v
uflL ;f.
S?;i;Mi
HEtlTOR
LIST ZA SREDNJEŠOLSKO DIJUŠTVO
: Št. 8. ::: Letnik IV. :
»a:	Urejuje	::t:
: dr. Anton Breznik
* Za lete 1911/1912
■
■
m
m
m
m
m
»Mentor« * 1911/1912 «* IV. letnik * Zvezek 8.
Vsebina.
Nehvaležnost sveta, (Aleksijev.)  ..........................169
Na njivah. (Pesmi.) (Bogumil Gorenjko.) ...	.	.	.	.	172
Kraljica noči. (Prof. Fr. Pengov.)	173
Spomini na staro Recijo. (Fr. Trdan.) (IV.) .	.	.	.	,	178
Domovina in potovanje nekaterih kulturnih rastlin.
(Dr. V. Šarabon.) (Konec.)...........................  180
Besedni homunkulus. (Dr. A. Breznik.) (IV.)..... 183
Kmetska. (Pesom.) (Bogumil Gorenjko.).......................185
Žalostna pesem. (Bogumil Gorenjko.) ....	.	,	.	185
Navod za šahovo igro. (Andrej UrSIč.) (Dalje.) ... 186 Sred polja. (Pesem.) (Bogumil Gorenjko.) . .	...	.	187
Drobiž: Uganka za zemljcpi.sc.e. - Rešitev zadnjih ugank.
—	Dva nova grobova. .Zlate črke*1 na posodi Gazel. ~ Slovenska iznajdba. — Velikost ljudi. — Iz pisem dobrih mater. — Zgodovinske anekdote. — Geografske drobtine. NaSe slike ..... 188—192
Lepa priložnostna darila. ^ tvornUka zaloga. ^
Dobro la p«c«nl « ktu>i I« pil meni, tur |f ob* mimo. - Ur* biidlll« od S K lumrrj: nlkd-12?	-r u,r , I4 "*Pr,i i •Ifhrn« tii.-rrtn, ure od 7 K n«prH; ir*ibrnf »nkrr-i«m. ut*
od 10 K najm!, dUiiumtnl prstmi od lit K nnfre); hrlljimtn' pr*t*n ml M k' napM Lep« T	««*&«•	po	iuliHi.il! rrnih. N«!**)!* rotI rmlk i knlniaritm
tudi po polti MU.mJ, - Sl»g»r|«l Hvaliti sliojl ud IK> K n»|»rr|, tudi u plrt<m|r (poiik bi«pl»din).
Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani.
Fr. P. Zajec, izprašani iplik. Ljubljana. Stari trg 9
priporoča »voj dobro nrajnnl optltnl anvod kakor tudi i-atllCn« vrsta nnoPnlkov, ačipulcov, toplomerov, dnljnotfladov itd. Popravila otol Ačlpalcov Itd. luvrSuJ« dobro In conol
Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto.
Tlak .Katolllk« Tlakam«* v Ljubljani. — Odgovorni lastnik Aloja!) Mark«*.
Letnik IV. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 8.
Alokaijov:
Nehvaležnost sveta.
V	pasjih dneh koncem šolskega leta sva sedela vročega popoldne s tovarišem Križnikom na verandi našega stanovanja. Križnik je prelistaval Prešerna in škilil čez knjigo na sosedov vrt, kjer je Emi prilivala svojim rožam. Jaz pa sem občudoval dolgočasne rimske klasike. Pogosto mi je ušel pogled na zeleno Krko, ki je leno polzela pod našim stanovanjem in po kateri je zdaj pa zdaj švignil kak čoln z veselo družbo.
A prišlo je odrešenje. Naenkrat so se odprla vrata in na verando je planil z velikim hrupom šestošolec Hočevar, najin sostanovalec. Bil je ves pregret; lica so mu žarela, slamnik je držal v roki in frizura, na katero je bil neizmerno ponosen, je bila vsa v neredu.
„Kako je bilo?“ — je vprašal Križnik.
„Brate, izvrstno 1 škoda, da te ni bilo. Spoznal bi naš cilj, zvedel bi, kaj nameravamo z našim delom, za kaj se borimo in se bomo borili do zadnjega diha!“
Hočevar se je spustil na pleteni stol, da je vse zaškripalo.
Tudi meni se je začelo jasniti. Hočevar je namreč pogosto zahajal na Sajevčevo stanovanje, kjer so imeli višjegimnazijci skoro vsak teden sestanek.
„Kdo je govoril?"
„Po navadi. — Sajovec največ. Naročal je, kuko moramo delati tudi o počitnicah za narodni blagor. Naše ženstvo je premalo narodno in zato moramo porabiti vsako priliko v to, da ga predramimo. Ako ni mati narodno zavedna, gotovo tudi otroci ne bodo; ako pa nimamo narodno zavednega — da, fanatičnega naraščaja, bomo kmalu stali ob grobu našega naroda!"
Na
Navdušeno, s silnimi gestami je govoril Hočevar.
Križnik je gledal zavzeto, pa tudi meni je bila ta stvar skoro nova.
„Res škoda! Ko bi vedel, bi se tudi jaz udeležil sestanka. — Kaj pa drugi ?“
„1 — drugi! Molče so kimali; saj jih poznaš — šleve. Tratnik je po stari navadi stokal in javkal, da list nima tvarine in da naj ga bolj podpiramo, če nočemo, da propade. Prebrali smo tudi par pesmic in jih medsebojno presodili. Pa kaj, ko se vse premalo zanimajo —“ je pridigoval Hočevar in se jezil nad tistimi, ki se z matematičnimi formulami pripravljajo za narodno delo, toda Križnik ga ni več poslušal. Zamišljeno je strmel nekam čez Krko.
„Ali gremo na sprehod?“ je vprašal Hočevar, ko je videl, da padajo njegove besede na kamenita tla.
„Kam? — Ne, ne grem!“ — je odvrnil Križnik malomarno.
„Pa ti?“ — je vprašal mene.
„Seveda!“
„Dobro, pa pojdiva proti Šmihelu,“ je odločil Hočevar. Odšla sva, Križnik pa jo ostal s Prešernom na verandi.---------------
Ej, kako hitro je bila pozabljena vsa bridkost in vse težave dijaškega stanu, ko sva prišla iz mesta v prosto naravo. Ni čuda, da sva hodila do mraka in se po raznih ovinkih zopet bližala mestu. A še bolj hitro so minevale urice v družbi tovariša Hočevarja. Ej, da bi ga vi poznali. Ni zastonj nosil krasne frizure. Bil jo pesnik in imel sem priliko občudovati njegovega duha. Govoril jo mnogo o naši literaturi, zlasti o poeziji in mod pesniki gotovo tudi sebe ni izpustil. Ni čuda torej, da je bil že mrak, ko sva se vrnila v mesto.
Zo na ulici sva opazila neko razburjenost, ki je vladala pri našem sosedu, železniškem uradniku.
„Ali vas ni sram! Zatožila vas bom pri direktorju!11 — se je čul visoki glas sosedo.
„Kaj pa imajo? Stopiva hitreje!“
Ko planeva v vožo, zagledava Križnika mokrega kakor miš. Vse je curljalo od njega. Gospodinja pa je hodila po veži s povešeno spodnjo čeljustjo.
„Kaj pa ti jo, Rado?“ so jo zasmejal Hočevar.
„Ah — neumnost! Saj veš — to proklote babo!“ jo siknil polglasno, da ga ne bi slišala gospodinja. A ta je imela jako izvrstna ušesa.
„Seveda — vsega so žonsko krive! Ali so spodobi, da hodite skrivaj za Emo? Starši so vas vendar poslali, tla študirate za duhovna, ste pa taki!“
„Ah, vi toga no razumete!“ — jo je zavračal Križnik.
»Razumom ali no razumom! Dokler boste stanovali pri meni, no pustim kaj takega!“
In v potrdilo teh besed je zaloputnila z vrati in odšla v kuhinjo.
„Rado, kaj pa je vendar bilo?“ — je vprašal Hočevar iznova.
„Ah kaj! — Govoril sem z Emo na vrtu, pa ti pritrese vrag njeno mater — saj poznaš staro nemškutarico — in polila me je z vodo.“
„IIa-ha-ha!“ — se je grohotal Hočevar in tolkel z rokami po kolenih. Tudi meni se je zasmilil tovariš Rado.
„Zares originalno! Pa kaj si stikal doli, saj poznaš staro —“
Rado si je popravljal frizuro, ki mu jo je zmešala nenadna ploha.
„Le smej se! A stvar ni tako smešna. Prav žalostno je, da — no,	pa saj	ti	ne razumeš takih stvari ..je	dejal Rado užaljen.
„A —“	je	zazijal Hočevar, „sedaj razumem.	Hotel si spreobrniti
Emo — nemškutarico?"
„No — da! Ali je to tako čudno! — Saj si ravno preje rekel, da	moramo	porabiti	vsako priliko v to, da pripeljemo naše ženstvo
do	narodne	zavesti.	Emo pa tudi poznaš, kako	rada govori	v blaženi
nemščini. Seveda — revico je zapeljala njena mati —“
„Zares žalostno!“ — se je namuzal Hočevar, a tako, da Križnik ni opazil.
„Pa kaj si dosegel ?“
„Kaj bom dosegel, ko sva bila tako malo časa skupaj ! A narediti bi se dalo, ko bi ljudje kaj razumeli o tem. Skoro sem jo prepričal, kako lep je naš jezik, kako lepe so naše pesmi. Posodil sem ji Prešerna in Ketteja.11
„Pa je	bilo kaj	dosti listkov notri?“
„Eh —	ne!“ je	dejal Križnik zategnjeno.
„Narodni	mučenik! Rado, utolaži se! Vsi	slovenski rodoljubi
morajo kaj	pretrpeti za svoje blage namene.	To je nehvaležnost
sveta,“ ga je tolažil Hočevar.
Odšli smo na verando. ’
Mrak je pokrival zemljo in iz Krke, po kateri so švigali urni čolniči, se je dvigala tenka megla. Na nebu je jadrala bleda luna in so ogledovala v temni vodi in iz bolnišnice se je oglašal gramofon z narodno pesmijo. Res poetična noč! A mi smo molčali in premišljevali o nehvaležnosti sveta, katero je vnovič okusil naš Rado Križnik.
Bogumil Gorenjko:
Na njivah.
1.
Jaz bom pesem kmetsko pel, kot škrjanček, bratec moj, ker sem kmet!
Makov je zagorel cvet, zardela deklica, in škrjanček, njiv poet, zletel je na pisan svet,
pa se je začudil. —
Komaj pesem je zapel, pa se že je zgrudil oj v naročje mehkih žit; zdaj tam gleda skrit prepeličico - kmetico, ki za pet pedi se pomika v svojem delu.
2.
Oj ne pojte ptičke o zeleni trati, o visoki travi,
o	širokem polju, kmetovi državi;
o	ponosnih volih, kmetičevi slavi;
o	pšenici zlati, kmetovem bogastvu I
Težko je fantiču sredi trat brez koso, ostre kakor dčmant; težko je brez pluga sredi njiv domačih; težko jo dekliču sred pšenice zrele brez srpiča ostrega.
3.
l)o kolena trava, rž do pasa,
detelja kot kri rudoča, sanjajoči ajdov cvet!
Kjo si, kje si, kmet V Oj pogloj, poglej, kamor sežo ti oko vsepovsod tvoj svet, polje glej samo!
Moli, moli, kmet: dobri Hog te jo uslišal, loto dal po tvoji volji!
Oj poglej, povsod do kolona trava, rž do pasa,
detelja kot kri rudoča, sanjajoči ajdov cvet!
4.
Oj škrjanček!
On ne sojo, on no žanje, vendar dobro on živi! l'a zakaj V
I	zato, kor jo poot!
Prof. Fr. Pengov:
Kraljica noči.
Jate vran se vračajo s šentviških poljan domov, da si poiščejo nočnega miru na mogočnem hrastovju v hostah, ki obrobljajo na severni strani zeleno smrečje ljubljanske vodovodne naprave blizu mesta. Posamezne vroče glavice se sicer še ne morejo precej umiriti, a polagoma le zavlada tišina. Le zaupna babica (taščica) v bližini meni, da ni storila čez dan svoje dolžnosti v polni meri kot pevka, zato skuša popraviti še v daljših pavzah svojo zamudo, slednjič pa zamrje tudi njena kratka kitica. In ko odnese vetrec od ljubljanskega barja proti Savi zadnji zvonki spev drozga, ki si dopada v prekrasnem solo-spevu na visokem dobovem prestolu, tedaj čutimo tudi mi, ki nas je zanesla želja po svežem zraku v to prijazno stran slovenske zemlje, da je čas iti domov k počitku.
Akropolis v Atenah.
Mrmrajoč pesmico dragega tovariša Jakca iz šolskih let
„jozoro tiho, ptički spijo, no čujo šum ho voč luhak, večer so bliža, že se spušča na vso naravo sen sladak"
se vračamo proti orjaškemu domu modric sredi polja v vznožju Šmarne gore in kmalu priča tema v naših sobanah, da vlada tudi v njih sladki sen.
No tako zunaj nas, tu je še življenje. Miške škrebljajo v velikem številu med travo in smukajo med zlatim Cererinim valov-jem sem in tja, mrka krastača ima ta čas v programu svoj vsakonočni izprehod, v zraku pa brni nešteto hroščev, mušic in nočnih metuljev, ki tvorijo „brneči zbor" k melodičnemu koncertu žab v daljavi, ki godejo na pihala in k ločnemu orkestru evrkajočih sa-ranč in kobilic tor bramorjev, ki nam predstavljajo umetnike na trilčkajočom piccolu v bližini.
Marsikateri izmed teh ponočnjakov pa nima popolnoma pravilnega potnega lista; mnogi so znani za naša polja in gozde kot zlobni Huni, za katerimi ne zeleni več trava. Gorje našim krom-piriščem, deteljiščem in bujnim krušnim rastlinam, če se zvežejo ti ponočni apaši v alianco ter dvignejo svoje vstaške čete v boj proti kraljevi Flori 1 Če se en sam par poljske miši lahko razplodi tekom leta na 20.000 pogubnih glodalcev, ki jim je noč glavno torišče za njihove intrige, potem se nikari ne čudimo, če se zdijo kako leto travniki in polja kot prevlečeni z orjaško mrežo — globeliča-stih potov tisočev in tisočev poljskih Muridov (mus, muris miš).
Ravnotežje v naravi bi se pri bujni množitvi glodalcev v kratkem porušilo, da ni poskrbel njeni previdni Gospodar za polje in gozd leteče mačke-sove, ki razsvetljuje s fosforujočim žarom svojih oči nočne temine.
Le poglej to letečo mačico nad mojo mizo! Glava okrogla kot pri vaši domači drdrmavki, oči zlato obrobljene; perje, mehko kot dlaka mlade mačice, odeva celo telo, tudi noge notri doli do ostrih krempljev.
Prijatelj - lovec iz Bohinja mi je poslal nedavno ta lepi eksem-plar. Pošiljatvi je bil priložen listič, iz katerega posnamem odstavek:
„ ... Ponosno uharico sem opazoval že dalje časa. Pred tedni sem zavohal njeno duplo in se prepričal na lastne oči, da je pokončala roparica v 4 tednih brezštevila korvidov (srak, vran in pod.), muridov (miši), 42 zajcev, ki sem jih našel deloma docela raztrgane ali pa na sveže šele načete. Vsled tako silovite konkurence v boju za zajčjo pečenko sem napravil zarotico zoper divjega lovca in „črna roka“ mu je o pravi priliki pokazala s svinčenim risalom pot v druge lovske revirje, kjer nima tekmecev. Tebi pa pošiljam corpus delicti — čem pisati delinquentis — da ovekovečiš z balzamiranjem ali kakorže relikvije zloglasnega tihotapca ..
Mrak je razpel tihotna krila na pokrajino zunaj moje sobice. Sova, ki je čepela doslej brez glasu kot petrefakt v duplu ali v skalni votlini, dvigne svoja letala. Neslišno tiho tudi za naj finejše uho so vozi globoko pri tleh nad bilkami in skozi drevesne nočne sence. Oko in uho ji izdajata žrtve, ki jih grabi z morilnimi kremplji v razoru ali v gozdni temini.
Lepa ptica je sova, naj bo te ali one vrste, kraljica vseh pa je velika uharica, ki jo utegneš pogostoma študirati živo pri kakem lovcu. Zo sam njen pogled izdaja silo in divji pogum. In če začne sukati okrvavljene oči, klopotati s kljunom, ščepiriti perje med glasnim puhanjem, dvigati grozeče pernate uhlje, potem utegneš dobiti nehote rešpekt pred ptico Atene.
Glavni vtis, ki ga napravi name živa uharica je, da stojim pred silovito roparico. Že barva, tisto rujavo rumenilo s črnimi
pegami te spominja na nevarne roparje. Splošno pomenja v naravi črno z rumenim ali pomarančnim mešano, barvo strupa in groze, ki prinaša povsodi pogibelj in smrt.
Želiš za to primerov v malem svetu ? Spomni se ose in sršena z bodalom na sadnem vrtu, pisanega močerada s strupenim sluzom v vlažnem gozdu! Paradigmata v večjem slogu pa so kraljevi tiger in leopard, panter in prekrasni jaguar. Pa tudi velike dnevne ujede se oblačijo v roparske mantile mračne, črnorjave barve, noge in kremplji pa so rumeni, voščenica na morilnem kljunu istotako, morda tudi rumeno obrobljene oči, n. pr. planinski in jezerski orel, ser in drugi.
Vse to velja za našo veliko uharico, ki ji gre ob njeni veliki moči in velikosti (3/4 m) po pravici prilastek „kraljica noči".
Par takih uharic v gozdu je strah vseh zajcev in veveric, kavk in krokarjev, gozdnih jerebov in divjih petelinov, da celo mladih srnic. Njuna votlina je zlasti ob valjenju prava pravcata klavnica. Zgodi se celo, da se združi po več sov, ki napravljajo potem skupne love na zajce in mlade srne, kakor tudi vemo, da preganja zadružno trop vran obstreljenega zajca do smrti.
Ne vem, če te je zapeljala kdaj usoda v črni noči v temni gozd, kjer je trčilo skupaj nekaj sovražnih sov?
To ti je špektakel za v pekel! To besno kihanje in puhanje, to odmevajoče pokanje kljunov, to posnemanje zdaj hripavega pasjega laveža, zdaj barbarskega ukanja pijanih fantalinov, vse skupaj pa zmešano v neznosni kaos kosti prodirajočega kakor vpitja na pomoč in zadnjih smrtnih krikov. Ni čuda, če je tak nenavaden prizor pregnal že marsikomu vso kri iz lic in mu naježil lase. Treba biti le enkrat priča in razlaga, kako je nastala pravljica o „divjem lovu“ je lahka.
Toda čast, komur čast!
Četudi leži sova vnetemu lovcu v želodcu kot kamen, vendar pa je za splošno gospodarstvo v naravi važna, da, neobhodno potrebna, da se ohrani število zdrave divjačine v pravih mejah.
Kdo naj obvaruje stare zajce in srne, ki jim izpadajo zobje in hromijo skončni členi, počasne, o gotove in mukapolne smrti za lakoto V Kdo drugi kot roparske živali, ti prvi anatomi na svetu, ki so s svojim strahotnim zobovjem, orjaškimi kremplji, mogočnimi kljuni in vso telesno močjo tako neprekosljivo fino organi-zovani za urno usmrčevanje? V tem zmislu je sova neizogibno potreben člen v verigi, v sestavu roparic, ravno tako kakor podlasica in hermelin, kuna zlatica in belica, volk in lisica, medved in ris, lev in leopard. Kajti preveč gostov in premalo južine bi imelo za posledice popoln pogin cele vrste, celega roda.
V	prvi vrsti nam predstavlja sova nočno policijo za razne glo-dalce. Če si pri tem koristnem delu privošči tudi kak oblizek, ki
-	17G	-
gre nam samim v slast, kdo bi ji mogel to zameriti? A primerijo se pri tem tudi tragični dogodki, ki jih kot prijatelji narave ne moremo prezreti molče.
*
*	*
Vrana, sicer tako razumna in pogumna ptica, je ponoči neumna in bebasta, da je joj. Ena žival je, ki jo pripravi v smrten strah
—	sova. Ta ima ponoči lahko delo pri vranah in tudi pri naj-večjih njihovih ženijih, pa naj bi bil tudi kak general alla Albin.
Ko se razjekne daljni sovini krik v temi, potegnejo prestrašene vrane glave izpod kril in sedijo tako trepetajoč in mroč do jutra-
Piroj, atenski pristan.
njega svita. Zgodi se pri tem celo, da zmrzne tej in oni revici celo eno ali obojno oko in konec jo slepota in smrt, ker bolnišnic za bolne vrane slučajno še ni.
Ko pa se vrne jutranji mrak, se ohrabrijo tudi črne vrane, se dvignejo s svojih prenočišč in prebrskajo okolico vsaj par kilometrov na daleč. Gorje nočni roparici, če jo zalotijo! Rabljev delež jo čaka, če pa to ni mogoče, jo preganjajo na smrt in podijo vsaj nekaj ur proč.
Bilo je meseca aprila tekočega leta. Po novopalem, tako malo zaželenem snegu, grem na izprehod v obsavski revir, trojedino kraljevino vran z Albinom na čelu kot vladnem komisarju in čuvaju. Slučajno naletim na sled divjega zajca, ki so je bil podil v divjem gonu po snegu in čegar obupni stranski skoki so mi bili jasna priča, da jo bil nosrečnik preganjan. A o proganjalčevi sledi ni ne
duha ne sluha. Grem za zajčevo sledjo in kmalu ugledam kapljo krvi v snegu, par korakov naprej pa najdem še nekaj ostankov majhnega ubogega zajčeta. Kje je morilec, to mi je bila sedaj uganka, ki jo je treba rešiti. Po skrbnem preiskavanju najdem slednjič v snegu vtis dveh velikih prstov in čudovito barvano rjavo pero. Ni več dvoma — bila je sova.
Ko se vračam uro pozneje blizu istega mesta proti domu, naletim na drevesu, komaj dvajset korakov od mesta zločina na sovo, ki je čudno vrtela oči. Morilka se ni mogla ločiti od kraja svoje pregrehe. A mene se je zbala, spustila iz svojih globin čudno nanizano vrsto guturalnih zvokov „grrr — 000“ in zletela s počasnimi udarci kril na zadobrovsko stran Save, kjer je upala na gotovejši mir pod ondotnimi čudovito melodičnimi zvonovi.
Par dni pozneje je vladala med posavskimi vranami čudna razburjenost. Z lovcem Jančetom se podvizava poizvedeti, kaj bi vtegnilo biti vzrok temu. Kmalu najdeva v bosti na snegu nekaj črnega perja, ki frvota v vetru. Greva proti vetru v smeri, odkoder prihajajo peresa in kmalu stojiva pred krvavimi ostanki vrane, velika sled dveh krempljev pa spet izdaja morilko — sovo. Vsa okolica je kazala sledove hudega boja, toda sova je bila močnejša ter je strgala ubogo vrano raz varno vejo, ko se nesrečnica v noči ni mogla ne braniti ne iskati rešitve v begu.
Obrnem mrtvo truplo na drugo stran, slučajno se prikaže pri-tem glava — vzklik sočutja se je izvil obema pričama. Pred nama je ležala modra glavica Albinova, mrtva in nema. V času svetovnih katastrof, obenem z orjaško morsko „Titanico“ je imel končati tudi najin večletni prijatelj Albin svoje delavno življenje, ki je bilo njegovemu ljudstvu neprecenljive koristi. Umorila ga je ista sova, proti kateri je naučil svoje varovance in varovanke na stotine koristnih pravil.
Gnezdo Albinovo je danes zapuščeno, bliža se razpadu. Še letajo vrane po domačem kraju, a slavnega vodnika nimajo več. Orlooki Janče se morda ne vara, ko mi zagotavlja, da pada njihovo število in mogoča je, da bomo čez kaj let zastonj iskali vran na onem smrečju, na katerem je še pred kratkim živelo, sc veselilo in ljubilo na stotine vrlih prednic.
Fr. Trdan:
Spomini na staro Recijo.
iv.
Ob pogledu na limes.	Dne	13. julija.
„An dor schonen, blauen Donau, wo die llerzon froher schlagen, laben wir uns an dor Gegend, ruhen aus von miihen Tagen ...“
Na izmučeno, v davnino zatopljeno srce, so udarjali taki glasovi, liki ubrana godba, ki vabi k veselju in razvedrilu, ko sta drčala po Donavi od Eininga do Weltenburga naša dva Čolna. Počasi se pomika zelenooka hči ravnin. Zdaj pa zdaj na videz postoji, kakor da bi si ob pogledu na razdejano Abusino skrivaj otirala solzo in poslušala nebroj pravljic, ki jih hrani ljudska govorica o limesu. Nad mlado reko razprostira hladilno senco sto in sto košatih vrb. To je veličastna procesija zelenih girland, ki spremlja Donavo tja doli do Weltenburga. Tu pa se poslovi zeleni bršljan; Donava stopi v „predor“ (Donau-Durchbruch), tiho in polahko, skoraj nevidno se giblje in teče dalje, obdana od sivega skalovja.
Po četrt-urni vožnji priveže naš čolnar svoj stari čoln na debelo vrbo ter začne razodevati svoje historično znanje. Stali smo namreč ob „hudičevem zidu“ (Teufelsmauer), kakor nazivajo okoličani ostanke rimskega limesa. V pohvalo našemu vodniku pa moram omeniti, da ni bil gostobeseden. Sprva je pač veliko vedel, toda kmalu jo uvidel, da ima danes posebne vrste turiste pred seboj. Ko je opazil, da se njegovo pripovedovanje, zlasti pa letnice niso posebno ujemale s podatki najnovejših raziskavanj, je postal moder in je rajši molčal.
Limes je bil prvotno grebenu podoben nasip, utrjen z močnimi palisadaini. Njegovo mesto je zavzemala do časa Vespazijana (69 do 70) Donava, od svojega izvirka daljo — poleg nje je ščitilo mejo še nebroj večjih in manjših utrdeb. Za vlade Domicijana, Trajana in Hadrijana (117—138) pa so premaknili legije mejnike rimskega gospodstva še dalje proti severu in sezidale limes. Ko jo bil ta loku podobni zid dogotovljen, so je raztezal od llonningena ob Renu preko Wetterau-a do (iross-Krotzenburga na Mainu in od Milten-berga do Lorcha na Virtemberškem. Od tod je peljala meja preko VVeiltingena, Gunzenhausena in Kipfenberga ter se naslonila kake 3 km severno od Eininga na Donavo. Obseg te dolge demarkacijske črte je meril 540 do 550 km.
Limes spominja po svojem značaju na „kitajski zid“, vendar so od njega tudi v marsičem razlikuje. Dolgo so smatrali limes za močan, nepretrgan zid, ki jo vezal Ren z Donavo. Novejša raziskovanja so pa to zastarelo mnenje ovrgla. Severno mejo rimske oblasti
je branil zidan limes le na takih mestih, ki so bila že po svoji naravi 'nezavarovana in odprta sovražniku. Na holmih in višjih hribih je spremljalo nezidan limes — poldrugi meter visok nasip
—	nad devetsto čuvajnic in sedemdeset do osemdeset kastelov.
Mejači limesa so bili po odhodu Markomanov Her-munduri in Kati.
Zgodovinar Tacit jih slika kot zdravo in hrabro ljudstvo, ki je pa bolj ljubilo mir nego nabrušeno orožje. Z rimskimi podložniki so jih družile živahne trgovinske zveze. To-kraj limesa so bile naselbine starih Keltov, pomešane s kolonijami rimskih veteranov, in takozva-ne cabanae, šotorska sela (Lagerdor-fer), last služečih vojakov in njih družin.
Po sporočilu sodobnih pisateljev je bila Recija precej obljudena. Jedro prebivalstva je tvorilo po prihodu Rimljanov vojaštvo, ki so je shajalo od vseh štirih vetrov.
Rimski strategi so so ravnali pri nastavljanju garnizij po načelu: domačina v tujo deželo!
Zato nahajamo v Rociji, kakor tudi v alpskih deželah sploh, Špance in Britance, Sirce in Egipčane. Posadka ob limesu je navadno štela 8 do 4 ale (ala = 500 mož) konjcništva ter 18 do 14 kohort (cohors «■* 1000 mož) pešcev. Mod temi so bile posebno naglasu: coliors IX Hatavorum (s Holandsko), ala I Auriana in cohors III
Bracaraugustorum (s Španske). Vsa ta posadka je pripadala „po-možnim četam“, auxilia. Za Marka Avrelija (161 — 180) so poklicali na pomoč še legio III Italica. Pa tudi ta ni bila kos divjim Ala-manom. Ko so Germani oslabili rimsko moč, niso Bavarci že več poznali limesa. V prahu razdejanja so ječali močni gradovi, tehnično imenitne ceste pa je preprezal rjavo-zeleni mah.
Danes spominja tujca na minljivost človeških del majhen in preprost četverooglat kamen, „IIadrian-Siiule“ imenovan, tik malega sela Iladerfleck. Postavilo ga je zgodovinsko društvo iz Kelheima 1.1856. ter mu vtisnilo značilen napis: Ilier am linken Donauufer beginnt der von den romischen Kaisern Trajan, Iladrian und Probus in den Jahren 117 — 282 n. Chr. gegen die Teutschen angelegte bis an Rhein laufende Wall, auch Teufelsmauer genannt.“ Selo Iladerfleck se more meriti po starosti z limesom. Na mestu sedaj neznatne vasice je stala Hadrijanova vila, vieus Iladriani, kjer je 1.121. mogočni imperator celo prezimoval. Leta 1892. se je konstituirala „Reichs-Limeskommission“, ki se peča s sistematičnim odkopavanjem limesa. Ko bo delo odkrivanja dovršeno, izide posebna knjiga o celotni zgodovini limesa nekdaj in sedaj.
Zopet sta plavala čolna dalje. Še en pogled na Abusino — in limes je utonil v daljavi. Le temnosivi Hadrijanov spomenik je zdaj pa zdaj pogledal izza hriba, kakor v zadnji pozdrav.
r .1	===m^m=~ 	=&
I)r. V. Šarabon.
Domovina in potovanje nekaterih kulturnih rastlin.1
(Konoc.)
Sladkor. Doma v Zadnji Indiji se je sladkorjev trs (trava, visoka 2 — 4 m, celo 6 m, z bilkami 2 — r> cm v premeru) hitro razširil na Kitajsko in v Arabijo, odtod v južnoevropske dežele, tako 1420 »a Špansko in na otok Madeiro. Na španskem in na Siciliji ga kultivirajo še sedaj, seveda v manjših množinah. Začetkom 16. stoletja so ga prinesli na Kanare in odtod v Ameriko, kjer je razširjen zlasti v Braziliji, Gvayani, LuizianJ in Zahodni Indiji, v Aziji so glavne dežele sladkornega trsa Java in Filipini; dalje raste posebno na Havajskih otokih, Maskarenih, v Egiptu, v Severni Avstraliji. Največ sladkorja iz trsa producira Kuba. Vsega tega sladkorja pride v trgovino vsako leto več kot 5000 milijonov kilogramov.
Tekmovati jo začel z njim sladkor iz pese, zlasti od GOih lot preteklega stoletja sem. Največ sladkorne pese raste na Nemškem in na Buškem; samo okoli Devina imamo čez dvesto tovarn za
1	Voi1 v knjigi: Kulturpflanien der Weltwirtachaft, XIV und 411 S., Leipzig,
Volgtl&nder; lieraiiHKOKobon von O. VVarburg und I. I-;. Someren Hrand.
sladkor. Pri nas se odlikuje Češka. Sedaj je sladkorja iz trsa še vedno več kot onega iz pese.
Vinska trta. Doma je v Zahodni Aziji, imenujejo predvsem južno obalo Kaspija. Kmalu je prišla čez Prednjo Azijo na Grško in v druge dežele ob Sredozemskem morju. Islam jo je zatrl, zato so jo pa sprejeli v Srednji Evropi; a tudi tu je šla preje višje proti severu nego dandanes (sedaj kvečjemu 51 °, samo v pruski Neumark do 52°), zato ker se trud ne splača zaradi dobrih sedanjih zvez z jugom, ki omogočijo ceno dobavo vina. Najbolj uspeva v gorkejših krajih zmernotoplega pasu, v tropih ne, sad tam je le mal in redek. Velikega pomena je seveda obsevanje, tla itd. Tudi v Ameriki raste trta, dalje v Kaplandiji, Avstraliji. Francozi so jo oživili zopet v Algeriji itd. Skupno pridelajo vina na svetu od 120 do 180 milijonov hi, kakor je ravno letina. V Franciji n. pr. leta 1875. nad 84 milijonov, takoj nato zaradi trtne uši 25, 1904 69, 1907 pa zopet, samo ;12 milijonov hi itd. Francija je prva vinska dežela na svetu O$()0/0 vsega vina), potem Italija, Španska, Portugalska, Avstro-Ogrska, Nemčija itd.
Čaj. Južna Kitajska in Assam je domovina čaja, celi gozdi čajevih dreves so tam. Drevesa so visoka 10 do 15 m, a v kulturi razumemo le grm, visok 1 do 2m. Na Kitajskem ga poznajo od začetka zgodovine sem, razlikujejo pa različne vrste tako, kot pri nas vino. Razliko med črnim in zelenim čajem napravi samo različna priprava. Haste sedaj po celi Kitajski, na Japonskem, na Javi, Ceylonu, Britanski Indiji. Do sredine preteklega stoletja smo dobivali čaj samo iz Kitajske, šele potem so ga začeli kultivirati tudi drugje. Južnovzhodna Azija ga porabi primeroma največ na osebo, kor jo tam doma; sicer ga pa pijo posebno severni narodi. Na Husa pride na leto 8 4 kg čaja, na Angleža 2'7 kg, na Nemca pa samo 350 gr. Pred desetimi loti so ga pridelali 260 milijonov kg od teh 44w/„ Kitajska, ravnotoliko Vzhodna Indija s Ceylonom, 10o/0 Japonska, 2°/„ Java.
Kava. Dve vrsti samo prideta v poštev pri dobivanju kave, arabska in liberijska. Domovino imamo iskati v Afriki, od Gvinejo in Sudana do Mocambika in Abesinije. Arabska vrsta je bolj kočljiva nego'liberijska; sploh jo pa kava zelo odvisna od podnebja, preveč dežja škoduje, pa tudi preveč solnca. Šele v sredini 15. stoletja so začeli kavo pripravljati tako kot danes; narod Gala, južno od Abo-sinijo, jo v prejšnjih časih mešal pražena zrna s surovim maslom in to užival. Šele po 15. stoletju slišimo o kavi v Jemenu (Mokka) in iz te nove domovine so jo 1. 1690. prenesli Holandci na Javo, Angleži ravnotako v Prednjo Indijo. Francozi so poslali 1. 1727. par dreves na Martinique, odkoder se jo razSirila nova rastlina po ostalih zahodnoindskih otokih, po Osrednji Ameriki, Venezueli, zlasti pa v Braziliji. V Jemenu napravijo na gričih teraso in tam raste
mokka, zrna so majhna, Te kave je malo, trgovino prevzame mesto Aden, prodajajo jo večinoma v Egipet. Kakor rečeno so se pečali s kultiviranjem te rastline do začetka 18. stoletja samo v Arabiji.
Kavina rastlina pokrije nekako toliko sveta, kakor dve Kranjski in pol. Največ kave producira Brazilija, 2/3 do 3/4 vse kave ali pa še
več. Na leto je pridelajo največ 900 milijonov kg, oziroma 18milijonov vreč (t\ M kg), to tedaj, če je letina v Braziliji dobra. Na to deželo pride 9 do 15 milijonov vreč; na Kubo, 1'uerto Rico in druge otoke jo prišlo 1900 — 01 samo 25.000 vreč, na Jemen itd. (mokka) pa samo 190 vreč. Dvo tretjini vse braziljske kavo producira država St. Paulo.
Leta 1905. so vpeljali iz Brazilije v Novi York 3,909.000 vreč, Novi Orleans 1,300.000, v Hamburg 1,900.000, v Trst pa 744.000 vreč. Gotovo je, da pride v trgovino braziljska kava tudi pod drugimi imeni (Mokka, Java, Ceylon itd.), slabše vrste pa pod imeni braziljskih mest ali dežel, Rio, Santos itd. Zato pa ni braziljska kava na tako dobrem glasu kot druga, akoravno ima tudi najboljše kakovosti, ker se prodajajo ravno najfinejše vrste pod tujo marko.
  te
Dr. A. Breznik:
Besedni homunkulus.
IV. Nekaj izza kulis.
V	kolikor smo imeli dosedaj opraviti z našimi dedi, so nam vzbujali zgolj občudovanje. Posebno pa nam je bil všeč, stari Sloven, tvoj čedni obrazek, in lahko rečemo, da velja tudi o tebi, kar je pel Prešeren:
Obraz mili tvoj po sili
ml jo vodno pred očmi.
Toda čeden obrazek nam, žal, še ni vedno porok, da dičijo dotičnega človeka tudi duševne čednosti in druge vrline, katerih pri človeku ne smemo nikdar pogrešati.
Žal, da samo lepih reči tudi pri naših starih ne nahajamo. Tudi oni so imeli svoje slabosti, ki se nam odkrijejo takoj, ko jim pogledamo natančneje za kulise njihovega lepega obrazka. Zakaj vse, kar se skriva za obrazom ali je v nekoliko tesnejši zvezi z njim, je preočitno izpričevalo .neke ne ravno lepe lastnosti, ki so jo tako naši Sloveni kakor tudi Germani, Homani in Grki v pre-obili meri kazali; ta slabost — ali kako bi rekel? — se je kazala v prevelikem veselju — do uživanja. Požrešnost jim ni prešla samo v meso in kri, kakor se navadno govori, temuč tudi v — zobe, grlo, goltanec, vrat in v tilnik. V komor torej čut za nasprotno čednost še ni popolnoma zamrl, ne bo nadaljeval pesmi s Prešernom:
Vzdihujočo srce vroče
vodno k tebi hrepeni,
temuč bo to slabost naših dedov obžaloval. Vsi imenovani deli: zobje, grlo, goltanec, vrat, tilnik so namreč dobili imena od — požiranja! Gotovo so jih za to dejanje stari najrajši in najuspešneje rabili! O teh organih so mislili, da jim jih jo dala mati narava le za požiranje in za drugega nič; to so pač lepe predstavo o njihovem pomenu in namenu! Nas tolaži pri tern samo ta sladka zavest,
da tako nizkih nazorov o njih niso imeli samo Sloveni, temuč v enaki meri tudi vsi drugi narodi.
Kajti če je že pri nas n. pr. gol-tanec dobil ime od požiranja (prim. goltati, pogolten), nas nekako tolaži zavest, da je od istega hlastnega dejanja dobil ime tudi nemški Kehl-e in tako tudi latinsko ime za grlo, t. j. gul-a; mi potemtakem vsaj slabši nismo kakor drugi narodi.
Toda požiranju se niso stavile meje in od tega nosi ime tudi še n. pr. našfe grlo, ki se v nekoliko mlajši obliki glasi tudi žrc-lo, kar menda tudi sami brez mene uganete, da je naravnost od —
■■■■
Sikstinska kupola v Vatikanu.
žreti. Prav iz tega gnezda jo tudi grško ime za vrat, t. j. dki pa pomen j a tudi še po starem — grlo, poleg tega more pomen j ati tudi — tilnik. Kajne, kako daleč pripelje človeka strast; za grlo se človek ne čudi, če ga spravijo v zvezo z — žreti, toda vrat, vrat! In vendar so mu Grki res dali ime od tegal
Da bi svojo poželjivost nekoliko zakrili, so dali drugi potomci vratu in tilniku še neko drugo ime — kakor vidite, so znali pesek v oči že tudi takrat metati —, toda vidi sc jim na prvi mah, da jim drugo ime ni šlo tako od srca kakor prvo. Tako so si Sloveni izmislili ime za vrat od tega, ker so vrti; Jako zanimivo jo, da jo od vrtenja vzeto tudi nemško ime llals in sorodni latinski collum (nastalo iz cols-um); oboje pomeni isto, kar vrat; vrat so vrli lahko sam ali pa vrti tudi glavo!
Pa še ime za zobe so vzeli od izraza — jesti! Nemški Zahn in latinski dens in grški ddoog, ddovvog — pomeni „jedoči organ“ in potemtakem to ime ni posebno nedostojno; ali zato pa kaže gršo lastnost naše ime za — zob, ki pomenja: ostro orodje, ki trga, grize in neusmiljeno kolje. Potemtakem je naš zob kakor nalašč za tako družbo, kakor jo tvorijo imenovani organi!
Kako slabo se v tej družbi počuti ubogi jezik, nam lepo razklada Levstik, ki mu je posvetil sledeče besede:
V	zaporu do smrti privezan prebivam . . . Iz jeCe no pridem ni v zimi ni v leti . . . Pridani so v tesno mi stražo vojaki 1 ob lakoti nagli in trdi možaki: nikogar med njimi so jaz ne bojim tor dobrega, hudega mnogo storim.
1 Zobje.
Zbr. sp. II, 53.
£
Bogumil Gorenjko:
Kmetska.
Roža že cvetč kmetska sredi trat! Hes zastonj prišla h kmetu ni pomlad!
Ej kakor cckin si, pšenica ti!
Daj, o ljubi Bog, da mi razkali,
Kjo je brana, plug, kje sejalnica V
V	kaščo brž, deklič, brž po semena!
daj, o ljubi Bog, da se oplodi in da z vrhom nam kašče obdari!
Bogumil Gorenjko: Žalostna pesem.
Fantič, poj, le poj pesem žalostno; daleč pot gre tvoj v tujo krAjino!
ti nu lice spet brez skrbi, ko v dneh, ko te mati še negovala je!
Videl nikdar več krajev no boš teh, vrnil nikdar več se ne bode smeh
Ah samo enkrat sije nam pomlad, uh samo enkrat in nič več potem!
Andrej Uršič:
Navod za šahovo igro.
(Dalje.)
V nekaterih posebno ugodnih krajnih nastavili more turn dobiti tudi proti letavcu ali skakaču tudi če imata še enega pešca, dočim sta dva pešca z letavcem, oziroma skakačem, že mala premoč, proti kateri turn večkrat podleže. V končni igri proti več pešcem mora podpirati turn kralj! Ako je pa kralj oddaljen, je celo mogoče, da niti proti enemu pešcu ne dobi, ako je isti še na svojem prvotnem polju. Primeri nastav: Kal Tbl — Kg4 ph7. Črni potegne: 1... h7 — h5, beli odgovori:
2. Kal — b2 h5 — h4;	3. Kb2 — c2 h4 — h3;	4. Kc2 — d2 h3 — h2;
5. Kd2 — e2 Kg4 — g3; (5. Tbl — al Kg3 — g2 in 7. Tal — lil Kg2 X hi; 8. Ive2 — f 1 in črni je pat! V nastavu Cook-a Kh4 Th5 — KgO pf3. Črni potegne 1 ... f3 — f2 2. Th5 — g5 -f- Kg0 — f(i!!	3. Tg5	—	g.3!!	f2 — f l!
4. Tg3 — f3 —J-- Dfl X f3 in beli jo pat! Razumel boš,	da	dobi	črni na
potezi, ako potisneš nastav zu 2 vrsti proti levi! Kralj s turnom napravita viribus unitis proti 3 vezanim (medsebojno sc branečim) pešcem remis, zgubita pa proti štirim. Ako sta prišla pa 2 pešca, ki se lahko branita, na
0. polje, dobita gotovo proti turnu — ako ga kralj no podpira. Preuči sledeči nastav: Kb5 pg6 h6 — Kd5 Tc4. Ako igra boli: g(> — g(>, naj odgovori črni, kukor hoče, sledi h(i — h7 in g8 oziroma h« — dobi damo, partija dobljena! Ako je pa črni na potezi, tedaj napravi remis. Glej! 1... Tc4 — c8; 2. h6 — h7 (ako kralj vleče, sledi Kd5 — eO!) Tc8 — b8 —
3. Kb5 — ab Kd5 — cb; 4. KaO — a5 KcO — c.r> in drži remis! Sledeči nastav Salvio-v Kb5 pa7 b8 c5 — Kb7 Tc8 je klasičen! Črni potegne 1 ... Kb7 — a8, boli odgovori: 2. b(> — b7 -j- Ka8 X n?; 8. 1)7 X *n 80 spre-meni v skakača ali lotavca in dobi! Ako so 1)7 X spremeni v damo ali turen, jo črni pat!! Da končamo, pazi na sledeči nastav Kling in Ilorwitz: Kf2 Tf7 — Kc3 pd2 d8. Peli napravi	remis.	1.	Tc7	-|- Kd4;
2. Td7 -f- Ko4; 3. To7-j- Kf5; 4. Tel in remis!
Preostaja šo končna igra turna proti drugim podobam. Ako ima še na strani letavca ali skakača, jo mogočo, da dobi celo proti turnu! Vendar je ta slučaj omejen samo na krajno nastavo, a šo teh ni veliko. Philidor ima	slodočo pozicijo: Kd6 Tfl Ld5 —	Kd8 To7.	Beli	na potezi
dobi. Dobiš	pa tako: pomisliti jo, da zmagaš	le, ako prisiliš	črni turn
na prvo ali trotjo vrsto. Zgodi so to na sledeči način: 1. Tf8-)— (zaradi krajšega izpustimo začetno poljo in vsako slodočo) To8; 2. Tf7 Te2! 3. Tg7 Tel; 4. Th7 Tel; 5. Lb8 Tc3! (Kc8; <$. Tb4 Kd8; 7. Tf4 Tel—el; H. l.i I Kc8;	<). LcO Tdl—j—; 10. Ld5 Kb8; 11.	Ta4 itd.)	li. Le0 Td3 | :
7. LdB Tc8j	8. Td7 | Kc8; «.). Tf7 Kl)8;	10. Tb7 | Kc8;	11.	Tl>4 Kd8;
12. Lc4 in dobi! V naslednji igri: Kff> Tc5 Seli — Kf7 Td(i dobi beli tako;
1. Tc7 | Kg8! 2. Kf(i Tali; 3. To7 Tb«; 4. Kg6 Tb8; 5. Td7 Ta8; (1. Td6 To8; 7. TcO Ta8; 8. Sg.r) Kf«; 1). Teli Tl>8; 10. Sh7-f Kg8; 11. To7 in dobi. Na splošno rečeno imata turn in lotavoc voč moči spraviti nastav na krajno vrsto, kakor turn in skakač. Ponavljanje danih nastavov te privede šiloma do spoznanja to resnico, ako si sam tolmačiš potezo nasprotnika, ki niso, kakor navedeno, napravljene.
V naslednjem podamo štiri naloge — no tožko. Prvi dve sta prva objava iz turnirja Pittsburgh Tim. Gaz. 1911, dočim sta drugi originali »Mentorja11. Za pravilno rešitev, oziroma nedostatko, razpišemo nagrado: Ilomors Iliade, orkliirt von I. U. Kaosi (imeniten komentar) in komentar Xonophonovi Anabasis od K. W. Kruger-a s pridanim slovarjem. Obojo vezano.
« h c d e I (j h
Mat v 4. potezi.
Naloga 54.
A. Uršič, a b c d c f
Naloga 56. A. Uršič.
c d t f K
Mat v 2. potezi.
liogumil Gorenjko:
Sred polja . . .
Proč ve, temne misli proč, proč iz srca črna noč! Samo solnce in pomlad, samo razcvetelo polje, polno zlate, dobre volje, polno upov, polno nad, mlado bodi nam srce!
Sred polja dviKne so Skrjanček, solnca gost; tako dvigne so radost sred srcu.
Naloga 55.
A. Uršič.
» b c d e f g h
* b c d c I g h
Mat v 5. potezi.
a b c d c f
Mat v 3. potezi.
Naloga 57. A. Uršič.
Drobiž
Kdo ]e tn visoka kneginja ?
Opomba:	Za	uganko razpisujemo
nagrado: olegantno vezan „Dom in Svet“
I. Nagrado bo rošilcom-naročnikom prisodil žrob.
Rešitev zemljepisne uganko iz zadnjo štev. lista: Predpustna plesavka jo — kraljevina llrvatska s Slavonijo.
Nagrado (polihromirano sliko Hloda) jo dobil llafnor Anton, realec I. razreda.
Prav so Se rešili: Coljo: Jagodič Al. VIII., Cater A. II.,Kodrič I. II.- Celovec: Voštar O. VIII., Miki Jan. VI., Urschitz Fr. V., Sex Jos., učit. pripr. — Gorica: Vuga Miljutin, Povšič Jos., drugošolci: Cotič I<’r., Lavrenčič Gabr., Vrtovec Jos., Slokar Alb., Žbogar Mih. I., Podgornik Fr. I., Daneu Ern., učit. pripr. — Idrija: Kumer Fil., dijak. — Ljubljana: Iz I. dr?., gimn.: Pretnar Josip VII., Csontola Mat. VI., Koritnik Vikt. I., Oblak Iv. I., Bertoncelj Val. VI., Papov Ign. I., Zalotol Jos. I.; iz Marijanišča: Tavčar J., Sorjok M., Mohorič F, Gologravc St., Tomok Al., Oven J., Solar, Pogačnik, Pintar, Strnad, Dolžan Leo V. — Maribor: Munda Fr.
II., Tomažič Rož. II. — Novo mo s to: Hostnik Jos. VII., Turk Al. VI., Turk Jos.
IV,	Marjetič Jos. IV., Jakša A. IV., Alisoc Mat. II., Šuster J. H., Vehovec Al. 1I„ I)e-roanl Ciril. Št. Vid nad I.jublJ.: Dovč J. VI., Lovšin V. VI., Soklič Jakob VI., Morhar Fr. V., Potočnik V., Kočevar St. IV., Mencinger Fr. H, in prvošolci:
Balanč, Bergant, Breznik, Čemažar, Hvastija, Ilovar. — Iz Leš: K. Bleivveis.
Rešitev palindroma: Sumitis a vetitis, sititis, sitit Eva, sitimus.
Rešitev rebusa: O supcrbe, quid supe-rabis, tua suporbia te suporabit, term es et in terram ibis.
Obojo sta rešila: J. Barle VII. in J. Belec VI. iz Št. Vida nad Ljubljano.
Dva nova grobova. Meseca aprila jo umrl v Celovcu vladni svetnik dr. J. Sket, bivši dolgoletni profesor celovške gimnazije. Pokojni Sket jo storil jako mnogo za pouk slovenščino na srednjih šolah. Priredil je nanovo čitanke za vso razrede srednjih šol, ki so bile kolikor toliko na višku časa in so dijakom mnogo pripomogle k poznavanju slovenskega leposlovja in slovstveno zgodovino. Popolnoma zaostala pa je njegova šolska slovnica, tako da jo v brezplodno muko vsem dijakom, ki imajo kaj opraviti z njo. — Istoga meseca je umrl v Krškom znamenit slovenski pisatolj odvetnik dr. Janez Mencinger, ki so mu vzdoli časten naslov, da je Homer Bohinja. Bil jo epik klasično šole, ki je s preprosto, s humorjem osoljeno in iz sredo bohinjskega ljudstva vzeto besedo nadahnil lepo novelo in filozofično romane. Vrednost njegovih dol jo trajna in zasluži, da ga proučujejo zlasti mlajši, od liričnega in opisajočoga subjektivizma opaljeni moderni, ki prezirajo romantično zanimivost dejanju in nuravon način izražanja. Zbrana njegova dela jo začela letos izdajati Slov. Matica.
„Zlnte črko“ na posodi Gazel ali problem apolinično lepote v Prešernovi umetnosti. Slovstvena študija v svitu romantike in antike. Prvi del. Spisal in založil Josip Puntar. V Ljubljani, 1012. Cona
0	K. Tiskala Katoliška Tiskarna, str. XVII -|-148. — Pričujočo Punturjovo delo je na polju naše slovstvene zgodovine izredna prikazen, kakoršno še no poznamo na tem polju. S tako širokim obzorjem in s tako globoko temeljitostjo so tako vrsto vprašanju pri nas še niso ohruvnuvulu in ruz-iskuvula. Takih študij smo puč vajeni mi
zgodovinskem, jezikoslovnem, modroslov-nem polju našem, toda v slovstveni zgodovini Puntarjeva knjiga po svoji daljno-sežnosti nima para. S tem delom je postavil Puntar Prešernovo umetniško ustvarjanje v Cisto novo luč in je njegove umetniške nazore skoro tako na novo odkril, kakor je Stritar s svojo izdajo na novo odkril lepoto Prešernovih poezij.
Slovenska iznajdba. Naš rojak g. Lu-dovik Bajde je iznašel pripravo, ki utegne biti povšoči marsikateremu naših bralcev. Kako radi poslušamo lepo ubrano godbo, a cvet in kronu lepo muziko je gotovo orkester na lok. Poslušal bi marsikdo in tudi igral, a priučiti so goslim in vijoli in vijolončelu ni baš lahka stvar. Treba je plačevati lota in leta učitelja zato in tudi na pridnost učenčevo so stavijo toliko zahteve, da mnogi prijatelji Muz proje opešajo, preden so dospeli le do polovice pota proti svojemu cilju. — Brez primere enostavnejša jo priučitov pri Baj-detovom glasbilu, ki so imenuje klavijo-lina, kor obstaja v bistvu iz klavirjovih tipek in pravo vijolino. Če poznaš noto in glasovirjevo tastaturo, potom ti ni treba drugega nogo Se nekaj tednov vaje, da lohko nastopiš pri vsaki društvoni prireditvi ali dotnači veselici. Igranje v višjih in nižjih legah je popolnoma irelevantno in ne povzroča najmanjših tožav no pri enem in ne pri drugem glasbilu kvarteta.
—	Zolo lepo spremlja klavijolina klavir, zato spada k pianofortu domačih glasbil vselej tudi kluvijolina. Posebno lepo so vjema s klavijolino harmonij in orgije, zato jo v novi iznajdbi dana našim cerkvenim pevskim vodstvom najlepša priložnost, da si oskrbijo s primeroma majhnimi stroški lopo orkostro na koru, ki naj poveličujejo slovensko službo božjo. Po-ročovaloc teh vrstic som dvomil svoj čas
o	glasbeni vrednosti kluvijoline, morda se godi tebi, cenj. čitatolj istotako. V tem slučaju no vom drugega, nego da ti zakličem v imenu iznajditelja: Pridi v Ljubljano, Dunajska cesta 75, in prepričaj se na lastne oči in ušosa!
Velikost ljudi. Angleški antropolog Thomson je proiskavul, kako se razlikujejo prebivalci zemljo po velikosti med seboj in je prišel pri tem do sledečih rezultatov: Človeštvo lahko delimo v .'1 vrsto;
v vrsto tistih, ki merijo več kako 170cm;
—	potem v vrsto, v kateri merijo ICO do 170 cm in slednjič so mali ljudje, ki imajo manj ko 100 cm. Veliki ljudje so Patagonci, Črnci v zahodni Afriki, Poli-nezijci, Indijanci, Skandinavci, Škoti in Angleži. — Med narode razmerno male postave spadajo Malajci, Laponci in IIo-tontotje. Tudi v Siciliji in Sardiniji je veliko majhnih ljudi. Pravi pritlikavci prebivajo v notranji Afriki in na precej nedostopnih skupinah Andamanskih otokov. Dalje moramo med pritlikovce šteti tudi Aete v goratih pokrajinah otokaLu-zona, ki merijo povprečno 140—145 cm. Podobno prebivalstvo imajo tudi drugi Filipinski otoki, kakor tudi Formoza, Borneo, Celebes in Java.
Iz pisem dobrih mater. — (Dalje.) Klementina pl. Tanska (1798—1845) je bila imenitna pisateljica poljska. Po smrti prijateljico Amalije ji jo prišla v roke zbirka lepih spominov, ki jih je bolna mati prod svojo smrtjo napisala svoji ljubljeni 14 lotni hčerki Amaliji, ki bi jih naj hranila kot dragocen spomin na svojo mater. V teh spominih, ki so nam olira-njoni, beremo med drugim: „Amalija! Moja duša bo že v boljšem življenju, ko boš brala ti moje pismo. Kar ti pišem, je spomin tvojo umirajoče matere in ne dvomim, da boš imela mojo opomine v veliki časti. Kor mo ljubiš, gotovo ne boš glodalu teh vrstic s hladnim očesom, te-muč boš mojo želje vestno in natančno izpolnovala. AmalijaI Bolečine, ki me niorč, mi boš gotovo poplačala s svojimi čednostmi; kajti to, kar trpim, zapuščajoč minljivi svet, trpim največ radi tebe. Mati, soprog in prijatelji so bodo zopot potolažili po moji smrti, kajti tudi brez | meno bodo izhajali. Gdino le ti mo šo potrebuješ in radi tebe bi rada šo živela. Toda Bog hoče drugače; kmalu bodo to roko omahnilo in te no bodo več moglo objemati; kmalu bo to srce, ki je za te in za hližnjoga gorelo, otrpnilo in ga bodo izročili hladni zemlji. Tvoja dobrota, prijazni značaj tvoj in kar je nad vso — tvoja globoka vora in resnična pobožnost, so mi porok, da boš delala očetu s svojimi čednostmi vedno le vesolje. Da razveseliš stom tudi meno, o tem 110 morem uiti dvomiti. Bog tl jo dul lepo dušo, ki
je nagnjena k dobremu, občutljivo srce, bister razum in predobrega očeta. Srečen človek, ako v njegovem zdravem telesu prebiva tudi zdrava duša. Ne pozabi nikdar, dete moje, te resnice. Naša duša je tesno združena s telesom in kakor zadovoljnost duše vpliva na telo, tako ima tudi telesno zdravje velik vpliv na dušo. Zato skrbi, Amalija, za tvoje zdravje, v mladosti ga lahko utrdiš, ali pa tudi za vselej spodkoplješ. Red in preprostost življenja jo podlaga zdravju. V delu, v zabavi, v telesnih vajah, v jedi, pijači in spanju —
sploh v vsem bodi zmerna.------------------
Napačna in škodljiva je misel, da je delo le za nižje stanove in da jo nekaj sramotnega za tiste, ki morejo živeti brez njega. Kaj nas moro bolj razveseliti v dobro urejeni hiši, kakor dobra gospodinja, ki vedno dela in so trudi za vso? Povsod ima svojo pazljivo oko, pa tudi vsak jo z največjim veseljem gleda in sluša. Ona jo duša colo hišo, vzor poslom, krus družine, Bogu in ljudem všeč.“ — Pij grof d’ Avernas (1875 — ltK)l) jo bil vzoren človek. Hojen je bil 5. grudna 1875. v lepem štajerskem gradu Treybuhel. Proti koncu septembra 1. 1885. so ga peljali stariši Dominik in Ana v Feldkirch na Vorarlborško. Tu jo napravil sprejemni izpit in bil sprejet v ondotni jezuitski konvikt in gimnazijo „Stelta Matutlna“. Skrbna mati grofica Ana je ljubljenemu sinu v pismu priporočala naslednjo dolžnosti, ki jih ima kot dijak v tujini: „Ved-no in povsod misli na Koga in ljubi ga iz vsega svojega srca nad vse; zavoljo Rogu, njemu v čast in slavo, po njegovi sveti volji delaj vse. Vesel bodi, kadarkoli boš imel priliko, Hogu in brezmadežni Devici pokazati svojo ljubezen s kako žrtvijo ali zatajevanjem. No boj se ničesar, izvzemši greha in vsako priložnosti v greh. Ponižno in zaupljivo prosi Hoga vsak dan milosti, da ne bi nikoli grešil. Pomni, da jo božja volja:	1. da
si do svojih predstojnikov vedno odkritosrčen, poln zaupanju, pokoron na vsako besedo in da sprejmeš vsak njihov ukaz s spoštovanjem in ga takoj izvršiš brez ugovora in godrnanju; 2. da si do svojih tovarišev prijazen, postrožljiv, miren in potrpežljiv; 3. da vedno ljubiš resnico in red in da si z vsem zadovoljen, vedno
vesel in pogumen. Ne pozabi nikdar obuditi dobrega namena. Ne ustraši se nobenega truda in nobene težave, da ne bi vestno izpolnoval dolžnosti. In če se ti bo kaj zdelo pretežko, na pr. učenje, prosi Hoga, ljubo Mater Hožjo in svojega angela varuha pomoči in gotovo jo boš tudi prejel; ti pa vztrajaj mirno in potrpežljivo. Ako ti bo pa šlo vse dobro in posreči, zahvali Hoga in mu daj dolžno čast in hvalo. Svoje misli, želje in dejanja vedno ravnaj po besedah sv. Alojzija, ki si jih tolikrat ponavljal: „Kaj mi
to pomuga za večnost V“ — Po teh
navodilih svoje zlate matere se je Pij zvesto ravnal; zato jo bil tudi v vsakem oziru vzoren dijak in gojenec. (Dalje.)
V.	Hyhušck.
Zgodovinske anekdote. (Zbira profesor dr. V. Šarabon.)
Nekaj anekdoto Karolu XII. in Petru Velikem.
Karol	in Peter. Petru so	jo	v
vojni s Karolom pozimi 1707—1708 godilo zelo slabo; hotel jo skleniti mir in je poslal k nasprotniku poljskega plemiča. Karol, navujon narekovati mirovno po-gojo v glavnih mestih, ga noče poslušati in pravi: »Pogajul se bom s carjem v Moskvi.« Ko so Petru naznanili ponosni odgovor, jo vzkliknil: »Moj brat Karol hoče vodno posnemati Aloksundra, a jaz upam, da v meni ne bo našel Darija.«
Karol	in vojaki.	Hližul	se	jo
konoc slavo. Švedi so pozimi 1708—1700 izgubili v Rusiji skoro colo armado; nekoč jih je popadalo pred Karolom dvu-tisoč mrtvih na tla, slabost in mraz sta bila vzrok. Poročil od doma ni bilo nobenih. Vsi so udano trpeli, samo neki častnik so jo pritožil. »Kuj?«, pravi kralj, »dolgčas Vam jo po domu? Če bi bili VI pruvi vojak, bi Vas peljal tako daleč, da hi v treh letih komaj enkrat slišali kuj o domačih«. — Nokl vojak jo imel toliko pogumu, du jo ponudil kralju kos ovsenega ln jcčnicnegu kruhu, ki gu jim je pu tudi že	primanjkovalo.	Kralj ga vzame, mirno	poJ6 in pruvi:	»Dober	ni,	.i
užiten je.« Take malenkosti, če so Kinoma tako izraziti, so mu pridobilo zopet srca tudi nujvečjih nezadovoljnežev.
*
Princ Oranski in grof Iloorne. Ko je prišel Alba na Holandsko, je bežal princ Oranski iz strahu pred Španci
v	tujino, grof Hoorne je pa ostal doma, da ne bi zbudil suma. Pri slovesu pravi Iloorne: „Z Bogom, princ brezdežel e.“ Viljem Oranski pa hitro odvrne: „Z Bogom, grof brez glave.“ Leto pozneje so Hoorna obglavili.
Alfred Tennyson (1010-92) — norec. Ta znameniti pesnik je bival s svojim prijateljem dalj časa v Houonu na Francoskem. Ko sta se izprehajala, mu je prišla dobra misel in hitela sta domov; Ta se vsode k mizi in začne svojo delo, prijatelju, prof. Lushingtonu, se pa ni zdelo sedeti pri njem, zato odide in naroči služabniku, naj pazi na ogenj; poznal jo namreč Tonnysona in vedel, da mu bo ogenj pošel, kor jo preveč zamišljen in ne bo pridejal. Pa no Lushington in no Tcnnyson ni znal dobro francosko, in profesor pravi strežniku: „Ne laissoz pas s o r t ir 1 o f o u,“ namesto „no — feu“, (no — pas = no, laissoz = pustite, sorti = poiti, iti vun, fou = ogenj, fou = norec.) Strahoma se jo plazil služabnik okoli nevarno sobo; Tennyson pozvoni, strožaj vstopi, posnik mu nokaj pravi, ta pa no razume; tedaj pa primo Tonnyson poleno, hoteč mu s tem pokazati, naj prinoso drv. ,.Sedaj jo pa po meni," zakriči služabnik, videč nenadno kretnjo pesnikovo. Col hfltdl jo bil na nogah in šolo po dolgom času so so upali približati zmrzujočemu norcu.
Carovič in straža. Mladi ruski prestolonaslednik — sodom let slar — kaj rad vidi, čo mu ljudjo izkazujejo časti; malo soje žo prevzel in v zadnjem času je neprestano hodil mimo stražnika v vrtu, ki mu jo vsoloj izkazal čust, katera mu gre. Deček jo bil toga izrodilo vosol; a car je zvedel za to razvado in prepovedal stražarju salutirati caroviču. Ko je dečko prvič zopet prišel mimo stražnika in so ta še zmenil ni zanj, ga carovič nevoljno vpraša: „Kaj pa jo toV“ Vojak pravi: „Car jo ukazal, da Ti 110 salutiramo voč.“ Jokajo so otrok obrne, promišljujo nekoliko in pristopi zopot k vojaku s prošnjo: „Samo enkrat še mi salutiraj, zagotovim Te, da papa car ne bo Izvedel o tem, mu no bom nič povedal."
Pritlikavec Conring (1606 — 81), profesor na univerzi helmstedtski naBrun-šviškem, je bil eden največjih učenjakov svojega časa; bil je mojster v bogoslovju, pravoznanstvu, filologiji in medicini, bil je doktor, poet, govornik in zgodovinar; zanimali se se zanj nemški knezi in tuji monarhi, povsod so ga odlikovali. Nekoč pride ponj kočija voj vodo va, da ga popelje v Wolfenbuttel; kočijaž, videč prihajati pritlikavca, katerega ni poznal, pravi: „No, malček, ali hočeš tudi Ti z nami?“ Conring pove, kdo da je, kočijaž se nasmeje in odvrne: „To je pa res odveč I Čemu sem pa vpregel štiri konje? Vas bi lahko kar na rokah nesel v Wol-fenbiittel.“
Goethe in major. Pred bitko pri Jeni (1806) so je zbralo več častnikov v gostilni; zgovarjali so se tudi, kje kdo stanuje. „Mone so dali k bolj postarnemu možu, pišo se Goethe ali Gete, ne vem natančno," pravi noki major. „A, to je oni slavni Goethe," roče mlad častnik. Major na to: „No vem, ali je slavon ali no, me ne zanima; a mož jo videti šo dosti izobražen, sem ga spraševal o tem in onem in vidoti jo, da se d& z njim govoriti."
Viktor Emanuel II. (Is4t)—78) in minister Soli a. V francosko-nemški vojni 1870/71 bi bil italijanski kralj kaj rad pomagal svojemu nekdanjemu zavezniku Napoleonu III. Ministri so se ustavljali kralju, ker niso pričakovali od zveze s Francozi nobenega dobička; najbolj jo nasprotoval minister Sclla. V neki soji sta so s kraljem hudo sporekla. Viktor Ema-nuol mu očita bojazljivost: „Strahopotnež sto, zato si 110 upate v boj!" — „Sami vidite, da to ni ros; voč jo troha poguma, čo ugovarjam kralju, kakor če grem v vojsko." — Sella jo bil iz trgovske rodbino, njogovi prodniki in tudi on sam so kupčevali zlasti z volno in bombažem; kralj pravi: „Pozna se, da ste kramar", Sella pa odvrne: „Hos jo, kramar som, a ravno zuraditega sklepam samo sigurne kupčije,
vi	pa, ki niste kramar, tega ne razumete
l	in nas hočoto spraviti v pogubo." Novico o hitrih nemških zmagah so prepričale kralja, da jo bil v zmoti.
Eduard VII. in Leopold II. Predlanskem umrli angleški kralj Eduard VII.
I	ni bil nič kaj prijatelj drugih kraljev,
vojvod itd., če'je le mogel se jim je ognil; nekoč je Reviero zapustil samo radi tega, ker jo bilo preveč gospode tam. Bil je v Parizu v gledišču, sedol je v loži. Načelnik tajne policije, Paoli, ga opozori na belgijskega kralja Leopolda II., ki je bil tudi pri predstavi. „Me zelo veseli11, reče Eduard, a ne pogleda več v ono smer, kjer je sedel Leopold. Po igri se Eduard prav hitro odpravi, da ne bi trčila skupaj ; Paoli počaka Leopolda pri izhodu in ga nagovori: „VeliČanstvo, danes smo pa zelo ponosni, cela vrsta kraljev jo bila v gledišču. Tudi Eduard jo bil tu.“ — „Ni mogoče! Škoda, da nisem vedel, tako rad bi mu podal roko.11 — „La-gal je, dobro jo vedel, da je bil Eduard tu, saj sem mu sam povedal11, pravi nekoliko trenutkov pozneje Paoliju ravnatelj gledišča, Michel Mortior.
Frideriku II. (1740—1780) je pisala igralka Mara pismo, v katerem je kritizirala gledišče. Odgovoril ji je: „Plačal som Vas, da igrato, no pa, da pišeto.11
Špartanca so povabili na obed; a sporočil je:
„No maram tujo pameti.11
Drugi Špar taneč jo videl tujca, ki je nabiral darila za bogovo; rekol mu jo: „Ne maram bogov, ki so revnejši od meno.11
Trotjoga Špartanca je vprašal tujec, stoječ na eni nogi: „No verjamem, da bi mogel Ti toliko časa vzdržati kot jaz V11; Špartanoc pa brez pomisleka odvrne: „Jaz sicer ne, a vsaka gos ti lahko napravi to uslugo.11
„Zakaj imate pri Vas v Šparti tako malo postav?11 vprašali so Špartanca. „Tlstim, ki malo govorijo, jih ni trobu voliko,11 (češ ker napravimo z govorjenjem marsikaj nespametnega).
Geografske drobtine. (Zbira profesor dr. V. Šarabon.)
Prekop od S rod o zorno I j sk o g a morja do Perzijskega zaliva namerava zgraditi turško ministrstvo za javna dola. Sol bi od zaliva Iskenderun-skoga do tja, kjer izpremeni Evfrat svojo južno smer in se obrne proti izhodu. Z uporabo Nahr el Asija (starega Oronta)
in njegovega dotoka Afrina bi bil prekop dolg samo 150 km, seveda bi morali tudi reke razširiti in poglobiti.
Severni tečaj. Amerikanski milijonar Liarton namerava odposlati letošnje poletje ekspedicijo proti severnemu tečaju, da poišče listine, ki jih jo bajo spravil v ledu znani Cook. Ekspedicija namerava oditi v nekakem zrakoplovu, ki naj bi bil vse obenem, zrakoplov in aoroplan. Določeni so za pot: zrakoplovca Vedrines in Wellmann, Cook sam in dva Norvežana.
Predor skozi gorovje Kavkaz, če se kdo hoče peljati po železnici iz Vladikavkaza v Tiflis, mora uporabiti vlak, ki gre okoli Kavkaza. Sedaj bo pa ruska vlada napravila direktno zvezo med glavnima mestoma Cis- in Trans-Kavka-zije, razdalja se bo skrčila nu 200 km, a treba bo napraviti predor v dolžini 23‘/j km; ta predor bo najdaljši nasvetu. Železnica bo zlasti veliko važnosti za trgovino, pa tudi za politični vpliv Rusije v Severni Perziji.
Naše slike. Akropo 1 is in pristan Pirej kažotu sliki v sedanjosti. Pirej jo utrdil žo Tomistokloj in PorikloJ ga je s tremi zidovi zvezal z mostom, ki jo bilo skoro 7 km od pristana. Dandanašnji je Pirej zopet najvočji pristan grški. Akropol i s bi bil vslod slavne zgodovine svoje vreden boljše usodo, toda drugi svot — drugo ravnanje 1 Slika bazilike sv. Petra nam kaže nujvečjo in najlopšo cerkev sveta. O njej pravi umrli sloveči pisatelj Mencinger v svojem Abadonu takole: „Dana8nji Rim... po svojih stavbah in nepreglednih zakladih učonosti in vsoli možnih umetnosti daleč prosoza Rim nekdanjih cesarjev. Tukaj ti najoči-tojša cerkev svetega Petra, ta najznumo-nltejša, najveličastnejša stavba vso našo zemljo. Kupolo, ki tako ponosno kipi proti nebu, zgradil je v drznovoličanstvo-nih razmerah Michelangelo Buonarotti, veleum v slaviteljstvu, kiparstvu in slikarstvu tor zajodno sloveč pesnik in preblag značaj. Ne poznam lakšnoga velikima v zgodovini.11
Ljubljana, Sv. Petra cesta 23. £
H. KREGAR, -
Bogata zaloga raznovrstnega usnja In Črev* : Uarsklta potrebščin :
:: Glavna zaloga :: „SHUH“- hrene
vkerisl obmejnim SlovenceiDl
icacsnooc
3C3C3C3C3CaC3C3C3C3CnC3C3l_
1
Vijolina s tipkami in lokom. Najpre-prostejSe Igranje, nežen, dalekodoneC glas.
KLAVIJOLINA
Intercsentje se vabijo na ogled! Prospekti brezplačno!	Patenti	v	vseh	državah.
Tvoralca klavijolln Bajde s Ki
Ljubljana, Dunajska cesta St. 73.
icacacacuscacac:
=ac=ac3cacaoc
I
Priporočljiva domača tvrdka 1
. Podplaanl Itjirljtrn » Imenu itavbnaga odbora n ildan|a nova •*raw * Amihaln pri talamberku, da Ja gospod
Rajko Solnih, umetni steklar v Šiški
napravil » Iraanovanl car It vi anajat novih okan, kraano In uniatno v guukam alogu, v aploino »aiiovoijnoat ta po amarol caal tar ja uAo v Moji »trokl v tartan najboljša priporočila.
Za itavbnl odbori V Smlhaln, ta. aT|, IMS. rraaAUak Oabrtak, tupnl uprav.
Iriima Hintil mr?. iinitn it laloi lir ml ? tu sinli smlilsi irtiiln.
siiarja napisov, jMarsta mojstra lloisiaraslauasprjiir.
Priporočala se ml duliovšCIni (bul občinstvu ? rali ozira kol priznano solidna ivrdKa.
Brala EBERL
Knjlgooeznlca „NataI. tishoonega druitoa*4 o LJubtlanl st prlporoCa
v Izvršitev vsakovrstnih knllaoveSklli del.
Jtnjliniosm xrutin popast.
Solidno d slo, imirni c«n».
r*
*
□nnapgnaaTiacJBuaaTiai im it ■ «i jmi ■Daoanaaan»p«aK»c)aD|
Luka Vilhar, urar, Ljubljana. Kopitarjeva ulica šltv. 4
K'	svojo	veliko	In	bogato	zalogo	priložnostnih	daril
kat ure, milice, uhane, zapestnice po sujnilllh csnib. Za teiidRO li toCno »oitritbo si jiačl aManaaaaBaaEaKaaaaaBaKVOflDMKaaoHDBtaManBcanaaMcaaaaaa naoaDDDaaaDaaaoanDanuDDaaaapaaDnaannnDaDDauaaooponnoDODa
8 It ran Ifrnnar WWf ifl Iztfeiovatelj cerkvenega orodja in ° g 1 VulI Krni KyHI posode, Ljubljano, Ellzobetna c«ta itev. 3 ■cerkvene posode In orodja ta i*n^1J!ve koy,'!<’.p®
Miro posod
t priponka v IzdO' H loVAIIjl VAtkOVrllO« p nem »I gv
Ali po laiitDi ni IlUČl tu V poljub-
poprart io prenovi, puinbrl In poiiRti var po prirnauo najoifji rtnl.
o
kjoauaaDuaooaaaaaanoaaoaaoDanuaaaaaaaannaoooDnaaannDaDDa
N Uk a cenel
Priporo&a se
trgovina s klobuhl In CeulJI! KSTMt
.	S	ploa, pasove, ton,
Ivan Podlesnik ml.. Ljubljana, Stari trfl it. 10. s ka >» «m.to,.ne.
Velike zalogo » v setogi ima tudi
♦
■
♦
Milna JUL lisi. WM“tiiii) Hiiiaii
pilporoAa noje bogato salogo
šolskih in pisarniških potrebščin,
▲ kakor; ruDomtnl papli, sveske, notese, resne ceplsnlke, kopirne knjige, tolika In pUarniik« mapa, pisale, radirka, tanilo, gumi, tlntulka, ravnila, trikota, Seattla, barve, topiča, rasconetne rasglednloe In davooijonalije.