43
poteg raznih neštevilnih pogreškov vsebuje nekaj tipičnih napak, ki jih najdemo tudi v Guvonovi slovnici; ker pa je knjiga brez letnice, je težko dognati, kdo je prepisoval: ali Guyon ali Migliorini. Kakor rečeno, se naslanjata prva dva dela Guvo-nove gramatike na naše starejše slovnice. Poleg tiskovnih napak, ki jih najdeš skoro s-vsaki vrsti in ki pačijo i besede i smisel, moti nedoslednost v oblikah, zakaj sedaj navadne oblike so pomešane s starimi, ki jih že zdavnaj več ne rabimo, pač posledica nekritičnega prevzeija iz slov. slovnic različnih dob (prim. nom. dual. sini; loc. sg. ključi, kralji; jest mesto j a z itd.).
Napak ne manjka; vseh ne bom navajal, ker jih je preveč. Mislim, da zadostuje, če navedem ie-le: Konjiki so šli v skok skozi trg; 1'orto del padrone = gospodarski vrt; ali bi bilo najti tolmača dobrega;' otroci imajo zelo strah; tepoč, tepe; šte]6č, šteje; nosevati; grede v zaton solnce svet pozdravi; proti večer; kljubu besedih m o j h   itd.
111. del, najbrže lasten produkt Guvonov: »dialoghi comuni«, pa je res žalosten. Tu si sledi spaka za spako. Naj tudi tu zadostuje par primerov: I o esprimo la mia riconoscenza == jest skazim mojo hvaležnost; prosim odpusii-teme, ki se podstopim tega; nisem slišal govoriti od tega, kar vi ste rekel; ali bi mi hotli svoj n a d p i s (— i n d i r i z z o!) dati; obe-dan me nje zbudil; večernje, jutranje oznanovanje pravi da taljanski vazduhoplavci (!) so napadli   mesto   Ljubljano   itd., itd.
Sledi antologija, ki prinaša par spisov v prozi (zastopani so Slomšek, Zap. Ivan (?), Fr. Marn), 2 Jenkovi, 1 Levstikovo, 1 Vilharjevo, 3 Prešernove in 2 Gregorčičevi pesmi. Za zaključek je naveden začetek in konec črnogorske himne kot »esempio (!) d i relazione fra serbo e sloveno«. Zadnjih 80 strani obsega   slov.-ital.   in   ital.-slov.   slovarček.
Po vsem tem se mi zdi čudno, kako se more pohvaliti pisec, da ga je izpodbudil k drugi izdaji tudi »i 1  g i u d i z i o  b e n e -
vole, espresso su guesto mio lavoro da un illustre lin g u ista, il   boemo   prof. Vondrak«. U?)
Tako slovnico je napisal Guyon (od istega avtorja je izšla tudi srbska gramatika-, ki je pa nimam pri roki), slično že omenjeni Migliorini, in lahko trdim, da boljše ne bo napisal noben Italijan. Da pa je taka slovnica — posebno sedaj — potrebna, ni treba na dolgo razlagati. Odvisno je tedaj od nas samih, ali bo obveljala Guyonova slovnica v tej obliki in ali bodo Italijani nas in naš jezik na ta način »spoznavali«.
R. M
Dr. Hinko Dolenec: Izbrani spisi. (Prosveti in zabavi 3.) V Ljubljani, 1921. (Uredil dr. Janko Šlebinger.) Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. — Ljubki kozerist Hinko Dolenec, ki ga Glaser samo mimogrede omeni, je v polni meri zaslužil ponatis svojih kramljanj o Cerkniškem jezeru, o gozdu, polharjih, gobarjih, kunarjih in o kraški burji. Človek uživa naivno kakor Jurčiča ali Erjavca in se ob berilu pomladi, ogreje in spet malo posloveni ob lepi domači besedi in nekaj malo polupreteklem besednem redu. Šola bo za Dolenca založništvu hvaležna. Pa tudi kot ljudska knjiga utegne Dolejiec močno vzgajati. Nepri-siljenost in preprostost pripovedovanja je umetnost te knjige, ki ima dušo in vonj, česar nove lovske zgodbe bolj ambicioznih pisateljev naših,  kot je Dolenec,  nimajo.
Dr. I. P.
F r. Roječ: Tončkove sanje na Miklavžev večer. Mladinska igra s petjem v treh dejanjih. Ypodobila I. Erbelnik in F. Roječ. V Ljubljani, 1920. Založila Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg. — »Mladi Jugoslaviji« (državi ali mladini?) je poklonil svojo verzificirano igro mladinski pisatelj, ki mi je znan po risbah in pesmih iz »Vrtca« in »Zvončka«, v čigar listih se je poskušal kot »podobar« tudi E r b e ž -n i k. Knjiga ni vzbudila neprijetnega razočaranja v meni in kaže resno voljo in tudi precej dramatske rutine, dasi je v besednem in izraznem oziru ponekod precej plitva zgovornost in nič več. Da je pona-
44
zorenje Boga Očeta v nebesih bodisi v Erbežnikovi sliki, bodisi v Rojčevi filistrsko-človeški besedi vse kaj drugega kot pa transcendentalna poezija sanjske igre pri Maelerlincku i. dr., kdo bi kaj več od Rojca pričakoval, če je enkrat videl njegov trans-parentsko - dekorativni nagib in ki tudi pozna . hvalevredno, a nesistematično šolano Erbežnikovo hotenje. Zato pa visi človek ob besedi in sliki teh »sanj« ves čas v občutju očitnega diletantstva in se vrhu tega vedno zopet boji nezavedno zapisanih trivialnosti kakor n. pr. o materi, ki je angelčke dajala nebesom in si vzgojila tudi dva ministra (str. 51 si.). Glasbene točke je priredil prof. Marko B a j u k. Igra je bila uprizorjena v Ljubljani na Ljudskem odru. Uprizoritev se bo kot pripravno prigodniška bržčas ponavljala. Da bi kdo igro prevajal, kakor si pisatelj menda obeta (str. 125), dvomim.
Dr. I. Pregelj.
Otroški oder. Igrice za mladino otroških in ljudskih šol. Drugi, predelani na-t i s. Sestavila Marica Gregoričeva (Stepančičeva). V Ljubljani, 1920. Izdala, založila in natisnila »Učiteljska tiskarna«. — Gregoričeva (ne Gregorčičeva str. 6) je ustregla dejanskim potrebam s svojim »otroškim odrom«, kakor priča predelani U) ponatis izdaje iz leta 1910. Pet daljših prozaičnih otroških iger je nadomestila Gregoričeva v novem ponatisu s krajšimi dra-matiziranimi deklamovankami, ki so oblikovno in vsebinsl^ silna neznatnost. Novi »oder« šteje torej devet kratkih prizorov poleg treh igric daljšega obsega (Čista vest, Sneguljčica, Pepelka). Lep je samo IIi, prizor v Sneguljčiči. Hvaležna komika v »Kaznovanem saljivcu« je samo nakazana. Grajali je treba slovenščino: se zate č e k omari 6, s cvenkajočimi žepi 53, se vstavi oddaljena 53, enako jaz oblačila 70, z g u b 1 a pest 74. Zgled prozodične spretnosti pa je kitica: Tam nekje cvrči — poredni grilček — tukaj zešumi   —   krtičev   rilček 32.   O,   France
Levstik!                                   ^    ,   ^        ,-
Dr. I. Pregelj
Rudolf Dobovišek: Rodoljub iz Amerike.  Veseloigra  s  petjem v treh de-
janjih. Pevske točke uglasbil Ciril Pregelj. 1920.
Da se je neznatno dilelantsko delce natisnilo, se ne čudim. Saj ga je založil pisatelj sam. Iz katerih in kakih snovnosti našega »polpreteklega« čitalništva je zrastla Doboviškova igra, ni važno. Sodim, da pisatelj pozna kulise et religua iz osebnih neprogramnih odnošajev do odra, kjer je morda celo sam že režisiral dve, tri igrice iz Talijine zbirke. Z erotično omlednostjo prizorov tete a lete v skrajno slabotni odvisnosti je hotel D. posiliti nekaj efekt-nosti za obzorje in okus sentimentalnih kmetiških služkinj v slov. malem mestu. Pa če bi cenjeni rodoljubni pisatelj le slutil, kaj je dovfip, humor, situacijska in besedna komika. Pa ne sluti prav nič in me je razveselil le z neradovoljnimi šalami slov-niškega in pravopisnega značaja: uglazbrl, z vratami, z Ljubljane, za loviti, recite, bo-lana i. p. Zakaj je natisnjeno Pregljevo ime v naslovu, ne vem. V knjigi .kompozicijskih prilog ni. Tudi to se ni zdelo za-lagatelju važno, kdo je tiskal in kje se je knjiga tiskala. Dovoljenje za uprizoritev dajejo v Celju.                                Dr  I   P
Cika Jova - Z m a j : Kalamandarija. Za našo deco poslovenil Alojz Gradnik. V Ljubljani, 1921. Izdala Tiskovna zadruga. — Priljubljena zbirka "otroških pesmi velikega Jovanoviča bo v prevodu dobrodošel dar tudi slovenski mladini. Vsebinsko zaslužijo te pesmi celo v prevodu častno mesto ob najboljšem slovenskem mladinskem slovstvu, ob Levstiku. Prevod je ponekod naglasno prisiljen (zato gladim tvoje lice), nejasen (Tam bo Tanka izza b a n -k a), ne domač (... take sanje, ki sem snoči jih dobil a). Nenaravna se mi zdi raba otroške govorice v uvodnih verzih: S pisane police naša Mila klice. Blagogiasje Gradnikove besede seveda ni popolno in to tembolj občutimo, odkar poje v nas sladko cicibanstvo Zupančičevo,    rj   r n
UMETNOST.
XX. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu.   Češko - jugoslovanska   grafika.
Propagator grafične  umetnosti  med  luoo-