139
Ocene
Higin. Bajke. Prevod, opombe in sprem na 
študija Nada Grošelj. Zbirka Dialog z 
antiko 8. Ljubljana: isH, 2008. [268 str.]
Kdo ve, kako bi se razvijala novejša sloven­
ska dramatika, ko bi se Dominik Smole 
navdihoval pri Higinovem poročilu o 
Antigoni; po njem je Kreont po razkritju 
Antigono »predal svojemu sinu Hajmonu, 
s katerim je bila zaročena, da bi jo usmr­
til. Hajmon pa iz ljubezni do Antigone 
ni ubogal očetovega ukaza, temveč jo je 
zaupal v varstvo pastirjem in se zlagal, da 
jo je ubil. Rodila je sina in ko je odrastel v 
moža, je prišel v Tebe na športne igre  ...« 
Zgodba do sem bolj kot na Sofokla spo­
minja na Melino Merkouri v Dassinovem 
filmu Nikoli v nedeljo, ki pripoved o vsaki 
izmed grških tragedij konča z istimi naiv­
nimi besedami: »In potem so šli vsi na 
plažo!« Občutek ni povsem neutemeljen. 
Herbert J. Rose, po čigar kritični izdaji 
se deloma ravna tudi slovenski prevod, v 
latinski spremni študiji avtorja imenuje 
adulescentem imperitum, semidoctum, 
stultum, prenekateri filolog pa je vzdiho­
val nad »muhavostjo Fortune, ki je pustila 
utoniti v pozabo tolikerim Ajshilovim 
dramam, večjemu delu Livija ter drugim 
neprecenljivim dragocenostim, obenem 
pa ohranila vaje tega šolarja kot pabu-
lum današnjim raziskovalcem« (Arthur L. 
Keith).
Fabulae, prvotni naslov je bil verjetno 
Genealogiae, je sicer povsem neznani latin­
ski mitograf Higin zasnoval kot prikaz 
grškega mitološkega izročila. (»Alles 
Römische ist Interpolation im Hygin,« je 
pribil Wilamowitz, »wer das nicht weiß, 
hat ihn niemals mit bedacht gelesen.«) v 
besedilu, kot se je ohranilo, so miti ohla­
pno urejeni po tematskih sklopih, med 
večje sodijo denimo: zgodnje obdobje 
tebanske kraljevske hiše; Jazon, Argo­
navti in Medeja; Herkul; Atene in Kreta; 
Apolon, Admet in Alkestida; Perzej; usoda 
tebanske kraljevske hiše od Laja do epi­
gonov; trojanska vojna in dogodki zatem. 
Poleg teh sklopov je veliko zelo zgošče­
nega nizanja pustih seznamov, pogo­
sto brez vsake dodatne razlage. Po krat­
kem poročilu o tem, kako je pod pasjimi 
čekani izdihnil v jelena spremenjeni Akta­
jon, posveti neuki avtor (ali njegov inter­
polator), ki še spola ne zmore prav razlo­
čevati, dvakrat več prostora naslednjemu 
problemu: »Imena psov so bila naslednja: 
za samce Melampus, Ihnobat, Pamfag, 
Dorkej, Oribaz, nebrofon, Lajlaps, teron, 
Pterelas, Hilaj, Napa, Ladon, Pojmenis, 
Terodanapis, Avra, Lakon, Harpija, Aelo, 
Dromant, Toos, Kanaha, Kiprij, Stikta, 
Labros, Arkad, Agriod, Tigris, Hilaktor, 
Alka, Harpal, Likiska, Melanej, Lahna in 
Levkon. Med tistimi, ki so ga požrli, so bile 
tudi tri psice: Melanhajt, Agra, Teridamant 
in Orezitrof.« Nomina nuda tenemus. 
Besedilo je najverjetneje nastalo v 
drugem stoletju po Kristusu, v obdobju 
Keria_11•1_E.indd   139 9.7.2009   11:28:43
140
Ocene
Antoninov, eden njegovih virov so brž­
kone sholije k helenističnemu epiku Apo­
loniju Rodoškemu. Pri poznejši preoddaji 
so se stvari še dodatno zapletle, izvirnik je 
močno predelan, ostala je ena sama knjiga, 
čeprav jih je bilo po neki avtorjevi opombi 
očitno več, poznejši interpolatorji in epi­
tomatorji so v delo posegali do te mere, da 
se je prvotna genealoška ureditev podrla. 
Editio princeps je iz leta 1535; urednik, po 
lastnih besedah »nevešč tujih langobard­
skih pismenk« v edinem in močno poško­
dovanem rokopisu, je delo s pomočjo 
delnega prepisa popravil precej po svoje. 
Rokopis se je kasneje izgubil, šarlatan­
ska editio princeps je takorekoč vse, kar je 
ostalo; ohranilo se je le še nekaj rokopisnih 
fragmentov, iz katerih se da ugotoviti, s 
kako nesrečno roko se je urednik lotil svo­
jega početja in kako besedila na več mestih 
preprosto ni znal prebrati. 
vsemu temu navkljub se v Bajkah ven­
darle skriva nekaj dragocenih zrn, ki jih 
zadnje čase kot takšna potrjujejo arheolo­
ška odkritja; včasih so presenetljiva, zgoraj 
omenjeno zgodbo o Antigoni je denimo 
potrdila vazna upodobitev iz četrtega sto­
letja pred Kristusom. Kot poudarja preva­
jalka, so Bajke zakladnica mitov ali pov­
zetkov izgubljenih grških tragedij, pa tudi 
edinstven primerek mitografske zvrsti, ki 
so ga tolike priredbe doletele prav zaradi 
nesporne referenčnosti. Prav prevod je 
točka, kjer se historia calamitatum tega 
besedila konča, Nada Grošelj je delo opra­
vila z značilno visoko mero jezikovne 
spretnosti, pomenske preciznosti in filo­
loške zanesljivosti. Neizogibna kleč pri 
takšnem skupku katalogov je zlasti pre­
vajanje množice antičnih imen; mišmaš 
grških in latinskih oblik je v prevodu 
razrešen z logično in pretehtano odloči­
tvijo (‘prevajalska opomba’ na strani 22), 
imena so opremljena z naglasnimi zna­
menji, na koncu knjige je obsežen indeks. 
Prevod je tudi obširno komentiran, škoda 
je le, da so opombe namesto na dnu strani 
skrite na koncu knjige, kar bralca sili v 
nenehno listanje; takšni odločitvi, ki bi 
jo v nekdanjem času zapletenega meha­
ničnega stavljenja nemara lahko utemelje­
vali z varčnostjo, lahko danes botruje le še 
nepremišljenost. 
Po oblikovno in vsebinsko dovrše­
nem Prazničnem letu Rimljanov v pesmi 
(Mk, 2006) je to že druga knjiga, v kateri 
se prevajalka posveča mitološkim besedi­
lom v rimski književnosti. Težko se je izo­
gniti vtisu, da gre za nekakšno pripravo 
na integralni prevod Ovidijevih Fastov, 
o katerem se govori že nekaj časa. Cedite, 
Romani epitomatores, cedite, Grai; nescio-
quid maius nascitur ...
 
David Movrin
Keria_11•1_E.indd   140 9.7.2009   11:28:44