DECEMBRA 1937
ŠTEV. 5.
EVGENIKA.
PRILOGA „ZDRAVNIŠKEGA VESTNIKA“ (POSEBNA IZDAJA)
A. SELIŠKAR - LJUBLJANA
JAN EV. PURKYNE O NALOGAH ZDRAVSTVA
Letos so v Pragi svečano proslavili 150 letnico roj'stva slovitega češkega fiziologa J. E. Purkyne (koncem septembra o priliki IV. medn. kongresa za zgodovino realnih ved). „Pur-kynevo leto“ 1937 je mnogim odkrilo nepričakovano mnogostranost Purky-nevega dela in odprlo vpogled v nenavadno miselno bogastvo osebnosti, kije med Cehi gotovo ena najzanimivejših. Ni torej čudno, da najdemo med mislimi velikega fiziologa, ki je utrl poti tolikim panogam biologije, tudi osnovne misli socialne medicine in evgenike, na katere hoče opozoriti pričujoči članek. To niso neke slučajne ali prigodne misli Purkyneve, temveč potekajo nujno iz njegove osebnosti. Prav jih je mogoče umeti le iz spoznanja poti, ki ga je vedla v znanost.
J.	E. Purkyne (po novem češkem pravopisu, do leta 1850: Purkinje) se je rodil 27. XII. 1787 v Libochovicah blizu Litomefic. V šoli piaristov je spoznal Fichte-jevo filozofijo, ki ga je pripeljala zopet nazaj v svet. Hotel je postati svečenik resnice, delavec za resnični napredek človeškega rodu. Kot študent filozofije v Pragi se je seznanil s pedagoškimi nazori Pesta-lozzi-ja in se nekaj časa resno bavil z mislijo, da ustanovi na gradu svojega mecena barona Hildprandt-a v Blatni prirodoslovno šolo za izbrano nadarjeno mladino. Vzgajati je hotel najboljše ljudi, genije. Ostalo je le pri načrtih, vendar pa žive pedagoška stremljenja iz te dobe tudi v poznejšem delovanju Purkyne vem kot neki osnovni nosilni ton. Po medicinskih študijah je vstopil Purkyne v znanost z empirično psihološko razpravo o subjektivnem gledanju, ki je zbudila Goethe-jevo pozornost. Po prizadevanju
pesnikovih prijateljev je bil Purkyne 1. 1823. imenovan za profesorja fiziologije in patologije v Vratislavi (Breslau). Purkyne-ve razprave o gledanju so temeljnega pomena, ker so v njih osnove eksaktnega subjektivizma v fiziologiji. Z njimi je podal nekako kritiko gledanja. Osebno so ga te študije gotovo najbolje pripravile za pravilno razlaganje mikroskopskih slik tedanje še primitivne mikroskopsko-anatomske tehnike. To samo je Purkyne tako izpopolnil, da je v resnici on početnik histologije. Največji in najbolj znani uspeh teh študij je utemeljitev celularne teorije, ki jo je Purkyne podal pravilno že 1.1837, torej dve leti pred Schwann-om.
Cela vrsta odkritij v fiziologiji in histologiji je navezana na Purky-ne-vo ime. V Vratislavi je uredil tudi prvi fiziološki institut sploh (1842). L. 1850. se je vrnil v Prago kot profesor fiziologije. Tu je postal središče češkega kulturnega življenja, sodeloval gotovo pri vseh tedanjih kulturnih institucijah, ustanovil Spolek lekaru ceskych, Umelecko besedo itd. Izdajal je prirodoslovni časopis „Živa“, prevajal Schiller-ja, Goethe-ja in dr. Umrl je 28. VIL 1869.
Purkyne je bil izrazit genij-iskalec in srečen najditelj novih dejstev, ki so za cele biološke stroke temeljna in še danes veljavna. A ne le to, ponovno je izpovedal tudi nazore o splošnih vprašanjih, ki izpričujejo univerzalnost njegovega duha. Že v svoji disertaciji je postavil teze: „Medicina je po svojem bistvu le del splošne vzgojeslovne umetnosti. — Pomožna znanja zdravnikova so v dotiki z vsemi panogami človeškega znanja“.
Najodločneje pa razlaga svoje nazore o zdravstvu v uvodu k razpravi „Commentatio de examine physiologico organi visus et systematis cutanei. 1823“. V tej postavlja nasproti znani patološki preiskavi bolnega človeka tzv. fiziološko preiskavo zdravega človeka. Ko razmišlja o nalogah praktičnega zdravnika, se mu ne zdi najtehtnejša naloga zdravnikova ta, da poskuša že ugašajoče življenje obnoviti ali ga vsaj za še malo časa vzdržati, temveč ta, da podpira življenje, ki se je z novim sijajem izvilo iz naročja večno žive narave, da ga varuje in slednjič privede k idealnemu vrhu čudovite popolnosti in lepote.
Zdravnik, ki se zaveda te naloge, je umetnik-tvorec, vreden visokega dostojanstva iz starih časov. Pod vodstvom zdravnika bi se poedinci od mladega razvili v tisto harmonično družbo, ki je bila ideal n. pr. Platon-ove države.
Čeprav dobro vemo, kako čudovite uspehe imajo rejci živali in rastlin, ki vzgoje nove lepe in človeku koristne oblike po določenih pravilih, »vendar tedaj, ko trdi kdo, da so take stvari za vzrejo človeškega organizma možne ali pa dopustne, takoj nastane krik» da je to paradoksno in razkačeni se otepajo, kakor da je ogrožena človeška svoboda — čeprav gre tu v resnici le za navodilo za dosego telesne in duševne svobode“. Običajno vidimo, da si zdravnik prizadeva olajšati in omiliti bridkosti in bede človeškega življenja in navadno vidimo v tem njegovo nalogo. Ne mislimo pa ,na to da bo zdravstvo šele tedaj v vseh svojih delih popolno, ko se bo
naučilo rahlost človeškega organizma utrjevati, preprečevati okuženja in odvračati bolezni, tedaj ko bo vse uredilo tako, da se bo človeško živ* ljenje dobro začelo in da se bo z vsemi svojimi fazami pri vsakem poedincu v določenih, občestvu in posamezniku primernih mejah, podaljšalo zadovoljno in vedro do prirodnega konca.
Te zadeve se ne smejo prepustiti naključju in se ne smejo zanemarjati in zapostavljati kot nekaj manjvrednega. Naj bi upravitelji držav že vendar uvideli, da je za fizično ohranitev in za okrepitev naroda potrebno povzdigniti zdravstvo v javno koristno ustanovo, ki naj si postavi za cilj zdravje in fizično izpopolnenje celega naroda ter to doseže s primerno avtoriteto in javno izvršilno močjo. Tako bi se doseglo to, kar so zaman poskušale razcepljene moči posameznikov.
Označena naloga zdravstva— Purkyne jo imenuje fiziološko prakso — mora biti nesporno os, okoli katere se vrti vse prizadevanje zdravniškega znanja. Človekove odnošaje do zunanjega sveta naj uravnava poseben nauk o zdravju (higiena), ki obsega tudi nauk o fizičnem vzgajanju, dietetiko in gimnastiko. V poglavju o fiziološki preiskavi opozarja na individualne znake, lastnosti narodne pripadnosti, individualne in rodbinske poteze, značaj spola in starosti, konstitucijo, temperament, omenja tudi vpliv zunanjih faktorjev in pomen dedno pridobljenih bolezni.
Purkynevo zanimanje za človeka kot celoto se kaže tudi v programu njegovih fizioloških predavanj, ki jim je početek: „antropologija kot uvodna veda v celokupno fiziologijo“ in v njegovem nenavadnem zanimanju za antropologijo sploh. Gotovo je bil prvi, ki je spoznal vrednost individualno točne karakteristike človeka za fiziologijo. Tu se moramo spomniti še Purkyne-vega zanimanja za gimnastiko, ki izvira iz studijskih let, iz časa njegovih velikopoteznih pedagoških načrtov (Komensky, Rousseau, Pestalozzi, Fichte). Vedno in povsod je Purkyne povdarjal pomen telovadbe za poedinca in za človeški rod. Bil je gotovo prvi, ki je s fiziološkimi metodami zasledoval napredek telesnega razvoja na vežbajočem telovadcu. Bil je prijatelj M. Tyrš a, ki mu je bil po nazi-ranjih tako blizu, saj se je do podobnih dokopal Purkyne samostojno. Pobude za ustanovitev Sokola so izšle iz Purkyne-ve okolice, mogoče od njega samega. V Sokolu je Purkyne praktično udejstvoval svoje znanstvene in organizatorične intencije na polju telesne vzgoje naroda.
SUMMARY:
On the occasion of the 150th anniversary of the birth of the famous Czech physio logist ). E. Purkyne (17. XII. 1787 — 28. VII. 1869) the attention is drawn to his opinion on the chief task of medicine, i. e. prevention of disease and medical guidance of the growing organism. Purkyne’s views (1823) on public health and physical culture, based on a profound physiological knowledge of the healthy man, are closely related to the modern conceptions of social medicine and eugenics. Purkyne appreciated also the importance of anthropology for the study of human physiology.
Prof. M. U. Dr. KAREL WEIGNER f
Dne 20. nov. 1937 je nepričakovano naglo umrl prorektor Karlove univerze v Pragi, prof. normalne anatomije dr. K. Wei g n er, generalni tajnik Češke akademije. Prof. Weigner ni bil le hladen znanstvenik, tudi ni bil le anatom v ožjem smislu, temveč človek najširšega obzorja, pisatelj mnogih znanstvenih del in poljudnih spisov, vnet sokolski delavec, ki je znal navdušiti svoje slušatelje medicine za sokolsko delo in ki je dal Tyr še vi telesni vzgoji tudi znanstveno-biološko podlago. Pa tudi evgenika mu ni bila tuja, kar se vidi iz mnogih spisov s telesno-vzgojnega polja. Pod njegovo redakcijo je 1. 1934. izšla publikacija Češke akademije „Rovnocennost evropskych plemen a cesty k jejich ušlechfovani“, kateri je napisal uvod ter prispeval tudi 8. poglavje z njemu najljubšim tematom o pomenu telesne vzgoje za zboljšanje rase.
Prof. Weigner se je narodil 10. aprila 1874 na Češkomoravski viso-čini, hodil na gimnazijo v Trebiču, študiral medicino v Pragi, kjer je nanj kmalu postal pozoren njegov kesnejši šef, prof. Janošik, ker je znal Weigner izvrstno risati. Postal je Janošik-ov demonstrator, s čimer si je toliko zaslužil, da je mogel končati študij. Tako mi je sam pripovedoval na svoj ljubezniv način o svojih začetkih, ko mi je razkazoval svoj veliki anatomski institut s krasnimi zbirkami (zbirka lobanj obsega n. pr. 2000 kosov) in prekrasnim študijskim muzejem. Neprestano je skrbel za rast zbirk za nove metode prikazovanja, za čim primernejšo in lepšo opremo razstavnih dvoran, pa tudi laboratorijev in vseh drugih prostorov.
Njegovo življensko delo in vidno njegovo najljubše duševno dete je njegova velika Topografska anatomija vpetih obširnih knjigah, krasno opremljena kakor le malo nemških knjig. Pokazal mi je s ponosom pravkar izdano 4. knjigo. To je bilo koncem septembra 1937. Pripravljal je peto in zadnjo knjigo te povečane druge izdaje, izdaje pa ni več doživel ...
V mlajših letih se je zanimal zlasti za bakteriologijo in patološko anatomijo, potem za histologijo in normalno anatomijo, tu pa zlasti za osrednje živčevje. Njegovih publikacij je nekaj stotin, kar priča o nenavadni delavnosti, ob kateri se je tudi prezgodaj izčrpal.
Ponatis slike je iz prijaznosti dovolila redakcija „Časopisa lekaru ceskych“ v Pragi. Slika predstavlja prof. Weignerja v slavnostnem ornatu rekterja Karlove univerze v Pragi.
Kakor omenjeno, se je njegovo zanimanje, zlasti v kesnejiih letih delilo med anatomijo in telesno-vzgojne probleme. Svoje nazore o evgeniki odn. rasni higieni je med drugim jedrnato izrazil v zgoraj omenjenem poglavju o pomenu telesne vgoje za zboljšanje rase, iz katerega smo prinesli že 1.1934 v takratni Evgeniški rubriki Z. v. (str. 650) nekaj osnovnih misli Z njimi zaključujemo tudi ta kratek spominski člančič velikemu slovanskemu človeku. „. . . Mož in žena, ki sta idioplazmatsko zdrava, rodbina z zdravo zarodno plazmo, osnovana na trdnih zakonih biologije in etike, je zanesljiv nosilec bodočnosti naroda. ... Odvrniti degeneracijo in zavarovati dedno zdravo potomstvo — to je zadnji smisel evgeniškega izbora pri ustanavljanju nove rodbine. Z disciplino, ki je utemeljena v evgeniških načelih, se mora človek osvoboditi prevelikega egocentrizma, mora vse svoje gledanje obračati na nadindividualne dednostne temelje, mora na svojo usodo, na celo sedanjost gledati pod zornim kotom bodočnosti, mora svojo vrednost kot vrednost poedinca meriti po njenem pomenu za celoto in to vse s tega vidika, da biološka edinica narodne celokupnosti ni poedinec, temveč rodbina. Rodbina je pot k narodu.“
Smatrajmo te krasne besede za svoj program!
Prof. Dr. K. Weigner. — Am 20. XI. 1937 starb unverhofft der Prorektor der Karls-Universität in Prag, Prof. Dr. K. Weigner. Er war nicht nur ein ausgezeichneter Lehrer der normalen Anatomie, sondern auch ein hervorragender Repräsentant der Sokol-Idee, welcher er einen wissenschaftlich biologischen Unterbau zu schaffen verstand. Ausser vielen kleineren Schriften aus seinem engeren Fachgebiet, veröffentlichte er auch eine fünfbändige Topographische Anatomie. Daneben schrieb er zahlreiche Abhandlungen aus dem Gebiet der Leibeserziehung. Mit dem Abgänge Weigners, der erst 63 Jahre alt war, verliert nicht nur die tschechische Wissenschaft und der Sokolverband, sondern das gesamte tschechische Kulturleben einen grossen Mann und die slawischen Eugeniker einen Vorkämpfer ersten Ranges.	B. Škerlj.
Podedovans osnove določajo meje možnega razvoja v smeri na bolje ali na slabše, rast ali padec dragocenega. Če so danes za razvoj podedovanih osnov najugodnejše zunanje prilike, se razvijejo zmogljivi (sposobni) poedinci, čim najpopolnejši fenotiti. V teh mejah moremo s pomočjo vzgoje poskušati zboljšati uspešnost in zmogljivost zosamez-nikov od minima do maksima.
K.	W E IG NE R
v knjigi Rovnocennost evropskych plemen Praha 1934
GENETIČNI SEMINAR
G. TOMAŽIČ
METODE DEDNOSTNEGA RAZISKOVANJA
BASTARDI — HOMOCIGOTE — HETEROCIGOTE
Seznanili smo se z nekaterimi važnejšimi pojmi iz nauka o dedovanju. Poznati jih moramo, če se hočemo natančnejše baviti z dednostnimi pojavi in vprašanji. Ogledati si hočemo še metode ali načine raziskovanja, ki jih uporabljajo raziskovalci, ko skušajo dognati zakonitosti, ki urejajo prenašanje in porazdeljevanje dednih zasnov v potomstvu.
Najenostavnejši način je, da primerjamo, kako je razvit dedni znak (lastnost), ki prihaja ravno v poštev, pri prednikih in v potomstvu. V to svrho moramo poznati, kako je bil razvit pri vsakem članu rodu. Preskrbeti in sestaviti moramo čim popolnejši rodovnik, da lahko sklepamo, kako se je lastnost (znak) prenašala od starišev na otroke in iz roda v rod. Način zasledovanja dednih lastnosti s pomočjo rodovnika od poedinca do poedinca, od rodu do rodu, imenujemo genealoško metodo raziskovanja.
Uporabljamo jo predvsem, če se zanimamo za poreklo oziroma bodočnost poedinih ljudi, ali pa, ko opazujemo, kako se pojavljajo v okvirju rodbin pri posameznih njenih članih posebni znaki (lastnosti), n. pr. bolezni/ nepravilnosti v rasti, posebna nadarjenost itd. V to svrho rabimo predvsemj zgodovinske podatke, zapiske, ustna izročila, slike in fotografije. Vsi ti vir so v večini slučajev nezadostni in pomanjkljivi. Ne nudijo nam vedno dovolj točnih slik o lastnostih prednikov ali pa poročajo le o nekaterih izmed njih. Posledica je, da so tudi zaključki napravljeni tem potom, bolj ali man-nepopolni. Kljub velikim nedostaikom, s katerimi je vezano iskanje podat ‘ kov in sestavljanje rodovnikov, se je posrečilo s pomočjo genealoške metode vendarle rešiti več genetičnih vprašanj. Tem potom smo dobili zlast vpogled v način dedovanja nekaterih znakov človeškega obraza. Znan je slučaj iz habsburške vladarske rodovine. Člani te dinastije so bili označeni po močno razviti spodnji ustni in naprej strčeči bradi. Preko pet stoletij moremo zasledovati ta tip obraza neprekinjeno od rodu do rodu. Pri tem lahko ugotovimo, da je bil včasih bolj včasih pa manj izrazito razvit Iz rodovnika razberemo tudi razmerje med dotokom tuje krvi (možitve ženitve) v rodovino in izrazitostjo obraznega tipa. Še lažje pa spoznamo, da je sklepanje zakonov med pripadniki zelo sorodnih linij v tem obširnem sorodstvu pojačevalo izrazitost obraznega tipa v potomstvu. Tip obraza Habsburžanov se je prenašal tudi na vse rodovine, ki so bile z njimi v krvnih vezeh.
Po isti metodi se je posrečilo razvozlati način dedovanja raznih nepravilnosti in bolezni, ki jih najdemo od slučaja do slučaja med člani dedno obremenjenih družin. Kot primer hočemo navesti le kratkoprstnost ali bra-hidaktilijo. To je svojevrstna nepravilnost v rasti prstov na rokah. Posa-
mezni člani v nekaterih rodovinah imajo namreč na vseh prstih rok po en členek manj kakor navadno. Njihovi prsti so zato krajši. Nenavadna zgradba prstov se prenaša tudi na potomstvo. Slika 13 nam kaže rodovnik take rodovine, ki obsega pet rodov. V rodovino je prišla tovrstna zgradba prstov na
ta način, da se je primožila žena, ki je imela nepravilno rasle prste.
V	zakonu z možem, ki je imel pravilno oblikovane roke, je imela 8 otrok, pet fantov in tri deklice. * V
Štirje otroci so imeli pravilno rasle prste, štirje (tri deklice in en deček) pa take kakor mati. Lastnost je prešla tudi na potomstvo otrok, na vnuke in na pravnuke, in sicer tako, da se je razmerje med rodbinskimi člani, ki so kazali nepravilnost v rasti prstov in onimi s polnoštevilno razvitimi členki, neprestano menjavalo. Glej sliko rodovnika!
V	njem ločimo rod starišev ali paternalno generacijo. Na sliki 13 je zaznamovana s P. Dalje potomstva ali filijalne generacije,
ki jih delimo v potomstvo 1. rodu (otroke na sliki Fl), 2. rodu (vnuke, F2), 3. rodu (pravnuke, F3), 4. rodu (F4) itd. Krajše jih zaznamujemo lahko s pripisanimi konvencijonalnimi znaki.
Veliko važnejši so izsledki onih raziskovalcev dednih pojavov, ki so skušali prodreti s pomočjo smotrno izvedenih poizkusnih gojitev (Zuchtex-periment) v tajinstveno dogajanje dednostnih pojavov. Najgloblji vpogled v potek prenašanja znakov in lastnosti na potomstvo pa je dosedaj omogočila metoda križanja (experimentum crucis). Križanje ali bastardiranje imenujemo medsebojno opraševanje oziroma oplojevanje poedincev, ki spadajo k različnim zvrstem ali pasmam iste bodisi živalske bodisi rastlinske vrste, včasih pa celo h različnim vrstam. Križanje se izvrši lahko v prirodi brez človekovega sodelovanja, ali pa je izvede človek namerno umetnim potom, da more v vzgojenem potomstvu opazovati ponašanje določenih znakov in lastnosti v praktične svrhe ali pa z namenom, da ugotovi način dedovanja le-feh. Vsaka rastlinska in živalska vrsta, tudi vsak človek, ima veliko število najrazličnejših znakov in lastnosti. Vsi pa niso enako pripravni in ne nudijo vedno ugodne podlage za dednostna proučevanja. Poglejmo n. pr. ščinkovca in njegove znake ter lastnosti! Rdeči pas na glavi, barvasti pasovi na krilih so odlični znaki; saj moremo z njihovo pomočjo z lahkoto ločiti ščinkovca od ostalih debelokljunih ptic. Nešteto parov ščin-
P

B'9f'9<3f¥gff *f

K/ čMfgf	c5€
Sl. 13. Rodovnik brahidaktilne rodbine.
Osebe, ki so se primožile odn. priženile, so izpuščene. — Bel krog: Oseba s pravilno raslimi prsti. Črn krog: Oseba z nepravilno raslimi prsti. Puščica: moški. Križec: ženska.
kovcev lahko sparimo in vzgojimo nebroj potomcev, a vendar ne moremo opaziti med pasovi na krilih potomcev nikakih razlik, ki bi nam lahko bile za podlago pri sklepanju o načinu, kako se ti znaki podedujejo. Pasovi na glavi in krilih ščinkovča so namreč znaki, ki so skupna last vseh poedin-cev iz vrste ščinkovec; kot enakovredna lastnost preidejo tako od očeta kakor tudi od matere na mladiče, ki jih predajo zopet na enak način naprej svojemu potomstvu. Taki in podobni znaki do danes še niso dostopni eksaktnim metodam dednostnega raziskovanja. Eksaktno opazovanje in primerjanje more ugotoviti na njih le to, da se prenašajo nespremenjeni od očeta in matere na otroke, vnuke itd., več pa ne. Znaki, ki so pri očetu in materi enaki, niso nudili ugodne podlage za raziskovanja, kako se prenašajo lastnosti. V veliko večji meri je bil raziskovalcem dostopen način dedovanja onih znakov oziroma lastnosti, ki so različno razvite pri očeti in materi. To se vresniči navadno tedaj, če spadata stariša v okvirju iste vrste k dvem zvrstem ali pasmam. Barva cvetov rastlinske vrste Mirabilis Jalapa je včasih bela, včasih pa rdeča, barva hišic vrtnega polža je lahko rdečkasta ali rumenkasta, dlaka kunca je pri nekaterih poedincih te vrste dolga, pri drugih zopet kratka, greben kokoši je lahko pravilno nazobčan ali pa je zalit in krpast. Nosilci ravnokar naštetih znakov so pripadniki različnih zvrsti oziroma pasem iste vrste (Mirabilis, vrtni polž, kunec, kokoš). Poizkusi križanja med pripadniki različnih zvrsti oziroma pasem so nudili obširno polje za raziskovanje in omogočili največ izsledkov o načinu dedovanja znakov in lastnosti. Na teh izsledkih temelji povečini zgradba sodobnega nauka o dednosti. Pripadnike različnih pasem je križal že Darwin, izpopolnil in ra-cijonalno izrabil pa je take poizkuse Mendel.
Potomce dveh medsebojno oprašenih ali oplojenih poedincev različne zvrsti ali pasme imenujemo križance, bastarde ali hibride. V vsaki bastar-dovi lastnosti (znaku), ki je bila pri očetu drugače razvita kakor pri materi, tiči specifična dedna sila in tendenca dveh različnih dednih zasnov. Vsaka od obeh skuša najti in tudi najde, če ne vedno, pa vsaj v nekaterih slučajih ugodne pogoje in pot, da se ločeno pojavi kot na zunaj viden znak (lastnost). Rdeče in belo, rumeno in rdečkasto, dolgodlako in kratkodlako so paroma nastopajoče oblike iste lastnosti (barva cveta, barva lupine, dolžina dlake), ki je zasnovana v obliki dveh zasnov, od katerih je ena materinskega, druga pa očetovskega porekla.
Poleg bastardov med pasmami in zvrstmi poznamo tudi križance med bolj ali manj sorodnimi vrstami, da celo med rodovi. Nastanejo včasih v prirodi ali pa jih vzgoji človek umetnim potom s pomočjo križanja. Znana sta mula in mezeg, ki sta mešanca med žrebcem in oslico oziroma med oslom in kobilo; dalje bastardi med levom in tigrom; zebroidi, to je potomci konja in zebre; križanci med ržjo in pšenico; hibridi med pšenico-piriko in navadno pšenico; mešanci med zeljem in redkvijo. Našteli bi jih lahko še mnogo.
Bastardi med pripadniki različnih vrst ali celo rodov nastanejo v pri-
rodi zelo redko. Tudi njihova vzgojitev umetnim potom s pomočjo križanja se le redkokdaj posreči. S tem v vezi zaostajajo tudi izsledki, ki so bili najdeni pri križancih te vrste, daleč za onimi, ki so jih našli na podlagi raziskovanj bastardov med pasmami in zvrstmi. V sodobnem nauku o dedovanju igrajo zato le podrejeno vlogo. Nadaljna raziskovanja bodo mogoče pokazala, da utegnejo postati važni za razčiščenje nekaterih dednostnih problemov, ki se s pomočjo križanj v okvirju pasem niso dali razjasniti.
Ako oprašimo ali oplodimo dva poedinca, ki spadata k dvem povsem različnim vrstam rastlin oziroma živali, in se nam posreči vzgotiti potomstvo dobimo poedince, ki niso podedovali le po en ali dva para različnih znakov ali lastnosti po očetu in materi, ampak večje število teh. V vsakem na ta način vzgojenem individuu tiče različne sile večjega števila specifičnih dednih zasnov, ki streme druga poleg druge, da bi se mogle razviti in izoblikovati sebi odgovarjajočo lastnost na potomcih. Odmiranje nerazvitih zametkov, zastoj v rasti na različnih stopnjah razvoja, slab razvitek razplod-nih stanic in drugi znaki in vzroki jalovosti so prav gotovo vsaj deloma v tesnih vezeh z delovanjem velikega števila specifičnih dednih zasnov dvojnega porekla, ki so se nakopičile v takšnih bastardih.
Križancev med zvrstmi ni mogoče točno oddeliti od bastardov med vrstami, ker manjkajo zato občeveljavni kriteriji, jalovost ali sterilnost kaže pri medvrstnih mešancih razne stopnje, obenem pa ni redek pojav niti pri medzvrstnih hibridih. Ako bi hoteli nadalje označiti kot vrsto vse poedince, ki imajo isto število istovetnih hromosomov, naletimo zopet na težkoče. Poznamo namreč skupine poedincev pri rastlinah in živalih, ki imajo skoro povsem enako zunanje lice in jih prištevamo tudi k isti vrsti, v svojih sta-nicah pa imajo kljub temu različno število hromosomov, n. pr. Ascaris mega-locephala (konjska glista). Nasprotno so cesti tudi primeri, da imajo gotove vrste istega rodu enako število hromosomov, ki so navidez popolnoma enaki. Po svoji zunanjosti in vidnih lastnostih pa so tako različne, da jih upravičeno smatramo za samostojne vrste. Radi pomanjkanja kriterija za opredeljenje odgovarjajočih skupin poedincev v vrste so zlasti meje med vrsto in zvrstmi cesto nejasne, iz česar sledi tudi nemožnost točne razdelitve bastardov v medvrstne in medzvrstne. Iz zadrege nam more pomagati edino definicija vrste kakor jo uporabljajo sistematiki: Pod pojmom vrsta razumemo kot celoto vse poedine živali oziroma rastline (ljudi), ki kcžejo enako, določeno začrtano zunanjost in proizvajajo le take razplodne stanice, ki so, kar se lastnosti in dedovanja tiče, enakovredne. Iz spojitve slednjih se razvijejo novi poedinci, ki imajo isto zunanjost in iste lastnosti kakor njihovi predniki, da jih lahko uvrstimo v isto celoto, iz katere so izšli. Zvrsti ali pasme so manjše skupine individuov v tej celoti. Ti se ločijo od sovrstnikov v nekaterih lastnostih. Biotipi slednjič so skupine posameznikov v okvirju vrst, zvrsti in pasem, ki kažejo določen, dedno omejen obseg vari-jiranja za gotovo lastnost. Poedincev, ki proizvajajo v dednem oziru neenakovredne razplodne stanice dveh ali več vrst, ne moremo prišteti k dolo-
ceni rastlinski ali živalski vrsti kot celoti sestavljeni iz enakovrednih poe-dincev, zato jih oddelimo in imenujemo bastarde.
Ako kaže določena lastnost pri potomstvu dve lici, je to znak, da je, prejel novi rod od starišev dve različni zasnovi za to lastnost. V oplojenih jajčnih stanicah ali cigotah, ki so bile izhodišče za razvoj mladega rodu( sta se znašla za vsako lastnost dva gena. Cigota je nastala iz spojitve dveh razplodnih stanic ali gametov; ki sta imela vsak različno zasnovo (gen) za eno in isto lastnost. Gameta nista bila genotipično identična. Posledica je bila, da je bila tudi cigota, ki je nastala iz spojitve obeh, mešane prirode. Vsebovala je dva različna gena za isto lastnost. Bila je, kakor pravimo heterocigotna. Iz nje se je razvil ravnotak potomec,
V	nasprotnem slučaju prejmejo lahko potomci od očeta in matere enake dedne zasnove ali gene za eno in isio lastnost. Tako potomstvo nastane vedno iz cigot, ki so rezultat spojitve dveh genotipično identičnih gametov. O njih pravimo, da so homocigotne. Isto velja za vse poedince v potomstvu, ki zrastejo iz njih.
Za primer vzamemo belo-cvetočo zvrst rastline Mirabilis Jalapa. Ko se razvija cvet, dozoreva v prašnikih cvetni prah, v pestičih pa jajčne Staniče. Vsaka krogljica (stanica) cveinega prahu ima v hromosomih svojega jedra poleg številnih drugačnih dednih zasnov tudi gen za belo barvo. Istoveten gen je tudi na enakem mestu v jajčni stanici. Cvetni prah iz istega ali pa iz enakovrednega cveta na drugi rastlini pride na brazdo pestiča in se spoji z jajčno stanico. Iz spojka zraste rastlina, ki ima po vseh stanicah dva gena za belo barvo in tudi belo cvete. Z ozirom na cvetno barvo je na novo nastala rastlina homocigotna in je rezultat spojitve dveh genotipično identičnih gametov.
V	drugem slučaju prenese žuželka na ravnokar omenjeno cvetočo rastlino cvetni prah iz cveta rdečecvetne zvrsti. V cvetnem prahu je gen za barvo in sicer rdečo, v jajčni stanici pa za belo. Razplodni stanici nista v tem slučaju več genotipično istovetni. Po spojitvi obeh nastane spojek, ki ima poleg gena za rdečo barvo tudi dedno zasnovo za belo. Spojek je heterocigoten in enake so vse stanice v potomcu, ki se iz cigote razvijejo. Mlada rastlina dorašča in končno cvete. V cvetih se razvijejo zopet jajčki in cvetni prah. Vsaka razplodna stanica dobi pri tem le po en gen od dvojice. Nekatere stanice cvetnega prahu dobe gen za rdečo barvo, druge zopet za belo. Na enak način se porazdelita oba gena tudi med jajčne stanice. Raz-plodne stanice, ki se razvijejo na heterocigotni rastlini, ne dobe nikoli dvojice genov za isto lastnost, (primerjaj redukcijsko delitev); Vsi gameti, torej tudi gameti bastardov, so vedno nemešane prirode. Razlika med homoci-gotnimi in heterocigotnimi ljudmi, živalmi oziroma rastlinami je le ta, da so gameti homocigotnih individuov vsi istovetni in dedno enakovredni, heterocigotni poedinci pa producirajo najmanj dvovrstne razplodne stanice.
V	homocigotnem potomstvu se razvije lastnost lahko tako, da je popolnoma enaka isti lastnosti pri očetu in materi. Nastane vprašanje, kakšno
XI
1. Intermedijarno
C
r
lice lahko kaže lastnost heterocigotnih potomcev, ko imajo ti zanjo v vsaki svoji stanici po dva različna gena? Mislimo si lahko tri možnosti. Vse tri tudi v resnici nastopajo.
Prva možnost je ta, da razvije n. pr. gen za črno barvo svojo lastnost poleg gena za belo barvo. Glej sl. 14/2 Î Tako dedovanje po načinu mozaika je
zelo redko. Kot primer nam služijo bastardi pri kokoših. Če osemeni petelin bele Leghorn-Ban-tam pasme kokoš črnega Cochin-Bantam plemena, se razvije iz jajc potomstvo, ki je grahasto in nosi črne in bele pege.
Druga možnost je vresničena pri že omenjeni rastlini Mirabilis Jalapa. Ako skrižamo belocvetrto zvrst te cvetlice z rdečecvetno, dobimo potomce, ki so vsi rožaste barve. Glej sl. 14/1 ! Ta način dedovanja imenujemo vmesen ali intermedijaren. Pri medzvrstnih bastardih ni pogost. Zelo čest, da skoro pravilo, je tak način dedovanja za križance med vrstami.
Tretja možnost se lahko vresniči tedaj, ko ni razvojna sila obeh genov enakomočna. Na potomcih se razvije lastnost v obliki, ki odgovarja jačjemu genu. jačji gen prevladuje, zato pravimo: lastnost dominira. Glej sl. 14/3 1 Gen za drugo obliko lastnosti je sicer navzoč v heterocigotnih bastardovih slanicah, njemu odgovarjajoča oblika lastnosti se pa ne more razviti. Lastnost je latentna ali skrita in se pokaže le v gotovih slučajih, zato pravimo o njej tudi, da je recesivna. Na ta način se podeduje mnogo lastnosti zlasti pri medzvrstnih križancih. Naj navedemo par primerov. Če oprašimo viso-kostebeln grah s pritličnim, kaže vse potomstvo visoko rast. Ako oplodimo vrtnega polža z rdečkasto hišico s takim, ki nosi rumeno, imajo potomci povečini rdeče lupine. Visokostebelna rast, rdečkasta barva lupine so dominantni znaki, pritlikava rast in rumena barva lupine pa latentni in recesivni. Slika 14/1—3 prikazuje na shematski način, kakšno lice ima lahko lastnost, ki se je razvila v heterocigotnem potomstvu bastardov pod vplivom dveh različnih dednih zasnov.
2.	Dedovanje po načinu mozaika
3.	dominantno
(za črno) recesivno ali latentno
(za belo)
S!. 14. Shema prikazuje vse tri razvojne možnosti za bastardovo lastnost, ki je zasnovana potom dveh različnih genov. Gen za črno barvo: črni kvadrat. Gen za belo barvo: beli kvadrat.
GENETISCHES SEMINAR
G. Tomažič: Die Methoden der Erblichkeitsforschung. Bastarde. Homozygoter und heterozygoter Zustand.
ORGANIZACIJE
Pajdološki kongres v Ljubljani. 26.—28. avg. f. 1. se je vršil v Ljubljani II. vseslovanski pajdološki kongres, na katerem je bilo prečitanih mnogo tudi za evgenika in antropologa zanimivih referatov. Kongres je imel poleg plena štiri sekcije, od katerih je prva bila mladinoslovna, biološka in higienska, druga psihološka, tretja sociološka in socialnozaščitna, četrta pa za uporabno pajdologijo. Najavljenih je bilo 74 predavanj, tako, da je nemogoče poročati o vseh; niti ne o vseh, ki bi tu mogla zanimati. Zato moramo navesti skoro le naslove referatov. V plenu so bila med drugimi ta predavanja; Pomen anomalij rasti zobovja pri otroku (F. Bažant, Brno). Telesni in duševni razvoj gluhonemega otroka (M. Matič, Jagodina). Določitev spolne zrelosti deklet v biologiji in v kazenskem zakonu (B. Škerlj, Ljubljana). Mladinoslovni problemi pubertetne dobe (J. Uh er, Brno). Dednost in okolje kot razvojni činitelji otroške inteligentnosti (J. S z ware, Poznan). Slaboumnost otrok (J. Kfivy, Brno). Potreba specialnega raziskovanja mladine, ki je moralno defektna in moralno ogrožena (R. Fila, M. Hradište). Temeljna načela vzgojnega skrbstva za moralno ogroženo in pokvarjeno mladino (F. Koči).
V prvi sekciji so češki predavatelji govorili skoro izključno o orto-dontiji, o zobnih razvojnih anomalijah itd. Nekaj predavanj je odpadlo (ali vsaj v tej sekciji niso bila čitana, kakor n. pr. J ago diče v o o vplivu alkohola na telesni in duševni razvoj osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok), tako da ostaneta še dva in sicer: F. Higy—Mandičevo (Zagreb) o obliki glave in višine telesa zagrebške šolske dece in B. Škerlj e vo o manj nadarjenih otrocih Dravske banovine kot evgeniški problem. Mandičevo predavanje sloni na opazovanjih iz edinstvenega materijala, namreč na merjenju telesnih in duševnih lastnosti 30 dečkov tekom 12 let; Škerljevo predavanje je slonelo na članku o cenitvi manjnadarjenih otrok v naši banovini, ¡ki je bilo objavljeno v 1. štev. letošnjega letnika „Evgenike“. V III. sekciji je bilo mnogo zanimih referatov, tako n. pr.: Sociološko in psihološko raziskavanje šolskega novinca (V. Modernd orfer, Ljubljana). Vpliv socialnih razmer na kmetskega otroka (J. Jurančič, Telče). Sodobna zaščita otrok in mladine v Jugoslaviji ter njene osnove (V. Jagodič, Ljubljana). Beda haloške dece in njeni vzroki (F. Žgeč, Celje). Iz IV. sekcije bi omenili samo : Kako vpliva obiskovanje šole na življenje podeželske dece v pasivnih krajih Jugoslavije (B. P. Sučevič, Zagreb). Izsledki raziskovanja psihomehanike pri šolski deci v Bitolju (I. Kanj uh, Bitolj). Problemi svetovanja pri izbiranju poklica (V. Chmelar, Brno). Problem mladine v luči jugoslovanskega zakona (B. Goslar, Ljubljana). Predavanja v plenu so bila vedno jako dobro obiskana, v sekcijah pa seveda po ožjih interesnih sferah poslušalcev.
Kongresno vodstvo je izdelalo obširno resolucijo, ki priporoča razna zboljšanja pri vzgoji in rasti mladine. Daši se dajo mnoga priporočila iz-
vesti le z izdatno finančno podporo, je pri mnogih, in morda celo pri vseh, važna zlasti ali izključno dobra volja odločujočih oseb in institucij. Tako smemo upati, da se bodo nekatere želje resolucije (n. pr. ustanovitev delovnih pajdoloških krožkov in društev; praktična aplikacija znanstvenih dognanj pri šolanju, socialnem skrbstvu, mladinskem sodstvu, telesni vzgoji itd.; varstvo mladine pred ideološkimi spori in političnimi strastmi; gojitev samostojnosti in individualitete; upoštevanje dognanj strokovnjakov v vsej zakonodaji, zlasti upoštevanje individualnega razvoja otroka in mladostnika; depolitizacija zgodovinskvga pouka; vzgoja učiteljev za ročna dela; večja izraba ročnih del kot učno sredstvo na pomožnih šolah) s časom uresničile.
Istočasno s kongresom je bilo osem razstav, med njimi: reformno-šolska iz Zima, mladinskohigienska iz CSR, zaščita dece (Jugoslavija) in pomožno šolstvo v CSR. Na razstavi Zaščita dece je bilo premnogo zanimivega materiala, da bi mogli o njej na tem mestu poročati. V splošnem je kongres gotovo dobro uspel in potrdil izdatno delo slovanskih učenjakov na polju mladinoslovja.	Š
ORGANIZATIONS
The Second Panslavonic Pedological Congress was held in Ljubljana, August 26—28, 1937. Many reports were interesting from the eugenical standpoint. An extensive resolution was accepted, recommending many practical improvements regarding education and the medical as well as social care for the youth.
DROBNE VESTI
Evgenika ali rasna higiena? Staro vprašanje je rešila Uredba o izpremembah in dopolnitvah v uredbi o medicinskih fakultetah na univerzah v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani z dne 26. XII. 1936, P. štev. 52.404 (Služb, novine Kralj. Jugnslavije, 26. VI. 1937, štev. 141/XLIV/322 s čl. 1., ki določa: 1. Stolica za bioiogijo: a) biologija za medicince (obv.)
b) nauk o dednosti z evgeniko (neobv.) in 19. Stolica za higieno:	a) občna in specialna higiena (obv.)
b)	socialna medicina (obv.)
c)	rasna higiena (neobv.) č) epidemiologija (neobv.)
Odslej morejo študenti medicine poslušati v prvih semestrih evgeniko, v sedmem ali osmem pa rasno higieno. Le kaj je mišljeno z enim in drugim, da se dajeta dva podobna (po A. Ploetz-u celo ista!) predmeta v tako velikem časovnem razdobju? Prvotna uredba je imela v čl. 3.:
1. Stolica za biologijo, pod b) nauk o dednosti (neobv. in brez evgenike!) 19. Stolica za higieno, pod c) „rasna higiena (evgenika)“.
Torej je bila takrat rasna higiena še istovetna z evgeniko. Da v popravljeni uredbi ni več, je smatrati za napredek, samo če je razlog res stvaren.
Prav za prav bi spadala tudi evgenika brez dvoma v višje semestre in brez škode bi se rasna higiena predavala v okviru evgenike. V sedanji obliki je pa vprašanje, ali je bil razlog za takšno delitev znanstveno utemeljen. In to še celo s takšnim časovnim razdobjem! Ali pa je zašla „rasna higiena“ morda samo zaradi sličnosti naziva tudi v „higieno“? Razveseljivo pa je, da je bila evgenika sploh priznana na univerzi, dasi so — kakor piše prof. Zarnik — na neki najvišji znanstveni korporaciji na severu naše države izrazili dvome o znanstvenosti evgenike ...	S.
Katastrofalno nazadovanje porodov v ČSR. Ko smo objavili v 4. številki obširnejše podatke o gibanju populacije v Jugoslaviji, bo zanimalo» kako je v tem pogledu z našo zavezniško in bratsko Češkoslovaško republiko. Kakor poroča V. u. R. v septemberski številki, je bil prirastek 1.1936. samo še 50.000 (za vso državo!). Pri nas 1.1934. (ob takrat še nekoliko manjši populaciji) vendar še preko 211.000! Zemlja Češka je imela 1.1935. le še 14-2%0 porodov, Slovaška še 24,3°/o0; Jugoslavija pa povprečno 1. 1934. še 31-2O°/o0; sam prirodni prirastek 1. 1934. je bil večji (14,350/0o)> kakor porodnost v zemlji Češki 1.1935. Tako bomo v teko. čih letih, menda še pred 1940, po številu populacije že prekosili Češkoslovaško republiko. Ob ustanovitvi obeh držav je ČSR imela skoraj tri miljone več ljudi kakor Jugoslavija, že po 20 letih smo praktično izenačeni! S.
V	Argentini so izdali zakon, po katerem se mora moški pred poroko izkazati z zdravstvenim spričevalom (po V. u. R.) — želimo boljšega uspeha kakor je bil pri nas! Napaka pa je tam ista, kakor je bila pri nas: zakaj samo moški?
V	Rusiji so se začeli energično boriti proti splavom in bračnim ločit-
vam. Uspeh je nesporen: splavov je bilo za prvo četrtletje od 1.1936. na 1937. skoro za 50 %, ločitev pa 61 % manj.	Po V. u. R.
V	juliju je bil v Parizu mednarodni kongres za populacijske vede. Med drugimi se je Burgdorfer (znani nemški populacijski statistik) izrazil jako optimistično o razvoju populacije v Nemčiji po 1.1933. Nemški primer dokazuje — pravi B., — da je v današnjem zapadnem kulturnem svetu uspešna borba proti padanju rojstev še mogoča. Po A.f. B.
O nazadovanju porodov dobimo dobro sliko, če primerjamo padec porodov na 10.000 prebivalcev Evrope v letih 1913 do 1935. Porodov je manj: na Portugalskem za 12%, v Španiji za 16%, v Italiji, Rumuniji, na Nizozemskem, v Belgiji, na Danskem, v Nemčiji in na Finskem za 25—32 %, na Madžarskem za 37%, v Franciji za 38%, v Angliji za 39%, na Švedskem in Norveškem za 41 % in v Avstriji za 45%.	Po V. u. R-
LITTLE NOTES
Eugenics and (not or!) Race-Hygiene were included in the curriculum of medical students of the Yugoslav universities.
The Czechoslovak Republic Shows a threatening decrease of the birth rate. The population number of Yugoslavia will reach that of Czechoslovakia in the nearest future-
KNJIŽEVNOST
Archiv fiir Bevolkerungswissenschaft VII/5-6, (S. Hirzel), Leipzig 1937. — Na prvem mesiu je objavljeno celo Burgdorferjevo predavanje na letošnjem Pariškem kongresu o novem razvoju nemške populacije v okviru evropskih narodov. Fakt je, da se je doslej edinole v Nemčiji posrečilo spraviti populacijo zopet v rast, in sicer z novo politiko od 1. 1933. B. prihaja do zaključka, da je dobra gospodarska in socialna politika bila in bo vedno najboljša populacijska politika. Razen tega pa je posebno važno vprašanje volje naroda po rasti. To je pa vzgojni problem. — E. H ei n el poroča o družinsko-statističnih podatkih zadnjega ljudskega štetja v Nemčiji. — K. A. Wieth-Knudsen piše o mejah današnjega padanja rojstev ter vidi spodnjo mejo samo v slučaju, da protispo-četno sredstvo odpove. Avtor pravi, da se bodo plodili pač samo še najneumnejši in najmanj vredni individui, ki si sicer morda morejo pridobiti novo „moralo“, ne pa nove protispočetne tehnike! — O evropskih nemških populacijah izven nemških državnih mej poroča H. Zeiss. Drugi članki so bolj monografsko posvečeni istemu vprašanju. Le Th. Steimle je napisal kratek članek o populacijski politiki preteklih časov. — Sledijo poročila, slovstvo in naznanila. Pričujoči bogati dvojni zvezek zaključuje VII. letnik te lepe strokovne revije.	Š.
Buletin eugenic si biopolitic VIII/8-9, Cluj (Inst. za higieno in soc. hig). — M. Zolog piše o principih podeželske zdravstvene organizacije. I. Facaoaru nadaljuje svoje razprave o rasni kompoziciji posameznih romunskih pokrajin. O biotipoloških metodah piše P. Ramneantu. Facaoaru je prispeval tudi razpravico o zvezi med lobanjskim obodom in vojaškim činom in prihaja do zaključka, da je korelacija pozitivna, t. j., da imajo podoficirji večji lobanjski obod kakor navadni vojaki. P. Ramneantu poroča o materinski umrljivosti v Romuniji. Isti avtor poroča tudi o najčeščih smrtnih vzrokih v Romuniji. — Sledijo poročila in	evgeniška kronika.	S.
Eugenical News XXII/5 in 6 (The Eug. Res Assoc. - Long Island, N. Y., U. S. A.) 1937. L. S. West opisuje rodbino, v kateri se pojavlja vrojena kožna bolezen Ichthyosis. — E. S. Gosney poroča o uspehih in skušnjah 28 let sterilizacije v Kaliforniji; do 1.1. 1937. je bilo steriliziranih 11.484 oseb. Uspehi so v vsakem oziru kar najboljši v zadovoljstvo vseh prizadetih. Sterilizacijske zakone ima sedaj 31 ameriških in 11 drugih držav. — Sledijo manjša poročila z raznih raziskovalnih področij evgenike in antropologije. Objavljena sta tudi dva evgeniška zakona s Portorika; eden se tiče protispočetnih sredstev in splava, drugi pa predpisuje sterilizacijo pod običajnimi kautelami. — Zvezek zaključuje recenzija knjig. Zadnja številka XXII. letnika prinaša nekaj originalnih prispevkov, med njimi zlasti nekaj rodovnikov, ki so nabrani v praksi. Sledijo še krajši sestavki iz raznih obmejnih področij in nekaj recenzij.	S.
Eugenics Review XXIX/3, London 1937. — R. B. Ca tt el ugotavlja v članku oneka terih bodočih odnosih med nadarjenostjo, plodnostjo in socialno-ekonomskimi faktorji, med drugimi važnimi zaključki, na splošno negativno korelacijo med nadarjenostjo in številom otrok; vobče v teh pojavih ni velike razlike med mestom in deželo. — C. P. Blacker piše o evgeniških problemih, ki jih je še treba raziskati, med drugimi vpliv krvnega sorodstva, vzroke inteligenčnih defektov, raziskavanje dvojčkov, sociološka vprašanja itd. — O veterinarski evgeniki poroča H. G. Miller, E. A. Doli pa priporoča praktično metodo za presojanje (merjenje) socialnih uplivov. — Sledijo manjša poročila in mnogo recenzij; med njimi doživlja Oriner morda še bolj odklonilno kritiko, kakor je bila naša (prim. štev. 3. tekočega letnika!).	S.
Glas nedužnih III (VII)/l-4, Zemun 1937. — Po spremembi urednika je po dolgem času izšel zopet list „Glas nedužnih*, in sicer prve štiri številke za 1. 1937. skupaj. Vsebina je pestra in dobra in moremo to zanimivo revijo, ki stane letno Din 40'—, toplo priporočiti. Grajati pa moramo včasih kar smešne napake v naslovih, ki so prevedeni v
nemščino. S takim znanjem tujega jezika se samo smešimo ravno pri onih, katerim je namenjen. Tudi v francoskih naslovih so napake!	S,
Zeitschrift fiir Rassenkunde VI/2 in 3 v. Eickstedt, Breslau; F. Enke. Stuttgart) 1937. — C h. H. Liu (Shanghai) podaja prav zanimivo rasno sliko Kitajske ter vpelje tri nova znanstvena rasna imena, in sicer : H. sinicus borealis Liu, H. sinicus medius Liu in H. sinicus meridianus Liu. — v. Eickstedt končuje svojo znamenito razpravo o zgodovini antropološke nomenklature in klasifikacije s pregledom človeških ras, imenovanih z znanstvenimi (latinskimi) imeni. — Posebno važna in osnovna je razprava zoologa H. B. Petersa (Stuttgart) o znanstvenih imenih človeških oblikovnih skupin, v kateri predlaga in uvaja nomenklaturna pravila, kakor so v veljavi v zoologiji in botaniki; h koncu podaja obširen pregled vseh doslej znanstveno pravilno in veljavno poimenovanih ras. — Prav poučen je tudi pregled o antropologiji v raznih državah, ki ga nudi serija krajših člankov iz Anglije (R. R. Marett, Oxford), Bolgarije (Chr. Seisov, Sofija), Grčije (I. Kumaris, Atene), Jugoslavije (B. Škerlj, Ljubljana), Poljske (A. Wrzosek, Poznan), Rumunije (1. Facaoaru, Cluj), U. S. S. R. (L. Cipriani, Firenze), Čehoslovaške (Z.Frankenberger, Bratislava) in Madžarske (L. Bartucz, Budimpešta). Serija še ni končana. — Sledi pregled novega slovstva in vesti iz raznih držav. — Zaključni zvezek VI. knjige prinaša med razpravami jako zanimivo in obširno delo japonskega slavnega anatoma B. Adachi-ja (Kyoto) o ušesnem cerumenu kot rasnem znaku in o rasnem vonju („pazdušnem vonju“) kakor tudi o rasnih razlikah potnih žlez. Kratek uspeh te raziskave je vrstni red nekaterih populacij, ki so rasno različno sestavljene: najmočneje „dišijo* črnci, potem Ainu, potem Evropci (belci), dalje Mikronezijci itd. do Japoncev, Koreancev, Kitajcev, Tunguzov in Kalmikov; vsi zadnje našteti imajo samo 10 ali pod 10% „dišečih* ljudi. Isti vrstni red je dobil Adachi tudi po analizi ušesnega cerumena („masti“). Podatki glede potnega vonja so oprti tudi na histološko preiskavo pazdušne kože, ki kaže različno razvite potne žleze pri navedenih skupinah. — Schwidetzka (Breslau) preiskuje, v kakšnem okrožju se ljudje v Zgornji Sle-ziji ženijo, kako potekajo naravne in umetne meje, odn. ovire za poroko; pri tem se je izkazalo, da so od človeka postavljene meje (državne, okrajne, jezikovne, verske, mesto-dežela) močnejše ovire kakor naravne (reke, gore, gozdovi). Med manjšimi prispevki stavlja podpisani predlog za novo razmejitev rodov Pithecanthropus in Homo in sicer naj bi se vse neandertalske oblike prištevale k rodu Pithecanthropus. — Sledi zopet obširen pregled slovstva.	Š.
LITERATLIRA
We notify:
Archiv für Bevölkerungswissenschaft V1I/5—6 (S. Hirzel), Leipzig, 1637. Buletin eugenic si biopolific VI1I/8—9, Cluj (Inst, of Hygiene), 1937; Eugenical News XXII/5 and 6. Long Island N. Y., 1937.
Eugenics Rewiev XXIX/3, London, 1937.	l-~	\
Glas neduznih I1I/1 —4, Zemun, 1937.
Zeitschrift für Rassenkunde VI/2 and 3, Stuttgart, 1937.	'V%/ *
Današnja generacija izpolni suoje naloge dojutrišnje generacije, če bo skrbela za to, da meri z evgeniškim, rasno-higienskim prizadevanjem> s kulturo duše in telesa sistematsko in neumorno k napredku človeštva, k njegovemu neprestanemu povzdigu.
K.	WE1GNER
v knjigi Rovnocennost evropskych plemen Praha 1934
Okrajšave nazivov onih revij, iz katerih črpamo drobne vesti itd. in ki jih deloma dobivamo v zameno:
Okrajšava:	Naziv:	Izdajatelj :	Kraj:	Država :
A.	Anthropologie	Matiegka	Praha	Č. S. R.
A. A.	Anthropologischer Anzeiger	Mollison in Schultz	Stuttgart	Nemčija
A. f. B.	Archiv für Bevölkerungswissenschaft (Volkskunde) und Bevölkerungspolitik	(Uredniški odbor)	Leipzig	Nemčija
B. E. B.	Buletin eugenic si biopolitic	Subsectia euge-nica si biopoli-tica a „Astrei“ si de Inst. d. Igiena si Igiena sociala	Cluj	Rumunija
E.	Der Erbarzt	v. Verschueç	Leipzig	Nemčija
E. N.	Eugencal News	Davenport, Laughlin, Steggerda	Cold Spring Harbor N. Y.	U. S. A.
E. R.	The Eugenics Review	Newfield	London	Anglija
0. N.	Glas neduznih	Udruženje na-stavn. škola za defektnu decu	Beograd	Jugoslavija
M. A. W.	Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien	Bouchai	Wien	Avstrija
V. u. R.	Volk und Rasse	Schultz	Miinchen	Nemčija
Z. f. R.	Zeitschrift für Rassenkunde	v. Eickstedt	Stuttgart	Nemčija
Z. R.	Zagadnienia Rasy	R. Dreszer, Pols-kie Towarzystwo	Warszawa	R. P.Polska
Eugeniczne
.Evgenika* izhaja petkrat na leto in stane za celo leto Din 20 —
Tiskarna .SAVA“ d. d. Kranj - 7.a iiskarno VILČE PEŠL, KRANJ - Uprava: ZDRAVN. VESTNIK - GOLNIK