerz. Zal tudi na tem področju še ni dovolj povezanosti, smotrnosti in tako naš največji proizvajalec, »Zora Mm« v Zagrebu, ne ve, katere Mme bi šole in ljudske univerze najbolj potrebovale. Tako izdelajo nekatere serije v 1000 kopijah, druge pa samo v dveh ali treh. Na tem področju bomo marali izkoriščati, ali bolje, posnemati Izkušnje centralnih higienskih zavodov, ki tiho, skromno, a zelo uspešno delujejo. Prvi so spoznali potrebo po povezavi. Občasno se zbirajo in si zadajajo naloge, svoje dete so si razdelili po sekcijah: ozki Mm, diafilm, flanelograf
Mislimo naprej!
Mladinski izobraževalni center v Bohinju vas vabi
Pri volitvah v delavske svete in upravne odbore, ki jih bodo kmalu izvedli v vseh naših gospodarskih organizacijah, je bilo v nove organe delavskega upravljanja izvoljenih mnogo mladih ljudi, ki doslej še niso sodelovali v upravljanju kolektiva tako konkretno in neposredno, kot bodo morali odslej. Zato je popolnoma razumljivo, da vrste gospodarskih problemov in celo posameznih izrazov ne poznajo, le-ti pa so včasih najvažnejši za razumevanje raznih vprašanj, ki jih obravnava delavski svet podjetja. Prav bi bilo, če bi v slehernem delovnem kolektivu že sedaj razmislili, kako bi začeli vzgajati nove, predvsem mlade člane delavskih svetov, da bo lahko sleherni razpravljal in da bodo njegove izjave rezultat prepričanja in ne le formalna potrditev mnenja večine, predvsem pa vodilnih ljudi v podjetju.
Med najboljše oblike izobraževanja prištevamo seminarje. Razen tistih, ki jih bodo organizirali v občinah in okrajih, pripravlja poseben program tudi Centralni komite LMS. V letošnjem programu so namreč
itd. Prvi so tudi uspeli v barvah natisniti ftanelografske simbole o tifusu v 1500 izvodih, ki so jih razposlal: po vsej država.
Zdi se nam, da kaže po tej poti nadaljevati naše delo. Najbrž bo potrebno ustanoviti zvezni organ, ki bo skrbel za povezavo, tako da ne bomo več snemali dveh filmov na isto temo, da bomo naposled le dobili pregled, kaj vse proizvajamo, kaj imamo na zalogi in kje je mogoče kupiti posamezne predmete.
Vse naštete in nenaštete probleme v zvezi z izdelavo in uporabo tehničnih ponazoril pri izobraževanju odraslih bo obravnavalo posvetovanje v Zagrebu. Na razstavi ponazoril pa bodo prikazani uspehi in zmogljivost naših podjetij. Mimo tega bodo vsak večer demonstrativna predavanja z uporabo različnih ponazoril.
Na srečo prihaja na pozorišče nov zaveznik — domača' televizija. Tudi o tem, kako uspešneje vključiti televizijo v izobraževanje, bodo razpravljali na posvetovanju. Zelja Veča kul-turnoprosvetnih saveza Jugoslavije, ki organizira to posvetovanje, 'je, da bi dohiteli zamujena in tudi v izobraževanje odraslih vnesli več načrtnosti in sistematičnosti.
Vinko Trinkaus
Intervju
Kaj naj "hi storili, da bi se utrdila knjižničarska mreža? AH naj bi male knjižnice zaprli?	'
Pod knjižničarsko mrežo si predstavljamo organiziran sistem ljudskih knjižnic, povezan tudi z znanstvenimi in študijskimi knjižnicami. Ta sistem naj bi poleg ostalih nalog zagotovil tudi medknjižnično izposojanje knjig. Vsak naš bralec naj bi prišel do zaželene knjige iz inozemstva. Mislim predvsem na znanstveno in poučno literaturo. Seveda bo treba še marsikaj storiti za to. Predvsem moramo utrditi knjižnice v okrajih in občinskih središčih, da bodo sposobne opravljati posebne naloge za celotno svoje področje, Glavno breme knjižničarske mreže bi nosile knjižnice v občinskih središčih, ki bi seveda morale postati poklicne ustanove z dobrim strokovnim kadrom in s primerna zalogo in izbiro knjig. Sam razvoj nam nakazuje to pot. Toda razvoj gre počasneje kot naraščajo potrebe naših ljudi po knjigi. Male knjižnice naj bi po mojem mnenju ostale take, kakor so. Vsako administrativno poseganje v njihovo delo je nasilno in tudi škodljivo. Razvoj sam bo pokazal, kje so potrebne knjižnice in kje ne. Mislim celo, da bi morale večje knjižnice malim pomagati, jim pošiljati večje kolekcije knjig v izposojo predvsem pa talcih knjig, kakršnih same nimajo. Neživljenjske so samo zato, ker nimajo knjig. Upam, da bo tam, kjer je danes majhna knjižnica, čez čas izposojevalnica ali podružnica večje občinske knjižnice. Vodil jo bo isti knjižničar — amater, ki se sedaj večkrat zaman ubada z delom.
Pri nas je še precej sindikalnih knjižnic, le malo pa jih uspešno deluje. Kaj naj bi storili, da bi ljudem koristile?
Kulturne in prosvetne ustanove organiziramo predvsem tam, kjer delavci stanujejo, in ne tam, kjer delajo. Praksa sama nam narekuje to pot. Toda ta ugotovitev nas v ničemer ne veže. Ce knjižnica v tovarni ali podjetju uspešno deluje, ji pomagajmo, da bo še bolje delala. Mislim, da to velja predvsem za kolektive z delavci,
. ki se še niso navadili na javno Ijud-na stotine raznih časnikov in revij.
PA VENDAR NASI LJUDJE RADI BERO
o knjižnicah
z izkušenim praktikom Avgustom Vižintinom
sko knjižnico. V tem primeru 'je lahko sindikalna knjižnica prva stopnica do javne knjižnice. Nesmiselno pa je organizirati sindikalne knjižnice v bližini močnih javnih knjižnic. Ne zdi se mi prav, da sindikalne podružnice tako mak) mislijo na knjige in-da so to skrb prepustile javnim knjižnicam, ki marsikje le životarijo. Ce so se sindikalne organizacije odrekle knjižnici v tovarni, še ne bi smela usahniti njihova skrb za to, da bi ljudje brali in da bi lahko prišli do knjig.
V Jugoslaviji izide na stotine del s področja družbeno političnih ved, žal pa so našim ljudem nedostopna. Javne knjižnice jih ne kupujejo, ker nimajo dovolj sredstev, tovarne in podjetja pa tudi ne, ker največkrat ne vedo zanje. Če bi imeli takšno literaturo v sindikalnih priročnih knjižnicah, bi imeli sindikalni funkcionarji in člani delavskega upravljanja veliko manj težav pri svojem delu.
Knjižnice naj bi pomagale ljudi izobraževati, Kaj bi bilo treba storiti, da bi to poslanstvo res zgledno opravljale?
Govoril sem že o trdnejši organizaciji, o mreži in odnosih med knjižnicami. Predvsem moramo gledati na knjižnice kot na važen del izobraževanja in jih v tem smislu povezovati v izobraževalni sistem. Prenekatere knjižnice so prepuščene siamo knjižničarjem in povsem izolirane od življenja. Njihova nabavna politika je usmerjena skoraj izključno v leposlovje v slovenskem jeziku. Primeren stalni dotok poučne literature bi knjižnici povečal ugled in ji ustvaril širše možnosti. Ker pa večina knjižnic nima dovolj sredstev in razpolaga v glavnem le z izposojnino, nabav-ijšjo knjižničarji predvsem taka dela, ki gredo dz roke v roko.
Važen pogoj za uveljavljanje knjižnica na izobraževalnem področju so čitalnice. Z njimi nikamor ne pridemo. Število čitalnic je celo padlo v zadnjih letih. V Jugoslaviji izhaja
predvideni kar trije seminarji za mlade člane delavskih svetov in en seminar za vodstvo klubov mladih proizvajalcev. Prvi seminar za mlade člane delavskih svetov se bo pričel 6. maja v Bohinju in bo trajal 10 dni. Učni program vsebuje predavanja o gospodarstvu, delavskem upravljanju, delitvi dohodka in delovnih razmerjih, o sindikatih, metodah izobraževanja in drugih važnejših vprašanjih. Razen tega bodo tečajniki v skupinah obravnavali aktualne probleme kolektivov, pisal: pa bodo tudi seminarsko nalogo. Predavali jim bodo najvidnejši druž-beno-politični delavci, vodstvo tečaja bo organiziralo tudi razgovore z nekaterimi predsedniki delavskih svetov in občinskih ljudskih odborov.	v
Delavski svet; in sindikalne organizacije naj pošljejo kar največ mladih članov delavskih svetov.na seminar, še prej pa naj skupno z or-' ganizacijo Ljudske mladine in Zveze komunistov izberejo take mladince, ki bodo kasneje tudi politično delali v kolektivu.
MARJETA STEINFELSER, CELJE (LIKOVNA SEKCIJA) FRANCE PREŠEREN*. MOTIV IZ POREČA
do katerih ljudje ne morejo, razen v nekaterih večjih središčih. Prebiranje revialnega tiska in časopisja je važen pogoj za moderno izobraževanje in samoizobraževanje.
Seveda takšna moderno urejena poklicna knjižnica, ki edino lahko zadovoljuje v širšem izobraževalnem smislu in ki lahko postane jedlro izobraževalnega dela, ni poceni. Danes stane vsaka boljša knjiga čez 1000 dinarjev. Tudi' naročnina za periodiko je visoka. Predvsem pa takšna knjižnica zahteva strokovno izobraženega in vsestransko razgledanega knjižničarja. Teh pa žal še nimamo mnogo, niti jih ne moremo izobraževati. Zato naj bi jih občine izšolale In jih potem tudi nastavile.
Kako je z obiskom v knjižnicah? AH število izposojenih knjig narašča in ali so bralci zadovoljni z izborom? Po kakšnih delih najraje segajo?
Obisk stalno narašča kljub zelo majhni zalogi knjig v ljudskih knjižnicah. Od 653 knjižnic, kolikor jih je registriranih po uradni statistiki za leto 1956, jih 382 nima niti 500 zvezkov, 34 knjižnic pa ima nad 5000 knjig. Tudi število izposojnin stalno narašča, tako da se človek čudi, od kod toliko izposojenih del v knjižnicah z majhno zalogo. Občinska knjižnica v Mostah, na primer, ima 7000 knjig, ki jih je lani izposodila 34.000 krat, letos pa že več ko 40.000 krat. Potrebe in zahteve ljudi po raznoliki literaturi stalno naraščajo. Na vseh- knjižničarskih sestankih slišimo tožiti: »Ljudje bi brali, pa nimamo knjig, še slovenskih ne moremo dovolj kupiti, še manj pa srbskih in krvatskih ali celo v tujih jezikih, po katerih zelo povprašujejo.« V Sloveniji ni težko pridobiti bralce, če je knjižnica bogato založena.
Statistiko o tem, kaj ljudje najraje berejo, sestavljajo samo nekatere večje poklicne knjižnice. Od knjižničarja — amaterja je to pač težko zahtevati. Kolikor vem, ljudje najraje posegajo po prevodih svetovno znanih del, prav tako po novih delih domačih pisateljev. Nato pridejo na vrsto potopisi in dela, ki govore o dogodkih iz druge svetovne vojne. Tudi poučna knjiga najde bralca, seveda, če jo ima knjižnica na zalogi. Delavska knjižnica v Ljubljani je v letu 1957 izposodila 16.000 znanstvenih in poučnih knjig v raznih jezikih.
Kako pa bi po vašem mnenju knjižnice prišle do zadostnih sredstev za nakup knjig, do primernih čitalnic in poklicnih knjižničarjev?
Vse to je odvisno od razumevanja občinskega vodstva. Samo ljudski odbori in druge organizacije, ki razumejo potrebe po knjigi, lahko pomagajo. Sicer je pa že nekaj prav zglednih primerov. Občine, kakor na primor Sežana, Idrija, Tolmin, Polje, Kamnik, niso med naj bogatejšimi, in vendar vse vzdržujejo poklicno knjižnico. Se nekaj je takšnih. Te občine žrtvujejo za knjižnico od 500.000 do milijon dinarjev na leto. Druge najdejo sredstva samo za občasno podporo, ki ne presega 50.000 dinarjev. Najvažnejše je, da so sredstva zagotovljena in stalna, le tako lahko knjižničar vodi premišljeno nabavno politiko.
Tudi pri vzgoji knjižničarjev so težave. Letos smo odprli endletno šolo za knjižničarje in arhiviste. Obiskuje jo 17 knjižničarjev in še te smo težko zbrali. Sola sprejema samo občinske štipendiste, ki se bodo po zaključnem šolanju zaposlili v občinski ali študijski knjižnici. Jeseni je najbrž ne bomo več odprli, ker pač ni predvidenih mest za plačane knjižničarje.
Ugotovili pa smo, da je 45 odstotkov knjižničarjev - amaterjev učiteljev, zato je Društvo bibliotekarjev Slovenije predlagalo Svetu za šolstvo, naj v redni učni načrt učiteljišč vnese tudi pouk o knjižničarstvu. Tako upamo, da bodo bodoči učitelji vsaj delno pbučeni o knjižničarskem delu in bodo lahko tudi bolje urejali šolske knjižnice, 6 katerih bi strokovnjak lahko marsikaj pripomnil.
Ustanovljeno (e druženje absolventov deiovod-skih in mojstrskih
Združenje absolventov del&» vodskih in mojstrskih šol Slovenije, ki je bilo ustanovljeno preteklo nedeljo v Ljubljani, ni povsem nova organizacija. Podobno združenje je obstajalo že pred vojno, vendar po vojni ni bilo obnovljeno. Lani decembra se je na pobudo mojstrske šole pri Tehniški srednji šoli v Ljubljani osnoval iniciativni odbor, ki je do ustanovnega občnega zbora uspel skoro v vseh okrajih ustanoviti okrajne odbore in podružnice združenja.
V Sloveniji je po nepopoln ’. podatkih pred vojno končalo razne delovodske in mojstrske šole okoli 1395 delavcev, po vojni pa 1345 delavcev. Absolventi teh šol so sedaj zaposleni na najrazličnejših delovnih mestih: nekateri so delovodje in mojstri v delavnicah in industrijskih obratih, spet drugi konstruktorji, učitelji in vzgojitelji na raznih strokovnih šolah. Povečini njihovo delo zahteva, da si stalno izpopolnjujejo tako strokovno kot splošno in družb eno-ekonomsko znanje. Razpoloženje v kolektivu je marsikdaj odvisno od tega, kakšen je mojster oziroma delovodja, koliko zna in koliko je pripravljen pomagati, odvisno je tudi od tega, kakšen je njegov odnos dp delavcev in od zaupanja, ki si ga' morajo mojstri sami ustvariti. Zato si je združenje postavilo kot osnovno nalogo, .da bo vsestransko pomagalo pri splošni, strokovni in družbeno-eko-nomski vzgoji svojih članov, bodisi s pomočjo seminarjev in tečajev, ki jih bodo organizirali v ta namen, bodisi s strokovno literaturo, ki jo bo združenje posredovalo svojemu članstvu. Razen te osnovne naloge pa bo združenje aktivno sodelovalo pri vzgoji in izobraževanju delavcev in dajalo nasvete za čim smotrnejšo vzgojo strokovnih kadrov. Sodelovalo bo z obstoječimi mojstrskimi šolami pri vzgoji novega kadra in izpopolnjevanju strokovnega znanja mojstrov in delovodij:
Na ustanovnem občnem zboru, ki mu je prisostvovalo 329 delegatov iz vse Slovenije, so dolgo razpravljali tudi o sedanjem sistemu vzgoje mojstrov in delovodij. Razen absolventov rednih oziroma večernih mojstrskih šjI je zlasti v industriji zaposleno mnogo delovodij in mojstrov, ki so si ta naziv pridobili po večletni praksi v podjetju, potem ko so opravili poseben izpit za visokokvalificirane delavce. Na občnem zboru je prevladalo mnenje, da bi bilo treba že po nazivu ločiti mojstre z redno šolo in mojstre, ki so si to znanje pridobili s praktičnim izpitom. Iz razprave nekaterih delegatov je izzvenelo, da je pridobivanje kvalifikacij izven šole nekvalitetno, često odvisno od familiarnosti in protek-cionaštva in da je zato nujno, da vsakdo, ki hoče postati mojster, obiskuje redno ali večerno mojstrsko šolo, oziroma da naj po rednem učnem programu opravlja privatne izpite za vsak letnik posebej in nato še končni diplomski izpit. Pritrditi jim, moramo, da so izpitni kriteriji za pridobitev naziva visokokvalificirani delavec res premalo ostri in da je znanje teh ljudi često pomanjkljivo. Ne moremo pa se strinjati z njihovo zahtevo, da je treba razvrščati ljudi samo po tem, kakšno šolo je kdo končal in sposobnost presojati samo po šolski izobrazbi. Marsikdo si je v praksi in z individualnim študijem, pridobil več znanja in sposobnosti kot mnogi v redni šoli. zakaj mu potem ne bi dali za to njegovo sposobnost in znanje enakovrednega priznanja? Ne glede na to ni mogoče misliti, da nam bodo redne šole dal-: dovolj strokovnih kadrov, čeprav ne zanikamo njihove potrebe in vrednosti. Zmogljivost naših rednih šol šc dolgo ne bo tolikšna, da bi vam dajale dovolj strokovnjakov in krile vse potrebe našega hitro razvijajočega se gospodarstva niti po številu še manj po raznolikosti poklicev. Zato bomo morali še bolj kot doslej iskati možnosti, da b; čimnrej prišli do potrebnih kadrov, bodisi ■ pomočjo raznih izrednih oddelkov pri rednih šolah bodisi s skrajšanimi tečaji za tiste, ki bodo sposobni s samostojnim študijem doseči to, kar bodo drugim omogočile redne šole. Te možnosti predvideva tudi predlog novega zakona o šolstvu, zato je tako stališče nekaterih delegatov občnega zbora združenja toliko Oolj nevzdržno in nerealno. Želimo, da bi vodstvo združenja nepristransko ocenilo dejanske potrebe in možnosti za strokovno izobraževanje kadrov in svoje delo zasnovalo tako, da bo zadovoljilo potrebe vseh tistih mojstrov in delovodij, ki ne glede na formalno šolsko izobrazbo že uspešno delajo na vodilnih mestih v našem gospodarstvu.	T. B«
>
Ejf\a Ajojnm, \Wbom
M
mg

»Jovo, se še spominjaš, kako je bilo takrat, ko sva se plazila med gostim drevjem? Kar precej opraskana sva prišla spet na piano.-«
Komandant dobojske brigade se je ustavil, z roko je pokazal proti trasi in rekel:
»Pravijo, da se nikamor ne Piremafcnetno, pa vendar, poglej, vse to je delo brigadirjev!«
Komandant in tovariš Jovo sta tisto jutro že drugič obšla traso. Megla se je že dvignila, toplo pomladansko sonce je prijetno grelo. Mastno blato se je sušilo, na gradbišču so udarjali krampi in lopate, V daljavi se je oglašal ropot buldožerjev, onkraj gozda pa so odmevali minerski streli. Brigadirji so bili trd boj s skoraj neuklonljivo naravo.
Tako je bilo nekega aprilskega dne. Bilo je popolnoma drugače kot v tistih marčnih dneh, ko so mladi fantje šele prišli v naselje ob reki Krki.
Takrat je koledar kazal že prve spomladanske dni, zunaj pa je bilo nenavadno hladno. Mladi Dobojčani, Prekmurci, Ljubljančani so se nekega jutra zagrizli v gozd. Zapele so sekire in žage. Lepo raščene bukve in hrasti, jelke in smreke so počasi umirale. Zasvetila se je goličava. Sneg jo je čez noč pokril, pokril pa je tudi baraike in ponoči silil skozi špranje. Prezebli mladi brigadirji pa so kljub temu zagazili v sneg, in začeli z lopatami odstranjevati debelo rušo. Sneg se je pod njihovimi nogami topil, zemlja in prst sta se razmočili, čevlji so se jim začeli v gr ez ati globoko v zemljo. Srečali so se s svojim sovražnikom številka dve — z blatom.
Brigadir Janez, močan kmečki fant, je tistega dne vozil samokolnico. Navajen je bil trdega dela, toda ko je samokolnico petdesetič rinil navzgor, se mu je le zdela nekam težka. Koke so mu otrpnile, v prsih ga je žgalo. S skrajnimi napori je pripeljal
ne boš mogel sproti napolniti, ko si še toliko časa ne vzameš, da bi v miru pojedel.«
Beseda ni zamrla niti potem, ko so roke spet segle po lopatah.
Včasih so za trenutek postali. Majhen brigadir se je globoko sklonil in tako obstal nekaj trenutkov. Pa se je spet našel šaljivec. »Poglejte našega Hanzeka, kako mu narobe hodi brigadirska obleka. Vedno je bil navajen držati roke v žepu, zdaj pa se mora
V NASELJIH VZDOLŽ AVTOMOBILSKE CESTE IMAJO MAJHNE OJACEVALNE POSTAJE. VSAK DAN NASTOPAJO BRIGADIRJI PRED MIKROFONOM S KULTURNIM IN ŠALJIVIM PROGRAMOM.
globoko sklanjati, da lahko seže v žep. Krojač je že vedel, zakaj ga je prišli tik nad kolenom.«
Tu in tam so se lopate zaiskrile ob deiebi skali. Roke, ki so trdo držale ročaj, so
F ■ asiill
EDEN IZMED POGOSTIH PRIZOROV NA AVTOMOBILSKI CESTI LJUBLJANA-ZAGREB
samokolnico na vrh. Za seboj pa je zaslišal svojega tovariša:
»Poglejte, fantje, Janezu se je na kolesu samokolnice nabralo toliko zemlje, kot je je vozil v samokolnici.«
Janez je ravno razmišljal, kako bi jezičneža čimibolj pičil, ko je nekdo zakričal: »Malica, malica prihaja!«
Prenehali so z delom in posedli. Z velikim kosom kruha so dobili še predejšem kos marmelade.
Jože kljub malici ni držal jezika:
»Veš kaj, Janez, prihrani košček marmelade, da boš namazal os samokolnice. Morda bo potem kar sama stekla, tako kot atomski avtomobil.«
»Stekla bo že,« je odvrnil Janez, »toda bojim se, da je
drhtele, kadar je lopata zadela ob debel štor, ki ga je bilo treba izkopati. Ob takih štorih se je nagnetla kopica mladih teles. Izkopali so precej zemlje, preden so izruvali stoletne korenine mogočnega hrasta ali bukve. »Škoda je lepega drevja,« so govorili. Toda še lepša bo cesta, ki bo tod tekla čez nekaj mesecev.
Da, lepa in gladka cesta; na začetku poti so. Zdaj so šele odstranili prot. Pokazalo se je debelo kamenje. Lopate mu ne bodo več kos niti krampi. Svoje delo bodo morali opraviti minerji. Potem jih bodo spet zamenjali brigadirji, njim bodo priskočili na pomoč buldožerji in drugi tehnični pripomočki, brez katerih se ne da zgraditi modeme avtomobilske ceste.
Traso je komandant dobojske brigade tistega jutra že nekajkrat prehodil. Hodil je navkreber in spet navzdol. Cesta bo strma. Strma? Ne! Njegove brigadirje, pa tudi ti.te, ki pridejo za njimi, čaka še 4obilo dela. Višinske razlike bo treba zravnati, odvisno zemljo bo treba prepeljati tja, kjer je je premalo. Še bodo cvilile osi samokolnic, svetile se bodo lopate v soncu, njim pa ne bo tako težko kot v prvih marčnih dneh, ko so jim roke ozeble zaradi hudega mraza, ko so se globoko pogrezali v blato, ko so bili še pred njimi prostrani gozdovi, travniki in njive. Vsak dan z večjim veseljem zapuščajo svoja delovišča, kajti pod njihovimi lopatami in krampi izginjajo kubiki mastne zemlje, pod njihovimi rokami raste nova cesta.
Opoldne delo zamre. Toda le za trenutek. • Utrujene brigadirje zamenjajo tisti, ki so se dopoldne ukvarjali s traktorji (v mladinskem naselju imajo namreč tečaje za traktoriste), mopedi, kolesi, glasbo ali pa celo z radijem in televizijo.
»Inž sem
premem..
»Prinesi^ mi potrdilo od komandanta,' pa ti bom napravil,« je odločno rekel mlad Makedonec. Neki brigadir je namreč hotel imeti majhen okvir, a brez potrdila ni šlo. Ukaz je ukaz. Treba ga je spoštovati.
Goče je po poklicu mizar. Bil je že večkrat v brigadah, vendar nikoli ni imel v roki krampa ali lopate. Prej se je spoznal na žago in na kladivo. Popravljal je vse dneve, dela mu ni nikoli zmanjkalo. Tudi letos je vzel s seboj svoje orodje. Le čemu? Čudno vprašanje. Vedel je namreč, da brigada mizarja nič manj ne potrebuje kot komandanta ali intendanta.
Goče rad vse pohvali: lepe barake, higiensko in tehnično zaščito dela, ambulanto, le s hrano se ne more sprijazniti. »Kar dovolj je je,« pravi, »toda skuhana je tako čudno« In ko ga tovariši sprašujejo, zakaj se ne pritoži, jim odgovarja: »Veste, to je sila težko. Gotovo bi mi kdo očital, da nisem z ničemer zadovoljen, rekli bi mi, da sem problem. Ne, tega pa ne. Problem nisem in tudi ne bom. Se bom že kako privadil slovenski hrani, čeprav ni tako pripravljena, kot sem navajen.«
Minifil prednosti
»Kaj pa pomeni ta znak?«
»Rumen trikotnik z rdečim robom pomeni, da na tej cesti nimam prednosti.«
Tako odgovarja brigadir Miha, ko ga predavatelj na
šoferskem tečaju sprašuje o prometnih znakih.
Skoraj v vsakem naselju so že organizirali šoferske tečaje, na katerih se brigadirji najprej seznanjajo s prometnimi predpisi, nato z poznavanjem motorjev, nazadnje! pa pride na vrsto praktična vožnja. Ne na avtomobilu, pač pa na mopedu. Ce hočeš postati dober šofer, moraš biti dober mehanik. To je menda zlato pravilo, ki' velja za vse šoferje Zato so vzeli fantje v roke krpe in ključe in se temeljito seznanili z vozilom. Šele ko so ga dodobra očistili in premazali, so začeli s praktično vožnjo. Najprej pa še majhna kontrola. Vsak brigadir se je-moral nekaj metrov popeljati z navadnim kolesom. Nekaterim se je to kar zama-lo zdelo, češ da se vozijo s kolesom že od takrat, ko so shodili-. ;. -	■ ' '
In ko so prikorakali' nazaj v naselje, so kar žareli. Svojim prijateljem so hiteli pripovedovat, kako imenitna reč je vožnja z mopedom:
To pe^om poklanjamo...
Pozor, pozor, komandant naselja naj pride takoj v svojo pisarno! To je obvestilo ali majhna objava, bi dejali radijski delavci. Da, majhna objava med zabavno in narodno gla^o. Toda ne v ljubljanskem radiu, temveč v mladinskem naselju Vranduk, v.
vasi Mačkovec pri Novem mestu (kjer je 5 mladinskih delovnih brigad).
Štirje brigadirji štipske brigade so sedli skupaj in zaigrali nekaj domačih napevov, potem pa še kakšno moderno popevko. Mikrofona se prav nič ne boje. Posebno pogumen je njihov napovedovalec.
Pa ne samo v tej brigadi, tudi v drugih so »neznani talenti«, ki nastopajo pred mikrofonom in brigadirji jih z zadovoljstvom poslušajo.
Nad štabno barako je televizijska antena. Deževnega spomladanskega dne je med brigadirji zašumelo:	»Dobili
bomo televizijo. Kaj pa je spet to?« so spraševali tisti, ki niso natanko vedeli, kaj pomeni ta beseda. Drugi pa so jim pojasnjevali, da je to nekaj podobnega kot kino. Spet tretji so dvomili: »Ne, televizije, te pa ne "bomo dobili«. Pa so se zmotili. Televizija namreč počasi prihaja tudi med naše brigadirje.
*
Poskočni zvoki, brnenje traktorjev, odmevi eksplozij, vsi ti mnogoteri šumi so se zlili v eno samo pesem, ki je značilna za vse tiste kraje sončne Dolenjske, skozi katere bodo v poznih' jesenskih dneh po lepi gladki asfaltni stezi brzeli prvi avtomobili.
Nace Borštnar
VINICARIJE SE STOJE, VINIČARJEV PA NI VEC
Od Rito znoja do Radgone
Prave pomladi letos ni bilo. Namreč take, ko kar čez noč f zapiha jug in se snežna odeja zjoče, dokler ne pokaže soncu žametnih razorov in rumenih reber, pokritih s sivo pajčevino. Oblaki so zastirali soncu pogled vso zimo in pomlad, če pa se je kdaj pa kdaj le utrl žarek skozi meglene zastore, so se sredi goric, ki so videti iz doline kot razpeta ježeva koža, zasvetili beli zidovi viničarij in njihove z zelenim mahom pokrite strehe. Vso pot, od Konjic do Radgone, se vlečejo na desni in levi strani glavne ceste vinske gorice: na majhne parcele razdeljeni stari vinogradi in vmes veliki, novi, prepredeni z žicami. Novih hiš po teh goricah ni- Le stare viničarije so za silo zakrpane, še zmeraj so pa tako močne, da bodo najbrž vzdržale še nekaj desetletij.
V teh kočah so včasih živeli viničarji, na pol lastnina bogatih gospodarjev goric in graščakov. Zdaj so te hiše last delav-I cev z vinogradniških posestev, t pa tudi sadovnjaki okrog koč so J njihova last, kravice, prašič* in | jate perutnine (vsak ima 20 do / 50 arov ohišnice). Ce jih vpra-i šaš, kako žive in kaj je po zad-J nji vojni pri njih novega, ne I vedo dosti povedati. Zakopani 1 so v delo in vse, kar se zgodi, l jim je samo po sebi umljivo. Na j primer tb, da stare, majhne in 1 z vsemi sortami trt zasajene vi-J nograde izpodrivajo novi, veliki I sortni nasadi, v katerih rahlja j zemljo traktor, ki tudi škropi in I prevaža; da so stare in majhne j vinske kleti zamenjale nove — l moderne z vrsto kletarskih stro-1 jev; da so zrasla na vseh vino-
gradniških posestvih velika skladišča, hlevi, strojne lope itd. Pridelki so zadnja leta mnogo boggtejši in kakovostni, za sortna vina dobivajo vedno več. Svet, ki ni ugoden za vinsko trto, zasajajo s pritličnimi hruškovimi, jablanovimi in breskovimi nasadi. Pod njimi pa sade rdeče jagode, maline in sladkorno peso. Samo posestvo Kovača vas je uredilo 35 ha intenzivnih sadovnjakov. Lani, ko so rodila šele prva drevesa, so pridelali 9 vagonov sadja. Na radgonskem
OBREZOVANJE TRTE V RITOZNOJU
posestvu pa imajo 50 ha sadov-njakpv in pridelajo letno 60 do
80	vagonov vina, od tega 20.000 litrov šampanjca. Intenzivne sadne plantaže so v teh krajih novost ter vržejo proizvajalcem domala toliko kot vinogradi, če ne še več.
Novo, moderno vinogradništvo, kletarstvo in sadjarstvo so torej potegnili proizvajalce za seboj. Obsedla jih je želja po znanju. Delo jih je k temu prisililo, kajti potrebni so traktoristi, strojniki, kvalificirani vinogradniki, kletarji itd. Kaj bi si mogli pomagati na moderno urejenih obratih z nekdanjimi viničarji? Bore malo. Sodoben kmetijski delavec mora obvladati tehniko. Na posestvu v Radgoni je lani 124 delavcev v zimskem tečaju opravilo izpi* za polkvalificirane delavce, letos pa
81	za kvalificirane. Sam naziv sicer ne prinese boljše plače, toda kvalificiran delavec dobi odgovornejše delo, ki pa je seveda bolje plačano, znanje pa pomaga k boljšemu delovnemu Učinku. V Kovači vasi jo letošnjo zimo 24 mladih delavcev obiskovalo kmetijsko šolo. Na vseh posestvih v tem okolišu pa je nad 310 mlajših delavcev obiskovalo KGS. Na i^fem posestvu je rdeči kotiček vso jesen in zimo zaseden od jutra do poznega večera. Tu imajo delavci na razpolago knjige, radio, v tej sobi so redna strokovna predavanja, sestanki in najrazličnejše prireditve. Komaj opazno postajajo viničarji in njihovi otroci skorajda industrijski proizvajalci, vinogradništvo, kletarstvo in sadjarstvo pa industrijska proizvodnja. Mehanizacija in mo-
PLACEVANJE
K. A. Igavas: Vsak tretji teden delate ponoči, in sicer od 22. do 6. ure. Toda podjetje plača samo sedem ur kot nočno delo, kar se Vam ne zdi pravilno. — Odgovor: Po 171. členu zakona o delovnih razmerjih se za nočno delo šteje delo med 22. in 5. uro naslednjega dne. Za te ure nočnega dela je gospodarska organizacija dolžna obračunati osebni dohodek po tarifni postavki, povečani za 12,5 % v smislu 175. člena omenjenega zakona. Gospodarska organizacija ravna torej povsem v skladu z zakonitimi določili, ko Vam obračunava kot nočno delo čas med 22, uro zvečer in 5. uro zjutraj naslednjega dne. Točen odgovor pa lahko dobite samo v tarifnem pravilniku. V njem mora biti določeno, kateri čas se šteje za nočno delo in koliko ur tega dela se plačuje po tarifni postavki, povečani za 12,5 %.
DISCIPLINSKA ODGOVORNOST
M.	R. Borovnica: Za kakšne disciplinske kršitve lahko izrekajo disciplinske kazni šefi, katere pooblasti za izrekanje teh kazni direktor podjetja. — Odgovor; Za nikakršne. Direktor namreč nima pravice, da bi pooblaščal druge vodilne delavce v gospodarski organizaciji za izrekanje disciplinskih kazni. Samo pravila podjetja ali pravilnik o delovnih razmerjih lahko določijo, da poleg direktorja izrekajo disciplinske kazni še druge osebe. Dokler pa teh določb ni, dotlej lahko samo direktor podjetja izreka disciplinske kazni navedene v 1., 2. in 3. točki 273. člena Zakona o delovnih razmerjih. Razmejitev pristojnosti za izrekanje disciplinske kazni pa ni na podlagi vrste in narave posameznih kršitev, temveč po dopustnih disciplinskih kaznih. Direktor in druge po pravilih oz. pravilniku pooblaščene osebe lahko namreč izrekajo samo opomin, ukor, strogi *avni ukor. Denarno kazen do 5 % enomesečnega osebnega dohodka pa lahko izreka samo direktor podjetja in pa šef samostojnega obrata, če je za to pooblaščen.
DOPUST
h.. i> Vače: K vojakom ste odšli, ko ste bili že 2 leti in 3 mesece zaposleni kot kvalificiran delavec. Po povrnitvi iz JLA ste se takoj zopet zaposlili, in sicer od 15. septembra 1957 dalje. Ko ste prosili za dopust, ga Vam niso dali češ, da še nimate pogojev za redni letni dopust. — Odgovor: Za leto 1957 res ne morete uveljavljati pravice do rednega letnega dopusta. Imate pa letos že to pravico po 30. členu zakona o delovnih razmerjih, če ste vstopili v delovno razmerje takoj po odslužitvi vojaškega roka ali najpozneje v 30 dneh od dneva, ko ste odslužili vojaški rok.
V. G. Maribor: Prihodnji mesec boste delali izpite v srednji ekonomski šoli, in sicer za 4. razred, takoj nato pa še zrelostni izpit. Zaradi učenja bi radi dobili v ta namen svoj redni letni dopust in še mesec dni izrednega brezplačnega dopusta. Zanima Vas, ali imate do tega pravico in ali lahko odaste ostavko na službo, če bi Vam tega ne odobrili. — Odgovor: Menimo, da veljajo za Vas določbe zakona o javnih uslužbencih, saj je ustanova, kjer ste zaposleni, najbrž finančno samostojni zavod. Ce nameravate uporabiti svoj redni letni dopust za pripravo na izpite, potem bi se vodstvo ustanove ne pokazalo v posebno lepi luči, če bi Vam ne dalo rednega letnega .opusta in Vam tako omogočilo dobro pripravo na izpite. Tudi mesec dni izrednega dopusta bi Vam vodstvo ustanove kaj lahko priznalo, saj ima za to osnovo v 87. členu omenjenega zakona. Starešina, pristojen za imenovanje, namreč lahko dovoli uslužbencu neplačan izredni dopust do enega meseca zaradi zasebnega opravka, če spozna, da je to opravičeno in da ne bo škodovalo normalnemu delu v službi, kjer je uslužbenec zaposlen. Ce so točni in resnični Vaši nameni glede enomesečnega izrednega dopusta, potem ima starešina dovolj utemeljenih razlogov, da se posluži pooblastila, ki mu ga daje zakon, in Vam takole omogoči, pridobiti si srednjo strokovno izobrazbo. Ostavke na službo pa zakon ne pozna. Ce bi Vam ustanova ne omogočila priprave na izpite in samo opravljanje izpitov, potem lahko daste odpoved. Ce pa bi samovoljno ..ostali doma, bi to bila disciplinska kršitev, ali pa bi nastopila samovoljna zapustitev po 6. točki 137. člena zakona o javnih uslužbencih in s tem prenehanje uslužbenskega razmerja .po samem zakonu.
K. K. Podbrdo: Za dokaz delovne dobe se lahko posluži te prič, ki neposredno vedo o zaposlitvah Vašega očeta. Ne pridejo pa v poštev priče, ki o zaposlitvah vedo iz pripovedovanja drugih oseb.
POKOJNINA
N.	M. Maribor — Lani ste zaprosili za priznanje starostne pokojnine, ker imate do februarja 1946. leta skupno 23 let in 4 meeece pnianane delovne dobe. Toda Zavod za socialno zavarovanje je vaš predlog zavrnil, ker niste imeli zahtevane minimalne 15-letee delovne dobe. Zavod vam je namre* odbil od priznanih službenih let, 9 let in 8 mesecev. Radi bi vedeli, ali bi z uspehom uveljavil svoj predlog po novem zakonu o pokojninskem zavarovanju?
Odgovor — Menimo, da bi bil sedaj vaš predlog sprejet. Po zakonu o socialnem zavarovanju iz leta 1950 vam je lani Zavod za socialno zavarovanje povsem zakonit odbil 9 let in 8 mesecev od priznane delovne dobe za starostno pokojnino. Po tem odbitku res niste izpolnjevali po takratnih predpisih pogojev za priznanje starostne pokojnine. Zakon o pokojninskem zavarovanju takega, odštevanja že priznanih delovnih let ne pozna več in zato menimo, da izpolnjujete pogoje za priznanje starostna pokojnine.
NAD SLOVENSKO BISTRICO SO TO POMLAD NA 26 HEKTARIH UREDILI NOVO PLANTAŽO NIZKODEBELNIH JABLAN IN HRUŠK. KOOPERACIJA: POSESTVA KOVAČA VAS, KZ SLOVENSKA BISTRICA IN PETIH PRIVATNIH KMETOV
derne agrokulturne metode so se že udomačile in postale neob-hodno potrebne.
Kaj pa druga plat sprememb na tej poti — človek? Razgovar-jal sem se z delavci v Kovači vasi, v Svečini, v Selcah, Jeruzalemu, na Kapeli in v Radgoni. Mladina se je v pretežni večini otresla prejšnje iničarske ponižnosti in strahu 'red »višjim«, pred »gosppdouft, hoče več in boljše, toda starejši se najbrž nikdar ne bodo znebili pečata preteklosti. Niso sami krivi. Preteklost jih tako bremeni, da jih niti delo ni potegnilo za seboj. Povečini so polkvalificirani in kvalificirani delavci na posestvih mlajši ljudje. Pa bi človek pričakoval prav nasprotno. Zato je delavsko upravljanje bolj perspektiva kot resničnost. V Radgoni, na primer, kjer zaposluje posestvo več ko 600 stalnih in do 100 sezonskih delavcev, upravni odbor in delavski svet dobro delata. Drugi člani delovnega ko-
lektiva ne sodelujejo pri upravljanju in gospodarjenju. Se nikdar se ni sestal ves kolektiv, pa tudi obratni sestanki so redki. Pa je to posestvo eno najboljših pri nas (mislim po proizvodnji). Delno to opravičujejo: oddaljenost delovišč (tudi do 16 km so vsaksebi), viničarska dediščina in dosedanja velika skrb za povečanje in izboljšanje proizvodnje. Osnovna organizacija Zveze komunistov in sindikalna organizacija na posestvu sta si zato pravilno zadali nalogo politično vzgojiti in strokovno i*-obraziti delavce ter dosledno uveljaviti delavsko upravljanje. Sele ko bodo vsi delavci kvalificirani in vsi upravljavci posestva, bomo lahko govorili o pravih kmetijskih delavcih. Do takrat pa ...; Viničarjev pri nas sicer ni več, toda viničarije še stoje kot spomin na neprijetno preteklost.
France Crešnjevee
PRAVOČASNO ODKRIT KAK JE VEDNO OZDRAVLJIV
V Trbovljah so ginekologi pregledali 3600 žena

Nekoliko tesno je človeku, ko prestopi prag bolnišnice, četudi ni bolnik. Mir, red, svetli hodniki. Tu se zdravniki dneve in dneve trudijo ozdraviti in rešiti človeka. Požrtvovalnost — dneve in noči, polni dela in zaskrbljenosti in na koncu srečni, hvaležni obrazi žena, ki ozdravljene zapuščajo Ginekološko kliniko v Ljublj ani.
Dr. Mico Stuclnovo sem poiskala v laboratoriju Ginekološke klinike, ki ga skupno z magistrom farmacije Bogdanom Savnikom vodi že nekaj let. Ker je bila zadržana, sem izkoristila priložnost in si od blizu pogledala stvari, ki so mnogim tako odmaknjene, za zdravje, vsakogar pa tako potrebne. Ko-
od 30 leta dalje. Pobudo za to sta dali SZDL in Zveza ženskih društev.
Ginekološka klinika je napravila predračun in sestavila ekipo 13 ginekologov. Akcijo je finansiral okrajni zavod za socialno zavarovanje. Ker so bili stroški visoki, se niso hoteli omejiti samo na iskanje rakavih obolenj, temveč so iskali tudi druga obolenja na ženskih organih, rak na dojkah, sočasno pa so bila ženam pregledana tudi pljuča in srce, pri čemer so sodelovali zdravnik; iz Trbovelj. Na preglede so klicali vse žene od 25 do 60 leta, ker po novih dognanjih lahko prve ' rakave spremembe na tkivu odkrijejo že pri ženah od 25 leta dalje.

Bolje je k zdravniku prekmalu kot prepozno
liko ur presede ti ljudj e ob mikroskopih, med epruvetami, kozarci in aparati, štejejo, prelivajo, študirajo. To je dolgotrajno in naporno delo. Skoraj sem razumela laborantko Darinko Segovo, kj je z nekako ljubeznijo jemala v roke žabe, ki jih imajo za poskuse, ko mi je rekla:	»Veste, žabe so tudi naše
razvedrilo.«
Za poizkuse imajo v laboratoriju še bele podgane, kunce, pripravljene imajo tudi kletke za golobe, ki jih bodo v kratkem dobili. Čeprav je laboratorij v dokaj tesnih prostorih, delajo vse pteiskave, potrebne za gine-1 kologijo, tako hematološke, citološke, biokemične, biološke, histološke in v novejšem času tudi hormonske.
Namen mojega obiska pri dr. Stucinovi pa je bil, izvedeti kaj več o akoiji ginekologov v Trbovljah, pri kateri je sodelovala. Zato sva, ko je bila prosta, prišli kar k stvari.
NOV NAČIN ODKRIVANJA
Raka s kolposkopijo in
CITOLOŠKO DIAGNOSTIKO
Leta 1052 je na Ginekološki kliniki v Ljubljani dr.'Jule Kovačič razvil citološko preiskovalno metodo, leta 1955 pa so začeli ugotavljati raka tudi s kolposkopsko preiskovalno metodo za odkrivanje zgodnjega raka na maternici. To je način preiskovanja s povečevalnim aparatom ,s katerim lahko spoznajo najmanjše in začetne spremembe na sluznici. Enaka preiskava je citološka, pri kateri pod mikroskopom iz izbrisa hožnične sluzi lahko spoznamo rakave celice. Kombinirani metodi dasta skoraj popolne uspehe pri ugotavljanju raka.
PRVA AKCIJA TAKEGA ZNAČAJA JE BILA V KARTO-NAŽNI TOVARNI V LJUBLJANI
V jeseni leta 1956 je prvič prišla pobuda za zgodnje odkrivanje raka pri ženah iz manjšega kolektiva Kartonažne tovarne v Ljubljani. Docent Ginekološke klinike dr. Draško Vilfan je preiskal okrog 250 delavk. Odkrit n; bil nitj en primer raka, kar je pripisovati dejstvu, da žene v mestih in večjih krajih večkrat prihajajo v zdravstvene ustanove na preglede kot pa v manjših krajih, kjer Po navadi niti ni,ginekologa. Pri sistematičnem pregledu delavk Pa so ugotovili nekaj lažjih obolenj na ženskih organih, ki jih zdravijo ambulantno, kamor hodijo žene tudi na kontrolne Preglede.
V TRBOVLJAH JE PRIŠLO
NA PREGLEDE NAD 80 »/o ŽENA
Takoj za tem se je na Ginekološko kliniko obrnila občina Trbovlje s prošnjo, naj bi sistematično pregledali vse žene
Akcija je bila končana apnila letos. Preglede so imeli dvakrat tedensko, približno enajst mesecev (izvzemši poletne mesece), pregledanih pa je bilo okrog 3600 žena. Prvi strah so žene kmalu premagale, dobile so zaupanje v zdravnike in rade so prihajale.
UGOTOVLJENIH JE BILO 30 PRIMEROV RAKA
Pri pregledanih ženah so ugotovili dva primera predšta-dija raka, šest primerov v 0 štadiju, 21 primerov I. štadija, enega v II. štadiju, enega v III. in enega v IV. štadiju (z ozirom na razvoj obolenja se ločijo stopnje stadijev od 0 do IV.).
Žene sc poslali na zdravljenje na kliniko ali v druge bolnišnice, lažja obolenja pa so pozdravili ob pregledih. Neka; žena, ki imajo spremembe na maternici, hodi na kratkoročne preglede, da bo možno ob morebitnem poslabšanju stanja pričeti s takojšnjim zdravljenjem.
V ČEM JE SE USPEH TE AKCIJE
Sistematični pregledi so odkrili tudi izredno veliko drugih obolenj na ženskih organih, ki ženam povzročajo težave. To je razumljivo, saj v trboveljskem okraju do te akcije ni bilo specialista - ginekologa. Prav ta akcija pa je dala pobudo, da so pred enim letom odprli dispanzer za žene. Resno tudi razpravljajo o ustanovitvi ginekološkega oddelka v tamkajšnji bolnišnici. Kartoteke s sedanjih pregledov bo Ginekološka klinika odstopila ginekologu v dispanzerju v Trbovljah, ki bo tako dobil vse podatke o poteku bolezni in zdravstvenem stanju pregledanih žena.
ŽENE NAJ BI PRIŠLE NA GINEKOLOŠKI PREGLED VSAJ DVAKRAT NA LETO
Stroški akcije so bil; sicer visoki, vendar rentabilni. Zdravljenje rakavih obolenj je namreč mnogo dolgotrajnejše In dražje, čim starejša so. Zlasti pa je uspeh zdravljenja dvomljiv, čim bolj razvito je obolenje Ravno raka, to zahrbtno bolezen, ki se lahko dolgo razenja neopazno in brez bolečin ali drugih težav, je treba iskati. Pregledovati je treba zdrave žene, da kasneje ni prepozno. Vzgojiti bomo morali* žene in jim vzbuditi zavest, da so dolžne sebi, družini in družbi, da pridejo vsaj dvakrat na leto na ginekološki pregled, tudi če nimajo nikakih težav. Tak pregled zagotavlja vsaki ženi mirno življenje. Ne bo ji treba več živeti v strahu pred rakom, o katerem se toliko govori in piše, kajti pravočasno odkrit rak se da vedno ozdraviti.
TOVARNE NAJ BI FINANSIRALE PREGLEDE DELAVK
Pobude za sistematične preglede naj bi prišle iz kolektivov tovarn, ki imajo sredstva, da skrbe za zdravje svojih delavk. Zgleden primer za to sta dali Predilnica in Tovarna usnja v Litiji, kjer so že imeli take sistematične preglede delavk. Pregledujejo pa tudi že učiteljice na osnovnih šolah Bežigrad, Ježica in Ledina. Pobudo za to so dali njihovi sindikati.
Morda pa bi tudi na DOZ, kjer zavarujejo življenje žena, našli nek način, da bi zavarovankam postavili pogoj, da morajo vsaj enkrat letno na ginekološki pregled v ordinacijo, ki ima vsa sodobna sredstva za preiskave rakavih obolenj dra-preiskave rakastih obolenj draga, ker jo moramo še uvažati, to ne bi bilo tako težko, saj imajo tako opremljene ordinacije že v Mariboru, Novem mestu, v Ljubljani na Ginekološki kliniki jn na Polikliniki, v Kranju pa bodo to opremo v kratkem dobili. Še bolj bo potrebno razširiti mrežo zdravstvenih ordinacij in omogočiti ženam, da si bodo po svoji volji izbirale zdravnika, tistega pač, ki mu najbolj zaupajo. Obenem pa bomo morali zdravstveno prosvetliti žene, da bodo znale čuvati svoje zdravje, Nena Luzar
ZA PRVI MAJ BOMO POHITELI V NARAVO, NA SONCE, CE GA BO KAJ, DA SE
NAUZIJEMO POMLADI
Pomen in uspehi kontracepcije
Z razvojem znanosti — tako medicinske, biološke kakor tudi tehniške — nam je uspelo, da se danes že uspešno borimo proti različnim boleznim, ki so nam še v prejšnjem stoletju, pa tudi še pred kratkim prizadevale velike skrbi in ogromne materialne stroške. Koze, TBC, davica, otroška paraliza in druge bolezni, ki so še nedavno strašile naše starše, so danes z uspešnim zaščitnim cepljenjem premagane. V nasprotju s tem pa stopa vedno bolj v ospredje vprašanje neželenih nosečnosti in porodov. Vsak dan je več nosečih deklet in žena, ki si Iz kakršnihkoli razlogov nosečnosti ne želijo in ki trepetajo pred njo ter Iščejo tak ali drugačen izhod. Neredko je posledica tega splav, bodisi pod strokovnim
nadzorstvom v zavodu ali pa ga, kar je še huje, napravi nevešča roka. Posledice teh posegov so daljnosežne in pogosto trajne ali pa ostanejo žene celo življenje sterilne, trpe za vnetji, nekatere pa postanejo celo ginekološki invalidi. Čeprav smo v 20. stoletju — v času antibiotikov, še vedno kaka žena umre zaradi nestrokovno opravljenega splava in tako ostanejo otroci brez matere, diružina pa brez varuha.
Statistike kažejo, da z industrializacijo raste tudi število splavov. Samo v Sloveniji se je število splavov, ki jih je odobrila zdravniška komisija, od leta 1952 do leta 1957 17-krat povečalo (od 186 v letu 1952 na 3130 v letu 1957), vendar pa se ni zmanjšalo število kriminal-
M vseeno, kaj govorimo pred otroki
Življenje marsikdaj ni lahko, posebno pa ne za starše, ki imajo več otrok. Tako je razumljivo, da smo večkrat zaskrbljeni in tudi črnogledi. Ce se zaradi tegob in stiske zaskrbljena mati potoži svojemu možu oziroma zaskrbljeni oče svoji ženi, je stvar povsem v redu. Človek si olajša notranjo napetost že s
bremena, ki so si jih nakopali z družino. Kolikokrat matere nad preračunavanjem prejemkov in izdatkov zdihujejo: »Če bi prej vedela, kaj me čaka, bi se nikoli ne poročila! — Ali: — Le kaj sem mislila, da sem si nakopala toliko saj nisem jaz kriva,
Take in podobne izjave in oči-
tišči v zakonski jarem. Ce pa se že poročiš, glej da boš dobila boljšega moža, kot je tvoj oče... — Dekle, ki jo je mati takole naučila podcenjevati očeta, nujno špekulira s svojimi ljubezenskimi čustvi in bo po vsej ver-
vsemu,
nj« črnogledosti proti kar je v življenju vredno truda, ni niti najmanj človečnostno, kajti roditelj, ki bi moral biti prvi pomočnik in svetovalec svojemu otroku, ga napolnuje z razdvojenostjo lastnih bolnih
n ih splavov. Med vzroki za prekinitev nosečnosti so bili na prvem mestu socialni, na drugem socialno-medicinski in šele na tretjem mestu strogo' medicinski razlogi.
Vprašujemo se, zakaj vse to? Kako preprečiti ,to nujno zlo? Rešitev vidimo v dobro organizirani kontracepciji, nikakor pa ne v legalizaciji splavov. Danes neželena nosečnost ni več le medicinski problem, temveč že socialni. Veliko se 0 tem razpravlja v medicinskih krogih Pa tildi po raznih organizacijah, v Zvezi ženskih društev, RK, Društvu prijateljev mladine itd. Prirejamo predavanja, diskusije, sistematske preglede, vse zato, da bi čimbolj razširili zdravstveno prosveto. Kontracepcija kot taka ni nova, posluževali so se je že naši predniki, le da so uporabljali druge metode in druga sredstva. Navadno jo je uporabljal moški, medtem ko je žena trpela na posledicah zaradi slabe ali nezadostne previdnosti in uvidevnosti moža. Mnenja sem, da na/ žena odloča o kontracepciji, seveda sporazumno z možem, ker pač žena trpi zaradi ev. posledic splavov. Metoda ni komplicirana in z dobro voljo ser je vsaka žena. lahko priuči in jo uspešno uporablja.
V Sloveniji smo začeli
druge in tako se število iz dneva v dan veča. Pomagajo nam deloma žene same, poleg tega pa skušamo’ zajeti in poučiti čimveč žena s predavanji, diskusijami, sistematičnimi pregledi po zdravstvenih domovih in podjetjih ter s praktičnim prikazom kontracepcijskih sredstev, zlasti tam, kjer je povečini ženska delovna sila. Skušamo jim te čimbolj približati in poenostaviti. Slovenski ginekologi smo mnenja, da bi bilo potrebno seznaniti oz. opozoriti zavod za socialno zavarovanje na visoke stroške, ki jih ima s plačevanjem oskrbnih dni v bolnišnicah zaradi splavov in s tem v zvezi predlagati, 3aj bi ZSZ kril vsaj 50'Vo stroškov za kontracepcijska sredstva (doslej je plačeval le pregled, ga 600 din pa žena sama).
V Ljubljani in bližnji okolici je bilo doslej izdanih okrog 1800 diafragem. Pripomnila bi, da jih izdajajo vsi zdravniki-gine-kologi, deloma pa že tudi zdravniki .splošne prakse, ki so se na posebnem postdiplomskem tečaju seznanili tudi s problemom kontracepcije. Uspeh kontracepcije je dober. Nekaj neuspehov, ki smo jih v teh 2 letih in pol doživeli gre večinoma na račun netočnega ravnanja žena, deloma pa so žene prihajale prvič
tem, če lahko komu pove svoje tanja so strup za otrokovo du-
težave. V nekaterih družinah pa so vsakodnevni razgovori izpolnjeni v veliki meri s tarnanjem. Starša prav nič ne pazita, o čem govorita pred otroki. Vpričo otrok jih slišimo govoriti:	Le
zakaj se človek toliko muči, kaj imam od tega? — Poznam mater, ki je vzredila in vzgojila osem otrok, danes pa pa ji vseh teh osem otrok ne more pomagati in jo zdržuje občina v Domu onemoglih. — Koliko pametnejši so zakonci brez otrok! Poglej samo sosedova dva. Živita kot ptička. Lahko se jima dobro godi, ko ®i nista nakopala otrok na glavo. — In spet ob drugi priložnosti: — Saj ne rečem, naši otroci se še kar dobro učijo, pa kaj jim bo to pomagalo? Mar v življenju tisti uspe, ki je marljiv in delaven? Če nisi zvit in nimaš močnih komolcev, ti vse drugo ne pomaga.
Otroci so pri takih in podobnih razgovorih zraven ali jih ujamejo mimo grede, morda jim prisluškujejo pred vrati ali v skupni spalnici, ko starša mislita, da spijo. Zeljno vpijajo njuno modrovanje, ki jim nujno kvari značaj in oblikuje napačne nazore o življenju in odnosih med ljudmi. Motimo se, če mislimo, da otrok takih razgovorov ne posluša, pa
ševnost, so očitki na njegov račun, na samo dejstvo, da živi. Otrok pač ni kriv, če smio mu dali življenje.
Odmevi takih in podobnih razmišljanj svojih staršev se zaključujejo P° navadi takole: — No, vidiš, takole je, če se poročiš. Zato bodi pametna in ne
otrok! Pa kaj, jetnosti špekulirala tudi ob skle- miali m Zbnih ^njskhr- cemb™ LT^ete^ripISčati	že
dva, oče... -	ko se zočaran^ ^ ^ ^	^
vsakdo
V razdobju, ko so vse otrokove moči usmerjene v prihodnost, v razdobju, ko mlad človek še vedro gleda v življenje, takšne hladne prhe »razumske vzgoje« načrtno uničujejo vse prirodne težnje otroštva in mladosti. Predstavljajo neke vrste moralni uboj načrtov in mladostnih želja. Takšno vcepi j a-
sreča tudi s težavami, za katere je treba imeti precej hrabrosti, Zato je prav, da otroke, posebno med dozorevanjem, učimo tudi pametno in razsodno gledati na življenje. Pri tem pa jim krepimo zavest, da je vredno živeta, če si pošten, pogumen in podjeten in če kaj znaš.	h. p.
bo diafragme. Začetek je bil težak, saj so mnoge žene s precejšnjim nezaupanjem gledale na to novost, zlasti še, ker so jo tudi nekateri zdravstveni delavci odklanjali. V tem so jih vodili sebični razlogi, ker jim je bil splav vir dobrih dohodkov. Prvim ženam, ki so se junaško postavile Po robu staremu mišljenju, so sledile tudi
ni bilo mogoče ugotoviti. Vendar nas to ne sme zbegati. Treba je kontracepcijo izvajati redno, potem ji lahko tudi lOOVo zaupamo. Ne z legalizacijo splava, ampak z regulacijo nosečnosti se bo stanje izboljšalo. Naj ne bo več neželenih nosečnosti in porodov, ampak se bodo rodili le zaželeni otroci, spočeti v ljubezni.
Dr. M. Hren
PROBLEMI
naše konfekcije
Izšla je aprilska številka »Sodobnega gospodinjstva« _ tudi
tokrat sila pestra in bogata. Med sestavki je tudi pričujoč o problemih naše konfekcije, ki ga zaradi koristnih misli In pobud v celoti priobčujemo.
Pri Izdelovanju letnega perila bi bil prav tako potreben izbor barvne svilene trikotaže; v začetku bi najbrže naletel na odpor, pozneje pa bi ob pravi propagandi le osvojil tržišče. Izbiri konfekcijskih moških oblek bi morali dodati pestrejšo izbiro oblek Iz kvalitetnejšega blaga. Cenene obleke so že prodrle na naš trg, bolj -a z vaj en kupec pa bi se!hitreje privadil na konfekcijske izdelke, če bi lahko dobil tudi boljšo (kvalitetno in barvno) obleko.
je zraven. Nihče namreč ne posluša tako tanko in si ne zapomni tako dobro kot otrok.
V prisotnosti otrok tudi ne bi smeli obravnavati zakonskih sporov. Koliko žena vpričo otrok očita možu, da premalo zasluži, da so drugi sposobnejši in iznajdljivejši in da znajo tudi izven službe kaj zaslužiti. Mož pa vpričo otrok očita ženi, da ji mesec za mesecem znosi domov toliko in toliko denarja, pa se vseeno »nikjer nič ne pozna«, da ne zna gospodariti, da je potratna in podobno. In kar je najhujše, zakonci si pogosto vpričo otrok očitajo dolžnosti in
Konfekcijska izdelava oblek je v svetu popolnoma ustaljena. Zaradi cenenosti in enostavne izbire modnosti kroja in tkanin je prerasla obrtniško izdelavo oblek v toliki meri, da individualno krojene obleke skoraj sploh ne poznajo.
Pri nas je položaj popolnoma drugačen. Čeprav naš naša druž-četudi t bena ureditev sili k temu, naj
prekinemo z Individualnim krojenjem, zajemajo konfekcijski
ustreza. Zenske obleke so skoraj zares nesprejemljive, če so krojene v večjih količinah iz iste tkanine in po isrim kroju. Pri razmeroma majhnem številu vseh možnih kupcev (saj je žensk v Sloveniji komaj toliko kot v kakšnem manjšem velemestu) vodi večkratna uporaba istega vzorca in tkanine v uniformiranost, ki je moda ženskih oblačil ni nikdar hotela sprejeti. Enostaven kroj, ki ga želi pro-
problem. Vendar pa je izdelava klasične moške obleke zelo zahtevna, tako da je zanjo potreben že večji konfekcijski aparat.
Moška obleka bo zato najhitreje osvojila našo garderobo konfekcijskih oblačil, izdelovati pa jo bodo morale le večje konfekcijske tovarne in podjetja, ki imajo za tako izdelavo primerno opremo. Še vedno zelo važen pa
je pravilen izbor mer, ki morajo . darle "žame“niaH dražie ustrezati našemu človeku. Nem-	zamenjali dražje
izdelki prav skromen procent izvajalec pri sedanji ženski mo-
naših oblek. Morda temu ni krivo samo nezaupanje do konfekcijske izdelave, ki smo jo do sedaj smatrali za prepovršno. Kompleks zalržkov je širši.
Proizvajalec in kupec gledata na konfekcijsko izdelavo iz dveh zornih kotov. Proizvajalec teži k temu, da izdela čimveč na dan. Iz tega sledi, da so za proizvajalca najrentabilnejši tisti izdelki, ki so krojeni iz iste tkanine in v čim večjem številu ter kar se da preprostem kroju.
Kupcu ta način izdelave ne
di, ne bi bil problem. Za preprost kroj se odločimo tudi če nam individualno krojeno obleko ureže krojač ali šivilja. Glede kroja ženskih oblek se torej želje proizvajalca ujemajo s kupčevimi željami, česar pa vendarle ne smemo smatrati za stalno, saj preprosto krojenje najbrž v svetu ženske mode ne bo vedno ostalo vodilo.
Moški kupec manj oporeka večjemu številu iz iste tkanine izdelanih oblek. Tudi isti kroj pri urezovanju moških oblek ni
ške mere, ki jih uporablja v večini tudi naša konfekcija, ne ustrezajo rasti naših ljudi. To smemo trditi, če zberemo.le majhen del vseh tistih pritožb, ki so bile objavljene In izrečene na račun prekratkih rokavov in preširokih ovratnikov.
Moška konfekcija, ki je udomačena tudi že pri nas, to so predvsem srajce in drugo perilo, pa ima še dokaj pomanjkljivosti. Trikotaža, ki zajema predvsem perilo (moške spodnje hlače in majice) naj bi dobila za začetek vsaj manjšo izbiro perila v svetlih barvah. Temnosive-ga ali temnorjavega perila ne bi uvajali v naše garderobe, svetlejši barvni toni pa bi ustrezali zahtevam praktičnosti in higiene.
Moške hlače, ki so pri slabi kvaliteti malo uporabne, naj bi kot ločen del obleke dobile večjo Izbiro, suknjiči iz deftina pa naj bi s pravilno usmerjeno propagando, vsaj pri mlajših, ven-in nepraktične suknjiče, ki spadajo h »kompletni« obleki. Letna moška garderoba bi, prav v konfekcijski izdelavi lahko našla Izpopolnilo. Tkzv. »kovbojske« hlače bi že lahko zamenjali za nov kos garderobe, ki ne bi bil krojen v »pustolovskem« duhu. Porisane moške sraje° ki spominjajo na klovne, pa bi tudi v vročih poletnih dneh lahko izginile iz naših trgovin, saj jih vendar lahko zamenja , enobarvno ali bolj umerjeno v *asto letno blago.
Zenske konfekcijsko Izdelane obleke ij bodo krojene enostavno (kar označujemo z besedo klasično), pretežno iz enobarvnih tkanin, ki ne delajo videza uniformL-iosti.
Enostavne, ravno krojene obleke so sedanje modno vodilo.
Konfekcija ima možnost, da razvije svojo trgovsko mrežo brez posebnih težav, ki bi jih terjalo krojenje. Ce izvzamemo risoko-modne »vrečaste« obleke, ki so za krojenje seveda najenostavnejše, izbiramo med modeli, ki jih izpreminja nekoliko drugače krojen ovratnik, žep, pas in podobno.’ Vse te spremembe ne predrugačijo .krojenja— osnova ostane ista. Ce izberemo za te obleke tudi enobarvno blago, lahko isti model s prav skromnimi dodatki mnogokrat ponovimo. Iz bojazni pred uniformiranostjo pa bodo ženske v začetku kupovale predvsem klasične bluze in krila. Enostavnost pa mora tudi pri teh izdelkih ostati vodilo.
Delni neuspeh naše konfekcije je tudi v nesrečni izbiri trgovin, ki to konfekcijo prodajajo. V Ljubljani nimamo niti ene trgovine s konfekcijo v trgovskem središču. Prostori konfekcijskih trgovskih podjetij so nesodobno in neprivlačno opremljeni, da kar vsiljujejo misel na naftalin in nesodoben kroj. Posamezni izdelki (bluze, krila, predpasniki) pa so porazdeljeni po trgovinah, kjer jih niti ne bi pričakovali, zato čutimo do njih zaradi skromne izbire tudi nezaupanje.
Ob vseh teh nerazveseljivih ugotovitvah ne moremo računati na uspeh. Zato nam je treba novih, krepkih posegov in pre-mišljanj propagande, ki nam bo pomagala dvigniti nivo naše konfekcije in doseči sodoben in cenen način oblač" '■>
Temelji so že
ŠPORTU MED DELAVSTVOM JE TREBA POSVETITI SE VEC POZORNOSTI KOT DOSLEJ
delajmo naprej!
V noši republiki so razvite najrazličnejše oblike telesnovzgojne dejavnosti med delavstvom — Krepimo in izpopolnjujmo jih — Naš cilj: vsak delavec - športnik
Razvoj terja nove oblike .
Nova Gorica j© lani prve ju-Jijske dni popolnoma spremenita »»manj; videz. V sicer mirnem obmejnem mestecu ob Soči se jo tedaj zbrala delavska mladina iz vse Slovenije, v pisanih športnih oblažilih, v katerih so laže kljubovali neznosni julijski sončni pplpeki, so mladi športniki preplavili novorojeno mesto. Povsod — v veliki novogoriški jedilnici, na prekrasnem kopališču, na pošti, skratka povsod — je bilo slišati samo o drugih republiških letnih športnih igrah elektrogospodarstva Slovenije. Vznemirjenost na okrašenih ulicah, polnih cvetja in zastav, je še zlasti povečalo dejstvo, da so tekmovalci i<n tekmovalke iz elektrogospodarskih podjetij, elektromonterji in inženirji, strojniki, kurjači in tehnik z letnimi športnimi tekmam; počastili desetletnico priključitve primorske grude k Jugoslaviji.
V glavnem štabu elektrogospodarske skupnost; v ljub]jami so seveda prisluhnili tej zahte-ci, pravzaprav življenjski potrebi slehernega delavca.
»Za zdravo razvedrilo naših delavcev gre,« so dejali v Hajdrihovi ulici št. 2, ko so sedli za zeleno mizo in pripravili razveseljive načrte za proste ure po utrudljivem delu.
»Naše delavske letne tn Zimške športne igre so razgibale doslej delovne kolektive v glavnem samo za dobrih štirinajst dni, čeprav so nekatera moštva aktirvna vse leto. Namen tn skrajni cilj naših športnih tekmovanj pa mora biti ta, da z rednimi tekmami in prireditvami čez vse leto nudimo mladim hi starim delavcem zdravo razvedrilo im prek njega novih moči za vsakdanjo napore.«
Za zeleno mizo so se tako izkristalizirale ideje, ki so se rodile med tekmami na prvih in drugih letnih in zimskih igrah v Ljubljani, Novi Gorici, na Starem vrhu nad Škofjo Loko in na slovenjegraških smučarskih terenih.
Slovenijo smo kratko In malo razdelili na pet conskih področij, in sicer primorsko, gorenjsko, ljubljansko, celjsko im mariborsko cono. V vsaki sku-ptoj je približno po sedem do deset porj/ietij. Ta bodo odslej čez vse leto tekmovala med seboj v najbolj priljubljenih športnih panogah (kegljanje, šah, streljanje, atletika, smučanje itd.). Conski prvaki v posameznih športnih panogah pa bodo seveda tekmovali tndi še v posebnem ifenalu,« sta n;#m ob našem ctflsku v Hajdrihovi ulici zatrjevala dva »zastrupljena« športnika — Rudolf Kem jn Milovan Mihorko.
In vsakoletne republiške igre?
Tem se elektrogospodarska skupnost nikakor noče odreči prevsem zaradi tega, ker so bila taka tekmovanja za vse delovne kolektive nova spodbuda v prizadevanju za čimvečji uspeh elektrogospodarstva Slo-venije.
Šport med delavce! To geslo pri nas uresničujemo na najrazličnejše načine. Enotnega kalupa nimamo in ga tudi nočemo imeti. V posameznih krajih se je treba ■namreč ravnati po specifičnih okoliščinah.
Kljub temu pa si seveda tudi v osrednjih organizacijah prizadevajo, da bi kar največ prispevali k razširitvi športa med delavstvom. Športna zveza Slovenije je ustanovila celo posebno komisijo, ki skupno s člani IO Partizana in s sindikalnimi funkcionarji obravnava to važno vprašanje.
Kakšno pa je stanje na terenu?
Med vzornimi kolektivi je tudi mnogo takih, ki še vedno niso prav nič storili za razmah športa med svojimi člani. V glavnem ločimo naslednje odtenke:
0 Podjetja skrbijo za zdravo športno razvedrilo svojih članov,
0 v nekaterih podjetjih imajo športna društva ali aktive, ki tekmujejo z drugimi sorodnimi organizacijami,
O nekatere stroke so zelo prizadevne pri prirejanju športnih iger delavcev, ki so včasih celo republiškega značaja,
• ponekod se borijo za uvajanje proizvodne telovadbe, ki ima predvsem namen delavcem že med delovnim časom nuditi tudi razvedrilo in sprostitev od zmeraj se ponavljajočih monotonih gibov, ki pripeljejo v skrajnem primeru tudi do poklicnih deformitet.
Vse te oblike pri nas že poznamo, seveda pa bi bilo idealno, če bi v vsaki osnovni gospodarski celici posvečali pozornost vsaki izmed naštetih točk. To pa je za zdaj seveda samo skromna želja...
Morda pa bodo naše današnje reportaže o obiskih v posameznih prizadevnih kolektivih spodbudile tudi take, ki te ocene še ne zaslužijo... Upajmo!

TEK V NARAVI JE SILNO KORISTEN IN ZANIMIV. POIZKUSITE SE VI! PARTIZANSKI POHOD OB »ŽICI« 11. MAJA V LJUBLJANI JE LEPA PRILOŽNOST.
»TOPOL«, ILIRSKA BISTRICA
Zametki proizvodne telovadbe
|
TIK OB VZNOŽJU GRIČEV. KI JIH JE V DOLGIH DESETLETJIH OGULILA KRAŠKA BURJA DO SKALNATEGA JEDRA, LEZI V KOTLINI NEKAJ POSLOPIJ ČEŠNJE, TOPOLA, HRASTA, JESENA IN CELO IZ TOVARNE »TOPOL«, ILIRSKA BISTRICA. PODJETJE IZDELUJE VSAKOVRSTNE FURNIRJE — IZ OREHA, MAHAGONIJA. 350 DELAVCEV SI V TEJ TOVARNI SLUZI KRUH. DELAJO V TREH IZMENAH, OBRATI PA SO RAZTRESENI NA TREH KRAJIH, KAR OTEZ-KOCA KAKRŠNOKOLI DEJAVNOST MED DELAVSTVOM. KLJUB TEMU PA SO V TEJ TOVARNI ZE NAPRAVILI PRVE KORAKE, DA BI MED DELAVCI CIM BOLJ RAZŠIRILI TELESNOVZGOJNO ŽIVLJENJE.
V itovami so spoznali, da me moreš goliti športa, če nimaš za to primernega prostora. Razen tega moraš tudi imeti vsaj nekaj strokovnjakov. Zato je mladina ob tovarniškem poslopju zravnala večji prostor, ki ga bodio že v kratkem začeli betonirati, da bodo lahko na njem uredili igrišča za košarko in odbojko. Lami so poslali tovarišico Ančko Gartner v Koper na tečaj. To je bila prva etapa.
Povsod mnogo dobre volje
Seveda vse te priprave ne bi bile mogoče, če me bi v podjetju pokazali dovolj dobre volje in pripravljenosti, da ta vprašanja spravijo z mrtve točke. V »Topolu« »o se nekega dne pošteno zganili. Direktor tovarne Drago Grlj, sam navdušen fizkulturmik in predsednik Partizanovega društva, |j» podprl vsako zdravo pobudo, seveda pa so mu stali ob strani tudi vsi vodilni funkcionarji mladine, sindikata, delavskega
sveta itd. Na skupnem sestanku so sklenili, da morajo od besed preiti k dejanjem.
Sedaj - predvsem kadri
Potem so začeli... Mladina. je pokazala mnogo volje in kmalu so pripravili prostor za igrišče. V sindikalni dvorani, ki jo uporabljajo za sestanke, predavanja, za godbo in folkloro so dobili svoj »življenjski prostor« še igralci namiznega tenisa in košarkarji. Ob dveh mizah se zbirajo prvi ljubitelji igre z malo, belo žogico, dva koša pa služita tistim, ki se navdušujejo za veliko, usnjeno žogo, ki jo skuša vsak čim večkrat spraviti v mrežo. Starejši delavci najraje balinajo. Ko bo čez nekaj tednov dograjeno ob tovarni še betonsko igrišče za odbojko in košarko, bo objektov za prvo silo kar dovolj. Toda, zdaj spet začne »škripati«... Kader! Strokovnjaki! Tovarišica, ki je bila v tečaju, ima sicer mnogo volje, toda sama vsega gotovo ne bo zmogla. Zato nameravajo v tovarni poslati
v tečaje še več ljudi. Zlasti pa računajo na pomoč dveh učiteljev telesne vzgoje, ki bosta v Ilirski Bistrici kmalu prevzela svoj posel. Računajo tud; na pomoč okrajnega Partizanovega inštruktorja. Končno tudi ni brez temelja misej, da bi v tovarni, v kateri dela 111 mladincev, nastavili strokovnjaka, ki bi skrbel za razmah športnega življenja med delavstvom in za pravilno strokovno delo pri kakršni koli športni dejavnosti.
V tovarni so sedaj že uvedli obvezen polurni počitek, ki ga že danes mnogi delavci Izkoriščajo na športnih napravah. Slednje »o trenutno še skromne, toda sčasoma bo že bolje...
In kaj pravijo?
»Samo trenutek, prosim- Poklical bom še ostale, da ne bom samo jaz govoril,« je dejal sredi pogovora direktor. »Naj še drugj povedo svoje mnenje.« Kmalu le sedelo okoli mize več tovarniških funkcionarjev. In kaj pravijo?
Predsednik L O in predsednik LMS Franc Logar: »Mladina
ima mnogo veselja do športa, toda treba ji je nekaj nuditi. Same besede in obljube odbijajo. Predvsem moramo ustvariti osnovne pogoje za delo, materialne m kadrovske.«
Predsednik DS Franc Kirn: »Misliti moramo na bodočnost in graditi prostore tudi 'tam, kjer se bo v perspektivi tovarna širila.«
Predsednik sindikalne podružnice tov. Ado Milostnik:	Ce
hočemo pri mladini uspeti, moramo delati tako, da bo mladina sama spoznala konkretne uspehe v športnem udejstvovanju. Za--o pa so nam potrebni strokovnjaki, ki lahko mladino nekaj nauče.«
»
Predsednik obč. sindikalnega sveta Rndoif Koren: »Naš občinski sindikalni svet bo podprl vsako pobudo. Imamo že nekaj lepih praktičnih nagrad, ki jih bomo dalj tistemu kolektivu, ki bo pokazal največ prizadevnosti.«
Direktor tovarne Drago Grlj:
»Prepričan sem, da bomo prišli na zeleno vejo, čeprav bo šlo počasi. Prepričan pa sem tudi, da se bo športna aktivnost, ki je najboljša zdravstvena preventiva, poznala tudi na delovnem učinku v tovarni.«
Koristne misli
Ob zaključku razgovora je tov. Grlj izrazil še nekaj koristnih misdi, ki so vsekakor vredne upoštevanja. Dejal je, da bodo skušali čimprej angažirati zdravnika, ki naj bi s svoje strani spremljal športno udejstvovanje delavcev (pregledi delavcev, koliko se je zboljšalo zdravstveno stanje itd-). V podjetju so te dni ozvočili vse prostore in bodo vpletali od časa do časa tudi parole, ki bodo delavce vabile k športnemu življenju. Veliko pa bi Lahko pomagali tudi zavodi za socialno zavarovanje, ki imajo znatne fonde za preventivo in bi iz teh fondov lahko podpiral; tiste organizacije oz. podjetja, ki so na tem področju pokazala največje uspehe.	I. P.
»ISKRA«
KRANJ
MNOŽICA
prizadevnih športnikov
»Iskra« — tovarna električnih in ginekoloških izdelkov je s svojimi 3000 delavci in uslužbenci največja kranjska industrija. S približno 600 športniki v devetih sekcijah pa tudi najpomembnejši kranjski športni sindikalni aktiv.
Sindikalna podružnica »Iskre« kaže veliko razumevanje za športno življenje svojega članstva. Vsestransko podpira to udejstvovanj«, pri čemer je samo letos odobrila proračun v znesku skupno 780.000 din. Od tega bo šlo več kot 300.000 za nabavo opreme, ostalo pa bodo sekcije izkoristile za tekmovanje.
Govorili smo s športnim referentom pri IO sindikalne podružnic© Stojanom Oblakom, ki nam je povedal marsikaj zanimivega o športnikih »Iskre«.
»Zadovoljni smo lahko z doseženimi uspeha, vsekakor pa si prizadevamo, da bi bil šport pri nas še bol) množičen,« je dejal. »V naših sekcijah so sicer včlanjeni mnogi taki, ki so člani športnih klubov, toda to nič ne de. S svojimi izkušnjami nam mnogo koristijo. Kadar nastopamo proti drugim delovnim kolektivom, pa seveda zastopajo tudi naše barve.
2e po tradiciji so najbolj množična tovarniška tekmovanja ona na čast 29. novembra. Lani se jih je udeležilo kakih 500 ljudi. Tekmujemo moštveno, pri čemer je tovarna razdeljena na posamezne oddelke, pa tudi posamezno. Lani je na primer tekmovalo pet nogometnih moštev, prav toliko šahovskih in namiznoteniških ekip itd. Najuspešnejša oddelka sta produkcija in montaža. Skupinski zmagovalci v posameznih panogah prejmejo prehodne pokale, najboljši posamezniki pa plakete. Razdelitev nagrad opravimo zelo slovesno.
Pomemben prispevek k naše-
mu delu so tudi tekme z drugimi kolektivi. Pred nedavnim smo tekmovali s Titanom v Kamniku in Kranju, za mesec maj pa smo planirala srečanj© z mariborskim TAM v vseh panogah. Za take tekme je med kolektivom veliko zanimanja in bomo nastopili, kolikor nam bodo to dovoljevala finančna sredstva, tudi proti Zagrebčanom (Nikola Tesla) in drugim. Tudi izven teh tekmovanj so naši Športniki zelo aktivni. Udeležujejo se vseh mestnih Sindikalnih tekmovanj, v nekaterih panogah Pa tekmujejo kar s pravimi športniki. Strelci so sa na primer z lepim uspehom udeležili tekem za »Zlato puščico«. V našem športnem programu imamo tudi niz tradicionalnih nastopov, kakor je telovadni dvoboj z jeseniško železarno, odbojkarski turnir Vrhnika — Kropa — Iskra itd.
Poudariti moram, da prav v športu sindikalna in mladinska organizacija krepko sodelujeta. Pcsebno pozornost posvečamo naši vajenski mladini. Gojenci iz IKS Iskra imajo svoj športni aktiv, ki pa se udeležuje vseh tovarniških tekem in v dvoboju z drugimi kolektivi seveda zastopa Iskro. Mimogrede, sklenili smo tudi, da bo odbojkarska ekipa našega podjetja odšla na avto cesto!«
Tovariša Oblaka smo še vprašali, ali so pri -Iskri« že kaj
mislili na proizvodno' telovadbo; Odgovoril je, da ne. V Iskri namreč sodijo, da pri njih za to ni akutne potrebe. Delovnih nezgod je zelo malo in še te so večinoma lažjega značaja.
Športno življenje v Iskri je torej zelo razgibano. Prav bi bilo, ko bi tudi sindikalne podružnice v drugih gospodarskih organizacijah tako 'podpirale športno udejstvovanje svojega članstva, kakor to delajo v Kranju.	(-eb)
MARIBORSKA TEKSTILNA TOVARNA
Sprostitev na jezeru in ob njem
Pred leti sl je skupina mladih delavcev iz Mariborske tekstilne tovarne s sekirami utrla pot skozi neprehodno goščavo k obrežju kalne Drave, ki jo je hidroelektrarna Mariborski otok zajezila v razsežno jezero. Po delu v tovarni so se v najhujši popoldanski pripeki s kolesi pripeljali semkaj in zasadili krampe in lopate v vlažno obrežno blato. Kubik za kubi-kom je v velikih samokolnicah romal na druga mesta v majhnem borovem gozdičku. Tu in tam se je kdo izmed njih zravnal in si potegnil z roko preko oznojenega čela, kakor da bi hotel zbrisati z njega skorajda prijetno utrujenost in se zazrl v mirno dravsko gladino. Na njej se je zrcalila nenavadna slika.
prileže Igra ob odbojkarski mreži ali pa manjši turnir za zeleno namiznoteniško mizo. Za utrujene so v hladu ali pa na toplih sončnih žarkih pripravljene klopi in ležalniki, za
mače tovarne in podjetja začela graditi lastne čolnarne, kjer čedalje več ljudi preživlja prostd popoldanske ure. Prav v tem je naj večji pomen naše akcije.
Z
med
VSAJ MED GLEDALCI, CE ZE NE AKTIVNI NA ŠPORTNIH IGRIŠČIH! MORAMO DOSEČI, CE HOČEMO ZDRAV IN KREPAK ROD.
TA CILJ
glavne obdravske ceste zelenim Pohorjem, s katerega so se svetlikale kabine moderne vzpenjače, in gričevnatim Kozjakom, kjer se najsodobnejša tehnika in deviška narava zlivata v harmonijo, pelje ozka stezica — posuta z belim peskom — do gozdička ob Dravi. Blagodejna senca gostih dreves ne more prikriti bele čolnarne s hangarjem, polnim vitkih kajakov ter okomejših čolnov. Ob dolgem betonskem pomolu v majhni luki pa se v večernem vetru lahno pozibavajo elegantne jadrnice. Povsod naokrog, na angleških tratah ali pa na udobnih klopeh mirujejo rjava telesa neštetih tovarišev iz tovarne, nekoliko vstran se podijo za žogo fantje in dekleta, otroci pa v pesku zidajo gradove.
Da, pred leti so o taki idili ob mariborskem jezeru v tovarni MTT zares lahko samo sanjali, danes pa so se sanje že uresničile v še lepšo stvarnost. Prav takšna je namreč čolnarna brodarskega društva Sidro-MTT nad hidroelektrarno. Povest o ljudeh, ki živijo v znamenju sidra, pravzaprav nima pravega začetka. Za bro-darstvo so se v tej mariborski tovarni navdušili že leta 1948, ko Je Drava s svojo silo pognala prvo turbino nove hi-drocentrale na Mariborskem
otoku. Dve leti pozneje se je tovarniška mladina v počastitev rojstnega dne maršala Tita — 25. maja — strnila v organizirane vrste. Mladinci Čare, Golubič, Kosič, Petrovič, Ferševa, Muskovič in Fras so ustanovili brodarsko društvo Sidro. Tedaj so ob nedeljah še z ročnimi vozički prevažali skromne plovne objekte skozi vse mesto do jezera,'zvečer pa spet nazaj v podjetje.
»Nak, tako ne bo šlo naprej!« so dejali nekega dne in se s sekirami prebili 3o kraja ob Dravi, kjer smo začeli našo reportažo.
V devetih letih se je ta kolektiv okrepil tako močno, da sodi danes med najbolj vzorna brodarska društva v Jugoslaviji.
Pomen tega obdravskega raja pa se ne kaže zgolj v tekmovalnih rezultatih najpogumnejših članov Sidra, temveč predvsem v vedrih licih neštetih delavcev in delavk, ki nedeljo za nedeljo pohitijo z družinami na zrak, sonce in v vodo. Po napornem delu v tovarniških prostorih radi prihajajo k čolnarni, da se razvedrijo in vsrkajo nove moči za naslednji dan. Nič jim ne manjka v tem gaju ob Dravi. Na voljo so kajaki, čolni in kanuji, za bolj izurjene pomorščake pa vitke jadrnice. Po kopeli v Dravi se še kako
TAKSNA JE IDILIČNA ČOLNARNA »SIDRA« — DRUŠTVA MARIBORSKE TEKSTILNE TOVARNE,
omagane pa dobro založena restavracija. Vseh, ki so prišli semkaj, bi lahko našteti vsaj teden vsaj 300 iz vseh obratov velike tovarne.
In medtem ko drsiva z jadrnico, ki so ji nadeli ime »-Partizanka«, po vznemirjeni gladini dolgega jezera, mi pripoveduje predsednik Sidra tovariš Marijan Pahor.
»Vrata našega društva so odprta vsej mariborski mladini, ki so po napornem delu zaželi zdravega razvedrila. V teh naših prizadevanjih smo vselej našli dovolj razumevanja delavskega sveta in direktorja Svetozarja Vesnaverja ter drugih forumov. Le tako smo se lahko lotili pionirskega dela na mariborskem jezeru. Za nami so namreč še druge do-
Seveda pa z uspeh; še nismo zadovoljni in kujemo zmeraj nove načrte. Vedno se radi spominjamo dni, ki smo jih preživeli ob vodi. Se prav posebno drag spomin nam je brionska regata, po kateri nas je sprejel maršal Tito. Pogled na prehojeno pot nam vliva še novih moči. Za čolnarno hočemo urediti večji park s preprostimi športnimi objekti za najbolj priljubljene panoge, prostor za camping in otroški bazen,« je zaključil Marijan Pahor.
Spet smo v luki in belo jadro zdrsi z visokega jambora.
Tako utriplje življenje v obdravskem gaju Mariborske tekstilne tovarne. In bodite prepričani, da ni brez vpliva na delo in uspehe tega prizadevnega kolektiva.
piše,-tone seliškaiA
^ RI56- MARJANCA JE-MtC
97. Tudi očetov grob In grobovi drugih žrtev v trgu so bili vedno znova okrašeni s cvetjem. Fašisti so brcali cvetje z grobov, toda naslednjo noč so bili spet pokriti s cvetjem. »To ljudstvo je noro zaljubljena v svojo zemljo!« je dejal komandant in se je globoko zamislil v svoje početje na tuji zemlji.
98. Martinček je postal nestrpen. Kadar je slišal pokanje pušk po hribih, je čutil, da tu ni njegovo mesto. Vojna je takrat iz dečkov in deklic naglo naredila može in žene. Zadaj za pokopališčem je Martinček našel zarjavelo italijansko puško in nabojnačo, polno nabojev. Doma jo je skrbno in mojstrsko očistil in skril med staro zelezo
99. Babica je videla in čutila njegov nemir. »Prelita kri ni voda!« si je mislila. In medtem ko sta se Mojčka in Tinek brezskrbno igrala ob muli na pašniku, je Martinček krpal stare očetove škornje, babica pa mu je, ne da bi Martinček vedel za to, skrajševala očetov jopič. »To bo potreboval kak partizan, veš.« mu i*" razlagala
109. Spodaj v trgu pa je njihova mati sedela v ječi. Obsodili so jo na deset let zapora. Ni vzdihovala, hudo ji je bilo le po možu in po otrocih, ker jo bodo kmalu odpeljali nekam daleč v Italijo. Z njo so bile zaprte še druge žene. V ječi so pele pesem o slovenski zemlji. Stražarja pod oknom sta govorila: »To so hudičevke, ne ženske! Ce bi bila midva ob-
101. Nekoč je prišel župnik v ječo, da bi jih z božjo besedo tolažil, kot je dejal komandant fašistov. Toda ženske so ga nagnale in kričale nanj: »Poberi se od tod, ti hlapeč fašistov!« — »Ti imaš boga v pištoli, ne v srcu!« — Za svojo dušo moli, ker si, Slovenec, oskrunil slovensko kri!« Komandant se je spet globoko zamislil in si želel daleč proč od te čudne
102. Martinček, še otrok, se je vedno bolj navezoval na brigado. Babica je to čutila. Opazovala ga je, kako skrbi za mulo in nič ni bila presenečena, ko ji je nekega dne dejal: »Z mulo smo obdelali zemljo in zdaj je čas, da jo vrnemo partizanom. Bolj jo potrebujejo kot mi!«
Vprašanja in
odgovori
Delovni čas
T. D. Kranj — Ali lahko podjetje na račun polurnega <x*-mora med delovnim časom uvede ob sobotah delovni čas samo do 12. ure na ta način, da med tednom delavci polurnega odmora ne izkoristijo?
Odgovor — Tega zakon o delovnih razmerjih ne dovoljuje. Po 229. členu tega zakona mora biti 30-minutni odmor med delom v gospodarskih organizacija-! z. neprekinjenim rednim delovnim časom. Tega odmora torej ni dopustno prenašati na konec rednega delovnega časa, a! pa ga prenašati tako kot 'je omenjeno v vprašanju. Pravico do 30-niinutnega odmora med delom priznava zakon delavcem zaradi tega^ da jim zagotovi med delom neogibno potreben počitek za rekreacijo njihove delovne sposobnosti, da se prepreči nastop utrujenosti, ki slabo vpliva na njihovo storilnost, slabi njihovo pozornost, škoduje lahko tudi zdravju, in da se tako delavcem omogoči, kadar delajo neprekinjeni redni delovni č s, da po pravilno organiziranem odmoru brez znakov utrujenosti boljše izkoriščajo delovni čas in dosegajo boljše učinke.
M. R. Ljubljana — Zvedeli ste za predlog podjetja, da bi za uslužbence v podjetju uvedli 7-urni redni delovni čas. Ali je to dopustno?
Odgovor. — Tako ravnanje je nedopustno in v nasprotju s 165. členom zakona o delovnih razmerjih, ki ne dovoljuje prav nobenega razlikovanja glede trajanja delovnega časa med »delavci in uslužbenci«. Določitev delovnega časa je enotna r.a celotno gospodarsko organizacijo z izjemo tistih oseb, ki imajo po zakonu pravico do skrajšanega delovnega časa, toda ne morda zato, ker so uslužbenci, temveč bodisi iz zdravstvenih razlogov, ali družinskih razlogov (n. pr. žene in matere) bodisi, ker so zaposleni na delovnih mestih, kjer je s posebnimi predpisi zaradi zaščite delavčevega zdravja odrejen skrajšani delovni čas, kot redni delovni čas.
K. Z. E. Dolič — Kljub temu, da je 94 delavcev in uslužbencev zahtevalo, da se uvede redni delovni čas od 6. do 14. ure tako, kot v ostalih podjetjih, upravnik zadruge tega ni dovolil in je celo prepovedal, da se ne vpiše delavcu delovni dan, Se hi začel delati ob 6. uri zjutraj. Vprašujete ali je upravnik zadruge upravičen, da sam odloča o trajanju delovnega dne.
Odgovor — Vprašanje je treba presoditi na podlagi 348. čl«s-na zakona o delovnih razmerjih. Ta namreč določa, da ima vlogo delavskega sveta upravni odbor zadruge. O trajanju dela v gospodarski organizaciji t. j. začetek in konec dela odloča delavski svet, bodisi s posebnim sklepom, dokler nima pravil oziroma pravilnika o delovnih razmerjih, praviloma pa v omenjenih predpisih. Iz tega sledi, da bi doslej lahko o vprašanju, ki ga camenjate v svojem pismu, odločil samo upravni odbor, ne pa upravnik. To je sedaj postalo še bolj jasno, ko je objavljena uredba o spremembah in dopolnitvah o kmetijskih zadrugah, ki uvaja zadružni svet, na katerega po omenjeni uredbi preidejo vse zadeve, o katerih sicer po splošnih predpisih v podjetju sklepa delavski svet. Ta uredba tudi na novo ureja pristojnosti upravnika zadruge. Med temi pristojnostmi ni omenjena pravica, da bi lahko odrejal začetek in konec rednega dela v zadružnih gospodarskih enotah. Priporočljivo bi torej bilo, da predlog o ureditvi delovnega časa pošljete upravnemu odboru zadruge.
Razno
F. S. Praprotno. — Obrnite se s prošnjo na pristojni občinski ljudski Odbor. V njej je treba zlasti opisati, kakšne so vaše premoženjske in socialne razmere. Prav tako pa je seveda treba dokazati, da se zaradi nastalega zdravstvenega stanja nekaj časa ne morete zaposliti. Predvsem pa vam priporočamo, da se takoj obrnete na pristojno posredovalnico za delo. Do odhoda k vojakom ste imeli že več ko 3 leta neprekinjene zaposlitve. Po odpustu od vojakov pa bi bili lahko deležni pravice do denarnega nadomestila če izpolnjujete vse ostale pogoje glede premoženjskih razmer.
Ali bo kateri izmed njih šel sprejet pošiljko? In kakšno pošiljko? Da bi to dognali, je treba počakati še na ostanek današnjega dne, še vso naslednjo noč, vse do jutri — kako dolgo je to, cela večnost. In potem — tista podoba, ki venomer vstaja pred njim in odriva vs« ostale. Ali ga srce vara, svojeglavo srce, ki sprejema vsako reč po svoje? Zaradi nečesa, kar je bilo najtesneje povezano z njegovim srcem, česar pa sam sebi ni mogel in ^ ni smel priznati, je bil prepričan, da Mirjana ni zapletena v Ivanovo skrivno delovanje. To prepričanje je trdovratno kljubovalo okoliščinam, ki so dokazovale nasprotno. Sila tega notranjega omahovanja, nemi boj med vestjo in čustvom, — to se je očitno kazalo na njem. Molčeč je bil, neodločen, v velikih očeh mandeljnove barve se je vgnezdil odsvit razdvojenosti.
Se nekaj ga je pretresalo — neka misel, ki je vzniknila iz prečudnega aparata, katerega sestavljajo kri, srce, živci, nagon, — aparata, ki dojema in beleži vtise po čisto starinskem ključu, brez sistema in logike, in jih nato podaja v možganih čisto po svoje. In ubadal se je z njimi vztrajno in profesorsko dolgočasno. Ta misel ga je obletavala in mu brnela po glavi, on pa se je je otepal, odganjal jo je, in komaj mu je uspelo, da -jo je odgnal in pozabil, že mu je srce vnovič in močneje prišepetavalo in ritmično ponavljalo: poslušaj me, poslušaj me! Ta glas ga je tako prestrašil, da je opustil zasliševanje in se umaknil k Stevanu, da bi se zbral, da bi pustil vse, naj se poleže, se usede v glavi, da se stvari razbistrijo in postanejo jasnejše. O, ko bi se mogel gošče tako zlahka, znebiti, ko bi bila kakšna priprava za prečiščanje te dušeče usedline — možgan, v katerih kar vrve nasprotujoče si misli in čustva.
Ne, ne, nikakor ne. Na to še pomisliti ne sme. To bi bilo brezumno, nepojmljivo.
Stevan pa v tem ni videl težav. Vsako reč je rad rešil čimbolj preprosto.
»Kar stisnite ga! Z vtisi ni nič; saj veš, kako pravijo: — palica je prišla iz raja...«
Gjuro je skomignil z rameni.
»Ce bo tako šlo...«
»Zakaj pa ne?« se je začudil Stevan. »Filozofijo pod noge pa šibo v rokč. Boš videl, kako bo spregovoril. Nočem se mešati v tvoje otrobe, ampak če bi bilo po mojem...«
»Ne. gre za to. Ce hoče kdo spregovoriti, bo spregovoril tudi brez šibe. Samo, zajec sploh ne tiči v tem grmu. Ko govorim o vtisih imam nekaj drugega v mislih ...«
Nato je odmahnil z roko. Ta ničesar ne razume, je bridko pomislil. Bržda je tudi Stevan tako mislil o njem, ker ga je sočutno pogledal, mignil z brki v znamenje obžalovanja in se takoj nato izgubil po svojih opravkih.
Gjuro je ostal sam. In že se je ustrašil samote, kajti razbrzdane misli so se razpršile na vse kraje. A tista tožna misel, ki ga je že od jutra preganjala, se je vgnezdila pred njegovim duhovnim pogledom, izzivalno in vsiljivo, kakor da je z ničimer več ne bo mogel odpoditi. To ga je tako preplašilo,« da je takoj vstal in se vrnil tja, kjer sta Zaim in Milan še zasliševala Ivana.
Klet, ilovnata tla, kotanj asta in neravna. Tesen in vlažen prostor. Kamnite razpadajoče stene brez ometa. Na stenah patina časa. Zadah po plesnobi in stoječi vodi. Iz tal je udarjala vlaga. Sonce je redkokdaj pokukalo sem noter, ker okna sploh ni bilo. Svetloba je prihajala samo skoz vrata, ampak tako skromno, da je bil v kleti vedno somrak.
. .Klet so z;daj spremenili v preiskovalnico. Za silo so jo opremili, z navadno leseno klopjo, na kateri so lahko sedeli trije, in z nizkim stolcem v nasprotnem kotu. Tam je sedel Ivan.
Skoz vrata si videl kos strehe, ki jo je obsevalo mirno, dobrotljiv sonce. Na strehi je počivala senca orehove zelene krošnje. Senca se ni ganila. Sonce je bilo v zenitu.
V dnu kleti je bilo temno, da so se morale oči šele počasi navaditi teme. Zaim je sedel na klopi. S turobnimi, mozolj častimi lici, z namrščenim čelom, s sklonjeno glavo je gledal Ivana po strani, s polpriprtimi vekami.
»Kar je preveč, je preveč. Zate bo huje, če se bomo še kar naprej natezali.«
Ivan je brazupno povesil ramena.
»Ne razumem, kaj hočete od mene.«
Gjuro je pristopil k Zaimu. Ivan je bil zvezan. Roke prekrižane in v zapestju omotane z debelim, čvrstim konopcem. S pod-
f!
O	;! ŽV'

oprijema novega vprašanja: »Ali je to vse?« Brž pristopi:
»Vse to vemo. Vemo še celo več, kakor sam misliš. Komite ti je naročil, da pojdi k partizanom. Prav. Pa naj bo tako. To menda drži, ampak nas to ne zanima, nas zanima tisto drugo povelje, ki ti ga je dal nekdo drugi. Zakaj molčiš o tem? Zaman tajiš, s tem si samo otežuješ stanje.«
Bela kolobarčka se širita. Ivan vzravna glavo in osuplo gleda v Gjura.
»Ne vem, kakšno povelje misliš. Prisežem vam, da vem samo tisto, kar mi je sporočil komitč.«
Govoril je strto, ,a njegov pogled se je malo zbistril, kakor da se šele zdaj prebuja. Gjuro je dolgo strmel vanj. Gledala sta si v oči. Trenutki napetega soočenja. V Ivanovem pogledu je ugašal sijaj osuplosti, pomešane z naglim prilivom strahu, postopnega spoznavani * da gre za neKaj slrašneg«
KDO JE IZDAJALEC?




vitimi nogami je sedel na stolcu. Nič se ni ganilo na njem. Samo nozdrvi sp se mu kdaj pa kdaj razširile in za trenutek trznile. V očeh se mu je zgostil teman lesk. Dva majcena bela kroga okoli zenic in moten lesk v kotičkih pod vekami. Njegova visoka, vitka postava, dvakrat preganjena, je spominjala na zlomljeno vejo, iz katere so izpihali vetrovi sokove živi j en j a.
Zgodba se je od davi že kdo bi vedel kolikokrat ponovila. Ivan ni ničesar priznal. Ni sprejel nikakšnega hudodelstva na svojo vest, nikakega izdajstva. Še več, tako predrzen je bil, da je zahtaval, naj mu razložijo, zak^ so ga zaprli.
Slaboten pramenček svetlobe, ki je prihajal skoz vrata, je pada! na njegova povešena ramena. Zaradi tega je bilo njegovo obličje še bolj bledo, tako da je bilo s širokimi plavimi sencami v očesnih duplinah videti kakor prikazen. Samo bela obročka okoli zenic sta bila kakor pri človeku, ki se utaplja. Glas mu je bolj in bolj pešal.
Zaim je trudno strmel vanj. Zdajci se je Milan namrščil, stopil korak naprej in zakričal:
»Dovolj komedije! Gad domobranski!«
Nato:
»Povej, kdo te je poslal k partizanom!«
Milan je razburjeno krilil z rokami, kakor da mu bo zdaj,zdaj skočil v lase. Njegov glas je zamolklo odmeval od sten. Ivanu pa je zastajal dih. Tihi refren, kakor pri umirajočem: nikoli se ne bi bil sprijaznil z domobranci in z novim družbenim redom. Trpel je, dokler je bil v njihovih vrstah, in vzdrževal zvezo z osvobodilnim gibanjem. Mirjana to vč, ona lahko potrdi. Mirjana mu je tudi sporočila sklep komiteja, naj odrine iz Romirja na svobodno ozemlje. In tako je tudi storil, prešel je k partizanom, da se bo bojeval proti okupatorju.
»Lažeš ko pes!« je grmel Milan in '•tiskal pesti. »Mi že vemo, zakaj si prišel.«
Ivan pa se ni vdal: na Mirjano se je skliceval, zahteval Je, naj tudi pri nji povprašajo o njem.
Gjura je vroče prešinilo: — vse, kar je Ivan doslej povedal, se sklada z Mirjaninim dnevnikom. Šiloma kroti slabo vest; zdaj se
Gjuro je izgubljal tla pod nogami. V njem je vstajala vihra; brž je razpel bluzo, roka se mu je močno tresla, iz žepa je vrgel poslednji adut.
Drobna kovinasta tuba se je lesketala kakor golob.
Gjuro je povzdignil glas:
»In tole?«
Ivan je pogledal tubo, ogledoval jo je mSlče, skrušeno in vprašujoče.
»Nočeš povedati? Ne veš, kaj je to?«
. Iztegnjena Gjurova roka se je bolj in bolj tresla. Ivan je mirno Izjavil:
»Ne vem. Tole zdaj prvič vidim.«
»Prekleti lopov!« — Zaim je poskočil in tulil:
»Nimaš oči, opičjak! Zdaj ne veš, ne moreš se spomniti, uh — da bi te vrag!«
»Hočeš, da ti povrnem spomin?« je obrnil Milan preteče in porogljivo.
Vsi trije so stali nad njim. Ozračje v hladni kleti se je zgostilo. Gjuru se je motilo v glavi. Udarec električnega šoka v sence. Jezik mu je odebelel. Gjuro se je sklonil naprej.
»Slišiš ti, ne brij norcev iz nas! Od kod imaš tole? V tvoji slamnjači smo jo našli.«
Ivan je ostrmel in hotel vstati. Milan ga je potisnil nazaj na stolec.
»Ne gani se, pes. Kdo ti je dal to stvar?«
Samo dvoje besed, razzlogovanih:
»V mo-ji sla-mnja-či?«
In osupljiv vprašaj v očeh. Ta vprašaj je Gjura pokosil. Začutil je, da se po vratu močno poti. Po vratu in po prsih.
Ivanu se je zapletal jezik:
»Ampak, to-variši... nemo-goče ...«
Zaim ni vzdržal. Zarjul je in zamahnil s pestjo. Udarec je zadel Ivana v lice, da se je zamajal in se zvalil na tla, onemogel, z zvezanimi rokami.
»Izdajalec!« je kričal Zaim kakor iz uma. »Koga imenuješ ti tovariša? Žival ustaška!«
Vnovič je hotel planiti nadenj, razjarjen, da bi ga z nogami zgazil in zdrobil v kašo, že ga je Gjuro zgrabil za ramo in ga pridržal na mestu.
»Počasi, Zaim! Tako ne smemo.«
glas mu je zamrznil, obrvi so se mu strnile. Zaim je priravnaval rokave, zmerjal in škripal z zobmi.
»Hudičev pes! Ti bom že razvezal jezik, spregovoril boš ali pa ti bom zobe pognal v želodec! Lopov, bomo pa drugače ravnali s teboj.«
»Zaim!« je rekel Gjuro cepetaje. »Prosim te, nehaj.«
Zaim je še dalje sikal, napadal pa ni več. Milan ga je pomirjal in odvedel nazaj h klopi, Gjuro pa se je sklonil k Ivanu in mu pomagal sesti nazaj na stol. .
Ivan je bil smrtno bled. Njegova bluza Je bila pomazana, lice ranjeno od udarca, na levem licu se je pojavila široka podplutba. Iz nosu se mu je vlila kri, tenak curek je tekel čez ustnice. Vendar se ni ustrašil, kajti prezirljivo je ošinil Zaima in omalovažujoče kimal z glavo:
»Tebi je lahko, ko sem zvezan...«
Gjuro je hotel dalje zasliševati.
»Ivan, sam rineš v najhujšo zagato. Ko si takole lepo začel, si lahko predstavljaš, kak bo konec. Mi imamo dokaze. Sicer pa smo ti to pokazali. Zadeva je tako očitna, da res ne moreš nikamor več.«
Ivan je gnevno odkimal. Solze so mu zalile oči.
»Tovariši, kaj pa hočete od mene?«
Milan je lakonično izjavil:
»Priznanje!«
Ivanov glas je bil podoben hlipanju:
»Kaj pa naj priznam?« Nato je obupano sklonil glavo, stisnil čeljust: »Delajte, kar hočete.«
»Ne zahtevamo, da bi nam povedal kaj več, kakor tisto, kar vemo,« je rekel Gjuro. »Mi pa vemo, kdo te je k nam poslal. Vemo, za koga delaš. Slabo pot si izbral, na svojo nesrečo. S priznanjem se ne boš odkupil, to vedi vnaprej. Ampak če boš vse odkrito izpovedal, si boš stanje močno olajšal.«
Ivan je dvignil bledo, pobito obličje in se zagledal v Gjura. Gledal ga je dolgo in nemo. Nato je rekel:
»Sram vas bodi zaradi vsega tega!«
Gjuro se je zdrznil. V ušesih mu je bučalo in šumelo, naglo je umaknil oči z Ivana. Obupano je majal z glavo, a ni mogel dojeti, kaj se godi z njim. Ivan se mu je iznenada pokazal v drugačni luči. To stanje je trajalo nekaj časa in Gjuro 'e stal kakor odsoten. Nato se je stresel in rekel nekoliko raztreseno:
»Zdaj pa naj tl jaz nekaj povem. Nam se ne mudi. Mi imamo potrpljenje. Ampak zapomni si, če bo treba — bomo našli tudi druge metode. Premisli malo o tem.«
Nato je pogledal na uro.
»Poldne je. Za danes bo dovolj.«
Zunaj je postal. Sonce je stalo negibno na pozlačenem vrhu svoje poti. Za soncem je zijalo široko, sinje brezno. Sence so počivale. Bil je sam s seboj. Ni se mogel ganiti z mesta. Glava mu je bila prazna, takisto kakor njegov rokav, ki je visel strto, onemoglo. Njegova desnica je bila vlažna od potu.
Nejasna, črna slutnja mu je lebdela pred očmi.
To je Romirje.
Na mestnem stolpu je odbilo dvanajstkrat. Poldne.
Triindvajseti maj. Tržni dan v Romirju. Na trgu je pisan vrvež. Živila so redka
Bilo je, kakor da bi Gjuro režal na Zaima, in draga, a kljub temu se najdejo kupci, ki
se ne pogajajo. Plačajo, kolikor kdo zahteva. Njihov papirnati denar šumi v zraku. Sumi iz rok v roke, kmetice ga spočetka nezaupljivo otipavajo, ogledujejo.
Nemški vojaki. Mlada, postavna bitja stopajo paradno po trgu, gibljejo se oblastno, hrumč in delajo gnečo. Kličejo se v svojem jeziku in vsak nosi tovor pred seboj, roke so prepolne povrtnine, jajc, živih kokoši, suhih sliv, skled z mlekom, kajmakom in mladim sirom, ki se topi na soncu in se cedi po zelenih rokavih. Vroče južno sonce je olupilo lica, da so rdeča kakor kuhan rak, čela potna, zeleni ovratniki puščajo barvo. Vojaki kupujejo vse, kar je na prodaj, in plačajo, kolikor prodajalci zahtevajo.
Povsod skoraj sami vojaki. Nedavno so zasedli Romirje. Mesto je postalo podobno trdnjavi. Danes bi lahko rekli, da so vsi na ulici in Romirje je podobno natrpanemu vojaškemu taborišču iz srednjega veka. Na trgu še ni bilo toliko vojakov, odkar pametujejo. Meščani v civilni obleki so redki in kolikor se sploh pokažejo na javnih trgih, hodijo tiho in naglo, s pritegnjenimi klobuki. Njih denar je izgubil ceno. Wehrmacht se naduto šopiri, papir šumi, šumi...
Po glavni ulici, sivi, prašni, dolgi ulici se pomika kolona tankov. Jeklo pobliskava ra soncu, togi tevtonski profili v kupolah, črna eleganca podolgovatih cevi, mesto hrumi in drhti, bencin smrdi in izpuhteva, prah se dviga, se vrtinči. Od hrupa pokajo bobniči. Močne gosenice, glasnice bliskovitih ofenziv, izzivajo strah, rešpekt, občudovanje. Učinek moči in jekla. Domobranci se umikajo. Ustaši krivijo ustne, vzklikajo zmagoslavno.
Trg miruje. Kmetice se preplašene križajo, su čudijo. Pritezajo rute na oči. Veterani v zelenih bluzah žvečijo sir, zmagoslavno dvigajo roke:
»Heil!«
V Romirju je poldne.
Mirno, toplo sonce se je zasidralo v zenitu. Trgovine zapirajo. Vajenci spuščajo rolete. Iz mestne pivnice prihaja gruča nemških častnikov. Eden izmed njih, visok, suhljat, posivel, ima monokel na očesu. V roki drži korobač. Častniki so veseli, glasno se smejejo, z njimi so tudi jedre dekline s krepkimi boki in polnimi grudmi.
Meščani se odkrivajo.
Poldne je. Trg se počasi prazni. Le malo je ostalo neprodanega, živila so izginila že v prvih urah, konjunktura cvete, preostalo je morda kakšno na pol crknjeno kljuse in nekaj preproste lesene robe.
Kmetice zbirajo svoje cule. Olajšane hitijo iz tega utrjenega taborišča, papir pošu-meva v nedrjih, sladostrastno in zapeljivo, šumi in draži, roke ga potiskajo globlje, do prepotene pazduhe, še globlje — do trebuha. Daleč je še do njihovih vasi, čas pa je nenavaden — spotoma ne manjka razbojnikov.
Trg je prazen. Mravlje hite iz svojih lukenj. Muhe planejo na govno. Enolično brenčijo komarji.
Neka ženska je vzela košaro.
Velika pletena košara je bila prazn*. Davi je žena prinesla v nji jabolka. Kar brž jih je razprodala, nato pa do poldneva posedela in ponujala staro izrabljeno sekiro s počenim ušesom. Pa se živ krst ni zanimal zanjo. Zenska se zaradi tega ni žalostila, marveč jo opazovala trg, pozorno in radovedno, in ko je začelo na stolpu biti poldne, je vstala. Kaj bi se še obotavljala — trg je opustel.
f	'	T 1
bjavljamo odlomek iz knjige dr. Mičihike Haeija »Hirošima«.
M M ki je pred dvema letoma, torej 10 let po eksploziji prve Ifjs ||1 atomske bombe, vzbudila v Združenih državah veliko zani- I manje in hkrati silno razburjenje.
Vse ameriško časopisje je pisalo o njej, zakaj ta dnevnik zdravnika, ki je preživel in videl strahotne posledice bombardiranja, je najboljše opozorilo človeštvu, naj preneha z atomskim oboroževanjem.
Po uradnih podatkih je 6. aprila 1915 v drobcu sekunde izgubilo življenje 210.000 Hirošimčanov. 12 let po tej eksploziji pa je smrtnost tistih, ki so preživeli atomsko bombardiranje, dvakrat večja kakor prej. Najpogostnejši vzrok smrti je levkemija — krvni rak, ki ga povzročajo radioaktivni drobci v zrak«.
Vse, kar se je zgodilo v Hirošimi, pa je samo malenkost proti tistemu, kar bi povzročila eksplozija novejših jedrskih bomb. Ena sama vodikova bomba ima 10.000-krat več razdiralne sile kakor tista, ki so i jo vrgli na Hirošimo. Slednja je opustošila svet dva kilometra naokoli, vodikova bomba pa bi uničila življenje 10 km naokrog in bi tako zbrisala z zemlje tudi največja mesta. — Znani jedrski fizik Pontecorvo trdi, da bo čez nekaj let človek sposoben sprožiti toliko sile hkrati, kot jo je v 10.000 vodikovih bombah. Atomska bomba, ki so jo vrgli na Hirošimo, bi bila torej v primeri s to kot kapljica vode v Niagarskih slapovih ...
Kljub vsem nevarnostim, ki prete človeštvu, pa se nekatere države še zmeraj in celo zmeraj bolj oborožujejo z atomskim orožjem in tako zaostrujejo mednarodni položaj. Apel naših državnikov, naj bi prenehali z atomskim oboroževanjem, in odločitev Sovjetske zveze, da bo prenehala s preskušanjem atomskega orožja in tako ustvarila boljše pogoje za mirne dogovore o prekinitvi atomskega oboroževanja, sta ostala brez odziva. Nekatere države se še naprej mrzlično oborožujejo in se pripravljajo na morijo in hkrati na — samomor, zakaj jedrsko orožje ne pozna meja in ga ni mogoče podrediti lastni volji. Edini zmagovalec v boju z atomskim orožjem bi bil radioaktivni prah, ki je doslej pogubil že milijon ljudi.
Knjiga v kratkejn izide pri Cankarjevi založbi v zbirki »NOVA LJUDSKA KNJIŽNICA«.
V	^
Dr. Nišimura, predsednik zdravniške zveze iz Okajame, je opravil skoraj 130 kilometrov dolgo pot od mojega rodnega rnesta do Hirošime, da bi me obiskal1. Skupaj sva študirala na medicinski fakulteti in on je bil kapetan našega veslaškega moštva. Ko me je zagledal, je zajokal. Nekaj časa me je opazoval, potem pa rekel: “Dragi prijatelj, da si le še živ! To je prijetno presenečenje. Kako se počutiš?«
Ni počakal na odgovor, pač pa kar nadaljeval: »Sinoči smo zvedeli, da so napadli Hirošimo z novim orožjem. Dopovedovali so nam, da ni prevelike škode, pa sem se hotel sam prepričati in pogledati, če morebiti ne potrebujete kakega zdravnika. Preskrbel sem si tovornjak in pohitel k vam. Kako strahotno razdejanje smo zagledali, ko smo se pripeljali pred Hirošimo: Ali se res dobro počutiš?«
Niti ni počakal, kaj mu bom odgovoril, temveč nam je pripovedoval o pretresljivih prizorih, ki jih je videl, vozeč se po mestu. To so bile prve podrobnosti, za katere smo zvedeli, pa smo vsi napenjali ušesa.
Ko sem ga poslušal, sem pomislil na tesnobo in strah moje stare matere, živeče na deželi v okolici Okajame. Ko je dr. Nišimura končal, sem ga lepo prosil, če bi sporočil materi in tudi sestri, ki je živela v Okajami, da sva z Jaeko-san živa in zdrava. Zagotovil mi je, da bo zbral nekaj zdravnikov in bolniških sester in se z njimi, brž ko bo mogoče, vrnil v Hirošimo.
Obiskat nas je prišel tudi dr. Tabuči, star prijatelj iz Ušite. Obraz in roke je imel posute z opeklinami, dasiravno niso bile prehude; prisrčno sva se pozdravila, potem pa sem ga vprašal, če sploh ve, kaj se je zgodilo.
% NENADOMA JE TREŠČILO
»Bil sem na dvorišču za svojo hišo in obiral češplje, ko je nenadoma treščilo,« mi je odgovoril. “Najprej me je oplazil oslepljujoč poblisk, nato pa mi je udaril v lica močan piš toplega zraka. To je res čudno, sem pomislil. V naslednjem hipu pa ja potegnil silen val zraka.«
■Njegov sunek me je zagnal ob tla,« je nadaljeval, “in na srečo se nisem udaril; tudi moji ženi se ni nič pripetilo. Videti pa bi morali najino hišo!’Ni se sicer sesedla, pač pa hudo nagnila. Se nikoli nisem videl takega razdejanja; znotraj In zunaj je vse uničeno: Srečna pa sva, da sva ušla smrti in da je ostal živ tudi najin sin Rjodži. Menda vam še nisem povedal, da je navsezgodaj šel po opravkih v mesto. Okrog polnoči, ko nama je. že splahnelo zadnje upanje, da je preživel strašen požar, ki je izbruhnil po eksploziji, se je vendarle vrnil domov. --- Sicer pa,« je pripomnil, »zakaj bi ne šli k meni na dom? Moja hiša zdaj ni kaj prida, vsekakor pa vam bo bolje kot tukaj«
Njegovega gostoljubja nisem mogel sprejeti za nobeno ceno. zato sem skušal zavrniti njegovo povabilo tako, da bi ga ne prizadelo.
»Dr. Tabuči,« sem mu odgovoril, »z ženo se vam prav lepo zahvaljujeva za res ljubeznivo povabilo, toda dr. Katsube me je pravkar opozoril, da bom moral 'ležati popolnoma mirno vse dotlej, dokler se mi rane ne zacelijo.«
Videti je bilo, da dr. Tabučija moje pojasnilo ni docela prepričalo, saj je nekoliko pomolčal, potem pa se je začel odpravljati.
»Lepo vas prosim, nikar ne odhajajte!« sem mu rekel. “Raje nam še povejte, kaj se je včeraj dogajalo.«
“Bilo je nekaj strašnega,« je dejal dr. Tabuči. “Mimo moje hiše je šlo na stotine, ranjencev, bežečih proti gričem. Kdo bi prenesel pogled na te ožgane in otekle obraze in roke; z rok so jim visele krpe mesa kot cunje s ptičjega strašila. Drug za drugim so se premikali naprej kot vrsta mravelj. Vso noč so hodili mimo naše hiše, zjutraj pa so se ustavili. Potem sem jih videl, kakp ležijo na obeh straneh ceste tako tesno drug poleg drugega, da sem moral stopati nanje, ko sem hotel mimo.«
© Mmmvm kolesar
Med tem pripovedovanjem sem ležal z zaprtimi očmi in si skušal v duhu naslikati grozote, o katerih nam je govoril dr.'Tabuči. Zato nisem ne videl ng slišal, ko je vstopil gospod Katsutani. Šele ko sam ob svojem ležišču zaslišal ihtenje, sem pogledal in spoznal svojega starega prijatelja. Gospoda Katsutandja sem poznal že dolgo in sem vedel za njegovo občutljivost, kljub temu pa se nisem mogel obvladati, ko sem ga videl tako skrušenega, in sem še sam zajokal. Prav iz Džigozena2 je prišel. da bi me videl; ko me je naposled zagledal, ga je čustvo premagalo.
Obrnil se je k dr. Sasadi in mu dejal hlipaje: “Včeraj se sploh ni dalo, priti v Hirošimo, sicer bi bil že prej med vami. Še danes marsikje gori. Morali bi videti, kako se je mesto spremenilo. Ko sem davi dospel do mostu Misasa,3 ni bilo opaziti ničesar več, niti ne gradu. Daleč naokrog sta ti dve poslopji edini, ki ju je videti. Poštna direkcija se je dvigala naravnost pred mano že dolgo prej, preden sem se ji približal.
Gospod Katsutani jn postal in lovil sapo, nato pa nadaljeval: »Da sem prišel do vas, sem moral po železniški progi, toda celo ondod so povprek ležale električne žice in razbiti železniški vozovi, vrh tega pa še nešteto mrtvih in ranjenih. Ko sem stopil na most, sem zagledal nekaj pošast-
1	Dr. Hačija se je rodil in študiral v Okajami, ki je veliko mesto in kulturno središče. Okajama leži ob Notranjem morju, vzhodno od Hirošime.
2	Vas Džigozen leži ob Notranjem morju, približno 16 kilometrov jugozahodno od Hirošime.
3	Velik most čez reko Ota, blizu starega
Hirošimskega gradu v severnem delu me-
sta in le nekaj sto metrov od poštarske
bolnišnice.
nega. Komaj mi boste verjeli. Na biciklu je sedel moški, ki se je naslanjal na ograjo, kakor da bi gledal čez ruševine. Približal sem se mu in ugotovil, da je mrtev. Eksplozija ga je spremenila v kip. .Ali je kaj takega sploh mogoče?«
Dvakrat ali trikrat je ponovil ta stavek, kakor bi hotel prepričati samega sebe, da govori resnico, potem pa je povzel: »Naj-
HIROŠIMA OBTOŽUJE
več mrtvih je moralo biti na mostu ali pa pod njim. Najbrž se je veliko ranjencev pognalo k reki, da bi se napili. Kjer so ležali, so tudi umrli. Precej, živih sem še videl v reki, kako so se otepali mrtvakov, ki jih je rečni tok gnal navzdol. Na stotine ali na tisoče ljudi je najbrž hitelo k vodi, da bi zbežali pred ognjem, pa so utonili.
# OŽGANI TELESA...
Še strašnejši prizor kot trupla, ki jih je odplavljala reka, je bil pogled na vojake. Sam ne vem, koliko sem jih srečal na poti, toda vsi .so bili ožgani od nog do bokov; kjer se jim je koža že odluščila, je bilo meso mehko in zdrizasto. Ob eksploziji so imeli nemara na glavi vojaške čepice, zakaj črni lasje na temenu niso bili ožgani. Takšni so bili, kakor če bi si na glavo poveznili črno lakirano skledo.«
“Pa obrazov niso več imeli! Oči, nosove in usta jim je izžgalo, ušesa pa so se jim scvrla. Težko je bilo ločiti, kje je sprednji in kje zadnji del glave. Neki vojak z docela anakaženim obrazom, sredi katerega je bilo videti edinole dve vrsti belih zob, me je prosil za vodo, a vode nisem mogel najti nikjer. Samo roki sem lahko sklenil in pomolil zanj. Vojak pa ni več odprl ust. Moledovanje za kapljico vode so bile bržčas njegove poslednje'besede. Sodeč po opeklinah, so bili vojaki ob eksploziji bombe najbrž brez suknjičev.«
Videti je bilo, da je gospodu Katsutani-ju nekolikanj laže pri srcu, ko nam pripoveduje o teh strahotnih doživljajih, med nami pa ni bilo nikogar, kj bi ga ustavil, zakaj te grozotne zgodbe so nas domala omamile. Medtem ko je tako govoril, je vstopilo nekaj ljudi, ki so brž prisluhnili njegovemu pripovedovanju. Nekdo ga je potem vprašal, ka je počel, ko je bomba eksplodirala.
“Ravno sem končal z zajtrkom,« je odgovoril, “pa sem si hotel prižgati cigareto, ko se ja mahoma zabliskalo. Brž nato sem začutil strašanski sunek vetra. Sploh nisem premišljal. Pognal sem se v protiletalsko zaklonišče, skopano tik ob naši hiši. Hip nato je tako počilo, kakor še nisem nikoli slišal. Bilo je pošastno! Skočil sem iz zaklonišča in potisnil vanj svojo ženo. Očitno je bilo, da se je v’Hirošimi zgodilo nekaj groznega. Zlezel sem na streho svojega skladišča, da bi pogledal proti mestu.«
S PODOBI 'imm PEKLA
Gospod Katsutani je bil napet kot struna, krilil je z rokama in nadaljeval: “Nad Hirošimo sem zagledal velikanski črn oblak, ki se je kot nekak nabrekel poletni oblak valil proti nebu. Prepričan sem bil, da se je moralo mestu pripetiti nekaj strašnega, zato sem skočil s strehe in na vse kriplje stekel k vojaški postojanki v Hatsukaičiju.4 * Zagnal sem se k dežurnemu oficirju in mu povedal, kaj sem videl;- ro-
4	Prva vas na poti iz Džigozena proti Hirošimi,
til sem ga, naj brž pošlje pomoč v Hirošimo. Ni mi verjel. Nekaj časa je nezaupljivo zrl vame; a si lahko mislite, kaj mi je rekel potem? Dejal je: “Nikar se ne razburjajte! Od ene ali dveh bomb Hirošimi ne bo preveč hudo.« S takim bedakom razpravljati še naprej ni imelo nikakršnega smisla!«
Med člani zveze bivših oficirjev našega kraja sem bil po činu najvišji, vendar nisem vedel, kaj naj ukrenem, ker so prav ondan vsi ljudje, ki sem jim poveljeval, morali na delo v Mijadžimo.3 Vsepovsod sem iskal, da bi koga našel, ki bi mi pomagal sestaviti četo reševalcev. Žal, nikogar nisem mogel stakniti. Ko je pribežala v vas prva skupina ranjencev, sem še zmeraj iskal svoje ljudi. Seveda sem brž povprašal ranjence, kaj neki se je zgodilo, toda vse, kar so mi znali povedati, je bilo. da je Hirošima razdejana in da vse beži iz mesta. Pograbil sem kolo in na vso moč poganjal proti Itsukaičiju. Se preden sem privozil do vasi, je bila cesta prenapolnjena z ljudmi, prav tako pa tudi sleherna stranska pot ali steza.
Spet sem si prizadeval, da bi zvedel, kaj se je pravzaprav zgodilo, toda nikogar ni bilo, ki bj vedel povedati karkoli podrobnejšega. Ko sem vprašal ljudi, od kod prihajajo, so pokazali proti Hirošimi in rekli: .Odondod.' In ko sem jih vprašal, kam gredo, so pokazali proti Mijadžimi in dejali: “Tjakaj.’ Vsi so govorili isto.
V bližini Itsukaičija nisem opazil težje poškodovanih ali opečenih, ko pa sem prišel v Kusatsu, so bili domala vsi hudo ranjeni. Čim bliže sem prihajal Hirošimi, toliko več sem jih srečal, ko pa sem dospel v Koi,6 so bili prav vsi strašansko znaka-ženi, da jim nisem mogel pogledati v obraz. Od njih se je širil smrad po ožganem mesu,«
Gospod Katsutani je za hip prenehal, globoko zajel sapo, potem pa nadaljeval: »Okolice ob postaji Koi ogenj ni dosegel, toda sama postaja in sosednje hiše so bile močno razdrapane. Na slehernem kvadratnem centimetru postajnega pločnika so se gnetli ranjenci. Nekateri so stali;, drugi so ležali kar na tleh. Vsi so moledovali, naj jim damo vode. Zdaj pa smo zaslišali, kako kliče otrok svojo mater. Pravim vam, to je bila podoba živega pekla. Še več: to je bil pravi pekel!
Tudi danes ni bilo drugače ...
Ali se je dr. Hanaoka včeraj vrnil v bolnišnico? Srečal sem ga namreč, ko je šel čez tramvajsko progo pri Koi in se nameril k bolnišnici, vendar dvomim, če ' mu je uspelo prebiti se skozi ogenj«
»Ne, nismo ga videli,« je nekdo odgovoril.
® HIROŠIME NI VEČ
Gospod Katsutani je zamišljeno prikimal in nadaljeval: “S postaje sem odšel k osnovni šoli v Koi. Šolo so medtem že preuredili v pomožno bolnišnico, v kateri se je kar gnetlo hudo ranjenih. Celo igrišče je bilo natrpano z mrtvimi .in umirajočimi. Videti je bilo, kakor da bi na travo položili polenovke, da se posušijo. Človeka je prevzelo silno sočutje, ko jih je videl, kako ležijo na pripeki. Vedel sem, da jim ni pomoči.
Proti večeru, ko sem se prebijal nazaj po glavni cesti, sem naletel na svojo sestro. Sestra je stanovala v Tpkaičiju, zato sem menil, da je že mrtva. Pa sem jo srečal — živo! Tako vesela je bila, da ni spravila iz sebe niti besedice! Samo jokala je. Če se je kdo kdajkoli jokal od sreče, potem se je gotovo ona. Ljudje so se je usmilili in pomagali so mi napraviti nosilnico, na kateri ?mo jo potem odnesli k meni v Džigozen, kjer imam hišico blizu Mijadžima-Guči.
5	Mijadžima ali »sveti otok« sodi med sedem najlepših japonskih krajev. Veličasten t o r r i iz kafrovca pred svetiščem v Itsukušimi se ponosno dviga iz morja kot nekaka vrata, skozi katera se pride na otok. Prav lepo ga je mogoče videti južno od Džigoneza.
8 Železniška postaja na skrajnem zahodnem robu mesta, kjer se spušča pobočje Času-jama k delti Hirošime.
Daši moja vasica leži kakih 16 kilometrov proč od Hirošime, se je spremenila v pravi pekel. Sleherna molilnica in sleherno svetišče je prenapolnjeno z ranjenci.«
Gospod Katsutani je povedal vse, kar je vedel. Odšel je iz sobe, toda namesto da bi se vrnil domov, je ostal v bolnišnici in pomagal ranjencem.
Pripovedovanje dr. Nišimure, dr. Tabučija in gospoda Katsutanija ni dopuščalo nobenega dvoma več: Hirošima je bila docela razdejana. Tudi sam sem videl toliko, da sem lahko sklepal o hudem opustošenju, vendar še zmerom nisem mogel verjeti vsemu, kar so mi povedali.
Ko sem mislil na nesrečneže, ki ležijo na soncu in prosijo vode, se mi je zdelo, da grešim, če še samo trenutek ostanem v bolnišnici. Ni mi bilo več tako žal naših bolnikov, ki so morali ležati na trdem tlaku po straniščih.
Potem sem spet pomislil nase.
»Če bi ne bil tako ranjen,« sem si rekel, »bi utegnil pomagati, namesto tega pa ležim kot ranjen in nemočen bolnik, za katerega morajo moji kolegi skrbeti. Zdaj, ko je toliko dela, je to prava nesreča!«
© V KROPU...
Na srečo pa je moje otožne misli pretrgal prihod dr. Hanaoke, našega internista, o katerem je gospod Katsutani pravkar povedal, da ga je videl v Katsukaičiju.
»Dr. Hačija, ne morem vam povedati, kako sem vesel, da vas spet vidim!« je vzkliknil dr. Hanaoka. »Po vsem, kar se je pripetilo Hirošimi, je pravi čudež, če sploh še kdo živi.«	<
»Skrbelo nas je, kaj je z vami, dr. Hanaoka,« sem mu odgovoril, »kajti gospod Katsutani nam je prav pred nekaj minutami pravil, da vas je včeraj videl na postaji Koi in da ste odšli proti Hirošimi. Kje pa ste bili dosihmal in kako ste se prebili do nas?«
»Sam se čudim, kako je-sploh mogoče, da sem spet med vami,« je rekel dr. Hanaoka. »Povedati vam moram, kaj se mi jp pripetilo. Samo če bom zmogel. Nekdo
mi je dejal, da so vrgli novo, posebno bombo nekje v bližini svetišča Gokoku.7 Če je to res, potem je morala imeti ta bomba strahovito moč, zakaj od svetišča Gokoku pa prav do bolnišnice Rdečega križa8 je vse popolnoma uničeno. Četudi je bolnišnica Rdečega križa hudo poškodovana, vendar še stoji pokonci. Odondod naprej proti Udžini pa razdejanje ni več tako hudo. '
Na poti semkaj sem se ustavil tudi pri bolnišnici Rdečega križa. Preplavljena je z ranjenci, mrtvi in umirajoči pa ležijo vzdolž obeh strani ulice, prav tja do mostu Mijuki.
Od bolnišnice Rdečega križa do središča mesta pa ni ničesar, kar bi ne bilo docela požgano. Na Kavaja-čo in Kamija-čo stojijo tramvaji, v katerih je na ducate zoglenelih trupel. Videl sem vodne zbiralnike, ki so jih pripravili za gašenje požarov, do roba napolnjene z mrtvaki. Očitno je bilo, da je le-te ljudi oparilo in da so pri živem telesu umirali sredi kropa. Ob enem teh rezervoarjev sem zagledal še živega, toda hudo oparjenega moža, ki je zleknjen ob nekem mrtvecu počasi lokal s krvjo pomešano vodo. Četudi bi mu hotel to preprečiti, bi nič ne koristilo; mož je bil blazen. V nekem drugem zbiralniku je bilo toliko mrtvakov, da se niso mogli niti zgruditi. Kakor so prej čepeli v vodi, tako so tudi pomrli.
Tudi v plavalnem bazenu okrajne srednje šole je bilo vse črno mrličev. Kaže, da so se bežeč pred ognjem zadušili v vodi, kajti pri nobenem nisem opazil opeklin.«
Dr. Hanaoka se je odkašljal, da bi si sčistil grlo, nato pa je nadaljeval: »Dr. Ha-čdja, ta bazen pa ni bil tako velik, da bi se utegnili vanj stlačiti vsi. To pravim zato, ker sem videl trumo trupel, ležečih ob bazenu. Kdo ve, koliko ljudi je ugrabila smrt, ko so z glavami moleli čez robove kopališča. V nekem drugem bazenu sem opazil nekdj ljudi, ki so bili še pri življenju; sedeli so v njem, okrog njih pa so bili sami mrliči. Preslabotni so bili, da bi lahko zlezli iz bazena. Ljudje so jim sicer pomagali, vendar dvomim, da so ostali živi. Oprostite mi, če vam vse to pripovedujem, toda vse to je gola in čista resnica. Res ne vem, kako je mogoče, da je sploh kdo vse to preživel.«
Dr. Hanaoka je umolknil. Opazil sem, kako se mu mudi, da bi se spet lotil dela. Tega pa je bilo toliko, da bi bil pravi zločin, če bi ga še zadrževal.
Ob pripovedovanju obiskovalcev so se začeli dogodki polagoma urejevati tudi v moji glavi. Nekaj je pojasnil ta, nekaj podatkov je dodal oni, vse skupaj pa mi je vendarle priklicalo pred oči podobo, kakšna naj bi bila zdaj Hirošima.
Komaj me je zapustil dr. Hanaoka, že je vstopil dr. Akijama, predstojnik porodniškega in ginekološkega oddelka. Ni bil ranjen, pač pa hudo utrujen in upadel.
»Sedite in odpočizte si nekaj minut,« sem mu rekel. »Kaže, da ste na koncu svo,-jih moči. Kje pa ste bili, ko je treščila bomba?«
»Ravno sem se odpravljal zdoma, ko se je zgodilo,« je povedal s tresočim se glasom dr. Akijama. »Zaslepljujoč blisk, strahoten tresk in vrglo me je na hrbet. Potem se je dvignil velik, teman oblak, kakršnega običajno vidite pred poletno »e-vihto, in se razletel čez vso Hirošimo: ,ja-rareta,’ sem zakričal; čisto prav sem povedal. Mojo hišo je razcefralo. Strop, zidovi, drsna vrata, skratka: od vsega je ostala samo še podrtija.
7	Svetišče v bližini spodnjega roba hiro-šimskih vojašnic, se pravi prav v središču meeta in komaj 200 metrov od hipocentru-ma eksplozije atomske bombe. Kakor nam pove samo ime, je bilo to svetišče posvečeno obrambi domovine.
8	Ena najmodernejših bolnišnic v Hirošimi, odprli so jo namreč šele 1. 1940. Ta bolnišnica je lahko sprejela 400 'bolnikov. Pri bombardiranju je bila hudo poškodovana, mnogo zdravnikov in bolnikov pa je bilo ubitih, čeprav je bila dobrih 1500 m»-trov oddaljena od hipocentruma.
SO SI REŠILI VSAJ GOLO ŽIVLJENJE?
(fae&edo imajo tuji dotekati
VIL kongres ZKJ so pozdravili predstavniki Komunistične partije Danske in Norveške, Azijske socialistične konference in Japonske socialistične partije, predstavnik Fronte narodne osvoboditve Alžirije, Italijanske socialistične partije, švicarske Partije dela, Socialistične partije Čila, Narodne unije Kameruna, stranke Istiklal iz Maroka in Zedinjene delavske partije Izraela. Vsi ti so, poleg opazovalcev iz drugih dežel, prisostvovali delu VII. kongresa.
imajo skupni cilj
»Ni druge poti kot socializem, da bi dosegli popolno neodvisnost, mir in blaginjo azijskih dežel.« Tako je dejal našemu sodelavcu Tadataka Sata, ki se je kot predstavnik Socialistične stranke Japonske in hkrati kot delegat Azijske socialistične konference udeležil Vil. kongresa ZKJ.
»Socialistično gibanje je v Aziji pognalo že globoke korenine. Ponekod so socialistične stranke že na oblasti, kot na primer v Burmi ali na Ceylonu, na Japonskem postajajo socialisti čedalje močnejši, drugje, kot v Indiji ali v Indoneziji, pa tudi igrajo vidno vlogo.
Azijsko socialistično gibanje je zraslo v Vztrajnem boju proti imperializmu, kolonializmu in fevdalnim silam. Danes se v skladu s svojimi tradicijami in s trenutnim položajem v svetu zavzema za mir, kar istočasno pomeni boj proti vojaškim blokom, proti oboroževanju, za neodvisnost narodov, za razvijanje narodnega gospo-
in
in
darstva in življenjske ravni ljudstva boj proti vsem oblikam imperializma kolonializma. Zato moramo svet osvoboditi grožnje pred vojno in uresničiti pet načel svetovnega miru kakor tudi načela, ki smo jih dosegli na Bandunški konferenci. Naša naloga ni torej, da se priključimo temu ali onemu bloku, vzhodnemu ali zahodnemu taboru, marveč da se potrudimo, da bi čimprej dosegli sporazum med njima.
Takšna politika uživa tudi v moji deželi med množicami vedno večjo priljubljenost in podporo. Prepričan sem, da bodo prihodnje volitve, ki jih pričakujemo nekje v maju, to tudi potrdile. Mi se prav tako kot vaša Zveza komunistov Jugoslavije zavzemamo za neodvisnost vseh dežel, za neodvisnost, ki bi temeljila na enakopravnosti v duhu načel pozitivnega sožitja. Edina pot, da zmanjšamo napetost v svetu, je ta, da vsem deželam zajamčimo njihovp neodvisnost in da se vsi, zlasti pa velike sile, združimo v politiki pozitivnega sožitja in v boju za ohranitev miru.«
'Jla tfadnii meii Bviope
»Nedavna konferenca, ki je v prestolnici mlade afriške republike Gane zbrala voditelje samostojnih afriških držav, je znatno prispevala k nadaljnji neodvisnosti afriških dežel. Na celini, ki se prebuja, v Afriki, pa velja posebna pozornost svetovnega javnega mnenja dvema deželama: Alžiru na severu in Kamerunu na zahodu.« Tako pripoveduje Ernest Quandie, mladi črnec, kj se je kot predstavnik Na-
Na temelju tega mednarodnega dokumenta so kamerunski domoljubi organizirali 10. aprila 1948 široko gibanje narodne osvoboditve — Narodno unijo Kameruna. Cilj' Narodne unije je združitev dežele in njena neodvisnost.
Francoski upravljavci so od vsega začetka z neprikritim nezadovoljstvom gledali na novo narodnoosvobodilno organizacijo. Njihovo vznemirjenje pa je raslo
»Ozračje postaja vroče, oborožene čete obkoljujejo ljudske množice. V mestnih četrtih je slišati streljanje. Dve letali odmetavata bombe. V bolnišnici so ranjenci s prestreljenimi prsmi, rokami in nogami. Okrepili so čete, čeprav ni nikjer videti oboroženega domačina. Neredi se širijo, streljajo na vse strani, brez odgovornosti. Promet na železnicah in cestah je ustavljen, prehodi na rekah so nadzorovani. Radio prenaša sporočila enih in moti sporočila drugih. Ljudi množično zapirajo in jih silijo, da bi lažno obtoževali. Sodijo izredna, nagla sodišča, ljudi deportirajo na sever. Sodelavci kolonizatorjev se skrivajo v zaporih v strahu, da jih ne bi ubili. Razpisane so denarne nagrade za tiste, ki izdajo svoje brate — člane Unije. Aretacije ob vsakem času, v pisarnah, v delavnicah, doma in na cesti. Sodijo brez zaslišanja.«
Pisec članka nadaljuje: »Zatemnitev mest omogoči požig glavnega sedeža narodnoosvobodilnega gibanja. Voditelji Narodne unije se rešujejo v zadnjem hipu. Izdan je nalog za njihovo aretacijo.' Številni priporniki umirajo pod udarci in zaradi mučenja. Rušijo hiše in nasade banan, požigajo vsa posestva, pred aretacijo pa kaznujejo vsakogar s še 12.000 franki globe.«
Avtor članka sprašuje na koncu: »Koliko mrtvih? Nihče ne ve točnega števila. V vsakem primeru je nekaj tisoč brezdomcev. Strahotno mnogo!«
Takšen je, kot vidite, položaj v Kamerunu pod francoskim skrbništvom po maju 1955. leta. S posebnim odlokom so nato istega leta meseca julija razpustili Narodno unijo. Da bi dozdevno zadovoljili težnje Kameruncev po svobodi in demokratičnosti, so organizirali, bolje rečeno inscenirali volitve decembra 1956. Kamerunsko ljudstvo pa se ni moglo zadovoljiti s samo volilno komedijo. Terjalo je resnično svobodo. Pod streli iz francoskih pušk je tedaj našlo smrt več kot tisoč Kameruncev.
Nič boljše ni stanje v britanskem delu Kameruna. Tu je sicer britanska uprava zavzela najprej liberalno stališče do Narodne unije. Toda lani so tudi britanski kolonialisti odvrgli krinko. V začetku so poskušali zastrašiti narod z ubijanjem rodoljubov. Ker s tem niso dosegli zaželenega učinka, so konec maja lanskega leta razpustili domače organizacije. Precejšnje
Namesto da bi upoštevala težnje večine, pa skuša francoska Vlada vse skupaj rešiti z oboroženo silo. Francoski predstavnik je bil prisiljen priznati na 21. zasedanju Skrbniškega sveta ZN, da so poslali dve vojaški enoti v okrepitev francoski posadki v Kamerun. Iz grenkih izkušenj s kolonialnimi režimi pa vemo, kakšna je šele resnična stvarnost, če metropole same priznavajo določene podatke. Kako hud je položaj v Kamerunu, lahko vidimo tudi iz vrstic, ki jih je objavil časopis »La Tribune de Nation« 28. marca letos:
»Za kamerunske nacionaliste dogodki v Severni Afriki nimajo samo dobre plati. Ce alžirska vojna slabi Francijo, pa hkrati skriva pred svetom, da se je razmahnila nova vstaja v Kamerunu. Ce ne bi bilo vojne v Alžiriji, bi boj Narodne unije Kameruna proti francoski okupaciji,dolgo časa zavzemal prvo mesto v tisku. Podtalnemu gibanju v Alžiriji so dajali velike naslove že tedaj, ko še daleč ni bil tako obsežen, kot je sedanja vstaja v Kamerunu.«
Francija živi v globoki zmoti, če misli, da se lahko opre ob vojaško moč in pomoč zaveznikov. Tudi v Indokitajski se navzlic močnim vojaškim in finančnim sredstvom zaveznikov ni mogla izogniti porazu pri Dien-Bien-Fuju. Podobna, usoda jo čaka tudi v Alžiriji.
NASI PREDLOGI
Smo še vedno pripravljeni pogajat; se z upravnimi oblastmi, toda ko bodo izpolnile naslednje pogoje:
1.	Razveljavitev odloka od 13. julija 1955. in 31. maja 1957. leta o razpustitvi Narodne unije Kameruna in dveh drugih protikolonialističnih organizacij.
2.	Popolna amnestija za vsa dejanja, izvršena maja 1955. leta.
3.	Vrnitev političnih izgnancev.
4.	Razpustitev sedanjih zakonodajnih skupščin.
5.	Splošne svobodne volitve pod pokro-viteljstvom OZN.
Ce Francija in Velika Britanija ne bosta hoteli proučiti teh predlogov, bo sedanje narodnoosvobodilno gibanje preraslo v
Ssigi*
___*__j
»VEM, DA STE 2E SLIŠALI ZA NASO DEŽELO, ZA NJEN PRAVIČEN BOJ PROTI KOLONIALNEMU JARMU,« JE DEJAL PREDSTAVNIK NARODNE UNIJE KAMERUNA, ERNEST OUANDIE V POZDRAVU VII. KONGRESU ZKJ
pravo vojno, ki bo sboctaesla tla gospostvu obeh kolonialnih sil v tem delu Afrike.
Danes se že od Alžira do Kameruna, od Konga do Ugande razvija boj za neodvisnost. Afrika je danes na dnevnem redu svetovne politike. Afriški narodi ne marajo za izjave naklonjenosti, ki čedalje pogosteje prihajajo iz Washingtona, Pariza, Londona ali Bruslja, kar dobro razumejo njihov pomen. Zdaj, ko so jih izgnali iz Azije, kolonialisti menijo, 4a bodo lahko preživeli v Afriki, saj je pretežni del te celine, žal, še vedno zasužnjen. Tisti, ki hočejo zadržati kolonialni sistem, si prizadevajo napraviti iz afriške celine »poslednji up« in »zadnjo mejo« kolonializacije in ' izkoriščanja.
Toda Afrika črncev, Afrika plemenskega razlikovanja, Afrika prisilnega dela se budi v zagonu narodne zavesti. Njeno srce bije v utripu sodobnega časa, obdobja umetnih satelitov in osvajanja vesoljstva. In takšna Afrika se iz dneva v dan vse bolj uveljavlja.«
(po$a\ nad Sukalo
, \	,	....	.. _____________________ ..J- .

rodne unije Kameruna udeležil VII. kongresa ZKJ v Ljubljani.
»Vem, da ste že slišali za našo deželo, za njen pravični boj proti kolonialnemu jarmu, vendar upam, da ne bo odveč, če <>onovim nekaj podatkov.
Kamerun leži v srcu črne celine — Afri-Ire. Obsega nekaj nad pol milijona kvadratnih kilometrov, se pravi, velik je približno za dve Jugoslaviji, ima pa pet milijonov prebivalcev.
Do prve svetovne vojne je bil Kamerun nemška kolonija, leta 1916 pa so ga zasedle britanske in francoske čete. Najprej sta obe veliki sili skušali skupaj upravljati našo deželo. To pa jima ni uspelo. Zato sta končno sklenili, da si bosta razdelili Kamerun. Francija je vzela zase štiri petine ozemlja, Anglija pa ostalo.
V Versaillu so po končani prvi svetovni vojni razpravljali tudi o položaju bivših nemških kolonij. Predsednik ZDA Wilson je bil mnenja, naj bi internacionalizirali bivša nemška kolonialna ozemlja, medtem ko so pa Japonci, Britanci in Francozi zahtevali, naj bi ta ozemlja preprosto pripojili njihovim kolonialnim posestim. Menili so, da je to »pravična odškodnina« za škodo, ki jo je njim povzročila Nemčija V vojni.
Iz vseh teh nesoglasij se je končno izcimil kompromis: vzpostavili so mandatni sistem. Tako je tudi Kamerun po versajski pogodbi iz 1. 1919 postal mandatno ozemlje. Kolonialistične sile so dobile pravico, da upravljajo z zaupanimi ozemlji, niso jih pa smele vključiti v svoje kolonialne imperije.
Mandatni režim je zagotavljal Kamerunu pravico na neodvisnost, ni pa nikjer govoril o odgovornostih mandatnih sil, da pomagajo deželam pod njihovo upravo, da se postavijo na lastne noge.
Združeni narodi so po končani drugi svetovni vojni namesto dotedanjega mandatnega režima vzpostavile sistem mednarodnega skrbništva. V posebnem poglavju čl. 76 Ustanovne listine ZN so poudarjena načela tega sistema, ki med drugim predvidevajo krepitev miru in mednarodne varnosti, pomoč razvoju ozemelj pod skrbništvom, da bi se čimprej osamosvojila za Upravljanje in neodvisnost, spodbujanje spoštovanja človečanskih pravic in razvi-janje občutka medsebojne odvisnosti vseh ftarodov sveta.
vzporedno z jačanjem Narodne unije. Da bi preplašili ljudstvo, so 25. maja 1955 povzročili nerede, v katerih je izgubilo življenje nekaj tisoč Kameruncev. O tem groznem dogodku piše neki očividec, ki sicer ni simpatizer narodnega gibanja Kameruncev, takole:
število voditeljev narodnoosvobodilnih organizacij so zaprli in izgnali.
Vsi ti ukrepi represalij in pritiska pa niso zmanjšali borbenosti Kameruncev. Nasprotno, še bolj so razvneli željo po neodvisnosti in okrepili gibanje za združitev. To toliko, da je celo eden najvidnejših pariških časopisov »Le Monde« v uvodniku 27. januarja 1957 zapisal: »Večina v Kamerunu terja neodvisnost.«
2e četrto leto se junaško bori alžirski narod proti nadmočnim francoskim silam. Jedro nezlomljivega alžirskega odpora sestavlja Fronta narodne osvoboditve. Njen predstavnik in voditelj Benkheda Ben Ju-sef se je udeležil VII. kongresa ZKJ in ob tej priložnosti povedal tudi nekaj besed o hrabrem boju alžirskega ljudstva.
»Alžirski narod se bori za svojo neodvisnost z omejenimi sredstvi,« je dejal Ben Jusef, »proti vojski, ki je oskrbovana z materialom Atlantske zveze, ki jo sestavlja 600.000 vojakov in 200.000 policajev, žandarjev in oboroženih kolonov. Dve tretjini letalstva in polovico francoske mornarice so mobilizirali proti nam.
Vzlic temu velikanskemu vojaškemu stroju, ki ga podpira Atlantska zveza diplomatsko, gmotno in finančno, pa je kolonializem nesposoben, da bi premagal alžirski narod. Namesto da bi iz tega potegnili zaključke in se pogajali o miru, so francoski upravljavci razširili svoje oborožene akcije. Zatekli so se k popolni vojni, v kateri je na , žalost glavna žrtev — nedolžno civilno prebivalstvo. Požigajo naše gozdove in naše posevke; bombardirajo naše vasi. Zračni napad na tunizijsko vas Sakiet Sidi Jusef, ki je povzročil razburjenje med svetovnim javnim mnenjem, je samo bleda podoba tega, kar počenjajo v Alžiriji malone vsak dan že skoraj štiri leta.
Francoski kolonialisti so začeli nasilno preseljevati prebivalstvo in sistematično izseljujejo celotna področja, ki jih nato razglasijo za »prepovedano cono« ali za »zemljo brez gospodarja«. Nedavno tega so del Alžirije, na meji s Tunizijo, razglasili za »prepovedano cono«, čeprav ta meri
15.000	kv. km in je bilo na njej naseljeno
350.000	prebivalcev.
Mučenja so vsakdanja praksa. Primer mlade patriotke Džamile Buhired je postal simbol trpljenja alžirskega ljudstva.
Treba je vedeti, da so nam to vojno vsilili francoski upravljavci, ki nočejo sprevideti, da s takšnimi metodami, s silo in prelivanjem krvi, z dušenjem enodušne želje naroda, da postane sam svoj gospodar, ne morejo rešiti problema.
Čeprav Francija zaradi tega trpi gospodarske, finančne in politične kipze, vendar nadaljuje z iztrebljevalno vojno, da bi — kot razglaša — zadržala »Alžirijo kot sestavni del Francije«.
Toda alžirsko vprašanje je ža dobilo mednarodni pomen. O njem so že trikrat razpravljali Združeni narodi. Alžirski spopad vse bolj in bolj spravlja v nevarnost tudi celotni svetovni mir. L. 1956 je potisnil Francijo v napad na Suez. Danes se francoska vlada spet spušča v kršitev ozemeljske nedotakljivosti sosednih, neodvisnih držav — Tunizije, Maroka in Libije. Bombardiranje Sakiet-Sidi-Jusefa je vsakomur še živo v spominu. Francoske oblasti ustavljajo tuje ladje na odprtem morju in s tem kršijo načelo svobodne plovbe in mednarodnega sodelovanja.
Res je, da je danes svetovno javno mnenje prezaposleno s sestankom na najvišji ravni in prenehanjem jedrskih poskusnih eksplozij, z napori, da bi se zmanjšala mednarodna napetost, vendar ne bi smelo pozabiti, da se v Alžiriji bije že četrto leto prava vojna, ki ogroža mir in svetovno varnost v Severni Afriki in v Sredozemlju.
Alžirsko ljudstvo ne terja drugega kot osvoboditev od kolonialnega jarma, da bi lahko tudi zase uresničilo sistem demokracije, družbenega in gospodarskega napredka.«
........................................mi
.    ..........................................mm....«..............................................*........................................um m   mm,........m........
•VI @1	• V VI
.............................................................mm....
mm.i.muimm
.1
O ameriških sindikatih zatrjujejo, da so bili v preteklem stoletju med najbolj borbenimi delavskimi organizacijami. V zgodovini so znane velike delavske bitke, na primer krvavi spopadi v Chicagu, v Pittsburgu in obsežne stavke, kakor je bila na primer Pullmanova. Delavci so se z njimi potegovali za osnovne pravice, predvsem za ekonomske, to je za mezde, za 8-urni delavnik, za pravice žena ih podobno. Zal pa nobeni napredni — niti komunistični — stranki ni uspelo, da bi se postavila na čelo delavskega gibanja. In to je še danes tisto, kar manjka ameriškim organiziranim delavcem, pa tudi vsej 60-mi-lijonski armadi ljudi, ki v ZDA živi od mezd in plač. Vendar pa ni mogoče trditi, da sindikati zaradi tega stoje ob strani. Ameriški sindikati so danes prišli že do take razvojne stopnje, da vse bolj posegajo v notranje in tudi zunanje življenje države. To pa kajpak ni po volji vsemogočnemu vladarju Amerike, velikemu kapitalu. Ta neprenehoma išče no-vp Mirite in ukane ter izrabita vsako priložnost, da bi omejil naraščajoči vpliv teh delavskih organizacij.
V zadnjih letih je vodstvo ameriških sindikatov posvetilo dosti pozornosti boleči rani v posameznih organizacijah — korupciji. Žalostno dejstvo je namreč, da je v Ameriki precej takih sindikalnih organizacij, ki so bolj gangstrske kakor delavske, čeprav imajo izobešeno firmo sindikata. Tako je dosti prahu dvignila »-n s'ndiks’na 'veza »nferjev in voznikov. Njen primer je zelo značilen za temno plat sindikalnega gibanja v ZDA.
Zveza šoferjev in voznikov šteje poldrug milijon članov Kakor vsak drug sindikat v ZDA ima tudi ta profesionalno vodstvo, ki nastopa v imenu članov in tudi upravlja sin-
dikalno premoženje. To pa je veliko, kajti članarina poldrugega milijona članov in posebni socialni prispevki nanesejo precej. In ravno ta denar je vir za razne posle, ki nimajo s sindikalnim gibanjem prav nič skupnega, to pa je v ameriških sindikatih tradicionalna zadeva. Od vsega začetka je namreč industrijski kapital s podkupninami, s svojimi plačanci in vrinjenci skušal minirati sindikalna gibanja in tudi danes še ni odstopil od te prakse.	/
Tako se posamezna sindikalna profesiqpal-na vodstva večkrat ukvarjajo z raznimi finančnimi transakcijami z izgovori, da bi povečali sindikalno premoženje. Sindikalne blagajne se spreminjajo v pristna kapitalistična podjetja, njihovi vodje pa v velike finančnike, ki jim ni mar korist gibanja samega, ampak nasprotno, večkrat mu celo namerno škodujejo. Samo primer: pred nekaj leti so se v Chicagu pripravljali uslužbenci neke veleblagovnice, da bi se organizirali v sindikat. Delodajalci so zvedeli za to namero in so na vrat na nos odpustili 150 ljudi, ki so agitirali za organizacijo. Ostali uslužbenci so na ta ukrep odgovorili s stavko, a so propadli. Zakaj? Prav zaradi sindikalne zveze šoferjev in voznikov. Prve dni so namreč šoferji v veleblagovnici stavkali z uslužbenci, naenkrat pa so se premislili. Kot člani svojega sindikata šoferjev in voznikov so začeli delati in tako razbil! stavko. Predsednik tega sindikata, zloglasni Beck, se je pač sporazumel z delodajalci veleblagovnice — seveda za mastno plačilo — in ukazal šoferjem, naj nehajo stavkati. Beck se je lani moral zagovarjati pi-ed ameriškim senatom zaradi take in podobne korupcije in zaradi nepoštenega poslovanja s sindikalnim denarjem. Ob-
tožen je bil tudi za neposredne zveze z gangsterji v newyorškem pristanišču. Dolžili -o ga, da za svoje osebne potrebe ni delal nobenih razlik med sindikalno in svojo blagajno. Nepoštenega predsednika so po razpravi pred senatom odstavili, vse pa je ostalo pri starem, ker je njegovo mesto zavzel nič manj gangsterski Hoffa. Člani sindikatov nasprotujejo taki politiki, ; rav tako pa si vodstvo združenih sindikatov prizadeva, da bi izkoreninilo korupcijo in druge podobne slabosti v vodstvih posameznih sindikalnih zvez. Lani januarja je objavilo posebni kodeks etičnih norm za Sindikalne funkcionarje, toda v več primerih jih niso mogli uveljaviti.. Lanski sindikalni kongres je bil zato prisiljen izključiti tiste, ki se jih niso držali.
Čiščenje v sindikalnih organizacijah je tudi v neposredni zvezi z enotnostjo sindikalnega gibanja v ZDA. Cim bolj enotne bi bile te delavske organizacije in čim več delavskega razreda bi zajemale, tem več perspektiv bi imele za uspeh in napredek. V tem pogledu so največji organizacijski uspeh dosegli pred dvema letoma, ko sta se združili dve naj večji sindikalni zvezi — AFL (Ameriška federacija dela) in CIO (Kongres industrijskih organizacij). Izključitev nekaterih
nem življenju v ameriških sindikalnih vrstah čedalje močnejša.
Obsežno razpravo je letos februarja zbudil predlog sindikalne zveze avtomobilskih delavcev za soudeležbo pri dobičku v avtomobilskih tovarnah. Vzdignil je oblak prahu zlasti pri delodajalcih, ki so ga vnaprej odklonili, hkrati pa sprožili po časopisih gonjo proti tem »čudnim idejam z nevarnimi težnjami«. Posebni članki so hiteli prepričevati povprečne Američane, da bi poseganje v »področje dobičkov« lahko imelo »usodne« posledice v gospodarstvu. Zahtevo po soudeležbi pri dobičku so ocenjevali tudi kot taktično potezo pred sklepanjem kolektivnih pogodb, vendar pa je očitno, da je predlog nekaj več, kakor pa samo neke vrste meše-tarski trik. Sicer predlog formalno še ne presega tradicionalnega ameriškega sindikalnega okvira, t. j. tarifne borbe, a že dejstvo, da bi ob njegovem uresničenju delavci vedeli a dejanske dobičke in celo sodelovali pri razdeljevanju, bi pomenilo nemajhno politično pridobitev za delavsko gibanje v Ameriki.
Zahteve avtomobilskih delavcev po soudeležbi pri dobičku sodijo tudi v okvir krize, ki že nekaj mesecev pretresa ameriško življenje — t. j. obsežnega gospodarskega nazadovanja, tako imenovane reoesije. Množice brezposelnih še vedno naraščajo in tako vladni krogi kakor tudi delavske organizacije razpravljajo o ukrepih, ki naj bi potegnili Afriko iz teh hudih težav. Sredi preteklega meseca so se funkcionarji vodstva združenih sindikatov sešli na posebni konferenci pri Eisenhovverju in predložili med drugim takojšnje zmanjšanje davkov in uvedbo velikih javnih del, da bi zavrli naraščanje brezpo-
zvez sicer zavira pot k enotnosti in krepitvi seinosti. Jasno je,’tla bi ukrepi te vrste pri-sindikatov, toda če gre za organizacije, ki nesii ie zasilno in začasno olajšanje v ame-delavskemu združevanju več škodujejo kakor riškem gospodarskem življenju, vendar pa so
koristijo, je to nedvomno pameten ukrep. Ni pa mogoče odobravati izključitve tistih, ki jim očitajo »komunistične težnje«, to se pravi tistih, ki se potegujejo za aktivno vlogo sindikatov v političnem življenju.
Kljub »»emu pa so prizadevanja za sodelovanje v zunanjem in notranjem politič-
tudi predlogi Združenih sindikatov šele začetek večje dejavnosti v lej smeri.
Aktivnejša vloga sindikalnih organizacij v ZDA je vsekakor znamenje, da dobiva ameriški delavski, razred v njih važnega nosilca, svojih teženj.
maf
DOGODHIVSVETU
OD TEDNA 00 TEDNA
Japonska in Indonezija sta 15. aprila sklenili sporazum o prenehanju vojnega stanja. Hkrati sta oklenili tudi sporazum o japonski vojni odškodnini. Japonska bo plačala Indoneziji 233 milojonov dolarjev vojne odškod-~lne v denarju, za 480 milijonov dolarjev pa ji bo izročila raznega blaga.
V ZDA je že 24. tovarna avtomobilov ustavila delo. Zaradi tega je že okoli 60.000 delavcev avtomobilskih tovarn v Ameriki brez posla.
Sovjetski veleposlanik v Washingtonu — Menjšikov je izjavil, da bi Sovjetska vlada rada sklenila z ZDA trgovsko pogodbo. ZDA ao edina velika država, s katero Sovjetska zveza nima trgovskih stikov.
Na Cipru so bile velike demonstracije in Ztavke zaradi tega, ker angleške vojaške oblasti zadržujejo politične zapornike v zaporih brez preiskave in sodbe. Največje demonstracije so bile pred glavnim zaporom v Nikoziji
Predsednik komiteja za zunanjo trgovino Hasan Brkič se je na štiridnevnem uradnem obisku v Egiptu pogovarjal z egiptovskimi gospodarstveniki o razširitvi medsebojnega gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Združeno arabsko državo.
V Beogradu je zasedala mešana jugoslo-vansko-avstrijska komisija, ki je razpravljala o aktualnih vprašanjih medsebojnih odnosov. Prvi del teh razgovorov so končali nedavno tega na.Dunaju.
Na”zasedanju Ekonomsko-socialnega sveta Združenih narodov v Nevv Torku je jugoslo-varpiš delegat Minčič poudaril, da je treba mednarodno trgovino razširiti. To bo nujno tem bolj, čim bolj bo gospodarsko nazadovanje v ZDA vplivalo na zahodne industrij-
ske države. ,
V Varšavo je prispel na uradni obisk predsednik prezidiuma. vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze Vorošilov. Med bivanjem na Poljskem je imel državniške razgovore s predstavniki poljske vlade.
Zahodnonemškl kancler Adenauer je uradno obiskal London. Spremljala sta ga zunanji mimisier von Brentam in minister za gospodarstvo Er-hard’. Z britanskim predsednikom vlade McMillanom se je razgovarjal I o nemškem vprašaji nju, o oborožitvi Iz.ahodnonem. voj-Iske in o področju isvobcjdne trgovine Iv Zahodni Evropi. * Predmet razgovorov so bili tudi odnosi med Vzhodom in Zahodom tar sestanek na najvišji ravni.
V Hamburgu v Zahodni Nemčiji je 17. aprila zvečer 120.000 ljudi demonstriralo proti vladni odločbi, da bo zahodnonemško armado opremila z atomskim orožjem. To je bila doslej največja povojna demonstracija v Zahodni Nemčiji.
Zahodnonemška vlada je sporočila, da bo izpolnjevala gospodarski sporazum, ki ga je sklenila z Jugoslavijo meseca marca leta 1956. Sporoči IeT j e tudi. da bodo prvi obrok posojila
v znesku 50 milijonov mark od skupnih 240 milijonov izplačali 1. maja.
V Grčiji so končali predvolilno kampanjo za bližnje parlamentarne volitve. Za 300 poslanskih mest so postavili nad 1000 kandidatov. Za te volitve je značilno, da v njih sodeluje nad 60 političnih strank.
Poljski Sejm je sprejel gospodarski plah za leto 1958. Glavni smoter plana je vzpostaviti ravnotežje plačilne bilance in odpraviti nesorazmerje med dohodki prebivalstva in ponudbo blaga na tržiščih. Pričakujejo, da se bo letos narodni dohodek povečal za 6% v primerjavi z letom 1957.
SOVJETSKA ZVEZA JE RAZSTAVILA NA SVETOVNI RAZSTAVI MODEL »POTNIKA II
V Bruslju, glavnem mestu Belgije so 17. aprila svečano odprli svetovno razstavo, ki po svojem obsegu in pomembnosti presega vse dosedanje psdobne razstave. Razstavni prostori obsegajo nad 200 hektarov. Na razstavi sodeluje 43 držav, med njimi tudi Jugoslavija in 7 mednarodnih organizacij. Največjo pozornost vzbujata sovjetski in ameriški paviljon. Sovjeti so razstavili tudi model Sputnika. Nad celotno razstavo kraljuje velikanski simbol »Atomium«, to je struktura atoma, ki naj simbolizira sodobni razvoj in napredek znanosti in tehnike.
Alžirska narodnoosvobodilna vojska je začela napadati industrijsko središče in vojno pristanišče Philiphville. Ta napad je del obširnih akcij alžirske vojske proti francoskim postojankam v deželi.
Holandska vlada je pristala na vzpostav-. Ijanje ameriških raketnih izstrelišč na njenem ozemlju. To je izjavil holandski vojni minister ob njegovem obisku v New Torku.
Predsednik sovjetske vlade Hruščev je poslal ameriškemu predsedniku Eisenhowerju novo pismo, v katerem podrobno razlaga sovjetsko stališče do nujnih mednarodnih vprašanj. Hruščev v njem tudi vnovič poziva ameriško vlado, naj ustavi jedrske poskuse.
PEENEMtNDE
se spet oglaša
WERNER VON BRAUN DR.ZI PONOSNO MODEL PRVEGA AMERIŠKEGA SATELITA, KI JE FEBRUARJA LETOS POLETEL V VESOLJE
Peenemunde pni nas ni kdo ve kaj
znan. Znan je pri zapadnih narodih, posebno pri Angležih, saj jih spominja na strahote in grozote, ki so jih doživljali med drugo svetovno vojno.
Na skrajnem severu Nemčije ob Baltiškem morju leži členovit polotok, ki je v drugi svetovni vojni odigral svojo posebno vlogo.- Leta in leta je bil trn v peti angleške obveščevalne službe. Tu, na tem polotoku je nacistična Nemčija uresničevala program svojega tajnega orožja V, ki je postalo 1944. leta strah in trepet angleškemu prebivalstvu, up in nada propadajočemu Hitlerjevem Reichu. Na tem polotoku je v začetku vojne Hitler skoncentriral vrhove nemške tehnične znanosti na čelu z mladim profesorjem von Braunom. Ta mladi znanstvenik se je s svojim štabom noč in dan trudil, kako bi kot zaveden nacist čimveč doprinesel k zmagi nemškega orožja, slavi in veličini Hitlerjevega Reicha.
Rojstvo
raketnega
orožja
Na sam božični večer 1942. leta je nemški generalni štab triumfiral in z zadovoljstvom so si meli roke nemški znanstveniki. Prvi poizkusni izstrelek rakete je uspel. Ta žareča raketa je pa, bila še prava igračka v primerjavi s tem, kar je sledilo v poznejših letih in kar je bilo v programu nemškega generalnega štaba, zakaj prve raketne izstrelke so poslali v zrak z navadnim smodnikom in šele po neštetih ponesrečenih poskusih s tekočim superoksidom kot pogonskim sredstvom se je v letu 1944 posrečilo uresničiti program nemških znanstvenikov.
Julija 1943 je začelo zavezniško letalstvo z masovnimi bombnimi napadi na Nemčijo. Tako imenovani »round-the-clock-bimbing« so »razi-rali« nemška velemesta, saj je tedaj padlo samo na Hamburg 11.000 ton razstreliva, na Berlin 6000 ton, na Kdln 8000 ton itd. Nemška letalska obramba je bila proti temu . brez moči. Po porazih na vzhodni fronti in v Afriki je nacistična Nemčija kot smrtno ranjena zver upirala pogled na Peenemiind, na tajno orožarno, ki je v teh usodnih mesecih postala za Reich edina odrešilna bilka, na katero se je mogel Hitler še opirati v svoji agresivni propagandi in tolažiti vedno bolj obupane nemške množice. Ko pa so junijske noči 1944. leta zavezniške vojne sile izvršile invazijo na evropsko celino in je bil zlom »nepremagljive trdnjave« pred durmi, je tajno orožje zares postalo še zadnja uteha.
Londončani so v teh toplih junijskih dneh spričo posrečene invazije mirno spali kar pri odprtih oknih; saj pa tudi že mesece ni bilo nika-kega zračnega napada na London in jih svareča sirena ni vznemirjala.' Nenadoma jih je pa sredi noči od 12.—13.' junija vrglo iz postelj. Brez vsakih predhodnih signalov sirene so si sledile detonacije in stebri plamenov. Reflektorji so zaman iskali napadalca po zraku. Londončanom je postalo jasno, da nemško tajno orožje ni samo propagandni manever, ampak da ježiva resnica. V 1 je začel svoje razdiralno delo in angleški pisatelj, ki je vse to doživel, opisuje takole: »Vsak šum, ki je prišel do ušes, je postal muka. Ko ga zaslišiš, se skloniš skozi okno in odleže ti šele, ko vidiš, da je na ulici samo tovorni avtomobil. Ako pa vidiš, da povzroča brnenje V1, ti butrie kri v gla-
vo in vsega te prevzame strah. Veš, V 1 je nekje v poletu, se spušča na zemljo in nenadno useka. Ležeš pod okensko polico, kjer je najbolj varno mesto v stanovanju. Rušilna moč tega rožja ni tako močna kot pa zračni pritisk in tega se Londončani že dolgo zavedajo. V 1 izbija s svojim zračnim pritiskom stene, trga dimnike, obrača drevje, toda na zemlji se njen udarec komaj pozna. Proti temu orožju so pa Angleži
Tedaj je bil von Braun komaj 32 let star. Malo prej se je habilitiral za profesorja na univerzi Aberdeen s svojo disertacijo o problemu rakete. Bil je samozavesten in drzen planer, organizator in tehnik raketnega orožja, katerega so občudovali nacistični vrhovi. Sredi starih generalov, s katerimi se je zelo rad fotografiral, je bil videti kot »burš«, ki je komaj prišeijz akademije. In vendar je bil sredi pozornosti nemškega političnega in vojnega stroja. Morda je res, kar pravijo, da je že tedaj sanjal o tem, kako bo zgradil raketo, ki bo imela hitrost 30.000 kilometrov na uro in da bo potem dvignil svet iz tečajev; da bo zgradil umetno luno, ki bo krožila okrog zemlje in da je v svoji fantaziji že videl medplanetarne satelite. Verjetno je sanjal o tem. Ni pa sanjal, ampak ustvarjal za tedaj najmočnejše orožje, ki naj za ceno najstrašnejših žrtev prinese slavo in moč Tretjemu Reichu. To njegovo odločnost so na zapadu kmalu občutili, zakaj 38 dni potem, ko so se Angleži že nekako privadili na brnenje in eksplozije V 1, so iz Pee-nemiindeja začele letati preko zaliva »krvavordeče rože« — 12 ton težke rakete, ki so bile hitrejše kot zvok in katere so imele strašno rušilno moč. Bilo je nekako tako kot
Po odločilnem predoru ameriških oklepnih enot iz Francije je bilo tajno orožje paralizirano. Začel se je lov za nemško strokovno ekipo in njihove načrte. Približno istočasno, ko je »Specialni komite« v Moskvi poslal svojega posebnega vojnega odposlanca na fronto maršalu Zukovu, je tudi Pentagon, vrhovno ameriško vojaško poveljstvo, poslal posebnega odposlanca iz Wa-shingtona z nalogo, da za vsako ceno pride do načrtov in strokovnega kadra v Nemčiji. Vrhovni po-
kmalu iznašli obrambno sredstvo, protiorožje, zaporni ogenj in zaporne balone. Toda Hitlerjev »možganski trust« se je tega prav dobro zavedal, zato je pripravljal drugo, mnogo strašnejše morilno in rušilno orožje, proti kateremu ni bila možna obramba, kjer niso nič pomagali ne radarji, ne zaporni ogenj in ne zaporni baloni. To je bil nemški V 2, ki so' ga pripravljali v Peene-mtadeju, njen šef je pa bil
sporočilo o strašni kugi, ko veš, da mora vsakih deset minut umreti toliko in toliko ljudi v tem osemmi-lijonskem mestu, pravi že navedeni angleški pisatelj. Nič manj kot 3065 V 2 in 8014 VI je bilo izstreljenih na Anglijo in nekatera kontinentalna mesta. Samo London je izgubil 70.000 ljudi zaradi tega. Katastrofo, ki jo je doživelo 900 ameriških vojakov v frontnem kinu 10. decembra 1944 zaradi enega samega zadetka iz Peenemundeja, označujejo v vojni zgodovini kot edinstveno pred atomsko bombo na Hi-rošimi 1945. leta. Peenemunde je pa pripravljal še strašnejše orožje, in sicer A 4, A 4b, medplanetarno raketo 4 9 in 410, ki naj bi s svojo fantastično silo ponesla svojo razdiralno mnč na sam New Ycck.
Toda tajno orožje V 2 je prišlo pol leta prepozno, kakor ve povedati takratni poveljnik združenega poveljstva general Eisenhower v svoji knjigi »Križarska vojna v Evropi«, v kateri med drugim pravi: »Ako bi bilo možno, da bi V orožje začelo delovati pol leta poprej, bi bila invazija odložena, ker bi' to orožje oviralo pohod združenih armad iz južne Anglije«. Nemčijo pa tedaj tudi tajno orožje ni moglo več rešiti. Končni udarec nemški armadi se je vedno bolj bližal.
veljnik združenega poveljstva mu je dodelil poseben tankovski oddelek. Prehitel pa ga je poveljnik 44. diviziona nemške armade Magnus von Braun, ki je izročil Amerikancem svojega brata in njegovo znastveno ekipo iz Peenemundeja.
Magnus von Braun je postal direktor orjaškega avtomobilskega podjetja Chryslerv Detroitu v Ameriki. Ime njegovega brata in njegove znanstvene ekipe se pa ni pojavilo vse do letošnjega februarja,
ko je 1. februarja 1958 dr. Ernest Stuhlinger, desna ,roka Wernerja von Brauna, pritisnil v Cap Cana-veralu v Floridi na gumb in dal znak za izstrelitev prvega ameriškega satelita »Eksplorer«. Po neštetih ponesrečenih poizkusih ekipe ameriških znanstvenikov, da bi poslali v vsemirje »ameriški sputnik«, zakaj pretekli so že štirje meseci, odkar je že krožil v vsemirju sovjetski sputnik št. 1, in trije meseci, odkar je bil spuščen s svojo Lajko sputnik,št. 2, so Amerikanci pozvali nemško ekipo v vojno mornarico. Ta ekipa je bila do tedaj nekako zapostavljena, bila je »žrtev konkurenčnega boja v Pentagonu«, kakor vedo povedati Nemci, kajti po nalogu vojnega ministra so mogli biti zaposleni v ameriški armadi pri izdelavi raket samo srednje težine in srednjega dometa. Medkontinen-talna raketa je pa sifcdala v domeno vojne mornarice. Ker pa tu ni nikakor šlo in blamaža s ponesrečenimi sateliti je bila že preočitna, so pozvali v vojno mornarico nemško ekipo s von Braunom na čelu. Novi vojni minister McElroy jim je dal popolnoma proste roke pri njihovem delu.
Ironija zgodovine je hotela, da orav ti. k' .-o precf 15 let’ poslan
prvo raketo v območje nadzemske atmosfere v imenu Tretjega Reicha
in začeli pošiljati za tedaj najstrašnejše orožje nad svoje smrtne sovražnike na zahodu, sedaj v imenu prav teh nadaljujejo »svoje veliko opravilo in dajejo svoj doprinos v tekmovanju za svetovni prostor«, kakor to imenuje ugledni zapadno-nemški list »Die Welt«.
Primerjave v zgodovini so velikokrat močno problematične in tvegane, posebno če dogmatsko gledamo na družbene pojave. 2ato tudi prav lahko dovedejo do povsem napačnih zaključkov, če pri tem ne upoštevamo objektivnih družbenih pogojev v vsaki dani situaciji. Kljub temu pa se le prečesto vsiljujejo primerjave prav v zgodovinskih dogajanjih. Posebno še v najnovejšem času, ko spomini uhajajo na tiste meglene dni pred 25 leti, ko je Hitler s svojimi pobesnelimi »štur-mani« prevzel oblast, v začetku z razmeroma skromnimi zahtevami »mesta pod soncem«. Temu je sledila priključitev Barskega ozemlja, nadaljevala s ponovno oborožitvijo, priključitvijo Avstrije, Sudetov itd. Prvo je rodilo drugo in vsaka nova zahteva je imela za posledico novo, še zahtevnejšo. V ta val novih zahtev je Hitler vključil vse od na-vandega »wehrmana« do najvišjih znanstvenikov z edin,im ciljem: razširiti nemški »življenjski' prostor« na vso zemeljsko oblo.
Tudi sedanji vladni predsednik Zapadne Nemčije je začel svoje pretenzije z razmeroma skromnimi in pobožnimi zahtevami, ki se pa iz dneva v dan stopnjujejo, dokler ni prišel niegov	r.i m , - c P'
z barvo na dan. Komaj nekaj dni po sklepu Bundestaga o oborožitvi nemške armade z atomskim orožjem, kjer je krščansko demokratska večina zatrjevala, da sklep ne velja za vodikovo bombo, je krščanski vojni minister te države izjavil, da bo tudi Nemčija izdelovala vodikovo bombo, če se bodo tudi druge države, predvsem Francija, oboroževale s tem orožjem, češ da Nemčija noče zaostajati v oboroževalnem tekmovanju in ji je potrebna do zob oborožena ekspanziv-na nemška vojska ...
Miroljubni svet je bil presenečen. V času, ko milijoni protestirajo proti strašnemu orožju, se Peene-miinde zopet oglaša. Ali ni to težnja, da nemški militaristi zopet sedejo v sedlo apokaliptičnih jezdecev ...?	M. M.
tVERSNER VON BRAUN
V	DRUŽBI HITLERJEVIH GENERALOV
V	PEENEMUNDE-JU 1944. LETA
Werner von Braun
IRONIJA ZGODOVINE
			 					 	
Minili so časi, ko so kolonialni narodi trpeli, čakali, poslušali in ustvarjali bogastvo za metropole, sami pa postajali čedalje bolj revni. Tisti, ki tega ne morejo razumeti, bodo doživeli še večja razočaranja. Države, ki so si izbojevale neodvisnost, vplivajo zelo ohrabrilno na narode, ki so še vedno v kolonialnem položaju iu so jim zgled. Ti narodi jasno vidijo, da se bodo lahko gospodarsko, kulturno in politično razvijali le tedaj, če bodo postali neodvisni, če bodo upravljali sami sebe in svoje nacionalno bogastvo izkoriščali za svoj razvoj.«
Te besede poznamo. Izgovoril jih je tovariš Tito na VII. kongresu ZKJ, ko je govoril o položaju kolonialnih dežel.
Prav te besede pa so dobile svoje polno potrdilo na važni politični manifestaciji prav takih držav, ki jih je imel v mislih tovariš Tito, ko je dejal: »Države, ki so si izvoje-vale neodvisnost, vplivajo zelo ohrabilno na narode, ki so še vedno v kolonialnem položaju in so jim zgled.
Gre za nedavno prvo konferenco osmih neodvisnih afriških držav:	Gane, Etiopije,
Liberije, Maroka, Tunizije, Sudana, Libije in Združene arabske države. Njihovi predstavniki so se 15. aprila sešli v glavnem mestu Gane v Akri. Problemov, o katerih naj bi razpravljali ti predstavniki svobodnega dela črnega kontinenta, je bilo obilo. Najbolj pereč je vsekakor alžirski problem, nič manj pa tudi brezpravni položaj desetih milijonov črnih prebivalcev Južnoafriške zveze. Vse te dežele tišči tudi prav dosti skupnih zadev: vprašanje industrializacije na primer, ki je osnovni pogoj za razvoj vsake zaostale dežele. Njihovi komaj pridobljeni neodvisnosti prav enako grozi pohlep tujih sil, ki bi si jih spet rade podredile. Gre tudi za ureditev medsebojnega gospodarskega in kulturnega sodelovanja. Vprašanje svetovnega miru je tudi zanje eno izmed osrednjih vprašanj. In končno, treba je postaviti temelje skupnega reševanja skupnih problemov za prihodnje obdobje.
In kakšni so bili rezultati večdnevnega posvetovanja?
Že v otvoritvenem govoru je ministrski predsednik Gane Nkrumah pozval afriške dežele, naj se ne zapletajo v spore med velikimi silami. Naše mesto je izven blokov, je dejal. Posvaril je pred nevarnostjo novega imperializma, ki skuša doseči svoje smotre z gospodarskim prodiranjem in ki povzroča državljanske vojne. Odločno tudi obsojamo, je dejal Nkrumah, namero, da bi Saharo uporabljali za preizkušanje atomskih bomb. Drugi govorniki so zahtevali, naj bi vskladili napore za podporo tudi ti-
stim afriškim deželam, ki so še pod tujim gospostvom, da bi dosegle svobodo. Predstavnik nove Združene arabske države je v osmih točkali nanizal predloge o smernicah za sodelovanje v mednarodnih odnosih: spoštovanje načel OZN, pravico vseh kolonialnih narodov do samoodiočanja in neodvisnosti, privrženost načelom bandunške konference. Dalje: podpirati pravice Alžirije do neodvisnosti, odvreči silo kot sredstvo za reševanje spornih zadev, prepoved atomskega orožja, zahtevati pravico skupnosti narodov, da sodelujejo pri pogajanjih o razorožitvi.
Vsekakor ideje, ki so v polnem nasprotju z blokovskimi pojmovanji. In pa hkrati ideje, ki vzbujajo spoštovanje pred politično zrelostjo afriških držav.
Njihovo solidarnost je podkrepila prisotnost predstavnikov dveh osvobodilnih gibanj, ki so bili seveda za sedaj samo še opazovalci. Na konferenci je bil namreč navzoč predstavnih narodnoosvobodilne fronte Alžirije in delegat iz odvisnega Kameruna. Le-ta je sporočil konferenci, da je Kamerun prispel na isto stopnjo, kakor Alžirija, na začetek narodnoosvobodilne vojne. V fran-
coskem delu Kameruna namreč že dalj časa tli odporniško gibanje, ki sicer ni tako obsežno in popolno organizirano kakor alžirsko, mu je pa zelo podobno. Evropski opazovalci konference niso zamudili poudarjati vidne vloge Združene arabske države, ki se je tudi pokazala kot pobudnik zbliževanja afriških narodov.
Sad konference je bilo več resolucij. V njih zahtevajo afriške države takojšnje prenehanje vojne v Alžiriji in pogajanja Francije z alžirsko narodnoosvobodilno fronto.
Nadalje izjavljajo privrženost načelom OZN In načelom mirnega sožitja, l$i so jih postavile azljsko-afriške države pred leti na bandunški konferenci. Zahtevajo tudi, naj sc določi datum, kdaj bodo odvisne dežele postale samostojne in obljubljajo tem deželam vso podporo. V posebni resoluciji so obsodili uporabo oborožene sile proti prebivalstvu Kameruna, ki želi uresničiti svoje pravične težnje, O sredstvih za ohranitev neodvisnosti in nedotaknjenosti afriških držav je bilo prav tako govora v posebni resoluciji.
Ni dvoma, da bodo sklepi te konference močno vplivali na bodoči razvoj dežel afriške celine. Okrepili bodo zavest neodvisnosti vsake posebej in utrdili njihovo medsebojno solidarnost. Po nesni nekaterih komentatorjev je konferenca v Akri važna predvsem zato, ker so neodvisne afriške dežele jasno izpovedale, da hočejo kot neodvisne posegati v mednarodna dogajanja. Akra pomeni novo pomembno zmago načel politike aktivnega sožitja. Je nov dokaz, da so afriške dežele pripravljene braniti svojo neodvisnost pred tistimi, ki so jim včeraj gospodovali in tudi pred tistimi, ki bi jih danes hoteli spraviti pod svoj vpliv.
EGIPTOVSKI ZUNANJI MINISTER DB-FAVZI IN MINISTRSKI PREDSEDNIK GANE DR. NKRUMAH NA OTVORITVENIH SLOVESNOSTIH AFRIŠKE KONFERENCE
Minili so časi